/P E St RN O V CJ LtOALfbC^t’ JTRA N J • S E Z OJ N A 1952-53*
STEFAN Z W E I G • V O L P O N E
PREMIERA V PETEK, DNE 26. JUNIJA 1953
STEFAN ZVVEIG
VOLPONE
Brezsrčna komedija v treh dejanjih (6 slikah), prosto po Benu Jonsonu
Nastopajo:
Volpone, bogat Levantinec.................France Trefalt
Mosca, mlad	Benečan, njegov prisklednik .	.	. Janez Eržen
Vol tore, notarius............................. Lado	Štiglic
Corvino, kupec.................................Metqd	Mayr
Corbaccio, star oderuli...................Marijan Dolinar
Leone, capitano,	sin	Corbacciov.................Jože Pristov
Sodnik....................................Mirko Cegnar
Poglavar sbirrov	 ..........................Jože	Kovačič
Colomba, soproga Corvinova................Klio Maverjeva
Canina, kurtizana ............ .	Angelca Hlebcetova
Sodelovali so
Prevod.......................................Fran	Albrecht
Režija ...............................DINO RADOJEVIČ:
Scena ................................ Sveta Jovanovič
Kostumi.................................................. s.	Bartlova
Tehnično vodstvo............................... Lado	Štiglic
Razsvetljava.................................Stane Kropar
Inspicient .................................Pavle	Jeločnik
Odrski mojster............................Janez Kotlovšek
Sepe talka ................... .	Marija Šimenčeva
Lasuljarka	................Vera Srakarjeva
Slikarska dela.................... ... Saša Kump
šiviljska dela ............... ... Salon »Jakofčič«
Krojaška dela................................ Jože Kos
Vodstvo mizarskih del ....	... Albin Učakar
Prešernovo gledališče
Kranj
Pleši, denar: jaz te osvobodim, ne več gospod, tudi ne hlapec tvoj: jaz dam te vsem, jaz se igram s teboj!
JI
Cernu Volpone
Usedline treh kulturnozgodovinskih enot so opazne v »Vol-ponu«, kakršen je zdaj pred nami: italijanska renesansa, elizabetinska Anglija in novoromantična dekadenca liberalne Evrope med Versaillesom in Hitlerjem. V razkošnih Tizianovili Benetkah se je dogodila povest o prelisjačenem lisjaku; ljudomrzni poet Shakespearove sodobnosti si je zgodbo izmislil; pisatelj naše polpreteklosti jo je izoblikoval. Če poznamo obličje teh treh korenik, vemo tudi smisel in smoter te take komedije, imamo ključ za njeno tolmačenje in pojmovanje.
Renesančne Benetke.
Kraljica Jadrana, domovina Marca Pola in Tiziana Vecel-lija; dver Orienta in greznica Evrope; aristokratsko-republi-kanska volivna monarhija; smrdljivo mesto gnilih voda in lesketava prestolnica neštetih veselic; zbirališče primorskih prisklednikov: vlačug, prevarantov, šušmarjev, mazačev, prekupčevalcev, zvodnikov, jasnovidcev, glumačev; stekališče avanturistov, desperadov in brezdomcev iz vse Evrope in pol Azije; kraj neizmerne bogatije in nepreglednega beraštva; središče lepih umetnosti in strupenega zasmehijivstva; Benetke na vrhuncu.
Troje značilnosti obeležuje evropsko, zlasti italijansko renesanso : osvoboditev osebnosti, rojstvo narodnosti in spočet je evropske zavesti Druga v drugi pogojene, izvirajo vse tri novosti iz razrasti trgovine, razvoja denarnega gospodarstva (»prvotna akumulacija kapitala«), razširitve svetovnega obzorja preko tesnih meja starega sveta in iz dokončnega izbruha notranjih protislovij papeško-cesarske vesoljne oblasti
Denar gospoduje z vsem neoporečnim in neoporečenim cinizmom sleherne nove vladavine.
Poraja se meščanska epoha.
II.
V blestečem sozvezdju poetov, ki krožijo krog sonca — Shakespeara, je najsvetlejši Ben J o n s o n, živo, jasno nasprotje velikega tekmeca in prijatelja.
Shakespeare razume in oprašča vse.
Jonson je jedek sovražnik slednje človeške slabosti. Shakespeare upodablja vesoljno klaviaturo človeških nravi. Jonson ne upodablja, temveč razmišlja.
Shakespeare je — včasih! —> humlorist. i Jonson je — vedno — satirik.
Shakespeare je genialen primitivec.
Jonson je rafiniran izobraženec.
Shakespeare čustvuje in opazuje.
Jonson sodi in razlaga.
V Elizabetini dobi se je utemeljil angleški komercialni imperij. Utemeljil se ni s komercem, temveč z gusarstvom.
Sloviti pomorščak Francis Drake ni bil plemič. Nekoč je napadel španske ladje. Takrat Elizabeta I. in Filip II. še nista bila v vojni: Španski ambasador se je pritožil. Kraljica je naložila Draku kazen, da se mora — vpričo nje — pred Špancem kleče opravičiti. Nato pa je v caballerovo presenečenje pozvala gusarja: »Vstanite, sir Francis!« Dobil je s tem naslov plemiča (sir) in bil nagrajen za svoje gusarstvo.
Tako se je začela zgodovina imperija.
Shakespeare je, pripovedujejo, umrl za prehladom, ki ga je steknal, ko ;je pijan obležal v obcestnem jarku.
Christopher Marlovve, genialni, žal nedozoreli sodobnik, je padel kot žrtev pijanskega pretepa.
Jonson je bil zaprt zaradi uboja v duelu z nekim igralcem.
Kyd je poginil neznano kako.
Vsa ta zvezdna druščina je živela divje, neugnano, obešenjaško življenje; danes bogati gospodje (ugledni veljaki ali
par veni'ji), jutri razcapani potepuhi. Veseli in ljudomrzni, 'ljubeznivi in surovi, modiri ko Platon in pori ko Diogen.
A vedno duhoviti, vedno za dve sto let pred svojim časom — meščani razsvetljenega 18. stoletja. Neštetokrat pa zopet v zaostanku — fanatiki globokega srednjega veka.
Kadarkoli sem z igralci, gledalci, gledališkimi ljudmi, ljubitelji — govoril o Zvveiigovem »Volponu«, se je vsekdar z neuničljivo vztrajnostjo vsiljevalo vprašanje: Zakaj in kako se Mosca spreobrne? Ali je njegova spreobrnitev iskrena? Se je v resnici skesal? Mu je žal prejšnjih hudobij, ki jih je zagrešil skupaj z Volponiom? Mar kani postati »pošten« ? Kaj je nanj tako vplivalo, da si je premislil? Je res zgolj to, da se mu je Leone zasmilil ? Je nemara vendar samo to, da ga je stisnil strah za grlo? Zakaj izkaže spreobrnjenje s tem, da pomaga »mrhovinarjem«, ki so prav zares še hujši ničvredneži od samega Volpoma?
Očitno je navsezadnje, da se Mosca ne »spreobrne« v moralizatorskem smislu. Nikakor ne pojde v klošter. Ne — le dokončno in dosledno uresniči svoje načelo o odnosu do denarja, ki ga je izpovedal že spočetka. Ko Volpone moli svoj denar, ga Mosca zavrne: »Gospod, meni se smili« (namreč zlato). In če bi imel denar, bi se mu »morali okrogli cekini kotaliti tako dolgo«, da bi mu »položili pred škornje« uresničenje vseh veseljaških želja. In ko ostane sam v Corbacciovi sobi, se mu gnusijo skrinje zlata ne toliko zavoljo vseh hudobij in pridaništev, ki se drže cekinov ko kri rabljevega meča, marveč zato, ker denar tu zaklenjen plesni. Zato na kraju, ko ostane gospodar, zmagoslavno zapoje Volponovemu zlatu:
Pleši, denar, jaz te osvobodim,
ne več gospod, tudi ne hlapec tvoj:
jaz dam te vsem, jaz se igram s teboj !
In tu je ključ k tej docela moderni, v duhu povsem nerenie-sančni, neelizabetinski komediji (pri Jonsonu je tudi Mosca skupaj z Volponom in z mrhovinarji vred kaznovan!): Mosca ni moralist iz dobe meščanskega racionalizma, temveč v vseh ozirih bohemsko dete 20. stoletja.
Ne gre mu za »pravico«, ne za »pošteno vračanje dolgov« in »popravljanje krivic« — mrhovinarjem vrača ukradeno le zato, ker jih hoče premamiti, da bi ga priznali za upravičenega dediča, ker hoče dobiti denar, da bi ga po svoje — svobodnjaško, igraje — uporabil. Vrhovno merilo ravnanja (vsaj ravnanja z bogastvom) mu ni neka moralka, ne neki nauk o poštenju, temveč le težnja po svobodni Lepoti. Mosea je estet. Lepše je, če denar prosto kroži in ne gnije v Skrinjah. Volponov tesno-srčni grabež mu je bil že ves čas neprijeten, a zdaj, ko najde priliko (s poslednjo potegavščino mu da Voipone sam orožje v roke), jo pograbi in izrabi. Sprva, ko se še ni ovedel, da bo s to zadnjo ukano koristi sebi, se upira gospodarjevemu naklepu, tako kot so mu bili prej neljubi vsi izrazi Volponovega ljudomrzništva. A ko začuti pod prsti neverjetno moč te čudne listine, se je kaj brž oklene.
Dejal bi kdo, da je Mosoa sprva kazal veselje do Volpo-novih hudobij, da se mu niso upirale. — Pač, veselile so ga vsekdar takrat, kadar je v njih mogel — bi dejal — estetsko uživati, kakor uživa šahjst nad lepo kombinacijo (tudi tujo), kakor je všeč ljubitelju lepa slika ali, če hočemo, kakor veseli nadebudnega medkanoa »lep« appendicitis (vnetje slepiča). A brž ko se jame jo hudobije kopičiti, ko niso le začimba predolgo-časnega življenja, marveč izraz Volponove ljudomrznosti, sovraštva do vse človeške okolice — se mu vsakokrat upro. Loti se jih, ker ga gospodar prisili, in med izvajanjem zopet dobi veselje nad duhovito spletko. In tako čedalje naprej, do usodnega razpleta.
Leone pa se mu zasmili mimogrede; poleg drugih kapric ga včasih navda tudi hipno humano občutje. Saj v dnu duše ni slab dečko.
Daši je Stefan Zweiig česho nasilno skušal uhajati svoji) dobi in se umikati v sanjavi svet domotožnega občudovanja preteklosti; dasi je tudi »Volpona« po zunanji obliki zasnoval staromodno, je v Mosci vendarle upodobil tipičnega otroka svoje dobe, dobe med prvo in drugo svetovno vojno. To je čas dokončnega razkroja vseh obče veljavnih moralnih norm utrjenega meščanskega reda. Novih pravil ravnanja si evropski
človek še ni ustvaril. Veliko svetovno dogajanje je umazano, nečedno, brutalno. Edino, kar Evropcem — zlasti njih intelektualnim vršičkom — v tem času še velja, so zakoni lepote: ne samo umetnostne, tudi življenjske. Duhovitost velja več od modrosti, spretnost več od sile, izvirnost več od bogastva. Tej generaciji ni več do posvetnih dobrin; kar so njih predniki, dedje in očetje nakopičili zlata in blaga, to ti zaničujejo, ker se vsega drži madež filistrom osti. In če je bilo sto let prej, v dobi romantike, treba precejšnjega junaštva, da si izpovedoval bohemsko brezbrižnost do materialnih vrednot, je zdaj ravno obratno: moralno junaštvo bi bilo potrebno pisatelju, ki bi hotel zagovarjati meščansko solidnost.
In kakor se Moscd Leone »mimogrede« zasmili, tako so tudi ti dekadentni intelektualni bohemi Evrope med Versaille-som in Hitlerjem v dnu srca dobričine in poštenjaki, čeravno proki umirajo svoj »satanizem« in zaničujejo moralne norme.
P reklamacija tega bohemskega duha utegne s časom izgubiti (in je dejansko že izgubila) življenjski smisel. Čas jo je že spet premagal. Ni pa izgubil — in še dolgo ne bo — smisla napad na mamonizem, na oboževanje denarja in iz njega izvirajoče pregrehe. Vsekdar pa je razigrani smeh in nemoraliza-torsko zaničevanje človeških slabosti učinkovitejše napadalno sredstvo od šolmašterske, puritanske obsodbe, ki »grešnike kaznuje, poštenjake nagrajuje«. V tem smislu je Zwei.gov Vol-pone aktualnejši jn za bodočnost smiselnejši od Jonsonovega.
Avtor modernega »Volpona« je bil svoj čas nekaj let zdržema najbolj prevajent pisatelj na svetu. Še danes je vsepovsod zelo popularen, tudi slovensko in jugoslovansko literarno občinstvo ga prav dobro pozna- Največ priljubljenosti je dosegel z novelami, romanom in zgodovinskimi psihološkimi študijami, med katerimi sta najboljši Triumf in tragika Erazma Rotterdamskega ter Časteh lio zoper Calvin a ali Vest proti nasilju; te dve sta namreč pod plaščem zgodovinopisja v resnici povsem sodobno zasnovani: i»Era-
H. G.
zem« je zakrinkan pisateljev avtoportret, »Castellio« pa bojni klic za toleranco In zoper tiranijo. Nedvomni viški njegovega stvari-teljstva so literarni eseji, mied katerimi slovi Zlasti ciklus Graditelji sveta in zbornik Srečavanja z ljudmi, knjigami, mesti. Človeško najtopši knjigi sta Včerajšnji svet z značilnim podnaslovom Spomini Evropejca in literamo-psiholoSka monografija o velikem prijatelju, somišljeniku in sdborcu: Itomain Rolland.
Z gledališčem se je Zweig ukvarjal vselej le priložnostno, vendar je tudi na tem področju dosegel več lepih, čeravno ne trajnih uspehov. 'Ravno Volpone pa se je obdržal na gledaliških repertoarjih vseh nairodlov. Dosti se igra tudi Siromakovo jagnje.
Stefan Zvveig ni eden tistih pisateljev, ki bi s pripovedno ali prikazovalno fantazijo zmagovito ustvarjal. Zato kot pisatelj — dasi nenavadno bister psiholog, zavidljiv mojster jezika in mikaven romantik — ne |bo ostal veljaven preko mnogih dob. Edinstven pa je s svojim srčnim humanizmom kot eden najbolj žlahtnih repre-zientantov svobodnjaške Evrope1; s širokogrudnim, razumevanjem vseh, tudi najrazličnejših umetnostnih tokov; z edinstveno sposobnostjo vžlvljanja v stvariteljska (mehanizem umetnikove duše ter z neponovljivo izobrazbo, kulturnostjo in svetovljanstvom Zato bo kot esejist ostal trajno veljaven. Včerajšnji svet pa bo slej ko prej eden najčudovitejših umetniških dokumentov dobe, v kateri je propadala meščanska Evropa.
Rodil se je 28. novembra 1881 na Dunaju kot potomec bogataške židovske družine. 2e v gimnaziji se je razvil in razodel njegov literarni talent; po naglo preživelih letih študija na Dunaju, v Parizu in Berlinu se je podal na učna potovanja, ki so ga popeljala skoro okrog svetla. Udomačil se je ina rodnem Dunaju, po vojni pa, ki jo je prelbil deloma v švicii, se je naselil v Salzburgu, tisti čas eni izmed kulturnih prestolnic Evrope. V njegovem domu so se stekali kot vedno dobrodošli gostje najvidnejši diuhovl evropske kulture, saj je imel Zvveig to edinstveno srečo, da je bil intimni osebni prijatelj premnogih velikanov- V to hišo so se tudi stekala dan na dan številna pisma oboževalcev im učencev z vsega sveta, ki jim — tudi najbolj neznanim — nikdar ni odrekal dobrohotne naklonjenosti. In še nekaj je bila ta hiša: eno najbolj uglednih središč neke žlahtne zbirateljske strasti: Zvveig se je namreč sam rad postavljal, da »v literaturi nemara ni strokovnjak, a da se
prav res spozna na vedo o rokopisih« in je imel tudi v resnici eno najbogajtejših in najbolj izbranih zbirk izvirnih rokopisov veliikih ljudi. Še pred Hitlerjevo aneksijo Avstrije se je Zvveig umaknil grozeči nevarnosti, najprej v Anglijo, ki ga je tudi sprejela v svoje državljanstvo, po izbruhu vojne pa v Brazilijo. V prisilnem izgnanstvu pa je ta veliki kozmopolit, ki prej nikoli ni čutil navezanosti na eno samo deželo, temveč je biil »državljan vsega sveta« — silno trpel in tudi čedalje bolj zapadal v melanholijo spričo spoznanja, da je njegova libeiraino-tolerantna koncepcija življenja dokončno premagana, njegov ljubljeni »včerajšnji »vet« dokončno obsojen na smrt. (Zato se je 23. februarja 194i2i v Petiropolisu pri Rio de Janeiru skupaj iz drugo ženo Lotte samovoljno umaknil iz življenja. Brazilija, ki ga je že zaživa nad vse častila, mu je priredila kraljevsko slovo.
Eden najbolj pretresljivih človeških dokumentov druge svetovne vojne je Zvveigovo poslovilno pismo, ki se glasi, v celoti prevedeno, takole:
DECLABACAO
Preden se iz proste volje in z jasno pametjo poslovim od življenja, me nekaj sili, da izpolnim poslednjo dolžnost: zahvaliti se od srca tej čudoviti deželi Braziliji, ki je mehi in mojemu delu dala tako dober in gostoljuben počitek. S slednjim dnem sem se naučil to deželo bolj ljubiti. In nikjer drugje bi ne bil rajši od temeljev na novo sezidal življenja, zatem ko je svet moje lastne govorice zame zatonil ln ko se moja duhovna domovina Evropa sama uničuje.
A po šestdesetem letu starosti bi bilo treba posebnih moči, da človek še enkrat čisto na novo začne. Moje pa so se v dolgih letih brezdomovinskega potovanja izčrpale. Zato mislim, da je bolje, pravočasno in pokončne drže zaključiti življenje, ki mu je duhovno delo vsekdar bilo najčistejša radost in osebna svoboda najvišja dobrina tega sveta.
Pozdravljam vse svoje prijatelje I Naj bi še videli jutranjo zarjo po dolgi noči! Jaz, vse prenestrpen, pojdem pred njimi.
Stefan Zweig PetropoUs, 22. n. 1942.
(Op.: Izraz »declaracao« je portugiški in pomeni toliko kot »izjava«),
V naslednjem navajamo pregled važnejših del Stefana Zvveiga. Tista, ki so označena z *, so prevedena tudi v slovenščino.
Prevodi
Verhaeren, Verlaine, Baudelaire, Marceline Desfoordcs-Vailmore, RolLand, Saimte-Beuve, Renan, Piran dello itd.
Pesmi	i
Srebrne strune, Zgodnji venci, Zbrane pesmi
Monografije
Verlaine, Verhaeren, Marceline Desbordes - Valmore, Romain Rolland, Pr n ns Masereel
Veliki eseji
GRADITELJI SVETA
I. Trije mojstri: Balzac, Dickens, Dostojevski II. Boj z demonom: Holderlin, Kleist, Nietzsche IH. Trije poeti svojega življenja: Casanova, Stendhal, Tolstoj Zdravljenje s pomočjo duiha: Mesmer, Mary Baker-EJdidy, Sig-munid Freud
Balzac (nedokončano, posmrtna izdaja; to knjigo je Stel za svoje glavno delo)
Mali eseji
Sreičavanjia z ljudmi, knjigami, mesti (med drugimi eseji o: Gorkem, IRodinu, Toscaniniju, o prvi svetovni vojni, o Braziliji itid. itd.)
Zgodovinsko leposlovje
*	Marija Antoinetta
*	Jožef Pouchč Magellan
*	Marija Stuart
Triumf ln /tragika Eraizma Rotterdamskega Casteillio zoper Oalvina Amerigo Veapuoci
Zvezdne ure človeštva, dvanajst zgodovinskih miniatur
(Med drugim: Napoleon pri Waterlooju, Lenin v zapečatenem vlaJku, Goethe ob pisanju »Elegije«, Scott ma južnem tečaju, osvojitev Carigrada, prvi telefonski razgovor preko Atlantika itd.)
Leposlovje
Nestrpnost snoa (romam)
VERIGA
I. obroč: IFrvo doživetje, štiri zgodbe iz otroškega sveta Povest Iz mraku, * Gu/vemalntia, * Skrivnost ki žge, * Poletna noveleta
n. dbroč: Amok. Novele strasti — Amok, Žena in pokrajina, Fantastična noč, * Pismo neznanke, Ulica v mesečini IU. obroč: Zmeda čustev. Tri novele — 24 ur življenja neke žene, Zaton srca, Zmedla čustev
Mala kronika', štiri povesti — * Nevidna zbirka, Epizoda z ženevskega jezera, LeporeiUa, Bukovnik Mendel Ljubezen Erike Ewald. štiri novele — Ljubezen Erike Ewald, Zvezda miatd gozdom, Potovanje, čudeži življenja Bojazen. Novela Nasilje. Novela Novela o šahu
Legende (medi drugim: Rahel se pravda z Bogom, Gčdi večnega brata)
Spomini
Včerajšnji svet. Spomini Evropejca
Dramatika
Terztt
Hiša ob morju
Spreoblikovani komedijant. Enodejanka
Legenda nekega življenja
Jeremija
•	Siromakovo jagnje
*	Jonsonov J»Volpone<r
Žena brez sence. Libretto za opero
Moje gledališko preklehsivo
Odlomek iz 6. poglavja knjige spominov .Včerajšnji svet'
Prva širša zasnova, ki sem. ge jie upal lotiti, je bila v dramatični obliki; in koj pri tem prvem poskusu se je pojavila mogočna izkušnjava: mnoga znamenja so me vzpodbujala, da bd se tej izkušnja vi predal. Poleti leta 1905 ali 1906 sem napisal igro — v stilu naše dioibe kajpa dramo v stiliih im sicer z antično snovjo. Imenovala se je »Terzit«; kako danes sodim o tej zgolj še formalno veljavni igri, tega mi ni treba praviti, saj priča o tem že dejstvo, da je — kakor vseh svojih knjig izpred1 dvaintridesetega leta starosti — nisem več dal znova natisniti. Pa vendarle je ta drama že napovedovala, neko osebno potezo mojega notranjega odnosa do sveta, ki se nikoli ne postavlja na stran tako imenovanega »junaka«, temveč vidi tragiko vsekdar samo v premagancu. V mojih novelah me privlači vedno le tisti, ki usodi podlega, v biografijah osebnost tistega človeka, ki zmaguje ne v realni sferi uspeha, temveč samo v moralnem smislu, Erazem in ne Luther, Marija Stuart in ne Elizabeta, Castielldo in ne Kalvin; tako si tudi tistikrat nisem izbral Ahila kot heroične osebnosti, temveč najneznatnejšega njegovih protiigralcev, Terzita — trpečega človeka, ne pa tistega, ki s svojo močjo in nezgrešl ji vestjo drugim ustvarja trpljenje. Ko je bila drama napisana, je nisem pokazal kakemu igralcu, niti igralcu -prijatelju, kajti tačas sem bil vendarle že toliko izkušen, da sem vedel; drame v blankverzih in v grškem kostumu, pa če sta jih napisala sam Shakespeare ali Sofoklcs, niso prikladne za to, da bi na realnem odru »polnile blagajno«. Samo zavoljo običaja sem naročil, naj razpošljejo nekaj izvodov velikim gledališčem, nato sem pa čisto pozabil na to naročilo.
Kako zelo sem bil tedaj presenečen, ko sem nekako čez tri mesece prejel pismo, ki je nosilo na ovitku natisnjen naslov »Kraljevo gledališče Berlin«. Le kaj neki hoče od mene prusko državno gledališče, sem si mislil. V moje presenečenje mi je sporočal direktor Ludvvig Bamay, svoj čas eden največjih nemških igralcev, da je igra napravila nanj nad vse močan vtis in da mu je posebno
dobrodošla zato, ker je našel v Aihilu naposled vendarle vlogo za Adaiberta Matkow.skega, kot jo je že dolgo časa iskal; da mie torej prosi, naj prepustim praizvedbo Kraljevemu gledališču v Berlinu.
Skoraj prestrašil sem se od veselja. Nemški narod je imel takrat dva velika igralca, to sta bila Adallbeirt Matkowsky in Josef Kainz; prvi severni Nemec, nedosežen v prvinski silovitosti svojega značaja — drugi pa, naš Dunajčan Josef Kainz, je osrečeval z duhovno milino, z mojstrstvom spevne in zopet kovinsko zveneče besede. In zdaj naj bi oživil mojo oseibo, govoril moje verze Mat-kowsky, najuglednejše gledališče prestolnice nemškega cesarstva naj bi botrovalo moji drami — zdelo se je, da se mi odpira edinstvena dramatična kariera, meni, ki tega nikoli nisem iskal.
Toda odtistihmal sem se naučil, da se nikoli ne smeš pričakujč veseliti uprizoritve, dokler se zastor v resnici ne vzdigne. Pač so se zares začete probe, druga za drugo, in prijatelji so mi zatrjevali, da Matkowsky nikoli ni bil bolj veličasten, nikoli bolj možat ko na teh prabah, ko je govoril moje verze, že sem imel naročeno mesto v spalnem vozu za Berlin, tedaj je v zadnji uri prispel bnzo-jav: premiera odložena zaradi obolelosti Matkowskega. Mislil sem, da je to pretveza, kakršne so Običajne v gledališčih, kadar se ni mogoče držati kakega roka ali obljube. Toda teden dni kasneje so poročali časopisi, dla je Matkowsky umrl. Moji verzi so (bili zadnji, kar so jiih govorile njegove čudovito zgovorne ustne.
Opravljeno, som si dejal. Sicer so hotela igro uprizoriti druga ugledna dvoma gledališča, Dresden in Kassel; toda moj n otiranji interes je bil ohromel. Po Mafik,awskem si nisem maral misliti drugega Ahila. Tedaj pa je prispela novica, ki me je še bolj osupnila: nekega jutra me je prebudil prijatelj, češ da ga pošilja Josef Kainz, ki je po naključju naletel na to igro in v njej našel vlogo zase, ne Ahila, ki ga je kanil upodobiti Matkowsky, temveč tragično protivlogo Terzita. Da se misli pri priči dogovoriti z Burg-theatrom. No, direktor Schlentheir je bil kot utiralec sodobnega realizma ravnokar prispel iz Berlina in je vodil (v silno jezo Dunajčanov) dvorno gledališče kot načelen realist: odpisal mi je takoj, da sicer priznava zanimivosti moje drame, a da žal ne more predvidevati možnosti uspeha preko premiere.
Opravljeno, sem sl dejal še drugič; saj sem bil od nekdaj skeptičen nasproti sebi in svoji literarni tvornosti. Kalna pa je bil Ogorčen. Takoj me je povalbil k sebi; prvikrat sem videl pred seboj boga svoje mladosti, ki bi mu Mil kot gimnazijci najrajši poljubljali roke in noge; prožno telo kakor vzmet, obličje polno duha, ki so ga še v petdesetem lietu prekrasno oživljale temne oči. Slišati ga, kako govori, je bil užitek. Vsaka beseda je bila tudi v zasebnem pomenku ostro ob&rtana, vsak soglasnik izbrušeno oster, vsak samoglasnik je donel polno in jasno; še dandanes marsikatere pesmi, ki sem jo kdaj njega slišal recitirati, ne morem prebrati, ne dla bi v meni ob branju govoril njegov glas, poln skandirajoče sile, popolnega ritma, heroičnega zagona; nikdar več mi ni bilo taka radost, slišati nemški jezik. In lej, ta mož, ki sem ga častil ko boga, se je opravičil meni, mlademu človeku, češ, da se mu ni posrečilo, doseči uprizoritev moje igre. Toda — je zatrjeval — drug drugega poslej ne smeva zavreči. Pravzaprav me misli nekaj prositi — skoraj sem se nasmehnil1: Kainz mene prositi! — in sicer: zdaj da hodi dosti na turneje in da ima za to dve enodejanki. Manjka mu še tretja, po možnosti iv stihih jn z |eno tistih liričnih kaskad, ki jih jie znal — edinstveno v nemški gledališki umetnosti — spričo svoje grandiozne govorne tehnike, ne da bi zajel sapo, v enem samem toku ko slap spustiti na množico, ki je tiudi sama brez diha poslušala. 6e mu ne bi mogel napisati takšne enodejanke?
Obljubil sem mu, da poskusim. In volja zmore, kakor pravi Goethe, včasd »komandirati poeziji«. V Skici sem sl zasnoval enodejanko »iSpreoblikovani komedijant«, peresno lahko igrico Iz rokokoja z dvema vgrajenima velikima lirsko-dnamatlčnima monologoma. Nehote sem sl Ml zamislil slednjo besedo iz njegove volje, ko sem se vživljal z vso strastjo v Kainzovo bit in celo v njegov način govorjenja; tako je bilo to priložnostno delo eden tistih darov sreče, ki jih nikdar ne uresničuje sama spretnost, temveč zgolj navdušenje. Po treh tednih sem že mogel pokazati KaJmzu napol dogotovljeno skico, v kateri je bila ena »arija« že vgrajena. Kainz je bil odkritosrčno vzhičen. Pri priči jie dvakrat iz rokopisa recitiral tisto kaskado, drugič že nepozabno dovršeno. Koliko časa da ml je treba? je vprašal, očitno nestrpen. Mesec dni'. Odlično! To se čudovito ujema. Zdaj da pojde na turnejo v Nemčijo, po vrnitvi pa da se morajo takoj začeti p robe, kajti ta igra spada v Burgtheator.
In potem, to da ml obljublja: kamor koli bo potoval, jo vzame v svoj repertoar, kor mu pristoja kakor rokavica. »Kakor rokavica!« Se in še je ponavljal to besedo, medtem ko mi je trikrat prisrčno stisnil roko.
Kazno je bilo, da je še pred odhodom zrevoltinal Burgtheater, kajti sam direktor osebno mi je telefoniral, naj m.u pokažem enodejanko že v skici, in ga je tako v naprej sprejel. Vloge okrog Kainza so igralcem Burgtheatra že razdelili v branje, že zopet se je zidielo, da sem. brez posebne vloge zadel najvišjo karto — Burgtheater, ponos našega mesta, in v samem Burgtheatru še (poleg Dusejerve) največjega igralca tiste dobe — v moji igri: skorajda preveč za začetnika. Zdaj je bila samo še ena nevarnost, namreč da hi Kainz, preden bi bilo delo dopolnjeno, spremenil mišljenje, a kako mailo verjetno je bilo to! Vsekakor sem bil zdaj jaz nestrpen. Naposled sem le bral v časopisu, da se je Kainz vrnil s turneje. Dva dni sem se iz vljudnosti obotavljal, da ga ne bi napadel precej po povratku. Tretjega dne pa sem se ojunačil in sem izročil dobro znanemu staremu portirju v hotelu Sacher, v katerem je Kainz takrat stanoval, svojo posetnico: »H gospodiu dvornemu igralcu Kainzu!« Starec se je preko ščipalnika začudeno zastrmel vame. »Ja kaj še ne vedo, gospod doktor?« Ne, ničesar nisem vedel. »Saj so ga danes zjutraj odpeljali v sanatorij.« šele zdaj sem izvedel: Kainz se je bil vrnil s turneje hudo bolan. Pred ntč hudega slutečim občinstvom je junaško mojstril najstrahotnejše bolečine in zadnjikrat igral svoje velike vloge. Naslednjega dne so ga operirali zaradi raka. Še smo si po časopisnih biljtenih drznili upati, da ozdravi, in jaz sem ga ofcčskal tub bolniški postelji:. Ležal je trulden, izmozgan, temne oči sredi razdejanega obraza so se zdele še večje, in prestrašil sem se: nad večno mladostnimi, tako krasotno zgovornimi ustnicami so se prvikrat očrta vale ledeno sive brčice, videl sem starega, umirajočega moža. Otožno se mi je nasmehnil: »Ali nama bo ljubi Bcgec še dlal, da jo odigrava, najino Igrico? To bi me še lahko ozdravilo.« A nekaj tednov kasneje smo stali ob njegovi krsti.
Razumljivo mora biti, kako nelagodno sem se počutil, kadar sem se še poskusil v dramatični obliki, in kaka skrb me je navdajala, kadar sem kasneje spet kako igro predal nekemu gledališču. To, da sta oba največja igralca Nemčije umrla zatem, ko sta kot
zadnje vadila moje stihe, to me je naredilo — ne sramujem se priznati — vraževernega- Sele nehaj let kasneje sem se spet ojunačil, da bi [pisal dramo, ‘in ko je novi direktor Burgtheatra, Alfred baron Berger, odličen strokovnjak gledališča in mojster predavateljske umetnosti, dramo pri priči sprejel, sem domala boječe pogledal seznam izbranih igralcev in sl paradoksno oddahnil: »Hvala bogu, nobenega prominenta ni vmes!« Usoda ni imela nikogar, zoper katerega bi se bila mogla izdivjati. In vendar se je zgodilo, kar je bilo tako neverjetno. Mislil sem 1« na igralce, ne na direktorja, ki si je 'bil osebno pridržal vodstvo moje tragedije »Hiša ob morju« in tudi že zasnoval režijsko 'knjigo, na Alfreda barona Bergerja. In -dejansko: štirinajst dlnl, preden fcti se- začele [prve iproibe', je bil mrtev- Prekletstvo, ki je po vsem videzu ležalo na mojih dramskih delih, je torej še vedno učinkovalo; še cčlo desetletje kasneje, ko sta »Jeremija« in »Volpome« v vseh mogočih jezikih šla preko odrov, se nisem čutil čisto gotovega. In ravnal sem zavestno proti lastnemu interesu, ko sem leta 1931 dokončal novo igro, »Siromakovo jagnje«. Dan zatem, ko sem mu poslal rokopis, mi je prijatelj AIexander Moissdi 'brzojavil, naj mu rezerviram glavno vlogo v praizvedbi. Moissi, ki jie iz svoje italijanske domovine pi* nesel na nemški oder čutno blagozvočje govorice, kakršno prej pri nas ni bilo znano, je bil takrat edini veliki nasledmk Kainzov Očarljiv po zunanjosti, pameten, živahen in 'vrhu tega še dober in navdušenja zmožen človek — je pri dajal vsakemu delu nekaj svojega osebnega čara; me bi si bil mogel želeti bolj idealnega tolmača za to vlogo. A vendarle, ko mi je to predlagal, se je v meni zganil spomin na Matkovviskaga dn Kainza, odklonil sem Moissija pod neko pretvezo, ne da bi mu izdal pravi razlog. Vedel sem, da je bil po Kainzu podedoval »Ifflamdov prstan«, katerega vsekdar največji igralec Nemčije zapušča svojemu naj večjemu nasledniku. Naj bi nemara tudii- Kainzovo usodo dedoval? Tako ali tako: jaz zase nisem maral biti še v tretje vzpodbuda usode za največjega nemškega igralca svoje dobe. Tako sem se diz vraževernosti in iz ljubezni do njega odrekel popolnejši interpretaciji, ki bi bila skoraj odločilna za mojo igro. In vendar, celo s to odpovedjo ga nisem mogel obvarovati, dasl sem mu odrekel vlogo, dasl zatem nisem več predal odru nove drame, še vedno sem moral biti brez sledu krivde zapreden v tujo usodo.
Vem, v siumnjo zahajam, da pripovedujem pravljico o strahovih. Matkoiwisky in Kainz, to hi recimo s hudim naključjem še lahko nekako razložili. Todia kako za njima še Moissi, ko sem mu vendar vlogo odrekel in zatem ne napisal več nove dirarne? To se je primerilo tako: leta im teta kasneje — v svoji kromikii tu posegam časovno naprej — sem bil poleti 1935 nič hudega sliuteč v Zurichu, ko sem nenadoma dobil iz Milana brzojav od Alexamdra Moiissija, češ, da pride drevi posebej zavoljo mene v Ziiirich in da me prosi, naj ga vsekakor počakam. Le kaj hi moglo biti zanj tako nujnega, saj nimam nove igre in sem že leta in leta dokaj brezbrižen do gledališča. A sevč sem ga z veseljem pričakal, kajti ljubil sem tega vročega, prisrčnega človeka v resnici bratovsko. Zagnal se je te vagona name, po italijanskem običaju sva se objela, in še v avtu s kolodvora gredč mii je povedal v svoji prekrasni nestrpnosti, kaj bi lahko zanj storil. Da me misli nekaj prositi, zelo zelo prositi. Piran diello da ga je posebno počastil, ko mu je prepustil v praizvedbo svojo novo igro »Non si sk mai« — in sicer ne samo za italijansko, temveč za pravcato svetovno praizvedbo — ki naj bi bila na Dunaju in v nemščf.ni. To da je prvič, da tak italijanski mojster s svojim delom prepušča prednost inozemstvu, niti za Pariz se nikoli ni )bil odločil. Ko, in Pirandellu, ki se boji, da hi se v prevodu muizikalnost in poltoni njegove proze utegnili izgubiti, je mnogo do neke želje. Rad bi videl, dia bi igro prevedel v nemščino ne kateri koli slučajni prevajalec, marveč jaz, čigar jezikovno umetnijo da že dolgo ceni. Pirandello da je kajpa okleval, obrniti se name; kako bi mogel zahtevati od mene, da zapravljam svoj čas s prevajanjem? Zato da je sam’ prevzel nase, sporočiti mi tPinain-dellovo prošnjo. No, v resnici prevajanje že leta in leta ni bilo več moj posel. Toda (Pirandella, s katerim sva se bila nekajkrat prijetno, srečala, sem preveč občudoval, da bi ga bil mogel razočarati, predvsem pa mi je bilo veselje, če sem mogel tako prisrčnemu prijatelju, kot je bil Moissi, podati dokaz tovarištva. Za teden ali dva sem pustil lastno delo; nekaj tednov kasneje je bila Pirandellova Igra v mojem prevodu na Dunaju napovedana za mednarodno praizvedbo, ki so jo mislili vrhu tega zavoljo političnih razlogov posebno velikopotezno pripraviti. Sam Pirandello je bil pristal, da pride, In ker je tisti čas Mussolini še veljal za uradnega pokrovitelja Avstrije, so tudi že vsi ofioialni krogi s kanclerjem na čelu
najavljali udeležbo. Ta večer naj bi bil hkrati tudi politična demonstracija avstrijsko-italijanskega prijateljstva (v resnici protektorata Italije nad Avstrijo).
Sam sem bil tiste dini, ko naj bd se začele prve probe, slučajno na Dunaju. Veselil sem se svidenja s Pirandellom, bil sem pač tudi radoveden, kako se bodo slišale besede mojega prevoda v Mois-sijevi besedni muziki. Toda s pošastno podobnostjo se je po preteku četrt stoletja ponovilo isto dogajanje. Ko sem navsezgodaj odgrnil časopis, sem bral, dal je prispel 'MoisaL iiz Švice s hudo gripo in da se morajo vaje zaradi njegove bolezni preložiti!. Gripa, sem si mislil, to ne more biti tako resno. Toda stroe mi je močno bilo, ko sem se bližal hotelu — hvala bogu, sem se tolažil, ne hotel Sacher, temveč Grand hotel! — da bi obiskal bolnega prijatelja; spomin na tisti izjalovljeni obisk pri Kalnzu jo oživel kakor drget. In natanko isto se je ponovilo v presledku četrt stoletja, zopet z naj-večjim nemškim igralcem svoje dobe. Niso mi več dovolili, da bi Moissdjai videl. Vročični delirij se je bil že začel. Dva dini kasneje sem stal kakor pri Kainzu namesto na vaji — pred njegovo krsto.
Ko sem, omenil to poslednjo izpolnitev tistega mističnega uroka, ki je bil zvezan z mojimi gledališkimi poskusi, sem časovno posegel naprej. Razume se, v tem ponavljanju ne vidim drugega ko golo naključje. A nedvomno je svojčas naglo zaporedje smrti Matkovv-skega in Kainza odločilno vplivalo na nadaljnjo usmeritev mojega življenja. Da sta tistikrat Miatkowsky v Berlinu, Kainz na Dunaju postavila šestindJvajsetleitniiku na oder prvi drami, tedaj bi' bil nemara po zaslugi njune umetnosti, ki je mogla tudi najšibkejšo igro ponesti k uspehu, hitreje lin morda nepravično naglo stopil v široko javnost in tal bil zato zamudil leta počasnega učenja in spoznavanja sveta. Takrat se mi je sevč zdelo, da me usoda preganja, ko mi jie gledališče že ob prvih početkih najprej tako mamljivo ponudilo možnosti, o katerih si prej nisem upal sanjati, da bi mi jih potlej zadnji hip okrutno zopet vzelo. A le v prvih letih mladosti se zdita naključje in usoda še istovetni. Kasneje spoznaš, da je prava pot življenja pogojena znotraj: naj bo podoba, da se naša pot šei tako zveriženo in taasmiseino odmika od naših želja, vsekdar nas naposled le pripelje do našega nevidnega iCilja.
Dve pesmi o denarju Iz ,Volpona'
Denar, denar slepi ljudi: zares, dokler ta svet stoji, le krog denarja se vrti in vsepovsod in vsepočez je ista pesem, isti ples, ki trapi vse ljudi vsekdar: ples za denar, ples za denar!
VOLPONE:
A, sonce, žarko jutro nad kanali, okoplji s svojimi zlatom moj obraz.
Daj: na rake in rame se mi vsuj, v vsie žile svoje naj vsesam te hlastno, zakaj zlato je vse, je eliksir, ki živec in utrip sveta obnavlja.
Daj, daj se mi, preblažena kovina,	j
z neba šumeča na to ubogo zemljo,
daj, daj se mi! — — A ne, kaj mi je zate,
ti bledi lesk, ki slednja noč te ugasne,
ti vsem se daješ, ki pred tabo hotne
roke iztegujejo trepetajoče,
najbednejšega bebca borni novčič
od tebe zablesti v slepilu prhkem,
ti siješ vsem, nihče ne te zahvali;
a blažen je le, kdor je sam lastnik.
posojaj drugim svojo zlato laž,
ni mar mi zate: mio ja luč žari!
(Odpre skrinjo)
Ti pa, o sonce moje, me obžari, ljubo oko, zaprto vsemu svetu, le gospodarju lastnega neba odprto, zasij, zasij, ti zlata punčica,
tvoj mojster moli te, zvezda sveta.
Zlato, moje zlato, ti moje sonce, napolni mi roke; oglasi se, glasba cekinov; sij mi, blesk draguljev; držite me, zaponke, plešite! —
A, te že čutim, moj pokorni stvor; ko ti si tu, celo boga zaslutim.
Bogastvo, silni bog, gospod vse zemlje, ti Vse in Nič, ti nema abeceda, ki v tebi vse besede so sveta: kdor zna te rabiti, je car življenja, ker čast, ljubezen, slavo, slednjo slast lahko mu pridobiš; celo najvišjo, da tebi, tebi — bogu je enak!
MOSCA:
Ven zdaj, zlato, ti čudežna kovina, tz zemlje si, vsemir ti domovina, jaz vem: tvoj smisel je, da se prelivaš, zato bedak, kdor ga predrzno skrivaš, ker kdo, nestalno bitje, naj te ustavi, ko v likov in podob večni menjavi krožiš skoz svet in v toku le živiš, iz rake v roko poln naslad hitiš, nikdar se zmanjšujoč, nikdar rastoč, v teku gineč, vedm> se vračajoč, iin kakor žile kri toplo prežarja, življenje greje, gibanje nam ustvarja?!
Še mene zgrabi, da bom kakor ti,
ti zlati sok zemlje, zdaj kroži, lij,
daj, tisočliki, s tisoč se rokami
nam v blaženost: jaz te v življenje vzdramim,
da plesa tvojega se udeležim.
Pleši, denar, jaz te osvobodim,
ne več gospod, tudi ne hlapec tvoj:
jaz dam te vsem — jaz se igram s teboj!
Ben Jonson
(Odlomki)
Benjamin Jonson, ali kakor ga imenujemo na kratlko Ben Jonson, se je rodil 1574. leta v Londonu. Vsaj tako navajajo v novejših poročilih v nasprotju ,s starejšimi, ki piišejlo nekatera, da se je rodil 1573. leta ali celo leto dni prej. Očeta, o katerem ne vemo nič natančnega, je zgubil že v svoji otroški dobi. Baje je bil kal vinski pastor. Mati se je drugič poročila z nekim stavbenikom, ki je hotel napraviti iz pastorka zidarja. Benjamin pa se je v Westminstrski šoli tako ogrel za študij, zlasti pa za literaturo starih Grkov in Rimljanov, da1 mu zidarski poklic ni bil nič po godu. Zato je nekega lepega dne obesil zidarstvo na klin, Zbežal na Nizozemsko in stopil med Žolnirje, ki so se vojskovali zoper Špance. Kdaj se je vrnil v Anglijo, ni natančno znano, pač pa to, da je Ibil konec devetdesetih letih že igralec, kritik in komediograf. Moral je živeti precej burno življenje, saj se je nekega dne znašel v ječi, ker je v dvoboju, ubil Gabriela Spenoera, igralca iz gledališke družine Henslowes. Grozilo mu je, da ga bodo usmrtili- Kako in kdo ga je rešil ječe in usmrtitve, se ne ve.
V ječi je postal katoličan in vztrajal skrivoma v tej veri trinajst let. Uspelo mu je, da ga je Jakoib I. imenoval za ravnatelja dvornih veselic in predstav (Master of the reveSs). Satirična žilica pa mu ni dala miru. Ko je deško gledališče, tisto, ki ga graja Shakespeare v »Hamletu«, uprizorilo »Eastvvard Hoe«, skupno delo Marstona, Chapmiana in Jonsona, so prišli vsi trije v ječo, ker so v igrii smešili Škote in menda merili celo na kralja. Jonsonu je grozilo, da mu bodo za kazen odrezali nos In ušesa, kakor je bila takrat navada. Vendar se mu je posrečilo, da je dosegel milost pri kralju, za katerega dvor je pisal »maske« — igrice, s katerimi je zabaval njegov dvor. Z njimi je žel precej več uspeha in priznanja, kakor s svojimi komedijami, ki ipa so kljub temu maske preživele. Kako se je zgodilo, da je speli zapadel bedi in izgubil svoje mesto na dvoru, spat ni natančno znano. Bržkone je začela njegova pot iti navzdol po Jakobovi smrti 1625. leta. /Preživel je ženo in tri sinove, umrl pa 1637, letia osamljen, bolan in v precejšnji bedi.
V nasprotju s Shakespearom, ki je pisal tragedije in komedije individualnih značajev, je Ben Jonsom pisec meščanske in tipizirajoče komedije. Bil je pitstaš klasične dramaturgije in zato tudi s te plati Shakespearov nasprotnik. Klasične literature Grkov in Latine e v je oboževal, poznal pa je tudi novejšo italijansko dramat-sko književnost, s katero imajo komedije precej sorodnih potez. Vsekakor je moral poznati tudi comimiedio delVarte. [Prevedel je Horaci jevo »iPlsmio o pesništvu« itn se boril zoper »nepravilnosti in neskladnosti« takratne dramatike, ki s Shakespeiairom na čelu ni hotela slediti pravilom klasične dramaturgije. V prologu h komediji »Vsakdo ima svoje muhe« (Every Man In His Humour) pravi o pesniku, pri čemer milslll seveda sebe, da ne riše svojih junakov najprej v plenicah, iz katerih vzrastejo nenadoma v brkate može, ki govore na komolce dolge besedie tetr vihrajo z meči. Tudi zboira nima, ki bi gledalca vodil zaradi preselitve dejanja čez morje — skratka posmehuje se vsem »nepravilnostim« in grehom zopeir enotnost dejanja, časa in kraja, hkrati pa tudi zoper nabrekli, baročni stil. Pravi, da prinaša dejanje in besedo, kakršna sta. Zavzema se za realizem v besedi in dejanju, hkrati pa za komedijo, ki naj prikazuje človeške slabosti in norosti.
Poskusil se je tudi v tragediji. Napisal je dve: »Selana« in »Catilino«, ki: pa je Oba zasenčil Shakespearov »Julij Cezar«. Njegovo področje je ostala satirična komedija. Niajznamenltejša med njimi so »Alkimist«, »Epiroena alt molčavka«, »Volpone«, »Posta-ster« in » Zlodej jbedak«.
Gneven in prešeren satirični duh je bil Jonson, ki je bolj kakor kateri drugi komediograf soroden z Aristofanom, ki tudi ni nikomur prizanašal. Ce človek bere njune komedije, se mu zdi, da jih danes sploh ne znamo ali si jih morda 'tudi ne upamo pisati. Shaiw jima je bil zeilo blizu po svoji duhovitosti, toda nedostaje mu tiste renesančne prešeimosti in brezsramnosti- V primeri z Aristofanom in Jonsonom je naravnost piuiritanski, čeprav sicer tisoč osti štrli iz njegovega dela na razne človeške grehote. Iz portreta Jonsona čutiš satira celo po obličju. Košati lasje, nekoliko redki biki in oster pogled, v katerem je sicer skrita tudi neka milina, precej dobro označujejo tudi navzven njegov izrazito satirično komedijski značaj. Trd, oglat, severno angleški tip, ki je bil pri vseh spopadih v živ-
I jen ju možat, pošten in resnicoljuben do skrajnosti, tudi do brezobzirnosti. Bržkone min je nedioistajala tista dvorljivost, kii je pomagala Shakespearu, da je tako dobro ali vsaj razmeroma dobro shajal na angleškem dvoru. Jonso.i je bil temperamentna, eksplozivna natura, ki se bržkone ni vedno obvladala, kar je prav gotovo tudi zakrivilo, da ni umrl kot bogat meščan, kakor Shakespeare, marveč je celo izdihnil v bedi. Kljub brezsramnosti njegovih komedij je biil sam goreč moralist, ko je preživel dobo viharniške mladosti. Malo je prijaznosti v njegovih komedijah, budi s sončnim smehom je skop kakor Gogolj, pač pa je bogat na duhovitem smešenju, sovražnik sentimentalnosti in romantike in oboževalec logike kakor Shaiw. Zato ljubi dialoge, ki so kakor pri Shavvu včasih za oder nekoliko predolgi.
Imel se je za najbolj učenega med pesniki, ciaij je dejal, da je »doctissimus poetamum Anglorum«. Ljubezni c’o žeraislk in njih oboževanja kakor Shakespeare na pozna. Prvi se ja bil v angleški literaturi za dramatiko kot poezijo v času, ko je bilo ugledneje pisati artistične sonete kakor pa dobre drame, saj pravijo, da je bil celo Shakespeare bolj ponosen na svoje sonete In na epa, kakor pa na svoja dramatska dela, za katerih izdajo se ni kdo ve kako menil. Nasprotno pa jo Jonson ravno v letu Shakespearove smrti 1616 f zda.1 svoja izbrana dela. Moral je biiiti zelo zabaven, in duhovit debater, kar pričajo zapiski škotskega pesnika tVllliama Drum-monda, s katerima sta marsikakšno rekla. Drummondovi spomini nanj so najvažnejše gradivo za Jonsonov življenjepis.
Z železno vztrajnostjo se jo dokopal do visokega mesta na dvoru Jakoba I., tega zanimivega humanista na prestolu, ki ni hotel zaostajati pri podpiranju gledališča za Shakespearovo pokroviteljico Elizabeto, ki je dala ubiti Jakobovo mater Marijo Stuart- Občinstvo ni bilo vedno naklonjeno Jonsonu, saj je bila paša, ki mu jo je nudil v svojih delih, včasih hudo zasoljena, pa tudi učena. Mladi pesniki pa so ga zelo ljubili. Bil je kolerik. Jeza nad človeško pokvarjenostjo ga je silila in vzpodbujala k pisanju, kakor so izzivale človeške neumnosti Shawa za njegove komedije. Shaw ima humor, ki odpušča, ki je nekje blagodejen, medtem ko Jonson neusmiljeno strelja svoje ostre puščice v ljudi in jih biča. Sha,w pa se le norčuje Iz njih. Prvo mu je bila resnica. Zato je vedno hodil po poti, ki vodi vstran od romantike, ,v tisti značilni realizem renesance, ki
pa dobi zaradi njegovega gneva včasih podobo karikature in groteske. Nedvomno so ga literarno vzpodbujale Teofrastove satirične podobe človečkih značajev, da je razne ljudi, ki jih je srečaval v življenju, orisal s tako ostrimi in brezobzirnimi potezami, kakor jih vidimo v njegovih komedijah. 'Po vzoru antične estetike je poudarjal v svojih oseibah splošno veljavne poteze, ne pa toliko individualne. V tem je -bistveni razloček med njim in Shakespearom, čigar glavni in edini vredni tekmec je biil. Vsekakor je tako močan mojster v tipiziran ju kakor Moličre. Vsak njegov tip je orisan z ostro in neusmiljeno dovtipnostjo. Tu je skopuški trgovec in ljubosumni zakonec, tam kmečki suirov-ež in študent-vesel jak, polizani pesnikun, bedasti kavalir z die-žele in še mnogi drugi. Slednja njegova komedija j-e jezoviita satira- Prepričljivost njegovih tipizacij je skrivnost njegove droibnorisbe-, ki vsako osebo do podrobnosti oriše ravno v smeri tipizacije. Grehoto, ki jo ima ta ali or.li, prikaže v takšnih domiselnih odtenkih, da stoji pred teboj živ človek, čeprav ni povedal o njem nič kaj lepega, kakor bi radi razni romantični estetiki in teioreti konservativnega sohleiglovsitva izsilili t.z vsakega dramatika. Ben Jonson se jim vštric ob Moličru in Shaiwu smeje
V brk"	Dr. Bratko Kreft
IZ DRAMATURGOVE BELEŽNICE
IX. Vprašanje ustvarjalne izvirnosti
(Ob robu primerjave Jonsonovega in Zweigovega .Volpono')
Večiina preteklih razdobij je bila v vprašanju »izvirnosti« snovanja literarnih zgodb mnogo manj skrupulozna kot zadnje poldrugo stoletje. Pravzaprav je zahteva po izvirni zasnovi zgodbe (fabule) nastopila šele z romantiko — vse (dotlej pa .se jie merila pisateljska izvirnost ne po izmišljanju -novih snovi, temveč naj-češče le po tem, kako je znal pisatelj dano, znano snov na novo oblikovati in motivirati. Neprestano prirejanje mitov v antični (grški) tragedilki in prav v tej zvezi že neštetokrat citirani Shakespearov primer sta najzgovornejši potrdili tega dejstva. Nasprotno temu je devetnajsto stoletje zahtevalo od svojih plsiateljev izvir-
nost tudi iv snovi. In zgodbi. Zdaj znova kaže, da se naS čas (zlasti v dramatiki:) vse bolj virača k prejšnji miselnosti: nihče pač Hasenoleverjevi in Anouilhovi »Antigoni« ali Sartrovim »Muham« ne bo odrekal Izvirnosti in samostojnosti. In res — le kratko, pa četudi površno načelno razmišljanje nas prepričuje, da je to nazi-ranje upravičeno. (Namreč:
Pisatelju, ki v epski ali dramski obliki svobodno obravna (ali pa nemara celo zgolj registrira) svoje lastno doživljanje ali dogodke, ki jih je opazoval, takemu pisatelju rade volje priznavamo samostojnost, ne očitamo mu neizvirnosti, četudi ni sam zasnoval svojih zgodlb, temveč jih je že gotove prevzel od resničnega življenja. (Dovolj primerov za to je tudi v slovenski literaturi: izrazito avtobiografskega pisatelja, kot je na priliko Prežihov Voranc, pač vendarle ni mogoče naizivati le ragistrotorja ali reporterja, temveč ga upravičeno slavimo (kot izvirno, tvorno osebnost; skoraj isto velja za Cankarja.) Enako je s pisci, ki obravnavajo zgodovinske snovi; čeprav jim dovoljujemo »pesniške svoboščine«, vendarle od njih celo pričakujemo, da se vsaj v glavnih potezah drže izpričane resničnosti. — Zakaj bi potemtakem odrekli samostojno avtorstvo pisatelju, ki je le snov svoje knjige ali drame prevzel od starejšega literarnega dela, sicer pa je bil samostojen v oblikovanju in utemeljevanju danih zapletov. Nihče pač več ne odreka Levstiku avtorstvo »Tugomera«!
Vse to so stare, znane resnice. V kulturnem okolju ne bi smelo biti potrebno, da jih ponavljamo.
V omenjenem smislu izvirno delo je tudi Zwei.gov »Volpone«. In vendar je pri nas prešlo v navado, da ravno pri tem delu Zweigovo ime povsem zamolčujejo, na sporedih ga mimogrede orne-njajo kot prireditelja (kakor da je le pripravil nekaj dramaturških retuš), sicer pa neprestano govore samo o Jonsonu, ki mu kot avtorju prateiksta pač ne gre pripisovati zasluge ali krivde za vrednote in slabosti našega besedila.
Izvirna izdaja Zweigave komedije (Gustav Kiepenheuer, Potsdam 1)926) ima tale naslovni Ust:
STEFAN ZVVEIG Ben J o n s o n s »Volpone«
Elne lieblosie Komod le ln drel Ali ten Frei bearbeitet
Naslednji list prinaša tole opozorilo (tu v prevodu):
Uvodna opomba
»Volpone«, slavna komedija Shakespearovega sodobnika in tekmeca Bena Jonsona, je izšla leta 1607; na nemškem odru nikoli ni bila uprizorjena in ta obdelava je popolnoma svobodno preoblikovanje besedila in nekaterih figur.
Kogar tudi to Se ni prepričalo, ta bi se moral zdrzniti vsaj ob »Navodilu za igro«, ki sledi spisku dramatis personarum: Igrati kot commedio dell’arte, lahko, naglo, prej karikaturistično kot naturalistično, tempo: allegro con brio. Ta način pač ne ibi ustrezal racionalističnemu satiriku Benu Jonsonu.
In dalje — v svojih spominih (»Dle Welt von gestern«, Ber-mann-Fischer, Stockholm 1844) pripoveduje Stefan Zweig o nastanku svojega '»Volpona« takole:
Namenil sem se bil, napisati ga v verzih, in sem v devetih dneli v Marseillu na lahko ln naglo sam sebi v prozi zasnoval prizore. Ker1 mi jo dvorno gledališče v Dresdenu, do katerega sem čutil zavoljo praizvedbe svojega prvenca »Terzita« nekakšen moralni dolg, prav v tistih dneh pisalo in vpraševalo, kakšni so moji novi načrti, sem jim poslal ta zapis v prozi — z opravičilom: da je to, kar jim predlagam, le prva skica, ki jo kanim Izoblikovati v verzih. Gledališče je z obratno pošto brzojavilo, naj vendar za božjo voljo niš ne spreminjam; in res je igra v tej obliki potlej prešla vse odre sveta (v Ncw Yorku pri pri »Theatro Guild« i z Alfredom tiuntom).
Tudi ta pripoved menda dovolj dokazuje, da gre za samostojno delio. Vsakdo, ki pozna notranji mehanizem literarnega stvaritelj-etva, ve, da vestne (»priredbe« poč ni mogoče narediti na tak način; golo dramaturško retuširanje je stvar razumsko pretehtanega dela, plod znanja in spretnosti, ne sad enovitega, nenadnega stvariteljskega navdiha.
(Pa denimo, da avtorju v pričevanju o lastnem delu ne kaže zatipati. iFripričajmo se sami, primerjajmo obe besedili.
Prva, najbolj evidentna razlika se nam kaže že v razporeditvi oseb. Poleg Volpona (ki jei pri Jonsonu1 beneški magnifico, pri Zwei-gu pa prljfcepen levantinski parvenu) in prisklednika Mosce ter
‘4
Angleški igralec Donald Wolfit kot Volpone v Jonsonovi (ne Zweigovi!) komediji. Savoy Theatre, London 1947.
treh »rarhov inarjev« (Iki nosijo ista imena pri enem kot drugem avtorju, le s to razliko, da je Corbaccio pri Jonsonu »star plemenitaš«, prt 0w|ed@u |pa »star oderuh«, a Voltore pri prvem »advokat«, pri drugem »notar«) nastopajo pri Jomsonu še trije Volponovi služabniki, nekakšni dvomi norčki: pritlikavček Nano. pevec -skopljenec Castrome in norec-hermofrodiit Androgyno. Te tri osebe vobče ne posegajo v dejanja, Ikakor ista tuldl le satiričnim Vložkom namenjena vitez Sir Politlck VVlould-toe in; popotni žlahtmifc Feregrin. Teh pet-arabeekoidnih oseb 'je Zweig opustil — ostanek so samo še štirje Volponovii služabniki s kratkim tetralOgom na Izaičetkiu in pesmijo o denarju. Pač pa je iZweig prevzel, siioer v dokaj spremenjenih situacijah in značajih, Oonbacciovega sina, ki mu je pri Jonsonu ime Bonario, a m/u je on dali (ustrezno prvim petim živalskim imenom) ime Leone 'in ga je naredil za capilbania — in Corvimovo (ženo Oeiio, ki jo je po istem načelni preimenoval v Colombo. Končno nastopa pri Jonsonu Se lady Would.be. To figuro (boigata plemkinja, ljubosumna soproga, preciozna klepetulja, salonska poniuda, imtikgantka in napol Volponova priležndca) je Zvvedg opustil in namesto nje uvedel beneško kurtilzano Canino, ki si želi dobiti dozdevno umirajočega bogatina za moža, da (bi imela imtr v postelji in očeta svojemu nezaižeienemu 'otiroku. Odi ostalih vlog (pri Jonsonu: sodnijski uradniki, trije trgovci, (žitiirje advokati, notar, služabniki, ttiriči, dve postreižmici itd ) sta lostala pri Zweigu samo sodnik, poglavar sblrrdv (biričev) in sodni sluga; sbirrl km prisedlnifci so le kompanzi.
Tudi v osebah, ki jih je Zweig prevzel, so vidne1 znatne razlike v značajih. Bonario izdaleč ni tak gostobesedni mlles gloriusus kot Leone, temiveč resnično pošten, plemenit mladec. Fo drugi strani se Oelia sicer tudi upira moževi nesramni, kupčiji, tako kot Calomba, vendar še dolgo ne s tako obupno ihto, ker ni tako nedolžna golobica kakor trgovčeva žena pri Zweigu. Volponu se upiira bolj zato, keir ji je zoprn, nego iz prevelikega čuta časti. Pri Jonsonu Corbaccio dvakrat pregovarja Mosoo, naj d d, gospodarju »uspavalno sredstvo« (strup), pri Zvvedgu to stori le enkrat — Corvino. — Mosca je postal pri Zvvegu edem najmlajših členov v starodavni dinastični verigi spletkarskih, a vendar spričo svoje bistroumnosti simpatičnih služabnikov, ki sega v neštetih inačicah od Terentijevih sužnjev preko Arteochlnov in Hansvvurstov, mirno Soapima in 'Figara do naših dni. Pri Jonsonu je (Mosca drugačen tfcp: mrzek prisklednik, skoraj
brez humorja, le s hudobijo, kaj malo samostojen v svojih spletkah, večidel le izvrševalec gospodarjevih načrtov, brezsrčen slepar, ki se končno prav tako kakor Volponei sam ujame v lastno •past, ko pravkar hoče uživati prisleparjeno dediščino. Skupaj z njima pa so kaznovani tudi visi trije »mrhovinarji«, kajti pri Jonsonu se (komedija konča oto ponovni razpravi v scrutiineu (zbornici senata). Le Celia in Bonario ostaneta čista, nekaznovana in prosta. — Vidimo torej, da je tudi preplet (zgodbe preurjen in to dokaj bistveno. Najvažnejše razlike so tele:
1.	Prh Jonsonu izve Volpone od Mosce za Ceil/ijino lepoto, se iz radovednosti, da bi videl to čudo, preobleče v slovitega padarja-šar-latana, nastopi poid njenim oknom (v obsežni žanrski sceni, ki zani-mivo in živo prikazuje goivor takega potujočega »zdravnika«, alkimista), se pri tem, ko jo vidi, vanjo zaljubi in zavoljo tega nažene Mosco, da pripravi Convina do z vodniške izdaje. — Pri Zweagu skuhata ta načrt Levantinec in parazit brez vsake gospodarjeve zaljubljenosti, le iz objesti, da bi podražila Oorvina tam, kjer je najbolj občutljiv — v njegovi ljubosumnosti.
2.	lati motiv je dat Zvveig Volponu in Mosdi, dla pripravita Cor-baciciia do razdedinjieinja rodnega sinu. Pri Jonsonu je bilo drugače: tam Mosoa navdihne to misel Corbacciu (ne v posebni sceni, kot pri Zvveiigu, temveč že pni njegovem prvem obisku) brez predhodnega dogovora z Volponom; ne zato, da bi. ga iz hudobije posebno prizadel, temveč le kot pridobitno ukano, v bistvu nič drugačno od vseh prejšnjih molž.
3.	Na sodišču ločmijo vsi skupaj po Voltorovih navodilih Banana in Celio, da sta v prešuštni zvezi in da sta hotela prikriti svoj zločin z obdolžitvijo ubogega Volpoma. Da bi podprla lažno ipričerva-nje očeta Oorbaocta in soproga Corvina, priča še neskrupulozna Iady Wbuld-ba, dla je Oetia zapeljevala tudi njenega soproga. — Prt Zivveigu je Oolomba naivna, domala slalboumnia sirota, ki se sploh ne znajde tv vsej stvari, Leone pa širokousten, dasi relativno pošten blebetač. Krive priče ga obdolže samo pijanstva in laži, ne da bi ga spravljali v zvezo js IColombo. Leone jim to krivo pričevanje olajša s svojim oblastnim širokoustenjem pred tribunalom.
4.	Volponova zadnja zvijača, (lažna smrt, oporoka v Moscovo korist) se pri Jonsonu mnogo temeljiteje ponesreči (kot pri Zvveigu: Mesca že prevzame dediščino, Volpone preoblečen v beneškega
commandiadora hodi po ulicah in zasmehuje opeharjene mrhovinarje, ki sie gredo pritožit zopet na senat, kjer hoče Vol tora — ves zmciden ;— že vse izdati, a iga prisotni Volpone in priklicani Mosca vemdair pripravita do ponovnih laži, tako da je že vse v najlepšem redu za Moeco, ki mu priznajo dediščino, a se tedaj Volpone razkrije, češ: Ibolje, dia greva oba na galejo, kot da bi on užival bogastvo. To se tudi zgodi, premoženje zapade siromakom, Corvino mora vrniti ženo njenim staršem s povrnitvijo trikratnega zneska dote, vsi oetaii so tudi kaznovani. — Zraven gov konec je nekje bolj veder, nekje pa Se bolj ciničen: vse se naglo razvije kar na mestu vpričo »mrtvega« Volpona v njegovi spalnici. Njegove zvijače piidejo na dan, Mosoa pa v resnici dbdlrži dediščino, ker obljubi: mrhovinarjem, da jim bo povrnil vse, za kar jih je njegov |»umrli« gospodar oskubil in da (bo ivrhu tega na debelo razsipaval — vsem v korist. Volpone mora opeharjen zbežati, če hoče uiti 'vislicam in javni sramoti. In Igra se konča z Moscl.nim monologom o zlatu1, ki je diametralno nasprotje analognega Volponovega samogovora na začetku, tn z isto pesmijo o denarju, ki je komedijo uvedla. —- Razen naštetih sprememb je najti še celo vrsto drugih, manj 'očitnih.
©pričo tega je razumljivo in mienda ne bo treba še posebej povedati, da Iv Zraveigovem delu ni niti enega stavka, ki bil bil neposredno preveden. (Janisomiovo delo je skoraj v celoti pisano v verzih, Zwedigovo skoraj v celoti v prozi.)
Kajpada je tudi zaporedje prizorov drugačno. Jonson ima poleg obligatraega »argumenta« (z akrostihom «VOLlPONE« ) in prologa pet dejanj z 20 prizorišči (na ulicah, irazni prostori iv Volporihvi hiši, pred Corvinavo hišo, na soruitineu itd.). Zvveig ima Te trdi dejanja in šest prizorišč (Volponova soba, Corvinova soba, Carbacciovta soba, zopet Volponova soba, scruitineo, tretjič Volpomova soba). To ustreza mnogo manj zapleteni, mnogo bolj premočrtni gradnji Zmigava i komedije, v kateri gre pravzaprav za eno samo intrigo (.prizadejati Corbaccdia dm Corvina, kjer sta najbolj občutljiva), ki se zavozla le zavoljo Mosclne objesti, ko ta Leonu razodene očetov naklep. Prizor pred tribunalom je tudi bolj preprost, manj zapleten, a nič manj napet. Pril karakterizacijah je Jonson nemara boljši Ipsiholog, vsaj bolj detajlen v prikazovanju značajev, a ker je Zvveig to Opustil, je pridobil krepak učinek: kari-
(Konec na strani 37)

Elmer Rice
ZASANJANA PUNČKA
rež. Dino Radojevič
premiero 5. VI. 1953 foto: 3. Marencič
hirajočo tipizacijo. Razen tega je zavrgel rves balast leporečja in učenih namigovanj (Jonson citira celo vrsto slovitih italijanskih renesančnih imen, od katerih sta ostala ipri Zweigu le Tizian in Aireitino), dodal je mesto tega rajši ščepec ostre začimbe: nekaj shaikespeiairsfco-renesančnih opolzkosti, ki sie s svojo odkritosrčnostjo kar prilegajo ciničnemu značaju njegove satire. Vsaj za moderno občutje je iz vseh naštetih vzrokov Zvveigova komedija bolj živa in bolj zabavna od Jonsonove, zlasti še, keir je boilj ostro satirična, četudi je bolj lahkotna, bolj karikaturistična im manj realistična.
Zvveigovo delo je povsem samostojno, in njegov »frei bearbeitet« je preje izraz pretirane skromnosti nego prevzetnosti, če torej javljamo uprizoritev njegovega dela z dlebeilo tiskanim naslovom: BEJN JONSON - VOLIPOiNE, tedaj pomieni to še| mnogo hujši nesmisel1, kot če M napisali na gledališko oznanilo: BEAUMARCHAIS - MATIČEK SE ŽENI, in dodali le v drobnem tisku sramežljivo pripombo: »po predelavi A, T. Linharta«. tPravda o izvirnosti »Matička» pa je mendla vendar že dognana, aili ne ? >,
OBRAČUN VODSTVA OB KONCU TRETJE SEZONE
Pregled in razgled
Ko zaključujemo tretjo sezono poklicnega gledališča v Kranju, je prav, če si osvežimo v spominu razvoj, ki ga je naše gledališče naredilo od prvih skromnih začetkov Narodne čitalnice do ustanovitve, poklicnega gledališča.	\
Kranj kot močno kulturno središče Gorenjske ima že stoletno tradicijo v kulturnih prizadevanjih, v stremljenju, šilriti kulturo in umetnost ter s tem dvigati narodno zavest prebivalstva v borbi za nacionalni obstoj — tako v času avstroogrske monarhije kot pozneje v dobi protiljudskih režimov stare Jugoslavije.
Ta Ipiizadevamja. stopijo še bolj v ospredje po naši zmagoviti ljudski' revoluciji, ko se mesto Kranj izredno hitro razvija v pomembno gospodarsko in politično središče Gorenjske. Razumljivo je, da se spričo tega naglega razvoja vedno bolj živo postavlja
v Ospredje tudi potreba po kulturnih institucijah kot viden znak sprostitve vseh življenjskih sil našega delovnega človeka.
Tako postane dotedanje amatersko gledališče z odločbo OLO Kranj z dne S. 2. 1950 poklicno gledališče. Uspešno in prizadevno delo amaterskega |gleidališča je bilo garant, da Ibo poklicno gledališče ob vsestranski podpori in sodelovanju ljudske oblasti ter vseh delovnih ljudi v Kranju zadovoljivo rešilo nalogo, približati umetnost ljudstvu ter s tema dvigati njegovo kulturno In (delavno rast.
S teni je bila zaključena prva faza obstoja PG in začelo se je novo delo za uveljavljenje poklicne institucije tako v umetniškem kot v tehničnem pogledu.
V stavbi, [ki je zapuščina bivšega prosvetnega društva, so se pričeli s (podvojeno voljo urejati prostori tako, da bi vsaj do neke mere ustrezali potrebam in zahtevam poklicnega gledališča. Spričo pičlih razpoložljivih sredstev nam ije v treh letih obstoja uspelo obnovita električni pank, postaviti kulisam o in obnoviti fiundus. Ko je gledališče dobilo sedanjo moderno In veličastno fasado, je prišla do izraza vsa skromna notranjost dvorane in predvsem odra, ki: jo komaj zadoščal za potrebe amaterskega ansambla, nikakor pa ne ustreza potrebam poklicnega gledališča.
Spričo vseh teh tehničnih pomanjkljivosti je res le zasluga našega igralskega in tehničnega osebja, da z ozirom na razpoložljiva sredstva (dela včasih prave čudeže.
Pa to nii tisto, o čemer sem nameraval tu govoriti, kajti o teh pomanjkljivostih govorimo in pišemo vsak dan in smo prepričani, da nam ibo v bližnji bodočnosti luspelo te nediostaitko. odpraviti, saj nam je iza to porok LOMO Kranj, ki zlasti v zadnjem času z velikim interesom zasleduje naše delo in prizadevanje.
Mnogo važnejše od tega je brez dvoma vprašanje, kako opravlja naše gledališče svojo osnovno nalogo — približati umetnost delovnemu ljudstvu, (dvigati njegovo kulturno raven ter mu pomagati pri izvrševanju težkih vsakdanjih obveznosti s tem, da mu dviga delavno zavest ter vzgaja V vedrega in ponosnega socialističnega človeka.	i
Naš igralski ansambel se pod skrbno roko režiserja Dina Radojeviča umetniško izredno hitro razvija in raste, za kar so nam dokaz (nešteta priznanja in pohvale v teh lietih. Uspehi poedindh predstav nam dokazujejo, koliko ljubezni, po^itvovanja in priza-
devamja je bilo vloženo v delo, da smo vkljub izredno pomanjkljivim tehničnim .napravami uspešno izvedli tudi zelo zahtevne uprizoritve.	(	1 i (
Cilj vsega našega dela pa mora 'biti vsekakor ta, da postane naše gledališče res ljudsko gledališče. Tla cilj smo imeli stalno pred očmi. IV zadnji sezoni nam je uspelo z abonmaji pritegniti v gledališče delovne kolektive, katerim je naše delo prvenstveno namenjeno, vendlar tudi to še ni dovolj iza popolno povezavo med gledališčem in delavstvom.
Delavstvo mesta Kranja, zaradi katerega je bilo poklicno gledališče ustanovljena, bo začutilo, da smo res njegovi In da želimo delati zanj, šele takrat, ko bo vsak član našega kolektiva tudi v javnem družbenem življenju prevzel svojo vlogo, ki mu kot kulturnemu delavcu pripada.
Po drugi strani sil mii sami želimo slišati mnenje in sodbe ravno delavskega občinstva. Ta mišljenja o našem delu in programu so sicer različna, mi paJ maramo upoštevati ena in druga. Naša težnja ni, vsiljevati stvbut, za katere vemo naprej, da jih bo občinstvo slabo sprejelo, vendar za nobeno delo jprej ni mogoče z gotovostjo vedeti, kakšen odziv publike. Ko vidimo in čutimo, kako gledalci reagirajo, šele tedaj spoznamo pomen tega svojega diela in smo lahko sami S seboj [zadovoljni ali nezadovoljni.. Prav v tem smislu želimo, da bi imeli čim več Istdlka tudi s [Socialistično zvezo delovnega ljudstva, in ko nam bo ta dala priznanje ali grajo za naše delo, takrat bo Msa naše delo in ml sami tesno povezani med seboj.
Prvi koirak v tej smeri je že storjen s postavitvijo umetniškega sveta, v katerem so zastopniki oblasti in delovnega ljudstva, ki nam bodo posredovali želje in zahteve našega prebivalstva tako, da bo naše gledališče Iv novi sezoni lahko zastavilo vse svoje sile, da bo čim bolje služilo ljudstvu ter tako prispevalo svoj delež k ogromnim naporom naših narodov za graditev boljšega življenja.
To sem želel povedati ob zaključku letošnje sezone zato, da bi po povratku z oddiha z novimi močmi začeli Iz delom tudi v tej smeri.
ALOJZ GOSTlSA, direktor
Naši tehnični problemi
Vedno ob zaključku sezone pregledujemo delo za nazaj in istočasno že delamo načrte za bodočo sezono, to pa ravno, kar zadeva tehnično stran gledališča, ki je poteg umetniške straini enako važna, predvsem zdaj v času, ko zahtevata tempo in maš stil nove oblike An nove oidrskia pripomočke, (kakršnih prej nismo1 poznali.
Pregled opreme gledališča bii opredelili v treh poglavjih:
1.	čas pred ustanovitvijo poklicnega gledališča,
2.	sedlanje stanje,
3.	dzgleidi iv prihodnosti.
I.
Preden je bilo ustanovljeno poklicno gledališče, smo si skoraj vse, kar smo potrebovali za predstave, izposojevaiLi. To je bilo vedno problematično, kakor tudi izdelovanje scen, ki so jih idelali predvsem v »realističnem« stilu in to nepoklicni ljudje-, kajti gledališče s&mo j-e imelo samo upravnika in garderoberko. O napravah na odru samem (ni mogoče govoriti, ker jih kratko malo ni bilo, vse je bilo zasilno zvezano z žicami, ceilo električni park, tako da si lahko vsak čas pričakoval nesrečo (ogenj), morda celo s človeškimi! žrtvami. Kulisame ni bilo, zavese na odru so bile iz platna, potrebnih reflektorjev ni ibilo, Mie so samo zasilne obločnioe, pri katerih se je samo trošil električni tolk, svojega namena pa niso mogle doseči. Priznati jo (treba, da so naši predhodniki, amaterji Prešernovega gledališča, po osvoboditvi opravili v sami stavbi ogromno delo in res požrtovatno dali ma -razpolago svoje moči in dein-a-r, da se stavba uredi do sedanjega stanja, in to znotraj in zunaj do postavitve fasade zaradi Prešernovega spomenika. Dvorana in oder, na katerem delamo, vse je bilo po okupatorjevem odhodu popolnoma uničeno. Amaterji so opremili -dvorano -tako kakršna je danes. iRavno tako so namestili centralno kurjavo in opremili druge takratne prostore. Seveda so Imeli takrat na razpolago poleg dvorane In avle samo še dve garderobi v (prvem nadstropju in malo pisarno za upravo. Ostale prostore, v katerih smo sedaj, to j-e; predvsem kulisarno (delavnico) ter pisarne vodstva gledališča in študijsko sobo smo
si pridobili šele po ustanovitvi poklicnega gledališča. Z ozirom na vse to čutim dblžnost, da se tudi na tem mestu zahvalim požrtvovalnemu delu naših amaterjev ter jim dam s svoje strani Vse priznanje, ki jim gre.
II.
V času po ustanovitvi poklicnega gledališča, to je v razdobju, ki traja še sedaj, se je stvar spremenila v Sledečem: prizidala se je poleg stavbe gledališča na zadnji strani kulisama s kletnim prostorom, ki ga mislimo po končni ureditvi spremeniti v delavnico; seldaj je namreč delalvntoa v drugem nadstropju nad dvorano samo in dela ogromno hrušča posebno v času vaj na odru. Pripominjam, da se je začela zidava kulisame z udarniškim delom našega članstva. Izkop sam so pomagali opraviti tuidi množične organizacije in naša vojska, kair (se jim ravno tako zahvaljujem za njihovo delo. Gradila pa se je kulisama sama dive leti : mislim, dia je (s tem dosti povedano. Kljub temu izredno dolgemu času pa notranje še ni popolnoma |urejenia. Nadalje srno si pričeli izdelovati za mizarsko delavnico potrebne stroje in ,dio zdaj v lastni režiji izdelali djrkulairko, tračno žago ter imamo tudi! že glavo za skobelni stroj. Zanj delamo zdaj ogrodje (leseno), tako da se tudi" v tem pogledu osamosvojimo. Ravno taiko smo si v prvem letu po ustanovitvi nabavili nove žametne zavese v dveh osnovnih ibarvalh: modre in sive. Nadalje smo preuredili Vhod z blagajno in pripadajočo garderobo, avlo na novo prepleskali, jo okrasili s sllkalmii Igralcev (poklicnih in stalnih gostov). Na odru smo preuredili prepotrebni električni park, talko da ima sedaj gledališče 10 kinoprojekoijskiih reflektorjev, preostala dva reflektorja od 'amaterskega gledališča v dlvoraini in zasilne obloč-nioe za razsvetljavo horizonta. IZai primerjavo naj navedem, da ima novo celjsko gledališče 200 svetlobnih teles na odru! Ravno zdaj pa nimamo klmoprojekcijskih žarnic, pni, katerih smo navezani na uvoz iz Holandske, naš dobavitelj Elektrotehna v Ljubljani pa jih pričakuje te dni. Nadalje smo pri ureditvi električnega panka postavil nove harlekine, nova ogrodja za zavese, zvezali stranska balkona na odru z balkonom nad odrsko odprtino. Mislim, da smo s tem Ido skrajnosti izkoristili, naš odrski prostor in na njem ni mogoče več napraviti. Obljubljeno nam je bilo s strani Gospodarskega sveta, da dottmo v mašo uporabo prostore, v katerih je zdaj
Čevljarska zadruga v Tavčarjevi ulici, kamor smo mislili prenesti vse delavnice (mlizairisko, krojaško, električno) in eikonomat, vendar dalje od Obljube ni prtšlo.Istotako mislijo prostor za gledališčem (bivše dvorišče) preuredita po zamisli airoh. Plečnika v park, kar je po mojem mišljenju popolnoma zgrešeno, ker s tem gledališče izgubi edini prostor, kamor bil se nekoliko lahko razširilo. Oder saim na sebi je ostal, kot je Ml (po svojih dimenzijah): 7 m odrske odprtine, višina odprtine 3,80, globine odra 7,80, širina odira pa lil m. Mislim, da je s tem dosti [povedano, saj ima vsak zadružni dom večji oder kot ml. Kaj pni se na našem »odru« delia, to lahko uvidi vsak gledalec, ki pozna kolikor toliko zahteve cdra in zahteva našt-h predstav. 'Nadčloveško delo v pavzah pri spremembah scen, in to še z nič več kot tremi odrskimi delavci vključno odrskega mojstra — naj primerjam z Mestnim gledališčem v Ljubljani, ki Ima pri čisto drugiih dimenzijah in vrvišču vsetga tehničnega osobja 31, dočim so pri nas -poleg lom-enjenih treh še krojač, dva mizarja, slikarja, snažilka trn tehnični vodja, to je skupno .10 oseib.
Posebno vprašanje so .varnostne naprave v našem gledališču. Jeseni lanskega leta smo si napravili na odru prepotrebni hidrant, ki pa še ne siluižd svojemu namenu, ker kiratkomalo nimamo cevi. Istotako nitma -gledališče niti enega »minimaxa». Za vse te tiapnave smo že večkrat urglrali za potrebna denarna sredstva pri Gospodarskem svetu, vendar do sedaj če brez uspeha. Iz lastnih kreditov tega ne moremo nabaviti', ker za investicije nismo prejeli nobenih dotacij. Ravno tako smo mislili na usmerjevalce za zasilno razsvetljavo, ki ga ima vsiako gledališče, talko da v prilmem požara nadalje gore zasilne luči1 v dvorani in pri izhodnih vratih. Tudi za to smo bili v dogovoru glede nabave, vendar nimamo denarja, da plačamo. Vsi v gledališču se zavedamo gospodarskih težav, predvsem se pa maramo zavedati. tudi, kar je naša sveta dolžnost, da imamo poklicno umetniško ustanovo in ji moramo nudltii tudi pogoje, da lahko nemoteno ustvarja in nudi publiki vso tisto varnost, ki jo terjajo tudi predpisi o gledališčih.
Naš funduis kostumov se je v času obstoja poklicnega gledališča znatno povečal. Kompletne garniture imamo že v rokokoju, Moderni ay er ju, renesansi; te še dopolnjujemo ob vsaki predstavi z dodatnim* kostum,i In z modernimi, ki jih tudi nismo Imeli. Zavedali smo se, da sl ne moremo vsega naenkrat nabaviti. Zato smo si
polagoma ustvarjali garderobo. Ta je zelo Skrbno hranjena, saj za to skrbi naša požrtvovalna igiairderoberka Minka (naš Mšni priljubi jenu inventar); vsalk ko® poeobej imia svoj kartotečni list s številko, sliko kostuma in ceno. V bodoče sd moramo fundus še nadalje izpopolnjevati, ker v primieiri z ostalimi poklicnimi gledališči', kk so že ►mieli- svoj fundus (kostumov in oblek, še vedno prednjačimo v izdatkih, to se pravi da opreme naših predstav še dolgo no dosegajo izdatkov ostalih (gledališč, kd že imajo fundus kostumov kn kulis.
III.
Novo gledališče bi stalo približno 1!£ mtljairde. Z ozirom na to številko se nam kajpa zdi iluzorno misliti že sedaj na to, vendar pa bodo morali odgovorni forumi v bodoče mlslith tudi na novo stavbo. Za sedaj smo se (dogovorili z tog, Strenarjem, da bi se obstoječa stavba irenovirala, kar Ifck potem še odgovarjalo za dobo 10—15 let. Oder sam bi zvišali v višino na najmanj .14 metrov, ga podaljšali v dvorano za en obok (dva metra in pol), seveda bi podaljšali balkon, kk bi ga morali znižati, ob straneh v dvorano in tudi nazaj, tako da bi pridobili izgubljene sedeže. Seveda bi s to renovaoijo izgubili v prvem in drugem nadstropju vse prostore, to je garderobe in pisarne in študijsko sobo, to pa smo sl zamislili ob stavil* na bivšem dvorišču, za katerega sem že zgoraj omenil, da ga mislijo preurediti v park. Nadvse p* kladno je. da bil bile garderobe v višini odra, tako da imajo igralci neposreden dohod, kar bi se dalo doseči s hodnikom med novimi garderobami to obstoječo stavbo, ker 'kulisama sama stoji za meter (pomaknjena nazaj. Stroški' za to predelave in za tehnično opremo odra (nove zavese, električni park Itd ) hi znašali kakih 25—30 milijonov. Gledališče siamo pa bi s to rmovaid.jo dobilo lUistrezne prostore in možnost nadaljnjega razvoja, ki mam je v obstoječih prostorih nemogoč.. Druga verzija bi bila, ida se gledališče podaljša v bivšo Kučlanovo hišo, kjer sc sedaj nahaja banka. Seveda fck bilo tudi to mogoče, vendar pa je treba pomisliti, da se ta hiša naslanja na steno gledališča samo v polovični širini- S tem v zvezi je obstojalo mnenje, da se potem v istem podaljšku uredi, spodaj Prešernova kavama, kar ne bi bilo napačno. Vse upravne prostore, skladišča kostumov in stanovanje hišnika bi prenesli v
novo stavbo, tako da nekako ločimo odelr od upravnih prostorov, ki bi pa vseeno Mii povezani, ker til prebili stene iz stavba v stavbo.
Naj bi Milo že talko aili talko, dejstvo je, da v prostorih, ki jih ima sedaj naše gledališče, umetniško lahko samo nazadujemo, nimamo pa možnosti raJzvoja, kar pa M (bilo sedaj po naših .uspehih in ntivoju, ki smo ga dosegli,zelo napak. Druga gledališča imajo možnosti razvoja in lumetniške rasti, mi pa životarimo in skušamo uresničevati v teh tesnih dimenzijah isto, kar ustvarjajo druga gledališča z lahkoto in z večjo možnostjo umetniškega ustvarjanja. Dosegli smo zavidljiv nivo. Obdržali oziroma še povišali pa ga ibomo samo s tem, če se nam ustavijo možnosti'nadaljnje rasti.
Zavedamo se svojega poslanstva v delavskem mestu Hiranju, a vsakdo, ki doslej ni poznal naših (razmer in prostorov, bo uvidel, da smo tudi v teh razmerah in prostorih izkoristili vse možnosti.
Zato je nujno, da se v interesu izboljšanja našega dela in ker že obstoji fasada '(ki pa ni Mila zidana zaradi gledališča, temveč zaradi spomenika), urade budi notranji prostori tako, kot smo nakazali, da bodo ustrezali svojemu namenu.
LADO ŠTIGLIC, tehnični Sef
Moj program
Prepričan sem, da ne more biti živega in dejavnega gledališkega organizma brez nekega določenega, hotenega in vsaj v občutju (če že ne v deklaracijah) utrjenega umetniškega in nazorskega programa. Po drugi strani pa je -Prešernovo gledališče šele na začetku svoje poti:, sredi pomladnega brstenja, daleč od cvetne, kaj šele od sadlne dolbe. Zatp je teh petnajst '»točk«, ki jih v treh skupinah tu naštevam, komaj prvi koncept, ki ga bo čas z razvojem ustvarjalnega kolektiva posebej in naše stroke na sploh še v marsičem preoblikoval in izčistil, čez nekaj let bo ta program bržčas drugačen, bolj Izkristaliziram. Tu sledi samo zapis trenutnih iz prakse in iz terjatve dneva formuliranih načel.
I.
1.	Ohranii,ti je treba izročila in dediščino kranjskega gledališkega amaterstva — v dvojnem pogledu: ustvarjalni (delovni in družabni) kontakt s tradicionalnim občinstvom in zvesto sodelovanje najboljših amaterjev, »neangažiranih članov ansambla«.
2.	Z vsemi sredstvi — administrativnimi, agitacijskimi, pro-svetno-propagandnimii in umetniško-vzgojnimi — je treba čedalje bolj širiti krog občinstva in doseči, da bo PG res ljudsko gledališče, zlasti gledališke kranjskih delavcev, in to ne zavoljo modnega oportunizma, marveč po razumnem spoznanju sociološke nujnosti dobe in kraja-
3.	Kar je danes še neuresničljiva utopija, se mora prej ali slej s pomočjo dotoka znatnih novih materialnih (finančnih) sredstev uresničiti: da razširi PG svoj akcijski radij na vse sposobne odre večjih podeželskih središč Gorenjske od Vižmarij do Jesenic in od žirov do Trojan.
4.	Daši ne z rednimi uprizoritvami, pač pa z izmenjavo izkušenj in strokovnim sodelovanjem, s svojimi publikacijami in z medsebojnimi obiski mora postati PG bistvena komponenta celotne slovenske gledališke kulture, izvirno prispevajoč svoj delež k razvoju odrske umetnosti v naši deželi.
5.	V nobenem oziru PG ne sme capljati za inertnimi težnjami tistih plačnikov, ki hočejo plažo in staromodno šaro; v nobenem oziru PG ne sme domišljavo in samozadovoljno iskati zgolj svojih potov pod firmo »umetniške čistosti«, ne meneč se za težnje občinstva.
II.
6- Ohraniti in še dalje razvit;! moramo tisto plodno vzdušje, ki v notranjem življenju gledališkega organizma edino ustvarja praive pogoje za resno in lepo ustvarjalnost: familiarno enakopravnost vseh članov od prvega do poslednjega, igralcev, tehnikov in admi-nistrativcev; prijateljstvo; topel, neuradniški, človeški odnos med kolegi; fanatizem pri delu in tudi volja do velikih naporov, do odpovedi, žrtvovanja in truda; skromno poznavanje lastnih meja in ambiciozna želja, doseči kar se d& mnogo.
7.	Režiserji so v PG pri realizaciji del popolnoma avtonomni; upoštevajoč dostojanstvo umetnikove svobode, vpliva vodstvo nanje
le z nasveti, nikdar z zahtevami. S tem načelom pa je le navidezno v protislovju drugo: v gledališki ustvarjalnosti pripada neokrnjena in nesporna prioriteta igralcu; vsa ostala izrazila odra so prirejena njegovi umetnosti, da jo podpre, nikar uduše.
8.	Sistem večtirnega, v medsebojnih odnosih enakopravnega in samostojnega vodstva (organizacijsko-upia v n ega, tehničnega, umetniškega), ki se je po dosedanjih izkušnjah zelo dobro izkazal, je treba ohraniti ln še dalje razviti. Pri tem sev6 nikoli nihče ne sme pozalbiti, da je gledališče prvenstveno — umetniška ustanova.
9.	Ansambel deluje tudi kot pedagoški organizem: neprestano mora stremeti za čedalje uspešnejšo razrastjo in poglobitvijo splošne izobrazbe, duhovne bistrine in vsestranske (realne in humanistične) razgledanosti in uglajenosti svojih članov; to Iterja ne le delo, ampak tudi družabni ugled igralskega stanu. Zlasti pa mora gledališče nuditi vsem svojim članom priliko, da v ustvarjalni stroki ne stagnirajo| in se naučijo iz dneva v dan več; to doseže najlaže z zahtevnimi igralskimi nalogami; zato je včasi potrebno uvrstiti v repertoar tudi delo, ki ima pred.vsem študijski pomen za ansambel, čeravno mu blagajniška politika ni naklonjena; razen tega je treba stremeti po ravnotežni obremenitvi igralcev, tako da se vsaj v daljšem časovnem razdobju vsak član ansambla spoprime s hujšim problemom; v tem smislu so celo dopustni in potrebni pedagoški eksperimenti-
10.	Pri sestavljanju repertoarja ne sme biti uradniške zagledanosti v jalovi fantom nekega samemu sebi zadostnega »načrta#, temveč mora vladati dnevnlčarska gibčnost ki zna vsak hip reagirati na nove potrebe in upoštevati najnovejše pridobitve — ne da bi se to sevč Izrojetvalo v anarhijo.
11.	Umetniški program se razodeva naj vidneje v izboru za uprizoritev namenjenih del. PG se izogiba sleherni staromodnosti in želi biti kar se d& moderno, ne )da bi zametajvalo v edino aktualno klasiko. Hrbtenica repertoarja so — alt naj bi bila — potemtakem: Izvirna, še neuprizorjena slovenska dela, spočeta Iz dobe ln namenjena dobi, vendar |bneiz cenene enodnevnosti; In taka, ki prispevajo svoj delež k nazorskemu in tehničnemu napredku slovenske dramatike in gledališča.
Tista klasika od antike do 0’Neilla, ki je zanimiva in pomembna tudii m sodobnega človeka, torej zlasti teatralna burleska din .grandiozna tragedija-
Sodobna problemska igra, in konverzacij sika komodi ja, zlasti tista, ki je opremljena z vsemi sredstvi modeme teatrallke.
Odrske adaptacije pripovedništva in izkopanine pozabljenih dramskih del ■— po trenutnih potrebah ansambla, občinstva in gledališča.
12.	Igralska obdelava dramskega besedila naj temelji na neiz. podbitnih Izročilih psihološkega naturalizma Stanislavskega In Ga-velle-
13- Soenična obdelava drame, naj izrablja v s a sredstva, ki jih nudi čar odra, In naj se ne omejuje zgolj na »posnetek življenja«.
14.	Daši stremimo v PG za prevladovanjem »modernističnih« slogovnih prvin, vendarle ne priznavamo enostilnostl in enosmernosti, ker se nujno izrojevata v enoličje in mrtvilo, temveč žeffiho žlahtni eklekticizem, stilno mnogoobraznost, ki ustreza različnim dramskim tekstom in tolerantnemu sodelovanju vseh individualnih režiserskih hotenj.
15.	Izvirnost in novost, vsaj v nekem smislu — za vsako peno, razen za ceno (vsaj neke) kvalitete.
K tem »točkam« bi imel dodati še troje misli:
Ne vprašujte me posebej po ideologiji. Svetovni nazor ni nekaj, kar živi simo zase, temveč se razodeva na svoj način v vsaki Izmed imenovanih teženj, zlasti pa kot rezultanta vseh stremljenj-Kabeklzemsko formulirati in imenovati ga ne znam.
Iz vsega naštetega je menda jasno, da želim v PG najti sintezo dveh protislovnih .gledaliških tipov: »komornega« ali »avantgardističnega« ali »eksperimentalnega« in »nacionalnega« ali »reprezan, tančnega«. To tudi ustreza geografskemu položaju v sicer samostojnem centru, ki je vendarle blizu metropole.
In vse to, kar sem povedal, bo mogoče v celoti uresničiti Sele takrat, kadar se ,'bo izboljšal naš materialni položaj: s predpotopno tehnično bazo, s trikrat premajhnim osebjem (umetniškim in tehničnim) In s tako minimalnimi finančnimi sredstvi je PG žal le
obsojeno na polovičarstvo In vsi programi ostajajo iluzorni. Zato smo do danes realizirali šele eno točko: pridobili smo si delavsko občinstvo, kar pričajo statistike in izjave neštetih gledalcev. Samo dve številki: povprečni mesečni obisk v pretekli sezoni je znašal 2359, v sedanji sezoni pa kakih 4250. Novo pridobljeni obiskovalci so skoraj brez izjeme delavci kranjskih tovarn.
HERBERT GROM, umetniški vodjo
KRONIKA
Pregled repertoarja v sezoni 1952/53
V sezoni, ki jo zdaj končujemo — to je bila tretja, odkar obstojamo kot poklicno gledališče — smo uprizorili vsega deset del, kakor smo ob abonentskem razpisu Obljubili. To so bila:
1.	Bratko Kreft, KRAJNSKI KOMEDIJANTI
2.	Pavel Golia, SNEGULJČICA
3.	Norman Krasna, DRAGA RUTH!
4.	Klaibund, KROG S KREDO
5.	Maksim Gorki, NA DNU
6.	Drago Gervais, ZA STANOVANJE GRE
7.	Miroslav Krleža, V AGONIJI
8.	Tennessee VVilliams, TRAMVAJ »POŽELENJE t
9.	Elmer Rice, ZASANJANA PUNČKA
10.	Stefan Zweig, VOLPONE
če razvrstimo ta dela po narodnosti avtorjev, dobimo:
2 slovenski 2 hrvatski
1	rusko
2	nemški oz. avstrijski
3	ameriška
V pregledu po dramskih zvrsteh pa je slika taka: 2 tragediji 1 drama 5 komedij
1 pravljica za odrasle 1 otročka pravljica
Režirali so trije različni režiserji:
Dino Radojevič 6 del Andrej Hieng 2 deli Slavko Jan 1 delo
1 delo pa smo prevzeli v repertoar kot gostovanje članov Drame SNG v režiji Bojana Stupice — Vladimirja Skrbinška
Scensko opremo so zasnovali štirje avtorji:
Sveta Jovanovič 6 del ing. Viktor Molka 1 delo ing, Mirko Lipužič 1 delo Saša Kump 1 delo
1 delo (gostovanje) pa smo scemtčno rekonstruirali po režiserjevi zasnovi v SNG
Nadrobnejši statistični pregled sezone 1952/53 z dokumentiranimi številkami bomo objavili v 1. številki GL prihodnje sezone, ko bodo na razpolago zaključeni obračuni obiska, porabljenega delovnega časa itd-
Prvo zasedanje USPG
V nedeljo, 7. junija dopoldne se je prvič sestal Umetniški svet PG. Ker je biila seja zamišljena javno, se je je poleg članov US m umetniškega vodje udeležilo tudi nekaj članov delovnega kolektiva z direktorjem na čelu.
Razprava je pokazala nekatere zanimive rezultate, v katerih se je izkazovalo predvsem presenetljivo soglasje US in gledališkega vodstva vsaj v načelnih vprašanjih.
US je izrekel mišljenje o letošnjem repertoarju, pohvalil razmerje resne in lažje dramatike, toda upravičeno grajal nedostatek, da so se kar tri teže dojemljiva dela nakopičila, in to celo v po-
mladni sezoni, namesto da bi biila bolj porazdeljena in postavljena predvsem v zimski čas-
Precej razprave je bilo o dveh vprašanjih: o izvirni slovenski dramatiki in o tako Imenovani »ljudski igri«, ki jo nekateri močno zagovarjajo. Umetniško vodstvo je izrazilo pripravljenost in tudi željo, uprizarjati ne samo po eno žlahtno ljudsko igro v vsaki sezoni; zavrnilo pa je sugestijo, da bi segalo po delih, ki razodevajo zastarele in mračnjaške, reakcionarne nazore. Zato je lahko (to samo kot primer) dobrodošla ljudska igra na primer Kreftova zgodovinska veseloigra »Krajnski komedijanti« ali dramatizacija »Martina Krpana«, nesprejemljive pa so v repertoarju gledališča, ki čuva resnost, umetniške vrednote in napredno miselnost, igre v slogu »Vdove Rošlinke«, Ogrinčev.h kmečkih komedij itd.
Umetniški svet je tudi pritrdil, da je prav, če ob tako maloštevilnem ansamblu zmanjšamo število letnih premier, ker bo to le omogočilo studioznejše delo-
Spričo izrednih Objektivnih težav, ki se obetajo gledališču za prihodnjo sezono (personalne spremembe), ni mogoče definitivno odrediti repertoarja, temveč se je treba omejiti le na okvir, iz katerega bomo črpali možnosti — po trenutni situaciji med občinstvom in med režiserji, ki bodo voljni gostovati pri nas.
Po teh razgovorih simo tako nekako določili
okvirni repertoarni načrt Slovenska dela:	Levstik, Martin Krpan
Župančič, Veronika Deseniška Izvirna noviteta Izvirna ali prirejena pravljica Svetovna klasika:	Shakespeare, Macbeth
Sodobna komedija: Edmund Wolf, Zgodba o razbojnikih
Joseph Kesselring, Arzen in stare čipke John Van Diruten, Grlice glas Klasična komedija: (Goldoni, Prebrisana vdova
V rezervi pa lahko mislimo še na drago noviteto, na Švejka, na dramatizacije tega ali onega aktualnega romana (Davlčo, Pesem; Orwell, 1984 ali pod.)
US se je tudi povsem strinjal z mišljenjem gledališkega vodstva, da je treba pri priči1, brez odlašanja začeti z obnovo in pre-
ureditvijo zastarele gledališke stavbe, ki nikakor ne ustreza potrebam sodobnega gledališkega dela. član LOMO tov. Zorec je osebno obljubil, da ste bo na zasedanju LOMO zavzel za to, zagotavljajoč, da se bodo denarna sredstva pač dala najti, da je vprašanje le praktična realizacija, Iki pa jo je tehnični Sef PG s svojo organizacijo že zagotovil.
Jubilej Miroslava Krleže
Šestdesetletnici, ki jo letos slavi največji jugoslovanski dramatik Miroslav Krleža, se je oddolžilo PG že ob prvi predstavi »V agoniji« (z gostovanjem štirih članov SNG v Ljubljani). Osrednja slovenska proslava tega jubileja je bila v Ljubljani 4. junija 1953, ko je Drama SNG v lastni hiši zadnjiki at dala isto predstavo. Ker je 'bila pri nas istega dne generalka »Zasanjane punčke«, se slavnosti nismo mogli udeležTti, pač pa smo 'odposlali jubilantu, je bil ta dan v Ljubljani, sledečo brzojavko:
mlroslav krleža drama sng ljubljana kot zvesti občudovalci čestitamo k jubileju In želimo še mnoga leta plodne ustvarjalnosti prcšernovo gledališče kranj
Celjani so nam vrnili obisk
V petek, 19. t. m., ko smo (za red »D« in izven) šestič igrali »Zasanjano punčko«, nas je obiskala skupina kolegov — članov MG v Celju, z upravnikom Mr. Gradišnikom, umetniškim vodjo Filipičem in režiserjem Hiengom na čelu. Popoldne so si gostje ogledali našo hišo, se sprehajali po mestu in opravili obligatno romanje na Prešernov grob; zvečer so si ogledali predstavo, nakar smo 6e nekaj hipov posedeli skupaj v nevezani prijateljski družbi. Ta obisk je znova in še čvrsteje utrdil prijateljske in koleglalne vezi naših dveh kolektivov. iSaj se zdaj vsi člani obeh ustanov že prav dobro poznajo med seiboj dn se počutijo — eni kot drugi — enako doma v lOelju ali v Kranju. Upamo, da bomo drage prijatelje v prihodnji sezoni še večkrat pozdravili v svoji sredi, tako kot jim tudi md nikdar ne bomo nezvesti kot — višaj priložnostni — obiskovalci.
Redakcija 10. številke GLPG pripravljena 18. junija 1953 zaključena 22. junija 1953
3zd< lit je m o:	RAZNE KRETONE
TISKANE TKANINE
FLANELE
NAGLAVNE RUTE
TKANINE V RAZNIH MODNIH VZORCIH IN BARVAH
Stfiemima za tem, (La. Izdelujemo kakoooitno najboljši. tkanine in i tem zadooaljimo ose pote omike a naši dbržaoi.
Izdeluje: Fin žamet v raznih modnih barvah za moške obleke, ženske kostime, plašče / ženski žamet za obleke in domače halje v različnih barvnih tonih / Blago za dežne plašče v raznih kvalitetah in barvah / Tkanine za ženske obleke iz stanične vol-rr | KtiTII IMA ne> apreitlrane proti gubanju, v raznih imitacijah volnenih izdelkov in izdelkov umetne svile / Tkanine za moško perilo v različnih kvalitetah, desenih in barvah / Garniture jacquand prtov In prtičev v barvah / Prte listne beljene in barvane ter prte karo / Flanele v najrazličnejših kvalitetah in desemih / žepne robce moške in ženske v raznih kvalitetah in vzorcih
O
v
A
R
N
A
V KRANJU
CENE PONOVNO ZNIŽANE!
temeljito.
HOTEL
l
____IVROPA V KRANJU
Vas vabi v svojo novo lepo kavarno na koncert in plies, v restavracijo na okusno kosilo in večerjo, v točilnico na tovrstno izbrane ptijiače z vljudno postrežbo in zmernimi cenami. 2 Apairtementa s kopalnicami, 64 ležišč v krasnih mo-
------1 demih sobah s tekočo toplo tun
______I mrzlo vodo. - Vljudno vabljeni!
Kvalitetno podplatno usnje
za zbita in šivana dela
Vam nudi po zmernih cenah
Tovarna usnja STANDARD Kranj
TELEFON 164
Volnene, bombažne in svilene tkanine vseh vrst Volnene, bombažne in prečite odeje
Preproge, zavese, flanel rjuhe, naglavne rute Moško, žensko in otroško zimsko perilo Pletenine, rokavice, nogavice Volno za ročno pletenje
Razno galanterijsko blago in igrače
Ima vedno v veliki izibiri ^
,,3Coki'a“
TRGOVSKO PODJETJE ZA GORENJSKO NA VELJKO
DCtani
„ISKRa.“
tovar. za elektrotehn. In fino mehaniko
KRANJ
izdeluje iz prvovrstnega materiala iin promtno dobavlja:	Telekomunikacije:
telefonske aparate, centrale in dele - Kinoaparature: kinoprojektorje, ojačevalce in zvočnike - Električne merilne inštrumente:	števce,
voltmetre itd. - Avtoelektri-ko: svetlobne diname, za-ganjače, vžiigaHne tuljave itd. - Električne vrtalne stroje: 10 in 32 mm. premera - Selenske usmerjevalne celice: - Instalacijski material: paketna, kolebma in motoma stikala Zahtevajte detajlne ponudbe
BOMBAŽNA
PREDILNICA IN TKALNICA
TRŽIČ
proizvaja kvalitetne surove in beljene tkanine v širinah od 70 do 180 cm. — Nadalje proizvaja kar-dirano valo in poleg industrijske preje do štev. 50 tudi prejo za domačo obrt kakor Mule št. 16, Kni-ting šl. 16/3 in šl. 29/3, Hardvvaller št. 20/80 in št. 28/80
tiekUoiekmua ftadfetie Htaui
tel. 197, 265
U<5L eleldtoteOiiALcisii ficedmeti, cadioaifiacatL, i^ltalad^e., wx.vL(alviica matacj.ev, (Uta mdiavdiaa, tuzAiatekmka
Vinjeta 'na naslovni strani predstavlja »Fritelllna«, lik iz italijanske rene sančne (baročne) improvizirane komedije, In je posneta po risbi slovitega irancoskega grafika Jaquesa Callota (1592—1635), ki je znan zlasti po števil-\	nih ilustracijah takih gledaliških motivov.
(
Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik III (sezona 1952-53), st. 10. Obseg 3% pole. Naklada 600 izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava ’ Prešernovega gledališča; predstavnik Alojz Gostiša; odgovorni urednik H. GrUn ■ tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju.
CENA 20 DINARJEV
PG