— <¦'    86    ¦ ¦»— IVO TROŠT:
         Nastavljena past
Dogodba.
""lcroinen, sosedov hlapec, je rad pil žganje. Vsc bi bil znesel za »pečeno vodo«. Gospodar Jerin ga je več-krat svaril in oponiinjal, kako je škoda dcnarja za smrdljivi alkoho!, kako je poscbno šc škoda .lerom-
Jnovega zdravja. Slednjič se ic hlapec naveličal več-nili svaril, pa se jc delal, da ga je gospodav prepričnl o škodljivosti alkohola, in je obljubil Jcrinu, da ne bo nikoli več pil žganja. Oospodar je bil vesel, da so padle niegove besedc na rodovitna tla, zadovoljen rnu jc stisni! roko in obljubil ob letu lepo darilo, če ostane mož-bcseda. Hlapec se je slovesno zaveril, da ne okusi več nobene alkoholne pijače.
Sčasoma je pa ^cndar opažal gospodar, da hla--
pec iic drži svoje obljube tako zvesto, kakor bi jo moral. .leromen je zo-pet vstajal s tcžko glavo, delo ga ni veselilo, njegova obleka je smrdeki no žganju, in tudi njegov motni pogled je razodeval, da se hlapcu zopct vračajo tisti časi, ko je znosil poslednji vinar v žganjarno za »pečcno vodo«. Te opomnje mu ie Jerin očital glasno in odločno vpričo zbranc družinc. Jeromen jc tajil ves užaljen, da bi pil žganje. Obleka morda res smrdi \:c njem še iz prejšnjili časov, ko se ni ogibal strupcnc pijače tako zvcsto kot dancs. Oospodar mu ni vcrjel, zakaj vcdol jc, da Jcromnova obieka nc sriirdi iz prejšnjih časov tako, kakor da ga je hlapee pil še si-noči, in če bi prav, ali je mogoče, da bo tudi hlapec še iz tistih časov vsako jutro zopet krmežljav in prcpit, kakor ni bil tiste srcčne tedne — ncdavuo šc — ko niu obleka ni pričala o preveliki prijaznosti do žganc vode. Takc moči nima nobeno žganje.
Ločila sta se oba nezadovoljna, oba različnih misli. Oospodar Jerin si je poslej prizadeval. da bi kje zalotil Jeromna, ko bi odhajal v žganjarno ali bi se zibal lepo okrogel pozno v noč dornov. Hlapec ie opazil to nevarno oprezovanjc, pa si jc niislil, kakor tista niiška, ki jc uglcdala nastavljcno past in se delala boli modro kot človek, ki je nastavil past in naposled tudi res ujel miško vanjo: »Oho, le počakajte, oče Jerin! Mi hlapci smo danes modrcjši kot vsi gospodarji skupaj. Ne ujamcš lne, ]ia ne. ako oprezuicš do sodnega dne in še na sodni dan po-poldne, hc, he!«
In prav lako pogosto kaknr prej jc vstajal vsako jutro le iztcžka. pri-hajal klavern v hlev in k zajtrku. Poleg tega jc šc pogledoval gospo-darja zaničljivn in zmagovito ter sc usajal za vsako bcscdo, ki mu je bila količkaj mivzkriž.
—^,   87   ,*-
To jc jezilo Jcrina. Lepo nagrado jc natihctn obljubi! oncmti. ki bi izvohal Jeromnovo zvijačo. Hlapcc jc slutil vso to nakano in se smejal široko in pil žganje na skrivnem, kadar je hotel in kolikor je hotel.
Vsak večer, ko so odmoliii, je odšel v hlev in od tam po lestvi na pod v mrvo, kjer je irr.el poleti in pozimi svoje ležišče. Prav ro tisti lestvi je podnevi nosil v vclikem košu s poda rczanico za živino. Zato je viscl ob-širni koš vedno, kadar ga tii rabil. poleg lestvc ob steni na klinit.
Ko so pri Jerinu odinolili, je šla vsa družina spat. Tuui gospodar jc samo še poslcdnjič pogledal okolo liiše in po njej, če je vsc v redu in varno. pa je lGgel še sani k počitku. To je dobro pornnil Jeromen. Ko je čntil, da so vsi zaspali, je zlezel po iestvi s poda, krenil v gostilnico. kjer so imeli taki ptiči skrito posebno sobico, sc tain napil do niile voljc in sc vrnil pozno porioči domov, ko je bila glava žc polna aikoholovih muh.
Postikrat je bil tako natrkan, da mu mulie niso pustilc po lcstvi na ležišče. Odpodil jih ie, ko se je napil vode, namenjene zjutraj za konjski napoj. Za ves svet bi ne niaral, da bi ga zjutraj zalotil gospodar na tlcli, ko pride pogledat v hlev.
Neki vcčer je bil slučajno doma. Jerin je doše! z lutjo na pod in ;nu posvetil pod nos, rekc! pa ni nič. Hlapec bi se bil najrajši zagroliotal na glas, tako dobro se mu jc zdclo, da ga gospodar ni ujel. Jczilo ga je pa tudi, ker je vedel, da mu je na sledi. Začel je biti vedno boli oprczcn. Go-' spodar je prišel z lučjo na pod še drugi vceer. Našel je hlapca poleg po-stelje, ko sc tii bil niti sezul. da bi šel počivat. Jeroinen se je izgovarjal, da se liui nc tiuidi spat, ker je dolga noč, predolga, in on itak ne morc zaspati nikoli pred polnočjo.
Zopet sta se ločila različnih misli, a nocoj je bil hlapec bolj zadovoljcn s svojim uspehom nego gospodar. Izmislil si je novo zvijačo.
Jeronien se nasniehne. Ko odide gospodar, zlczc po lestvi v hlev, kjer je gorela luč vsako noč, sname koš s kljuke, kakor da gre po rczanico, in ga obesi z vcliko Iescno kljuko na lestvo. »Mi lilapci sino modrejši kakor vsi gospodarii, hc, hc!« Tako si misli natihem, in obraz sc mu razširi v škodoželjen nasmch. »Ko se vrne — še noeoj ali kadarkoli, ugleda koš iu porečc: »Doina ie nioi hlanec nocoj. Koš si je pripravil kar na pot, da ga vzame zjutraj in kar spotoma natlači vanj rezanice, lie, bc!« Tako si je hlapec napravil navzlic gospodarje\'einu oprezovanju prosto pot do lju-bega žganjčka in nazaj. Oospodarja bo vodi! za nos in Iiodil pit pečeno vodo, bodil še kani drugain ponoči, če se mu bo Ijubilo, kadarkoli bo hotel.
Zarcs je vodil poslcj za nos Jerina, ki ga je v srcu pekla sramota, da je zaman zalezoval skrivnega žganjarja. Vcč tedtiov jc že liodil glcdat z lučjo pod lcstvo, pa ic vselej ugledal na njo pripet koš za rezanico in mislil: Kaj bi lezel gor, ko je hlapec v uirvi! Saj si je že pripravil koš, da zjutraj spotoma naloži rezanice za živino. Po tej poti ga nc zalezcm. Ali žganje pa le piic: tega ne more utajiti s sedmimi koši. — Tako jc ugibal gospodar in krcnil na drugc inisli, ki bi mu pokazale pot za to ukano. Hla-pcc Jcronien se jc pa sinejal natilicm in sc izdajal z izzivajočinii pogicdi.
—<.i   88   <*—
da bi najrajši zabrusil Jerinu pod nos: »lic, lie! Mi lilapci smo danes niocl-rejši kot vsi gospodarji skupaj!« Jerin je pa čital že iz njegovih oči, iz njegovega vedenja to predrznost, kar je hlapca saino vesclilo.
Večer za večerom je prihajal pozno dornov in ves omotičen. Komaj je zlezel na pod, odkoder zjutraj ni bilo niogoče gospodarju doklicati: »Jeromen, Romen, Rornen, Romen! Ali si sc pogreznil v žganje?« Hlapce se pa ni oglasil, marveč se leno in brez skrbi pretegnil še dvakrat in tri-krat na ležišču ter šele potem vstal s težko glavo. Vedel je, da ga varuje koš vsake nesreče in stoji med njim in gospodarjem kakor nepremostljiv prepad. Na to veselje je pil še huje tako, da je marsikako noč s svojim mačkom komaj našel pot do ležišča. In ko se je naslednji večer nabral alkohola, da skoro ni videl več poti pred seboj in spremljajočili ga žga-njarskih muh, je z največjo težavo splezal po lestvi še ne do vrha. Tukaj se je pa spotaknil in telebnil z glavo navzdol v spodaj viseči — koš...
Pomagati si ni mogel nikamor, zakaj roke je imel stisnjene ob glavi v košu, a noge so tiščale za ostalim telesom navzdol. Kaj si je niislil in kaj je počel v tej prisilni pasti, ni maral pripovedovati nikoli. Gotovo pa je, da je tako visel do jutranje zore, ko je došel v hlev gospodar, se zopet ozrl v koš za rezanico, že menil godrnjati zaradi nevolje, ki mu io po-vzroča sicer molčeči koš, ko zapazi, da se v košu nekaj giblje prav surn-Ijivo. Stopi bliže in spozna po žganjarskem stnradu, da je ti-sto, ki se giblje, njegov hlapec Jeromen, a po neprijetni leži, kakor je osta! v košu, ugane, da je hlapca v koš vrglo žganje in pa njegova modrost, ki je rnislil, da ga bo spremljala, dokler bo on hotel voditi gospodarja za nos. Jie, he!
»Ho, ho!« se mu zareži Jerin. »Koš, koš si nastavljal meni, da seni ¦ftiu verjel in da bi zaradi tega hvalil tvojo treznost. V koš si se pa sam ujcl. Ho, ho, Jeromen, ali naj te pustim v pasti, ki si io nastavil sam?«
Hlapec je bil še rnalo živ. Oovoriti ni rnogel več, samo zdihoval je milo, kakor da prosi milosti obsojenec na smrt. Iz koša si sam nikakor ni mogel pomagati. Vcs strt in zvezan je že premagal jezo in sramoto, premagal celo pijanost in slednjič spoznal, da mu tudi gospodar ne niisli pomagati, ker ga jc toliko časa vodil za nos.
»Ubil bi se zagotovo, da ni bilo koša, ki si padel vanj, dočini bi te na tleh čakala smrt,« mii pojasnjuje Jerin, a hlapec niolči v srnrtnih te-žavah in neopisnem strahu, da ga pusti v neusmiljenih kleščah — dokler bo sam hotel. To bi bila zares smrt, ki bi ga pa našla v košu, ne na tleh ... Gospodar modruje v neskončno Jeromnovo žalost mirno še nadalje sani s seboj: »To je znamcnje, da te nespokorjenega ne mara na oni svet do-brotno nebo. Čas imaš. da se poboljšaš, klada pijana.«
»Oh, oh. saj — se — bo-o-m,« prosi zdihujoče hlapec. Sedaj pa ruolči gospodar in mu pomaga iz koša zopet na lestvo. Le z največjo težavo se mu to posreči. Jcromen je bil žc tako otrdel v tcsnih škripcih, da mu je rnoral gospodar pomagati tudi z lestve na tla. Tam ga je pustil in šel v hišo, kjer jc kmalu vcdela vsa družina o hlapčevi zvijači in nesreči.
— i    89    •¦-
Hudo je bilo Jeromnu, ko so ga pozneje zasmehovali, a vselej sc je premagal z zatrdilom, da poslej hočc ostati mož-beseda.
In res ni več pil žganja. Zadovoljen je bil sam in z njim tudi gospodar. Ko je minilo leto, so se ljudje še komaj spominjali nastavljene pasti, toda Jeromen je ni pozabil. Njegov gospodar pa ob letu tudi ni pozabil obljub-Ijenega darila za Jeromnovo vzdržnost. Prinesel rnu je s sejina neko po-poldne lepo novčarko, kamor naj bi hlapec spravljal denar, namesto da bi ga znosil za žganje v gostilnice. Hlapec se je branil darilca in trdil, da ne more biti do smrti gospodarju zadosti hvaležen, ker ga je rešil iz koša — in pasti.