F. M. D O S T O J E V S K I (Fragment ob petinsedemdesetletnici smrti) D r. B r a t k o K r e f t Težko bi bilo najti pomembnejšega pisatelja v svetovni književnosti zadnjih sto let, zaradi katerega bi bilo več sporov, graj in hval kakor za Dostojevskega. Najbližji mu je nemara v tem le še Nietzsche, ki doživlja z njim še nekaj skupnega: nerazumevanje in krivo tolmačenje, ki se je v času nacizma spremenilo v zlorabljanje.* Marsikaj podobnega je doživljal in še doživlja Dostojevski, ki so si ga vsi — razen na politični levici"— lastili zase ter ga zato tudi ad usum delphini tolmačili in prikrojevali. Fo Oktobrski revoluciji si ga je zapisala na svoj prapor skoraj vsa emigracija, zlasti pa tista, ki ji je na literarnem področju načeloval D. S. Merežkovski. Le manjši njen del je bil opreznejši. Čutil je, da nekje vendarle ni vse tako, kakor menijo zagovorniki Dostojevskega z desne. Genialnost so mu vsi hočeš nočeš priznavali, čeprav so bili hkrati tudi vsi v neki nepriznani zadregi pred njim. Levica ga je bolj ali manj odklanjala, desnica pa si ga je lastila. V glavnem je stanje še danes zmeraj tako, čeprav niso za proslavo petinsedemdesetletnice izključena kakšna presenečenja, ki bodo za vsakega naprednega človeka našega časa nemara vendarle že premostila mučen prepad med Dostojevskim in revolucionarnim svetom.** To bi ne bilo le razumno, marveč tudi prav. Tudi vsakemu velikemu pisatelju je mogoče v tem ali onem nasprotovati, ni pa ga mogoče zanikati, otročje pa je, če ga zamolčuješ. Zaradi tega ni nič manjši, pač pa je takšno ravnanje z njim znamenje priti ikavstva in pingvinstva, kakor bi dejal Anatol France. Res je: vprašanje Dostojevskega, njegove veličine in njegovih nazorov še doslej ni bilo zadovoljivo rešeno ne na iej ne na oni plati, kar je za tako aktualnega pisatelja svojega časa, ki je pogumno posegal take s svojim umetniškim kakor tudi s publicističnim delom v življenje in družbo, povsem razumljivo. Dostojevski ni upodabljal sveta v svojih delih le po vtisih, marveč se je čutil ob vsaki priliki silno idejno in etično prizadet. Zato je grebel po življenju in sebi, razčlenjal in raziskaval * Problem Nietzscheja, ki je zelo vplival na svetovno književnost ol> prelomu stoletja, stopa znova v ospredje, in sicer s tiste strani, ki je nasprotna nacizmu in fašizmu. Tudi v njem je bilo veliko protislovij. Prav tako protisloven pa je videti njegov vpliv na mladega Gorkega in Cankarja. ** Fragment je bil napisan že januarja. Medtem so proslave za 75-letni-co. smrti Dostojevskega v SSSR vrnile pisatelju ugled in priznanje, ki mu gre 204 vzroke in posledice, hkrati pa iskal izhoda iz blodnjakov časa in idej, življenja in družbe. Vse to se močno in včasih kar mogočno in dramatično ¦odraža v njegovih delih, ki jih je kakor ognjenik gorečo lavo bruhal iz sebe. Dostojevski je bil vse življenje v navzkrižnem ognju. Kot bivšemu članu kroga petraševcev, ki je bil zaradi revolucionarnih idej najprej celo obsojen na smrt, mu niti oblast niti večina oficialne javnosti ni nikoli več prav zaupala. Ko je leta 1862 zaprosil za potni list, da bi se šel zdravit v inozemstvo, ga je sicer generalni gubemator v svojem pismu notranjemu ministru priporočal, vendar dostavil, da je še zmeraj pod tajnim policijskim nadzorstvom.* Takrat je imel poleg del pred robijo že za seboj takšna dela. kakor so »Selo Slepančikovo«, »Zapiski iz mrtvega doma« in »Ponižani in razžaljeni«. Zaradi »Besov« pa tudi zaradi »Bratov Karamazovih« ga je pozneje napadala napredna, liberalna in nihilistična javnost. Ker jim javno ni mogel dovolj udarno in jasno odgovoriti, je nekaj mesecev pred svojo smrtjo zapisal med svoje zapiske tistim, ki so mu očitali versko zaletelost, tole: »Veliki inkvizitor in poglavje o otrocih. Spričo teh dveh poglavij bi me sicer mogli znanstveno, nikakor pa ne v filozofskem smislu tako omalovažujoče oceniti, čeprav ni filozofija moja stroka. Tudi v Evropi ni bilo in ni bolj ateistične izpovedi s tolikšno močjo...« (Podčrtal B. K.) Podoben zapisek je najti še enkrat v njegovi beležnici, kar le potrjuje, da ni ateizma nič manj globoko premislil in premozgal kakor teizem. Tudi večina poznejših naprednih kritikov je premalo upoštevala Legendo o velikem inkvizitorju. Obramba in trditev Dostojevskega v zapisku, ki seveda takrat ni mogel iziti, ni le prepričljiva, marveč trdna in resnična, saj je legenda doslej zares umetniško najostrejša in hkrati najgenialnejša kritika oficialnega, cerkvenega krščanstva, ki ga je zadela v bistvo. V tem zapisku ne govori nič ne o katolicizmu, ne o protestan-tizmu ali pravoslavju (čeprav je veliki inkvizitor zastopnik katoliške cerkve), kar priča, da je mislil na vse tiste verske sisteme in organizacije, ki jim je čista evangelijska ideja nasprotna. Zato jo je treba zatreti. V istem zapisku dostavlja: »Zatorej verujem v Krista in se priznavam k njegovi veri ne kot otrok, marveč je moj hozana šel skozi vice dvomov, kakor pravi zlodej o sebi v mojem zadnjem romanu.« Podobno, če ne celo isto je pozneje na različne načine izpovedoval tudi Tolstoj, v zahodni Evropi pa n. pr. Rolland in Barbusse, ki sta politično stala na levici. Večina utopičnih socialistov se je ukvarjala s Kristovim naukom kot * Rene Fouloep-Miller: F. Dostoevskv, Nevv-Tork, London 1950, str. 13. 205 socialno-etično idejo, ki je bila pri nekaterih (Thomas Miinzer in dr.) celo socialno revolucionarno gibalo. Mladi Dostojevski, pisec »Bednih ljudi« in »Dvojnika« — Belinski . ga je po branju »Bednih ljudi« imenoval drugega Gogolja — je pripadal k skupini mladih razumnikov, ki je že pred letom 1848 študirala takrat napredno, revolucionarno politično in sociološko literaturo. To niso bili le vplivi Belinskega in Hercena, to je bilo v času, a tudi spomin na dekabriste je še živel. Dostojevski bi se naj bil navduševal predvsem za Charlesa Fouriera (1772—1837), poznati pa je moral še druge socialiste-utopiste. V Pisateljevem dnevniku v letu 1873 omenja v sestavku »Ena izmed sodobnih ponaredb« Loisa Blanca in P. J. Proudhona, ki sta prav tako kot Fourier predhodnika znanstvenega (marksističnega) socializma. Poznati pa je moral še druge. V istem sestavku omenja etičnega socialista Johna Stuarta Milla (1806—1873), od naravoslovcev pa Darvina, in od filozofov Straussa. »... Vse te takratne nove ideje so nam v Peterburgu grozno ugajaie, zdele so se nam nad vse svete in nravne, predvsem, pa občečloveške, kot bodoča postava za vse človeštvo. Že davno pred pariško revolucijo nas je zgrabil omamljivi vpliv teh idej. Že šestinštiridesetega leta me je Belinski posvetil v vso resnico te prihajajoče .obnovitve sveta' in v vso svetost prihodnje komunistične družbe...« piše v omenjenem sestavku iz leta 1873, v katerem pogumno brani revolucionarno inteligenco pred omalovaževanjem, hkrati pa brani tudi svoj roman »Besi« pred tisto kritiko, ki je trdila, da je vzel snov za svoj roman iz procesa zoper Nečajeva in tovariše (tako imenovani proces sedeminosemdesetih), ki so umorili svojega tovariša Ivanova, ker so domnevali, da bo izdal tajno organizacijo policiji, podobno kakor domnevajo v »Besih« o Šatovu. Iz sestavka se da spoznati, da je v tem romanu uveljavil predvsem svoje lastne izkušnje in spoznanja pred aretacijo in obsodbo, vendar so morali biti tudi v krogu petraševcev vsaj nekateri ljudje in pojavi sorodni nečajevcem. Samozavestno se priznava Dostojevski v tem sestavku za petraševca, ki je zaradi svojih revolucionarnih idej že stal na morišču, kjer ni občutil niti najmanjšega kesa. Iz vrstic se čuti, da je še zmeraj ponosen na to, in tudi zato ne pozablja poudarjati, da so to bili inteligentni ljudje in ne kdor si bodi. Sestavek je neposredno napisan v obrambo nečajevcev, ker jih je nekdo zmerjal za idiote in idiotske fanatike brez posebne izobrazbe in inteligence. S tem, ko brani nečajevce in petraševce, brani revolucionarno inteligenco tiste dobe sploh, ne oziraje se na to, če so bile njene ideje realne ali fantastične, in ne oziraje se iudi na to, če se je strinjal z njimi ali ne. 206 Smoter romana »Besi« ni bil le kritika, satira ali celo napad na revolucionarno gibanje sploh, kakor se to tako rado ponavlja še danes, marveč kritika idej in početja socialistov-narodnikov, socializma nihi-listov in njih individualnega terorja, na drugi strani pa osebna izpoved avtorjeva, zakaj ni mogel več z njimi. Gibanja, prežeta bolj z idejami utopičnega socializma, ki so nastala že pred letom oseminšiiridesetim, so bila še daleč od znanstvenega socializma Marxa in Engelsa. Prav tako, kakor je čutiti močan padec estetskih idej Belinskega pri literarnem kritiku in teoretiku Dmitriju I. Pisarevu (1840—1868), početniku skrajnega utilitarizma v umetnosti. Prav tako se je začel kaziti narodniški socializem, ki se je sprevračal v individualni teror in atentatorstvo. Nič manj ostre kritike narodniškega, zdegeneriranega socializma tiste dobe ni nekoliko pozneje izrekel Lenin, čigar starejši brat Aleksander je bil 8. maja 1887 usmrčen zaradi priprav atentata na carja Aleksandra III. Mladi Lenin, ki je odločno krenil na pot znanstvenega socializma, političnega organizatorja in prosvetitelja širokih ljudskih množic proleta-riata, je odklanjal individualni teror kakor vsi pristaši marksističnega socializma — in s tem tudi gibanje nihilistov in narodnikov. Ko je zvedel, da je bil brat član teroristične organizacije, je rekel: »Ne, mi ne pojdemo po taki poti. Po talki poti ne smemo iti.«* Ali ni Dostojevski v »Besih« izrekel podobne kritike o istem gibanju? Ali se torej ne godi zaradi »Besov« pa tudi zaradi drugih del krivica Dostojevskemu? Vsekakor. Dostojevski ne more biti odgovoren za to, ker so ga bolj ali manj spretno izrabljali razni protirevolucionarji odtlej do danes, kakor tudi ni kriv, če nekateri njegove kritike narodniškega socializma in revolucionarnih gibanj niso prav razumeli. Dostojevski je tipičen dvojniški človek, ki je bil vse življenje razpet med dve skrajnosti: med ateizem in evangelijsko krščanstvo, med revolucionarnost in konservativnost. Zadnja pa se nikakor povsod ne krije z oficialnim carskim absolutizmom in protirevolucionarno reakcijo- kljub raznim izjavam, delom in zapiskom Dostojevskega, kajti potlej bi tudi morali ožigosati marsikaj v drugi polovici Puškinovega življenja, ko je ta živel in ustvarjal v senci carskega absolutizma zato, da je sploh lahko živel in ustvarjal. Še v večji meri pa velja to za Dostojevskega, bivšega petraševca. Puškin je bil bivši dekabrist, čeprav niti ni bil organizato-rično tako močno povezan z njimi kakor Dostojevski z revolucionarji štiridesetih let. Razloček je še v tem, da je bil Puškin zaradi revolucionarnih idej svoje mladosti le pregnan, Dostojevski pa sprva obsojen na * V. I. Lenin, Kratek oris življenja in dela. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1946, str. 8. 207 smrt, potlej pa pomiloščen na štiriletno robijo (katorgo), nato pa je moral odslužiti še kazenski rok pri vojakih. Dekabristi so bili idejno povezani s francosko revolucijo iz leta 1789, petraševci pa so se že »inficirali«, kakor pravi Dostojevski, s socialističnimi idejami svojega časa, ki so bile tudi že odraz pariške julijske revolucije leta 1830. Niti dekabristi niti petraševci pa niso znali najti prave poti do ljudskih množic. Dekabristi so bili docela osamljeni intelektualci — častniki iz plemiškega rodu. Petraševci so sicer šli širje, med njimi so bili že ljudje iz plemiškega in meščanskega rodu, toda še zmeraj niso bili na pravi poti, kar je potrdil tudi razvoj revolucionarnih gibanj v Rusiji od leta 1848 dalje do nastopa marksističnega gibanja. Narddniki so bili prepričani, da bo šel razvoj v Rusiji drugače kot na zahodu, saj so mislili, da bodo kapitalizem v Rusiji kar preskočili in našli takoj pot iz odmirajočega fevdalizma v socializem. Po raznih iskanjih in poskusih se je del naprednega gibanja tiste dobe odločil za tako imenovano hojo med ljudstvo, da bi se z njim zbližali, seznanili in da bi ga politično in prosvetljensko dvignili. Spoznali so, da brez ljudstva ne gre. Ta hoja med ljudstvo se odraža v nihilistu Bazarovu v »Očetih in sinovih« Turgenjeva prav tako kakor v Volohovu v »Obrovu« Gončarova. Noben ruski revolucionar štiridesetih let pa ni doživel takšne hoje med ljudstvo kakor oseniindvajsetletni pisatelj Dostojevski, ko so ga z morišča poslali v sibirsko katorgo, kjer je imel priliko tako od blizu in neposredno spoznati rusko ljudstvo.in ruskega človeka sploh kakor nihče drugi. V »Zapiskih iz mrtvega doma« je svoja doživetja in spoznanja globoko in nad vse pretresljivo izpovedal. Prav ti zapiski so glavni ključ za razumevanje vsega nadaljnjega njegovega razvoja, njegovih muk. blodenj in iskanj, ki jih je izpovedal deloma v Razkolnikovu (»Zločin in kazen«), v Šatovu (»Besi«) in v Ivanu Karamazovu (»Bratje Kara-mazovi«). z Aljošo pa žal ni mogel več, ker ga je prehitela smrt. Prav tako značilne pa so posredne izpovedi v »Idiotu«, »Mladcu« in »Zapiskih iz podpodja«, čeprav ne smemo vsake misli njegovih junakov šteti na rovaš Dostojevskega. »Zapiski iz mrtvega doma« so umetniško in človeško najmogočnejša podoba »hoje med ljudstvo«, podoba ruskega ljudstva in razumnika, ki se je znašel z njim v skupni usodi. Tu si je odkril rusko ljudstvo in ga spoznal takšnega, kakršno je bilo v resnici, brez sleherne revolucionarne ali konservativne idealizacije. Ni se mu le približal, marveč se je združil z njim neposredno, vržen nasilno v isto usodo in razmere, ponižanje in trpljenje. Tu se je rodilo in utrdilo spoznanje Dostojevskega, ki je tako značilno zanj kot umetnika in človeka, da je v vsakem človeku poleg 208 zlega tudi nekaj dobrega. Toda tudi to spoznanje in doživetje je imelo teoretično predhodnico v Fourierovem mišljenju. Po Fourieru, ki ga je vsekakor Dostojevski moral precej poznati, ne more imeti človek nobene grešne, škodljive ali zločinske želje ali nagona že po naravi. Vsaka človeška strast lahko podleže določenim zakonom in more biti celo koristna, samo da se izkoristi na ustrezajoč način.* Marksistično politično gibanje si je vzelo za nalogo, da ustvari takšne gmotne pogoje v dražbi, da bo izkoriščanje in usmerjanje človeških lastnosti mogoče v dobro posameznika in celote. Fourier ni odpravljal kapitalizma. S svojimi falangami nidi ni hotel zatirati individualnosti na račun skupnosti, marveč je v okviru skupnosti skušal individualnost svobodno razvijati. Tudi Dostojevski se je boril za individualizem, skupnost pa je najprej videl v narodu in potlej v človeštvu, do katerega pa ni mogel mimo svojega naroda, marveč ga je celo določil za poslanca in blagovestnika človečanske ideje. Njegovo pojmovanje krščanstva in Kristovega nauka je utopično socialistično, v nekem smislu tudi fourieristično idealistično, čeprav ga je vse življenje vznemirjala in celo grizla nasprotna, materialistična in ateistična miselnost, ki je prihajala iz druge skrajnosti, četudi sta bili v okviru utopičnega socializma že zastopani obe. Angleški utopični socialist (on sam se je imenoval komunista) Robert Owen je bil strasten nasprotnik religije, v kateri je videl največje zlo. Nihče ne more prepričljivo trditi, da je Dostojevski umrl pomirjen, kakor je kazal zunanji videz, saj ga je smrt doletela nenadoma, ko je imel še precej načrtov pred seboj. Predvsem je šlo za nadaljevanje romana »Bratje Karamazovic. T njem je skušal priti do sinteze, do harmonije. Ali jo je res našel? Dvomim. Imel jo je le v načrtu, ki pa ni bil nikoli uresničen. Tudi Šatovu ni bilo usojeno, da bi zares zaveroval, čeprav pravi, da bo veroval. S tem je sicer izpovedal svoje upanje v prihodnost in razvoj, toda doživel ga ni več, kakor ga ni doživel Dostojevski. Satov ni prenehal biti revolucionar, kakor so mislili tovariši, ki so ga ubili, le revolucijo in ves razvoj si je po izkušnjah in spoznanjih drugače predstavljal. Isto velja za Dostojevskega. Če bi to ne bilo res, zakaj bi sicer določil v nadaljevanju Aljoši Karamazovu tako pomembno in celo revolucionarno vlogo? V razgovoru s književnikom Aleksejem Sergejevičem Suvorinom je izdal glavno vsebino žal nenapisanega nadaljevanja »Bratov Karama- * Preteče socializma. Biblioteka Progres. Preveo M. Durman, Zagreb 1926, je na zahodu ustvaril Zola. Zato ni nič čudnega, če pride med eksperimentalnim procesom do tako dramatičnih spopadov in nasprotij, lahko bi celo rekel: do> psihičnih eksplozij, ki so> v delih Dostojevskega tako pogoste. Kajti kaj naredi Razkolnikov drugega kot eksperiment? In Ivan Karamazov, ki posredno povzroči umor svojega očeta, saj ubije očeta njegov po polbrat, ki je — lahko bi skoraj rekel — eksperimentalni proizvod njegovih teorij in sugestije? In Kirilov v »Besih« s svojo teorijo o samomoru? To niso le blazni, patološki ljudje, kakor pravijo, marveč ljudje z nenavadnim intelektom, ki fanatično iščejo idejo — resnico o biti in ne biti, ki se pogrezajo v globine človeškega sveta in duha in ki skušajo vse premozgati, da bi jim ne ušla nobena skrivnost, noben kotiček brezna, noben blodnjak, kar jih je v človekovem notranjem in vnanjem svetu. Dostojevski je grebel in kopal po* tem svetu kot rudar in se kot potapljač spuščal v podmorske njegove globine, sveteč si z lučjo svojega pronica-vega, analitskega duha. Ta luč je bila genij njegovega talenta. Že pred davnimi leti sem slišal legendo- o tem: Ko je stal Dostojevski pred puškami, je za hip — smrt je stala že tik njega — pogledal v predsmrtni grozi na drugi svet, ker so se mu oči že obrnile tja, in povrnjen na ta svet je odtlej videl vse tisto, česar ni dotlej mogel nihče niti videti niti vedeti o človeški duši, o človeku sploh, zato ker je imel od tistega hipa 331 dalje dvojne oči. Legenda, ki pa ni brez zrna, kajti tistih nekaj minut, ko je čakal na usmrtitev, ga je pretreslo do dna. Doživetje je bilo tako močno, da se je za vse življenje globoko vtisnilo v njegov spomin, v njegovo dušo in značaj, kakor da bi bil res v enem izmed tistih hipov — ujel trenutek večnosti in vsaj atom skrivnosti bitja in ne bitja. To doživetje je bilo za njegovo kontemplativno naturo usodno, kajti odtlej je bila vse življenje njegova duševnost razpeta med realni in irealni, lahko rečemo tudi iracionalni svet, ki pa ga je kot umetnik (ne le kot psiholog) v svojem pisateljskem delu skušal prikazati kot realni, čeprav notranji, a vendarle tvarni svet. Ta sicer ni zmeraj v skladu z vnanjim tvarnim svetom, toda zaradi tega še ni iracionalno že metafizično. To tragično neskladje, ki je staro, kolikor je stara človeška razmišljujoča in po sebi in svetu greboča zavest, je našlo* v njem enega najmočnejših umetniških upodabljalcev novejšega časa, brez katerega si danes svetovne književnosti sploh ni mogoče predstavljati, zlasti pa ne moderne, saj se je vse tja do Prousta, Faulkiierja, Sartra, Camusa ter še mnogih drugih večjih ali manjših pisateljev učilo in črpalo pri njem, ki je genialni početnik in izvirnik te književnosti. Čeprav je minilo že petinsedemdeset let od smrti Dostojevskega, še zmeraj ni objavljena vsa njegova literarna zapuščina, da bi mogel literarni zgodovinar kot poslednji kritik in portret ist na osnovi analize celotnega njegovega opusa ustvariti kolikor mogoče zaključeno podobo Dostojevskega človeka, ustvarjalca in misleca. Vendar v glavnem zadošča že to, kar je objavljeno doslej, kajti bistvene spremembe na osnovi novih odkritij si je težko zamisliti, pač pa je potrebna natančna revizija nekaterih dosedanjih analiz in mnenj. K takšni reviziji z napredne strani so že pristopili nekateri raziskovalci in označevalci dela Dostojevskega kakor so Lukaos, Kirpotin in Dolinin. Njih analiza in oznaka idej Dostojevskega, zlasti pa ugotovitve zadnjih dveh, se v bistvu razlikujejo od trditev, ki jih je postavil V. V. Jermilov v sestavku »Zoper reakcionarne ideje v delu F. M. Dostojevskega«.* Značilno za omenjeni sestavek V. V. Jermilova ni le to, da napada leta 1948 profesorja Kirpotina in Dolinina, marveč da se javno1 opravičuje za »zmote«, ki jih je objavil o Dostojevskem v časopisu »Literatura i iskusstvo« 5. septembra 1942. Po znanem običaju jih tudi preklicuje, ker je v njih trdil nekaj podobnega kot Kirpotin in Dolinin, ki sta oba v svojih razpravah** dokazovala, * V. V. Ermilov: Protiv reakcionnvh idej v tvoTČestve F. M. Dostoevskogo. Izdateljstvo »Pravda«, Moskva 1948 g. ** Leta 1947 so izšle tri študije o Dostojevskem, in sicer dve od profesorja V. Kirpotina: »F.M.Dostojevski« in »Mladi Dostojevski«, A. Dolinin pa je izdal 332 da je Dostojevski do smrti v marsičem mislil kot utopistični socialist in da ga je treba prav tako kot druge šteti med predhodnike modernega socializma in Oktobrske revolucije. Leta 1942, ko je bilo treba mobilizirati vse pozitivne patriotične sile v boju zoper fašizem in nacizem, ki sta gromovito in grozljivo trkala že na vrata Moskve in Leningrada, je Jermilov »odkril«, da ni bil Dostojevski le velik ruski patriot, marveč narodni in moralni vzgojitelj, humanist m lako rekoč »antifašist«. Raz-krinkaval je preroško ničejansko moralo in nacistično nehumanost. »Besi« so celo preroško' delo o »političnih gangsterjih«, kakršni so* tudi nacionalni socialisti. Jermilov se je ustavil le pri njegovi religioznosti, ki pa je pač izraz protislovij Dostojevskega. Tako je takrat celo »Bese« pozitivno ocenil.* Vsekakor je bil bliže resnici, kakor v sestavku leta 1948, ko je vse preklical in napadel še Kirpotina in Doliniiia. Pomembno, v nekem smislu usodno vlogo ima kritika, ki jo je izrekel Lenin v pismu Maksimu Gorkemu, ko so malo pred prvo- svetovno vojno> hoteli uprizoriti v moskovskem Umetniškem gledališču Stanislavskega in Dančenka (Hudožestveniki) dramatizacijo' »Besov«, pozneje pa »Brate Karamazove«. Uprizoritev »Besov« je hotela reakcija, izkoristiti v svoje protirevolucio-narne namene. Zato bi bila predstava »Besov« v času, ko se je razredni boj zaostril, zares izraz slabe repertoarne politike sicer naprednega gledališča. V tem smislu je javno protestiral zoper to namero tudi M. Gorki, vendar se je Leninu zdela njegova, izjava premalo jasna in odločna, kar zadeva odklonitev »bogoiskateljstva«.** Gorki je bil zmeraj oster kritik Dostojevskega, čeprav niti on niti Leniu nista nikoli zanikala njegove genialnosti, videla pa sta v njem »bolnega, okrutnega genija« ¦— oznako, ki so jo dali Dostojevskemu menda že v osemdesetih letih. Gorki ga je imenoval celo »zid genij« v svojih dveh sestavkih o karamozov-ščini.*** Na kongresu sovjetskih pisateljev leta 1934 pa je kljub vsem študijo »V ustvarjalnem laboratoriju Dostojevskega«. Zaradi napada in »kesa« Jermilova sta bržkone zginili s knjižnega trga, ker ju ni bilo mogoče nikjer dobiti, toda njih bistvo in trditve je mogoče dovolj jasno razbrati iz sestavka Jermilova iz leta 1948. — Prim. še L. Rozenbljum: Roman F. M. Dostoevskogo »Unižennye i oskorblennye«, Moskva 1955 (spremna beseda k novi izdaji tega romana); B. Rjurikov: O romane »Prestuplenie i nakazanie«, Moskva 1955 (spremna beseda). * Prim. Gleb Struve: Histoire de la litterature sovietique, Editions du Chene, Pariš 1946, str. 507—308. ** Prim. V.I.Lenin: Pisma Gorkemu. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1946, str. 63—69; v treh pismih (november — december leta 1913) polemizira Lenin z Gorkim o bogoiskateljstvu v zvezi z nameravano uprizoritvijo »Besov« Dostojevskega. *** »O karamazovščine« in »Ešče o karamazovščine« v zborniku M. Gorkij: O literature, Sovetskij pisatelj, Moskva 1955, str. 151—160. 333 pridržkom dejal, da spada Dostojevski v vrsto tako velikih pisateljev, kakor so Shakespeare, Cervantes, Rousseau in Goethe. »Genialnost Dostojevskega je nesporna. Po stvariteljski sili je njegov talent nemara enak samo Shakespearu.* Lenin je zmeraj mislil predvsem politično in ne umetniško. Večkrat je celo poudaril, da se na umetniškem področju nima za odločilnega strokovnjaka. Celo v primeru Majakovskega, ki je dal svojo muzo v službo revolucije, je dejal Lenin, da ima rajši Puškina, čeprav je pohvalil pesem »Sestankarji«, toda tudi to^ predvsem iz poli-tično-vzgojnih razlogov. Zato je težko razumeti, kako so mogli po Leninovi smrti vnesti med njegove izjave o leposlovju tudi znani sestavek o »partijnosii literature«, ko se nikoli ni nanašal na umetnost in leposlovje, marveč zmeraj le na strankino politično-publicistično, vzgojno in agitacijsko literaturo1. Z leposlovjem nima nobene zveze in pomeni za Lenina naravnost žaljivo podtikavanje in ponarejanje, ki jih je žal več zakrivil literarno-komolčarski birokratizem in ki tudi Dostojevskemu noče priznati tega, kar mu gre. Čeprav je Lenin ostro kritiziral in zavračal nekatere ideje Dostojevskega, je prav tako kakor Gorki priznaval, da je »Dostojevski zares genialen pisatelj, ki je odkrival bolne strani družbe svojega časa. da je v njegovih delih mnogo nasprotij in prelomov, toda hkrati so v njih žive podobe resničnosti.«** »Besi« so kritična podoba revolucionarjev, kakršni po njegovem naziranju ne smejo biti. Čeprav je Dostojevski javno tajil, da. bi bil vzel neposredno za osnovo svojega romana proces zoper bakuninovsko-anarhistično skupino Nečajeva, se vendarle v »Besih« marsikaj sklada z njo, seveda bolj po bistvu kakor pa v podrobnostih vseh dogodkov in oseb. Nečajevsko anarhistično-revohicionarno> gibanje nihilistov-socialistov je moralo biti v marsičem podobno miselnosti in ljudem iz kroga Buta-ševiča-Petraševskega in Durova. Dostojevski je celo> sodeloval, podobno kot Satov v »Besih«, pri pripravah za ustanovitev ilegalne tiskarne, kar priča, da je bil vendarle močno in aktivno povezan z revolucionarnim gibanjem peterburške inteligence proti koncu štiridesetih let, čeprav je moral imeti o tem in onem že svoje mnenje in je marsikaj sprejemal kritično. Z Belinskim se gotovo nista razšla le zaradi romana »Dvojnik«, kakor se rado trdi, da bi se poveličevala revolucionarnost Belinskega, revolucionarnost Dostojevskega pa zmanjševala. Upravičeno pa je celo domnevati, da se sploh nista razšla, da sta le imela o tem in onem različno mnenje, kajti kako bi sicer ravno Dostojevski glasno bral njegovo pismo Gogolju v klubu revolucionarnih demokratov, če bi bila postala * Prim. Oktjabr, 1956, št. 1, str. 157. ** Ibd., str. 156—157. 334 po »Dvojniku« takšna nasprotnika? V vseh glavah, je takrat vrelo* in ni pretirano rečeno, da je v vsaki glavi gorela različna revolucionarna misel. Belinski ni bil pri vseh svojih socialističnih idejah nič manj individualist kakor Dostojevski, čeprav je ta nemara bolj odkrito in odločno branil individualizem. Tudi nasprotje med razmerjem posameznika in družbe je nosil Dostojevski vse življenje v sebi, in to nič manj razpeto med skrajnosti kakor druga vprašanja, Bil je človek skrajnosti, ki se je vse življenje pehal, da bi te skrajnosti združil v harmonijo. Našel pa je ni nikoli, le upal jo je najti proti koncu življenja, kajti čemu bi sicer odmeril v nadaljevanju »Bratov Karamazovih« Aljoši takšno vlogo in razvoj, kakor ju je začrtal v pismu Strahovu? Res je: Dostojevskega ni mogoče šteti ne med lahke niti prijetne pisatelje, ker je v svojem iskanju in upodabljanju resnice o človeku naj bo te ali one zvrsti neprizanesljiv, hujši in strastnejši ko sam Zola. Skušal je odkriti zakone narave, kakor pogosto govori, ki določajo življenje posamezniku, narodu in družbi. »Kaj more biti bolj fantastično in presenetljivo od resničnosti?« vzklika v Pisateljevem dnevniku. Kot preiskovalni sodnik je pretresal, iskal in odkrival skrivnosti življenja, ki jih drugi niso niti od daleč opazili, in pri tem iskanju in razčlenjevanju našel, da je večkrat skrita resničnost življenja in ljudi bolj fantastična kakor tisto, kar bi si mogla izmisliti pisateljeva fantazija. Čeprav je na eni strani veroval v človeka kot »božji stvor«, še bolj pa se trudil, da bi veroval vanj in v njegove dobre strani, ni na drugi strani z nič manjšo strastjo in brezobzirnostjo odkrival njegovih temin in prepadov, ki se velikokrat skrivajo v njem. Za tiste čase je bila ta pisateljska strast v Rusiji pa tudi v Evropi precej drzna, a tudi še pozneje in je naposled še danes kljub temu, da so se ponekod možnosti razširile, s čimer pa ni rečeno, da ne zadenejo na čeri in skale, ki jih ovirajo ali pa celo onemogočajo. Pisati in umetniško oblikovati resnico je še zmeraj težko, ker si jo človek nerad prizna, četudi si jo odkrije, kaj šele, če mu jo kdo zabrusi v obraz, kakor je to storil Dostojevski skoraj z vsakim svojim romanom. Oficialni, vase zaljubljeni, samovšečni družbi je rad povedal, da to ljubo, poveličano in božje bitje —¦ človek ni tako' dobro, kakor je videti, kakor se oznanja in kakor bi samo rado bilo. Ce bi se mogla zmeraj in povsod povedati poslednja resnica, bi bilo marsikaj čudnega, skoraj neverjetnega. O tej poslednji resnici govori tudi knez Valkovski v »Ponižanih in razžaljenih«. Ce bi vsakdo izmed nas, pravi, povedal vse, kar je v njem, če bi ne povedal le tega, kar se boji povedati svojim najbližjim, marveč tudi tisto, česar si včasih ne upa priznati niti samemu sebi, bi na svetu nastal takšen smrad, da bi se vse dušilo. V teh besedah je v nekem smislu označil Dostojevski svoj naturalizem, ki se ni ustraši! 335 opisati niti Stavroginovega zločina nad nedoletno deklico niti dejstva, da je stari gospod Karamazov tako rekoč za, stavo spočel sina (Smerdjakova) z zavrženo beračico, niti ni mogel zamolčati bridke resnice o velikem inikvizitorju in nazareškem tesarju, ki je mislil, da je svet že odrešil. V sklopu celotnega njegovega umetniškega nazora je tudi treba razumeti besede, ki jih je zapisal tistim takratnim socialistom, ki so ljudi preveč »idealizirali«: »...Razumljivo je, da tiči zlo v človeku globlje, kakor si predstavljajo' zdravniki-socialisti, da v nobenem družbenem sestavu ne izbegnete zlu, ker ostane človeška duša ista, ker izhajata nenormalnost in greh iz nje same.« (Pisateljev dnevnik.) To je skepticizem in pesimizem Dostojevskega, ki mu ga je mogoče prav tako očitati, kakor so ga nekoč nekateri očitali Cankarju in Krleži, češ da prikazujeta le mračne in težke strani življenja, svetlih pa ne vidita. Prav tako kakor Cankar, ki je odločno zavrgel očitke in jasno povedal, zakaj riše »noč tako temno in strašno«, bi mogel odgovoriti tudi Dostojevski, ki je ustvarjal svoja dela in junake z globoko etično* in socialno odgovornostjo in gorečnostjo. Pri oceni njegovega umetniškega dela ne gre za to, katere ideje in kateri njegovi junaki so napredni in katere misli nazadnjaške in zmotne, marveč koliko so elementarno zrasle z ljudmi in njih značaji. V tem pa ni nič manjši mojster kot so Dante, Shakespeare ali Goethe. Videl je v človeku čutno in misleče bitje in prikazoval to nasprotujočo si dvojnost v sintezi, ki se ji pravi človek, v njenih skrajnostih, da je s pomočjo teh ostrih kontrastov mogel bolj plastično, in umetniško upodabljati svoje like. Ko je v govoru o> Puškinu vzkliknil: »Pomiri se, ponosni človek!« ni mislil nič manj napredno kakor takratno zahodnoevropsko socialistično gibanje, ki se je še za Engelsovega življenja za določeno dobo odločilo za evolucijsko pot. Tudi ideje so v trajnem gibanju in razvijanju, kar so v našem času ponovno* izpričala tudi zadnja leta od 1948. leta dalje. Dostojevski ni bil le velik pripovednik in leposlovni ustvarjalec, marveč tudi umetnik — mislec. Marsikaj je v njegovih delih miselno časovnega, toda zmeraj je na dnu bistvo, ki živi čez svojo dobo, najsi je na zunaj okrog njega ovita še tako debela časovna, skorja. Marsikje je artistično neurejen in razvlečen, ker ni utegnil do vseh podrobnosti izpiliti tudi oblike in zgradbe, saj mu je bila zmeraj gmotna stiska za petami. Zato si je tako zelo želel urejenih gmotnih razmer, kakor sta jih imela Tolstoj in Turgenjev, ki sta mogla ustvarjati v miru in brez skrbi za vsakdanji kruh. Dostojevski je bil res proletarec — književnik, kakor se je sam imenoval ¦— podobno kot Cankar, ki je tudi zapisal, da je umetnik proletarec v meščanski suknji in pri tem mislil na sebe. Pravijo, da so ljudje šepetali o Danteju, če so ga srečali: »Glej, človek, ki je bil 336 v peklu!« O Dostojevskem je nekdo zapisal: »Glej, človek, ki je živel v peklu!« Lahko bi dostavili: ki je nosil pekel tudi v sebi, pekel nasprotij svojega časa in družbe na predvečer revolucije, katere se je zdaj bal, zdaj pa jo napovedoval. Ruski narod se je nacionalno začel formirati za vlade Petra Velikega dn ta proces še v dobi Dostojevskega ni bil zaključen, saj se je fevdalizem zlomil šele 1861. leta s tako imenovano osvoboditvijo kmetov, smrtni udar pa mu je pravzaprav zadala šele Oktobrska revolucija, ker sta dotlej živela pod vlado carizma fevdalizem in kapitalizem v neki čudni, svojevrstni simbiozi, čeprav sta bila že oba družbeno bolna. Dostojevski je iskal kot socialist-utopist izhod iz osebnega in družbenega mučnega stanja ter si ustvarjal svojo inačico poti, kakor si je Tolstoj svojo. Uveljavila se ni niti ena niti druga, čeprav sta si v načelu »Ne upiraj se zlu!« zelo blizu, če že ne eno. Zelo različna pa sta si po značaju, saj je Dostojevski tipičen meščanski intelektualec — nervčik, skoz in skoz razkrojen, a ne le razkrojen zaradi samega sebe, marveč dvojno razkrojen, ker se je vanj in v njegovo* delo zagrizel tudi razkroj dobe in družbe, skupnosti in posameznika. Eno* pa mu je bilo zmeraj sveto: ruski narod. Že Gogolj ga je simboliziral z rusko trojko, ki drvi po svetu. Dostojevski je kot videč to mesijanstvo* ruskega naroda še poglobil, razširil in še bolj idealiziral, čeprav je na drugi strani bolj kakor kateri koli ruski pisatelj razkril najtemnejše strani, ki so mogoče v ruskem človeku, toda tudi pri tem je šel tako daleč, da je naposled obstal pred golim človekom. V govoru o Puškinu pravi: »Biti cel Rus se pravi nemara le biti brat vseh ljudi, vsečlovek, če hočete.« To* je bil njegov nacionalizem, njegov humanizem in utopični socializem, v katerem pa je bilo marsikaj tudi stvarnega in realnega kljub vsem protislovjem. Predvsem pa je bilo v Dostojevskem goreče hotenje — najti zase, za svoj narod in za človeštvo* pot iz teme k luči — hotenje, ki je bilo prav tako* v Tolstoju in v Gorkem, čeprav so si pot, po kateri je treba iti, predstavljali vsak po svoje. Vsi trije so tej ideji posvetili vse svoje umetniško in publicistično delo, najbolj pa se je mučil z njo in trpel zanjo Dostojevski. * Prim. Walter Muschg: Tragische Literaturgeschichte, Francke Verlag, Bern 1953, str. 160—162. 22 Naša sodobnost 337