\5$ OP/j* r MATICE SLOVENSKE ANTON BARTEL ZALOŽILA IN IZDALA V LJUBLJANI / NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" 1892 > l. v ■ «-Jt v-. i • ■ , -st • :■ "!'■ r..' , ! . 'V' ^ ' '"'•/j ■■ 1 iy ;v . % ' >’ ' i - • ‘ VI ■ ‘ ' ' LETOPIS MATICE SLOVENSKE ZA LETO 1892. — — UREDIL jfL3STTOIšr BAETEL .•nG\Zq i i nNi^n_ ZALOŽILA IN IZDALA MATICA SLOVENSKA J- V LJUBLJAI NATISNILA. ,,NARODNA TISKARNA' Vsebina. Na 1. Dr. K. Strekelj: Iz besednega zaklada narodovega ... 1 2. Dr. Matija Murko: Enklitike v slovenščini........................... 51 3. Ivan Steklasa : Jošt Josip Turn......................................87 4. I. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere (Dalje) 121 5. Anton Koblar: Zgodovina železarstva na Kranjskem . . 178 6. Dr. Simon Šubic: O načinih skladanja številk.......................201- 7. V. Oblak: Popravki in dostavki spisu »Doneski k historični slovenski dialektologiji". II...............................222 8. Ivan Tomšič: Bibliografija slovenska................................224 9. E. Lab: Letopis „Matice Slovenske": I. Poročilo o delovanji „Matice Slovenske" v dobi od 1/10. 1891 do 31/10. 1892 . . . 241- II. Računsko poročilo....................... III. Poročilo o društveni knjižnici .... IV. Upravništvo „Matice Slovenske" zal. 1892 V. Tmenik udov „Matice Slovenske" 1. 1892 VI. Umrli ustanovniki....................... VII. Društva, ktera z „Matico Slovensko" zame njujejo knjige................................ VIII. Društvena književna zaloga .... 250 256 259 261 303- OJ oo Z. 3 9 o3 strani : - 50. - 86. -120. -177. -200. -221. -223. -240. -249. -255. -258. -260. -301. 301. 302. -304. Iz besednega zaklada narodovega. Spisal dr. K. Strekelj. naslednih straneh podajam majhen prispevek k m) BB J slovenskemu slovarju, obsegajoč take besede, ki W) [ls|g|pS so mu — izvzemši morda kakih deset — dosedaj bile ali popolnoma neznane ali vsaj ne znane v spodaj podanih oblikah, zvezah in pomenih. Sev<5da zbirka ne obsega sam6 domače robe, ampak tudi tujke; saj so te postale ravno tako lastnina narodova, kakor domačinke, in ločiti jih v6 od teh navadno sam<5 strokovnjak. Ne samo smešen, ampak celo škodljiv se mi zdf strah pred njimi, kateri sedaj pretresa kostf skoraj vsem slovenskim pisateljem in pisačem, ,pridno nam bogatečim jezik borni' z ,veresijami‘ in drugimi turškimi nepotrebnicami, ki stopajo na mesto kulturnih besed, znanih vsi zapadni Evropi. Kaj neki naj rečemo možu, ki je do danes še pisal n. p. ,peljali smo se v Ljubljano1, jutri pa obrne hrbet ti vsemu slovenskemu svetu znani besedi, o kateri še ne vemo za trdno, odkod je prav za prav, ter začne pisati ,vezli smo se v Ljubljano1? Razloček je pač le ta, da je v drugem primeru on vedi šel krast, v prvem pa je rabil le besedo, katero si je narod nevedi izposodil. Kaj je veči greh? Grozno je, kakd naglo se pri nas daje slov<5 starim udomačenim besedam, in kake mačehe se postavljajo potčm na njih mesto — in zakaj? Zat<5, ker je tž in t& slišal le zvoniti, da je tft in t& beseda tuja, — in že jo je obsodil! Kedčr misli, da more jezik izhajati brez izposojenih besed, ta ne pozna življenja jezikovega. Le pridno naj puka in zameta tujke, in obilo naj dobi posnemovavcev! Kmalu bomo videli, kako bo govoril narod, ako bo vzprejel njegova načela: ne bo mu nazadnje ostaja,lo drugega, kakor v čistem narodnem jeziku — skoraj bi rekel — lajati! Spodaj priobčena zbirka obsega do malega samd besede s Primorskega, ter je potemtakem nekako dopolnilo lepih Erjavčevih podatkov „Iz potne torbe. “ Znesli so mi jo ti-le gospodje: Janez Jereb, uradnik v finančnem ministerstvu na Dunaji, — Jožef Kenda, učitelj na Ljubušnjem, ki mi je predlanskim izročil prav lepo zbirko menj znanih besed iz svojega rojstvenega kraja Temljin in od drugod na Tolminskem, kjer je učiteljeval, — in Janez Kokošar, župnik v Šebreljah, znan slovenskemu svetu za izbornega muzika, meni pa še posebe za pridnega zapisovavca narodnih pesmi. Poleg teh gospodov mi je to in ono besedo povedal tudi še kak prijatelj dunajski: vsčm se prisrčno zahvaljujem. Kar se pak tiče cerkljanskih besed, opomniti mi je, da sem v pričujočo zbirko vzprejel samo tiste, s katerimi je moči priobčene kakd pojasniti, razložiti ali omejiti; ostale sem si prihranil za razpravo o cerk- ljanskem narečji. Znamenja, katera sem rabil za oznamenilo v narečji podanih besed, so pač vsa razumljiva. K večemu mi je omeniti črke s, katero rabim za tisti e, ki se glasi' kakor drugi e v besedi pletem. Kar se pak tiče naglasnih znamenj na besedah, zapisanih v cerkljanskem narečji, opomniti moram na kratko, da znamenje ' in ' pri takih besedah ni to, kar pri besedah drugih narečij. Cerkljanščina ima namreč svoje posebno karak|; teristično naglaševanje, raztezajoče se nekoliko tudi preko me-'\ tega narečja na Tolminsko. Pred vsem je značilen za to nai rečje usečeni naglas v kratkih zlogih, nekako podoben nemšk. kratkosti pred podvojenim konsonantom: hatte, dicke, bittenj V razliko od sicer navadnega kratkega naglasa bilo bi zan-najbolje rabiti srbsko znamenje ♦. Kolikor pak se mi ta usečeni naglas zdi krajši od navadnega slovenskega kratkega naglasa, za toliko je primeroma cerkljanska dolžina daljša od navadne slovenske, to je, cerkljanske dolžine so daljše dolžine (Uberlangen). Potrebno se mi je zdelo, ozirati se v oponmjah ne samč na znanstveno etimologijo, ampak tudi na delovanje takozvane narodne etimologije, do nedavnega časa še skoraj popolnoma preziranega faktorja. Tudi za poslopje slovenske semazijologije sem skušal nekaj kamenov pripraviti. Kar se pak posebe tiče izvajanja priobčenih besed, povedal sem pri temnejših, odkod so in kak(5 so nastale; povsod sevčda tega nisem mogel, čemur se ne bo čudil, kedor ve, kaj je etimologija. Pri menj temnih besedah je bilo dovolj, pokazati na Miklošičev etimologijski slovar, najtrdnejšo podlago etimologijskih študij slovanskih. Nekatere stvari sem nastavil, da drug ked<5 poskusi boljšo razlago in ovrže mojo hipotezo. Ni me sram povedati, da je takih hipotez celo v ti majhni zbirki le preveč. Tolažim se z mojstrom Diezom: „Das Ilochste, \vas der Etymologo erreicht, ist das Bewusst,sein, \vissenschaft,lich gehandelt zu haben!“ Kratic e. a. Ar eh iv = Archiv filr slavische Philologie. Herausgegeben von V. Jagic. Berlin. Do sedaj 14 zvezkov. lioerin = Dizionario del dialet.to veneziano di Giuseppe Boerio. Seconda edizione. Venezia 1856. Kt. Wt!>. = Et,ymologisches Worterbuch der slavischen Sprachen von Franz Miklosich. Wien 1886. Gutsmnnn — Deutsch - windisches W s. m., štrukelj (Temljine). Na Cerkljanskem je biidlt (t. j. btidlja) kruh iz koruze (sirka), Maisbrod. Erjavec ima s Ponikev (Let. 1879, 135) budla f., cmok od turščične moke s6 slanino. — Beseda je tuja, ali odkod? Z bulja, kar se klade v testo, Fiille, nima pač opraviti ničesar. Brliwka,-e, s. f., Thurmratsche (Temljine). Erjavec ima v Letopisu 1879, 134 iz Koborida brUlka Ratsche, brliti ratschen. Brm6ni,-«oy, s. m. pl., šibe, na katere se lov6 tiči (Tolmin). — Beseda je tujka: ital. vermina Sprossling, Schossling; furl. rennhifi sottile e giovane ramo di pianta, vergello; quella mazza intaccata nella quale gli uccellatori confiocano le paniuzze, Pirona 464. Drugod po Goriškem se imenujejo te šibe vrgoni, brgani iz furl. vergon, ital. vrrgone Leim-ruthe. Brne, s., slab nož (Temljine). Ne vem, ali je v knjižnem 1. jeziku nastaviti brnje (n.) ali bfnja (f.). Temna beseda. Btirica,-e, s. f., posoda za moko v kuhinji, podobna velnici (Tolmin). Erjavec ima iz Hrušice v Istri burica v pomenu ,majhna kablica s kratkima uhoma in s pokrovcem'. — Prim., kar sem o ti besedi in njenih sorodnicah pisal v Archivu XII. 455 pod Mire, ter pristavi še furl. burigdtt vaso di terra con coperchio, Pirona 41. Burek,s. m., jama, skozi katero mečejo klajo v hlev (Ljubušnje). — Prim. goriškim Slovencem znani glagol buriti stossen, driingen; buriti se sich drangen; furl. sburtd. Bi,6,-c, s. m., majhna lokva, Pfiitze (Temljine). Erjavec'je v Brkinih slišal pil (p£č) v pomenu vodnjak (Let. 1880, 166), kjer Levstik pristavlja, da se v Laščah govori Inc Brunnen, a to besedo napak izvaja ter spravlja v zvezo z besedami, pomenjajočimi ,sod‘. Toda ravno ta pomčn se pro-tivi taki primerjavi. Beseda bič, pič Pfiitze, Brunnen ni drugega kakor lat. puteus der gegrabene Brunnen, furl. pozz, ital. pozzo; bav. Piitze, Biitze Grube, Brunnen, Schmeller-Frommann I. 418. Bbtogl&vec,-yca, s. m., mlada žaba, paglavec, Kaulkopf (Opčine pri Trstu). Kakor Erjavec omenja, govori' se bosogldvec v Oseku v ipavski dolini (Let. 1879, 130), bntogldvec v Pol-žanah v Istri, in ravno tam omenja Levstik, da v Laščah govore \ntic, butca. — Bztogldvec poleg bosogldvec kaže, da besede narod ne razume več ali je sploh ni razumel. Res, da je prvi del lehkd bzt sceptrum, toda pomniti je, da imamo v bavarščini Butt m. Person, Thier oder Pfianze von kleiner, kurzer, dicker Gestalt; der Butt die Kaul-quappe, gobius capitatus, Schmeller-Frommann I. 312, der Bott Thier von, in seiner Art kleiner, unvollkommener Gestalt, 1. c. 310. Cčna,-e, s. f., pleme, Rage: dobre cine von guter Ra<;e (Tolminsko). — Prim. ital. zinna Brust, Biest. Cepenčti, cepenim, v. ipf., deževati (Temljine). Nadaljna tvorba iz cepnoti, cepati fallen. Na Goriškem govore namesto dežuje1 ,gra džiš‘ ali pa ,p&da d&š‘. Ceplivnica,-«, s. f., (izgovarja se czplhmca), sekira, s katero cepijo, krojijo drva (Temljine). — Namesto cepilnica od podstave cepi. Cilj. ,Na cilj (czl’) iti1 pomenja to, kar nemški ,den Anlauf nehmen1 (Temljine). Cviliti,-«/« , v. ipf., dražiti koga, da joče ali cvili (Temljine). Taisti glagol je v pomenu ,winseln‘ neprehoden. Potemtakem stoji naša beseda za stsl. cviliti affligere, srb. cvi-jeliti weinen machen, r. kvelitt,, kjalith reizen. Ker se v Temljinah stari e v povdarjenih zlogih izgovarja kot i, zgodilo se je tem lože, da sta se cviliti in cviliti pomešala. C&bn,-bna, s. m., neka kletvica (v Temljinah); na Cerkljanskem cdtvn isto. — Ta beseda ne bo drugega kakor lat.-g. diabolus: furl. ima giaul, dihu, in diaul, (Pirona 128, 158); srednja nemščina pozna zabel, srednja latinščina zabolus iz srednje grščine £*(3o).o;. Podstava naši besedi je pač ali gihul ali zabel. Isto nahajamo v gorenji srbščini Hepi, iebol — čert, Teufel, Geier: to do ieplu njehdže das geht zum Teutschel nicht oder mordmassig schlecht, iepl we weiss der Geier, Pfuhl 74, a 113 pod djabot so navedeni isti primeri. Popolnoma po glasoslovnih zakonih se naš cdbn iz giaul ali zabel seveda ni razvil; a pri imenih za hudiča se temu ni čuditi, ker narod ta imena samovoljno prenareja, češ, da tak(5 ne bo greh, Prim. nsl. zloimk, zldmar za zlodej; hudiman, hudir, hudimer za hudič; potčm ravnokar omenjeni gor. srb. cepi, cebol za zabel, zabolus; n. Teic/csel, Teutschel za Teufel; franc, diantre za diable itd. v C&šič. Govori se samo počašču = počasi, langsara (Vrsno). — Ne kaže, da bi se bila beseda čašic kedaj rabila sama zase, to je ne v zvezi s po, ampak, da je diminitivni sufiks nastopil neposredno na a d v. počasi. Cebllja,-«, s. f., velik, močan žrebelj, hrastovec (Temljine). — Iz romanščine: lat. cavile, ital. caviglia, furl. ghavile, franc. c-heville. Prim. o t,6m mojo opomnjo v Archivu XII. 456 pod cevi la. Ce6&vna,-e, s. f., veča, dorastla deklina (Temljine). Po soški dolini je četa (tudi čeča in čela se sliši) dorastlo dekle (Let. 1882/83, 200); na Koroškem je čeču Puppe, Docke, neugeborenes Miidchen (Janežič, Kres I. <>17) Prim. madj. csecse Kinderspielzeug; n.-kor. tschatsch, tschatschele schlechtes Zeug, Spielzeug 214. Cekast, adj., isto kar brečkast (gl. zgoraj breček) umazan, nemaren; čekasta šena nemarna žena (Temljine). — Prim. n. scheckig; iz tega imamo že šekast, toda tirolščina in nemška koroščina početni sch, z rada spreminja tudi v č (tsch), gl. Lexer, karnt. Wtb. 74, Schopf 763; le pomen naše in nemške besede se ne strinja popolnoma. Cčnde, adv., menda, mari (Temljine). — Kakor menda iz menim da, tako je čende nastalo iz (ho)čem da (hočem, ker r. xomj). Cšp,-«, s. m. Kadar se pije v družbi, imenujejo čep to, kar od prispevkov za pijačo še ostane, ko je poravnan krčmarjev račun. ,W čSpu jlmama šs štler šsstlcs1 (Tolminsko in Cerkljansko). ,Čep‘ se zopet zapije, oziroma zakadf. — N. Zapfen, srvn. zapfe, srn. zappe Bier-, Weinzapfen, Ausschank; torej ,koliko imamo še v čepu?‘ = za koliko krajcarjev nam bo krčmar še odprl čep na sodu? Cepa,-e, čripa, -e, s. f., lončena posoda za mleko; čepe pl., glinasta posoda sploh (Temljine). — Beseda spada k stsl. črep* itd. (Et. Wtb. 34: čerpu). Cepnja prstena posoda, pod katero se navadno peče pogača (Let. 1882/83, 200); čak. črbpnja id., Nemanič II. 23. Gl. spodaj besede pokrepnik. Ceslj&ti,v. ipf. listje odsekavati s krivačem ali podobnim orodjem (Temljine); na Cerkljanskem čtišld id. — Prim. srb. češljati kamraen, zupfen spleissen. Janežič pozna samo nsl. češljati kiimmen, friesieren. Koren je čes ab-spleissen (Et. Wtb. 35). Ceselj, češ/ja, s. m., več_ črešenj iz enega brsta (Temljine), na Cerkljanskem Sdšl — kobulj (k&bu), Dolde. — Janežič ima češulja Triiubchen, Murko češulja Zweig, Traubchen, Erjavec v Let. 1879, 135 češulja vejica z listjem vrtVl (Krn, Lašče). — Istega korena kakor spredaj stoječa beseda (Et. Wtb. 35: čes). v Cist, adj., redek, diinnflussig; nasprotno je gost dickfliissig (Temljine). C61,-a, s. m., češarek, Tannenzapfen (Temljine). Prim. bav. der Zoll, die Zollen: 1) compacter, gew<">hnlich cylindrischer Klurapen; — dicker, grober Faden; Wurst; 2) Klotz, Schraeller-Frommann II. 1115. Gotovo spada k ti nemški besedi cu6h čok, da se na njem reže, teše, seče, c<5pi (Cerkljansko),in Mija, gl. mojo opomn. v Ljublj. ZvonuIX. 100. Cr. V tolminskih hribih se je ta skupina prav kakor na Kranjskem izpremenila v c, vendar ne povsod; takd so jo še vedno ohranili na Ljubušnjem. Crt,-a, s. m., senožet, kjer je bil prej gozd (Temljine). Erjavec ima bi sploh za Kodel and črtati in črtiti roden (Let. 1879, 136); erca senožet na Črtu, Et. Wtb. 35, 418: čert. Cuč, cuca, s. m., sir iz posnetega, že skisanega mleka, Sauer-kase (Temljine). — Furl. zuzz caccio fatto die latte span-nato, Pirona 480; cazz id., Pirona 103. Ctiček,-č/ča, s. m., gumb s kambico, v razliko od gumba z luknjami (duše), Oelirknopf (Temljine). Cuhati,-«w, v. ipf., hladiti jed, navadno vanjo piš6č; jed se čuha (Temljine). Če se otrok kam udari, čuhajo (pihajo) na udarjeno mesto (Cerkljansko). Erjavec ima v Let. 1875, 227: pocukati se ohladiti se. Cupa,-e, s. f., izdolb^en, ne iz desak zbit čoln (Barko vij e). — Istega izvira kakor čopa, o kateri sem pisal v Archivu XII. 456. Čilije,-a, s. n., omajki od turščičnih strokov (glavic, pinjol); rabijo jih, da jih na mesto slame devajo v posteljne slam-njake (Koborid). Erjavec ima v Let. 1879, 136: htzili koruzo slačiti (Soška dolina). Cv&riti,-im, v. ipf., žmitek (t. j. kislo mleko, gl. Let. 1880, 216) pristaviti na tako gorkoto, da se naredi skuta, se v6 bolj grenka. Ta je takozvana ,grenka* skuta, iz sladkega mleka pa ,planinska' (Temljine). Prim. nsl.zvdra, geronnene Milch; hrv. mliko se svari gerinnt; gor.-srb. zvara abgekochte Milch, in glej spodaj besed obdriti in zvarnica. Džblo,-«, s. n., pri drevu tisti del, kjer se veje začenjajo (Temljine, Cerkljansko). Delati,-«»(, v. ipf. Krava dela, kadar hoče skotiti (Temljine). Den&r. ,Za oben denar1 unter keiner Bedingung, um keinem Preis (Temljine, Cerkljansko). Dobrovoljec,-//m, s. m., Lebemann (Temljine). Jarnik ima 38: dobrovoljec ein lustiger Mensoh. Prim. tudi slovenski pregovor : Dobre volje — mošne kolje. Dolenjec,-m/ot, s. m., spodnje žensko krilo, vinderc (interfat), Weiberrock (Temljine, Cerkljansko; v prvem kraji izgovarjajo dalanc, v drugem dalijnc). Dosft, adv., dosti, dosta, genug (Ljubušnje). Iz do sijti. Dr&ga,-e, s. f., železen drog, s katerim vrtajo luknje v skalo, da jo razstreli (Temljine). Pod Krnom imenujejo to .prebivalo* (Let. 1880, 177). Dr&žiti,-im, v. ipf., licitieren, steigern, pri dražbi rasti; ,a baš dražu = a baš ržsu?‘ wirst du mehr bieten? (Temljine). Iz te besede je nastala dražba Feilbietung. — Pomen glagola dražiti pak se je razvil iz onega, v katerem je beseda dražiti dandanes Slovencem sploh znana: hetzen, necken, reizen (Janežič). Drčšiti,-f'm, v. ipf., odvezavati snope pri mlatvi (Temljine). Tudi Janežič pozna drešiti losbinden. Iz razdrešiti, stsl. razdrešiti solvere. Narod je mislil, da d, ki je v razdrešiti vtaknjen po glasovnih zakonih, spada k deblu, in je iz spojenke napravil novo glagolsko deblo dreši, katero je po analogiji drugih glagolov postalo imperfektivno, pr. vesiti — obesiti itd. Glej tudi zgoraj besede bleniti. Drobilo,-«*, s. n., drobiž, Kleingeld (Temljine). Drobnj&kič,-«, s. m,, (izgovarja se drabnjakč), droban človek, droban oreh itd. (Temljine) Podstava je drobnjak; tvorba je mlada, ker se je k pred i ohranil. Primeri božjakč pod besedo božjeviica. Drom&n, adj., to kar droban, droben (Temljine). Ta oblika se je razvila tako-Ie: Femininum in neutrum od droben se glasita drobna, drobnu in prav tako nahajamo bn tudi v ostalih padežih vseh spolov. Nekatera narečja ne marajq, skupine bn in skupine vn, še druga ne skupine mn : pomagajo si tako, da to zadnjo skupino mn zamenjavajo z vn (srbščina), bn pa z mn itd. To se je zgodilo v našem primeru, Iz drobna, drobnu, drobnega itd. je nastalo dromna, dromnn-dromnega . . . Osameli nom. mase. droban se ni mogel ustav, ljati vplivu teh oblik ter se je izprevrgel v dromdn, kakor bi bil m že od nekedaj stal na mestu b. Dromlj&k,-«, s. m. Če meljemo na dromljak, dobimo slabšo moko, ker ni čista od otrobov (Temljine). Odkod? Drvlšče,-«, s. n., gozd, Wald (Temljine): kraj, kjer drva rasto. Drž&ti ,-im, v. ipf., anhalten, dauern: to vreme bo držalo ves mesec, diese Witterung wird den ganzen Monat anhalten (Temljine). Dvanajstlja,-«, s. f., gospodarstvo dvanajsterih v občini (Ljubušnje). — Mlada beseda, narejena še le po uvedbi zakona o novi ustavi občin. Občinski svetovaveo je na Krasu doanajščdk, ker šteje občinski zbor dvanajst udov. Furldnka,-«, s. f., mala sekira, s katero koljejo drva, cepflnica (Lašče; tudi na Cerkljanskem, kjer izgovarjajo frlajnka). Gl&dež,-ža, s. m., orodje, ki se rabi pri na,motavanji niti, da nit ne razje prstov (Temljine). Na Cerkljanskem se to imenuje v\wck (vilcek). Podstava je glad (Et. Wtb. 65). G6bec. ,Dobrega gobca' je žival, ki rada j6 (Temljine). Gobrnjdv, gčbrnjast, adj., raskav, rauh (Temljine). Prim. gd-bernat (Let. 1879, 137) in gdrbast (Let. 1882/83, 202; Ar-chiv XII, 457 s. v.) G6dov, adj., čegar god je: on je godov, t. j. njegov god je (Temljine, Cerkljansko). Golci,-ev, s. m. pl., puščava, samota, Einode, Wiistenei (Temljine). Podstava golr, nackt, bloss (Et. Wtb. 71). Golčno,-«, s. n., sprednji del noge pod kolenom (Ljubušnje). Slovenščina in drugi slovanski jeziki poznajo to besedo samd v ženskem spolu: golem (Et. Wtb. 70, Let. 1879, 138). V srednji spol jo je zapeljala beseda koleno: golem, in koleno sta bližnja soseda. G61kati,-a/M, v. ipf., lajati, bellen: pes golita (izg. ghivka) (Temljine). Janežič pozna giikati girren, Erjavec gulcali, gukam z deščico, na vrvci privezano, mahati po vzduhu, da daje hukajoč glas od sebe (Koborid; Let. 1882/83, 203). Et. Wtb. 82: gitlku. Istega korena je G61kinja,-e, (izgovarja se guldne), s. f., mrmravka (Temljine). G61sniti,-m, v. pf., izgovarja se gmnit), črhniti, mucksen, sich verlauten (Temljine). Erjavec pozna gusniti dati glas od sebe (Tolminsko. Let. 1879, 138); na Cerkljanskem se govori ydwsnt. — C. hlesnuti sich verlauten, mucksen. Potemtakem je treba nastaviti koren gels, česar Miklošič v svojem etimologijskem slovarji nima. Ta gelu je po preglasu (stopnjevanji) prešel v golš, od katerega imamo glasu itd. Janežič ima gnvmtii herabschliirfen, kar z našim ni v sorodu. G&mp, gdmpa, s. m., vamp, trebuh, n. Wamp, Wamme (Temljine). Ta beseda se v Otaležah glasi gtohmp. Janežič in Murko imata lamp, Kako si razlagati g, kako l namesto prvotnega w? Ker v v domačinkah včasi prehaja v g (zgon = zvon, grabeč — vrabec, podgdra — podvora), dalo bi se tudi o ti tujki isto soditi; moti nas samo oblika gwamp. Ako to ni spojenka (vox hybrida) iz vamp in gamp, bilo bi misliti na enako prika,zen v italijanščini, katera nemški,, prvotno bilabijalni w izpreminja v gu: Walther-Gualtieri itd. Kakor domača skupina go izgublja v (zagozda = za-gvozda), taki") bi bilo tudi iz gvamp nastalo gamp. Kar se tiče oblike lump, opozarjati je na to, da v večkrat prehaja tudi v l: hlatati iz hvatati (š lata ti ?), zaglozda = za-gvozda (Murko), s loboda iz svoboda (slovo); glej tudi spodaj besede hlastati. Gr&mlja,-^ s. f., priprava, s katero gnetejo kruh. Gramljati kruh gnesti z gramljo (Temljine). — iz furl. grumule gra-mola da dimenare e sodare la pasta; gramold gramolare, dicesi della pasta di pane sottoposta alla gramola a bat-terla o renderla soda, Pirona 192. Ital. gramola je samo Hanfbreche; bav. Gratnel Flachsbreche (Schmeller-From-mann I. 995). Gr&mpa,-rsš so lange du nur im Stande bist. Na pač ni stsl. na, ampak iz nsl. naj okrajšana oblika; j večkrat izpade za ajem v tujkah, kar pa bo sam<5 refleks nemškega bavarskega izgovora, cahnati zeichnen, vdhh Weichtag, manenga Meinung = Absicht, Vorsatz, lasfa Leistenrahmel; sSm spada tudi ratinga v Alazijevem slovarji 98 b, 100 a, kar se za raj-tinga v resnici govori v Devinu in na jugozapadu od Gorice. Po Goriškem se govori tudi ranile nam. rajnik. NApbč, ndpča, s. m., Fisolenstange, Steckreis (Poljane). Nsl. je natic: bob na količih, natičih (Cigale); vse kaže, da je naptč narodna etimologija iz ravnokar omenjene besede po vplivu glagola vpičiti, einstecken. N&tje,-a, s. n., zelje pri repi, Riibenkrautig (Ljubušnje). — Col-lectivum besede nat f., listje pri repi, korenji i. e. r. (Guts-mann, Vodnik, Murko, Let. 1879, 147). Navr6či,-em, v. pf., komu narediti, zacoprati, kako sredstvo podtakniti; copernice navrečejo živino, behexen (Temljine). — Iz na-ureii; nsl. ureci behexen, beschreien, mr. vreči/, r. urbknutb beschreien (Et. Wtb. 274: rek). Nič. — Prepirati se za prazen nič, to je, za pisan ništrec, um eine Nichtigkeit streiten (Temljine). Raba tega zaimka je večkrat po nemškem posneta: za nič na svetu um Nichts in der Welt, um keinen Preis. To velja sosebno o vsakemu Slovencu znanem pregovoru ,Nič je dobro za oči1, kar je po besedi preloženo iz nemškega ,Nichts ist gut fur die Augen', bav. Nicks is guet fur d' Augng, Schmel-ler-Frommann I. 1720. Toda ta ,nichts1 stoji v nemščini za omjehitis Galmeiflug ter pomenja cinkovo belino, neko zdravilo za oči: torej onychitis je dobra za oči. Narodna nemška etimologija pa tukaj ni zapeljala samo Slovencev, Nemci sami so temu zdravilu po latinsko pravili ,Nihil album1, weisses Nichts, iz česar je nemški narod bodi v šali ali nevedč napravil Weissnichts. Prim. Andresen, Uber deutsche Volksetymologie 6 276. Slovenci pravijo tudi ,,Pesek svetih Ušarij je dober za oči11, Novice IV. (1846) 76. Nidku: daw js ničku = dal ni obenemu (Ljubušnje). Nos. Koga imeti na nosu, jezen biti nanj (Temljine). Ni, adv., ja, ja freilich, natiirlich, ja wohl, da, kajpada (Idrija). — Iz no, č. ano ja, iz a-ono. Obaliti se, -Im se, v. pf., prevreči se, prebrniti se (Ljubušnje). Erjavec povdarja obaliti (Let. 1880, 156) id.; Murko ima obdliti umklammern. Ob&riti se, obarim, v. pf., Ako se sladko mleko že toliko skisa, da se naredi skuta iž njega, pravijo: mleko se je obarilo. Iz ob-variti, prim. nsl. zvara geronene Milch (Et. Wtb. 381: vert) in glej besed čvdriti in zvdrnica. Obd&ti,-dm, v. pf., porajtati, marati: ne obdii nič er kummert sich um Nichts, ne mara nič (Temljine). £ ^ < Obličje,-a, s. n., krinka, korelec, die Maske (Temljine): ježe obi> lici jesU. Škrabec rabi nekj6 v »Cvetji z vertov sv. Frančiška11 naličnica. Sicer pomenja v slovenščini obličje in oblic le obraz. Obnašanje,-n, s. n., die Procession (Ipavska dolina, Kras). Erjavec ima v Let. 1880, 157 za isto besedo pomen ,cerkveni god‘, kar se je še le iz prvotnega pomena ,procesija1 razvilo. Obr&snik,-«, s. m., zarastek, Narbe (Temljine). Erjavec ima še te-le oblike (Letopis 1880, 157): obraselen (Krn), obraslek (Vrsno). To poslednje je nastalo iz * obrasthlcu naša beseda pa iz * obrastlmikia. Murko pozna obrafik (obrasvk) die Verwachsung. Obrca,-e, s. f., brca z nogo, Fusstritt (Tržaška okolica). Ločiti je treba to besedo od obrca v zvezi ,božja obrca1, kar je, kakor sta že Erjavec-Levstik (Let. 1882/83, 217) pokazala, skrajšano iz * obvrtica. Obr^zniti,-«m, v. pf., ostro, kiselkasto vino obrežne, to je vreže (Temljine). V Cerknem je rizn sauerlich. — Murko pozna obrdzen schlimm, bosartig. — Te besede se ne morejo ločiti od stsl. obrezgmdi, olmzgnati acescere, č. bfesk herber Geschmack, p. zbrzagtvfi skisad, r. obrezgnutb itd. (Et. Wtb. 21: brezg-2). Oblika rtizn bi bila torej izgubila b, pač zato, ker je narod mislil, da je del prefiksa ob, s katerim je glagol spojen. Gotovo je k temu pripomogel tudi glagol rezati in izpeljanke. Obraniti se,-nem, v. pf., popraviti se: živina se obrsne, odebeli' (Temljine). — Obfsniti (obrsnoti) je narejeno od samostalnika brst Knospe, srb. brst junge Sprossen, brstiti abfressen (Et. Wtb. 23: brilstl); nsl. brsen iz *brbsti>m> iippig; torej je obfsniti toliko, kakor iippig werden, im Wachsthum und in der Ftille des Korpers gedeihen. Oči. Komu na oci kaj reči, komu kaj v obraz povedati (Temljine). Ogr&jnica,-e, s. f., ograjeno zemljišče (Temljine). Podstava ograja. Prim. ograd m., ograda f. in ogradnica. Okno,-a, s. n., mčra za njive: en oral ima okoli deset oken. Ta gospodar ima 10, 25, 70 oken v njivah' (Temljine). — Ta pomčn se je razvil iz tistega, ki ga podaje Erjavec v Let. 1880, 162 pod besedo okno: prekat v stogu ali kozolci (Tolminsko). Na Cerkljanskem se stant, t. j. prostor med dvema zidanima stebroma v kozolci, deli v 4 okna. Torej ,ta gospodar ima 10 oken v njivah' pomeni ,ta gospodar ima toliko njiv, da s pridelkom ž njih napolni v kozolci 10 oken'. Okreten,-tna,-tno, adj., nemaren, gnjusen, nachliissig, eckelhaft (Temljine). — Koren je krent (Et. Wtb. 138), odkoder je tudi naš nevkriten ungeschickt, r. okndnyj ungeheuer. Oltisek,-ska, s. m., koža ajdovega zrna (Temljine). Iz o-lusek. Prim. lusek, luska m., Schote (pod Krnom; Let. 1879, 144). Enako je narejena beseda olubje s. n., perje okoli koruzne latice (Goriška ok., ip. dolina) iz lubje (Let. 1880, 162). Omčti,-, oči), kjer spada h korenu. Oprhniti,-m, v. pf., sndg oprhne, ako ga le toliko pade, da komaj pobeli (Ljubušnje). Srb. oprha snježana (u Crnoj gori), kad oprša snijeg, dprašica, kad opraši snijeg Be-streuung, oprašio snijeg bestreuen (Karadžid s. vv.). Koren perch: nsl. pršeti nieseln (Et. Wtb. 241). Oprtnica,-e, s. f., oprta, naramnica pri koši tudi iz trte (Temljine, Cerkljansko). Prim. Let. 1882/83, 220. Čakavščina poznž oprteš f., fascia cocularia, Nemanič II. 69. Oprtnik,-a, s. m., Riickenkorb (Goriško sploh). Janežič pozna oprten koš, na Dolenjskem govore oprtav koš. — Ta beseda spada h korenu per-5.: stsl. podpreti fulcire, bolg. opra, opiram, zaprevam stiitzen, aufhalten, mr. opertij stemmen itd. (Et. Wtb. 240). Osšniti,-m., v. pf., raniti, obtrgati (Temljine). Temna beseda; dvojim, da bi bila prav zapisana. C o Osip (izg. as6p), gen. osipa, s. m., n&stop, avber, kar voda na- A nese: nsl. posip Schotter (Et. Wtb. 334: sup-2.) Osme, Osem, s. f. pl., neke palice pri statvah (Temljine). Prim. v Let. 1882/83, 221 iz Bolca Osne der Spannstock oder der Spannstab beim Webestuhl. — Prim. mojo razlago poslednje besede v Archivu XII. 463. Osredek,-dka, s. m., majhen gozdič sredi senožeti (Temljine). Ta beseda ima po raznih krajih različne pomene: Mittel-furche, Flussinsel (Murko), podobno Prešeren: tj e na osrddik blejskiga jezera. Na Krasu je osrčdek mala senožet na konci njive; ta pomen je nastal vsled tega, da je osredek bil mala senožet med dvema njivama, od katerih je druga v mdr dolgosti bila prav za prav nadaljevanje prve; potšm je osrklek res bil na enem konci obdh njiv, in ni se čuditi, da je ta beseda natd obveljala tudi o malih senožetih na začetku ali drugem konci njiv. Osvišek.-SA:«, s. m., otep, omlačen snop (Temljine). Erjavec ima v Let. 1880, 164: osvišek v istem pomenu. Asimilacija ,s-a pred .šjern v naslednem zlogu v Š je tako navadna, da bi skoraj bilo čudno, ako bi bilo drugači: slušati-šlušati, slišati-šlišati, suša-šuša itd.; prim. tudi zvižgati-žvižgati. Otepati. Za pomen ,otepsti, durchpriigeln1 imajo goriški Gorjani celo kopo izrazov; se v<5 da ne rabijo povsod vseh spodaj naštetih. In vender so naši Gorjani v primeri z drugimi nekaterimi Slovenci (n. pr. Gorenjci) precej tihi in mirni! N&te jih: Nabijem. Napakam. Nabunkam. Nasecem. Nagdrbam (Hudojužna); iz Našeškam. n. g&rbm. ' Našvikam (prim. oso tka dolga in NakUpljem. tenka šiba, Let. 1882/83,221). NakUstim. Natepeta. Nakrišpa?n (se šibo). Natdliem. Nakurim. Nažgem. Namažem. Nažvižgam. Namlatim. Otepom. Primeri pa še spodaj udariti. 0t6čen,-ena,-mo, adj., vzbočen, vrhat (Temljine). — Podstava je otok: zid v otok = v krog, im Halbkreise; otok Ge-sch\vulst. — Prim. kar sem pisal o besedah bunka, banjast v Archivu XII. 455. Otrčbki,-ou, s. m., iztrebi, die Nachgeburt (Temljine). Na Krasu icotrUpki. Glej besede stribi. 0v6deti se, ovfon se, v. pf.; ovčdel se je das Licht ist ihm auf-gegangen, endlich ist ihm das Richtige eingefallen, die Schuppen sind ihm von den Augen gefallen (Temljine). Oves. Oves služiti valjati se v prahu: konj, pes, osel se vrže na hrbet ter se valja, t. j.,služi oves' (Temljine). Prim. valjuckati se. Ozimec,-mca, s. m., šestovrsten ječmen (Temljine). Stsl. ozimbci, hordeum. Tudi čakavščina pozna to besedo v pomenu ječmen1,: ozhnac hordeum, Nemanič I. 53. Murko in Janežič imata ozimec Winterfrucht sploh; pri Fari je ozimec lan in besede lan bajS da tam sploh ne poznajo; v Laščah je ozimic ozfm lAn V Bolci je ozimec jare, ki se je rodilo po zimi (Let. 1882/83, 221 in 1880, 165). Ozimek,-mka, s. m., čas od velike noči do sv. Jurija (Temljine). Iz odzimek: * otazim^ki). Ozimčti,-ijem, v. ipf., hart bleiben: grozdje in drugo sadje ozi-mčje, če ne more dobro dozoreti in ostane le trdo (Tem-Ijine). Prim. Letopis 1882/83, 221: ozimili erstarren, kača po zimi ozimčje. — Janežič ima ozimčti iibenvintern, aus-wintern; stsl. ozimeti rapx/_i£aa^iv hibernare. Ož&rek,- rka, s. m., ogorek, Funke: če gori slama ali sploh lahke reči, vzletevajo ožarki kvišku (Temljine, Kras). Oženiti, ožtnim, v. pf, n. p. kravo, sadje, t. j. dobro, drago prodati ju (Temljine). Psih,-«, s. ra, past za podgane, Rattenfalle (Temljine), ker se nekaj spahne. Prim. pah Riegel (pessulus): Et.Wtb. 270: ptch. P&jkelj,-eljna, s. m.; na pajkelj mleto d£ lepšo moko, kakor mleto na tonf, ker se otrobi ločijo (Temljine). — Iz nemščine: prim. bav. beuteln das Mehi durch den Miihlbeutel oder das Beuteltuch stauben, Schmeller-Frommann I. 305, kjer se uči „dass das Verbum uberhaupt von Beutel herstamme ist minder glaublich, als das IJmgekehrte.11 P&lčnik,-«, s. m., češulj pri ajdi, Rispe: ,Letos ima ajde velike palčnike' (Temljine). — Podstava je palv>c*> Daumen; prim. palčnik gorenji krajši rogelj na senenih vilah. P&sti, pasem, v. ipf., iskati koga, gledati, kako bi se ga našlo (Temljine); kokoš pasti paziti, kam hodi jajca nest; tatvine smmega človeka pasejo strogo pazijo nanj, da ga zasačijo (Otaleže). — Naš pomen besede pasti bi se strinjal s pomenom korena, katerega so bili etimologi prej nastavili za to besedo, spele’; ali dvojiti se sm6, da bi ta pomen bil prvoten, mariveč se mi zdf, da se je še le kesn6 razvil iz pomena ,weiden‘, das Vieh hiiten, machen, dass es fresse, ihm nachgehen. Prim. Zubatega sestavek .Slavisch pasti1 v Archivu XIII. 478 ns. — V Temljinah govore tudi: magle se pasejo, dolgočasno se vlačijo o deževnih dneh po nebu, kar je seveda samo tropa in brez vsake bajeslovne važnosti. P&8ten,-&«fl, s. m., obdelan, pa ograjen kos zemlje, kjer so trte (Tržaška okolica). Na Krasu je pašu (iz paštn) obliko ter&s imajoča njiva z latniki (Weinlaube). — Prim Letopis 1880, 166; pdšten zelena planica na hribu, koder se živina rada pase: *pazitbm>, stsl. pašitb Weideplatz (Et. Wtb. 411: živ-.). P<56, pela, s. m., skrb sitnost, delo, Plage (Temljine). Koren pek (Et. Wtb. 237); stsl. r. pečali, Kummer, Sorge, nsl. peča Gram, č. peče, dol.-srb. pječa, br. peča itd. Pečk&ti.-rtm, v. ipf., mrviti (Temljine). — Prim. nsl. pečlcati repo ribati preveč na drobno (Let. 1880. 167); prim. o tem mojo opomnjo v Archivu XII. 463 pod besedo pač/catb. Pepelnj&k,-«, s. m., prostor, kamor devajo__ pepel (Temljine); na Cerkljanskem izgovarjajo ptpzumdk. Na Krasu se isti prostor imenuje popoivnik. Murko in Janežič imata pepelnik Aschenbehaltnis. Perilnik,-«, s. m., kamen ali ploh, na katerem perejo, Wasch-brett, Waschblock (Temljine, Cerkljansko). Tudi na Krasu je perhmik. kamen, na katerem perejo (Morphologie 38); izpod psrivvnika prinaša babica novorojene otroke. Guts-mann 532 pozni perilnik, periunik v pomenu ,Waschbloi-Bengel1 (perača), Murko pa v pomeni ,Wascher‘. Per6t,-a, s. m , (izgov. pzrdiot), slamnata streha ob straneh (Temljine). — Prim. nsl. perdt f., Fliigel (Murko); vendar je lehko tudi tujka (ow kaže na to). P6st,-/, s. f., povezana slama za perot (Temljine, Cerkljansko). — Stsl. p pst h. Pštati-rt?«, v. ipf., licitieren, steigern, isto kar dražiti (gl. te besede) ali na dražbi rasti (Ljubušnje). Iz nemškega bieten anbieten, darreichen, einen Einsatz thun. Pivka,-e, s. f., pika, bolezen, ki se naredi kokošim na jeziku, der Pipps (Temljine). To besedo ima sicer že Gutsmann 217; omenjam jo v spričevalo, da res v narodu živi. Tudi Janežičeva pivka Heiserkeit ni nič drugega. — Prim. Et. Wtb. 247: „pipka bolg., p. pijpec, mr. pt/peč, pypoti,, br■ pypto č. tipec, r. tipum .... stvn. pfiffiz, lat.pitnita." — „Den Pipps reissen“ prelaga Cigale ,kokoši piko dreti1, v Temljinah pa piko z iglo snčmajo. Pivka je iz pipica, odkoder je tudi pika. Pisan, adj., lep, schon: pisan čas, lep čas (Temljine). — Kakor znano, je pisan bunt, vielfarbig; pisane stvari, pisana oblačila itd. se Slovencu in tudi drugim Slovanom r«5s zde lepa nasproti enobarevnim. Plščiti se, opiščiti se, v. ipf., ozir. pf., po bolezni se bivši mehurčki (oprišči) olupijo in odpadejo (Temljine). Na Cerkljanskem pravijo pik, si j imptšlu dozorelo je (o opriščih); moja priča je izgovarjala i, kar bi zahtevalo v knjižni pisavi e. Pl&st,-/, s. f., pl&st sen podvdra. Prim. v Let. 1880, 173 iz goriške okolice in s Krasa podvdra, podora rogovila za plug, da gredoč na njivo ali ž njive ne drsi po tleh. Na Krasu se ta priprava imenuje v resnici podfudra (Morphologie 62). Gutsmann ima: Stecken podvirk (299); prim. še povirek Tragstange in navor Hebel (Let. 1880, 173). Vse to spada pod ver-2. v Et. Wtb. 381, 382. Podjčmnik,-«, s. m., palica, s katero podpirajo breme (Lju-bušnje). Erjavec ima iz Koborida podjetnalnik (Let. 1882/83, 224). Glej spodaj besede podpiralnik. Podjčti, podj&mem, v. pf., zarobiti (Koborid). Erjavec ima iz soške doline pojeti, pojdmem všiti krilo ali kako drugo obleko, ako je preobila, rekše, predolga ali preširoka (Let. 1882/83, 225). Podgor6ti,-/m; v. pf. Če je nebo zvečer močno rudeče, pravijo: nebo je podgor<51o (Temljine). Podkovati kdnja je v Temljinah toliko, kakor obdarovati koga z denarjem, Jemanden mit Geld beschenken. Podlasnlki,-oi>, s. m. pl., majhni lasjč, zlasti po tilniku (vratu) (Temljine). — Že Gutsmann ima 184 pod Milchbart, Milch-haare: podlasci. Podpir&lnik,-«, s. m., palica ali kol, s katerim nosač podpira breme na ramenu (Temljine). Podstava je podpiralo Stiitze (Janežič). Glej zgoraj besede podjemnik. Podr6zica,-e, s. f., podrezica se naredi, kadar poči koža pod prstom ali pod členom na nogi ljudtMn, ki hodijo bosi (Temljine). — Podstava podret Schnitt von unten (Janežič, Murko). Glej besede hromota. Podstrčšina,-«, s. f., bruno po vrhu zida, da se na nje naslonijo ,glajti‘, die Mauerbank (Temljine). — Janežič pozna pod-strčSim Unterdachboden, kar je v Temljinah in sploh na Tolminskem ,na izbi' (fspi, jčzbi). PodsčetIna,-e, s. f., poščetina, majhni studenci, ki močijo zemljo, posebno na travnikih (Temljine). Koren je si,k stsl. svetiti mingere, prim. nemški seichen harnen in sickern, Et. Wtb. 336 in Kluge, Etymologisches Worterbuch der deutschen Sprache pod besedo seichen. Podžlla,-«, s. f, železen drog pri podvozu (podelu), ki je ob enem tudi za čs (Temljine). — Erjavec ima podžil (m.) s Ponikev na Št. Vidski gori v pomenu ,oplen‘ (Let. 1880, 173). Čakavščina pozna zli in žila, Nemanič II. 65, 21. Poganlja,-«, s. f., neredno, malopridno ravnanje, življenje in gospodarstvo: ,pri ti hiši je strašna poganija1 (Ipavska dolina). — Podstava je pogan paganus. Pog6dež,-a, s. m., kar si kedč na skrivnem dobrega skuha (Temljine). Erjavec ima v Let. 1880, 174 z Banjšic po-godelj -dlja v istem pomenu. Pog6n (izgovarja se payu6n), -a, s. m., les, na katerega tolčejo, nabivajo sodarji, da poganja obroče (Temljine). Murko in Janežič poznata pogonec ein Fassbinder\verkzeug. Pogdzniti se, -em, v. pf., podrsniti se, zdrsniti se (Ljubušnje.) Prim. zgoraj besedo guzati se. Pohrčniti, -em, v. pf., strditi se, erstarren: žowč (Sulz) pohriene (Temljine) Erjavec ima iz Podkrncev pohrbiiti se (Let. 1880, 174). Koren je krep: stsl. iskrepnati erstarren (Et. Wtb. 139). Pojčti, pojdmem, v. pf., dobro skočiti, einen tuchtigen Sprung thun (n. pr. črez kak jarek) (Temljine). PokAljati s e-mn, v. pf., kaniti: tinta se pokalja, kadar je pade en kanec (Ljubušnje). Erjavec pozn;i v Let. 1880, 174 izpod Krna: pokdljati in ledij ati pomazati, grdč pisati. Podstava je kal blato. Pokrčpnik,-d, s. m., kruh v kozici pečen (Temljine). Podstava je krčpa poleg črepa. Gartner v oceni moje razprave „Zur Kenntnis der slavischen Elemente im friaulischen Wort-schatze", objavljeni v Literaturblatt ftir germanische und romanische Philologie 1890 Nr. 11, piše med drugim: „gegen eine Entlehnung (des friaul. crčpe) aus dem Slavischen spricht die weite Verbreitung dieser Worter auf romanischen Boden und der Umstand, das keine slavische Form mit k statt c vorliegt.11 V naši besedi bi torej imeli zahtevani k namesto c, vendar se mi krepa sedaj nikakor ne vidi domača. Prim. zgoraj čepa, črepa. Poldrtigec,-gca, s. m., (izgovarja se poivdrujc), neki žrebelj, imenovan tako po svoji velikosti, ker je poldrugi palec dolg (Temljine). Enako je narejeno srb. podrug anderthalb Mann gross, sesquihomo, pddrngovic der Sohn eines podrug, kakor se je zval tudi neki Vukov pevec narodnih pesmi. PoHzek.-s/i«, lahka jed, ki malo zaleže (Temljine). Podstava liz (Et. Wtb. 171). Položlna,-e, s. f., v Temljinah majhna ravnina v bregu, Terrasse: poleg polog (paldh) in poldžic (palhšl), kar ima že Erjavec v Letopisu 1880, 175 izPodkrnoev: Levstik to tam prav razlaga iz stsl. pologa obliquus. Polovnlca,-?, s. f., v Temljinah mera 4 bokalov; to je na Cerkljanskem czlcrtnlca (četrtnim), polovnica pa meri tam osem bokalov. Ponujati besedo komu, če kedo ne mara govoriti, siliti ga, da bi izpregovoril (Temljine). — Prim. nsl. nuditi nothigen, anbieten. Popravlj&lka.-e, s. f., shod pred ženitvo, da se pomenijo, ako bi še bilo treba kaj popraviti ali prenarediti (Temljine). Erjavec pozni izpod Krna v Let. 1880, 175: popravljdlka pojedina teden dm po svatbi; v tem poslednjem pomenu je beseda znana tudi na Cerkljanskem: paprawlh, prdbha, s. m., živalski mehur, Thierblase (Temljine). — Knjižna oblika bi bila prdih ali pfduh; koren je perd, nsl. prdeti pedere itd. (Et. Wtb.), ker tak mehur otroci napihujejo in sedajo nanj, da zaprti zrak šume gre iz njega. Prdih je tudi priimek. Prebit,-a,-o, adj., vervvtinscht, verfiucht; prebito malo verflucht wenig, ,verflixt wenig‘ (Temljine). — To je samo evfemizem namesto preklit. Prečno,-«, s. n., pod vozom viseča priprava, da kaj vanjo denejo (Črni vrh). — Podstava je preko, prečen queriiber (Janežič), ker ta priprava visi spodaj poprek voza med prednjim in zadnjim podelom. Pregrad,-«, s. m., predal v štacuni ali na kašči (v žitnici) za vsako žito posebe (Temljine); na Cerkljanskem prl^rada, s. f., ein Tieffach vom Getreidespeicher. Erjavec ima iz Stopic v Let. 1880, 177 pregrad stena ali pretin pri orehu, jabolku, Scheidewand; pregrdja Scheide\vand (Janežič), v hlevu prostor pregrajen, v katerem je tele (Lašče, Let. 1. c). Prehitevati,-am, v. ipf, prehitro iti, zu schnell laufen, vorlaufen : ura prehiteva (Temljine). Prekleti, prekdljem, (izgovarja se prklati), v. pf. Če živina nima nevarne bolezni, ako se n. pr. kaj polomi, prekoljejo (zakoljejo) jo, da imajo od nje vsaj meso, ker ni upanja, da bi ozdravela (Temljine). Preleteti,-/>«, v. pf., jeklo preleti, to je pokne ali postane ple-nfvo, briichig werden (Temljine). Presahel, presahla,-o, part., lešnik, oreh je presahel t. j. ima le majhno in malo vredno jederce (Temljine). Koren je suh : stsl. sthnati trocken werden, suhlb sarmenta (Et. Wtb. 333: siich). Pres6vki,-oi>, s. m. pl., turščični otrobi; sploh kar se domž, preseje (Temljine). Janežič pozna, presicek m. Kleie, Erjavec pa ima iz Malhinja prosevke, prosivek: „kar so otrobi pri pšenici, to so prosevki pri pirjevici in pri ječmenu“ (Let. 1882/83, 232). V Malhinji gotovo ne govore pro-ampak pr e-. Prim. zgoraj posevinik. Prestiniti,-nem, v. pf.: glej da ne boš otroka presunila, t. j. glej, da se v njem kaj ne izprevrže (Temljine). Koren su-2. (Et. Wtb. 328). Presk&ljst, t. j. preškaljati,-am, v. pf., prepereti verwitt,ern (Tem-ljine). — Koren je skel-1. spalten, sfch spalten: nsl. skala assula tenuis, rupes, šcalja Split,ter, s. skalje Holzabfftlle, p. skalka (wior) Splitter, mr. skal'a coli. Felsstdcke (Et. Wtb. 298). Pretvarjati se,-am, v. ipf., pačiti se, spakovati se, Gesichter schneiden (Temljine); na Cerkljanskem izgovarjajo prt-kiodrjit sz — Podstava tvoril 1.: prim s utvora, utvara Ge-spenst, č. potnera Missgeburt, pretvdrka Maske, p. potimra Missgeburt, mr. potvdr Ungeheuer (Et. Wtb. 366). Previvdlnice (izgov. prvivdwncz),-nic, s. f. pl., neka naprava pri statvah (Temljine). — Podstava previvati, previjati iiber-wickeln. Preženek,-n/i*rt (izg. przzank), s. m., prepir, pričkanje, Zank, Streit (Temljine). Prim. gnati se zanken, streiten (mit Wort,en). Prid&vek,-vica, s. m., (izgov. prdhuik), kruh ali kaj drugega, kar dajo ob nedeljah dninarjem, Zugabe, Zuschuss (Temljine); isto je postrojba pod Krnom: „dar, ki ga po dovršenem delu d& gospodar delavcem, navadno kruh, sir ali kaj ta-cega“ (Let. 1880, 176). Pridigar,-ar/a, s. m., prigrad, pri stožji podpora, glej besede stožje (Temljine). Najbrž pokvarjena iz prigrad. Pridej&ti si, pridanem si, v. ipf., sich helfen, pomagati si (Temljine). Pridružnica,-«, s. f., podružnica, Filiale (Temljine). Prim. pridružiti beigesellen (Janežič); pridrug in pridruga Ehemann, Ehefrau (Letopis 1882/83, 231). Pripšnjati,-am, v. ipf., kleti, fiuchcn (Temljine). Evfemizem za preklinjati. Pritisk&lka,-e, s. f., lata, ki jo privežejo na slamnato streho, da slama trdno leži (Temljine, Otaleže [prtiskaivka/). Pritisnjen,-«,-«, adj., prismojen, trapast, hirnverbrannt, dumm (Ben. Slovenci). Priveruh,-a, s. m., (izg. prezrtih) devetogub, Psalter, Blatter-magen (Temljine). — Prim. Erjavčevo opomnjo k besedi priseinik v Let. 1880, 178: ,,tako se v šali imenuje devetogub in zatd, ker veliš, da je prisegel, da ga živ krst nikdar čisto ne opere (Vrsno)11. Od ,pri v6ri (moji)? Ti razlagi bi se lahko pritrdilo, ali moti me nsl. prebiravnik Blatter-magen: *preberuh in priveruh bi se v Temljinah glasila enako: pr vir uh. — Ker že govorim o priveruhu in prisez-ni/cu, povem naj še, da Gorjani v tolminskih hribih ne pravijo, kadar se rotč, ,pri moji veri, pri moji duši‘, ampak ,pri njega v<5ri, pri njega duši1, in to iz popolnoma razumljivega vzroka, češ, tako se ognejo nevarnosti, škodovati svoji duši. Pr6dnik,-a, s. m., proden, okrogel kamen, Rollstein, Flusstein (Temljine). Cigale poznA brodni kamen, Janežič prodec kleiner Schoder. — Podstava je pradz ,ursprunglich wohl Sand' (Et. Wtb. 265). Pros6nčljiv, adj., ikrast, trihinast, črviv, milbig. trichinos (Temljine). Prtiti se, -im, v. ipf„ napenjati se, težko delati sich anstrengen (Temljine). Erjavec pozna prtiti se, Let. 1882/83, 232. Presno mleko, sveže mleko, frisch gemolkene Milch (Temljine). Prim. nsl. presen nngekocht, frisch; čak. presan, presno crudus; bolg. presno mlčko (Et. Wtb. 263: preslnu). Erjavec piše v Let. 1882/83, 231: „pričeti, -ena, -o; ta beseda rabi sam<5 za mleko: ,prfčno mleko' frisch gemolkene Milch (Bole): podstava priča die Gegenwart, pričujoč gegen-wartig.“ Pričeti je iz presen. Pukati,-am, v. ipf., (nogovico) razpletati, po malem razdevati, auftrennen (Temljine); na Cerkljanskem je p it kat zupfen, nsj. pukati ausreissen (Et. Wtb. 267). Ptiliti ,-im, v. ipf., pri žrebanji vleči klinčke (Temljine), nsl. puliti ausreissen, ausraffen (Janežič). Ptita,-e, s f., ne pomenja v Temljinah samo ,kokoš1, ampak tudi .orehovo jederce1. Pomni, da na Cerkljanskem imenujejo ,pol jederca orehovega* ciba (kokoš) in da čak. koka pomenja poleg .gallina glociens' tudi ,nucleus‘ (iz ben. coea gallina, Boerio 174), Nemanič II. 19. Kar se tiče besede ciba, ki se govori po Goriškem sploh, prim. bav. zib, zib! zibe, zibd-l! zibdld! Lockruf gegen Hausgefliigel; das Zibs-l zahmes Stiick Gefhigel; Ziberh junges Hiihnchen, Schmeller-Frommann II. 1075. Piisca,-p; s. f., Falle fiir liatten; Stiefelknecht (Temljine). Erjavec poznel podphica neka naprava v ptičjo lov‘ Letopis 1882/83, 224. Prim. pusn- v Et. Wtb. 267. RAjda,-e, s. f.. Serpentine (Temljine). To je mlajša oblika besede rida, o kateri glej mojo opomnjo v Archivu XII. 467. R&jmar,-r/a, s. m., puševnik, Ladestock (Temljine). — Nsl. rajmati, narajmati in Ordnung bringen, passend zubereiten, vorbereiten. Janežič poznž narajmati zufallig antreffen; -koga auf Jemanden stosen; -se zufallig geschehen. Guts-mann ima 539: raima fe es schickt sich. Iz nemškega ,es reimt sich1 es passt, tir. Dein gsang reimt sich als ein Haspel in den Sack, wie man sonst sagt, ein Ding reime sich (passe) wie die Faust aufs Auge, Schopf 546; kor.-n. reimin, reim" passen, sich fiigen, gireimt \vas sich schickt, passt 206. Ras6ha,-e, s. f., močna dvovejnata palica (vile), s katero prijemajo trnje (Temljine). Na Cerkljanskem je rasnolia del dreva tam, kjer se veje delijo; Janežič pozna rasohe Heu-gabel (plural pač po analogiji besede vile). Ravn&ti,-««, v. ipf., delati, machen, treiben: kaj ravnaš ? was treibst du? (Tolminsko). Taista beseda pomenja po vsem Goriškem: čistiti žito, poleg obravnavati. Na Krasu ima poleg tega pomen ,halten, nahren, ziichten1: koliko živine ravnate? wieviel Stiick Vieh haltet ihr? Ta pomen je znan že Alaziji da Sommaripa: nodrire rounat (66 a). Razgov&rjati.-flim, v. ipf., zagovarjati koga (Istra). Razhoditi se, razMdim se, v. pf., sprehoditi se, sich ergehen (Istra). Reclj&nje,-a, s. n. coli., (izgov. rzclajnz) drobna repa, drobno korenje (Hudojužna), prav za prav repa, korenje, obstoječa samč iz recljev, pecljem sadja podobnih korenov. Ropalo,-a, s. n., držalo pri ponvi, korci, Stiel (Temljine). — Podstava rempi 2: rep Schwanz, č. rap Loffelstiel. (Et. Wtb. 275). Ribast, adj., gestreift, progast, rižast (Temljine). Odkod? Rlsa.-e, s. f., črta, raza, poteza, Strich (Temljine); nsl. risati zeichnen itd. iz stvn. rizzan (Et. Wtb. 279: risa-). Robk&nec,-wca, s. m., oreh brez oblatovja (zelene lupine); oreh z oblatovjem se imenuje oblatooec (Temljine). — Prim. mojo opomnjo v „Ljublj. Zvonu11 IX. 293 pod besedo rofJcati; ruoblcajns orehova lupina (pri Fari); čak. rabah nux matura, gen. rubkčl, Nemanič I. 26. Podstava je rombu: stsl. rabu pannus robec Tiichel, robaca Hemd (Et. Wtb. 281). R6gel, rogla, s. m., (izgov. rhgu, ragla), isto kar vogel, ogel, Ecke (Temljine, Cerkljansko). — Prim. č. roh Ecke; naša beseda je torej iz ro). RovAti se, rujem se, v. ipf., coitum appetere (de equis): kobila se ruje (Temljine). — Stsl. ruvati evellere, rzvam lucta, nsl. rvati se luctari, č. rvdti se sich raufen (Et. Wtb. 283: ru 2.). Rožžnec,-«t'a, s. m., okvir okoli vrat (Temljine), tudi na Cerkljanskem je raždnc Thtirrahmen; Erjavec pa ima iz Tolminskega v Let. 1880, 183 samd pomen .Thiirpfosten, podboj'. Beseda se mi zdi samd po narodni etimologiji naslonjena na besedo roza; podstava ji bo pač nsl. reža, rega Spal te, stsl. rfgnati hiscere, torej bi bil rožanec to, kar je okrog reze, vhoda v hišo ali v kako drugo mestnost (Et. Wtb. 276: reng). Rožanlca,-e, s. f., 1) očesna bolezen pri mladih prašičih; neka mrena (Temljine). Prim. roSmica cornea, Hornhaut. — 2) kost, na katero je nataknjen rog nekih živali. Erjavec pozn& iz Bolca rožtdca Stimzapfen (Let. 1882/83, 236). Iz rozmica. Rftcelj, rdcelja, s. m., držalo na konci kosišča. Sredi kosišča je pestnik, kar ima že Erjavec (Temljine). Vodnik pozna rucelj v pomenu Handhabe an der Weberlade, srbščina pa rucelj (u Srijemu) na kosištu onaj drščič što se drži rukom za njega kad se kosi, Sensengriff (Karadžič pod besedo babak). Podstava je raka, roka. SAdlo,-«, s. n., mast (Ljubušnje). Stsl. nsl. bolg. srb. salo adeps. Ohranila se je torej v naši besedi glasovna skupina dl, kakor še večkrat sicer krog Koborida in dalje po soški dolini proti Koroškemu. SagrAti se, dm se, v. pf., upati se, tvegati, sich trauen, wagen: On se ne sagrA er traut sich nicht (Temljine). Temna beseda. SAmec,-wica, s. m., polovica (ena stran) stoga ali kozolca se streho. Stog ima po dva in dva stebra, samec pa samo po enega (Temljine). V Otaležah imenujejo to kazlaw)h ali kaza {kozlov/šče, koza). Samoblčen,-č«a,-č»o, adj., sebičen, samogolt selbstsiichtig (Temljine). Čudna spojenkal Prvi del samo je od sam%, drugi del bicen pa konec besede sebičen, kakor bi bila tudi ta beseda zložena (se bičen namesto seb-ič-en). SApnica,-e, s. f., Luftrohre, dušnik (Temljine). Podstava je sapa Athem. Sitnost prodajati, siten biti, lastig fallen, seckieren (Temljine). Sklčdnik,-«, s. m., naprava na zidu ali v zidu, da tam hranijo sklede (Temljine, Cerkljansko, Kras). Janežič ima sklednjak Schiisselkorb, Schiisselgestell, Cigale pozna sklednik v pomenu „osušivna(!) ali ocejavna polica za sklede" (II. 1427). SkorAčnikar,-«/;/a, s. m., človek razkoračenih nog, sabelbei-niger Mensch, O-beiniger Mensch (Temljine). — Podstava korak. Skfirič, skbriia, s. m., (izg. sktirc), iz lubja narejena priprava za smolo itd., Rindkijrbel (Temljine). Na Cerkljanskem je Škurta posoda iz smrekovega lubja za borovnice. Podstava je skora Rinde (Et. Wtb. 302). SkrAnji,-«« s. m. pl., čeljust, Kinnlade (Temljine). Druge oblike te besede pozna Erjavec: skranj f., skrdnja f. (Let. 1880, 186, 187) in skrdnje f. pl., sence (Let. 1882/83, 237); Janežič pa ima skrdnja f. Kinn, skrdnjišče Kinnlade, Kinn-backe. Glej Et. Wtb. 302: skornija. Skftlica,-e, s. f., majhen tvor, kleiner Abscess (Temljine). Prim. mojo razlago besede slada v Ljublj. Zvonu IX. 293, 294. Na tamkaj naposled omenjeni srvn. besedi sekale, scliille Maulkrankheit der Pferde sloni koroški suela Mundfiiule (Gutsmann 191). Slik -v, s. m., stranica pri lesi (Temljine). Iz s^vlabo. Slčjen, sUjna,-o, adj., po nekem vetra, burji posušen: ,po tem vetra je vse slojno, t. j. tako suho, da se lomi (Ljubušnje). Erjavec pozna sloj suh veter; veter, ki suši (Krn), smdjen, smejen sehr trocken (Let. 1880, 188). Ako še pristavim, da se na Cerkljanskem govori še smojnast (kar izgovarjajo smdjnast)-. seno, detelja je smdjnasto, smojnasta, kadar ju suh veter tako osmodi, da se lomita — razvideti ne bo težko, da je Levstikova etimologija v Let. 1. c. sloj-zloj-znoj brez vsake podlage. Sloj stoji namesto smbj, smod iz korona svod, smod, stsl. prisvpdati torrefieri, prismoditi torrefacere, nsl. smoditi sengen (Et. Wtb. 329: svend-). Smdjen je go-riški izgovor besede snuj en, kjer stoji e za stsl. ji: “smpšdbtrb, kakor pust za pest-ppstb itd. Sloves reči, povedati, mit Respect zu sagen (Ljubušnje). — Na Kranjskem je sloves Ruf (Lčsar). Naša beseda kaže sorodstvo z besedo sloboda svoboda; slobodo vzeti, na Oger-skem slobo, slovo vzeti Abschied nehmen; Megiser ima s slovesom cum venia: prim. lat. cum bona venia, sit venia verbo mit giitiger Erlaubnis (Et. Wtb. 331 ns.: svii). Slugar,-arja, s. m., slinar (Temljine). — Erjavec ima iz Cerknega v Letopisu 1882/83, 285: sluga limax cinereoniger die Nacktschnecke. Prim. še nsl. slug Schnecke ohne Ge-hause v Et. Wtb. 308, kjer se te besede spravljajo v zvezo sč stsl. sluzh pituita, squama. SlAža,-e, s. f., služabnica, Dienerin (Temljine). Narejeno iz slug-ja kakor druža iz drug-ja. Smetnlca,-«, s. f., posoda, v katero se spravljajo smeti, Kehrieht-behaltnis, (Temljine). Et. Wtb. 194: met 2. SnAd,-i, s. f., snederlja, s. f., kjer vse zapravijo in snedč (Temljine). Kar se tiče sufiksa drage besede, primerjati je srvn. vrezzerie Fresserei. Sčdati,-am, v. ipf., uganovati, ali je število kake stvari lih ali sodev (Temljine): sodčv (Et. Wtb. 43: dč-1.). Sonce te bo videlo, pravijo, kadar zelč pripeka, t. j. pSklo te bo (Temljine). Solzica,-e, s. f., šmarnica, Maiblume (Convallaria maialis) (Ko-boridsko). Nekod pravijo tem cveticam tudi Device Marije solzice. Cvčt je kaplji (solzi) podoben. Sčplovnik (izgovarja se sdploumk), -a, s. m., isto kar čplen pri vozu (Temljine). Iz sd-oplenovnik. SpAhniti (roko, nogo), spdhnem, v. pf., izviniti, če skoči iz člena, verrenken (Tolminsko). Janežič ima izpahniti hinaus\verfen; Miklošič poznA spah Verrenkung (Et. Wtb. 270: pich). Spasti se, spdsem, v. pf., nad kom: maščevati se mu, znesti se nad njim, sich rachen, seinen Zorn an Jemanden auslassen : se js spAsu nad nšm (Temljine). Podstava pasti, pasem. Sp&lka (spdvka),-e, s. f., sredstvo, po katerem se dobro spi, Schlafmittel (Temljine). Spldtiti,-««, v. pf., razkrojiti, precepiti oreh (Ljubušnje). Nsl. platiti spalten (Et. Wtb. 249: platu 3). Spoznanjce,-a, s. n., za spoznanjoe je veči ali manjši, t j. le malo, tako malo je veči ali manjši, da je komaj spoznati (Temljine). Primeri, da bi pomanjševalni sufiks *>ce nastopil na glagolščak, so jako redki; navadno je glagolščak v takih primerih že postal konkretno imč n. pr.: stsl. ime-nijce merces, poszlanijce epistola; nsl. žganjce iz žganijce Branntwein, r. svidamice conventus, živlemice vita. Spr&vnik,-a, s. m., mlekar v planinskem stanu, der Melker (Ljubušnje). Cf. upravnim Vorrathskammer, pa tudi sprava Lab. Sprž6ti,-M», v. pf., sprahneti, spremeniti se v prah, zu Staub werden (sosebno o mesenfni) (Temljine). Erjavec pozna z Vršna spržlv črviv ali črvojedinast (oreh ali lešnik; Letopis 1880, 190). Koren je perg, soroden s korenom perch: sprhnoti vermodern, prhojedina vermiculatio (Et. Wtb. 241) Sprželj,-«, s. m., mrčes, Insect (Temljine). Ako ne spada k spredaj imenovanemu korenu, primerjati bi se dalo srb. pregalj Kasemade od kor. preng (Et. Wtb. 262). Srčno zeije, srčnega zilja, Melissa officinalis, Melisse (Temljine); na Krasu je srčno zelje Krausemiinze (Mentha crispa). Sreničav, adj. (izgovarja se srmlčuv); sreničav je drtSv, če mu lub poči od mraza ali preobilega soka, pa da mu nastala rana zopet zaraste (Ljubušnje). Podstava je sren Reif, Harsch, der erste Schnee, gefrorner Schnee, srenj Schnee-kruste, (pr. Ljublj. Zvon IX. 294; Et. Wtb. 294: sernu). St^lj, adv., pičlo, pičla mžra (Temljine). Iz laškega sottile sub-tilis. Kraševci poznajo za pičlo mero drugo laško tujko: skrš scarso. Stčjček^&a, s. m., (izgovarja se stžbjčk), pletenica z lesenim dnom, v katero berd sadje (Temljine); na Cerkljanskem bzrhc, bzračk. St6žje,-a, s, n, močan kol, spodaj ošpičen, zabit v tla; rabi se pri kopah (Temljine). Erjavec ima s Tolminskega v Letopisu 1882/83, 241: stSzje s. n., kol sredi stoga die Schoberstange. Okrog stožja so pridigarji (gl. te besede), da stožje trdneje stoji, (pod Krnom se imenujejo te podpore stdgi, Let. 1882/83, 242). Podstava stogil (Et. Wtb. 323). Str&nski (izgovarja se strajnšč), adv., po strani: strajnšd hHod po strani hodi (Temljine). Strčbi,-ov, s. m. pl., prav za prav iztrebi, die Nachgeburt, die Saubere (Temljine). Janežič pozna strebine-, gl. besede otrebki. Streh&lica-e, s. f., poleg strčharica: „ker je rada v slamnatih strehah", Forficula auricularia, Ohrwurm (Temljine). Besedo striharica v istem pomenu pozna tudi Erjavec izpod Krna v Let. 1880, 132. V Cerknem pravijo stHyalca, v Otaležah štngalca; tudi Janežič poznži, strigalica Ohrwurm. Podstava besede strigalica je * strigalo das Scheerinstru-ment, škarje, po katerih ima ista žival tudi ime šlcarjica, prim. lat. forficula od forfex škarje. S temi besedami se strehdlica skoraj popolnoma strinja: e se izgovarja kot * in tudi y ni daleč narazen od glasu h. Od str)yalce do strihdlce torej ni dolga pot, in da si je narod iz strihdlce napravil stnharco, ker je rada v slamnatih ,strihah‘, razumeti je lehkd, če pomislimo, da je pozabil, kaj je bil te besede prvotni pomen. Ta žival ima še tale imena,: strgulja (Ponikve na Št. Vidski gori), struglja (v Laščah; Let. 1879, 132); klešcarica (gor. okol., Let. 1875, 223); strigla in Strigla-vicu (Janežič). Stršla je ognjčna, če užgčs, vodena, če ne užge (Temljine). Str6jec, str6jca, s. m., strojar, Gerber (Temljine). Te besede omenjam za t<5, ker sta jo Cigale in Janežič, dasi je bila že Murku znana, iz svojih slovarjev izpustila; tudi Bar-tlova izdaja Janežičevega nemško-slov. slovarja je nima, in vendar je bolj slovanskega lica od besede strojar, dasi je ta bolj znana. Str&p, stropu, s. n., oder pri strehi, der Dachstuhl (Temljine). Prim. nsl. strop Zimmerdecke, laquear; stsl., br. stropu tectum, vr. stropa Dach, Raum unter dem Dache (Et. Wtb. 326: stropu). Stuliti ,-/m, v. pf., skrčiti, zusammenziehen (Temljine). Janežič pozna tuliti se schrumpfen, stuliti se zusammenschrumpfen. Na Cerkljanskem govore patulit se (potuliti se) sich ducken, Erjavec ima v Let. 1880, 178 prituliti. se sich ducken, sich an Jemanden anschmiegen, čemur Levstik v Let. 1882/83, 259 prav primerja gor.-srb. tulič, schmiegen, tulit so, sich biicken. Prim. še r. sutuhjj gebiickt, stsl. zatuliti abscondere (Et. Wtb. 356: tuli- 1.). Suha gr&pa: vzdevek pijancu, ki nima nikoli dovolj, čegar grlo je vedno suho (Temljine). S4tora,-e, s. f., kramarski štant, Marktstand (Ljubušnje). Sicer je ta beseda v slovenščini moškega spola šator, šotor. Po izviru je turško-arabska, prim. Ttirkisch I. H. 34, I. N. 19, II. N. 92 pod cader Zelt. Sčenec, SčSnca, s. m.; moj svedok ni vedel, kaj to pomeni, ker se sliši sam«, v. ipf., iskati, stikati, herumsuchen, herumstobern (Temljine). Težkč, da bo to domača beseda. Stftliti se, štulivn se, v. ipf., obotavljati se (Temljine, Cerkljansko). Janežič pozna Muliti se sich spreizen, sich strauben. — Prim. švabski stollen haesitare, Bedenklichkeiten haben, stvn. stullan subsistere, cessare, haerere, Schmeller-From-mann II. 751. ŠtvAnjka,-e, s. f., kar plača ženin fantom piti (Temljine). — Težkd bo ta beseda domača; moj svedok misli, da je to, Stehtvein. * Ženitovanjka je nekoliko predolgo, da bi se dalo tako skrčiti. v Stipan, s. f, Oža shramba poleg skednja, kamor spravljajo slamo (Temljine). Janežič ima šupa Winkel. — Iz nemščine: srvn. schup/e, schiipfe s. f„ Schuppen, Seheune, Lexer s. v. Svlgati,-a»», v. ipf., pšenično in rženo snopovje švigajo, t,. j., tolčejo je ob kak ploh, da bo slama dobra za streho (Temljine). Janežič poznA švigati hinundherfahren. — Prim. srvn. sivingm sctnvingend be\vegen, schutteln. T Alj a,-e, s. f., (izgovarja se tAjk), čola, čok, Klotz (Temljine). — Iz laščine (romanščine): furl. tde, tuje f., rocchio, ceppo, tronco, pedale, pedano: fusto di grosso albero da ridursi alla sega in assi ed altri usi; desco, toppo, ciocco o ceppo su cui i beccaj tagliano la čarne, Pirona 428; ben. tagia desco, toppo, quel ciocco o ceppo, sul quale i beccai tagliano la čarne, Boerio 731. Ital. taglia ima nekoliko drugačen pomen. TaIAr,-<žr;a, s. m., okvir pri oknih, podobah itd., Fensterrahmen, Bilderrahmen (Temljine). — Iz laščine: ital. telajo Rahmen; ben. telitr telaio d’ una finestra, quel legname ove s’ in-cassano le inventriate, o a cui s’ attaccano le impennate, Boerio 741; furl. teldr sportello, telajo, quattro pezzi di legname commessi in quadro per applicare a finestre, a porte, ecc., Pirona 454 ns. TAmš, adj. indecl., nezaveden, unbewusst,, ohnmachtig (Temljine). Erjavec poznA v Let. 1882/83, 256 iz Koborida tdmsast trapast, neumen. — Iz nemškega tamisch, damisch, bav. tdnmisch (tamisch) taumelig, schvvindlicht, nieht recht bey Sinnen, toll, unverstandig; Diimelack Tolpel, Schmeller-Frommann I. 603, 604. TArnja,-«, s. f., (izgovarja se tdms), črv v vosku, Wachsmilbe (Ljubušnje). Čakavščina poznA tarma tinea, Nemanič II. 26. — Iz laščine: ital. tarma Schabe, Motte; ben. tarma ver-micciuolo che alla maniera del tarlo rode diverse cose, Boerio 736; furl. tdrme collettivo di tutte le larve degl’ insetti coperte da pelle nuda, coriacea, lucente e di colore piu o meno chiaro, Pirona 563. Kar se tiče menjave m z nj prim. Sinja — žima. Teči se, tešem se, v. ipf., coitum appetere (de vaccis): tečejo se krave, t. j. gonijo se, (v Bolci). Po nemškem: laufig sein. Tečlti, tičim, v. ipf., pritiskati, siliti, drangen (Temljine). — Namesto tlačiti, tleči, tolči Y Tema V Temljinah govorč: tema je kakor v mehu, es ist stock-finster. Drugod se sliši: tema je kakor v rogu, kakor v luknji, še drugč ,sicuti in podice*. Tončiča,-«, s. f., kjer je le malo prsti, kjer je prst na tankem (Temljine). Erjavec podaje v Let. 1880. 195 to besedo v nekoliko drugačnem pomenu: ,tenka zemlja, rekše rodo-vita plast je tenka'. Tepšžkati,-«?«, v. ipf., prositi, nabirati miloščine, prosjačiti (Temljine). Na Cerkljanskem je tipUšleat to kar koledovati; pomniti je nsl. tepižnica, otčpnica dan nedolžnih otročičev (28. decembra). Korošci pravijo namesto kolednik šdpavec, namesto koledovati šapati. „Na den nedolžnih otročičev grejo fantiči po vesi šapat, to je, grejo od hiše do hiše s smrekovo vejico hišne ljudi tepst, srečo i zdravje jim zraven želeč ... Za mpanje se šapovcem da šaplja, to je različno sadje, jabelka, orehi, hruške i take stvari11. (M. Majar v Slov. Bčeli II. 1. ('18511 74, 75). V Glasniku 1859 (111.) 51 piše Vijanski: »Otrokom, ki otepajo, se daje kov (kak) dar, kruha, mesa ali pa denarja kaj. Ta dan, na nekih krajih popred, se začne kolednica. Grejo namreč fantje ali pa dekleta od hiše do hiše in vošijo srečo in blagoslov za novo leto pri vsaki hiši" (v okolici Celja, po Kozjaku in v skalski dolini). Prim. tudi n.-kor. tschdp’n (v Celovci) mit einer Ruthe schlagen: am Tage der un-schuldigen Kindlein gehen arme Kinder von Haus zu Haus, schlagen mit einer Ruthe unter dem Ruf tschdp! tschdp! frisch und g’sunt auf die Bewohner los, wofiir sie kleine Gaben erhalten, 214, kjer Lexer misli, da je nemški izraz iz slovenščine (šapati); močno dvojim, da bi bilo to res. Primeriti je še bav. Klopfleinsnacht (KUpflsndcht), Schmeller-Frommann I. 1337 ns., in koroško-n. Klocklerabend 161, kjer je navedeno še več sčm merečih spisov. — V Tem-ljinah je torej koledovanje ali tepežkanje polagoma dobilo pomfin prosjačenja. Tiča,,-a, s. f., metulj, der Schmetterling (Temljine). — Stsl. pztica. Na Krasu je tiča: a) der (weibliche) im Nest sitzende Vogel, die Alte; b) der Todtenvogel; vsaka druga ptica pa je tič tič (ptič): metulj se imenuje tič samo v otroškem govoru. Tina,-e, s. f., majhna kad za zelje (Ljubušnje). — Ital. tina f. Weinkufe, Kiibel, tino m. grosse Kufe, Tonne; ben. tina tinozza, vaso di legno fatto a guisa di tino, ma assai piu piccolo, che serve a metterlo sotto il tino, quando si traversa il vino, Boerio 749. Tirje,-«, s. n. coli.: kadar tkalec neha tkati, pusti še malo nfti, na katere privezuje nove. Ti ostanki so tirje (Temljine). Erjavec pozna s Plužne pri Bolci v Let. 1882/83, 256 ns.: ti rji-j tv pri platnu zadnji konci (niti), katerih tkalec ni mogel dotkati, das Kettenende des Gewebes; potirki zadnje predivo (Let. 1880, 176). — Prim. Et. Wtb. 332: ter. T6nf,-a, s. m.: na tonf mleto da slabšo moko kakor na mleto (gl. poslednje besede) (Temljine). — Temna beseda. Trdva,-e, s. f. Če je kedd slabega zdravja, pravijo: ta je slabe trave; redkoma pa se govori o človeku dobrega zdravja: ta je dobre trave (Ljubušnje). Et. Wtb. 363: trfi-1. Trč, adj., malo pijan (navaden je ta prilog samo v moškem spolu (Tržaška okolica. — Drugod je natrkan dobro pijan, Janežič pozna trčen einfaltig: od korena ter/c, telk (Et. Wtb. 348). Kraški trd etwas angetrunken je tvr%d%. Trhlja.-c, s. f., trhel les (Temljine). Na Cerkljanskem je trhlim morsch, trhlznina das Morschicht; to ima že Cigale. — Podstava je truch-1: mir. potrucluiutij vermodern, potrudi, Moder, č. truchneti morsch werden, faulen; srb. trm morsch, trulditi faulen, br. truchlijj faul. Nsl. trkniti modern, faulen (Janežič) in pa naše besede trklja, trhlen, trhlenina bilo bi zatorej v književnem jeziku pisati truhniti, truhlja, truhlin in tnihlemna. Vendar prim. tudi stsl. trdioU, Brocken, Bischen za triihotb (Leskien, Handbuch der altbulg. Sprachea 29.). Trij&nčiti,-m, v. ipf, nabivati, pritrkavati na zvonove, tolk-ljati, marteljati (Šmarje v vipavski dol.). Janežič ima tri-jančati poleg glagolščaka trijančenje v istem pomenu. Trš,-fl, s. m., debelo a nizko deblo (Temljine). Janežič pozna trs durrer Baumstamm, Block, Strauch. Ben. tarS Strauch (Klodič 27). Primeri mojo razlago besede trs v Archivu XII. 469, 470. Tftlec,-Zca, s. m., zabit, bebast človek, Tolpel, Dummian (Temljine, Cerkljansko). Izgovarja se tiilč. — Iz nemščine: koroški (v Podravji) tulle Dummian 75; bav. dil, diill, dilld betaubt, verbliifft, vervvirrt; der Dilbdelh einfaltiger Tropf, Diltapp lappischer Mensch, Schmeller-Frommann I. 499. Udariti. Za pomen ,udariti, einen Schlag versetzen1 rabijo go- riški Gorjani nastopne izraze, se ve da ne povsod vseh: Bunlcnem. Luščim. Butnem. Mdhnem. Te Mm. PribriSem. Cčsnem. Te primdžem (s palico). Ti dam. Ti eno pripeljem. Dregnem. Prismulcnem. Dunem. Pritegnem. Gumpnem. Ti eno pritisnem. Habnem. Počim. Haldmpnem (Hudojužna). Signem. Hrbotnem. Silnem. Klofutnem. Svrknem. Krenem. TeUbnem (Hudojužna). Lopnem. . 'IHščitn. TJbrlšem. Te utonem (Hudojužna; so- Uddrim. sebno okrog nosa, da TJsmuknem (Hudojužna). se kri pocedi). Primeri zgoraj iskalnico ,Otepsti‘. Uren, urna, s. m., neka priprava, na katero obešajo veliki kotel, da ga ž nje zlahka dčvajo na ogenj ali od ognja (Temljine). Temna beseda. ,, < Uslčjiti se, usldjim se, v. pf., posušiti se (Ljubušnje). Glej besede slojen. UstrApati,-am, v. pf., skrhati (nož, sekiro itd.) (Temljine). — Stsl. trupu vulnus, truncus, rastrupati confringere, lit. tru-pkti brockeln, trupus brockelig (Et. Wtb. 363: truptt). Ut6rnik,-«, s. m., orodje, s katerim delajo otor (utor) pri posodi (Temljine). Čakavščina pozna utornjak instrumentum ad excidendum in fundo dolii canalem, Nemanič I. 61. Gl. Et. Wtb. 222: on, 352: ter-. Valjtickati se, am, v. ipf., oves služiti: konj, pes, osel se vrže na hrbet ter se valja ali valjucka. (Na Cerkljanskem). 61. zgoraj iskalnice oves. Podstava je valj. V61nik,-ff, s. m., stroj, s katerim vejejo žito, 6etreidereinigungs-maschine (v Temljinah in na Cerkljanskem, kjer izgovarjajo vlwnk). 61. Et. Wtb. 387: ve- 1. Vinkla,-e, s. f., posoda ali naprava, v kateri gnetejo testo (Temljine). Na Cerkljanskem blnkla Brodtrog; na Bene-čanskem vintula (Klodič 26). — Furl. vintide madia, Pi-rona 468. Vl&g, adv., počasi, rahlo, polagoma, vlažno, langsam (Temljine). — Prim. še zlagoma in vlagoma langsam, trage (Janežič). Iz *vvlbgb, bolg. lelc leicht, srb. lak, r. lv>ga (Et. Wtb. 163: leg-2.). Voznik,-a, s. m., kolovozna, toliko široka pot, da je lahko po nji voziti (v Temljinah). Erjavec pozna iz Livka voznica kolovozni pot, Fahrweg (Let. 1882/8;!, 263). Prim. zgoraj kolnica. Vr£t,-a, s. m., ozek travnik med dvema njivama (Temljine). Na Cerkljanskem je to w%brimk, na Bukovem mejnik Rain, Rasenrain. Prim. v Let. 1880, 208: vrat kos zemlje konci njive (Tolminsko); tam glej tudi Levstikovo razlago te besede. Vreden,-dna,-dno, adj., fahig, im Stande etwas zu thun; poleg tega se sliši vredan (Temljine). Iz n. tvert? (Et. Wtb. 383: verdil 2.). Vrhana mčra, mera, ki ima vrh, nasprotno ,štrihana m6ra‘ (Tolminsko, Kras). Podstava vrh, stsl. vi-bchb (Et. Wtb. 384: verchii 1.). Vzšti se, vzamem se, v. pf., plotzlich erscheinen; odkod si se vzel? woher bist du so plotzlich hergekommen? (Tem-ljine). Zad&ti. zadam, v. pf., n. pr. (tožbo, okliče) vpodati, (eine Klage) einreichen, (um das Eheaufgebot) ansuchen (Temljine). Tudi po Krasu govorč takd. Zadati je gotovo bolje kakor vpodati, katero se dandanes rabi; prva beseda je narodna, druga pa še le pred nedavnim časom skovana. Zaddven,-rw«,-Mio, adj., težaven, beschvverlich, miihsam: to zemljišče je zadevno t. j. težavno se obdeluje (Temljine, Cerkljansko, kjer izgovarjajo zadiivn). Stsl. zadeva Hindernis. Zagr4bek,-W«, s. m., pregrabek sena (Temljine). Pomen besede pregrabek gl. v Let. 1880, 177: „mesto na pokošenem travniku, kjer se je ograbek toliko razgrabil, da se ondukaj postavi voz in se potem senb od obeh stranij naklada (Sv. Jakob pri Savi). Ograbek pokošeno seno na eno mesto zgrabljeno, da se vkupe suši' (Lašče).“ — Na Cerkljanskem je zagrhpk majhna plast (gl. te besede) sena, menj kakor ,pušlj‘ (Biischel). Podstava grabi- greifen, rechen (Et. Wtb. 75). Zagrdbica,-«, s f., zapeček, zdič, naslonjač na klopi okrog peči, da tam sede sosebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, der Thronsitz beim Backofen (Ljubušnje). — Prim. zagreb Boll-werk, sosebno pa greblja, ogreblja Ofenkriicke (gl. zgoraj besede grebljica): torej zagrčbica kar je za prostorom, krajem, kjer se grebe, kjer so greblje? — Kar se tiče besede zdič, opomniti moram, da tako govord v Temljinah in po Cerkljanskem, Erjavec pa piše v Let. 1880, 214 Mic ter (Levstik) izvaja to besedo od žedeti žedfm. 61. tudi Et. Wtb. 62, 421: ged-. Oblika zdič govori proti ti razlagi. Jaz bi besedo prej spravil v zvezo z korenom zid-: stsl. zbdati bauen, zbdv terra figularis, zbdenz argilla, p. zdun Topfer, lat. zest den Ofen mit Lehm verschmieren (Et Wtb. 404), besede torej, katere se vse več ali menj nanašajo na peč iz ilovice. Zag&lj ek,s. m. trda koža, harte schwielige Haut (Temljine, Cerkljansko, kjer se izgovarja zagidk). — Podst. nsl. srb. guliti schinden, schalen (Et. Wtb. 80); vendar primeri tudi srbski žuliti schinden, abrinden, česar pač ne gre ločiti od žulj (Et. Wtb. 413: žul-, žuli). Zahlčpniti se, zahlepnem, v. pf., kadar komu sape zmanjka (od strahu ali iz enakih vzrokov) (Temljine). Na Cerkljanskem govore zahldpnt se. Erjavec pozna zahlipniti se, zahlipnem se stark schluchzen (Goriška okolica, Soška dolina), hlipati hlipljem keuchen (Senožeče), Let. 1880, 210. Jan. ima zahlipniti ersticken, zahlopniti se sich verschnappen. Prim. še hliptati nach Luft schnappen, hlipati keuchen, (stsl.) schluchzen (Et. Wtb. 87: chlipa). Zamrsati,-«m; v. pf., zamazati, beschmieren, beschmutzen (Tem-ljine). Erjavec pozna v Let. 1882/83, 269 iz Podmelcev „zamrsdn: zamrsana je obleka, ki oprana izgubi prejšnji lesk in lepo barvo. “ — Prim. stsl. mnsiti se foedari, bolg. mnsen foedus (Et. Wtb. 192: mersi-). Zap&sti se, zapdsem, v. pf., sich durch eine schlechte Speise den Magen verderben (Temljine), prav za prav ,sioh durch Unmassigkeit im Essen den Magen verderben.1 Zapčtnik,-«, s. m., usnjast jermen pri coklah, ki so samo na pol z usnjem pokrite; zadaj je zapitnik (Temljine). — Podstava peta: peta. Zap6jen,-eHrt,-o, adj. (izgovarja se zapajen), zagnan: ako kedd začne kaj brez preudarka govoriti in noče nehati, pravijo: zapojen je, t. j. govori takd naglo, kakor bi ga kedc> podil (Temljine). — Stsl. paditi. Zaskočiti,-oc/w; v. pf., sich verschnappen (ključavnica je zaskočila (Temljine, Cerkljansko). Erjavec ima v Let. 1880, 212: ,zaskočiti se (po vsem Primorskem).1 Janežič pozna zaskočiti vorspringen. Zaščenlti, zaSUnem, v. pf., isto kar zaskočiti: ključavnica je za-ščemla (Temljine). Et. Wtb. 344: štip. Zav&biti,-i»», v. pf. V Temljinah rabijo to besedo v pomenu ,mleko skuhati.1 V Otaležah pa pomenja zaioabtt sploh ,abkochen‘, ne samo mleko, ampak tudi vodo, vino. — Ako bi bilo jemati v poštev samo temeljski pomen, moglo bi se primerjati nemško-koroški lahe,, das lab, lcdslabe Kalbermagen, kdslab ventriculus vituli quo utimur ad lac condensandum, srvn. das Idp in diu labe was Milch gerinncn macht 171. Zebra,-?, s. f., zob pri kolesih in strojih, der Radzalin (Temljine). — Et. Wtb. 400: zemb-1.: „die mit zeb, žab anlautenden Wiirter beruhen auf ungesteigertem zpb.“ Naša beseda pomnožuje število primerov, kateri so ohranili r: stsl. znlni, zob, nsl. zuberine gingiva, zebrna Zahnfieisch (na Krasu zabrni pl.), zibrat Galeopsis Tetrahit Hohlzahn, r. zjabrja, zjaben isto; rum. zv>mbri dentes, madj. zs&bre Art Mundkrankheit. Zguba,-«, s. f., človek, ki ne vč, kaj storiti in kak6 si pomagati (Temljine, Cerkljansko). Iz izguba izgubljenec. Z16žen,-žwa,-r), adj.: zložen je sv<5t, viseč sicer, pa ne strm (Temljine). Iz * vz-lozm^; prim .položen in nsl. polot/ Kessol-thal (Et. Wtb. 102: leg-1.). Zmrzlin,-«, s. m., zmrzel človek, kateremu je rado mraz (Tem-ljine). — Erjavec pozrni iz Št. Petra pri Gorici zmrzlin drobna toča, debelejša od sograda (Let. 1880, 214). ZrAsek,-s&a, s. m.: pogostoma se zrasteta dva lešnika, dve češplji vkupe, to se imenuje zresek (zraste) (Temljine). Iz zrastlek: * sbrastlbkt>. Na Cerkljanskem in drugod po Goriškem govore dvojčki. Zvdrnica,-«. s. f., skuta (Ljubušnje, kjer izgovarjajo zw;irnca). — Podstava je zvara: ,usirjeno mleko, geronnene Milch* (Role, Let. 1882/83, 271); gesottene Milch (Janežič); mleko sploh (pri ogerskih, hrvaških in štajerskih Slovencih). Et. Wtb. 381: ver-1. Glej besed Svariti in obariti. Z&bnica, žabica,-e, s. f., Vorhangeschloss (Temljine); na Krasu ždpca, na Cerkljanskem pak tdška, tdškulca. Z&ganje,-a, s. n. coli., Sagespiine (Tolminsko, Cerkljansko). — Glagolščaki, ki so postali konkretna imena, so redki: branje = berilo, die Lecture, pisanje = pismo, žganje Brant-wein, domovanje, stanje = poslopje in morda še par drugih. Zenstva,-«, s. f., ženska, Frauenzimmer (Temljine). Nenavadna nova tvorba; pripone stva sicer ni, in vse kaže, da je s posneta iz končnice ska. Z§zla,-r', s. f., železna lopata za pepel (Ljubušnje). V Drežnici žužlja, na Temljinah in po Krasu žezel (žšžu). — Kakor sem že v Archivu XI. 467 razložil, iz bav. Schiissel. v Žimnica,-e, s. f., zanjka za tiče (Temljine); na Cerkljanskem zimajca to je žhnavica deska s pritrjenimi zanjkami iz žim v tičjo lov. Podstava je žima. Drugod je žimnica Matratze (Janežič, Erjavec v Let. 1880, 215). Zlvo. ,V živo1 kaj delati mit grossem Eifer (Temljine). Zlžnst ,-zm, v. ipf., v knjižni slovenščini bi to bilo najbrž pisati žižnjati, žižnjam: pepel žižnz, tli' (Temljine). Čak. pozni ž)že in žtže ignis (in der Kindersprache), Nemanič II. 18. Podstava je stsl. žiznt, Leben; žiznovati vivere. Zl6mprha,-e, s. f., vrata v podu, ki se odpirajo navzgor (Temljine). Na Cerkljanskem žlUmprha isto; v Tržiči na Gorenjskem se govori' žlimprka Fallthiir, kakor poroča Kurnik v Sl. Bčeli III. 80 — Ta beseda je iz nemščine: srvn. slegebriicke, slagebriicke Zugbriicke; mp nam kaže, da je res tak(5, ker iz slegetor, slegetiir Schlegtor, Schlagthor Fallthor (Schmeller-Frommann II. 518) bi nikdar ne dobili žUmprka. Tudi temeljski pomon naše besede se bolj strinja sc slegebriicke kakor se slegetor. ,Loputnice‘ (Fallthiire) si je vedno misliti nameščene na navpični steni, temeljsko žlhnprho pa pritrjeno na vodoraven pod. Po zaprti žlhnprhi lahko gre človek po konci, po lopidnicah pa ne. Žllčica,-c, s. f., Herzgrube (Temljine). Te besede omenjam v dokaz, da še živi v narodu. Že Megiser ima pod Hertz-griiblein praecordia ferzhna jamiza, ferzhna dizhiza, tudi Gutsmann jo pozn;i pod Herzgrube ferzna shlizhiza, in od tod jo imajo Murko, Janežič in Cigale. Dodatki in popravki. Ko je bila spredaj podana zbirka že postavljena, poslal mi je zgoraj na str. 2. imenovani g. Jožef Kenda, sedaj učitelj pri sv. Luciji na Tolminskem, vnovič malo zbirko neznanih besed, a zraven je tudi popravil nekaj prejšnjih podatkov. Za oboje mu bodi presrčna hvala, in Bog daj, da bi našel obilo posnemavcev med ljudskimi učitelji, duhovniki in uradniki, ki jim je dano, med narodom živeti! Namesto 80.000 besed, katere je, kakor poročajo naši časniki, v slovar zbral prof. Pleteršnik, bomo potčm kmalu dosegli okroglo število 100.000 besed! Božjčvčica (str. 6.). Na Ljubušnjem govorč v resnici bozjdkč, bizjdkč, ne pa božjakč, bizjltkc. BrlAti,-(f?w, v. ipf., grd<5 na glas jokati, tuliti; tudi govedo brlel (Temljine); v koboridskem Kotu izgovarjajo burlati. Brne (str. 7.). V knjižnem jeziku je nastaviti brnja,-e, s. f. Češelj (str. 9.). Na Temljinah ne govorč Mselj, ampak češulj, gen. češulja. Gobrnj&v, gobrnjast (str. 12.). Poslednjo besedo izgovarjajo gabrndst. Potemtakem je v knjižnem jeziku prav pisati gabmj&v, gabrnjdst. Gčlkinja (str. 12.) mrmravka, t. j. ženska, ki vedno golči in godrnjž. G&zati se (str. 13.) pomeni povsod po Tolminskem tudi: počasi hoditi, lezti. J6wdati,-am, v. ipf., zdihovati, klicati ,jov, jov‘ (joj) (Temljine). Glagolske izpeljave od medmetov dobivajo navadno sufiks ka; naš glagol kaže nenavadni da. Jun&k biti (str. 14.). Tudi v ženskem spolu in v množnem številu ostane junak; ženska pravi: n)sm ndk nardit, več oseb pa: nlsma ■ndk nardit. Kahl&ti, kahldti se -ihn, v. ipf., močno kaditi se; zakahldti (Temljine). Klasnfca (str. 15). Na Temljinah povdarjajo v resnici kldmica. K61k, kblka, s. m., (izg. kak), podpora, da se kaj ne podere. Kolke rabijo sosebno pri zidanji. Podkblkati podpreti (Tem- ljine). Po Tolminskem rabijo zidarji namesto kolk tudi ital. besedo ponta, in namesto podkolkati besedo pontirati. — Nsl. kolk pomeni Htifte: kuk perna (Habdelič), coxa posterior (Bčlostenec), Et,.Wtb. 154: Mika. Mnogim hribom je ime Kuk, na Cerkljanskem Kinrk. Krkoviča,-e, s. f., jamica v mizi in v lesu sploh, katero zvrtajo črvi-kukci (Sv. Lucija). Molznik,-«, s. m., posoda, v katero molzejo (Sv. Lucija); drugod po Tolminskem jo imenujejo lcambdč. Molznik izgovarjajo maznik namesto pričakovanega mouzritk. Muznik je tudi priimek. Muzga, zamuzga,-e, s. f., majhna železna kljuka, katero vtikajo v kambe pri jarmu, da se ne snamejo (Sv. Lucija); na Krasu je to jz^llca. Obldven,-vna, -vno, adj., aufschneiderisch; oblevenje človek, ki v govorjenji pretirava (Sv. Lucija). Otrniti in otrniti, otfnem, part. othiil, v. pf., z besedo udariti, koga dobro zavrniti (Temljine). — Prim. otrniti udariti s palico ali šibo (Let. 1882/83, 221) in utrniti zgoraj pod udariti (str. 44.). P6č (str. 2(5.). V koboridskem Kotu govore pUča s. f. Pitomen les Bauholz, les za stavbe, rastoč po polji, n. pr. hrast, lipa, jesen, smreka itd. — Prim. nsl. pitoven zalim, durch die Kultur veredelt; na Krasu pitan. Pitomen je iz part. praes. pass. pitonu. Pom&jnik,-«, s. m., človek, ki živi v samoti in ni vajen občevanja z drugimi (Sv. Lucija). — Podstava je meja gozd, goščava, hosta, Wald, Gestriipp, Dickicht (Let. 1882/83, 212). Popravlj&lka (str. 30.). Da bi na Temljinah popravljdlka bila shod in gostovanje pred ženitovanjem in ne po ženito-vanji, to je, kakor mi moj svedok sedaj piše, pomota; tudi tam rabijo besedo v istem pomenu, kakor drugod po Tolminskem: „da popravijo, če bi bile kakšne navskriž-nosti pri ohceti.“ Rčgljie,-«, s. m., škr&tnik, škrat (Sv. Lucija). — Podstava: rogelj, rog: der Gehiirnte. Pričakovali bi sufiks ač: rogač, Strčs,-«, s. m., nerodno in nemarno oblečen človek: ki ’n strčs j; (Sv. Lucija). Stres je tudi priimek. Vlrje,-«, s. n., železen obroček, s katerim se kosa pritrdi na kosišče ali kčsje (Sv. Lucija). — Drugi goriški Slovenci virja, birja Ring, latinsko-keltski viria, furl. vičrie, ital. mera itd. Levstik se v Let. 1880, str. 202. ns. zastonj trudi dokazati, da je beseda slovanska. Vzdignjen,-«,-«, adj., sneden, požrešen: vzdignjena je žival, ki mnogo sne (Sv. Lucija). VzbohotAti,-«»w, v. pf., vzleteti, aufflattern: kokoš zbohotft. Tudi lioe zbohotž, če oteče (Sv. Lucija). Zabrtisiti,-im, v. pf., wegschleudern, se silo vreči od sebe (Sv. Lucija). Tudi na Krasu: zibri/sit. Janežič pozn& zabrusiti v pomenu verschleifen, vergeuden, verschwenden. Miklošič (Et. Wtb. 22: brusi) ima: nsl. morje vankaje brusi blato (Crell), bolg. brusja poma decutere, rum. brusi jaculari. Prim. tudi na isti strani podstavo brosi: mr. brosyty wegwerfen. vr. brositb vreči. Zahalabččiti,-w», v. pf., zapasti; zahalabečena žival (Sv. Lucija). Temna beseda. .............................................................. luiuHiimiiiiiiiiiiiiiouimiilGV Enklitike v slovenščini. II. del: Skladnja. Napisal nahajamo v celem Matevževem evangeliji le enkrat proti koncu (zain c. 27), v celem Markovem evangeliji le jeden min c. 9 (Dalmatin ima tudi na teh mestih njega); le za predlogi daje Trub. v tož. prednost krajšim oblikam me, te, se in nadkriljuje pri tem celo Dalmatina; vendar je treba omeniti, da se ne da določevati, so li bile te oblike nenaglašene ali naglašene. Vse enklitiške oblike nahajamo v Trub. Duhovnih pesnih: tam so bile prav dobre za rabo; razen tega mnogo teh pesnij ni Truberjevih in ravno v te, posebno v Dalmatinove se je zablodilo celo nekaj mi, mu. Pri Dalmatinu opazujemo v razmeri s Truberjem in taktična preiskava se rabijo in kako prvi del te naloge d( zaimkovimi oblikam velik napredek v rabljenji enklitik; ali tudi on še nikakor ne predstavlja one narodne govorice, katero nahajamo pri Krelli. Primeri, kateri kažejo, da Trub. in Dalm. v rabi enklitik zaostajata za Krellem: kai je, kar sta me iskala? Krell 59 — de sta mene iskala luc. 2. Trub., de ste mene iskali Dalm. Kako si veroval, toku ti bodi, Krell 71; talcu se tebi sturi matth. 8 Trub. Dalm. Kaj oč, da ti starim Krell 103 b. Kaj hočeš ti de jest tebi starim luc. 18. Trub. Kaj hočeš, de bi jest tebi sturil Dalm. Gospod pomozimi Krell 113, pomagai meni matth. 15, Trub. Dalm. Jaz nimam hudiča, tiimuč poštujem očeta moiega, inu vi me zašpo-tuiete Krell 129 . . . inu vi ste mene zašpotovali ioh. 8. Trub. Dalm. Inu mu na znanie dado Krell 10. Inu oni povedo nemu luc. 18 Trub. Inu ony so njemu povedali Dalm. Amjeli plrstopio inu mu sluzio Krell 106. ty angeli k nemu perstopio inu nemu služio matth. 4. Trub. Angeli so k njemu stopili, inu so njemu služili Dalm. Inu odpro nili šace inu ga daruio Krell 53. inu nemu nesso naprei daruve matth. 2. Trub. inu so njemu daruvali Dalm. Jaz čo priti inu ga ozdraviti Krell 71. Jest hočo (hočem Dalm.) priti, inu nega (njega Dalm.) ozdraviti matth. 8. Trub. on pak ne odgovori g celb ništar Krell 113. on pag ni nei odgovoril ene besede. matth. 15. Trub. Inu on ny nei odguvoril ene besede Dalm. Kadar pak edan močnčši pride nadan . . Krell 118. Kadar pride en moč-neši čez nega, luc. 11. Trub. Kadar pak en močnejši čez njega pride Dalm. Posebno obliko ga rabi Dalmatin že češče od Truberja: Inu pole en gobavec pride inu ga moli . . Inu Jezus stegne roko inu se ga dotakne rekoč Krell 71. Inu pole, en gobovec pride, inu nega moli . . Inu Jezus istegne suio roko, se nega dotakne inu pravi matth. 8. Trub. Inu pole, en gobovec je prišel inu ga je molil . . Inu Jezus je stegnil svojo roko, se ga je doteknil inu je djal Dalm. Potle pernese ga hudič v to sveto mesto, inu postaviga na verh templa Krell 105. Tedaj ta zludi vzame nega sebo vtu svetu meistu, inu nega postani na verh cerque matth 4. Trub. Tedaj ga je hudič sabo pojel v’ tu svetu mistu, inu ga je postavil na verh templa Dalm. Takih primerov se lahko nabere neizmerno mnogo, če primerjamo Truberjev in Dalmatinov prevod evangelijev. Oba pišeta jednako neslovenske stavke, ali Trub. je vedno daleč pred Dalm. in se izogiblje krajšim oblikam cel6 pri povratnem osebnem zaimku: Pusti te ludi od sebe, de gredo v te terge inu sebi špizo kupio matth. 14. inu si jesti kupio Dalm. Inu on reče sebi dati to tablico luc. 1. Trub. Inu on si je rekal dati eno tablico Dalm. Še bolj nenavadna je raba daljših oblik v tožilniku: tedaj on začne sebe kleti inu persegovati, de on figa človeka ne zna, matth. 16. Trub. tedaj seje on začel kleti Dalm. Tukaj ima prevod cel<5 kriv pomen, kakor da je on sebe preklinjal, misli pa se na „tunc coepit detestari." Da, Truberju še semtertja niti daljše povratnikove oblike ne zadoščajo, temveč dodaje jim še druge osebne zaimke: Vi ne imate vom sebi šacou zbirati na ženili . . . temni zbirajte vom sebe (t. j. sebi, ki tudi stoji v N. T.) šace dih nebesih matth. 6. vy si nimate šacou vkup zbirati na zemli . . temuc zbirajte si šace v nebesih. Dalm. Vendar se nahajajo tudi mesta, kjer je Trub. bolj naroden nego Dalm.: alco te on sliši, taku, si dobil tuiga brata ma tth. 18. Trub. aku on tebe posluša Dalm. pravio k nemu, vsi te iŠceio marc. 1 Trub. . . tebe . . Dalm. perneso nega vtu Jeruzalem, de bi ga postauili naprei timu gospudi luc. 2. Trub. Inu kadar so ty dnevi . . bily prišli, so oni njega prinesli v Jeruzalem, de bi njega naprej postavili gospudu. Dalm. vrata tiga pekla jo ne bodo premogle, matth. 15. Trub. peklenska vrata ne bodo nje premogle. Dalm. Inu položi čez nee [otroke] te roke, inu ie Segna marc. 10. Trub. on je nje objemal, inu roke na nje polagal, inu nje zegnoval. Dalm. Semtertje je Trub. v N. T. napredoval nasproti Matev-žemu evangeliju: Jezus nega posvari matth. 17, ga v N. T. inu bodo nega izdali, 20. ga bodo N. T. de bi nega vtnuril, 27. ga N. T. Da Trub. rabi me, te, se po predlogih redno v večjem številu nego Dalmatin, bilo je že povedano. Slovničar 16. stoletja, Bohorič, ne navaja v svojih paradigmah nobenega mi, ti, si in izmed krajših oblik so mu znane le me, te, se „per apocopen11, mu, ga in le jim „per aphaeresim". Vendar v primerih sintaktičnega dodatka nahajamo mi na str. 8, 49, ti na str. 25. Zanimiva je na str. 55 opazka: „njemu vel mu per aphaeresin, quod frequentatissimum est apud Slavos." Po takem je čudno, da se Trub. in Dalm. baš te oblike tako često izogibljeta, da celč v istem stavku za ga sledi vendar njemu: inu prosi, de ga vti izlctišnavi per pravi veri obderzi, de ga sturi močniga, inu de nemu ta kryž pomaga nesti. Trub. Catech. 1. 1550, 241. Po pravilni rabi enklitik odlikuje se Kastelec. Evangelj-ščice1) 17. in 18. stoletja so pa po svojem jeziku odvisne od Dalmatina posebno v sintaksi (glasove je bilo laže spreminjati nego konstrukcije); v ev. chron. in v ev. mayr. nahajamo tedaj mnogo daljših oblik, katerih se brani naš čut. V 2. poglavji Matevževega evangelija nahajajo se n. pr. stavki: inu smo prišli njega moliti . . inu je nyh isprašoval . . ali oni so njemu povedali . . inu je nyh poslal v Betlehem . . inu so našli tu deUtce . ., so doli padli inu so njega molili . . inu so odpirli svoje zaklade, inu so njemu darovali, ev. chron 20 — 22, ev. mayr. 40— 42. Ta mesta se glase v N. T. (biblijske družbe): pa smo prišli, da mu se po- ') T. j. knjige; govori se na Štajerskem za „Evangelistar“. klonimo . . popraševal jih je . . Oni mu pa rekd . . in posla vsi jih v Betlehem . . inu padejo, ter mu se poklonijo; inu odprti zaklade svoje, ter mu prineso darove. V pesmih ev. mayr. je krajših oblik dosti več. Vpliva prejšnjih tekstov se že tudi v novejšem času Japelj ni mogel iznebiti. Da so se pa krajše oblike redno od 16. stoletja rabile v največji meri, kaže pač dosedanja razprava sama po sebi,1) dokazuje vsak list Krellove postile, Ja-peljnov sodelavec pri prestavljanji peterih bukev Mojzesovih, Kumerdej pa v svoji slovnici (na 127. poli) sam izjavlja, da omenjeni slovniški grehi niso njegovi (Kop. 284). Kopitar je tudi dobro opazil (na omenjenem mestu), da se ta razloček ni vselej delal „vermuthlich weil die verfasser aus dem deut-schen und lateinischen iibersetzten und — da sie da nur eine form vorfanden — die doppelte krainische ftir iiber-flussig und die verluirzte ftir verstiimmelung der volkssprache ansehen mochten: hatten sie aus griechischem oder gar ita-lienischem oder franzosischem original iibersetzt, so wiirden sie gewiss durch fremde beispiele aufmerksam gemacht der sprache des landmannes, der hierin fast nie eins fiirs andere sagt, mehr gerechtigkeit haben widerfahren lassen.“ Trub. je tudi v tem oziru pisal res nemščino s slovenskimi besedami (Kop. 26); naj se še temu primerja razvada, da stavi vedno po nepotrebnem imovalnike osebnih zaimkov, da rabi člen i. t. d. Tudi se ne sme pozabiti, da so ti, te tudi oblike člena, kateri se pri njem tako često rabi. Tudi v novejšem času klanjajo se še pisatelji in slovničarji pobožnospoštljivo nekaterim daljšim oblikam, kar smo videli pri glagolih bodem in hočem; celč dialektiškim pisateljem zdi se še potrebno pisati ’(ja, ’mu, kar je posebno pri Volkmerji navadno. Kar se tiče rabe daljših in krajših zaimkovih oblik, bodi glavno pravilo: krajše oblike se rabij o vselej, če ni posebnih vzrokov za rabo daljših. To pa se godi: 1. če je zaimek logično naglašen, sploh če je poudarek na njem ali se pa z namenom nanj polaga; popolnoma jednako se rabijo imenovalniki osebnega zaimka, 2. po predlogih; tukaj pa je treba omeniti, da se v tož. poleg daljših oblik mene, tebe, sebe lehko rabijo tudi krajše z naglasom in brez naglasa; isto tako večina oblik zaimka jz (glej oblikoslovje). Prvo pravilo o rabi daljših oblik razjasnjuje po mojem mnenji vse slučaje, ki se sicer v slovnicah posebej navajajo. ‘) »"j (dvakrat) in nie nahajamo že v conf. gen. Jedna teh toček, ki je navadno prva, je kriva: na začetku stavka lahko namreč v slovenščini stoje brez dvoma tudi krajše oblike (gl. uvod in spodaj): začetek stavka je seveda jako veljaven kakor tudi konec in zaradi tega nahajamo tudi na teh mestih često daljše oblike, če se baš zaimek posebno poudarja: Devet sneh sem mela, Vseh devet sem umorila, Tebe pa ne morem, Te boš ti zdaj mene. Vraz 91. O pust’ me ko-mandirar vmath, Ahm je vroče premočno Kres 4, 387. Gor. O pust’ me, komandirar vmatli, Meni. močno gwav’ca boli, tudi tam. Klicoiv boš, pobhl ti, niTane, De b’ jest pbršiva toivdšbt te 490. M\>nc svetinjo kličejo, tudi tam. Meni pa se thrdno zdi. Vraz 8. Men’ se to prav zdi. N. p. 4, 64. Meni se tako godi kakor vsaki rožici. 1:54. Sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil. Preš. 95. Trgal rože sem rudeče, Tebi venec iž njih vil. Jenko 22. Tebe vreden bi postal. 67. Draga bodi zora meni. 27. To ve nesrečnemu ste meni. Strit. p. 68. Mene su ni junaki vubili, pa bi me ti. Nar. prip. 13. Njemu [Ostrovrharju in ne drugim snubačem| ola nji napravi Imenitno gostovanje. 46. Njega od nikoder ni. Greg. 37. Dobro bo pa vendar lotiti se tega predmeta bliže in navesti primere iz cele književnosti, za katero se slovničarji (razven Miklošiča in tudi Janežiča) ne brigajo ter si delajo svoje primere sami. Daljšim oblikam je namen emfatično poudarjanje zaimka; med primeri bo precej klicev, retoričnih vprašanj in odločnih opominov. Tebi se zgodi kako veruieš. Krell 74. pridi na zadnto uro in me lethga reuniga svita reiši, aku tebi takti dopade. buq. 102. Mene tega Bog vari! Ravn. zg. 1. VII. Sričinje naš Ldvdon, pravim, Njimu Bog vso srečo da, Sričin je naš cesar zrdvin, De njega voj-šdka mA. N. p. 1. 63. Kaj si mene sem postavil — Men’ dežela znana ni. 70. Daj ti meni v roke ključič. N. p. 1. 95. Meni nič za tebe ni. 2, 34. Kje se men’ enak dobi . . ? 4, 14. Mene naj vpraša. 1, 37. Povejda meni, Micika. Vraz 82. Kdo te mene ljubit sili ? Preš. 15. Kaj je tebi tega mar! 73. Ena se tebi je želja spolnila. 28. Mene ni videla, mene! Strit. Zvon 1870, 83. Ta kraj je meni svet! Greg. 66. Njej tolažba bodi in podpora. Strit. Zvon 1876, 49. Občinsko svojino ter vse pravice, kar se jih nji drži, treba v na-tančnem inventarji imeti. Levst. žup. 20. Leb ne je tebe sram ? Volk. 30. Kaj ’š ti meni da . . ? Kres 4, 27. Štaj. I šteri ne vzeme gor križa svojega, i ne- naslednje me odzajaj, ne je mene vreden, matth. 10, 38. Kiizm. Tebi velim-, stani! marc. 2, 11, tebi iščejo, marc. 3, 32. oča vaš nebeški nji hrani, matth. 6, 26. boug nje ne posluhne. Letop. 1874, 106. Daljše oblike dajejo govoru in pisavi nekaj vzvišenega, resnobnega in izražajo goreča čuvstva; zaradi tega nahajamo jih večkrat v molitvah in v liričnih pesnih, kjer jih navadno ne bi stavili Kastelec, ki sicer rabi enklitike pravilno, stavi v molitvah celo po velevnikih, za katerimi stoj(5 navadno enkli-tiške oblike, neizmerno često daljše: Pomagaj meni, talcu mi je pomagam*. buq. 107. ohrani mene pred večno smhijo. 130. O do-brutlivi Jezus, zaknj mene u tvoje svete rane. 146 i. t. d. Truber, ki je v Abec. in v malem Katek. na str. 25 še pisal: inu te prosim, de ti mene tudi hočeš danas obvarovati, spremenil je prvi stavek v izdaji 1. 1555: Inu jest tebe prosim, pač iz jednakih razlogov, ker je sicer v teku časa vedno bolj rabil krajše oblike. Jednako se še danes moli, n. pr.: o gospod, večni Bog, mi tebe prosimo. Vendar je pri tem treba omeniti, da je te in jed-nake formule lahko ohranila tradicija in da po takem izhajajo iz časov in od pisateljev, ki krajšim oblikam niso bili pravični. Pri pesnikih ima seveda subjektivno poudarjanje široko polje. Miki. (Gr. 4, 74) navaja kot „abweichend“: Srčne rane meni spati ne puste Preš. 8. Taki primeri se lahko pomnože: Te leta, ki so meni še ostala, Cel dan iz pravd koval bom rume- njake. Preš. 131. Tam meni je gorje bilo rojeno. 132. Ni meni mar, kar se godi na svetu, Ak smijo srečne te roki objeti. 181. h pcrs nobena njemu ni pesem več peršla. 75. Do nji ni njim zastaviti mogoče. 155. Levstiku so se zdele potrebne spremembe: Iz persi mu nobena ni . . 105. Do nji jim ni . . Pa mi Jezus je obljubil, I)e bo vzel mene v nebd. N. p. 4, 61. Na stol pisati so me djal’ lno meni sodbo bral’. 63. Pusti ti mene živega. Vraz 5. A ko 'zjutraj zgodaj vstanem, Dekle mene kolnejo (toži se solnce v narodni pesni) Zvon 1870, 67. Ta je, ta je mati moja, Ker je mene zanosila, Ker je mene izredila. Glasn. 1864, 93. I srce, ti se ne zbudiš! . . . Zdaj klije tebi dvojni cvet, Pomladi cvet, čas mladih let. Jenko 7. Zvezde v daljo se ozrite, I poglejte v nje srce, Zvisto meni oznanite, Al res bije še za mi? 23. Glas tiho meni v srci pravi. Strit. p. 19. (pr.: Kaj mi mar je domovina? 16). Umrlo je meni srci. Greg. 139. Često se poudarjata dve osebi ali reči, ki sta ali združeni ali se pa stavita v nasprotje. Tebe in mene ga je sram. Preš. 34. Bogu in tibi bom ostala zvesta. 190. Osedlaj mi konjiča dva, Sebi en’ga, meni m’ga. N. p. 1. 109. Tebe in mene še ni bilo. Jurč. Des. br. 205. Meni, sebi ga ohrani. Jenko 90. In meni in tebi gine mladost Strit. pesm. 80. Ti mene in njega Obrani bolisti. Greg. 128. Nečem tebe niti drugega. Vraz 62. Njega so mi pokopali Proti sunčnem izhodi; Njo pa so pokopali Proti sunčnem zahodi. 123. Tebe Turki ukradli so Jno meni dali so. N. p. 1. 114. Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju. Levst. Glasn. 1858, 2. 28. Njega tedaj ljubi, ne mene! Jurč. Des. br. 128. Vredna si ti njega in on tebe. 171. Daljše oblike se rabijo, če zaimke odlikujejo pristavki; ta posel leliko vršč vezniki in prislovi, zaimek sam, zvalniki, apozicije in celi stavki. Primeri daljših oblik za členki: za tu podaj tudi meni tvojo milostivo roko. buq. 101- tudi tebe še zna po imenu in po postavi, Strit. Zvon 1870, 19. Boš tudi nji pokončal. Ram zg. 1, 29. Duliovniga te storil bo ko mene. Preš. 188. uboga ga slcoro bolj ko mene, Jurč. Des. br. 133. nikogar bi ne bilo bolj veselilo nego mene. Strit. Zvon 1870, 157. Še men’ oči odpiraj. Preš. 9. Zat6 pa jaz zakladom te redi le tebi. Jurč. Des. br. 99. Saj meni se tudi ne zdi najbolji. Strit. p. 119. Kaj nov’ga mi povej, kaj zlasti tebi znano Razloži meni zdaj. N. p. 5, 14. O sam uči Miki. (gr. 4, 73), da poleg tega zaimka lahko stoje daljše in krajše oblike. Primere za to navaja iz staroslo-venščine, ki že zaradi tega ne odločujejo, ker se v strsl. pri brezspolnem osebnem zaimku daljše oblike šele začenjajo širiti. Jaz bi postavil tole pravilo: ako ima sam nalogo, da poudarja zaimek (pr. Gr. 4, 97), rabi se ta v daljši obliki (sebe pomeni v tem slučaji ek-jtov); če je pa logičen naglas na samem zaimku sam, ravna se raba zraven stoječih zaimkovih oblik po občnih pravilih. V starši dobi se sam večinoma ne sklanja: ta se sam sebi odpoui. matth. 15 Trub. — ta zataji sam sebe Dalm. ti imaš lubiti tuiga bližniga lcoker sam sebe. matth. 19 in 22, Trub. in Dalm. Skušaj pak clovilc sam sebe. Krell 138. govorišli to od sam sebe. 159. Sam sebe in svoje Lepo oskrbi. N. p. 5, 53. Vendar tudi že v starši dobi se vjema sam z zaimkovim padežem ali pa stoji jasno v imenovalniku- Kedar niva od same sebe dru-ziga ne rodi. Krell 87. Kadar bi mi sami sebe sodili. 138. samg sebe so s šibami . . . mocnn tepli. buq. 89. -Ja pa tebi sami, draga! želel sim dopasti. Preš. 149. V Dunaj vodo je gledala, Sama sebe zaglednola. Vraz 96. ali pa se je tebi samemu kaj takega pripetilo. Jurč. Des. br. 93. Spoznavaj samega sebe. Strit Zvon 1870, 158. glavna reč pa je ta, da se nikar ne slepimo, ne samih sebe, ne drugih,. Strit. Glasn. 1867, 11. liibi bližnjega tvojega kako samoga sebi. marc. 12, 31 Kuzm. Obe konstrukciji sta si lahko tudi sosedi: Ko je pesnik nekako sam sebe vesel. Strit. Zvon 1870, 77. takd je n. pr. Mirza Schafftj samega sebe vesel. tam. Za prislovnim (adverb.) samo morejo po prej omenjenem pravilu slediti seveda le daljše oblike. Pri logično močneje poudarjenem sam stoje krajše oblike poleg prostega povratnika: Zato nišam se sam tudi tako vredniga šturnal. Krell 76. Po svoji misli bodo si sumi učenike nakladali. 34 Sam se po železni cisti Vozil bom od nas do nas. 29. Ki se sam hvali, mala mu je cena. Krist. anh. 170. Primerjaj s tem: Jaz sam sebe hvalim, ker me necejo drugi. Zvon 1870, 122. Opomni ga, kak sam sebe pozabi. Preš. 179. V teh primerih ima sebe svoj logičen naglas kakor sledeči meni: zakaj ti sam meni veliš. buq. 432. Najde se prosti povratnik tudi poleg naglašenega sebe: Bog to po pravici dopusti, . . da le človik se tim bulic sam sebe sramuie. Krell 146. Da tudi tukaj subjek- tivnost govornika ali pisatelja igra veliko ulogo, lahko bi dokazoval sledeči primer, ako Trub. ne bi rabil daljših oblik črez mero: Zakaj kateri sam sebe povišuie, ta bode ponižan, matth. 23. Trub. kateri se sam povišuje. Dal m Če stoji daljša zaimkova oblika pred zvalnikom, vzpodbuja se ali pa se svari zvana oseba ali pa se ji izraža posebno sočutje: Ce tebe, ptica,, vjamemo, Ti perje vse uzamemo N. p. 1, 48. Kaj je tebi, moja gospa 105. Kaj pravim tebi, ljubi mol! 2, 83. Je li tebi, sestra, znano . Jenko 110. In tebe, oj otrok predragi, Nebo izbralo si je v dar! Greg. 27. Če se v takih slučajih rabi krajša oblika, ponavlja se zaimek pred zvalnikom : Kaj te prašam, ti rumino sonce. N. p. 1, 117. Kaj t’je Lambergar ti mlad! 4, 15. Daljše oblike pred apozicijami niso nič posebnega, ker so jim zvalniki v ravnokar omenjenih slučajih jako podobni; s6m štejem tudi dvojne tožilnike in dajalnike. Gvišno da je bil nji mladi noseči decli težak. Krell 37. Gospud Bug, bodi milostiu meni bozimu grešniku. buq. 135. Si zbere konj’ca iskriga, Njega zasede berziga. N. p 2, 46. Al boš martro raj terpela, Al’ meni. moža imela ? N. p. 4, 29. Kaj je tebi lepoj roži . . ? Glasn. 1866, 288. To ve nesrečnemu ste meni Strit. p. 68. Da stoji zaimek, ki kaže na cel stavek, v daljši obliki, razume se pač samo ob sebi: take si moje srce ne more misliti nji, ki je pribežališče grešnikovStrit. Zvon 1870, 21. Daljše oblike morajo se vselej rabiti, če se odgovarja vprašanjem z zaimkom; primeri pač niso potrebni. Jednaka je z rodilniki zaimka j\>, če se rabijo kot svojilniki, za katere se pa vedno bolj širijo nove iz rodilnikov obrazovane pridevne oblike. V 16. stoletji so rodilniki še jako mnogoštevilni, ali vendar se mi zdi, da ta konstrukcija že ni bila več pri narodu v posebni rabi, ker jo nahajamo pri Trub. na mestih, kjer imata Krell in Dalmatin pridevnike. Mi smo nega zvejzdo videli, matth. 2. Trub. njegovo Krell, Dalm. ni so vie grehi odpuščeni luc. 7. Trub. Dalmatin prestavlja drugače: Veliku grehov je njej odpušcenu. Vendar rodilniki tudi pri Krelli niso redki: ngu (njiju) križe 162. zato nei 6tel Ohristus jim nih pravde doli vdariti. 74. le 6te, kam jih shrce njih pelia. 16. Govorijo se rodilniki še dandanes in nahajamo jih v narodnih pesnih in pri dobrih pisateljih; popolnoma neznani so, kakor se meni zdi, le na severovzhodnem Štajerskem. Za besede nji ne mara. N. p. 2, 72. Na nju zdravje vino pimo. 1. 63. Njega gospa v okni stoji. Vraz 25. Kr. nje mati. Glasn. 1862, 349, Grgarska. Nje mi majka piše. Glasn. 1866, 369. obličje nji cvetele. Preš. 5. Kaj je njih. plačilo? Strit. Zvon 1870, 181. njih bolečine, p. 34. njih tovore. Levst. žup. 65. i bio je spadaj nje veliki, matth. 7, 27. Kiizm. V krajši obliki pa se rabi le na Hrvaškem dajalnik kot svojilnik. Na to su clošli brati mu i rekli su mu. Nar. prip. 98. Pri daljših in krajših oblikah za predlogi nam je marsikaj nejasno in si nasprotuje. Vedeli bi radi, zakaj se v dajalniku dovoljujejo le daljše oblike, zakaj še v tožilniku oblike mene, tebe, sebe niso prodrle kakor drugod, ker se še poleg njih daje prednost prvotnim me, te, se, naglašenim in nenaglašenim; zakaj se lahko rabi zaimek j\> z naglasom in brez naglasa, zakaj se lahko govori na vas in na vas, pri nas in pri nas itd. Na vsa ta vprašanja iščemo zastonj primernega odgovora; deloma je to razumljivo: izvir predlogov samih in njih prvotni pomen je večinoma temen, vprašanje o naglasu čaka še marsikaterega, posebno zgodovinskega razjasnila (naglaševanje predložnih prefiksov in pomikanje naglasa k začetku bilo bi za nas največje važnosti); brez dvoma je s temi vprašanji tudi naše v tesni zvezi. Marsikaj je pri tem le v nekaterih krajih doma, marsikaj pa le formalno, kar dokazuje ta-le primer prav jasno: Na Ogerskem so daljše oblike vselej na končnici naglašene, tedaj meni, tebi, sebe, za predlogi pa se naglas premika: na mine, na tibe, od mine1) itd. Opozarjam na oblikoslovje, kjer se je o tem obširno govorilo, posebno o dialekto-logiških razlikah. Sintaktično je važna tA-le opazka: raba daljših tožilnikov mene, tebe, sebe, oziroma naglašenih mi, ti, si poleg nenaglašenih me, te, se, raba naglašenih in nenaglašenih oblik zaimka jx> po mojem mnenji nima logične podpore. Tega ne bi pričakovali; v gorenji srbščini (lužiščini) n. pr. štejejo se predlogi ko prvi zlog in so tedaj tudi naglašeni, če odvisni samostalnik nima stavkovega naglasa: p6 dvore poleg po d vire (gr. I.3 560); toon po dvdie chodži, ha nic po polu. Brandt 161. Vendar tudi v gorenji srbščini je predlog mnogokrat „brez vidnega razloga11 nenaglašen (tam 162). Popolnoma od oblik odvisen je naglas predlogov v srbščini in celč kakovost naglasa je spremenljiva (gl. uvod, pr. Brandt 56—58). Jednako so v ruščini poleg sintaktičnih razlogov tudi čisto formalni važni, ker na predloge se naslanjajo le oni samostalniki, ki nosijo naglas na prvem zlogu: :td moj>e,t ud,u> vosom/, h« pyky . . vendar :ia mpti, nojm ro.ioiičio, ij^, pykt . . in še pri tem se marsikaj ziblje (o. c. 36—37). Še menj se smemo po takem čuditi jednakim pojavom v slovenščini, kjer se premikanje naglasa vrši še v dosti večji meri, posebno na vzhodu. Zgodovinski je treba opaziti, da daljše tožilnikove oblike za predlogi prodirajo šele pozno; klasična priča je tu Truber, ki se krajših oblik brani ali jih baš po predlogih češče rabi nego Dalmatin. Krajše oblike pa prevladujejo še tudi v novejšem Pr. ruski: .Moe.My ali no MOc.My itd. času. Da stoje pri Trub. po predlogih tudi naglašeni me, tč, si, dokazuje nam to, da nahajamo često v me, v te, v se. Da pri rabi daljših in krajših oblik po predlogih ni razločka v pomenu, kažejo sledeči primeri: Po tebe je poslala španska kraljica. N. p. 1, 117. Kaj ti pravim, po te, Vida zala! Je kraljica španska me poslala 2, 20. Ne je za mene živeti više tia svetu. Nar. prip. 73. Po se je dosta muder. Krist. anh. 179. kjer se vendar oseba poudarja. Naj zataji sam seli in na si vzeme križ svoj. marc. 8, 34 Kiizm. nasledihj meni, vzfoši križ na sebe. 10, 21. V oblikoslovji je bilo povedano, da so na vzhodu tudi daljše oblike po predlogih lahko brez naglasa; nahajamo pa to že pri Kastelci: Jezus, syn Davidou, usmili se čiz mene. buq. 104. Drugači ciz me 106, 122, 142, 143 itd. Da se nahajajo krajše oblike zaporedoma naglašene in nenaglašene v popolnoma jednakem pomenu ali pa da nahajamo nenaglašene oblike, kjer bi pričakovali naglašene, dokazuje velika množica primerov, srci, kije gorilo Le za ti. Preš. 73. Al srci, le zd-te vžgano 44. Za-te bom Boga prosila, Ti pa tudi pros’ za mi! N. p. 4, 130. Pazijo na ti in na mi. Jurč. Des. br. 134. Zdelo se mi je, da so za-me in nd-me narejene 100. Za ti, za mi naj bolje bo. Jenko 31. Zd-tne roža ta cveti;, Zd-rne le, za druge ne. 103. ne zame Hz se jokajo. buq. 397. Oblike zaimka j\> nosijo v tožilniku redko naglas. Ali tudi tukaj zdi se mi, da so naglašene in nenaglašene oblike jednake veljave, kar naj dokazujejo ti-le primeri: Kje nek’ zemlja grobe krije, Kje junači domačije Mirno smrtno spanje spi '<■ Nihče li ne zna za nje ? Jenko 67. Mati mi je očetnjava, Ljub’ca moja čast in slava, Hajd’mo, hajd’mo za-nje v boj! 71. Mej tujce ne, ti griš mej brate, Da zd-nje trudiš dan se vsak. Greg. 89. In, glej, o polnočni se uri Odpahnejo v sdbico duri, In studne pošasti skoz nji K postelji se mu pripodi. 16. Zelen mah obrasta Zrušene zidove, Veter skoz-nje diha žalostne glasove. Jenko 49. Pred njo presvetlo luč gojim, Lepd zvesto za njo skrbim. Greg. 150. S tem domovini zvisto služi, Nevtruden za-njo dan in noč. 90. Iz dalje srce omdliva na njd, Obrača na njd mi oko se. 106. Ko je videla, da nemam očesa zd njo, ogibala se me je. Strit. Zvon 1870, 99. Zdaj rakev bom stesal temno In Užil bom nddeje v njo. Greg. 140. pred vrati stoji kočija, ravno je stopila vanjo. Strit. Zvon 1870, 51. Prišel je Ttlrek hud po njo. N. p. 1, 127. Prišli so po-njo z bel’mi konjiči. Nov. 1860, 301. Kr. Vsak dan si v nje [bukve]. zamaknma Jurč. Des. br. 24 poleg večkratnega vanje pri njegovih najbližjih rojakih, Stritarji in Levstiku (v acc. sgl. n. in v acc. pl. vseh spolov). Primerjaj še: Molči ozre se ona name, Molče ozrem se jaz na njd. Strit. p. 31. O rabi krajših oblik ni treba posebno mnogo besed. Omenim le nekatere slučaje, v katerih se vedno rabijo enklitike. se se rabi pravilno kot pravi povratni zaimek pri tvorbi trpne oblike (pasiva). M. C.[igale] uči v Glasniku 1. 1863., na str. 126, da se trpna oblika povratnih glagolov ne da na ta način obrazovati. Vendar je poleg se v stavku še drugi sebe, se le mogoč: dlovik se tim buhe sam sebe sramuie, ved se nase ne zanaša. Krell 146. a sebe pak se naj cini kakor Imjec. Nar. prip. 8. Truberjevi primeri niso veljavni, ker on celč pri prostem povratniku rabi daljše oblike (gl. zg.). Vendar je le vredno omeniti: Inn so eni rezani, Idr so se sami/ sebe rezali, matth. 19. Trub. Dalm. ima pa tudi tukaj: kateri so se sami/ rezali. mi, ti, si rabijo se često kot imenovani dativus ethicus (gl. gr. 4, 602, 603). ti mi nisi to manše mej glavami Juda. Krell 49. (nekar nei si ta manši. Trub. nisi lcratku kar najmanjša Dalm.). Na vsako krej groba mi rože evhdi. Kres 4, 236. Gor. Sem mi en pubic prileti. Kres 5, 151 Kor. Po cesti mi greta ožarja dva. Paj. črt. 147. Po polji mi gre m majhen fant. 103. Prva mi je roža. 234. Njega so mi pokopali. Vraz 129. Neti verjeti hudobniki. Volkm. 61. Ni ga ti boljega. Vodn. 37. In nad želizne vrdte ti jo skdkama dervijo. Preš 66. On si jo pita. Vraz 129. lejte si. Zvon 1870, 314. lejte-sino! Levst. Glas. 1858, 2, 2. glejte-sino! Jurč. Des. br. 275. Poslednji primeri kažejo, da ta dajalnik ni omejen na I. in II. osebo (gr. 4, 601); jaz tudi ne morem tega si na jednako stopinjo staviti s si sede, si leže, katerega prvotni pomen je sicer tudi v zvezi z dat. ethicus (gr. 4, 603). Število primerov se da še povečati: O drago si je to telo, kotern te je nosilu. Krell 122. Blagor sije temu človeku, kir mene posluša. buq. 57. Jezus neima brata ne sestre, Tud si nima žluhte ne. Paj. črt. 148. Ona si ima ceri tri. 278. Na pragi si je stala. 221. Raj odletim Si ja v log zeleni. Vraz 132. Jaz si poletim Na široko poule. 140. Iz te rabe se je gotovo razvila sposobnost besedice si, da daja stavkom pogojni pomen in obobčuje priloge in zaimke. Inu naj si ste me vidili, vi ne ste giali (t. j. diali, kar stoji na f. 63) pokure. matth. 21. Trub. {najsi Dalm ). sredin dlovik, naj si ga drugi ludie za norca in boziga imaio Katech. 1550, 214. inu si se zdi alli ne zdi obrezanie človeku preprostd, tako je Bog btel. Krell 49. Si vi recite inu lugaite zupdr moj leban kar bdte 132. najsi se niemu ne zdi. 67. bodi in si bodi nahajamo pri Krelli mnogokrat, najsi svoje roke umiva, niega prauda je usd kriva buq. 396. Ali moč tega si izgublja se že rano, kajti Bohorič že navaja uku vel naisi (anh. 57). V teku pritikalo se je k najsi že lih ali ravno: naj si se lih zludi zlobg. bu<|. 429. nej si je lih. ev. mayr. 112. To se je godilo tudi takrat, kadar so stali še drugi vezniki prednjim: Deslih začne dobro grit. Vodn. 67. Izvirno konstrukcijo rabijo dandanes le dobri pisatelji in po malem se širi zopet v književnosti: da-si se rec precej na bolje obrača. Jurč. Des. br. 82; jednako da-si 87, 99 i. vk. bodisi 170; ali tudi te jačita večkrat ravno, tudi. Kot samostalni prilogi so mi znani: ge si (strsl. kfcde) Drst., negi si (nfikbde), kam si; navadno jih jači bodi: ge si bodi, lcnm si bodi. Razvili so se po takem posebni izrazi, primerjaj še: kadar si bodi (na vzhodu gda si bodi), Icakor (na vzh. kak) si bodi, kaksihte na vzh. (o hte gl. Letop. 1891, 44), kakšen si bodi na vzh. Zaimke si sam le redko obobčuje ’): inu bi mnogi Jon bogat dal, ne vem kaj si, da bi le mogal tako sladki) spati. Krell 66. ako bode, ne vem sam, kaj si grajal, spang. (t. j. Krell 2. del, iz Gr. 4, 111). V stavku „ne vem kaj si začeti“ Krell 46 spada si pač k začeti. Sicer pa nahajamo le ojačene zaimke: marsikdo, marsikaj, kdor si bodi itd.; v moji domovini govori se gdo si bodi m. g do bodi. Krajše oblike zaimka j* rabijo se semtertje kakor nemški es. V slovenščini opravljajo njegov posel navadno ženske oblike, ga pa se v stavkih z ne, ki zanikuje bitje (negativni eksistencijalni stavki), često staplja cel<5 v jedno besedo. In nad žeUzne vrata ti Jo skdlcama dervijo. Preš. 66. K vojakom sem Jo bil pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati. Jurč. Des. br. 37. Zapustirši Obrhek, lcrmil jo je Mrtinek čez polje. 63. To sem mu Jo pa zasolil! Strit. Zvon 1870, 29. Zasola sn mu jo. Drst. Povem ti jo, ne bode laž. N. p. 2, 48. On ga je vrejden, de ti njemu tu izkažeš, luc. 7. Dalm. (on je ureden, de ti tu nemu sturiš Trub.). Dog ga vidi, Bog ga znaj! N. p. 1, 101. Pri pisateljih 16. stoletja beremo: Bog je ve, kar še stoji v ev. mayr.: Bug je vij 65 (dvakrat). Dobro mi je, bodi ga Bog zahvaljen. Murko 171. V stavkih, ki bitje zanikujejo, navajeni smo tako močno temu zaimku, da ga nahajamo tudi tam, kjer stoji sam samostalnik ali pa drug zaimek zraven. Ako v njih je ni kraljice. Preš. 120. Ni je hiše skoraj. Strit. zbr. sp. 1, 270. Ni ga govornika, ki ne bi hotel biti enak Demostenu. Glasn. 1863, 154. Ni ga nobenega, ki bi vedno v veselji živel. tam. Raba besedice ga se je potem tako razširila, da se je stavila k oblikam vseh spolov in števil in se razvila v pritikan členek. Primerov je bilo že dovolj navedeno (Letop. 1891, 21). Krajše oblike drž6 pa se tudi večkrat, kjer bi bili na mestu le samostalniki ali pa daljše zaimkove oblike. To tudi objasnjuje pritikanje oblike ga. Gledajte jo mavrico in hvalite ga njega, ktiri jo je naredil. Ravn. zg. 1, 22. Svit mu je njemu imi. 2, 13. Pa nisim jih besedi veliko j iskal. 1, IV. k’ napijajo s' ga sebi Vodn. 100. (Levstik je „popravil“: k’ napijajo ga sebi). Poglejte Jih gore. Jenko 10. saj ga ni hudiča. Jurč. Des. br. 58. Saj ga človek ne dobi posla. Erjavec, Izbr. sp. I. 219. v su- ‘) V drugih slovanskih jezikih, posebno v malorušč., češ. in polj. jako često (gr. 4, 89, 111). Ionu je ni našel besedice. 225. Neki Gorenjec me je opozoril, da se okoli Škofje Loke zaimek jako često pod vojno stavi: A si ga vidi ga P Sem ga prašaw ga. Me je prašair me. Da se te enklitiške oblike rabijo za ojačanje, kar misli Miklošič o stsl. si ali pa o daj. zaimka jz pri tož. sebe in o daj. in mestn. sebč (Gr. 4, 107), se mi ne zdi verjetno. Po mojem prepričanji so le zaostale v nekaterih jako često rabljenih zvezah, dasi so postale nepotrebne, ako se nvede drug nomen. Da se take zveze nahajajo, naj kaže tudi ta-le primer: Dens ga pije kar leze ino grč, da ga le ima. Levst. Glasn. 1858, 1. 40; misli se seveda na vino, o ka,terem pa prej ni bilo govora. Si brodniki pomignili, Reko „še ga bomo pili." Vraz 39. In pili smo ga na dan. Jurč. Des. br. 30. Vino je sicer imenovano, ali daleč proč v tem-le stavku: Tam Turkam je napivala, Si v nedrij6 ga zlivala. N. p. 2, 38. Semtertje pa je treba vendar ta navidezno neopravičeni enklitiški zaimek drugače objasnjevati: k nikomur mi ne hotela meni iz naroSja. Strit. Zvon 1870, 08; mi je seveda dat. eth. /upanji hčeri ji bom dati dosti blaga, mulo otrok . . Ti vbogi hčeri ji bom dan . . Glasn. 1803, 291. Grgarska; seveda se ji zvrača na predstoječi samostalnik. Krajše oblike zaimka jr, obrazuje z nesklanjanim ki oziralne zaimke (relativa). Jok si briše, ki ga skriti ni mogoče. Preš. 128. v hiši, ki si jo je Kerjavelj . . postavil, Jurč. Des. br. 50. Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi. Levst. Glasn. 1858, 2, 2. votlino, ki Je je prle ne vida. Kres 4, 142. Štaj. Primerjaj pa daljšo obliko: Kaj se jaz nebi hudo derža! Ki že meni za dugo Ut Moja Hiba mbiva leži. Vraz 0. Ker je velevnik sam po sebi močno naglašen, nosi seveda večinoma sam stavkov naglas; zategadelj stoje za njim res često krajše oblike, vendar ne vselej, kakor bi se dalo soditi po Kristianovidevem nauku (str. 53, op. 2). Tudi za velevnikom nahajamo daljše oblike, katere opravičuje poseben poudarek, ki velja zaimku. Med primeri, ki so že bili navedeni, nahajamo mnogo stavkov z velevniki. Dodajam še: Vižai ti mene in obdrži me u tvoim strahu. buq. 283. Prijidel! tiči mene pisarije, odlcri mi proze naše lepotije. Preš. 97. Iz poslednjih primerov pa se tudi kaže, da se daljše oblike navadno ne ponavljajo, ampak za daljšo obliko sledijo navadno krajše: on je tebe angelom svojim poročil inu te bodo na rokah nosili. Krell 110. Spčrvič nji obme besede ne vošči. Potle ji pomoč odponei. 110, Inu on je nym popritil inu jim nej pustil govoriti. luc. 4. Dalm. Jaz pa tebe čem pobit, Petjiče ti spipati. Vraz 131. Kak se meni streže, tak mi kosa reže. Paj. črt. 72. Jaz bom tebi že napravio, kaj bode te tvoj gospodar rad meo. Kres 5, 505. štaj. Vuk je došel i njega pograbil in pojel ga je. Nar prip. 74. Na teh mestih rabi tudi Trub. pravilno krajšo obliko, če tudi na prvem mestu daljša ni vselej opravičena. Inu kadar nega (ga Dalm.) vgledaio, ga prosio. inatth. 7. Peter pag nega prime in ga začne stvar iti. 15. Oni pag nega primo, ga In/o, inu ga pošleio nazaj prazniga. marc. 12. omj so ga pak vzeli, inu no ga stepli, inn so ga pustili prazniga od sebe. Dalm. Vendar ponavljanje daljših oblik ni izključeno, če se zopet poudarjajo: Klgči mene vtuoi potrebi, tako te iast hoču rešiti, inu ty bodeš mene hvalil. spangenb. post. (Krell) pri Kop. 22. jest lubirn te, kateri mene lubijo, inu kateri me zgodaj t/ščejo. ty mene najdejo. buq. 59. Mene, o mati! vi mene vmorite. Volk. 55. Za krajšimi oblikami pa lahko sledijo tudi daljše: dojde jede?i bogec kuharici i da ji tri lepe rože, koje je pod j enim grmom našel, a nji pak je vzeme grof. Kres 5, 200 Hrv. Subjektivnostim je posebno tukaj široko polje: Vse ti čem Storiti, Jcar tebe zna zjeziti. N. p. 4, 34. Posebno se čudimo takim primerom pri nasprotjih; seveda je tukaj namen, da se drugi člen posebno poudarja. Bog ti daj sto tavžent sreč! Meni je druga ljubica všeč! N. p. 1. 121. jaz jo učim naših narodnih, ona pa mene francoskih pesmi. Strit. Zvon 1870, 19. še raji je [pesmi] bo imel, sovražil pa bo tebe! Strit. Glasn. 1867, 57. razsekaj me na falate pa me zmeči v vreče, kak sem jas tebe. Kres 4, 303. Ogr. Pr. še: Kmal brodniki zakermili So Boga lepo prosili De b’ jih zdrave še vozili, Turš/ce jašpre seb' služili. Vraz 39. Kr. Tukaj je seb’ v nasprotji, ali ne z jih, ampak v prvem delu nosi naglas zdrave. Pri nasprotjih stoje pa enklitiške oblike lehko tudi v drugem delu: Kdor nj6 ljubi, ga ljubijo v nebesih in na zemlji. Ravn. zg. 1. 53. A/co vlečeš otca do praga, bodil U tvoji sini čez prag sunuli. Krist. anh. 161. Pr. še ta-le primer iz stare književnosti, v katerem je nam enkrat naglašen, drugikrat enkli-tiški, ker je on poudarjen: nam ye se veseliti, onam (t. j. (5n nam) cliocztsche trosti biti. conf. gen. 172. Da imajo tudi pri naglaševanji subjektivnosti svoje meje, umeje se ob sebi. Ta-le stih Stritarjev je že gotovo zašel v rabi enklitik predaleč: Kar ti si mi, ti storil bom. Zvon 1870, 87. Kar se tiče dialektiških posebnostij pri rabi daljših in krajših oblik, treba je najprej pomniti, da so na vzhodu na-glašene oblike često z j, nenaglašene pa z nj zapisane in da je ta zmešnjava tudi v govoru navadna (gl. Letop. 1891, 26). Razen tega je treba povedati, da so na vzhodu, na Štaj., Ogr. in Hrv., kjer se jezik sploh drži polnih in močnih glasov in oblik ali pa celo nove stvarja, daljše oblike zaimka,/* posebno priljubljene. Dokaz temu nahajamo tudi v tem, da se je stari tožilnik tudi po predlogih popolnoma izgubil (nikjer se ne govori vanj, zanj) in da daj. mu vedno bolj in bolj dela mesto polni obliki jemi, ki postaja enklitiška. Po takem si tudi lahko razložimo, da se baš ujemi često rabi, kjer bi pričakovali enklitiško obliko. I pitali so ga i erkli so ujemi, ioan 1, 25 Kii/,m. V ev. tern. piše se celo: i opitaše njega, i rekoSe njemu. 4. V N. T. pa beremo: vprašajo ga in reko mu. Sploh se sme trditi, da se pri izrazih „darauf sagte er zu ihm, zu ihr, zu ihnen“ na Hrv. in Ogr. navadno rabijo daljše oblike. Pr.: Irice njemu mati njegova, ev. tern. 20. i erče ujemi mati njegova, luc. 2, 48 Kiizm. in rele mu mati njegova. N. T. i reče njim. ev. tern. 21. i erče njima. luc. 2, 49 Kiizm. Pa jima reče. N. T. on pa erče nje marc. 5, 34 in večkrat Kiizm., v N. T. pa vedno: on jej pa reče. Tudi v vogerskih pridigah nahajajo se daljše oblike v jed-naki rabi: Ci me sto pita, ne znam ujemi raztolmačiti. Let. 1874, 110. V neki pripovedki iz Slovenske Bistrice na Ogr. (Kres 4, 301—303) nahajam same ujemi (le jeden mu na str. 302), »joj, kjer bi pričakovali krajše in nenaglašene oblike. Tudi ponavljane zaimkove oblike rabijo se podaljšane, posebno v starši dobi na Hrvaškem; pristopi k njemu jeden stojundčki kapitan, proseči njega, i govoreči, ev. tern. 23. proseči ga. matth. 8, 5 Kiizm. i ovo angjel gosponnov sta poleg njih, i svetlost božja obstre nje. ev. tern. 7. Vendar pri Kuzmiči:' / dlka gospod-nora je je okoli vzela. luc. 2, 9. mariivd zvedajte od. deteta: i gdaga najdete, poručete mene, da i ja doiduči hudem molil njega. ev. tern. 19. Kiizm. ima še na obeh mestih: je (matth. 2, 8). Njemi je odidi čem Ivo ceno njem’ povem. Dainko pp. 70. Ta priljubljenost daljših oblik opazuje se tudi pri osebnem zaimku I. in II. osebe: Oda pride, ki te je zvao, erče tebi. luc. 14, 10. Kiizm. 2. Pomožni glagol sem, biti. Ker je pomožnik tam, kjer se slovenski književni jezik govori, popolnoma izgubil daljše oblike, pišejo se naglašene in nenaglašene oblike jednako; v govoru se pa res ne glase vse jednako; razlikujejo se namreč ne samo po naglašenosti in nenaglašenosti, ampak tudi po zunanjosti, kar velja posebno o apokopiranji oblik si, je, bi. Če hočemo tedaj preiskovati, kedaj se pomožni glagol rabi enklitiški, treba je prav za prav povedati, kedaj nima naglasa. Kot splošno pravilo leliko velja: Pomožni glagol je vselej nenaglašen, ako ni na njem posebnega poudarka. To pa se godi: 1. če pomožnik ni samo vez (copula), ampak izraža bitje. Bog je v nebesih. Ji) m Bog. Je dober kraj za kupčijo. Vodn. 116. Kar jdek (k ojača), pa jae. Baud. otč. 11. 114. Gor. Jezus je pa erkiio: jas sem. ion. 7, 29 Kiizm. (Druge primere gl. v Letop. 1891, str. 37). eto njemi je na etom mejsti blagoslov. Letop. 1874, 124. Ogr. 2. Pri vprašanjih brez vpra- šalnih besed, ojačenih navadno s členkom li (gl. Letop. 1891, 48 - 50); ta vprašanja z li so lahko tudi podredna in rabijo se tudi kot pogojni stavki. Iti ne bi mogel eno uro z mano hiti? Krell 147. Si li ti ta? luc. 7. Dalm. (izraža pa tudi bitje). Ste li hoteli viditi? tam. Z jednim očesom je, pa lulcal v kuhinjo, ga li mati vidijo, ali ne. Erjavec, Izbr. sp. I. 210. Si li božji sin, reci da to kumenie kruh bode. Krell 105 = Si li ty božg sin. matth. 4. Trub. (Akti si ti. . Dalm.) Ua se je beseda jeli razvila v vprašalni členek, bilo je že povedano. Vendar poleg bolj močno naglašenih besed lahko tudi ta glagol izgubi naglas: Si, jastreb, se našita? Volkm. 13. 3. Pri odgovorih na vprašanja: Si mi prinesel ? Sem. lii-li sel ? Bi. Nov. 1807, 74. Seveda se tudi drugače lehko oblike tega glagola poudarjajo, če se nam ljubi: Vem, da si mi odpustila, Jaz odpustil si ne bom. Jenko 20. Pr. razloček med on je rekel in on jb rekel. Razen tega dobijo lahko vse oblike z ritmičnih vzrokov postranski naglas, ki ima lahko celd moč glavnega kakor v teh-le slučajih: Naj v nje naročji ti sreča cvete Meni za veke izginila je. Jenko 106. Je za druziga deklita zdaj ljubezen tvoja mita. Preš. 33. Sim njegov klobuk pobral Sebi ga na glavo djal. N. p. 1, 52. Bi se Via omožila V Zadovlje, k’ si 'tla. 2. 107. Bi vratove naše vgledau, Do vi, kaj bi nam povedati. Vraz 37. Posebno često se naglaša so, kjer se mi o zdi celo dolgo (gl. Letop. 1891, 36): S6 Ljubljanice ga prosile. Vraz 39. Njega so mi pokopali 122. Tekle s6 ji dol sozg. 180. Oni s6 ga prijali. Kres 5, 248. Ogr. Večkratno naglašanje je bržkone tudi stva-rilo podaljšane oblike sojo, soujo na vzhodnem Štajerskem in Ogerskem. Kakor gorenji podredni stavek Bi vratove naše vgledad, razvil se je tudi ta-le iz vprašanja: So banderci vid.it beli, Ter do mojo bomo meli. Vraz 40. Kako je lahko čisto ritmična potreba merodajna, kaže jasno ta-le primer, v katerem nahajamo naglašeno in nenaglašeno je v jednaki funkciji: Deklica je vstdla, Je zgodaj v crleev šla, Ji lep prstan ndšla Na. zelenem travniku. Kres 5, 148. Kor. Raba daljših oblik na Hrvaškem, oziroma naglašenega je in ojačenih jeje, jeste, sojo (gl. Letop. 1891, 37). ravna se po istih pravilih kakor v drugih krajih. K točki 1.: A jon nijc znal da so jone Vile, samo je mislil da jeso. Nar. prip. 58. Jem taMjže nekateri posti cirkevni gilmči. ev. tern. (predgovor). Je potrebno. 257. Od etoga Icralevstva, od šteroga zdaj jeste guč, je mango spominanje vu sv. pismi Letop. 1874, 119 Ogr. Jeste spomi-nanje pri sv. Mataji. tam. Sonjo grešnicke. Letop. 1877, 112. K 2.: Jesi si sc naspala celi letni danelc ? Glasn. 1867, 329. Jeste li zdravi? Nar. prip 20. Vendar beremo tudi: Si me razmet? 33. K 2. in 3.: Hodimo ga midva gledat, Jel je zišel in precvel. Jeje zišel i precvel. Nar. prip. 306. Jesili ti kerščenik? Jeseni, ev. tern. 241. Jeli vsaka ta peršona Big? Ji. 247. Jesmoli mi dušni? Jesmo dušni. 251. Je dobiva po takem semtertje pomen nemškega ja, es ist so: Si me razmel? Je. Nar. prip. 33. On ji odgovori : Je, jaz sem cul, da tu dobra plodu dobim. 3. Daljše oblike rabijo se sploh pri poudarku: vele nelcoji, da sem hud, i jesem. Krist. 68. Kristianičev nauk, da stoje daljše oblike, če se govor ž njimi začenja, treba je jednako omejiti, kakor sem to storil pri zaimkih; daljše oblike stojč baš zaradi tega na začetku, ker je glagol poudarjen: Jesem se pri njem mnogo dobra všil. Vendar je raba daljših oblik na Hrvaškem sploh bolj v navadi; semtertje opravičuje jih lahko subjektiven poudarek, ali zdi se mi, da jih tudi stihovni in govorni takti stvarjajo; večkrat tudi taka razlaga ni mogoča. J šel jesem širom po polju, Našel jesem zlatnu jabuku, Dal ju jesem očku da deli. Glasn. 1867, 258. Ljubil jesem gizdavu devojku. Nar. prip. 311. J šel jeje Jankic onda starešini. 301. Sinod mi se senja jeje zasenjala. 300. C’mu je kavu kuhala Zuhku ju jeje srkala. 307. — Sta gledat jeste zešli? ev. tern. 3 (pr. Ti li si on, ki imaš priti 2). Jz Egiptusa jesem zvdl sina mojega. 14. neprijatil človek ji ti vdinil. 26. vera troja ji tebe zdravoga vdinila. 34. skupu bududi varaš dokončali jesu. Kres 5, 536. Ogr. skupu bududi starešine varaša jesu izebrali za birova Dobuš Jakuba. 539. 3. bodem, bom in drugi glagoli. Da med bodem in bom ni sintaktičnega razločka in da bom navadno ni enklitiška oblika, bilo je že povedano (Letop. 1891, 39—41, 61). To mnenje potrjuje tudi razstavljanje oblik bom, boš i. t. d. v stavkih (gl. sp ). Enklitiški je bom prav za prav le toliko kolikor vsaka eno- in celd dvozložna beseda, ki v stihu in v govornem taktu lahko izgubi svoj naglas, če stoji polog bolj močno naglašane. Duh plemeniti sam bo nosil boli . . A srede všlval sam ne bi nikoli. Greg. 10. Vse tri oblike nahajamo v isti funkciji v isti periodi: Hišo bodem ti ogradil, Zidal zid bom krog in krog, Spustil bom okoli hiše Sultana de lajal bo. Preš. 39. Če bi tedaj hoteli pesnikom vse bom prečrtati, ueld naglašene na. začetku stavkov — kar je Levstik celo na. Prešernu poskušal — ker so pre (bojda) enklitiške in ker enklitike pre ne morejo stati na prvem mestu, morali bi vsem slovenskim pesnikom kosti strašno polomiti. Rabijo se sicer arhajišt.ični bodem ali brez razločka z oblikami bom, in tudi med naglašenim in nenaglašenim bom iščemo zastonj kakega sintaktičnega razločka. Hvalo pel mi bode Glasnik, Do dokazal, da sem s knjigo Naše slovstvo obogatil. Jenko 38. Ko ljubezni bode palo zagrinjalo, Moje zadnje perje Do na tleh lešalo. 43. Le hrepenel jaz bodem k tebi, Ne bom po tebi šaloval. Greg. 105. Srce bo sr. umirilo, Zginil čas bo sladkih sanj. Jenko. 28. Levstik sam se ni izogibal trojnim oblikam, dokler je še naravno pisal: Ti žalostna bodeš polje popustila, (Je. bo prizanesel ti mraz i led. Levst. p. 21. Kopal ga bodem v Idadni, vodi . . . Vmaknll ga bom, ko se zmrači! 8. Cvetelo nama zadosti l>o rož, Dokler me ljubila ti deklica boš. 18. Pomnil bom, ko ti bom jesti dajal! 77. Celo pri velevniku se ne naglaša bo: Naj čast bo Gospodu v višavah. 65. V narodnih pesmih nahajamo tudi jednako mešanico: Ljubezni je bila, Ljubezen še bode, Ko mene in tebe Na s vej ti ne bo. Vraz 180. Zdej bo drug’ te fant ljubiti, Pa ti bode drag in miti. 187. Bom prosu brodnarja Gez vil'če vode De bi me prepšljoio Do ljub'ce moje. Kres 4, 340. Če beremo pri Vodniku: Bol bode pridna Po zimi predicu Dal bo rožldla Pod pavcam petica 60, trdili bi lahko, da stoji v prvem stihu polna oblika, ker je glagol tam samo-stalna vezalnica, v tretjem pa kot pomožnik sploh ni na-glašen; vendar prvi stih lahko brez najmanjšega razločka v pomenu spremenimo v Bolj bo pa pridna ali pa celo Čim bolj bo pridna . . Če nahajamo celč pri Trub. isto menjavanje: in kar bode proti, tu bote prieli. matth. 20, lahko bi se k isti trditvi zaleteli, vendar primerjanje tega in mnogih drugih popolnoma podobnih stavkov z Dalmatinovimi, ki rabi tam vedno bo, kaže nam, da tudi takrat ni bilo sintaktičnega razločka. Primerjaj še iz starše književnosti bode in bo v isti periodi: Kateri mene posluša ne bode h’ špotu storjen, inu kateri za mano hodi, ta bo nedolžan ostal. buq. 59. O razmerji med posameznimi oblikami na Hrvaškem sem že obširno razpravljal (Letop. 1891, 39—40). Treba je še govoriti o krajših in daljših oblikah na Ogerskem. Posebnega sintaktičnega razločka tudi tamkaj ne nahajam. Pr.: Ne skrbte se, kaleda in ka bodte gučali. marc. 9, 19. Ar ne bodeta vi gučali. 9, 20. Gdelcoli bodete šli vu hižo, tam ostante, dokeč nebodte vo’ šli. marc. 6, 10. ki/coli bode šteo bidti veliki med vami, naj bo vaš sluga. marc. 10, 43, jednako 10, 44. Jaz dopuščam, da je bodem bolj poudarjena oblika, ali o vseh bom se ne more trditi, da so brez naglasa, ker v velevniku poslednjega stavka, kjer bi sicer najprej daljšo obliko pričakovali, je bo odločno naglašen (o za ou, Gr. I2 317). Oblika II. osebe boš pa sploh ne stoji na jednaki stopinji z drugimi, ker je lahko enklitika med posebno skrajšanimi oblikami, i ovo bodeš nemi, i ne boš mogao gučati. luc. 1, 20. Za sintaktični pomen posameznih oblik po takem dosedaj nismo mnogo pridobili. Napačnih naukov pa tudi o tem ne manjka. Gutsmann n. pr. uči (na str. 45): „Doch \vill sich in der kiinfCigen zeit besser das formale hilfszeitvvort bodem als verkiirztes bom schicken.“ To pravilo, ki že samo ne nastopa z veliko zavestjo, je pa kar krivo; o tem niti ne govorim, da na zahodu daljših oblik sploh skoro več ni v govoru, ali Valjavec priča, da se baš za tvoritev prihodnika rabi bom (gl. Letop. 1891, 41). Razlike so tedaj mestne in formalne. Formalna stran je velikega pomena v neutralnih slučajih, če govornik ali pisatelj ne namerava posebnega poudarka: tu odločujejo stiliovni in govorni takti, v katerih je ta glagol potreben (gl. Letop. 1891, 7 in odstavek: bodem). Polne oblike so v slovenskem književnem jeziku v poeziji in posebno v prozi arhajistične in pridajajo jeziku nekaj emfatičnega in resnobnega; tudi retoričnim namenom služijo prav dobro. Pr. pri Stritarji: Videl ga ne bodem nikdar več. Zvon, 1870, 3. Vem, da bodeš, ko to bereš, nejevoljno majal z (/lavo. 3. Vendar stavi zraven: 'Ib bo mi sladko maščevanje. 87. Tukaj je bo gotovo poudarjen, kar dokazuje že njegovo mesto (navadno: to mi bo . . .). Posebno skrajšane oblike se v književni jezik niso vteple, kakor je že bilo povedano, le pri ogerskih Slovencih so tudi v knjigah prav navadne. Tudi zahodni slovničarji se za nje celo nič niso zmenili. Štajerci Murko, Muršec, Dainko jih niso pozabili, ali Murku so Jedoch als blosse verstiimmelungen der regelmassigen form hier kaum des erwahnens werth“ (na str. 59). Le Dainko jim ne dela krivice, ki na str. 200 uči, da se bodem in bom rabita „bei besonderen nachdriicken“, ostale pa brez poudarka; po njegovem mnenji se isto tako ne smejo zametati kakor skrajšani zaimki ne. Te posebno skrajšane oblike so res enklitiške in že njihov početek in oblika večine izmed njih na vzhodu in zahodu (na zahodu so često zrastle s predhodno besedo v jedno celoto) dokazujeta, da se rabijo brez poudarka.. Razločka v funkcijah pa tudi tukaj ne opazujem, ker se lahko rabijo kot samostalni glagoli ali pa kot pomožniki pri tvorbi prihodnika. engedumo naj zdanje naše bode, naj eto de nam zveličanje. Letop. 1874, 111. Ci mo mi eti trpeli, ne bomo na ovotn s vej ti. Letop. 1877, 97. Nišče ne bode mogao delati poleg Ci ete den zabodite, ne de več vrejmena. Letop. 1874, 110. Ne smemo si tedaj posebno glave beliti z vprašanjem, zakaj so nekatere oblike poudarjene, kjer logičnost tega ne zahteva, in druge zopet ne, ker to nas navadno ne privede k cilju. Po mojem mnenji tudi tukaj navadno odločuje formalnost, potreba govornega ritma. Na vzhodu se te skrajšane oblike rabijo posebno po zaimkih, po ne, po jednozložnih prislovih in veznikih, potem sploh po jednozložnih besedah, ali tudi po dvo- in večzložnih, ki so na poslednjem ali pred-poslednjem zlogu naglašene. Razen že v oblikoslovji navedenih primerov pazi še na sledeče: On de na veke pro/cleti. Letop. 1877, 94. Kaj ’mo domaY Paj. črt. 131. Kaj ’š ti meni da. Kres 4, 27. Štaj. Jaz pa nem k tebi prišla, Ddš močno me šelea. Paj. črt. 3. Kde de rada romena pšenička. Kres 4, 28. lejhko smrt te meti. Letop. 1874, 115. Po vodo (beri vodo) de prišlo, gi l>6 kaj. Vraz 93. Tri rici ta mi povedala. Paj. črt. 125. Derem se ja ženila. 113. Driigo te nesli na vinsko goro. Kres 4, 28. tešlco de /ca Vam povem. Letop. 1874, 118. Jaz se v mnogih slučajih ne morem prepričati, da bi te oblike imele kak poseben pomen, različen od obojnih polnih, s katerimi se vrste. Drugo 'te nesli na vinsko goro, Kde bode rasla vinska rozga. Kres 4, 28. drugo te in kde bode so popolnoma jednake stope (pr. uvod, Letop. 1891, 7) in na obeh mestih imamo pomožni glagol za tvorbo prihodnika. Ali tudi pri samostalnem glagolu te oblike niso redke: zadosta de mi. Letop. 1874, 107. Razloček sicer lahko iztaknemo v teh-le stihih: Vi b6te tii ostali, Per meni te spali. Vraz 57. bote nosi vsekako govorni naglas, ali zdi se mi, da je tudi tega ritem zakrivil, ker jaz bi rajši naglaševal tii in ostali, kar bi se vjemalo z meni in spali. V prozi bi se prvi stavek brez dvoma glasil: Vi te til ostali. Naj pa se ne pozabi, da so lahko tudi te oblike nagla-šene: Te mo mi vsi zveličani . . . V nebesa mo poklicani, Paj. črt. 231, kjer je za naglas le ritem merodajen (pr. uvod in bodem). Na zahodu je zanimivo menjavanje naglašenih in nena-glašenih oblik po nikalnici ne. Na bom na bom h ustdjoiva, odgovora t’ nam ddjtnoa. Kres 4, 282. Na bom ga w6tu ščnkah Tud ga nam otu merkat. 339. To menjavanje me spominja zaimkovih oblik, pri katerih daljšim sled6 krajše. Ali tudi tukaj je formalni element jako merodajen, ker te oblike se po Valjavčevem nauku nahajajajo le po besedah s samoglasniško končnico (gl. Letop. 1891, 41). 0 sintaktični rabi ostalih glagolov, ki so razvili krajše oblike, o členkih in besedah, ki premikajo naglas mi-se, ne da se mnogo novega povedati. Da pri glagolih, o katerih se govori, zelo vpliva poudarek, dokazujejo takšni primeri: Jima zum>ga sm>fca. Kres 4, 236. Gor. V on ima nozblc vojster 340 poleg Vo)i ma sto behoh kozic. 236 Jednako se na vzhodu razlikujeta md in ma: ka ma tvoj mouž, da je tak močen 'r1 A ona je pravla, da ne vej za driigo, neg on ma edno robučo. Kres 4, 302. Vendar mnogokrat nahajamo tudi tukaj le formalne razločke; važno je, kako daleč je združenje pri nekaterih besedah že napredovalo. Govori se na vzhodu ne smiš, nb mreš, ali ne more se trditi, da bi ne, smiš ne imelo istega pomena kakor ne smiš, ki se tudi nahaja neredko v istih narečjih; v vprašanjih govori se le: ne smeš''- Poleg ne moreš nahajamo že tudi ni• mreš brez logičnega naglasa bodisi na nikalnici bodisi na glagolu. Tudi pri logičnem nasprotji se nahaja nemre: on če, no nemre vbiti. Volkm. 42. imam se z nikalnico jednako veže kakor sem. Tudi krajše oblike glagola hoteti se naslanjajo na ne (gl. Letop. 1891 pod ne). O skrajšanih oblikah glagola hoteti brez predhodne nikalnice treba pa je povedati, da se tam, kjer se le one govore, po potrebi govornega takta lahko naglašajo ali pa ne, vendar so naglašene v veliki večini. Vse če sama žreiti . . S škrampli če izdreti. Volkm. 19. Vsak kruli rad jesti če . . No še več če 'meti. 22. Za 16. stoletje se nam pa le zdi, da se je čem rabilo za tvorbo prihodnika; vendar primeri v Trub. Duh. p. niso mnogoštevilni in tudi ni mogoče vselej določiti, nimamo li pred seboj samostalnega glagola. Tebe se čem deržati Gdu če mi zuperstati. Trub. Duh. p. Ps. XXXI. Dalm. V tem primeru nahajamo po mojem mnenji oba pomena zaporedoma. Pri Krelli pa se krajše oblike z glagolskim nedoločnikom gotovo rabijo za tvorbo prihodnika kakor na Hrvaškem: le rdci eno besedo, talcu če zdrav biti moj hlapčič. 71. (bode zdrau Trub., bo ozdraiden Dalm.) vi čete najti to deite 36. ako . . . bomo verovali . . tako Chri-stus se če v nas roditi. 41. Dvomim pa, da je razloček v pomenu pri oblikah očo in čo: Jest ti za to očo veliko terplenia naložiti. 68. Jaz te čo h’ enimu gospodu inu kr alti pbrpraviti. 112. . . reče : Se očo povb-niti. luc. 11. V razlagi imamo na istem mestu: Jaz se čo spet virniti. 122. Pomen „velle“ nahajamo namreč brez dvoma tudi pri krajših oblikah: S tim če na znanie dat. 10. Pustimo naj svit Ur hudič svoj pot gresta, lcada lih tako četa. 11. Geš li jim dati? 126. Sedaj je ta raba skrajšanih oblik omejena na Hrvaško (Kristian. 224); v starši dobi nahajam tudi polne oblike v istem pomenu: hočete najti detece plenicami obvito. ev. tern. 8. ar iz-tebe hoče mn iziti poglavnik, ki bude ravnal moje ljuctvo Izraelsko. 18. Z Ogerskega sem našel: m račun neče se vzeti. Kres 5, 636. Na zahodu je ta raba znana le na jednem kraji: „V Koboridskem [na Goriškem| Kotu delajo futurum namesto vs pomočjo pomožnega glagola ,biti‘ z glagolom: hoteti. ,Čem videti‘‘ — bom videl."' Erjavec, Letop. 1883, 204. Kako pa je sicer govorni ritem za rabo posameznih oblik merodajen, naj uči ta-le primer: Mi se črno od tebe potočit, J logu te hočmo priporočit. N. p. 1, 9. Kaj črno pa možam deliti? Jim belo hdčmo lilijo. 1, 14. Jim belega črno golobiča. IB. II. O porazstavi enklitiških besed. Kako se naj razstavljajo besede v stavku, je samo po sebi težavno učiti, tem bolj v slovanskih jezikih, ki hodijo radi pri tem svoja posebna pota. To prednost slovanskih jezikov lahko vsaka oseba porabi po svojih potrebah ali pa po svoji nastrojenosti. Razlike pa se ne ravnajo samo od slučaja do slučaja po osebah, ki govorijo ali pišejo, ampak večkrat se razhajajo nadaleč tudi posamezna narečja. Kakor v glaso- in oblikoslovji bliža se v slovenščini tudi skladnja na vzhodu večkrat huvaškosrbski. Vendar individualnosti slovenskega jezika delala se je v novejšem času večkrat krivica posebno z ozirom na enklitike. Izmed slovničarjev, ki so se za nje posebe zanimali, brigali so se za faktične razmere prav za prav le Metelko (na str. 261—264) in Navratil (str. 134—135). Vsi drugi in sicer Levstik v Novicah 1. 1858, str. 3 sl. („Napake slovenskega pisanja") in seveda tudi v „Die slovenische Sprache", Podgorski v Novicah 1. 1862, 74 sl., M. C. [Cigale] v Glasniku 1. 1862, 64—67, poskušali so slovenščini naložiti okove drugih slovanskih jezikov, posebno hrvaškosrbščine. Oni nikakor ne skrivajo, da so v nasprotji z narodnim jezikom. Levstik (slov. spr. 39) n. pr. uči o skrajšanih zaimkovih oblikah: Gemein ist die im volks-munde zwar iibliche, in der schriftsprache jedoch zu ver-meidende wortstellung: ga nismo slišali. Levstiku je seveda skrb za „pravilni“ ali „požlahtnjeni“ jezik. Podgorski pa išče za vse „napake“ grešnika v „tujščini“ (1. c. 74); izogibali bi se jim. naj po takem Slovenci, „ker so drugim Slavenom neizrečeno zoperne" (83) in zaradi „sloge“ in „vzajemnosti“ so se Slovencem še 1. 1862. priporočale daljše jedino hrvaško-srbske oblike jesem, jesi i. t. d.! Cigale pa pobija imenoma Navratila, ki brani besedni red, katerega drugi Slovani ne poznajo in kateremu se skrbno izogibljejo (1. c. 66). Iz vseh teh sestavkov zverižil je Janežič, res da z znanim pri njem taktom, svoja pravila (slovn. §. 440—2) in je z veljavo svoje slovnice podpisal po takem nauke, proti katerim sem se že večkrat moral staviti po robu. Kako velik pa je bil njih uspeh, dokazuje ravno z ozirom na porazstavo enklitik ta-le svet Stritarjev, kateremu je narodni jezik vendar velike vrednosti, nekemu mlademu pesniku, ki mu je poslal verz „Sem mislil, mislil, mislil": Da ni dobro začenjati z breznaglasnimi besedami, t o vam je že znano iz slovnice, in tega seje ogibati tudi v pesmih, torej: bilje n e: je bil. Zvon 1876, 272. Jednako v Zvonu 1. 1870, 191: Nij namreč dobro začenjati pri nas verzov z breznaglasnimi besedami. In vendar nam pričajo skoro vsaka narodna pesem, prozaiki kakor Ravnikar, pesniki kakor Prešern, isto tako zahodni dialektiški teksti vsakemu človeku jasno, da slovenščina hodi tukaj svoja posebna pota. Jaz bom tukaj razpravljal o faktičnih razmerah in se tudi na zgodovinski razvitek oziral. Prvič prašam: Katero mesto imajo enklitiške oblike, ako stoje za naglašenimi besedami t. j. ako so tudi danes prave enklitike, pri katerih pa ,‘) Ruščina jo ta pomočnik že Hkoro popolnoma izgubila in poljščina prilika m, i, imy, ide doležnikom in drugim besedam. je postranski naglas še vedno mogoč; posebno je treba govoriti o slučajih, v katerih se več enklitik stika. Drugič: Katere besede stoje pred enklitikami kot nositeljice naglasa? Ker se bo že pri teni govorilo o nenavadnih pojavih, po takem je to vprašanje že v zvezi s tretjim: Kedaj enklitiške oblike niso naslonjene? 1. Enklitike stoje v slovenščini takoj po prvi naglašeni besedi v stavku. Tedaj ga je hudič sabo pojel v tu svetu mistu, inu ga je postavil na vdrli templa. matth. 4. Dalm. Res je naša literatura malo dete v zibeli. Levst. Nov. 1858, 219 Nič se ne boj. Levst. Glasn. 1858, 2, 30. Vse jej je bilo novo, vse jo je mikalo. Strit. Zvon. 1870, 35. Misli so se jej podile po vroči glavici. Jurč. Des.br. 133. Meni se to čudno zdi. 130. Sit sojo vsz uljdji kropit, Tud jo j’ sani svitih cesar šu. Kres 4, 388. Gor. Daw j\m je biw en rumen zivat. 339. J no mu se je dopala pa si jo za ženo vzeo. Kres, 5, 31. Staj. pa dere jo je prvič vidla, te se joj je smilila. Kres, 4, 141. Štaj. doli si je seo. luc. 7, 36 Kiizm. Jezusmuje od otca Boga ime dano. ev. tern. 175. Krutoseie razserdil. 14. Sinoč mi se senja jeje zasenjala. Nar. prip. 300. Lepo ih je bilo videti. 22. se ne pritika se po takem glagolu (kakor v ruščini), če ta sam ne stoji na prvem mestu. Zastonj se t’ je tožiti. N. p. 5, 71. nise hotela razveseliti, ev. tern. 14. Bibič mu se spri-čaval. Nar. prip. 14. Deli pa se se tudi v tem slučaji od glagola, ako se nahaja v stavku pomožni glagol sem (pr. zd): Razmelcnili so se mi za trenotje megle pred očmi. Strit. Zvon 1870, 194. Popolnoma neslovenski je ta-le stavek Macunov (profesorja, ki je na Hrvaškem služil): Verbutn v nemškem jeziku prav slabo se pravi. Glasn. 1862, 68. Najbolj tesna je zveza besedice se z velevnikom in deležnikom in še tudi z nedoločnikom: Ne bojte se me ne. Kres 4, 349. Štaj. Pogodivšise palc z delavci . . poslaljeje m vinograd svoj. ev. tern. 28. pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil. Levst. Glasn. 1858, 2, 1. Kmet je kmet; suj ne zna bojevati se. 26. Morda ni prav, da ga imam v strahu, ki bi mn imel vsaj za to zahvaliti se, da sem na svetu. Jurč. Des. br. 80. to moram izpovedati se tebi, predragi moj. 94. Taka porazstava enklitiških besed je tudi kriva, da se bi na zahodu že popolnoma deli od nikalnice ne in da ga tudi na vzhodu prva naglašena beseda vedno bolj k sebi vlači: Kaj bi se ne jokala. N. p. 2, 86 (pr. Letopis 1891, 59—60). Jed-nako se objasnjuje delitev združenk.- Koder sbin koh> hodil, kbdar se ji koh, ljubx>. Kdor bo te kolb poznal; vendar tudi: kanih-kolh se obrneš. Metelko 264. Izmed drugih že prej navedenih primerov naj bo ta-le bolj važni omenjen: zerno, kotero najtije menjše od vseli semin. ev. tern. 27. Tukaj je naj bolj močno na-glašen nego kotero. 'Stavkov naglas objasnjuje tudi druge izjeme. Kerpana je to s pridom utešilo, ter jako dobro se mu je zdelo. Levst. Glasn. 1858, 2, 3. Tam Turkom je napivala. Vraz 13. (Pr. Začel je Turke sekati. N. p. 4, 22). Vprašalni stavek Al si si jo sama izmislila ? Paj. črt. 167, ima lahko to obliko tudi, če je potrjevalen, samo da je poudarek na Ali, ki je v tem slučaji protivni veznik. Če pa nosi sama stavkov naglas, bo poraz-stava taka-le: Al sama si si jo izmislila. Tudi bom, ki obrazuje z II. deležnikom preteklega časa prihodnik, nosi lahko stavkov naglas: Kaj bom si začeto. Vraz 90. Moj ljubi seka smrečico, De bo si dela barčico. 178. Kr. Ker bo me nošo cejlo noč. 187. De b6m te jemal. N. p. 2, 62. Priglihavuo boni ga k čednomi mozi. matth. 7, 24 Kiizm. Zapoj mi pesem žalostno, ki bo mi v srce segala. Jenko 13. Ljubemu bom jo na slamnek pripela. Levst. p. 25. Zvedrilo bo se ti oko. Strit zbr. sp. I. 16. Pesniški primeri so sicer vedno nekoliko sumljivi in ne smemo se čuditi, če nahajamo oboje zaporedoma: Turka čertiti učila te bom, Serdotn bom te pojila. Strit. Zvon 1876, 2. Ne vem, če je bu naglašen tudi v tem-le primeru: ov konj bu te donesel kam želiš. Nar. prip. 26; primerjaj pravilne stavke: Al ju te bunt strila. 19. dal ti bum dva veka sveta. 24. Stavkov naglas tudi objasnjuje, da enklitike ne smejo ločiti pridevkov od samostalnikov, isto tako ne besed, katere so po pomenu tesno zvezane: Njune pesmi so si podobne. Strit. Zvon 1870, 79. Bog sam se mu je bil v človeški podobi razodel. Iiavn. 1. 29. Hudo ženo sem si vzea. Paj. črt. 254. 'Se te dromne vtiče 'do mi sprevodnice. Glasn. 1867, 288. Nič novega bi ne videl. Levst. Zvon 1870, 269. Zelo kvarljiva so jim vroča jedila, žup. 61. Ramo zdej so ti ga zakopali. Vraz. 151. saj tako so si jih mislili. Vodn. 109. Tudi to se je zgodilo. Ravn. 1, 4. Srbski stavki kakor U torne je vrtu bilo svakojalcijeh . . . Tri su praznika bila (iz Daničica, Pripovijetke iz staroga i novog zavjeta) ali pa Po svojoj je slici Bog stvorio čovjeka (iz Novic 1862, 75) so v slovenščini nemožni; celd v ev. tern. tega ne nahajamo: Kem putemje Christus nas od toga i od drugeh uašeh grehov oslobodil. ev. tern. 250. Neslovensko bi bilo tudi tako postavljanje po-možnikove oblike su: U ovo vrijeme počeli su vladaoci ljude pod svoja vlast obertati, če nočemo na počeli polagati stavkovega naglasa. Brez takih hrvatizmov pa niso spisi Slovencev živečih med Hrvati in pa naših časnikarjev: Že davno meni je na srci bilo. Milan izvestil jej je (Iz „Slovenskega Naroda"). Pesnikom se dovoljuje tudi srbska porazstava: Na starem so trgu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele. Preš. 69. Zveriženi so pa ti-le stavki, katere navaja P. Ladislav | Hrovat | v svoji razpravi o členku bi (Glasn. 1864) kot primere (!): Naj bi zedinili se veljavni molje (na str. 223). Podpihuje druge, da ne bi se izpolnila cesarjeva beseda. 250. Bojim se, da ne bi se nad nami maščeval, tam. Tudi ta-le stavek ni pravilen: Saj ni najmanj- šega vzroka, da ne bi si slovenščina vselej samo podstavo za tvoritev glagola izposodila. V. Bežek, Ljublj. Zvon 1891, 113. Popolnoma nerazumljivi so mi tudi ti-le primeri Podgorskega v Novicah, 1862, 83: Ostane, če hote tepli ga. Lepo je, da smiliš se ga. Slab je vojšalc, kteri boji se umreti še se more reči, če je boji posebno poudarjen. Več takih primerov se graja v Ljublj. Zvonu, 1891, 314, celo ta-le: ki je . . . prišel opravičevat se nam. Ki se je prišel opravičevat. V neki izvirno ne slovenski pisani razpravi berem to-le periodo: Res jako predrzen in lažnjiv mora biti človek, ki navzlic tacih v nebo vpijočih grehov se tipa trditi, da se francoski narod ni imel pravice vpreti. Suklje, Zvon 1870, 200; oziralni stavek je popolnoma neslovenski, pač pa bi pričakovali : da francoski narod ni imel pravice se vpreti ali vpreti se. V sledeči periodi niti poudarek na silno nerad ne opravičuje porazstave enklitik: Bohoroiica je kraljevala tako omnipotentno, da silno nerad se je Prešern ločil od nje in se gajice poprijel še le potem, ko je videl, da ves upor nič ne pomaga. I. Bleiweis, Letop. 1875, 179. Sicer pa pazi na pravilno postavljeni besedici in se. Slovenski prozi nasprotuje po mojem tudi ta-le primer Guts-mannnov (na str. 104); Jaz bom z tebo se skusio nam. Jaz se bom . . . Poučni so tudi ti-le stavki učenca, ki je v slovenščini že jako napredoval: Kako naj ne bi se spominjala nam. Kako se naj ne bi spominjala na vzhodu in kako bi se naj ne spominjala na zahodu. Srečne deklice ste, da vse se vam zdi prilično nam. da se vam vse zdi. Nekateri stavki imajo drug pomen, če v njih ni navadne porazstave: Ker bojim se (nam. se bojim) ima poseben poudarek na bojim; Ker ravno zdaj si hodila stavkov naglas na ravno zdaj. Ali ni še je prinesla ni vprašalni stavek, ampak zatrjevalni, vprašanje bi se glasilo: Ali še je ni prinesla ? Ta dva se ne moreta trpeti, celo se sovražita nima pomena sie hassen sich sogar, ampak sie hassen sich ganz und gar. Tako, kakor je bilo povedano, morajo se vse enklitike v stavku razstavljati, to se pravi: enklitike morajo slediti zaporedoma: bralo se ji je res na obličji. Strit. Zvon 1870, 18. V prozi po takem niso lahko možni taki stavki kakor ti-le: De si njo mi ti omožil. Preš. Saj nisem te prosila, Deb bil ti me vzel. N. p. 5, 72. Moj ljubi ga nasadil, Mi ljubi ga ogradil. 2, 105. Tam Turlcam je napivala, Si v nedrije ga zlivala. Vraz 13. G do kodi ti je to povedd, Se tebi zlagd je. 122. K haski si napravi jo, Volkm 51, ima jo na koncu, da se vjema z bo. Enklitiški pomožnik sem, si i. t. d. stoji povsod, kjer se slovenščina govori, pred enklitiškimi zaim ko -vimi oblikami, le 3. oseba jednine sledi za njimi. Jnu tiim oči so se odperle. matth. 9. Trub. Jnu vsi, kateri so se ga doteknili, ty so zdravi postali, matth. 14. Dalm. Prinesel sem ti črcvelče. Kres 5, 151. Kor. Pa si mi (ja vleradla. N. p. 1, 123. Praviš, de s’ se (/vozno vstraŠil. N. p. 4, 106. Začudila sva se mu. Levst. Glasn. 1858, 1. 50. Razmelmile so se mu za trenotje megle pred očmi. Strit. Zvon 1870, 94. Jasen it,e v jasle položil, ev. tern. 177. Znamo Lože, dasmoti vgrešiU. 228. V stavku Al si si jo sama izmislila ? Paj. črt. 167, ne more biti nobenega dvoma, ako primerjamo Kaj si mi nesa sine/ca. 170- Primerjaj še Kaj si si (ja umorila, Vraz 136, s Kaj sem si ga kerstila. tam. Tudi bi spada pod to pravilo; omejuje ga le nikalnica ne, posebno na vzhodu (gl. zg. in v Letop. 1891). Ni čakala, da bi se ji dvakrat reklo. Levst. Glasn. 1858.1. 47. boljebimu bilo. ev. tern. 238. Nepravilna je tedaj ta.-le porazstava: naj ji prinesem papirja in pero, da vam bi pisala. Strit. Zvon 1870, 164. Z nekaterimi vezniki staplja se bi, b popolnoma v jedno besedo, posebno z da, tako da je na Kranjskem navadno deb. V vprašanji: Am twa ponašat Ježtša ? Kres 4, 491 Gor. je Am — a bi mi; pr. odgovor: Že h’ twa ponašat Ježzša, JJa b’ se preveč pomdzoioa. Izjeme nahajam v 3. os. množ., ali tukaj je so večkrat gotovo naglašen. Jbljanske gospč se sou jokale. Vraz. 200. Kamne si so privezali: 24. Pri Kastelci nahajam dva primera: Jogri pok so ubežali, Kir se so poprei vustili, de bi z' nym obstali buq. 392. mnogim se so skazali. 399. Vendar zraven: Judje so se špo-tali. 398. Ne tako često kakor drugači je tudi v tem slučaji porazstava besed bolj svobodna na Hrvaškem: on počesal svoje konje, lcoje mo su dali. Nar. prip. 7. Mili bože, lepa ti sem! Glasn. 1866, 403. Iz Zamladinca. Redno stoji povratni si na prvem mestu, če se z naj, da združuje v veznik: Jnu najsi (nai si Trub.) ste vi tu vidili, talcu viner niste pokure sturili. matth. 21. Dalm. Izvirni pomen besedice si se je seveda že popolnoma pozabil. Primeri za je: Podobe so molili namest njega, ki se jim je maliki reklo. Ravn. 1. 25. Zazdelo se mi je, da se jej je lice malo oživilo. Jurč. Des. br. 104. Jslcd jo je, najsi) jo je. Vraz 88. Krajcarja mo je zmdnjkoim. Kres 4, 339. Gor. daw jam je bito en rumen zicat. tam. prizvao jo je k sebi i erkao ji je. luc. 13, 12. Kiizm. kndoseie rasserdil. ev. tern. 14. duženseje okerstiti. 253. Vsled tega razstavljanja bi se lahko mislilo, je je močnejši nego druge enklitike ali pa sploh ni enklitiški, ker zajema mesto pomožnika bom in drugih glagolov; vendar večkratna apokopa tega je kaže, da je to krivo: Tud jo j’ sam svlth cesar šu | kropit| Kres 3, 388 Gor. S ta d mr; a mej ivabjimala. Cirkno. Arch. VIII. 281. Tako razstavljanje velja tudi za druge enkli-tiško rabljene besede: noč bla je jako temna. Kres 4, 298. Štaj. Da se s to obliko prav lahko stikajo tož. edn. sr. sp., tož. množ., rod. edn, žensk. sp., bilo je že povedano (Letop. 1891, 30.) Izjeme od tega razstavljanja besedice je nahajajo se na Koroškem in Hrvaškem1), kjer se je ravna po drugih oblikah tega glagola. Navratil poroča (na str. 134), da se na Koroškem sliši: de je ga vidil; da je mu dal. Po takem nahajamo tudi pri Gutsmanu (str. 104): Ta fant je se plakati, vendar zraven: on se je z meno prepirati. Nam je se veseliti ima že conf. gen. (Slav. Bibl. II. 172), ali s tem še se ne trdi, da je ta spomenik iz Koroškega. Tudi iz cirkljanskega narečja lahko navedem primer: sej mu že tvadtdr^a glaica prm. Arch VIII. 275. Tudi iz jedne kranjske narodne pesmi: Ljubljanski votšmed je ga zlio, Vraz 185. Primeri iz Hrvaškega: grof je joj rekel. Kres 4, 506. Ali ju je on ve dal. tam. Pale je ji bilo žal. Nar. prip. 15. i vu-čivala je ju lepimi pesmami se baviti. 57. sreč«, da je ga vbol med eanjke. 88. i tak je jih snepal in umoril. 90. Zraven pa se tudi tukaj nahaja često navadna porazstava: grof ju je navek gledal. Kres 4, 457. i ju je nji dal. Nar. prip. 45. pitala ju je. 62. oprava ji je bila knkti beli sneg. 22. Tudi oboje nahajamo v sosedstvu : i odnesla ju je. — morebiti je ju ona zaklela. Kres 6, 230. Kajti joj je otec rekel — grof je joj rekel. 4, 306. a to je mu bil brat; kmalu potom: ni znal, da mu je brat. Nar. prip. 95. Za Ogersko izpisal sem si ta-le primer: Deset je ji’ vu računi bilou. Letop 1877, 107. Čudna je nepravilna porazstava pri Levstiku: Bolelo je jo srci. Vodn. sp. 174. Semiča je hitra, al smert je jo vjela. pesn. 26. Pri ostalih dolenjskih pisateljih ne nahajam ničesar podobnega. Je li mnogo verjeti tem izjemam v ev. chron. in v ev. mayr, ne bi hotel takoj trditi, vendar pomni: kolikor je jih vjega gori vzelu. ioan. 1. ev. chron. kulikar pa je jih njega — ev. mayr. 21. inu je jo | gobo | nateknil na en ter st. ev. mayr. 126. Jednako kakor pomožnik sem stavijo se na vzhodu tudi posebno skrajšane oblike glagola bodem. Lepdm njih opravila. Vraz 58. Ode mo jo načeo ? Paj. črt. 42. Po njih de se setala. Vraz 92. Tri rici ta mi povedala. 125. Slcoro mo se mertvi pekli. Dainko pp. 178. Če te me nesli križam svet. Paj. črt. 225. Da do te phpelali, Piti d6 ti dali. Vraz 90. Ci de mi z tebom mreti, ne zatajim te. marc. 14, 31. Kiizm. Na vse veke te se veselili. Letop. 1874, 115. Le členki st oj <3 pred njimi: Oni pa do mi pričali. Vraz 95. Enok sem pri njoj spri. 121. Kak pdš mu, Minka, pevala. 127. Jaz pam ti ga napravila. Paj.'črt. 32. Po takem bi pričakovali, da se tako razstavljajo tudi krajše oblike bom i. t. d.; to se semtertje tudi godi: Kdo bo te tej pasa. Paj. črt. 133. Zdaj bos mi žena zaročena. Vraz 61. Naglaševanje v tej zbirki tudi ni vselej zanesljivo, ali tukaj mu smemo bržkone verjeti; ‘) Zanimivo razliko mod Stokavščino, čakavšCino in kajkavšCino gl. pri L. Zimi, str. (M—70. z druge strani pa ravno boš nadomešča večkrat -š ali pa -deš. Vsakemi boš se milo. Letop. 1874, 114. Vendar gotovih primerov ne morem mnogo navesti in zdi se mi, da je tudi na vzhodu, posebno pa na Hrvaškem, isto razstavljanje enklitiškega bom navadno kakor na zahodu in v književnem jeziku, namreč po zaimkovih oblikah. Pr.: ta ga bo zgubil, matth. 15. Trub. s cim se bo solilu. matth. 4. Trub. Jez sim za te se pripravil, De se ti bom v bran postavil. N. p. 2, 62. Ternje in osat ti bo rasel na-nji. Ravn. zg. I. 13. in vbil me bo. .16. Dejalo se mi bo. Strit. Zvon 1870, 2. Na zahodu se tako razstavljajo tudi najkrajše oblike: A ivozu mevš za boži won. Kres 4, 492 Gor. Surdžmk mev ustrelu tam. 490. Ki t m dan za luon. Cirkno. Arch. VIII. 111. Jest si, m smejdu. 280. td se u že dabllu. 116. Izmed zaimkovih oblik stojč se, si vedno pred vsemi drugimi na zahodu; na Hrvaškem in semtertje tudi drugod na vzhodu, na Dolenjskem in celč na Notranjskem nahajamo pa tudi izjeme. Ne boste se me iznebili ne. Jurč. Des. br. 72. Rajši se ti bom opravičeval. 98. zazdelo se mi je. 104. Danes se mu je še veliko lepša zdela. 33. Krhlje vse so se ga polastile. Preš. 143. Po maji misli se mi zdi. N. p. 2, 23. Vitu prinesel svitlo britev, Si jo je v sreč zasadil. 1, 96. Senjalo se mn je. Kres 4, 142. Štaj. Al si si jo sama izmislila ? Paj. črt. 167. Ti si on moj lubeznivi sin, vu kom se mi je dopadnolo. marc. 1, 11. Ktizm. Kd si jo je za ženo vzio. 6, 17. smiluj se mi. 10, 47. prosijo ga, kd bi se ga dotekno. 8, 22. Za ženo si jo je zeo. Kres 5, 610. Hrv. te se joj je smilila. 4, 141. Hrv. Izjeme: videlo mn se je. Nar. prip. 43. Ribič mu se spričaval. 14. Dopal ji se je jako. 47. a on jim je se molil. 54. Sinoč mi se senja jeje zasc-njala. 300. Dečko ji se pokloni. Kres 5, 461. Hrv. Kaj ti se je senjaloY Krist. 144. Milo mi seje tužil. 147. Nevda mu se. 149. Zareklo mu se je. 158. V ev. tern. je tako razstavljanje celč pravilo: smilujmise 274 (pr. gorenji primer iz Ogerskega). Zdto-tise žalostno tužimo. 229. Nedajnamse zgizdati. 190. akomuse pripeti. 269. akomuse prem onda zdravje povirne. 270. Sicer primeri iz vzhoda niso mnogoštevilni: O vrni mi se skoro spet. Aškerc, Balade in romance. 79. Silno se pokriža Da napast mu reč se ne. približa. 56. Jeli joj se bo kaj sikalo ? Glasn. 1866, 368. J no mu se je dopala. Kres 5, 31. Štaj. Vendar nadaljevanje stavka glasi se tako-le: pa si jo za ženo vzeo. Jednako stoje poleg sebe: naj mu se na mejdan postavim, a kak očem se mn postaviti ja siromak? 69. Hrv. Iz Štaj. lahko še navedem ta-le primer: Utrinole so mu se solze ko jagode. Nov. 1859, 69, iz neke narodne pripovedke, zapisane od B. Raiča in zaradi tega po jeziku ni posebe zanesljive. Za Dolenjsko in Notranjsko mora mi pričati Podgorski, ki trdi (v Nov. 1862, 91), da se tam govori kakor v srb. in hrv. mu se, jim se, zaradi česar naj se tudi v Ut' tem zložimo s svojimi južnimi brati. Posamezni primeri nahajajo se tudi v književnosti: Tako ti se je tukai godilo. Krell 61. Kaj ti se zdi/? 125. po svojim sim pisal, kakor sim jih se nekdaj v svojima kraju pastir še navadil. Ravn. 1, IV. V N. T. biblijske družbe, katerega so prestavljali razni prestavljalci (pod Miklošičevim nadzorom), nahajam v Matevževem evangeliji vedno štokavsko porazstavo: pa smo prišli, da mu se poklonimo. 2, 2. Prosite in odprlo vam se bo. 7, 7. in odpiralo mn se bo. 7, 8. odpustilo mu se bo. 12, 32. ne bo mu se odpiralo, tam. Vendar mora biti pravilna slovenska porazstava tudi na Hrvaškem jako navadna, ker se v književnosti tako razkorača, da Budmani v „Radu“ LXXX. na str. 185 toži: Jeli potreba pisati: Ja se ga bojim, kad može biti da nijedan štokavac tako ne govori nego: Ja ga se bojim? — Iz tega je razvidno, kako tudi v takih rečeh slovanski jeziki in njih narečja hodijo svoja pota. Kar se tiče ostalih en klit iških zaimkovih oblik (t. j. zaimka 1. in 2. osebe in zaimka jia), postavlja se pravilo (Metelko 263), Kristianovid 223), da stoji dajalnik vedno pred tožilnikom; Murko (str. 154) dostavlja k tožilniku po pravici še rodilnik. Jaz navajam n. pr. primere, v katerih stoji osebni zaimek v dajalniku: •les t’ (ja nazaj na niorzm ddt’. Kres 4, 237. Gor. Dajte mi jo — dajte mi jo Vraz 197. Nedam ti je — ne dam ti je. 198 (primer za rod.). Povem ti jo, ne bode laž. N. p. 2, 48. Pa zakaj ti jo pravit čem. Volk. 47. nebitiga bili v ruke dali, ev. tern. 51. Pa ti jih pripeljani domu. Zvon 1870, 69. Ti primeri kažejo, da stoje na drugem mestu le tožilniki, oziroma rodilniki zaimka jz; ne nahajam pa nobenih primerov za enklitiške me, te in isto tako se čudim pojavu, da v svojih jako obširnih izvlečkih iz cele književnosti nisem našel daj. mu, ji, jim pred tož. me, te. Zapazil sem le jeden primer, kjer se te enklitike stikajo: ako te mu ne dadem, naj mu se na mejdan postavim. Nar. prip. 69; vendar tukaj ni omenjene pravilne porazstave, kar je tem bolj važno, ker v naslednem stavku mu stoji celo pred se. Menim tedaj, da pri stikanji enklitiških oblik brezspolnega osebnega zaimka z zaimkom jz ima povsod prvi prednost, tudi v daj., ali ti slučaji s tož. zde se mi sploh redki. Iz Nar. pesn. lahko navedem: Sram me ga je nositi, N. p. 5, 38. Jaz pač ne grešim proti svojemu narečju, a,ko obrazujom te-lo primere: Mati te mu pohvali, On me joj (ji) pokaže. Ti me jim priporočiš. Nahajajo pa se tudi izjeme od navadnega pravila: da ga mi. bo ustrelil. Jurč. Des. br. 47. A ga mz bote šenka/z. Kres 4, 339. Gor. A ga mz bote merkalz. tam. Jaz mislim, da se ne motim, ako krivim v obeh poslednjih primerih ritem, ker verz je jambiški in ga gotovo močneje naglasen nego mi (pomni, da se mi lahko apokopira, ga pa ne). V gartelni rastejo rože lepe, Djekle natergaj jih mi. Vraz 188 Kor.; tukaj je zopet mi naglasen, zaradi česar stoji na konci. Popolnoma razumljiva je izjema, če se ga v zanikalnih stavkih rabi skoro kakor členek, ki se na vzhodu celo pritika nikalnici: Ni ga ti boljega. Vodn. 37. Pravilo, da dajalnik stoji pred to žil ni kom, velja pa vselej, če se stikajo oblike zaimka jv Prerokuje mu jo. Ravn. 1,23. To sem mu jo pa zasolil! Strit. Zvon 1870, 29. naje ne vida, kaj sem mu ga akril. Kres 4, 348. Štaj. en driigi pa mn jo je odrata. 349. Rok obe bo v klado vtelcnil, l>a mu ji odreže noš. Volk. 57. Zatožili so mu jih bili. Ravn. 1, 58. in jim ga je zopet vsilil. Preš. 192 op. 4 (v prozi). Ta pravila veljajo tudi takrat, če enklitiške oblike obra-zujejo z nesklanjanim ki oziralni zaimek: Zelen pušelc ma, ki sem mu ga dala jas. Vraz 180. To ni za velikana, ki se mu pravi Berdavs. Levst. Glasn. 1858, 2, 5. Cernu upanje, ki jej ga jaz dajani, po malem zopet jemljete’? Jurč. Zvon 1870, 195; pri Jurčiči nahajamo pa tudi izjemo: poklicala ga |je| k za j ut reku, ki ga mu je, na mizo postavila. Des. br. 33. 2. Za besede, na katere se enklitike naslanjajo, ne moremo najti obče veljavnih pravil. V slovenščini lahko vsako besedno pleme, vsak stavkov člen začenja stavek. Navadno ima sicer osebek to prednost; ker se pa ta večkrat ne izraža (če se opuščajo osebni zaimki), stopajo dopovedki na prvo mesto, ali tudi predmeti in prislovna določila lahko začenjajo stavek, naj si bo osebek izražen ali ne (Pr. Janežič, slovn.r> § 440, 4, a—c), lhg je stvaril človeka po svoji podobi, lahko se tudi glasi: Človeka je stvaril Bog po svoji podobi ali pa Po svoji podobi je stvaril Bog človeka. V obeh poslednjih slučajih poudarja se predmet, oziroma prislovno določilo. Na začetek se postavljajo sploh besede, katerim se daje prednost: Samy sebe so s šibami . . . močna tepli. buq. 89. Pazi tudi na primere na začetku točke 1. in na opombe, ki so bile tam navedene. Nenavadno je treba imenovati to-le porazstavo: Čudila Marija in Jožef sta se, Ravn. 2, 37, namesto Čudila sta se M. in ,J. Vselej pa taki porazstavi vendar ni namen poudarjanje, posebno prislovi in prislovna določila stoje često na začetku, ker tam sploh ne ,bi moglo nič drugega stati. Po tem ti precej boljši bo. N. p. 1, 110. Po njih de se šetala. Vraz 92. tamomuje pojti. ev. tern. 237. vpekel ti je pojti. tam. Najbolj ja,sno k;iže se to pri vprašalnih členkih in veznikih, naj si bodo priredni ali podredni: za njimi, za oziralnimi zaimkih in prislovi sledijo vedno takoj enklitiške besede. Le veznika a in i po Kristijanovimi (str. 224) nista godna za prvo mesto. Vendar jaz nahajam poleg i videlo mu se je, Nar. pr. 4.'5, tudi i ju je nji dal 45, poleg a on jim je se molil 54 tudi a je nje vo piisto. Kres 5, 247. Ogr. Na zahodu se a redko nahaja sam: A ivozu mevS za boži won. Kres 4, 492. Gor. i tam popolnoma ne znajo, rabi se večinoma proklitiški in (gl. Letopis 1891, 46 47). Pesniki pa stavijo enklitike semtertje res daleč za oziralnimi zaimki in vezniki: Premnogi, ki dušo obup jim je tri, Greg. 96. Da poljubim ji cvetoče lice. Strit Zvon 1876, 49. Večkrat je treba vzrok iskati le v tem, da se kaka beseda posebej poudarja: Spoznalo bi v potoku rado, kaj višja jej namenja moč. Greg. 8. Mi dosedaj nismo delali razločka med glavnimi in podrednimi stavki, kakor se to godi v šolskih slovnicah. Vendar je treba posebej govoriti o zloženih stavkih in še posebej vprašati, kje stoje enklitike v stavkih, katere kalajo zvalniki, apozicije ali pa srednji stavki. Tudi tukaj skušajo slovenščini naložiti okove. Uči se, da tudi v takih stavkih enklitike ne morejo stati na začetku. To je resnično, če oziralnemu zaimku ali prislovu v sledečem stavku odgovarjajo kazalni. Kar se v igri dobi, to se v igri izgubi. Kakor se zlato v ognji spozna, tako se pravi prijatelji v nesreči skušajo. (Iz Janež. slov. 5 § 442, 4, b, «). Kar sem obljubil, to sem storil po svoji moči. Strit. Zvon 1870 (epilog). Pa dere jo je prvič vidla, te se joj je smilila. Kres 4, 141. Ce pa stavka ne vežejo kazalniki s predhodnim, stoji naslednji stavek, oziroma drugi del razklanega stavka, v tako tesni zvezi s sprednjim, da zajemljeta mesto prve naglašene besede in po takem slede enklitike za njim. Večkrat pa je treba to objasnje-vati s tem, da enklitike v slovenščini lahko izgubljajo sploh svoj prvotni značaj in po takem stoje na začetku stavka. Inn kadar so ga vgledali, so ga prosili, matth. 9. Dalm. Kedar je Abraam devet inu devedeset let star bil, se mu je gospod prikazal. Krell 47. Ker palc nei nyč odgovoril, ga je viši far zlu rotyl. buq. :192. Kadar so ony to zvtzdo vgUdali, so se obveselili s prevelikim veseljom sglnu. ev. mayr. 41. Ce je ze tako malo pameti treba, da se vlada veliki — svet, je pač nič treba ne bo, da se naredi dobra pesmica. Strit. Glasn. 1867, 59. Čigavo je pravo, sem jim še le jaz razsodil. Nov. 1858, 243. Kdor je /besede] ne ve, se ji naj privadi. Raič, Glasn. 1858, 2, 151. Komur je leskovec v mladosti teknil, se bo v starosti tudi zanj potegnil. Nar. pregovor. Glasn. 1859, 1, 110. Kakor bi se mu nebesa odperle, se razveseli. Slomš. Neb. hrana 38. Zakaj le kdor je z malim zvest, se mu bo veliko zaupalo. 43. Ce j pa rdeča, ji pa prdwijo r-dečbca. Baud. otč. EL. 67. Gor. Primeri iz vezanega govora: Kar, Certomir! te na življenje veže, Se ml iz tvojih prejšnjih dni odkriva. Preš. 175. Ko bila se 'naučila Vsih resnic je vire prave, Jo je kerslil, potlej niju Je po-ričil grajski pater. 49. In ko njo bo videl, ko po vrtu hodi, Mi jo bo pozdravil. Jenko 45. Če sami je nam ne daste, Jo po sili vzamemo. N. p. 1, 1. Da je še igrd mhiote tri, Ga je pita satan vrag. Vraz 7. Ko je te besede ’zrejcel, Se je spremenil koj ta prali v pepel. Glasn. 1863, 157. Gor. Ci ga vzenie, ti je brat; Ci pa ne, te nima rad. Volk. 40. Ci češ, si znaš od me je vzeti 59. Kda pa so še spečeni, Si je vzetnem hitro s peči. Dainko vpp. 83. G da je prišla domu, so se joj vsi čudili. Paj. črt. 113. Ge se mu en fantek zleze, Mu še cokle gor priveze, Ga zuzene ovce past. 158. Nenavaden je ta-le primer, kjer bi zaradi nasprotja pričakovali daljšo obliko: Kdor njo ljubi, ga ljubijo v nebesih in na zemli. Ravn. 1, 53. Neslovenski je stavek: Ako se odpeljeta zjutraj ob petih, še sta pred veliko vročino v Jesenovci. Erjavec, zbr. sp. I. 201. Primeri za razklane stavke: Človeka, ptica, se mi boj. Strit. zbr. sp. I., 35. Burovš, po latinsko ursa maior, se mu pravi tudi velki voz. Vodn. 95 (v prozajični opazki). Drug lconj, se vi, bi te brcnil. Aškerc, Ljub. Zvon 1891, 193. Nič ne storite nikoli, česar, z vi naj se, bi se mogli sramovati. Ravn. 1, 12. Zakaj rauno z to mero, z katero vy merite, se bo vam tudi merilu, luc. 6. Dalm. Iz leti bratvovščine bratje inu sestre, karkuli z’ enu dobru, andohtlivu deilu sturi, si zaslušijo stu leit odpustka. buq. 68. tudi njegovi prijatli, če so pravi, mu še zvesti ostanejo. Slomš. Neb. hrana 10. Vsi ti darovi božji, ki se nahajajo redko skupaj, so mu pomogli čez vse napotke in zapreke. Strit. Zvon 1870, 44. Zamaknen sem stal pred tem Apollonom, kateri, če ga gledaš nekaj časa, se ti zdi, kakor bi se ti jel bližati. 4. JJiše črni Arapin, da, ako mu ne dd svoju kcer, mu se na mej dan postavi. Nar. prip. 69. Od straha, de nadUšne poezije Bi ne biU ti, mi serce trepeče. Preš. 146. Zverižen je stavek: Pa tudi ljubljanski raki, ki se lovi v Ljubljanici, Gra-daščici, Iški in v drugih po ljubljanskem barji tekočih potočili, na dobrem glasu so pri vseh poznavate!jih. Erjavec, zbr. sp. I. 215. Če je Erjavec res sam napisal ta in že prej omenjeni stavek, bil je pod vplivom hrvaščine, kar bi bila pri njem celd naravna reč. To razstavljanje je tako navadno, da ga lahko imenujemo pravilno; izjeme se sicer tudi nahajajo, ali vzrok jim je večinoma poudarjanje kake besede. Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev nima, nosil je je z bekovo Mo prevezane črez ramo. Jurč. Des. br. 16. V celem pa je treba priznavati, da tako razstavljanje proti vzhodu pojema. T gda bi ga ne najšli, povrnoli so se v Jeruzalem, luc. 2, 45. Kuzm. O v, gda ju je opazil, rekel ji je. Nar. prip. 3. Tako se razstavljajo enklitike v hrvaščini-srbščini in zaradi tega moralo bi po mnenji nekaterih popravljalcev tudi pri nas tako biti. Podgorski (Nov. 1862, 83) obrazuje tedaj take stavke: Kjer se ne seje, ne šanje se. Kdor se ne osveti, ne posveti se. (Ta stavek je prosto vzet iz srbščine). V pokrajinah, v katerih se piše slovenski jezik, reklo bi se: se ne šanje, se ne posveti. Ge Bog ne pomaga, naš trud je zastonj. Kdo bi vedil, precej bi ti povedal. V teh slučajih se posebno poudarjata besedi trud. in precej. Podgorski sicer dobro ve, da se oddaljuje od narodnega govora in zaradi tega predlaga razna zdravila. Taki stavki naj se začenjajo z drugimi zaimki1) ali pa se naj rabijo daljše oblike: Ko bi vedil, to (tako) bi precej povedal. Da nisi prišel, to nas je bolelo. Kdor bi koli prišel, ja bi ga lepo sprejel. A ko vse popijem, meni bi škodilo. Taki slučaji so mogoči, ali to (tako), ja, meni se posebno poudarjajo. Jednaki so primeri, katere Janežič z istim namenom navaja (slovn.5 § 442, 4, b, p): Ce si sam ne znaš pomagati, jaz ti ne morem. Kdor se slovenski govoriti sramuje, njemu se bo jezik grdo zapletal, kedar bo po domače govoriti potreba; le kogar slovenščina veseli, on bo čedno govoril, kakor se spodobi omikanemu Uoveku. Slomš. Prisiljena raba kazalnih in celd osebnih zaimkov žali čut za jezikovo pravilnost tako, kakor n. pr. nepotrebna raba daljših oblik in osebnih zaimkov pri pisateljih 16. stoletja. Razen tega skuša Podgorski razjasniti „napake“, katerih ne more tajiti. Slovenci imajo bojda zaimke in členke na misli, izpuščajo pa jih v hitrem govoru: Kjer se ne seje, (tam) se ne žanje. Kedar ni mačke doma, (tedaj) so miši dobre wlje. i. t. d. Prav zabaven je ta-le vzrok, katerega pa je tudi Janežič (na o. m.) vzel v svojo slovnico: ,,Včasih se nam tudi dolgejša oblika v hitrosti obrusi, tako da nam nje prvi konec ostane v ustih.“ Kdor maže, (nje)mu kaže. Kdor tepe, (nje)ga lepo. Z razklanimi stavki postopajo popolnoma jednako. Podgorski (na o. m. 84) tedaj navaja take primere za konstrukcije z deležniki: Turki, pobiti pod Dunajem, razbežali so se na vse strani ali pa na vse strani so se razbežali. Zakon, primerno razglašen, vezaven je za ves narod. Tudi M. C. | Cigale] bi rad v Glasniku 1. 1862, na str. 64—67 slovenščino preustrojil po srbščini in navaja po takem mnogo srbskih primerov. Navajam še le nekaj stavkov iz peresa pisateljev, ki hrvatijo: Ker pa imamo saj nekaj časa, . . dolžnost nam je sveta (nam. nam je sveta dolžnost). Kratice, kar sem jih rabil, sledeče so glede imen. Macun, Glasn. 1862, 68. Toda njega slovniški spisi. . nekam so izginili. Fekonja, Ljublj. Zvon 1891, 616. Levstik pa se je tudi v tem oziru pregrerešil celo nad Prešernom : Ker sim se sam bil vsmertil, je zdej prepir zato. Preš. 73 — zdaj je . . Levstikova izdaja, str. 104. Škoda, da je tudi tako postavljen ni enkli-tiški in zastopa močno naglašeni zdej! Ali ne samo glavni stavki, ki slede za podrednimi, za-čenjajo se z enklitikami, ampak mi jih nahajamo tudi na začetku skrčenih stavkov. Petrus ga je sabo pojel, ga je ') Tudi Liebsch uči za gorenjo srbščino (wend. Syntax 228), da se LužiCani skuSajo izogibati ti razstavi z „vorsdilagswortchcn“ to. začel svariti, inu je djal. matth. 16. Dalm. vzame ta kruh, zahvali, rezlomi, ga da suym jogrom. Trub. Catech. 1550, 74. Pomni, da Trub. večkrat rabi krivo daljše oblike in da se tukaj o germanizmu ne more govoriti, ker v nemščini stoji glagol pred zaimkom (und gibt es). Stopio do Christusa, ga zbude, inu reko. Krell 79. Inu pole en gobovec je primi, ga je molil, inu je djal. ev. mayr. 49. Ti nam otM si čolnič, si mu z jddrami kermo popravil. Vraz 95. Muha, se je stegnila, Si je nogo zlomila. N p. 5, 22. Ravbar zjutraj rano vstajal, Se po gradu je sprehajal. 1, 57. Kn starček je bil, Je vince rad. pil; Je glažek izpraznil, Je druz’ga nalil. Nar. p. v Jurč. Des. br. 37. Tvoje smo svetnice, Se ti poklonimo. Vodn. 49. Za Mie je roki. perjel, Na serce stisnil, jo objel. Preš. 51 = in (!) objel. Levst. Zarotil se je, se je zaklel. 86. Plane nanj, se ga oklene. Strit. zbr. sp. I. 71. Tudi v prirednih glavnih stavkih in v samostalnih srednjih stavkih stavijo se enklitike jednako na začetek. Gotovo sim jez kbrščena, Mi je ime Marjetica. N. p. 2, 11. Ona prišla je v zelen gojzd; Se je storil terden mrak. 1, 84. Dovolj je spomina; Me pesmi pojo. Vodn. 27. Prva, tiskana polovica nima napisa: se je zgubil. Nov. 1862, 43 Ne boj se, ji reče, ne boj gr omenja. Preš. 71. = on (!) reče. Levst. O kako bi bilo lepo, mi pravi enkrat, ko bi ne bilo hudobnih ljudi na sveti. Strit Zvon 1870, 66. Oziraje se na poslednja primera naj omenim, da se je Podgorskemu v razpravi „o slov. naglasku ali akcentu" (Novice 1863) prigodila nesreča, da je napravil sam od njega grajano napako : Rusi, mi se vidi, naglasujejo sploh kakor čakavci (na str. 107); malo prej pomaga si sicer z besedico to: Kar se tiče krajev, to se mi vidi, da se kranjski Gorenci drže najčisteje jambovskega ritma. Po vsem tem, kar je bilo povedano, se pač ne bomo več čudili, ako enklitike lahko sploh stojč na začetku stavkov. Primerov je v uvodu in v oblikoslovji bilo navedeno dovolj. Nahajajo se v velikem številu pri pisateljih 16. stoletja in pri narodnih pisateljih naše dobe; v narodnih govorih je takih primerov vedno menj proti vzhodu. Če se je tudi temu stavljenju enklitik v novejšem času boj napovedal, uhaja še vedno cel (5 najboljšim pisateljem. Mu boš pa odpustka kupila. Jurč. Mladika, 158. Nemiren, tovariš si moj, se mi zdi. Aškerc, Balade in romance 103. Cel<5 v popravljenih izdajah pušča se jim taka posebnost: 1-i, če boš tako siten, ne boš šel nikoli več z menoj — me zavrnejo stari oče. Jurč. zbr. sp. II. 142. Treba je omeniti, da enklitike tudi pri takem razstavljanji ohranjajo svoj red: So me napravili. N. p. 1, 28. Se je rodil en nov kralj. 9. Se mu Herodez je nameril. 10. Izvedeli bi vendar tudi radi, kaj je vzrok temu nenavadnemu pojavu. V sorodnih slovanskih jezikih nahajamo ga le redko,1) pri naših najbližjih štokavskih sosedih ga sploh ni. Najbolj je slovenščini v tem podobna bolgarščina. Stavkov, ki se začenjajo z enklitiškimi oblikami, kar mrgoli v narodnih pesnih, pripovedkah in pregovorih.2) N. pr.: Se razljuti Samo vila, Ta otpmci rusa kosa, Mu sopnala hrza konja. Miladinovci, Blgarski narodni pesni. 1. Si go klade na krevet-ot. 2. Kakor v slovenščini (Se kralj Matjaž oženil je) začenjajo se tudi pesni tako: Mi stanula rusa Stana. 5. Mi kinisa sveti Petar. 49. Da o tujem vplivu pri nas ne moremo govoriti, kaže bolgarščina; sploh pa nemščina, katero bi lahko pri nas krivili, nima ničesar podobnega. Naš jezik se je v tej reči jednako samostalno razvijal kakor ruski, ki je zašel v drugo skrajnost, ker je izgubil tudi one enklitiške oblike, ki so bile praslovanske, kakega go ali mu pa sploh ni razvil. Če se pravi, da so enklitike v takih slučajih prav za prav proklitike,3) nam ni mnogo pomagano, ker s tem še vedno ni razloženo, zakaj so zapustile svoje naravno mesto. Sicer pa tudi ta izgovor nič ne pomaga v takih primerih kakor: Mi je pisal moj gospod. N. p. 1, 19. Te pri kralju bodem zgovorila. 2, 22. Mu srci se vnelo je. Preš. Kres 3, 328. Meni se zdi sledeči pot tega raz-vitka verjeten. Potrebe ritma v poeziji in v govoru, pesniških in govornih taktov, nalagale so prvotno enklitiškim oblikam podreden naglas, ki se je s časom vedno bolj krepčal, tako da nahajamo danes pri tako dovršenem pesniku kakor je Stritar prav močno naglašene krajše zaimkove oblike. V zloženih stavkih pa so se enklitike, ki začenjajo naslednje ali pa vtisnjene stavke, sprva vendar naslanjale na predhodne stavke posebno pri hitrem govorjenji, ker v govoru se ne ločijo tako nagledno kakor za naše oči na papirji z vejicami; v takih slučajih stojč dandanes enklitike redno na začetku. Danes se tudi samostalni stavki, posebno v narodnih pesnih in pregovorih, često začenjajo z enklitikami, kar daje jeziku nekaj lahkega in gibčnega. Metelko je hotel ta pojav v pravilo spraviti in uči (st. 263): Kranjec stavi rad tudi breznaglasne zaimke pred pomožnik bom in pred druge glagole, če glagola noče poudarjati. Naravni nasledek tega pravila bi bil, da se breznaglasni zaimek stavi vsaj po velevniku, kar Metelko res trdi. Ali jaz sem zapazil tudi več primerov, ki temu oporekajo: Me pusti živ’ga, zdrdviga! N. p. 2, 40. Se perkaži. Preš. 9. V hram poglejte, mi povejte. 9. Pred, ko greš v Oglej čez goro zeleno, Se prim mene odpovij zmotnjavi. 291. Omenjam še, kako brezmiselno je „ popravljal“ Levstik Prešernove poezije, ker enklitik ni pripuščal ne samo na za- ') Pr. Letop. 1891, str. 9. 9 Pr. Jakičevo opazko v Arch. f. slav. Phil. XIV, 115. “) To misli tudi Jagie na o. m. četku stavkov, ampak tudi na začetku Verzov jih je preganjal. Junaka vabi boj, ne bo Se trudil on z perfaam. Preš. 23. (on trudil se — Levst.). Ni dano mu ptice Si ljubico zbrat. 25; tu si je pomagal celtf z germaniznom: „z&“ ljubico. Tukaj je popravljanje že popolnoma neumestno, ker Westplial (nhd. Metrik 60) uči po pravici: wie der dichter zu schreiben beliebt, ob die beiden periodischen reihen in eine zusammenhangende zeile oder nicht, ist ftir die rythmische eigentiimlichkeit der periode ganz und gar gleichgiiltig. Popravki in dopolnki k razpravi v Letopisu za 1. 1801. Na str. 7, vrsta 4 namesto: z jambi beri: z daktili. Na str. 7, vrsta 24 namesto: poleg drugih beri: poleg sebe. Na str. 17, vrsta 19 namesto: se beri: se. Na str. 34 izbriši 12. in 13. vrsto (bich beri: bič, tudi na str. 18, v vrsti 2 L). K str. 14, v. 4 in sl.: Da je na Dolenjskem naglas muzikalen kakor uči P. St. Škrabec, potrjuje mi odločno g. prof. A. Bartel in sam sem se tudi o tem prepričal. Na str. 31, v. 40: Zanimivemu dajalniku <‘ dodaj še jednak mestnik : Poleg pala vuska steza, po je ide mladi jagar. Plohl 3, 38. Na str. 51, v v. 10 delam krivico P. St. Škrabcu, ki tendar tolmači pravilno, ne kakor Levstik (Cvetje z vrtov sv. Frančiška, lotn. I. 6. zv.). IIVIIII1!!;!!!;!!!!1!1!..................................."■! Jošt Josip Turn. (1533—1589.) Spisal Ivan Steklasti. Irofje Turni-Valsassina so kaj stara plemenitaška rodovina; po nekem Eriprandu, princi francoske kraljevske porodice, so neposredni moški potomci Karla Vel. Vse druge pripovesti o tej rodovini niso utemeljene, dočim se del le-t& deloma z listinami dokazati. Ko je 1. 998. pobegnil Eriprand s svojim bliznjakom Aliprandom iz Francoske na Italijansko, vzprejel ju je v Lombardiji grof Tatio Valesassina prav gostoljubno na svojem dvoru. Tukaj sta se kasneje oženila oba brata s hčerama gostoljubnega grofa. Dočim sta imeni Tatio, kasneje Taksis, ter Vallesassina, kasneje Valsassina, čisto jasni, niso zgodovinarji popolnoma složni v tolmačenji imena della Torre, de la Tour, Turn. Neki trdijo, da je to ime od nekega posestva la Tonr, katero sta imela oba omenjena brata po svoji materi v Burgundiji, ter bi bila na tak način to ime že s seboj na Laško prinesla; Po drugih pa sta dobila ime della Torre po svojem tastu, ki ju je tudi posinil, šele po njegovi smrti 1. 1055.; ali zato sta se odpovedala kraljevskemu naslovu. Neki prednik Tatijev pa je dobil naslov della Torre po sv. Ambroži. Le-tž ob svojem času duhovni in svetovni poglavar mesta Milana izroči ob času, ko so se vzdignili Arijanci proti njemu, obrambo sedmerih milanskih vrat s stolpi sedmerim vitezom sedmerih plemenitih rodovin milanskih. Branitelj novih vrat (porta nova) se je tako odlikoval, da mu je dal sv. Ambrož pridevek della Torre (Turn) in nadvlado v Vallesassini, v predelu na Komskem jezeru. Jeden od naslednikov tega della Torre je bil Tatio Valsassina. Eriprandov sin je bil Martin I., radi svoje veličine imenovan velikan (gigant). On je umrl kot mučenik v Siriji 1. 1147., ko je bil na križarski vojski s cesarjem Konradom III. Ujeli so ga bili Saraceni ter mučili do smrti. Imel je dva sina, namreč Pagana I. in Jakoba I. Le-tž poslednji (f 1216) je bil oženjen z Berto Viskontijevo ter je imel tri sine Pagana II., Jakoba II. in Ivana. Pagan II. (f 1241) ni bil samo hraber vojak nego tudi moder državnik. Ko je cesar Friderik II. razbil milanske čete pri Cortenuovi (1. 1237.). vzprejel je on begunce v svoji zemlji Vallesassini ter jih z vsem obskrbel. On pomiri tudi gospodarja sv. Bonifacija in okrutnega Ezze-lina Padvanskega ter s tem oslobodi Italijo od velikega zla. L. 1240. postane on poglavar mesta Milana ter premaga sijajno nemške čete pri Rocca d’ Adda. Tudi Pavijance nadvlada ter jih prisili na sramoten mir. Žena njegova Agata Genfska mu porodi sedem sinov, in on je po tem takem praded vseh že izumrlih in še živečih betev Turnov, knezov Turn-Taksisov na Nemškem in Češkem, grofov Turnov na Koroškem, Kranjskem, Štajerskem in Tirolskem, grofov Turnov goriških in furlanskih, kontijev Torriani na Italijanskem ter izumrlih betev na Češkem, Švedskem in Švicarskem, pa grofov Turn-Hofer dvinskih. Pagana II. brat Ivan I. je bil poglavar mest Brescije, Bergama in Novare, general v vojski cesarja Friderika II. ter je padel v borbi s Kremoščani 1. 1247. Pagana II. naslednik v Milanu je bil Martin II., sin Jakoba II. Držal je z ljudsko stranko ter zato pregnal ž njo iz Milana omraženega nadškofa Leva Pe-rega, ki je stal na čelu plemiške stranke. Papež postavi za tem drugega nadškofa mesto Perega, namreč Otona Viskontija, ki se je trudil seveda na vse pretege, da odstrani Martina II. na kakoršenkoli način. Zdaj se porodč v Milanu hude in dolgotrajne borbe med Viskontijevci in Turni. Oto Viskonti se celo zjedini proti Turnom z glasovitim okrutnikom Ezzelinom iz Padove. Ali Martin II. ju premaga popolnoma (1. 1259.). Ezzelin skoči v reko in jo misli preplavati, ali ga ujemo ter zapro; v ječi umre vsled ran. Zmagovalec je odslej le na to mislil, kako bi pomogel po vojski poškodovani zemlji. Izd& nove koristne postave, polepša z lepimi palačami mesto ter dodela glasoviti milanski prekop. Njega nasledi Filip I., ki pa malo časa vlada Že 1. 1205. prevzame vlado Rappo I. Zdaj se začno iznova borbe z Otonom Viskontijem, katerega Rappo I. sicer večkrat zmaga, ali končno pride vendar v bitki pri De-cimo vsled izdajstva v sužnost s svojim sinom Konradom in drugimi sorodovinci, katere d& Oto na svojem gradu Bradello pri Como zapreti v lesene kurnike; vsled muk jih tukaj mnogo pogine. Konrad, Napov sin, nazvan Moška, ki je bil po osemletni sužnosti oslobojen po prebivalcih mesta Como 1. 1284., nadaljeval je borbo z Viskontinci ter jih pregnal z vsemi privrženci iz Milanskega. Tudi kasneje se še večkrat proslavi z zmagami nad Viskontinci ter umre 1. 1307. Njega nasledi njegov sinovec Martin III, sin Cassona, brata Konradovega. Pa tudi Cassone, ki je bil pri Decimu ušel, boril se je še nadalje z Viskontinci do svoje smrti v bitki pri Vapri 1. 1281. Martina III. nasledi Gvido, zadnji vojvoda milanski iz roda della Torre. Bil je sin v bitki pri Decimu poginulega Frana della Torre. Tudi on je bil ujet ter v Bradellu zaprt, ali 1. 1283. je srečno pobegnil iz zapora. Ko prevzame vlado, pokaže velike sposobnosti kot zakonodavec, a pri upravi namešča le svoje ljudi. Skoro pa začne zlorabiti svojo oblast ter dd, 1. 1309. svoje strice, nadškofa milanskega Cassona, potem Mošina, Napa in Edvarda zapreti. Radi tega ga je izobčil papež Kle-mens VI. 1. 1360. Nadškof Cassone della torre pa je iskal pomoči tudi pri cesarji Henriku VII. Luksemburškem ter ga končno nagovoril, da je prišel z vojsko v Italijo. Od tega časa (1. 1412.) je prenehalo gospodstvo rodovine della Torre v Milanu za vselej. Jeden brat pri Decimu 1. 1277. ujetega in 1. 1278. v Bradellu umrlega Napa, Rajmund, je bil patrijarh oglejski, in oni della Torre, ki so se rešili sužnosti posle bitke pri Decimu, pribežali so k njemu v Oglej. Med rešenimi je bil tudi Rajmundov brat Salvinus. Ž njim se začenjajo rodov-nice grofov Tumov, katerih prva sodržuje razne betve že izumrlih starejših in mlajših čeških, kakor tudi one koroških (danes I. glavna blajburška), radovljiške in štajerske betve. Le-td tri so v životopisnem pogledu še najvažnejše do dandanes, njihovo rodoslovje zadnjih dve sto let se more na tanko popisati, dočim se rodovje ostalih Turnov ne d& tako lahko dokazati. Koroška glavna betva, ki se je kasneje razdelila na radovljiško, blajburško, štajersko in mlajšo češko, kakor tudi starejša, ki se je posebno v tridesetletni vojski izkazala, sta posebno važni. Koliko moč so imeli Turni pred vekovi, razvidno je že iz onega, kar smo povedali o njihovem delovanji v Milanu. Pa tudi kasneje, ko so se naselili po današnjih slovenskih zemljah ter ostalih avstrijanskih deželah, proslavila se je le-ta rodovina kakor redko katera druga. Mnogi potomci blajburške betve, kot Janez Ambrož, potem oba brata France in Anton, bili so svetovalci na cesarskem dvoru, kjer so jih posebno cenili. Grof Anton Turn je bil celd odlikovan z največjim redom zlatega runa, ki ga po navadi dobivajo le člani vladarskih rodovin. Tudi cerkvi je dajala ta rodovina, posebno dokler je živela v Milanu, odlične poglavarje, škofe in nadškofe. Znamenit je pa še posebno že omenjeni patrijarh oglejski Rajmund , ki je dobil celd nenavadni pridevek „oče domovine11 za veliko skrb njemu poverjene patrijarhije oglejske. Menj važni so neki poznejši cerkveni dostojanstveniki iz te rodo. vino, namreč neki Hanibal, kanonik v Salzburgu, Germanik Turn, prošt v Novem Mestu in Janez Krstnik Turn, škof la-bodski (f 1762). Tudi znanost in umetnost so radi gojili ter se v teh strokah odlikovali posebno Ljudevit kot zemljepisec in tehnik, general Jurij kot dober strateg, mapar in pesnik, Juda Tadej kot slikar; France kot poseben prijatelj slikarstva je imel veliko zbirko slik na Dunaji. Da so bili Turni dobri upravitelji in vojskovodje, dokazuje nam že njihova najstarejša zgodovina. Ali tudi v kasnejših časih, ko so se z Vidom naselili na Češkem, obudila se je stara bojaželjnost te rodovine, in imena Henrika Matije, očeta in vnuka Frančiška Bernarda in Kristijana Turna so v češki zgodovini (tridesetletna vojska) dosta znana. Pa tudi mnogi drugi so se odlikovali na bojnem polji. Padli so v borbi za domovino in cesarja, Krištof pred Budimom (1. 1554.), France Anton pri Parmi (1. 1734 ), Josip pri Piacenci (I. 1746.), Frančišek Jožef pri Gjurgjevci (1. 1790.). Drugi mnogo srečnejši so ostali v borbah živi ter si zadobili slave in časti na bojnem polji. Pred vsemi so znameniti Hermagor Turn, ki je premagal celjskega grofa Ulriha, Jošt Josip, nazvan radi posebne hrabrosti „strah turški" in v najnovejšem času Jurij, komander reda Marije Terezije, ki se je znal izvrstno bojevati, trezno svetovati ter lepo opevati svojo ožjo in širjo domovino. Čim so se Turni naselili po slovenskih in sosednih deželah, že so postajali vsled različnih rodbinskih zvez mogočni grajščaki. S tem pa se je vzbudila tudi želja v njih, da dosežejo visoke časti, saj so bili vendar njihovi pradedje kraljevske krvi, a mnogi predniki njihovi so vladali v Milanu kot vojvode. Tako so postali 1. 1525. baroni kriški in potem na-sledni grofi lienški na Tirolskem po povelji nadvojvode Ferdinanda od 1. 1568. Čast naslednih hišnikov kranjskih in slovenske župe so vzprejeli od Ferdinanda I. 1. 1543. in v drugič od Ferdinanda III. 1. 1655. Nasledni deželni konjušniki goriški so postali po povelji cesarja Ferdinanda I. 1. 1582., grofje pa po povelji Karla V. 1. 1530. in 1541. V tem dostojanstvu jih potrdi Maksimilijan II. 1. 1567. Tznova jim prizna cesar Josip II. grofovski naslov 1. 1786. Ogersko državljanstvo uživa rodovina od 1. 1681. Tukaj nam je omeniti še neke okolnosti, katere pri drugih plemenitaških rodovinah ni bilo opaziti. Turni so imeli namreč pravico dohajati tudi na državne zbore, ali ker jih cesarji niso pozivali, odškodovali so jih zato; v povelji o podelitvi grofovskega naslova od cesarja Maksimilijana II. 1. 1567. jim je zopet priznana ta pravica. Grofje Turni so si iskali neveste svoje pri najodličnejših rodovinah nemških, avstrijskih, ogerskih in hrvaških velikašev. Med njimi jih je kneževske, vojvodske, markgrofske in gro- fovske krvi, kot Miinsterberških in Velskili, Badenskih, Turjaških, Herbersteinovih, Lodronovih, Palfijevih, Rabatinih, Zinzendorfskih, Strassoldovih, Wagensperških, Žerotinskih, Zrinjskih itd.1) Med vsemi Turni pa se je gotovo najbolje proslavil Jošt Josip radi svoje nenavadne hrabrosti in velike pogumnosti v raznih borbah proti Turkom. Ker je on posle smrti Herbarta Turjaškega (1. 1575.) do smrti svoje (1. 1589.) najvažnejša oseba v turških bojih, vredno je, da to njegovo delovanje bolj obširno opišemo. Jošt je bil sin Antona Turna in baronovke Hohenfoldske, ali po drugih Urše baronovke Edlinške. Oče njegov Anton II. te rodovine (f 1569) je bil sin Andreja od koroške betve in pa soproge Bianke Formentin. Kakor njegova oba brata Erazem2) in Krištof,8) ki sta se bojevala v turških bojih, izvolil si je tudi on vojaški stan ter se je mnogo boril proti krščanskemu neprijatelju. Pa tudi kot državnik se je proslavil. Bil je svetnik cesarjev Ferdinanda I. in Maksimilijana II., ter zastopnik Kranjske odi. 1534 — 1557. potem deželni upravitelj kranjski in stotnik v Metliki in Loži. Kot upravitelj kranjski je imel soditi v pravdi med sodnikom bihaškim, Lukom zlatarjem in stotnikom Martinom Galom. Sodnik Luka prosi Antona Turna pomoči proti Galu, ki je tako objesten, da se vse nanj toži. Tožba je bila predana na dan sv. Barbare 1. 1543., a ker je še istega leta prišel Vilhelm Schnitzerbaum za stotnika v Bihač, bržkone da je Turn uslišal prošnjo sodnika Luke ter Gala odstranil.4) Leta 1556. je bil v odboru za posvetovanje o pripravah oborožnih za turško vojsko ter se je podal 1. 1557. z napotki v tem pogledu na regensburški državni zbor. Leta 1560. je bil stotnik v Trstu. Imel je štiri sine: Ahaca,6) Ivana Ambroža,“) Vuka in našega Jošta Josipa. Treba pa je tukaj tudi omeniti, da je že 200 let pred tem Antonom Turnom živel grajski knez Anton Turn v Smledniku. ‘) Večji del zgornjih podatkov sem posnel iz knjige: Konstantin Wurzbach, Biographisches Lexicon sv. 45., str. 93—124. J) Erazem if 1541) je bil komtur nemškega reda na Dolnjem Avstrijskem, prvi samostalni zapovednik v Bihači 1. 1528. in glavni vojaški zapovednik (generaloberster) hrvaško-pomorskih mej. Kot napovednik v Bihači je potrošil na vzdrževanje vojske od svojih dohodkov 4570 gold., ter so mu kranjski stališi za to svoto založili grad Metliški in pa mitnico v Kranji. (Mittheilungen d. hist. Ver. f. Krain. L. 18(55., str. 20.) L. 1538. je bil član državnega zbora, ko se je razpravljalo o bojnih pripravah proti Turkom. a) Krištof (f 1554) je bil tajni svetnik Ferdinanda 1. ter zapovednik gorskih mest na Ogerskem. Iz bitke pri Mohači se je rešil, ali je zaglavi! pri obsedanji Budima (1. 1554). ') R. Lopašic, Bihač i bihačka Krajina, str. 73—74. List v prilogi str. 301. V svojem 11. letu pride Jošt Josip Turn kot plemiški deček na dvor cesarja Karla V., kjer je ostal 7 let ter se v tem času izuril v vseh viteških vežbah, katere je moral znati tedanji plemič. Čim je leta 1551. zapustil cesarski dvor, začel je precej vojaško življenje pod vodstvom Ivana Ungnada Soneš- ‘) Ahac (poroj. 1529 f 1597) jo bil privrženec nove protestantovske vere. Sodeloval je večkrat v turških bojih ter se boril tudi s svojim ujcem Nikolo Zrinjskim v Sigetu proti Solimanu (1. 1500.). Od 1. 1562—1507. je bil poslanec na zboru kranjskem, a 1. 1503. je prisostvoval kronanju Maksimilijana II. za kralja ogersko-hrvaSkega. L 1508 je bil upravitelj Kranjske, katero je zastopal 11. septembra 1. 1571. pri ženitbi nadvojvode Karla z Marijo Bavarsko. Za cesarjev Maksimilijana II. in Rudolfa II. je vodil kot predsednik bojnega svčta zidanje Karlovške trdnjave. L. 1592. se je vzdignil s sinom nadvojvode Ferdinanda in Filipine Welser, z markgrofom Karlom Burgundskim, kateremu je bil po želji nadvojvode Ernesta prideljen kot svetnik v bojnih zadevah, proti Turkom. Tudi 1. 1594. se je bil s Turki v spremstvu nadvojvode Maksimilijana. Oženjen je bil s Polikseno Šlik, a sin njihov Ivan Ljudevit je ded betve blaj-burške. Na Kranjskem je imel Ahac dve grajščini, namreč Križ in Oberstein. Poslednjo je prevzel od svojega strica Franceta, ko se je le-ta 1. 1572. preselil na Češko, kjer je postal praded starejše češke betve Turnov; Križ pa je sezidal sam. Do I. 1576. je stanoval v Ober-steinu, ali ko mu je bila tega leta ubita od strele jedna njegovih hčerž, preseli se v mesto Kamnik ter ostane tamkaj, dokler mu ni bil grad Križ sezidan. Oberstein je potem prodal grofu Werdenbergu. Umrl je 1. 1595. Ali v blajberškem arhivu se nahaja listina (od 10. febru-varija 1. 1597.), po kateri bi bil Ahac pred Ferdinandom Ih, ko je nastopil sam vlado ter poklonstva prevzemal, govoril proti Tomažu Krenu, stolnemu dekanu v Ljubljani, prav ostro radi verskih zadev, ker se je protestantom branila slobodna veroizpovest. Pokopan je v grajščinski kapelici. Njegovi vrstniki ga hvalijo kot moža prav duhovitega, zavzetega za znanost ter posebno pogumnega v boji. *) Ivan Ambrož se je narodil v Loki 1. 1537. Cesar Ferdinand I ga je vzel k sebi na dvor kot plemiča. Zraven viteških vaj se je posebno rad učil jezikov, tako da je razen svojega materinskega nemškega in slovenskega, govoril tudi latinski, italijanski in češki prav spretno. Potem se je učil tudi prava, a na svojih potovanjih je dobro proučil domačo državo ter Italijo, Francosko, Španjolsko in Poljsko. Nadvojvoda Karol ga je posebno cenil ter ga imenoval svojim tajnim sovetnikom, kasneje dvornim konjušnikom in deželnim glavarjem kranjskim ; kasneje mu je podelil tudi nasledno dostojanstvo deželnega dvornega hišnika na Kranjskem. Leta 1582. je spremljal nadvojvodo na državni zbor v Augsburg, da izposluje tamkaj kakšno pomoč proti Turkom. Na smrtni postelji (1. 1590.) je imenoval njega nadvojvoda Karol za nadhišnika svojih nedoraslih otrok. V kako tesnem odnošaji je bil Ivan Ambrož s hišo nadvojvoda Karla, so nam v dokaz pisma (Hurter, Gesch. Ford. II. I. zv.), katera so pisali njemu člani nadvoj-vodske obitelji od 1. 1580—1620. Le-ta pisma, ki se hranijo v arhivu v Blajburgu, dokazujejo o tedanjih dvorskih in državnih odnošajih in koliko je bil Turn cenjen na dvoru. Njega je zval nadvojvoda prav pogostoma k tajnim posvetovanjem. Tako je prišel že 12. jun. 1. 1588. iz Laksenburga v Bruck, kjer je bila 2. jul. tajna skupščina. Ko se je bil Turn 1. 1597. ločil od dvora, vprašal ga je nadvojvoda Ferdinand 3. oktobra 1.1606 o nakanah cesarskega dvora v Pragi gledč prenosa prava o nasledstvu na Češkem in Ogerskom na Habsburgovoe španjolske betve. kega, toliko znanega velikaša v slovenski zgodovini.1) Kmalu postane radi svoje hrabrosti konjiški stotnik in 1. 1553. zapo-vednik trdnjavi v Križevcih na Hrvaškem, kjer je imel pod seboj 62 konjikov.-) Tri leta brani v hudih borbah onega časa omenjeno trdnjavo, a 1. 1550. se pridruži vojski, katero je vodil nadvojvoda Ferdinand na Ogersko. V kratkem se priljubi nadvojvodi tako jako, da ga je on priporočal svojemu očetu cesarju Karlu, ki mu je zato poklonil za odlikovanje konjiško zastavo.8) Potem se vrne mladi junak domov na Kranjsko, kjer dobi zapovedništvo nad vsemi vojaškimi četami, ki so bile pripravljene za obrambo deželnih mej proti Turkom.1) Odslej sledi' junaško delo za junaškim činom, a za vzgled mu je v vsem tedanji zapovednik na hrvaških mejah proti Turkom Ivan Lenko vic, naslednik Ungnadov/') Z oddelkom kakih 300 mož napade iznenada sovražnika, ki je bil prihrumel čez reko lino na Hrvaško. Turkov je bilo do 4000, ali on se jih ne preplaši, nego udari nanje ter jih zadrvi srečno čez reko Uno nazaj v Bosno. Da se osveti za izgube, sklene sandžak (namestnik) bosenski Huzref iznova napasti krščanske zemlje. Z veliko vojsko prihrumi I. 1561. čez mejo na Hrvaško ter tukaj pleni in požiga. Ali zdajci mu je Turn za petami, ga napade kot blisk pri Novem na Uni, poišče turškega zapovednika sam sred vojske ter ga zgrabi z lastno roko, četo njegovo pa zapodi v divjem begu čez mejo. Sandžaka odpelje s seboj v tabor ter ga pusti na slobodo šele tedaj, ko mu izplača 20.000 cekinov ter predil deset popolnoma osedlanih konj za odkup- Ivan Ambrož je jako pomnožil posestva svoji rodovini, ki so se pa kasneje zopet razdelila, ker je bilo mnogo naslednikov. Za 30.000 for., katere je posodil nadvojvodi Ferdinandu, je dobil Radovljico, ker mu dotiCna svota ni bila za leto dnij povrnjena. L. 1584. je dobil Kapljo, a 1.1585. pa Kamnik na KoroSkem. L. 1601. je kupil od nadvojvode Blaj-burg za 80.000 for. ter je tukaj živel do svoje smrti (1. 1621). Ker so mu pa otroci poprej pomrli in tudi žena Šaloma Šlik, odredil je za naslednika Ahacijevega sina Ivana Ljudevita v Blajburgu, Radovljico pa je dobil njegov bratranec s to pogodbo, da pripade zopet blajburSki betvi vse posestvo, ako izumre njegov moški rod. Ko bi pa tudi v Blajburgu izumrli moški nasledniki, potem pripade vse njegovo posestvo Češkim Turnom (ki so bili pa med tem tudi že izumrli). ‘) Obširneje o tem moži: Program mariborske gimnazije 1. 1884; Ljubljanski Zvon 1. 1887 štev. 12. J) Radoslav Lopašič. Poviest grada Karlovca. Zagreb 1879. Str. 179; po Valvasorji knj. XII. str. 55 je dobil pod svoje zapovedništvo 80 ivonjikov. 8) Valvasor XII. str. 55. ■*) ibid. b) Ivan Ungnad je bil sedmi glavni zapovednik na krajini 1. 1556. Bil je dober vojak ter se je odlikoval v mnogih bitkah. Umrl je 71 let star na Češkem 1. 1564. Preden je postal krajiški zapovednik, bil je štajerski deželni glavar. (Valvasor XII., 52.) nino.1) Turn je sezidal s temi denarji krasno hišo v Ljubljani na Novem trgu, kjer še dandanes stoji.2) Hitro se je raznesel glas o tem junaškem činu zapovednika Turna in cesar Maksimilijan II. ga je zato imenoval vitezom ter mu podaril v znamenje zahvalnosti zlato verižico.'1) V tem so bili odnošaji v hrvaških županijah Krbavi in Liki čim dalje žalostnejši, kajti Turki so vse huje pritiskali v te kraje. Oni so namreč uvideli, da Hrvatje branijo z vso silo zemljo med Uno in Kolpo in da jim čez te kraje ne bo tako lahko prodreti v krščanske dežele, zatorej so napeli vse sile, da pridero do morja. Da obranijo pomorske kraje pred Turki, učvrstijo kristijani pomorsko mesto Senj, kolikor je bilo mogoče v tedanjih slabih okolnostih, v katerih so se nahajale hrvaške in slovenske zemlje. Leta 1567. postavi cesar Maksimilijan II. Jošta Josipa Turna za stotnika senjskega. Na tem mestu je pokazal naš junak, kaj velja njegova pogumnost. Že precej prvo leto svojega zapovedništva sc vzdigne z glasovitim Herbartom Turjaškim na trdnjavo Novigrad na Uni. Zdajci se prikažejo tudi Turki in sicer mnogo jačji nego kristijani. Ali Turn jih vendar napade, in po krvavi borbi, v kateri je bil ujet paša hlivnanski s štirimi drugimi namestniki, premagan je sovražnik popolnoma. Teh pet ujetih turških zapovednikov je poslal Turn nadvojvodi Karlu Štajerskemu.1) Leta 1569. prihrumi zopet do 3000 Turkov čez Kapelo doli do morja plenit in požigat. Hitro se vzdigne Turn z malo četo svojo — štela je komaj 280 mož — na sovražnika, ki pa hitro pobegne, ko zv6, da se Turn približuje. Vendar pa se strneta obe četi pri Perušiči. Tisoč Turkov ostane na mestu, mnogo jih Turnovi vojaki polove, le nekaj se jih reši hitrim begom. Za to pogumnost je imenoval cesar Maksimilijan II. Turna za vojvodo Uskokom 1. 1570/’) Precej za tem ga izbero kranjski stanovi za poslanca v štajerski Gradec, da pozdravi v imeni dežele Kranjske s svojima bratoma Vukom in Aha-cijem ter mnogimi drugimi kranjskimi velikaši nevesto nadvojvode Karla, princesinjo Marijo Bavarsko ter ji preda navadne ženitovanske darove.(i) Ko se povrne s pota, prevzame zopet zapovedništvo na turških mejah kot namestnik generalov (lo-cumtenens) Ravno takrat so se pripravljali Turki, da udarijo na Bihač. O tej nakani turški je bilo Turnu sporočeno v dveh ‘) Valvasor XII. str. 55. a) Lopašič. Poviest grada Karlovca str. 179. :l) Valvasor XII. str. 55. 4) Letopis M. Sl. 1. 1889. Horbart Turjaški str. 98; Dimita, Goseh. Krains III. str. 1(5—17. ro Valvasor XII. 55; Lopašid. Poviest grada Karlovca str. 179. “) Dimita. Gesch. Krains lil. str. 29—30. Valvazor X. str. 345—346 pismih iz Bihača. V prvem mu javljajo bihaški vojaki, da se zbirajo Turki okoli Banjaluko, Kamengrada in Krupe, pa da mislijo potem napasti Bihač, kar so zvedeli po vohunih. Za to prosijo Turna hitre pomoči, ker se Bihao drugače ne bi mogel držati. To pismo je pisano 29. junija. Že 2. julija prosi zopet hitre pomoči Lovre Vukoslavic, sodnik bihaški v ime cele občine, da jih za ljubav božjo naj ne pusti brez podpore in da naj pride on prej k njim nego Turki v njihovo mesto.1) Na vso srečo vendar Turki niso izvedli svoje nakane, kajti zlo bi bilo za Bihač, ker ravno takrat pokličejo Turna kranjski stanovi, da se vzdigne na puntarske kmete, katerih se je bilo zbralo veliko število na meji Štajerske, Kranjske in Hrvaške. Trdi se, da je bilo te vojske do 20.000. Posebno hudo je vrelo v hrvaškem Zagorji, kjer so pa redne vojaške čete naredile v kratkem mir. Nič boljše se ni godilo kranjskim in štajerskim puntarjem. Večja četa kakšnih 5000 mož je razsajala dolgo med Kostanjevico in Krškim ter se tudi že zagrozila omenjenima mestoma. Vse je bilo v strahu Kar jih napade iznenada 5. februarja Turn s 500 Uskoki, s katerimi je prišel čez Gorjance. Puntarska četa se ni niti najmenj nadejala, da bi jo mogel kdo od te strani napasti, zatorej se je kar razkropila na vse kraje. Vendar pa jih je padlo na begu do 300, mnogi pa so se potopili v Savi in Krki, ko so hoteli pobegniti pred preganjalci. Turnova četa ni imela mrtvih, samo pri obrambi Krškega je bil smrtno ranjen hrabri stotnik bihaški, Daniel Ložki, ko je z nekega stolpa odbijal napade puntarskih kmetov.2) Ko je bila leta 1575. krščanska vojska pod vodstvom 1 lerbarta Turjaškega pri Budačkem popolnoma razbita, prešinil je velik strah stanove slovenskih dežel, kajti najboljši vodja krščanskih čet je sam ostal mrtev na bojišči. Hitra pomoč je ') R. Lopašid, Bihač i bihadka krajina str. 76—77 in v prilogi str. 305 i 306. Obe pismi hrani g. Lopašid. Prvo jo pisano z glagolico, drugo z latinico. Prvo ima 7 pečatov, od katerih je jeden Gušidev, drugi Križaničev. Na krajini se je takrat dopisovalo še skoraj vse v hrvaškem jeziku, in sicer z glagolico ali latinico. Zatorej so znali tudi zapove-dajoči generali hrvaški ter so mnogi med njimi, posebno Turjaški in Lenkovidi tudi pisali kot rojeni Hrvatje pravilno hrvaščino. Takrat so se tudi še na Kranjskem rabila cirilska in glagolska pismena. Knez Nikola Frankopan, posestnik Črnomlja je zagovarjal in branil hrvaška pismena celo na Kranjskem. 15. nov. I. 1575. je namred poprosil stanove kranjske, da bi v Črnomlji zopet namestili poprejšnjega učitelja Jarneja Mavrinca, ki udi pisati latinsita, cirilska in glagolska pismena, kajti ona so na Kranjskem koristna in potrebna, pa so se jih radi tega tudi vodno udili v drnomeljski Soli. tLopašid, Iiihad i bihadka krajina str. 289. Izvirnik dotidne listino se nahaja v zbirki Rudolfina,) -) Letopis M. Sl. 1. 1871 O kmedkih puntih. Str. 106.; Dimitz, fiesch. Krains III. str. 33 -34. bila potrebna, če so se hotele slovenske dežele rešiti strašne osode sosednih hrvaških pokrajin, kjer je Turek vsak čas neusmiljeno razsajal. Bilo se je celd bati, da pobegnejo na Turško tudi v Žumberku naseljeni Uskoki, ki so stražili na meji Kranjske in Hrvaške. 0 tem je raznesel glas Krištof Gali, vendar pa ga je Jošt Josip Turn zavrnil, da so Uskoki verni in njemu kot zapovedniku pokorni. Vznemirjeni so bili sicer radi velike izgube svojih pri Budačkem, kajti ostalo jih je na bojišči mrtvih ali pa bilo ujetih čez 100. Ali so se počasi umirili.1) Že na zboru v Brucku (21. avgusta 1. 1575) so izdelali odbori treh slovenskih dežel osnove, katere so imeli predložiti njihovi poslanci na bodočem državnem zboru (1. 1576.) v Regensburgu. Opisali so žalostni položaj kristijanov na turških mejah, kateri potrebujejo hitre pomoči, sicer propadejo. Slovenske dežele so se že z dosedanjimi podporami popolnoma iztrošile, pa je neobhodno potrebno, da tudi država nekaj stori za obrambo svojih dežel.'1) Na državni zbor v Regensburg so prišli na poziv cesarja Maksimilijana II. kot poslanci notranje-avstrijskih dežel Ivan Friderik baron Hofman, namestnik štajerski, Ljudevit IJngnad Soneški, stotnik in upravitelj grofije Celjske in Jošt Josip Turn, stotnik Uskokom.11) Omenjeni poslanci niso prosili samo obilne državne podpore nego so tudi predlagali, da bi se vzdrževalo brodovje v Sisku za obrambo Save in Kolpe. Ali ta predlog' ni bil vzprejet, če tudi so bili vsi o koristi njegovi prepričani. Manjkalo je za to po navadi denarja.1) Državni zbor je dozvolil podporo za obrambo mej na šest let v Iznosu od 705000 goldinarjev/’) Deželni zbor kranjski je istega leta dozvolil pobiranje glavnine, katero je moral plačevati na teden vsak prebivalec, ki je navršil deseto leto/1) Ravno v tem času so začeli Turki zopet silno pritiskati na krščanske zemlje, kajti Herbarta Turjaškega se jim ni bilo treba nič več bati. Zatorej se vzdigne Ferliad-paša bosanski, da osvoji vse važne trdnjavice hrvaške. Tako ga nahajamo 1. 1576. pod učvrščenim Bužimom, gradom rodovine Keglevi-deve in pred Cazinomv gradom škofa kninskega. Ni jih dolgo oblegal, kajti posadki se preplašita njegovih topov ter pobegneta, a Ferhad ju zavzame z bližnjim Goršicem in Gradcem.7) ‘) Starine. Na sviot izdaje jugoslovanska akademija znanosti i umjctnosti. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske. Str. HO. ") Letopis M. Sl. 1. 1880. Herbart Turjaški str. 112—113. 3) Dimitz. Gcsch. Krains. 111. str. 57. 4) Valvasor XII. str. 48. l) Valvasor XV. str. 499. 6) Dimitz, Goseh. Krains III. str. 57—58. ’) 11. Lopašid, Bihad i Bihadka krajina. Zagreb 1800, Str. 153 i 160 Ravno tako padejo v turške roke druge trdnjavice, kot opatija Topusko in trdnjavica Hutinsko, potem Greda in Rožac, ter Batno in Stankovac na Glinčici, katere so Turki večjidel požgali.1) Hrastovice pa niso mogli osvojiti, četudi jo je oblegalo 7000 mož. Tudi Ostrožac se je še to leto vzdržal.3) Kasneje udarijo bosenski Turki pod vodstvom Ferhad-paše z begoma novigradskim in krupskim na trdnjavice Knin, ICostajnico, Dubico in Gotin, ali jih niso mogli osvojiti.3) Na Štajersko prihrumi četa ciganov, katere so Turki nagovorili največ radi plena. Bili so pa hitro premagani in 80 njih je bilo v Ptujem ob glavo dejanih.4) Huje pa se je godilo krajem okoli Kolpe. Semkaj se pridrvi okoli 3000 Turkov ter udari čez Kolpo na Kranjsko, kjer strašno razsajajo in pokončujejo V kratkem času so zarobili in naplenili na kranjski in hrvaški strani 4066 ljudij i 7180 glav živine.1) Pa koliko je bilo še drugih takih napadov na hrvaške in slovenske zemlje! Gerloch, propovednik cesarskega poslanca IJngnada na turškem dvoru, jih navaja za to leto v svojem dnevniku nič menj nego 50.ft) Zategadelj se je začel narod iz hrvaških krajev izseljevati v sosedne dežele, posebno na Ogersko, Avstrijsko, Moravsko in Češko, kajti neverjetno jim je bilo, da bi se mogla njihova dosedanja domovina obraniti Turkov. Cesarski poslanci so se radi teh neprestanih napadov pritoževali pri sultanu in velikem vezirji, ali vse to ni nič koristilo. In čeravno je cesar Maksimiljan II. pred svojo smrtjo, ki ga je zadela 12. oktobra I. 1576., podaljšal sklenjeni mir še na osem let, vendar so Turki napadali hrvaške in slovenske dežele.0) Tako prihrume 1. 1577. zloglasni martolosi v slovensko župo v okolico Borovsko, kjer poplenijo in pokončajo čez 150 vasij.7) 3. oktobra istega leta je bilo prijavljeno glavnemu zapovedniku na hrvaških mejah, Ivanu Turjaškemu, da se je vzdignil Kapidji-paša s 4000 vojaki iz Illievna proti Udbini, odkoder hoče udariti s Ferhad-pašo proti Bihaču, da ga osvoji. 0 tem nameravanem napadu sporoči Ivan Turjaški iz Stenič-njaka kraj Karlovca kranjskim stanovom 3. oktobra ta-le glas: „Preteklo nedeljo je udaril Kapidji-paša z veliko vojsko na ‘) D. Gruber. Borba Hrvata sa Turci. Zagreb 1897. Str. 21. a) Spomenici hrvatske krajino. Sakupio i urodio R. Lopašic. Knjiga I. Zagreb 1884. fMonumenta spectantia historiam Slavorum rac-ridionalium. Vol. 15) Str. 23—24. “) Gruber. Borba Hrvata s Turci, str. 21. ') Ilvvof. Die Einfalle der Osrnanen in die Steiermark IV. str. 112. ‘) Hammer, Gesch. des osmanischen Reiches svez. IV. str. 613 G) Hammer, Gesch des osmanischen Reiches IV. str. 2G in 014. V R. Lopašida „Spomenicih hrvatske krajino11 I. knj. str. 23—24. je našteto za to leto le 19 napadov. Tudi zadosti! •) Gruber, Borba Hrvata s Turci str. 21—22. grad Smrikovic pri Slunji, kjer je poplenil veliko živine, ljudje pa so se še za časa skrili v gradu. Včeraj je isti paša zopet s 5000 Turki plenil predel do Korane ter pobral vso živino, narod pa se je skril v šume, pečine in gradove. Na drugi strani je prodrl beg hlievanski do Kolpe na Lukovdol pri Severinu in pokončal ves kraj.11 Ivan Turjaški opominja pri tej priložnosti stanove, da bi se moglo Kranjski hudo osvetiti, ker so te kraje Hrvaške tako močno zapustili, kajti Turki so se utaborili pri Kresni nad Glino ter gotovo prihrume z veliko vojsko na Metliko. In to se je v istini že čez pol leta dogodilo.1) Zatorej je bilo po vseh slovenskih pokrajinah izdano povelje, da se ima zbrati vsak dvajseti, deseti in peti mož v Metliki, le oni na Krasu imajo ostati doma radi obrambe svojega kraja.2) Turki sicer zdaj še niso udarili na Bihač, kajti bil jim je prečvrst, nego napadejo Mutnik in Ostrožac ter jti osvoj6.8) Kmalu za tem pade tudi trdnjavica Sracica, katero sovražniki požgo. O tem je javil Tomaž Dornberg, stotnik v Zrinji, stanovom štajerskim, in pa da hočejo Turki vzeti tudi dolnji Gradec, kateri je prav važen za Hrastovico. Zdaj je zaprt klanec med Zrinjem in Gradcem. Za Zrinj misli pa omenjeni stotnik, da bode najbolje, če se podre, ker stoji čisto osamljen in v puščavi, a posadka naj bi se premestila v Gradec. Turki bržkone skoro napadejo Hrastovico, kajti po vesteh vohunov zbira Kapidji-paša vojsko, katera bi štela najmenj 10.000 mož.1) Ali meseca oktobra se vzdigne sam Ferhad-paša ravno na Zrinj, grad grofov Zrinjskih. Grad je bil precej čvrst ter je imel trostroki zid, tako da bi se bil mogel braniti, ko bi bila posadka kaj vredna. Ali zapovednik grada Peter Kamenjan je bil plašljiv človek, pa se je tudi precej podal, čim je Ferhad spustil nekoliko krogel v grad. Paša je za.povedniku grada sicer obljubil slobodo, ali ni držal besede, nego ga je odpeljal s seboj v Bosno, odkoder se je povrnil šele potem, ko je plačal znatno odkupnino/1) Čim so dobili Turki v roke ta čvrsti grad, mogli so v kratkem osvojiti manjše trdnjavice, kakor so bile Kladuša, Sturlic, Podzvizd, Ped ter vse bližnje vasi.'1) Skoro za tem (13. jan. 1578) pade tudi Grozdansko, grad Zrinjskih, kajti posadka je bila prisiljena na predajo radi žeje in glada. Bogati srebrni rudniki, od katerih so imeli ’) Hurfcer, Gesch. Ferdinand IT. I. sv. str. 802; R. Lopašid: Spomenici hrvatskc krajine. Knj. I. str. 24. ,J) Dimitz, Goseh. Krains III. str. 58. !l) Lopašid, Bihad i Bihadka krajina str. 228 i 2!S8; R. Lopašid: Spomenici hrvatskc krajine. Knj. I str. 25. ‘) Starine. Knjiga XIX. str. 41; Spomenici hrvatskc krajine. Knj. I. str. 25. '•) Gruber, Borba Hrvata sa Turci str. 22. “j Lopašid, Bihad i Bihadka krajina str. 101, 248, 257 i 278. Zrinjski veliko korist, ostali so od tega ča,sa zanemarjeni.1) Tudi grad Bužim so Turki osvojili, a da jim bode prehod čez Uno ložji, postavil je Ferhad-paša ravno v tem času čvrst most čez Uno pri Novem, kjer je bil poprejšnji most le za silo. Kako žalostno je životarila krščanska vojska v teh krajih, vidi se iz samega izvestja bojnega zapovednika Ivana Turjaškega, katero je napisal v Steničnjaku 6. oktobra ter poslal kranjskim stanovom. V tem izvestji pravi, da je prava sramota, kako se omenjeni gradovi prepuščajo Turkom. On sam ima GOO konjikov, ali samo na številu, ker v istini jih služi komaj polovica, pa še ti niso pokorni. Turkov je do 6000 mož. Vojska je zapuščena, premda je bil poslal zapovednik Taubenhauer v Ljubljano svojega desetnika po pomoč, katere pa ni dobil. Bržkone pade tudi Bihad “ V teh časih so prihajali prav pogostoma iz trdnjavic na Uni in Kolpi vojaki peš v Ljubljano prosit pomoči, katero so pa le redko kedaj dobili, kajti zemlja se je bila v teh prehudih borbah že preveč iztrošila, da bi mogla vse posadke vzdrževati.2) Grad Steničnjak, v katerem je prebival bojni zapovednik Ivan Turjaški, pa je obranila posadka, čeravno jo je napadlo 2000 Turkov. Ker je bila vsled teh turških zmag nevarnost za slovenske zemlje vedno večja, sklical je nadvojvoda Karol notra-nje-avstrijske stanove na zbor v Bruck na Muri (1. jan. 1578), da se posvotujejo o uspešni obrambi na hrvaški meji Prišlo je 45 poslancev iz Koroške, Kranjske, Štajerske in Gorice. Nadvojvoda je v svojem govoru poslancem razjasnil, da bode odslej le njim samim vsa skr!) za obrambo njihovih dežel; pomoči pričakovati ni od nikoder. Po želji cesarja Rudolfa II. je prevzel preskrbljevanje krajine sam nadvojvoda Karol, in sicer le v onej meri, kolikor se to tiče njegove države. Stanovom to poročilo seveda ni bilo po volji; oporekali so, da je poprej dajala sama nemška država za vzdrževanje krajine vsako leto 140.000 goldinarjev, cesar Maksimilijan II. pa 00.000 na račun ogerskih dohodkov; vrh tega pa naj bi se pobiral tudi papežev pomočni denar. Ali nadvojvoda odgovori stanovom čisto jasno, da naj se ne nadejajo nobene pomoči, nego naj si sami pomorejo, kakor si znajo.3) To priliko so upotrebili zbrani stanovi, da se potegnejo za versko slobodo protestantov v notranje-avstrijskih deželah. Nadvojvoda Karol jim je v tej zadevi popustil, kolikor se je dalo, a stanovi so bili vsled tega tem pripravnejši žrtvovati denar In kri v borbi proti Turkom. Že 1. februarja so se zje- ‘) Gruber, Borba Hrvata sa Turci str. 22—23; E. LopaSic: Spo- menici hrvatsko krajine, lvnj. I. str. 25. -) Starino. Knjiga XIX. str. 47. n) Dimitz, Goseh. Krains III. str. 59 - GO. dinili v mnenji o obrambnem redu. Po tem se imajo vsi za vojsko sposobni možje popisati, vsak trideseti uvrstiti v čete pod zapovedništvom jednega stotnika, a četrti del vseh se mora obskrbeti s puškami, samokresi, sulicami, helebardami in kacigami. Vsi naj se čredijo vsake tri mesece na krajini ter se dobro urijo v orožji. Vsakega tridesetega moža naj vzdržuje ostalih 29 s 36 krajcarji, in od tega nabora naj se nahaja na krajini vedno jeden polk v dobrem redu. Za 200 goldinarjev pa naj se izdržuje dobro oborožen jezdec. Vsak konjiški stotnik mora s svojo četo služiti v krajini tri mesece. Radi vojaškega reda naj se konjikom dobro razjasnijo vse njihove pravice in dolžnosti, pa tudi zapriseči se morajo vsi radi vernosti. Ko bi se deželni knez podal sam v vojsko, potem mora tudi vsak kmet sam priti, škofje in opati pa izurjenega vojaka poslati.1) Nadvojvoda Karol je opredelil za vzdrževanje krajine letnih 548.205 goldinarjev; od teh stroškov naj bi plačala Štajerska jedno polovico, drugo pa Koroška, Kranjska in Gorica. Odbori so dovolili 549.195 goldinarjev na pet let; Kranjska je plačala od te svote 94.222 goldinarjev. Ker je bila pa trda za denar, moglo se je dajati za vojsko tudi sukno in živež. Pri razhodu se je zahvalil nadvojvoda Karol stanovom za njihovo požrtvovalnost, kajti v tem zboru se je storilo za krajino več nego kedaj poprej. S tem so pa tudi pokazali svojo vernost do vladarja in ljubezen do domovine ter si pridobili trajno slavo pred celim krščanskim svetom, drugim pa dali lep vzgled, kako morajo biti v takih časih požrtvovalni.-) Vse te priprave za obrambo so se pokazale v kratkem prepotrebne, kajti Turek se je pokazal zopet na meji slovenskih dežel. Slovenci so se tudi zdaj hrabro držali in nadvojvoda Karol jih ni zastonj pohvalil, da so se pred vsemi drugimi vselej hrabro in viteško držali cel d v najhujših zadregah,8) kakor je bilo tudi 1. 1578. Zgodaj spomladi se vzdignejo Turki iz Bosne ter udarijo čez Uno na Hrvaško. Sam Steničnjak so štirikrat napadli, ali vselej brez uspeha, dočim so Drežnik osvojili.1) Tukaj vse poplenijo in pokončajo do Kolpe, katero pregazijo in 28. marca Metliko obsedejo. Prebivalci se hrabro drž6 pet dnij in pet nočij, napadejo večkrat sovražnika zunaj mesta ter mu pobijejo do 2000 mož. Ko pa Turki z vso silo mesto naskočijo, morajov se prebivalci udati. Strašna je bila osoda teh nesrečnežev. Župana ubijejo s pušicami, mestne svetovalce denejo ob glavo, žene in hčere meščanske oskrunijo, ') Dimitz, Gesch Krains III. str. G5 06. 2) Dimitz, Goseh. Krains III. str. 06; Ilwof. Einfiillo IV. str. 114 116. “) Valvasor X. 348. 4) R. Lopašic: Spomenici hrvatske krajine. Knj. str. 25. potem jih v cerkov zaprd katero ti divjaki pri odhodu zažgo. Okoli devetsto mož in dečkov odpeljejo s seboj v suž-nost. Valvazor1) pripoveduje, da so oblegani Metličani 12. aprila zmagali Turke, ali po neki drugi vesti2) so jih naši napadli, ko so se vračali čez Kolpo. Trdi se, da se je zbralo hrvaških in slovenskih kmetov do 12.000, pa so tako Turka popolnoma ugnali. Skoraj ob tistem času dobč Turki tudi trg Kostel z zvijačo v svoje roke. Trg in grad sta stala na strmem bregu, ki se vzdiguje čisto osamljen iznad doline, in sicer trg okoli sredine hriba, grad pa ravno na vrhu, oba pa je obdajal jak zid. Turki pridejo pred trg preoblečeni kot Hrvatje ter prosijo pomoči od njih, češ da so jim Turki vse oteli. Da bi jim tržani še bolj verjeli, nosili so s seboj dojenčke in nekaj hišnega orodja. Iz krščanske usmiljenosti jih prebivalci vzprejmejo, da se pri njih počinejo. Ali še tisto noč odpro le ti navidezni begunci mnogo jačji turški četi trška vrata. Četa se polasti hitro grada, pobije posadko, popleni trg, ga zažge ter s plenom in ujetniki hitro dalje pobegne. Glas o tem napadu se je hitro razširil po bližnji okolici. Zdajci se zbere več kranjskih plemičev s svojimi vojaki ter pobite na hrvaško stran, kjer se združijo s karlovško posadko pod Joštom Josipom Turnom. Pri Topolovici se postavijo na prežo. Turki ne slutijo nič hudega, kar jih napade naša vojska ter pokonča vse, ujetnike pa reši iz sužnosti.3) Meseca junija pa poharajo Turki zopet okolico Novega grada na Dobri in Herendid Kaštela na Mrežnici, zasužnivši pod samim Novim gradom 200 kristijanov. A malo poprej je napadlo generala Fernberga, ko se je vračal iz Bihača, kamor je bil odpeljal hrane za posadko, kakih 5000 Turkov pri Drežniku. Fernberg jih premaga ter do 900 pobije.4) Obrambna črta na Uni je bila za kristijane tako rekoč v tem času že skoraj izgubljena. Stal je sicer še vedno starodavni Bihač s krščansko posadko sred mnogobrojnih že od Turkov osvojenih trdnjavic na hrvaški krajini, ali nade ni bilo nobene, da se tudi le-ta najjačja trdnjava ne bi predala so- ‘) Valvasor XI. 389. 3) Newe Zeytung, ein wahrhaftige vnd erschrockliohe Neuwe Zeitung wio der Tiirk ist den 28. Tag Marcy fyr die Stadt Medlinge ge-zogen vnd eingenoinmen, wie er allda 2000 umpracht, vnd weggefiihrt bat. vnd wie er darnach den 12. Tag Aprilis von den windiscnen vnd krabatischen Bauren mit 12.000 Mann geschlagen is worden Anno 1578 Štiri tiskani s Številkami nezaznamovani listi v ml. 4", naslovni list z drvorezom, brez naznanila, kje je tiskano in kdo je založil. “) Valvasor XI. 217; XV. 505. ■') R. LopaSi(5: Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 26: Valvazor XII. str. 13, 125. vražnikom, ko bode že ves predel do Kolpe osvojen. Slovenskim deželam je pretila vedno večja nevarnost, kajti Turki so mogli vsak čas čez Kolpo udariti in deželo popleniti. Da se to zabrani, sklene nadvojvoda Karol, kot vrhovni zapovednik v krajini, sezidati na ugodnem mestu jako trdnjavo blizu Kolpe. Da se sezida jaka trdnjava v teh krajih, predložil je bil že 1. 1554. krajiški general Ivan Ungnad, kajti Turki zato tako lahko vhajajo v dedne avstrijske dežele, ker na krajini nima nobena trdnjava okopov, izza katerih bi mogli kri-stijani sovražnika odbijati. Kasneje se je trudil več let Ilerbard Turjaški, da se osnuje glavna trdnjava, ter je priporočil zato veliki grad in posestvo grofa Nadažda, namreč Steničnjak. 'Radi nakupa tega posestva se je dogovarjal v ime cesarjevo z Nadaždom ban in škof Jurij Draškovid, ali pogodba ni uspela, ker je Nadaždi zahteval, da se mu da posestvo iste velikosti v avstrijskih dednih zemljah. Cesar pa ni v to privolil, nego je ponudil Nadaždu 3000 gld. v gotovem denarji za posestvo. Kasneje je vzela vojaška oblast Steničnjak v najem ter je zapovednik vojaške krajine skoz nekoliko let po navadi stanoval v tem gradu, le za primirja zahajal je tudi stanovat v Podbrežje na Kolpi, v Metliko ali pa v Črnomelj. In čeravno so zagovarjali poslanci kraljevine hrvaške na zboru v Brucku zidanje nove trdnjave v Kneji med Stenič-njakom in Petrovo Goro, vendar so se nadvojvodovi bojni svetovalci bržkone po nagovoru samega nadvojvode Karola odločili za ono mesto, kjer se izliva reka Korana v Kolpo. Za to mesto se je mogel nadvojvoda Karol tem lože odločiti, ker ga je sam dobro poznal, saj je prepotoval in razgledal krajiška mesta prvikrat 1. 1567., drugikrat pa 1. 1576.1) Ravno čez ta predel so tudi Turki najrajši vhajali v sosedni Metliški kraj ter od tukaj dalje pogostoma razsajali po ostalem Kranjskem; s to novo trdnjavo pa bi se jim zaprl pot čez Kolpo. Ves kot med rekami Kolpo, Korano in Dobro so imeli grofje Zrinjski v posestvu, pa so ga Karolu radi odstopili za neznatno svoto, s katero so si kupili bližnjo grajščino Dubovec. Ravno ta grad so Turki to leto večkrat napadali ter ga na sam veliki petek zažgali. Ko so pa še enkrat kasneje semkaj prihrumeli, pričakal jih je zapovednik krajiških čet Ivan Feren-berger ter jih popolnoma razbil. Vidi se tedaj, kako potrebna je bila trdnjava na tem mestu. Na tem kupljenem kraji sezida tedaj nadvojvoda Karol čvrsto mesto Karlovec, katero je do- bilo ime svoje po utemeljitelji. Zidanje Karlovca se je začelo 13. julija leta 1578 na dan sv. Marjete.2) Kot temelj zidovju M lt. Lopašič, Poviosb grada' Karlovca str. 16—17. 'J) ibid. Lopašid misli, da je položen temelj Karlovcu šolo 1. 1579, a zidanje pa določeno že na zboru v Brucku 1. 1578. Ta trditev je kaj so položili 900 turških glav, češ da bode vsled tega trdnjava nepremagljiva. Zidanje je trajalo dlje časa, in je trdnjava bila dovršena šele naslednje leto. V posvetovalni odbor za zidanje mesta sta bila med drugimi veščaki izbrana tudi Ahacij in Jošt Josip Turn. Posebno mnogo je pomogel s svojim svetom izkušeni Turn, zatorej je bil tudi po njem nazvan Turnov bastijon na južni strani med kranjskim in koroškim. Zidanje trdnjave je stalo okoli 845.000 goldinarjev. Kranjska je dala 50.000 goldinarjev, Koroška pa 100.000 goldinarjev, Štajerska je plačala. ‘200.000 goldinarjev. V to svoto je vštet tudi prinos papežev, ki je skoz več let dajal po 60.000 goldinarjev za obrambo krajine, a zaračunani so prinosi tudi drugih evropskih vladarjev in nemških knezov ter ono, kar so pojedini plačali, kakor grajščak grof Barbo, ki je moral kot kazen položiti 12.000 goldinarjev, a Horatio Argenti 4000 goldinarjev za zidanje trdnjave. Vrh tega je poslala Kranjska 800, Štajerska in Koroška. pa vsaka po 400 delavcev. Prvi karlovški general je bil Ivan Ferenberger, ki je bil ob jednem glavni 12. zapovednik v hrvaški krajini.1) Zdaj, ko se je zidala za obrambo hrvaških in slovenskih krajev jaka trdnjava na Kolpi ter so naši bili varnejši pred turškimi napadi, začno le-ti snovati nove naklepe, kako bi dobili zopet počasi nazaj vse one trdnjavice, katere so se morale v zadnjem času Turkom predati. Že na početku leta 1578. se je raznesel glas po slovenskih deželah, da so Turki osvojili Drežnik ter udarili na Bihač, ki ga je pa vendar še za zdaj rešil zapovednik Lamberg.2) Da take napade odbije za vselej in Turkom vzame osvojena mesta, odloči se nadvojvoda Karol za večjo vojsko v teh krajih. V to svrho zbere on svoje čete po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, a ob jednem naloži zapovedniku hrvaške Krajine Ivanu Ferenbergu, zapovedniku slavonske krajine Vidu Ilalleku in banu hrvaškemu Krištofu Ungnadu, da zberejo svoje čete ter se združijo s slovenskimi četami, s katerimi hoče vzdigniti splošno vojsko na Turke. Za glavnega zapovednika je imenoval nadvojvoda deželnega glavarja koroškega, Jurija barona Khevenhiillerja. Njegova vojska se je zbrala v Celovci, odkoder se je vzdignila 1. avgusta z 18 novimi topovi ter dospela čez Ljubelj 4. avgusta v Ljubljano. Tukaj je dobila vojska 500 konj za predprego ter dovolj streliva verjetna, če se pomisli, da je bilo Khovenlmllerju na početku turske vojske moseca sept. 1578 zapovedano, da mimogrede z vojsko skoz Dobovec poišče ugodno mesto za rezidenco krajiškemu generalu. Karlovec tedaj takrat še ni bil sezidan. Radi skladne zveze v pripovedanji jo vzeta v tem spisu vendar le letnica 1578. ') R. Lopašič, Poviest grada Karlovca str. '21—27. -') Hurter, Gesch. Ferdinands II. sv. I. str. 3(50. za topove in pa 500 oklopnikov; tudi se pridružijo glavni vojski Kranjci, in sicer 300 dobro oskrbljenih konjikov ter 600 pešcev. Kot podzapovedniki so bili uvrščeni Ahacij Turn, Krištof Turjaški, Janko Kisel, Maksimilijan in Sebastijan Lamberg. Vsa vojska je štela 9600 mož, brez onih, ki so bili pri vozarstvu, brez topničarjev in oklopnikov. Trideset dnij so potrebovale slovenske čete, da so prišle iz Celovca na mojo hrvaško, kjer se jim je pridružil s hrvaškimi četami, broječimi do 5000 mož, ban Ungnad. Od tukaj se jo podala 30. avgusta združena vojska pri Slunji in Drežniku, ki so ga morali Turkom vzeti, v Bosno. Vojska je morala hoditi skoz opustošene predele, večkrat je bilo potrebno prerivati se skoz ozke soteske ter prelezovati kameni te gore, kar je bilo že za ljudi jako težko, a še teže je bilo voziti topove in hrano, natovorjeno na mnogih vozčh. Na vsd srečo je imela vojska dobre vodnike, a prednje čete so krčile povsod pot; kjer je bilo potrebno, posekali so hosto ter razvalili debele skale. Že na tem potu se je vojska dosta izmučila, vendar pa je bila še tako čila, da je hitro napredovala na svojem potu. Zadnjega avgusta se utaborijo kristijani pri Topliškem Turnu (na potoku Toplici nedaleč od Mutnika), in tukaj se pred njimi pokažejo Turki prvikrat. Bilo je kakih 500 konjikov. Andrej Turjaški jih napade, ali oni so pobegnili neutegoma, a Khevenhiiller dospe 1. septembra pred Cazin, ki je bil jako učvrščen in gosto naseljen. Tukaj pričaka naše Ferhad-paša z bosenskimi Turki, ali ko postavi Khevenhiiller svojo vojsko v bojne redove, pobegnejo sovražniki iznenada. Na to se preda Cazin z vso nakopičeno hrano in strelivom. Dne 3. septembra odrine vojska pod Ostrožac. Turki so bili v neki stolp skrili mnogo goriva in smodnika v nadi, da bodo kristijani, ko stopijo vanj, odleteli v zrak. Ali za to je zvedel Jurij Križanič ter rešil še za časa svoje ljudi. Od Ostrožca ze vzdigne krščanska vojska 4. septembra, proti Bužimu, kjer je nekoliko dnij počivala. Ungnad pozove Turke, da se udado, ali oni tega ne storč. Krščanska vojska pa je v tem potrošila že vso hrano, vrh tega se je pokazala tudi bolezen, huda griža, ki je pobrala v kratkem mnogo žrtev. Vojska krščanska je čimdalje bolj slabela, turška moč pa se je hitro zbirala pod Ferhad-pašo ter našim postajala vsak dan nevarnejša. Zatorej sklenejo naši vojvode, da naj preneha nadaljnje vojskovanje, da se osvojene trdnjave pojačijo s posadkami, ostala vojska pa povrne domov. Khevenhiiller se ni bil s svojo vojsko povrnil niti do Izačida, ko je zvedel, da so Turki zopet obsedli Cazin. 27. septembra je bila trdnjava že v rokah Ferhadovih. 3. oktobra začnd Turki streljati na Ostrožac ter ga prisilijo na predajo. Dokler so Turki osvajali hrvaške trdnjave, pomikala se je naša vojska v žalostnem stanji zaradi bolezni in glada počasi proti meji. Od mnogo-brojne čete ostalo jih je komaj 4000 zdravih, ki so se prav težavno rešili po ostalih trdnjavah na krajini.’) Vojna tako sijajno započeta meseca avgusta osvojenjem trdnjave Drež-niške, končala se je žalostno in sramotno s predajo vseh malo poprej osvojenih trdnjav ter povratkom krščanske vojske na Bihac in od tukaj do kranjske meje. Prav pravi zgodovinar Dimitz,2) da se mora sodba o porazu Kacijanerjevem pri Oseku (I. 1537.) ublažiti, če pomislimo, koliko drugih dobro oskrbljenih čet je propadlo v teh zapuščenih in v vsakem pogledu opu-stošenili krajih. Vse se je balo, da Turki zopet prihrume na Kranjsko, kajti pot jim je bila zopet odprta. Sam Khevenhuller je tako sporočil štajerskim stanovom, da Turki gotovo udarijo čez Kolpo na Kranjsko. Vendar pa se na vso srečo to ni zgodilo,3) Pač pa so Turki udarili čez mejo na Štajersko ter plenili skoraj do Fiirstejifelda. Nadvojvoda Karol pa razbije dve taki razbojniški četi popolnoma. Meseca decembra zaprete Turki še jedenkrat Radgoni. Ali Zrinjski in Vid Hallek sta bila oprezna ter hitro poslala pomoč posadki v Kaniži. Vrh tega pa je nastopilo še južno vreme ter se je bilo napada menj bati.4) To leto je dal nadvojvoda Karul utrditi iz nova Gradec in Radgono ter mnoga druga mesta na mejah/*) Srečnejši so bili kristijani v borbi s Turki sledečega leta. Ker so skušali sovražniki prodreti v slovenske kraje tudi na severno-iztočni strani ter pretili celo Radgoni in Fiirstenfeldu, začeli so naši zidati izpod Kaniže novo trdnjavico Baico, in sicer tamkaj, kjer se izliva Kanižica v Muro. Jurij Zrinjski, ki je bil takrat zapovednik v bližnji Kaniži, je želel, da naj bode nova trdnjava jako utrjena, ter je pisal v tej stvari za pomoč štajerskim stanovom, a posebej še Erazmu Zavrlu in Vilhclmu Radovljiškemu, ki sta bila takrat vojaška svetovalca v Gradci.0) In ta trdnjava je bila za Medmurje in Štajersko velike važnosti, saj ni minulo nobeno leto, da ne bi bili prihrumeli Turki po večkrat v te kraje. Koprivnico so tako hudo napadali, da se je bilo vsak čas zanjo bati. A po njenem padu ‘) Khevenhiiller Franz Christ: Annales Ferdinandei. 11. del, str. 7 in 8; Valvasor XV. 504; Megiser Annales Carinthiao str. 1604; R. Lo-paiid: Spomenici hrv. krajine knj. I. str. 26; R. Lopašid: Bihac i bihacka krajina str. 23—27; Starine. Knjiga XIX. str. 43; Haminer, Gesch. des osmanischen Rciches sv. IV. str. 30; Hermann, Gesch. Kftrntens 11. str. 81 sl.; Dimitz, Gesch. Krains III str. 68. -) Dimitz, Gesch Krains. III. str. 68 69. 3, Starine. Knjiga XIX. str. 43. J) llvvof, Eintalle etc. IV. str. 120. ■') ibid. '!) Starine. Knjiga XIX. str. 43. ne bi se bila mogla tudi Kaniža držati. Zategadelj je Zrinjski poskrbel, da obvaruje vsaj Kanižo, če bo morala že Koprivnica pasti, kar pa se na vso srečo ni zgodilo, čeravno so sovražniki v tem času z vso silo napadali te kraje. Vseh teli napadov ne moremo na tanko opisovati, kajti preveč jih je ter so si vsi podobni; >) le borbe okoli nove trdnjave Baice (1. 1578.) in pa bitke pri Kačorlaki (1. 1587.) smo malo obširneje omenili. — Ko je videl Ali-paša sigetski, kako ljudje vlačijo iz šume za trdnjavo potreben les in kako kopajo jarke, sklenil je to delo zaustaviti. S 3000 konjiki in nekoliko topov' napade naše. Naši pa so bili oprezni ter so se zbrali v bližini nove trdnjavice v lepem številu pod vodstvom Jurija Zrinjskega, zapovednika Ka,niške trdnjave ter velikašev Baltazarja Bačana in Frana Nadažda. Na zapoved nadvojvode Karla pošlje tudi Vid Hallek, krajiški zapovednik v Slavoniji svoje čete pod vodstvom Ivana Glaubicerja. Naši so bili tedaj pripravni na odpor, vendar pa jih je Ali-paša napadel tako jadrno, da so se čete plemiške kar razbežale po bližnjih šumah, premda so jih njihovi vodje hrabrili in zaustavljali. Na noben način se niso dali iz šume. Kar se Bačan nekaj izmisli. Ravno mu pripeljejo vojaki dva ujeta Turka; on jih odpravi ž njima v bližnjo šumo, češ da ju pobegli vidijo kot znamenje zmage nad Turki. Bačanovi vojaki begunce celč nagovarjajo, naj se hitro vrnejo na bojišče, če hočejo še kaj plena dobiti. Ta prevara je uspela. Plena željni prihite begunci na bojišče, kjep so se ravno najhuje bili. Ali-paša pa je mislil, da so prišle našim nove čete na pomoč. Prestraši se ter zapove vojski, da se povrne domov. Pri tej priliki pa je nastala taka zmešnjava v turški četi, da so se mnogi od naših preganjani zadušili po kaniških močvarah; kateri so pa živi ostaii, vrnili so se ranjeni in pohabljeni v Siget. Naši so hvalili Bačanovo iznajdljivost ter dovršili započeto zidanje omenjene trdnjavice. Nadvojvoda Karol postavi novi posadki na čelo Nikolaja Ma-lakocija, prvega četnika Jurija Zrinjskega, ki se je še tistega leta poskusil s Turki ter jih pri Dravi premagal.a) Nesrečni izid Khevenhullerjeve vojne je bil vzrok, da so Turki vsa mesta in ves predel okoli line osvojili ter ga pridržali v svoji vlasti do najnovejšega časa. Junaška betev knezov Slunjskih izumre v moškem kolenu z banom Franom Slunjskim. Njegova sestra Ana vdova Čašar izroči 1. 1578. gradove svoje rodovine: Slunj, Cetin, Kladušo, Krstino in Kremen kralju Rudolfu II. Tržaška betev Frankopanov, izgu-bivši Drežnik, Tržac in Turjan, vmakne se v Bosiljevo. Knezi ‘) li LopaSiu: Spomenici hrvatske krajine. Knj. I. str. 22 28. ‘‘) liarmnor. Gesch. des osman. lteiohes I V. str. 30 Blagajski, zdvojivši posle strašne in dolgotrajne borbe za obstanek domovine, izselijo se iz Hrvaške z mnogimi drugimi hrvaškimi plemiči v sosedno Kranjsko, kjer si je bil kupil Štefan Blagajski s sinom Franom že 1. 1547. posestvo Kočevje.1) To je bila prava razselitev naroda, ali še ne dovršena. Kar je bilo krščanskih straž naproti Glini in Korani v Vranograči, Kladuši in Tržci ter v bližnjih trdnjavicah, držale so še nekaj let, ali ko je bil narod iz teh krajev ubežal ter zemlja ostala pusta, ni bilo tudi stražam nič več obstanka. Skoraj vso Hrvaško od Bihača do Otočca, Ogulina in Slunja ter dalje proti Kolpi zavzame Hasan-paša (od !. 1590.—1593.), narod pa, ki ni pobegnil, večjidel pomori. Zemljo osvojeno na Uni in prek Une, naproti preostali še krščanski Hrvaški, z mesti Krupo, Cazinom, Bužimom, Zrinom, Ostrožcem, Toplicami in Vrkonico, zjedini Hasan v sandžak Bihaški namesto Ostroškega, ki je bil osnovan že 1. 1578. od tedaj osvojenih hrvaških krajev. Odslej so bile skoz več nego pol veka severno-zapadne strane bihaške krajine, pa skoraj vsa hrvaška krajina tje do Karlovca in Siska puste in prazne.2) Carski poslanci v Carjigradu so se sicer neprenehoma pritoževali radi teh vkljub sklenjenemu miru izvršenih osvojitev, ali ves njihov trud, da dobe nazaj osvojena mesta, je bil zastonj. Tako so tedaj znali Turki spoštovati sklenjeni mir, a cesar Rudolf II. se je mogel prepričati, da more tak mir njegovi državi le škodovati, in da je mogoče le z jako vojsko prisiliti verolomnega sovražnika na trajni mir. Zatorej je predložil cesar Rudolf II. novo osnovo o občni obrambi vseh avstrijskih dežel, a o le-tej bi se imelo razpravljati v sporazumljenji z nadvojvodo Karlom na praškem deželnem zboru. Nadvojvoda Karol pozove radi tega 17. februarja kranjske stanove, naj pošljejo svoje poslance v Gradec, da se sporazumi ž njimi v tej stvari. Poslanci se pa v svoji skupščini 20. februarja izrazijo vsi proti osnovi cesarja Rudolfa II., kajti krajini bi malo pomagalo, ko bi se moralo čakati na pomoč iz Češke, ker tukaj je potrebna hitra podpora, saj je znano, da Turčin ne čaka, nego vsak čas napada krščanske zemlje. Če se že sploh misli kaj žrtvovati za krajino, naj se dA v denarji, da se more kaj več vojske zbrati. Stanovi zberd 22. februarja poslance za praško skupščino — med ostalimi Veikharda Turjaškega, deželnega glavarja kranjskega in glavnega zapovednika na krajini, a kot, njegovega zamenika Ivana Turjaškega, potem Linharta Frumentina in Kozina Ravberja iz Kravjeka — na kateri se je razpravljalo c novi osnovi. Čudno ni, da so bila tudi ta posvetovanja *' R. Lopašid, Giha<5 i liihačka krajina str. 27 —28. '-') ibid. brezuspešna, saj je bila osnova že sama na sebi nespretna Zatorej se poda nadvojvoda Karol sam v Prag, da se dogovori s cesarjem Rudolfom o tej reči Priznalo se je, da je državna podpora neobhodno potrebna za krajino, ali o njej se more razpravljati šele na bodočem državnem zboru. L. 1582. se snide zares državni zbor v Regensburgu, kamor sta bila. poslana od kranjskih stanov kot poslanca Vuk grof Turn in deželni upravitelj Krištof Turjaški. Med drugimi govorniki se zglasi tudi nadvojvoda Karol, „da brani on, kakor nekdaj pomejni grof Leopold, vzhodno župo nemške države proti napadajočim barbarom ; ako ne obrani pomejnih trdnjav, poplavi nezasitni sovražnik vso državo. “ Te besede so razvnele zbrane poslance, ki so radi privolili pomoč, če tudi ne zadostno.1) Naši so imeli med tem na krajini neprestane borbe. Tako so zvedeli, da je namenil požeški Skender-beg udariti na Varaždin, pa od tukaj morda še cel6 na Štajersko. Hitro se dogovori, da ga že na potu zaustavijo. Zatorej zb er d svoje čete Baltazar Bačan, Jurij Zrinjski in Frančišek Nadažd; njim se pridruži tudi Ivan Glaubicer, zapovednik v Koprivnici, s svojo posadko. Kakih 2000 najboljših mož je bilo zbranih in ž njimi udarijo zapovedniki proti Požegi. Pri kuli Grobonoški se ustavijo, da malo počinejo. Slučajno je prispel tudi Skender-beg na svojem pohodu proti Varaždinu v ta kraj. Vendar pa sovražniki niso vedeli drug za druzega. Dogodi se pa, da pride sluga Bačanov k bližnjemu studencu po vode. Kar planejo nanj Turki ter ga odpeljejo k Skender-begu. Poprašujejo ga, kdo je in kako je semkaj prispel. Ker ga pa niso razumeli — bil je namreč Magjar — morali .so najti hitro tolmača. Skender-beg je zdaj zvedel, da je v bližini jaka krščanska vojska. Jako se vsi preplašijo; vendar pa zapovč Skender-beg, da se postavi vojska v bojni red, a njega so morali sluge vzdigniti na konja, kajti bil je silno debel — pojel je vsak dan celo pečeno janje —. Tudi naši se postavijo pripravljeni za boj. Zdajci se spopadejo. Bitka ostane dolgo neodločna. Kar prebode jeden naših Skender-bega in Turki nagnejo v beg, a naši za njimi. Na begu propade več sovražnikov nego v bitki. Padlo je mnogo ag in ostalih zapovednikov, ujetih pa je bilo čez 400, med njimi mnogo odličnih; vrh tega so naši zaplenili tudi 20 zastav. Glavo Skender-begovo so poslali nadvojvodi Karlu, a golo debelo truplo so zavili v preproge ter ga pustili na polji, tako da se je ljudem zdelo bolj podobno truplu živinskemu nego človeškemu.2) ') Gruber, Borba Hrvata sa Turci str. 29. J) Valvasor IX. str. 66; R. Lopašid: Spomenici hrvatske krajine. Knj. I. str. 27; Letopis M. Slov. I. 1890, str. 2. Ravno tako odločno odbijejo kristijani Turke na hrvaški krajini. Tukaj napade meseca julija krupski beg s 500 Turki zemljo ter jo strašno popleni. Med ostrogom Rečico in Lipo ujame on do 300 ljudij in 1000 glav živine. Hitro se vzdigne nanj krajiški general Veikhard Turjaški ter ga doide med Steničnjakom in Ostrožcem (12. julija). Jadrno ga napade s svojo krajiško četo ter mu pobije do 470 mož, zasužnjene kristijane pa oslobodi 4) Malo kasneje (27. julija) prihrumi zopet neka druga četa kakih 500 Turkov čez Uno, ali jo razbije Vid Kisel, krajiški zapovednik pri sv. Jurji pod Ostrožnem.2) Tudi po Turovem polji so to leto sovražniki dvakrat strašno razsajali ter na tisoče ljudstva zasužnili. Leta 1581. se izkaže prvikrat pravim junakom kasneje tako glasoviti hrvaški ban Tomaž BakaČ-Erded. Ahmed-beg, zapovednik grada Cernika je začel tega leta pleniti in po-končevati po krščanskih krajih. Hitro zbere zatorej proti njemu Bakač svoje čete, katerim se pridružijo tudi vojaki Mihela Sekelja, ga počaka pri Cerniku ter ga popolnoma pobije.3) Leta 1582. je bilo precej mirno. Naši napadejo pod vodstvom krajiškega zapovednika Andreja Turjaškega turško Udbino, kjer zaplenijo mnogo robe in ljudij. Da se jim Turki zato osvetijo, prihrume 27. februarja o polnoči pred Slunj ter ga do dne že osvoje. Vse zaloge, kar jih je bilo v mestu, zaplenijo, a vrh tega zasužnijo še 30 oseb. Pri odhodu zažgo mesto, ki popolnoma pogori, tako da ostane samo grad in jeden mlin na potoku Slunjčici. Ravno tista četa popleni ves kraj med Mrežnico in Korano ravno na pepelnico. Kriv pa je bil največ Gašpar Alapič, ker ni držal na pravem mestu 100 haramij (hrvaški pešci), nego jih je razmeščal po svoji volji. O tem napadu je sporočil banu stotnik Ladislav Imprič ter v svojem pismu omenil, da je Kolpa mala in zato tem večja nevarnost za one kraje. Vendar pa Turki tega leta niso udarih) na Kranjsko.4) Že kasno v jeseni istega leta 1582. (28. novembra) je bila na Kranjskem sklicana vojska pod orožje, češ da vendarle sili zopet Turek v deželo. Vendar se pa to ni zgodilo, kajti Kranjci so bili hitro pripravljeni za boj proti sovražniku. Zapovedoval pa je takrat vojski Jakob Lambergar Kamniški; pod njim je služil kot poročnik konjištva Jodok Gallenberški, kot stotnik Abel Hohen\vart, kot drugi stotnik Vilhelm Schni- ‘) Valvasor IX str. 66; R. Lopašid: Spomenici hrvatsko krajine. Knj. I. str. 27; Letopis M. Slov. 1. 1890, str. 2. -) Gruber, Borba Hrvata sa Turci str. 30. °) Starine. Knj. XIX. str. 47. 4) Valvasor XII. str. 67; Starine. Knj. XIX. sir. 49; R. Lopašid: Spomenici hrvatsko krajine. Knj. I. str. 27—28., tzenbaum. Razen teh so služili kot častniki Ivan Larkovic, Baltazar Lambergar Boštanjski, Herbart Turjaški, Jurij Siegers-dorf, Krištof Wagensberški, Kozma Ravbar, Adam Gali, Jurij Šajer, Ivan Soharpf, Krištof Gušič, Jurij Barbo, Feliks Nikolič in Štefan Semenič.') Tudi 1. 1583. ni bilo miril. Bosenski paša se vzdigne s sigetskim in drugimi begi na Hrvaško in Štajersko. Celo Radgoni se je približal. V teh krajih napadejo nekaj manjših trdnjavic in vasij, katere oplenijo in požgejo, s seboj pa odpeljejo do 200 zasužnjenih kmetov z ženami in otroki.2) Ker sta se bala Ahacij in Jošt Josip Turn, da bi se mogli Turki vgnezditi v dolnji Hrastovici in še morda celo v Gradci pri Metliki, svetovala sta nadvojvodi Karlu, naj dA omenjeni trdnjavici podreti, in sicer prvo po banskih četah z dovoljenjem hrvaških stanov, drugo pa po Karlovčanih. Nadvojvoda Karol je njima odgovoril, da je predložil cesarju Rudolfu II. omenjeno prošnjo, samo naj pazita, da Turki ne osvoje Gradca; gornjo Hrastovico pa treba na vsak način vzdržati.3) Leto dnij kasneje poprosi Jošt Josip Turn nadvojvodo Karla, da premesti posadko hrastovško v Karlovec, a Jurija Križaniča oprosti zapovedništva v Drežniku in Izačidi. Ob jednem javlja nadvojvodi, da so prišli pogledat Karlovec Krištof in David IJngnad ter ban Tomaž Erded.1) Skoro zatem pridivjajo zopet bosenski Turki na Hrvaško. Poplenivši Pribance pri Kolpi, pregazijo le-to reko pod Vinico ter obropajo vso okolico do Hrasta. Ropali so le konjiki, pešci pa so ostali pri Bosiljevem. Naši napadejo pešce iznenada, tako da jim razkropljeni konjiki niso mogli priti na pomoč. Turški pešci so mislili, da so dosta jaki, pa so se spustili z našimi v boj. Ali so hudo naleteli. Bili so premagani in razbiti in vsled tega so morali tudi konjiki pobegniti/1) 0 tem napadu je sporočil Jošt Josip Turn nadvojvodi Karlu, da so Turki pridrli na Kranjsko mimo Ogulina, pa da je on zato v te dve trdnjavici postavil večje posadke; z vojaki v Tržei se je tudi pogodil radi izplača,nja njihove plače. Ob jednem poroča nadvojvodi, da pojde v kratkem v bojnih zadevah pa kranjski deželni zbor v Ljubljano in da med tem zapoved-ništvo na krajini izroči Vuku Turjaškemu in Sebastijanu Lambergu.0) ') Valvasor X. str. 337. *) Hammer, Gesch. dos osman. Reiches IV. str. 030 (nota); Ilvvof, Einfalle IV. str. 125. :l) R. Lopašid: Spomenici hrvatske krajino. Knj. 1. str. 122 sl. •') Ibid. “) Vitczovid, Kronika svoga sveta. Zagreb 1744 str. 100. “) R. Lopašid: Spomenici hrvatske krajino. Knj. I. str. 127. Odkar je bila sezidana Karlovška trdnjava, zmanjšali so se napadi turški v te in sosedne slovenske kraje, kajti posadka karlovška je bila vedno pripravljena za boj. Cim se je zvedelo, da je kakšna turška četa prekoračila IJno, že je bilo vse pripravljeno, da se odbije in prežene nazaj v Bosno. Karlovca se niso pa še lotili, kajti dobro so vedeli, kako je čvrst in posadka z vsem potrebnim obskrbljena. Poseben strah pa prešine Turke, ko postane zapovednik v Karlovški trdnjavi Jošt Josip Turn. Ko je prvi general karlovški Fernberg odhajal leta 1579. iz Hrvaškega, bil je Turn predložen na prvem mestu za zapovednika hrvaške krajine v Karlovci. Takrat so imeli pravico predlagati zapovednika na krajini stanovi štajerski; ti so smatrali, da je to čast zaslužil v prvem redu Jošt Josip Turn. Razen njega so predložili stanovi še Ivana Krištofa Zelkinga, Feliksa Herbersteina, Andreja Turjaškega in Bogomira barona Breunerja.1) Ali mesto vseh teh je bil potrjen Janez Vajkart Turjaški (1579—1581), ki je bil že od leta 1575. po smrti Herbartovi glavni zapovednik krajiškim četam. A ko le-ta leta 1581. umre, dobi to čast Jošt Josip Turn v jeseni istega leta, ko se je bil že poprej za to službo priporočil cesarju Rudolfu II. in nadvojvodi Ernestu.2) Bil je trinajsti glavni zapovednik na krajini in tretji general karlovški od leta 1581—1589. Kot glavni zapovednik nad vso vojsko na turških mejah in posebej še kot general karlovški je imel kaj težak poklic. Najhuje je bilo z obskrbo vojske pri tako pičlih dohodkih, kajti same posadke je bilo v Karlovci vedno 1000 mož; vrh tega pa se je morala tudi še trdnjava dogotavljati, kar je vsako leto stalo prav mnogo denarja. Vendar pa se je za Turnove uprave trdnjava Karlovška tako učvrstila, da se ni upal nanjo celd glasoviti Hasan-paša udariti. Turna pa so se Turki tako bali, da še v bližino trdnjave niso prišli. Kar razkropili so se, ko so slišali, da se približuje njegova četa. Zatorej so ga sploh zvali „strah turški.“ Ker je bilo leta 1580. pridrlo od Krupe in bližnjih krajev 300 Turkov do nove Karlovške trdnjave, kjer so zarobili 400 kristijanov in mnogo živine, osvetil se jim je zato Turn bodočega leta, ko je postal karlovški general. Z velikim zadovoljstvom javlja on nadvojvodi Karlu, da so njegove čete popalile Krupo in Novi.s) Čeravno je cesarski poslanec Liechtenstein, ki je bil z dragocenimi darovi poslan v Carjigrad, s sultanom v ime ce sarja Rudolfa II. primirje podaljšal na osem let, vendar se na ') Starine. Knj. XIX. str. 45. '■') R. Lopašič: l'ovicst grada Karlovca str. 170. '■') H. Lopašic, Bihad i bihacka krajina str. 217; Spomenici hrvatske krajino Knj. I., str. 20 in 27. to ni oziral bosenski paša Ferhad, nego je hotel še enkrat poskusiti srečo, ne bi li osvojil vse hrvaške zemlje do Kolpe. Ali se je jako prevaril. Če se ta njegova osnova ni mogla izvesti poprej, dokler ni stala Karlovška trdnjava, bilo je zdaj to še menj mogoče. Pleniti in ropati dalo se je seveda tudi še zdaj. Zatorej zbere Ferhad-paša najmenj 9000 mož ter udari ž njimi čez Uno na Hrvaško, od tukaj pa na Kranjsko. Hudo razsaja okoli Kostela, Poljan, Kočevja in še dalje proti Ljubljani, dokler jih od tukaj ne odpodi hitro zbrana vojska. Ž velikim plenom in mnogobrojnimi ujetniki se vrača turška četa na Hrvaško. Tukaj se je hitro raznesel glas o tem napadu. Ban hrvaški Tomaž Erded pošlje nemudoma zbrane svoje čete proti Karlovcu, kjer se mu pridruži Jošt Josip Turn s svojimi ljudmi, katere je hitro zbral, čim mu je bil Martin Hartensteiner prijavil, da se novi bosenski paša pripravlja za novi napad na hrvaška mesta v Krajini in da hoče v po-mcjnih trdnjavicah, posebno v Kladuši, straže pomnožiti.1) Ravno zavoljo tega so bile na predlog Jošta Josipa Turna malo poprej podrte trdnjavice Brekovica, Hrastovica in Gradec Isto se je dogodilo s Topliškim Turnom. Ker se je pa Jošt Josip Turn bal tudi za Vinico na Kolpi, poprosi nadvojvodo Karla pomoči vlastelinu Semeniču, ki je branil ta trg.3) Zbrane krščanske vojske je moralo biti pri tej priložnosti nekaj čez 2000 mož, namreč 1330 konjikov in 700 pešcev. S to četo skleneta oba zapovednika dočakati Ferhad-pašo, ko se bo vračal, ter ga kazniti radi negovih ropov. (5. oktobra se strnita krščanska in turška vojska pri Slunji v dolini Močili. Čeravno je bilo kristijanov mnogo menj, vendar udarijo pogumno na sovražnika. Velika hrabrost Jošta Josipa Turna, Tomaža Erdeda in drugih podzapovednikov je odločila bitko. Krščanska zmaga je bila sijajna. Turkov je padlo do 4000, kakor trdi Valvasor, a med njimi sam Ferhad-paša, poleg Hasana gotovo najhujši sovražnik krščanski, z mnogimi begovi. Naših je padlo prav malo. Oslobojenili je bilo do 600 ujetnikov, a živih Turkov so vlovili naši 40 ter zaplenili 10 bojnih zastav, katere so poslali nadvojvodi Karlu v Gradec v znak zmage. Tako so naši sijajno zmagali pod vodstvom Jošta Josipa Turna. Ostali Turki so pobegnili naravnost v Bosno. Valvasor pravi, da je sultan Murad sam obsodil svoje ljudi, ker so verolomno napadli kristijane, pa da ni nič čudnega, če jih je Bog tako grozno kaznil. Od tega časa pa tudi ni bilo nič več tako hudega napada na slovenske dežele.3) ‘) R. Lopašič: Spomenici hrvatske krajine. Knj. 1. str. 132—133. a) Ibid. str. 130—131. “) Valvasor XII. 67-G8 in XV. BOG; Hammer, Gcsoli. (los osman. Reichcs IV. str. 145; Dimitz, Gesch. Krains IH. str. 70. Hudi udarec, ki je zadel Turke pri Slunji, streznil jih je za nekoliko časa; več se niso upali napadati Hrvaške, razen na mejah. Posebno so se bali predelov okoli Karlovca, kjer je zapovedoval njihov strah Turn. Vendar so Turki pri nekem napadu ujeli nedaleč od Karlovca Jakoba Pranka in 'Fobijo Dietrichsteina, ko sta stražila na meji z malo četo. Turki so zahtevali za oba ujetnika precej veliko svoto, katero je dozvolil štajerski deželni zbor za odkup ’) Iz pritožbe cesarskega poslanca Ungnada v Carjigradu vemo, da je 1. 1585. razsajal po krajini liški beg Edris.2) Naši so ga večkrat pričakali in pobili; posebno je izgubil mnogo ljudij. ko sta ga jedenkrat napadli posadki grada Tounja (pri Ogulinu) in Oštarij.8) Ravno tako je jedno leto poprej vznemirjal krajiški Memi-beg okolico bihaško, namerjal posesti Brekovico in Topliški Turn ter premestiti posadko iz Ostrožca v Brekovico. Ko je to zvedel Jošt Josip Turn, zapovedal je Brekoviški grad podreti, samo da se v njem Turek ne vgnezdi.1) Da se osveti Turkom radi teh napadov na mejah, sklene ban Tomaž-Erded napasti Kostajnico, ki je bila v turških rokah od 1. 1556., in potem prodreti v samo Bosno. Kar je sklenil, je tudi storil. On napade Kostajnico, jo osvoji in požgč, a potem džb postaviti most čez Uno ter prevede čez most svoje čete v Bosno. Tukaj napreduje z vojsko nekaj časa, ali se skoro vrne, ker mu ni kazalo radi preslabih sil spuščati se s sovražniki v odločno borbo. Zatorej se pod& zopet čez most nazaj na Hrvaško s čilo in zdravo četo.8) Proti Uni je bila tedaj za nekaj časa hrvaška meja varna, ali leta 1586. zapreti sovražnik od severa. Hasan-paša sigetski prihrumi 7. septembra 1586 čez Muro v Medmurje, a vodil ga je poturica Matija Vlašic. Gospodar Medmurja in tamošnjih trdnjavic je bil Jurij Zrinjski. Njega ni bilo takrat v Med-murji, boravil je na svojem posestvu Ulariji na levem bregu Drave. Kar zasliši grmenje topov s trdnjave Čakovske, in to je bil znak, da je sovražnik blizu. Hitro skoči na konja ter se poda proti gradu. Na potu ga srečajo begunci, ki so komaj Turkom ušli, pa mu pripovedujejo o preteči nevarnosti, kajti Turki so bili že pregazili Muro ter začeli pleniti po okolici vasi, iz katerih so privlekli s seboj ljudi in živino. Zrinjski zapov6 hitro zatrobiti, da se vojska zbere, in potem udari z zbrano četo na Turka. Ali ko so le-ti zvedeli, da zbira Zrinjski vojsko, prestrašili so se silno ter pobegnili nazaj čez Muro l) Starine. Knj. XIX. str. 49. ‘) Hammer, Gesch. tles osman. Reiches IV. str. 147. ") Vitezovid. Kronika svega sveta str. 167. 4) R. Lopašid, Spomenici hrv. krajine. Knj. T., str. 132. ’•) Hammer. Gesch. cies osman. Reiches IV. str. 147. na istem mestu, kjer so jo poprej pregazili. Naši so prišli prekasno; Turki so bili že na drugi strani reke ter so odvlekli s seboj velik plen in do 500 zasužnjenih.1) Komaj jedno leto so mjrovali Turki na južni meji. To jim je bilo pa že predolgo. Želja za plenom in osvajanjem jih spravi zopet na noge. Proti koncu leta 1586. se pridrvi njih več tisoč na Hrvaško pod vodstvom Ali-bega. Ban Tomaž Erded zve kmalu, da so Turki pregazili Uno in da tamkaj pustošijo in plenijo. Hitro zbere svoje čete ter udari na sovražnika, ki je dospel že daleč na Hrvaško; ali ne proti Karlovcu, kjer je bil že tudi Turn pripravljen na boj, nego proti Ivaniču se spusti divja vojska. Tukaj naleti ban Tomaž Erded 10. decembra na Turke, katere iznenada napade. Bitka se je končala s popolno zmago krščansko, čeravno so imeli naši mnogo menj vojske nego Turki. Ban je napadel sovražnika s toliko silo, da se je kar razpršil na vse strani, čeravno je imel ban samo 500 mož, Turki pa 3500. V bitki je izgubil glavo sam Ali-beg; padel je tudi njegov brat Hasan Glave ubitih in nekoliko sužnikov pošlje junaški ban nadvojvodi Ernestu na Dunaj. General Vid Hallek pa je predložil glavne junake za nagrado.2) Po padu Sigeta (1. 1566) branila je hrvaške in slovenske zemlje na severo-iztoku le še trdnjava Kaniža. Zatorej so jo pa tudi Turki tolikokrat napadli, ali na srečo krščansko brez uspeha. Važnost te trdnjave so znali ceniti prav dobro kristijani in Turki, kajti z njenim padom bil bi sovražnikom odprt pot v zapadno Ogersko in južno Štajersko. Bilo je zategadelj za kristijane neobhodno potrebno, da se ta trdnjava vzdrži na vsak način. Največ zaslug pri obrambi imajo nedvojbeno Zrinjski, ki so imeli v okolici velika posestva. Še posebno se je odlikoval v teh borbah Jurij Zrinjski. On je dopisoval neposredno z nadvojvodo Karlom radi obrambe teh krajev, posebno radi trdnjavice Vizvara ali Baice, katero je smatral ključem Kaniže. Celo v Gradec je radi vojaških zadev potoval, ali je vendarle zastonj pričakoval pomoči, dočim so Turki neprenehoma napadali Medmurje.3) Ob jednem prosi tudi štajerske stanove, da bi še nadalje vzdrževali posadko v Kresturu, ker poprejšnji vojaki niso hoteli več služiti.1) Leta 1581. je napadel Ivan Globicer Turke pod Usruf-ago pri sv. Petru blizu Katalene ter jih popolnoma pobil. Ravno tako slabo se je ') Ibid.; IKvof, Einfillle IV. 120 jo uvrstil ta napad v leto 1585, kar pa ni verjetno. 2) Hammer, Gesch. d. osmanischen Reiches IV. str. 147; D. Gruber, Borba Hrvata sa Turcl str. 33—34; Starine. Knjiga XIX. str. 51—52. 8) Starine. Knjiga XIX. str, 46. *) ibid. Turkom godilo pri Križevci in Ivaniči, kjer jih je nadvladal Peter Erdedi.1) Jurij Zrinjski se je pritožil pri štajerskih stanovih, ker je namenil ban Krištof Ungnad pri Zakonu napraviti velik prevoz radi trgovine iz Slavonije v Varaždin in Ptuj. Tak prevoz bi bil na korist Turkom, kajti vohuni bi dohajali kot trgovci kaj lahko v te kraje. Saj je ravno iz tega vzroka zabranil nadvojvoda Karol puščati trgovce v Legrad.2) Oprezen vojskovodja je moral seveda takrat tudi na take stvari paziti. Posebno hudo so razsajali v Podravini martolosi (vlahi v turški službi, pravi razbojniki). Vsak čas so se strnile naše čete ž njimi. Najhujšega vojvodo martološkega Ostojo je ubil blizu Koprivnice Nikolaj Ožegovič ter mu tudi četo njegovo pokončal. Ali kmalu zatem je neka draga četa martološka napadla kri-stijane pri potoku Komarnici ter pobila velik del čete in celo samega vojvodo Ivana Stankoviča, ki je bil od utrujenosti zaspal. Še tistega leta se je zato osvetil Turkom vojvoda Nikolaj Ožegovič, ko je osvojivši turško kulo Zdenci, napadel sovražnika pri Rači ter ga popolnoma premagal. Med ujetniki sta bila tudi Kuznef-aga in knez Peašinovid Ago je dobil za dar nadvojvoda Karol. Meseca septembra napadli so Turki tudi Koprivnico, ali brez uspeha, s&mo okolico so pokončali. Pa tudi v južno Štajersko so se večkrat zaletali martolosi. L. 1587. so poplenili ves kraj Borovski med Muro_ in Dravo. Mnogo vlaških družin pa se je naselilo po južnem Štajerskem z dovoljenjem vladarjev habsburških. Posebno mnogo takih naselbin je bilo okoli Maribora in Ptuja. Zadnja taka večja četa je bila vzprejeta na Štajersko 1. 1587., ko je nadvojvoda Karol dozvolil vlahom iz Požeškega in Pakraškega sandžaka preseliti se iz Koprivnice, kamor so bili pribežali pod vodstvom kneza Ivana Peašinoviča in mnogih drugih poglavic. Glavni vojaški zapovednik Vid Hallek je mnogo teh naseljenikov vzprejel v svojo vojsko; le-ti so se v sledečih borbah s Turki vedno odlikovali.:l) Zlasti hude borbe so imeli kristijani 1. 1587. Novi sigetski paša Sasvar zbere svoje čete, da udari na Ogre ter pozove ob jednem tudi druge paše in bege na Ogerskem, da se ž njim združijo pri tem podjetji. Temu pozivu so bili poslušni paše pečujski in mohaški ter begi kopanjski, požeški in šimontornjski, tako da je zbral kakih 8000 mož. Bilo je v turškem taboru veščih in izkušenih vojnikov, ki so sigetskega pašo odvračali od tega napada, kajti na meji hrvaških in slovenskih dežel so, in neprijatelji se morejo hitro zbrati v velikem številu, pa jim slednjič še pot zapreti. Ali oholi Sasvar se ni hotel na to ozirati, nego se jo 13. avgusta ‘) Ibid; a) Ibid. ") Ibid. str. 48—54. vzdignil iz svojega tabora ter napadel krščanske zemlje. Celo tako ohol je bil in toliko se je zanašal na svojo moč, da je proti svetovanju svojih ljudij sred belega dnč ravno mimo Kaniže vodil svojo vojsko, češ da ga vidi Jurij Zrinjski, da se prestraši njegovih mnogobrojnih čet. Ali Sasvar se je grozno prevaril. Zrinjski je bil zvedel za njegove priprave ter je hitro prijavil Bačanu in Nadaždu o preteči nevarnosti, ki jih čaka; ob jednem ju opomni, naj zbereta hitro svoje čete ter se njemu pridružita. Oba storita vse po odredbi, a razen njiju pridejo še na pomoč Peter Husar, zapovednik posadki v Papi, Ivan Glaubicer, stotnik koprivniški in Friderik Trautmansdorf, zapovednik 300 konjikom iz slovenskih dežel. Bačan sam je privedel 500 konjikov in 200 pešcev. Le-ti se utaborijo pri Kačorlaku blizo Kaniže. V tem pa je pustošil Sasvar kraje med Muro in Bernikom okoli mesta. Sombote, a potem se podal proti Kaniži, kjer je na očigled naše posadke v Kaniži pri vasi Palmini pregazil široko močvaro, ne da bi ga naši napadli ali pa nanj streljali. Sasvar je mislil, da se ga naši bojč, zato je še bolj odvažno dalje korakal. Naprej je poslal pešce, a zadej je šel sam s konjiki vedno po potu med Krko in Muro. Prispevši do vasi Rediča zadene prednja četa na četo naših pod zapovedništvom Štefana Serenja; tu se v prvič udarijo. Turki zmagajo naše in sam Serenj pade v boji. Zdaj Turki še bolj ponosno napredujejo, a zdesna in zleva plenijo, požigajo in ljudi s seboj vlačijo v robstvo. V tem pa so se bile naše čete zbrale in utaborile pri Kačorlaku za hrbtom sovražniku, a to je bilo tako ugodno mesto, da so Turki morali ravno mimo njega, ko so se vračali s plenom iz teh krajev. Naših se je zbralo do 3000 konjikov in skoraj toliko pešcev. Ko je Sasvar naplenil že dosta robe, živine in ljudij, zapove svoji četi, da se počasi povrne domov. Ali ko pride do sv. Blaža, spazi najedenkrat, da so mu zaprli sovražniki vsa pota. On sklene na vsak način prodreti do Kačorlaka ter tukaj napasti Zrinjskega, premagati ga, pa se lepo brez vsake nevarnosti podati v Siget. Ali ko je Zrinjski videl, da je položaj njegove vojske povoljen, zapove napasti Turke, ko so prehajali po tesni stezi med močvirjem. Zdajci nastane huda borba, ki se je skončala za Turke prav nesrečno. Mnogo jih je bilo pobitih, mnogo tudi polovljenih. Slednjič se dokonča boj z divjim begom turških čet. Na tem begu je poginilo neizmerno mnogo Turkov. Po ozkem potu niso mogli vsi bežati, zatorej je velik del njih gazil močvirje, samo da se kako reši. Ali kdor je jedenkrat zagazil v močvir, le-t& se ni tako lahko izkopal iz njega. Zatorej so se mnogi, ki so videli svoje dru-gove, kako se v močvirji mučijo in kako jih naši streljajo, rajši podali, samo da ne poginejo na tak način. Na begu je bilo ujetih več paš, a ubit je bil Sinan-beg mohaški. Sasvar je bil s svojim konjem zagazil v močvirje, iz katerega se je komaj izvlekel peš in bosonog. Peti dan so ga prinesli njegovi ljudje v Siget. Še dva dni posle te bitke so iskali naši vojaki skup s kmeti Turke po bližnjih šumah ter jih lovili, ali pa so se jim sami predajali. V celem je bilo polovljenih 1500 sužnjev, dočim je bilo pobitih v bitki in v močvirji do 2000 Turkov’ Zarobljenih je bilo tudi 1500 konj in 19 zastav. Naših pa je padlo samo 16, a tudi ranjenih je bilo malo. Ves plen je bil znesen v Dolnjo Lindvo, kjer so si ga razdelili med seboj vodje in čete. A v znamenje zmage je bilo sklenjeno poslati cesarju ali njegovemu namestniku na Ogerskem, nadvojvodi Ernestu, pašo pečujskega in bega kopanjskega z nekoliko konji, orožjem in zastavami. Sasvar, ki je bil poklican v Carjigrad, da se opravda, otroval se je sam, ker je vedel, da mu sultan ne oprosti.1) Krščanski zmagi pri Močili (1. 1584.) in pa pri Kačorlaki (1. 1587.) sta podučili Turke, da ni nič več tako lahko z manjšimi četami napadati krščanske zemlje, kajti sovražnik je vedno in sicer dobro pripravljen, da odbije vsak napad. Vrh tega pa se je raznesel zdaj glas po ogerskih sandžakih o posebni pogumnosti Jurja Zrinjskega, ravno tako, kakor malo poprej o Joštu Josipu Turnu po celi Bosni. Teh dveh junakov so se Turki bali kot živega ognja ter so prenehali s svojimi napadi za nekaj časa. Le ko bi se vse turške čete zbrale v jedno vojsko, potem bi bilo morda še nade osvojiti Hrvaško in sosedne slovenske zemlje. In zares se začno Turki pripravljati za tako podvzetje. Cela tri leta zbirajo bosenski Turki svojo snago ter zahtevajo pomoči tudi iz Carjigrada, da morejo s tem večjo vojsko udariti na Hrvaško. Glavni pospeševalec te bojne osnove je bil bosenski paša Hasan, glavna trdnjava, na katero je hotel udariti, pa Sisek. Pri teh borbah pa ni sodeloval Jošt Josip Turn, čeravno so se priprave zanje vodile pod njegovo upravo, vsaj v trdnjavi Karlovški, ki je bila v tem času z bojnimi pripravami vsaj deloma oskrbljena. Pa tudi na Bihač in druge trdnjavice v bihaški okolici, kolikor jih je bilo še v krščanskih rokah, moral je Turn paziti. Posebno važen je bil Bihač, pa so ga tudi Turki hoteli na vsak način čim prej osvojiti. Zatorej napadajo po redu vse trdnjavice, a 1. 1589. še posebno Ripač, dokler ga končno z naskokom ne osvoji. Pomogla pa je Turkom nesreča, ker se je bil v trdnjavi zažgal smodnik, ki je vzdignil ‘) Hammer, Gesch. d. osmanischcn Reiches IV. str. 149; D. Gruber, Borba Hrvata sa Turci str. 35—37. celi stolp v zrak. V borbi je poginil zapovednik z vsemi prebivalci razen jedne žene in jednega otroka, ali tudi Turkov je pokončal razlet jako mnogo.1) Za škodo pa deloma tudi za sramoto se je Turkom osvetil glasoviti vitez, stotnik Gašpar Križanič, v raznih napadih nanje v okolici Ripča ter je o teh srečnih borbah napisal tudi poro'čilo generalu karlovškemu Joštu Josipu Turnu.2) Razen vojaških opravkov je imel Turn ‘) Valvasor XII. str. 10—11. a) R. Lopašid, Bihad i bihadka krajina str. 267. Koliko težav, sitnosti in dela je imel Jošt Josip Turn kot vojaški zapovednik samo v Karlovci, razjasnjuje nam porodilo Ahacija Turna kot krajiškega komisarja nadvojvodi Karlu o hrvaški krajini iz Kamnika z dne 26. februarja leta 1586. Ahac.ij Turn je pregledal 11. januarja 1.1686. posadno vojsko v Karlovci, kjer je takrat boravil njegov brat Jošt Josip, zapovednik hrvaške krajino. V Karlovci je pregledaval strelce, huzarje, Uskoke in ostale hrvaške dote. Bilo je deževno vreme, vode so se bile razlile, a krme je bilo malo. Uskoki in husarji so bili dosta slabo oskrbljeni s konji in orožjem. Konjikov Jurija Zrinjskega komisar ni našel v Karlovci, ker jim je bil dozvolil krajiški general na prošnjo Zrinjskega, da gredo branit Medmurje pred Turki. Vojaki karlovški so imeli slabo orožje in revno pripravo. Vojaki so se izpridevali, da se ne morejo bolje oskrbeti, ker ne dobivajo redno plade, katere niso prejeli že trideset mesecev. Turn predloži, da so tem vojakom da vsaj nekaj plade, pa da bodo že zadovoljni. On jim je dal posle vaj plado za šest mesecev, za štiri mesece v denarjih, a za dva jih je nagradil s suknom. — Vsega nereda na krajini je bilo krivo neredno pladanje, a ko komisarji dohajajo v krajino na vojaške vaje, morajo poslušati razne pritožbe in tarnanja brez konca in kraja, tako da si nobeden ved ne želi priti v te kraje. Ker so hrvaški vlasteliru v okolici preved visoko cenili svoje žito, dolodil je zapovednik krajine sporazumno s svojimi dastniki ceno, katera velja za vojake in za bližnje hrvaške prebivalce. Od tega dasa nodejo poslednji voziti žita v Karlovec, nego si ga morajo vojaki sami iskati. Dogodilo se je, da so oni žito rajši v kupih sežgali, nego da ga dado vojakom po odrejeni ceni. Stanove hrvaške bi trebalo nagovoriti, da oni v zboru potrdijo odmerjeno ceno ter prisilijo svoje zemljake, da vozijo žito v Karlovec, pa da no bodo tako nekršdanski. Med vojaki v Karlovci omenja Turn „nove konjike, st.are konjike, hu-sarje, Uskoke, nemško deto.“ — Pokojni stotnik bihaški, plemid Daniel Obridan, ima za plado iskati še 2948 ior. 40 kr., ali za to svoto so se zglasili upniki pri karlovškem sodišdi, od tega ima dobiti ljubljanski trgovec Ivan Numb 496 for., a 2452 for. 40 kr. treba položiti pri polkovnem sodniku v Karlovci. Pri vajah so poprosili mnogi vojaki izmed strelcev in nemške dete dopusta, a njihova mesta so bila z drugimi popoljena. Bilo je tukaj mnogo tujih vojakov, tudi tujcev, ki so imeli do svojega doma po 80, sto in še ved milj. Tem se je moralo vse iz-pladati. Izmed dastnikov v Karlovci je šel na dopust samo Boštjan Lamberg, stotnik strelcev; zapovedništvo je prevzel dosedanji njihov porodnik Martin Spaiser. Za zidanje Karlovca je odredil Turn samo 500 for. Z nasipi se mora podeti meseca marca; za zidanje trdnjave prosi Turn nadvojvodo, da dolodi kazni, posebno onih 3000 for., ki jih ima pladati vlastelin Semenid (na Vinici pri Črnomlji). To naj se izplada zidarskemu predstojniku. Oskrbniku živoža Eliji Sigesdorfu jo izrodil 1100 for., ali on potrebuje 3000 for. za izpladanjc dolgov. Zaloge ni v Karlovci skoraj nid, odkar je preskrbljon Bihad; hrane jo samo za nekoliko dnij, pa jo radi toga nastala velika nevarnost posebno za slučaj pa še druge. Tako ga je cesar Rudolf II. poslal 1. 1589. kot poslanca v Benetke, da poravna neke prepire, ki so nastali med to ljudovlado in nadvojvodskiin dvorom v Gradci. Rešil je to opravilo na zadovoljstvo nadvojvode Karla ter si s tem Dridobil še večjo privrženost na cesarskem dvoru.') To je bil pa tudi zadnji čin Turnov, kajti kmalu potem, ko se je vrnil iz Benetek, umrl je v Senji 15. junija 1. 1589., star šele 56 let, kakor je to izvestil nadvojvoda Karol cesarju Rudolfu II. v Prag.3) Kot zapovedajoči general karlovški in zapovednik na krajini pridobil si je Jošt Josip Turn posestvo Banščino s poljem in kmeti na Švarči, v Čašici in Mrzlem Polji, v Kapelišči, in v Otoku pri sv. Jakobu (današnje Mekušje) s pravico prevoza na Mrežnici. Kot strog vojak je bil prav osornega ponašanja in v vojaških poslih brezobziren, cel(5 večkrat silovit, kar so oblege. Zgradba za zalogo je pod streho, ali ni še dogotovljena; morala bi se počasi sezidati vsa od kamena in opeke radi večje varnosti pred ognjem. Ravno tako je tudi že pod streho orožnica; tudi ona je lesena, pa bi se morala tudi čvrsto zidati. Topniku (Zeugdiener) Juriju Šubleju izplačal je Turn 250 for. na račun. V orožani pomanjkuje posebno svinca, zatorej je pisal Turn plemiču Moskonu v Laški Trg na Štajerskem, da pošlje po pogodbi 20 do 30 centov svinca. Gušič v Tovunjski Peči je potrošil na popravek grada 290 for. Turn ga je pozval, da položi točen račun, ravno tako je pozvan tudi Turjaški, da da račun o gradu Slunjskem. — Za popravek hiš v Ogulinu, ki jih je bil spalil Turek, in za zidanje branika in vrat na mostu ter strehe na gradu je dozvolil bivši krajiški komisar baron Krištof Teuffenbach stotniku Galu 100 for.,' a treba bo še več denarja Od Teuffenbacha je dobil sedanji stotnik bihaški Fran Horman 50 for. za popravek orožane; o tem bode dal račun komisarju Juriju Feurerju, sicer poročniku nemške čete v Karlovci. Polkovnik in zapovednik hrvaške krajine je imel terjati 6703 for.; v to ime mu je plačal Turn 2600 for., a glede ostalega gaje napotil na nadvojvodo. 4000 for. je dobil polkovnik od grofa Croya na Dunaji za zidanje Karlovca: o tem denarji bode dal račun zidarski predstojnik Jošt Langenmantel. 1859 for. je izplačanih polkovniku za novo sezidani mlin, ki ga je vrtel konj, a 640 for. je dobil polkovnik za straže, ki so okoli Steničnjaka do Korane postavljene. Mlin je dober in silno potreben, ker ni tri milje daleč od Karlovca nobenega mlina Uskokom je izplačal Turn 432 for. 30 kr. — Turn omenja Ivana Strobla kot poštarja v Karlovci za krajino. V Bihačje poslan pomočni komisar Jurij Feurer, da obavi vežbe in izplača vojsko. Grof Gašper Tržaški je imel dobiti po naredbi nadvojvode za vzdržavanje mosta pod Novim-gradom 50 for., ki mu pa niso bili pri tej priložnosti izplačani. Mesto Stefana Tohija, ki je popolnoma izplačan, postavil je Turn Adama Purg-stala za stotnika 50 konjikom. Krajiški stavitelj Martin Gambon je izročil Turnu obrise za dva obrambna stolpa pri Vinici. (R. Lopašid trdi, da se podrtine teh stolpov še dandanes vidijo, jednega pri Vinici, a drugega pri Prilišči na kranjski obali Kolpe.) Komisar Turn se je povrnil iz Karlovca 11. februarja v Kamnik. (R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine. Knjiga I. str. 133—135.) ') 11. Lopašid, Poviest grada Karlovca, str. 179. -') R. Lopašid, Poviest grada Karlovca, str. 180. bližnji hrvaški vlastelini večkrat izkusili. Hrvaški stanovi so se zatorej nanj potožili in v zboru 1. 1585. prosili nadvojvodo Karla, da jih brani nasilja generalovega, ki je dal zapreti hrvaške plemiče, Vuka Kasnica in Jurja Karačkega, a prisvojil si posestva rodovine Kobasida pri Brekovici in Bišdi s silo, četudi je bilo po smrti Ivana Kobasida zakonitih naslednikov.1) Takih tožb pa je bilo zmeraj mnogo, odkar so zapovedovali na krajini tuji zapovedniki, a ne Hrvati, kakor bi bilo moralo po postavi biti. Ker le-ti zapovedniki niso po navadi spoštovali deželnih postav in banovih pravic, morali so nastati prepiri med jedno in drugo oblastjo; a ker so se po navadi tudi plemiči mešali v te stvari, ni potem čudno, da so imeli opraviti tudi le-ti večkrat kaj s krajiškimi upravitelji. Jošt Turn s svojo ženo Katarino pl. Pečah ni imel otrok, zatorej so njegov imetek podedovali njegovi bratje, in ko so le-ti pomrli tudi brez potomcev, prišla so posestva Križ, Karnek in Blajburg v roke otrokom brata Ahacija. Joštova bojna oprava se čuva v ambraški zbirki na Dunaji. Njegova slika v naravni veličini, kakor tudi one njegovih bratov Ahacija in Ivana Ambroža morejo se videti še dandanes v gradu Blajburgu na Koroškem.'1) ') R. Lopašic, Poviest grada Karlovca, str. 179—180. '-’) K. Wurzbach, Biographisches Lex. zv. 45., str. 108. Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim Spisal J. Navratil. 5. dalje iz Letopisa 1890, str. 52—116. Sv. Marjeta ali Margeta (13. in 20. jul.) Marjeta kače pase. (Na Kršk. zap. g. Romih.) — la sv. Margete se ne smejo kače klati, in tudi eno se ne sme voziti, pa ni iz kozolcov zlagati, icer bo v skedenj treščilo. (Štaj.-slov. „Črtice“ 95.) grmi, takrat lešnikov ni. (Črnom. zap. g. Kupljen.) — Na Kobaridskem napravljajo iz samih niuarjetic1'1) venec sv. Marjeti na čast. (Zap. g. A. Gabršček.) To spada k 20. jul. Češke. „Prši-li“ [če dežuje] na den sv. Mark6ty (13. čer-vence, julija), b^vajf ,liskove o?echy‘ | lešniki| pnlzdne a čer-vive. (Ččm. 1854; 549). Češki narod veruje, da mu ta svetnica čuva vseh sadežev, a zlasti žita. Zato veli n&rodna pesem : Sv. Petr3) hfima") A ty sv. Markyto, Natoči nam vina; Dej nam pozor na žito. ') Po Tušk. „Prirodop. rastl.“ 2. izd. str. 101: „Marjetica, tudi tra-tinščica, riglec in iskrica (bellis perennis, G;insebli\mchen).“ -1) Ilanuš misli na ,Peruna‘ („13. K.“ l‘J5), t. j. da je pri severnih Slovanih v krščanski dobi sv. Peter stopil na Perunovo (gromovnikovo) mesto takd, kakor pri Nemcih na ,Donarjevo‘; a Jugoslovanom namešča Peruna sv. Elija. 3) grmi (,grmeva‘), f- t — Če ta dan Nemške. Tirolci pravijo sv. Marjeti „Wetterfrau“ (vremenska gospa). — „Wenn’s Margreten regnet, werden die Niisse faul“. (Če na sv. Marjete dan dežuje, bodo orehi gnili.) „B. Kal.“ 195. — Repo pa nemška vraža veleva sejati uprav tega dne (13. jul.) W. II.; str. 399; dočim belokranjska svetuje za ta posel sv. Kilijana god (8. jul), rekši, da priraste ondaj repe ,veliko in debele1. (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj.) Sv. Elija (20. jul.) Kedar grmi, pravijo Beli Kranjci okoli Metlike, da se vozi sv. Elija po nebu. (V Metliki slišal s&m za mladih nog). — Sv. Elija se vozi v goreči kočiji. (Na Krškem zap. g. Romih.) — Sv. Elija v nebesih vedno povprašuje druge svetnike, kedaj bo njegov god; ali tega mu ne pov<5 noben svetnik, ker bi sicer . . „preveč streljal“. (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj.) — Ta dan je dan strel. (V Črnom. zap. g. Kupljen.) Nekateri Slovenci mislijo, da preganja sv. Elija (z gromom) tudi hudiča. (Letop. 1879; 78). Hrvatsko in srbsko bajeslovje ozir. praznoverje o sv. Eliji („Iliji“) strinja se z belokranjskim. Okoli Karlovca vele Hrvati, da se sv. Ilija vozi na štirih konjih po zraku, in da od silnega stopanja njegovih ,vilovitih‘ konj nastaja grom. („Arkiv“ 1863; 243.)‘) — V Ivanid-gradu (tudi na Hrvat-slcem blizu Slavonije, brez malega samo dve ure od Save) pravijo o Gromovniku (Iliji) skoraj tako kakor Beli Kranjci, t. j. ako bi znal, kedaj mu je ,dan godovni1, da bi od radosti pokal in streljal, tako da bi težko kaj nepokvarjenega ostalo; zato, da ga Bog vara, in kedarkoli ga Ilija za-nj povpraša, da mu veli: „Bit de“ ali „prošao je“. („Arkiv“ 1863; 221.)a) Ako se res na sv. Elija dan („na Ilinje“) primeri, da je burja in da grmi, trese se preprosto ljudstvo od straha, misleč, da bode sodnji dan. (Ondi.) Zelo tako v<5ro nahajaš o sv. ,Iliji gromovniku' tudi med Srbi. To se čita uže v Letop. 1879. 1. na 78. str. i. d. v zanim-Ijivem popisu Hubadovem: „0bičaji slovanski11. — Dodajemo samo še toliko: Kako kurijo ,Dubravčini‘ i. dr. kres i na večer ’) Ondi, na 245. str. čitamo: „Nariečje kajkavsko ovdje [u okolici KarlovačkojJ jošte ima prevagu; nu svaki, koj se samo jedanput sa prostakom razgovarao, opazit de upliv toli Stokavštine koli čakav-Stine“. — — *) Ondi, na str. 230 čitaš: „Narječje, kojim se ovuda govori, je štokavsko-kajkavsko, to jest smiesa od obadvajuh razriečjah11.— „Sada preuzimlje sve viže Stokavština mah11. pred Elijevim, povedali smo uže 1. 1890. na 111. str. V Srbiji zovejo se tri dni pred Elijevim f„prije Ilijina dne“) in tri za njim „kresovi“, in žene te dni nečejo prati srajc, niti namakati druge prtenine (platna), misleč, da bi se „iskresalo“. Kedar grmi „na Ilijn dan“, pravijo, da bodo črvivi onega leta orehi in lešniki z žirom vred. (Vuk; „Život i obič.“ 66—67.) Kakor v Bosni o sv. Juriju, tako pravijo poturčeni Jugoslovani v Hrcegovini o sv. Iliji (na njegov dan) po starem koled : „Do podne Ilija, po podne Alija11, t. j. dopoldne praznujejo, popoldne pa delajo. (P. u. p. 1887. 1.) Tudi Romunom je sv. „Ilija“ gromovnik. Prinesel je namreč po romunski bajki solnce, ki ga je bil ukradel hudič, Bogu zopet nazaj ter dobil za to junaško delo v oblast grom in blisk. („Ausland“ 1887; str. 1022.) Prim. srbsko bajko o tčm v Vukovih ,srpskih narodn. pripov.1 1853; str. 114 (br. 18); sam<5 da je završetek v romunski bajki drugačen, namreč tak, kakor je popisan tu, in da je po srbski pripovedki to junaško delo opravil sv. ,Arandjel‘ (arhangel ali veliki angel), a ne sv. Ilija. Z jugoslovanskim bajeslovjem, ozir. prazno vero v „Ilijo-gromovnika“ skladajo se i Rusi. Vidi se iz vsega, kar pripoveduje ruski narod o tem svetniku, da je ona svojstva, katera je prisvajal v poganski dobi gromovniku Perunu, prenesel v krščanski dobi na sv. „H’jo“. Tudi Rusi pravijo, da se vozi sv. Il’ja po nebu v ognjenem vozu,1) in da slišimo od njegovih koles ropota — grom. Kedar strahovito grmf, vel6 v Nižegradski (Nižegorodskoj) guberniji: „Il’ja velikij gudit“ (gode). V Vladimirski gub. pri-povedajo, da pobija hudiče („nečistyh“) s kamenimi puščicami ali ,strt51ami‘.a) „Molnija“ (blisk) je namreč ruskemu narodu „strela“ (puščica), ki jo meče ,11’ja- prorok’ v kačo ali hudiča („v zmeja ili d’javola“) . . . (Afan. I. 471—72). - Nekod se zbirajo Rusi na ,11’jin denj' iz vsega okraja k cerkvi ter zganjajo tja tudi rogato živino; po veliki službi božji („ob<5dni“) izberd jedno živinče, ki ga plača gospodarju vsa občina (vsi skupaj); potem ga zakoljejo, skuhajo in razdele na kose za plačo; skupljene novce dobi pa cerkev. Kdor ni bil na ti prazničnosti in ni dobil .posvečenega1 mesa — onemu se šteje to za velik greh („za boljšoj greh“). — V Permski gub. so tega dne ubijali vselej bika in zaklali še tele; a meso je potlej snedla vsa občina. V Kalužki gub. prinašajo pa ta dan k cžrkvi zaklanih mladih ovničkov ter prosijo duhovnika, da bi jih po- ') „V ognennoj kolesnici).“ -’) Tudi Staroslovencem značila jo strSla — puščico (sagitta, Pieil), Miki. lex.- 89(3. kropil s posvečeno vodo. (Afan. I. 475). Vse to nas spominja nekdanjih poganskih žrtev in pojedin — Perunu na čast. Ruski narod je nadalje uverjen, da ima ,sv. H’ja‘ v svoji oblasti tudi roso, dež, točo in sušo. Na njegov praznik (20. julija po starem) pričakujejo Rusi grmljžvine in dežja („grozy i doždja“). Ta dan ne kosč in ne spravljajo sena, ker bi sv. Elija drugače pokončal z nevihto ali pa sežgal nakošeno s<§no s strelo („ub&et gromom ili sožžet nakošennoje seno“) od jeze, da ne poštujejo njegovega praznika. To pričajo tudi ruski pregovori (in to velikoruski): „U’ja grozy‘) deržit11; „IPja prorok v pole kopny sčita|j|et“3); „na U’jin denj gdenibudb ot grozy zagora|j|etsja3); (maloruski): „U’ja v vodu nal’ja“. Z Elijevim dežjem (,,11’jinskim doždem11) umivajo se ter polivajo, da bi se očistili „vražjih čar“, urokov („očnago prizora11)4) in bolezni. Pravijo še i to: Vedro nebo na U’jin denj predvešča|j]et6) mnogo požarov, a doždt> — naoborot“. — Ruski kmetje mislijo, da tudi to sv. Elija stori, ako polje lepo obrodi' („proizvo-ditelj urožajev“). Dne 20. julija p. st. (1. avgusta p. n.) začenjajo žeti žito, t. j. povežejo prvi snop, omlatijo, napravijo iz zrnja hleb, prinesejo ga v cerkev na blagoslov, in potčm pokušajo te „novine“, iz slame si pa napravijo novo postelj . . . (Afan. I; 473-4). Tudi starim (uže preverjenim) Nemcem je sv. Elija bil nekdaj gromovnik, kakor poganskim poprej Donar. (Grim. „D. Myth. I4; 144 i. dr.). Ni sluha, ni duha pa nfsmo mogli o veri v Elijo-gromovnika zaslediti pri Čehih in Poljakih. Kedar grmf, pravijo le-ti otrokom po otročje: „Bozia sio gniewa“ (Bdgec se jezi'); dni pa: „Pan Buh hrozi“ (se grozi ali žuga), kakor se pravi tudi pri nas otrokom: „Bog se kara ali ,krega1. Odrasli Čehi pa govore nekod šaljivo: „Sv. Petr kouli kuželky“, (kar se strinja z nemško govorico): „Petrus schiebt Kegel1'. W. II; str. 22. Pasji dnevi") (od 24. jul. do 24. avgusta). Ime „pasji dnevi11 ni prvotno-mlrodno, nego zvezdarsko, zatrošeno med n&rod po „pratikah“ ali koledarjih. Dobili so pa to ime po „zvezdi“, ki se ji pravi „pes Canicula“ = Si-rius.7) Te dobe vročino prisvajali so pa ti zvezdi zato, ker vzhaja v ti dobi h krati s solncem. ‘) Nevihte (hude ure); a) kope šteje; ”) začno goreti (bdde ogenj ali požar); 4) po Booch-u: ,,(stsl.) prizdr očes, Bohexung duroh einen neidischen Blick“; !l) oznanjuje (prerokuje). 6) Belokr. „pajsji dani“. ’) Po lat. imenu „Canicula“ (Hundsstern) skrojilo se je za to dneve lat. ime „dies caniculares11, a potlej prelagalo i na druge jezike: nemški V Motniku imajo to čudno vražo, ki pripisuje ,pratikarju‘ božjo moč, namreč: „Ako sta pajsje podobe v pratiki ,proti eni drugi obrnene1, te dneve večkrat huda ura s točo proti', ker tudi rada pobije; ,če sta pa pajsje podobe obrnene od jene druge1, nam se ni toliko hudega bati.“ (Zap. g. Križnik 1. 1888). Kaj pa, ako čepi' — kakor v nekaterih slovenskih pratikah — namesto dveh pasjih podob jedna sama? — Po tem vidimo, kako lahko pameten pratikar iztrebi to staro . . babjo vvero. Češka. Če so pasji dnevi jasni biva ugodna žetev. („Ččm.11 1854; 549). Dobro leto sploh prerokuje po takem vremenu nemška vraža, ki veli: „Hundstage hell und klar Deutcn auf ein gutes Jahr“. Nesrečni so pa pasji dnevi za poroke — po koroški vraži. (W. II; str. 82.) Prisvajali so tudi stari narodi „pasji zvezdi" tako škodljiv vpliv na žetev, da so n. pr. Rimljani vsako leto, čim se je prikazala, žrtvovali rjavega psa, hote potoki,žiti Psu (Siriju) togoto. („Reinsb. Diir.“ 1864; 363). Sv. Jakob (25. jul.).1) Če na sv. Jakoba dan (25. jul.) sije solnce, potlej je debela leča. (Motnik. Zap. g. Križnik.) Ako ta dan grmi, bodo prihodnje vleto lešniki in orehi pešivi. (Belokr. zap. g. Kupljen.) Na Češkem, in to v Pragi, metali so poprej mesarji tega dne okrašenega kozla z veliko slavnostjo (o godbi in petju) z zvonika sv. Jakoba cerkve na tla; po kmetih pa nekod metali in mečejo morda še zdaj kozla s skale ter snedd potem pri vkupni pojedini. Najbrže kake staropoganske žrtve spomin. (Krolm. II, 85; I, 479; „B. Kal.“ 200 i. dr.) Češka vraža veli: Če hočeš pregnati miši iz skednja, ulomi ali odbij na sv. Jakoba dan belemu kozlu bel rog, zakuri z ogljem, deni rog na žerjavico in kadi ž njim po skednju. („Ččm.“ 1854; 542) Poljaki pravijo „rimski (mlečnij cesti“: sv. Jakoba cesta (ndroga“) ;2) a zvezdi ,,Orion11 (ki se zove po naše „rimske Hundstage; it. giorni canicolari; fr. jours caniculaires; angl. canicular days; rus. pesie dni; hrv. pasji dnevi (MU.); C. psi dni; p. ,dni kani-kularne1 itd. ‘) T. j. „Jacobus major11 (apost.); a oni, ki se praznuje 1. maja (s sv. Filipom vred), zove so „Jacobus minor11. a) Tudi Nemci pravijo nekod „Jakobsstrasseu namesto „Milch-strasse“. Cig.-V. I; 815. palice" ali na kratko „paličniceV) veld sv. Jakoba zvezda („gwiazda“), Nemci pa „Jakobsstab“ t. j. Jakobova palica (č. „Jakuba hftl“ ali „Jakubka). Nemcem je ta dan nekod jako nesrečen. V Turingiji ne pleza tega dne nikdo rad na kako črešnjo, ker bi si utegnil ulomiti vrat. (W. II; str. 82) Ako na Jakobovo ali pa tri dni poprej dežf, potlej želoda m. („Festk.“ 1864; 367.) Češka: Ako je ,na sv. Jakoba' hud veter („silny vftr"), bčde žito mnogo veljalo („platit“), t. j. drago bo, in naopako. („Ččm.“ 1856; III, 68.) Velika maša, Velika gospojnicaa) ali Veliki šmarijn::) = Vnebovzetje | Marije d. ali Marijino] (15. avgusta). Stsl.—; r. in mr. Ycnciiiu; npcoit. HoropojiHipj IJspenie presv. bogorodicy; big. uspenie na sv. Bogorodica; hrv. velika Gospo-jina ali „velika Gospa" (MIJ ), „ veliko gospojinje" (Iv. Fil.); srb. velika gospodja, (v Dalm. tudi „Pogačnica“; Han. „B. K.“ 205); cerkv. uspen|i|je sv. Bogorodice; č. na nebe vzeti Panny Marie; P. Maria velika, Maria kofenna4); nekod tudi „ Svate Kriilovny“ t. j. sv. kraljice [dan |; p. Wniebowzi§cie Panny Maryi, tudi „Panna zielna"15) ali „Matka Boška zielna". Skoraj po vsem Slovenskem nahajaš še to vero, da je ta dan tako velik praznik, da se ne smejo kače plaziti po zemlji, in da se zato plazijo po drevju, na Goriškem tudi po „raklah“ t. j. po nakolu fižolovem. (V Notranjski Bistrici zapisal vč. g. J. Bilc, na Kobaridskem g. A. Gabršček; na Krškem g Ravnikar; v Motniku zap. g. Križnik, v Rožu na Kor. K. Pečnik; prim „Črtice“ 45). To potrjujejo tudi razna ustna poročila. Samo ob sebi se razumeva, da ne sme ta dan živ krst na drevo ali na polje [ker bi ga utegnila pičiti kača]; pa niti pod drevje naj ne hodi [ker bi utegnila cepniti kača z drevesa ter ga pikniti]. Tudi delati ne sme človek ta dan ničesar, posebno pa na polju niti najmanjšega dela (zlasti ne sadja obirati ali tresti itd.), da ga ne zadene kakšna nesreča. Za mojih detinskih let pravila mi je v Metliki stara žena, da si je bila nekdaj dni dan pred ,Veliko mašo' z&bila na zel ') Letop. 1880; 166. -) Prim. nem. „Groftfrauentag“. Tudi ,kajkavci' na Hrvatskcm vele: „Volika maša". a) Izgovarja so „šmaren (šmar’n)“. Na Cirkljanskem: „Včlika šmarija" (izr. vel’ka Šmarja) ali „Rdžnica". (Zap. g. J. Jereb). ,Šma- rija' skrčeno iz „Šent Marija" (sv. Marija); tako i „šmaren“ iz „Šent- Marijin (dan)". 4) Prim. nem „U. Fr. Wurz- oder Krautervvoihe". b) Prim. nem. „Liob Fran im Griinon". niku natrgat zelenjave na drugi dan za prikuho. „Zato se“, reče, ^odpravim na Velike maše dan rano na zelnik, ki je bil V-t ure daleč od mesta poleg njiv pri skednju, okoli katerega je rastlo tudi sadno drevje. Ko pridem do zelnika, natrgam si hitro potrebne zelenjave in se vrnem. A toliko, da pridem pod drevje — lop! — pade z ,drva‘ velika rjava kača na tla uprav pred-me. Od prevelikega straha skočim naglo kot boječa srna v stran, pa v beg; a kača se zvije „v svitek" pa se hita (meče) za mano. Na srečo sem jaz bila ,hitreja‘ od kače, ter ji utekla — hvala Bogu! — dasi na pol mrtva od straha. Ne bi več na Veliko mašo pod drevje prisledila za včs svet!“ L. 1887. pravil mi je 16 leten dečko (iz Hinj pri Žužemberku), ki je hodil ondi v šolo šest lčt,, da je nekdaj tudi njega hotela kača pičiti ta dan. Ko je bil namreč utrgal na leski olešnikov, odvije se pri tej priči od leske velika kača., cepne na tla ter se požene proti njemu. Vendar ji je ušel srečno; pa ni videl, da bi ga bila lovila ali metala se za njim. Drugi, dve leti mlajši kostanjarček — ki je hodil tudi šest let v šolo domd v Velikih Laščah — trdil je pa štiri dni pozneje, da tam ni' te vere, in da je on sam uže videl kačo laziti po tleh tudi na Velike maše dan. Vendar je slišal praviti tudi on, da je kača pičila neko žensko, ki je brala lešnike ta dan; „pa se je menda", rekel je, „ men da le primerilo tako". — Ko sem nato vzel v misel, da se je morda on preučil v šoli, a starejši ljudje pa da imajo vendar še staro (narodno) vero (da morajo na Velike maše dan vse kače na drevje itd), odrezal se je deček oblastno. „Pri nas niso ljudje tako neumni, da bi verjeli kaj tacega". Pravil sem to zanimljivo zgodbico letos nalašč nekemu priletnemu možaku, ki mi je bil na moje prvo vprašanje odgovoril tako, da je ,pri Velikih Laščah1 doma; na drugo natančnejše vprašanje pa, da je iz neke vasi blizu Strug (dve uri od Ribnice, a tri ure od ,V. Lašč.'). Oj, kako se je ta možak togotil nad mojega .razsvetljenega kostanjarčka'. „Kaj bo on druge pital z neumneži? On je neumen, on, ki še tega ne ve, kar ve pri nas vsak otrok: daje ta dan res tako svčt, da ne smejo kače laziti po tleh .... Če je pa on videl katero vendar laziti ta dan po tleh, lahko, da se je bila malo poprej zvalila s kacega drevesa na tla. Kam pa če? — K višku ne more p&dati." — V nadi sem si bil, da poreče mož ,v sveti jezi1 še i to: „potlej pa vem, da je . . zlezla zopet na drvč"; — a to mojemu možu vendar ni . . na misel prišlo. Privrgcl je pa sam ob sebi, da nabirajo po njegovem kraju ženske ,mej mašami' (sic) t. j. med Veliko in med Malo mašo tudi vsake vrste cvetic („ rc5ž“) za različne bolezni (zato ker imajo cvetice takrat največjo moč). To potrjuje z drugimi besedami tudi naš poročevalec iz Motnika: „Med Šmarnimi mašami (sic) ,rože‘ nabrane so potlej za vsako zdravilo". (Zap. g. Križnik.) Jajca ta čas nanesena ,trpijo' (se ne pokvarijo) leten dan.“ In ako je pšenica ta čas ,omlačena‘, ne prime se je mol. (Isti.) Isto narodno vero glede mejmašnih cvetic (ali „trav) in jajec nahajaš tudi med Srbi. Prim. Vuk: „Život i obič.“ str. 68 p. b.: „Medjudnevnica“), ki znači Srbom po starem koledarju to, kar nam: |čas| „med ali mej mašami11.1) Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rož-nico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kdpati ta dan. (Zap. g. J. Jereb.) Čehi dajo tega dne za rabo pri bolni živini, v cerkvi posvečevat raznih zelišč in cvetic, posebno pa „zvonček sv. Jana“ t. j. sv. Janeza rožo (hypericum perforatum, durch-bohrtes Johanniskraut ali gemeines Ilartheu). „B.Kal.“ 207 i. dr. Poljaki pa rabijo različne zelf ali zelišča in cvetice, o ti dobi nabrane ter v cerkvi posvečene, potlej ne samo za zdravila bolni živini, nego i bolnim ljudem. Izmed rastlin nosijo posvečevat ali blagoslavljat zlasti makove glave ali makovke („mak(5wki“), korenje ali mrkva („marchen“, daucus carota, Mohre ali gelbe Riibe), solnčnice („stoneczniki“, heli-anthus, Sonnenblume), netresk („ziele Piorunowe“ = Perunovo zelišče, Donnerbart ali Hauswurz, sempervivum tectorum) i. dr.; tudi vsake vrste žita in zelišča, katero cvetfe o ti dobi. — Vrnivši se po blagoslovu iz cerkve domdv, dene vsak svoj snopek na mizo, a po obedu ga odnese na polje ter vsadi poleg zelja ali pa med zelje („w kapust(j“); po 6 dneh pa vzame zopet dom<5v in spravi pod streho na gredo za bodočo potrebo. (Prim. Kolbg. IX; 141.) Tako se godi tega dne i med Nemci. Tudi oni nosijo (sosebno po Frankoniji, Bavarskem in Švici) različnih in določenih zelišč v cerkev na blagoslov („Kr;'iuterweihe“). Zato pravijo temu dnevu tudi „Unserer lieben Frauen Wiirzweihe“ ali „Krauterweihe“ (po starem: „krutwige“). Tudi po njihovi veri imajo ta zelišča po cerkvenem blagoslovu zdravilno moč, ter odganjajo vrhu tega strelo in čaro od hiše, ako se shranijo pod krov. Nemški veščaki razlagajo tega običaja početek tako, da se je ljubezen do cvetic in zdravilnih zelišč od nekdanje nemško - poganske kraljice nebes in zemlje Holde ali Hulde (= Perchte) v krščanski dobi prenesla na sv. Marijo, ') „Srbi-graničari“ pa pravijo: „inedju gospojine11. (Beg. 79.) krščansko kraljico nebeško. Ko je bila Marija umrla — pripoveduje se med Nemci v Frankoniji in ob Reni — prišli'so učenci k njeni raki (zidanemu grobu), a namesto trupla njenega našli na dnem mestu samih lepo dišečih cvetic. In zato — pravijo — posvečuje zdaj cerkev na vnebovzetje Marijino ,zelišča1. — Tega dne začenja se Nemcem tudi tako zvani „Frauendreissigst“ t. j. trideseteri dnevi Gospini1) ali na kratko „trideseteri dnevi‘“ (ki jim prisvajajo Nemci še večjo moč nego Slovenci dobi „med mašami" in Srbi svoji „medjudnevnici“) Ondaj — pravi nemško ljudstvo zlasti po južnih deželah — ugaja človeku vsa priroda; strupene živali izgubljajo strup, a zdravilske rastline imajo tedaj največjo moč. (W. II; str. 82—83). Ondi in na str. 75 isti pisatelj vnebovzetje Marijino pri-spod&blja tudi vnebohodu Gospodovemu, ki daje po nemški vraži zeliščem tudi posebno zdravilno moč, in to brez cerkvenega blagoslova Vremensko prerokovanje. Slovensko: Če je na Velike maše dan lepo vreme, bode ozimna pšenica lepa. (Črnom.; zap. g. Kupljen). Po „Slovanu“ 1887; str. 285 velja pa to o „jari“ pšenici istega leta. Češko: Nekoliko dm' po Veliki maši ostane vreme stanovitno. Tega dne dozore prvi orehi. Odtod češki pregovor: „Sv. knilovna dostane | dobi | prvm' vylupek“ [olupljen zrel oreh|. „Festk.“ 1864; 402. Sv. Rok (16. avgusta). Sv. Roku, ,hrvatske zemlje1 zavetniku, priporočali so se Slovenci s Čehi i. dr. vred kot pomočniku zoper kugo.a) Zato nahajaš njegovo podobo po Češkem na mnogih takozvanih „kužnih stebrih ali stolpih". Potem pa ko je kuga po naših in drugih krajih jenjala popolnoma ter se ni vrnila uže mnogo let, začeli so po Češkem tega svetnika klicati na pomoč o živinskih boleznih sploh s) Tako mu i Poljaki kot jedinemu zaščitniku živinskemu priporočajo samo živino („B. Kal. 208), kakor Tirolci vso živino sv. Antonu („Tonig“), Tolminci pa istemu sv. Antonu (puščavniku: 17. jan.)1) same prašiče, kakor Beli Kranjci; a rogato živino nekakemu sv. Krnu, ki sam Bog ve, kedaj mu je god. ') Zato ker se na priliko čet! mesec dni nato (kakor slučajno letos 1889: 15. sept.) praznuje „Ime Marijino*1, uprav pa prvo nedeljo po Mali maši. 3) Znana legenda o tem svetniku razjasnjuje nam uzrok. a) „Festk.“ 1864 ; 414. 4) „Tonfihu mu pravijo. Gl. Letop. 1882/83; str. 209 p. h. ,Krn“ (iz „corno“?) in str. .184—185. Sv. Jarnej ali Jernej, Jernejevo (24. avgusta). Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil“. In odere ga. (Na Cirldjanskem zap. g. J. Jereb.) Če je na sv. Jerneja dan jasno, potlej ,turšek‘ ne pozebe. (Češemnik. Zap. g. Križnik.) Ako to jutro maslo ,omedeš‘ (umeteš) pred solncem, je potlej za vsako zdravilo. (Motnik. Zap. isti.) Sod6č po srbskem imenu „Vratolomije“ (za „Bartholo-m;'ius“ = Bartol ali Jarnej), nadejal sem se, da zasledim kder-koli srbsko vražo, da si človek ta dan lahko ulomi vrat; pa mi se vendar ni še posrečilo dozdaj. Med Slovaki je ta vera: Kakor na „sv. Jura“ kače lazijo izpod zemlje, tako zalezajo o Jernejevem zopet pod zemljo. Od te dobe se Slovaki tudi ne kopljejo več v tekočih vodah, zato ker mislijo, da se kopljejo o tem času same kače, predno zlezejov pod zemljo. („Sborn.“ 1870; 263.) Oehi pravijo: Kakeršno je vreme na sv. Jarneja („na sv. Bartolomeje“), t&ko bdde vso jesen. Ako je ta dan lep, znači prijetno jesen („prijemny podzimek). Ta dan je namreč češkemu narodu prvi jesenski dan; kajti jelen ,rosf‘ („uštfva“) tega dne . . v vodo . ., a potčm začenja biti mrzlo . . („Festk.“ 209; „Ččm.“ 1853; 496.) Poljak veli: „Sv. Bartlomiej podwieczorek przytlumi“ (popoldan krati). Han. „B. K." 209. Nemci (severni) pravijo, da hodi o Jernejevem ponočni (,divji1) lovec, da vodi divjo drhal „BertOld“, ki je po imenu podoben Bartolu (Jerneju), in da je Jernejevo čarovniški dan.1) V Grohovici3) pa vel<5 neki istega dne: „Zdaj je Harka („llerke“ ali „Harke“) uže hodila; spraviti nam je ozimino, — drugače se pohabi."3) Harka je podobna naši Torki ali Torklji. S tem se strinja i to, da so severni Nemci (ako ni bil lan še spravljen o Jernejevem), žugali nekdaj s Harko.4) Daleč je razpostranjen tudi običaj, o ti dobi „hudiča ve-zati“. Kovači udarijo namreč nekolikokrat na ,prazno nakovalo1, zato da bi pritegnili hudiču verige. (Han. „B. K." 209). Nemci so nekdaj hudiča vezali uže o sv. Jakobu (25. julija meseca). „B. Kal.“ 209. Prim. razlago v predelu o sv. Mihalu (29, sept). — Gl tudi W. II; str. 399. >) Grim. „D. Myth.“ 883—884. *) Grochvvitz boi Torgau. “) Kuhn-Schwartz „Nordd. Sagen“ . .; 400. 4) Ondi. „Sv. Janez ali Ivan glavosek"1), sv. Janeza obgav-ljenje (29. avgusta). „Ako se na sv. Ivana glavoseka zelje seče, ne stoji dolgo v kadi, ker se pohabi." (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj). — Ta dan se ne sme zelje sekati, ker potem gnije (v Črnom. zap. gosp. Kupljen), ali: „vse ognije11. (Na Krškem zap. g. Romih). V Motniku pazijo pa na to: če je tega svetnika god v ponedeljek, torek itd., da se potlej v jeseni ta dan zelje ne seka, ker bi se utegnilo v kadi . . obrniti. (Zap. g. Križnik.) Istranska. „Na oni dan u tjednu, na kt je sv. ,Ivan glavosek', ni dobro kapus ni sekati, ni ga stavit’ kisat". (V Zarečju 1. 1882 zap. vč. g. f J. Volčič.) Češka. Ako dežuje tega dne, bode malo orehov. Mala maša, Mala gospojnica2) ali Mali šmarinj = Marije device rojstvo (8. sopt.).:l) Stsl. — ; r. in mr. Poh^cctko iijicck. Koro(to,yii|i.i roždestvo presv. Bogorodicy; big. roždenije na sv. Bogorodica; hrv. malo gospojinje (Fil.), mala Gospojina ali „mala Gospa“ = „porod Marijin" ‘) ali „narodjenje blažene djevice Marije" (Fil.); srb. mala gospodja (Vk), tudi „mala gospa11 r>) = (crkv.): roždestvo |sv.| Bogorodice, (v Črn. G.): Gospodjin dan; č. in č.-slov. Na-rozem Panny Marie; č.-slov. tudi „siatna Mara"; p. Narodzienie P. Maryi ali „Matka Boška siewna". Če je ta dan lepo vreme, bode j ara pšenica lepa. (Črnom.; zap. g. Kupljen). Po „Slovanu“ 1887; str. 285 bode pa potlej zimska pšenica dobro obrodila. Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico“ (,Veliko šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa .lezerčina1 v vodo itd. (str. 128), piše nadalje: „zopet, na drug Marijin praznik (ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo .laznina1 sili ‘) Tako mu pravijo Beli Kranjci z Istrani in hrv. ,kajkavci1 vred, dasi čitaš po hrv. koledarjih samo „usjekovanje lvana“. Prim. Maž.- Užar. p. b. „Enthauptung", kdor Citamo oboje, a pri Vuku („rječn “ 788) samo „usjekovanije“ (juž.) Johannis Enthauptung, decollatio S. Joannis. -) Prim. nem. „Kleinfrauentag11. :l) Ogr.-slov. „D. Marije rodstvo". ') Š. Balenovid: „Liturg." 1862 ; 226. ■'■) Beg. str. 70. Navzeli so se torej „Srbi-graničari“ te skrajšane, uprav slovensko oblike („gospa“) od sosedov Slovencev ozir. Hrvatov, ki jim znači (tudi po Dalmaciji in Slavoniji) beseda „Gospa“ zlasti Mater božjo: Sv. Gospa = „Unscre L. Frau“. kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po drevju. Te in dne prepovedi se vsakdo strogo držf.“ Sodil bi človek, da i ta prazna vera o kačah, kakor po vseh drugih krajih slovenskih, tako tudi na Cirkljanskem pripada Veliki gospojnici ali „Rožnici“, a ne kakemu drugemu prazniku Marijinemu. Toda pri vražah in praznih verah ni „železne doslednosti". Res nam poroča g. Ravnikar s Krškega, da na Včliki i n na Mali šmarijn ni dobro plezati na drevesa, ker se je primerilo uže večkrat, da je tistega, ki je splezal ta dan na drvo, pičila kača, in da to sploh pomeni nesrečo. (Prim. tudi prvo „poljsko“ malo dalje). „Srbi-graničari“(ki se jim narodno in cerkveno leto pričenja ta mesec, in to: 1. septembra, kakor Rusom v 14. veku po star. koled.), pravijo hudi mrzlici („groznici“), ki traje po tri leta, „gospojinjača“ (ali „troljetnica“). Kdor hoče koga prekleti jako grdo („ružno“), ta reče: „Gospojinjača ili tro-Ijetnica te vatala3), i ne pustila to!“ (Beg. 79). Rusini časte Marijo besednico 'J) 1. septembra (p. st.), in od tega dne štejejo tudi »prvoje zazim.“ 3) Hanuš („B. Kal.“ 1860; 211) piše, da se „Zumberski uskoki“ vračajo o ti dobi uže z gor ter ovršavajo po končanem letu tako zvane „ovčarke“, pri katerih pčvajo in streljajo, pa i verno naslušajo vilinskih pesmi jek. A kdo ne bi rad seznal, kaj peva gorska Vila na raz-stanku med starim in n<5vim (narodnim) letom? — Bode li novovleto srečno ali pa nesrečno? Čehi pravijo, da lazijo kače o Mali gospojnici v svoje podzemeljske luknje („gadine“ jim pravijo pri nas), da jih pozneje zemlja neče več, in da morajo pod zemljo prebivati do sv. Jurija „Ččm.“ 1855; 1834) Različno so poprej razlagali uzrok tako zvanemu „babjemu letu“, ki mu pravijo Nemci „Altweibersommer“) „fliegender Sommer“, „Marien-faden“ itd. Okoli Vratislave pripoveduje ljudstvo, da je Marija, vzdigujoč se v nebo, izgubila „pogrebni plašč“,6) ki ga je potlej veter v zraku raznesel na lakna („vlakna“), ter pada na zemljo kot „babje leto“. („B. Kal.“ 211). |„Babje leto" je uprav pozno-jesenska doba, ki pa ni povsod jednaka. Nemci ji pravijo Altweibersommer, Nach-sommer, Spatherbst itd. Mnogim Rusom in Malorusom traje „babbe lčto“ od 1. septemb. p. st.11) samo po 8 dni; mnogim pa >) Naj te grabi; a) rus. „hodatajca“ (Fiirsprecherin); ") prvi mraz (die ersten Froste). <) Zelo taka vera je tudi med Slovaki, ki pa mislijo, da se vračajo kače pod zemljo uže o Jernejevem (str. 1301. 6) Drugod pravijo, da je bil to plašč, ki ga jo Marija nosila o svojem vnebovzetju. (W. II; str. 185). °) Sv. Simeon („Semin“). od istega dne po dva tedna t. j. do 15. septemb. p. st.1) Čehom se začenja babje ldto („babf leto") tudi o sv. Večeslavu (28. sept.) ter se zato imenuje „Ieto Svatovaclavske". Slovencem je pa „bd,bje leto" pozna jesen po sv. Martinu (od 11. novemb. dalje); tako tudi Poljakom, ki mu pravijo izrecno: Martinsko leto („lato Marciiiskie"). Francozom se počenja babje leto po imenu „1’ ete Saint-Denis“ (sv. Dijonizija leto) 9. oktob., po imenu „1’dtd Saint-Martin“ pa kakor nam in Poljakom (11. novemb.); Lahom sv. Terezije leto“ 15. oktob.; Angležem „St. Lukes little summer“ (sv. Luke letce ali ,malo leto1) 18. oktobra itd. — A samo v prenesenem pomenu zovejo se ,babje leto' tudi čna po zraku letajoča in na tla padajoča „vlakna", ki jim po isti ali malo drugačni prazni veri tudi Nemci pravijo: „Marienfaden“ (Marijine niti) ali „Mariengarn“ (Marijina preja), Francozi „fils de la Vierge" (Devičine ali Marije device niti) itd. — Podobne so te niti ali „vlakna“ pajčini ali uprav mehki (nesukani) svili. Davno so si učenjaki zahman belili glavo ,razlagaje ta prirodni' pojav. Pravi uzrok zasledil je prof. Young, ki piše v „Illustr. Welt“ 1891 na 107. str. tako: „Drobecni pajki (kleine Spinnchen) predejo stoječ na glavi o solnčnem vremenu svilnaste nitke, ki jih premiče potlej sapa kot kako zastavo po zraku sem pa tam. Čim začuti pajek, da mu je nit dosti dolga in sapa dosti močna, popusti svoje oporišče (Haltepunkt), a pajčevina ga nosi zdaj po zraku kakor kakšen zrakoplov (balčn). Lahko se pa spušča tak pajek, kjer se mu hoče, po svoji niti na tla ter potuje takč zložno in daleč po svetu. Poljska. 1. Na Male gospojnice dan (\v dzieh Matki Boskiej siewndj 8. tvrzešnia") Poljaki na Kxako\vskem ne tresejo sadja in ne hodijo v gozd po gliv (,na grzyby‘, fungi, Pilze); kajti strupene kače in strupena laznina2) bodo padale na dnega, kdor bode sadje tresel ali pa glive bral. (P. u. p., gl. Kolbg. „Lud“ V). 2. Na osvetek („sv. wigilije“) t. j. dni dan pred tem Svetkom mora vsak Poljski kmet na Poznanjskem posejati vsaj nekoliko prgišč žita, tudi takrat, kedar mu ni njiva še popolnem obdelana. (Kolbg. IX; 146). Od tod ime: „Matka Boška siewna“ (sevna). Tako so i Slovaki (kmetje) ta praznik Marijin krstili: „siatna Mara" (sevna Marija), zato ker so nekdaj začenjali o tem času tudi dni sejati ozimino, in jim je še zmerom s r e d n j a doba ozimne setve („siata ozimneho). „Sbornik“ 1870; 203. ‘) Sv. Nikita (Nicetas), ko začenjajo divje gosi letati. ■J) Poljski: „Gady“, Gevviirm, giftiges Gewiirm . . i.Mrong.). Sv. Mihal,1) Mih&l,2) ,Mih61je‘8) (29. sept.). Znana je menda po vseh krajih slovenskih legenda ali pobožna pravljica, da ta svetnik duše ,vaga‘ ali ,vaguje.“ (Prim. „ Črtice 103). Sv. ,Miha‘ duše vaga. (Na Krškem zap. g. Romih). — Če se človek v življenju vaguje, ob sodbi ne vaga sv. Mihel (izr. Mihu) duše. (V Motniku zap. g. Križnik). Nehotč se o tej priliki spominjamo, kako je i grški Zevs v dveh skledicah tehtal ali vagal ter razsojal usodo n. pr. med Trojci in Ahejci, med Ahilom in Hektorjem v Ilijadi 8, 69. 22 . .; prim. 16, 658. 19, 223. Isto tako tudi rimljanski Jov (Jupiter) med Enejem pa Turnom (Turnus).4) (Virg. „Aeneis“ XII. 725). Tudi med Slovenci (Dolenjci na Kranjskem) slišal sem za mladih nog dno bajko, kako je sv. Mihal hudobne angele izpokal iz ,nebeške dike‘ ter pahnil v peklenski brezen.5) Pripoveduje se med Belimi Kranjci na šaljiv način i to, zakaj nista mogla po Božjem povelju tega posla opraviti ni sv. Gabrijel ni sv. Rafael, a zakaj ga je potlej opravil sv. Mihal. (P. u. pr.). V srednem veku razglašali so nemški učenjaki bajko, da je bil sv. Mihala dan ustanovljen namesto starega egiptovskega praznika „idoli Micail“, kar so tolmačili s Saturnom. — Bojkom je sv. Mihal to, kar Jugoslovanom in Rusom sv. Elija: Perunov naslednik t. j. gromovnik. („B. Kal.“ 215); Rusom pa to, kar starim Grkom in Rimljanom Karon (Charon), s tem razločkom, da prevaža sv. Mihal po ruski narodni veri čez ognjeno reko samo na sodnji dan pravične duše na oni svet — v raj, dočim grešniki ginejo v kipečih valovih. „Protekala tut rčka ognenaja; Kak po toj-tam rSki, r6ki ognennyja, Da tut gzdit [vozi| Mihajlo-arhanjdel-cart; Perevozit on duši, duši pravednyja, Čerez ognennu rčku ko presv6tlomu raju“ itd. (Afan. I; 576). Kašubski pregovor veli; „Sv. Mjichat vrota rozpjichal11'*); a poljski: „Sv. Michal kopy spychal.7) Po teh pregovorih sodi Hanuš, da so si nekateri Slovani sv. Mihala mislili junaka in vojščaka. (Han. ,,B. K.“ 215). 0 Po domače ,Miha‘. a) Izrekuje se tudi: „Mihu“ (2. Mihela). a) Sv. Mihela dan ali god. (Belokr.). Ogr.-slov.: sv. Mi halj. *) „Jupiter ipse duas aequato examine lances sustinet et fata imponit diversa duorum, quem dainnet labor et quo vergat pondere letum.“ 5) Prim. stsl. bezd7.ni., hrv. ali srb. bezdan (a ne,bezdno‘); 0 vrata razpahal (razdejžtl); 7) kopo |s polja J spahal. Čehi koljejo ta dan orehe, želod in šiške ter prerokujejo po njih. Ako je namreč pajkov v njih, pravijo, da bdde leto nesrečno. (0 ). Kedar je o Mihdlju (29. sept.) lepo vreme, bdde lepo še štiri tedne, a drugo leto bdde mnogo in dobrega vina. Zato se pravi: „Mih£lsko vino — gospodsko (panske) vino“. („Ččm.“ 1854; 549). Nemci dokazujejo, da se je mnogokaj iz bajk o Vodanu v krščanski dobi prisvojilo tudi sv. Mihalu (kakor Kristu, sv. Petru, Martinu in Nikolaju ali Miklavžu *). Po nemško-cerkvenih bajkah drži sv. Milial hudiča zvezanega v peklu do sodnjega dne. V nekateri gori se sliši, pravijo, kako hudič (Loki) potresa s svojimi verigami. Po poganski bajki (severni ali staroskandinavski) privezali so bili Azi („Asen“) hudobnega Lokija na tri skalne rti, in kedarkoli je, hotd osloboditi se, potresal z verigami na vso moč, potresla se je vsa zemlja; tako je nastajal potres (P. r. v.) Nemški kovači imajo pa nekod še dandanes navado, da tega dne (kakor drugod o Jernejevem), kedar jenjajo kovati, vendar še po trikrat udarijo na prazno ali golo nakovalo, da bi s tdm pritegnili okove hudiču v peklu. („B. Kal.“ 215.) Če na sv. Mihala grmi, bode |drugo leto] malo sadja, pa mnogo burje in rži. („Festk.“ 1860; 462.) V nekem severnem kraju nemškem pravijo, da letajo tudi po noči pred Miholjem čarovnice na znani „Blocksberg“. (Kuhn-Schw. N. D. S. 378). Sv. Luka, Lukež (18. oktobra). Če ta dan veter hldi,2) ni močno vino. (Dobje v Kozjanskem okraju na Štaj.; zap. g. Romih). Po mnogih krajih slovenskih pravijo: Sv. Luka v roke huka. (P. u. p ). — V Laščih tudi: „Sv. Lukež v roke hukež;“ „sv. Lukež repni pukež“ ali: „sv. Luka repo puka.“ (Ltp. 1882/83; 325.) Teh domačih pregovorov pomen ugane vsako dete slovensko na prvi mah; zato nam jih ni treba razlagati. Srbom je ta dan („Lučin dan“ imenovan) jako imeniten 3) V Hercegovini vstane hišni gospodar zarana in hiti gledat v osek („tor“), kako mu živina leži: ako je skrčila ali podvfla („pod znači jim to smrt in grobje itd. (Vuk „rječn.“ 54 p. b. „varica“). Rusi pravijo o sv. Barbari, (ki jo praznujejo z drugimi, ,pravoslavnimi1 vred po starem stoprav IG. decembra): „Var-vora mosty mostit, Sava gvozdit, a Nikola pribivajet;“ ali pav„Varvora zavarit, Sava zakalit, a Nikola zakujet." Češke dekline devajo po višnjevo ali črešnjevo vejico, na sv. Barbare odrezano, v vodo na kako toplo mesto n. pr. ') Tudi na Češkem. („Festkal.“ 1864 : 526 — 526). 3) Beli Kr. bi rekel „bžLrica“, kakor veli „Bara“ namesto srb,: ,,Vara“ (Varvara). “) Kusati: s polno žlico jesti. *> „Ako nadju po njoj guko (grbe) i bregove11. v hlev ter ji prilivajo skrbno, zato da bi se razcvela do božiča, in to do polnoči. To se, pravijo, tudi res vselej zgodi, pa samo na 1 uro. Tega cvetja si potlej devajo za nedrec, misleč, da jim privabi s svojo čudodelno močjo onega, katerega ljubijo na tihem. („B. Kal,“ 227). Tudi po Nemškem postavljajo odrastle deklice ta dan sv. Barbare mladiko („Barbaraz\veige“) v vodo ter ugibljejo o božiču po njihovem cvetju t. j. po številu cvetkov in po njih barvi, bode li svatba (ali pa katera druga sreča) skoro ali pa ne. (W. II. 226). Po gorenji in dolenji Avstriji namakajo pa sv. Barbare mladike posebno stari ljudje, misleč, da bode potlej sreča v hiši. Ta običaj nahajaš tudi med Nemci na Ogrskem, zlasti okoli Šoprona . (P. u p.). Dunajčanom je zdaj samo še igrača po stari navadi brez ikake vraže in prazne vere. — Čehonemci zvežejo sv. Barbare mačic („Barbarakatz-chen“), katere v vodo namočene, po navadi o božiču poženo, v tepežke, da otepajo ž njimi na tepežnico dekleta, ki se morajo reševati za to s pivom, kolači itd. (Vernaleken: „ Mythen u. Brauche.“ 1859, 301 -2). Obilica cvetja na sv. Barbare mladikah znači nekaterim Nemcem na jugu rodovitno leto (W. II. 226). Sv. Miklavž (Nikolaj), Miklavževo (G. doc.). Po srbski in bolgarski bajki dobil je sv. Nikolaj v oblast vodo in br odo v je. „A Nikola luže] vode i brodove.“ Vuk.: „Srps. nar. pjesmo“ II (1845); 3. „Padnalo mu vodi i brodovi, Mu padna’a gemii po more“ itd. (Bolg.: Mladin. 27). Po tem takem namešča sv. Nikolaj til pomorskega boga rimljanskega Neptuna ali grškega Pozejdona. Zato je sv. Nikolaj pomočnik in rešitelj na vodah . . Srbom in Bolgarom, pa tudi Rusom. (Afan. I.; 475). Srbski narod prisvajal je sv. Nikolaju nekdaj tudi tak posel, ki ga je opravljal po grško-rimljanski veri Karon (Charon): Pa besedi'llija: Ta u stani Nikola, Da pravimo korabo | ladje |, Da vozimo dušice S ovog’ sveta na onaj. Vuk: „Srps. nar. pj. I (1841); 134.*) ‘) Prim. rusko narodno vero o sv. Mihalu (str. 134). , O tem, kako hodi sv. Miklavž na „ Miklavžev večer “ (5. dec.) po Slovenskem od hiše do hiše itd., in od kod izhaja ta šega, razložili smo uže 1. 1885.; 153—155. Dobili smo kesneje izmed koroških Slovencev dodatek, ki nam kaže, da se strinja njihov običaj Miklavževski do malega z drugimi, ondi priobčenimi načini, a vendar s to posebnostjo, da spremlja pri njih Miklavža po več „parteljnov“ ali „špic-parteljnov,“ Zap. v Lešah (v Roža) K. Pečnik. Dvojnata tujka („špic-partelj“) pritrjuje še bolj našim prvotnim besedam, da svedoči tujka parkelj (-na)11 od kod se je priklatil k nam ta »parkelj11 ali »parteljV) Sv. Lucija (13. decembra). Sv. Lucija je priprošnjica za očesne bolezni. — Kakeršni so [dvanajsteri] dnevi po sv. Luciji do božiča, lepi ali grdi, taki bodo po vrsti meseci vse [prihodnje] leto. (Zap. v Motniku g. Križnik). Dnevi od sv. Lucije do božiča kažejo, kakšni bodo prihodnji ,mesci‘. (V Črnom. zap. g. Kupljen). — O tem je bilo uže govorjenje 1. 1885. na 169. str., a na 166—169. str. tudi o ,čudotvornem stolcu1, ki ga treba na poseben način delati od sv. Lucije do božiča, da se vidijo ž njega pri polnočnici vse čarovnice onega kraja. Prim. tudi „belokranjsko11 v „Slovanu“ 1887; 285 (3). Zarad Cehov gl. Letop. 1886; 63. Nekateri Slovaki začenjajo tak stolček delati uže o sv. Andreju. („B. K.11 225). Da zamenjuje Lucija osčdobi Čehoslovanom tudi Perahto, Perhto ali Berto (Pehtro, Pehtro babo ali Perto), čitaš ondi (103); kako opravlja ona pri Čehih, Slovakih, šfcaj. Slovencih in nekaterih Nemcih tudi Miklavžev posel, — pa ne vselej o Miklavževem, nego tudi na sv. večer, ali na večer pred svojim godom, oziroma od tega večera do božiča in o sv. 3 kraljih — pravili smo istega leta (1886.) na str. 103. in 104, kder smo tudi razložili, zakaj je štaj.-slovenska Lucija črna, strežnica njena pa bela, zlasti pa to, da „sv. Lucija11 po češki bajki . . hodeč o božiču . . prede v jednomer. Prim tudi W. II., 165. Slovakom je na sv. Lucije tretji „in največji čarovniški dan.“ Pravijo: Ako hočeš poznati čarovnice, počni na ‘) Namreč: iz nem. besede „Bartel“ (Bartlein), ki je pa skrajšana iz ,,Spitzbartel“ (Spitzbart = Bocksbart, kozja, uprav kozlovska brada), s kakeršno slikajo i vraga, ker se po nemški bajki izpreminja rad v kozla (W. II.; 36). Torej „špicpartelj“ = kozjebradec. Ta „Bartel“ no sme po tem takem jednačiti se imenu „Barthel“ (Bartholomaus, Jarnej, hrv. Bartol), dasi je „Bartholt“ ali „Barthold“ po Grimmu in Weigandu tudi kozje ime. Miklavžev večer in odberi vsak dan kako drugačno trsko, n. pr. prvi dan jelovo, drugi dan bukovo, tretji dan hrastovo itd. Zvečer pred sv. Lucijo napravi okoli sebe pred ognjiščem ris („koleso“) ter pokladaj te trske na ogenj. Čim začno razg&-rati se, mahoma se prikazujejo čarovnice skozi dimnik: nekatera na omelu, nekatera na lopati, nekatera na vilah, grabljah itd. Posedajo okoli ognja ter se grejejo, dokler gori' ta ogenj; in tu jih spoznaš lahko vse, predno izginejo zopet istim potem. Na sv. Lucije dan zjutraj pa ne bi posodili Slovaki ognja iz hiše za ves svet; kajti ves ogenj bi potlej ugasnil v hiši, in Bog v6, kakšna nesreča bi se še zgodila. („Sbornik“ 1870; 208—9). Na Lucijin večer („v luciovy večer11) raztaplja svinec vsak Slovak, kateri hoče zvedeti svojo bodočnost, a drugi mu ga lije skozi ključevo luknjico itd. Deklice ponavljajo to vedeževanje posebe kakor zvečer pred sv. Andrejem. (Ondi). Zarad moravskih in moravsko-vlaških vraž o sv. Luciji prim. še „Letop.“ 1886; 07, a zarad štaj.-slovenskih „ Črtice “ 93. Sv. Tomaž (21. decembra). Tega dne biva pravi ,zimski solnčni kres'1), ki se ovršuje kakor ,letni* z različnim praznoverjem. Koroško-slovenske: Kdor se tisti dan-pred sv. Tomažem posti in mčli zvečer, predno gre spat, sedem Očenašev, sedem Češčen&si Marij, — temu se sanja, kako se mu bčde v prihodnje godilo; dekle vidi v sanjah svojega žčnina, mladenič (,fant‘) pa svojo nevesto. (Na Zili zap. g. Fr. Eller). — Če katera deklica na večer pred sv. Tomažem, (ko zvoni angeljsko češčenje), stoje na pragu hišnih ,dveri1, moli šest Očenašev (ali pa tudi samo jeden Očenaš) ,zadnješči‘, pa ne reče „Amen“; ta vidi po noči v sanjah podobo .svojega ženina1. Vendar se m<5ra poprej v&s dan postiti, in še le potdm, ko se prikažejo zvezde na nebu, nekaj kruha in vode použiti. Tako je storiti ob isti dobi tudi mladeniču, kateri hoče zvedeti za svojo nevesto. Večer pred sv. Tomažem in pred Kresom sta najimenitnejša večera v vsem letu; tedaj imajo čarovnice največjo moč. (V Rožu zap. K. Pečnik). Črev el j mečejo slovenske deklice po Koroškem na večer pred sv. Tomažem tako in s tistim namenom kakor na večer „ pred Kresom. (Letop. 1886; 79). Češke dekline (okoli Mlade Boleslave) lijejo svinec, kakor pri nas na sv. večer; nekatere si pa zapisujejo imena pri- ‘) Winter-Sonnenwende (Solstitium): najkrači dan, naj dalj Sa noč. ljubljenih dečkov na listke, ki jih devajo zvečer v kako knjigo,1) a knjigo sebi pod vzglavje, misleč, da se jim prikaže priljubljenec v snu. (P. u. p.). — Nekod pa mislijo, da če gre radovedno dekle na ,Tomažev1 večer o polnoči z gorečo svečo pred ogledalo. — ugleda v njem namenjenega ji ženiha. Smešna neprilika se je pri takem praznoverskem poslu 1. 1883. pripetila neki kuharici češki na Dunaju. Toliko da je bila v gospodinjino prazno sobo stopila z gorečo svečo pred veliko ogledalo, polije jo hudomušna dekla skrivaj po plečih z mrzlo vodo. Kuharica, ki je mislila, da je to storil kakšen duh, prestraši se tako, da ji pade sveča iz roke pod zagrinjalo, ki se po nesreči vname in zgori. Huda gospodinja jo zato ovadi' kazenskemu sodišču. Uboga kuharica mora na pravico in plačati tri srebrnike globe, ki bi jih pa bila vemda plačala jako rada, da je utegnila vsaj videti svojega namenjenca podobo v zrcalu. Spomina vreden je pa njen ,duhuviti‘ odgovor na sodnikovo vprašanje, kaj si je pa vendar mislila tedaj, ko je začutila mrzlo vodo na plečih. — .Mislila sem si, odreže se, da dobim drugo leto za moža . . kakega napajača („Wasserer“), t. j. človeka, kateri prinaša Dunajskim izvoščikom vode za konje, ki jih napaja ž njo in jim snaži tudi kola. („Weltbl.“ 1. štev. leta 1884). Poslednjo vražo nahajamo sem pa tam tudi na Moravskem, koder mečejo zvedljive deklice (kakor koroško-slovenske in z istim namenom) črevelj z nogo v nic t. j. preko glave nazaj proti vratom. (Vladislav blizu Trebiča. P. u. p.). Nemci po dolenji Avstriji ponavljajo zvečer ali ponoči pred sv. Tomažem skoraj vse praznoverske običaje „sv. večera" in „starega leta" (Silvesterabend), posebno radi pa stopajo dečki in deklice, a največ le-te, z levo nogo postelji na jedno zadnjo nogo. To zovejo „Bettstafteltreten“ (stopanje na posteljišče). Vsaka (ali vsak) pritisne namreč z nogo po trikrat jedno izmed zadnjih nog posteljnih, govoreč: „Bettstaffel,3) i tritt di, Heiliger Thomas, i bitt di, Lass ma erschein’n Dcn Liebsten (die Liebste) mein.“ To je: Posteljišče, stopam na tč, — sv. Tomaž prosim te, da mi se prikaže [nocoj | — ljub’ca moja (ljubček moj). •) Izprva rabila jim je v ta namdn najbrže molitvena knjižica, osedobi jim pa rabi katera koli. '■’) ,,13ettspond“ (ki znači isto) pravijo nemške deklice na gorenjem Harcu, moldč tako molitvico zvečer pred sv. Andrejem, potem ko se zapre vsaka neoblečena v svojo sobico. (Dun. „Neuigk.-Wlt.-Bl.“ br. 270, 1. 1889). Dečki pravijo tudi: „Zeig mir glei Mein kiinftig’ Wei.“ T. j.: Pokaži mi jo mahoma, katera mi je namenjena. Ako stopi človek potlej z 1 e v o nogo na postelj ter leže z glavo v znožje, mislijo, da se prikaže deklici ljubček, a dečku ljubica v snu, itd. (Oesterr. ung. Mon. in W. u. B. 1888 NOe. II.; 213;. Po nemškem Hebskem (na Češkem) hodi to noč Holda („Holle“) t. j. Pehtra-baba, ki jo spremlja krdelo sp&k; ona pa gleda, predejo li v kaki hiši. Kedar ugleda katero deklo pri kolovratu, reče svoji družini, naj jo našeškajo s šibami. (Grohm. „Abrgl.“ 1). Ondod in drugod mečejo nemške dekline tudi ,črevelj‘ preko glave nazaj tak(5, kakor koroške in moravske. („Festkal“ 1864; 544). Tomaževo seza uže v dobo dvajseterih noči. Kar se komu sanja poprejšno noč, to se res zgodi; vse je pa nesrečno, kar se ta dan narodf. W. II.; 84). Po severo-nemški vraži naj se na Tomaževo niti ne kolje. (M. Busch 97). Sv. Stepan ali Štefan, Štefanovo ali Štefanje (26. decembra). Ta svetnik je mnogim kranjskim Slovencem živinski pomočnik. V Mengišu na Gorenjskem nosijo morda še — vsaj pred kakimi 22 leti nosili so še na sv. Štefana god lesene, v Gorenji vasi pri Gori (Zarz) pa voščene konjičke, kravice in voličke v cčrkev na oltar — sv. Štefanu na dar. (P. u. p.). Nekod kmetje kupujejo pred sv. Štefana cerkvami voščenih živinskih podob, ki jih nosijo o darovanju okoli oltarja ter devajo potlej s kakim darovanim novcem vred na-nj. Nekateri darujejo ovsa, ki ga sipljejo kar na oltar. Po nekaterih krajih zarezujejo konjem po zarezico v ,nebo‘ ter vtirajo v rAnico posvečene soli. (Fr. Hubad pri Šum. „Slovenen“ 97). Na sv. Štefana dan blagoslavlja ali posvečuje se v cžrkvi sol. Ko jo prinesd domov, denejo je malo med drugo, posole domači živini; drugo pa shranijo. (V Motniku zap. g Križnik). Ista šega nahaja se tudi med štaj. Slovenci, ki si je pa devajo potem v oboje uho; nekateri i med denar in v shrambo za jedi. (»Črtice11 233). Na Štefanje vlivajo štaj. Slovenci blagoslovljeno vodo tudi v izvirke, da ne bi usahnili, pa i polja škrope ž njo, da bi bolje rodila (ondi 231). Vrsenčani1) pravijo: Sol posvečena ,na sv. Štefan1 in ,treh mož‘ (sv. 3 kraljev) voda naj se poseje in poškropi po polju, — pa takemu polju ne bo škodovalo nobeno hudo vreme. (Zap. vg. A. Gabršček.)2) Cehom je sv. Stepan konjski pomočnik. Na Štefanje dele po nekaterih čeških vaseh zlasti konjarjem in kočijažem „podkove“ ali „podkovice“ t. j. nekakega peciva, ki je podobno podkovam. V Sadski hodijo češka deca ta dan od hiše do hiše koledovat, popevaje: Koleda koleda, Štčpane! itd.11) (Festkal. 1864; 596) Tako tudi v Trebiču in po okolici na Moravskem. (P. u. P.). Poljaki (zlasti po Krakovskem) dajo ta dan ovsa posvečevati v cerkvi. Kedar duhovnik, hodeč po sredi cerkve kropi ljudi in oves s posvečeno vodo, obsiplje ga ljudstvo z ovsem — po sedanji cerkveni razlagi v spomin, da je bil sv. Stepan kamenovan. (Kolb. „Lud“ V; 197.) Isti običaj nahajaš tudi pri Rusinih („B. Kal.“ 47). Szujski (37) misli cel<5, da so ga Poljaki pobrali od njih; po ,našem1, zajemala sta pa oba naroda iz istega vira — poganskega. Kakor prisvajajo Nemci v svojih narodnih bajkah belega konja sv. Nikolaju, tako i sv. Štefanu,4) dasi legenda povse molči o tem, da bi bil ta ali pa 6ni svetnik jezdaril kedaj kakega konja — bodi si belca ali pa vranca. — Nekdaj so Nemci sv. Štefana praznik zvali v61iki konjski dan („groszer Pferds-tag“) ter dajali konjem posvečenega ovsa in sena. Švedi praznujejo ta dan s pretekanjem na konjih; gl. „B. Kal.“ 47. Po Švabskem in ob dolenji Reni zove ga ljudstvo še dandanes na kratko ,konjski dan‘, zdaj zato, ker jezdarijo ondot konje tako, kakor drugot o Duhovem — tudi pretekaje se — od kraja do kraja. Mislijo, da ne more potlej konjem naškoditi ni čara niti živinska kuga. ,Puščali' so jim tudi Nemci nekdaj tega dne ter nabijali konjske podkove na konjake kot bajila zoper čare itd. (M. Busch iS2: prim. tudi W. II, str. 66). Navada sama na sebi, tega dne jezdariti konje („Schimmelreiten“) ohranila se je tudi v kraju „Murstetten“ v dolenji Avstriji. („Osterr.-ung. Mon.“ 1888, NO. II; 217.) ‘) Vrsno med Kobaridom in Tolminom. A. G. J) Zanimljivo ,zgodbo‘, s katero podpirajo to vražo, kanimo priobčiti o drugi priliki. 1. N. “) Ta pesmica nima v sobi ničesar praznoverskega. Beseda ,,ko-leda“ znači v nji božični dar (drugače tudi novoletni dar). 4) Dr. Bloehwitz: „Illustr. Welt“ 1885; str. 220. Modruje se, da je bil konj starim Slovencem solnčnega boga znak; da je Štefanje o zimskem solnčnem kresu („zim-skem solncevratu“), in da je imel tudi Svetovit belega konja, celd „300“ belih kčnj (D. Trstenjak: „Sloven. Glasn.“ 1860; II, str. 143), da je torej sv. Stepan stopil na Svetovitovo ali pa . . Velesovo mesto itd. („B. Kal.“ 46—47). Ker je pa poganskim Slovanom Veles bil „živinski bog“ sploh (a ne samo „konjski bog“), ter so preverjeni Slovani, zlasti Rusi, Velesovo češčenje prenesli na sv. ,Vlasija‘ ali Blaža1) in na sv. Jurija (Letop. 1888; 146)a), a veri v sv. Stepana, samb „konjskega zaščitnika11, ni med Rusi t. j. Velikorusi ni sledu ni tiru;3) dalje, ker odlikuje sv. Stepana z belim konjem samo germanska bajka, in je po njeni svedočbi na belcu jez-daril i Vodan, ki začenja kot ponočni ali „divji lovec11 rogoviliti baš o Štefanju t. j. božiču, početkom „dvanajsterih nočij“ (Letop. 1885; 150): zato sodimo po svoji pusti pameti tako, da so se nekateri Slovani vere v sv. Štefana, živinskega pomočnika, navzeli po germanskem vplivu. Prvotnega konjskega pomočnika prekrstili so pa samostojno v „živinskega11, bodi si, da so se ondaj spominjali še svojega starega „živinskega boga11 (Velesa), bodi si, da jih je sčasoma preučila domača potreba, ker so — kakor še dandanes po mnogih krajih — redili menda več druge živine nego konj. Slovenci priporočajo osedobi sv. Štefanu same konje pa goveda.4) Sv. Janez (Ivan) evang., ,,Sentjanžev dan“. (27. dec.) Da pravijo Slovenci, dasi ne povsod, tudi temu svetniku (kakor sv. Ivanu krstn.) uže zdavna „Šentjanž", t. j. Sveti Janž, dokazuje beseda „šentjanževec“ ali ašentjanževica11,5) ki je znana še zdaj menda večini Slovencev. Tako se zove ono vino, katero so začeli kristijani piti sv. Janezu evang. (Šentjanžu) na čast, in to izprva „navadno vino11, potlej pa i blagoslovljeno, ki se je na Šentjanžev dan blagoslavljalo po cerkvah. To se godi še dandanes po mnogih, tudi slovenskih krajih. ‘) Tudi nekateri Beli Kranjci. (Letop. 1888; 188.) p Nekod priporočajo tudi slovenski pastirji po Kranjskem živino sv. Juriju ter mu dajo na Jurjevo tudi milostinje zato, da bi jim obranil živino volkom. (L. Ilič 1846; 144.) а) To se tiče tudi Srbo-Hrvatov. .Slavonci priporočajo sedaj vso živino sv. Antonu. (Ilič ondi.) Prim. Letop. 1888; 185. 4) Pravil nam je neki Slovenec 1. 1889., da je Se pred kakimi 20 leti videl sam, kako so kmetski ljudje pri njegovem očetu v MengiSu kupovali same lesene konjičke, kravice in voličke — v znani namen (darovanje sv. Štefanu). б) „Janževec“ pravijo Staj. Slovenci med Muro in Dravo. Štajerski Slovenci nosijo tega dne skoraj še povsod (v Konjicah, okoli Maribora, v Ptuju, v Ljutomeru, v ,Ivanj-kovcih v Ljutomerskih goricah1 itd.) po sklenfco vina v cerkev k blagoslovu; tako i nekateri kranjski (v Novem dvoru1) pri Radečah ali Ratečah na Dolenjskem, v Vipavi na Notranjskem, v Kamniku na Gorenjskem; p. u. p.); koroški Slovenci pa vsaj v Rožu. (Zap. K. Pečnik). Po blagoslovu mora vsak nekoliko tega vina popiti na tešče; a drugo shranijo . . za bolezen. Tako zlasti v Konjicah. Okoli Konjic vlijejo pa tudi v vsak sod nekoliko kapljic „šentjanževca“, misleč, da bode potlej blagoslovljeno vse vino. (P. u. p.)2) — Ista šega je tudi v Novem dvoru in v Vipavi; lahko pa, da še v nekaterem drugem kraju na Kranjskem in Koroškem. Večinoma pijo pa Slovenci dandanes šentjanževec t. j. poslednjo sklenico ali kupico neblagoslovljenega vina pri ločitvi ali odhodu na pot, a zlasti na razhodu iz vesele druščine vinopivske — kmetje (posebno stari) najbolj po krčmah. (P. u. p.: okoli Novega mesta, na Krškem, v Novem dvoru, v Velikih Laščah, v Ambrusu pri Žužemberku, v Ribnici, Zati-čini, okoli Ljubljane, Tržiča, Kranja, v Proseku in drugot po okolici Tržaški). Mogoče pa, da je ta stara šega v katerem izmed teh krajev opešala v zadnji dobi. Isto tako pije se „šentjanževica“ — a vendar manj nego za mojih mladih let — tudi med Belimi Kranjci v Metliki in po njeni okolici na razhodu veseljakov in vinskih kupcev na sejmih.3) (Zap. brat Anton.) Jaz sem imel priliko to staro šego viditi nekdaj največkrat v domači gostilnici pri kmetih iz Metliške okolice. Pili so pa šentjanževico po navadi ,na razhodu1 stoprav ondaj, kedar so ,ga‘ imeli uže vsi malo preveč . . „pod klobukom'1. V ta nam6n natakalo seje boljega ali najboljega vina.4) V Podzemeljski župniji pij6 Beli Kranjci „v čast Šent-janža“ zadnjo kupico vina, predno se razidejo „prosci“ (snubači) vsak na svoj dom. (Letop. 1889; 70 — brez uzroka.) Nekateri Dolenjci hodijo — namesto 27. dec. — uže na božič šentjanževca pit v svoje hrame.6) („Dom in Sv.“ 1890; str. 14.) ‘) Weixel- ali Weichselstein. ‘) Pogrešamo te praznoverske „misli" v ,,Črticah" 58. — Okoli Konjic „ga“ hodijo ,na Šentjanžev dan‘ tudi v kleti po vinogradih „krstit“ in pit. (P. u. p.) a) Tudi Kočevarjev: („An Johannessegen ist alles gelegen"). 4) V Cirknu (na Goriškem) in po okolici pravijo izvrstnemu vinu še zdaj šentjanževec: „to je pravi šentjanževec11; a zabili so ondot povse popisano šego. Na Krasu pa ne slišiš zdaj niti imena „šentjan- ževec" ali „šentjanževica11. (P. u. p.) s) Hram: belokr. h is (lesena klet, holzerner Weinkeller); štaj. Slovencem je pa hram — hiša. Pri sv. Tomažu na dolenjem (slovenskem) Štajerskem pijo zakonski ljudje malo pred smrtjo [t. j. predno se ločijo s tega sveta — pred odhodom na dni svet] še nekoliko [blagoslovljenega] šentjanževca. Prim. „ Črtice" 58. Kakor mnogi Slovenci, tako so nekdaj tudi Cehi dajali. . ter dajo nekod najbrže še dandanašnji vina blagoslavljati 27. dec. zato, da bi bilo koristno („prospešne“) ljudem in živini. Napfjali so se tega vina posebno pred odhodom na pot in pri kaki spravi („smifem se"). ,,B. Kal.“ 57; Festkal. 1864; 598. Na Krakovskem pošiljajo istega dne in z istim namenom i Poljaki vina v cerkev, pa samo iz graščin, zato ker narod ondot ne pije vina. (Kolbg. V. 1871; 227 — brez uzroka temu blagoslovu.1) Ta običaj in ž njim vred še več vraž nahajamo tudi med Nemci. Nekod nosi nemški gospodar 27. dec. k blagoslovu samo črnega vina (ki mu Nemci pravijo rdeče vino, „rother Wein“), da ga pije potlej doma vsa družina po vrsti iz iste kupice, ter ga tudi dobi najmanjše dete v zibeli; po nekoliko ga pa vlivajo v vinske sode, misleč, da se dno vino, kateremu se prilije le nekoliko kapljic tega (blagoslovljenega) vina ali šentjanževca,2) — ne pokvari nikdar, in da odvrača le-ta od drugega vina vsako čaro. Kdor pije tega vina na Šentjanžev dan, temu se po nemški vraži vse leto ni bati nikakega zaužitega otrova (strupa), nikake čare, niti strele. Šentjanževca zauživajo Nemci tudi pri ločitvi ali pred odhodom na pot zato, da bi človeka občuval vsake nezgode ter ga krepčal na potu. Pri tem izlije priprost Bavarec iz kupice nekoliko kapljic na tla, in to v nic t. j. čez glavo nazaj (W. II; str. 133). Ondi čitaš, da pijeta po Nemškem šentjanževec tudi ženih pa nevesta pri poroki, potem ko ga duhovnik blagoslovi' ter jima poda. Po nekaterih dolenje-avstr. krajih daje se šentjanževec, ki ga prinašajo ljudje v cerkev sabo v nališpanih sklenicah, po poroki pri darovanju tudi svatom. („Osterr.-ung. Monarchie in Wort u. Bild“ 1888, N. O. II; 228.) Tako i po gorenjem Štajerskem, koder nazdravljajo ženihu in nevesti po poroki še v cerkvi za duhovnikom vsi svatje z velikimi polnimi skle-nicami, ki jih morajo izpiti vselej povse. („Gartenl.“ Beri. 1882; str. 158.) Nekateri učenjaki razlagajo ta običaj ,s kupico strupa1, ki ga je po znani legendi sv. Janez evang. izpil brez ikakega kvara. Mislilo se je tudi uže na svatbo v Kani galilejski. ‘) Med samo gospodo poljsko nahajaš tudi ta običaj, da pravijo, predno izpijo v kaki veseli druščini zadnjo čašo vina: „Kochajmy sie“ (ljubimo se)! P. u. p. -) Johannessegen, Johanneswein, Johannestrunk, po starem tudi ,,Joharmisminne“ itd. Je pa več drugih učenjakov, ki trdijo, da izhaja ta običaj uprav iz poganske dobe. Med temi je tudi naš Fr. Hubad.1) Glede te trditve strinjajo se tudi Grim. „D. Myth.“ 4. izd. 48, Zingerle („Johannissegen u. Gertrudenminne": Akad. d. Wiss., Sitz. Ber. d. phil.-hist. Cl. 1852, zvez. 40, 194; \V. II, str. 133), Hanuš „B. Kal.“ 1860, 57; Reinsb.-Dur. „Festkal. aus Bohm.“ 1864, 598; J. Lippert: „Christenthura“ itd. 1882, 679; Sepp: Heidenthum itd. III, 189. i. dr. Tudi po naših mislih bil je sedanji šentjanževec v poganski dobi pitna daritev. Pred pitjem izlil je namreč človek vselej nekoliko vina iz posode na tla — dotičnemu maliku v dar. Na to meri dna šega bavarska; samo da izlivajo priprosti Bavarci pred odhodom na pot — zdaj poslednje kapljice na tla, in to v nic.2) Zato se Luitprandove besede (hist. Ott. 12): „diaboli in amorem vinum bibere“3) razlagajo tako, da znači „diabolus“ v tem izreku kakega poganskega boga ali malika. (Grim. „D. Myth “ 4. izd. I; 49 in 51); a Zingerle dokazuje, da je bil dni malik poganskim Nemcem Fr6 t. j. staroskandinavski Frej ali Frejr (Freyr), ,po njegovem' bivši bog »ljubezni in plodo-vitosti11. Tega malika je za krščanske dobe (s cerkveno pri-pomočjo) zamenil sv. Janez evang. — kakor menijo nekateri s Seppom vred — zato, ker ni bilo temu svetniku naškodilo otrovano vino v čaši; — po Zingerleju pa zato, ker je bil sv. Janez evang. ,kot apostol ljubezni in mira1 (po teh lastnostih) Frejru jako podoben 4) Ker vemo zdaj, da je bil Frejr posebno bog plodovitosti ali rodnosti (tudi v zakonu), uganemo lahko sami, zakaj pijd Nemci šentjanževec zlasti o poroki.0) Po drugih svedočbah napijali so Staroskandinavci v spomin Odinu, Toru (Thor) in Freju („B. Kal.“ 57), po Seppu II, 340 pa s Torovo svetovno čašo, polno ječmenovca (Gerstensaft), Odinu, Frejru in Njordru zarad dobre letine in mira. Alemani pili so še malikom v spomin („tranken Gotter-minne“). Namesto tega pilo se je pozneje t. j. v krščanski ‘) Iz tega razloga: „da auch die Slaven wie die Germanen das Minnetrinken kannten, auch bei ihnen Libationen u. Trinken einen Be-standtheil der Opfer bildeten. (Šum. „Slovenen“, 97.) J) Panzer „Beitriige“ (Zing. 183). ") T. j. „des Teufels Minne trinken". Po Grimmu „minne“ izprva: memoria (spomin n. pr. piti komu v spomin); pozneje so pa Nemci besedo ,,minne" Iatinili z „amor“ (ljubav, ljubezen). ') Po drugih knjigah čitamo, da je bil Frejr solnčni bog (Simrock: „Handb. d. deutsch. Myth.“ 6. izd. 1887; 184); uprav bog solnčnega sija, plodovitosti (tudi v zakonu) in mira ali sprave (W. II; str. 23); po Minckwitzu pa samo bog plodovitosti („Illustr. Taschcntv d. Mgth. aller Volk.“ Leipz 1878 ; 21B.) 5) Zarad drugih uzrokov glej pri Zing. 193, pri Seppu II; 340 i. d. dobi v čast Kristu, Mariji, sv. Stepanu,1) sv. Jedrti ali Jeri,2) sv. Mihelu3) in sv. Martinu; a še dandanes pije se šent-janževec sv. Janezu evang. v čast. (Sepp II. 341) Po nemški legendi VI. veka ukazal je bil papež Pelagij, naj se blagoslavlja vino na „Šentjanžev dan“. (Zing. 192.)4) Pili so pa Nemci nekdaj šentjanževec tudi sv. Janezu ali Ivanu krstniku na čast, torej ne samo o zimskem, nego tudi o letnem solnčnem kresu. Po Zing. (180) meri oboje na solnčnega boga Frejra, ker sta se oba narodna svetka praznovala Frejru na čast. Srbi pijd vino „za slave Božje11, ali v slavo Božjo, v pre-. lepo slavo Božjo itd. „Pismo6) u dobri i u bolji čas, a sad cemo u prelijepu slavu Božju“. (Vuk. „Kovč.“ 1849; 119.) ,,Ko pije vino za slave Božje, Pomoz’ mu Bože i slavo Božja!" (Ondi.) Tako napijajo Srbi posebno slaveč „krsno (krstno) ime“.(l) Srbske narodne pesmi prisvajajo ta narodni običaj celtf svetnikom, rekši, da prihajajo o taki priliki ,slave slavit1 na ta svet in napijat samemu Kristu („Ristu“): „U Pavlovu, svetom namastiru,1) Postavljeni od zlata stolovi, Svi se sveči redom posadili. Slavu diže Svetitelj Nikola, I napija u slavu Ristovu . . . (Vuk: „Srps. n. pj.“ II. 1845, br. 22; str. 110). Primeri v Petranovicevi zbirki (,u Biogradu1 1867) na str. 21. inačico, po kateri se med svetniki slava slavi celo v nebesih. Slavi slavu sveti Arandjele, Slavi slavu svetoga Jovana. Sastali se božji pravednici Pa im služi vino i rakiju11.8) ‘) Zing. 207 (4. op.). a) Zing. 217—229, in to v srednjem veku. ") „In amorem sancti Michaelis11 (po naše: sv. Mihelu na čast) pil je, pravijo, češki vojvoda sv. Venceslav 1. 939. na poslednjih gostjah pri bratu Boleslavu dan ali dva pred sv. Mihdlom. (Prim. „B. Kal11 58 in 215.) ■*) Misliti nam je menda na Pelagija I. (555—560). Vara se pa W. (II, 133) sodeč, da se ne blagoslavlja šentjanževec drugot nego po Nemškem, zato ker „misale romanum" nima nikakega besedila v sebi; kajti nahaja se Cesto po ,,ritualih11 in posebnih zbirkah. (Zing. 177.) V poprejšnjih časih je mašnik vernikom izpred oltarja dajal piti blagoslovljenega vina govoreč: „Bibe amorem Sti. Joannis in nomine patris11 etc. Ondi 178. 5) Pili smo. *) Vuk. ,,rječn.“ 306; prim. v ,,Letop.“ 1877, 210 Hubadov spis: „Slava pri Srbih-1. ’) Manastiru (samostanu). 8) Izprva pilo se je „o slavi11 samo vino ; uže zdavna pijo pa mnogi Srbi tudi ^akijo1 t. j. žgano vino. Prim. tudi Vuk. ,,rječn.“ n. n. m. Tudi to meri brez dvojbe na nekdanjo pogansko daritev, da postavljajo Srbi dan pred slavo domš, svetniku na mizo darov: veliko pogačo z znamenjem: „poskuraV) koljivo, po dve sveči in nekoliko vina; isto tako pošiljajo drugi dan zarana takih jedil . . in rdečega vina tudi v cerkev, dasi tega z drugim namenom nego Slovenci i. dr. (61. „Letop.“ 1877; str. 212 in 213.) Serbi - Lužičani imenovali so nekdaj 6no pivo, katero je krčmar pivcem (namesto vina) dajal pri odhodu — naravnost, „svjaty Jan“ = Šentjanž. („B. Kal “ 58.) — Litovci izlivajo pa še dandanes pred vsakim pitjem malo domačega piva (Alaus) ,na zemljo1 v čast boginji zemlje, po imenu Zemenyle. („B. Kal.“ 57.) Razvidno je po vsem tem, da izhaja sedanji „šentjan-ževec" res iz poganske dobe, in daje dobil v kr šč anski po znanem modrem vodilu — le krščansko lice, — po sv. Janezu evang. (Šentjanžu) pa ime, zato ker se je pil za krščanske dobe ter se pije njemu na čast, četudi mnogi, ki šentjanževec pijč, — tega ne ved(5. Tepežni ali nedolžnih otročičev dan (28. dec.) 61ej „Letopis“ 1887; str. 145—151. II. Usodna znamenja. a) Prirodna po podnebnih pojavih: zvezdah (nepremicnicah in premičnicah ali nplanetih“, repaticah, rimski cesti, solncu, mesecu in mavrici). V Babilonu z ,nebotičnega1 stolpa Belovega gledali so ter premišljevali Belovi duhovniki ponoči svetle zvezde na nebu, ugibaje po njih, k&ko usodo so komu namenili bogovi. — Pod milim, vedno jasnim nebom živeli so pastirski narodi po kal-dejski deželi s čredami noč in dan ter imeli priliko paziti, kako zvezde vzhajajo in zahajajo. Ondi, v zibeli človečji, spri-jemalo se je znanstvo s praznoverjem in z vražo. Uže prerok Izaija (47, 13) pikal je Kaldejce zarad njihovega prerokovanja po zvezdah. Kedar se je narodilo kako dete, „čitali so v zvezdah1*, t. j. tolmačili in prerokovali so mu njihovi zvezdogledi usodo ali bodočnost po takozvani „konstelaciji“, ali po ') Iz gršk. jtpoa) Letop. 1885; 164-166. 2) Prim. „Lj. Zvon“ 1888; str. 390. u) Veckenst. 478 (23). 4) Grimm. „D. M.“ II'; 602. (Tobler 408b.) ‘) ČCm. 1856 III; 66. “) „Hv6zda“ 1863; 62. Prim. zgoraj „poljsko vražo". ’) Grohm. 31 (171) in 32 (174). 8) ondi 31 (170). «) ? j ? tem polji je ob jednem v Londonu in v Novem Yorku objavljeno delo angleškega astronoma, katero za 1890. 1. napoveduje jako važne dogodke 1 . . . Naposled čudi se isti list, da je slučaj že potrdil jedno prerokovanje omenjenega astrologa. V knjigi njegovi, ki je izšla janu varj a 1890 je namreč pisano, da bodo grofa Pariškega februvarja meseca nemilo zadeli ,gotovi dogodki', in da se je to zares zgodilo; kajti sin njegov, vojvoda Orleanski, bil je zaprt in sedi' še zdaj (17. marca 1890) v kaznilnici. Sodeč po tem, kar so javni listi priobčili o rečeni knjigi in po prerokovanih zgodbah, ki se . . niso zgodile, smemo trditi, da to novo „dokazovanje na podlagi znanstvene [!] metode" ni nič drugega, nego prekajeno, samo po politični slutnji iz gole ,dobičkarije‘ skrpano angleško-amerikansko sleparstvo. — Ne verujemo, da je bila knjiga izšla pred čnimi dogodki, ki so se imenovanemu vojvodu pripetili februarja meseca 1890.1. Pa bodi si — saj tudi slepa kura včasih zrno najde Jako se je pa opekel naš prerok, rekši, da se bodo marca meseca istega leta v Kitaju začele velike vojske (!). — Isto tako iz-podletelo mu je tudi oboje prerokovanje po zvezdah: da bode .lepega maja meseca' 1890 v nevarnosti talijanskega kralja življenje; september pa da bode opasen ne le sultanovemu prestolu, ampak tudi življenju njegovemu; novembra meseca da bodo po vsej Evropi veliki pretresi in boji, decembra da bode Angleško zadelo .narodno žalje', v Parizu pa da bodo krvavi poulični boji. — Kdo je slišal ali čital kaj o teh strašnih zgodbah?!? — — Po slovenskem praznoverju so nekatere zvezde srečnice, nekatere pa nesrečnice, in te so večinoma repate.1) Kdor se je rodil pod srečno zvezdo, ta bode srečen vse žive dni, kdor pa pod nesrečno zvezdo, ta ostane nesrečen vse žive dni. („Slov. Glasn." 1865; str. 374.) Isto vero nahajamo tudi pri Čehih („Svetoz.“ 1890; str. 583), Poljakih (p. u. p.) in Nemcih (Grim. „D. M." 602.2)v Kedar se narodi' kako dete, stičejo nekod (zlasti po Štajerskem in Koroškem) slovenske babice po .pratiki' ali koledarju, ter iz njega detetu prihodnost prerokujejo: če je isti dan v koledarju znamenje „ovna“ ali „bika", učil se bode deček rad in lahko;2) če se je pa rodil pod ..škorpijonom" (na Koroškem tudi pod „levom“3) in „bikom“), bode nagle jeze in hudoben. („Črtice“ 206; nam zap. tudi K. Pečnik). Po nemški vraži bode ono dete, katero se naredi pod „levom“, trdovratno ali neukretno („unbeugsam“) itd.3) ‘) 0 teh pozneje. a) Nemška vraža prisvaja to moč samo ,,biku“. W. II, str. 85. l:) Nekod prisvajajo pa Nemci to moč tudi „biku“. (Ondi.) Za nekatera izmed teh znamenj „nebeškega dvora“ (kakor zovejo zverinski krog, rekel bi: zverinjak na nebu), pravijo, da so „trda“ (vol, oven...); a druga, da so „mehka“ (devica, ribe, povodni mož ali vodAr). Skrbno gledajo nekateri kmetje na taka znamenja pri setvi, ravnaje se po tem pravilu: „Kar v zemljo raste, sej škorpijona, raka, ribe itd , kar pa iz zemlje, sej pod takim znamenjem, katero moli roko ali pa nogo, kakor dvojčki ali dvojčiči, vol itd. Na „nebeški dvor“ pazijo celč razbojniki slovenski na Štajerskem. Kedar se vidijo v njem druge male zvezdice, tedaj ne gredo nikamor, rekši, da so takrat povsod straže razpostavljene. Kedar se pa v krogu nič ne vidi, gredd brez straha po svojem poslu. (Prim. „Črtice“ 259—260.) Nemške. Deca, rojena „pod rakom" ali pa „škorpijonom“,1) bodo nesrečna, in nesrečni vsi dnevi, pri katerih je to ali dno znamenje. Zato se ne daje po nekaterih nemških deželah nikdo poročati pod tema znamenjema. Ob taki dobi ne gonijo živine prvič na pašo, ne sejejo niti ne sade ničesar, misleč, da bi jim razgrizli črvi setvino in zeli. Srečna so deca, katera se narode pod „dvojčki“, „ovnom“ in „ribami“; v vedni nevarnosti, da utone, je pa dete, rojeno pod „vodarjem‘'; kdor seje rodil pod „strel-cem“, bode strelec ali vojščak; tele izpod „strelca“ pa ni za rejo. Kakor stikajo nekatere slovenske babice po koledarjih, kedar se narodi kako dete, tako išče babica nemška (Mekleno-borška)2) pa tudi Hesovska brez zamude na nebu kakega posebnega zvezdja, po katerem bi s£ dala napovedati novorojencu bodočnost. (Prim. W. II; str. 84—85.) Posebno se pa prerokuje bodočnost med Slovenci sem pa tam po tako imenovanih „planetih“ (premičnicah). Uže Kal-dejci prerokovali ali „tolmačili“ so prihodnost tudi po planetih ter imenovali te planete zato „tolmače“ 3) S starimi poganskimi narodi vred mislijo i nekateri preprosti Slovenci še dandanes, da vlada vsako leto drug planet (izmed sedmerih, malo poprej naštetih), dasi jim ne znajo mnogi niti im6n, in da ima vladajoči planet veliko moč do ljudij, živalij in rastlin. To praznoverje se pa pri nas ne more imenovati ,narodno1, kajti za mojih mladih let ,verovali so v ‘) ,,Im Zeichen der rauhen Dinger" (sic). '•>) Meklenibor (Meklenburg) nekdaj slovansko mesto. “) Kaldejcem bilo je znanih samo pet planetov: Saturn, Jov (Jupiter), Mart, Merkur in Venera. (R. Falb: „Sterne u. Menschen" 10.) Pozneje začeli so jim stari narodi prištevati še dva ,planeta‘: Solnce pa Mesec, tako da jih je bilo potlej mnogo let sedem, in to po tej vrsti: 1. Saturn, 2. Jov, 3. Mart, 4. Solnce, 5.Venera, 6 Merkur, 7. Mesec. (Dozdaj so jih pa zvezdogledi zasledili uže več od 310 — brez ,Solnca‘ in ,Meseca1, ki po pravem ne spadata mod planete). planete1 samo posamni meščani in meščanke ‘) in dni kmetje, kateri so znali ,brati‘ (čitati). Kakor se je namreč to praznoverje med nemško ljudstvo zatrosilo po „Knauerjevem stoletnem koledarju" (nemškem), tako i med Slovence po „večni pratiki11, ki ni nič drugega nego Knauerjevega koledarja slovenski prevod z nekaterimi skrajški ali pa dodatki.2) V predgovoru čitaš v popačeni slovenščini, in kakor bi otrobe vezal, te besede: „Skuz dougu zamerkuvaine se je tolikain znaidlu, de usake (sic!) 7. L(jt, če ne vse, toku vender veči Tail se je gl ih znaišlu,8) to pa brez cvibla se more tem 7. Planetam perpisati, kateri uselei to ureme skuz letu vižajo 11 (Dasi po slovenskem pregovoru . . „čez sedem let vse prav pride11, pa se oni nauk o sedemletnem vremenskem kolobarjenju vendar ni prijel slovenskega ljudstva). Od 7. do 41. strani popisani so vsi „sed-meri planeti" in njih vpliv na vse 4 letne čase, zlasti pa na letino (setev, žetev, vino in hmel), na „škodljive živali in ribe", pa tudi na bolezni itd. V nemškem stoletnem koledarju za I. 1851. — 1950.1) čitaš poleg takih popisov tudi o vplivu nekaterih planetov na človeka ; n. pr.: da vpliva Saturn ... po starih [ poganskih narodov] veri večinoma škodljivo na ljudi, živali in rastline itd. Po nekaterih ,stoletnih koledarjih1 nemških nahajaš zapisane tudi ,,srečne11 in „nesrečne“ dni, tudi dne, kateri so dobri za puščanje, telesno čiščenje, kopanje, sekanje lesa itd. In na vse to pazi nemško ljudstvo dokaj natanko. (Prim. W. II; str. 85.) 0 srečnih in nesrečnih dnevih govorili smo uže 1. 1885.; v starih „stoletn. koled.41 jih je pa še mnogo več. Repatice (repate zvezde, „zvezde z repom ali metlo'1) pomenjale so uže starim Indijancem5) in celo nekdanjim učenjakom — še 16. in 17. veka — nesrečo po vsi deželi, vojsko, kugo, dragino itd. Tako misli i preprosto slovensko ljudstvo še dandanes povsod, da pomenjajo repatice k&ko veliko ne- >) V Metliki, sosebno v domači hiši, nisem slišal nikdar kaj takega, nego prvič 1. 1837. v Novem mestu, a 1. 1843. tudi v ,beli Ljubljani1. a) Tak prevod je z bohoričico tiskana Celjska „Večna pratika11 1. 1789. s „tablo, ka za eden Planot vsaku Letu viža“. Obsega pa ta „večna pratika" samo sto let (1787—1887). *) S temi besedami hoče dopovedati, da se vsakih 7 let ponavljajo zopet poprejšnje dogodbe (zlasti vreme). *) Vollstiindiger hundertjahriger Kalender fur die Jahre 1851—1950. Enthaltend: die astronomisohen Witterungs-Bestimmungen und die Reihenfolge des Planetensystems in ihrer Einwirkung auf die Menschen und Thiere und die Haus- und Landwirtschaft“ itd. Von Dr. Moritz Knauer, Abt zum Kloster Langheim. Druck und Verlag von Rob. Bard-tenschlager, Reutlingen. (Brez letnice.) ,,Nro 25", mal. 8», str. 1—80. s) Albr. Weber: „0mina et portenta". („Abh. der Berlin. Akad. der Wiss.11 1859 ; 334). srečo:1) vojsko, dragino, kugo, lakoto itd. „Še vselej", tako sem slišal praviti sam med starimi preprostimi Slovenci uže večkrat — „kedar koli se je prikazala zvezda z repom ali metlo, prigodila se je potlej kakšna velika nesreča11. Zato mislijo, da je vsaka taka zvezda znamenje „šibe božje“. (P. u. p.; »črtice1* 203 in 258; za kor. Slovence potrdil K. Pečnik) (Prim. tudi Kocijančičev spis v „Arkivu“ 1854; 284.) Ista vera je tudi med Poljaki (0. Kolbg. „Lud“ VII; cz. 3., str. 57. in Nemci.3) Zarad Cehov glej malo dalje! Nekaterim hrv. Slovencem znači vsaka repatica velika zvezda z repom11) vojsko („rat“) ali pa „kolero“. (Podstene; p. u. p), a nekaterim samo kolero (Moravice); drugim Hrvatom: „pomor, glad, kugo i r&t“ (Ark. 1863; 227); Rusom samo vojsko (Afan. I; 244); tako i ,Srbom-graničarjem': „Repate zvijezde slute ratu. Ako je rep dulji (dalji), vedi če rat biti. Ide kralj na kralja — Ako li je manjega repa, mali ce i rat biti . . . Kad se rat umiri, i zvijezde nestane11 [zvezda izgine]. N. Begovidv1887; 187. Tudi Cehi (starejši ljudje kmetski, posebno ,ženske glave1) verujejo še, da znači repatica („vlasatice“) vojsko ali pa kako drugo veliko nezgodo oziroma ,božjo šibo'. Nekod pa modrujejo starci tako: če je rdeča (krvava), bode vojska, a če ni' tžka, potlej bo pa kakšna druga velika nezgoda. P. u. p. od Nim-burka,3) Trebonja (Tfebon, Wittingau), od Tabora itd. Po knjigi Ricciolovi 16. veka kriva je kakega kralja ali papeža smrti vselej — kakšna repatica. („Sloven. Glasn.“ str. 54. i. d.: „Repate zvezde"; spisal A. Mtillner.) Ondi se čita še več praznoverskega in smešnega, kar pripoveduje o repaticah imenovani Poljak St. Lubienicki. Rimska cesta (Milchstrasse). Preprosto slovensko ljudstvo misli, da vodi „rimska cesta11 — v Rim. (P. u. p.) Zato mora na njo dobro paziti dni, kateri hoče priti v Rim. („Črtice“ 259.) Hrvati zovejo to cesto „mliečni put“ (mlečni pdt), ki je po njihovi bajki nastal tako: Vozil je neki svetnik polna kola t. j. poln voz drobne slame, pa mu je popadala, in od tega ta — sled („trag“). „Arkiv11 1863; 302 iz Lonje v Posavini na Slavonskem. Nekod pa pripovedujejo tako, da je ukral nekdaj „kum kumu11 (boter botru) slame ter bežal ž njo, ki mu je pa padala pod noge. Ko pride okradeni kum drugi dan v skedenj ‘) „Kaj slabega" pravijo kor. Slovenci v Rožu. (Zap. K. Pečnik 1.1887.) ‘-1) R. Falb 1. c. 220: ,,Uie Ruthe [stsl. metla] erinnert an Strafe u. der Schweif an ein gewisses Wesen dor Unterwelt“. Čitaj ondi (222 — 224) tudi praznoverska pisma, ki sta jih pisala 1. 1664. in 1665. švedovski pa Dunajski učenjak o tedanjih dveh repaticah poljskemu zvezdogledu Stanislavu Lubienickemu. “) Ondi pravijo, da leta tudi repetica tam, kjer je vojska ali bitka. in vidi raztepeno slamo, odpravi se gledat, kdo je to storil, pride po sledu do kumove ,hiže‘, ter ga zakolne, naj bode na vek „spomena na njega v zraku;‘, tako da jo vidi vsak človek. (Vukovci. Po Mat. Valjavcu, gl. „SL Glasnik1- 1867, str. 220.) Po srbski bajki „bio kum nevjerni, pa krao slamu od svoga kuma, ma ne mogao od Boga sakriti, prosipalo mu se“. (N. Beg. 187.) Zato pravijo ,Srbi-gran.‘ rimski cesti Humova slama11.2) Tudi Bolgari zovejo rimsko cesto s Hrvati vred „mlečni pot11, in pravijo, da hodijovpo njem duše umrlih ljudij. (Afan. III; 814) — Isto znači Cehom „mh'čna“ ali „bild cesta11; v Pečku ji pravijo tudi: cesta v Rim („cesta do Rima'1). Grohm. 32. Rusi po različnih krajih pravijo mlečnemu potu tudi „myšiny tropki1 t. j. mišja steza. (Afan. III; 285) Verojetnaje njegova misel, da so si nekdanji Rusi mislili človečjo dušo v mišji podobi; kajti 3. maja 1890 priobčil mi je naš sloveči rojak, g. prof. Fr. Celestin, na Dunaju v veliki slovenski druščini, da pravijo v njegovem kraju bajko, kako je nekdaj, ko je človek spal, izlezla duša iz njega kot miška ter se vrnila vanj, potem ko se je bila naužila zunaj zelene trave, z njo vred se pa vrnilo življenje v človeka, ki je bil mrtev dotle, dokler ni miška zlezla zopet va-nj. Tako zovejo Litovci (Litvanci) to cesto ali pot „tičji pot11, zato ker letajo po njihovi narodni veri ondod mrtvih ljudij duše v podobi ,,belih tičev11. (M. Busch 1877; 251.) Poljaki zovejo rimsko cesto „goscieniec mleczny“ in pravijo, da vodi ta cesta iz raja v nebo, nekateri pa — v novejši dobi, da se po tej cesti sprehaja presveta Devica iz Cestohove („CzQstocho\vy“) na Kalvarijo. (Kolbg. „Lud.“ VII, cz. 3; 33). Nemško ime „Milchstrasse“ (= mlečna cesta) utegnilo je postati po podobi razlitega mleka oziroma po grški bajki o boginji Heri, ki je od jeze, da so ji bili podvrgli Herma ali Herakla (Herkula) na pridajanje, razšvrkala svoje mleko po nebu, ter napravila tako na njem svetlobel kolobar. (Grimm. „D. M.“ I.4; 296). V srednjem veku imenovala se je ta cesta latinski: sv. Jakopa pot („via sancti Jacobi11), zato ital. „camino di Santiago11, franc. „chemin de saint Jafjues11, nem. „Jakobs-strasse11. Švabi ji pravijo ,,Jakobsleiter“ (Jakopova lestva), na Sedmograškem pa: mdčni pot („Mehlweg“); Vestfalci: pot ‘) Nekateri ljudje zovejo ,.mlečni pot11 tudi: „pucinska steza". Gl. ondi str. 221. 'J) Arabci, Sirci in Kopti pravijo tl cesti ,.slamnati pot11, Armenci pa „slame tat11 (ki je i po njihovi bajki raztresal ukradeno slamo itd.) Grim. „D. M.11 IJ; 2t)6. v mlin („Muhlenweg“), tudi „Frankobrodska cesta" in Helsin pot („Weg Hels“ t. j. smrtne boginje pot). M. Busch 251 ; Švicarji z nami vred: rimska cesta ali cesta v Rim („der \veg uf Rom") Grim. „D. M." III4, 106; stari Germani pa „Iringes uuec“ (weg), via secta, „Iuuaringes weg“, pozneje „Eurings-strasse". (Grim. „D. M.“ I4, 297; prim. tudi III4; 106). 0 posamnih zvezdah in zvezdjih. Nekateri Slovenci po Kranjskem pravijo: Dokler človek, potujoč ponoči, vidi „šmarni križ" 4) in „sv. britko martro", dotlej se mu ni bati nevarnosti, a kdor jih1 zgreši, treba mu je iskati varnega kraja. Da je temu res tako, pripovedujejo za potrdilo do malega isto pripovedko (gl. „Slov. Glasn." 1865; str. 374), kakor štaj. Slovenci o ,,sv. Helene križu", po katerem se morajo popotniki ravnati. (Gl. „Črtice" 259)2). Kedar je „voz" ali „voznik"3) proti zori dol obrnjen, pravijo, da voznik v Muri konje napaja. (Ondi str. 260.) „Kolna zvezda" zovejo to zvezdje Nedeljanci, ki pripovedajo o njej, da ide vsako jutro v Dravo pak se vode napije; a „Ilijina (Elijeva) kola" pravijo temu zvezdju hrv. Slovenci Varaždinski, rekši, da so ostala na nebu, kedar je sv. Elija s svojimi konji odšel v nebo. („Slov. Glasn." 1867; str. 221). Zovejo se tudi „nebeska kola Dobroradova".4) Kako so nastala, čita se ondi na 251,—253. str. Kedar se vidi na nebu „kokoš“,6) tedaj je že čas žito sejati. Kedar se vidijo ,,kosci"8) samo v jutru, takrat je dobro sejati. Kosci8) morajo na pustni dan ravno o polnoči zahajati, inače bode slaba letina in velika dragota. („Črtice“ 260). Poljske: „Ježeli kosy zajda, wczas \vieczdr w dzien šw. J^drzeja, bedzie wczesna wiosna [zgodnja spomlad] itd." (Kolbg. „Lud" VII, cz. 3; 33). Za kosci („kosiarzami“) gre voznik („furman“) z vozom, ima 4 konje itd. Po krščanskem vplivu pravijo Poljaki, da je vozil ta voznik po nebu sv. Jurja, ') Tako se po Gorenjskem sploh izgovarja „§marijni križ", to je: sv. Marije križ ali „device Marije križec", kakor mu pravijo štaj. Slovenci v Loparšici („Črtice“ 259); nekod ,,Marijin križec". („Slov. Glasn." 1867; 221.) 3) Poleg „rimske ceste" so v vrsti tri zvezde, ki jim pravijo Slovenci zato „rimščice“, „rimskc paličnice", „paličnice“, „rimska palica" ali „sv. Jakopa palica", Nemci pa „Jakobsstab“ ali „0rion". Druge štiri so ,,sv. Helene križ". (Ondi). a) Wagen, Fuhrmann (= grosser Bar). 4) Dobrorad, ,Adamov mnok1 (unuk). '•) „Koklja" ali ,,kvočka" = gostosevci ali gostožirci (Gluckhenne, Plejaden, Siebengestirn). Kako so postale te po Varaždinski bajki, čitaš v „Slov. Glasn." 18(57; str. 221, kjer se nahaja še več drugih zvezdnih imen in bajk. 8) ,,Kleiner Bar". Kako so postali ,,kosci" in „kose", gl. ondi na 349. str. a zdaj da je dobil ukaz (,,nakaz“), naj zvozi seno, katero ,kosci1 pokosd a ,babe‘ z grabljami pograbijo, zato ker bdde to seno nebeško o božiču potrebno za novorojenega Gospoda Jezusa. (Ondi str. 32). Krščanski vpliv kaže se tudi pri mnogih zvezdnih imenih, kakoršna so slovenska: „šmarni križ"1), „britka martra“2), „sv. Jakopa palica", „sv. Petra stol“ itd. (Gl. „Črtice“ 259). Nekdanji župan Augsburški Schiller zamenil je bil tudi zverinska imena zvezdam s svetopisemskimi imeni starega in novega zakona: namesto ,ovna‘ postavil je sv. Petra, namesto ,bika‘ sv. Andreja itd. — Iz ,voznika' nastal je sv. Petra čoln („Schifflein Petri*1). R. Falb »Sterne u. Menschen“ 88. Isti razglaša ondi (67), da on ne pritrjuje več dnim mislim, da so si stari (narodi) z uvedenimi ,zvezdnimi krdeli1 hoteli stvariti gospodarski koledar na nebu. (Gl. ,,Lj. Zvon“ 1890, str. 81). On razlaga to zdaj po svoje — drugače. Glej ondi! Vremensko prerokovanje po zvezdah. Slovensko: Če so zvezde redke, bode drugi dan lepo vreme; če so pa goste, bode grdo. (Preddvor; p. u. p.) S slovenskim prerokovanjem strinja se tudi slavonsko, ki veli : „ako su zviezde preguste i jasne, da de biti kišovito (deževno); usuprot ako su riedke, liepo vrieme.'1 („Arkiv“ 1863; 302). — Poljsko pa veli: Če so zvezde jako svetle in goste, bdde drugi dan lepo vreme. Ako se pa vidi v jesen (kedar koli) več takih zvezdij ali „zvezdnih krdel", kakoršno je „kwoka“ (koklja) na nebu, potlej bdde drugo leto rodovitno. (P. u. p). Če se rimska cesta8) lepo vidi, bode lepo vreme („ma byc pogoda1'). Kolbg. „Lud“ VII, cz. 3; 33). Solnce. Po narodni slovensko - hrvatski bajki pi bilo še solnca, predno sta grešila Adam pa Eva, — nego so svetile same zvezde ljudem in živalim. Solnce je Bog po tej bajki stvaril stoprav po prvem grehu. Nekateri ljudje (v Zamladincu) pravijo, da je solnce . . Bog na zemlji (M. Valj.; gl. „S1. Glasn.“ 1867; str. 79). Današnje kresovanje in .kresnih kolesec’ metanje v zrak . . spominja nas, kar uže vemo, da so naši predniki v poganski dobi solncu izkazovali tako čast, kakor kakemu božanstvu. (Prim. Letop. 1887; 89 in 117). Romunom je solnce sveto („santul soare1'), in pravi Romun se priklanja ter odkriva še dandanes vzhajajočemu ‘) Glej str. 1G4. op. 1. s) Polj. ,,gwiazdy Meki Pai’iskiej“. “) „Gošeieniec mleczny“ ali „droga mluczna“ = mlečna cesta. solncu. (Joan Slavici: „Rumanen“. „Volk. Ostr.-Ung.“ VI), 65. Tako tudi Nemec v Gorenji Palaciji. (W. II.; str. 12). Na Po-moranskem mora moliti dni, katerega trese mrzlica, trikrat o solnčnem vzhodu obrnjen proti solncu: „Ljubo solnce, pridi skoro in odvzemi mi 77 mrzlic. V imenu Očeta itd.“ (Letop. 1880; 279). Morda p&metijo č. čitatelji še različnih narodov vero, kako poskakuje ali ,pleše1 solnce o božiču, ozir. o kresu in o vilzmu t. j. na veliko nedeljo zjutraj po trikrat od samega veselja. (Letop. 1887; 132). Poljska (krakovska). Solnce sije s svetlobo, ki mu prihaja z neba izpod sedmega zbora (k6ra) angeljskega skozi odprta vratca. To je pa Mati božja naredila tako. Ako bi Bog ukazal zapreti ta vratca, mrknilo bi solnce pri tej priči. — Solnce je živo kakor človek; ima oči' in usta, in j<§ z lopatico med („mi6d prasny“); ima pri sebi tudi dom in gospodarstvo. Ono je sveto, — ima svetih bratov in sester, ki hodijo k njemu z neba vsako soboto in sredo po ozkem mostu ,s procesijami1 ter opravljajo na njem pobožna opravila. (0. Kolb. VII. cz. 3; 28). Ni nam treba praviti, da izhaja ta bajka iz krščanske dobe, in da je ,ozki most' menda — mavrica. Kakor stari Grki, tako so si mislili tudi nekdanji Srbi, da je Solnce mlad in 16p junak, torej moško bitje. — Prim. Afan I; 82 in Nodilove besede v „Radu jugoslav. ak.“ 1890, knj. 99; 130.0 Po srbski narodni pesmi bil je Mesec Solncu brat, a ,Zvezda-prehodnica‘ bila mu je sestra. ,Djevojka‘, ugledavši v morju Solnce, beseduje tako: ,,Jarko Sunce, lepša sam od tebe I od tebe i od brata tvoga, Od tvog brata, sjajnoga Meseca, Od sestrice Zvezde-preodnice".3) Vuk. I (1841); str. 305. Prim. tudi v ,,Lj. Zvonu" 1888; str. 680 (5) nar. pesem iz Slavonije. Srbska vraža veli: ,,Koga sunce vidi ujutru neumijena, osam mu je dana nazatka.3) Vuk. rječn. 725. Da so nekdaj i Cehoslovani Solncu skazovali božjo čast, pravi nam narodna pesem (moravska): „Svitaj, bo že, svitaj, co by spčšej defi byl“. „B. Kal.“ 102. ‘) Po besedah o devojki: ,,Kan’ da s’ Suncu kose [laso] plela, a Mjesecu dvore mela“ (Vuk: „Srps. nar. pj.“ I. str. 161.) — sodi Krek, „Einl.“ 842a, da je bilo Solnce Srbom žensko bitje; a treba pomisliti, da so nekdaj pri Jugoslovanih i moSki nosili kite (pletenice). Jeden tak starec-kitar s hrvatske strani zahajal je Se za mojih mladih dnij tudi v Metliko. 3) Pre|hjodnica = Večernjača (Abendstern), ki je ista kot Danica (Morgenstern), česar pa narod ne zna. Prim. ,,Rad“ 1890, knj. 99; 132 do 133; torej obe = Venusstern. “j Nazadak, -dka, po Vukovi pisavi: -tka, Riicksohritt. Slovaki pravijo, da streže Solncu, vladarju nebes in zemlje, dvanajst vedno mladih in lepih devic. (Afan. I; 82); a Rusi mislijo, da vlada „car Solnce“ dvanajst kraljestev, Scim pa da živi v solncu, a sinovi njegovi v zvezdah, vsem pa strežejo in popevajo solnčne device („solnečny džvy“). Ondi. Solnca in meseca (oziroma ,lune‘) slovniški spol je kriv, da so si različni narodi solnce in mesec mislili zdaj moško, zdaj žensko bitje; (nikdar pa ne.. bitja srednjega spola). Ker je pa v slovanskih jezikih solnce (sunce, slunce itd.) po slovnici srednjega spola, zato je solnce v bajkah slovanskih zdaj „moški“, zdaj ženska". Vrhu tega razlikujeta se pri različnih narodih tudi po rodbini; n. pr. po navedeni srbski narodni pesmi1) je Solnce Mesecu brat; pri I-Iezijodu, Homerju in drugih pisateljih starogrških sta "I (Solnce), (Mesec, Luna) brat pa sestra; tako tudi po talijanski bajki „Sole e Luna“ . . brat pa sestra. V Eddi sta Solnce in Mesec („So“ in „Mani“: Sonne und Mond) sestra in brat; „Frau Sonne“ in „Herr Mond“ čitalo se je po nemških bajkah do poslednje dobe.2) Po drugi nemški bajki sta Solnce in Mesec „žena pa m o ž“. Tudi po litovski pripovedki je Solnce („Saule“), božja hčerka, Mesecu („Menu“) žena; zvezde jima pa deca. S to pripovedko strinja se i ruska bajka v tem, da nam kaže Solnce v ženski podobi. Rusi pravijo namreč, da si Solnce decembra meseca, vračaje se na leto („pri povrote na lčto“) oblači prazničen „sarafan“ (dolgo žensko oblačilo, spredaj zapeto, kakoršno nosijo ruske kmetice) in da potuje v njem, pokrito s „kokošnikom“, (kakoršnega nosijo zlasti ruske kmetice na glavi), v toplejše kraje; a na Ivanje (24. jun.) da se preseli' zopet iz svojega poslopja („čertoga“) in gre naproti svojemu možu Mesecu; da tega dne pleše ter razsiplje po nebu ognene žarke . . .“ (Afan. I; 76; Saharov II. dnevn. 69; Terešč. V, 75). Staroslovenske. Mislili so nekdaj nekateri učenjaki slovanski (a nekateri mislijo še zdaj), da je bil Svarožic ali Sva-rožič starim Slovencem oziroma Slovanom to, kar nekdanjim Egipčanom Helios ("fDao?3) t. j. Solnce ali Solnčni bog („Solnce cari>“) in Svarogov sin, — Svarog pa starim Slovencem to, kar Egipčanom Hefest ali Hefajst ("I lbogi> ali Daži.bogr,. Tako so pa sodili ter sodijo še po tem, ker se nahajajo ta slovanska imena dodana za razlago imenom onih tujih božanstev v staroslovenskem prevodu grškega letopisa, ki ga je bil spisal Ivan Malala (Malalas), ta bizanški letopisec pa je rabil za egiptovske bogove namesto pravih imen rajši grška imena. Pravijo, da je grško besedilo Malalovo preložil neki duhovnik, mnih, po imenu Gregor na „slovenski“ (staroslovenski) jezik bolgarskemu knezu Simeonu v desetem veku, ko je bila starih Slovanov (Slovenov) poganska vera še v živem spominu.1) One slovanske dodatke (ali razlago slovansko) ima pod letnico 1114 v sebi Ipatski letopis,2) tako tudi omenjena inačica: „LStopiseci. Perejaslavlja-suzdaljsk.“, izdan z izvirno (grško) besedo vred, i. dr. A dr. Jagid dokazuje,3) da v prvotnem Jugoslovanskem ali bolgarsko-slovenskem“ prevodu, [ki ga pa več ni], po njegovih mislih ni bilo one mične razlage slovanske, nego da se je na Ruskem, in to (iz priobčenega uzroka)4) nemara v Novem gradu („Novgorodu“) dodala o prepisovanju iz početka XII. veka, — da se v starejših virih nahaja samo ime „Sva-rožic“,6) „Svarog“ in „Svarožič“ pa še-le v poznejši dobi, t. j. po 1. 1114. in to namesto lica „Svarožic“ samo „Sva-rožič“, dočim se pod letnico 1114. namesto: „Svarožič“ čita samo „sym> Svarogovr>“. — Po tem takem — veli J. — bil je Rus, a ne Jugoslovan dni pisar, ki je grškemu imenu "Rpoci-nro; primerjal ter jednačil ž njim slovansko ime „Svarog“, — "HAios-a pa dosledno po grškem besedilu °) imenoval sina Sva-rogovega. — Vendar priznava J. izrecno, da je po poročilih pravega uzroka. Prim. I. Minckwitz: „lllustr. Taschenwčrtb. der Mythol. aller, Volker“. 6. izd. Leipz. 1878; 485. — V staroruskih rokopisih čitaš za Hefajst ali Hefest: Boocrn (Cit. Feosta), tudi 0eocri> (Feost) ali Hecn> (Ifest). Gl. Mild. lex. 824 p. b. CiiflPon. (Svarogi.). ‘) K. M. Obolenskij: „L§topisec'[> Perejaslavlja - suzdaljskago, so-stavljennjj n> načalč XIII. včka. Moslc. 1851 „v predislov.“, str. XIII. (V dvorski knjižnici Dunajski pod oznako: SA. 59. D. 82). J) „Ipati.jevskaja“ ali Jpatskaja lfitopisi>“ (Hypatius-Chronik), tako krščena po samostanu. Prim. Šafaf. „Sebr. spisy“ III. (1865); 112. ») „Archiv“ f. slav. Philol.“ IV (1880); 412-427. 4) Ondi na 421. str. 6) „Zuarasici“ čitaš pokvarjeno v Ditmarjevem latinskem letopisu („Dithmari Chronikon11, izd. J. M. Lappenberg) namesto poprejšnje, še večje zmote: „DuarasicP, (v Wagnerjevi izd. 1807; 151), ki jo bila Ša-fafika zavela prvič k krivi razlagi. — Buslaev („Istoričeskaja chri- stomatija“) navaja na str. 519.—20. iz drugega rokopisa XIV. veka poleg imena „Svarožič“ še inačico „Svarožic“: „ognevi se moleti> zovušči ego Svarožicemb (Oks(>o;kiii|cui,). “) „In natiirlichor Consequonz des griechischen Textes“. Ditmarjevih J) i. dr. dognano, da se je v X.—XI. veku res častilo božanstvo po imenu „Svarožic“, to pa [dognano] sosebno („zunachst nur“) za severozapadne Slovane, t. j. za dne, kateri so živeli na severozapad Poljakom; ne more se pa več trditi tako izvestno, so li oni Slovani poleg Svarožica, častili tudi Svaroga, in znači li Svarožic v primeri k Svarogu kakega mlajšega boga ali pa zarojenca kakemu staršemu.2) Za svojo misel, da je bila dna slovanska razlaga (Svarog in Svarožič) z vsem navedkom vred iz Malala pritaknjena stoprav 1. 1114., navaja pa J. še to, da se isto mesto („Passus“), na katerem se govori v arkivskem rokopisu3) o Svarogu in Sva-rožiču, ponavlja v drugi podobi še v dveh drugih rokopisih,4) a obakrat brez slovanske razlage. Četudi sta ta rokopisa skrajšna, pa tako imenitne razlage vem da — veli J. — ne bi bila zamolčala, ako bi se bila nahajala v prvotnem prevodu. Posrečilo se je Kreku,6) da je hudo omajal stebre Jagi-devim trditvam. Res-da — veli naposled — da se ne more trditi z matematično resničnostjo (Gewissheit), da so bili dni dodatki (Glossen) uže v prvem prevodu, pa se isto tako ne bode ne-ovržno (apodiktično) dalo dokazati nikdar, da jih ni bilo v njem. Ko sem bil po nekakem poslu pri slavnem Miklošiču 8. febr. 1891 (torej štiri tedne pred njegovo smrtjo), nisem si mogel kaj, da ga ne bi bil vprašal, je li čital Jagicev spis v njegovem „Archiv-u“ 1. 1880. (IV.), in ako ga je čital, je li ga prevdril g. Jagic.G) Potem, ko mi odgovori M., da ga ni še čital do dnega dne, povem mu na kratko, in zdušno (vestno) Jagidevega spisa jedro, kakor sem ga priobčil tu malo poprej gg. čita-teljem, in še nekoliko natančneje po izpiskih. Na to on: „Res, težko je soditi zdaj o takih (bajeslovnih) stvareh, a jaz sodim vendar tako, daje bil Svarog vsekakor ’) Thietmarus = Dietmarus, Dithmarus. 2) „Abkommling eines alteren" [Gottes]. 8) „Archivshandschrift“. Ta na Ruskem pisani rokopis Moskovski iz XV. veka je prepis iz predloge („Vorlage“) XIII. veka. Prim. Krek. „Einleitg.“ 378J, 2. op. ■Q Jeden se zove: „Ellinskij i rimskij 16topisec'i>“ (Weltchronik), jeden pa „Palaea“ (Historienbibel). Gl. oba pri A. Popovu: „0bzor chro-nogr. russkoj redakc. I. 18, 19. Mosk. 1866. 6) „Einleitg.“ 379 -380*. °) Miki. je'namreč v svojem stsl. slovarju („Lexic. palaeosloven,-gr.-lat.) 1862—1865 na str. 824. bil navel ne le ime Svarožic (Svaroži-cemh), nego tudi ime „Svarogi>“ in „Svarožišti>“ [= Svarožič, srb.-hrv. Svarožič] brez ikake pritaknjene dvojbe, ki se ne nahaja niti na strani XXII. („Corrigenda. Addenda“). slovanski bog; kajti če slišim ime Vladimirič, nehote moram misliti na Vladimira, tako tudi, če slišim ime Svarožič (= stsl. *Svarožišti>), — na ime Svarog“. — „Videli boste11, rekel je naposled z obžalujočim glasom, „da ostane J. s svojim mnenjem sam“.') Misleč, da je M. morda preslišal dokazovanje Jagicevo o tem, kako je po njegovih mislih v ruskih letopisih ime Svarožič nastalo iz imena Svarožic, a kako se je stoprav iz Svarožiča izvel S varog2) še-le v poznejši dobi, — opozoril sem ga na omenjeno dokazovanje vnovič; on pa mi odgovori samo toliko: „To je zdaj težko!" (Menda je hotel reči: Težko je zdaj, dognati stvar tak<5, kakor bi J. rad). Izrecno pravim, da sem z dušno (vestno) povedal vse Miklošičeve besede. To je bilo vse, kar mi je slavni učenjak slovanski odgovoril Onega dne na moje skromno vprašanje; potlej nisem bil več tako srečen, da bi bil izpregovoril ž njim še kako besedico — bodi si o Svarogu, bodi si o kaki drugi stvari. Po tem takem sme Svarog s sinkom Svarožičem vred — da rečemo tako — ostati še na „pogansko-slovanskem“ nebu. Mesec (luna). Premnogo vraž in praznih včr je med ljudstvom o mesecu, in to ne samo med našim, nego i med drugimi narodi. Temu je krivo menda sosebno to, da se mesec, (ki je naši zemlji najbližji izmed vseh zvezd in na videz tolik kot solnce), menja vsaki čas, kar se ne opaža na solncu Uže zdavna začeli so preprosti ljudje paziti na čudne pojave t. j. menje3) ter prisvajati sčasoma, kar si lahko mislimo, vsaki poseben vpliv — posebno moč, zlasti do človeka, rastlin in vremena, soddč prenaglo po prigodkih, ki so se (slučajno) ponavljali t. j. nekolikokrat pripetili o tej ali Oni m en ji. Na mesec gledajo naši ljudje ne samo pred „puščanjem“ in „striženjem . . ampak tudi pri ratarskem (poljskem) delu, zlasti pri košnji, setvi, cepljenju itd. — O mlaju je dobro nohte si rezati in lase si striči. (Tako pravijo tudi Nemci. W. II; str. 56). ') „Sie werden sehen, J. bleibt mit seiner Ansicht allein“. Zato pa M. ni nehal čislati svojega dičnega učenca, ki si ga je bil jedincga izbral in priporočil za svojega naslednika ter občeval ž njim prijateljski Se tri dni pred smrtjo. a) „Archiv f. slav. Philol." IV; 421. a) Grim. „D. M.“, 676 i, d. Vse, kar bi radi, da bi rastlo ali se množilo, dela se ondaj, kedar mesec narašča, t. j. kedar se mladi, „o mlaju“, „o mladem11 ali „o mladini11;1) a vse dno, kar bi radi, da bi ginilo ali se manjšalo, opravlja se ondaj, kedar mesec po-jemlje, t. j. kedar se stara ali „ob starem11.2) Pa i tu velja pregovor, da ga ni pravila brez izimka. Nemška vraža uči tako, — slovenska pa drugače. Slovenske. „Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; o mlaju ne sme se n'i sejati, ni žeti,3) sicer žito prazno klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je bajč resničnega pri tem; večkrat sem se pa prepričal s&m, da niso lačna goveda niti pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene,4 najslabšo pičo pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o .mlade lune1 vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža.11 (S Cerkljanskega. Zap. J. Jereb). — Čitaj i dodatek na str. 177. Tudi štaj. Slovenci (,.kmetje11) pri svojih opravkih na mesec veliko .vančajo1 (pazijo). Nekoliko je praznih včr, veliko pa tudi skušanih resnic: Drevje cepi tri dni po mladem, ako je vreme toplo in mehko; v treh letih tl bode rodilo. „Prej ko o mladem cepiš, prej drevje rodi, prej se tudi posuši“.6) „Bolj ko ob starem cepiš, pozneje ti bode rodiloV) — Les o ščipu sekan, bode hitro ,pirav!.7) Detelje nikar o mladem sejati, ni kositi; od take se živina .kosa1 in slini itd. „0b sta.rem orati, tri dni po mladem sejati, pa vse dobro rodi11. („Črtice“ 98). — O mlaju je tudi dobro potovati, v druge hiše seliti se, in ženiti, otroke odstavljati itd. Kedar se mesec stara, treba drevje podirati ali sekati, kositi itd. O mlaju se ne sme prati. Sadje, ki raste vrh zemlje, treba sejati, kedar se mesec mladi; kateri sad pa raste pod zemljo, sej ga, kedar se ,luna‘ stara.8) (Prim. „Črtice11 99). ') Bei zunehmendem Monde („kedar mesec ali luna gor jemlje", ni prav po naše, nego po nemškem kopitu). а) Bei abnehmendem Monde (kedar mesec ali luna ,dol jemlje1, tudi ni prav po naše povedano). Nekateri štaj. Slovenci pravijo mesecu „mesec“, kedar se mladi, „luna“ pa, kedar se stara („Črtice11 99); a Gorenjci s koroškimi Slovenci vred temu in onemu samo „luna“; .mesec11 jim pomenja le čas t. j. dvanajsti del lčta. (P. u. p.) 8 Nemški kmetje trdijo pa, da treba sejati, (tudi saditi in drevje obrezovati) uprav ondaj, kedar se mesec mladi (narašča). \V. II; str. 56. 4) Nekateri Slovenci trdijo, da je taka detelja in druga trava, o mlaju pokošena, živini grenka. (P. u. p.) Prim. nižje ,srb.-granič.“ б) Tudi koroško-slovenska. Zap. K. Pečnik. 6) Isto tako 7) Črviv, črvojeden. *) Tega vodila se drže tudi kor. Slovenci. (Zap. K. Pečnik). Isto vero slišiš tudi med Nemci. Skladaje se do malega s Slovenci, pravijo i ,Srbi-granič.‘: „Mlada mjeseca ne valja se1) sjeme [seme] sijati, jer ispada na njivi, kada zori, izleže [poleže] po zemlji te [ter] ne da ploda. Ne valja kositi, jer trava hude grka [grenka], nije beri-catna [tečna] za blago. Ne valja vinograda rezati. Valja se kalemiti [cdpiti] i šljive saditi. Koliko je dana mladjak [mlaj] star, za toliko godina [16t| rodice2) vodke. Istrani veld, da se na mlaja dan seno ne sme niti sušiti, ker ga ne bi blago jelo. (Zap. f Jak. Volčič 1. 1882. v Cerovlju pri Pazinu). Ako se na mlaja dan namoči robje ali predena (štrene) za perilo, ,razpade se‘ vse. (Isti). Črnomaljska vera: „Na m 1 a j, š č i p,3) s e d m a k *) nikdar krme ne kosi; z&,kaj bode od nje živina kozlala". („Slovan“ 1887; str. 285). ,Dobro je pa za lovca1, ako o ščipu ostane na gori, ker takrat se jelen pase tako zamišljen, da ga zgrabiš lahko za rep. („Črtice" 99). Hrvat veli, da treba tudi ,drvo‘ (les) za novo hišo posekati o ščipu („puna mjeseca"), drugače umre kateri iz hiše. („Rad“ 1890, knj. 99; 140). Slovenec pa trdi, da bode les, o ščipu sekan, hitro pirav.6) Katera je prava? — Slovenska (da treba les sekati starega meseca1), sklada se s prestaro pogansko (rimsko), ki se nahaja uže pri Varu (Varro). Prim. Lotar Abel: „Di Bauern-pflanzungen". Wien 1882; 6). Kdor o ščipu gnoj vozi, bdde imel na njivi sam plevel. („Črtice" 99). Ako leži ddte v „zibki“ tako, da sveti mesec na zibko, pravijo, da bdde dete mesečno (Meti.). Ista vera je tudi pri nekaterih Hrvatih („Sloven. Glasn.“ 1867; str. 126) in Poljakih (Kolbg. XVII, 2. cz.; 69).") V Risnu (v Dalm.) pa mislijo, ako gleda dete v mesec, da ga mesec pije. (Vuk. „rječn.“ 361). Kedar mesec mrkne, ondaj strup z neba kaplje; zato treba studence pokriti takrat. (Prim. „ Črtice “ 99). Takd in iz istega uzroka veleva tudi moravska vraža, kedar mrkne solnce. („Časop. Mat. mor.“ 1892; str. 81.). ‘) ,Ne valja' ali ,ne valja se‘ = ne sme se. 2) Namesto roditi če = rodile bodo. “) Po novem „ščep“, po Habd. učep; stsl. Sti.pi> = eclipsis. Zarad koreniko prim. Miki „Etym. Wtb.“ 344. 4) Krajec ,Mondesviertel‘. Prim. hrv. „sedmaci“, Mondphasen. Iv. Fil. II; 1612. '■) Glej str. 171. op. 7. “) Prim. češko v „Ččm.“ 1855 ; 181 (5. o.). Maloruska. „Jak bude misjac černec, [kedar mesec mrkne], bude i svitu [svetuj konec. (Afan. I; 753). Kedar solnce mrkne, pravijo nekod Slovenci, da se jesta volka ali huda psa . . . („GIasn. sloven.“ 1860; str. 142). Bolgari, Francozi in finski narodi mislijo, da mrkne mesec ondaj, kedar ga grize ali ujeda volk; po finski veri tudi vrag ali hudič. (Afan. I; 750—751). — Bolgari streljajo v zrak, da bi pregnali volka. — Frencozi (v Burgundiji) pravijo: „Dieu garde la lune des loups!“]) Prim. Grim. „D. Myth.“ 224-5; 669-670 i. dr. Po staročeški veri vodgrizajo („ujidajf“) ondaj ,meseca, babe ali vešče („vedi“). Žib. „Stč. vyr. obič.“ 1889; 99. Indijanci so nekdaj mislili o taki priliki, da je Solnce (njihov bog) zadalo mesecu smrtno rano. (Bodini: „Daemo-nomania11 1590). Nekateri narodi mislijo, da vzrokuje zmaj mesečni in solnčni mrk, a da zato treba ropotati, da bi se splašil. (Thar-sander: „Schauplatz“ 1735; 338—9.) Taki veri podobno vero nahajamo pri nekaterih ameriških in afriških plemenih, tudi pri Malajcih. Prim. Tylorovo obširno razpravo I. 323 327: „Anfange der Cultur11, iz angleščine preložila W. Spengel in Fr. Poske. Leipz. 1873. Poganskega zmaja in volka zamenil je v krščanski dobi vrag ali hudič (= hudobni ali zli duh). Ruski narod veruje nekcrd, da ondaj, kedar mrkne solnce, ,zli duh1 prikriva („skradivat“) svet božji ter po tčmi lovi kristijane v svoje — mreže . . . (Afan. I, 754), Iz krščanske dobe izhaja tudi dna ruska, ki veli, da je začelo solnce zbog ljudskih grehov svetiti temneje („tusklee“). Ondi. Po romunski narodni veri prihajajo nekrščeni otroci v mesec, ki ga ta bleda in suha deca jedč (sic), a zato se potem manjša ali pojemlje. Takim otrokom pravijo Rumuni ,varkolaci‘, tudi ,valkolaci‘. („Ausland“ 1887; str. 1022. Prim. Miki. stsl. slovar na str. 68. p. b. „vh>kodlak (volkodlak), kjer čitaš i to, da je Romunom „vi>rkolak, vi.rkolači = lunae de-fectio [der abnehmende Mond, stari mesec]. To, kar zove Nemec: „der Mann im Monde" (mož v mesecu) razlagajo si različni narodi — pa tudi isti narod — različno. Slovenci po Kranjskem pravijo, da je v mesecu kovač. V Hotemažah (pri Kranju): „V mesecu kovač svojo ženo tolče11. (P. u. p.) V nekem kraju blizu Novega mesta vele pa, da je to tisti kovač, ki je delal za (križanega) Jezusa žeblje, in da je prišel v mesec zato, ker ga ... še v peklu niso hoteli imeti. (Po materinih besedah povedal g. C—e). ‘) Bog čuvaj ,meseca volkov1, Koroški Slovenci (v Rožu); „V luni sta Kajn pa Abelj“. (Zap. K. Pečnik s tem dodatkom, da beseda „ mesec “ v Rožu in po Koroškem sploh [za ta pomen] ni znana). Ista vera je med Poljaki. (P. u. p.). Prim. tudi malo dalje pod besedo: „Čehi“. Štajerski Slovenci: V mesecu stoji sv. Florijan . . . Drugi vidijo v mesecu Marijo, sedečo na stolu z Jezuškom v naročju; pred njo pa kleči sv. Štefan, kralj ogerski, itd. V Lo-paršici pravijo, da je v mesecu Martin Kovač. Tako je bilo ime hlapcu, ki je delal z deklo [po noči o mesečini] na njivi ter se grozil mesecu, da mu bode nekaj ,učinil‘; zato ga je mesec pogoltnil. A drugi pravijo, da sta hlapec pa dekla, ker sta morala o mesečini trositi na njivi gnoj, preklinjala mesec, ki je zato potegnil oba ,k sebi1. (Prim. „Črtice“ 98 in 99). Ogerski Slovenci: „V mesecu eden človik orje z dvema konjema. („S1. Gla,sn.“ 1867; str. 173). Hrvatje (,kajkavci') na Hribcu blizu Skrada ,dejo‘: V mesecu sta vlah pa cigan; cigan sedi, avlah stoji. Pred sabo imata [ukraden] .žbelni panj1, pa se karata, komu bode več. (P. u. p.) To narodno bajko razjasnjuje dna, zakaj mislijo v Vu-kovcih, da se vidi v mesecu k um (boter). Tega lcuma pojel je namreč mesec zato, ker je bil kumu svojemu ukral čebelni panj, a to tl je velik greh. („Sl. Glasn.11 str. 126). — Srbi in Hrvatje videli so pa poleg .borca1 in pčtnika nebeškega (,putnika nebesnog) tudi še pastirja (,čobanina‘). Gl „Rad“ 1890, knj. 99; 138. Cehi velč, da je v mesecu David, ki brenka na plunko ali harpo (p. u. p.);1) nekateri Poljaki pa, da brenka ,na' njem sv. Jurij na lotnjo ali lutnjo. (0. Kolbg. VII. cz. 3; 29). — Tudi po moravski veri je v mesecu ,sv. David1 („Hvezda“ 1863; 61); po drugi bajki pa Šembilja (.Sibelija1), ki šije srajce, a vsak dan ubada samo po 1 krat; kedar došije, bdde sodnji dan. („Časop. Mat mor.11 1892; str. 81.—82.). Nemci (okoli Tubinge, Tiibingen) pripovedujejo o svojem ,možu v mesecu1 tako: Neki vinogradnik, ki je v nedeljo delal v svojem vinogradu, zveže naposled odrezane reznice v butaro ter prinese domdv; a nekateri pravijo, da je mož kral rezje v tujem vinogradu. On pa je tajil — bodi si to ali dno, ter se rotil: „Haun ih’s daun, so komm’ ih in Maun!11 (ako sem to storil, pridem naj v mesec!) Res je po smrti prišel v mesec, kjer mu je za kazen jesti topljeno železo. (M. Busch 1877; 260). ‘) Prim. „Č<3m.l< 1853; 401 s tem dodatkom: Kdor gleda v mesec uprav tedaj, kedar sv. Davidu poči struna, ta oslepi. („ztrati zrak11). Da izhaja ta bajka iz krščanske dobe, soditi nam je po tem, ker je prvi in poglavitni uzrok ti kazni ta, da mož ni posvečeval nedelje. Potlej so ,delanju v nedeljo1 pritaknili še ,kradež‘. Po severonemških bajkah prisojala se je taka kazen tudi onim, kateri so krali o velikih praznikih, na badnik (sv. večer) itd. Prim. ondi na str. 263.—264. Tako mislijo tudi nekateri Poljaki, da se vidi „na mesecu" kmet, ki je na praznik ali svetek („we šwieto“) razmetal gnoj. (0. Kolbg. XVII, 2. cz.; 69). Iz poganske dobe izhaja pa dna bajka nemška, (pa tudi slovenska), ki pravi, da ni mož (ali hlapec) prišel v mesec zato, ker ni posvečeval nedelje, nego zato, ker je delal o m e-sečini. (Druge dodatke, zlasti o preklinjanju svetečega meseca, pritaknil je Slovenec stoprav pozneje t. j. v krščanski dobi). Nekaj posebnega (iz poganske dobe) je tudi to, da vidijo nekateri narodi; n. pr.: Indijanci, Mongolci, Japanci i. dr. v mesecu — zajca. (M. Busch 258-259; na str. 263.-266. čitaš pa še nekoliko drugačnih bajk o tem, kaj ali kdo in zakaj se vidi v mesecu). Po hrvatski narodni veri je mesec med zvezdami „božji pastir11, a po srbski „goji') mjesec mlijekom zvijezda te[r| čistim mlijekom sjaja svoga11. („Rad“ knj. 99; 138; Vuk: „Život“ 35). — N. Nodilo dokazuje jako verojetno v istem „Radu“ (knj. 99; 129), da je bil Srbom in Hrvatom ,Mesec1 nekdaj bog. Maloruski pregovor veli: „Mesec nam božok [bog), a ktož nam bude bogovati, jak ego ne stane11 (ako ne bčde njega). Afan I. 72. Po svedočbi iz XIV. veka darovali so Rusi nekdaj blisku, gromu, solncu in luni. Sv. pismo pa priča, kako so tudi Judje nekdaj po tuji šegi (poganski) darovali „kraljici nebeški11 t. j. luni kot kakšni boginji. (Jerem. 44. 17—18). Verojetno je, da so se bili Judje (Ebrejci) navzeli dotične tuje šege nekdaj od Feničanov, ki so častili tudi A s tar to, katero nekateri primerjajo tudi grški Zeleni (boginji Luni). Da so Judje poganske praznike luni na čast ovrševali zlasti o mlajih, to sodimo po besedah Je-zaijevih (I. 13.) . . . Mesecu prisvajala se je tudi moč ali ,vpliv1 na imenitna opravila (podjetja). Stari Germani shajali so se — če ni bilo kake posebne sile — samo o mlaju ali pa o š č i p u, zato ker se jim je tak začetek zdel najugodnejši za vsako podjetje. (Tacit: „Germania“ c. 11. Prim tudi pri Jornandu c. 11. to, kar zove ondi: „lunae commoda incommodaque“). Če je jajce na ,r.ti‘ (debelem koncu) prazno, velijo Beli Kranjci: „Mesec ga je pojel“. (Meti.). Mesec pa vreme. Če je okoli meseca („lune“) velik svit, pravijo v Rožu, da bode ob kratkem deževalo. (Zap. K. Pečnik). Ako na mlaj (mladi mesec) dež curi, ondaj bo curel štirnajst dni. (V Koprivnici. „S1. Glasn.“ 1867; str. 126). Moravska. Kedar je mesec obrnjen navzgor („hore ka-belu“), v treh dneh bdde dež. („Čas. Mat. mor.“ 1892; str. 82). Poljska Ako začne deževati na kateri sedmak ali krajec („czwartek“), ne prestane [deževati], dokler ga ni konec. (O. Kolbg. VII; 30). Starorimska. Ako je, kedar se začne mesec mladiti iz nova, zrak tem) L. 1574. so plačevali fužinarji v Kropi, Kamni Gorici in Kolnici osebnega davka vsi skupaj le 86 gld. 2 kr. Pozneje je precej narastel. ne sme goniti v fužinske gozde, imamo od 4. junija 1601, 3. maja 1602, 13 maja 1603 in 8. sept. 1606. Le redkokedaj so še prišli fužinarji, ki so se popolnoma pokorili rudniškemu redu, odkar je bil potrjen od nadvojvode Ferdinanda dne 2. sept. 1602, s kako svojo ,,težavo" do nadvojvode. Čudna je bila njih pritožba 1. 1628., ko jim trgi in mesta niso hoteli prodajati živeža za delavce in so zaradi tega stale fužine na Jesenicah in Javorniku. Toda precej jim je pomagal cesar Ferdinand II., ki je zapovedal 9. dec. 1628 mestom in trgom, da fužinarjem morajo prodajati živež. Da so fužinarji v začetku 17. stoletja dosti dobro plavili, nam priča to, da so po prerodu katoličanstva na Kranjskem mnogo pripomogli k ustanovljenju novih fara in sezi-danju novih cerkva pri vseh večjih kranjskih fužinah in plavžih. Omenimo naj Železnike, Kropo, Kamno Gorico in posebno Jesenice, kjer so zlasti fužinarji pomagali zgraditi čvetero cerkva, namreč poleg farne cerkve še cerkev sv. Barbare na Plavži, Matere božje na Savi in sv. Križa v Planini. Deželni knez je dobival od fužin lepe dohodke, zato pa tudi včasih rad dovolil kako polajšavo fužinarjem in njih cerkvam podporo. L. 1603. je dal pismo Železnikarjem, da so smeli mitnine prosto prepeljati 100 volovskih kož za mehove. Jed-nako pismo je dobil 1. 1604. Tržičan Nikolaj Kocijančič, ko je bil nakupil za kranjske fužine 200 volovskih kož po Koroškem in Štajerskem. L. 1626. so prejeli Kroparji pravico, da so smeli 250 bariglic žebljev izvoziti brez plačevanja naklad in mitnine, ker jih je zadela povoden, in da bi mogli vzdrževati svojega duhovnega pastirja. Jernej Garzoni, ki je bil kupil od Bucellenijev zelo podrte fužine na Savi in Javorniku ter jih popolnoma prestrojil, je dobil 1. 1738. dovoljenje, da je smel 6 tisoč centov jekla brez mitnine izvoziti v Trst, ker bi bil sicer zabredel v dolgove. Jednako polajšavo so bili 25 let poprej prejeli tudi Bucelleni. Vkljub mnogim zaprekam je tedaj vender fužinarstvo dobro prospevalo, posebno v drugi polovici minulega stoletja. Vse je hitelo med fužinarje in rudarje. Kdor si je kupil pri fužini jeden dan, bil je že imeniten gospod. Dan je bila pravica, toliko časa delati na plavži in v fužini, da se je napravil volk in potem izdelal pod kladvom. V Železnikih, Kropi, Kamni Gorici in Kolnici je bilo pri vsaki fužini po 48 deležev ali dnij. Plavili so fužinarji po vrsti, kakor so bili zapisani. Kdor je imel več dnij, je smel tudi delj časa zapored delati. Če je pa kdo imel le jeden dan, prišel je na leto komaj trikrat ali štirikrat na vrsto, ker se je izgubilo mnogo časa, da so zopet zazidali peč, katero so spodaj vselej morali razdreti, preden so iztirali volka. Potem je šele drug fužinar naložil v plavž oglja in rude iz svojih shramb in zažgal. Oglje so v starih časih pri nas merili na žirgeljne (1 žirgelj = 3 vagane) in na koše, rudo pa na nečke.1) Če je kdo imel le jeden sam dan pri fužini, bili so ne le njegovi sinovi, ampak tudi vsi kmetje, kar jih je dal vpisati med svoje rudokope, naj jih je bilo tudi 20-30, vojaščine prosti. Zato je vse drlo v rudnike in spoštovalo fužinarje. Lehko so izhajali ne le fužinarji, ampak tudi kmetje, ki so si s kopanjem rude in kuhanjem oglja pri fužinarjih prislužili lepe krajcarje. Cesarica Marija Terezija se je brigala za napredek fužin. Po njenem ukazu je rudarsko nadsodišče v Ljubljani dobilo 1- 1779. pridevek: rudarsko nadsodišče in gozdni urad. Načelnik se je imenoval nadsodnik in gozdni mojster. Podrejeni so mu bili: 4 prisedniki, 1 aktuar, 1 kancelist, 1 diurnist, 1 ogledovalec gozdov in 3 gozdni čuvaji. Srečno je vztrajal rudniški red svojih 200 let. V drugi polovici minulega stoletja so ga začeli preustrojevati. Ko so bili 1. 1780. srečno odpravljeni rudarski podsodniki, je prišla 1. nov. 1781 vrsta na nadsodnike. Sklenilo se je istega leta tudi, da vigenci in fužinice ne spadajo v rudarski oddelek po novem rudniškem redu. Določil je dalje cesar Jožef II. 3. apr. 1783, da v Ljubljani neha rudarsko nadsodišče in se ustanovi c. kr. rudarsko sodišče v Idriji, in sicer za vse Kranjsko, za Gradiško, Trst in Goriško. Prideljena mu je bila c. kr. substitucija v Ljubljani. Nastopno leto so ločili gozdne stvari od rudarskih in prve izročili okrožnim uradom. Zatarnali so zopet fužinarji 1. 1798., ko je bil odpravljen gozdni reservat, ker so morali začeti les kupovati, če niso imeli svojih gozdov. Do dna so pa vse rudarstvo preobrnili Francozi, ko so se polastili naše dežele. Uvedli so 1. 1810. na Francoskem veljavno „Instruction sur le Mines“ in generalni guverner je postavil namesto rudarskega sodnika Maksa Čerina za nadzornika smodnika in salpetra. Do 1. 1810. so fužine še cvetele. Bilo je na Kranjskem 6 visokih plavžev, 6 plavžev na volka, 26 fužinskih kladev za jeklo in 22 za železo ter 59 pretopilnic. Vsi fužinarji so porabili na leto 32380 kubičnih sežnjev drv in 1,813 280 dunajskih vaganov oglja. Za železo je prišlo v deželo denarja okrog dveh milijonov goldinarjev na leto. Naenkrat se je pa začelo slabo goditi rudarstvu pod Francozi. Stroške za vzdrževanje rudarskega urada v Ljubljani so sicer Francozi znižali od 4229 gld. na 1265 gld., aii težko se je nabrala tudi ta mala svota. Čerin je pisal 17. dec. 1811 OJJedne take nečke za rudo iz IG. stoletja hrani deželni muzej Rudolfinum. deželnemu intendantu, da bode moral svojo pisarnico zapreti, ker nima ne drv, ne luči in 4 mesece ne dobi že nič plače, celo za pisarja ne, ki služi le frank na dan. Po odhodu Francozov so zopet vse napravili avstrijsko in tedaj uvedli tudi staro upravo pri fužinah. Splošna rudarska postava z dne 23. maja 1. 1854. dela sklepni kamen precej narastlemu pravnemu poslopju, ki se je po raznih reformacijah zgradilo na polji kranjskega železarstva. Žalibog, da so začele v drugi polovici našega veka fužine, namesto da bi se dvigale, grozovito propadati. L. 1868. so še prinesli vsi železarski izdelki kranjski dežteli 945.921 gld. — in danes! Bolje je, da ne povemo natanko. Žebljarstvu je prineslo smrtni udarec izdelovanje štiftov, železni industriji sploh pa drzna konkurencija naprednih držav, ki imajo plavže in fužine narejene po novih, veliko boljših zistemih. Lansko jesen so zaprli fužino kneza Turjaškega v Dvoru pri Žužemberku, in 300 delavcev je izgubilo zaslužek. Ta,ko ginejo s površja slovenske zemlje tudi drugi jednaki zavodi. Jedino fužine na Savi pri Jesenicah, katere je ravnokar podjetna industrijska družba kranjska velikansko razširila in uredila po najboljših uzorcili, imajo danes upanje, da jih ne pogoltne sovražni vrtinec. Vse druge fužine pa najbrže čaka v kratkem osoda ki je že zadela nekdaj slavnoznane fužine bohinjske, da se namreč iz-premene v razvaline, in prihodnji rod bode rušil njih ostanke — ako se jim kmalu ne pomore. Sklepam ta spis, ki ima prežalosten konec, z veselo nado, da se posreči možem, ki naše dni premišljajo, kako bi se zopet železarstvu v Avstriji pomagalo na noge, dobiti za to kaj skoro primerna sredstva. Radostno bi bilo za Kranjce, ako bi za stoletnico, kar je Vodnik zložil fužinsko pesem „Jeklenice“, mogel zopet kak slovenski pesnik v onomatopoe-tičnih izrazih navdušeno oponašati glasna fužinska kladva z besedami: „Ta tanka, ta tosta!“ Kranj sko-goriški rudarski nadsodniki: 1. Feliks Dollhof, meščan ljubljanski, izvoljen 13. okt. 1573. leta v Kranji. Živel in sodil je do 1. 1579. 2. Gregor Komar. Po Dollhofovi smrti so se bili 6. novembra 1579. leta fužinarji zopet zbrali v Kranji in izbrali si za nadsodnika Komarja, fužinarja v Železnikih. Opravljal je to službo le dobra tri leta. Potem je postal upravnik v Idriji. Pač bi bil 1. 1600. zopet rad postal nadsodnik, toda vicedomskega urada upravitelj ga je slabo pripo- ročil nadvojvodi, češ, da je nesposoben, ker je bil vedno luteranski. 3. Ivan Holzer, od 3. jan. 1. 1584. do 1588. Odstopil je, ker so se bili fužinarji 25. apr. 1588 zoper njega pritožili, da ne opravlja zvesto svoje službe in da ni izveden v fuži-narskih stvareh. 4. Pavel Junaver od 6. dec. 1. 1588. do 1590. Odstopil je 1. 1590., ker so mu bile od starosti opešale moči. Fuži-naril je mnogo let na Vipavskem. 5. Mihael Harrer pl. Adelsbiichel se prvič oglasi 8. sept. 1590. Bil je prej škofovski oskrbnik v Gornjem Gradu, 1. 1596. pa deželni svčtnik kranjski. Njegov sin Krištof Harrer je bil protipisar pri nakladnem uradu. Nadsodnik Harrer je umrl 1. 1600. Namestoval ga je zadnji čas v službi Erazem Naglič. 6. Valentin Oslar 1600—1616. Fužinar je bil v Železnikih in Kamni Gorici in umrl je 17. sept. 1616. 7. Urh Pitton, 1618—1635. Znal je štiri jezike. Bil je meščan v Kranji, kjer je umrl 17. jul. 1635. Po njegovi smrti je prosil za službo rudniškega nadsodnika (a je ni dobil) Peter Vajkard Prešeren, čigar brat je bil jezuit P. Matej Prešeren. 8. Karol Wiitz baron pl. Witzenstein na Glinicah je bil izvoljen 20. nov. 1635 po smrti Pittonovi. Wiitz je bil oskrbnik jezuitske grajščine na Fužinah (Kaltenbrunn). 9. Ivan Bernard Rosetti, od 1654 do 1668, ko se je odpovedal službi prostovoljno. Okrog 1. 1660. ga je baje nekaj časa namestoval Ivan pl. Gallenfels. 10. Franc Jakob pl. Erberg 1668—1689. Bil je doktor obojnega prava Umrl je 20. jan. 1690. Okrog 1. 1676. je bil menda njegov namestnik Rafael Montarell. Ob Erbergovi bolezni je pa za čas vakature opravljal ta posel Ivan Andrej Mugerle pl. Edelhaim, doktor obojnega prava in kameralni liskal za Kranjsko. 11. Ivan Krstnik Terlingo pl. Gussmann je bil izvoljen po Erbergovi smrti v Kranji 4. marca 1690 in imenovan 4. nov. istega leta. Bil je višji protipisar v Ljubljani. Odpuščen je bil iz službe 2. sept. 1713. A imenuje se nadsodnik tudi 12. Dr. Karol Josip pl. Kappus, Kamnogoričan, od 25. nov. 1702 do 14. apr. 1712, ko je popustil to službo in postal tajnik kranjskega deželnega glavarstva. 13. Franc Anton Matej pl. Utschan je postal rudniški nad-sodnik 6. maja 1712 za Kappusom. 14. Frančišek Žiga Kappus pl Pichelstein je bil izvoljen že 15. oktobra 1713, a potrjen šele po Terlingovi smrti 4. sept. 1. 1717. Bil je nadsodnik do 1. 1734., ob jednem pa vicedomski knjigovodja. Njegov brat in oče sta fužinarila v Kamni Gorici. L. 1715. se imenuje nadsodnik tudi Lu-dovik pl. Biel. 15. Dr. Ivan Krstnik pl. Schifferstein se navaja v tej časti v letih 1738 in 1739. 16. Ivan Krstnik pl. Nemitzhofen 1739—1762. 17. Ivan Volbank pl. Aichelburg 1765—1775. 18. Ivan pl. Redange do 1. 1781. ^nn Q LillUUiJ Lil! 1.1 JJlUi 11. m nul Eli i1 'ji mi111 i! i' i1 ■ im uu in i luiu iiiui d O načinih skladanja številk. (Spisal dr Simon Šubic, vseučiliščni profesor v Gradci). človeške omike razprostira iz svojega mogoč-;a debla košate veje na vse kraje. Nekaj naj-šega sadu, katerega so obrodile globoke misli trih glav med narodi, nosi tista veja tega drevesa, na kateri se razcvetajo načini o sestavljanji ali skladanji številk. „Številke vladajo na svetu11 veli pregovor, kažoč, da so se najbistrejše glave v starodavnih časih ukvarjale s številkami. Na jezik se opira sploh dušna zveza družbenega življenja. Zato so morali ljudje koj o pričetku družbovanja misliti na to: kako bi se v govoru in kako v znamenjih porazumevali o seštetih rečeh in o njih številih. Kakor sodi A. Humboldt, spadajo znamenja številk med najstarejše znake pismenk sploh, in so menda številska znamenja starejša nego znaki besednih črk. Aleksander Humboldt pripoveduje o dveh ljudstvih ameriških deželd, namreč o meksikanskih Aztekih in o prebivalcih visokih Condinamarskih planin, po imeni Muiscas, da so imeli znamenja za številke, znakov za besede pa ne, ker so se črk navadili šele od Evropejcev. Težava, zvesto obdržati delj časa števila v glavi, želja in dušna potreba hraniti spomin gotovih števil potomcem, so menda najbolj priganjale ljudstva k iznajdbi številskih znamenj. Kako dolgo, dolgo časa pa je trpelo začetno preprosto zaznamenjevanje števil, kdo bi mogel to presoditi! Kakor otroci med nami, ki lazijo še po vseh štirih po tleh, se nam zdč tista ljudstva med ljudstvi, katera so seštevala z vozli po vrvčh ali po šegi meksikanskih hieroglifov z debelimi barvanimi kroglami, katere so postavljali drugo tik druge, slično revo m. £3 bis neg lepi tistemu zaznačevanju, ki se nahaja še tudi pri nas med preprostim ljudstvom, ko zaznamenjuje jedno za drugo s črto za črto, kakor postavim krčmar bokal za bokalom, koje mu kdo dolžan ostaja, zaznačuje tudi s črtami ter sešteva, ko je treba plačati, črte zaporedoma: jeden, dva, tri in tako dalje, kakor bi otrok na prste štel. I. O številskih osnovah. Preden pričnemo pregledovati, kako so ta ali ona ljudstva izrazovala števila in številke, bodi si v jeziku bodi si v pisnih znakih, poglejmo še pomočke, kateri so bili človeku na razpolago pri sestavljanji številk. Po zgoraj omenjeni šegi preprostega krčmarja bi zazna-menjevali tri bokale s številko 111 ter bi izgovarjali jeden, jeden in jeden ali jeden, dva, tri. Z jednim znamenjem 1, katero narišemo ali vsekamo v kako desko, in z besedo jeden je tedaj mogoče ohraniti si spomin števila raznih stvarij, da se ni treba bati, da bi ga pozabili. Ker bolj jednostavnega znamenja za število in za njegovo zunanjo podobo ali za številko ni, nego je to ravno omenjeno, tedaj ni dvomiti, da ima ta način številnega skladanja največjo starost. Od todi menda prihaja po razsoji Nesselmann-ovi, da se je v mnogih znanih številnih skladbah ohranila črta 1 za znamenje jednote. Po ravno tem načinu so zaznamenjevali Rimljani prve štiri številke I, II, III, IIII. Pri Kitajcih in na feniškem starem denarji se tudi nahajajo taka znamenja, samo s tem razločkom, da ne stoje pokonci, ampak da lež6 vodoravno. Dasi se nam dozdeva na prvi pogled predstoječi način iz-razovanja števil jednovit, in pripraven, vender nas prehitro pripelje do nepremagljivih težav, kadar nam je izgovarjati in zapisati veliko število. Ne samo, da bi potrebovali pri pisanji samo jedne večje številke preveliko prostora, in da bi izgovarjanje vzelo preveč časa, tudi potrebnega natančnega pojma o tem številu bi ne imeli, kakor ga bi želeli dobiti od znamenja na prvi pogled. Dveh velikih števil, kateri se ne ločita za veliko jednot, bi ne mogli ločiti kar po podobi na prvi pogled. Tudi imenovanje teh števil bi bilo prav za prav štetje od prve jednote do zadnje, in akoravno bi tihoma pomikali prst od črte do črte, in tiho šteli do konca in šele na konci vseh skupaj stoječih črt na glas izgovorili število, vender bi bilo to poštevanje skrajno utrudljivo in dolgočasno, da si težko mislimo koga tako potrpežljivega, ki bi na ta način zapisal letnico 1892 z vsemi črtami, od prve do zadnje. Takih težav se je treba ogibati v praktičnem življenji. Iz te potrebe izhajajo rimska znamenja I, V, X, L, C, D, M, ka- tera zaporedoma pomenijo navadne naše številke 1, 5, 10, 50, 100, 500, 1000. Grki pa so še nekaj bolj razširili ta način, ker oni niso rabili samo za jednote, ampak tudi za desetice in stotice i. t. d. posebna znamenja, vzeta iz vrste njihovih alfabetnih črk. Po ravno tem načinu se zaznamenjuje in izgovarja tudi pri nas prvih devet številk, ker vsaka teh: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 ima svoje znamenje in svoje posebno ime. Mogoče bi bilo tudi nadaljevati ta način in postavljati za sledeča števila: 10, 11, 12, 13 in tako dalje za vsako posebno znamenje ali posebno številko, kakor ima vsako teh števil svoje lastno ime. Po tem načinu bi imelo vsaktero število, večje in manjše, svoj znak in vsako svoje ime ter bi se v pisanji in v govoru lahko zaznamenjevalo, tako da bi mi ne zadevali pri rabi teh številk nikjer na težavo poprejšnjega načina. Toda kakor se ognemo onim težavam, prikažejo se druge, obstoječe v tem, da bi nam spomina nedostajalo za toliko tisoč in tisoč posebnih znakov in posebnih imen. Kakor bi pa tega, ki piše, zapustil spomin o znamenji, ali onega, ki govori, spomin o imeni, napravljalo bi se toliko zmot, da bi se izgubila vsa zanesljivost. Mislimo si, kako malo ljudij bi imelo tako dobro glavo, da bi se mogli srečno ogibati vseh teh zmot! Mnogoteri bi si pač glavo belili, pa bi z vsem trudom nikdar prav raču-niti ne znali. Poglejmo, kako si je pomagal človeški duh in kako so se ogibala ljudstva pri skladanji števil takim težavam in zmotam. Otrok, ki ima po naravi to last, da bi rad vse z rokami poteptal ali pokusil, prijemlje z desnico prst za prstom na levici ter šteje: jeden, dva, tri, štiri, pet. In ako mu to ne zadostuje, pa prijemlje na dalje z levico prst za prstom na desnici ter šteje dalje od pet naprej: šest, sedem, osem, devet, deset. Takemu pervotnemu otročjemu računjenju jednako so ljudstva na prvi stopinji svojega življenja seštevala množine stvarij, bodisi po prstih na jedni ali na obeh rokah ali pa še zraven tudi po prstih na nogah ter so postajali pri štetji pri številu: pet, deset in pri dvajset Od te prvotne pomoči pri svojem seštevanji so si izposodila ljudstva imena za posebna števila. Tako se zovejo v nekaterih ameriških jezikih števila: 5 = jedna roka ali sploh roka, 10 = dve roki in 20 = roki in nogi. Ker pa ima vsak zdrav rojen človek dve roki in dve nogi ali 20 prstov na nogah in rokah, okrajševali so ljudje ime številke 20 ter so jo imenovali, namesto da bi rekli: nogi in roki, kar naravnost: cel človek. Tako imenuje ljudstvo Yaruros po imeni, ki prebiva okoli reke Apure tam, kjer se ta reka izliva v Orinoko, število 20 = jeden človek in število 40 = dva človeka. Če človek na tak način sešteva, izlajšuje si dolgočasnejše seštevanje po golih jednotah, ker na vsakih petjednot postavi v mislih petkrat večjo novo jednoto po imeni: roka. Še bolj se spočije pri štetji, če vzame še večjo novo jednoto ali jednoto višjega reda kot temelj, na katerega opira ime števila velikih množin. Kdor postavlja obe roki za temelj svojega seštevanja, ima 10 = dve roki, 20 = dvakrat obe roki, 30 = trikrat obe roki in tako naprej. Jednako ravnamo mi pri svoji naravni številni osnovi, v kateri štejemo jednote prvega reda ali gole jednote samo do deset = 10. Ker pa so si sedanji omikani narodi utrdili številne pojme že toliko, da ima beseda: deset v njih glavah ravno tako čist ali pa jasnejši pomen nego beseda: dve roki pri prvotnih neizobraženih ljudstvih, si pa kar okrajšujemo računjenje s pomočjo imena: deset, katero jemljemo v mislih kot novo jednoto druzega reda za temelj svojega daljnjega štetja ter imenujemo 20 = dvakrat deset = dvajset, 30 = trikrat deset = trideset in tako dalje. Ko pridemo po tej poti do 10 krat 10 = 100 = sto, postavimo zopet še večji mejnik, na katerem se spočijemo pri računjenji ter si zlajšujemo pojem večjih števil s pomočjo temelja sto = 100 ali s pomočjo večje jednote tretjega reda. Z jednoto tretjega reda odgovarjamo pri množinah, ki štejejo več kot sto, na vprašanje: koliko sto? = na primer 200 = dve sto, 300 = tri sto in tako dalje. Ko pa zadenemo na število, katero sega čez 10 krat 100 = 1000 = tisoč, postavimo še mogočnejši mejnik, na katerega v mislih zapišemo tisoč jednot, ter se spočijemo tudi na tem, ko nam je šteti še dalje naprej. Zdaj imamo pred sabo jednoto četrtega reda, po imeni: tisoč, ter odgovarjamo na vprašanje: koliko tisoč? zopet z besedami: jeden, dva, tri, . . . tisoč, kolikor tisoč ravno doseže množina, o kateri nam je odgovarjati. Če poznamo jednote: 1= jeden, 10 = deset, 100 = sto, 1000 = tisoč, tedaj vemo, da na vsakih deset stopinj na spodnji ali nižji jednoti pridemo do višje ali zgornje jednote, ako postavljamo zapored spodnjo jednoto 1 krat, 2 krat, 3 krat, 4 krat, 5 krat, 6 krat, 7 krat, 8 krat, 9 krat in 10 krat, bodisi tolikrat deset, tolikrat sto ali tolikrat tisoč. Naše štetje obstoji tedaj v tem, da ponavljamo vedno številke prvega reda od 1 do 10 in pristavljamo jim po potrebi imena višjih jednot. V tem oziru bi utegnil človek, ki pride k nam iz tujih dežela od tujega ljudstva, sporočiti domov, da je pri nas našel ljudstva, katera ne znajo šteti dalje nego do deset. Saj ne v6, da imajo pri nas jednote višjih redov ves drug in jasnejši pomen nego kupčki od kamenčkov, ki si jih postavljajo neuki ljudje po pet ali po dvajset skupaj, ljudje, ki ne znajo dalje šteti nego do pet in do dvajset. Po naši navadni številni osnovi izgovarjamo tedaj vsako število s tem, da povemo, koliko obsega prvotnih jednot, koliko po deset, koliko sto in tako dalje. Kako pa se tako izgovorjeno število zapiše s pomočjo naših deveterih Številk? Vzemimo pest žita in prašajmo, koliko zrn imamo v pesti? Vsujmo žito iz pesti na mizo pa ga razdelimo na kupčke po deset in deset zrn ter denimo vsakih deset zrn v posebno razstavko, ostanek, ki ne znese več deset, naj pa bo na mizi. Ko seštejemo razstavke, zvemo, kolikokrat je po deset zrn, in ostanek na mizi kaže, koliko je posameznih zrn. Naj jih bo 6, to je 6 jednot. Zdaj pa zgrnimo tudi razstavke na kupčke, po deset in deset razstavk v jedno celoto; vsak teh kupčkov ima 10 krat po 10 zrn ali 100 = sto v sebi. Naj jih bo osemnajst = 18 ali 18 krat po sto zrn; zraven pa naj bo še sedem = 7 ostalih razstavk ali sedemkrat po deset zrn, to je 7 desetic. Zdaj pa onih 18 razstavk po sto zrn razdelimo na deset in deset, pa dobimo jeden sam kupec po deset razstavk, to je po 10 krat 100 = 1000 = 1 tisoč zrn, zraven pa naj ostane še osem = 8 posameznih razstavk, vsaka s sto zrni, = osem sto = 8 sto zrn. Zdaj utegnemo na vprašanje, koliko zrn smo imeli v pesti, odgovoriti: 1 tisoč, 8 stotič, 7 desetic in 6 jednot ali posameznih zrn. Ako okrajšamo znamenja za imena posameznih števil, utegnemo pisati lt. 8s. 7d. 6j. zrn. Ako si na pogled dobro zapazimo, kako slede v tej vrsti od desne strani proti levi zaporedoma jednote višjega in višjega reda in ako si ohranimo dobro v spominu, da na desni strani zapisanega števila stoji 6 jednot, na drugi stopinji proti levi 7 desetic, na tretji 8 stotič in na četrti stopinji 1 tisoč, tedaj moremo pišoč to številko tudi okrajšana znamenja izpustiti, tako da ne ostane druzega nego 1 8 7 6 zrn. Kdor pozna posamezne številke in razloženi pomen njih stopinje od desne proti levi, ta utegne izgovarjati zapisano število, ko bere od leve proti desni: jeden tisoč, osem sto, sedemdeset in šest ali krajše in po navadi: tisoč, osemsto in šest in sedemdeset. Utegnilo bi se bilo pa zgoditi, da bi tam, kjer smo v vzgledu razdeljevali naše razstavke po deset in deset, namesto 7 ne bilo ostalo nič. V tem slučaji bi bili morali zapaziti si 1 tisoč, 8 sto, nič desetic in 6 jednot. Namesto besede: nič se postavlja znamenje ničle = 0 ter so piše v tem slučaji 1 8 0 6 zrn. Znamenje ničle == 0 izhaja od indijskega ljudstva in ne pomeni od začetka druzega nego prazen krog, ki so ga v Indiji rabili za simbol praznote. Ime: cifra, ki pomeni zdaj vsak znak prvotnih jednot, namreč 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 prihaja iz arabskega imena: „Sifr“, o katerem trdita Nessel-mann in Alek. Humboldt, da sprva ni pomenilo nobenega števila, ampak da je veljalo za znamenje ali simbol naše ničle. Kakor kaže zgoraj stoječ vzgled o številu žitnih zrn, ima vsaka številka, iz katere sestavljamo število po naši navadi, dvojni pomen ali dvojno vrednost, in sicer vrednost svoje podobe in vrednost svoje stopinje v vrsti tistih številk, iz katerih obstoji število. Ako štejemo stopinje od desne strani proti levi, pomenja številka na prvi stopinji jednote prvega reda ali sploh jednote „ drugi „ „ druzega „ „ desetice, „ tretji „ „ tretjega „ „ stotice, v četrti „ „ četrtega „ „ tisočne jednote, „ peti „ „ petega „ „ „ desetice, „ šesti „ „ šestega „ „ „ stotice, „ sedmi „ „ sedmega „ „ milijonske jednote, „ osmi „ „ osmega „ „ „ desetice, „ deveti „ „ devetega „ „ „ stotice, in tako dalje. Pomen in vrednost stopinje, na kateri stoji številka, se nam še bolj razjasni, ako napravimo (kakor sledeča podoba kaže) s črtami razpredelke vrednostnih stopinj ter postavimo vsako številko v svoje predalo, kamor gre po svojem pomenu: mil ij oni tisoči stotice desetice jednote stotice desotice jednote stotice desetice jednote 1 8 7 0 (I) 1 8 7 0 0 (II) 1 8 7 6 0 0 (III) Ako hočemo, da pomeni šestica 6 našega števila šest deset namesto 6 jednot, ni treba druzega, nego poriniti številko iz prve vrste (I) za jedno stopinjo od desne na levo, kakor kaže druga vrsta (II). Po tem potu pride vsaka številka jedno stopinjo više ali proti levi strani ter dobi desetkrat večjo vrednost; da pa na desni razpredelek z jednotami ne ostane prazen, postavimo vanj ničlo — 0. — Ako zdaj pomaknemo številko še za jedno stopinjo bolj proti levi strani, pomeni šestica iz vrste (I) zdaj v (III) stotice; in kakor šestica pomeni tudi vsaka druga številka tega števila stokrat več v vrsti (III) nego v vrsti (I); na desni strani pa bi ostala dva predalčka prazna, zato postavimo v vsakega jedno ničlo, da ne pozabimo, če bi se izbrisale ograje, na kateri stopinji tukaj stoji šestica. Iz tega vzgleda vidimo, da pri naši navadni številski osnovi dobi vsaka številka in cčlo število 10 krat, 100 krat i. t. d. večjo vrednost, ako pristavimo številki po jedno, po dve ničli i. t. d. na desni strani. Vse to skupaj pa nas uči, kako doseže ista številka s pomočjo pristavljene ničle in s pomenom svoje stopinje mnogovrstne vrednosti. Naša navadna številna osnova si pomaga tedaj z ničlo in s stopinsko vrednostjo k tolikim mnogovrstnostim, kolikor jih dosežejo besede človeških jezikov, ako-ravno se sestavljajo samo iz malega števila alfabetnih črk. Naša navadna številska osnova se imenuje desetinska osnova = dekadiški ali decimalni zistem, ker po deset jednot spodnje stopinje zvezuje v jednoto bližnje zgornje stopinje; številka 10 pa dela temelj te osnove ali njegov podstavek. Kaj lahko bi bilo vsakomu izgovarjati vsako število, ko bi stalo zapisano v predalcih zgornje podobe; ker se pa ne pišejo številke tako neokretno, treba je pri zapisovanji kakor pri branji ali izgovarjanji številk v glavi obdržati si spomin zgoraj narisanih razpredelkov z njihovimi pomeni. — Vsako še tako veliko število se izgovarja kakor število obstoječe samo iz treh številk. To se doseže, ako se razdeli število v mislih s točkami ali črtami od desne proti levi po tri in tri številke, dokler je to mogoče, v posebne oddelke, kakor postavim: 1.876 ; 18.760 ; 187.600 ; 1,876 000 ; 18,760.000. Izgovarja se vsak oddelek posebej; na primer 18,760.000 = 18 milijonov 7 sto in 60 tisoč. Prav tako tudi zadnji oddelek, ako ima ta kaj vrednostnih številk, kakor n. pr. v številu: 18,760.542, katero se izgovarja: 18 = osemnajst milijonov, 760 = sedemsto in šestdeset tisoč, 542 = petsto in dva in štirideset. — Tedaj more vsak brati in izgovarjati velika števila, brž ko zna izgovarjati števila s tremi številkami in ko si zraven tega zapomni pomen in ime številskih razpredelkov. Nekaj teže gre nevajencu zapisovati večja števila, ker mu ni lahko v glavi imeti tako natanko zgornjo podobo s predalčki, da bi kar v razpredelke številke postavljal; lože mu je misliti si omenjene razpredelke in napolnjevati vsakega s trojimi številkami, da si le zapomni, da mesto tistega oddelka ali tiste stopinje, v kateri ni slišati nobene številke, napolni z ničlo, n. pr. osemnajst milijonov in petsto in dva in štirideset = 18,000.542. II. Matematiški izraz za vsakteri številski zistem. Kako je mogoče izražati vsako število po tej ali oni številski osnovi, katera se opira na ta ali oni temelj ali na podstavek (basis), katerega imenujemo p sploh? Znamenje Z naj pomeni vsaktero število, za katero iščemo številke s podstavkom p. Ako razdelimo število Z na toliko jednakih delov = n, kolikorkrat stoji v njem število p, ostane še sploh r jednot, katerih znesek je manjši kot p ali ali r more biti 0 ali 1 ali 2 ali 3 .. . ali ^ — 1. Kar smo ravno izgovorili, se piše v matematiški obliki: Z : p = n + (r:p) ali pa tudi Z r — = n + —• p p To, kar smo ravno storili s številom Z, hočemo storiti tudi s številom n ter dobimo, da stoji p v njem Mj-krat, in da sploh še ostane 1\ jednot, to je n : p — nx + (V, :p) V ali pa tudi — = n. + 1 in tako dalje p p — = 9/,j + *2 P V th V P i . r = n -\---------------------------------------*- p ’■ p Kvocijent n prihaja v teh oblikah vedno manjši, ker je n manjši nego Z ali Z^>n in tudi «a^> w3^>...............^>n Ta kvocijent n se zmanjšuje tako dolgo, da se ves izgubi = 0; naj bo torej n7. = 0. Iz zgornjih v podobi ulomkov pisanih jednačeb izvirajo tedaj sledeče jednačbe: Z — np -f- r, np = Hjp2 + t\p, nxpi = «2p8 + r3p2, «2-2P7-1 = n*-iPz + r?iV21 in n7-xp7 — 0 + rz p1. Seštevanje teh jednačeb pripelje nas k matematiškemu izrazu števila Z, namreč k I. Z = r + rxpx + r2p2 + .... + rz_jj/ 1 + ryp' A. Dekadiška osnova številk. Ako si hočemo zlajšati primerjevanje zadnje oblike za število Z z našo navadno številsko osnovo, moramo obrniti vrsto, da pridejo jednote r na desno, to je Z =z r,p7 + rz- 1pT-x + rr-3p'~2 +............+ r2jo2 + t\p1 + r. Kadar pa izvolimo za številsko osnovo kak določen podstavek p, kakor je na primer pri navadni naši številski osnovi p — 10, tedaj postavimo dotično število v zgornjo vrsto ter dobimo pri naši dekadiški osnovi Z = rz 10* + 1 + + r8103 + ?-2102 + j^IO + r ali Z = lO^z + 10 + • ■ • + 1000rs + 100>-2 -f 10r, + r. Ta jednačba je matematiški izraz za vsaktero številko na,šega dekadiškega zistema. Njen obraz nas uči, da raste vrednost številke (r , , rt , ... r„) od desne proti levi strani ter postaja od stopinje do stopinje po desetkrat večja. — Kdor si pa zapazi tako redno rastenje številk od desne strani proti levi, temu ni potreba pristavljati koeficijentov 10, 100, 1000 i. t. d., treba jih je obdržati samo 14 v glavi in v mislih, zvezati jih z vrednostjo številke, tako da številka velja v njegovih mislih prvič to, kar je po svojem bistvu vredna in drugič, kar ji daje vrednosti njena stopinja; kdor ne pozabi teh pomenov, utegne okrajšujoč pisati število Z = 1't + ?’z—1 + • • • + >8 + >\ + ri + r- Kdor si dalje zapomni, da znamenja + ne pomenijo dru-zega nego seštevanje vrednosti, katere imajo ž njimi zvezane številke r po svojem znaku in po svoji stopinji, ta tudi sme pisati ter dobi matematiški izraz, kateri se popolnoma vjema z obliko številk zapisanih po naši navadni številski osnovi. Dozdaj smo videli, kako se izražajo cela števila. Treba je pa tudi skrbeti za tiste oblike, s katerimi se zapisujejo v našem dekadiškem zistemu odlomki ali deli celote. Z drugo besedo, treba je vedeti na primer, kako se piše število goldinarjev in krajcarjev. Vsako število ima v dekadiškem zistemu obliko zgoraj imenovano To jednačbo delimo zapored z 10, 102, 103, in naj bo sploh II. ^ = r. Z = 10VZ + +...........+ 10«r, + 102 A, + 10rt + r. splošnih znamenjih Z : 10* = Z3 + ~3; in torej tudi Z 10 10z-> 10 (1) ZL + = 10’-VZ + 10’-V,-1 +....+ 10»r, V + 10ra + i\ + 77T- Jednako tudi Z _ B2 10* , 10z~i M , 10* , 10B 100 — + '100 102 1 lO2*1 lO2*3 102 ,10 r + 10/2 + j"o**'1 + io2’ ah (2) Z2 + ^ = 10z—2 rz + 10*-^ + . . . + 10ar4 V V + 10r3 + r2 + Yq + Too' In jednako (3) z* + mo = ,0l_v* + 1Qz +••••+ 10»-* r2 rx r + 1’3 + 10 + 100 + 1000' V jednačbah (1), (2), (3) se izraža število, obstoječe iz celega števila Zlt Z2, Z3 in iz decimalnega ulomka lix, E2, Its. V jednačbi (1) pomeni na desni strani i\ jednote, v jednačbi (2) pomeni r2 jednote, v jednačbi (3) pa rs. Od teh jednot sledč proti levi strani cela števila, proti desni strani pa sled6 na prvi stopinji za celoto desetinke, na drugi stopinji stotinke in na tretji tisočinke. Po ravno tistem zakonu, po katerem ima od meje jednotne stopinje proti levi strani vsaka številka od stopinje do stopinje lOkrat večjo vrednost, po istem zakonu ima od iste meje na desno grede vsaka številka od stopinje do stopinje po lOkrat manjšo vrednost. Vzemimo v vzgled zgoraj imenovano številko Z — 1876 goldinarjev. Ako razdelimo ta denar med 10 tovarišev, dobi Z Ji vsak— = Z± + — = 187 6 goldinarjev. Če je pa desetkrat 10 10 % več tovarišev, pa dobi vsak —— Z.2 + = 18 76 goldinarjev ali Z2 — 18 goldinarjev in pa še = 0 76 gol- dinarja = 76 novcev. Da spoznamo na zapisani številki stopinjo jednot, ji pristavljamo po sedanji navadi točko; na levo od pičice sledi celo število, na desno pa decimalni ulomek. B. O nekaterih drugih osnovah številk. Matematiška oblika števila Z v jednačbi I nas uči, da jo mogoče osnovati brezkončno veliko številskih načinov s pomočjo prosto izvoljenega podstavka p in s pomočjo toliko 14* številk, da njih število znaša z ničlo vred ravno toliko jednot, kolikor jih ima v sebi p. Kdor izvoli za podstavek p — 2, dobi takoimenovano diadiško ali binarsko osnovo, katera k skladanju številk ne potrebuje druzega znamenja nego 1 in 0. — V tej osnovi se izrazuje navadna naša dvojka 2 z obrazom 10, naša trojka 3 z obrazom 11, naša številka 4 z obrazom 100, 5 z obrazom 101, in tako dalje. Z diadiško osnovo se je pečal modroslovec Leibnitz okoli leta 1697., misleč, da bi utegnil z njeno pomočjo lože preiskovati posebne lastnosti številk. Izumel je pa diadiško osnovo že leta 1670. Janez Caramuel, episkop v Campagni in Satriani. Ko je misijonar Beouvet na Kitajskem zvedel o Leibnitz-ovi diadiški osnovi, jel je primerjati njene oblike s kitajskimi rokopisi ter se je prepričal, da so Kitajci že v starodavnih časih poznali diadiško osnovo številk. Kitajci pripisujejo iznajdbo diadiške osnove svojemu cesarju Fohi,^ utemeljitelju kitajskega poglavarstva in kitajske učenosti. Živel je Fohi okoli leta 2200. pred Kristusovim rojstvom. Episkop Janez Caramuel je izumel še več drugih številnih osnov, med katerimi je dodekadiška osnova s podstavkom p — 12 posebne omembe vredna. V primeri z našo navadno dekadiško osnovo se dodekadiška prilega bolj potrebam dejanskega življenja. Število 12 ima namreč štiri čiste delilnike 2, 3, 4 in 6, podstavek 10 naše navadne osnove pa ima samo dva čista delilnika 2 in 5. Tiste lastnosti, katere ima podstavek številskega načina, imajo tudi na njem osnovana števila in posebno jednote vseh zgoraj omenjenih redov od nižjega do višjega. V dejanskem življenji se pa nahaja razen delilnika 2 delilnik 3 mnogo češče nego delilnik 5, tedaj se števila, osnovana po dodekadiškem zistemu, bolje prilegajo potrebam dejanskega življenja nego števila dckadiškega. Zaradi tega je priporočal Werneburg dodekadiški zistem, katerega je znanstveno razlagal in v svojih knjigah pod naslovom: „Teliosadik ali najpopolnejša številska osnova", leta 1800. v Lipsiji na svetlo dal. Akoravno je Werneburg za naši navadni številki 10 in 11 dve obliki kot novi številki za ta števila priporočal in tudi nova imena, kar bi jih bilo pri tej osnovi potreba, ustvaril, vender ni bilo moči mu vpeljati dodekadiške osnove v dejansko življenje. Posebna težava obstoji v tem, da evropskim ljudskim jezikom nedostaje tistih besedij, katerih potrebuje dodekadiška osnova, in da so ljudstva tako privajena navadnega deka-diškega zistema, da se jih drži kakor železna srajca. Kdor ve, koliko knjig je napolnjenih s številkami prirejenih na podstavku dekadiškega zistema za potrebe vsakdanjega življenja, lahko previdi, koliko dela bi imeli učeni možje, ko bi se.pre-menil podstavek računstva, ker vse številke bi morali prera-čuniti in predelati na novem podstavku. Navada je železna srajca, pa tudi težko in dolgočasno predelovanje dela neizogibno oviro. Ko bi dali številski osnovi podstavek p = 60, dobili bi seksagezimalni zistem, kateri je zaradi tega znamenit, ker je skoro štirinajststo let po Evropi v navadi bil. Ostanek te od Ptolemeja vpeljane osnove se nahaja pri nas še pri razdeljevanji okrogovega obsežka, katerega šesti del se razdeljuje na 60 jednakih delov = „stopinj“, vsaka „stopinja“ pa na 60 „minut“ in vsaka minuta na 60 ,,sekund". C. P reračun j e nj e kakega navadnega dekadiškega števila v jednakovredno dodekadiško ali diadiško število. Vzemimo število, na primer = 1859, kateremu iščemo dodekadiške oblike; to navadno številko delimo z dodekadiškim podstavkom p = 12, pa tudi kvocijente delimo s podstavkom, dokler ne pridemo do kvocijenta = 0. Ostanke pristavljajmo na desni strani, pa dobimo 12 | 1859 | 154 | r = 11 = (j)ednajst ; 12 | 154 | 12 | = 10 = (of)eset ; 12 | 12 | 1 | r, = 0 ; 12 1 | 0 | r3 — 1 . Zdaj pa postavimo vse ostanke ra, r2, t\ in r vštric od zadnjega do prvega, od leve na desno, druzega k drugemu, pa dobimo 1859 = n, r„ r = lOdeset/ednajst = 10dj dodekadiško % število, pri katerem si moramo na mesto d in e, ki sta začetnici besedij deset injednajst, misliti tiste nove številke, ki bi jih zanje postavljali. Po jednakem načinu se dobi za 1859 v diadiškem zistemu 1859 = 11101000011 diadiško število, ker je namreč: 1859 : 2 = 929 , in r — 1 929 : 2 == 464 , = 1 464 : 2 = 232 , r2 = 0 232 : 2 = 116 , /•, = 0 116 : 2 58 : 2 29 : 2 14 : 2 7 : 2 3 : 2 1 : 2 58 , in >\ 29 , r8 14 , 7 , r7 3 i ra 1 , r0 O , rlt 10 O 0 1 0 1 1 1 Ako postavimo te izneske v zgornjo jednačbo II, je pa A = r10 /'g fs va t'r, r4 rs ra »• in tedaj Z=1 1 10 1000011. III. Zgodovinski pristavki. Na drevesi prosvete človeštva se prikazuje skoro pri vsakem ljudstvu izvir kake posebne vrste človeške, izobrazbe, pri vsakem ljudstvu po svojem svojstvu. Jednake potrebe v življenji pa provzročujejo iznajdbo jednakih pripomočkov. Tako so jemala večinoma ljudstva številke 5, 10 in 20 za podstavke svoje številske osnove. Dostikrat ljudstvo ni imelo nobenega čistega zistema z jednim samim podstavkom. Vzgled tega so nam Rimljani; v govoru so rabili navadne dekadiške osnove z jednotami 1, 10, 100, 1000, pri pisanji številk pa so postavljali med jednote navadnih redov tudi druge številke, kakor 5, 50, 500, katere izvirajo iz pentadiškega zistema. Na ta način je pri Rimljanih dekadiška, osnova številk večkrat čez in čez prepletena s pentadiško. Pri Grkih ni bil v navadi samo seksagezimalni zistem, ampak tudi dekadiški. Pri Hero-dianu sta oba zistema, pentadiški in dekadiški, zapletena v jedno in isto osnovo. Osnova številk s podstavkom 5 ali pentadiški zistem je veljal pri nekaterih Arabcih, imenovanih: Falatiga, pri Fulah-ih in Wolof-ih v Afriki in pa tudi pri ljudstvih na otokih po indijskem in po južnem morji. Najbolj razširjena je bila raba pentadiškega zistema pri starih ameriških ljudstvih. Med temi so na primer Azteki v svojem nazoru o pozemskem stvarjenji razločevali pet posebnih starostnih dob sveta ter so imeli tedne s petimi dnevi. Tudi pri Skandinavcih je teden imel pet dn*j, pa tudi dan so razdeljevali Skandinavci Perzom jednako na pet jednakih delov. Številska osnova s podstavkom 20 je nekdaj veljala na Španskem, Francoskem in Angleškem, posebno pa v južni in v srednji Ameriki. Sledi te osnove se nahajajo od Amerike tja po otocih tihega morja do Indije in do notranje gorate Azije, kjer je tudi pri Kafir-ih v rabi. Ostanki te osnove se dobivajo tudi pri Baluk-ih, katero ljudstvo prebiva po srednjem in vzhodnem Balukistanu, kjer prebivalci ne izgovarjajo števila 60 in 80 kot jedno število s posebno besedo, ampak kakor trikrat 20 in štirikrat 20. Pri Aztekih se nahajajo posebna znamenja ali simboli za podstavek 20. Imeli so namreč bandero razdeljeno v štiri dele, katero so deloma pobarvali. Četrt bandera pobarvanega pomeni = J-. 20 = 5, dve četrti ali polovica pobarvanega pomeni = |. 20 =10 in tri četrti pobarvanega pomeni = f. 20 = 15. V pomen števila 400 = 202 so imeli Azteki perd, napolnjeno z zlatim peskom, in za število = 8000 = 203 so imeli žep boba „cacao“ ter so rabili oboje to kot denar pri svojih kupčijah. Poleg te navade je njihova dvaj-setična osnova privzela nekaj udov pentadiškega in dekadiš-kega zistema. Z dvajsetično osnovo so računih tudi afriški Mandigas-i, Baski in Kymri. Tudi pri starih francoskih pisalcih se nahaja ostanek te osnove v besedi six-vingts = 6 x 20, kakor pomeni quatre-vingts = 4 x 20. Gledž številskih znakov je omeniti, da so Rimljani, opiraje se na dekadiško osnovo številk, rabili od začetka I = 1, X = 10, C = 100, CIO ali M = 1000. Ker pa ni bilo lahko mogoče sestavljati mnogovrstnih številk s samo štirimi znaki, segli so Rimljani po pentadiški osnovi ter so vzeli iz nje V = 5, L = 50 in 10 = D = 500 in pridružili so te znake k prvi dekadiški osnovi. Bolj dovršena številska znamenja se nahajajo pri Arabcih, Hebrejcih in pri Grkih. Semitska ljudstva so uporabljala črke svojih alfabetov za številska znamenja, in Grki so prejeli svoj alfabet in rabo njegovih črk od Feničanov. Grki so zazname-njevali številke s sledečimi črkami: Znaka za 90 in 900 sta se imenovala „koppa“ in „sampi“, pa sta izginila iz grškega alfabeta; znamenje za 6 se je imenovalo „bau“ in rabilo se je tudi v pisanji za „st“. Prašati nam je, kako so Grki s temi znaki zazna-čevali sestavljena števila? Prava vrednost številskega skladanja ne obstoji namreč toliko v posameznih znakih nego v načinu ali zistemu, po katerem se skladajo večja števila. Takih načinov je več. Grki so uporabljali tisti način, po katerem Jednote z / a > P > Y i i s i ^ ^ i ^ \ 1,2,8, 4,5,6,7 ,8,9 desetice z stotice f 1 i * , ^ j \ 10 , 20 , 30 , 4 Pi 17 j T i 100 , 200 , 300 , 400 , 500 , 600 , 700 , 800 , 900. se izpreminja vrednost številke s pristavljenimi pičicami ali črtami zgoraj ali spodaj k številski črki. Postavljajoč številske črke tikoma jedno k drugi pisali so Grki z omenjenimi alfabetnimi črkami vsako število do števila 999. Da bi mogli zapisovati števila naprej od 999 do 9999, pripenjali so črtice spodaj k prvim devetim črkam, te so jim veljale vsaka lOOOkrat več, namreč: a, = 1000; P, = 2000; y, = 3000; S, = 4000; = 9000. Pristavljena črtica je tedaj pomenjala Grkom nekaj jed-nakega kot zgoraj omenjene številske stopinje. Ko bi bili Grki od = 9 naprej grede koj postavljali a, = 10; a„ = 100; a„, = 1000 in tako dalje (i, = 20; (i„ == 200; (3m = 2000 i. t. d., zlajšali bi si bili svoje številsko pisanje in morebiti bi bili po tej poti prišli k navadni indijsko-arabski številski osnovi. Pa tudi ko bi bili Grki pristavljali od 9- naprej črtico spodaj stoječo s pomenom = lOOOkrat toliko kot pomeni številska črka, utegnili bi bili pisati števila do številke = 900.000; pa teh niso porabili. Mesto take, bi dejal najjednotnejše pomoči so vpeljali nove znake M ali Mu okrajšujoč za ppia;, kakor so imenovali število = 10.000. Število mirijad pa so naznačili s tem, da so nad M postavljali tiste prvotne črke, ki pomenijo, koliko mirijad da je, n. pr. /a (i y ^ \M = 10.000; M = 20.000; M = 30.000; M = 40.000.. itd.; tako tudi f L X, 1 [/. IM = 100.000; M = 200.000; M = 300.000; M = 400.000.. itd. Omeniti je tudi, da so Grki jednako kakor Arabci vselej, kadar so pisali številke med besedami, označili številske oblike, da bi se lože od besedij ločile, z vodoravno črto; Hebrejci pa so pristavljali iz tistega namena nad zadnjo številsko črko dve majhni kljukici. Posebno imeniten je staroperzijski način pisanja številk, posebno zaradi tega, ker so s silno malim številom svojih klinastih črt pisali besede in števila. Perzi so rabili v svojem pisanji s klinastimi črtami samo troja znamenja, in sicer navpični klin, vodoravni in pa dva klina tičoča se v podobi skrčenega ali vpognjenega komolca. Navpik stoječi klin je pomenil jednoto, komolčna klina pa pomenita = deset. Prvih devet številk so zaznamenjevali z navpičnimi klini, postavljajoč jih jednega tik druzega in jednega nad druzega in obračajoč jih, da so stali nekateri klini na hrbtu, drugi pa na ostrini. Števila od deset naprej so zaznamenjevali s komolčnim klinom, združenim z navpičnim, in sicer tako, da klin, ki pomenja manjše število, stoji vedno zadej za večjim na desni strani, in da se njegov znesek prišteva predstoječemu. Pri Indih se je skladanje številk razvilo po mnogovrstnih načinih, jednako kakor se pri Indih iz njih gibčnega dušnega življenja vse razvija s posebno mnogovrstnostjo Nekdaj se je po Evropi sodilo napačno, da so stari Indi poznali samo posebne številčne znake. To pa ni tako. Iz tega namena, da bi se njih spisi pri prepisovanji ne pokvarili, in da bi si jih lože zapomnil, kdor bi se jih iz glave učil, so Indi dajali spisom pesensko ali metriško obleko. Ker se pa pri številkah še lože vrine kak pogrešek nego pri besedah, in ker se številke ne vežejo v pesmi, jemali so Indi imena raznih stvarij, kakor jim je v glavo padlo, za določena števila. S časoma so se poprijela imena tako trdno števila, da so za naprej veljale za določeno število. Iz tega izvira prihaja za število 1000 milijonov ime: Padma (Lotus). — Kakor trdi Cantor, je pri Egipčanih Lotus znamenje ali simbol za 1000. Jednako pomeni beseda: oko številko 2; beseda: solnce ali Surya = 12, ker po indijskih nazorih vlada vsakih 12 mesecev na leto drugo solnce; beseda Manu = 14 je vzeta po številu indijskih pravoslovnih knjig. S pomočjo teh imen se je še celo vrednost številske stopinje vrinila v indijski jezik, tako da je Surymanu pomenilo = 1214. Zraven tega v podobe zlitega številskega jezika, kateri se nahaja že v najstarejših indijskih zvezdoslovnih knjigah, rabili so v istem času tudi še lastna številska imena. Od začetka je imel indijski jezik posebne številske izraze ali imena samo za prvih deset jednotnih števil, za desetice, stotice in tisočice; s časom pa se je jezik tako razcvetel, da so imeli tudi posebna imena za vsaktere jednote višjih številskih redov do 100.000 bilijonov. Slavni indijski zvezdoslovec Aryabhat’t’a, ki je menda v prvem stoletji pred Kristusom živel in je že takrat trdil, da se zemlja vrti krog solnca, razširil je z nekimi črkami številsko zaznamenjevanje tako mogočno, da je bilo mogoče mu zapisovati in izrekati vsa števila od 1 do trilijona. On postavlja n. pr.: ka = 1, k‘a = 2, ki = 100, ku = 10.000; ja = 30, ju = ;!00.000; in na dalje k‘ju = k‘u+ju = 20.000 + ;J00.000. Prvotno skladanje večjih številk iz manjših. Preglejmo še posebej tiste načine, po katerih so skladala razna ljudstva velika števila iz majhne peščice prvotnih številk. Vse načine te vrste je mogoče združiti v sledeče tri glavne metode: 1. Pristavlja se številka tik številko s prištevalnim ali odštevalnira svojstvom. Rimljani so pisali število 60 s pomočjo številk za L = 50 in X = 10, torej: LX = (L + X) = 60. Število 560 so pisali D + L + X ali krajše DLX = 560; i. t. d. Od pričetka so značili Rimljani tudi številko 4 s štirimi I, namreč IIII — 4, pozneje šele so pridejali manjšemu znamenju, kadar stoji pred večjim, odštevalno moč ter so pisali 4 = IV namesto IIII v pomenu V—I. Tako tudi 40 = XL namesto L-X, i. t. d. Način tega skladanja številk so Rimljani še celd v jezik presadili, ker njihove številske besede: undeviginti, undetri-ginti i. t. d. pomenjajo v svojem duhu (akoravno ne v znesku) ravno to, kar oblike IV, IX i. t. d. Ko bi prav natanko po besedi bili pisali številke, bi bili morali pisati: undeviginti = IXX = (XX—I), v resnici pa so pisali 19 = XIX, to je = X + IX. Pristavljanje številke tik številke so rabili tudi Semiti in Grki; n. pr. T|*(S = 342. Ker pa Grki in Semiti niso bili tako ubožni številskih znakov kot Rimljani, jim ni bilo nobene sile obdajati številk z odštevalnim svojstvom. Tudi Indi in Meksikanci so skladali velika števila po tem načinu. 2. Izpreminja se vrednost številke, če se pristavljajo pičice in črtice pod ali nad številskimi črkami. Kako da so Grki skladali po tej metodi svoja večja števila, smo že pregledali zgoraj. V arabskem število pisu, ki se imenuje „gobaropis“, se zaznačuje red ali stopinja številke s pičicami, katere se pristavljajo zgoraj k devetim prvotnim številkam, kakor na primer. naša številka 30 = 3 arabski 500 = 5" 8000 = 8 '• „ Videti je iz tega vzgleda, da ima v arabski obliki vsako prvotno število toliko pičic, kolikor ničel ima naše navadno število, kar je že Humboldt omenil. Ta arabska osnova številopisa je k&j podobna naši navadni osnovi; največji razloček med našim in med ,gobaro-pisom' pa se tam kaže, kjer stoje pri nas namesto ničel druge prvotne številke. Arabci obdrže tudi takrat svoje pičice in pristavljajo druge številke tikoma zraven. Aleks. Humboldt pravi: „Skoro bi bilo misliti, da so se temni spomini o za-znamenjevanji številk s pomočjo pičic in ničel z Aleksandrinci iz jutrovih dežel v Evropo zanesli.11 3. Pomnožuje se številčna vrednost, če se predstavljajo druge številske oblike. Po tem načinu so pisali Rimljani 5000 = VM in 10.000 = XM. Tudi Diophantos in Pappos pišeta 20.000 = fiMu. Posnetek navedenih pravil in sklep. Iz vsega tega pregledovanja spoznavamo, da se navadno naše številsko pisanje od onega starih ljudstev loči posebno v tem, da podeljujemo številkam razen vrednosti njih znaka samega tudi vrednost njih stopinje, in v tem, da vemo porabiti znamenje ničle tako, da pridejo prvotne številke na svoje pravo mesto. Mislimo si, da bi živeli v takem starem času, ko še niso ljudje poznali stopinske vrednosti, in mislimo si, da bi poznali grško in arabsko metodo. Število: dva tisoč = 2M, osem sto = 8C, sedemdeset = 7X in šest = 61, bi utegnili zapomniti si z znamenji f M C X I l 2 , 8 , 7 , 6 , kažoč z rimskimi številkami vrednost po vrsti stoječih številk. Ko bi češče tako pisali števila, bi se s časom pomen rimskih znamenj tako prijel prve, druge, tretje, četrte ... stopinje, da bi ga, okrajšujoč pisanje, samo v mislih obdrževali, pri pisanji pa izpuščali. Tako bi nam ostala današnja oblika številke 2876. Nekaj jednakega se je menda godilo pri zgodovinskih izpremembah številskega zaznamenjevanja. Da se je nekako jednako razvijalo skladanje številk, nam priča tudi staro računsko orodje, kakor tatarske in meksikanske računske vrvce, kakor vzhodno-azijski Swanpan s svojimi na žicah obešenimi kroglami, s katerimi, kakor se pripoveduje, Kitajci računijo hitreje nego mi. Jednako kaže tudi rimsko orodje po imeni Abakus. — Vse to orodje se vjema v tem oziru, da ima toliko žic, kolikor je poznalo dotično ljudstvo številnih redov ali stopinj, in da kaže s kroglami po teh vrvcah pripetih, koliko jednot vsakterega reda ima dotično število. — Ko bi se umnemu računarju tako orodje pokvarilo, bi ga lahko pogrešal, ako bi na tleh narisal po prahu ravne črte ter bi kroglice po njih naznačil s pičicami, izpuščajoč prazna tista mesta med črtami, kjer številu manjka številka dotične vrednosti. Mož bistre glave, po dolgi vaji izurjen, bi se naveličal toliko in toliko posameznih pičic ter bi skušal pridobiti si kaka znamenja za posebna števila pičic. Ta mož bi izumel prvotna številska znamenja po vrsti, po kateri gre njegov prosto izvoljen številni red. Menda bi postavljal računar od začetka pismene ' ♦ črke, vzete iz začetka besedij, ki pomenijo število kroglic, nazadnje bi pa utegnil mesto teh tudi izumeti posebna znamenja, ki nimajo podobe alfabetnih črk, ter bi si pridobil prvotne svoje številke, kakor so se iznašle s časom naše prvotne številke od 1 do 9. Kaj takega se je godilo menda svoje dni v Indiji, in od tamkaj se je zasejalo številsko pisanje v večerne dežele iz Azije v Evropo. Po imenih, katera se nahajajo pri rimskem Abakus-u, sodi Boothius, rojen 470 po Kristusu, da je Abakus orientalskega izvira. Boiithius pravi namreč v svoji geometriji: Pitagorovci so si omislili tablo, da bi se z njeno rabo lože ogibali zmot pri svojih računih; imenovali so jo v čast svojega učitelja: „pitagorsko tablo“; njih nasledniki pa so imenovali to tablo: „ Abakus“. Z njeno pomočjo so račune tako natanko pred oči postavljali, da je bilo lahko razumeti jih. — Kakor nekateri trdijo, je stala na tej tabli zgoraj vodoravna črta, razdeljena na več jednako dolgih kosov; od razdelilnih pičic teh delov so bile potegnjene navzdol vzporedne črte ter so za-grajale prostor pod vsakim kosom vodoravne črte na obe strani. Na vsakem teh kosov ali nad zagrajenim prostorom je stalo rimsko znamenje jednega teh števil 1 = I, 10 = X, 100 = C, 1000 = M i. t. d. Tja v prostore, ki pod temi znamenji segajo med črtami navzdol, pa so postavljali s prva alfabetne črke, pozneje pa tudi posebna, našim številkam nekaj podobna znamenja, po imeni „apices“. — Znamenja „apices“ so pomenjala ali jednote ali desetice ali stotice in tako dalje, po tem, kakor so stale pod znamenji I, X, C, M. Zraven teh „apices“ se omenja tudi raba znamenja: ®, katero smemo vzeti za našo ničlo. Toda to znamenje ničle menda nima tiste starosti kot „apices“. Na Abakus-u ničle niso potrebovali, ker so tiste prostore lahko prazne puščali, in znamenje naše ničle je Fibonacci šele trinajstega stoletja v Evropi uvedel. Ce se ne motijo možje, ki so presojevali okolnosti grškega računstva, so menda Pitagorovci skrivali svojo računsko pomoč, sicer bi ne bilo razumeti, zakaj niso Grki, ljudstvo gibčnega in bistrega duha, porabili v pitagorski tabli naznačenega indijskega skladanja številk in zakaj se niso znebili s tem svojega neokretnega zaznamenjevanja. Pač so morali Pitagorovci skrivaj računiti z Abakus-om, da je taka bistroumna glava, kakor je bil Arhimed, sam moral izumeti poseben številski način, da je potem mogel skladati velika števila. Ali pa je vzrok te prikazni ta, da se ravno to, kar je na sebi najbolj naravno in najprvotnejša resnica, najdelj ne spozna? Ali pa si Arhimed ni vedel pomagati v pisanji z Abakus-ovimi številkami, ker mu je manjkalo takrat nepoznanega indij- skega znamenja ničle za prazne Abakus-ove prostore? Kdo bi mislil, da bi bilo znamenje ničle tolikega pomena pri skladanji številk, in vender je to gola resnica. Reči smemo, da bi naši otroci ne računili lože in hitreje nego so računih grški računarji, ko bi se ne bilo vpeljalo znamenje ničle v red naših številk. Ako vse to skupaj presodimo, ni dvojiti, da ima naše navadno številsko skladanje svoj rojstni kraj v Indiji, kakor so sodili učeni možje že ob času znanstvenega preporoda po večernih deželah starega svetit. — Kako pa se je presadilo indijsko skladanje številk v Evropo? V tistem času, ko je Pitagoras bival v Babilonu, so imeli sicer Indi že dovršeno svojo na številske stopinje in rede oprto skladanje števil, ali ničle takrat v računih še sami niso rabili, ker ničla se nahaja prvikrat šele v astronomskih delih indijskega zvezdo-slovca Varahamihira, kateri je živel med četrtim in petim stoletjem po Kristusovem rojstvu. Trdijo pa nekateri, da bi bila ničla pri Kitajcih znana že v starodavnih časih. Iz tega, da se naše navadne številke imenujejo arabske, se ne da tudi sklepati, da bi se naše številke po svojih podobah vjemale z arabskimi. Arabci so na primer rabili pičico mesto naše ničle, in naše številke so znamenjem po imeni „apices“ bolj podobne, nego arabskim prvotnim številkam. Toliko je gotovo, da so Arabci prebudili to učenost po večerni Evropi in da so oni prvič tukaj rabili indijsko skladanje številk. Indijska številska osnova se nahaja namreč že v začetku devetega stoletja pri Mohamed ben Musa. S časom se je spoznavala velika vrednost indijskega skladanja številk, tako da se je preporod računstvene podlage ali številske osnove v začetku trinajstega stoletja dovrševal po večernih evropskih deželah. Tako počasi se je to zdaj navadno skladanje števil razširjalo, da so se te številke v javnih napisih pokazale šele od XIV. stoletja sčm, v pismih pa malo pred XV. stoletjem. Popravki in dostavki spisu ,,Doneski k historični slovenski dialektologiji" II. Ker nisem mogel pri korekturi, kakor bi bil želel, primerjati izvirnika, ostalo je vzlic vsej pazljivosti nekaj pomot, katere hočem popraviti v sledečem: Str. 69 (separ. odtisek str. 4): Da je bil pisatelj le slabo vešč slovenščini, o tem nas takoj prepričajo take primitivne pomote kakor n. pr. ieft chiem dobro mefsd inu bulfiga riba; ta cogn ie Terentiauu; k mifo (dat. sgl); coker fe ie Maria M. derzala, cadar fo gno bili ti greki odpufcliiene; da cogn bo imeu gnegoua potreba; colioo mija Jo fe do tam etc. Za naš h piše mnogokrat k n. pr. kiffa (hiša), varoke, greke, kitit, grac. Tudi to je posebnost Italijana, kadar govori slovensko, saj je to uporabil že dalmatinski pesnik M. Držid, pri katerem govori neki Italijan kodi ovamo, dati jesti koliko trbulca nosi (pr. Sohu-chardt, Slawo-deutsches und SIawo-italienisches). Semkaj prištevam tudi poftluffale, poftnat, ftramota Str. 70 (sep. odt. 5) vrsta 8: V nekaterih primerih stoji v kratkih in nenaglašenih zlogih za polglasnik ^ samoglasnik a, najbrž radi tega, ker se je tako govorilo tudi v tem narečji n. pr. pacou, pacu, zdaj palcu v kraškem narečji, lacco, zdaj fo-hlco. Tudi Janiat je posneto po govoru, kajti v kraškem narečji se res govori s&riat in ne kakor v mnogih narečjih siDiiat. Temu pa nasprotuje nekaj slučajev kakor madloft, omadlet, ganit in najbrž tudi magne, kajti v kraškem narečji je najti v teh primerih kratek e; znudlt, ganit. Da se pisatelj pri svoji pisavi ni strogo držal domačega narečja, to nam kaže že to, da nahajamo mimo lagat tudi legat. Znano je, da v dveh, treh primerih nadomešča o stari slov. t>, vzrok temu so deloma sosednji soglasniki. V naši knjižici beremo res mogla in poper, v prvem primeru ima kraško narečje mxgla, v drugem puoper. Str. 71 (6), vrsta 20: V Jpoueidnic se je ei za e pojavil vsled analogije, če se je sploh tam tako govorilo. Str. 73 (8) vrsta 1: Za a = e naj se dodajo še sledeči primeri: iaderno, macac, pajt, poduuze, padigl (prim. hrv. pedalj), priat, priathie, podrapi/e, rap, vacchie, vjjacnit, zaja in patec 22 b. — Vpliv italijanskega pisatelja zapazimo tudi v tem, da ne-kolikokrat zamenja i z e in narobej. Tako moramo razložiti tza«v 3. pl. bodio, bodiio, tako i m. e (e) v preuich in nozzichia. Posebno pa moramo semkaj prištevati tudi to posebnost, da piše A. da Som. prav pogosto e za nenaglašen i, saj je v njem dosti več takih primerov, kakor v poznejših pisateljih iz so- sednjih in najbližjih pokrajin. Ta vpliv je morda tudi zakrivil veče število i za nenaglašeni č. Str. 74 (9) vrsta 23: Naj se prečrta pruti. — Morda se je tudi « za « v vazou in v acc. sgl. a — deb. (str. 81—16) pojavil vsled italijanskega vpliva, prim. furl. sklabazz, madracc, kjer je a nadomestil naš o. Str. 75 (10) vrsta 3: Samoglasnik r Za ar nahajamo tudi v primerih leuicher in ker, oboje se glasi v kraškem narečji res tako: levic r in Icr. — V preiemala odgovarja e najbrž naravnost stsl. e. Str. 76 (11) vrsta 4: Celo imper. muite se najde, in res se govori v nekaterih kraških podnarečjih ivmuj in umoj, kakor tudi v prekmurščini. Dostavi se še naj chiuit. Str. 77 (12) vrsta 3: Naj se dostavijo še primeri: po-poufnit in pouz. — Vrsta 16: A da Som. piše tudi iapno in tako se tudi govori v kraškem narečji. Vrsta 39: Besedica jedenlcrat naj se prečrta. — Tudi pisava ggnefdo z mehkim n je posneta po govoru, kajti v kraškem narečji je n v tej besedi mehak. Isto velja o l v besedi fdravglie str. 78 (13). Omeniti hočem še nekaj besed iz slovarja, katere niso brez pomena pri določevanji Somar. narečja. Semkaj spadajo chiotat (čotat, hinken), chiaipola (v kraškem narečji tujka čajba), gufiffe (kraško guzica), laiben (kraško lajbn, A.bort) ma (kr. ma) mazg (kr. mxzg, Maulthier), nunez (kr. nune, Pathe), passat (pasat), pugnaua (lenzuolo, kr. pomiva), pur (pure tudi v kraškem narečji), ribulla Proffecaua (kr. rsbula), roie (kr. ruje, grosses Feld), stegn (Docht, kr. st‘en), fpila (kr. špiPa), ftentat (kr. štantat), vzanfa (kr. užanca), autra (Halfter, kr. \vawtra), zezou (paletta del fuoco, kr. žsžu, žežla). Str. 79 (14) vrsta 28: č m. 6. — Str. 86 (21) vrsta 9: chuie m. chinie. — Str. 94 (29) vrsta 30: cal m. tal. — Str. 96 (31) vrsta 29: petec m. patec. — Str. 97 (32) vrsta 18: inu ti/tiga m. inu fe ti/tiga. — Str. 98 (33) vrsta 14: caudela m. candela. — Str. 100 (35) vrsta 29: chuala m. cuala. — Str. 102 (37) vrsta 25: guefta m. guefte. — Str 103 (38) vrsta 12: za-putfit m. zapuftit. — Str. 104 (39) vrsta 7: vino m. vina. — Str. 110 (45) vrsta 20: braua m. brauo. — Str. 111 (46) vrsta 9: calcco m. calno, — Str. 112 (47) vrsta 21: ca/tira m. caftita. — Str. 116 (51) vrsta 15: obaurouat m. obarouat. — Str. 120 (55) vrsta 10: ghiacco m. giacco. — Str. 122 (57) vrsta 20: otok m. otoc. — Str. 123 (58) vrsta 18: vachi m. vachie. — Str. 126 (61) vrsta 15: bhuca m. bhuccct. — Str. 126 (61) vrsta 18: decliffa m. declifa. — Str. 126 (61) vrsta 37: redounic m. re-daunic. — Str. 127 (62) vrsta 17: cuolo m. cuola — Str. 127 (62) vrsta 43: folpire m. fcolpire. Bibliografija slovenska. Slovensko knjistvo od 1. januvarja 1891. lota do 1. januvarja 1892. leta. Sestavil Ivan Tomšič. (Začetek slovenske bibliografijo glej „Lotopis“ 1809. lota in tako dalje po vseh naslednjih „Letopisih“ razven 1874. in 1875. leta, kjer slovenske bibliografije nij) v I. Časopisi. Amerikanski Slovenec. Letnik I. 1891. Odgovorni urednik: J o s. F. Buh. Tower. Minn. U. S. America. Izhaja vsak četrtek v veliki obliki na štirih straneh. Prva številka je iziSla dne 3. kimovea 1891. 1. Brivec. (Humoristični list s podobami.) Leto I. 1891. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Dolenc. — Tiskarna Dolenc v Trstu. Brije vsako drugo in zadnjo soboto v mesecu. Fol. (Meseca avgusta nehal izhajati.) Brus. (Humoristični list s podobami.) Tečaj III., 1891. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Železnikar. Tisk „Narodne Tiskarne11 v Ljubljani. Izhaja 5. in 20. vsacega meseca v 4°. Cerkveni Glasbenik. Organ Cecilijanskega društva v Ljubljani. Letnik XIV.,'1891. Urednik Janez Gnjezda; urednik glasbenih prilog Ant. Foerster. Tiskar R. Milic. Izhaja vsak mesec po jedenkrat v vel. 8°. Cvetje z vrtov sv. Frančiška. X. tečaj. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. Vreja in izdaje P. Stanislav Škrab ec, mašnik fran- čiškanskega reda na Kostanjevici. V Gorici, Hilarijanska tiskarna 1891. Izhaja v zvezkih v nedoločenih obrokih. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. XXXI. tečaj. Leto 1891. (S slovenskim in nemškim tekstom.) — Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani. — Izhaja v nedoločenih obrokih v vel. 4°. Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradci, leto 1891. (S slovenskim in nemškim tekstom.) Tiskar „Leykam“ v Gradci. Izhaja v nedoločenih obrokih. Dolenjske novice. VII. letnik, 1891. Odgovorni urednik, izdajatelj in založnik J. Krajec. — Novomesto. Natisnil J. Krajec. Izhajajo 1. in 15 vsacega meseca v vel. 8°. Domoljub. Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Letnik III, 1891. Odgovorni urednik A. Kalan. Tisk „ Katoliške Tiskarne**. Izhaja kot priloga »Slovencu** vsak prvi in tretji četrtek meseca v 4°. Dom in svet. List zabavi in pouku. Ureduje in izdaje D r. Franci Lampe. Leto IV. V Ljubljani, 1891. Tiska „Ka-toliška Tiskarna". Izhaja vsak mesec po jedenkrat na dveh polah v vel. 8°. Domovina. (Političen list za spodnje-štajerske Slovence.) Letnik I., 1891. Izdajatelj in urednik Dragotin Hribar. — Tisk „Društvene Tiskarne11 D. Hribar v Celji. Izhaja 1. in 3. soboto vsacega meseca v 4°. Domovina je začela izhajati dno 2. maja 1891. 1. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. XL. tečaj, leto 1891. Založnik c. kr. dvorska in državna tiskarnica na Dunaji. — Izhaja v nedoločenih obrokih v 4°. Duhovni pastir. VIII. letnik. V Ljubljani 1891. S sodelovanjem več duhovnov ureduje Anton Kržič. Založba in tisk ^Katoliške Tiskarne**. — Izhaja vsak mesec po jedenkrat v zvezkih v 8°. Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. Tečaj XVI., 1891. Izdajatelj in odgovorni urednik Maks Cotič. — Lastnik polit, društvo „Edinost“. Tiskarna Dolenc v Trstu. — Izhaja po dvakrat na teden. Fol. Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Leto X., 1891. — Urednik Viljem Dominko. Tiskar Paternolli v Gorici. Izhaja vsak mesec po dvakrat na pol pole v 8°. Kmetovalec. Ilustrovan gospodarski list s prilogo „Vrtnar“. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodine Kranjske. Leto VIII., 1891. Urednik Gustav Pirc; tisk J. Blatnikovih naslednikov v Ljubljani. Izhaja 15. in zadnji dan vsacega meseca v 4°. Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. — Letnik IV. Vreduje Anton Kržič. V Ljubljani, 1891. Tisk „Katoliške Tiskarne". Založba „Kat, društvo deto-Ijubov". — Izhaja štirikrat na leto s prilogami za otroke. Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. XI. leto. Uredil dr. Ivan Tavčar. Tiselc „Narodne Tiskarne". Izhaja v zvezkih vsak mesec po jedenkrat v vel. 8°. Mir. (Političen list za koroške Slovence.) X. leto 1891. Izdajatelj in lastnik Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru; odgovorni urednik Filip Haderlap; tisk družbe sv. Mohorja v Celovci. — Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca v 4°. Nova Soča. (Političen list.) Tečaj III., 1891. Izdajatelj in odgovorni urednik And. Gabršček. — Izhaja vsak petek. Tiska A. M. Obizzi v Gorici. Fol. Novice gospodarske, obrtniške in narodne. XLIX. leto v Ljubljani 1891. Urednik Gustav Pirc; tiskarji in založniki J. Blatnikovi nasledniki. Izhajajo vsako sredo na celi poli v 4°. Popotnik. Glasilo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev". XII. tečaj. V Mariboru 1891. Izdajatelj in urednik M. J. Nerat, nadučitelj. Lastnik in založnik: „Zaveza“. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. Izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca na celi poli v vel. 8°. Rimski katolik. III. tečaj, 1891. Vrejuje in izdaja dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. V Gorici. Hilarijanska Tiskarna. — Izhaja v zvezkih vsake tri mesece jedenkrat v 8°. Rodoljub. Glasilo „Slovenskega društva" v Ljubljani. Letnik I., 1891. Izdaja „Slovensko društvo" v Ljubljani; odgovorni urednik c. kr. notar Ivan G o gol a. Tisk „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. — Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseca v 4°. Slovanski svet. Letnik III. V Trstu 1891. Izdajatelj, lastnik in urednik: Fran Podgornik. Tisk tiskarne Dolenc. Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli v 4°. Slovenec. Političen list za slovenski narod. — Letnik XIX., 1891. — Urednik Ig. Žitnik; tisk ..Katoliške Tiskarne1* v Ljubljani. — Izhaja vsaki dan. Fol. Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. XXV. tečaj. V Mariboru 1891. Izdajatelj in založnik „Kat. tisk. društvo11. Odgovorni urednik B. Ferk. Tisk tiskarne sv. Cirila. Izhaja vsak četrtek na celi poli v 4°. — („Slovenski Gospodar" ima vsak mesec po dve prilogi, vselej po štiri strani obseženi: 1. Cerkvena priloga, priložena od „Katol tiskovnega društva11; — 2 Gospodarstvena priloga, priložena od „Kat. tisk. društva.) Slovenski Narod. (Političen dnevnik.) XXIV. leto. V Ljubljani 1891. Odgovorni urednik: Josip N o 11 i; tisk „ Narodne Tiskarne". Izhaja vsaki dan. Fol. Slovenski Pravnik. Sodelovanjem odličnih pravnikov, iždaje in ureduje dr. Danilo Majaron. VII. leto. — Tisk „Na-rodne Tiskarne" v Ljubljani 1891. Izhaja 15. dne vsacega meseca v 8°. Soča. (Političen tednik.) Leto XXI., 1891. Urednik M. Koršič; tisk „TIilarijanske Tiskarne11 v Gorici. Fol. Učiteljski Tovariš. Glasilo slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani". XXXI. leto 1891. Izdavatelj in urednik Andrej Žumer, mestni učitelj in c. kr. okr. šolski nadzornik. Tiska J. R. Miličeva tiskarna v Ljubljani. Izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca na celi poli v vel. 8°. Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Tečaj XXI., 1891. Založnik in urednik Iv. Tomšič; tiskala Klein in Kovač v Ljubljani. Izhaja vsak mesec po jedenkrat v vel. 8°. Vrtnar. List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh in za sadjarstvo. — Letnik III., v Ljubljani 1891. — Odgovorni urednik Gustav Pirc. — Tisk J. Blaznikovih naslednikov. Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske. Izhaja kot priloga „Kmetovalcu11. Zakonik in ukaznih za avstrijsko-ilirsko Primorje. Tečaj XXXI., v Trstu 1891. Izhaja v nedoločenih obrokih. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Tečaj XLIV., 1891. Urednik Luka Jeran. Tiskarji in založniki J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani. Izhaja vsak petek na celi poli v 4°. Zgodovinski zbornik. Priloga „Laibacher Diocesanblatt-u“. Izdavatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. Tisk IB* »Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. Izhaja v nedoločenih obrokih na jedni poli. Laibacher Diocesanblatt. Jahrgang 1891. 4°. Urednik Martin Pogačar; tiskala »Katoliška Tiskarna" v Ljubljani. — (Prinaša mnogo slovenski pisanih razprav.) II. Zborniki, enciklopedija. Drobtinice XXV. letnik. Uredil dr. Fr. Lam p 6. Založila »Katoliška družba" za Kranjsko. V Ljubljani, 1891. Tiskala „Katoliška Tiskarna". 8°. 196 str. (Cena 80 kr.) Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Izdal društveni odbor. Prvi letnik. V Ljubljani, 1891. Založilo muzejsko društvo za Kranjsko. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. 8°. 80 str. Jezilnik. Knjiga Slovenska v XIX. veku. E. XXIX. leto. Spisal J. Marn. V Ljubljani, 1891. Natisnila in založila J. R. Miličeva tiskarna. Lex. 8°. 65 str. Josipa Jurčiča zbrani spisi. Založila in na svitlo dala »Narodna Tiskarna". Uredil Fr. Levec, X. zvezek. V Ljubljani, 1891. Natisnila »Narodna Tiskarna". 8°. 208 str. (Cena 00 kr.) Vsebina: I. Rokovnjači, zgodovinski roman; II. Moj prijatelj Jamralec; III. Po tobaku smrdiš; IV. Ženitev iz nevošljivosti. Knjižnica dražbe sv. Cirila in Metoda. Na svetlo daje in zalaga družba. VI. zvezek. PesniValentinaVodnika. Uredil Fr. Wiesthaler. V Ljubljani, 1891. Tiskala tiskarna J. Blaznikovih naslednikov 8°. 62 str. (Cena 20 kr.) Letopis Matice Slovenske za leto 1891. Uredil Anton Bartel. Založila in izdala »Matica Slovenska". V Ljubljani, 1891. Natisnila »Narodna Tiskarna". 8°. 358 str. (Cena 1 gld. 20 kr.) Levstikovi zbrani spisi. Uredil F ranč. Levec. I. zvezek. Poezije. I. 8°. 306 str. (Cena 2 gld.) — II. zvezek. Poezije II. 391 str. (Cena 2 gld. 50 kr.) Ljubljana, 1891. Ig. pl. Klein-mayr & Bamberg. Narodna Biblioteka Snopič 35., 36, 37. in 38. Spisi Andrejč-kovega Jožeta IV. in V. zvezek. — Snopič 39. Solnce in senca. Povest. Priprostemu narodu v poduk in zabavo spisal J. Bedšnek. Novo Mesto 1891. Natisnil in založil Jan. Krajec. 16°. (Cena vsakemu snopiču po 15 kr.) Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. XV. snopič. Spisal Josip S tarč, kr. profesor višje realke v Zagrebu. Izdala in založila »Družba sv. Mohorja v Celovcu". 1891. Tiskarna »Družbe sv. Mohorja11 v Celovcu. 8°. 401—574 str. (S 15. snopičem jo delo zavrženo in je 5 zvezkov obsežno). Slovenska Talija. 56. zvezek: Svetinova hči. Igrokaz v treh činih. Poslovenil A. Trstenjak. 115 str. (Cena 45 kr.) — 57. zvezek: Revček Andrejček. Narodna igra s petjem v petih dejanjih. (Nemški: „’s Nullerl“ spisal Karl Morre). Poslovenil J. Bedenek. Izdalo in založilo „Dramatično društvo11 v Ljubljani. Tiskala »Narodna Tiskarna11. 1891. 12». 145 + 32 str. (Cena 50 kr.) Spisi Krištofa Šmida. X. zvezek. Ludovik, mladi izseljenec. Posl. P. Florentin Hrovat,. V Novem Mestu 1891. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. 73 str. (Cena 30 kr.) Zabavna knjižnica. Založila in na svetlo dala »Matica Slovenska0. VI. zvezek: Pegam in Lambergar. Povest. Spisal Dr. Fr. D. V Ljubljani, 1891. Tiskala Blasnikova tiskarna. 8°. 187 str. (Cena 60 kr.) III. Teologiška dela. a) znanstveno-teologiška ) molitveniki ter pobožno-vzpodbudne knjige. Kalan Andrej, duhoven. Šmarnice. Marijina visoka pesem ali magnifikat; sestavil. Z dovoljenjem prečastitega knezo-škofijstva ljubljanskega. V Ljubljani. 1891 Založila »Katoliška Bukvarna“. Tiskala »Katoliška Tiskarna11. 12°. 302 str. (Cena 1 gld.) M a j a r P. H r i s o g o n. 0. S. F. Svetišče Matere Božje na Trsatu. Z dovoljenjem duhovne oblasti; sestavil in izdal. 1890. 32». 607 str. (Cena 1 gld. 20 kr.) Pavlič Peregrin Jak., knez in škof krški. Gospod, teci mi pomagat! Molitvene bukve; bolnikom spisal. Za Slovence priredil in z navadnimi molitvami pomnožil duhovnik krške škofije. Izdala in založila »Družba sv. Mohorja" v Celovci. 1891. Tisek „Družbe sv. Mohorja" v Celovci. 8°. 332 str. (Cena 60 kr.) Volčič Janez, duhoven ljubljanske škofije. Jezus in Marija moja ljubezen ali nauki in molitve za pobožne Slovence; spisal. Šesti natis. V Ljubljani, 1891. Založil Matija Gerber. 16°. 114 str. (Cena 70 kr.) Podobica svetega Alojzija ali njegova pot v nebesa. V spomin tristoletnice njegove blažene smrti. V Ljubljani, 1891. Založilo „Katoliško društvo detoljubov". Tisk »Katoliške Tiskarne". 16°. 36 str. Stezica v nebesa. Bukvice pridnim otrokom namesto podobic. Na svetlo dala in založila J. in Z. Četrti natis. V Ljubljani, 1891. Tiskala „Katoliška Tiskarna". Svete podobice s slovenskim berilom, izdelane v najlepših barvah, izdala je »Katoliška Bukvama" v Ljubljani. (Sto teh podobic velja 3 gld. — Nekoliko manjših pa 60 kr.) IV. Dela spadajoča v krog pravnega in državnega znanstva, politike, n&rodne ekonomije. Klavžar E., deželni uradnik. Priročni zakonik za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško; izdal. Založila Coppag in Skert. Tisk A. M. Obizzi-ja v Gorici. 1891. 8°. 419 str. (Cena I. in II. delu 1 gld. 60 kr.) Vsebina: I. Del: Upravne postave. — II. Del: Gospodarstvene postave. — III. Del: Šolske postave. — Šolske postave so tudi posebej tiskane za učitelje in se dobč za 60 kr. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 14. do 25. novembra 1890. 1. (Po stenografičnih zapisnikih.) 31. zvezek. V Ljubljani. Založil deželni odbor kranjski. Tisk Miličev. 4°. XXXIX, XL, 388 + 466 + 224 str. Slovenski pravnik. VII. leto. 1891. (Glej: I. Časopisi.) V. Medicinska dela. VI. Filozofiška dela. VII. Pedagogiška dela. a) teoretsko-pedagogiške knjige: Gabršek Fran. Pedagogiki letnik; uredil. V. leto. 1891—1892. Izdalo in založilo „Pedagogiško društvo11 v Krškem. V Celji. Natisnil Dragotin Hribar. Vel. 8°. 236 str. (Cena 140 gld.) Gabršek Fran. Jezikovni pouk v ljudski šoli. I. Teoretični del; spisal. V Ljubljani, 1890. Natisnil R. Milic. 8°. 134 str. (Cena 80 kr.) Posebni odtisek iz „Pedagogiškega letnika11 za 1890. 1. B e z 1 a j J o s. Navod k poletnemu risanju in oblikoslovju. Metodična razprava za ljudske šole. V Ljubljani, i890. Natisnil R. Milic. 8°. (Cena 35 kr.) Posbeni odtisek iz „Pedagogiškega letnika11 za 1890. 1. b) šolski učbeniki: Funt ek Anton, c. kr. strokovni učitelj v Ljubljani. Obrtno spisje: sestavil. V Celji. 1891. Natisnil in založil Dragotin Hribar. 8°. 165 str. (Cena 80 kr.) Lendovšek Josef, k. k. Professor am Staatsgymnasium in Villach. Slovenisches Elementarbuch ftir Mittelschulen und Lehrerbildungsanstalten. K. k. Schulbucherverlag. Wien. 1890. 8°. 228 str. Močnik Fr. dr. vitez. Druga racunica za občne ljudske šole; spisal. (Tiskana brez premene kakor 1. 1890.) Na Dunaji 1891. C. kr. zaloga šolskih knjig. Natisnil Karol Gorišek na Dunaji. 8°. 55 str. (Cena 12 kr.) Orožen Fr., profesor na c. kr. učiteljišči v Ljubljani. Zemljepis za meščanske šole in višje razrede ljudskih šol; spisal. Prvi del. S 13 slikami. V Ljubljani, 1891. Tiskal in založil R. Milic. Praprotnik Andrej. Abecednik za slovenske ljudske šole; sestavil. Tretji natis. (Tiskal brez premene po izdanji od leta 1883.) V Ljubljani, 1891. Založil Matija Gerber. 8°. 78 str. (Cena 20 kr.) Razinger A. in Žumer A., ljudska učitelja. Abecednik za slovenske ljudske šole; sestavila. (Osmi nepremenjeni natis.) V Ljubljani, 1891. Tiskala in založila Kleinmayr & Bamberg. 8°. 80 str. (Cena 20 kr.) S ket dr. Jakob, c. kr. profesor. Slovenska čitanka za drugi razred srednjih šol; sestavil in izdal. II. V Celovcu, 1891. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. 8°. 200 str. (Cena 80 kr.) KerŠanslci katoliški nauk. (Tiskan brez premene kakor leta 1889.) Na Dunaji, 1891. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 8°. 170 str. (Cena 24 kr.) v) knjige za mladino: Cirilski. Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini; uredil in založil. V Ljubljani, 1891. Tiskala »Katoliška tiskarna11. Vel. 16°. 120 str. (Cena 30 kr.) Hrovat P. Flor en ti n. Spisi Krištofa Šmida. X. zvezek: »Ludovik, mladi izseljenec11; poslovenil. V Novem Mestu, 1891. 8°. 73 str. (Cena 30 kr.) — (Glej: II. Zborniki.) Kosi Anton, učitelj v Središči. Narodne legende za slovensko mladino; nabral, izdal in založil. III. svezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1891. m. 8°. 39 str. (Cena 16 kr.) Kr Žič Anton. Angeljcelc. Otrokom učitelj in prijatelj; izdal. VI. zvezek. V Ljubljani, 1891. Tiskala »Katoliška tiskarna11. 8°. 48 str. (Cena 10 kr.) Leban Janko, nadučitelj Šestdeset malih povestij za otroke. Poleg italijanskega izvirnika; spisal. V Ljubljani, 1891. Založil Janez Giontini. Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani. 8°. 44 str. (Cena 20 kr.) Miklavčič Janj a, učiteljica. Srce. Spisal Edmondo de Amicis. Z dovoljenjem pisateljevim; preložila. V Ljubljani, 1891. Založil Janez Giontini. V štirih zvezkih. 8°. Str. 82 + 68 + 65 + 89. (Cena posamičnim zvezkom 20 kr.) Planinski J. P. Zbirka ndrodnih pripovedek za mladino; spisal. I. zvezek. V Ljubljani, 1891. Založil J. Giontini. Tiskal J. R. Milic. 8". 69 str. (Cena 20 kr.) Tomšič Ivan, učitelj na c. kr. vadnici in okrajni šolski nadzornik v Ljubljani. Nazorni nauk za slovensko mladino. 150 barvanih podob za prvi pouk najvažnejših strupenih in pitomih rastlin; slovensko izdajo priredil. Druga knjiga. V Ljubljani, 1891. Založil in prodaja J. Giontini v Ljubljani. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. Folio. Wiest,haler Fr. Pesni Valentina Vodnika. Na svetlo dala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda11. (Glej: II. Zborniki.) Naše domače živali. (12 ličnih barvanih slik na trdem papirji.) Izdal J. Giontini. (Cena 70 kr.) (Knjiga je namenjena slovenskim otročičem, ki so branja še nezmožni.) Prirodopis v podobah. Živalstvo v 250 podobah v porabo pri nazornem nauku. Založil Karl Till v Ljubljani. Fol. 23 str. VIII. Filologiška dela in spisi iz književne zgodovine. Hrovat P. Ladislav. Pravila za pisavo. (Drugi natis z dodatki); spisal. Novo Mesto 1891. Založil P. Ladislav Hrovat. — Tiskal J. Krajec. 8°. 24 str. (Ta pravila za pisavo, obsezajoče nauk o enklitikah in besednem redu priobčena so bila vže 1867. 1. v izvestji novomeške gimnazije, a pisatelj je to svoje delce izdal v drugem natisku ter tudi nekoliko pomnožil svoje vzglede.) Marn J., Jezičnih. Knjiga Slovenska v XIX. veku. E.; spisal. XXIX. leto. V Ljubljani 1891. Natisnila in založila J. R. Miličeva tiskarna. Lex. 8°. 65 str. (Glej: II. Zborniki.) IX. Zgodovinska dela, životopisi, spominske knjige. S tarč Josip, kr. profesor višje realke v Zagrebu. Občna zgodovina za slovensko ljudstvo; spisal. Izdala in založila „Družba sv. Mohorja v Celovcu". XV. snopič. 1892. Tiskarna „Družbe sv. Mohorja v Celovcu". 8° 401 574 str. (Glej: II. Zborniki.) Vrhovec Ivan, c. kr. profesor. Zgodovina Novega Mesta ; spisal. V Ljubljani, 1891. Založila „Matica Slovenska". — Tiskala „Katoliška Tiskarna". 8". 308 str. in dodatek 8 str. (Cena 1 gld. 20 kr.) Žirovnik Janko, nadučitelj. Blaž Potočnik. Spomenica ob petindvajsetletnici čitalnice v Šent-Vidu pri Ljubljani; sestavil. V Ljubljani, 1891. Samozaložba. — Tisk „Kato-liške Tiskarne". 8°. 16 str. Lzvestja muzejskega društva za Kranjsko. Izdal društveni odbor. Prvi letnik. V Ljubljani, 1891. Založilo muzejsko društvo za Kranjsko. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 8°. 86 str. (Glej: II. Zborniki.) Pred 125. leti. Zanimivosti iz prve dobe c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Nabral in o priliki kmetijske in gozdarske razstave v Gorici svojim rojakom posvetil Ernest Klavžar. Tiskala Jlilarijanska Tiskarna" v Gorici 1891. 34 str. X. Starinarska dela. XI. Geografska, potopisna, narodopisna dela. Lapajne Ivan. Domoznanstvo kranjske vojvodine. Samozaložba. Natisnil J. R. Milic. V Ljubljani, 1890. (Knjižica obsega kratek zemljepis naše dežele z nekaterimi opombami o metodi domoznanskega pouka.) XII. Matematiška in astronomska dela. XIII. Prirodopisna, fizikalna, kemiška dela. Schreiner Henrik. Fizika ali nauk o prirodi s posebnim ozirom na potrebe kmetskega stanu; spisal. II. knjiga. O kemiji, s slikami. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1891. Natisnila tiskarnica „Družbe sv Mohorja" v Celovcu. 8°. 190 str. (Cena 60 kr.) XIV. Dela spadajoča v krog trgovine, obrta, indu- strije, rudarstva, arhitekture. Kunc Matija, krojaški mojster v Ljubljani. Toaleta. Nova učna metoda o prikrojevanji oblačil za dame. Za samo-pouk in za podlago pri šolskem pouku. S 6 tabelami, 40 izvirnimi uzorci in merilno tabelo; spisal in izdal. V Ljubljani, 1891. Samozaložba. — Tisk „Narodne Tiskarne". 40 str. (Cena 3 gl d.) XV. Dela, katerim je predmet ratarstvo, živinarstvo, sadjarstvo, gozdarstvo, domače gospodarstvo. Dolenc Rihard, vodja deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu. „ Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami'1, da jih trtna uš ne more uničiti. Po naročilu deželnega odbora Kranjskega; spisal. Drugi po najnovejših skušnjah popolneni natis V pojasnilo več slik. V Rudolfovem, 1891. Založil deželni odbor kranjski. — Natisnil Jan. Krajec. 8°. 54 str. (Cena 10 kr.) Blaclc-Rot ali črna rija (trtna bolezen). Objavilo c. kr. kmetijsko ministerstvo. Dunaj, 1891. Iz c. kr. dvorne in državne tiskarne. 8°. XVI. Vojaške knjige. Komelj Andrej pl. Sočebran, c. in kr. major v pokoju. Puška repetirka (Repetier-Gewehr) v prašanjih in odgovorih s slovarčkom cesarskim in kraljevim vojakom v pouk; spisal in založil. V Ljubljani, 1891. Tisek „N&rodne Tiskarne". 8". 40 stranij. (Cena 20 kr.) XVII. Leposlovna dela. Andrejevič Fran Zakrajški. Poezije. Zbirka liričnih pesem, fantazij, humorističnih balad, rapsodij, satir, pri-podob, basnij, prislovic, epigramov, balad in junaških pesem; zložil. V Gorici, 1891. Založil Anton Jeretič. Tiskal A. M. Obizzi. 144 str. B e d e n e k Jakob. Od pluga do lcrone. Zgodovinski roman iz minulega stoletja. Preprostemu narodu; spisal. V Ljubljani, 1891. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg 8°. 270 str. (Cena 1 gld. 50 kr.) B e d e n e k J. Revček Andrejček. Narodna igra s petjem v petih dejanjih: poslovenil. (Glej: II. zborniki.) Funte k Anton. Luci-, spisal. Celje, 1891. Tisek in založba Društvene tiskarne D. Hribar. 8°. 127 str. (Cena 70 kr.) Nevesekdo dr. 4000. Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha; napisal. Ponatis iz „Ljubljanskega Zvona'. V Ljubljani, 1891. Založil pisatelj. — Tisk ,Narodne Tiskarne'. Vel. 8°. 94 str. Samotar Peter. Drobiž; nabral. Na Dunaji, 1891. Založil in natisnil A. Keiss. 12J. 47 str. (Cena 50 kr.) Trstenjak Anton. Svetitiova lici. Igrokaz v treh činih; poslovenil. (Glej II. Zborniki.) Med knjigami in ljudmi. Češki spisal S. čech, preložil I. Skalar. — Doktor Holman. Božična povest. Ruski spisal M. Bojan, preložil I. J. Štefanov. Ponatis iz »Slovenskega Naroda11. V Ljubljani, 1891. Samozaložba. — Tisk »Narodne Tiskarne “. 12°. 145 str. (Oboje v jedni knjižici.) Dom in Svet. — (Glej: I. Časopisi.) Ljubljanski Zvon. — (Glej: I. Časopisi.) Vrtec. — (Glej: I. Časopisi.) Josipa Jurčiča zbrani spisi. — (Glej: II. Zborniki.) Levstikovi zbrani spisi. — (Glej: II. Zborniki.) Pegam in Lambergar. Povest. Spisal Dr. Fr. D. — (Glej: II. Zborniki.) Pesni Valentina Vodnika. — (Glej: II. Zborniki.) # Spisi Andrejčkovega Jožeta. (Glej: II. Zborniki.) XVIII. Umetniška dela. (Glasbena, slikarska dela.) Laharnar Janez. Gorske cvetlice. Slovenski napevi za čve-tero in petero mešanih glasov; zložil. Delo 4. Založil skladatelj. Tiskali J. Blaznikovi nasledniki. V Ljubljani, 1891. (Cena 50 kr.) Obseg: 1. Pozdrav; 2 Planinska roža; 3. Vesela tovaršija; 4. Moje ptičice; 5. Potoki tecite! 6. Srcu; 7. Gorska cvetlica. Leban Janko. Skladbe Avgusta Armina Lebana; uredil in založil. III. zvezek. (Cena 40 kr.) Vsebina: 1. Prisega; 2. Brodar; 3. Mojemu zavičaju; 4. Zadnji večer; 5. Vojak; 6. Venec vipavskih narodnih pesmij. N e d v e d Anton Glasbena Matica. Trije mešani zbori; uglasbil. Zvezek XXII. Založila in izdala „Glasbena Matica" v Ljubljani 1891. Natisnila Jos. Eberle in dr. na Dunaji. Vel. 8°. 9 str. Vsebina: 1. Naša zvezda; 2. Veseli pastir; 3. Vijolčin vonj. Nedved Anton. Glasbena Matica. Osem moških zborov, uglasbil. XXIII. zvezek. Založila in izdala „ Glasbena Matica" v Ljubljani 1891. Natisnila Jos. Eberle in drug. na Dunaji. Vel. 8°. 7 str. Vsebina: 1. Zastavenička (Kantata); 2. Ponočni pozdrav; 3. Ne zabi me; 4. Podoknica; 5. Ko gledam ti v oči; 6 Dekletu; 7. Nagrobna pesem; 8. Avstrija moja. Volarič H r. Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bas; uglasbil in velečastitemu gospodu Sim. Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu posvetil. Op 7. V Ljubljani. Lastna založba. Tiskali J. Blaznikovi nasledniki. (Cena 70 kr.) Vsebina: 1. Slovanska pesem; 2. Pogovor z domom; 3. Ne zveni mi; 4. Pomlad; B. Gospodov dan; 6. V noči; 7. Ljubav; 8. Na planine; 9. Poziv k petju. XIX. Knjige, za prosti narod koledarji, spisi prigodniki. Bedčnek J. Solnce in senca. Povest. Priprosterau narodu v poduk in zabavo; spisal. (Glej: II. Zborniki.) Funtek Anton. Kako je izginil gozd. Povest. Spisal Hans Hopfen; preložil. V Ljubljani, 1891. Založil Jan. Giontini. Tiskala Kleimayr & Bamberg v Ljubljani. 8°. 56 str. (Cena 20 kr.) Knjižici je pridejana zanimiva razpravica »Varujte gozde!“ katero je bil napisal Ivan Šubic za Koledar Družbe sv. Mohorja 1888, leta. Kalan Andrej. Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo; sestavil in uredil. Ponatis iz „Domoljuba“. I. zvezek. V Ljubljani, 1891. Samozaložba. Tisk „Katoliške Tiskarne, 118 str. (Cena 20 kr.) Kalan Andrej, urednik „Domoljuba“. Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo; zbral in uredil. Ponatis iz „Domoljuba“. II. zvezek. V Ljubljani, 1891. Založba tiskovnega društva Tisek »Katoliške Tiskarne11. 120 str. (Cena 20 kr.) Tkalec Ivan. Tiun-Lin, kitajski pomorski razbojnik. Iz nemškega prosto poslovenil. V Ljubljani. Založil Janez Giontini. 1891. 8°. 75 str. (Cena 20 kr.) Hirianda bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti. Podučna povest za stare in mlade. Po Krištofu Šmidu poslovenjena. Četrti natis. V Ljubljani, 1891. Založil Janez Giontini. Tiskal R. Milic v Ljubljani. 8°. 86 str. (Cena 20 kr. Slovenske Večernice za pouk in kratek čas. Izdala in založila „Družba sv. Mohorja" v Celovcu. Pet in štirideseti zvezek. Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva. 1891. Natisnila tiskarna „Družbe sv. Mohorja" v Celovcu. 8°. 143 str. (Cena 40 kr.) Naš dom. Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimosti itd. Zbira J. L. K. I. snopič. Celje, 1891. Natisnil in založil Dragotin Hribar, društvena tiskarna v Celji. 12°. 48 str. (Cena 20 kr.) Sveta grofinja Genovefa. Mična in ganljiva povedka. Sedmi natis. V Ljubljani, 1891. Založil Janez Giontini. Tiskarna R, Miličeva v Ljubljani. 8°. 48 str. (Cena 16 kr.) Dijaški koledar za prestopno leto 1892. I. letnik. Izdala in založila „Narodna Tiskarna". V Ljubljani, 1891. Tisk Narodne Tiskarne". 8°. 111 str. (S podobo Miklošičevo.) Cena 80 kr. Ilustrovan narodni koledar za prestopno leto 1892. Uredil in izdal Dragotin Hribar. V Celji, 1891, Tiskal in založil Dragotin Hribar. 4°. 74 str. (Cena 45 kr.) Iz vsebine: Poleg navadnega kalendarija so na kratko opisani: Josip Marn, Jurij Šubic, dr. Fr. Celestin in Matija Majar (s slikami). Koledar „Družbe sv. Mohorja" za prestopno leto 1892. Na svitlo dala in založila „Družba sv. Mohorja" v Celovcu. V Celovcu 1891. Tiskarna družbe sv. Mohorja. 4°. 144 + 95 str. (Cena (JO kr.) Koledar‘katoliškega tiskovnega društva v Ljubljani za leto 1892. Namenjen zlasti slovenski duhovščini. Četrti letnik. V Ljubljani, 1891. Izdalo in založilo „Katoliško tiskovno društvo". Tiskala „Katoliška Tiskarna". 16°. (Cena 1 gld. 20 kr.) Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1892 s popolnim imenikom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1891/92. VI. leto. Izdal in uredil Mihael J. Nerat, nadučitelj in urednik Popotnikov v Mariboru Celje. Tiskal in založil Dragotin Hribar. 8°. 190 stranij. (Cena 1 gld.) Velika Pratika za prestopno leto 1892., ki ima 366 dni. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. (Cena 15 kr.) Vsebina: Navadnikalendarij. — Sejmi. — Nadvojvoda Karol Ludovik. — Dr. Josip Poklukar. — Dr. Mihael Napotnik, knezo-Skof lavantinski. — Deželnobranska vojašnica. — Pogovor pod lipo. -- Mnogovrstne gospodarske skušnje. — Naznanila. Mala pratika za prestopno leto 1892., ki ima 366 dni. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. (Cena 13 kr.) Slovenska pratika za navadno leto 1892., ki ima 366 dni. V Ljubljani. Tiskala in založila Kleinmavr & Bamberg. 16°. (Cena 13 kr.) Stenski koledar za prestopno leto 1892 v štirih barvah, na trdem prilepku izdala in tiskala „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. (Cena 25 kr.) Skladni koledar (Block-Kalender) za prestopno leto 1892. navajajoč katol., protest, in grško-ruske svetnike, praznike na Avstrijskem in žrebanja avstro-ogrskih srečk. Izdala „Na-rodna Tiskarna'1 v Ljubljani. (Cena 50 kr.) To je prvi koledar te vrste v slovenskem jeziku. Viseča pratika za leto 1892. V Rudolfovem. Tiskal in založil J. Krajec. XX. Različne tiskovine. Glavna in dodana pravila slovenske, rimsko-katoliške podporne družbe sv. Jožefa v Calume-tu (Michigan, Amerika). Tretji natis. Priredil Franjo Šetina, učitelj v Črnomlji. Založila družba. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem 1891. 15 str0. Deseto letno poročilo deške meščanske šole v Krškem. Koncem šolskega leta 1890/91. (Na čelu poročila je J. Lapajnetov spis „Valvazor in Dolenjsko pred 200 leti“.) Letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na konci šolskega leta 1890/91. Založila I. mestna deška ljudska šola v Ljubljani. Tiskarna R. Miličeva. 8°. 27 str. Letno poročilo II. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na konci šolskega leta 1890/91. Založila II. mestna petrazredna deška ljudska šola v Ljubljani. Tiskarna R. Miličeva. 8°. IG str. Letno poročilo mestne osemrazredne dekliške ljudske šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na konci šolskega leta 1890/91. Založila osemrazredna mestna dekliška ljudska šola v Ljubljani. Tiskarna R. Miličeva. 8°. 16 str. Letno poročilo štirirazredne deške ljudske šole v Novem Mestu koncem šolskega leta 1890/91. Letno poročilo c. kr. rudniške ljudske šole v Idriji. Izdalo šolsko vodstvo koncem šolskega leta 1890/91. Založila c. kr. rudniška direkcija v Idriji. Tiskarna R. Miličeva v Ljubljani. 8°. 20 str. Letno poročilo Franc-Jožefo ve ljudske šole v Črnomlji koncem šolskega leta 1890/91. Letno poročilo štirirazredne deške, trirazredne dekliške in obrtne nadaljevalne šole v Kranji koncem šolskega leta 1890/91. Letno poročilo štirirazredne deške ljudske in obrtno-nadaljevalne šole v Kamniku koncem šolskega leta 1890/91. Letno poročilo trirazredne dekliške ljudske šole nekaj s pcjlu-dnevnim, nekaj s celodnevnim poukom v Kamniku o koncu šolskega leta 1890/91. Založil krajni šolski svet. Tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. 8°. 8 str. Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in obrtne nadaljevalne šole v Krškem. Izdalo šolsko voditeljstvo na konci šolskega leta 1890/91. Založil krajni šolski svčt v Krškem. Tisk »Društvene tiskarne11 D. Hribar v Celji. 8°. 20 str. Letno poročilo štirirazredne deške šole v Škofji Loki koncem šolskega leta 1890/91. (Na čelu ima spis: »Nekoliko črtic iz zgodovine škofjeloške deške šole. Spisal Frid. Kramar.) Letno poročilo trirazredne ljudske šole v Mengši koncem šolskega leta 1890/91. Ima na čelu zgodovinski spis: »Sv. Notburga v Grobljah11. Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Metliki koncem šolskega leta 1890/91. Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Postojini koncem šolskega leta 1890/91. Letno poročilo narodnih šol v ljutomerskem glavarstvu o šolskem letu 1890/91. Letopis »N&rodne Čitalnice" v Ljubljani začetkom leta 1891. Založila »N&rodna Čitalnica11. Tisk J. Blaznikov. 8°. 26 str. Vestnik šolske družbe so. Cirila in Metoda. V. Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani, 1891. Tiskala »Katoliška Tiskarna"-m. 8°. 56 str. 111 n 11 m 1111 itt VC) aniiiiminiiuiuuj >J,{, >■/- Letopis „Matice Slovenske44. Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar. I. Poročilo o delovanji „Matice Slovenske" v dobi od 1. okt. 1891 do 31. okt. 1892. 90. odborova seja, v sredo dnč 25. novembra 1891. Navzočni: Gg. J. Marn (predsednik); A. Barlel, P. Grasselli, dr. A. Jarc, A. Koblar, A Kriič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, M. Pleterinik, dr. L. Požar, A. Praprotnik, S. Rutar, A. Senekovič, dr. J. Stari, 1. Šubic, J. Šaman, dr. I. Taviar, I. Tomšič, I. Varni, Fr. Wiesthaler, A. Zupančič in V. Zupančič (odborniki); E. Lah (zapisnikar). Skupaj 23. Zapisnik o 89. odborovi seji, ki sta ga pregledala prof. A. Bartel in S. Rutar, ktera bosta overovatelja tudi današnjemu, se odobri brez ugovora. Na ogled je zapisnik o seji književnega odseka, ki seje zbral v posvetovanje v soboto ‘21. dan novembra. Predsednik se spominja v toplih besedah pokojnega odbornika, blagajnika in hišnega upravitelja Luke Robiča, kte-remu je poklonilo društvo venec s trakovi in čegar pogreba, dncS 10. avgusta, se je udeležilo veliko odbornikov in društve-nikov „Mat. SIov.u Zahvaljuje se gospodom, ki so se v imenu društva udeležili Bleiweisove slavnosti v Ljubljani, dne 12. julija, in Potočnikove slavnosti v Št. Vidu, dnt§ 4. oktobra — Dalje se spominja pokojnega Kotnika ml., umrlega 2. avgusta letos, ki je društvu volil v svoji oporoki znatno svoto 1000 gld. — Dnd 27. septembra se je vršila v Krapini Gajem slavnost, pri kateri je obljubil bil v imenu Matice navzočen biti g. I. Hribar. — Konečno čestita govornik večletnemu odborniku, g. A Kržiču, k njegovi novi službi in nekaterim odličnim gospodom k nji- hovemu godu soglasno s pričujočimi odborniki »Matice Slovenske". Letošnjim društvenim knjigam, ki se razpošljejo le na one društvenike, kateri so letnino poravnali, določijo se založne cene, in sicer: 1.) Letopisu za 1. 1891; uredil prof. A. Bartel, po 1 gld. 20 kr ; 2.) Zgodovini „Novega Mesta“, spisal prof. I. Vrhovec, po 1 gld. 20 kr.; 3.) „Pegamu in Lambergarju11 (povest), spisal dr. Fr. D., po 60 kr. Odobri se nagrade pisateljem in korektorjem letošnjih knjig, večinoma po dotičnih nasvetih književnega odseka. Glede društvenih knjig za prihodnje leto se sklene, da izda Matica zopet tri, in sicer: 1.) Letopis za l. 1892. Urednik mu bo zopet prof. A. Bartel; oblika in sestava, kakor doslej običajna 2.) Goriška, splošni opis; spisal prof. S. Rutar. 3.) Gledč tretje knjige, ktere tvarina je Matici že na razpolaganje in ktera ima iziti kot VII. zvezek »Zabavne knjižnice1, se imajo zvršiti še konečni dogovori. Obširnejše poročilo o založnih knjigah, pri kterili Matica nima posebne sreče, se vzame po daljšem ra/govoru na znanje in se določijo koraki, ktere je v tej zadevi storiti na društveno korist. Prošnji ravnateljstva c. kr. višje realke, Matica naj bi podarila ondotni dijaški knjižnici več založnih knjig, večinoma iz novejše dobe, se ima primerno ustreči, kakor nasvetuje književni odsek. Tiskarniški računi odobre se brez ugovora; istotako ne-ktere bistvene poprave v hiši in pa odpoved neki hišni stranki za mesec februvarij 1892. leta. Nameravane ali pa že izvršene spremembe v poverjeništvu iz zadnje dobe (Št. Peter na Krasu, Ziljska dolina, Pazin, Logatec, Ribnica, Št. Lenart v Slov. Goricah, Črni Vrh pri Idriji in Sevnica) se vzemO na znanje. Prošnje za podaritev založnih knjig so se reševale po starem v Matici veljavnem običaji in društvu so dohajala na to od dotičnih obdarovancev primerna zahvalna pisma. Na podlagi razpisa častnega darila iz obrestij Jurčič-Tomšičeve ustanove za literarne namene je prejela Matica izvirno povest, ki se nahaja sedaj v rokah presojevalcev. Več društev, s kterimi je Matica v literarni zvezi, je poslalo Matici v zadnji dobi svoje pojave. Matica bo odgovorila s tem, da jim pošlje tudi svoje društvene knjige v za-menjo. Knjižnica se je pomnožila od zadnje seje za 77 knjig, zvezkov in časopisov. Dobila jih je 34 vsled daril, 43 po za-raenji. Glede jezika jih je 41 ruskih, 13 slovenskih, 7 nemških, (» čeških, po 3 srbske in hrvaške, po 1 sorbska, bolgarska, latinska in angleška. Darovalcem se je poslala iz predsed-ništ,va, kjer je bilo primerno ali potrebno, spodobna zahvala. Od zadnje seje je pristopilo društvu vnovič ali pa na novo 77 udov, in sicer 1 (izmed letnikov) kot ustanovnik in 7G letnikov. Za letos je plačalo udnino doslej 1721 letnikov. 91. odborova seja, v sredo 9. marcija 1892. 1 Navzočni: Gg. J. Marn (.predsednik); A. Bartel, dr. H. Dolenec, P. Grasselli, dr. A. Jarc, A. Koblar, A. Kr žic, dr. Fr. Lampe, Fr. Levec, M.Pleteršnik, dr. J j. Požar, S. ltutar, A. Senekovič, dr. J. Stari1, F. Stegnar, 1. Šubic, dr. J. Tavlar, I. Tomšič, J. Vavrft, Fr. 1 Viesthaler, A. Zupančič in V. Zupančič (odborniki); K. Lah (zapisnikar). Skupaj 23 Zapisnik o 90. odborovi seji, ki sta ga pregledala profesorja Bartel in Rutar, ktera bosta ovorovatelja tudi današnjemu, se odobri brez ugovora. Na ogled je zapisnik o seji gospodarskega in pa književnega odseka, ktera sta se zbrala v posvetovanje dne 20. janu-varija in pa dne 5. marcija. Predsednik pove, da so mu došla nektera voščila Mati čarjev o knjigah lanskih in letošnjih; dalje omeni zahvalo slikarja Romana Fekonje, čegar Miklošičevo sliko je po Matičinem posredovanji kupil deželni odbor za muzej. Na znanje se vzame poročilo gospodarskega odseka o spremembah pri hišnih strankah in pa o računih zadnje dobe. Isti odsek se tudi pooblasti, ukreniti potrebno glede točnejše postrežbe v hiši. G led6 letošnjih društvenih knjig se zjedini odbor za sledeči sklep. Matica izda letos troje društvenih knjig, in sicer: 1.) Letopis zal. 1892. Urednik prof. A. Bartel. Oblika in sestava, kot doslej običajna. Knjiga izide v „ Narodni tiskarni “. 2.) Goriška; sestavil prof. S. Rutar. Knjiga izide pri Miliču. 3.) „Z ognjem in mečem'1, povest; prevel iz poljščine po Sienkiewic,zu M. M. I. in II. del. Knjiga izide z ilustracijami v sloveči tiskarni F. Šimačkovi v Pragi — Odbor si je v svesti, da bode ta knjiga, krasno opravljena, Matičarjem jako po godu. — Prvih dveh knjig se bo tiskalo po 2500, zadnje pa 2700 iztisov. — Obseg vseh treh knjig je preračunjen na 55 tiskovnih pol. Kot založno knjigo izda Matica letos Bezenškovo „Slo-vensko stenografijo“ v II natisu. Rokopis je že gotov in se nahaja v rokah presojevalcev v Pragi. Knjiga, ki ima postati šolska za pouk v stenografiji na srednjih šolah, izide, kakor I. natis, pri Albrechtu v Zagrebu; preračunjena je na 6—7 tiskovnih pol. Prirodopisa rastlinstva Pokorny- Tuškovega Matica ne bo več v tretjič izdajala in zalagala, ker ne pripuščajo tega dru- štvene denarne razmere. Predstojništva šolska se hočejo pogoditi z drugim založnikom, ki naj bi knjigo morebiti izdal z deželno podporo. Zamudne člane, ki se z udnino oglašajo še le potem, ko so knjige že razposlane, je napotiti gled6 knjig na knjigo-tržce. Po § 3. društvenih pravil imajo knjige dotičnega leta zagotovljene le oni, ki redno v prvi polovici leta odrajtujejo svojo udnino. Poverjeniki ne morejo v jedno mer in vsacega posebej opominjati; torej naj društveniki sami njim pošiljajo udnino pravočasno. Na podlagi razpisa častnega darila iz obresti Jurčič-Tomšičeve ustanove za literarne namene je odbor prejel povest pod naslovom „Dudka“. Zaslišavši oceno presojevalcev je pa predsedništvo povest vrnilo, ker ni ustrezala zahtevam. — Druga povest „Mešetar“, ktero je odbor lani vrnil pisatelju, da jo nekoliko preosnuje in popravi, se doslej Matici ni še predložila. Nove poverjenike sta dobila Črni Vrh in Št. Lenart v Slov. Goricah. Izpraznjene so Konjice in Trebnje vsled smrti dekanov poverjenikov: Mikuša in Freliha. Več prošenj za založne knjige v zadnji dobi je bilo iz pred-sedništva po starem, veljavnem običaji rešenih; Matica je prejela od obdarovancev tudi več zahvalnih pisem. Russelovi knjigotržnici v Miinstru se je poslalo iz pred-sedništva za njen katalog nekaj pojasnil glede Matičinih društvenih knjig. Knjižnica je narastla v zadnji dobi za 98 knjig, zvezkov in časopisov; 31 vsled daril in 67 po zamenji; po jeziku pa največ slovenskih, čeških in ruskih. Matica je izgubila v zadnji dobi vsled smrti 5 ustanov-nikov in več zaslužnih letnikov. — Za lansko leto je plačalo letnino 1747 članov, za letos doslej 359. Od zadnje seje je pristopil društvu 1 ustanovnik in 28 letnikov. XXVII. redni veliki zbor, v sredo dnš 22 junija 1892. 1. Navzočnih krog 60 društvenikov; predseduje prof.Mam. Predsednik otvori zborovanje, pove, da predseduje v sedmič, in naznani sklepčnost. V svojem ogovoru primerja društveno življenje z življenjem posameznega človeka; v obeh se vrstita solnčna in senčnata stran. Tudi Matica ima svoje senčnate in solnčne strani. Lanskemu „Letopisu“ se je očitalo, da je v njem preveč jezikoslovne tvarine; letos hoče biti to boljše. „Zgodovini Novega Mesta“ se je reklo, da je preveč krajevna in da ugaja le Dolenjcem. Letos priobči Matica opis „Goriške“ kot prvi zvezek opisoy slovenskih pokrajin sploh; torej bo tudi tu boljše. Povest »Pegam in Lombergar“ je bila prav primerna in je društvenikom tudi prav dobro došla. — Grajati mu je dostikrat nedostojno kritiko na jezikoslovnem polji (navede več prav primernih slučajev), priporoča več zmernosti in dostojnosti, vzlasti ne gre kar nepremišljeno napadati in v javnosti smešiti gospodov v literaturi zaslužnih, kteri so v višjih službah. Društvo nima sreče z založnimi knjigami, posebno s šolskimi. Tudi je hotela Matica postreči letos z zabavno knjigo s slikami, da preseneti društvenike, pa bo morebiti presenečena sama. — V gospodarstvu ima društvo nesrečo, pa brez lastne krivde (brivec, ekvivalent). V sedanjem času, ko se vse nekako meša, bi nam prav dobro došla „Logi/ca slovenska"; žal da je gospodu, ki je sestavil „Vvod v modro-slovje“ in „Dušeslovje“, ne bo mogoče Matici podati do 1. 1894, ker je obložen s sedmimi drugimi bremeni. — Pohvali se z odborniki, kteri so ga vsigdar radovoljno podpirali in marljivo v seje zahajali, kakor je razvidno iz poročil o društvenega odbora sejah, kar je na čast Matici, pa tudi odbornikom. — Matica napreduje v knjigah: veliko jih je že popolnoma razpe-čanih, nekaj že skoro popolnoma. Matica napreduje v drušnikih ; vsako leto jih priraste društvu 100—150, kar sicer ni ravno posebno veliko, pa vendar dobro. Matica napreduje pri poverjenikih; snujejo se nova poverjeništva, presnavljajo stara. Ne-kteri poverjeniki so zelo marljivi in še celo iz svojega zakla-dajo. Da se Gorotan giblje, kaže se tudi pri Matici. Volitve se leto za letom udeleži več društvenikov in so še precej jednotne. Mesto pokojnega Robiča je dobilo društvo za blagajnika spretnega veščaka, ki je sam hišni posestnik. Toda ravno o početku svojega poslovanja ima težavno stališče, ktero se bo dalo sčasoma že olajšati. Tudi pravdni zastopnik ima v zadnjem času težko nalogo, toda upajmo, da jo s pomočjo gospodarskega odseka ugodno reši. Matica je postala vsled sklepa izvanredne odborove seje, dne 4. aprila t. 1., pogojni dedič po Anionu Knezu. Upajmo, da to ne bo kamen na grob pokojnikov, marveč, da bodo knjige, ktere izidejo iz te ustanove, spomenčice, ktere bodo na čast njegovemu imenu in v korist slovenskemu ljudstvu. Pohvali se s tajnikom, kteri vkljub obilemu drugemu poslu tudi pri Matici stori več, kakor je njegova dolžnost. Zahvali se presojevalcem društvenih računov, ki že več let zaporedoma in tako radovoljno opravljajo ta posel. Odobri se računski sklep za l. 1891 brez ugovora. Čitanje se opusti, ker je bil na ogled v pisarni in ga imajo zborniki tiskanega v rokah. Po nasvetu člana dr. viteza Bleiiveisa potrdi zbor z vskli-kom tudi za tekoče leto kot presojevalce društvenih računov sedanje presojevalce: gg. Ferd. Bradaško, G. Pirca in Drag. Žagarja. Odobri se proračun za l. 1893. brez ugovora. Citanje se iz istih razlogov opusti, kakor čitanje računskega sklepa. Pri razpravi o ostalih računih predlaga predsednik, da se zanaprej opušča pridevek „ptiij“; naj se marveč reče „Račun o narodnih ustanovah11 ter naj se tu vpoštevata „ Jurčič -Tomšičeva" in „Anton Knezova“. Zaklad za dr. Coste spomenik naj se pa prenese iz tega računa v račun o depozitih. — Blagajnik dr. Stare podpira ta predlog, ki se pri glasovanji soglasno sprejme. Tajnik prečita svoje poročilo o društvenem in odborovem delovanji v XXVII. dobi od 1. junija 1891. do 31. maja 1892. leta. Poročilo govori o osebnih premembah v upravništvu, o odborovih in odsekovih sejah, o lanskih in letošnjih društvenih in o založnih knjigah, o računskih in gospodarskih zadevah, o poverjenikih in društvenikih, o knjižnici in književni zalogi, o spominskih slavnostih, o volilih in ustanovah, o odličnejših pokojnikih in o umrlih društvenikih sploh. (Poročilo se odobri brez ugovora). Po prečitanem poročilu pozove predsednik zbornike, da vstavši izrazijo svoje sožalje. (Se zgodi). Izvrši se dopolnilna volitev v odbor. Skrutinij prevzemu gg. Stegnar, Tavčar in tajnik. Izid je sledeč. Oddanih je bilo 452 veljavnih glasovnic, oziroma glasov; nadpolovična večina znaša torej 227 glasov. Prejeli so gg. dr. A. Jarc, I. Majciger, M. Pleteršnik, dr. J. Sket in dr. J. Zupanec po 452 glasov; A. Bartel 451, dr. I. Janežič 449, I. Vilhar 448, V. Zupančič 447, Fr. Šuklje 445 in A. Senekovič 444 glasov, ter so tedaj izvoljeni po § 12. dr. pravil v odbor „Matice Slovenske11 za dobo štirih let. — Razun njih so prejeli še gg. dr. I. Šušteršič 3 glasove, Gogola, Jesenko in dr. Mahnič po 2, Flis 1 glas. — Po končanem zborovanji je prejelo predsedništvo še dvoje glasovnic s 13 glasovi za priporočane kandidate. Župan Grasselli poroča v imenu upravnega odbora o posebnem predlogu. Razlaga namen društva, kterega je Matica izvrstno dosezala, tako, da so bile že v prvih letih društvenega obstanka trditve zlobnih ust, ktere so se nanašale na domače slovstvo, neresnične in so sedaj še tem bolj neosnovane. Slovstvo je napredovalo po količini in po kakovosti, napredovalo je v vseh strokah. Na znanstvenem polji so še vedno težkoče, v prvi vrsti zaradi terminologije, ki je pomanjkljiva. Tudi tu napredujemo, toda treba še veliko dela in truda. Sosebno na pravnem in upravnem polji so razmere še vedno žalostne. Po zakonih je sicer zajamčena ravno-pravnost. Po uradih se pa še vedno kažejo težave; opravi- čenih pritožb je ogromno. Društvo pravniško si je stavilo hvaležno in težavno nalogo, sestaviti slovensko pravniško terminologijo. Naloga je lepa, gradiva ogromno. Kdor pregleduje deželne zakonike od 1. 1881. sem in jih primerja s prejšnjimi, našel bo velik razloček. Svoje dni se je tiskalo slovensko besedilo le tako zaradi lepšega, jezikoslovne snovi je bilo v njem zelo malo. Sedaj sta kodifikacija in jezik uzorna. Naša Matica ima dolžnost slovstvo podpirati in na one može, kteri imajo za slovstvo zasluge, opozarjati. Da je temu tako, to je glavna zasluga našega deželnega predsednika, g. barona Winklerja. To je napotilo odbor, da zbor opozori nanj, ki v Matici ni tujec. Bil je med njenimi prvimi ustanovniki in prvih 12 let njen odbornik. Obljubil je, ako mu bo zdravje pripuščalo, od svojega zdravega in premišljenega sadu (že 1. 1801. je delal na to in dognal, da se je v Gorici pri deželnem odboru vpeljala slovenščina) podati o priliki tudi še kaj Matici. — Zbor torej pripoznaj zasluge barona A. Winklerja in ga voli v pripoznanje častnim elanom; odbor je pa pooblastiti, da mu to izvolitev pristojno naznani. Predsednik podpira ta predlog in povdarja, kako je predsednik po očetovsko skrbel za deželo skoz več kakor 12 let. Znano je, kako je pod njim napredovalo naše slovstvo, vzlasti naše šolstvo. Da tega ne izve še le iz časopisov, bil je že včeraj osebno pri njem, in vest, da ga namerava Matica odlikovati, ga je vidno razveselila. Prosim, ako ste za ta predlog, vstanite. (Se zgodi). Ker se nihče več ne oglasi k besedi, povabi predsednik odbornike v sejo, ktera bo, kakor je bilo po časopisih že razglašeno, takoj jutri ob šestih pri Matici, in zaključi zbor ob šestih popoludne, zahvalivši se za mnogobrojno udeležbo zbornikom, g. županu pa posebej še za prepustitev mestne dvorane. 92. odborova seja, v četrtek 23. junija 1892. Navzočni: Gg. J. Marn (predsednik); dr. H. Dolenec, P. Grasselli, dr. J. Lesar, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, A. Praprotnik, S. Rutar, A. Senekovič, dr. J. S tarč, I. Šubic, I. Tomšič, 1. Vavrii, Fr. Wiesthaler, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki); E. Lah (zapisnikar). Skupaj 17. Predsednik pozdravi pričujoče, naznani, da so nekteri gospodje zadržani po svojih opravilih, in pove, da se je odbor danes sošel v konstituiranje in v ta namen, da reši in potrdi več predmetov, kteri so bili na razgovoru v sobotnem posvetovanji, in to, kar se je vršilo od zadnje redne odborove seje. Današnjemu zapisniku bodita overovatelja odbornika dr. Lesar in dr. Požar. V soboto se je bilo zbralo v razgovor 20 gospodov. Potrdili so najpoprej tajnikovo poročilo o društvenem delovanji v preteklem letu, ktero se je podalo v odborovem imenu občnemu zboru. Po predsednikovem nasvetu sprejel se je soglasno predlog, da je g. deželnega predsednika barona Winklerja voliti častnim članom društvenim, in odbral se je kot odborov poročevalec v zboru podpredsednik, župan Grasselli. — V upravni odbor »Narodnega Doma“ se na mesto umrlega blagajnika L Robiča izvoli kot Matičin zastopnik ravnatelj I. Šubic. — Ponudba, da se za Matico naroči slika A. Knezova, se sprejme in se ima izvršiti iz ustanove, kedar se jej izroči v last — Ponudba, naj Matica založi „Slovnico o Volapuku“, se dene ad acta; istotako poslani pouk o rabi glagolski v slovenščini. Prelagatelju neke šolske knjige sklene se na njegovo dotično zahtevo odmeriti nagrado, kakoršno določa za tako delo opravilni red. Glede tretje letošnje društvene knjige naroči se predsedništvu, naj ukrene, kar je z ozirom na nujnost neogibno potrebno. Vabilu odbora za prireditev geografske razstave v Moskvi, julija in avgusta letos, Matica naj bi posredovala, da bi bile ondi tudi slovenske pokrajine primerno zastopane, sklene se odbor odzvati ter voli v ta namen posebni odsek, kteremu bodi naloga, storiti v tej zadevi, kolikor je pri naših razmerah mogoče. Nekaj zaostalih dolgov sklene se po pravdnem zastopniku na podlagi uradnih podatkov in pojasnil sodnijsko izterjati. Nameravana II. izdaja „Slovenske stenografije“ se ima s tem pospešiti, da pisatelj sam presojevalce dotičnega rokopisa opo-zori# na nujnost. Preide se na konstituiranje. Predsedništvo prevzame starosta g. dr. Jernej Zupanec, kteri povpraša, želi li kdo besede. Po predlogu ravnatelja Senekoviča se izvolijo sedanji predsednik in oba podpredsednika z vsklikom vnovič. Predsednik se zahvali za zaupanje, izjavlja, da po odklonjenih nekterih pomislekih izvolitev sprejme, prosi pa odbornikov prijazne in čvrste pomoči, kakor doslej, in predlaga, da odbor potrdi tudi vse ostale upravitelje. Le mesto g. Praprotnika, kteremu naj se zaradi njegove bolehnosti prizanaša s posebnimi opravili v Matici, izvoli naj se kot drugi ključar novi odbornik g. dr. Janežič. Odbor soglasno pritrdi temu nasvetu. Na to se odbor posvetuje o diplomi, ktera naj se novo-izbranemu častnemu članu o svojem času primerno izroči. V ta namen se voli posebni odsek. Zapisnikar poroča o došlih kurentnih dopisih in pove, kako so bili rešeni. Nove poverjenike so dobili ali jih imajo dobiti: Zgornji Rož, Komen, Konjice in Ziljska dolina spodnja. — Knjižnici je prirastlo od zadnje odborove seje 89 knjig, zvezkov in časopisov, največ ruskih, slovenskih in čeških, nekaj pa tudi sicer slovanskih, nemških, angleških in latinskih; 58 od društev, s kterimi je Matica v književni zvezi, v zamenjo, 31 pa vsled daril. — Za lansko leto je vplačalo udnino 1754 letnih društvenikov, za letošnje doslej 937. Od zadnje odborove seje je pristopilo Matici 81 letnikov in 1 ustanovnik (izmed letnikov). Ravnatelj Senekovič opozori na to, da se bo po novem učnem načrtu rabila botanika že pri pouku v I. razredu, da bo torej treba veliko več knjig. Predsednik opazi na to, da se bode dalo to doseči le po časnikih, morebiti tudi po dijakih, kterim naj bi se dalo pred odhodom kako naročilo. Odbornik dr. Požar priporoča naposled še skrb za tretjo zabavno knjigo in predsedništvo obljubi o potrebi poprašati gospodov odbornikov po okrožnici, ali pa povabiti jih še v skupno posvetovanje. Na to se odbor poslovi. Društveni predsednik, prečastiti gospod kanonik Josip Marn, je bil po 351etnem marljivem in pohvaljenem službovanji tekom velikih počitnic na lastno prošnjo kot profesor umirovljen. Nj. Veličanstvo mu je v priznanje mnogobrojnih zaslug podelilo o tej priliki vitežki križ Franc Josipovega reda. — Močno je obradostila ta zaslužena odlika slovensko razumništvo sploh in »Matico Slovensko1* še posebej, ker je bilo ž njo počeščeno tudi društvo. Posebna deputacija odborova se je predsedniku zategadelj poklonila dne 14. septembra, čestitajoč in proseč, naj bi tudi v prihodnje svoje krepke pomoči ne odtezal društvu kot vrl in uzoren predsednik, čemur je slavljenec rad pritrdil z zagotovilom, da bo vedno rad delal v društveno korist, kolikor bodo pripuščale njegove skromne moči. Lepo število odbornikov in članov sicer se je udeležilo tudi praznika slovesne izročitve križca na dan godu Nj. Veličanstva v tukajšnji višji gimnaziji, da se, večinoma njegovi učenci, s svojim preljubljenim profesorjem skupaj veselč. — Bog nam ohrani predsednika še mnogo let čilega, zdravega in krepkega: društvu v čast in korist, domovini v ponos, mladini kot uzor in v posnemo! Tekoče šterilo ii. Računsko vseli dohodkov in stroškov „Matice Slovenske" za Dohodki V gotovini V obligacijah po kurzni vrednosti posebej skupaj gld. kr. j gld. kr. gld. kr. — — 3433 66‘/J 10963 — 30B 3343 — 3648 — — — 760 336 06 — — — 300 — 1396 06 — — — — 2429 48 — 245 24 — — 866 27 — — — — 4 38 261 — — 12023 097, 11224 — — 6371 427, — — 5651 67 11224 Opombe :L Imetek koncem leta 1890 2 Doneski društvenikov j a) ustanovnih . . b) letnih .... 3l Obresti, in sicer: a) od obligacij h) od gotovine c) od intabuliranega kapitala . . . Dohodki hiše . . . Skupilo od književne loge................ Darila in volila . . Razni.................. Prirastek na kurzni vrednosti obligacij koncem leta 1891 . . . Skupaj . ako se odštejejo stroški ostane imetka . . . K št. 4 : Najemščina od prostorov, ki jih rabi društvo zase, v tej svoti ni zapopadena. Potrositi so jo smolo: k št. 2b) 3343 — k št. Sabo) 1390-06 k št. d) 2129-48 k št. 5) 245 24 k št. 7) 4-38 skupaj 7418'IG potrosilo se je pa . 0371-42 1/2 toroj manj 1040-73 l/.j Tekoče iterilo poročilo. XXV1J. društveno Jeto od 1. jan. do 31. dec. 1891. leta Stroški V gotovini skupaj gld. | kr. gld. kr, Opombe 1 Upravni stroški, in sicer a) tajniku .... b) blagajniku . . . c) pisarni Izdavanje knjig, in sicer a) pisateljem in korek torjem . . . b) tiskarnam . . . c) vezava in ekspedicija Hišni stroški, in sicer: a) davki, gostaščina in vodarina . . . . b) poprave in druge hišne potrebe . . Razni stroški . . . . Skupaj . . . 1351 95 237521 400j — 600 — 15 -157 98 1055I221/, 352163 772 4127 1407 63 K št. 1 b): Nagrada pokojnemu blagajniku za I. četrtletje. K St. 1 c): V tej Bvoti jo zapopa-dena tudi plača postrež-nioi. 16 85«/, 43 (3371 42 V: V Ljubljani, dne 31. decembra 1891. I3r- Tosip Stare, blagajnik. Pregledali, primerjali s knjigami in prilogami ter našli vse v najlepšem in v najnatančnejšem redu. V Ljubljani, dne 29. aprila 1892. F. Bradaška, Drag. Žagar, (J. Pirc. Ol Mi- co_ Jlfp o <3.£ 2.3 t3:>d to et> CO aq & ga « o rj. .S? O s-?. s o cd 3 cr a p 98 cD pr c to o . p o . P S • ►-J* CT o ^ O S ^ ^.o..°OOI& P ^ S"^ ^v'gEU J S/g o ^'§3 3-^ o © 3 P g a.< 3 ■ 0< 03< ‘ o< P fr gj^a Q° TO p p_, O rr ‘•2 p §? -d 3 -a P 3 V • P N< P w a?<' CD g4 3" 0Q g d O p CD j 1 LL to oo CD h-4 tO O S JŠI <1 05 co $ S H 00 10 to en 1 LL.8 Redno št. o o o CL *r >* V O TO P cr *r <2. 19 TO pr 3 V F c_. o “O O 3 cr CD d E?# 3 p CD CS3 TO H CD 3- PT ^ P* _W_ ees. 3 SS-Us? £5$! <1 CD cj- 3 p jrjL <*> to’ PT £+■ ►3 .p pr p • P CD'h, S-U3® PT ^ p .. TO >_i.OQ tl 3 H CD P P- c+- P o’ to’ ® «3: p p pr. (nP 2.3 co <-*- m t+ P jO <5 *3i' 1 p 2. 3 • 5'S- O, Po 3 Blag a.. ® 3 •d 3.' ? £. Sl. Cr* S « CF- '« B C 3 o 2 ^ » CQ c« O 16875 67 6000 — 29069 — 360 3000 — 4L4 74 a o -o .s .3 ■ in 08 >a> , M * O, C S ©-ona. ^ -O £ T3 '5* o&os; V Ljubljani dne 31. decembra 1891. Dr. J osip Stare, blagajnik. <1 tr< p cr o- P CD* o- Cl> o s cr <8 CD m O e»'o ' .3 » ^ S. p p-tc ?r • o o CG C-( 1 C! S § S- §<• g P o< «> B • sŠŠ3 § p B P CS3 02< $ p 5; — ct> P CD _ — M 05 g £ '2- c_ M g- §s-l pr- P o * s |< g-2S B JI. £r 1 " po 05 O fO O* Tekoče št. 3 CD W< *i to*3 S 2*r p £M P V P® rf P. fr «5 B K. 2. S E t* D N “ »*3 Hm O 50 P p3 o<» a o rH m d o •rH -p c3 d 'c? bc c« r-H P o' 05 e3 r-H •rH a <3 rd CŽ 0 -P ce a O Ph O o 1» o 73 .» -M •pH N o A (V p ce ce Di cd 1 CD CD gld. 1000 2696 3696 Prirastek ina obrestih leta 1891 kr. 89 $ rd Uh 104 s rH to d S o g 00 kr. 66 g ,5 «1-1 ^3 rH 2 §3 2 rbb 1000 2591 rH C£ iO CO 'o i '2 °a j.s o. . 'g’3 '3 0.8:3 0,3 « 00 •« O <* 3 - -a » m ° - 2 fl — u15 flSSl! s * :§ £ g* 2 j5 » a ® ft 5.s« ^ ~ 1 £ w 0>y '5 a -S ca. >N CD CO p, s co rO 3 M cd *H 0 2 p Jggg c -S fi .2,‘o-? g J4 ri o >co H A 53*2 Si! g § S‘3 1 » L # d h g^iH ° 3 »S ra % f> 'aq;§ otipaj V Ljubljani dne 31. decembra 1891. Dr. Josip Stare, blagajnik. Poročilo o društveni knjižnici.') e) Češke knjige: (Dalje). F. J. Jezbera: 0 ruskjch universit&ch vftbec a novo m jich statutu zvl&št. V Praze 1864. Fr. O. Mikeš: Beseda. Ročnik I. V Praze 1864. Stanovy pr&vnicke jednot,y v Praze. 1804. ./. F. Špindler: Žižka. V Praze 1864. Dr. I. J. Hanuš: Erazima Roterodamskoho »Encomium Moriae". V Praze 1864. Fr. X. Fischer: Nerostopis pro vyšši gymnasia. V Praze 1864. Z J. Hanuš: N&stin sloho-vedy čili stylistiky. V Praze 1864. A. V. Šembera: Z&kladovš dialektologie československč. Ve Vidni 1864. Dr. Fr. C. Kampelik: Samo volna Germanisace. Hradec Kralove. 1864. J. Erben: Poč&tkove zemčpisu. V Olomouci. 1865. (2 izt.) P. Jehlicka: Kr) Selca. Poverjenik: Sušnik Ivan *Tušek Gregor, posestnik na Martinjem Vrhu. Boncelj Franc, župnik v Dražgoših. Pralno društvo v Selcih. Jamnik Anton, župnik v Sorici. Klopčič Franc, duh. pomočnik. Košmelj Luka, pos. v Železnikih. Mrak Jakob, župnik v Železnikih. Rihar Franc, kaplan v Železnikih. Sušnik Ivan,župnik-kanonik v Selcih. Šlibar Franc, trgovec in posestnik. Vavpetič Ivan, kaplan v Selcih. Veja Maks, župnik v Bukovščici. Verhunec Ivan, posestnik. Št 1 + 12 = 13. c) T r a t a. Poverjenik : Petrovčič Franc. *Debeljakova hiša v Poljanah. ^Dolinar Ivan, župnik v p. na Trati, Cirman Anton, nadučitelj v Poljanah. Dolinar Anton, adm. v Lučini. Hromeč Ivan, adm. v Novi Oslici. Justin Blaž, adm. v p. Knific Luka, nadučitelj na Trati. Kregar Franc, provizor v Javorji. Petrovčič Franc, župnik na Trati. Pintar Matej, provizor v St Oslici. Pokorn Jakob, kaplan v Poljanah. Št. 2 +9=ti. n. Dekanija Metlika d) Črnomelj. Poverjenik: Kupljen Anton. *Koenig Jurij, župnik na Vinici. Hribar Anton, kaplan na Vinici. Juvanec Franc, učitelj na Vrhu. Kadunec Matija, župnik v Preloki. dr. Kaisersberger A., c. kr. okr. zdravnik. Klemenčič Mihael, mestni kaplan. Knjižnica okrajna učiteljska. Kramarič Josip, adm. na Vilni. Kunc Avgust, posestnik. Kupljen Anton, c. kr. notar. Mohar Peter, župnik v Dragatušu. Novak Matija, mestni kaplan. Šašelj Ivan, župnik v Adlešičih. Režek Peter, župnik v St. Trgu. Šola farna v Starem Trgu. Schweiger Janko, posestnik. Št. i + 15 = 16, b) Metlika. Poverjenik: Navratil Anton. '“''Stariha Jakob, dekan v p., itd. Aleš Anton, dekan v Semiču. Bulovec Mihael, kaplan v Semiču. Čitalnica ndrodna. Dovgan Franc, prošt n. reda. Guštin Franc, posestnik Haync Edvard, c. kr. davkar. Kessler Alojzij, c. kr. sod. pristav. Medved Anton, kaplan v Semiču Navratil Anton, zasebnik. Premer Ignacij, posestnik. Prosenik Anton, trgovec. 12. I lekanija Moravče. * Preša Josip, župnik v Pečeh. Bernik Valentin, benef. v Vrhpolji. Breč Anton, župnik v Št. Lam-brehtu. Češenj Andrej, kaplan. Hiersche Franc, kaplan v Zagorji. 13. Dekanija Novo Mesto. *Babnik Ivan, župnik v Toplicah. *dr. Gestrin Karol, c. kr. okr. sod. svčtnik. *Krčon Anton, župnik v Šmarjeti. *dr. Vojska Andrej, c. kr. okr. sod. svčtnik. * Vrhovec Ivan, c. kr. gimn. profesor. Bergant Valentin, župnik v Brusnicah. Berlec Franc, c. kr. žand. nad-stražnik, Borštner Josip, župnik v Št. Petru. Čitalnica ndrodna. dr. Detela Fr., c. kr. gimn. ravnatelj. Romč Josip, župnik 11. reda v Podzemlji. Schweiger Franc,župnik na Radoviči. Stajer Franc, c. kr. notar. Šola ljudska v Semiču. Šola mestna v Metliki. Šola nžtrodna na Radoviči. Vidovič Anton, župnik v Kamenju. Vukšinič Davorin, župan v Radovičih. Zabukovec Ivan, mestni kaplan. Zakrajšek Ivan, mestni kaplan. Št. 1 + 21=22. Poverjenik: Kajdiš Tomaš. Kajdiž Tomaž, dekan, itd. Kepec Franc, adm. v Češnjicah. Medved Matija, trg. in posestnik v Zagorji. Toman Janko, nadučitelj. Zelnik Josip, adm. v Čemšeniku. Št. 1 + 9 = 10. Poverjenik: Poljanec Ivan. Do plev Alojzij, c. kr. sod. kancelist. Dovič Ivan, župnik v Mirni Peči. Einspieler Tomaž, c. kr. okr. sod. tajnik. Fajdiga Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Fon Ivan, c. kr. gimn. profesor. Frančiškanski samostan. Frank Rihard, kanonik. Hočevar Josip, kanonik. Hrovat o. Florentin, gvardijan in ravnatelj m. lj. šoli. Jagodič Franc, c. kr. avskultant. Kastelic Franc, trgovec. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica okr. učiteljska. K. I. B., dijak. Krajec Ivan, lastnik tiskarne, dr. Kraut Štefan, c. kr. avskultant. dr. Marinko Josip, c. kr. gimn. profesor, itd. Mohar Martin, c. kr. vodja sod. pom. uradov. Novak Franc, c. kr. gimn. profesor. Okoren Martin, markčr. Pec Viljelmina, učiteljica. Perko Franc, župan in trgovec. Petelin Martin, c. kr. gimn. profesor. Pintar Luka, c. kr. gimn. profesor in okr. šolski nadzornik. Plevaneč Ivan, župnik v Soteski, dr. Poček Franc, c. kr. avskultant. Poljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor. Porenta Jakob, župnik v Stopičah, dr. Poznik Albin, c. kr. notar, itd. dr. Prevec Franc, odv. kandidat. Rogina Anton, c. kr. avskultant. Rohrman Viljem, vin. učitelj na Grmu. Skalt5 Otmar, c. kr. okr. živino-zdravnik. pl. Sladovič Simon, lekar. dr. Slane Karol, odvetnik. Suhač Matej, c. kr. gimn. profesor, dr. Šegula Jakob, odvetnik. Šmidovnik Anton, župnik v Prečini. Šuklje F rane, c. kr. gimn. profesor, drž. in dež. poslanec. Turk o. Efrem, frančiškan. Urh Peter, prošt, itd. Vindišar Viljem, frančiškan. Virant Anton, trgovec. Zavodnik Feliks, st. vikar. Zgur Anton, župnik pri Beli Cerkvi. Št. 5 + 50 z= 55. 14. Dekanija Postojina. a) Postojina. Poverjenik: Hofstetter Ivan. Arko Franc, posestnik. Bezeljak Pavl, c. kr. notar. Bilc Anton, odv. koncipijent. Brešar Josip, kaplan. Čitalnica narodna. Ditrich Anton, trgovec. Gaspari Ferdinand, c. kr. okr. živino-zdravnik. Hofstetter Ivan, dekan, č. kanonik, itd. Jurca Franc, trgovec. Knjižnica okr. učiteljska. Kraigher Alojzij, trgovec. Kraigher Jurij, trgovec v Hrašah. Kraigher Peter, trgovec. Lapajne Štefan, c. kr. okr. komisar. Lončar Ivan, c. kr. davk. nadzornik. Pfeifer Jurij, c. kr. lin. str. komisar. Puc Alojzij, župnik v Hrenovicah. Šeber Rihard, lastnik tiskarne. Vičič Friderik, nadžupan, gostilničar in posestnik. Vodopivec Anton, c kr. poštar. Vrančič Ivan, nač. žel. postaje. Št. 21. b) Senožeč e. Poverjenik: Okorn Ignacij. ♦Občina razdrška. Jakelj Valentin, kaplan. Kavčič Hinko, posestnik, nadžupan in dež. poslanec na Razdrtem. Kobal Bogdan, c. kr. okr. sodnik. Mikš Ivan, ekspozit v Razdrtem. Okorn Ignacij, župnik. Omahen Gustav, c. kr. notar. Suša Anton, trgovec. Suša Franc, posestnik. Škerjanec Ivan, župnik v Vremah. Zelen Josip, posestnik. St. 1 + 10 = 11. c) Št. Peter. Poverjenik: Sitar Matej. *Bole Martin, profesor na Ruskem. *Sajovic Ivan, župnik in duh svžtnik v Slavini. Bajec Jakob, ekspozit v Šmihelu. Dekleva Franc, trgovec v Slavini. Jakš Franc, posestnik v Št. Petru. Jemec Anton, ekspozit v Suhorji. Korošec Franc, gost. in posestnik. Kovač Anton, žel. gostilničar. Križaj Franc, tovarnar. Lavrenčič Andrej, posestnik. Lesar Ivan, kaplan v Slavini. Medica Matej, tovarnar. Sitar Matej, kurat. Špilar Ludovik, pos. sin. Torkar Matija, župnik v Košani. Št. 2 + 13 = 15. 15. Dekanija Radovljica. a) Radovljica. Poverjenik: Roblek Aleks. ^Bernik Lovro, župnik v p. Ažman Josip, učitelj na Breznici. Bric Ivan, c. kr. okr. sodnik. Bulovec Ivan, trgovec in posestnik. Butalič Jakob, c. kr. sod. kancelist. Čarman Franc, c. in kr. voj. kurat v p. itd. na Otoku. Ferk Ernst, c. kr. sod. pristav. Fertin Ignacij, kurat v Begunjah. Homann Friderik, trg. in posestnik. Kačar Ivan, mestni kaplan. Klinar Matija, gost. in posestnik. Knjižnica okr. učiteljska. Kumer Franc, župnik v Mošnjah. Novak Ivan, mestni župnik. Pollak Josip, c. kr. okr. komisar. Potočnik Tomaž, župnik na Breznici. Roblek Aleks, lekar, župan in posestnik. Teran Ivan, župnik v Ljubnem. Vurnik Ivan, podobar in posestnik. Št. 1 + 18 = 19. />) Bled. Poverjenik: Rus Franc. *baron Schvvegel Josip, veleposestnik, itd. itd. Ažman Ivan, župnik v Gorjah. Berlic Ivan, župnik na Boh. Beli. Bralno društvo v Gorjah. Hudovernik Anton, gost. in posestnik. Jan Vincenc, pos. v Sp. Gorjah. Jekler Josip, gostilničar, dr. Klimek Emil, zdravnik. Peternel Jakob, župan, itd. Pristov Josip, kaplan v Gorjah. Razboršek Josip, dekan. Rus Franc, nadučitelj. Schrey Rihard, c. kr. poštar, itd Skumavec Lovro, pos. v Zg. Lazih. Sterle Terezija, učiteljica v Gorjah. Trojar Ivan, nadučitelj v p., itd. Vrhunec Andrej, posestnik. Žirovnik Josip, nadučitelj v Gorjah. Žumer Jakob, župan in pos. v Gorjah. Št. 1 + 18 = 19. c) Bohinj. Poverjenik: Mesar Ivan. Čekal Ferdinand, kaplan na Bi- Mesar Ivan, župnik, duh. svčtnik strici. in dež. poslanec. Medič Josip, nadučitelj na Bistrici. Payer Anton, adm. na Koprivniku. Rihteršič Ivan, nadučitelj v Srednji Železny Alojzij, kaplan v Srednji Vasi. Vasi. Zarnik Matija, župnik v Srednji Vasi. Št. 7. d) Jesenic e-K r a n j s k a Aljaž Jakob, župnik na Dolgem. Andolšek Franc, c kr. okr. sodnik v Kranjski Gori. Ažman Simon, župnik v Beli Peči. Bregar Josip, nadučitelj v Kranjski Gori. Fasan Rudolf, nadgozdar na Ja vorniku. Gora. Poverjenik: KcršiČ Ivan. Keršič Ivan, župnik na Jesenicah. Korošec Josip, učitelj na Jesenicah. Matjan Jakob, kaplan na Jesenicah. Robič Matija, rud. uradnik na Savi. Treven Anton, trgovec in posestnik na Savi. Turk Avgust, župnik na Kor. Beli. Št. n. e) Dobrava. Poverjenik: Aljančič Valentin. Aljančič Valentin, župnik na Dobravi. Gilly Peter, c. kr. poštar v Kropi, pl. Kapus Adolf, c. kr. poštar, posestnik, itd. v Kamni Gorici, f Lavtar Valentin, benef, v Kropi. Megušar Jurij, trgovec v Kropi. Pesjak Mihael, trg. in pos. v Kamni Gorici. Pogačnik Josip, c. kr. poštar v Podnartu. Rojina Franc, učitelj na Dobravi. Verbajs Anton, župnik v Kamni Gorici. Zupan brata, orgij, mojstra v Kamni Gorici. Št. 10. 16. Dekanija Ribnica. d) Ribnica. Poverjenik: Poide Martin. *Kljunova hiša v Slatniku.1) '^Lesarjeva hiša v Hrovačah.2) 'x'Lesarjeva hiša v Sušji.3) *I,ovšin Marija, posestnica v Jurjeviči. Brence Ivan, župnik pri Sv. Gregorji. Drobnič Jurij, župan v Sodražici. Fajdiga Franc, trgovec v Sodražici. Fik Franc, kaplan v Ribnici. Jaklič Josip, župnik v Dolenji Vasi. Kadunec Franc, adm. v Dragi. Knjižnica okr. učiteljska. Merher Josip, trg. v Dolenji Vasi. Oberstar Josip, strugar v Sodražici. Povše Martin, dekan, itd. v Ribnici. Prijatelj Matija, župnik v Strugah. Tomšič Štefan, nadučitelj v Ribnici. Višnikar 'Franc, c. kr. okr. sodnik in dež. poslanec v Ribnici. Voglar Josip, župnik v Sodražici Vrbič Mihael, učitelj v Ribnici. Zakrajšek Franc, kaplan v Ribnici. Št. 4 + 16 = 20. ‘) po Mariji Kljun, posestnici v Slatniku (f 20. marcija 1875). 'J) po Ivanu Lesarju, posestniku v Hrovačah (f 7. aprila 1888). 3) po Martinu Lesarju, posestniku v Sušji (f 20. februvarija 1867). b) Velike Lašče. Poverjenik: Šuflaj Daniel. Cerar Ivan, učitelj v Škocijanu. Čuk Julij, kaplan v Dobrepoljah. Globočnik Janko, c. kr. notar. Hočevar Matija, župan, poštar in posestnik. Kosec Jernej, župnik v Škocijanu. Lavtižar Mihael, župnik na Robu. Pešec Franc, kaplan Sušnik Franc, sod. sluga. Škofič Josip, c. kr. sod. pristav. Suflaj Daniel, c. kr. okr. sodnik. Št. i o. 17. Dekanija Šmarije. a) Šmarije. Poverjenik: Drobnič Andrej. Borštnik Ivan, nadučitelj. Bralno društvo v Šmariji. Drobnič Andrej, dekan, itd. Marešič Franc, župnik v Lipoglavu. Ogorelec Vinko, posestnik in dež. poslanec v Lipoglavu. Pipan Andrej, župnik na Polici. Rozman Marija, trgovka. Urbanija Lovro, župnik v Žalini. Št. 8. b) Za ti čina. Poverjenik: Jenčič Alojzij. Čebašek Ivan, kaplan v Št. Vidu. Gregorič Josip, kaplan v Višnji Gori. Jaklič Štefan, župnik v Št. Vidu. Jenčič Alojzij, c. k. okr. sodnik. Končina Ivan, trgovec in posestnik v Gorenji Vasi. 18. Dekanija Trebnje. a) '1' r e b n j e. Poverjenik: f Lukan Jakob, zdravnik v Št. Vidu. Pirnat Stanko, c. kr. notar. Podobnik Franc, odv. kandidat in posestnik. Pristov Simon, benef. v Št. Vidu. Št. 9. Avsec Franc, kaplan. Benkovič Josip, kaplan v Dober-ničah. Bratkovič Kazimir, c. kr. notar. Golia Ljudevit, c. kr. okr. sodnik, f Hočevar Anton, župnik pri Sv. Lovrencu. Hofer Karol, župnik v Čatežu. llovski Albin, kaplan na Mirni. Jarc Franc, župnik na Mirni. Jerše Alojzij, nadučitelj v Trebnjem. Mervec Ivan, župnik v Št. Rupertu. Miklavčič Žalika, c. kr. poštarica pri Sv. Križu. Nagodč Ivan, adm. v Trebnjem. Tomšič Franc, uradnik. Št. 13. b) Mokronog. Poverjenik: Virant Ivan. Barbo Mihael, župnik v Trebelnem. Globelnik I van, kaplan pri Sv.Trojici. Grčar Josip, župnik pri Sv. Trojici. Pogačar Josip, c. kr. sod. kancelist. Rohrman Josip, not. koncipijent. -Rozina Viktor, c. kr. notar. Šircel Rozalija, trg. soproga. Virant Ivan, župnik. [9. Dekanija Vipava. Poverjenik: Erjavcc Matija. *Erjavec Matija, dekan, itd. *Kavčič Franc, c. kr. poštar in posestnik v Št. Vidu. *Nakus Josip, župrfik, itd. na Planini, Arko Mihael, župnik v Šturiji. Bisail Alojzija, učiteljica v Vipavi. Božič Ivan, posestnik v Podragi. Čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Dejak Hinko, župnik v Vrhpolji. Demšar Ivan, župnik v Št. Vidu. Dolenc Rudolf, učitelj v Podragi. Habe Josip, posestnik na Gočah. Hladnik Ivan, župnik na Gočah. dr. Kenda Josip, okr. zdravnik. Klobus Valentin, župnik na Slapu. Knjižnica okrajna učiteljska. Koželj Mihael, župnik na Podkraji. grof Lanthieri Karol, graščak, itd. Lavrenčič Matej, posestnik in dež. poslanec v Vrhpolji. Lenasi Anton, župnik na Colu. Lukanec Josip, benef. v Lozicah. Primožič Jernej, župnik v Vrabčah. Rajčevič Franc, kaplan v Vipavi. Rudolf Ivan, učitelj v Vrabčah. Semenič Ivan, posestnik v Podragi. Silvester Franc, trgovec v Vipavi. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. Št. 3 + 24 == 27. 20. Dekanija Vrhnika. a) Vrhnika. Poverjenik: Koprivnikar Ivan. ^Bohinjec Peter, kaplan na Vrhniki, *Kotnikova hiša v Verdu. Bralno društvo v Polhovem Gradcu. Čitalnica mlrodna na Vrhniki. Dolinar Franc, župnik v Horjulu. Gruden Ivan, c. kr. davkar v p. itd. Hočevar Anton, župnik pri Sv. Joštu. Jelovšek Gabrijel, trgovec, župan in posestnik. Katoliško društvo rok. pomočnikov. Komotar Anton, c. kr. notar. Koprivnikar Ivan, dekan, itd. Laznik Josip, župnik v Polhovem Gradcu. Lenarčič Josip, veleposestnik, itd. Levstik Vinko, nadučitelj. Petrič Marija, velepos. hči. Šega Ivan, župnik v Podlipi. Škofič Josip, župnik v Zaplani. Tomšič Ivan, usnjar in posestnik. Vidic Ivana, učiteljica. Volk Ivan, kaplan v Polh. Gradcu. Vonča Anton, kurat v Belkah. Št. 2 + 19 = 21. b) Borovnica. Poverjenik: Oblak Ivan, *0blak Ivan, župnik v Borovnici. Papler Franc, nadučitelj. Borštnik Franc, c. kr. profesor v Dubrovniku. Kržič Josip, posestnik. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Schiffrer Ludovik, kaplan. Štev. 1 + 6 = 7. c) Logatec. Poverjenik: Ribnikar Vojteh. Belar Josip, župnik v Rovtih. Bralno društvo v Zg. Logatcu. Bergant Lovro, župnik. De Gleria Anton, trgovec. Bralno društvo v Sp. Logatcu. Gruntar Ignacij, c. kr notar. Jeglič Josip, c. kr. davkar. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtih. Kette Vojteh, ingenieur. Knjižnica okrajna učiteljska. Lapuch Josip, zasebnik. Leiler Franc, not. uradnik. Levičnik Valentin, c. kr. višji davk. nadzornik. Mulley Adolf, c. kr. poštar in posestnik. 21. Dekanija Zužemperk. *Štrucelj Jurij, c. kr. okr. sodnik. Bežek Rupert, c. kr. notar. Bogolin Mihael, župnik v Ajdovici. Bralno društvo v Žužemperku. Ključevšček Ignacij, župnik v Šmihelu. Lavrič Josip, župnik v Ambrusu. Povše Henrik, kaplan na Krki. Nadilo Avgust, zasebnik. Petrič Martin, posestnik. Ravnihar Aleks., c. kr. sod. pristav. Ribnikar Vojteh, nadučitelj, itd. Sakser Ivan, župnik v Hotederšici. Sicherl Ivan, trgovec in posestnik Smolč Josip, posestnik, dr. Sterger Stanko, c. kr. okrajni zdravnik. Tollazzi Tomaž, trg. in posestnik. St. 23. Poverjenik: Tavčar Mihael. Senčar Josip, c. kr. sod. pristav. Šinkovec Avgust, kaplan. Tavčar Mihael, dekan, itd. Zbašnik Franc, župnik v Hinjah. Zupančič Ivan, župnik v Topli Rebri. Žagar Josip, kaplan v Hinjah. Št. 1 + 12 = 13. II. Lavantinska škofija. 1. Dekanija Bistrica Slovenska. Poverjenik: Hajick Anton. *Hajšek Anton, dekan, itd. *Ratej Franc, c. kr. notar. Bizjak Vinko, župnik v Laporji. Brezovšek Davorin, župnik pri Sv. Martinu. Černelč Franc, učitelj v Črešnjevcu. Hebar Franc, župnik v Studenicah. Heržič Josip, župnik v Sp. 1’olskavi. Hytrek Adolf, spiritual v Studenicah. Janžekovič Vid, kaplan v Poli-čanah. Jerman Ivan, obč. predstojnik v Makolah. Kansky Janko, kaplan v Makolah. Lenart Janko, župnik v Poličanah. Lendovšek Mihael, župnik, itd. v Makolah. Mahor Feliks, učitelj v Makolah. Mojzišek Anton, kaplan v Poličanah. Peče Ivan, c. kr. žand. vodja na Ptujski Gori. Rom Ignacij, kaplan. Sattler Martin, župnik v Manjš-bregu. Stanjko Ivan, župnik v Htinju. Stiplovšek Valentin, župnik v Ločah. Škerjanc Rok, nadučitelj v Makolah. Tajek Jakob, kaplan. Tominc Blaž, učitelj v Črešnjevcu. Žekar Martin, kaplan v Manjšbregu. Št. 2 + 22 = 24. 2. Dekanija Braslovče. Poverjenik: Balon Anton *Balon Anton, župnik, itd. na ^Podružnica kmetijska. Vranskem. Bralno društvo v Št. Jurji. Čitalnica na Vranskem. Dekorti Josip, kaplan v Št. Jur ji. Južna Valentin, trg. in pos. v Št. Jurji. Kolarič Josip, župnik na Paki. Križnik Gašpar, pos. v Motniku. Lipež Viktor, kr. gimn. ravnatelj v p. Munda Janko, kaplan na Vranskem. Pečnik Franc, kaplan. Prislan Franc, posestnik v Parižlah. Sušnik Ivan, kaplan na Gomilskem. Svetina Anton, c. kr. notar na Vranskem. Zdolšek Andrej, kaplan na Paki. Zdolšek Franc, župnik v Št. Jurji. Št. 2 + 14=16. 3. Dekanija Brežice. a) Brežice. Poverjenik: Stanič Josip. *dr. Firbas Franc, c. kr. notar, itd. ^Knjižnica okrajna učiteljska. *Repič Andrej, župnik v Kapelah. '*dr. SrebrtS Gvidon, odvetnik, župan, itd. Agrež Josip, uradnik. Balon Mihael, oskrbnik. Berglez Ivan, župnik v Artičah. Brovet Rupert, c. kr. davk. pristav. Čitalnica ndrodna. Fischer Andrej, kaplan na Bizeljskem. Frančiškanski samostan. Gerjevič Ivan, velepos. v Dobovi. Gregorič Karol, merosodnik. Kene Franc, pos. v Piršenbregu. Kostanjevec Josip, kaplan v Dobovi. Kukovič Josip, trgovec. Kunej Ivan, župnik v Dobovi. Levak Andrej, veleposestnik. Mazi Franc, trg. pomočnik. Mešiček Josip, kaplan. Mešiček Josip, nadučitelj v Globokem. Munda Ivan, c. kr. okr. živino-zdravnik. Planinec Franc, nač. žel. postaje, pl. Pohl Josip, župnik v Pišecah. Poljanšek Ignacij, pek in posestnik. Postružnik Gustav, trg. pomočnik. Postružnik Rud., c. kr. davk. pristav. Rauter Franc, učitelj. Schwentner Leopold, trgovec. Slane Ernst, nadučitelj v Dobovi. Špindler Anton, c. kr. zemlj. knjigovodja. Stanič Josip, not. kandidat. Stante Jakob, učitelj v Dobovi. Šetinc Josip, odv. koncipijent. dr. Šmirmaul Matija, okr. zdravnik, dr. Vovšek Franc, c. kr. okr. sodnik. Zechner Sidonija, hči grašč. nadz. Zevnik Josip, trgovec. Zwirn Franc, učitelj. Št. 4 + 35 = 39- U) Sevnica. Poverjenik: Piši Ivan. *Slomšek Ivan, župnik pri Sv. Lenartu. Jerman Josip, ces. svetnik, itd. v Rajhenburgu, Kunstič Ivan, učitelj. Lenček Franc, velepos. na Blanci, Piši Ivan, učitelj. Podvinski Anton, kaplan. Starki Mio, c. kr. kancelist. Veršec Franc, c. kr. notar. Št. 1 + 7=8. 4. Dekanija Celje. a) Celje. Poverjenik: Ogradi Franc. '■*:dr. Babnik Miroslav, odvetnik. ^Čitalnica mestna. *Krušič Ivan, c. kr. gimn. profesor. *Občina teharska. *Ogradi Franc, opat, itd. *dr. Sernec Josip, odvetnik, itd. *Topljak Josip, posestnik. *Vošnjak Mihael, ingenieur, pos., drž. in dež. poslanec. *dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn. profesor in okr, š. nadzornik. *Žuža Ivan, zasebnik. Ambrožič Blaž, c. kr. okr. šolski nadzornik. Atteneder Josip, n. propovednik. Baš Lovro, c. kr, notar, dr. Brenčič Alojzij, odvetnik, dr. Dečko Ivan, odvetnik in dež. poslanec. Detiček Jurij, c. kr. notar. dr. Filipič Ludovik, odvetnik, itd. dr. Gelingsheim Karol, c. kr. okr. sod. pristav, dr! Hrašovec Jurij, odvetnik. Hribar Dragotin, lastnik tiskarne. Irgl Franc, mestni vikar. Jerman Ivan, trgovec. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica kapucinska. Kosi Anton, c. kr. gimn. profesor. Krušič Franc, stud. med. dr. Oblak Vatroslav, cand. phil, Pavlič Franc, c. kr. poštni oficijal, Rančigaj Anton, mestni kaplan, dr. Rosina Franc, odv. kandidat, dr. Treo Dragotin, odv. kandidat. Vodstvo zasebne dekliške šole. dr. Vrečko Josip, odvetnik, itd. Zavadlal Mihael, c. kr. gimn. profesor. Št. io + 24 = 34. b) Zale c. Poverjenik : PetHiek Anton. ,i:Arzenšek Matija, župnik v Grižah. *Janežič Jakob, tovarnar v Grižah. *Jeraj Josip, župnik, itd. v Žalcu. *Lipold Franc, posestnik. Grušovnik Adam, kaplan v Žalcu. Hausenbichler Ivan, župan, itd. Klemenčič Josip, učitelj v Galiciji. Kordiš Terezija, učiteljica v Žalcu. Košar Ivan, župnik v Galiciji. Petfiček Anton, učitelj v Žalcu. Roblek Franc, posestnik v Žalcu. Učiteljsko okrajno društvo. Št. 4 + 8=12. 5. Dekanija Dravsko Polje. Poverjenik: Hirti Franc. *Sorglechner Josip, župnik v Cirkovcah. *Stranjšak Martin, dekan, itd. v Hočah. Antolič Ivan, župnik na Ptujski Gori. Berglez Franc, kaplan v Hočah. Golob Andrej, učitelj pri Sv. Marjeti. Hirti Franc, župnik v Slivnici. PIrastelj Gregor, kaplan v Slivnici. Hren Anton, nadučitelj v Št. Janžu. Korošec Franc, kaplan v Cirkovcah. Kralj Martin, kaplan v Št. Janžu. Kranjc Franc, učitelj v Hočah. Nendl Franc, kaplan na Ptujski Gori. Rath Franc, župnik pri Sv. I -ovrencu Šabot Jurij, duhovnik v p. Št. 2 + 12 = 14. 6. Dekanija Gornji Grad. a) Gornji Grad. Poverjenik: Dovnik Franc. dr. Šlander Ivan, zdravnik. Šmid Miloš, župnik v Solčavi. Šola narodna v Gornjem Gradu. Šola nflrodna v Novi Štifti. Toman Ivan, kaplan. Višnjar Franc, kaplan v Solčavi. VVenger Karol, c. kr. okr. sodnik. Št. 2 + 12 = 14. *I)ovnik Franc, dekan, itd. *Strnad Matija, župnik v Ljubnem. Čitalnica ndrodna. Fischer Ivan, c, kr. notar. Kocbek Franc, nadučitelj. Rodošek Anton, župnik pri Sv. Martinu. Strnad Anton, posestnik. b) Mozirje. Poverjenik: Praprotnik Franc. Aškerc Anton, kaplan. Čitalnica n;lrodna. Lipold Ivan, posestnik. Lipold Marko Josip, posestnik. Pelan Milan, trgovec. Pirš Josip, posestnik. Praprotnik Franc, nadučitelj, itd. Šola ljudska na Gorici. Šola ljudska v Mozirji. Šola ljudska na Rečici. Turnšek Anton, trg. in posestnik, v Nazarjih. Št. 11. 7- Dekanija Jarenina. Poverjenik: Flek Josip. *Vagaja o. Rudolf, župnik v Svičini. Črnko Jernej, učitelj pri Sv, Jurji. Flek Josip, dekan. Kelemina Matija, župnik pri Sv. liji. Murkovič Franc, kaplan. Rešek o. Henrik, kap. in oskrbnik. Slekovec Josip, nadučitelj. Spritzei Ivan, učitelj pri Sv. Marjeti. Štrakl Matej, kaplan pri Sv. liji. Zadravec Peter, kaplan pri Sv. Jakobu. Št. 1 + 9=10. 8. Dekanija Konjice. Poverjenik: Voh Jernej. *Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. •■"Knjižnica nadžupnijska. *Kovač Josip, posestnik v Zrečah. Kukovič Blaž, kaplan v Čadramu. Kukovič Mirko, kaplan v Konjicah. Rožanc Dragotin, učitelj v Špitaliču, dr. Rudolf Ivan, odvetnik. Sinko Josip, vikar. Tamše Valentin, župnik na Prihovi. Voh Jernej, dekan v Konjicah. Št. 3 + 7 = 10. Dekanija Kozje. Poverjenik: Bosina Ivan. *Knjižnica okrajna učiteljska. Kosina Ivan, dekan, itd. Cilenšek Blaž, župnik v Zagorji. Fekonja Andrej, župnik v Bučah. .Gršak Vinko, župnik v Podčetrtku. Hurt Franc, kaplan v Podsredi. Kranjc Josip, kaplan pri Sv. Petru. Lednik Anton, župnik v Podsredi. Pernat Anton, provizor v Planini. Raktelj Rudolf, provizor v Dobji, dr. Rausch Franc, odvetnik. Ribar Anton, župnik pri Sv. Vidu. Št. 1+11 = 12. io. Dekanija Laško. Poverjenik: ŽuSa Ivan Ev. *Škerbec Martin, kaplan. Bogataj Jernej, kaplan na Dolu. Cizej Franc, župnik v Jurijkloštru. Dimnik Ivan, posestnik v Trbovljah. Elsbacher Andrej, trgovec. Erjavec Peter, župnik v Trbovljah. Fischer Anton, župnik na Dolu. Kosar Jakob, župnik v Šmarjeti. Potočnik Anton, župnik na Razborji. V n. Dekanija St. Lenart. *Čolnik Dominik, živinozdravnik pri Sv. Benediktu. *Lapuh Martin, župnik pri Sv. Barbari. Bratkovič Franc, kaplan. Bregant Jurij, nadučitelj pri Sv. Benediktu. Cizej Ivan, c. kr. sod. pristav. Roš Ferdinand, veleposestnik v Hrastniku. Smolč Jakob, župnik pri Sv. Miklavži. Veternik Anton, kaplan v Trbovljah. Zuža Ivan Ev., dr. c. p., konz. svetovalec, dekan in nadžupnik. St. i + 12 = 13. Poverjenik: Jurčič Josip. Jurčič Josip, župnik, Kronvogel Josip, c. kr. sod. pristav. Simonič Franc, kaplan. dr. Suhač Anton, župnik pri Sv. Ani. Sijanec Alojzij, župnik pri Negovi. Vidovič Jakob, kaplan pri Sv. Rupertu. Vraz Anton, župnik pri Sv. Antonu. St. 2 + 10 = 12. 12. Dekanija Ljutomer. Poverjenik: Hon’at Josip. *Meško Martin, župnik pri Kapeli. *Simonič Ivan, duhovnik v pt *Skuhala Ivan, dekan, itd. Belšak Anton, župnik pri Sv. Petru. Bohanec Ivan, kaplan. Božič Anton, pos. v Radoslavcih. Bralno društvo v Cezanjevcih. Bralno društvo na Cvenu. Bralno društvo pri Kapeli. Bralno društvo pri Mali Nedelji. Bralno društvo pri Sv. Jurji. Bralno društvo pri Sv. Križi. Bralno društvo v Veržeji. Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali Nedelji. Čitalnica ndrodna v Ljutomeru. Dominkuš Jurij, učitelj pri Sv. Petru, dr. Farkaš Ivan, zdravnik. Frangež Jernej, kaplan pri Kapeli. Freuensfeld Josip, učitelj. Gomilšak Josip, tržan. Horvat Josip, nadučitelj. Ivančič Josip, c. kr. davk. kontrolor. Janžekovič Lovro, župnik v Veržeji. Karba Ivan, učitelj pri Sv. Križi. Košar Jernej, slikar pri Sv. Jurji. Kralj Ivan, posestnik v Ilijaševcih. Kukovec Ivan, posestnik, itd. Lacko Anton, župnik pri Sv. Križi, dr. Lebar Josip, zdravnik pri Sv. Križi. Mursa Josip, posestnik na Krapju. Pernat Jernej, kaplan pri Kapeli. Ploj Oton, c. kr. notar v Radgoni. Pušenjak Tomaž, nadučitelj na Cvenu. Razlag Ernestina, učiteljica. Sadu Fortunat, učitelj v Sčavn. Dolu. Sršen Franc, trgovec. Šantl Matija, pos. v Ilijaševcih. Slamberger Anton, c. kr. notar. Šoštarič Ferdinand, župnik pri Mali Nedelji. Vavpotič Ivan, gostilničar. Vedernjak Franc, c. kr. sod. pristav. Vozlič Leopold, kaplan v Radgoni. *Bohinc Jakob, st. župnik, itd. '"Čitalnica mlrodna. *dr. Dominkuš Ferd., odvetnik, itd. *Ferk Feliks, zdravnik in posestnik. :i!dr. Glančnik Jernej, odvetnik. ^Knjižnica gimnazijska. ^Knjižnica semeniška. *Kosar Franc, kanonik, itd. *Majciger Ivan, c. kr. ginin. profesor. *dr. Napotnik Mihael, knezoškof, itd. *Orožen Ignacij, dekan itd. *dr. Pajek Josip, c. kr. gimn. profesor, itd. *dr. Radaj Franc, c. kr. notar, itd. *dr. Sernec Janko, odvetnik, itd. *Šinko Božidar, župnik pri Sv. Kungoti. Borsečnik Anton, mestni vikar. Čižek Josip, predmestni kaplan. Dolenc Franc, trgovec, dr. Feuš Franc, sem. profesor. Golotnik Franc. Gomilšek Franc Sal., velikošolec (2 izt.) Gorišek Ivan, bogoslovec. Gregorc Vsevlad, bogoslovec. Haubenreich Alojzij, duh. v p. Herg Lovro, kanonik, itd. Hribovšek Karol, sem. ravnatelj in kanonik. Hudovernik Ludovik, prvi st. vikar. Jentl Bernard, trg. poslovodja. Kardinar Josip, bogoslovec. Wenig Karol, kaplan v Ljutomeru. Wessner Josipina, učiteljica. Zacherl Franc, učitelj v Ceza-njevcih. Št. 3 + 42 = 45. Poverjenik: Majciger Ivan. Kavčič Jakob, st. vikar in profesor. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Končan Fortunat, bogoslovec. Koprivnik Ivan, c. kr. pripr. profesor. Košan Janko, c. kr. gimn. profesor. Kovačič Franc, bogoslovec. Krančič Josip, bogoslovec, dr. Križanič Ivan, kanonik in profesor. Kumar Karol, bogoslovec. Lavtar Luka., c. kj. pripr. profesor. Majcen Gabrijel, c. kr. vadn. učitelj. Majcen Josip, knezošk. tajnik. Matek Blaž, c. kr. gimn. profesor, dr. Meško Alojzij, sem. profesor. Miklošič Ivan, c. kr. vadn. učitelj v pokoji. dr. Mlakar Ivan, vodja dij. semenišča in profesor (2 izt.) Morič Maks, trgovec. Nerat Mihael, nadučitelj in urednik. Pirtovšek Davorin, bogoslovec. Pokorn Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Robič Franc, c. kr. okr. š. nadzornik, posestnik, dež. poslanec, itd. Schreiner Henrik, c. kr. pripr. ravnatelj. Šlamberger Lovro, bogoslovec. Zagajšak Josip, predm. kaplan. Zver Alojzij, c. kr. kazn. duhovnik. Zitek Josip, dež. gimn. prof. v p. Št. 15 + 40 = 55. 13. Dekanija Maribor pri Dravi. 14. Dekanija Maribor za Dravo. (i) Ruš e. Poverjenik: Wurzer Matija. Bralno društvo v Rušah. Cinglak Jakob, kaplan v Selnici. Cerjak Franc, kaplan v Rušah. Koren Matija, župnik v Selnici. Lasbacher Josip, nadučitelj. Lesjak Martin, učitelj. Lichtemvallner Matija, učitelj. Novak Franc, gostilničar. Wurzer Matija, župnik v Rušah. Zupančič Jakob, župnik v St. Ožbaltu. Št. i o. b) D. M. v Puščavi. Poverjenik: Korman Josip. Bralno društvo pri 1). M. v Puščavi, dr. Glazer Ivan, odv. kandidat. Hauptman Andrej, pos, sin na Ruti. Korman Josip, pos. sin na Kumenu. Korman Peter, posestnik v Činžatu. Loeschnik Avgust, trgovec pri Sv. Lovrencu. Šac Josip, učitelj. Witzmann Franc, učitelj v Ribnici. Št. 8. 15. Dekanija Marnberg. Poverjenik: Munda Jakob. Kocbek Martin, c. kr. notar. Kolar Anton, kaplan. Marinič Jakob, provizor. Munda Jakob, c. kr. okr. sodnik. Sitter Josip, c. kr. sod. pristav. Žmavc Jurij, župnik na Remšniku. Št. 6. 16. Dekanija Nova Cerkev. Poverjenik: dr. Gregorič Lavoslav. ^Gajšek Karol, dekan na Doberni. *dr. Gregorič Lavoslav, kanonik, drž. in dež. poslanec, itd. "*Kos Alojzij, župnik v Crešnjicah. Jankovič Franc, posestnik v Vitanji Lekše Franc, kaplan v Vojniku. Pukmeister Jakob, učitelj v Vitanji. Škorjanc Matija, kaplan v Vojniku. Žičkar Josip, župnik v Vitanji. dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku. Št. 3 + 6 = 9. 17. Dekanija Ptuj Poverjenik: Kunste k Luka. ♦Hrtiš o. Benko, min. župnik. ♦Kukovec Josip, župnik pri Sv. Andraži. *Meško Jakob, župnik pri Sv. Lovrencu. ♦Modrinjak Matija, inf. prošt. ■''Trstenjak Jakob, župnik pri Sv. Marjeti. “"Zelenik Josip, pos. pri Sv. Urbanu. ♦Zmazek Franc, župnik pri Sv. Urbanu. Aleksič o. Fidelij, em gvardijan. Bralno društvo pri Sv. Andražu, dr. Brumen Anton, odv. kandidat. Cilenšek Alojzij, kaplan pri Sv. Marku. Cilenšek Martin, dež. gimn. profesor. Črnko Marko, mestni vikar, dr. Čuček Josip, odvetnik. Gregorič Anton, posestnik, dr. Horvat Tomaž, odvetnik. Kavkler Ivan, nadučitelj. Klobučar Anton, c. kr. sod. pristav. Koderman Janko, učitelj pri Sv. Janžu. Koser Maks, c. kr. notar. Kunstek Luka, dež, gimn. profesor. Majcen Ferdo, d. gimn. veroučitelj. Ogorelec Anton, učitelj. Oschgan Simon, c. kr. notar. Osenjak Martin, župnik v Vurbergu. Pavlinič Marko, posestnik. Pirh Amalija, učiteljica pri Sv. Vidu dr. Ploj Jakob, odvetnik. dr. Schiffrer Ivan, c. kr. polk. zdravnik. Slekovec Matej, župnik pri Sv. Marku. Sok Anton, velepos. v Možgancih. Sta/.inski o. Konrad, min. kaplan. Strelec Ivan, nadučitelj pri Sv. Andražu. Suhar Franc, mestni učitelj. Svet o. Alfonz, minorit. 18. Dekanija Rogatec. ^Knjižnica okrajna učiteljska. *Sovič Josip, župnik v Stopercah, *Vraz Ivan, župnik pri Sv. Florijanu. Bezjak Franc, učitelj pri Sv. Križi, Cerjak Josip, kaplan pri Sv. Križi. Merku.š Anton, župnik v Žitalah. Pivec Stefan, kaplan v Žitalah. Purgaj Jurij, kaplan v Kostrivnici, Šalamun Franc, mestni kaplan. Šijanec Franc, nadučitelj pri Sv. Lovrencu. Šuta Alojzij, kaplan pri Sv. Marjeti. Trstenjak Marija, učiteljica pri Sv. Rupertu. Učiteljsko društvo ptujskega okraja. Vrunkar Radoslav, učitelj pri Sv. Vidu. Zopf Franc, mestni učitelj. Zupančič Karol, mestni učitelj. Št. 7 + 36 = 43. Poverjenik: Tombah Josip. Rotner Ivan, kaplan v Rogatcu. Rupnik Ivan, učitelj pri Sv. Florijanu. Stoklas Vinko, učitelj pri Sv. Roku. Tombah Josip, dekan v Rogatcu. Trofenik Luka, nadučitelj pri Sv. Florijanu. Ulčnik Martin, kaplan pri Sv. Križu. Št. 3 + 11 = 14. v v 19. Dekanija Šaleška Dolina. Poverjenik: Kalu? Ivan. *dr. Lipold Ivan, župnik in dež. poslanec pri Sv. Martinu. Čitalnica ndrodna v Šo.štajnu. Frecč Matija, župnik v Belih Vodah. Govedič Ivan, župnik v Šoštajnu. Kačič Ivan, c. kr. notar v Šoštajnu. Kitak Jakob, kaplan. Kranjc Ivan, velepos. v Št. liji. Mihelič Josip, c. kr. okr. sodnik. Skubic Franc, zdravnik v Velenji. Vošnjak Ivan, veleposestnik. Št. 1 + 9 = 10. 20. Dekanija a) Šmarij e. Poverjenik * Ulaga Josip, župnik, itd. pri Sv. Vidu. *Vrečko Matej, župnik na Ponikvi. Casl Franc, kaplan v Šmarij i. Ferlinc Franc, učitelj, Gajšek Ivan, župnik. Jurkovič Franc, nadučitelj, dr. Jurtela Franc, odvetnik, župan in dež. poslanec. Šmarij e. : dr. Jurtela Franc. Kartin Hugo, drd. jur. in posestnik. Kolšek Vinko, c. kr. notar. Kotnik Josip, učitelj v Žusmu. Kozinc Ivan, župnik v Slivnici. Rotner Josip, c. kr. sod. pristav. Stabuc Jernej, provizor. Strmšek Vekoslav, učitelj pri Sv. Petru. Žuraj Ivan, gostilničar. Št. 2 + 13 = 15. />) Št. Jurij. Poverjenik: Vršiaj Ivan. *dr. Ipavic Gustav, zdravnik, itd. Sket Alfonz, trgovec v Dramljah. Vrščaj Ivan, učitelj. Št. 1 + 2=3. 21. Dekanija Šmartin. *dr. Šuc Josip, dekan, itd. Bonča Blaž, c. kr. okr. živino-zdravnik. Cestnik Anton, kaplan v Starem Trgu. Fideršek Matija, župnik pri Sv. Florijanu. Jazbec Anton, župnik, itd. v Starem Trgu. 22. Dekanija d) Velika Nedelja. *Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Pctovar Ivan, odvetnik v Ormožu. Caf Jakob, župnik pri Sv. Tomažu. Čitalnica ndrodna v Ormožu, dr. Geršak Ivan, c. kr. notar v Ormožu. Jesih Anton, oskrbnik n. reda. Kranjc Vekoslav, not. konc. v Or- Poverjenik: Jazbec Anton. Kapler Ivan, kaplan v Starem Trgu. Klavžar Franc, župnik v Št. liji. Merc Jakob, kaplan v St. liji. Ostrožnik Anton, župnik v Pamečah. Presečnik Gregor, župnik v Pod-gorji. Rogina Ivan, posestnik v Podgorji, Tomažič Marko, provizor. Vidmaier Franc, kaplan. Št. 1 + 12 = 13. Velika Nedelja. Poverjenik: Jesih Anton. Miki Vekoslav, trgovec v Ormožu. Munda Franc, kaplan v Ormožu. Plepelec Josip, kaplan pri Sv. Tomažu. Schwinger Albin, dekan pri Sv. Nikolaju. Šalamun Martin, nadučitelj pri Sv. Nikolaju. Vertnik Ivan, not. konc. v Ormožu. Št. 2 + 11 = 13, b) Središče. Poverjenik: Kosi Anton. ,Edinost*, bralno društvo. Kočevar Ivan, župan in gostilničar. Kolbesen Rudolf, trg. pomočnik. Kosi Anton, učitelj. Rakuša Franc, nadučitelj pri Sv. Bolfenku. Robič Maks, trgovec. Stranjšak Maks, kaplan. Šinko Josip, tržan in gostilničar. Venedig Vilibald, župnik. Št. 9. 23. Dekanija Vozenica. Poverjenik: Mrarj Tomaž. *I)ržeenik Luka, župan v Ribnici. *Mraz Tomaž, dekan itd. Črnko Josip, župnik v Vuhredu Hrastelj Franc, župnik v Ribnici. Mlasko Josip, kaplan. Strajhar Filip, gost. in posestnik v Ribnici. Št. 2+4 = 6. 24. Dekanija Zavrč. Poverjenik: Šuta Rupert. *Rajsinger Franc, trg. in pos. v *Šuta Ropert, dekan v Zavrču. Dobravi. Keček Andrej, kaplan v Leskovcu. "Sovič o. Aleks, župnik pri Sv. Ozmec Josip, kaplan. Trojici. Št. 3 + 2 = 5. III. Goriška nadškofija. 1. Dekanija Boleč. Poverjenik: Sorč Alojzij. Bratina Kristijan, nadučitelj-vodja. Dukič Franc, c. kr. okr. sodnik. Gregorčič Simon, vikar v Sedlu. Ilovar Franc, dekan. Komac Adolf, učitelj. Kragelj Valentin, vikar v Trenti. Kurinčič Ivan, vikar na Srpenici. Mlekuž Tomaž, c. kr. c. nadzornik. Pečenko Franc, obč. tajnik. Perinčič Karol, kurat v Soči. Slokar Anton, vikar v Logu. Sorč Alojzij, c. kr. poštar. Štrukelj Mihael, vikar v Čez-Soči. Trebše Ivan, učitelj v Srpenici. Št. 14. 2, Dekanija Cirkno. *Božič Peter, kurat v Ravnah. Čitalnica ndrodna. Kašča Franc, učitelj v Nemškem Rutu. Kokošar Ivan, župnik v Šebreljah. Kosec Josip, kaplan. 3. Dekanija Črniče. *Čitalnica ndrodna v Ajdovščini. Ballogh Karol, c. kr. poštar v Ajdovščini. Cibič Anton, Mekan. Dugulin Ivan, župnik v Ajdovščini. Gabrijelčič Mihael, c. kr. okrajni sodnik v Ajdovščini. Kodre Ivan, vikar v Oseku. Poverjenik: Kosec Josip. Plesničar Miroslav, učitelj na Reki. Podobnik Peter, župan. Ravnikar Alojzij, zasebnik. Razpet Franc, vikar v Orehku. Scheybal Josip, kaplan. Št. 1 -f 9 = 10. Poverjenik: Cibič Anton. Kodrič Franc, vikar na Trnovem. Kosovel Josip, župnik v Batujah. Krkoč Štefan, vikar v Lokavcu. Možina Anton, učitelj v Berji. Poljšak Alfonz, vikar pri Sv. Tomažu. Šimuc Ivan, vikar v Velikih Žabljah. Štubelj Leopold, kaplan. Št. 1 + 12 = 13. 4. Dekanija Devin. Poverjenik: Medvešček Peter. Benko Ivan, učitelj v Sovodnjah, Bratina Anton, vikar v Doberdobu. Brezigar Josip, učitelj v Doberdobu. Kos Simon, vikar v Opatjemselu. Križman Ignacij, učitelj v Gabrijah. Luvin Peter, učitelj na Vojščici. Medvešček Peter, nadučitelj v Opatjemselu. Ravbar Ivan, učitelj v Temnici. Vittori Josip, učitelj v Opatjemselu. Vodopivec Franc,učitelj v Brestovici. Volarič Andrej, učitelj v Devinu. Št. n. 5. Dekanija Gorica. Poverjenik: dr. Gregorčič Anton. !f!Bensa Š efan, kanonik. *Budal Bernard, ingenieur v Bosni. !i,Ferfila Franc, uradnik v plinarni. *Grča Blaž, vikar v Cepovanu. •■'•'Kavčič Josip, c. kr. notar. ^Knjižnica bogosl. semenišča. ^Knjižnica c. kr. studijska. *dr. Kos Franc, c. kr. pripr. prof. ^Marušič Andrej, c. kr. gimn. profesor, itd. *dr. vitez Tonkli Josip, odvetnik, itd. *baron \Vinkler Andrej, c. kr. dež. predsednik v p. itd. itd. '■HVolf Ivan, mestni župnik. Bajec Josip, knezonadšk. tajnik. Berbuč Ivan, c. kr. real. profesor. Bežek Viktor, c. kr. pripr. profesor. Božič Anton, vikar v Batah. Bralno in podp. delavsko društvo. Čerin Tomaž, sem. prof. in dež. poslanec. Čitalnica v Solkanu. Dermastja Ivan, bogoslovec. Eržen Anton, c. kr. uradnik. Furlan Andrej, bogoslovec. Gaberšček Andrej, urednik. Gaberšček Simon, vikar v Štandrežu. dr. Gabrijelčič Josip, sem. ravnatelj, j- Gerbec Ivan, knezonadšk. tajnik. Godnič Josip, vikar v Kronbergu. dr. Gregorčič Anton, sem. profesor, drž. in dež. poslanec. Habat Josip, bogoslovec. Izobraževališče učiteljsko. Jakončič Anton, zav. uradnik, dr. Jakopič Josip, odvetnik. Jug Tomaž, nadučitelj v Solkanu. Kafol Štefan, kanonik. Klanjšek Franc, bogoslovec. Knific Srečko, benef. v p., itd. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica realska. Knjižnica učiteljska goriške okolice. Kolavčič Ivan, župnik v Solkanu. Kragelj Andrej, c. kr. gimn. prof. Kralj Ignacij, sem. prefekt. Kumar Valentin, c. kr. vadn. učitelj. Leban Andrej, vikar v Grgarji. dr. Lisjak Andrej, zdravnik, itd. dr. Mahnič Anton, sem. ravnatelj, itd. Marzidovšek Radoslav, c. kr. voj. duhovnik. Mašera Josip, vikar v Št. Mavru. Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj, dr. Pavlica Josip, sem. spiritual. Poniž Benedikt, c. kr. vadn. učitelj. Rojec Ivan, kaplan v Solkanu. Rudež Ant., učitelj v gluhonemnici. Rutar Lovro, ravnatelj na Sv. Gori. Seidl Ferdinand, c. kr. real. prof. Semenišče nadškofijsko. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj. Strnad Josip, bogoslovec. Šantelj Anton, c. kr. gimn. prof. Skerbec Matej, sem. duhovnik. Škrabec o. Stanko, frančiškan. Toman Ema, c. kr. vadn. učiteljica, dr. Tonkli Nikolaj, odvetnik. Vodopivec Franc, c. kr. okr. š. nadzornik. Vuga Alojzij, kaplan. Žepič Franc, vodja dež. km. šole. dr. Žigon Franc, sem. prof. Št. 12 + 55 = 67. 6. Dekanija Kanal. Poverjenik: Zega Mihael. * Vidic Franc, dekan. Balič Josip, učitelj v Avčah. Bajec Alojzij, učitelj v Lomu. Berlot Anton, vikar v Srednjem. Čargo Angel, vikar v Ligu. Čitalnica ndrodna v Kanalu. Francovich Karol, c. kr. sod. pristav. Kazafura Anton, učitelj v Ročinju. Kodermac Stefan, vikar v Zapotoku. Kofol Franc, c. kr. davkar. Kofol Franc, vikar v Kalu. Komavli Filip J., učitelj v Desklah. Križnič Josip, učitelj v Ligu. Leban Karolina, učiteljica. Lukančič Tomaž, učitelj na Gorenjem Polji. Mahnič Henrik, c. kr. car. uradnik. Manzoni Eliza, podučiteljica. Pahor Anton, vikar na Gor. Polji. Pipan Anton ml., vikar v Lokovcu. Pipan Anton st., vikar v Lomu. Rustija Anton, učitelj v Kalu. Slokar Ivan, vikar na Banjšicah. Stergar Franc, učitelj na Banjšicah. Tomažič Andrej, učitelj v Levpi. Tomšič Josip, vikar v Levpi. Uršič Andrej Anton, poddružnik. Vuga Andrej, vikar v Ročinju. Zega Mihael, nadučitelj. Št. i + 27 = 28. 7. Dekanija Kobarid Poverjenik: Dominko Franc. Dominko Franc, nadučitelj vodja. Fon Jakob, vikar v Kredi. Jarc Ivan, vikar na Ljubušnjem. Kranjec Franc, župnik v Breginji. Mesar Andrej, vikar na Livku. Pavša Anton, vikar v Prosnidu. Primožič Josip, kaplan. Sedej Ivan, vikar v Borjani. Vidmar Ivan, vikar v Logjeh. Št. 9. 8. Dekanija Komen. Poverjenik: Harmel Adolf. ' Vales Marko, vikar na Branici. Brezovšček Andrej, župnik v Ri-fenbergu. Cazafura Henrik, c. kr. okr. sodnik. Čibej Karol, c. kr. notar. Harmel Adolf, dekan, itd. Jurič Ivan, modroslovec. Kodelja Josip, kaplan v Dornbergu. Kramer Filip, župnik v Dornbergu. Leban Anton, nadučitelj. Pavlin Leopold, učitelj v Gabriji. Rejec Jakob, kaplan. Rodč Edvard, c. kr. sod. pristav. Štrekelj Edvard, kaplan v Rifen-bergu. Štubelj Vinko, vikar v Gabriji. Št. 1 + 13 = 14. Dekanija Ločnik. Poverjenik: Smrekar Franc. Golob Josip, vikar v Podgori. Gregorčič Anton, vikar v St. Ferjanu. Juvančič Lovro, župnik v Št. Lovrencu. Marinič Franc, župnik v Kojskem. Pavletič Franc, vikar v Fojani. Smrekar Franc, vikar v Medani. Žnidarčič Andrej, vikar vGradnem. št. 7. 10. Dekanija Št. Peter. Poverjenik: Pavletič Josip. Faganelj Štefan, kaplan v Biljah. Gregorčič Simon, vikar v p., itd. na Gradišči. Leban Ignacij, kaplan v Merni. Orel Josip, nadučitelj v Prvačini. Pavletič Josip, župnik v Renčah. Pavlica Andrej, kaplan v Biljah. Poljšak Josip, župnik v Prvačini. Št. 7. 19* ii. Dekanija Tolmin. Poverjenik: Kragelj Josip. ^Čitalnica ndrodna. ^Knjižnica okrajna učiteljska. Ivančič Josip, c. kr. notar. Kenda Ivan, učitelj pri Sv. Luciji. Kenda Matija, nadučitelj v Volčah. Kocijančič Nikolaj, kurat v Ročah. Kovačič Ignacij, veleposestnik pri Sv. Luciji. Kragelj Josip, dekan, itd. Lapajne Ivan, zemljemerec. Milovčič Josip, c. kr. okr. sodnik. Moškat Franc, vikar na Grahovem. Murovec Ivan, župnik pri Sv. Luciji. Pavletič Gothard, župnik na Šentviški Gori. dr. Stanič Josip, odvetnik. Širca Ivan, nadučitelj-vodja. dr. Tuma Hinko, c. kr. sod. pristav. Valentinčič Ignacij, kaplan v Volčah. Št. 2 + 15 = 17. 12. Ostala goriška nadškofija Kormin: Trošt Ivan, vodja car. urada. Št. IV. Tržaško-koperska škofija. 1. Dekanija Dolina-Ospo. d) Dolina. Poverjenik: Jan Jurij. *Jan Jurij, dekan, č. kanonik, itd. Sancin Josip, župnik v Predloki. *Notar Anton, ekspozit v Plavijah. Benkovič Josip, kaplan v Podgorji. Jereb Franc, učitelj v Dolini, Kompare Josip, dekan v Ospem. Kovač Ivan, župnik v Kubedu. Pavli Alojzij, vikar v Borštu. Seliškar Franc, žel. uradnik na Kozini. Stržinar Josip, kaplan v Klancu. Tomšič Josip, kaplan v Dolini. Velhartičky Josip, kaplan v 'Dolini. Št 2 + 10=12. b) Brezovica. Poverjenik: Benedik Ivan. Benedik Ivan, župnik v Brezovici. Zupan Josip, župnik v Rodiku. Sila Svitoslav, učitelj v Rodiku. Št. 3. 2. Dekanija Jelšane. Poverjenik: Jenko Slavoj. * Požar Anton, župnik v Pregarji. Bunc Dragotin, c. kr. sod. kancelist. Dolžan Jurij, župnik v Vodicah. Guzelj Slavoj, c. kr. gozd. azistent. Jenko Slavoj, trgovec, nadžupan in dež. poslanec. Maroti Franc, trgovec v Obrovem. Nekerman Ivan, učitelj. Primožič Matej, c. kr. sod. pristav. Rogač Anton, dekan v Hrušici. Rutar Matija, c. kr. okr. sodnik. Vajšel Franc, učitelj v Hrušici. St. 1 -f 1 o = 11. 3. Dekanija Kastav. Poverjenik: Jelušič Rajmund. Jelušič Rajmund, župnik v Beršecu. Knjižnica kotarska učiteljska. Št. 2. 4. Dekanija Koper. Poverjenik: Glavina Blaž. Černivec Anton, c. kr. pripr. prof. Gašperčič Aleks, župnik v Ma-rezgah. Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat. Knjižnica okr. učiteljska. Kožuh Josip, c. kr. pripr. profesor. Markelj Ivan, c. kr. pripr. ravnatelj. Omers Josip, župnik v Kortah. Orel Franc, učit. pripravnik. Ravnateljstvo c. kr. učiteljišča. St. 9. 5. Dekanija Pazin. Poverjenik: Grahi! Josip. Bukovec Franc, župnik v Trvižu. Čenčič Josip, c. kr. brz. načelnik. Grašič Josip, župnik v Bermu. Kjuder Anton, župnik v Tinjanu. Kokole Franc, c. kr. davk. nadzornik. Kos Ivan, c. kr. okr. š. nadzornik. Miklavčič Karol, župnik v Žminju. dr. Rybar Otokar, odv. kandidat. Št. 8. 6. Dekanija Tomaj. Poverjenik: Leban Franc. *Černe Anton, veleposestnik. Fakin Anton, učitelj v Repentabru. Gulič Franja, posestnica v Sežani. Kantč Matej, nadučitelj v Sežani. Knjižnica okrajna učiteljska. Kosovel Anton, učitelj v Sežani. Leban Franc, c. kr. knjigovodja. Mahorčič Evfemija, c. kr. poštarica. Mahorčič Rajmund, nadžupan, itd. Narobe Ivan, župnik v Divači. Okretič Ivan, c. kr. sod. pristav. Praprotnik Avgust, trg. v Lokvah. Sila Matija, župnik v Repentabru. Škrlj Josip, kaplan v Štorjih. Štrukelj Janko, nadučitelj v Dutovljah. Tomšič Josip, učitelj v Skopem. Št 1 + 15 = 16. 7. Dekanija Trst z okolico. Poverjenik: Hafner Franc. *Černt§ Ivan, kurat v Barkovljah. *dr. Glavina Ivan, vladika, itd. *Gorup Josip, veletržec, itd. itd. *Kastelic Franc, trgovec. *Kenda Anton, zav. uradnik. *vitez Klodič Sabladoški Anton, c. kr. dež. š. nadzornik, itd. *Komar Vekoslav, gl. dež. blag. oficijal. *Semenišče mladeniško. *Vovk Ivan, kurat v Bazovici. Abram Josip, pravnik. Bekar Josip, mestni kaplan. Cvetnič Lavoslav, c. kr. p. uradnik. Čitalnica n;lrodna v Trstu. Delavsko podporno društvo. Dolinar Ivan, c. kr. mešč. učitelj. Dovgan Anton, žel. uradnik. Fabris Dragotin, mestni župnik. Flego Peter, kanonik. Furlan Vekoslav, c. kr. rač. oficijal. dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. prof. Gomilšek Jakob, c. kr. real. katehet, dr. Gregorin Gustav, odvetnik. Hafner Franc, c. kr. poštni azistent. Hočevar Ludovik, c. kr. fin. svetnik. Huber Avgust, c. kr. dež. sod. svStnik. dr. Ivanič Josip, knezošk. tajnik. Jagodec Mihael, mestni katehet. Jaklič Anton, c. in kr. vojni kurat. Jereb Gregor, c. kr, brz. oficijal. Korenčan Franc, c. kr. rač. uradnik. Kržd Davorin, trgovec. Macak Ivan, c. kr. višji kat. nadzornik. Malloyer Maks, c. kr. fin. str. nadkomisar. Mankoč Josip, trgovec. Mucha I. H., trg. knjigovodja. Paternost Drag., c. kr. rač. uradnik, dr, Pertot Simon, zdravnik. Pevsko in bralno društvo na Opčinah. Piščanec Just, c. kr. car. uradnik. Pitamic Ivan, c. kr. rač. svetnik. Podgornik Franc, urednik, itd. Pogorelec Ivan, c. kr. poštni oficijal. Polley Oskar, c. kr. obrt. nadzornik. Rešič Franc, žel. uradnik. Slamič Anton, dijak. Sabec Ivan, zasebnik in vlastelin. Šašelj Milan, kaplan pri Sv. Ivanu. Šileč Ivan, trgovec. Šorli Anton, kavarnar. Šorli Ivan, c. kr. nam. tajnik. Stepančič Gracijan, trgovec, dr. Šust Ivan, st. prošt, itd. Trnovec Bogdan, c. kr. dež. sod. svčtnik. Truden Mihael, veletržec. Urbas Viljem, c. kr. profesor. Valenčič Ivan, trgovec. Varl Ivan, mestni kaplan. Vičič Ana, c. kr. m. učiteljica. Wartho Julij, duh. pri Sv. Antonu. Žbona Andrej, žel. p. podnačelnik. Živec M. V., ingenieur, itd. 8. Posamezniki. Nabrežina: Resman Ivan, nač. žel. postaje. Topolovec: Knavs Josip, kaplan. Št. 2. V. Krška škofija. 1. Dekanija Beljak. Poverjenik: Lendovšek Josip. Bauer Simon, župnik na Peravi. Coriary Anton, učitelj v Podkloštru. Einspieler Gregor, župnik in dež, poslanec v Podkloštru. Eller Franc, učitelj na Zili. Jerman Jurij, župnik v Štabnju. Katnik Franc, župnik v Podgorjah. Knaflič Jakob, župnik v Ločah. Knjižnica c. kr. višje gimnazije, dr. Košmelj Franc, c. in kr. polk. zdravnik. Kržič Mihael, trg. v Podkloštru. Lendovšek Josip, c, kr. gimn. prof. Podboj Anton, c. kr. poštni oficijal. Poddružnica sv, Cirila in Metoda. Schiffrer Ivan, c. kr, poštni oficijal. Stoeckl Simon, župnik, itd. v Št. Lenartu. Strojnik Josip, župnik na Zili. Vavtižar Luka, župnik v Ziljski Bistrici. Št. 17. 2. Dekanija Celovec. Poverjenik: Janežič Simon. ♦Janežič Evgen. Apih Josip, c. kr. pripr. profesor. Ebner Ivan, bogoslovec. Einspieler Lamberl, kanonik in kancelar. Erlih Davorin, bogoslovec. Fric Josip, kanonik. Germ Matej, bogoslovec. Gradišnik Lenart, bogoslovec. Havliček Franc, bogoslovec. Hren Jakob, c. kr. sod. svetnik. Hutter Ivan, c. kr. real. katehet. Hutter Vekoslav, bogoslovec. Janežič Josip, posestnik v Lešah. Janežič Simon, c. in kr. nadporočnik v pokoju, dr. Janežič Valentin, c. in kr. višji štabni zdravnik. Knjižnica dijaška v Marijanišču. Knjižnica slovenskih bogoslovcev. Kolarič Franc, župnik v Vetrinju. Legat Alojzij, tiskarski delovodja. Peterman Josip, župnik na Otoku. Rossbacher Bernard, trgovec. Rozman Josip, bogoslovec. 3. Dekanija Doberla Ves. "''Servicelj Matej, komendator itd. na Reberci. Bayer Štefan, provizor. Boštijančič Ivan, župnik v Kamnu. Čeh Vaclav, kaplan v Želez. Kaplji. Lasnik Štefan, župnik v Št. Vidu. Ledvinka Alojzij, župnik v Škocjanu. Sirnik Ivan, duhovnik v Vetrinju. dr. Sket Jakob, c. kr. gimn. prof. Stres Anton, bogoslovec. Sturm Anton, bogoslovec. Svaton Josip, bogoslovec. Treiber Franc, mestni kaplan. Virnik Franc, kanonik. Wieser Ivan, mestni župnik itd. Zadnikar Franc, trgovec. Zupan Josip, poobl. grof. Eggerjev. Zak Anton, stolni vikar. Št. 1 + 32 = 33. Poverjenik: Service// Matej. Legat Valentin, župnik pri Jezeru. Mihi Franc, župnik v Št. Lipšu. Muden Simon, župnik v Žel. Kaplji. Nessler Matija, župnik v Galiciji. Ražun Matej, oskrbnik v Smarjeti. Seebacher Jakob, župnik v Apačah. Traven Jurij, župnik v Obirskem. Št. 1 + 12=13. 4. Dekanija Dravburg Spodnji. Poverjenik: Hiittner Drag., provizor v Črnečah. Kirchmaier K., kaplan v Libeličah. Žerjav Matej, župnik v Labodu. Št. 3. 5. Dekanija Kanalska Dolina. Poverjenik: Incko Simon. Globočnik Ivan, župnik na Pontablu. Krejči Davorin, adm. na Vratih. Incko Simon, dekan v Žabnicah. Kroupa Gustav, c. kr. rudn. uradnik. Jamšek Josip, vodja car. urada. Mikuluš Anton, ekspozit v Rablu. Št. 6. 6. Dekanija Pliberk. Poverjenik: Škerbinc Josip. *Lenc Franc, provizor v Kazazah. Hacin Mihael, pos. v Šmihelu. Homan Josip, kaplan v Šmihelu. Kandut Filip, obč. tajnik v Šmihelu. Kindelman Jakob, kaplan na Fari. Krištof Jurij. c. kr. sod. pristav. Matevžič Primož, kaplan na Fari. dr. Miiller Anton, župnik pri Fari. Papler Jakob, adm. v Gorenčah. Pogačnik Josip, župnik v Kotljah. Randl Matija, župnik v Švabeku. Reš Franc, trgovec v Gorenčah. dr. Sommer Josip, dekan, itd. Škerbinc Josip, župnik v Ogerčih. Šumah Valentin, župnik v Šmihelu. Urbanek Martin, kaplan v Šmihelu. Vacovsky Vaclav, provizor v Štebnu. Valeš Vaclav, kaplan v Guštajnu. Št. 1 + 17=18. 7. Dekanija Rož Spodnji. Ambrož Matija, dekan v Kaplji. Čitalnica v Glinjah. Gradičnik Seb., župnik v Bilčovsi. 8. Dekanija Rož Zgornji. Aplen Andrej, župnik v Št. Jakobu. Gabron Anton, župnik v Skočidolu. Jereb Josip, upravitelj na Dravi. Krejči Vojteh, kaplan v Št. Jakobu. Marinič Ivan, dekan na Lipi. Oblak Anton, župnik v Gozdanjah. Poverjenik: Ambrož Matija. Simonič Ivan, župnik v Št. Janžu. Sokolšek Štefan, župnik v Celji. Št. 5. Poverjenik: Gabron Anton. Šavbah Franc, župnik na Doma-čalah. Vončina Josip, nadučitelj v Skočidolu. Zablatnik Ivan, župnik v Št. liju. Št. 9. 9. Dekanija Tinje. Poverjenik: Bizer Andrej. Barborič Fr., župnik pri Sv. Tomažu. Ogriz Ivan, župnik v Timenici. Bauer Karol, župnik v Št. Lipšu. Serajnik Lovro, prošt v Tinjah. Bizer Andrej, dekan, itd. v Grab- Wagner Ivan, župnik v Št. Petru, štajnu. Št. 6. 10. Dekanija Velikovec. Poverjenik: Keznar Anton. Keznar Anton, župnik v Št. Rupertu. Petek Franc, župnik v Grebinju. Koller Ivan, župnik pri Sv. Štefanu. Kremenšek Janko, c. kr. okr. kom. dr. Kulterer Jurij, odvetnik, dr. Messner Josip, odvetnik. Premru Franc, kanonik v Velikovcu. Šubelj Ivo, stud. iur. Vintar Josip, provizor v Vovbrah. Volavčnik Ivan, župnik na Rudi. n. Posamezniki. St' 10 Stali: Štingl Franc, kaplan. St. Pavl: *l’irc Franc, prefekt. Št. 1 + 1 = 2. VI. Sekovska škofija. I. Dekanija Admont Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan. *Matevžič o. Eginhard, g. prof. Miklavc o. Rajmund, redovnik. *Pivec o. Maksimilijan, redovnik. Pavec o. Ivan, redovnik. Št. 2 + 2=4. 2. Dekanija Cmurek. Poverjenik: Pavalec Jurij. Lopič Ivan, prqvizor. Pavalec Jurij, duhoven v p. Št. 2. 3. Dekanija Gradec. Poverjenik: Hauptmann Franc. *Brada.ška Franc, kr. gimn. ravnatelj v pokoju, itd. *Hrašovec Franc, c. kr. okr. sodnik v pokoju. *dr. Ipavic Benjamin, m. zdravnik. *dr. Krek Gregor, c. kr. vseuč. profesor, itd. *dr. Mursec Josip, c. kr. realski profesor v p., itd. *Svajgar Gabrijel, min. gvardijan. dr. Camer Anton, vseuč. docent. Dolenc Franc, c. kr. poštni oficijal. Goršič Franc, učitelj v Karlovi. Hauptmann Franc, c. kr. profesor. Hecl Franc, c. kr. kazn. kurat, dr. Hofifer Edvard, d. real. prof. Kermavner Valentin, c. kr. gimn. profesor v p. dr. Klasinc Ivan, odvetnik, dr. Klemenčič Ignacij, vseuč. prof. Lavrič Josip, mestni učitelj. Ljubša Matija, c. kr. kazn. duhovnik. Možek Marija, pos. soproga. Nowotny Emanuel, c. kr. okr. sodnik v p. Papež Ivan, dež. real. profesor. Premru Franc, c. in kr. voj. kaplan, dr. Purgaj Jakob, c. kr. gimn. prof. Reich Anton, c. kr. fin. oficijal. Rojnik Štefan, nam. uradnik. Skočir Avgust, kurat v dež. bolnici. »Triglav«, akad. dij. društvo. Turkuš Anton, dež. real. prof. Vamberger Anton, kurat v Messen-dorfu. Verbovšek Josip, zast. uradnik. Železinger Franc, c. kr. g. prof. dr. Žižek Franc, zdravnik. Št. 6 + 26 = 32. Papež Mihael, c. kr. pol. komisar. 4. Posamezniki. Hartberg: Šalamun o. Hijacint, kapucin. Lebring: *baron Conrad-Eybesfeld Žiga, bivši minister, itd. itd. St. Gallen: Wendler Sigmunda, c. kr. okr. sodnika soproga. Št. 1 + 2 = 3 VII. Razne druge pokrajine. 1. Avstrijski. Dunaj. Poverjenik: Navratil Ivan. *Kandernal Franc, c. kr. gimn. prof. v p. in š. svetovalec. :;,'Napret Teodor, c. kr. senat, predsednik pri najvišjem sodišču. *Novak Peter, terez. prefekt. *Sežun Žiga, c. kr. blag. uradnik. *dr. Simonič Franc, c. kr. uradnik v vseuč. knjižnici. Filipsky Anton, c. kr. gimn. prof. Goestl Franc, cand. med. Hubad Franc, c. kr. gimn. prof. itd. Jančar Franc, duhovnik n. reda. Janežič Franc, bogosl v Avguštineju. dr. Jelenc Josip, odgojitelj. Jereb Ivan, c. kr. uradnik v pravos. ministerstvu. Koželj Anton, odgojitelj. Lastavec Franc, odgojitelj. Lukančič Ivan, c. kr. v. ing. v p, Luzar Ivan, žel. revident. dr. Miglič Peter, c. in kr. polkovni zdravnik v p. Gmunden: Pirjevec Ivo, c. kr. rač. revident. Mladič Ivan, c. kr. uradnik v fin. ministerstvu. Mubej Josip, c. kr. nam. pristav, dr. Murko Matija, cand. prof. itd. Navratil Ivan, c. kr. ravn. predst. pri naj v. sodišči, dr. Ploj Miroslav, c. kr. fin. koncipist. Polak o. Alojzij, min. provincijal. dr. Primožič A., c. kr. gimn. prof. Pukl Radoslav, odvet. kandidat, itd. Regally Franc, stud. iur. dr. Sedej Franc, c.kr. dv. kaplan, itd. Skedl Franc, c. kr. nam. pristav. »Slovenija«, akad. dij. društvo. Spinčič Alojzij, drž. poslanec, itd. Stritar Josip, c. kr. gimn. profesor. Štuhec Rudolf, priv. uradnik, dr. Štrekelj Karol, c. kr. prel. slov. drž. lista. Sturm Josip, c. kr. real. profesor. Žmavc Jakob, cand. iur. Št. s + 31 = 36. 2. Ostala Primorska. Barban: Meglič Josip, ekspozit. Kanfanar: Cotelj Ivan, kaplan. Lošinj : Tentor Anton, c. kr. sod. pristav. Pulj: Ambrož Ivan, c. in kr. nam. kaplan. Križman Josip, c. kr. gimn. profesor in katehet (poverjenik). Kuralt Ivan, c. in kr. nam. kaplan I. reda. Rovinj: Šinek Rajko, c. kr. davkar. St. 7. 3. 'Tirolsl-ca s 1 Jrednrlsko. Inomost: Pečjak Gregor, bogoslovec. Škofič Lovro, c. kr. blag. ravnatelj. Trident: Koder Anton, c. kr. požtni kontrolor. Maselj Franc, c. kr. rač. nadčastnik. St. 4. 4. Češka. a) Praga. Poverjenik: Lego Jan. *Češko-slovenski spolek. Pohunek Franc, kaplan. Ekert František, m. župnik. dr. Volkar Andrej, c. kr. okrajni dr. Kadlec Karol, gled. tajnik. komisar. Lego Jan, uradnik č. muzeja, itd. b) Drugi kraji. Gostinj: Artel Anton, c. kr. gimn. profesor. Melnik: Občina mestna. Pribram: Pirnat Mohor, c. kr. ingenieur. Železni Brod: dr. Havliček K., odvetnik. Št. 1 + 9 = 10. 6, Moravslca. Jamnica: *dr. Turner P., zasebnik. Št. 1. 6. Šle^ija. Belsk: *Makuc Ivan, c. kr. obrt. profesor. Št. 1. 7. Galicija. Tarnopol: Kopytzak Bazil, c. kr. gimn. profesor. Št. 1. S. Dalmacija, Benkovac: Namar Franc, c. kr. kot. tajnik. Kotor: Kratochvvill Edvard, c. kr. tab. olicijal. Macher Ivan, c. kr. profesor. Sinj: Beseljak Franc, c. in kr. stotnik konj. strelcev. Št. 4. O. Ogerska, Komorn: ',!:Krajnc Viktor S., c. in kr. podpolkovnik in žen. ravnatelj. Št. i. lO. Hrvatska s Slavonijo. a) Karlovec. Poverjenik: Vamberger Mijo. Drganc Dragotin, gimnazijec. Frančiškanski samostan. Jelenc Vatroslav, trgovec, posestnik, itd. Kette Mate, trgovec. Šajn Anton, carin ar. Tomše Josip, c. in kr. stotnik. Vamberger Mijo, kr. gimn. prof. b) Varaždin. Poverjenik: dr. Križan Josip. dr. Križan Josip, kr. gimnazijalni Milčetič Ivan, kr. gimn. profesor, profesor. Raič o. Ivan, kap, vikar. c) Zagreb. Poverjenik: dr. Celestin Franc. *dr. Celestin Franc, kr. gimn, profesor v. p., itd. *Jelovšek Martin, kr. š. nadzornik. *Kastelic Franc, c. in kr. stotnik v p. *dr. Kopač Josip, odvetnik, itd. *Starč Josip, kr. real. prof., itd. *Steklasa Ivan, kr. učit. profesor. Badalič Hugo, kr. gimn. profesor. Barič Janko, klerik, dr. Bauer Anton, kr. vseuč. prof, Benigar Ivan, kr. gimn. profesor. Butora Ivan, klerik. Čitalnica grško-kat. semenišča, dr. Dočkal Jurij, lic. profesor. Horvat Dragotin, klerik. Horvat Josip, pravnik. Jakopanec Andrej, klerik. Juratovič Anton, klerik. Knjižnica kr. gimnazije. dr. Kosirnik Ivan, zdravnik, itd. Kovačič Blaž, bogoslovec. Kovačič Franjo, klerik. Kučak Štefan, kr. gimn. profesor. Kuralt Franc, tajnik gosp, društva. Magdič Franc, kr. real. profesor. Marn Franc, kr. gimn. profesor. Modestin Josip, kr. profesor, dr. Mušič Avgust, kr. gimn. prof. Pasarič Josip, kr. g. profesor v p. in urednik. Petek Davorin, bogoslovec. Posavec Andrej, bogoslovec. Rakuša Janko, bogoslovec. Rožman Vekoslav, bogoslovec. Smičiklas Tadija, kr. vseuč. profesor, itd. Stožir Ivan, kr. real. profesor, dr. Slik Srečko, kr. vseuč. profesor. Šijanec Vekoslav, bogoslovec. Šuller Franc, kr. šolski nadzornik. Tkalčič Ivan, knjižničar jugosl. akademije, itd. Tomšič Ljudevit, šolski ravnatelj. Torbar Josip, kr. real. ravnatelj v p., itd. dr. Trenz Ferdo, c. in kr. polk. zdravnik. Turzan Silvester, bogoslovec. Valjavec Matija, kr. gimn. prof., itd. dr. Vidrič Lovro, odvetnik, posestnik, itd. dr. Weingerl Josip, primarij, itd. Zadravec Vekoslav, bogoslovec. Zagorac Štefan, klerik. Zbor duhovniške mladeži. Zupanec Jurij, bogoslovec. d) Ostali kraji. Bednja: Vojska Lavoslav, župnik. Djakovo: *dr. Strossmajer Josip Jurij, škof bosenski in sremski, itd.itd. Jaška: Šušteršič o. Deodat, frančiškan. Konščina: *Košiček Ubaldo, župnik. Pitomača: Cajnko Valentin, kaplan. Požega: *Kos Anton, viečnik sudb. stola. Reka: * Tabor o. Rupert, kap. gvardijan. Slunj: *Zor Lovro, okr. zdravnik, Stenjevec: Seigerschmied Matija, duhovnik, Suhopolje: Bučar Viktor, kaplan. Verovitica: Rozman o. Robert, redovnik. Št. n + 59 = 70. 11, Bosna in Hercegovina, d) Sarajevo. Poverjenik: dr. Jeglič Anton. dr. Amschl I., c. kr. gimn. katehet. dr. Unterlugauer Jakob, c. kr. san. dr. Jeglič Anton, katehet. načelnik. Nemanič Davorin, c. kr. gimn. Žnidaršič Jakob, c. kr. gimn. prof. ravnatelj. b) Ostali kraji. Kulen Vakuf: Duldr Franc, c. kr. okr. živinozdravnik. Št. 6. 12. Rusija, St. Petersburg: *Slavjanski dobrodelni komitet. Š. 1. 13. Bolgax'ija. Plovdiv : Bezenšek Anton, realski profesor. Št. 1. 14. Italija. Rim: Opeka Mihael, modroslovec. dr. Ušeničnik Franc, bogoslovec. Št. 2. IS. Angleška, Oxford: Morfill YV. R., kr. vseuč. profesor. Št. 1. IG. Amerika Aferam Peter, duh. v Shakopee. Bilban Matija, bogoslovec. *Šusteršič Franc, duhovnik. Podgoršek Anton, bogoslovec. Št. 2 -(- 2 = 4. Pregled vseh društvenikov. +2 & C f> Imena škofijam Število društvenikov častnih usta- novnih letnih skupno I. Ljubljanska 147 918 1065 II. Lavantinska 78 415 493 III. Goriška 1 18 180 199 IV. Tržaško-koperska . . . — 13 111 124 v. Krška — 4 118 122 VI. Sekovska — 9 32 41 VII. Razne druge . . . . 6 23 127 156 Skupaj . . 7 292 1901 2200 VI. Umrli ustanovniki.1) (Dalje.) Tek. št. Naslov ustanovnikov Datum smrti Leto 231 Lesar Martin, posestnik v Sušji2) . 20. februvarija 1867 232 Kljun Marija, posestnica v Slatniku11) 20. marcija 1875 233 Lesar Ivan, posestnik v Hrovačah4) 7. aprila 1888 234 Ai-nuš Franc, duhovnik v p. pri Sv. Urbanu 28. oktobra 1890 235 Poznik Radivoj, c. kr. ingenieur v Dun. Nov. Mestu 21. decembra 1891 236 Potočnik Lovro, dekan v Braslovčah 1. februvarija 1892 237 Lukman Jakob, c. kr. rač. svetnik v p. v Ljubljani 14. februvarija 1892 238 Mikuš Franc, dekan v Konjicah . . 14. februvarija 1892 239 Cegnar Franc, c. kr. višji poštni kon- trolor v p. v Trstu 14. februvarija 1892 240 dr. pl. Pongraz Oskar, zasebnik in pos. na Dunaji 29. aprila 1892 241 Verlič Franc, župnik v Stranicah 7. julija 1892 242 Blaznik Frančiška, solastnica tiskarne v Ljubljani 20. septembra 1892 243 Komel pl. Sočebran Andrej, c. in kr. major v p. v Gradcu 12. novembra 1892 1) Glej Letopis za leto 1891 str. 355. 2) Sedaj Lesarjeva hiša v Sušji vsled ustanovnega pisma. 8) Sedaj Kljunova hiša v Slatniku vsled ustanovnega pisma. 4) Sedaj Lesarjeva liiša v Hrovačah vsled ustanovnega pisma. Z „Matico Slovensko" zamenjujejo knjige. 1. Matica srbska v Novem Sadu. (1864) 2. Matica gališko-ruska v Lvovu. (1865) 3. Akademija cesarska v St. Petersburgu. (1866) 4. Matica češka v Pragi. (1866) 5. Beseda umetniška v Pragi (1866) 6. Družba sv. Mohorja v Celovcu. (1866) 7. Društvo pravniško v Pragi. (1866) 8. Srbsko učeno društvo v Belem Gradu. (1868) 9. Društvo sv. Jeronima v Zagrebu. (1869) 10. Matica moravska v Brnu. (1869) 11. Prvo društvo gabelsb. stenografov v Pragi. (1870) 12. Universiteta imperatorska v Varšavi. (1872) 13. Universiteta imperatorska v Moskvi (1872) 14. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti v Zagrebu. (1874) 15. Knjižnica slavj. komiteta v Moskvi. (1877) 16. Hrvatski pedagogijsko-književni sbor v Zagrebu. (1878) 17. „Smithsonian Institution" v Washingtonu. (1879) 18. Bolgarsko književno društvo v Sredcu. (1882) 19. Matica srbska v Budišinu. (1882) 20. Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882) 21. Jednota čeških mathematikov v Pragi. (1884) 22. Kr. češka společnost nauk v Pragi. (1884) 23. Spolek arhitektov in ingenieurjev v Pragi. (1884) 24. Spolek čeških filologov v Pragi. (1884) 25. Češki muzej v Pragi. (1885) 26. Matica hrvatska v Zagrebu (1886 vnovič) 27. Statistična komisija mesta Prage. (1889) 28. Muzealno društvo v Ljubljani. (1889) 29. Društvo „Pravnik“ v Ljubljani. (1889) 30. Uredništvo „Doma in Sv6ta“ v Ljubljani. (1890) Zaznamek književne zaloge ,.Matice Slovenske*' kupna cena posameznim iztisom. 1. Narodni „Koledar in Letopis11 za 1. 1868 — gld. 2. Letopis „Mat. Slov.“ za 1. 1871. Uredil dr. E H. Costa — „ 3. Letopis „Mat Slov.11 za 1. 1872-1873. Uredil dr. E. H. Costa.........................................— „ 4. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1874. Uredil dr. E. H. Costa — „ 5. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1875. Uredila I. Tušek in M. Pleteršnik......................................................— 6 Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1876. Uredil M. Pleteršnik — „ 7. Letopis „Mat. Slov." za 1. 1877. Uredil dr. J. Bleiweis — „ 8. Letopis „Mat. Slov." za 1. 1878. I. in II. del. Uredil dr. J. Bleiweis..................................—- „ 9. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1878. III. in IV. del. Uredil dr. J. Bleiweis...............................— „ 10. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1879. Uredil dr. J Bleiweis — „ 11. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1880. Uredil dr. J. Bleiweis — „ 12. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1881. Uredil dr. J. vitez Bleiweis-Trsteniški...........................— „ 13. Letopis „Mat. Slov." za 1. 1884. Uredil E. Lah ... 1 „ 14. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1885. Uredil Fr. Levec . . 1 „ 15. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1886. Uredil Fr. Levec . . 1 „ 16. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1887. Uredil Fr. Levec . . 1 „ 17 v Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1889. Uredil dr. L. Požar . 1 „ 18. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1890. Uredil A. Bartel . . 1 „ 19. Letppis „Mat. Slov.11 za 1. 1891. Uredil A. Bartel . . 1 „ 20. Letopis „Mat. Slov.11 za 1. 1892. Uredil A. Bartel . . 1 „ 21 J. T r d i n a: Zgodovina slovenskega naroda .... — „ 22. J. Krsnik: Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije. (II. popravljeni natis) . — „ 23. Erben-Rebec: Vojvodstvo Kranjsko...................— „ 24 Erben-Rebec: Vojvodstvo Koroško.....................— „ 25. Slovenski Štajer. Spisali rodoljubi. I. snopič ... — „ 26. dr. Ivan Geršak: Slovenski Štajer. 111. snopič . . — „ 27. Maj ciger-Pleteršnik-Raič: Slovanstvo I. del . — „ 28. I. V.: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku.................................— „ 29. J. Jesenko: Prirodoznanski zemljepis...............1 „ 30. Rossmaessler-Tušek: Štirje letni časi .... — „ 31. Felloecker-Erjavec: Rudninoslovje..................— „ 32. Pokorny-Erj avec: Prirodopis živalstva s podobami 1 „ Knjiga prirode: 33. I. snopič — Schoedler-Tušek: Fizika . — „ 34. 11. snopič — Schoedler-Ogrinec-Erja- vec: Astronomija in Kemija..............— „ 35. III. snopič — Schoedler-Zajec: Minera- logija in Geognozija....................— „ 36. IV. snopič — Schoedler-Tušek-E rja- vec: Botanika in Zoologija................................ „ 50 50 50 50 50 50 50 25 25 50 50 50 50 20 30 20 60 20 20 20 25 30 50 10 40 40 16 40 40 40 50 37. J. Žnidaršič: Oko in vid..............................— gld. 25 kr. 38. Jules Verne-Hostnik: Potovanje okolo sveta v 80 dneh...........................................— , 40 , 39. dr. M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač.............— „10 40. Fr. Levstik: Vodnikove pesni...........................— „50 41. J Vesel-Koseski: Raznim delom dodatek ... — „20 42. A. Praprotnik: dr. Lovro Toman (s podobo) . . — „ 40 43. V. Urbas: dr. Etb. H. Costa (s podobo).................— „40 44. J. Marn: Kopitarjeva spomenica.........................— „40 45. M. _Cigale: Znanstvena terminologija...................1 „ — 46. J. Šuman: Slovenska slovnica po Miklošičevi pri- merjalni 1 „50 47. Wo ldfich-Erj avec : Somatologija......................— „75 48. dr. S. Šubic: Telegrafija..............................— „30 49. I. Tomšič: Slovenska bibliografija (Let. za 1. 1881) — „ 20 50. F. M. Štiftar: Pavel M. Leontijev......................— „10 51. P. Kosler: Imenik mest, trgov in krajev .... — „20 52. Turgenjev-Re moc: Lovčevi zapiski. II. del . . — „ 50 53. Spomenik o šeststoletniei začetka habsburške vlade 3 „ — 54. dr. Fr. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti — „ 80 55. I. Vrhovec: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih 1 „ — 56. Kraševski-Podgoriški: Koča za vasjo (Povest) 1 „ — 57. Gogolj-Podgoriški: Mrtve duše (Roman) ... — „80 58. J o s. Apih: Slovenci in 1. 1848 1 „ — 59. Fr. Dolinar: Prihajač (Povest) — „30 60 Fr. Levec: Erjavčevi pripovedni spisi (I. del) . . — „70 61. J. Križman: Slovnica italijanskega jezika ... 1 „ — 62. dr. Fr. Lampe: Dušeslovje (I. del) 1 „ — 63. dr. Fr. Lampe: Dušeslovje (II. del)....................1 „ — 64. dr. Fr. Kos: Vzgojeslovje..............................1 „ — 65. Fr. Wiesthaler: Val. Vodnika izbrani pripovedni spisi 1 „ — 66. I. Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta.....................1 „ 20 67. dr. Fr. D.: Pegam in Lambergar.........................— „60 68. S. Rutar: Goriška; opis. (I. del.).....................— „ 50 69. S i e n k i e w i c z - M r a č e: Z ognjem in mečem; povest. I. in II. del 1 „50 Poziv slovenskim pisateljem! Odbor »Matice Slovenske11 se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji »'Letopis". Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poucni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja; vendar je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanimljivosti prijajo večini Matičinih društvenikov. Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca marcija 1893. 1. preds"dništvu „Matioe Slovenske" v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v »Letopis11 vsprejetim spisom se bode izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana. V Ljubljani 15. novembra 1892. V imenu »Matice Slovenske": Predsednik: Josip Marn. Odbornik: Anton Hartel. Gg. poverjenikom in udom ..Matice Slovenske" na znanje in ravnanje. Ud „Matice Slovenske11 postane, kogar sprejme društveni odbor: n) ako se kot ustanovnih, zaveže plačati 50 gld. a. v. ali takoj, ali pa v petih letnih obrokih; h) ako kot letnik plačuje po 2 gld. ud ni ne na leto. (S 2. dr. pravil.) Člane, hi ne plačujejo redno v prvi polovici vsacegu teta doneskov, katere so se zavezali plačevati, sme odbor iz društva izbrisati (§ 3. dr. pravil.) Vsak društveni k ima pravico podajati društvu po odboru nasvete, udeleževati se letnih velicih zborov in njih razgovorov, glasovati, odbornike voliti in sam voljen biti. prejeti poročilo o društvenem delovanji in gospodarstvu z novci in dobiti imenik vseh društvenikov. (§ 4. dr. pravil.) Društvo ima namen, slovenskemu narodu pripomoči do prave omike s tem, da primerne knjige v slovenskem jeziku na svetlo daje ali vsaj podpira, da se izda,do. (§ 1. dr. pravil) Le častni in ustanovni društveniki imajo brezpogojno pravico do vseh knjig, ki jih društvo da na svetlo. Običajno daje Matica vse knjige tudi letnikom, akoravno odboru pristoja pravica, dajati jim le nekaj teh knjig Vendar mora njih vrednost vsaj polovico toliko znašati, kolikor bi znašala prodajalna cena vseh ob društvenih stroških istega leta na svetlo danih knjig. (§ 5. dr. pravil.) Stroške za razpošiljevanje knjig mora plačati vsak društvenik sam. (§ 7. dr. pravil.)