Ivan Cankar in naturalizem.
Dr. Ivan Pregelj.
Slovstveni termin »naturalizma«, ki se mi sicer ne zdi ne točno ne vzgojno izbran (isti izraz v zgod, filozofije, isti za gotovo dobo v angleškem slovstvu, ki se  ne  krije  s  francosko!),   označuje   svojstva gotove slovstvene smeri, ki je že toliko historična, da jo je mogoče določneje karakterizirati in definirati. Uveljavil se je naturalizem navidezno kot reakcija, a še to le bolj teoretično, nego v praksi. Absolutni naturalizem ni dejansko nikoli obstqjal, ker je nemogoč, ker je negacija umetnosti.   Dela, ki   jih   označujemo za naturalistična,   so taka po verizmu   sloga   (poentilizem  i. p.)   in po verizmu snovi (anatomizem i. p.). Najizrazitejši zastopniki naturalizma   (v   prvi vrsti Francozi,   kjer   se — umevno — uveljavljajo umetniške smeri najbolj izrazito teoretično, racionalno), Flaubert, Zola i. dr., so  bili  sicer  reakcijski,  a  le  bolj   zunanje,  akci-denčno. V resnici so rastli naravnost iz tradicije, iz romantizma in so pomenili fenomenalne  revolucionarje v okusu svoje dobe le zato, ker so nastopili brez prehodnih  simptomov  s  pretipičnimi novimi  oblikami in  novimi vrednotami  (Bovarv). Naturalizem pomeni tedaj le gotov višek gotove naravne evolucije v slovstvu, katera je rodila nekaj pretipičnih umetniških osebnosti, ki so na videz začetniki nove šole, v resnici pa samo klasično zreli vrhovi povprečnega razvoja. Kot taki so   uveljavili   dejansko   nekaj   novega,   predvsem snovnost znanstvenih pridobitev: eksperimentalne psihologije (Cankar, Krp, kobila 189,), antropologije,   psihopatije,   filozofije,   naravoslovne   vede  i. dr., posebno pa snovnost novega življenja, socializem milijonskih mest, proletarstvo in industrijo. Ustvarili so nove umetniške oblike: velikomestni, folklorističnohistorijski roman, moderno družabno tragedijo, impresionalen  oris,   poentilirano pripovedovanje, dialog v jeziku ulice itd,
Sledovi naturalizma v Slovencih segajo gori v osemdeseta leta, ko se je lil »Ljubljanski Zvon« v izraziti reakciji proti Stritarju, Neprisiljeno je zorela nova smer vse doli do Govekarjeve »V krvi«, Govekarjev slog je še vseskozi tehnika starejšega »družinskega romana« in le snov, motivnost je iz Francozov v Slovence presajena dednostnu teorija in Prevostovska feministika. Za Govekar-jem je motril življenje izrazito naturalistično dr, Šorli. V tipična slovenska naturalista pa sta zrastla« Pugelj in dr. Kraigher, To bi bila nekaka ravna črta   v   evoluciji   slovenskega   naturalizma,   Ivan
Cankar   je vzrastel   izven   te   č/te in nima ž njo skoro nikakih skupnih točk. Če govorimo tedaj o naturalizmu  pri  Cankarju,  govorimo  o  njegovem razmerju do naturalistov v svetovni literaturi. Pa še to sorodstvo je dokaj zunanje, slučajno, nebistveno.   Cankarjev umetniški značaj je namreč tak, da mu je duh čistega naturalizma  (materia-lizma!) skrajno tuj. Cankar je človek žive romantične  personalnosti,   izrazito   lirski  temperament, čustven in individualist, sintetik, ki ni znal risati analitično,   pripovedovati  v   objektivnem  govoru, čustvovati v impresionističnem tonu. Vse je izražal osebno, ekspresivno. Svoj pesniški predmet je motril vedno kot čisti umetnik. Nič mu ni bilo bolj tuje, kakor podroben folklorističen študij, posnemanje vsakdanjega  govora,  oris vsakdanjega mi ljeja ali vsakdanjih ljudi. Bil je pesnik in ne znanstvenik, kakor so bili Tolstoj, Flaubert, Zola. Zato smemo govoriti o naturalistu Cankarju le v omejenem pomenu:   o   znakih sorodstva z naturalisti, o   neki   kratki  zelo  problematični   »naturalistični dobi« v njegovem razvoju, slednjič o tistih naturalističnih dokumentih v njegovi knjigi, ki so od bliže pogledani vse prej, nego naturalizem.
Iz Cankarjevih lastnih izpovedi, iz pesniških glos, bi povzel, da je Cankar doživel neko prav prvo pesniško *dobo, katero imenuje »trubadur -sko«, »dobo modre cvetke« in da se je nato prebudil v življenje in postal glasnik krute resnice, dapa je iz vsakdanjosti, iz propalosti, »iz nižin« našel po Maeterlincku pot v kraljestvo lepe dozdevnosti, sanj, hrepenenja. Smešno bi bilo trditi, da je izpovedal Cankar s tem svoj preporod iz naturalizma v simbolizem, ko vendar ni v knjigah Cankarjevih nobenega tozadevnega konkretnega dokaza, pač pa sto dokazov organske umetniške rasti v zmislu poglobitve prvih in edinih umetniških motivov. Kar je Cankar sam izpovedal, je le to, da je šel njegov umetniški značaj tudi skozi vkus mode, ki je bila slučajno naturalizem. Ni nobena nedoslednost, če je Cankar pozneje hvalil »Školjko«. Cenil jo je zaradi elementarne dramatične sile. Je torej dosleden, kakor je bil, ko je napadal vulgarni vkus Govekarske dra-maturgije in obsodil neki podlistek za prvi slovenski »šund«,
Enkrat pa je vendar Cankar napisal pravi naturalizem, Zgodilo se je to v »Kroni« (Knjiga za lahkomiselne ljudi). Tu in samo tu, imam vtis, je
44
risal Cankar predmet sam na sebi, nemoralno vzdušje v trpkem materializmu, Kjerkoli je pozneje slikal spolnost (Gospa Judit), jo je vselej le kot poentirano (umetnik nad snovjo!) realnost, groteskno konkretnost, karikaturo!, nekajkrat s podokusom nekakega cinizma (Aleš iz Razora), ali pa paimfletsko podčrtane tipike (Zgoidbe iz doline šentflorjanske). Prav lepo mi potrjuje to moje mnenje, ki ga sicer odločno zastopam, a ne vsiljujem nikomur, naslednje: Vidim kot na dlani vso pestrost štirinajstih mučenic v »Hiši Marije Pomočnice«, čutim sladko poezijo tega vonjivega dela, ne da bi si mogel osvežiti v spominu en sam naturalističen motiv v delu, dasi vem da so tam. Pesnikov duh, duh duše tega dela je zabrisal v meni vse one iz umetniških razlogov uporabljene naturalizme, ki niso, čw se še spominjam, niti bogve kaj izvirni!
Podobno je z motivom naturalističnega d e terminizma pri Cankarju. Ta Cankarjev de-terminizem ni Zolajev, ni Ibsenov, je vse prej, kakor materialistični nazor, je pristen Cankarjev lirizem (»sentimentalnost« bi rekel on sam), je sicer podoben milje ju (Zola: L'Assom-moir, Taine!), a je v resnici zakrinkana romantična predestinacija, ali recimo vonj tradicije iz Slovencev: elegičnost svetobolja! Cankar namreč svojega fatalizma nikjer analitično ne zida, ne-dokazuje, Cankar-pesnik boleha samo čustveno na bolezni tega izrazitega kroga predstav (v zmislu stil. preiskav psihoanalitikov, n. pr. Freuda, govorim!), kamor je prišel po poti gotovega dosledno generalizujočega mišljenja in motrenja stvari. Pa še ta njegov »reformni al-truizem«, bi rekel, je le bolj izraz njegove teh -n i k e , ki se je pokazala v vsej svoji enostavnosti v parabolični nagoti »Hlapca Jerneja« in v tipični stilistiki treh momentov (Taine) v »Martinu Kačurju«.
Ne bom pa trdil, da je šel Cankar vselej s poti tehniki naturalističnega orisa in slikanja. »Istrsko gnezdo« n, pr, v »Krpanovi kobili« je klasičen zgled veristične nazornosti, dasi je vonj slike vonj Cankarjevega čustva in ne naturnost »zemeljske grude«. Podobno naturalistična je scena v III. poglavju »Zadnjih dnevov Štefana Poljanca«, ki spominja Ibsenove nazornosti v »Neprijatelju ljudstva«. Pa v Cankarju je označena satira v večji meri ko pri Ibsenu. Ti in taki zgledi dokazujejo le, da je imel Cankar oči za tiste »petits faits si-gnificatifs« (Lanson), ki jih sam imenuje »najne-znatnejše neznatnosti«, kar pa še ni naturalizem. Naturalizem niso niti tisti »naturalizmi« izrazov: kujon, kanton, klika, pljunk, gnoj, gumb, cula, ka- &L\a nalja, falot, vagabund, škric, bolnik na stranišču itd. To so le velike besede, patos romantičnega srda Cankarjevega, s katerim sovraži buržoazijo in nje verni atribut: priderijo. Če pa čustvuje Cankar frapantno sorodno kakor Zola (les gras et les maigres — rodoljubi, kujoni) ali pa Ibsen (družabna laž) je v tem že prav tako simbolist kakor Zola in Ibsen,
Kako se je Cankar naravnost bal vsega vsakdanjega izraza, konvencionalnega govora i. si. priča vsaka vrsta, vsak stavek, vsaka njegova podoba, ves ritem njegove proze. Isto pričajo njegove iz naturalistične svetovne literature vzgojene drame, kjer si je že pomagal s ponazoritvijo simboličnih besed in se tako izognil mučni invenciji vsakdanjega, realističnega motiva (Poljubiti nogo i. p.).
V koliko je bil Cankar pod vplivi svetovnih natu-ralistov (Goncourt?!), je drugo vprašanje, ki ga more odgovoriti le podroben vesten študij. Zdi se mi pa, da ne bom grešil, če povem, da je prejemal svoje najjačje vtise in literarne impulze — od Rusov . . ,
Cankar zagovornik ponižanih in razžaljenih.
Dr. Karol Ozvald.
Ključ za umevanje cele plati Cankarjevega mišljenja bi utegnilo biti poznavanje duševnega pojava, ki ga sodobna psihologija imenuje res-sentiment. V ta namen bodi tukaj priobčen sledeči odlomek.1
1 Iz   pisateljevih   »Smernic   novega   življenja«    (1918), str. 146.
Ressentiment (zagrenjenost) je neke vrste duševna zastrupljenost osobito služečih, vladanih ljudi, ki ne čutijo v sebi »puntarske krvi«, — znamenje pešajočega življenja.1 To je trajno duševno
1 O tem je napisal zanimivo študijo, ki ji tukaj sledim, M. Scheler: Das Ressentiment im Aufbau des  Moralen. (Abhandlungen und Aufsatze, I., 1915.)
45