DANES jaBILEJNA ŠTEVIEKA - 40 STRANI
MT^rimorski dnevnik se je rodil kot Partizanski dnevnik v gozdovih, med pokanjem pušk, v oboroženem boju, ki si ga je slovensko ljudstvo izbralo kot edino mogočo obliko upora proti silam, ki so mu stregle po življenju. Partizanski dnevnik je imel to čast, da je bil edini tiskani dnevnik upora v okupirani Evropi. Njegovo izhajanje v takih razmerah je potrjevalo moč partizanskega orožja in predvsem predanost, enotnost in borbenost primorskega ljudstva stvari narodno osvobodilnega gibanja. Vsak dan 'sveži Partizanski dnevnik je potrjeval trdno odločenost primorskega ljudstva, da hoče do kraja pomesti s tistimi silami, ki so ga za skoraj dvajset let oropale vseh pravic, celo pravice, da bi imelo tiskani dnevnik v slovenskem jeziku.
V zmagoslavnih in nepozabnih majskih dneh pred dvajsetimi leti, ko je vsa Evropa slavila popoln zlom nacifašizma in si je ljudstvo Primorske, Trsta in Gorice prvič v zgodovini priborilo oblast, je namesto Partizanskega dnevnika začel izhajati Primorski dnevnik. Ta zunanja sprememba je želela izraziti nove razmere, konec oboroženega boja, obdobje miru, obnove in urejevanje zadev, ki sta jih terjala potek vojne in zmaga skupnega orožja.
Dvajset let Primorskega dnevnika je dvajset let zgodovine tržaških, goriških in beneških Slovencev, zgodovine delovnega ljudstva Trsta in Gorice. Na njegovih straneh se po slavju zmage zrcali kovanje borbene enotnosti slovenskega ljudstva teh krajev z italijanskim delovnim ljudstvom po množičnosti dotlej nepoznanih dimenzij, zrcali se prekipevajoče navdušenje nad uspehi, razočaranja in grenkobe nad porazi, pretresljivost in tragičnost razkola in predvsem vsakodnevni, dvajset let star refren: razkrivanje krivic, terjanje pravic in trkanje na vest ljudi. Kakor da bi mu bilo tako usojeno: ker je zagledal luč sveta v vojni vihri, mu ne more biti dano živeti pravega miru, temveč bo moral ostati v prvih bojnih vrstah.
Dvajset let v prvih bojnih vrstah. Že ta ugotovitev je odgovor na vprašanje, ali je Primorski dnevnik v tej dobi opravil svojo dolžnost. Naj je bilo še toliko majhnih ali večjih pritožb in kritik, vse izgubijo ostrino spričo te resnice. Ostal je glasilo delovnih ljudi, ki so včeraj terjali kruha in dela, danes pa stalnost zaposlitve, pravičnejše plačilo za svoje delo in dostojno pokojnino, ki zahtevajo vedno večjo udeležbo pri upravljanju na delovnem mestu in pri urejevanju splošnih gospodarskih zadev. Ostal je glasilo množic, ki terjajo vedno večjo udeležbo pri upravljanju javnih poslov in popolno uveljavljanje ustave.
Ostal je zvest plemenitim nagibom, ki so botrovali njegovemu rojstvu, stvari narodno osvobodilnega gibanja. Bil je in je vedno zvest zaveznik vseh tistih ljudstev na svetu, ki so se borili in se še borijo za svojo neodvisnost.
Ni pozabil gorja prvega obdobja svojega življenja, ko je groba vojna sila uničevala milijone človeških življenj in spreminjala v pepel sadove stoletnih človekovih naporov. Pridružil se je vsem iskrenim miroljubnim silam, ki vlagajo toliko truda, da se ohrani mir v spoznanju, da bi nova splošna vojna pomenila smrtno nevarnost za človeštvo.
Primorski dnevnik je ostal zvest svojemu slovenskemu ljudstvu na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Razkrival je krivice, ki jih mora slovenski človek še vedno prenašati in postavljal zahteve, da postane enakopraven državljan, priznan njegov jezik, zagotovljena izobrazba v materinem jeziku, skratka, zavarovan njegov narodnostni obstoj. Trkal je na vest vseh, ki se sklicujejo na demokracijo in imajo vajeti italijanske republike v rokah, naj ukrenejo, da bo ta demokracija veljala tudi za Slovence v vseh odtenkih življenja. Priznaval je prispevek vseh Listih sil in ljudi, ki so svojo borbenost in solidarnost dokazovali in hkrati pozival na skupne napore.
Sile, ki iz nacionalizma, nestrpnosti in oholosti odrekajo Slovencem v Italiji pravico, da bi živeli polnejše življenje še obstajajo. Zal jim vladajoči krogi pripisujejo večjo težo, kakor jo v političnem življenju dejansko imajo.
Ponižanja in krivice, ki jih občuti pripadnik neenakopravnega naroda so zanj otipljive in mnogovrstne, predvsem pa boleče, toda jih mnogokrat tudi dobronamerni pripadnik večinskega naroda ne more vedno popolnoma razumeti.
Ne gre namreč pozabiti, da se je v italijanskem delu prebivalstva v naših krajih stoletja oblikovala zavest pripadnosti večinskemu narodu v odnosu do slovenskega dela prebivalstva. Globoko so zato zakoreninjene navade, ki izvirajo iz takega stanja. Naj kot primer navedemo samo najbolj značilno navado, da je samo po sebi razumljivo, če je razgovorni jezik med pripadniki obeh narodnosti samo italijanski. Tudi iz takega stanja izvirajo mnoga odklonilna stališča nerazumevanja in dvomi v upravičenost določenih zahtev Slovencev.
Primorski dnevnik je pokazal čudovito vztrajnost in doslednost v naporih, da se tako stanje spremeni. Spoznal je, da samo ponavljanje in potrpežljivo, vsakodnevno prepričevanje lahko vpliva, da se nacionalistično in nestrpno stališče do Slovencev omili, da se spreminjajo zakoreninjene navade in pribori razumevanje za spremembo tistih norm., ki nas potiskajo na stopnjo drugorazrednega naroda.
Primorski dnevnik je dnevni glasnik Slovencev v Italiji. To častno vlogo si je priboril z vsemi tistimi vrlinami, ki so potrebne, da mu slovenski bralci to mesto priznavajo. Predvsem govori govorico, ki je blizu njihovega srca in razuma, z njimi se veseli uspehov, po mizi udari, ko je . treba kaj braniti, poguma vliva ob bolečih udarcih.
Kakor ima dober čut za vse tisto, kar človeški razvoj Pospešuje, kar potiska človeštvo v večjo gmotno blaginjo kar pospešuje njegovo kulturno rast in medsebojne humane odnose, tako nima predsodkov, ki bi ga zadrževali, da ne bi komurkoli, ki je kaj dobrega storil ali dejal, priznal, da je opravil dobro delo.
Ta načela v polni meri in še z večjo upravičenostjo Primorski dnevnik uveljavlja pri presoji dejanj in stališč v zvezi z našimi narodnostnimi problemi. Ne dela nobenih obdobnih razlik, da bi, recimo, ista dejstva drugače ocenjeval ob volitvah, kakor sicer. Razumljivo je, da bi tako razlikovanje slabilo fronto skupnih naporov za dosego pravic, ki jih še ne uživamo, in ker bi s tem prenehal biti to, kar hoče biti.
Tak je torej naš Primorski dnevnik in ponosni smo nanj. To je najlepša čestitka, ki mu jo lahko izrečemo ob njegovem jubileju. Dodamo naj še željo, da bi praznoval še mnogo podobnih praznikov, ki bi pričali o trdožitnosti slovenskega rodu in o tem, da je nad temi kraji zasijalo toplejše sonce.
BORIS RACE
Ta številka
Današnja jubilejna številka našega dnevnika ob 20-letnici njegovega izhajanja ni in ne more biti drugačna kot da na svojih štiridesetih straneh proslavi hkrati tudi 20-letnico zmage nad fašizmom in nacizmom. Saj je naš dnevnik s svojim predhodnikom k tej zmagi znatno pripomogel in je otrok te zmage. Brez nje ga niti ne bi bilo. Zaradi tega vsebina današnje jubilejne številke ne more biti zabavna, temveč predvsem poučna.
Glavni in najobsežnejši prispevki v njej so zato posvečeni boju za našo svobodo «Od prvega strela na Primorskem do osvoboditve Trsta«, partizanskemu zdravstvu in partizanskemu teatru itd. Izreden prispevek v tej številki je skoraj šest strani dolg seznam 223 antifašistov usmrčenih v krematoriju tržaške Rižarne in seznam skoraj 3000 imen v njej zaprtih oseb, katerih osebne izkaznice so našle enote Jugoslovanske armade, ko .so 1. ma. ja pred dvajsetimi leti osvobodile naše mesto. Ta dolgi seznam antifašistov je prav gotovo doslej najtehtnejši doprinos k skoraj povsem neraziskanemu dogajanju v tem kra. ju naj hujše ga zasliševanja, mučenja in trpljenja. Podatke o mučenih in sežganih žrtvah smo zbrali s pomočjo Zveze vojnih invalidov, podatke o zaprtih osebah pa je poiskal naš urednik Albin Bubnič, podpredsednik pokrajinskega odbora Združenja bivših političnih deportirancev v nacističnih taboriščih, v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Oba seznama sta torej povsem novo gradivo za zgodovino trpljenja našega ljudstva iz tržaškega mesta, njegove okolice, s Krasa, iz Istre, Brkinov in Čičarije, z Reke in Pulja, Slovencev, Hrvatov in Italijanov, zgodovino, ki še ni napisana prav zaradi težavnega raziskovanja.
V nadaljnji, nič manj važni del vsebine pričujoče številke, spadajo članki in razprave o naših najbolj aktualnih narodnoobrambnih vprašanjih. Tu
.....""".""......................................»,.......................,..
Včeraj so v Ljubljani odprli IV. mednarodni sejem obmejne blagovne izmenjave
Sejem «Alpe-Adria» je nadaljnji logičen člen v vrsti oblik dobrega in vsestranskega sodelovanja treh sosednih držav
N° sejmu sodeluje 180 podjetij iz Italije, Avstrije, Slovenije in Hrvaške Številni gostje iz Trsta - Število italijanskih razstavljavcev vsako leto raste
je predvsem tisti nesrečni fa-šistovski paragraf kazenskega postopka, ki v zasmeh in v nasprotju z vso republiško ustavo in določili mednarodnih sporazumov odreja celo kazen, če se tukajšnji Slovenec pred sodiščem poslužuje svojega materinega jezika. O realni možnosti dokončne odprave tega paragrafa razpravlja dr. A. Kukanja. — Vprašanju naših šol in tako zaskrbljujočega padanja števila njenih učencev sta posvečena kar dva temeljita članka s skoraj popolno — prvič objavljeno — statistiko za dobo 1945-1965. Tudi vprašanje mednarodnopravne zaščite narodnih manjšin obravnava poseben članek, na katerega ugotovitve opozarjamo. V to skupino spadajo dalje članki o našem gledališču, glasbeni šoli, prosvetni zvezi, socialnih in gospodarskih in drugih vprašanjih.
Prav ob iskanju in zbiranju prispevkov za to skupino vprašanj, smo ugotovili, koliko stvari je še neproučenih, neobdelanih in neraziskanih. Koliko dela nas na tem področju še čaka! čaka to delo seveda predvsem naše mlade razumnike, naše visokošolce, ki se — kot kaže — pn izbiri svojih tez še vedno vse premalo poglabljajo v vprašanja, ki so za nas življenjskega pomena. Toda o tem bo potrebno v prihodnjih
—	dvajsetih letih še mnogo razpravljati in opraviti. Raziskovati bo treba tudi na področju nekoliko bolj oddaljenega dogajanja, kakršno je na primer vse tisto okrog tajnega londonskega pakta pred petdesetimi leti, ki je prerezal slovensko ozemlje kar takole počez in o katerem objavljamo krajšo študijo, a zasluži temeljito proučevanje slovenskega zgodovinarja.
S posebnim zadovoljstvom objavljamo poleg proze naših priljubljenih pisateljev Franceta Bevka in Borisa Pahorja
—	kar dva odlomka iz neobjavljenih dramskih del Josipa Tavčarja in Filiberta Benede-tiča, šopek novih narečnih pesmi Marije Mijotove itd. Novi gostje v našem dnevniku pa so ob tej priložnosti naši naj-mlajsi pesniki, ki nam poleg še nekaterih prav tako mladih sotrudnikov na dveh športnih straneh, dokazujejo, da najmlajša generacija že začenja z nadaljevanjem truda in naporov tistih, ki so v Trstu zar čeli pred več kot stopetnajstimi leti s slovenskim časnikarstvom.
Tudi o tem bodo čitatelji našli v tej številki edinstveno študijo dr. Frana Valjavca «Od Slavjanskega rodoljuba do Primorskega dnevnika*. Dodati pa moramo ugotovitev, da je naš dnevnik tudi eden štirih slovenskih dnevnikov, čeprav je
LJUBLJANA, 15. — Pred veliko obokano dvorano na t
fir?dlnrinr!?°TvrSmgrt razstavišča- so danes predpoldne ob1 avp <?Alnp	ldnar0dm seJem obmejne blagovne izm
?Hp Avstriff	f? g,a udeležuJe Okoli 180 podjetij iz ]
A TT^Prinp S'ovefniJe ln Hrvaške in ki ostane odprt do
nister zatdusMjo! Tanes"^™ S° bih biVŠi ZVezni predsednik Združenja zveze borcev Slovenije Franc Leskošek, predsednik gospodarskega zbora republiške skupščine Leopold Krese, tajnik CK Zveze komunistov Slovenije Albert Jakopič, podpredsednik izvršnega sveta republike Slovenije Beno Zupančič, tajnik izvršnega sveta dr. Pavle Rožman, jugoslovanski generalni konzul v Trstu Rudi Janhu-ba, generalni konzul v Celovcu Franc Pirkovič, predsednik tržaške trgovinske zbornice dr. Romano Caidassi, načelnik njenega zunanjetrgovinskega oddelka dr. Sergio Maurel, glavni tajnik dr. Steinbach, predstavnik zunanjetrgovinskega urada pri generalnem vladnem komisariatu za deželo Furlanijo-Julijsko krajino dr. Tornada, tržaški občin-
ski odbornik Venier in J Vilne druge osebnosti, je zdravil predsednik mestne sveta Ljubljana inž. Marj Tepina.
V svojem govoru je inž. T< na poudaril, da je treba poze viti otvoriteii IV. mednarodni sejma «Alpe-Adria» g posebn zadovoljstvom, ker gre za i reditev posebne vrste, t.j. manifestacijo, ki kot oblika brega sodelovanja treh sosed dežel Avstrije, Italije in Ju slavi je pomeni mnogo več obi ‘ajna »ej-. mska manifesti ja. Zaradi tega svojega značs je nadaljeval inž. Tepina, pr stavlja IV. sejem «Alpe-Adi nadaljnji logičen člen v vi oblik dobrega in vsestranski sodelovanja med tremi sosed mi deželami na gospodarski prosvetnem in turističnem p
ročju. Govornik je še omenil, da se ugoden razvoj sosedskih odnosov kaže tudi v velikem številu obiskovalcev, ki vsako leto prekoračijo mejno črto med Jugoslavijo in Italijo na eni ter Jugoslavijo in Avstrijo na drugi strani. Tako je lansko leto stopilo na ozemlje slovenske republike čez 5 milijonov tujcev, od tega skoraj 4 milijoni iz It a-lije, nekaj čez milijon pa iz Avstrije. V prvih štirih mesecih letos pa se je število gostov dvignilo že na 1.921.000, t.j. za 92 odst. v primerjavi z istim razdobjem lani. To število pa se bo tekom leta še znatno povečalo, ker so bile s 1. aprilom odpravljene še zadnje formalnosti, kar zadeva izdaje konzularnih vizumov za turističen prestop meje.
Zatem je spregovoril podpredsednik zvezne gospodarske zbor-niče Risto Bajalski, ki je poudaril, da nudi sejem «Alpe-Adria» še velike možnosti za nadaljnji razvoj mednarodne blagovne izmenjave, zlasti me<* tremi so-
sednimi pokrajinami. Vrh tega je takšen sejem, kakršen je ljubljanska prireditev, čedalje močnejša poslovna reklama, ki igra v današnjem gospodarskem življenju vedno pomembnejšo vlogo. Sejem #Alpe-Adria» nudi tudi obilo novih možnosti za razvoj industrijskega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo na eni ter med Avstrijo in Jugoslavijo na drugi strani. Nato je Risto Bajalski odprl četrti sejem «Alpe-Adria». Gostje, med katerimi je bilo zlasti mnogo poslovnih ljudi iz Trsta, Gorice in Vidma, so si ogledali razstavne prostore in razstavljene izdelke in proizvode. Letos sodeluje na «Alpe-Adria» 178 razstavljavcev (na prvem sejmu leta 1962 jih je nastopilo 150), m sicer 93 domačih, 64 iz Italije in 21 iz Avstrije. Zanimivo je dejstvo, da število italijanskih podjetij iz leta v leto narašča, medtem ko se število avstrijskih firm polagoma niža, Z industrijskega področja je prisotnih 70, s trgovin, skega pa 108 podjetij. Kakor o-meinjeno, ostane sejem «Alpe-
Adria* odprt d0 23. maja, dostop na sejmišče pa je možno vsak dan od 9. do 19. ure.
Dr. ELIO FORNAZARIČ
Začasna prekinitev bombnih napadov na Severni Vietnam
SAJGON, 15. — V ameriških vojaških krogih so javili, da so ZDA odredile začasno prekinitev bombnih napadov na Severni Vietnam To so javili danes, tretji dan zaporedoma, ko ni bilo bombnih napadov, na Severni Vietnam. Zadnji napad so ameriška letala izvedla v sredo, 12. maja.
«Washington Post* Je mnenja, da je prekinitev napadov uvod v važne politične odločitve, in dodaja, da gre bolj za političen kakor vojaški ukrep.
med njimi najskromnejši. Vendar pa je po svojem poslanstvu za ves slovenski narod nič manj važen od svojih treh bratov. Njegova naloga je namreč:	opravljati predvsem
tisto dolžnost — od Miljskih hribov do Kanalske doline — ki sledi iz neovrgljive resnice, katero je Ivan Cankar izrazil z besedami:
«Samo tisti ima pravico do življenja, ki se zaveda te pravice in ki jo terja, če mu jo kratijo.*
V okvir izpolnjevanja te dolžnosti spada tudi napor ter precejšnja finančna žrtev za to izredno povečano izdajo našega dnevnika, ki jo Je omogočilo čez petdeset sotrudnikov in dolga vrsta številnih oglaševalcev. Zato vsem: prisrčna zahvala!
S. R.
PROSLA VA DESETE OBLETNICE A VSTRIJSKE DRŽA VNE POGODBE
Sestanek štirih zunanjih ministrov skupno s predsednikom skupščine OZN
Govori zunanjih ministrov in kanclerja Klausa na proslavi v Belvedere
DUNAJ, 15. — Davi so se začele proslave desete obletnice podpisa avstrijske državne pogodbe. Zjutraj je bila maša v stolnici sv. Štefana, potem pa je sledila proslava v gradu Belvedere, in sicer v isti marmornati dvorani, kjer so pred desetimi leti rnnanji ministri Francije, Anglije, ZDA, SZ in Avstrije podpisali pogodbo.
O zgodovinskem dogodku so govorili zunanji ministri štirih velesil (Rusk, Gromiko, de Murvil-le, Stewart), predsednik skup št i. ne OZN, predsednik posvetovalne skupščine evropskega sveta. Goste je pozdravil avstrijski zunanji minister Kreiskj. Kancler Klaus, ki vrši posle .predsednika republike, je imel uraden govor.
Zunanji minister Kreiskv se je zahvalil vladam, ki so omogočile sklenitev državne pogodbe. Pripomnil je, da je na žalost zasenčil ta veseli dan žalosten dogodek., to je smrt bivšega kanclerja in bivšega zunanjega ministra Fi-gla, kj je pred desetimi leti podpisal pogodbo. Na koncu je Krei-sky izjavil, da je Avstrija po podpisu državne pogodbe navezala dobre odnose z vsemi sosedi in z vsemi državami dunajskega bazena, s čimer je v srcu Evrope nastalo področje pomirjenja.
KARAČI. 15. — Po neuradnih podatkih je ciklon, ki je zajel v torek vzhodni Pakistan, povzročil smrt 5 tisoč ljudi. Baje je 5 milijonov ljudi brez strehe.
Zadnja uradna statistika govori o 857 mrtvih. Pakistanski radio pa Je pripomnil, da bo to število verjetno narastlo, ko bodo dobili poročila z najbolj oddaljenih področij, na katerih je divjal ciklon.
Na tisoče hiš je bilo popolnoma uničenih. Gre za eno najhujših nesreč, kar jih pomnijo na tem področju Pakistana.
Plaz pokopal skoraj sto oseb
MUENCHEN, 15. — Danes okoli 13. ure je po strmem pobočju najvišje gore v Zahodni Nemčiji Zug-spitz.e (2963 m) pridrvel plaz, ki je pokopal veliko število oseb. Plaz se je utrgal 100 metrov nad kočo. v višini 2000 metrov- Neka-terptrdijo, da je plajr-pt&bpal več oseb, ki so se smučale gli se sončile na terasi. Do sedaj' jso našli tri trupla. Na kraj nesreče so poslali 200 stražnikov in gorskih reševalcev in več psov. Reševalno delo se bo verjetno nadaljevalo vso noč.
Predstavnik policije je sporočil, da so odkopali že več trupel. Govori se, da so jih odkopali 25. Zdi se, da je pod snegom še 90 oseb.
Reševalne skupine nadaljujejo brez prestanka svoje delo.
BEOGRAD, lji. — Stanje na poplavljenem področju se počasi normalizira. Z vseh ogroženih področij Srbije in Bosne so skupine za zaščito pred elementarnimi nezgodami v pripravljenosti. Na nasipih vzdolž leve obale Morave pri Ču-priji so napravili več izpustov, da bi na ta način ublažili pritisk vode na najbolj kritičnem mestu.
V Beogradu so danes izselili iz Radnlčke in Vardarske ulice v občini Cukarica 18 družin iz barak, v katere je vdrla voda. Verjetno bodo morali Izseliti še nekatere družine, katerih hiše so ogrožene.
Po zadnjih poročilih se je položaj v Bosni danes precej popravil. Strokovnjaki sodijo, dn je glavna nevarnost že minila. V dolnjem toku Bosne je pripadnikom JLA s pomočjo prebivalstva uspelo, preprečiti, da bi reka poplavila na področju okrog 50.000 hektarov. Nocoj sb zaprli tudi prodor vode skozi nasip na poti Odžak-Dubica. Na tem področju so evakuirali okrog tisoč prebivalcev, življenje v mestu Do-boj, ki je bilo najbolj prizadeto, se počasi normalizira, čeprav bo preteklo precej časa, preden se odstranijo posledice poplave.
Danes kmalu po polnoči so morali prekiniti železniški promet na glavni magistrali vzdolž Morave med Beogradom in Nišem, tako da se železniški promet med Beogradom in Nišem opravlja preko Kraljeva in Stalača.
Poziv Dominikancev generalu de (iaullu
PARIZ, 15. — Golistični tednik • Notre Republique» objavlja poziv dominikanske kolonije v Parizu generalu de Gaullu. V pozivu je med drugim rečeno, da bi francosko priznanje polkovnika Caamana bilo v veliko oporo dominikanskemu ljudstvu v njegovi borbi za neodvisnost in svobodo. Ta odločitev bi preprečila spletko, da se proti Caamanu. ki ga podpirata parlament in ljudstvo, postavi vojaška junta.
Dominikanska kolonija v Parizu spreiema stališče, ki ga je de Gaulle zavzel v križi v Dominikanski republiki. -To stališče, s katerim se strinjamo, pravi poziv, so v, mnogih državah, zlasti pa v vsej Latinski Ameriki, sprejeli 7, navdušenjem in upanjem. V trenulku, ko je naša domovina žrtev tuje invazije, zaupata- ljudstvo Dominikanske republike in ljudstvo Latinske Amerike v generala de Gaulla, da bo ostal zvest stališču, ki ga je zavzel že od začetka krize.*
V dominikanski prestolnici je preteklo noč prišlo do novega streljanja. Vojaki generala Imber-ta Barrerasa so znova napadli tudi radijsko postajo.
Sinočnja seja posvetovalne komisije OAD je trajala do 3.40 zjutraj. Na njej so nekatere delegacije izrekle dvom v nepristranost ZDA in glede vloge ameriških
Zunanji ministri štirih velesil, predsednik skupščine OZN in predsednik evropskega sveta so z zadovoljstvom ugotovili blagodejni učinek avstrijske državne pogodbe na položaj Avstrije in na mednarodni pložaj.
Rusk je med drugim izjavil, da je bila avstrijska državna pogodba važen uspeh pri reševanju težavnih problemov, ki izhajajo iz druge svetovne vojne. «Ce mislimo na to, je nadaljeval, upam da bodo naši skupni napor; za rešitev drugih važnih mednarodnih vprašanj imeli enak us;peh.» Na koncu je prebral poslanico predsednika Johnsona avstrijskemu ljudstvu.
Sovjetski zunanji minister Gromiko je med drugim izjavil: ((Sklenitev avstrijske državne pogodbe je pokazala, da z realističnim gledanjem in z vzajemno do-
vojakov prj kršitvi premirja, ko so letala napadla radijsko postajo O tem je zlasti govoril čilski delegat, ki je zahteval pojasnila o učinkovitosti nadzorstva ameriških vojakov nad letališčem v San Isidru. Ameriški, predstavnik se je izgovarjal, da ameriški vojaki nadzorujejo samo del letališča.
Saragat obišče Norveško
Fanfani gre v Mehiko
RIM, 15. — Predsednik republike Saragat je sprejel danes predsednika vlade Mora, ki mu je poročal o včerajšnji zunanjepolitični razpravi v poslanski zbornici tudi v zvezi z okoliščino, da tajnik- PSI De Martino ni dejal v svojem odgovoru, da je nezadovoljen z govorom predsednika vlade, vendar pa hkrati ni dejal, da je z njim zadovoljen, dasi je razvidno iz njegovega govw«w*o je obrazložil ..interpelacijo PSI glede ameriške intervencije v- S. Domipgu — da so cialisti ne morejo, biti zadovoljni s pojasnili^ ki je Moro dal'*o>*4t!e lijanski zunanji politiki tudi v zvezi s položajem v Vietnamu in na S. Domingu.
Saragat je hkrati sprejel zunanjega ministra Fanfanija pred njegovim odhodom v Mehiko in mu je izročil visoko odlikovanje za predsednika Mehike.
Na povabilo norveškega kralja Olava V. bo predsednik republike Saragat obiskal od 22. do 24. junija Norveško. Spremljal ga bo zunanji minister Fanfani. Na poti na Norveško se bo Saragat ustavil 21. junija na Danskem, kjer bo gost danskega kralja Friderika IX.
Na povabilo predsednika republike Saragata pa bo 2. in 3. julija obiskal Italijo predsednik čilske republike Eduardo Frei Montalva.
V poslanski zbornici so po zaključku splošne razprave o zakonskem osnutku, ki podaljšuje dejavnost Blagajne za razvoj juga za nadaljnjih 15 let, spregovorili poročevalci manjšine.. in poročevalec večine, nato pa so razpravo odložili. Zatem pa je minister za trgovsko mornarico Spagnolli odgovoril na interpelacije v zvezi z ladjedel-niško industrijo. Poslanska zbornica se bo ponovno sestala v ponedeljek.
Danes bo Triestina imela v gosteh Brescio. Domačini bodo nastopili v naslednji postavi: Scorti; Frigeri, Ferrara; Palcini, Dalio, Sadar; Ran-catl, Scala, Orlando, Novelli, Gen-tili.
KOtiSAPSTVO
DANCELLI prva roza majica Gira d’ Italia
PERUGIA, 15. — Michele Dancel-11 član ekipe Molteni je zmagal v prvi etapi kolesarske dirke po Italiji San Marino-Perugia (198 km). Zmagovalec je prevozil progo v 5 urah 43*35”, Z istim časom so prispeli na cilj Durante, Zilioli, Gi-
smondi, itd.
MILAN, 15. — Brazilska dvojica Ronald Barnes in Edison Mandarino je danes premagala v tekmi drugega kola evropske cone za Davisov pokal italijanski par Pietran-geli-Maioli 6:2, 6:4, 7:5. Po drugem dnevu dvoboja z Brazilijo-Italija vodi z 2:1.
bro voljo, in spoštovanjem koristi druge strani, se tudi najbolj zapleteni problemi v Evropi lahko uspešno rešijo.«
Zatem je Gromiko izrekel priznanje avstrijskemu ljudstvu zaradi doseženih uspehov in je poudaril, da sta državna pogodba in nevtralnost Avstrije važen činitelj, ki prispeva k ustalitvi položaja in krepitvi varnosti v Evropi.
Na koncu je Gromiko omenil številne žrtve sovjetskega ljudstva, ki so padle v borbi za osvoboditev narodov Evrope izpod hitlerjevske tiranje, ter je želel avstrijskemu ljudstvu in avstrijski vladi novih uspehov pri utrjevanju neodvisnosti in nevtralnosti Avstrije.
Francoski zunanji minister de Murville je najprej prebral poslanico predsednika de Gaulla z voščili avstrijskemu ljudstvu. Zatem je de Murville med drugim govoril o naporih Avstrije za obnovo gospodarstva in je zaključil: «V dobi, ko začenjajo evropske države odkrivati Evropo in se zavedati, da so njen sestavni del, bi mogla Avstrija zaradi svojih izkušenj v dolgi in slavni zgodovini imeti prvovrstno vlogo. Avstrija predstavlja naravno povezavo med to zahodno Evropo, ki postopoma nastaja, in vzhodno Evropo s katero želimo zaupnejših odnosov.«
Britanski zunanji minister Ste-wart je govoril o uspehih Avstrije na političnem, gospodarskem In kulturnem sektorju in zatem poudaril vezi med Avstrijo in Veliko Britanijo, zlasti v okviru področja za svobodno trgovino ter je na koncu želel nadaljnjih uspehov Avstriji.
Govoril je zatem kancler Klaus, ki je poudaril važnost in učinkovitost avstrijske državne pogodbe za svetovno politiko. Zatem je poudaril, da ta pogodba In ustavni zakon o avstrijski nevtralnosti predstavljata temeljni element avstrijske politike, ki temelji na zaščiti neodvisnosti in nevključevanja v vojaška zavezništva ali v politične bloke. Pri tem pa je poudaril, da nevtralnost ne izolira Avstrije, temveč omogoča specifičen avstrijski prispevek k razvoju celotne Evrope.
Proslavam Je sledilo kosilo za goste, na katerem je govoril Klaus.
Ameriški državni tajnik Dean Rusk In sovjetski zunanji minister Gromiko sta se po kosilu pogovarjala deset minut. Zatem se je Rusk pogovarjal z angleškim zunanjim ministrom Stewartom.
Predsednik skupščine OZN pa Je povabil angleškega, sovjetskega, a-meriškega in francoskega zunanjega ministra na popoldanski skupen sestanek.
Indija-SZ
MOSKVA, 15. — Prvi tajnik KP SZ Brežnjev, .predsednik sovjetske :vlnde Kosigin in predsednik indijske “vMHe Sastrf*%o se udeležili v Kremlju zborovanja v okviru so-vjetsko-indijskega prijateljstva.
Na zborovanju je govoril Kosigin, ki je omenil prvo srečanje sovjetsko - indijskega prijateljstva pred desitimi leti na čast Nehruja. Pripomnil je, da odnosi med Sovjetsko zvezo in Indijo kažejo, da so med državami z različnim socialnim ustrojem mogoči odnosi na podlagi enakopravnosti.
Kosigin je nato omenil borbo vietnamskega ljudstva ter obsodil ameriško vmešavanje v Kongu in Dominikanski republiki.
Predsednik indijske vlade Sastri je obsodil eksplozijo druge kitajske atomske bombe in je poudaril nujnost ukrepov proti jedrski nevarnosti. Zatem Je izjavil, da je In. dija vedno naklonjena mirnim pogajanjem s Pakistanom in Kitajsko, toda če bo napadena, bo branila svoje meje.
V zvezi z Vietnamom Je izjavil, da je ogrožen svetovni mir, ter je poudaril potrebo pogajanj. Izjavil je med drugim: ((Verjamemo v socializem in ga hočemo ustvariti na naš način, predvsem s pomočjo našega ljudstva.«
ATALANTA-MANTOVA
Angonese
CAGLIARI-TORINO
Carminati
CATANIA-SAMPDORIA
Francescon
GENOA-L. R. VICENZA
Roversi
JUVENTUS-INTERNAZIONALE
Sbardella
LAZIO-FOGGIA
Campanati
MESSINA-FIORENTINA
Rlgato
MILAN-ROMA
Varazzani
VARESE-BOLOGNA
Genel
BLIfiA
TRIESTIN A-BRESCIA Pieroni
ALESSANDRIA-PARMA
Cirone
LECCO-NAPOLI De Marchl
LIVORNO-VENEZIA
Monti
MONZA-BARI
Acernese
PADOVA-SPAL
D'Agostini
POTENZA-MODENA
Schinetti
REGGIANA-PALERMO
Marchlorl
TRANI-PRO PATRIA Bigi
VERONA H.-CATANZARO Fiducia
•uiiiiiiiiiiiiumiiiiHiiiiJiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiitiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Pet tisoč žrtev ciklona v Pakistanu?
Milijoni ljudi brez strehe
Na občinskem stadionu Triestina-Brescia
mmmm ar~ja * .J- —	—=■
NEDELJA 16. MAJA Radio Trst A
8 00 Koledar; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Maša; 9.50 Godalni orkestri; 10.30 Poslušali boste...;
11.00	Goriški pevski zbori; 11.15 Oddaja za najmlajše; 11.50 Rin-garaja za naše malčke; 12.00 Nabožne pesmi; 12.30 Glasba po željah; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj...;
13.30	Glasba po željah; 14.45 Karakteristični ansambli; 15.00 Wil-ma De Angelis in Paul Anka; 15.15 Klavirska lahka glasba;
15.30	((Potepuh z zapada«, igra v treh dejanjih; 17.20 Orkester, ki ga vodi Aleksander Bevilacqua; pojejo: Nora Jankovič. Darlo Zlobec, Ljuba Berce-Košuta in Ivan Sancin; 17.45 Plesna čajanka;
18.30	Kino, včeraj ln danes; 19.00 Scarlattijeve Sonate; 19.15 Nedeljski vestnik: 19.30 Tangi in valčki:
20.00	šport; 20.30 Iz slovenske folklore; 20.50 J. Gotovac: Simfonično kolo; 21.00 Vabilo na ples;
22.00	Nedelja v športu; 22.10 Programska glasba.
9.30	Kmetijska oddaja:	12.15
Danes na športnih igriščih; 14.00 «El campanon«.
Koper
7.15 Jutranja glasba; 8.00 Prenos RL; 9.05 Mladi pred mikrofonom; 9.20 Zabavni zvoki; 9.45 Zbor «Vinko Vodopivec«; 10.00 Prenos RL; 10.30 C. Zlobec: «Ante Popovski«; 10.45 Vukdragovič: «Pot proti zmagi«; 11.00 Reportaža iz tovarne «Meblo» v Novi Gorici; 11.15 Glasbeni koktail;
11.50	in 12.55 Glasba po željah; 12.35 Zunanjepolitični pregled;
13.30	Sosedni kraji in ljudje; 14.00 in 14.45 Glasba po željah; 15.30 Domače pesmi in melodije; 16.00 Prenos RL; 18.30 športna nedelja na Primorskem; 19.00 Nedelja v športu; 19.10 Glasbena medigra;
19.30	Prenos RL;
Nacionalni program
7.15	Jutranja glasba; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.10 Nabožna glasba; 11.10 Sprehod skozi čas; 11.25 Roditeljski krožek; 13.10 Glro d’I-talia; 14.00 Operna glasba; 14.30 Zbori z vsega sveta; 15.00 Dnevne vesti in Giro dTtalia; 15.20 Kon cert na trgu; 15.45 Pesmi Qd vse povsod; 16.15 Radijska črtica
17.00	Prenos športnega dogodka
17.50	Toscaninijeva umetnost 19.15 Rezultati, kronike in komen tarji: 20.00 Po dnevnih vesteh Gi ro dTtalia; 20.25 Revijski pro gram; 21.20 Violinist S. Accardo in pianist A. Beltrami; 22.20 Plesna glasba.
II. program
7.45 Jutranja glasba: 8.40 Ital. narodni plesi; 9.00 Oddaja za ženske; 9.35 in 10.35 Oddajali smo;
11.30	Dnevne vesti in Giro dTtalia; 11.35 Nastopajo pevci; 12.00 športna prognoza; 13.30 Giro d’I-talia; 13.45 Pisan pevski spored;
14.30	Giro dTtalia; 14.45 Teden aktualnosti po svetu! 15.45 Ital. panorama; 16.15 Klakson; 17.00 Glasba in šport; 18.35 Vaši izbranci; 19.50 Giro dTtalia; 20.05' Kako je nastal lik Gloconde; 21.00 športni odmevi In komentarji;
21.40	Glasba v večeru.
III. program
16.30	R. Bacchelli: «Dnevi resnice«; 19.00 Contillijeve skladbe; 19.15 Francoska kultura; 19.30 Vsakovečernl koncert; 20.30 Revija revij; 20.40 Martinujeve variacije; 21.20 Mozartova opera: «Cosi fan tutte«.
Slovenija
8.00	Mladinska igra — I. Rušan: Melita vidi modro sonce; 8.46 Skladbe za mladino; 9.05 Naši poslušalci čestitajo; 10.00 še pomnite, tovariši...; 10.30 Pesmi borbe in dela; 10.40 Lahka in zabavna glasba; 11.00 Turistični napotki;
11.40	Nedeljska reportaža; 12.05 Naši poslušalci čestitajo; 13.30 Za našo vas; 13.50 Pred domačo hišo;
14.00	V svetu opernih melodij; 15.05 Melodije; 16.00 športno popoldne; 19.05 Glasbene razglednice; 20.00 Naš nedeljski sestanek;
21.30	Iz slov. slmf. glasbe; 22.10 V plesnem ritmu;
Ital. televizija
10.15	Kmetijska oddaja; 11.45 La scoperta del regno: 1’alleanza;
14.30	Neposreden prenos športnega dogodka; 15.45 Giro dTtalia in komentarji; 17 30 Konjske dirke v Rimu; 19.00 Dnevnik; 19.55 športne vesti in kronike političnih strank; 20.30 Dnevnik; 21.00 R. Erler: «11 venditore di onorificen-ze»; 22.15 športna nedelja In dnevnik.
II. kanal
18.00	Slmf. koncert v Luganu;
21.00	Dnevnik; 21.15 Srečanja: Leopold Sedar Senghor — predsednik Tamtama; 22.15 Dežela glasbe.
PONEDELJEK 17. MAJA Radio Trst A
7.00 Koledar; 7.30 Jutranja glasba; 11.30 šopek slovenskih pesmi; 11.45 Ital. akvarel; 12.15 Iz slovenske folklore; 12.35 Za vsakogar nekaj; 13.30 Z glasbenih festivalov; 17.00 Ansambel Franco Val-lisneri; 17.20 R. Bednarik: ((Lagune ob obali naše dežele«; 17.35 Pesem in ples; 18.00 Ne vse, toda o vsem; 18.15 Umetnost; 18.30 Violinist E. Cirlani, pri klavirju G. Plenizio; 18.45 Ansambel «Lado»;
19.00	Furlanski narodni motivi; 19.15 Plošče za vas; 31. quiz oddaja; 19.45 Priljubljene melodije;
20.00	šport; 20.35 Orkester Percy Faith; 21.00 Monteverdi: «Orfej»,
12.05	Plošče; 12.25 Tretja stran 13.20 Orkester p.v. Giannija Sa Irt da; 13.35 Za prijatelje cvetja
13.45	Mlrtove skladbe; 14.10 Trža ški jazzovski krožek.
Koper
6.15 Jutranja glasba; 7.00 Prenos RL; 7.15 Glasba za dobro jutro; 8 00 Pisan spored: 8.30 Prenos RL; 12.00 in 12.55 Glasba po željah; 13.40 Operna panorama;
15.00	Dalmatinske popevke; 15.15 Ansambli v ritmu; 15.40 Iz našega športnega življenja; 15.50 Orkester Chacksfleld; 16.00 športni ponedeljek; 16.10 Nove plošče; 16.35 Klavirske skladbe; 17.00 Jugoslavija po svetu; 17.10 Prisluhnimo jim skupaj; 17.40 Rovinjske pesmi; 18.00 Prenos RL: i9.00 Ansambel Jo Trivat; 19.30 Prenos RL; 22.15 Orkester BiUy May;
Nacionalni program
8.30	Jutranji pozdrav; 9.10 Simfonična glasba; 9.45 Popevke;
10.00	Operna antologija; 10.30 Radijska šola; 11.00 Sprehod skozi čas; 11.15 Glasba in turizem: 11.45 Skladbe za godala; 13.10 Giro dTtalia; 13.30 Novi umetniki; 14.55 Vreme na ital. morjih; 15.00 Giro dTtalia; 15.15 Filmske in gledališke novosti; 15.45 Gospodarska rubrika; 16.00 Spored za najmlajše; 16.30 Pogovorimo se o glasbi; 17.55 Zdravnikovo mnenje;
18.05	Pisan glasbeni spored; 19.15 Glasbeno popotovanje; 20.30 Sestanek petih; 21.20 Koncert
II.	program
8.00	Jutranja glasba; 9.35 Pisan glasbeni spored in ((Leteči krožnik«; 10.40 Nove Ital. pesmi; 11.05 Pevci lahke'glasbe; 11.30 Dnevne vesti In Giro dTtalia; 12.00 Pesem sledi pesmi; 13.30 Dnevne vesti in Giro dTtalia; 14.00 Nastopajo pevci; 14.30 Giro dTtalia; 14.45 Glasbena paleta; 15.00 Ital. narodne pesmi; 15.35 Pevci lahke glasbe;
15.50	Ritmi in melodije; 16.00 Rapsodija; 16.38 Glasbeni vrtiljak: 16 50 Operni koncert, s sopranistko G. Barbera in baritonistom G. G. Guelfijem; 17.35 Ljudska enciklopedija; 17.45 I. Svevo: «La coscienza di Ženo«; 18.35 E-notnl razred; 18,50 Vaši Izbranci.;
19.50	Giro dTtalia.
III.	program
18.30	Filmski pregled; 19.30 Vsakovečernl koncert; 20.30 Revija revij; 20.40 Leopold in VVoIfgang Amadeus Mozart; 21.20 Madrigali; 22.25 Linholmove skladbe; 22.45 N. F. Simpsom: «La buča« — enodejanka.
Slovenija
8.05	Jutranji zvoki; 8.55 Za mlade radovedneže; Partizanske bolnišnice; 9.10 Zaplešimo in zapojmo; 9.25 Iz narodne zakladnice; 9.45 Pihalne godbe; 10.15 Orkestralni int?rmezzo; 10.35 Naš podlistek — A. Maurois: O kritiki; 10.55 Glasbena medigra; 11.00 Turistični napotki; 11.15 Nimaš prednosti!; 12.05 Kmetijski nasveti; 12.15 Domače viže; 12.30 Poljudne skladbe; 13.30 Priporočajo vam...;
14.05	Iz Puccinijevih oper; 14.35 Naši poslušalci čestitajo; 15.30 Zabavni zbori; 16.00 Vsak dan za vas; 17.05 Glasbena križanka št. XV.; 18.00 Aktualnosti doma in po svetu; 18.15 Zvočni razgledi;
18.45	M. Borko: Zavarovanje pred strelami; 19.05 Glasbene razglednice; 20.00 Izbrali smo za vas; 20.20 Komorni orkester Slov. filharmonije; 22.10 Od popevke do popevke; 23.05 Literarni nokturno; 23.15 Jazz orkestri.
Ital. televizija
8.30	Sola; 15.30 Giro dTtalia;
18.00	Spored za najmlajše; 19.00 Dnevnik; 19.15 Knjižne novosti; 19.35 Nabožna oddaja; 19.55 športne vesti in ital. kronike; 20.30 Dnevnik; 21.00 TV tednik; 22.00 Detektivka: «11 ladro dl cavalli«; 22.25 Sardinija 1965; 23.05 Dnevnik.
II. kanal
21.00	Dnevnik; 21.15 Film; «La sbornia di David«; 22.35 Srečanje z June Christ; 22.50 Zadnje športne vesti.
SPORED JUG. TELEVIZIJE OD 16. DO 22.-V.
NEDELJA. 16. maja
10 00 Kmetijska oddaja; 10.45 [endov spored; 11.30 Gozdni ču-iji — film; 12.00 Nedeljska TV mferenca; 12.55 Moskva: Nogo-let ZSSR-Avstrija; 16.15 Antwer-sn: Evropski prvenstvo v telo-idbi; 19.00 Dr. Kildare —■ film;
I.	00 Dnevnik; 20.45 Da ali ne — liz; 22.00 žrebanje kandidatov i oddajo Vabilo na quiz; 22.05 isnetek športnega dogodka; 23.25 oročlla.
PONEDELJEK, 17. maja
II.	40 TV šola: Indija, Nehruje-i domovina; 15.20 Ponovitev; i.40 Ruščina; 17.10 Govorimo po igleško; 17.40 Francoščina; 18.10 isanke; 18.25 Obzornik; 18.45 umi in proizvodnja; 19.15 Teniski športni pregled; 19.45 Po-oč Izvozu; 20.00 Dnevnik; 20.30
-lasbeni kotiček: Nicolae Nite-scu; 20.40 G. Feydean: Pazi na Amelijo — TV igra; 21.40 Naš teleobjektiv; 22.05 Obzornik.
TOREK, 18. maja 19.25 Poročila; 19:30 Moja punčka in jaz; 20.00 Prenos športnega dogodka; 22.00 Poročila.
SREDA, 19. maja 16.50 Govorimo po rusko; 17.10 Učimo se angleščine; 17.40 Tik-tak: Pravljica o žerjavu; 17.55 Pionirski TV studio; 18.25 Obzornik; 18.45 Dosežki znanosti — film; 19.15 Glasba danes; 19.45 Cikcak; 20.00 Dnevnik; 20.30 Be-
seda in čas; 20.40 črno na belem — zabavna oddaja; 21.40 Kulturna panorama; 22.20 Obzornik.
ČETRTEK, 20. maja
10.00 TV šola; 11.00 Francoščina; 16.40 Ruščina; 17.10 Govorimo po’angleško; 17.40 Na črko, na črko — mladinska oddaja; 18.25 Obzornik; 18.45 Po Jugoslaviji; 19.15 Glasbena porota; 19.45 V kinu bomo videli; 20.00 Dnevnik; 20.30 Komorni intermezzo; 20.40 Ko so bila drevesa velika — sovj. film; 22.10 Po svetovnih galerijah; 22.40 Obzornik.
PETEK, 21. maja
10.00	TV šola; 16.50 Govorimo po rusko; 17.10 Učimo se angleščine; 17.40 TV šola; 18.10 Pika Nogavička — slikanica; 18.25 Obzornik; 18.45 Rdeči signal; 19.15 Narodna glasba; 19.45 TV akcija; 20.00 Dnevnik; 20.30 Melodije Kvarnerja — s festivala zabavnih melodij na Reki; 22.30 Srečanje v Brdih - reportaža; 22.45 Obzornik.
SOBOTA, 22. maja
15.00	Vzh. Berlin: Evropsko prvenstvo v boksu; 17.40 Konec šolskega leta — lutke; 18.05 Zvoki v gibanju; 18.25 Obzornik; 18.45 Mladinska igra; 19.30 Vsako soboto; 19.45 Cikcak; 20.00 Dnevnik; 20.30 Trio orglic; 20.40 Sprehod skozi čas; 21.10 Druga plat medalje — humorist, oddaja; 22.00 Hitchcoock vam predstavlja — film; 22.50 Obzornik.
11 |lj| iPoslovnoiudFHteii^
INDUSTRIJE POLJOPRIVREDNIH MAŠINA
BEOGRAD
■	R«v*iuci|« tajv
Oglejte si proizvode podjetij združenja, ki razstavljajo na MEDNARODNEM AGRARNEM VELESEJMU
V NOVEM SADU
/“"n
m)
I Ji/HT
BEOGRAD
IVI C3X/ I
PROLETER
LESKOVAC
O S I J EK
flfltoSTROJ
LJUBLJANA
I IM L
TUZLA
CC R
Č A Č A K
i&KTKMC
k i i O
ipm
združenje 11 glavnih jugoslovanskih proizvajalcev kmetijskih strojev in orodij, katerih asortiment je naslednji:
Traktorji na kolesa
Stroji in kombajni za pobiranje pridelkov (pesnice,koruže,sladkorne pese in drugih kultur)
vse vrste priključki za:
•	melioracije
•	obdelavo zemljišč
•	setev
•	zaščito rastlin
•	prevoze v kmetijstvu
•	mehanizacijo gozdarskega dela
Agregati za umetni dež
Sušilnice za kmečke pridelke, živinsko krmo, povrtnino in sadje
ipm „
program vsebuje celotno mehanizacijo za kmetijstvo in gozdarstvo
ipm
na račun svojih članic prodajo in nakupe v državi in v inozemstvu
N I S
^ fr TELEFONI: 38-162 - 38-170 - 620-650 - 629-164
Vreme včeraj: najvišja temperatura 23.5, najnižja 13.7, ob 19. uri 20, vlaga 60 odst., zračni tlak 1011.9 narašča, veter 5 km severo. zahodnik, nebo 5 desetin poobla-čeno, morje mirno, temperatura morja 18.5 stopinje
Tržaški dnevnik
Danes, NEDELJA, 16 maja
Janez Nep.
Sonce vzide ob 4.33 in zatone ob 19,30. Dolžina dneva 14.57. Luna vzide ob 20.43 in zatone ob 19.20
jutri, PONEDELJEK, 17. maja
Mojca
TISKOVNA KONFERENCA FEDERACIJE K Pl
Senator Vidali orisal nevarnost ki preti ladjedelnici Sv. Marka
5. maja je senat posvetil vprašanju ladjedelstva sploh in ladjedelnici Sv. Marka še posebej kar celo sejo
Včeraj je komunistična federacija priredila tiskovno konferenco, na kateri je senator Vidali govoril o zelo perečem, rekli bi lahko bolečem, vprašanju ladjedelstva sploh in ladjedelnice Sv. Marka posebej.
Vidali se je predvsem pritožil nad ravnanjem tukajšnjega tiska, ki sicer protestira proti nameravani u-kinitvi ladjedelnice Sv. Marka, ki pa ni poročal o važni seji senata z dne 5. maja, posvečeni vprašanju ladjedelnic. Na tej seji je senator Vidali orisal svojo interpelacijo, naslovljeno na ministra za državne soudeležbe, da bi zvedel, kaj namerava vlada storiti iz ladjedelnice Sv. Marka. Vidali je dejal, da je bilo o tem vprašanju že mnogo razprav, da pa so bili odgovori predstavnikov vlade vedno izmikajoči. Poudaril je važnost ladjedelnice Sv. Marka v tržaškem gospodarstvu. Ob tej priliki je Vidali tudi rekel, da se na vprašanje ladjedelnic ne more gledati s stališča interesov posameznih mest, marveč kot na celoto. Omenil je namere, da se skrči ladjedelska dejavnost za 300.000 ton na leto, medtem ko bi morali zastarelo italijansko mornarico obnoviti in medtem ko stalno narašča pristaniški promet v vsedržavnem okviru.
Na to interpelacijo Je dal Donat Cattin, podtajnik za državne soudeležbe, bistveno enak odgovor, kakršnega je že dal Vidaliju prej minister Bo na njegovo vprašanje. Po Cattinovih besedah je treba vokviriti položaj Sv. Marka v splošno krizo ladjedelske industrije, ki tare večino držav. Cattin je nadalje rekel, da se trudi ministrstvo, da bi storilo vse, da se ublažijo učinki krize, ki je odvisna tudi od prevelike proizvodne sposobnosti ladjedelnic v zvezi z možnostjo naročil plovnih družb v državi. Zagotovil je Vidaliju, da bo vlada še nadalje posredovala pri Evropski gospodarski skupnosti, da se omogoči italijanski ladjedelski industriji prebroditev sedanje krize ter rekel, da ni za sedaj v nevarnosti še nobena ladjedelnica.
Kar se Sv. Marka tiče, je odločna
volja IRI, da ne razprši sposobne delovne sile ter da bo zato naročil nekaj ladij, dokler ne bo naročil plovnih družb. Ce pa bi s časom v okviru vsedržavnega načrtovanja morali spremeniti obseg ladjedelske industrije in bi bil prizadet pri tem Sv. Marko, bo ministrstvo poskrbelo, da se delavci zaposlijo v drugih nadomestnih dejavnostih.
Na ta nezadovoljivi odgovor je Vidali dejal, da gre le za nekake obliže, ki pa ne morejo ozdraviti krize. Skratka, ni dal podtajnik
nobenega zagotovila, da ladjedelnice ne bodo zaprli, čeprav pričakuje tržaško prebivalstvo jasnih besed s pravo tesnobo.
Vidali je povedal še marsikaj zanimivega v zvezi z ladjedelnicami in z možnostmi rešitve krize in zavrnil razlago IRI in ministrstev o krizi, češ da ni izhoda iz nje. Rekel je, da je zaradi teh negativnih stališč ladjedelnica Sv. Marka res v nevarnosti ter da bo potrebna odločna borba delavcev in vsega mesta, da se preprečijo načrti o njeni ukinitvi.
111111111111111111111111111111111111111111111111111111111116111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111
VČERAJ IN DANES V SAMOSTANU S. M. MAGGIORE
XXIII. pokrajinski kongres Krščanske demokracije
Politično-organizacijsko poročilo je podal pokrajinski tajnik dr. Guido Botteri
Včeraj popoldne se je v dvorani samostana S. Maria Maggiore pričel XXIII. kongres Krščanske demokracije, kateremu predseduje član vsedržavnega vodstva Gu-lotti.
Na kongresu je prebral daljše poročilo pokrajinski tajnik Botteri, ki je uvodoma omenil, da se s ponosom spominja protifašističnega boja in da vztrajajo na zgodovinskih ocenah odgovornosti fašizma in nacizma, »grozot jugoslovanske okupacije v Trstu in Istri, nezbrisne krivičnosti mej in demarkacijskih črt».
V nadaljevanju pa je podčrtal, da so politične prilike povsem dru. gačne in da so ocene izpred 1954. leta povsem preživele. Takrat sta se pred KD odprli dve poti: nacio-nalno-liberalna politika in demokratična ter krščanska politika. KD je izbrala drugo pot, pri čemer so bila v ospredju tri vprašanja:
■iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiniii
V zgodnjih jutranjih urah pri Repentahru
Avtomobil zavozil v jarek: vsi štirje potniki ranjepj
Vse ponesrečence so odpeljali v bolnišnico, kjer se bodo morali zdraviti od 10 do 20 dni
Včeraj navsezgodaj se je' v bližini Repentabra dogodila prometna nesreča, pri kateri so se ranile štiri osebe. Okrog 6. ure je 50-letni ladijski konstruktor Dino Gandini iz Ul. San Nicolč 7 vozil v smeri proti Trstu svoj fiat 1100 TS 18644, v katerem so se peljali tudi 47-letni uradnik Luciano Ban iz Ul. P. P. Vergerio 18, 40-letna Maria Grazia Felice por. Lisjak iz Ul. sv. Frančiška 38 in 26-letna baristka Lucia Punis z Lonjerske ceste 173. Ko je Gandini privozil na ovinek nekaj sto metrov od Repentabra, je iz neznanih razlogov izgubil nadzorstvo nad avtom in zgrmel v jarek ob cesti. Ponesrečence so z rešilnim avtom odpeljali v bolnišnico, kjer so jih sprejeli na nevrokirurški oddelek. Najhuje se je poškodoval Ban, ki se bo moral zdraviti 20 dni zaradi več udarcev in ran po obrazu, hrbtu in glavi. Polomil si je tudi zgornje sekalce in izgubil spomin. 10 dni se bo moral zdraviti Gan-' dini, ki se je pobil po glavi in ranil po udih. Felicejeva se je pobila PO glavi, desni roki, desnem stegnu in gležnjih in bo okrevala v 15 dneh. Punisova se bo morala zdraviti 10 dni zaradi ran in u-
vili karabinjerji s postaje na Opčinah.
Izjalovljen vlom v železno blagajno
Neznani tatovi so se tokrat zaman trudili, čeprav so bili pred zaprtimi vrati železne blagajne, v kateri je bilo približno milijon lir. Ponoči med četrtkom in petkom so Skozi okno vdrli v uradne prostore Inštituta sodnih prodaj v prvem nadstropju stavbe v Ul. V. da Feltre 2. Tatovi so prišli do železne blagajne in s svedrom začeli pri ključavnici vr. tati vrata. Pri tem delu pa jih je verjetno kdo zmotil, da so pobrali šila in kopita ter zbezali. Poskusa tatvine se je zavedel 44-letni upravnik inštituta Livio Giorgini iz Ul. delFEremo 39. in zadevo prijavil na komisariatu Stare mitnice. Agenti so uvedli preiskavo.
Dno 17. maja 1965 od 11. url dopoldne bo v prostorih Generalnega konzulata SFRJ tiskovna, konferenca v zvezi s tekmovanjem za IV. jadranski padalski pokal, ki bo v dneh od 4.-11. junija 1965 v
materialistično obeležje družbe, ki vidi predvsem gospodarski uspeh; burna reakcija levega materializma in «končno pretirano poudarjanje nacionalnih vrednot edinega, morda, resnično idelanega bogastva mesta — ki postavlja etnično - jezikovne skupine v nasprotje, ne da bi nakazovalo rešitev, razen dokončnega prevladovanja ene skupine na drugo«.
Glede tega tretjega vprašanja je v govoru dan «krščanski in demokratični odgovor« s tem, da se uresniči trditev enciklike «Pacem in terris«, da se ne sme ocenjevati« to kar je od človeštva v funkciji tega, kar je last nacije«. V tej zvezi pravi poročilo z dokaj zapletenim in nejasnim načino/.i izražanja, da je v okviru «božje previdnosti« dejstvo, da žive na tem področju različne narodnosti in da se mora upoštevati vrednost, ki jo »previdnost« da je srečanju latinske, nemške in slovanske civilizacije v okviru našega geografskega prostora.
Govor nato obširno obravnava notranja vprašanja stranke, dobršen del pa je posvečen gospodarskim vprašanjem. Zaključek pa se nanaša na lokalne uprave in zavezništva.
V tej zvezi je v poročilu pokrajinskega tajnika podčrtano, da zasleduje KD poltfcillb: levega centra ln sedanjih -žavčzRlstev in da po njih mnenju nastajajo pogoji za uveljavitev levega centra tudi v deželi. V tej zvezi se daje tudi ocena raznih strank in predvsem ocena PSI, kjer se pravi, «da je v pozitivnem smislu dozorela »politična asimilacija« frakcije, ki je prišla iz NSZ, tako da prav določeni slovenski predstavniki razlagajo in zagotavljajo avtonomistično linijo federacije«.
Slovensko gledališče v Trstu
Predstave v Kulturnem domu
• PARTIZANSKI VEČER
(Ob 20-letnici zmage)
Vezalni tekst in priredba:
BRUNO HARTMAN Režija:	BRANKO GOMBAČ
Scena in kostumi:
AVGUST LAVRENČIČ
Z ansamblom SG nastopata moški pevski zbor Prosek-Kon-tovel pod vodstvom IGNACIJA OTE in harmonikar OSKAR KJUDER PREMIERA:
v sredo, 19. maja ob 21. uri (premierski abonma) PONOVITVE:
v četrtek, 20. maja ob 21. uri (abonma I. ponovitev) v petek, 21. maja ob 21. uri (abonma red A in B) v soboto, 22. maja ob 21. uri
Ker gledališče nima nobene nedelje proste, prosimo popoldanske abonente, da si ogledajo katerokoli navedeno predstavo »Partizanskega večera«.
Prodaja vstopnic vsak dan v Kulturnem domu od 11. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav. Za predstavi na Opčinah prodaja vstopnic eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Prosvetnega doma.
GLASBENA MATICA V TRSTU
priredi danes, 16. maja ob 17. uri v Kulturnem domu
zaključno prireditev glasbene šole
Sodelujejo: združeni mladinski pevski zbor šole GM iz Trsta in z Opčin ter p. d. Prosek -Kontovel, mladinski zbor »Kraški slavček« iz Devina-Nabre-žine, harmonikaški zbor in instrumentalni ansambel.
Nazionsle 14.30 «GM eroi di Fort VVorth« Technicolor.
Arcobaleno 14.30 «Nude per amare« L:lli Palmer, Hildegarde Knef. Prepovedano mladini P°d 18 letom.
Excelsior 14.30 «Agente 007 'dalla Rus sia con amore« Sean Connery.
Fenice 14.30 «Troppo caldo per giu-gno« Technicolor. Silva Košema. Prepovedano mladini pod 14. letom.
Grattacielo 15.00 «Tabu N. 2» Techrei-color. Prepovedano mladini pod 18. letom.
Alabarda 14.30 »La regina del Rio delle Amazzoni« Colorscope. Michel Hinz. Prepovedano mladini pod 18. letom
Filodrammattco 14.00 «100.000 dollari al sole« Jean Paul Belmondo, Lino Ventura
Aurora 14.30 »Angelica alla corte del re» Prepovedano mladini pod 14. letom.
Cristallo 15.00 «Baoiami stupido« — Kirn Novak, Dean Martin. Prepovedano mladini pod 14. letom.
Garibaldi 15.00 »La vendetta di Spar-tacus« Technicolor. Roger Browne, Selila Gabel.
Capitol 15.00 «Gli indifterenti» Clau-dia Cardinal«. Prepovedano mladini pod 18. letom.
Impero 15.00 »La spada nella roccia«
Vlttorlo Veneto 15,00 »La fuga« Glo-vanna Ralli. Prepovedano mladini pod 18 letom.
Moderno 14.00 «A 007 da Las Vegas Zadnji dan.
Astra 15.00 «11 cantante del Luna Park«.
Astoria 14.00 «1 tre da Ashiya» — Technicolor. Yul Brynner.
Abbazia 14.00 «Zulu» Technicolor. Stanley Baker.
Ideale 41.30 «1 conouistatori della luna« George VVallace.
Skedenj 16.00 «11 re dei re» Technicolor.
Prosvetno društvo Andrej Cok z Opčin priredi v nedeljo 2. junija 1965 enodnevni izlet v Velenje. Vpisovanje pri Draščkovih
Darovi in prispevki
Ob praznovanju svoje zlate poroke darujeta Andreina in Luka Fabac-Fabi 10.000 lir za Dijaško Matico
Ob obletnici tragične smrti Zeljko-ta daruje družina Milkovič iz Gro. pade 1000 lir za Dijaško Matico.
Amalija Cok, daruje 1000 lir za Glasbeno Matico. "
Ob 20. Obletnici Pfltnorskega dnevnika daruje Justina Guštin 1500 lir za Dijaško Matico. •
V	počastitev spomina vseh padlih v borbi proti naoifašizmu in vseh, ki so darovali življenje za mir in svobodo darujeta Vlasti in Armid Ukmar 5000 lir za Dijaško Matico.
V	počastitev spomina dragega moža in očeta Ivana Kapuna ob 40-let-nioi njegove smrti daruje družina 2000 lir za Dijaško Matico.
ZLATARNI
Splendente
(ŠKERLJ)
Trst, Ul. F. Filzi 5 — Tel. 23-379 dobite najlepša darila za birmo, krst, poroko in za vsako priliko: ure najboljših švicarskih znamk in zlate okraske
Priporočamo se za obisk
Mali oglasi
URE, zlate predmete za darila m drugo prodaja tudi proti vrednosti starega srebrnega denarja pri DAR-WIL, Trst, Piazza S. Giovanni št. l.
V SKLADIŠČU D. KOZUL1CA TRST, Ulica Machiavelli štev. 12 za direktni izvoz po eksportni ceni. dobite pralne stroje REX, CANDY in druge; štedilnike, hladilnike in vse potrebno za gospodinjstvo. V skladišču nasproti dohitc konfekcijsko blago; plašče, kožuhe (bunde) hlače itd.
VESPE LAMBRETE, vse potrebščine ln nadomestne dele za vse vrste motornih koles po zmernih cenah dobite pri A.M.A.H. — Trst, vla del Bosco N. 6 — Tel. 41 946
PRI «AUTO STILE«, Trst, vla U. Foscolo 8 (blizu Trga Garibaldi) dobite veliko Izbiro oblog, preprog, na-slanjačev, sveč, električnih baterij, odbijačev, Izpušne cevi za vse vrste avtomobilov. Vsi deli so garantirani.
KAMIONČEK OM Leonclno prekucnik prodam. Via S. Marco 46, tel. 79673.
BUFFET TOMAŽIČ Ulica Cassa di Risparmio 3, išče 15-letnega vajenca. Ugodni pogoji.
darcev po obrazu, desnem sencu, ,	,	. Sodelovali bodo najbolj-
glavi in kolenih Na kraju nesre- ^tekmovalci fž ve Kot 20 držav, če so potrebne formalnosti opra-1 si ™»v»iu
„„„...................................................................................................»...m.........mu
Riccl, gledal, uslužbenec Mario Kos
...	gospodinja Nair Mosetti.
Dne 15. maja 1965 se Je v Trstu	mentallst Livio Lucchesi in blagajno 11 otrok, umrlo pa je 13 o-	K()ren mehanik Llvlo Toši m |	Laura Piemontesi. trgovec
seb.	c- I	., ■ A,,rp.iia Gasich uradnik Ulaudio Guanni in uradnica Hel-
UMRLI SO: 60-letni Giuseppe Sve. | gospodinja Aurelia _Gaslcn, ^uradnik | drum Teschauer.
Jic. 58-letna Rosina Pri '
Cargnel, 67-letni Stefano
Na današnji dan pred petdesetimi leti sta si v Trstu obljubila večno zvestobo Andreiim Bastianič iz Lahinja in Luka Fabi-Fabac iz Sv. Ivana od, Sterne (Viinjan - Istra). Danes slavita svojo zlato poroko zdrava m srečna v krogu svojih dragih - sina, snahe, vnuka, svakinje m svaka. K lepemu jubileju slavljencema čestitamo.
ROJSTVA. SMRTI IN POROKE
UMRLI SO: 60-letni Giuseppe Sve. gospoomja	• Elisabel I drum Teschauer, uradnik Oronzo Mi.
ttic. 58-letna Rosina Pnmossi vd. D/r‘° MezzlniJr«,0 nSto Sj Inel iT*uradnica Maria Gracchi. banč-«7-letni Stefano Cardone, ta Bucci, zdravnik uemeirio i-una.j n, funkcionar Marin Sihon!1 jn gQ
Sintetične preproge
in preproge za hodnike lz plastike «BALATUM» in «MERA-KLON«. Moderno pokrivanje podov z gumo, «MOQUETTE» in ploščice «RIKETT» in «ARMSTRONG«. Bežna vrata «ROLLPORT», beneške zavese (tende veneziane). Hitra ureditev s specializiranim osebjem. A. R. P. ITALPLAST, Trst, Trg Ospedale št. 6 . Tel. 95-919
CINE FOTOMATERIALE
SEEULIN
Trst, Ul. Mazzini 53 Telefon 733-361
vabi prijatelje in znance, naj ga obiščejo.
66-letna Maria Nobile vd Gratton, 76-letni Giovanni Ferli, 92-letna Maria Covrich vd. Graber, 61-letm Mario Tiberio, 46-letna Anna Vodopia vd Germano, 55-letnl Alfredo Iac-canno, 85-letnl Augusto Rexinger, 60-letni Giovanni Baumacher, 77-let-ni Attillo Mlzzan, 82-let.na Anna Razen vd. Racca-nelli.
OKLICI:	mehanik Luciano Bossi
in trg. pomočnica Egle Margon, oficir vojne mornarice Claudio Hor. vath in študentka Flora Ambroset, oficir Lulgii Gavlraghl in učiteljica Maria Luisa Vigano, mesar Sergio Rossi in trg. pomočnica Giuseppina D’Orlando, mehanik Claudio Storel-li in frizerka Gabriella Ceretti. doktor kemije Franco Compostella in učiteljica Maria Patrizia Siderini, u-radnik Rodolfo Guštini In manikirka Adriana Pizzioli, delavec Giuseppe Zorzut in šivilja Anna Pertot. karabinjer Mario Bartoli in gospodinja Maria Pia Zeriali, industrijski izvedenec Mario Contento in frizerka Adriana Calabrese, šofer Fabio Petrini in pletilja Silvana Okretič, mizar Gianni Pituzzi in telefonistka Bruna De Gasperi, gasilec Tulilo Prlvlleggl in delavka Maria Gabriella Strotich, mehanik Odorico Fonda in baristka Iolanda Medizza, sme. tar Carlo Furlan in gospodinja Ro-
in uradnica”iTuoiana_Nannlni, 'mehi	“ Sibona
nik Ezio Sturma in trg. pomočnica spoalnj'“	Lt>en-
Flavta Pinzi, zastopnik Oscar Mikol
Za vašo poroko...
«F0T0GRAFIA» EGON
TRST, Ul. Oriani 2 (Barriera) Tel. 93-295
in uradnica Lucia Sfreddo, delavec Silvano Giacomin.l in šivilja Vlolet-ta Iancovieh, uradnik Alessandro Ca-vallinl in študentka Maria Grazia Dudi ne, delavec Silvano Cherti ln fotografka Guglielmina Pockar, u-radnik Carnmine Caprioll in gospodinja Norma Pipolo, stražnik J. V. Salvatore Bonomo in gospodinja Li-via Corsi, pomorski kapitan Ottavia-no Borme in uradnica Clara Ranni, študent Guido Fragiacomo In štu. dentka Alida Pellizzoni, kapitan dolge plovbe Bruno Dolce In gospodinja Rosamaria Canarutto, delavec Luciano Dougan in bolničarka As-sunta Fabro, inštruktor Aldo Pelliz-zaro in trg, pomočnica Laura D’Am-broglo, sprevodnik Stelio Weigl in frizerka Nella Breccia, delavec Romano Redivo in trg. pomočnica Gi-gliola Persig, kapitan dolge plovbe Piero Napp in dr. kemije Marisa Kermolj. šofer Rodolfo Bernardini jn šivilja Rita Covri, pomorščak Nel-lo Millevoi ln delavka Daniela Mahne, uradnik Andrea Ravalico In u. radnica Emiilia Parola, delavec Otta-vio Delgiusto ln uradnica Maria Stepančič, uradnik Sergio Mazzoli in uradnica Franca Caccamo, uradnik Ulberto Dallegno in učiteljica Ful-via Cernigoi. elektromonter Gino Ducci lin gospodinja Italia Giovani, električar Romano Pistori ln gospodinja Lucia Miniussi, trg. pomočnik Livio Mlchlelln in delavka Erminia Cerut, električar Gabriele Barblni ln šivilja Eliana Colautti, električar Giorglo Monteferri in šivilja Laura Simsig, zidar Alfredo Sotero ln gospodinja Blanca Kus. mehanik Silvio Ogrizek ln trg. pomočnica Loana
DNEVNA SLUŽBA LEKARN (10. 5. — 16. 5.)
AlFAlabarda, Istrska ul. 7; Cen. tauro, Ul. Buonarrotl 11; de Leiten-burg. Trg S. Giovanni 5; Mizzan Trg Venezia 2; Barbo-Carntel, Trg Garibaldi 4: Croce Azzurra. Ul. Com-merciale 26; Vielmetti, Borzni trg 12; Miani, Drevored Miramare 117 NOČNA SLUŽBA LEKARN Barbo-Carniel, Trg Garibaldi 4; Croce Azzurra, Ul. Commerciale 26-Vielmetti, Borzni trg (2; Miani. Dre! vored Miramare 117.
LOTERIJA					
BARI	80	5	48	63	84
CAGLIAKI	29	89	79	51	54
FIRENCE	72	1	2	25	63
GENOVA	70	13	69	22	26
MILAN	50	35	39	82	7
NEAPELJ	20	80	88	15	42
PALERMO	64	15	68	76	80
RIM	54	71	7	18	33
TURIN	86	44	7	48	72
BENETKE	39	7	78	69	20
	ENALOTTO				
2 12 2	X 1 2 X	2	X	2 2	
URARNA - ZLATARNA
•— LAURENTI
Trst, Largo S. Santorio, 4 Tel. 723246
Bogata Izbira najboljših švicarskih znamk ur ln zlatnine POROKE in KRSTE
Poseben popust I
Ob otvoritvi	URARNE in ZLATARNE
PAVEL SOSSI
TRST, UL. S. SPIRIIIIONE 6
katera vam nudi veliko izbiro zlatih predmetov za darila in ure najboljših znamk, SE TOPLO PRIPOROČA ZA OBISK
Pri MAGAZZINI T0LENTIN0
TRST - VIA XXX OTTOBRE, 5 - TEL. 35524
4
se je pričel SEJEM KOPALNIH OBLEK Bogata izbira od 2.990 lir dalje
DRUŠTVENA GOSTILNA
GABROVEC
TEL. 225188
SE VLJUDNO PRIPOROČA IN VOSCI VSEM CITATELJEM PRIMORSKEGA DNEVNIKA MNOGO DOBREGA
BAZZANELLA
lmport-Export
TRST, Ul. F. Venezian št. 5 Tel. 24X97
Ekskluzivni zastopnik za deželo Furlanijo - Julijsko krajino in Jugoslavijo
m
S. Paul —
miNNESDTA
Minnesota USA)
Fotostatični stroji. Projektorj (Razsvetljevalne table) Lepiln trak »SCOTCH«, »SCOTCHLI TE«, »SCOTCHCAL«. Dekora tivni trakovi. Izolatorji in elek trične smole. Abrazivi — Odle pila. Magnetični trakovi. Proiz vodi za litografijo. Avtoadeziv ni napisni listki.
—CmLfimfL_
police, zložljivi stoli, varnostna instalacija, delilne stene, oprema za urade
INSTALACIJE IN OPREMA
VSE ZA HIŠO: gospodinjski električni predmeti, sanitarne naprave, ogrejevalci in naprave za ogrevanje in hlajenje zraka, kopalne kadi, kuhinjska oprema, peči, grelci za vodo, šivalni stroji «BORLETTI». ZA KMETIJSTVO: poljedelski obdelovalni stroji, motorni stroji 4 in 6 HP — Vse za vinarstvo. Enološke kemikalije. Brizgalke, razprševale! modre galice «VERMOREL». Točilni-ški razdeljevalci vina in točilne mize MORTARI.
ZA INDUSTRIJO: Grelci za vodo, električna stikala, vse vrste električnih varovalk, peči na nafto, plin, tekoči plin ln metan. Črpalke. Pipe vseh vrst, varovalke, avtomatični električni regulatorji «FANTINI-COSMI«.
A r T 0 V 0 X
Aufovol
AVTORADIO — OJAČEVALCI ZA AVTOMOBILE IN PULMA-NE — ANTENE IN PRIBOR — RADIOGRAMOFONI — BREZPLAČNO MONTIRANJE
IZREDNE CENE ZA IZVOZ
TVRDKA
Sergio Roseili
IMPORT — EXPORT
TRIESTE — TRST VIA TOR SAN PIERO 2 TEL. 31294
KINO SKEDENJ
predvaja danes, 16. t. m. ob 16. uri Biblico, colossale
♦RE DEI RE»
(KRALJ KRALJEV)
Cinemascope Technicolor
veličastni film.
RADIO APARATE in TELEVIZORJE sprejema v popravilo
STANKO VODOPIVEC
BAZOVICA št. 234, tel. 226 133
Po naročilu vsa popravila na domu in namestitev anten.
MLADINSKI DELAVSKI KROŽEK - Trst
bo priredil v nedeljo, 6. junija, izlet v
VELENJE
POTOVALNI UKAD «A II K O R A»
TRST, Ul. Cicerone 4, tel. 29243 PRIREDI OB NOGOMETNI TEKMI
MADŽARSKA-ITALIJA
IZLET V BUDIMPEŠTO Z OSEBNIMI AVTOMOBILI in sicer od 26. do 29. junija 1965.
Sprejemamo tudi prijave za ENODNEVNI IZLET Z LETALOM, in sicer dne 27. junija.
VPISOVANJE SE ZAKLJUČI NEPREKLICNO 22. MAJA!
Vse informacije dobite pri potovalnem uradu Aurora. Zaradi omejenega števila mest, prosimo, da pohitite z vpisovanjem.
KINO PROSEK KONTOVEL
predvaja danes, 16. t. m. ob 16. uri Cinemascope Metro barvni dramatični film:
Amori proibiti
(PREPOVEDANE LJUBEZNI)
Igrajo: PETER FINCH, JANE FONDA, ANGELA LANSBURY Mladini pod 14. letom vstop prepovedan
K1JIO «1K1S» PKOSEK
predvaja danes, 16. t. m. ob 16. uri Cinemascope technicolor veličasten film:
Squadriglia 633
(ESKADRA 633)
Igrajo:
CLIFF ROBERTSON, GEORGE CHAKIRIS in MARIA PERSY
/umna
UtJJNThTk—
predvaja danes, 16. t. m. ob 15. uri Eastmancolor Francoscope dramatičen film:
O.S.S. 117 MINACCIA BANGKOK
(O.S.S. OGROŽA BANGKOK)
Po romanu Jean Bruce
Igrajo: KERWIN MATHEVVS, ANNA MARIA PIERANGELI in ROBERT HOSSEIN
V ponedeljek, 17. t. m. ob 18. uri ponovitev filma:
O. S. S. 117 MINACCIA BANGKOK
INTERPROGRESS
S.r.l.
TRST, Ul. Milano 17 — Tel. 24-964, 68-690
IMPORT — EXPORT — ZASTOPSTVA
ZAHVALA
Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob bridki izgubi našega predragega
Jožefa Svetliča
Žalujoča žena DANICA in ostali
Šempolaj, 16. maja.
RADIO SOSSI
OPČINE, Via del Salici 1 Tel. 22-1155
Vam nudi pralne stroje, hladilnike, štedilnike Z O P P A S in drugih najboljših znamk, radijske in televizijske aparate itd.
po zmernih cenah.
IMPRESA TRASPORTI FUNEBRI s. a r. I.
VIA DELLA ZONTA, 3 — TRST — TEL. ŠT. 38006
--- Ustanovljena leta 1904 -
Izvršuje vsakorazredne pogrebe v mestu, okolici in na podeželju. Prireja mrliške odre in sobe. Preskrbuje vse potrebne listine in dovoljenja za mrliške prevoze v notranjost države kakor tudi v in iz inozemstva z modernimi avtofurgoni in specializiranim osebjem. Prodaja vseh pogrebnih potrebščin. Služba solidna in točna. — Cene zmerne.
POGREBNO PODJETJE d. z o. o.
Vsem sorodnikom, prijateljem in znancem naznanjamo žalostno vest, da nas je včeraj nenadoma zapustila naša pre draga žena, mama in nona
Marija Grilanc por. Štoka
Pogreb drage pokojnice bo danes ob 16.30 iz hiše žalosti na Kontovelu štev. 101.
Žalujoči: mož Emil, hčere, sinovi, nevesti, zetje, vnukinje, vnuki in ostali sorodniki
Kontovel, Križ, Nabrežina. Buenos. Aires, 16. maia 1965.
ZAHVALA
Prisrčno se zahvaljujemo vsem, ki so sočustvovali z nami, ko nas je za vedno zapustil naš dragi
Mario Parovel
Posebna zahvala č. g. duhovniku, vaščanom ter vsem, ki so dragega pokojnika spremili na zadnji poti.
DRUŽINA PAROVEL
Boršt, 16.V.1965.
ZAHVALA
Sporočamo žalostno vest, da smo 12. t. m. spremili k zadnjemu počitku našega dragega
Ivana Smotlaka
Prisrčno se zahvaljujemo fi. č. g. duhovnikoma, domačemu pevskemu zboru, darovalcem cvetja ter vsem, ki so na kateri koli način počastili njegov spomin.
Žalujoča žena in hčerka z družino
Mačkovlje, 16.5.1965.

POSVETOVANJA ZA ZADRUŽNO KLET
Tudi v Pevmi in na Oslavju vedo da je klet potrebna in koristna
Toda zajamčili bo treba njeno demokratično in strokovno upravo, kar je osnova za uspeli
Te dni je bil v prostorih osnovne gole v Pevmi zaključni sestanek briških vinogradnikov v sklopu se-, Stankov, ki jih je v tem mesecu | organizirala trgovinska zbornica s | pomočjo pokrajinskega nadzorništva po posameznih briških vaseh. Na ta sestanek so povabili vinogradnike, iz Pevme, Oslavja in St. Mavra, da bi se pogovorili o ustanovitvi konzorcija za gradnjo zadružne kleti za Brda.
Zbranim vinogradnikom sta zastopnik trgovinske zbornice dr.' Bemplici in predstavnik pokrajinskega kmetijskega nadzorništva Martini obrazložila podrobnosti te zadeve ter poudarila med drugim tudi to, da bodo člani odgovarjali samo z deležem, ki ga bodo vplar čali v konzorcij in ne z vsem premoženjem, kot je po nekaterih takih ustanovah v navadi. Predvideti se, da bo znašal delež po 500 lir za vsak stot grozdja, ali tam okoli.
Domačini so z zanimanjem poslušali njuna izvajanja ter vsi priznali, da je taka zadružna klet potrebna in tudi nujna. Vendar pa tudi tukaj niso takoj sprejeli dokončnega sklepa in se vpisali v konzorcij, ampak so si izgovorili še čas za premislek in za razgovor tudi s tistimi vinogradniki, ki iz enega ali drugega vzroka niso mogli priti na ta sestanek.
Ker je na področju Brd, ki spadajo pod goriško občino, precej vinogradov in živijo tu skoro izključno le mali ali srednji posestniki, bo njihova odločiltev zelo važna in merodajna pri gradnji zadružne kleti. Kmetje imajo še vedno svoje pomisleke ne toliko zaradi kleti, kot zaradi njene uprave. I-majo pač. slabe izkušnje in primere s pokrajinskim agrarnim konzorcijem in s konzorcijem za izboljšanje krminsko-gradiščanskega polja. Ker pa je klet nujno potrebna in koristna, bi bilo potrebno tudi to zadevo urediti tako, da bi bila zajamčena njena demokratična in strokovna uprava, ki bi jamčila za njeno dobro poslovanje.
je odpeljal v tržiško bolnišnico, kjer so ugotovili njegovo smrt zaradi srčne kapi. Umrl je 29. a-prila v starosti 35 let.
Med Slovenci na Krasu in v Laškem kakor tudi med italijanskimi delavci bo ie, dolgo živel v spominu, lik najmiajšega partizana, ki ga je pri 13 letih zvabil klic svobode, prihajajoč s kraških gmajn, da je svoje mlade sile pridružil naborom vseh zatiranih ljudi za dosego svobode in boljše prihodnosti.
Delegacija iz Ljubljane na obisku v Vidmu
Na bloku pri Rdeči hiši so včeraj zjutraj predstavniki mestne sekcije PSI iz Vidma sprejeli delegacijo SZDLS občine Ljubljana center, ki si bo v dveh dneh ogledala razne ustanove v Vidmu (med katerimi tovarno «Telefox», tovarno «So-lari», Industrijsko šolo «Malignani» v Vidmu) in imela politične razgovore s socialisti iz Vidma. Delega-
cijo vodi Franc Lamut, predsednik SZDLS Ljubljana center, sestavljajo jo Drago Lipič, Miloš Velcovar, Jelči Sfiligoj, Gizela Arhar, Vencelj Perko, Tine Kovšak, Vlado Riha, Milan Simčič, Vera Vošnjak in Tone Kolar. Na bloku jih je pozdravil tajnik sekcije PSI iz Vidma Da-rio Gigcinto, v imenu goriške federacije PSI pa jim je želel dobrodošlico član tajništva Marko Wal-tritsch.
Na Indiana Universitg (Scho-ol oj Musič) v ZDA je z odliko opravila pismene in ustne doktorske izpite Damijana Bratuš iz Gorice. Bratuše-va je edina italijanska dr. tavljanka, ki je po vojni dosegla doktorski naslov iz glasbe na ameriških visokih glasbenih šolah. Prijatelji in znanci ji ob dosegi doktorskega naslova pošiljajo iskrene čestitke z najboljšimi željami, da bi v Novem svetu dosegla še dosti uspehov.
Jože Gorjup partizan s IS leti
iiimiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiuiiiiiiimiiiii
PRED ZAKLJUČKOM ŠOLSKEGA LETA
Razpored izpitov na slovenskih srednjih in osnovnih šolah
Kdaj bodo prišla spričevala za slovenske šole
Jožetu Gorjupu, po domače Be-piju iz Ronk, je bilo komaj 13 let, ko je zapustil starše; oblekel je partizansko uniformo, si oprtal puško ter odšel leta 1943 v hribe. Pridružil se je svojim znancem v tržaški brigadi. Dasiravno je bil mlad in so nanj skrbno pazili, se je udeleževal najzahtevnejših akcij, kjer je pokazal izreden pogum. Ustvaril si jo celo vrsto prijateljstev tako na Krasu, kjer se je bojeval, kakor tudi v Laškem, kjer vedo vsi bivši partizani povedati, da je bil Bcpo najmlajši partizan izmed vseh, kar jih je iz Laškega odšlo v hribe. Po vojni se je aktivno vključil v napredno gibanje, zaradi ka terega so ga preganjali in zaprli. V goriških zaporih je presede! dve leti. Zaradi svoje aktivnosti dolgo let ni dobil zaposlitve. Sele leta 1958 so ga sprejeli na de. lo v CRDA.
Hudi napori so omajali tudi Be-povo zdravje, čeprav je bilo zelo trdno. Zadnje čase se je pritoževal, da ga boli srce. Ko je 29. aprila letos zvedel za smrt Benjamina Simonitija iz Tržiča, ga je obšla slabost. Slovenec iz Ronk, ki je bil takrat z njim, ga
šolsko leto se bliža svojemu zaključku. To smo lahko ugotovili že preteklo nedeljo na zadnjem roditeljskem sestanku, ki je bil v slovenskem dijaškem domu v Gorici, združen z zaključno prireditvijo naših dijakov. Dejansko manjka samo še dobre tri tedne do zaključka pouka, ker bodo potem sledili izpiti in imamo vmes tudi upravne volitve.
Kar se podrobnosti šolskega koledarja tiče, je šolski skrbnik odločil za osnove šole, kar velja tudi za slovenske, da bo uraden zaključek dne 28. maja s šolsko mašo in razdelitvijo spričeval. Z rednim poukom bodo po posameznih šolah zaključili že nekaj dni prej in z nekaj razlike med posameznimi šolami, vsekakor pa okrog 16. junija. Izpiti čez 5. razred osnovne šole bodo povsod od 18. do 24. junija; izpiti čez 2. razred bodo 25. in 26. junija, šolski skrbnik je nadalje odredil, da bodo imeli dne 11 in 12. junija pouka proste dneve in tistih štirih dni, s katerimi lahko med letom razpolaga skrbništvo. Na tistih šolah, kjer bodo imeli volišča, pa ne bo pouka tudi po eden ali dva dni prej zaradi priprave volilnih sedežev.
Kar se spričeval tiče, naj še omenimo, da jih ravnateljstvo za slovenske osnovne šole do včeraj še ni. prejelo. Taka spričevala za naše šole mora preskrbeti poseben urad iz Rima. V Trstu so obrazce za slovenska spričevala že dobili in sl ne moremo razlagati, zakaj jih niso poslali še tudi v Gorico. Upamo, da jih bodo prejeli že v bližnjih dneh in tako imeli čas, da Jih izpolnijo.
Na slovenskih srednjih šolah bodo zaključili pouk v sredo 9. junija, naslednji dan pa bo v stolnici v Gorici zaključna šolska maša in isti dan bodo razdelili tudi spričevala. Izpiti čez nižjo srednjo šolo in sprejemni izpiti za licej bodo v torek 15. Junija. Zaključne ocene šolskih uspehov bodo objavljene na razglasnih deskah posameznih šol 10. in 11. Junija.
Pokojni Jarc je bil zaveden slovenski mož in dober oče. Njegov sin Franc je bil izvoljen za občinskega svetnika v Ronkah. Stalno Je prebiral naš dnevnik, ki ga je prejemal tudi v bolnišnico. Bolezen ga je dolgo mučila in bil je tudi leto dni v sanatoriju v Osimu, odkoder so ga pred 15 dnevi pripeljali v bolnišnico v Tržiču, ker je želel biti bližje doma in družine.
Družini izrekajo znanci in prijatelji ob tej hudi izgubi iskreno sožalje. Njim se pridružuje tudi naše uredništvo.
Letna skupščina goriških čebelarjev
Prejšnjo nedeljo je bila v Gorici letna skupščina obveznega čebelarskega konzorcija, na katerem je predsednik dr. Marizza podal glavno poročilo. V njem je nanizal vsa najvažnejša vprašanja, ki zadevajo čebelarstvo na Goriškem, ki je zelo razvito ter se z njim ukvarja lepo število zelo sposobnih ljudi. Posebno pozornost je poročevalec posvetil škropljenju sadnega drevja v cvetju s strupi, ki uničujejo čebele. Organizacija je tudi letos opozorila kmetovalce, naj se izogibajo škropljenja cvetočega sadnega drevja s škropili, ki vsebujejo strupe, vendar se še vedno najdejo brezvestni kmetje, ki teh navodil ne upoštevajo, tako da storijo škodo čebelarjem kakor tudi samim sebi, ker se jim cvetovi ne oplodijo.
Proučili so tudi ukrepe za odpravo nekaterih nevarnih bolezni, ki uničujejo čebele, ter se ogreli za finansiranja na najrazličnejših stopnjah, da bi se čebelarstvo še bolj okrepilo. Komemorirali so lansko leto umrlega inž. Del Nerija ter potrdili dosedanji odbor tudi za naslednje upravno obdobje.
Sindikalna kronika
Sindikalna stroka uslužbencev krajevnih ustanov FIDEL-CISL je sklicala izvršni svet, ki bo proučil resolucijo, v kateri se obravnata vsedržavno gibanje s stavko in delna konglobacija; na dnevnem redu je poročilo o vsedržavnem kongresu stroke. Sestanek izvršnega sveta bo jutri ob 18.30 na sedežu v Ul. Roma.
CISL sporoča, da je po odpovedi pokrajinskega sporazuma za ne-diplomirane uslužbence lekarn soo-ročila naslednje zahteve v zvezi z obnovo delovnega sporazuma; uvedba 44 urnega delovnega časa za enako plačilo, uvedba 14-mesečne plače in povišek sedanjih minimsl osnovne plače.
Iz goriške bolnišnice
Včeraj dopoldne ob 10.30 se je zatekel v, goriško civilno bolnišnico po prvo pomoč 20-letni Stefano Madon iz Gorice, trg S. Rocco 5, ki so mu obvezali rano na dlani leve roke. Okreval bo v 6 dneh. Madon, ki je brezposeln delavec, je izjavil, da se je ranil pri prevozu pralnega stroja k nekemu kupcu v Ul. Venier,
Uro pozneje so sprejeli za 15 dni na zdravljenje 8-letnega Ser-gia Puio iz Moše, ker si je zlomil levo roko v komolcu. Mati, ki je dečka spremljala, je izjavila, da je zjutraj ob 8.15 Sergio padel na cesti, ko je bil namenjen v šolo ter se je pri tem poškodoval.
Približno ob isti uri so z avtom Zelenega križa pripeljali v bolnišnico tudi 60-letnega Karla Makuca iz Gorice, Ul. Zorutti 13, ki mu je malo prej postalo slabo na pokritem trgu v Gorici. V bolnišnici so mu nudili prvo pomoč.
v Gorici
VERDI. 14.30: «Agente 007 — mis-sione Goldfinger«, J. Connery in H. Blackmann. Ameriški film v barvah.
CORSO. 15.00: «Pazzi, puppi e pil lole», J. Lewis in G. Farrel. Arne. riški film v barvah.
MODERNISS1MO. 14.30:	«Tabu
N. 2». Italijanski barvni doku mentami film Romola Marcelli-nija; mladini pod 18. letom vstop prepovedan. Zadnja predstava ob 22.30.
VITTORIA. 15.00: «11 figlio dl Cleo-patra«, M. Damon in S. Gabel, italijanski barvni film; zadnja predstava ob 21.30
OENTRALE. 15.00: «Agguato nella Savana«, H. Guardino in Shelly Eaton. Ameriški film technicolor. Zadnja predstava ob 21.30. v Tržiču
NAZIONALE. «11 boia di Venezia«, Lex Barker, Guy Madison in A-lessandra Panaro; barvni film.
PRINCIPE. «Invito a una sparato-ria«, Yul Brinner, Janiče Rule in Pat Hingle; barvni film.
AZZURRO. «La bugiarda«, Cathe-rine Spaak, Enrico Maria Salerno in M. Michel.
EXCELSIOR. «Erasmo il lentiggi-noso«, James Stewart in Brigitte Bardot; barvni kinemaskopski film.
v Ron kub
RIO. «11 cantante del luna park«, Elvis Presley.
EXCELSIOR. «11 grande safari«; barvni film.
V	Doberdobu so pokopali Jožefa Jarca
V	petek ponoči je v bolnišnici v Tržiču umrl po dolgi in mučni bolezni 74-letni Franc Jarc iz Doberdoba, Tržaška cesta 2. Včeraj zjutraj so njegovo truplo pripeljali iz Tržiča domov, odkoder je bil popoldne ob 18. uri pogreb na domače pokopališče. Na zadnji poti so pokojnika spremili številni znan ci in prijatelji ter drugi vaščani.
Včeraj-danes
ROJSTVA, SMRTI IN POROKE
Od 9. do 15. maja se je v gori-ški občini rodilo 30 otrok, umrlo je 13 oseb, porok Je bilo 8 in oklicev 6.
ROJSTVA: Pierpaolo Pettinl, Stefano Abrami, Floriano Grauner, Boris Gergolet, Rino Cemlc, Anton.il la Mischis, Fabiano Andreta, Mas-similiano Mauri, Gabriella Edaluc-ci, Francesco De Savorgnani, Ma-riagabriella Brumat, Roberto Cerni-goi, Monica Bucovini, Fulvio Silvestri, Gianna Lini, Sandro Sari, Gianfranco Rigo, Alessandro Piro, Cristina Covini, Aurora Paoli, An-tonella Gregori, Boris Cijan, Fabio Turus, Valter Negro, Mario Cafa-relli, Brunella Marcuzzi, Rita Imbe-si, Bruno Bottini, Franco Marega, Graziani Prinčič.
SMRTI: kmetovalka 70-letna Olga Topllkar, vd. D’Osvaldo, šofer 48-letni Giovanni Variola, upokojenec 63-letni Adolf Dugar, tapetnik 90-latni Federico Beltram, gospodinja 57-letna Amalia Marcoleoni, por, dl Gennaro, upokojenec 72-letni Rodol-fo Bulfon, upokojenka 72-letna Sira Mirinig, por. Macorati, klepar
57-letni Vittorio Zuzzi, 81-letna Te-resa Brescia, vd. Bavzon, upokojenec 87-letnl Valeriano Menotti, trgovec 64-letnl Amadeo Cappella, upokojenec 80-letni Amadio Calderari, 6 ur star Marco Cafarelli.
POROKE: strugar Giovanni Spes-sot in učiteljica Loredana Colugna-ti, oficir ital. vojske Aldo Colombo in gospodinja Bruna Molini, elek-tiomehanik Luciano Ciglio in šivilja Natalia Camussi, električar Bruno Quall in tekstilna Luciana Marius, mizar Stanislav Bensa in delavka Carlina Morgante, vratar Vittorio Mari in delavka Tatjana Šekli, oficir ital. vojske Romano Fattori in osnovnošolska učiteljica Grazia Pecorari, urar Mario Cotza in gospodinja Lucia Gratton.
OKLICI: uradnik Mario Martini in gospodinja Lucia Silvestri, tekstilni tehnik Amante Giuseppin in tekstilka Maria Sturm, metalurg A-dolfo Comel in uradnica Noemi Schiratti, kirurg Antonio Slavich in farmacevtka Emma Macca, šofer Vincenzo Cataldi in Marta Fiorella, bolničar Raffaele Dilillo in gospo-i dinja Antonia Murgolo.
DEŽURNA LEKARNA
Danes ves dan in ponoči je odprta v Gorici lekarna S. GIUSTO, Korzo Italia št. 242, tel. 31-51.
DEŽURNA CVETLIČARNA Danes 16. maja bo v Gorici odprta cvetličarna JOŽEF BANDELJ na Travniku, tel. 54-42.
KAVARNA BRATUŠ
GORICA
KMETOVALEC!
Ce želiš dober stroj, kupi	kosilnico Fi g a r o >
ker je primerna tako za ravne kot za gorate predele.


Da je stroj odličen, ti jamči domača tvrdka, pri kateri si ;o
lahko naročiš:	Tel. 47-75
TER P IN FRANC - ŠTEVERJAN (GORICA)
Ista tvrdka nudi vinogradnikom
motorne škropilnice svetovno znane znamke «LOMBARDINI» — motokultivatorje «NIBBI» — puhalnike «ZBUELZ» — hidravlične stiskalnice «ZAMBELLI» in druge kmetijske stroje.
n
PRALNI STROJI, avtomatični in superavtomatični —
HLADILNIKI - ŠTEDILNIKI NA VSA GORIVA —
Eksk'"»‘vnn zastopstvo In zaloga
0 KRAINER & C.
G*” v - Ul Kastelic 41 tel 2039
Po želj) pošiljamo na dom v vse kraje Jugoslavije Izredno ugodni plačilni pogoji
N A J N 1 2 J E C E N E
UNIVERSALTECNICA
RADIO - 1'ELKVIZOKJI - AVTOMATIČNI IN SUPEKAV rOMATICNl PRALNI STROJI - HLADILNIKI - ELEK-TROGOSPODINJSKl PREDMETI CANDV - REX - CGE
Izredne cene za izvoz — Dostavljamo na dom brez posebnih stroškov v vse predele v Jugoslaviji
UNIVERSALTECNICA Trieste - Trst Corso Garibaldi št. 4, tel. 41213 in Trg Goldoni št. 1
EMPORIO A UTO - MOTO
LORENZI
Vam nudi DELE in NADOMES1 NE DELE za vsa motorna vozila: svečke, trikotnike, svetilke, pre proge, prevleko, kroglične ležaje,
AMORTIZERJE ZNAMKE R1V itd.
IZREDNA RAZPRODAJA MOTORNIH BATOV VESPE IN LAMBRETE VSEH VRST.
REZERVIRAN PARKIRNI PROSTOR ZA STRANKE
I R S I
Via S. Lazzaro, 17
PISTON1
Dežni
PlaiS nylon
ZA 2ENSKE IN MOŠKE. PLAŠČI IMAJO VDELANO VOLNENO PODLAGO, KI SE V POLETNI DOBI LAHKO ODSTRANI —
Po zelo nizkih cenah od Lit. 3.500.— in 4.500.—
IZKORISTITE PRILIKO!
MANUFAKTURNA TRGOVINA
RADO ŠPAN
NABREŽINA (center)
Auloforniturc CARL0 LUPO
TRST — Via S. Francesco 18 — Tel. 28677 Koncesija za prodajo nadomestnih delov « A B A R T H »
ELETTROMARKET
PRALNI STROJI - HLADILNIKI -£	ŠTEDILNIKI NA PLIN IN ELEKTRIKO
svetovno znanih znamk
REX, CANDV, CASTOR, HOOVER
ELEKTRO GOSPODINJSKI PREDMETI — TELEVIZORJI -- LESTENCI -KRISTALNA IN PORCELANASTA POSODA -TRIESTE - TRST. Strada Vet chia dellTstria 2 Tel. 812238 (Na trgu pri Sv. Ani)
Oi
a.
c/)
<0
73
"■5
Društvena gostilna Prosek
PROSEK (center — Tel. 225-137
NUDI DOMAČA IN UVOŽENA PRVOVRSTNA VINA — DOMAČA KUHINJA IN DRUGE SPECIALITETE
Vsem čitateljem Primorskega dnevnika želimo še na mnoga leta.
TRGOVINA JESTVIN F. RESINOVIČ
najemnika ATTILI0 ČUK & GIANNI TAUCER
TRST, Trg sv. Frančiška 8 — Tel. 36809
V TRGOVINI
VELIAK - ŠPORT
TRST
Ul. dellTstria 13 — Tel. 44-237
dobite
VSO POLETNO ŠPORTNO OPREMO
za v hribe, morje ln za jezera kopalne obleke — kvalitetno blago.
v i:lo\
Soc. it r. I.
F ZDRAVILNI VRELEC
TRSI ULICA RISM0N00 9 • TELEFON 30-100
IMF O IM EXPOH I ZAS I (M*S I V A
Ekskluzivna glavna zaloga
RADENSKA mineralna voda USTEKLENIČENA ISTRSKA in KRIŠKA VINA KRAŠKI PRŠUT
PIVO;
pimrtUM in KEimmanus
«0LYMPIA» kosilni stroj
Zastopnik;
AERARIA MARINAZ
MONFALCONE (Gorizia) . Italija Ulica Don P. Fanin, 46 - Telefon 73-242
C.. Di. M. A. R.
OFFICINE
MECCANICHE
BED OGNI & C. ■ REG GIO E MILI A (Italy)
Hondine**
OFFICINE
MECCANICHE G. RAPETTI - GENOVA
RENAULT J
■u-n-i-o-r
TRAKTOR
GOLDONI
«GM4»
MIGLIARINA Dl CARPI (Modena)
Zastupnik za Jugoslaviji!
*AGRARIA»
MARINAC
Monfalcone - Italija Ulica Don P. Fanin br. 46 -Tel. 73-242
Primorski "(fnevnIV
Razgovor z Jožetom Korenom prvim odgovornim urednikom
jii...	.....
Na sliki nekateri od urednikov Primorskega dnevnika iz 1. 1945. Od hve proti desni: Ciril Šter, Jože Koren, odg. ur., Stane Stanič-Drejko in Ciril Kavčič-Vojteh
■~r:	z Jožetom Korenom, prvim odgovornim urednikom
V' ^Primorskega dnevnika«, smo se pogovarjali o tistih prvih in tudi poznejših časih. Razgovor smo uredili v sledeče razporedje vprašanj in odgovorov:
Prišel st od partizanov, to se pravi s hribov, iz gozdov naravnost v veliko mesto. Res si delal kot novinar že v partizanih, toda sprememba je bila nenadoma le prevelika, da se ti ne bi pri tem porajali posebni občutki. Ali jih lahko opišeš?
Če naj ti na to vprašanje odgovorim popolnoma iskreno, potem ti moram predvsem priznati, da se mi ni nikoli niti sanjalo, da me bo — še danes sem prepričan, da povsem po naključju — doletela čast, da postanem prvi glavni urednik prvega slovenskega dnevnika v Trstu po zatrtju ((Edinosti«. Ko so mi naročili, naj pripravim gradivo za prvo številko ((Primorskega dnevnika«, sem ta ukaz sprejel tako, kot smo pač bili v partizanih navajeni sprejemati naloge: brez vsakega obotavljanja, brez vsake bojazni, da se lotevam dela, ki bi mu lahko tudi ne bil kos.
Verjemi mi, da ni v tem bilo niti trohice domišljavosti, pač pa mnogo tistega partizanskega zanosa, v katerem se nam nobena naloga ni zdela neizvedljiva. Kakšni občutki so se mi pri tem porajali? Občutki pač, da nadaljujemo pod drugačnimi pogoii nekaj, kar smo delali že v partizanih, vzporedno z občutkom, da smo še vedno partizani, partizani obnovljenega slovenskega tiska v osvobojenem Trstu. O prvi številki pa se spominjam še to, da sem bil po njej na smrt utrujen. Ko sem prinesel pokazat Mariji Vilfanovi, s katero sva naredila prvo številko in ki je medtem od utrujenosti zaspala kar oblečena na fotelju poleg krtačnih odtisov, mi je dejala: «Veš, da si dober.« Ob tem skopem, toda po partizansko iskrenem priznanju, sem bil srečen in zadovoljen v občutku, da sem prvo preizkušnjo morda res dobro prestal. Občutek dejanske odgovornosti je prišel šele potem, ko smo se spoprijeli z novo stvarnostjo in z novindi problemi, ki jih — resnici na ljubo — nismo pričakovali.
Precej si že pisal in predaval o svojem novinarskem delu še v partizanih in potem pri Primorskem dnevniku, katerega prvi glavni urednik si bil. Iz teh tvojih opisov je razvidno, da novinarsko delo leta 1945 ni bilo posebno lahko. Ali se nisi — kot do včeraj prost partizan, kateremu je bil nevaren samo sovražnik — nekoliko neugodno in utesnjeno počutil ob takih zaveznikih, ki so ti list pregledovali in cenzurirali?
Zaradi naše novinarske neizkušenosti delo res ni bilo lahko. Delali smo kot voli — od jutra do jutra, saj smo zapuščali uredništvo s prvimi tramvaji, in se po nekaj urah spanja spet vračali na delo. Kaj hočeš, bili •smo ' pač ',t mjadi in polni idealističnega navdušenja. Prav zaradi tega -idealista esmo tudi zavezniško cenzuro prenašali kot nekako nujno zlo, čeprav nam je šla pogosto zelo na živce. V razburjenju smo se pogosto sprli z angleškim cenzorjem Davisom, ki osebno sicer ni bil slab človek, vendar pa za naš partizanski ponos dovolj nadležen. Ko sem mu nekoč omenil, da si nisem pričakoval, da bo po skupni vojni zaveznik cenzuriral zaveznika, mi je dejal, da sem naiven (mož je precej razumljivo govoril češko) in da se ne razumem na politiko. Ko pa smo mu ob neki priložnosti podtaknili članek, za katerega so ga njegovi predpostavljeni verjetno nahrulili, on pa nato nas, sem mu lepo mirno odvrnil, da sc pač tudi mi včasih razumemo na politiko. Mirno je prenesel opazko, kmalu nato pa so tudi cenzuro ukinili. Z Davisom smo se razšli prijazno in celo opravičil se je, če je bil včasih preveč siten.
Delo je bilo pred dvajsetimi leti precej drugačno. Za marsikaj je zadostovala požrtvovalnost, navdušenje, idealizem. Toda ali lahko poveš, če je bilo navdušenje tudi pri tistih, katerim je bil časopis namenjen, to se pravi slovenskim ljudem na Primorskem, ki že toliko časa niso imeli v rokah slovenskega dnevnika.
To je pa tisto, na kar se najraje in s posebnim zadovoljstvom spominjam in česar prav gotovo ne bom nikoli pozabil. Vsak dan je prihajalo v uredništvo na desetine ljudi od intelektualcev do preprostih delavcev iz tovarn in kmetov iz okolice. Vsak nam je prišel kaj povedat, kaj zaupat, kaj svetovat in priporočat. Zelo številni so prihajali svojci padlih in pogrešanih, ki so prek našega lista iskali informacij o svojih dragih. Nekoč je^ prišla jnati dveh padlih partizanov in nam prinesla košaro češenj. Nič ni rekla in ko je odhajala je jokala. Zopet drugič sta prišli mati in hči, obe v partizanski uniformi. Spraševali sta po meni. Zvedeli sta, da sem bil prisoten pri nemškem napadu na naš kamion. Takrat je padel njun mož in oče. Hoteli sta samo vedeti, kje smo ga pokopali. Zadrževali sta solze, da bi ohranili partizanski ponos. Ko smo si ob slovesu podali roke, nismo spregovorili niti besedice iz iskrene diskretnosti do intimnih bolečin.
Ker raznašalska služba še ni bila urejena, so prihajala v zgod-
njih jutranjih urah dekleta iz vasi po dnevnike in jih potem raznašala po hišah. Tudi čez dan so prihajali posamezniki kar v uredništvo po list in vedno smo jih morali imeti nekaj sto v zalogi.
Ne bi hotel pretiravati, toda mislim, da takrat res ni bilo' slovenske hiše, v katero ne bi prišel ((Primorski dnevnik«, ne sicer po razpečevalski mreži, ker ta še dolgo potem ni delovala v redu, pač pa po vseh tistih tisočerih spontanih poteh, po katerih je tudi med vojno prihajala svobodna slovenska tiskana beseda v slovenske primorske domove. Slovenska beseda je šla v slast kot lačnemu kruh.
Ko je bil kmalu po vojni ustanovljen ((Ljudski tedniku, si bil poklican, da ga urejuješ, (prve številke je uredil dr. Koršič), in ostal njegov glavni urednik, dokler ni bil v splošno žalost bralcev, katerim je bil zelo priljubljen, ukinjen. Potem si zopet sodelovai pri Primorskem dnevniku. Delno poznaš njegovo življenje vseh 20 let. Ali se ti zdi, da je list v vsem tem času najbolje doumel in izpolnjeval naloge edinega slovenskega manjšinskega dnevnika?
Na ((Ljudski tednik« me res vežejo najbolj prijetni spomini, saj mi je urejevanje tednika bolj ležalo. Pa tudi uredniški kolektiv v njem je bil zelo simpatičen, prijeten in nenavadno delaven. Sodelavci so se kar sami ponujali, čeprav so bili honorarji zelo skromni, ali pa jih sploh ni bilo. Širil se je z neverjetno naglico in povpraševanje po njem je segalo prav gor do Bovca in v najbolj oddaljene kraje v Sloveniji. Čeprav bo kmalu 15 let, kar je prenehal izhajati, sem ga pred tremi ali štirimi leti povsem po naključju zagledal na mizi v neki hiši v Vipavski dolini, kjer ga je zavzeto prebirala priletna ženica. Mislim, da bi tak tednik, pa seveda še boljši kot je bil takratni, bralci tudi sedaj zelo cenili zaradi njegove ljudskosti, saj bi lahko s pridom nadomeščal dobro družinsko revijo, ki je žal tudi nimamo.
Na vprašanje, če je ((Primorski dnevnik« v vseh 20 letih svojega obstoja najbolje doumel in izpolnjeval naloge edinega slovenskega manjšinskega dnevnika, bi mogli objektivneje odgovoriti bralci, kot pa jaz, ki se čutim njegov del. Zanesljivo pa vem, da je te naloge hotel doumeti in hotel izpolnjevati z vso odkritostjo in odločnostjo, lastno listu in uredniškemu kolektivu, ki je izšel iz narodnoosvobodilne borbe. V ideološki razčlenjenosti, do katere je prišlo v letih po vojni, so se pač pojavili tudi različni pogledi na slovenska vprašanja in na njih reševanje. Toda tudi mimo teh ideoloških in razrednih razlik, si je ((Dnevnik« s svojih naprednih položajev vedno prizadeval biti glasnik, zagovornik in borec za skupne slovenske narodne koristi, a obenem tudi glasnik razumnega zbliževanja med našima soživečima narodoma, pobudnik strpnosti in razumevanja ter nosilec prepotrebnega sodelovanja. Hotel je in hoče biti most v prepričanju, da spada tudi to, poleg brezkompromisnosti v narodnih zadevah, med naloge naprednega manjšinskega lista.
V čem misliš, da bi se naš list še vseeno lahko izboljšal, tudi v danih razmerah in pogojih.
Predvsem sem trdno prepričan, da nobena še tako dobra stvar ni tako dobra, da bi ne mogla biti še boljša. ((Primorski dnevnik« je od naših skromnih poskusov in prizadevanj v daljnem letu 1945 prehodil dolgo pot in uspešno lovil korak z razvojem novinarske stroke in tehnike ter z duhom časa. Kolikšne so možnosti njegovega nadaljnjega razvoja «v danih razmerah in pogojih«, je težko reči, kajti vsak razvoj je odvisen tudi od razvoja razmer in pogojev, v primeru manjšinskega lista pa še zlasti od omejenosti področja, kateremu je prvenstveno namenjen. Toda tudi mimo vseh objektivnih pogojev in omejitev, v katerih deluje in izhaja, bi bilo želeti, da bi se ((Primorski dnevnik,, po obsegu povečal in da bi se njegov novinarski kader bolj kot doslej skušal specializirati v posameznih novinarskih panogah. Novinarstvo namreč vedno bolj postaja — če lahko tako rečem — znanost, ta pa ni dosegljiva brez strokovne usposobljenosti.
Marsikaj seveda presega moči in pristojnosti uredništva, toda vse kar je v moči uredniškega kolektiva, bo treba vsekakor v največji meri doseči, saj se je treba zavedati, da je ((Primorski dnevnik« danes mnogo, bolj, kot je bil v preteklosti, ogledalo politične in kulturne zrelosti slovenske manjšinske skupnosti.
In
stavek
((Primorskega dnevnika« in ko mi spomin uhaja na tiste prve dneve in mesece naših prizadevanj, bi se želel tovariško in s hvaležnostjo spomniti vseh takratnih članov našega prvega uredniškega kolektiva, ki so danes, z redkimi izjemami, raztreseni po vsej slovenski deželi, in pa tistih prijaznih sotrudnikov, zlasti v Trstu in Gorici, ki so nam tako nesebično nudili svojo dragoceno izkušenost in pomoč, da smo lahko premagali začetne težave.
(Vprašanja: Rado Rauber)
i na kraju mi dovoli, čeprav brez vprašanja, • še kratek dole. Ko s to jubilejno številko praznujemo 20-lelnico izhajanja
DR. DUŠAN KERMAVNER
proglašen slavni Mauroner za kandidata, katerega načela in program so nevarni veri in našemu narodu.« Tu se je pole mika končala.
TRST IN ZAČETKI SLOVENSKE SOCIALNE DEMOKRACIJE
Odlomki iz knjige <?Začetki slovenske so-dnine demokracije v desetletju 1884-1894»
Omenjal je da nekateri slovenski zastopniki niso zastopniki celega naroda, temveč le posameznih delov; kajti večina Slovencev so delavci in ko nimajo tj volilne pravice, ne morejo si voliti svojih zastopnikov, kateri bi se za njih potegovali (Tu je v oklepaju dodan neumljivi «sic!») Trdil je — za kar so mu vsi ploskali — da ni res, da bi bili Slovenci zatirani od katere koli strani, od katerega koli drugega naroda, da imajo ravno taiste pravice kakor vsi drugi narodi avstrijski (na papirju s čl. 19, o katerem je vendarle Zadnik govoril, da ga bodo šele socialni demokrati izvedli!) in da je to norost, ako zahtevajo Slovenci več, kakor imajo, češ oni so v malem številu in niso mogli in ne bodo nikoli dospeli na tako visoko stopnjo omike kakor drugi narodi, kajti ponašati se ne morejo ne s slovstvom ne z drugimi umetnijami, in ako bodo hoteli kdaj take imeti, morali bodo od drugih narodov jemati. Ste čuli, dragi prijatelji? Menda vam je to zadosti, da veste, pri čem da smo. Takih odpadnikov imamo mnogo — mnogo tu v Trstu — kateri nas izdajajo ob raznih prilikah in smešijo naš narod. In od takih možakov bil je tedaj postavljen in
RAZPUST TRŽAŠKE ((DELAVSKE ZVEZE«
Zadeva okrog Mauronerjeve ((socialnodemokratske kandidature je imela sicer precej enodneven pomen; prišla je prek noči, na volitve je komaj kaj vplivala in polemika se ni mogla nadaljevati, ker tudi ni bilo več dveh, ki sta zanjo potrebna. Z enim svojim naslednikom pa je ta nesocialnodemokratska in nespametna zadeva hudo prizadela socialnodemokratsko gibanje v Trstu, namreč z razpustom ((Delavske zveze«. Le-to je čudna Ucekarjeva neučakanost vmešala v volilno «akcijo» za kandidata, ki je bil izrecno nasproten «vladnemu» kandidatu Nabergoju. Tako jo je tržaško namestništvo lahko razpustilo zaradi tega, ker «je prekoračila v statutih predvideni delokrog«. Sodimo, da je to storilo predvsem zaradi tega, ker se je prevarilo v računu, da se socialni demokrati ne bodo mogli zbližati z radikalnimi italijanskimi nacionalisti, tedaj pa se je zgodilo vprav to! Ob takšnem obratu policija ni bila več pripravljena dopuščati socialnim demokratom tako prostega gibanja kakor dotlej.
«Edinost» je poročala, da je tržaško namestništvo dne 16. marca 1891 ((razpustilo društvo .Confederazione operaia’, koje je imelo svoj posebni slovenski oddelek... ker je prekoračilo svoj program in sklepalo stvari, protivne kazenskemu zakonu«. ((Slovenski Narod« je kot dnevnik sporočil to novico že prejšnji dan 17. marca. O razpustu ((Delavske zveze« in o prenehanju njenega glasila je med socialističnimi listi poročal najprej «Arbeiterwille», ki je ob tej priliki omenil o našem ((Delavskem listu«, da «bo mogel zaradi ovir, ki mu jih povzroča oblastvo, iziti šele sredi aprila«. Tri tedne pozneje je «Arbeiter-zeitung« hkrati s to objavila tudi novico, da «so tržaški so-drugi, ki ne morejo biti brez lista v italijanščini, ustanovili nov list ,Avanti’».
(Se nadaljuje)
Spominska slika za 20. obletnico Primorskega dnevnika. Na sliki so nameščenci, delavci Založništva tržaškega tiska in njegove tiskarne, v kateri se tiska naš dnevnik, tednik Gospodarstvo in drugi časopisi, člani uprave ter del članov uredništva
Voščila in čestitke «Primorskemu dnevniku»
Objavljamo nadaljnja pisma in brzojavke, ki jih naš list prejema za svojo dvajsetletnico. Uredništvo je prejelo še številna opravičila tistih, ki se ne bodo mogli udeležiti današnjega sprejema.
«Clanom uredništva, uprave in tiskarjem Primorskega dnevnika!
Ob dvajsetletnici ,izhajanja Primorskega dnevnika Vam Slovenska kulturno gospodarska zveza iskreno čestita. Veselimo se z Vami tega praznika, ker nas začetek izhajanja Vašega lista spominja na zmagoviti zaključek borbe proti nacifašizmu, ker je list na taki stopnji, da je narodnostni manjšini lahko v ponos, predvsem pa zato, ker je njegov izraz tak, da praznuje ta praznik vsa slovenska narodnostna skupnost v Italiji, ki vidi v Primorskem dnevniku svojega velikega prijatelja.
Naj Vam bo vse to zadoščenje za Vaš trud in izpodbuda za bodočnost.
Primorskemu dnevniku pa iz srca želimo dolgega življenja.»
BORIS RACE predsednik SKGZ
«... Želim izraziti Vam in kolegom pri Primorskem dnevniku... naše iskrene čestitke in najlepša voščila.))
Dr. MANLIO GRANBASSI (Associazione Stampa Giuliana)
«... Z iskrenim voščilom.«
Dr. LOJZE ŠKERL
«... Čestitam k jubileju.«
BRANKO, BABIČ Ljubljana
eKolektiv Radia - Koper Vam ob 20. obletnici izhajanja iskreno želi, da bi tudi v prihodnje uspešno uresničevali svoje poslanstvo, kot ste ga do danes. Vaše delo ni lahko, je pa zelo pomembno. Primorski dnevnik bo brez dvoma tudi v bodoče na eni strani odločen branilec pravic slovenske manjšine v Italiji, na drugi pa v sodelovanju z naprednimi silami važen činitelj v utrjevanju konstruktivnih in plodnih stikov med dvema deželama, zlasti na meji, ki je že danes most za nenehno zbliževanje med sosednimi narodi na vseh področjih. Prejmite naše iskrene čestitke.«
KOLEKTIV RADIA KOPER
((Dragi tovariši, ob lepem jubileju, ki ga slavite, in ki je neločljivo povezan z zmago osvobodilnega gibanja tudi v naši deželi, Vam pošiljam iskrene čestitke.«
MIRKO KAPELJ (odgovorni ured. tržaškega Dela)
((Deželni odbor KPI Furlanije - Julijske krajine Vam pošilja najtoplejše čestitke za 20-letnico izhajanja Vašega dnevnika.
Primorski dnevnik je prvič izšel pred dvajsetimi leti, ko je bil premagan nacifašizem. Zmaga antifašističnih in partizanskih sil je omogočila, da je po dolgem obdobju diktature spet izšel slovenski tisk, V.i je bil zadušen v brezuspešni nameri uničiti slovensko in hrvaško prebivalstvo teh dežel.
Želimo, da bi Primorski dnevnik kot v preteklosti mogel nadaljevali boj za antifašistične ideale, ki so bistveni pogoj, da v naši državi in v naši deželi italijanske in slovenske ljudske množice dosežejo in okrepijo režim resničnih svoboščin in demokracije in da lahko slovenska narodnostna manjšina živi v miru in enakopravnosti,«
SILVANO BACICCHI (za deželni odbor KPI Furlanije-Julijske krajine)
«Ob 20-letnici obstoja Primorskega dnevnika izražamo svoje čestitke in topla voščila za mnogo uspehov pri Vašem delu.«
PAOLO ŠEMA
(za tajništvo avtonomne federacije KPI, Trst
«2elimo Vam srečno 20-letnico in nadaljnjega uspeha v delu »
SALAI ISTVAN
(glavni urednik Radia Novi Sad)
((V imenu uredništva TV-15 iskrene čestitke za dvajsetletnico.»
LIST TV ■ 15 Ljubljana
«Najlepše čestitke ob dvajsetletnici Vašega dnevnika z željo, da bi še mnogo let pisal v dobro naše manjšine v Italiji.«
ENGELBERT BESEDNJAK
((...Prepričan sem, da bo Primorski dnevnik kot doslej zvest zaščitnik interesov našega ljudstva v zamejstvu, opora v njegovem naporu, da si zagotovi svoje narodnostne pravice ...»
,	4.1 I	.	Inž. BOŽO BOŽIC
Beograd
((Dragi tovariši s Primorskega dnevnika, iskrene čestitke Vam, ki vsak dan znova oblikujete in tiskate naš dragi Primorski dnevnik. Dvajset let življenja, radosti in tudi razočaranj našega človeka se zrcali s strani vašega lista. Naj bi se prihodnji jubileji praznovali zgolj v radosti.«
BORIS RACE
«... Primorskemu dnevniku in vsem Vam moje skromne, a tembolj iskrene želje za naprej!«
RADO CILENŠEK
(RTV Ljubljana)
('Moje najiskrenejše čestitke s toplimi željami za čim plodnejšo prihodnost.«
CIRIL KAVČIČ -VOJTEH Maribor
«Mladinska tribuna Vam želi ob 20-letnici izhajanja Vašega cenjenega dnevnika obilo sreče in nadaljnjih uspehov.«
SERGEJ VERČ
«. ..Voščiva Vam mnogo uspeha pri nadaljnjem delu.«
JADRANKA in GIORGIO PIPAN
Bihione Pineda
«... Pridružujem se številnim čestitkam ki jih bo Vaš delovni kolektiv ob tej priliki prejel za dosedanje delo m i mažam željo, da bi ostal Dnevnik tudi v bodoče glasnik teženj predvsem našega ljudstva — Slovencev v zamejstvu.«
PERTOT STANKO
((Za dvajsetletnico Primorskega dnevnika Vam, jaz in vsa moja družina prisrčno čestitamo . .«
TONE HABE Ljubljana
('Iskrene čestitke ob 20-letniči in najbolj tople želje za nadaljnje uspehe.«
JOŠKO JELERČIČ
Nova Gorica
/----x OVEN (od 23.3. do
f	i\ 20.4.) V prvih dneh
J tedna boste često vznemirjeni in neza-
V	'y dovoljni. Nastali bo-
do mali spori, ki bodo povzročili v vas dvome. Kdor bo šel na obiske ali Izlete s prijatelji, bo doživel marsikaj novega ln lepega. Sklenili boste neki ugoden sporazum.
>x BIK (od 21. 4. do
, A 20.5.) Posvečali vam ) bodo mnogo pažnje, J ali vam celo dvorili. \. 'Z Nastale bodo nove ^ simpatije, tako da že ne boste več vedeli, kako naj bi izbrali. V odnosih z znanci bodite diplomatski ln taktični, saj bodo hoteli od vas preveč uslug.
DVOJČKA (od 21.5.
do 20.6.)	čustveno
ozračje se bo razjasnilo in prav bo, da Izkoristite priliko, da zadovoljite svojo željo po ljubezni in razumevanju.
V	družabnem življenju b imeli velike uspehe, zaradi . sar boste izredno dobre volje.
RAK (od	21.6. do
č	^2.7.) Vaše	čustveno
\	ravnovesje	se pre-
/"JRt	J	cej maje.	Po eni
*1	1	strani boste polni
navdušenja, po dru-
wm1
Veljaven od 16. do 22. maja
boste če-
gl pa vas bo prežemala tesnoba ln ekzistencialna osamljenost. Ne bodite preveč v protislovju sami s seboj In ne podirajte tega, kar ste s težavo gradili.
—X	LEV <od 23-7. do
f *	\ 22.8.) Ta teden se bo
I	] vaš čustveni položaj
l ‘ c v / precej razjasnil in A J Izboljšal. Planeti ze-v'—lo ugodno vplivajo in vaša srečanja bodo polna zadovoljstva in globokih čustev. Tudi zaročenci bodo zelo srečni ta teden. Prejeli boste zanimivo pismo.
DEVICA (od 23.8. do
22.9.) V sredo se konča izvrsten vpliv boginje ljubezni, ki bi vam morala prve tri dni pomagati utrditi svoje čustvene odnose. Ce pa morate kaj pojasniti, izkoristite te prve dni v tednu. Kar se denarja tiče, malce počakajte z vračilom.
TEHTNICA (od 23. 9. do 23.10.) Ne boste ravno najboljše volje. Zato boste morali skušati premagati svojo negotovost, ki je le plod vaše fantazije. Skušajte utrditi prijateljske odnose. Preden navežete tesnejše stike z novimi ljudmi, spoznajte jih dobro.
ŠKORPIJON (od 24. do 21.11.) V svo-čustvenih razpoloženjih se boste u-mirili. Neka oseba vas ima rada in skušajte se ji bolj približati. Odnosi s prijatelji bodo odvisni le od vašega ravnanja. Sicer preživljate sploh zanimivo razdobje, ki je tudi precej razgibano.
STRELEC (od 22.11. do 21.12.) Ta teden boste morali pokazati mnogo razsodnosti, obilo duha pobude. velikodušnosti ln
znajte jih dob
/TT\ ŠK<
Si
VV SK
N—^	vas
razumevanja. Čustveni položaj bo zelo razgiban in bo prehajal od navdušenja do pobitosti. V prijetni .družbi pa se boste konec tedna lepo zabavali
---X	KOZOROG (od 22.
/	,v \	12. do 20.1.) V SV,, ih
j JHMb ]	čustvenih odnosih
W	J	doživljate lepe in gr-
\.	J	de trenutke Pazite
se pred neupravičeno ljubosumnostjo. .Prijateljem posvečajte več pozornosti in če morete, jih povabite na kosilo Na delu bo nastal majhen prepir, ki pa ne bo imel posledic.
VODNAR (od 21.1.
do 19.2.) Teden bo zelo zanimiv )n polh zanimivih rešitev. Tesnoba in strah lz preteklosti ne bosta več upravičena. V družini bo nastala pomiritev in boste pozabili vse prejšnje spore Nastati utegnejo spori z znanci,
RIBI (od 20.2 do 20.3.) Do sedaj je bil vaš čustveni položaj stabilen in skušajte ohraniti še nadalje doseženo ravnovesje. Ljubljena	oseba bo zelo občut-
ljiva, zato bodite z njo taktni Za uresničenje svojih načrtov boste morali napeti vse svoje sile.
(D
UREDNIŠTVO: TRST - UL. MONTECCH1 6 II TELEFON 93-808 ln «4-638 - Poštni predal 559 - PODRUŽNICA: GORICA: Ulica Silvio Pelllco 1 II Telefon
SFRJ v tednu 30 din, mesečno 600 din — Nedeljska: posamezna 50 c Ljubljani 600-14-603 86 — OGLASI:	Cene oglasov:	Za vsak mm v
letna” 2.250 lir, polletna M00 Ur," celoletna 7.700 lir - SFRJ v tednu 30 din, mesečno 600 din - Nedeljska: posamezna M ^ 2m dih ‘ za ‘ leto ‘5ST“ “poTtn^S S,: zStaEvo'"“	ža	DzT'li^llL* StorT' ^
Inna* t nmiielri 1 Ctfl	firvinAno MrniA,«! OCI1	trn 11 	■■ ■ %	. .	.	a	»
telefon 22-207, tekoči račun ph' Narodni banki

3/1,
H
Sedaj Je
Dvajset let je poteklo, odkar je fašizem v Italiji izgubil svojo bitko in bil poražen. Na moralnih in materialnih ruševinah fašistične države in njenega družbenega sistema so napredne, demokratične sile pričele zidati novo državno in družbeno stavbo. Monarhija se je morala umakniti republiki, poraženi fašistični politični, gospodarski in socialni sistem je zamenjala nova stvarnost, za katero so antifašistične sile bile dolgotrajno krvavo borbo.. Antifašistične sile, ki so svoj zadnji odločilni napor izvedle z rezistenco. Nove zahteve, nove oblike življenja so našle svojo državno politično formulacijo v republikanski ustavi, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1948. Ta je hotela in hoče zagotoviti socialno in državljansko svobodo in enakopravnost državljanov neglede na raso, spol, vero in jezik, politično mišljenje in socialni položaj, kar vse je bilo ogroženo ali pa onemogočeno v dolgo trajajoči dobi fašizma na našem ozemlju.
V	tem pogledu so pomembni zlasti členi 3, 4, 5 in 11 ustave.
Zgovoren odraz in dokaz ter priznanje udeležbe naše manjšine, poleg drugih, v krvavi antifašistični borbi je člen 6, ki obvezuje Republiko, da zaščiti s posebnimi določbami jezikovne manjšine. To načelo je ponovljeno v členu 3 statuta Dežele Furlanije - Julijska Benečija. V tem statutu in njemu podobnimi (sicilskem, sardinskem, trentinsko-poadižijskem in valdostanskem) so vnovič potrjena osnovna načela decentralizacije državne uprave oziroma avtonomije in priznane posebne razmere v pogledu etničnega sestava prebivalstva (to zadnje za valdostansko in trentinsko-poadižijsko avtonomno deželo).
Nujno je tedaj, da se načela in metode republiške zakonodaje prilagodijo novi stvarnosti in načelom ter duhu republiške ustave in posebnim statutom avtonomnih dežel.
V	tem oziru se v sedemnajstih letih veljavnosti republiške ustave in v dobi veljavnosti posameznih avtonomnih statutov tstatut naše dežele), se pravi Furlanije - Julijske Benečije, je datiran 31.1.1963), ni naredilo preveč. In naravnost premalo, da ne rečemo nič, kar se tiče tako svečano razglašenih in toliko zajamčenih narodnostnih pravic Slovencev v mejah sedanje avtonomne dežele. Razlogov za to je več. Hočemo jih kar najbolj objektivno navesti vsaj nekaj. Prvič, da je povsem naravno, da je težko zidati na novo na ruševinah kar se da naglo in obenem dobro; da je v državnem aparatu in politični javnosti še vse polno zastarele miselnosti in odpora proti novemu; da so korenine togega birokratizma domala neokrnjene, globoko zasajene v preteklosti in v tleh, ki se jih krčevito držijo proti vsakemu in se v tem odporu opirajo na vso zakonodajo fašizma in iz dobe pred njim. Tako se dogaja, da je državni aparat močan, ker se naslanja na zakonske določbe in predpise preteklosti, in narobe, da so ti predpisi in te določbe še vedno učinkovite, ker jih aparat, ki je poklican, da jih izvaja, izvaja z vso togostjo in svetim spoštovanjem — da ne rečemo malikovanjem — formalne pravilnosti ne glede na novo stvarnost, nove zahteve in sodobne potrebe.
To na splošno. Posebej pa še velja pripomniti, da Italijan na splošno in italijanska državna pokrajinska in občinska zakonodaja specifično, ni sposobna niti zajeti niti razumeti in reševati vprašanj, povezanih z narodnostno manjšino. Italija je bila do 1 1918 jezikovno, kulturno in versko tako enotna, da še danes njeni predstavniki niso dojeli, da imajo v svojih mejah prebivalstvo, ki se po svoji narodnosti, miselnosti, šegah, kulturi in zgodovini, loči od večinskega naroda. In da ta razlika v jeziku, v preteklosti, šegah in navadah, potrebi nadaljnjega razvoja nujno terja temu primerne prijeme in prikladne rešitve, kar je vse v skladu s sodobnim pojmovanjem človečanskih in socialnih pravic, ki so povsod utrle ali si utirajo zmagovito in nezadržno svojo pot.
Tista italijanska politična javnost, ki je' sestavni del rezistence, ali ki je izšla iz nje, je postavljena pred zgodovinsko nalogo in odgovornost, da uresniči tudi v tem pogledu napredne ideje dokaj nazorno in zahtevno izražene v republiški ustavi in v statutu Dežele Furlanija - Julijska Benečija. Slovenski človek na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji to pričakuje in hoče v to verovati, kajti porazno in usodno bi bilo, če bi se to v doglednem času ne izpolnilo.
Napori italijanskih naprednih, demokratičnih krogov stremijo, — sicer zavirani oziroma ovirani od zgoraj navedenih momentov — da uskladijo deloma zastarelo ali ustavnim načelom neustrezno zakonodajo na splošno z določbami republiške ustave in demokratičnim duhom in s potrebami, iz katerih se je ustava v trdi in krvavi borbi rodila.
Eden teh naporov in korakov je tudi demokratična reforma civilnega in kazenskega zakonika, ki se pripravlja že doleo let Potreba take reforme sovpada s potrebo reforme sodne uprave, glede katere se govori in ugotavlja dolgo časa in na vseh pristojnih mestih, da je v «krizi».
Kaže, da je sedanja vlada v skladu s programom, sprejetim od štirih strank (v katerem je zlasti socialistična stranka postavljala — ne brez močnih ovir — odločne zahteve po uresničitvi politične, gospodarske socialne sodobne spremembe družbenih struktur po predpisih in določbah ustave) na poti uresničenja te reforme.
Prejšnji mesec je namreč ministrski svet odobril na predlog pravosodnega ministra, republikanskega poslanca in starega antifašista Oronza Realeja, osnutek o reformi kazenskega postopka oziroma zakonika o kazenskem postopku. Osnutek sloni med drugim na sledečih načelih: okrepitev pravic braniteljev, združitev dosedanjega dvojnega preiskovalnega postopka, to se pravi formalnega in sumaričnega v enega samega, ki ga bo vodil izključno preiskovalni sodnik; uvedba v postopek takozvanega «cross examinatory», to se pravi navkrižnega zaslišanja prič, ki ga poznamo iz ameriških filmov in vojaških sodišč za časa anglo-ameriške vojaške uprave na našem ozemlju; odprava oprostitve obtoženca zaradi pomanjkanja dokazov. Odslej bo obtoženec ali spoznan kot kriv ali oproščen popolnoma, brez vsakega vmesnega in dvoumnega obrazca. Se nekatere druge spremembe so predvidene, toda z njimi se tu ne moremo zadržati.
Po reformi kazenskega postopka so v vidu reforme drugih zakonikov. Kakšne in kedaj bodo, je težko predvidevati.
Zahteve Slovencev v Italiji, da se zaščita etnične manjšine, kakor je predvidena v ustavi in posebnem deželnem statutu, dejansko izvede, so obče znane. Nenehno in povsod so slovenske politične stranke in zlasti napredne stranke, ki jim pripada večina slovenskega življa v Italiji, vse slovenske kulturne in prosvetne ustanove in organizacije, med njimi v prvi vrsti SKGZ, postavljale v tem pogledu svoje zahteve in pozivale vlado in oblasti, da že vendar enkrat odpravijo nekatere določbe fašističnih raznarodavalnih, na žalost še vedno veljavnih, zakonov; da začnejo izvajati z zadevnimi in ustreznimi zakonskimi predpisi programatične določbe ustave in deželnega statuta. Skratka, da se pride iz lepo izrečenih izjav in abstraktnih določb, ki smo jih toliko krat slišali in brali, da jih znamo na pamet, v praktično resnično življenje, kjer se priznane in zajamčene pravice vendarle enkrat izvajajo. Tako izvajajo, da se bo slovenski človek čutil enakovreden in enakopraven državljan, da bo občutil, da je država, v kateri živi tudi njegova država, da soustvarja in sodeluje pri dogodkih in usodi te zemlje in njenih ljudi v skladu z njegovimi dolžnostmi.
Kajti doslej se je v tem oziru kljub vsem obljubam premalo ukrenilo. Ugotavljamo sicer, da se je ozračje spremenilo na splošno na bolje, da je zid obupnega nerazumevanja za naše upravičene zahteve prebit; da so tudi vladne stranke in njeni predstavniki našli zadnje čase pravi ton in vnesle v niz vprašanj svojih programskih izjav tudi slovensko manjšinsko problematiko in ugotovili, da jo je treba začeti reševati, vendarle — zaenkrat — tudi te izjave, obljube in zadolžitve še niso prišle v konkretno uresničitev in izvedbo.
V	vrste takih nerešenih vprašanj in v povezavi z reformo kazenskega postopka izstopa zahteva, da Slovenec pred sodnimi oblastmi uporablja svoj materinski jezik. Iz sodne kronike, v kateri je odgovorni urednik «Primorskega dnevnika« imel svoj levji delež kot borben zastopnik te zahteve, sta Slovencem poznana člena 122 civilnega postopka in člena 137 kazenskega postopka. Prvi, vnešen v zakonik civilnega postopka iz leta 1940, ki je stopil v veljavo 21. aprila 1942
najlepša prilika...
(Natale di Roma!), predpisuje obveznost italijanskega jezika v vsem sodnem postopku; drugi, vnešen v zakonik kazenskega postopka iz 1. 1930, ki je stopil v veljavo 1. julija 1931 (ko je fašistični režim odobril tudi pravne oblike svojega nasilja), pa predvideva poleg uporabe italijanskega jezika v vseh aktih pod sankcijo njihove neveljavnosti, kazen, ako se stranka, ki pozna italijanski jezik, brani, da bi se v njem izjavila ali pa, če lažno trdi, da ga ne pozna. Slovenskemu človeku, ki več ali manj dobro — včasih celo slabo — pozna italijanski jezik, se tedaj še vedno prepoveduje, da bi se v trenutku in v položaju, ko gre za njegovo tehtno dobro — osebno svobodo — mogel izjaviti v naravnem in najbolj poznanem jeziku, v katerem se more ih zna izraziti kar najbolj točno in z vsemi odtenki. In vsi vemo, kako je v takih položajih odločilen pravilen izraz ali sama razlaga.
Vsi vemo tudi, da sta člena bila naperjena proti Slovencem v Italiji v skladu z raznarodovalno fašistično politiko. Vsi vemo, da take določbe v prejšnjem civilnem postopniku iz leta 1865 ni bilo. Vsi vemo, da v prejšnjem kazenskem postopku iz leta 1912 ni bila obvezna uporaba italijanskega jezika za človeka, ki ga je poznal. Res je namreč, da je prav fašistična vlada z zakonom od 15. oktobra 1925, št. 1796 zaukazala, da se v takratni Julijski krajini, kjer so prebivali poleg Italijanov Slovenci in Hrvati, mora v sodnih in upravnih postopkih pisati in govoriti' izključno italijansko, dočim je prej izza avstrijskih časov bilo možno eno in drugo.
Ta očitna krivica, porojena iz fašističnih tal, da se namreč slovenski človek ne sme izraziti pred sodnimi oblastmi v materinem jeziku, nasprotno, da je celo kaznovan, ako se italijanščine ne posluži, bije tako v obraz naravnim pravicam o enakopravnosti, svečano proglašenim in razglašenim in celo konkretno zajamčenim v določbah (med drugim tudi člen 5 londonskega Posebnega statuta), da je Slovencem naravnost zaprepaščen, • ko še obstoja. Saj je protiustaven!
Sedaj je naj lepša prilika, da se odpravi. In ako ni že
odpravljen v osnutku kazenskega postopnika( odobrenem od ministrskega sveta (ne poznamo namreč njegovega besedila), se mora to že enkrat zgoditi. Skrajni šas je! S tem se bo preizkusila dobra volja vseh, ki o tem odločajo. Zato apelirajo Slovenci na večinske stranke in ostale napredne stranke, da se za to zavzamejo.
Slovenski pravniki, združeni v svoje društvo «Pravnik» v Trstu, so že leta 1958 temu primemo nastopili in zahtevali v zadevni spomenici od 31. jan. 1958, da republiška vlada «končno vendarle odpravi diskriminacijske določbe členov 122 civilnega postopnika in 137 kazenskega postopnika« in tako «dokaže slovenskemu prebivalstvu enakopravnost z italijanskimi državljani ne samo v dolžnosti, marveč tudi v pravicah«.
Ta spomenica je bila odposlana tudi predsedniku senata in predsedniku poslanske zbornice v Rimu. Predsednik senata je «Pravniku» sporočil 4. februarja istega leta, da je bila spomenica izročena v pristojnost zadevni senatni stalni komisiji. Novembra meseca 1959 je «Pravnik» v zvezi z razgovori, ki jih je imel s predsednikom in generalnim prokuratorjem prizivnega sodišča v Trstu, naslovil na pristojne oblasti ponovno zahtevo, da tudi to vprašanje rešijo. Sledila je korespondenca s takratnim pravosodnim ministrom, ki pa ni dovedla do nobenega konkretnega rezultata. Molk ali nejasni odgovori so doslej prevladovali.
Upajmo, da je pristojna senatna komisija imela ali pa bo še imela pred očmi spomenico društva «Pravnik» od 1958, ko je bilo in bo govora o reformi sedanjega kazenskega postopnika.
Mi smo vse naredili, kar nam je nalagala dolžnost. Na tistih, ki odločajo je, da ugodijo upravičenim zahtevam in uresničijo zajamčene pravice slovenske manjšine. Manjšina čaka še enkrat z zaupanjem! Da bi ne bila prevarana!
ANGELO KUKANJA
Nove razmere - nove zahteve
Tržaško delavsko gibanje ima zelo borbeno izročilo, saj je dalo v svojem dolgotrajnem boju velike žrtve za družbeni napredek in za izboljšanje svojega gospodarskega položaja. Od prve splošne stavke v Trstu leta 1897 do krvave stavke leta 1902, ki je terjala skupno 18 smrtnih žrtev, od obrambe Delavske zbornice in drugih delavskih ustanov pred fašističnimi tolpami po prvi svetovni vojni do borb delavskih bataljonov proti nacifašistom gre nepretrgana veriga borb za stvar delavskega razreda in za boljše življenje delovnih ljudi sploh. In o začetkih delavskih borb v Trstu je govora vprav v podlistku, ki ga sedaj objavljamo.
Z leti so si delavci priborili boljše pogoje tudi zaradi zgodovinskega razvoja, saj se napredek ne da ustaviti in pač nujno prinaša nekaj izboljšav za vse sloje. Spremenil se je tudi odnos sil med delavci in delodajalci, toda bistvene težnje obojih so ostale nespremenjene. Vendar se delavci in sindikati ne omejujejo več na samo borbo za izboljšanje svojih delovnih, mezdnih, in socialno-
POZABLJENI GROB
k RICORD0
I DE. CITTADINI CADUTI MELLE GIORNATE LUTTl/OSf b
XIV E XV FEBBIU10 k
IL MUNICIPJ0
T¥#il
Na tržaškem pokopališču pri Sv. Ani je skoraj pozabljen grob delav-
cev, ki so jih avstrijski žandarjl pobili leta 1902 med znamenito stavko. Na nevidni strani spomenika so zapisana njihova imena: ANTONIO IVANCICH, FRANCESCO BONNE, GUERRINO GIO-SEFFI, GIUSEPPE PLATZER, ANTONIO LAVRENČIČU, MARIO GREGO, GIOVANNI CLANCICH, FRANCESCO GL1VAR, LUIGI BU-DA, GIUSEPPE MAGRIS, ANTONIO MRAK, ERMANNO VIDIAK
zavarovalnih razmer, marveč se borijo tudi za spremembo gospodarskega ustroja, in pri nas še posebno, za ohranitev industrije in za razvoj gospodarstva.
V zadnjih letih -se morajo namreč sindikati spopadati v novimi vprašanji, ki so terjala tudi nove, ustrezne oblike boja. Z uved-bo nove tehnike, elektronike, z avtomatizacijo dela so nastale nove potrebe in so njuni novi prijemi, če nočejo sindikati in z njimi delavci zaostajati za razvojem Borba z delodajalci je zato postala bolj zapletena, zahteva od sindikalnih voditeljev več znanja in prilagodljivosti, tako da jih gospodarji ne morejo ugnati v kozji rog. Skratka, opravka imamo s tako imenovano «drugo industrijsko revolucijo« ali ((neokapitalizmom«, ki ne gre več v čelni spopad z delavstvom, marveč ga skuša z nekaterimi ugodnostmi pritegniti k sodelovanju. In to zapleta vse probleme zlasti, ker ni sindikalne enotnosti in zavzemajo sindikati do sedanje stvarnosti često različna stališča, čeprav nastopajo enotno, ko gre za obrambo obstoja tovarn ali za obnavljanje kolektivnih delovnih pogodb.
Seveda sindikalni voditelji niso spali in so neutrudljivo proučevali vse spremembe v odnosih in več ali manj sočasno prilagajali svojo akcijo spremenjenemu položaju. Tako smo videli, da je CGIL že na predzadnjem kongresu dala mnogo poudarka na razčlenjene borbe in na sklepanje dopolnilnih pogodb v pokrajinskem ali tudi v tovarniškem merilu. S tem je tudi oživila med delavci zanima* nje za nerešena vprašanja, saj so bili v tesnejšem stiku s stvarnostjo, v kateri morajo delati )n živeti.
Po določenem mrtvilu, ki je prihajalo do izraza na vsedržavni ravni na primer pri Fiatu, je spričo izboljšanega gospodarskega položaja, po krivem gospodarski čudež imenovanega, porasla tudi borbenost delavcev, ker je bilo relativno lahko najti zaposlitev. Ta-krat so si delavci precej izboljšali svoj gmotni položaj posebno v gradbeništvu. Toda, kot smo videli, je »čudež« kmalu splahnel, delavcem je začela zopet groziti brezposelnost in zato je začela borbenost nujno zopet upadati kakor tudi njihova pogodbena moč. Seveda velja to le na splošno, kajti krajevno vzeto, so se ponekod borbe celo stopnjevale, kar smo videli tudi pri nas v Trstu. Spomnimo se na primer le dolgotrajnih stavk v podjetju ORION ! Tako je bilo leta 1962 na primer skupno 2,454.224 ur stavkanja, leta 1963 se je število ur znižalo na 948.565, lani pa na 1,507.727. Ze te številke so znanilke delodajalske’ protiofenzive, kajti v zad-nijh letih so morali delavci odločno in često zagrizeno braniti že pridobljene položaje in s tem preprečevati delodajalcem, da bi naprtili njim posledice zmanjšanih dobičkov zaradi nastale krize, ki je posledica neravnovesij v gospodarskem ustroju.
Defenzivno borbo so morali delavci voditi tudi proti zahtevi delodajalcev, naj se zamrznejo mezde in plače, češ da ni drugega izhoda iz krize. Pozitivno pri tem je, da nasprotujejo temu zamrz-njenju vse tri sindikalne organizacije, katerih pota se sicer glede načrtovanja in tako imenovanega pogodbenega varčevanja razhajajo. Kljub tej enotnosti pa je postala borba za sklepanje novih delovnih pogodb z mezdnimi in normativnimi izboljšavami mnogo težja in so zadnje čase tudi uspehi le bolj skopi. To velja v vsedržavnem kot‘ir krajevnem merilu.
Značilno za to zadnje razdobje je tudi bilo, da je upadanju stavkovne borbe v zasebnem sektorju na drugi strani odgovarjalo naraščanje stavk državnih uslužbencev in uslužbencev javnih ustanov, pošte, železnice itd. To je povzročilo v določenih krogih očitek, da hočejo sindikati nadoknaditi neugodne pogoje za borbo proti zasebnim kapitalizmom s stavkami državnih in javnih uslužbencev, katerim ne preti nobena nevarnost odpustitve ter ni zato zanje nobenega tveganja. Seveda je takšna ocena znak preproščena, kajti borbe javnih uslužbencev so se rodile predvsem iz višanja življenjskih stroškov, ki Je povzročilo manjšanje kupne moči prejemkov teh uslužbencev. To pa je dokaz s kakšnimi težavami se morajo boriti sindikati tudi v odnosu do javnega mnenja, saj ne kaže vedno velikega razumevanja za zahteve javnih uslužbencev ker davkoplačevalci menijo, da morajo oni konec koncev nositi breme poviškov javnih uslužbencev.
Gospodarska kriza Je privedla tudi pri nas do odpustov, čeprav niso dosegli tako velikega obsega kot na primer v državnem povprečju, kjer je bilo prizadeto zlasti grabeništvo. Od leta 1959 do leta 1963 se je pri nas število zaposlenih povečalo za 8.228 enot, a že v teku lanskega leta se je število zaposlenih znižalo za 1074 enot in v Januarju letos	za	nadaljnjih	988	enot,	tako da se je število zaposlenih v 13 mesecih znižalo	za	2.062,	od česar	odpade
1.420 enot na industrijo.	K	temu pa	je	treba	seveda še	prišteti
veliko število delavcev, ki delajo s skrčenim delovnim urnikom ali pa ki dobivajo prejemke iz dopolnilne blagajne, ker so suspendirani z dela. Toda tudi s prihodom pomladi se položaj ni izboljšal. Po zadnjih podatkih je bilo 31. marca letos 94.581 zaposlenih, kar pomeni, da se je v tem mesecu njih število zmanjšalo za nadaljnjih 1.117 enot. V primerjavi z lanskim marcem pa se je število zaposlenih skrčilo	za	2,7 odstotka.	Brezposelnih pa	je bilo
uradno 31. marca 6.922, to je 135 več kot konec februarja. Seveda se je število brezposelnih v primerjavi z deset let nazaj občutno skrčilo, saj jih je bilo takrat okrog 18.000.
Vprašanje zase je ladjedelstvo, ki je tesno povezano s pomorstvom in položajem v pristaniščih. V tem pogledu smo stalno nazadovali. Znano je, da bi morali po načrtih Skupnega evropskega tržišča ladjedelsko proizvodnjo v Italiji skrčiti skoraj n^ polovico in pri tem bi bil Trst eno izmed najbolj prizadetih mest. Ladjedelnica Sv. Roka v Miljah Je polagoma hirala in dokončno shirala, ladjedelnici Sv. Marka pa preti na daljše razdobje pogin. Tudi izjave raznih ministrov, podtajnikov in IRI niso nič kaj bodrilne. V obrambo ladjedelnice je nastopilo februarja vse mesto, delavci ladjedelnice same so že mnogokrat stavkali in šli v res mogočnih pohodih po mestu, a vse to ni premaknilo rešitve položaja doslej niti za korak naprej, ker (isti, ki imajo v rokah škarje in platno, menijo, da je dovolj, da zagotove delavcem, ki delajo sedaj v ladjedelnici, da vsekakor ne bodo izgubili zaposlitve ter da bodo zanje poskrbeli delo v primeru ukinitve ladjedelnice v nadomestnih dejavnostih. Toda tu ne gre samo za te delavce, marveč za celotno mestno gospodarstvo, za katero bi bila ukinitev ladjedelnice hud udarec. Seveda bi bila spričo borbenosti delavcev in odločenosti vsega mesta v obrambo ladjedelnice vsaka čmogled-nost neupravičena, vendar ni smeti izpustiti izpred oči stvarnosti in dejstva, da obeti za prihodnost niso glede tega najboljši. Število delavcev v ladjedelnicah v Trstu in Tržiču se je namreč vsa ta leta «tiho» krčilo z odhajanjem delavcev v pokoj, medtem ko so po drugi strani sprejemali le minimalno število vajencev.
Temu, milo rečeno nerožnatemu položaju, bi lahko odpomogli z novo pomorsko politiko, saj je '-elik del ladjevja zastarel in gredo tudi ogromne milijarde za vozarine za blago, ki ga prevažajo v italijanska pristanišča tuje ladje. Na to sta opozarjali tudi obe tukajšnji sindikalni organizaciji, ki sta postregli tudi z utemeljenimi podatki. Prav tako bi morale osrednje oblasti posvečati večjo skrb tržaškemu pristanišču, ki je vir velikega dotoka tuje valute za storitve in usluge tujim uvoznikom in izvoznikom.
Končno je tu še petletni načrt, ki bi moral izravnati razna nesorazmerja in neuravnovesja v državi. Toda proti temu načrtu prihajajo pritožbe z leve in desne in tudi sami tukajšnji predstavniki največje vladajoče stranke niso z njim zadovoljni, saj je našo deželo zanemaril in mu očitajo, da se glede industrializacije ustavlja pri Padovi in Mestrah. Toda tudi glede tega načrta še m izrečena zadnja in dokončna beseda in ravno delavci bodo imeli s težo svojih borb še možnost doseči njegovo izboljšanje.
C. V.
Kako sem jih vendarle prepričala
V preteklih dneh sem. obiskal poslanko Marijo Bernetičevo in jo zaprosil, naj mi kaj pove o njenem delovanju v okviru poslanske pravosodne komisije, ki je lansko leto razpravljala o znanem zakonu, s katerem se spreminja člen 72 zakonskega odloka iz leta 1939, ki prepoveduje, da bi otrokom italijanskih državljanov dali tuja krstna imena. Poslanka Marija Bernetič, •ci je članica pravosodne komisije poslanske zbornice, je predložila spremembo osnutka spremembe omenjenega člena 72, ki ga je namreč že februarja lani odobrila senatna pravosodna komisija, s katerim se dovoljuje, da se za krstna imena otrok italijanskih državljanov lahko uporabljajo tudi črke J, K, Y in W. Njen spreminjevalni predlog pa predvideva vključitev v osnutek zakona tudi črke č, š in Z, ki jih vsebujejo mnoga slovenska imena.
Poslanka Marija Bernetič je rade volje ustregla moji želji in mi povedala, da je svoj spreminjevalni predlog predložita na sestanku poslanske pravosodne komisije aprila lani, na katerem bi morali razpravljati o popravku zakona, ki ga je že odobrila senatna pravosodna komisija. Marija Bernetič mi je dalje pripovedovala •
«Na sestanku pravosodne komisije, ki je bil lani aprila meseca, sem obširno obrazložila svoj predlog. Kljub mojim utemeljenim dokazom pa demokristjanski, liberalni in misovski poslanci niso hoteli sprejeti mojih predlogov in se je zato sestanek zaključil brez kakega konkretnega sklepa.
Pozneje je bil za razpravo o mojem spreminjevalnem predlogu sestavljen v okviru poslanske pravosodne komisije ožji odbor, ki je dobil nalogo, da vso zadevo ponovno podrobno prouči in svoje izsledke in sklepe predloži poslanski pravosodni komisiji.
Delo v tem ožjem odboru ni bilo lahko. Da bi prepričala zlasti demokristjane in liberalce o upravičenosti mojega predloga, sem se dobro pripravila in sklenila, da ne bom v nobenem primeru popustila. V tem odboru sem imela na svoji strani seveda poslance moje stranke in socialiste. Zato sem se lotila prepričevalnega dela zlasti med demokristjani in liberalci. Po vztrajnem dokazovanju, da imajo Slovenci pravico do pisanja svojih rojstnih imen s črkami lastnega jezika, sem opazila, da bom v ožjem odboru le uspela s svojim predlogom. Tudi na sejah odbora sem obširno obrazložila svoj predlog in sem prepričala vse člane, razen fašistovskega poslanca, da je moj predlog pravilen in pravičen.
Pravilna formulacija
Zato je ožji odbor na zadnji seji poslanske pravosodne komisije sporočil, da so se predstavniki vseh političnih strank, razen MSI, sporazumeli glede naslednje formulacije:
'Ko gre za otroke, ki so pripadniki priznanih narodnostnih skupin, se lahko imena pišejo s črkami jezikov teh skupin.’
Vsi smo pričakovali, da se bo v komisiji začela razprava o tej formulaciji in da bo formulacija odobrena z veliko večino glasov, ker jo je predlagal predsednik ožjega odbora demokristjanski poslanec Bova, saj so se demokristjani v ožjem odboru z njim strinjali. Takoj nato pa je vprašal za besedo podtajnik pravosodnega ministrstva demokristjanski poslanec Riecardo Misasi, ki je v imenu vlade izjavil, da vlada še vedno zagovarja besedilo zakonskega osnutka, ki ga je odobrila pravosodna komisija, kar seveda pomeni, da novi zakon ne bi upošteval slovenskih črk C, š in ž. Podtajnik je dejal, naj bi namesto predloga ožjega odbora ministrstvo izdalo glede rabe slovenskih šumnikov samo nekakšno 'priporočilo’.
Razumljivo je, da je izjava podtajnika nas vse presenetila. Zato je predlog, vlade naletel na odpor skoraj vseh članov komisije. Takoj sem izjavila, da že dobro vemo, kaj pomenijo razna 'priporočila', saj imamo v Trstu jasen zgled, kaj je pomenilo priporočilo vladnega komisarja dr. Palamare tržaškim sodnim oblastem, naj dovolijo, da Slovenci na sodnih razpravah lahko govorijo v svojem materinem jeziku. Sodišče tega pri-

Benečanskd ljubezen
Noč zrcalo nad Matajurjem vidim te srna v mahu samote bila sva ob najini reki kjer si mi pela balado.
Pridi nazaj prosim te draga poslušaj pozabi tesnobo nedosegljive mladosti prosim te prosim te pridi in Benečiji povej svojo pesem.
Noč zrcalo nad Matajurjem razpeta
ko danes po tolikih letih opevam spomine
ko danes v Avstraliji si pleteš preteklost
ko si že samomor danes
še enkrat prosim te pridi
in oj poglej svojo reko
kjer se žalostna zbira pozabljena deca.
Noč zrcalo nad Matajurjem nepopravljivo razpeta v srcu rasejo svetli spornim tam ob Nadiži globoko mrmrajo balado pozabe.
FILIBERT BENEDETIČ
!
poročila ne samo da ni nikoli upoštevalo, ampak je celo kazensko preganjalo Slovence, ki so na sodni razpravi govorili v slovenščini, češ da zakon tega ne dovoljuje, čeprav je vsem znano, da je to fašistični zakon, ki je bil namenoma izdan, da se prepove uporaba slovenščine na sodiščih. Tudi moji kolegi so odločno nastopili proti stališču vlade.
Predlog vlade je odločno zavrnil tudi socialistični poslanec Zappa, predsednik poslanske pravosodne komisije, ki je izjavil, da se s stališčem vlade v nobenem primeru ne more strinjati. Prav tako je zagovarjal stališče ožjega odbora socialistični poslanec Guerrini.
Slovenci in cirilica
V vseh razpravah v poslanski pravosodni komisiji, kakor tudi v ožjem odboru sem ugotovila, da so na žalost v Rimu zelo slabo poučeni o vprašanju slovenske manjšine. Zanimivo je dejstvo, da so nekateri postavili vprašanje uporabe slovenskih črk za slovenska imena, kot vprašanje, ki bo naletelo na velike težave in tudi na velike stroške pri državnih in krajevnih oblasteh, ker so bili prepričani, da Slovenci uporabljamo cirilico! Seveda sem jim takoj pojasnila, da uporabljamo latinico in da gre samo za č, š in 2, ki jih spreminjevalni predlog zakona, ki ga je sprejela senatna pravosodna komisija, ne upošteva. Z mojim dokazovanjem in prepričevanjem sem uspela prepričati tudi liberalnega poslanca Canizzo, ki je odličen poznavalec zakonodaje in ki je takoj uvidel, da je moj predlog popolnoma sprejemljiv.
Povedati moram tudi, da sem na sejah večkrat poudarila, da so Slovenci lojalni državljani, italijanske republike, da pa so bili odločni antifašisti. Zato tudi zahtevajo, da se mora glede njihovih narodnostnih pravic izvajati republiška ustava. Na neki seji sem povedala, da se tudi jaz pišem Bernetič s črko Č. Tedaj je neki demokristjan dejal, da torej ne nastopam v komisiji s pravim imenom! Pokazala sem mu osebno izkaznico,' kjer je moj priimek napisan s črko č in dejala, da ni moja krivda, če v listinah poslanske zbornice ne pišejo pravilno mojega
SLAVKO ŠTOKA
(Nadaljevanje na S. strani)
Iz spominov'
no težke dni
O vzrokih padanja števila učencev v slovenskih šolah
Ko me je prijatelj Renko naprosil, naj bi ob 20-letnici Primorskega dnevnika, ki sovpada s proslavo osvoboditve od nacijašistične okupacije na Tržaškem, kaj napisal za list, v katerem sem tudi jaz v prvih letih njegovega izhajanja tu pa tam kaj priobčil, je gotovo mislil na kak članek pravnega značaja: saj sem se v vseh povojnih letih no svojih skromnih močeh ukvarjal povečini s pravne strani z vvrašanji, ki zadevajo slovensko manjšino na Tržaškem.
a tokrat se je prijatelj Renko motil: uvira se mi, da bi danes, v spominu na tiste težke čase pred osvoboditvijo, ko so naši ljudje za zmago svoje ne zastarljive pravice trumoma romali v ječe in taborišča, zdihovali kot talci na vešalih, umirali v okupatorjevih m.učilnicah. ali pa v borbi s puško v roki, govoril — o paragrafih; saj so povečini enaki, kakor tedaj in so tisti redki novi, ki bi bili nam v prid, ostali po večini doslej le mrtva črka.
Zaradi tega sem rajši sklenil obuditi nekatere Izmed toliko svojih osebnih spominov na tiste nad vse mučne dni v upanju, da bo kdo iz teh skromnih vrstic znal izluščiti kakšen splošno koristen nauk.
slavlja ponižnega hlapca, po dolgem zasliševanju zaprl v mučilnico, ki se je nahajala v istem nadstropju in kjer sem ostal kakih 6 ur, prebirajoč brevir, ki ga je tam pustil obenem z ovratnikom na podobni, ali še bolj tragični poti, kakor je bila moja, neki duhovnik (nikoli mu nisem izvedel imena, a da je bil Slovenec, sem sklepal iz slovenskih beležk v brevirju). Od tu so me potem prepeljali in zaprli v zidno omaro za shrambo metel v istem nadstropju in me čez nekoliko ur peljali kot strogo izoliranega v samico v zaporih v ulici Coroneo, skoraj do polovice poplavljeno z vodo, ki je uhajala iz stranišča.
Navada je, da se ob raznih jubilejih človek ozre nazaj in oceni dobo med začetnim in jubilejnim datumom. Z dvajsetletnico osvobojenja poteka tudi dvajsetletnica obnove slovenskega šolstva v Slovenskem Primorju in Trstu. Zato je prav, da posvetimo tudi jubileju obnovljenega šolstva nekaj pozornosti. Bilanca, ki jo ob tej priliki delamo, gotovo ni razveseljiva, a to nas ne moti, da bi o tem ne spregovorili ob teh dneh. Varanje samega sebe, zakrivanje grenke resnice, prav gotovo ni najboljša pot k iskanju izboljšanja situacije. Nasprotno: čim jasneje spoznavamo vzroke nastalega položaja, toliko bolj resen bo naš pogled v bodočnost.
Naj govorijo številke! (Glej statistiko na str. 18 in 19!) V šolskem letu 1945-46, t. j. je bilo v prvem šolskem letu po ob-venskega šolstva ie bilo vnisan h na vse slovenskih osnovnih šolah na tržaškem področju 4184 učencev; v tekočem šolskem letu t j. v letu 1964-65 pa obiskuje slovenske osnovne šole na
Namesto na delo v ■ Rižarno!
istem področju 1044 učencev, kar znese v primeru s številom učenčev v šolskem letu 1945-46 komaj 24,95 odst. t. j. torej
«Elektriiarji»
Bilo je v začetku leta 1945, ko sem nekega mrzlega jutra prišel s precejšnjo zamudo v pisarno. Svojo odvetniško pisarno imam v istih prostorih, kjer jo je imel nekdanji voditelj tržaških Slovencev pokojni dr. Vilfan. (Dr. Vilfan, katerega ime se prerado pozablja, je bil znan he samo po svojih odločnih nastopih v obrambo slovenskih pravic v tržaškem občinskem svetu, v rimskem parlamentu in v mednarodnem forumu, pač tudi po svoji večkrat obupni jezikovni natančnosti. Ko je tako nekoč zagovarjal stališče, da se v slovenščini ne bi smel uporabljati izraz pisarna, pač pa pisur-nica, mu je njegov tedanji politični sodelavec, vedno hudomušni, tudi že pokojni dr. Slavik zabrusil: «Prav imaš, Vilfan, tvoia je pisarnica, moja pa — pisarna!*)
Uradnica me je onozorila, da sta bila pravkar v pisarr.i dva delavca - električarja zaradi okvare na moii električni svetilki, da pa nista hotela popraviti okvare, češ da morata prej govoriti z menoj in da se bosta vrnila pozneje. Naročil sem ji. naj jima, ko se vrneta, pove, da sem vse potrebno že uredil z lastnikom njune delavnice, da jima torej ni treba govoriti z menoj in naj, ko se vrneta, kar popravita okvaro.
Ko sem takoj nato odhajal po opravkih iz pisarne, sem na stopnicah srečal dva delavca, ki sta mi prihaiala naorott. Ustavil sem ju in ko sta mi potrdila, da sta električarja, ki prihajata zaradi okvare na svetiliki. sem ju prosil, naj se kar podvizata, da ne bom zvečer brez luči.
Ker pa sta vztrajala na tem, da bi morala, preden začneta delati, govoriti z menoj v neki zelo nujni stvari (govoril je z menoj samo eden dočim drugi ne nrej ne pozneje ni odprl ust), sem se z njima vrnil v pisarno.
V oddelku, kjer sem bil zaprt, je bil na vratih moje celice nabit napis «Strogo izoliran*, a ker so se hodili ravno pred mojo celico vsako toliko brit ostali jetniki, večinoma Slovenci, sem imel priložnost jih večkrat videti skozi lukn;o na vratih in sem, če je bil paznik prijazen, s posamezniki lahko tudi izmenjali po par besedi. Tako sem med ostalimi večkrat lahko izmenjal po par besed z mladim Segulinom («Borom*), ki je odigral v tedanji ilegali v Trstu pomembno vlogo. Zasačili so ga bili v nekem bunkerju, in po krvavem potu v Colottijevi mučilnici je končal v zapore v ul. Coroneo.
Nekega dne mu je uspelo mi poslati zavojček tobaka. Kmalu nato sem slišal, kako se odpirajo in zapirajo razne celice in se na hodniku zbirajo jetniki. Prisluhnil sem in iz razgovora razumel, da zbirajo posamezne jetnike za delo v Nemčiji. Med njimi je bil tudi «Boro», ki je pred odhodom prišel pred vrata moje celice se poslovit — za vedno: namesto v Nemčijo so njega in ostale za delo zbrane jetnike peljali v. — Rižarno pod škedenjem...
Se non piangi, di che pianger suoli?...
V teku nedavne svečanosti ob priliki proglasitve Rižarne za državni spomenik se nobeden izmed slavnostnih govornikov ni spomnil teh in ostalih slovenskih mučenikov, ki so bili tam sežgani, in bodoči nepoučeni obiskovalci tega groznega groba ne bodo mogli po besedilu tam postavljene spominske plošče niti slutiti, da je to grob po večini slovenskih in hrvatskih mučenikov...
Na drugi strani pa so pred leti časopisi objavili vest. da je od vlade republike Italije prejel v znak priznanja za delo, opravljeno v Trstu, posmrtno odlikovanje... komisar Gaetano Colotti!
Hudi časi
Partizan SS-ovec
Tu se je tisti, ki je govoril, kratko malo predstavil kot odposlanec — komandanta neke partizanske brigade na Vipavskem, ki da ga pošilla k meni. Pokazal mi je obenem na videz pristno partizansko legitimacijo.
Ko sem ga začudeno vprašal, kako to, da sta pris'a k meni kot električarja in celo oblečena v delovno obleko, se je nasmejal, češ da sta vzela okvaro na moii svetilki le za pretvezo in da hodita oblečena v delovno obleko samo zaradi tega, da ne padeta v oči nemški in fašistični policiji.
Sledil je nato dolg razgovor o partizanstvu, o brigadi, od katere prihajata, o njenem komandantu, ki da me dobro pozna, a čigar pravega imena mi ne moreta povedati, ces
da gre za konspiracijo itd.	, „	..
V teku razgovora sem bil seveda, tudi zaradi prejsnjin iakušenj, skrajno previden in se mi je končno posrečilo ju odsloviti, ne da bi izjavil karkoli bi me moglo morda kompromitirati
Ko sem še uradnicj razlagal, kakšna vrsta «e-i»ktr'čar’e''* naju je obiskala, sta se nenadoma zopet prikazala na vratin in mi je oni. ki je govoril, pomignil s kazalcem, češ naj pridem na hodnik.
Stopil sem bliže in mu že kar osorno velel, naj vendar nehata in me končno pustita pri miru, a mi je kar na kratko odgovoril, da moram — takoj z njima. Na moje vprašanje, kam, mi je mirno odgovoril, da na komando SS in mi je na moJo zahtevo tudi takoj pokazal — legitimacijo pripadnika SS.
Uspel sem še hitro opozoriti uradnico, da sem aretiran in naj to sporoči mojim, nakar sta me vzela v svojo sredo in me peljala na komando SS na Oberda,novem trgu, kjer sta me izročila podoficirju, ki je že čakal name.
Januarja 1944 so me z nekaterimi drugimi sojetniki pripeljali iz fašističnih zaporov v notranjosti Italije nazaj v zapore v Trst, kjer so že ukazovali Nemci.
Po par tednih so me Nemci, ko sem jim pojasnil, da sem bil aretiran že leta 1940 in obsojen od fašističnega tribunala že naslednje leto, ko nemške vojske še ni bilo v Trstu, po kratkem zaslišanju izpustili, pod pogojem, da se periodično javljam na komandi SS.
Povzel sem torej zopet, kolikor se je pač dalo, svoje poklicno delo.
Nekega dne v oktobru tega leta sem bil ravnokar v pisarni pripravil aktovko z izčrpnim poročilom pravno - upravnega značaja, ki ga je bil sestavil sedaj že pokojni strokovnlak in ki bi se bilo moralo poslati na takratno osvobojeno ozemlje v Sloveniji, ko me je uradnica opozorila, da me čakata v predsobi.
Dva * klienta »
Stopil sem jima nasproti in takoj spoznal, da nista «klienta», pač pa — dva agenta italijanske policije, ki je bila takrat v nemški službi.
Moja prva misel je šla — aktovki na mizi! Prosil sem ju, naj za hip počakata In se vrnil v svojo sobo, da bi se je na kak način iznebil, a sem zapazil, da mi eden agentov sledi. Zgrabil sem zaradi tega knjigo, ki mi je najprej prišla v roke, neki spis ter vsoto denarja, ki sem jo ravnokar imel
FRANE TONČIČ
(Nadaljevanje na 8. straniJ
šibka četrtina.
To je absolutna govorica številk. Okoli njih postavljamo razne domneve, iščemo razne vzroke. Nekateri vijejo roke v brezupu in pripisujejo v glavnem padec števila slovenskih učencev begu slovenskih otrok v italijanske šole; drugi, ki manj verujejo, da bi bilo med slovenskimi starši toliko slabičev, pa se sklicujejo predvsem na demografske razloge, ker je bil padec rojstev zares občuten.
Vse te domneve in trditve, četudi je na enih in drugih precej resnice, pa so bile izrečene po površnih splošnih ocenah, včasih pa tudi s posploševanjem dejstev, ki so se manifestirala v okolju dotičnega, ki postavlja določeno trditev. Problem pa je tako pomemben, da zasluži podrobno, skrbno proučitev, ki pa seveda ne more biti izčrpana v enem samem članku. Naslednje vrstice naj oodo le skromen prispevek k nadaljnjemu temeljitejšemu proučevanju številčnega gibanja učencev slovenskih šol v Italiji.
V naslednjih izvajanjih bom obravnaval le Tržaško ozemlje; za Goriško bo treba problem načeti še posebej. Nadalje se bom omejil le na osnovno šolo, kajti ta je po zakonu obvezna in torej ustreza našim namenom le statistika osnovnih šol.
Dejal sem že, da se v glavnem navajata kot razlog za občutni padec slovenskih osnovnošolcev vpisovanje slovenskih otrok v italijanske šole in velik padec rojstev. Predno bomo podrobneje pogledali ta dva vzroka, bomo našteli še nekaj manjših, ki pa so tudi vplivali na celotno število v osnovno šolo vpisanih učencev.
Precejšnja sprememba začetne številke v šolskem letu 1945-46 (t. j. 4184 učencev) bi nastala, če odštejemo vse tiste učence, ki so bili tega leta vpisani v 6., 7. in 8. razred osnovne šole. Ker so slovenske nižje strokovne šole nastale šele v kasnejših letih, so mnogi učenci nadaljevali šolanje v višjih razredih osnovne šole, ki jih je odobrila Zavezniška vojaška uprava. Kasneje so se taki učenci prešolali v nižje strokovne šole in seveda niso več zapopadeni v statistiki osnovne šole. Toda še v šolskem letu 1952-53 zasledimo v nekaterih osnovnih šolah obstoj višjih razredov (Devin, Mavhinje, Zgonik, Dom j o), ki so imeli tega leta skupno 59 učencev.V letu 1945-46 pa je bilo učencev višjih razredov kar 299, in sicer šestih razredih 277, v sedmih razredih 19, v osmih pa 3 učenci. Ti podatki so zbrani s šol v tržaški, miljski in dounski občini. Nimam na razpolago podatkov iz občin Nabrežina, Zgonik in Repentabor. Ce torej odštejemo teh 299 učencev, ki bi pravilno morali biti šteti med dijake strokovnih šol, potem bi bilo dejansko učencev v prvih petih razrednih (na te se nanašajo kasnejše statistike) osnovne šole ne več 4134, temveč le 3885. In tudi med temi bi morali najti marsikaterega prestarelega učenca, ki je obiskoval zadnje razrede osnovne šole, ker so mu vojni dogodki preprečili, da bi pravočasno končal osnovno šolanje. Kasneje, ko so se prilike normalizirale, seveda takih prestarelih učencev na osnovnih šolah ni bilo več.
Ce hočemo pravilno oceniti padec števila slovenskih osnovnošolskih učencev, potem moramo vsekakor upoštevati tudi odstop ozemlja in prebivalstva pri razmejitvah. Tako Je bil po mirovni pogodbi razdeljen okoliš repentaborske šole. Se v letu 1946-47 je šolo na Colu obiskovalo 121 učencev; naslednje leto, po izvršeni razmejitvi, pa samo še 77 učencev. Računamo torej lahko, da je bilo poslano v šolo na jugoslovanskem ozemlju 44 učencev. Leta 1954 pa sta po londonskem sporazumu prešli pod jugoslovansko upravo v celoti osnovni šoli na škofijah in na Plavjah, ki sta imeli v šolskem letu 1945-46 skupno 219 učencev. Zaradi bolj pravilne primerjave bi morali torej še od preostalih 388 osnovnošolcev v letu 1945 56 odšteti še 223 učencev z ozemlja, ki je bilo Kasneje izločeno s Tržaškega ozemlja.
Tako dobljeno število 3662 učencev je torej za 522, t. j. za 12,46 odst. manjše od prvotnega izkazanega v statistiki Četudi bi se dalo to število s skrbno proučitvijo statistik še prečistiti in znižati, naj bo v tem razpravljanju novo dobljena številka 3662 učencev izhodišče za nadaljnja razglabljanja. Ce sedaj primerjamo padec, ki je vsekakor bolj realen od ugotovljenega v začetku članka, predstavlja letošnje število osnovnošolskih učencev (1044) na Tržaškem 28,5 odst. števila učencev osnovnih
šol v letu 1945-46 na enakem teritoriju, kot ga obsega sedanja Tržaška pokrajina.
Važen činitelj, ki je gotovo močno vplival na zmanjšanje števila slovenskih učencev je emigracija. Tudi tu nimamo žal pri rokah potrebnih statistik, vendar lahko rečemo, da je bila prav med slovenskim prebivalstvom našega ozemlja emigracija tako občutna, da je vplivala tudi na število šolskih otrok, zlasti ko so odhajali v tuje kraje predvsem mladi ljudje, ki so si že, ali bi si lahko v doglednem času ustvarili svoje družine. Even-tuelni primanjkljaj, ki bi nastal pri izseljencih italijanske narodnosti, pa se je izdatno kril z imigracijo. Mnogo italijanskih ljudi se je priselilo iz notranosti države, krepko pa so utrdili italijansko šolo begunci iz Istre in Reke, ki imajo sorazmerno številnejše družine.
Prehajam na glavni vzrok nazadovanja številčnega stanja slovenskih učencev, t. j. demografsko nazadovanje, ki ga je treba pripisati padcu rojstev delno zaradi znižane rodnosti današnjih zakoncev, delno zaradi že prej omenjene emigracije.
Demografski padec vpliva seveda tudi na italijansko šolo. Za primerjavo navajeni podatke le dveh šolskih let. Leta 1948 49 je italijanska osnovna šola doživela višek vpisov v povojnih letih, in sicer 16.683 učencev; v šolskem letu 1961-62 pa je bilo na italijanskih osnovnih šolah le 12.476 učencev, to je kar 4.207 otrok manj. kar se izraža v odstotkih s 25,22 odst. izgube, torej je padlo število na 74,12 odst
Kako vplivajo demografski razlogi na številčno stanje slovenskih učencev, bi bilo le težko prav točno ugotoviti. Zato nam preostanejo le verjetnosti računi.
Z gotovostjo moremo ugotoviti kot edini demografski razlog za padec všolanih učencev le za tiste kraje, kjer so samo slovenske šole in je všolanje slovenskih šoloobveznih otrok v italijanske šole izključeno. V spodaj navedenih številkah so vključeni vpisani otroci iz naslednjih osnovnih šol: Gropada-Padriče, Meajavas, Cerovlje, Slivno, Sempolaj, Mačkovlje, Boršt in Pesek.
Končno v slovenščini
Srečanje s - Colotti jem
Ta uk. je vprašal, ali znam nemški in ko sem to potrdil, mi je dejal: «No, potem se bova po nemško zabavala!))
Namesto z njim. ki je odšel iz sobe, sem se nato «zaba-val» v italijanščini z možakarjem nizke in neznatne postave, ki je stopil v sobo in me z južnjaškim naglasom osorno vprašal po osebnih podatkih. Hotel me je poleg drugega ustrahovati tudi s tem, da mi je razodel svoje ime:	— Gaetano
Colotti! Skozi njegove krvave roke je šlo na stotine naših mož in žena, med niimi tudi mladoletna dekleta, ori katerih je marsikatera postala žrtev sadističnih instinktov njegovih
pajdašev.	.	_	_
Naj v tej zvezi navedem kar o njem piše Galhano Fogar v svoji knjigi «Sotto 1’occupazione nazista nelle provincie orien-tali» str. 212.
«Pod konvencionalnimi in birokratskimi Izrazi »zaslišanja)) in «poizvedbe» se je skrivalo vse kaj drugega kakor preiskovalni postopek, pa naj bo še tako oster in strog. Ti izrazi pomenijo: hrbtenice, zlomljene na srednjeveški mučilnici «zaboju«, ožgana stopala in spolovila, litre vode, vbrizgo-vane v želodec in v trebuh, vse dokler ni povzročila groznih bolečin, ali celo prevrtanje želodčne stene, oomenijo ure trajajočega preteparja z gumijastimi, ali svinčenimi cevmi, električne sunke, ki so se v kratkih presledkih ponavljali iz dneva v dan, pomenijo skrajno sadistična dejanja tudi na nosnih ženah, posiljevanja...*
Tudi Colotti je bil torej — električar: to svoje delo Je po navadi opravljal osebno, stoječ pod veliko sliko Matere Božje...
Končal je svojo kariero leta 1945 nekje v Furlaniji, kjer so ga z njegovimi pajdaši vred, ko je bežal s tovornikom, polnim nakradenega blaga, zasačili italijanski patrioti in ga postavili ob zid.
Od mene je hotel Colotti izvedeti, ali mi je znano ime — Maovaz Ko sem to zanikal in pripomnil, da takega imena v naših krajih ni in da je morda mislil ime Mavrič, ali kaj podobnega, mi je ironično pomolil pod nos brzojavko, rekoč, da je najdba te brzojavke v nekem bunkerju stala drago-ceno življenje petih vojakov. Dodal je priliznjeno, naj jo le pazljivo prečitam: stala me bo glavo!
V brzojavki je C.L.N.A.I. (Narodno osvobodilni odbor severne Italije) sporočal Maovcu, naj stopi med drugimi v stik
tudi — z menoj.	. .	...
K sreči nisem nikoli poznal Maovca (revež je bil po neznanskem mučenju tik pred osvoboditvijo ustreljen v zaporu in tudi nisem imel pojma o gornji brzojavki.
Ni važen nadaljnji potek dogodka z mojo aretacijo. Naj le omenim, da me je omenjeni podoficir SS, ki se je kmalu nato vrnil v sobo in odslovil Colotti j a, kakor gospodar od-
LAVO ČERMELJ: «SLOVENCI IN HRVATJE POD ITALIJO*
Skoraj trideset let po prvi izdaji knjige prof. dr. Lava Čermelja, ki je izšla leta 1936 v Ljubljani v založbi Društva za Ligo narodov pod naslovom »Life in Death Struggle a National Minority. The Jugoslavs in Italy», in po isti knjigi ki je izšla dve leti pozneje v francoskem prevodu («Les Slovfenes et Croatcs de la Mar-che Julienne*), je ta knjiga izšla sedaj tudi v slovenščini, v založbi ((Slovenske matice« v Ljubljani.
Knjiga ((Slovenci in Hrvatje pod Italijo« ni slovenski prevod niti angleške niti francoske izdaje, kakor nam pove avtor v svojem »pojasnilu in opravičilu«, ko pravi: ((Slovenska izdaja pa tudi ni smela biti navaden prevod angleške ali francoske izdaje. Prvi izdaji sta nastali med obema vojnama, ko je bilo vprašanje primorskih Slovencev in Hrvatov živo in pereče, in sta bili zamišljeni kot poziv na civilizirani svet, ki naj bi postal pozoren na usodo našega ljudstva na Primorskem. Po odmevu, ki ga je knjiga našla v svetovnem tisku, lahko sklepamo, da je knjiga uspešno izpolnila svojo nalogo... Sedaj ne gre več za neko odprto vprašanje, temveč za zaključeno epizodo iz zgodovine primorskih Slovencev in Hrvatov v polpretekli dobi. Kar sem v angleški knjigi prikazal v sedanjiku, je v slovenski izdaji v preteklem času. Snov m njena razporeditev sta v glavnem ostali isti, izpustil sem le, kar z današnjega pogleda ni več tako pomembno, dopolnil pa sem prikaz z opisom dogodkov do začetka druge svetovne vojne, tako da sem zajel vso dobo med obema vojnama. Marsikateri odstavek sem lahko popravil ali podkrepil z dokumentarnim gradivom, ki Je postalo po vojni dostopno.«
O potrebi slovenske izdaje te knjige pa avtor pravi sledeče: «Veliko se je pisalo o teh problemih, toda manjkala je celotna slika. Med našo starejšo generacijo je mnogo oseb, ki so bile same aktivni ali pasivni udeleženci opisanih dogodkov... Za mlajšo generacijo, ki tega m doživela, pa bo to pravo razkritje. Čeprav so o tem to ali oni brali ali slišali, se Jim bo zdelo neverjetno, da je bil tak postopek za narodnostno skupino še manj kot pred četrt stoletjem mogoč, in to v državi, ki se tako rada baha s svojo dvatisočletno kulturo.«
Vloga, namen in pomen te knjige so tako orisani zelo jasno, hkrati pa so nam jasne tudi njene meje: gre v glavnem na popis zatiranja slovenskega in hrvaškega življa na Primorskem in v Istri, v manjši meri pa za opis odpora zatiranega ljudstva (ki ga spoznamo posredno po obsodbah Posebnega sodišča v zaščito države, po policijskih in drugih ukrepih javnih oblasti na škodo Slovencev in Hrvatov.) Gre torej za prispevek — vsekakor dragocen prispevek _ k zgodovini Slovencev in Hrvatov pod Italijo med obema vojnama, manjka pa nam še vedno sistematičen opis odpora slovenske in hrvaške manjšine proti fašističnemu terorju v razdobju med obema vojnama.
Obsežnost gradiva, zbranega v 350 strani obsegajoči knjigi L. Čermelja ((Slovenci in Hrvati pod Italijo«, Je razvidna že iz vsebine; naj jo naveden po poglavljih: Julijska krajina; Italijanske obveznosti	do	etničnih manjšin; Slovenci	in Hrvati v javnem živ-
ljenju; šolstvo; fašistične mladinske organizacije; Slovenci in Hrvati v javnih Službah; slovenska in hrvaška društva; tisk; poitalijančevanje krajevnih in osebnih imen; gospodarstvo; cerkvene razmere; fašistični teror; policijski ukrepi; Posebni tribunal.
V zaključni besedi pa so navedeni podatki o slovenskih krajih in številu	slovenskega	prebivalstva, ki	je ostalo	pod Italijo, hkrati
pa so omenjene obveznosti glede zaščite narodnih manjšin, ki jih je Italija	prevzela bodisi z mirovno	pogodbo,	bodisi z vstopom
v OZN	in	z londonskim sporazumom.	Spominja se tudi člen	6
republiške	ustave in	ustrezni člen v	posebnem	statutu avtonomne
dežele Julijske krajine; glede ravnanja s slovensko narodno manjšino po mirovni pogodbi pa se ugotavlja: ((Kljub mednarodnim obveznostim, ki jih je prevzela Italijanska republika, in določbam, ki so bile	vnešene v novi državni in	posebni deželni statut,	pa
ni videti,	da bi se	ta 'demokratina	načela' v	pogledu slovenske
etične manjšine uveljavljala. Res je, da ni več terorja in tudi ne tako močnega pritiska, toda očitno je še vedno živa miselnost, ki je bila	značilna in usodna za dobo, ki	smo jo opisali. Gotovo	si
nihče ne želi, da bi se zgodovina zopet ponovila. Zato zaključujemo knjigo z željo in upanjem, da bodo dokončno vendarle prodrla 'demokratična načela’ in da bo zgodovina Slovencev pod Italijo za dobo, ki se Je pričela po drugi svetovni vojni, povsem drugačna od tu prikazane «
Ko se toto corde pridružujemo želji in upanju, ki ga avtor izraža, smo mnenja, da bi ta knjiga vsekakor učinkovito prispevala k uresničenju tega »upanja«, če bi bila dostopna tudi italijanski javnosti, predvsem italijanski politični javnosti, kajti nerazumevanje, v nekaterih primerih pa celo odkrit odpor proti določenim upravičenim zahtevam slovenske manjšine ne izhajata le iz ozke, nacionalistično zaprte in šovinistično nastrojene mentalitete določenih krogov večinskega naroda, ampak sta tudi posledica nepoučenosti: italijanski prevod te knjige bi izpolnil to vrzel in bi nedvomno prispeval k vzajemnemu razumevanju in strpnejšemu obravnavanju vprašanj, ki so bistvenega pomena za narodnostno manjšino, demokratična rešitev teh vprašanj pa je hkrati tudi bistven element in merilo demokratičnega razvoja in rasti večinskega naroda.
P. S. Knjiga Lava Čermelja, ((Slovenci in Hrvatje pod Italijo« bo v kratkem na razpolago v ((Tržaški knjigarni« in jo toplo priporočamo predvsem mladini.
1947-48	je	obiskovalo	te	šole	369	učencev
1948-49	»	»	»	»	357	»
1949-50	»	»	»	»	322	»
195051	»	»	»	»	282	»
1951-52	»	)>	»	»	247	»
1952-53	»	»	»	»	237	»
1953-54	»	»	»	»	218	»
1954-55	»	»	»	»	233	»
1955-56	»	»	»	»	245	»
1956-57	»	»	»	»	250	»
1957-58	»	»		»	235	»
1958-59	»	»	»	»	215	»
1959-60	»	»	»	»	200	»
196061	»	»	»	»	173	»

V razdobju od 1947-48 do 1960-61 je torej padlo število učencev v krajih s samo slovensko šolo od 369 na 173. Ta primanjk-ljal 196 enot predstavlja kar 53,12 odst. padca, ki ga lahko skoro v celoti pripišemo le demografskim razlogom. (Do tekočega šolskega leta, ko obiskuje zgoraj navedene šole 136 učencev se je padec v primeri z letom 1947-48 dvignil na 63,14 odst. Ce bi po analogiji razširili to primerjavo na vse slovenske šole na Tržaškem ozemlju, potem bi primanjkljaj iz demografskih razlogov iznesel kar 2541 učencev in bi ostalo v letošnjem šolskem letu na slovenskih šolah še 1643 učencev Dejansko število 1044 učencev je za 599 enot nižje od zgornjega hipotetičnega števila. Preveč primitivno bi bilo, če bi na osnovi te primerjave trdili, da gre padec 600 učencev na račun vpisovanja slovenskih otrok v italijansko šolo, vendar nam ta primerjava vsaj približno dokazuje, da so demografski razlogi dosti bolj usodni za slovensko šolo kot pa prebeg slovenskih otrok na italijansko šolo. Cisto matematično razmerje bi kazalo 1 : 4,24, t.j. pri primanjkljaju 1 učenca zaradi vpisa v italijansko šolo, odpade 4,24 učencev zaradi globoko znižane rodnosti.)
Približno enako sliko nam pokaže tudi primerjava za tiste podeželske šole, kjer Je ob slovenski tudi italijanska osnovna šola Primerjavo smo izvršili za isto razdobje, t.j. od 1947/48 do 1960/61 kot zgoraj za kraie s samo slovensko šolo in smo za ta primer vzeli naslednje šole: Devin, Mavhinje, Salež, Zgonik, Trebče, Bazovica, Ricmanie, Boljunec in Dolina. Leta 1947/48 ie bilo v vseh teh šolah 605 učencev, leta 1960/61 pa komaj 264 učencev. Izguba je občutna, saj znese 341 enot, kar predstavlia 56,37 odst. (Opozarjam na primerjavo s 53,12 odst. ped-a v krarih s sn*io slovensko šolo.) Kako je nastal tak primanjkljaj? Ali so otroci na italijanskih šolah? V letu 1960/61 je bi'o v vseh italijanskih osnovnih šolah v zgoraj navedenih krajih 127 učencev. Ce še ugotovimo, da so se v te kraie priselili mnogi Italijani in istrski begunci, potem moremo razliko 341 učencev v slovens -i šoli pripisati v krepki večini demografskemu padcu; me-Uem ko smemo med 127 učenci italijanskih šol iskati le malo otrok s'o-venskih domačinov. V podkrepitev tega navajam le orimer italijanske osnovnb šole v Dolini. V istem letu (1. 19G0/61) ’e bOo v italijanski šoli 16 učencev; od teh je bilo sedem popolnih So-vencev (1 domačin in 6 otrok istrskih beguncev), 1 nezakonski otrok slovenske matere, 4 otroci iz mešanih zakonov in 4 otroci italijanskih staršev.
Čeprav je po zgornjih izvajanjih vsakomur jasno, da je padec števila učencev slovenskih osnovnih šol pripisati v glavnem demografskim razlogom, vendar ne smemo omalovaževati detstva, da mnogi slovenski otroci polnijo klopi italijanskih šol. To moramo imeti toliko bolj pred očmi, ker opravlja italijanska šola še danes z zavestjo odgovornih činiteliev in z njihovo načrtno akcijo delo asimilacije slovenske mladine. Naj imenujejo to z raznimi agrotehničnimi ali sanitarnimi izrazi ((nacionalno bonifikacijo« ali «melioraci1o» ali pa ((nacionalno sanacijo«, dejstvo je da je italijanska šola še vedno ponižana v sredstvo razna-o-dovanja neitalijanske dece, je torej v neki meri orodje genocida.
To žalostno tlako opravila italijanska šola še danes, četudi je vedno več italijanskih prosvetljenih ljudi, ki se zavedajo da je to deio nevredno kulturne ustanove, v nasnrotm z načeli o človečanskih pravicah in celo v nasorotiu z določbami ustave italijanske renubllke. Fazumemo. da se ne mo-« več. kot stoletna praksa in mentnlitria Spremeniti kar * noč, posebno ker so med nudmi, ki hn*eio biti dem"kr"“* it in napredni, velike usedline nacionalizma, da ne rečem fašizma.
Da smatrajo italijansko šolo za instrument asimilacij, kaže tudi vnema, s katero se obnavljajo italijanske šole tudi tam, kjer ni za to niti pravne potrebe, niti zakonite osnove po 'obstoječih predpisih za ustanavljanja šol. Spomnimo se nekaterih primerov.
V Stivanu je bila ustanovljena italijanska osnovna šola za samo dva učenca, od katerih je bil eden Italijan, drugi iz mešanega zakona. Leta 1949-50 sta se vpisala še dva Slovenca, tako da je tedaj narastlo število na štiri učence.
Zanimiv je tudi razvoj italijanskih šol v Križu V tel šoli je bilo leta 1947-48 vpisanih 13 otrok, vsi iz mešanih zakonov, naslednje leto 1948-49 pa je bilo: iz mešanih zakonov M ii*en««vt nnvsem s'oven5kih ot^ok na 6. skuno torej 20 Z naseljevanjem ezulov se v kriški šoli pojavijo prvi učenci iz italijanskih družin. (Kot italijanske štejem vse istrske begunce, četudi to ne odgovarja vedno resnici.) Tako imamo v šolskem letu 1949-50 na italijanski šoli v Križu 14 italijanskih otrok, 10 iz mešanih zakonov in 8 iz slovenskih družin. Naslednje leto se je s priseljevanjem močno dvignilo število italijanskih otrok, a tudi povsem slovenskih otrok je bilo všolanih kar 13.
Tudi otroški vrtec je pričel v Križu leta 194849 z delom s 5 otroci iz mešanega zakona in dvemi Slovenci. V naslednjih dveh letih se je število slovenskih otrok v italijanskem otroškem vrtcu zvišalo za 10 oziroma 17.
Ker smo še v Križu, dodajmo še, kako je nastala italijanska strokovna šola. V letu 1950-51 je bilo na tej šoli vpisanih 5 dijakov iz mešanega zakona in 2 Slovenca. Za slovensko strokovno šolo je bilo 21 kandidatov, a so se morali starši in domače prosvetne organizacije močno potruditi, da so uspele prepričati oblasti, da se spodobi za trikrat več dijakov odpreti slovensko strokovno šolo.
Mislim, da ni v vsej državi takih edinstvenih primerov, da se odpira šola in se nastavlja učitelja za enega samega učenca To se je zgodilo pri nas v dveh primerih, v Zgoniku in Repentabru. Da ima vzdrževanje tako dragih šol izrazito političen značaj, je izven dvoma. Ob današnjih ugodnih prometnih zvezah bi mnogo manj stalo šolanje takega poedinca, če bi mu krili stroške prevoza do najbližnte it*"if>ncVo s0le.
DRAGO PAHOR
DUŠAN HREŠČAK
(Nadaljevanje na 8. strani)
Povojna zaščita manjšin z vidika mednarodnega prava
Vprašanje zaščite nacionalnih manjšin je staro eno stoletje ln pol. 2e leta 1815 je protokol dunajskega kongresa zajamčil Poljakom v Rusiji, Avstriji in Prusiji ohranitev njih narodnosti. Skozi desetletja je postajalo to vprašanje vedno bolj važno, dokler ni versajska mirovna konferenca po prvi svetovni vojni — «vojni narodovi) — vključila v mirovne pogodbe določbe o zaščiti manjšin, ki pa niso veljale za velike države. Med temi je bila tudi Italija kot zmagovita država, čeprav so bile v njenih mejah številčno tri zelo močne manjšine: francoska, nemška in jugoslovanska. Izjema je bila pozneje, leta 1925, le netunska pogodba, ki vsebuje nekatere določbe v prid Jugoslovanom na Reki, ki pa se seveda niso izvajale.
Po drugi svetovni vojni je manjšinsko vprašanje dobilo novo obeležje: Ugotovilo se je namreč, da so na versajski konferenci skušali s posebnimi mednarodnimi normami urediti vsa vprašanja, ki bi lahko nastala zaradi obstoja etničnih manjšin v raznih deželah. Zaradi tega je prišlo do normativne ureditve na podlagi posebnih pogojev in s posebnimi smotri. Toda:
1. Niso bile vse države vezane na mednarodne sporazume v korist lastnih manjšin. 2. Prepogostoma so se priključila državam ozemlja, na katerih so prebivali drugorodci, ki so bili v celoti ali skoraj v celoti drugačnega jezika, nc da bi najmanj upoštevali njih voljo. 3. Država je z nezaupanjem gledala na lastne manjšine z namenom, da jih naglo asimilira. 4. Zaradi tega so manjšine z nestrpnostjo reagirale na pomanjkanje lojalnosti države do njih.
Iz veah teh	razlogov	se lahko reče,	da je	sistem mednarodne
zaščite manjšin, ki je veljal med obema vojnama, doživel skoraj popoln neuspeh.	Ni bilo	med zadnjimi	vzroki	dejstvo, da narodi
niso bili zreli za idejo mirnega večnarodnostnega sožitja na podlagi vzajemnega sporazumevanja in spoštovanja raznih kultur, ki se v Evropi prepletajo.
Kakor smo rekli, se po drugi svetovni vojni gleda na manjšinsko vprašanje z drugačnega vidika.
2e v uvodu	statuta Združenih narodov se	kažejo nove ideje;
sedaj so	smotri bolj človečanski kakor pa	politični. Manjšinsko
vprašanje se je	vključilo	v širši okvir	zaščite	človeških pravic in
temeljnih	svoboščin.	Manjšine se torej ščitijo	kot	take in tako se
problem posploši.
Prve posledice nastalih sprememb se odražajo predvsem v dejstvu, da ni več nobene naddržavne oblasti in nobene oblike mednarodnih	norm za	zaščito etničnih manjšin,	ki	bi jih postavili
pod jamtvo Združenih narodov. Toda s tem	ni	rečeno, da	so na
ta problem pozabili. 2e leta 1947 je bila namerč ustanovljena kot neposreden odraz komisije za zaščito človeka podkomisija za preprečitev diskriminacij in za zaščito manjšin,	ki	je,	čeprav	v veli-
kih težavah, imela pozitivno funkcijo pri poudarjanju manjšinskih načel pri državah članicah Združenih narodov,	in	smislu,	da je
treba etnične manjšine zaščititi kot take, prav tako kakor morajo biti zaščitene pravice vseh posameznikov kot človeških bitij. Znova se poudarjajo nekatera načela, ki so že bila vključena v predvojne manjšinske pogodbe: znova se uporabi «klavzula lojalnosti« manjšine,	določa o	njenem «znatnem številčnem	obstoju«, govori
se o «primernih olajšavah«, zahteva se poleg tega «volja» posameznikov manjšine, da so zaščiteni. Vse to so izrazi in definicije, k: se ne moremo vedno z njimi strinjati,	ki	pa	vsekakor pri-
peljejo manjšinsko vprašanje do najmanjšega skupnega imenovalca med državami OZN.
V duhu člena 13 listine Združenih narodov, ki nalaga glavni skupščini, da se zavzema za konkretno uveljavljanje človeških pravic in temeljnih svoboščin brez razlike na pleme, spol, jezik ali ' vero, te 10. decembra 1948 nastala Splošna izjava o človeških pravicah in temeljnih svoboščinah. Čeprav ta izjava ne vsebuje nobene izrecne določbe glede etničnih manjšin, pa predstavlja seznam programskih izjav, ter filozofskih in normalnih načel, ki so velike važnosti za univerzalnost njihovega uresničenja v času in prostoru in tudi zaradi njihovega neoporečnega vpliva.
Ko so bila določena načela, je v Evropi nastala Konvencija za zaščito človeških pravic in temeljnih svoboščin, ki so jo 4. novembra 1950 podpisale v Rimu številne držav^med katerimi Italija. Tu ne gre več za zelo široko naštevanj« »stel, temveč za preliv in preciziranje najvažnejših med njimi v (MŠfilillrtit, > ki. je hkrati dogovor in pogodba, kolikor vsebuje Kolaftivno jamstvo pravic, ki jih vsebuje, z ustanovitvijo pravnega organa, ki jamči njih izvajanje z možnostjo sankcij. Najvažnejša določba je v členu 14, ki prepoveduje diskriminacijo iz plemenskih, jezikovnih, verskih in drugih razlogov in za vse organizaoijske oblike narodne manjšine.
Drugi važni mednarodni akt za zaščito človeških pravic Je konvencija, ki prepoveduje genocid in ki vsaj posredno ščiti narodne manjšine, s tem da še posebej poudarja njihovo pravico do življenja in njihove osebnosti.
Kljub temu novemu mednarodnemu gledanju na manjšinsko vprašanje je Evropa še vedno v vmesni fazi na poti k tej novi stvarnosti, ker čuti še vedno potrebo ščititi s posebnimi mednarodnimi normami nekatere etnične manjšine.
Ne da bi se spuščali v naštevanje in v proučevanje zgodovinsko-političnih vzrokov, je treba poudariti, da je povojna Italija vezana z jasnimi mednarodnimi obveznostmi do svojih manjšin. 2e mirovna pogodba od 10. februarja 1947 določa v čl. 15, da bo Italija sprejela vse potrebne ukrepe, da zagotovi vsem posameznikom, ki so pod njeno oblastjo, brez razlike na pleme, spol, jezik ali vero uživanle človeških pravic in temeljnih svoboščin, vštevši svobode do izražanja misli, svobode tiska in publikacije, svobode kulta, mnenja in združevanja.
Se posebej se sklene sporazum med Avstrijo in Italijo, ki je znan z imenom sporazum Gruber - De Gasperi in ki določa izrecno zaščito nemške etnične skupine v Gornjem Poadižju. Ta sporazum je važen, ker zagotavlja popolno enakopravnost med obema skupnostima, ki pa presega področje človeških pravic, ki jih vsebujejo razni omenjeni mednarodni dokumenti, ker stremi sicer za tem, da se zaščiti nemška manjšina pred asimilacijo, toda ji jamči Uidi gospodarski in kulturni razvoj. Torej ne gre za enako ravnanje kakor z večino, temveč za posebna jamstva v korist manjšine. Upoštevajoč položaj etničnih manjšin v fašistični Italiji, odraža vsebina sporazuma voljo, da še izrecno poudari namen, da se ukinejo notranji dekreti in zakoni, ki so bili izdani v nesrečni dobi in ki so stremeli po poitalijančenju Gornjega Poadižja. Manjšinskemu prebivalstvu se prizna zakonodajna in izvršilna avtonomija, ki daje nemški manjšini Gornjega Poadižja mnogo širšo 7a<čito< kakor so jo predvidevale manjšinske pogodbe. Določa se namreč, poleg ((kulturne avtonomije« tudi ((ozemeljska avtonomija«, ki Je mogoča, kadar živi manjšina strnjena na nekem področju. Po prvi svetovni vojni so bila eni ali drugi državi dodeljena cela ozemlja, na katerih je bilo prebivalstvo kot etnična skupina skoraj v celoti različno od prebivalstva države, kateri je bilo priključeno. Toda kljub temu se niso sklenili mednarodni sporazumi, ki bi določali posebne norme o ozemeljski avtonomiji. Ugotoviti je treba še, da italijanska država dovoljuje način in stopnjo avtonomije sporazumno, to je ob posvetovanju z manjšino.
Dne 5. oktobra 1954 sta italijanski in jugoslovanski veleposla-nik podpisala v Londonu Spomenico o soglasju, ki določa, da področje B pripade Jugoslaviji, področje A pa Italiji. Spomenici je priložen Poseben statut, ki ščiti italijansko manjšino na področju B in slovensko manjšino na področju A.
Posebni statut je dokument velike važnosti ne samo za manjšine katerih se tiče, temveč za ves manjšinski problem v državah, kjer niso še našli zadovoljive rešitve. Morda bi bilo zanimivo omeniti nekatere mednarodne in ustavne probleme, ker omenjeni Sporazum povzroča številne negotovosti, bodisi kar se tiče njegove formalne plati, kakor tudi glede njegove veljavnosti in njegovih učinkov tako z vidika mednarodnega prava, kakor tudi z vidika notranje ureditve najbolj prizadetih držav.
Zdi se, da je dokončno prevladala teza, da je Italija z mirovno pogodbo zgubila suverenost nad ustanavljajočim se Svobodnim tržaškinj ozemljem, ki je tako postalo (inullius« ker ni prišlo do ustanovitve telesa, ki naj bi bilo koristnik. S spomenico o soglasju se je obnovila italijanska suverenost nad bivšim področjem A, ki je zgubilo ime ((Tržaško ozemlje«, toda ni bilo vključeno v ozemlje republike. Gre tako za proces ((prikrite ponovne priključitve.) z Izvajanjem sporazuma po pretežno upravni poti, pri čemer se prepušča uvidevnost prizadetih držav, da na koncu izvedejo formalno vključitev z zakonodajnim aktom.
Ker ni bila Spomenica predložena v formalno ratifikacijo parlamentu se Je izrekal dvom, da gre za «navaden kos papirja« brez notranje učinkovitosti. Glede tega je treba poudariti, da imamu opravka s primerom, ki kaže, kako se izvršilna oblast lahko vedno izogne ustavni normi, ki določa, da je potrebno sodelovanje zakonodajne oblasti pri ratifikaciji mednarodnih pogodb, s tem da se posltiži sredstva mednarodnih sporazumov v poenostavljeni obliki, za katere ni potrebna ratifikacija. Sicer pa, če ni parlament sporazuma formalno ratificiral, ga je vsaj posredno odobril: senat 8. oktobra, poslanska zbornica pa 19. oktobra 1954 ob odobritvi proračuna zunanjega ministrstva:	gre za primer »neformalne parla-
mentarne odobritve«, kakor se izražajo izvedenci.
Posebni statut se v svojem prvem členu izrecno sklicuje na splošno izjavo o človeških pravicah, kar je velike važnosti, zlasti
kot precedent, ker gre za prvi mednarodni zakonski instrument, ki določa takojšnjo izvršljivost in takojšnje izvajanje omenjene izjave v vsej njeni vsebini. Druga okoliščina, ki jo je treba poudariti, je, da se v skladu z načeli izjave uporablja izraz ((prebivalci« in ne ((državljani«: popolno uživanje človeških pravic je zajamčeno vsem prebivalcem, državljanom, toda ne države, kateri se podredijo.
Poudariti je treba tudi določbo v čl. 3, ki pod kaznijo prepoveduje hujskanje na plemensko in narodnostno mržnjo in ki je takoj izvršljiva. Če proučimo mednarodne obveznosti v korist manjšin, ki so bile prevzete v zadnjih 40 letih, ne dobimo take izrecne določbe, morda tudi zaradi tega, ker je bila zaradi drugih norm dejansko odveč. Vsekakor pa velja za zelo pozitivno za razvoj sožitja raznih etničnih skupin na tem ozemlju.
Številne druge določbe posebnega statuta odražajo izkušnje predvojnih manjšinskih pogodb in negativne izkušnje slovenske manjšine v kraljevini Italiji, Tako se na primer ne govori več o »znatnemu sorazmerju« pri uveljavljanju določbe za zaščito manjšine, temveč se uporablja jasnejši izraz, kjer manjšina sestavlja »vsaj četrtino« prebivalstva. Financiranje iz javnih sredstev se raztegne preko verskih, podpornih in vzgojnih ustanov tudi na kulturne in socialne organizacije. Manjšinske šole se podrobno navedejo in se jamči njih ohranitev. Prepoveduje se sprememba meja upravnih enot, da se preprečijo raznarodovalni nameni itd. Posebno zanimiv je člen 8 Posebnega statuta, ki obvezuje obe vladi, da ustanovita posebno mešano italijansko-jugoslovansko komisijo, ki ima nalogo pomagati in svetovati glede vprašanj, ki se tičejo zaščite etničnih manjšin (vsebina tega člena ni novost, ker smo imeli podobne primere v mednarodni zaščiti manjšin pred vojno).
Da na kratko povzamemo in zaključimo. Kar se tiče moralnih in mednarodnih pravnih obveznosti v korist omenjenih človeških pravic in manjšin — je Italija: a) postala članica Združenih narodov z glasovanjem glavne skupščine 14. decembra 1955; b) z zakonom od 11. marca 1952 št. 153 je ratificirala konvencijo o prepovedi genocida; c) z zakonom od 4. avgusta 1955 št. 848 je ratificirala evropsko konvencijo o človeških pravicah.
V skladu z vsem tem se lahko reče, da ima Italija splošne mednarodne obveznosti — mirovna pogodba in razne konvencije — do vseh manjšin in posebne obveznosti, ki jih vsebujeta sporazum Gruber - De Gasperi in Posebni statut priložen londonski Spomenici v korist nemške manjšine v Gornjem Poadižju oziroma slovenske manjšine na Tržaškem ozemlju.
Naloga političnih organov je, da se zavzemajo, da bo zaščita etničnih manjšin v notranji ureditvi države v skladu z omenjenimi načeli ob jasnem pogledu v prihodnost: določbe v korist državljanov drugačnega jezika so danes nedvomno pozitivne in potrebne, toda veljati morajo kot prehodna faza, ki naj pomaga premagati nerazumevanje in nezaupanje med manjšino in večino, in ustvariti s tem pogoje vzajemnega spoznavanja, ki naj pripelje do ozračja zaupljivega in harmoničnega sožitja prebivalstva, ki živi na istem ozemlju. O tem govori primer francoske manjšine v Italiji.
PETER SANCIN
Iz spominov
(Nadaljevanje s 7. strani)
na mizi ter vse. to nesel uradnici, da bi pridobil na času m odvrnil pozornost agenta od aktovke. A zastonj: agent mi je bil vedno za petami.
.Ko sam, ju potem vprašal, kdo sta in kaj želita, sta se legitimirala in dejala, da imata nalog me spremiti — na komando SŠ. Gnal me je na to komando le eden (ves čas je držal roko v žepu, kjer je očividno imel pištolo), dočim je drugi ostal v pisarni.
Na komandi SS me je izročil službujočemu podoficirju (policijsko službo na komandi SS so po večini opravljali podoficirji), ki me je dal, ne da bi me zaslišal, kar takoj prepeljati v zapor.
Prebrisani «oika»
V zaporu sem pozneje zvedel, da sta agenta takoj po moji aretaciji zaplenila v pisarni d er. ar, knjigo in spis, ki sem ga bil izročil uradnici, seveda — tudi aktovko ter nato še zapečatila vrata moje pisarne.
Tudi sem pozneje zvedel, da sta ista dva agenta v času, ko sem bil jaz v zaporu, šla v večerni'.! urah tudi po sedaj pokojnega dr. Ferfoljo (imenovali smo ga na splošno «očka»).
Prebrisani očka ju je zadrževal s tem, da je počasi polnil svoj nahrbtnik s perilom, češ da hoče za vsak primer iti na komando, opremljen za morebitno — daljšo pot.
Sel je končno še v stanovanje, ločeno od pisarniških prostorov in s posebnim izhodom na stopnišče, po — površnik. Ker pa so med tem, vsled za očko dobrodošlega alarma, ugasnile vse luči, jo je on nemoteno pobrisal skozi stranska vrata, in sta oba agenta, ki sta ga čakala v pisarni pri nahrbtniku, prepozno spoznala, da ju je nabrisal. V družbi večjega števila ager.tov, ki sta jih poklicala na pomoč in ki so očko zastonj iskali (bil je že na poti v partizane), sta se maščevala tako, da sta mu — oplenila stanovanje!
Komu dolgujem hvalo ?
Kakšen teden po aretaciji so me še z deseterico jetnikov peljali na komando SS k zaslišanju. Čakali smo tam čez tri ure, a do našega zaslišanja ni prišlo, ker je bil službujoči SS-ovski podoficir ves ta čas zaposlen z zasliševanjem neke meni neznane jetnice.
Končno se je njeno zasliševanje končalo, in jo je z nami vred spremljal oddelek tedanje Meščanske straže (Guardia civi-ca) nazaj v zapor.
Ko me je na koncu oktobra omenjeni podoficir končno zaslišal, sem ves v strahu pričakoval vprašanja o vsebini — moje aktovke. Prišlo je med drugim končno tudi to vprašanje, a v povsem drugačni obliki, kakor sem si zamišljal. Preden mi je po zaključenem zapisniku podoficir izročil mojo aktovko, mi je dejal, naj kontroliram, ali je notri vse, kar mi je bilo odvzeto ob aretaciji. Izvlekel sem zaplenjeni denar, spis, knjigo in... ne da bi izvlekel zaplenjeno poročilo, potrdil, da je vse, nakar mi je podoficir velel, naj vzamem aktovko in — naj grem!
Še danes ne vem, kateremu tolmaču pri nemški komandi dolgujem hvalo, da nj posredoval v nemščini resničnega besedila poročila, ki je bilo pisano v slovenščini. Ne morem si namreč predstavljati, da bi si na komandi SS ne bili dali vsaj na splošno raztolmačiti vsebine poročila, ki bi me bila, če bi jo poznali, brez dvoma stala giavo.
Tragedija slovenske družine
O	tragediji omenjene jetnice in njene družine sem zvedel še-le pozneje. Delno me je seznanil z njo bivši žurnalist v Mariboru, s katerim sem preživel nekoliko dnj v celici ob priliki moje druge aretacije po dveh «električarjih». 2urnalist je bil dolgoleten prijatelj te družine in je stanoval pri njej po svojem prihodu v Trst, kjer je, kakor mi je zaupal, delal za angleško informacijsko službo. V tem svojem svojstvu je prepotoval velik del Italije v družbi in v avtomobilu nekega oficirja SS, baje po rodu iz Maribora.
Približno v času, ko sta mene prišla aretirat omenjena policijska agenta, se je on zopet nekega jutra odpeljal s svojim prijateljem oficirjem SS iz Trsta proti Benetkam. Ko sta v Barkovljah vozilo ustavila dva nemška žandarja, se mu to ni zdelo nič izrednega; prepričan je bil, da gre za navaden cestnoprometni ukrep. Toda prav kmalu se je prepričal, da gre za vse kaj hujšega! žandarja sta prisedla in ukazala vozilo obrniti in se vrniti na komando SS. Tu

POMLAD	I
Slap iz cvetja ki ga prinaša pomlad žubori
skoz okno gledam klopi vdrte v mrzlo luč
—	vsaku s svojo melanholijo — poslušam kako večerni odsev šušlja kako v prozornem vrisku moje reke življenje tebi poje beli spiritual.
V srcu in nad Gorico lila večer ljubezen za zmerom adijo	lij
mladost lila večer	iji
in je ostal samo vonj mamice zemlje.
Kdo si deklica' ki sem te spletel kapljo za kapljo kot reko	ji;
ki se me okopala v svojih	valovih	jji
ki si mi v duši pretakala živo srebro?
iii
Nisem vedel kako bi vate dahnil žarek malo enostavno besedo ko je v tvojih očeh zaigrala žalost in nisi hotela da jaz to vem.
Malo enostavno besedo ki počiva v smehu otrok ji:
—	otroci na obalah svetovnega morja zidajo hišice iz peska
iz časnikov si delajo ladje —
malo enostavno besedo sem s poljubom položil
na tvoje	ustne	;;;
in žarek njenega ognja je pravil
verjemi.	jjj
Ko je v tvojih očeh zaigrala žalost žalost vsega gorja ki te obdaja
jaz sem	jo	videl	jjj
in se je tudi vame sesula neskončna.
iii
Življenje se rado igra na obali
kjer revščina trka na srce in duše grize.
FILIBERT BENEDETIČ jjj
:::
lil
na težke dni
sta žandarja z oficirjem izstopila, njega pa sta prevzela dva SS-ovca, ga peljala v enega bunkerjev na dvorišču (v teh bunkerjih, o katerih v stavbi sedaj ni več sledu in se jih malokdo spominja, je krvavelo na stotine naših ljudi!) in ga tam zaprla potem, ko sta ga premlatila do nezavesti.
Istega dne so šli aretirat še vse ostale ČfSne družine, pri kateri je stanoval, to je omenjeno jetnico, njenega očeta in mater ter še majhnega otroka, katerega so izročili v varstvo sirotišnici. Ob tej priložnosti so seveda oplenili stanovanje.
Njega je isti podoficir, ki je mene sprejel ob prvi aretaciji, pozneje spremil v ljubljanske zapore. Na postajo je prišel oblečen v... njegovo suknjo in z njegovim kovčkom v rokah!
Prve dni februarja 1945 ga je omenjeni podoficir pripeljal zopet iz Ljubljane v tržaške zapore, kjer so ga spravili v isto prenatrpano celico, kamor so bili med tem tudi mene premestili. Tu mi je pripovedoval svojo zgodbo.
Glede prijateljev, pri katerih je stanoval, je bil prepričan, da so bili odpeljani v Nemčijo, kamor so bili že prej odvedli brata omenjene jetnice. O svoji usodi pa ni bil v dvomu: bil je prepričan, da ne bo prišel živ iz zapora in me je prosil, naj, ko bo te vojne konec, sporočim prijateljem sostanovalcem njegove — zadnje pozdrave.
Na žalost nisem uspel izpolniti te njegove zadnje želje: ko mi je naročal svoje pozdrave, so bili njegovi prijatelji: oče, mati in hči, ne da bi on vedel, že... sežgani v Rižarni!
Tik pred osvoboditvijo jim je tja sledil še on...
Partizanova mati
Proti koncu leta 1944 so NemOi zasačili v nekem stanovanju v Trstu, kjer sta se skrivala v pričakovanju izvršitve naloge, zaradi katere sta bila poslana v mesto, dva mlada partizana. Mlajši od njiju ni bil še dopolnil 18 let.
Nemško vojaško sodišče je oba obsodilo na smrt kot «komunistična bandita*. Mlajši partizan je čakal v zaporu v ulici Coroneo na izvršitev sodbe.
Njegova mati, ki je imela v partizanih še moža in starejšega sina, je prišla k meni in me prosila za pomoč, čeravno se mi je zdela stvar obupna, sem skušal posredovati tudi pri vojaškem sodišču, a uspeh mojega posredovanja je bil le ta, da se obsodba ni takoj izvršila.
V pričakovanju ugodne rešitve je mati vsak teden nosila sinu v zapor perilo in hrano, ki si jo je zanj odtrgovala od ust.
Ko sem nekega dne prišel domov, sem našel doma vso obupano partizanovo mater: v zaporu so ji — vrnili kovčeg s perilom in hrano!
Takoj sem zaslutil, kaj se je zgodilo, a sem skušal ubogo mater potolažiti, češ da je bil morda njen sin premeščen. Obljubil sem ji, da se bom natančneje informiral in jo prosil, r.-aj me počaka doma pri mojih.
Stopil sem k župniku (katerega plemenitost sem že opisal v svojih člankih, priobčenih pod naslovom »Celica št. 41» v P.D. od dne 28. oktobra 1945 in v naslednjih številkah), ki je takrat vršil kaplansko službo v zaporu.
Od njega sem izvedel to-le:
Neke noči so ga prišli zbudit že nekako ob treh zjutraj, češ da mora na strelišče na Opčinah prisostvovati izvršitvi smrtne obsodbe nekega «bandita».
Od leta 1940 ko je prisostvoval r.a openskem strelišču ustrelitvi petorice na znanem tržaškem procesu pred bivšim fašističnim tribunalom na smrt obsojenih, je le redko kdaj prisostvoval takim mučnim prizorom. Nemci so po navadi izvrševali smrtne obsodbe brez prisotnosti duhovnika, in se je zaradi tega kar čudil, da ga tokrat kličejo.
Ko je prišel na opensko strelišče, je zagledal pod strogo stražo mladega partizana. Sodeč po postavi, mu je bilo kakih
18.	let. V teku duhovnega opravila mu je mladenič, na smrt bled, a miren, povedal, kdo in kaj je in mu stisnil v roke par stvari s prošnjo, naj jih ob priliki izroči njegovi materi, da bo imela zadnji spomin na svojega sina.
Nato so mladega partizana postavili oboroženi vojaki pred zid in mu hoteli zavezati oči, a si je or. strgal robec z oči in, obrnjen proti naperjenim puškam, začel moliti — Oče naš.
še preden ga je izmolil, so počile puške...
Ko je župnik končal, so mu od ginjenosti solze zalile oči. Prosil sem ga, naj bi sprejel mater mrtvega partizana, jo skušal potolažiti in ji na primeren način povedati, kaj se je zgodilo.
Nesrečno mater sem nato spremil k njemu in jo pustil samo z njim Župnik Ji Je med drugimi malenkostmi kot zadnji spomin na njenega sina, ustreljenega kot «komunističnega bandita*, izročil — njegov molitvenik...
0 vzrokih padanja števila učencev v slovenskih šolah
(Nadaljevanje s 7. strani)
Toda ustanovitvi takih šol botrujejo vse drugi nameni, bolj kot skrb za izobraževanje otrok.
Prav zato je slovenska šola v podrejenem položaju. Koliko truda in naporov, koliko prizadevanj je bilo potrebno, da se je slovensko šolstvo sploh uzakonilo in še sedaj, ko imamo zakon o slovenski šoli, se ta v celoti ne izvaja, ker še manjkajo ustrezna navodila za njegovo izvajanje. Vse to seveda vpliva na nezavedne in nepoučene starše, ko se odločajo za vpis svojih otrok v šolo.
Tudi nepoučenost igra pri vsem tem veliko vlogo. Se danes dobiš ljudi, ki niso prepričani, da veljajo spričevala slovenskih šol prav tako, kot italijanskih. Konkretnih dokazov o nasprotnem je iz vsakdanjega življenja nešteto, da nam jih ni treba niti naštevati.
Svoj negativni vpliv na vpis v slovensko šolo je imela tudi politična kriza v naprednem taboru leta 1948. Ugotovljeno je, da je bilo največ prestopkov iz slovenske v italijansko šolo prav s šolskim letom 1948-49. Po nepopolnih podatkih (iz nekaterih šol niso biti podatki zbrani) je prestopilo iz slovenske v italijansko osnovno šolo 116 učencev; naslednje leto 1949-50 jih je prestopilo 93, v letu 1950-51 pa še	71 učencev. Kasneje se	je beg s	slovenske šole	ustavil
in so danes primeri prestopka le redki. Seveda ne velja to za vpise v I. razred osnovne šole, kjer imajo na žalost še preveč primerov, ko slovenski starši vpišejo svoje otroke v italijansko šolo.
Zelo veliko viogo pri vpisovanju slovenskih otrok v italijansko šolo igra strah. V koliki meri je ta strah upravičen in kje, je težko reči. Ob popolnem proučevanju tega vzroka bi prišli do kaj različnih zaključkov. Eno pa je gotovo. Med Slovenci je ustvarjena taka psihoza,	da je učinek	strahu
mnogo večji od dejanskega pritiska. Prav gotovo je pritisk na starše najjačji v državnih in drugih javnih službah. Toda tudi to ni pravilo. Saj imamo med nameščenci omenjenih ustanov svetle primere staršev, ki so vpisali brez strahu svoje otroke v slovenske šole. Navajam konkreten primer, ki	dokazuje, da ni pritisk	povsod enak. Razumljivo	je, da
ne	morem navesti primera	s polnim	imenom. Neki	oče je
vpisal svojega prvega otroka v slovensko šolo. Kasneje je dobil službo v neki javni ustanovi. V času njegovega službovanja je bil goden za šolo njegov drugi otrok. Vpisal ga je v italijansko šolo — zaradi pritiska. Ko je kasneje prešel v drugo službo, tudi v javni ustanovi, pa je, osvobojen pritiska — vpisal tretjega otroka zopet v slovensko šolo.
Zal bom moral iz razumljivih vzrokov biti anonimen tudi pri naslednjem zelo poučnem primeru. Gre za italijansko šolo na slovenskem podeželju. Tisto leto, ko so se zbrali naslednji podatki, je bilo v šoli vpisanih 11 učencev. Od teh je bilo sedem otrok iz povsem slovenskih družin, dva učenca sta imela očeta Italijana, en učenec je imel mater italijanske narodnosti (za enega učenca niso bili ugotovljeni točni podatki). Pri zgornjih primerih je bil pri sedmih učencih občevalni jezik slovenski, v treh primerih pa italijanski. Pri slovenskih otrocih so bili očetje zaposleni: pri dveh učencih uradnik v nekem državnem uradu, dva pri gozdni policiji, eden finančni stražnik, en otrok je obiskoval italijansko šolo, «ker je bil njegov pokojni oče pri policiji«; pri sedmem primeru pa, »ker so očetu rešili vprašanje penzije«.
Neka obširnejša anketa je zbrala kaj raznolike «vzroke» za vpis slovenskih otrok v italijanske šole. Na primer: «da bo oče lahko napredoval v službi)); «ker gre učenec vsako leto na zdravljenje v zdravilišče v notranjost države«; «ker je bila brezposelnemu očetu obljubljena podpora«; «ker ni oče — profesor še „di ruolo”»; «da bo učenec (seveda, ko bo dokončal šolanje) dobil službo na pošti«; «ker nima oče še urejenega vprašanja državljanstva« itd. itd.
Sicer pa se izvaja pritisk na slovenske starše perfidno, »v rokavicah«, da ga je težko dokazati in dokumentirati, zlasti ker ga ljudje, ki so temu pritisku podvrženi, iz razumljivih razlogov nočejo priznati. Primer Palamare, ki je pritisk ((legaliziral« z odlokom, da morajo vsi otroci optantov na Goriškem zapustiti slovensko šolo, je povsem osamljen. Od tega primera, do najbolj blagega pritiska, ki mu podležejo le prav plašni ljudje, je vmes mnogo stopenj in oblik.
Objektivno moramo ugotoviti, da pritisk na slovenske starše za vpis otrok v italijansko šolo pojenjuje in da je, kot smo že dejali, prav zaradi v preteklosti ustvarjene psihoze učinek nesorazmerno večji od samega pritiska. Vendar bomo morali prehoditi še dolgo pot, da bo slovenska šola popolnoma svoboda in enakopravna. Predvsem bo morala demokratična misel prekvasiti odgovorne činitelje, da ne bodo več videli v italijanski šoli instrumenta za raznarodovanje, da bodo črko in duha republiške ustave izpremenili v žive stvarnost, da bo mogla iz src slovenskih staršev izginiti vsaka sled strahu pred zapostavljanjem, če se bodo poslužili svoje naravne in človečanske pravice, da bodo svojega otroka vpisali v slovensko šolo.
D. P.
Kako sem jih vendarle prepričala
___________________(Nadaljevanje s 6. strani)
imena. lakih in podobnih primerov je bilo precej, saj bi bilo predolgo vse naštevati.
Povedati pa ti moram še to: če bi bilo vprašanje slovenskih črk t, S m z samo vprašanje razprav in odločitve v Rimu, bi bil zakon z mojim popravkom že sprejet. Na žalost pa, in v to sem odločno prepričana, so proti uporabi slovenskih šumnikov nekaderi politični krogi v Trstu, ki so gotovo posredovali pri vladi, da je zavrnila formulacijo spreminjevalnega predloga, ki jo je skoraj soglasno sprejel posebni odbor poslanske pravosodne komisije.
Pot je se dolga
Zaradi vladnega stališča na zadnji seji poslanske pravosodne komisije, ki je obravnavala to za našo manjšino tako važno vprašanje, je prešla vsa zadeva pred poslansko zbornico. Na žalost pa se razpiava v poslanski zbornici doslej še ni vršila, čeprav je ta zakon ze precej dolgo na dnevnem redu in ga vlada vedno potiska nazaj. Kako gledajo na to vprašanje drugi politični krogi, ki niso ne Komunistični ne socialistični, je‘dobro, da si prečitaš kratek članek, ki je bil objavljen v reviji »Euro-peo» 18. aprila letos.
«Za zaključek našega razgovora pa, dragi Štoka, povej vsem tvojim kolegom, da voščim Primorskemu dnevniku ob njegovem jubileju, da bi še naprej, kot je doslej, odločno branil in zagovarjal narodnostne pravice Slovencev in pravice vsega delovnega ljudstva.«
Revija «Evvopeo» je 18. aprila letos v rubriki' «Ultimo gior-no» objavila pod naslovom «Iztok, toda čez kakih deset let», sledeče *
«Po dvajsetih letih konca druge svetovne vojne in 22 let po padcu Mussolinijevega režima, bo italijanska parlamentarna demokracija morda ukinila fašistični zakon, ki prepoveduje dajati novorojenčkom tuja imena. O tem vprašanju, imamo mnogo pritožb, bi so jih predložili poslanci in senatorji skoraj vseh strank. Razen desnice, kateri spoštovanje režimskega zakona ugaja, so vse italijanske politične skupine, od zakonodajne skupščine do danes, poslale vladi mnogo vprašanj in interpelacij, z zahtevo da se ukinejo fašistični predpisi. V pričakovanju tega ukrepa, katerega v dvajsetih letih nobena vlada ni imela časa sprejeti, se je zahtevalo, naj se vsaj bzrda marljivost nekaterih funkcionarjev matičnega urada, ki so včasih nezmožni razločevati tuje ime od pristnega italijanskega imena, ki pa ni toliko v rabi. Poleg tega pa se je tudi zahtevalo, da se ukine prevajanje tujih imen. Zadnji primer marljivosti teh prevajalcev je predočila poslanka Marija Bernetič. Opozorila je notranjega ministra, da je v neki vasi v goriški pokrajini 'gospod Josip Jarc izrazil željo dati svojemu otroku ime Iztok in da so mu predlagali ime Andrej, vsled česar je iz protesta odklonil podpisati rojstno prijavo.’ Na to pritožbo je bil socialistični podtajnik Leonetto Amadei prisiljen odgovoriti, da 'se občine trenutno ne morejo izogniti, da bi ne spoštovale pravil, ki jih narekuje obstoječi člen 72 kraljevega dekreta od 9. julija 1939’, Kljub temu, je poudaril, obstaja zakonski osnutek, ki bo odpravil nezaželeni predpis. Vlada ga je predložila šele lansko leto poslanska pravosodna komisija ga je proučila 11. septembra 1964. To je eden tistih značilnih ukrepov, ki nikoli ne dosežejo cilja, ker zadostuje vladna kriza, da Jih ustavi, o tem se bo še govorilo čez kakšno desetletje.«
S. s.
Pomladanske in letne novosti
žensko in moško blago, srajce, bluze, perilo in vsa galanterija po konkurenčnih cenah
A.PERTOT
TRST, Ul. Ginnastica št. 22 - Tel. 95998
Hotel «TRIGLAV»
KOPER — TELEFON štev. 16 Prvorazredna restavracija, udobne sobe, terasa, zimski vrt. nočni bar s programom.
Priporočamo svoje obrate «GIU-STERNO« z olimpijskim bazenom ter restavracijo «RIžANA» s specialitetami, postrvmi in rečnimi raki.
<5>XVISTA
TRST - lil. tlMJCtl, IS
Tel 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov, šestil, računal in potrebščin za višje šole, toplomerov in fotografskega materiala
Mednarodni avloprevoz
ALOJZ KODERMAC
GORICA — Časa Rossa (Rdeča hiša) — Tel. 3687, 3677, 3162
		
TRGOVINA JESTVIN KAREL	PAHOR	TREBČE št. 111
GOSTILNA JOŽE	MOŽINA	TREBČE št. 49
		
V
R
E
v
C
E
vsakovrstne in platno iz jute dobite pri tvrdki:
Ugo Margon
TRST
Ul. Fonderia 10 Telefon 90-720
Jestvine GUŠTIN
najemnik SILVAN GRGIČ
PADRICE št. 37
MEBLO
MEBLO
trgovina s pohištvom na drobno
NOVA GORICA — KIDRIČEVA ULICA 18
PROIZVAJAMO VSE VRSTE POHIŠTVA ZA IZVOZ V NEMČIJO, FRANCIJO, ITALIJO IN DRUGE DRŽAVE.
NUDIMO: spalne sobe, dnevne sobe, omare za garderobo divane, naslanjače in znane žimnice na vzmeti «JOGI» več tipov.
IZKORISTITE 20% POPUST PRI VSAKEM NAKUPU V TUJI VALUTI Z PREVOZNI IN CARINSKI STROŠKI SO V BREME KUPCA PO PREDPISIH NJEGOVE DRŽAVE Z ŠPEDICIJSKE OPERACIJE IZVRŠIMO SAMI Z KUPCEM IZ OBMEJNEGA PASU JAMČIMO DOSTAVO NA DOM IN MONTAŽO.
Ob nakupu pri nas boste prihranili, ker so' naše cene ZNATNO NIŽJE KOT INOZEMSKE.
Os
O
in
0
1
5
O
t5
£
0)
£
n
N
cc
o.
s
a
S:
K
U)
£
Hladilniki s petletnim jamstvom od 49.000 lir dalje
* Pralni stroji super-avtomatični, zadnji modeli 1965 po izrednih eksportnih cenah
pri tvrdki

NOVA TRGOVSKA HIŠA VELEBLAGOVNICE
nama
trgovska hiša
v LJUBLJANI, na Titovi cesti (nasproti pošte)
Sest prodajnih etaž
10.000 artiklov za dom — družino - gospodinjstvo — šport — letovanje itd.
V	II. nadstropju velika izbira
USNJENE KONFEKCIJE, plašči — kostumi — suknjiči — jopice itd.
V	pritličju
USNJENA GALANTERIJA: torbice - kovčki _ potovalke — denarnice — rokavice — pasovi itd.
Obiščite tudi naši poslovalnici TROMOSTOVJE — VVolfova ulica št. 6 ELITA — Čopova ulica št. 7
20popusta pri nakupu s tujo valuto
«GORISKA S SVOJIMI LEPOTAMI VAS VABI»
Oglejte si najlepše podzemsko čudo na svetu
•POSTOJNSKO JAMO
13,30, 16. In 18. uri.
OBISKI VSAK DAN OB 8,30, 10,30,
Izredni obiski po dogovoru z upravo.
Obiščite tudi ŠKOCJANSKE JAME PRI DIVAČI Obiski ob 10. in 15. uri vsak dan.
PARK HOTEL
B L E D
TELEFONI 284 — 338
•	200 LEŽIŠČ • RESTAVRACIJA
•	KAVARNA • NOČNI BAR
•	HOTEL ODPRT CELO LETO
V sestavi PARK HOTELA je tudi SPORTHOTEL NA POKLJUKI ln IZLETNIŠKI DOM V RIBNEM.
VSI OBRATI POSLUJEJO CELOLETNO
RESTAVRACIJA S PRENOČIŠČI
«S0CA»
KANAL
TEL. 8
Q
HOTEL
LEV
LJUBLJANA
VOŠNJAKOVA I J__i H i V TELEF. 310551
Telegram LEVHOTEL Telex JUGOSLAVIJA
KATEGORIJA «A»
Sodobno opremljene sobe • Apartmaji - Restavracije -Restavracijske terase • Slaščičarna - Dancing kavarna - Zabavni program -Aperitiv bar . Razgledna terasa - Terasa za sončenje . Banketne in konferenčne dvorane ■ čitalnica - Frizerski salon - Menjalnica -Informacijska služba - Taksi služba - Podzemeljske garaže - Lasten parkirni prostor - Prlstajališče za helikopterje - Boksi za pse - Hladilnica za divjačino.
NOVA GORICA — Tel. 21044 opravlja kvalitetne, hitre in varne prevoze potnikov in tovora doma in v inozemstvu.
TURISTIČNI URADI V: Novi Gorici, Tolminu, Bovcu, Ajdovščini, Postojni in Sežani vam nudijo vse potrebne informacije in vam hitro in solidno organizirajo izlete po Jugoslaviji in inozemstvu ter nudijo vse ostale turistične usluge.
Hotel JELOVICA - Bled
KAT.
NOVOZGRAJENI HOTEL Z VSEM SODOBNIM KONFORTOM MEDNARODNA KUHINJA IN DOMAČE SPECIALITETE
«Hotel Mantova» Vrhnika in restavracija Močilnik
HOTEL SUIHI UMILI/IN A
HOTEL 2 MOOERNIM KONFORTOM 0 PRIZNANA MEDNARODNA IN NARODNA RESTAVRACIJA • NOČNI £ BAR Z MEDNARODNIM ARTISTIČNIM PROGRAMOM • KAVARNA • SLAŠČIČARNA • KLUBSKI IN 2 BANKETNI PROSTORI	»
ALP HOTEL HOTEL KANIN HOTEL GOLOBAR
nudijo vse hotelske usluge.
Priznana domača in inozemska kuhinja.
Telef. 21 in 51
Priporočamo tudi obisk hotela ((Planinski orel« v Trenti in gostišče v Soči in Logu pod Mangrtom
B
O
V
E
C
m

RsStaVrOCija <ŠEMPETER»
n, i;n .Šempeter pri Novi Gorici tel. 21458
Vedno dobro pripravljene domače jedi in druge specialitete, pristna vina in druge pijače.
V moderno preurejeni restavraciji vam bo prijetno.
Vsako nedeljo ples!
ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA SLATINA
ZDRAVI BOLEZNI PREBAVIL ŽE PREKO 300 LET. Vse informacije v zvezi zdravljenja dobite v zdraviliško gostinskem podjetju, Zdravilišču ali pri Turističnem društvu Rogaška Slatina.
PARK HOTEL GORICA
■ NOVA CORICA TELEFON 21442, i1462
S Svojimi obrati restavracijo.	In KOLODVORSKA RESTAVRACIJA
kavarno ■ PrVoratrcdna kuhinja telefon 21010	■ „
Pie, vsak veter ra.cn ponedeljka	m^B,
ter gostiln.! PRI HRUSTU
Hotel BELLEVUE
LJUBLJANA — TEL. 313133
priporoča cenjenim gostom domačo in mednarodno kuhinjo. Terasa .— Vrt. — S terase lep razgled na Ljubljano.
HOTEL «ZVEZDA» KOBARID
s sobami z eno in dvema posteljama, tekoča mrzla in topla voda, centralna kurjava — skupaj 54 ležišč: Streže s prvovrstnimi vini; specialitete: soška postrv in divjačina. V pet km oddaljenem Livku so prvovrstna smučišča, v Nadiži pa lepe kopeli. Cenjenim gostom se priporoča za obisk.
SPIOSNA
PLOVBA
PIRAN
vzdržuje s svojimi tovoruo-potniški-mi ladjami:
redno Unijo okoli sveta - redno linijo z Južno Ameriko - redno linijo z zahodno Afriko ter nudi prevoze po vsem svetu z modernimi transportnimi ladjami od 8.0(10 do 18.000 ■ ton nosilnosti.
Za vse informacije se ohrnite na upravo podjetja:
»SPLOSNA PLOVBA*, Piran Župančičeva ul. 24 in na naše agente po vsem svetu.
Telexi: 035-22, 035-23 Telegrami: Plovba Piran Telefoni: 73-470 do 73-477
GOSTILNA
GRGIČ
PADRICE — Tel. 226112
TRGOVINA JESTVIN
KAREL KALC
GROPADA št. 97
TOBAKARNA
ERNESTA KURET
RICMANJE št. 88
MESNICA
ALBIN BAK
PADRICE
GOSTILNA IN TOBAKARNA
«PRI MIČETU>
TREBČE
Hotel «ZLATI JELEN*
GORICA, Via Bellinzona 11 — Tel. 2497
ARETTA
ULTRA T H 1 N
med elegantnimi in preciznimi urami ie naiceneiša znamka
Generalno zastopstvo <t L A CLESSIDRA* Trst - Piazza S. Antonio Nuovo N. 4-1. nadstropje
IM POR T Ur°claja na veliko in drobno
Velika izbira zlatnine po tovarniških cenah! LX l OR / izredni popust — Garancija —
MODNI
		
		
Nova Gorica, Kidričeva ul. 17
i;::.::::::::::::::::::
DOM
Vam nudi VSE VRSTE MODERNEGA TEKSTILA, USNJENO KONFEKCIJO IN GALANTERIJO, OBUTEV itd. PO KONKURENČNIH CENAH.
Za inozemske kupce pri nakupu s tujo valuto 20% POPUSTA NA CENI.
Iste pogoje koristite tudi pri nakupu v tekstilnih trgovinah v SOLKANU, NOVI GORICI in ŠEMPETRU pri NOVI GORICI.
AMATO PANCRAZI
S SVOJIMI MESNICAMI V DOLINI - Tel. 97612, PRI DOMJU -Tel. 99343 IN V TRSTU, P.zza Giarizzole — Tel. 50695
SE VLJUDNO PRIPOROČA
MANUFAKTURNA TRGOVINA
TRST — Ul. G. Vasari 4/a —Tel. 94457
S. PERTOT
Vedno zadnja novost moškega in ženskega perila in drugo
Gostilna
GUŠTIN
Zgonik - Tel. 225102
SE VLJUDNO PRIPOROČA
GOSTILNA
MILKOVIČ
GROPADA — Tel. 226130
KROJACNICA
ROMANO GRILANC
BAZOVICA, 18 ter podružnica na KONTOVELU, 98
PEKARNA
RUDOLF MARC
BAZOVICA
BLED vabi
IH
m
Hoteli ob jezeru, obnovljeni blejski grad z restavracijo, festivali, dnevna glasba in ples, pravljične izletniške točke in druga razvedrila


tet ( o ! n a r i e n J e po jezeru
Grand Hotel
«T0PLICE»«e<f
Tik ob jezeru s 403 posteljami g TERMALNO KOPALIŠČE, 23 stop toplote Z JEZERSKO KOPALIŠČE S ČOLNI Z MEDNARODNA KUHINJA 5 Priporočamo se za obisk.
HOTEL GALEB RESTAVRACIJA «RIBA» KAVARNA «L OZ A » RESTAVRACIJA TA VERNA
tel. 21605 » 21182
*	21198
*	21322
Priporočajo svoje gostinske usluge - Cefte zmerne
JESTVINE
KAREL GUŠTIN
REPENTABOR IN FERNETIČI
Tvrdka
I. B. C.
Importazione bestiame e čarni
Triesle - Trst, Via Coroneo 21
Avloprevozi
LADISLAV MIKLLŽ
GORICA, Ul. Torrian! 36 — Tei. 2844
Nadomestni deli za avtomobile
GIOVANNI CUMAR
GORICA, Via Arcivescovo 5 — Tel. 2114
$• as 5C e -*r i*t » Ktr. 'n
Adamič
| innafp
Ekskluzivna zastopstva
nudi najboljše pogoje pri nabavi in prodaji vsakovrstnega blaga
Trst. Ul. S. Lazzaro 23-1!.. Tel. 29-449, 31-99«
KMETJE. VRTNARJI
Za vsako vašo potrebo se obrnite na domačo tvrdko
FURLANI EDVARD
ustanovljena 1938
TRST. Ul. Milano 18
TELEF. 35*169
Katera vam nudi po najnlžjth cenah vsakovrstna semena najboljših Inozemskih krajev ln semena lastnega pridelka ter razne sadike žveplo, modro galico, umetna ln organska gnojila ter vsakovrstno orodje m stroje vsake velikosti. Ekskluzivni zastopnik za Furlanijo — Julijsko krajino: svetovno znanih strojev za obdelovanje zemlje ter kosilnice «AGRIA»
S (X) N h S CIME EN
r, V y IMPORT	E X PC) RT
NADOMESTNI DELI ZA AVTOMOBILE
TRST, Ul. Coroneo št. 39, t. 24-955

INTERCOM
IMPORT-EXPORT
KOMPENZACIJE
T R S 7
Ul. Torrebianca šl. 21
Tel 31-961 31-962
URARNA — ZLATARNA
KARLO GRUDEN
TRST — UL. C. BATTISTI 13 — TELEFON 96-306
VELIKA IZBIRA ZLATNINE IN UR NAJBOLJŠIH ZNAMK
TRGOVINA JESTVIN
ANTON ŠVARA
TRST • KATINARA — Tel. 90665
MANUFAKTURNA TRGOVINA
RAFAEL ŠTOKA
PROSEK št. 1 — Tel. 225121
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
ALBIN MALALAN
PROSEK št. 160 — Tel. 221521
Ilolel KRAS
REPENTABOR — Tel 221331
Pristna domača vina in druge pijače ter izbrane domače in tuje jedi
GOSTILNA
«PRI DEVETIH SESTRAH»
PROSEK — Tel. 225146
GOSTILNA
Gostilna 0STR0UŠKA
TRST - Ul. S. Nicolč 1
ŽELEZNINE
Josip Terčon
NABREŽINA — Tel. 20122
GOSTILNA
SIMONIČ
OPČINE	Narodna ul. 24
AGRIFOR - RAPPRESENTANZE
SLOVENIJALES PODJETJE ZA IZVOZ LESA IN LESNIH IZDELKOV LJUBLJANA — JUGOSLAVIJA
TRST — ULICA GEPPA štev. 9
AGROTEHNIKA EXPORT — IMPORT LJUBLJANA — JUGOSLAVIJA
TELEFON štev. 31-002
MIRODILNICA DROGERIJA
V. GULIČ
OPČINE, Narodna ul. 48
Tvrdka E. CUK
GORICA, Trg Cavour 9, tel. 3535 vam nudi šivalne stroje in radijske aparate
URARNA IN ZLATARNA
ANTON MALALAN
OPČINE — Proseška ul. 18 (pri cerkvi)	Tel. 221465
Popolni asortman ur «ZENITH» in zlatih predmetov
MANUFAKTURNA TRGOVINA
«FANI»
STRAMAR št. 107 — Tel. 977118 se priporoča za nadaljnjo naklonjenost
GOSTILNA
cALLA GROTTA»
SV. KRIŽ — Tel. 221539
TRGOVINA S ČEVLJI
SILVA BOGATEČ
SV. KRIZ (Križada)
TRGOVINA JESTVIN
ZVONKO TERCIC
SV KRIŽ (Križada)
ZALOGA PAPIRJA
GVIDO ZIDARIČ
NABREŽINA 120 — Tel. 20232
PEKARNA
OTA
BOLJUNEC št. 38
PRODAJALNA ČASOPISOV
DORA Z0RZUT
BOLJUNEC št. 272
BRIVSKI SALON
JOSIP OTA
BOLJUNEC št. 200
GOSTILNA
CEFUTA
DOMJO
GOSTILNA
«PRI STUDENCU» - STRAIN
DOLINA št. 40 - Tel. 97616
GOSTILNA
KURET (bivša društvena gostilna)
RICMANJE — Tel. 99192
Domača vina, pršut in druge specialitete
SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA JESTVIN
GRUDEN
NABREŽINA (center)
SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA JESTVIN
FELIKS KOŠUTA
SV. KRIŽ (center) — Tel 221540
JESTVINE
RADO ŽERJAL
BOLJUNEC št. 76 — Tel 97614
GOSTILNA — TOBAKARNA in TRGOVINA JESTVIN
ADAMIČ
DOMJO št. 205
Brivski in damski salon STANKO DEVETAK
NABREŽINA (center) — Tel 20123	priporoča svoje storitve
TRGOVINA JESTVIN
JERKIČ
Strada Vecchia per 1’Istria št. 64 — Tel. 41175
GOSTILNA
ŠTEFAN GRUDEN
NABREŽINA
MIZARSKA DELAVNICA
JOŽE VENIER
NABREŽINA (center) št. 2
KAVARNA
TERČON
NABREŽINA (center)
TRGOVINA Z ELEKTRIČNIMI PREDMETI
MIRKO FRANČEŠKIN
NABREŽINA (center) — Tel. 20238
‘	j
.......,'f	■	. i -	■"	.....■
NAS PROIZVODNI PROGRAM
VODNE TURBINE vseh vrst (Francisove, Kaplanove in Peltonove) do največjih zmogljivosti • Oprema za hidrocentrale
ČRPALKE: centrifugalne (nizko- in visokotlačne), polaksialne za ozke vodnjake, eno- ali večstopenjske, propelerne in Kaplanove za velike vodne količine, specialne črpalke za goste tekočine, samosesalne in vakuumske črpalke • Oprema za črpal ne postaje
NAJRAZLIČNEJŠA OPREMA ZA INDUSTRIJO, zlasti kemično ln cementno
ŽERJAVI vseh vrst, električna mostna dvigala, specialne transportne naprave, reduktorji do največjih zmogljivosti, vse vrste specialnih strojev po posebnem naročilu
V MALOSERIJSKI PROIZVODNJI: Vakuum stiskalnice za izdelavo opeke • Hidravlične stiskalnice za plastične mase in odpadni material • Črpalke za globoke vodnjake in namakanja • Razna sredstva talnega transporta. kakor viličarji po 2, 3,5 in 5 ton, prevozna dvigala po 4 in 8 ton • Dieslovi motorji za ribiške ladje in ladje male obalne plovbe in podobne, pomožne ladijske motorje za ladje vseh vrst, stacionarne Dieslove motorje itd. po licenci danske tvrdke Burmeister & Wain
NEOBDELANI IN OBDELANI ULITKI iz sive litine, jeklene in manganske jeklene litine
MESNICA
KJUDER
RICMANJE
JESTVINE
KLAVDIJ ULIVETTI
RICMANJE št. 88
PEKARNA
ZULJAN
RICMANJE št. 99
Trgovina plastike SOSSI-SOSIČ
OPČINE, Narodna ul. 154
TRGOVINA IN PEKARNA
ZORA ČOK
OPČINE, Narodna ul. 61 — Tel. 221-046
DRUŠTVENA GOSTILNA
na OPČINAH
— vam nudi dober kozarec domačega vina
JESTVINE
ZDRAVKO KANTE
PROSEK št. 152 — Tel. 221-527
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
DANICA MARTINUZZI
PROSEK št. 138
TRGOVINA JESTVIN
VINKO BENČIČ
TRST, Ul. Roiano 5 - Tel. 23560
ŽELEZNINA
IZIDOR TERČON
SESLJAN 27 — Tel. 20220
GOSTILNA
in TRGOVINA JESTVIN
Gruden
ŠEMPOLAJ — Tel. 20151
TRGOVINA JESTVIN
Marušič
SALEŽ št. 20
KROJACN1CA
SILVESTER MARKUŽA
SESLJAN št. 10
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
GUSTINČIČ
SV. KRIŽ (Križada)
FOTO
BARIČ
NABREŽINA — center
TRGOVINA JESTVIN
DANILO KOS
MACKOVLJE — Tel. 97620
GOSTILNA
MARČELA TUL
MACKOVLJE št. 106
GOSTILNA
MARTA AUER
BORŠT — Tel. 97650
GOSTILNA IN MESNICA
petaros
BORŠT št. 60 — Tel. 97651
UVOZ LESA
S.I.L.L.A.
GORICA
UL. TRIVIGLIANO 36 - TEL 3892
TAPETNIŠKA DELAVNICA
MARIO PAHOR
specializirana v opremljanju dnevnih sob in drugih prostorov
TRST
Ul, S. Anastasio 12 — Tel. 61-218
TRGOVINA JESTVIN
DRAGO KUKANJA
NABREŽINA št. 106
JESTVINE
CELESTIN MALALAN
DOMIO 84 — Tel. 99356
LESNO
Ttomžamo.:



JESTVINE
jožica Škrk
ŠEMPOLAJ
INDUSTRIJSKO
PODJETJE
BLED
I
I
i
ŽAGANI LES, SMREKE-mu # RE_ SONANČNI-AV10NSKI LES « VEZANE PLOŠČE ZA GRADBENIŠTVO • VEZANI LES • LADIJSKI POD • OPAŽE VSEH VRST • STROPNE IN STENSKE OBLOGE • LAMEL1RANA GLADKA VRATA • PANEL PLOŠČE • SREDICE •lesno MOKO • LESNO EMBALAŽO VSEH vrst
liiliiHIHiHIHiHiHHiiHiiiiiiHiHaHfflHHiiiiii


j::::::::::::;

iliiiiiHi
PffifiHJiT ‘umiIuV
ii
16. maja 1965
IMPOL
INDUSTRIJA METALNIH POLIZDELKOV
SLOVENSKA BISTRICA JUGOSLAVIJA


•*•••••••!■••••••***************************"***'******'
STANDARDNI POLIZDELKI IZ ALUMINIJA IN ALUMINIJEVIH ZLITIN
TIP
Al 99,0 Al 99,5 Al 99,7 Al 99,8 Al-Mn Al-Mg 1 Al-Mg 2 Al-Mg 3 Al-Mg 4 Al-Mg 5 Al-Mg-Si 0,5 Al-Mg-Si 1 Al-Mg-Sl-Mn Al-Mg-Si-Cu Al-Cu-Mg 0,5 Al-Cu-Mg 1 Al-Cu-Mg 2 Al-Cu-Pb-Bl Al-Zn-Mg 0,5 Al-Zn-Mg 1 Al-Zn-Mg-Cu Al-Si 5 Al-Si-10
Označba IMPOL	Pločevina	Trakovi	Rondele	Rondice	Palice	Cevi	žica
A 2	X	X	X		X	X	
A 3	X	X	X	X	X	X	X
A 4	X	X	X	X	X	X	X
A5			X	X			
M	X	X			X	X	X
P 1	X	X	X	X	X	X	X
P 2	X	X	X		X		X
P 3	X	X	X		X	X	X
P 4							X
P 5	X	X			X	X	X
Acl					X	X	X
Ac 2	X	X	X	X	X	X	X
Ac 3	X	X	X		X		
Dl					X		X
D 2					X		X
D 3					X		X
D4					X	X	X
D 58					X	X	X
PD 0,5						X	
PD 1					X	X	X
PD 3		X			X		
Al Si 5							X
Al Sl 10				*			X
Izdelujemo še čiste Al vrvi in Al vrvi z jeklenim vlož. kom po DIN, BSS in ASTM normah.
Obrat za Al konstrukcije izdeluje vse vrste eloksi-ranih profilov in Al-kon-strukcije po naročilu — vrata, okna, fasadne elemente, celotne samonosil-ne fasade in aluminijske nosilne konstrukcije na osnovi projektov izdelanih v lastnem konstrukcijskem biroju.
ANDREJ BOLKO mr. ph.
UVOZ - IZVOZ
Telefon 31-315
farmaoovtski proizvodi in komika lilo TRSI - UL. TORREBiAMOA 21. it
N. m. 851311 C. C. I. Trieste N. 38889
«METALMINERARIA»
DRUŽBA Z O. Z.
IM P ORT - EXP0RT • PREDSTAVNIŠTVA
— Trst-UI.Trento,15-HI*Tel.23-049-Telegr.: METMIN —
UVAŽA: Marmor — Kvaren! pesek — Kalijev in natrijev feldspat (živec) — Razne minerale itd.
IZVAŽA: Abrazijski material — Si-licium metal - železne zlitine -Umetne smole — Stroje za marmor — Stroje za soline itd.
PODJETJE ZA IZVOZ UVOZ NOTRANJI TRG LESA IN LESNIH IZDELKOV
S
CJ
m
i

LJUBLJANA. Beethovnova 11 telefoni 23931-9 telex: 03112. 03138
NAJVEČJE SLOVENSKO PODJETJE ZA IZVOZ-UVOZ LESA IN LESNIH IZDELKOV
IZVAŽAMO: Mehak in trd žugan los, zaboje gozdne proizvode, vezune, panel in leso. vinske plošče, furnirje, purkelc, stavbno po.
bistvo, lesene hiše, lesno galanterijo, športne izdelke, stole iz upognjenega lesa, pi. sarniško, fino in serijsko pohištvo
KOLEKTIV
VELEBLAGOVNICE

p ozD
iRAvE
i::::::::::::::::::::::::::
nama
f^
•	. pftlM°BsK' pRiPOft°c*
• ter,Uonjen
TOVARNA CEMENTA «
IN SALONITA anhovo
.5 SEPTEMBER
Kolektiv pošilja lepe pozdrave vsem čitateljem primorskega dnevnika z zeljo da bi ga čitali še mnogo lel
anhovo
DELOVNI
KOLEKTIV
/UU.iO/.LOJLH
ŽELEZARNE
★
m.
Pošilja
ob lepem jubileju primorskega dnevnika lepe pozdrave vsem čitateljem
*☆ ic&
JESENICE
Tvrdka MILAN SVAB-SOAVE
TRST, — Ulica S. Giusto 16 Telefon 93-609
HOTEL POSTA
TRST
Trg Oberdan I — Telefon 24-157
Mlekarna LUCI0
OPČINE	na Brdini
Manufakture	Kleparstvo
JULIJANA SOSIČ VIKTOR
drobnarije	delavnica
OPČINE, Alpinska 87, tel. 221385
MEDNARODNA ŠPEDICIJA IN TRANSPORT
InJjLhsuuAjbfUi
KI KOPER-JUGOSLAVIJA
KOPER
TELEFON 21-630 TELEX 03.517
PREDSTAVNIŠTVO V TRSTU: UL. ROMA 15, TEL. 37-823
MESNICA
A. MEVUA
BAZOVICA (center)
JESTVINE
HERMAN KRIŽMAN
BAZOVICA (center)
Samopostrežna trgovina jestvin
MARIJA DANEU
PROSEK št. 124
A
na
Z
m,
dodeljevanje in vskladiščevanje blaga kvantitativni prevzem
poslovanje na mednarodnih belinih in razstavah redni zbirni promet iz evropskih centrov
mednarodni cestni transport blaga z lastnimi kamioni
£ po kopnem, po morju, po rekah in zraku £ carinjenje blaga £ transportno zavarovanje blaga £ booking ladijskega prostora £ Kontrola transportnih dokumentov £ strokovno pakiranje
s svojimi poslovnimi enotami v:
Kopru. Ljubljani, Mariboru, Celju,
Jesenicah, Sežani, llijeki, Zagrebu, Beogradu, Novem Sadu, Prevaljah,
v
Šentilju, Dravogradu, Radgoni, Novi Coriri, Kozini, Škofijah, Sarajevu, Pločah. Baru, Subotiei, Dimitrovgradu, Kragujevcu, Zrenjaninu, Krvavem potoku
GRUDA - Z IVINO PROMET
Import - Export
LJUBLJANA, Miklošičeva ul., št. 10
Tel. 310-183, 312-124, teleprinter 03-117 Telegram: Gruda Ljubljana
IZVAŽA IN UVAŽA: klavno in plemensko živino vseh vrst in pasem; govedo, konje, prašiče, drobnico itd.
Živalske proizvode: meso in perutnino, jajca, in divjačino, mlečne izdelke.
Živinsko krmo:	seno, slamo, žitne odpadke, repne rezance,
želod, divji kostanj in drugo.
PREDSTAVNIŠTVO: BEOGRAD, Karadjordjeva št. 71
PRIMORJE EIPORT
NOVA GORICA rožna dolina 15
IZVOZNO ★ UVOZNO ★ PODJETJE
JUGOSLAVIJA
Telefon: 2084	2068 i-- 2088
Brzojavi: PRIMORJE EXPORT Tekoči račun 600-31/1.39 pri JUB Ljubljana
primofsTcTffnevnllc
mim
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIP BOO 000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000 TRST - ULICA F A BIO FILZI ST. 10 TELEFON ŠT. 38-101, 38-045 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
^ adriaimpex
UVOZ	IZVOZ
ZASTOPSTVA
TRST - UL. GEPPA 9-111 — TEL 38-770, 29-135
C. G. R.
COMMERCU) GENERALE E R A P PR ES E N TA N Z E
SOC A R L.
UL. DELLfl GEPPA, 9 - TRST . TEL 37-940. 28-352 UVOZ	IZVOZ
BERGINC FRANC
UVOZ — IZVOZ IN PREDSTAVNIŠTVA
TRST — ULICA G. GATTER1 štev. 5/III. — TELEFON štev. 96-941
H KOVIN — RUDNIN ^ STROJEV
55 GRADBENEGA MATERIALA M PREMOGA
K
j,- ELEKTRIČNEGA MATERIALA	'I KEMIČNIH IZDELKOV
55 ORODJA
H TEHNIČNEGA MATERIALA
55 KRZNA IN USNJA K TEKSTILNIH PROIZVODOV čestita k jubileju!
ZALOGA STAVBNEGA MATERIALA
ČELESTE DANEU-DANIELI
OPČINE — Narodna ul. 77 — Tel. 221-034
SVAGELJ
Cvetlicama ANICA	Konjsko meso MARCELO
OPČINE, Proseška ul. 33 — Tel. 221-482
Gradbeni material in najrazličnejše drobnarije za dom
ALOJZ DANEU
OPČINE, Proseška ul. 13 — Tel. 221044
OPČINE
Krojačnica JOSIP KRAMAR
Narodna ulica 63/1
GOSTILNA
OPČINE
EMILIJA SOSIČ-VREMEC
Narodna ulica 65
UVOZ
Impex
IZVOZ
TRST - Ul. Roma 22 - Tel. 37-712, 20-814
Poštni predal 97
ukv m PKKMinra
g	OPČINE
o
Narodna ulica 78 ^	1 eleton 221 - 306
KEROSENE IN NAFTO
Rudolf Vremec
DOSTAVLJA NA DOM-CENE UGODNE
BIFE «PRI JOZKOTU
TRST - Ulica C. Ghega št. 3
(FIGOVEC)
UVOZ—IZVOZ
PAPIRJA IN GRAFIČNIH POTREBŠČIN
PAPYROS
TRST, Ul. F. Severo 10 - Tel. 36-453
KRISTAN SUSIČ
MANUFAKTURNA TRGOVINA - USTANOVLJENA 1919 TRST, Ulica dl Roiano 2
GRADBENO PODJETJE
KARLO BAN & C«.
družba s. o z.
TRST. UliVa Maiolira 1 . L
Telefon 90-821
«TECHNA»
TRST - Utica C. Ghega, 2
Telefon 35-907
Telegr «TECHNALUIN»
IMPORT E\POR7
RUNKE
(Gorica)
Drevored Serenissima 18
VRŠI VSAKOVRSTNE UVOZNE IN IZVOZNE OPERACIJE
«BIFE TOMAŽIČ»
TRST — Ulica Cassa di Risparmio št. 3 — Tel. 35-301
VAM POSTREŽE Z NAJBOLJŠIM DOMAČIM VINOM IN DOMAČIM PRŠUTOM
TVRDKA
LUCIANO FABIAN
IMPORT	E X P O R T
TRST — Ul del Bosco 20 — Telefon 78267
TRST
Gostilna «GAMBERO»
Ulica Udlne 37 - Tel 24938
TRST
Krojaški salon BAVCER-SMRDEL
Drevored XX, septembra 22 — Tel. 96-796
TRST
Trgovina zelenjave MILAN TUL
Ul. G. D’Annunziu 29 - Tel. 74-361
MESNICA
REMIGIO LIČEN
OPČINE — Proseška ulica 6
GOSTILNA
LEGISA
PREČNIK - Tel 20227
GOSTILNA
FRANC KRIZMANČIČ
BAZOVICA St 185
GOSTILNA
«PRI DRUŠTVU* najemnik Krizmancic
BAZOVICA št 150
TRGOVINA ELEKTRIČNIH HIŠNIH POTREBŠČIN - RADIO TV itd
BRUNO BRESCIANI
OPČINE . Narodna ul. 38 — Tel. 22) 711 se priporoča za olvsk
TRGOVINA JESTVIN
MARIJ RIOLINO
ZGONIK - Tel 225186
TRGOVINA JESTVIN
Rebula
SALE2 št 60
STOJAN UDOVIČ-FRANC
TRST — Trg Ponterosso 5 ln Piazza Vecchia 2 — Tel. 29686
Manufakturna trgovina z veliko Izbiro moškega in ženskega blaga ter vsakovrstne konfekcije
typographic
jure štavar — trst
IMPORT — EXPORT GRAFIČNIH MATERIALOV
čestita k jubileju!
tiskarna
graph is
vsakovrstne tiskovine za šolo. urade itd
trat
ulica sv. frančiika 20 telefon 29-477
MANUFAKTURNA TRGOVINA
MARIO PERTOT
TRST. Ulica Parim 10
vam nudi raznovrstno perilo, nogavice itd. po zelo nizkih cenah
di S. BOLE
TRIESTE — VIA CICERONE 8/11. Tel. 68-8X2 — Telegr.: Trad-Trleste C. C. Trieste 60217	M/851624
TRGOVINA JESTVIN
ANTON ČOK
LONJER št. 344 - Tel. 50462
JESTVINE
Čok-Hrovatin
LONJER St. 269
TRGOVINA JESTVIN
BORIS ZOLLIA
Strada per Longera, 197 Tel. 41397
KAVARNA
ŽERJAL
BOUUNEC (center)
GOSTILNA
STANO SLAVEC
BOLJUNEC (center)
MANUFAKTURNA TRGOVINA
SANCIN-ŠTRAIN
BOUUNEC St. 231
GOSTILNA BLAZINA najemnici Zofka ln Miranda VIZOVUE — Tel. 20152
TRGOVINA JESTVIN
Marta Husu
GABROVEC št. «2
GALANTERIJSKA TRGOVINA URNIEN1H IZDELKOV, TORBIC itd
JOLANDA BABICH
OPČINE - Proseška ul. 16 a
se priporoča za nadaljnjo naklonlenost
TRGOVINA JESTVIN
JOSIP ŠKABAR
OPČINE - Narodna ulica 42	Telefon 221 026
se vljudno priporoča svojim odjemalcem tu ln onkrai me.ie
BAR ŠPORTI V O
TRST - Ulica dellTstria 10
Cvetličarna < IV A N K A »
TRST - Ulica dellTstria 19 - Tel 95-052
Vam postreže z vedno svežimi cvetlicami
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
JAZBEC
NABREŽINA - center - Tel. 20174
GIACOMO VATOVEC Succ.
TRST, Ul. Torržblanca 19 — Tel. 23-587, 37-561 E X P O R T — IMPORT
specializirano podjetje za Izvoz vsakovrstnih gospodinjskih predmetov ter poljedelskih strojev
ter kolonialnega blaga na debelo
MILAN AMBROŽIČ
ELEKTROINSTALACIJSKO PODJETJE IN TRGOVINA Z ELEKTRIČNIMI PREDMETI:
lestenci, štedilniki, peči, pralni stroji, hladilniki in vse ostale gospodinjske potrebščine
DREVORED MIRAMARE št. 29 — TEL. 29-322
TRGOVINA JESTVIN '
Vida;i
BANI Tel 221387
KAVARNA
METLIKA
BAZOVICA
JESTVINE
EDI KALC
PADKICE št 71
GOSTILNA
Pertot
NABREŽINA (kamnolomi) št. 55
S. JAZBAR
TRST — Lesno pristanišče — Tel 44-552
GRADBENI IN MIZARSKI LES, VEZANE PLOŠČE, FURNIR Itd.
GORIŠKA
NABAVNO-PRODAJNA ZADRUGA
GORICA - Ul. Don Bosco 104 - Tel. 2608
DAMSKI SALON
«NEVA»
SV. KRIŽ — priporoča svoje storitve
GOSTILNA
«PRI P 0 S TI»
BAZOVICA (center) — Tel 226125
MESNICA
HROVATIN
TREBČE
JESTVINE IN PEKARNA
JOSIP Sl VIT Z
TREBČE — Tel 221440
GOSTILNA
ANOREJ GRGIČ
BAZOVICA št 97
TRGOVINA JESTVIN
MOKOLE
PREČNIK St 18
TRGOVINA JESTVIN
HI L AR IJ CEJ
RICMANJE št Ul
INTERMARES
IMPORT EXFORT
TRST, Via B Cellini 2 - Tel. 35-922 - Telegr. Intermares
ČESTITA K JUBILEJU!
Hndubhla
SomSamih
izdelkov
KRANJ
Telefon: centrala 23-37 komerciala 23-91
Brzojavke: IBI Kranj Poštni predal: 32
NUDI V BOGATI IZBIRI ZAKARD GRADLE, ZAKARD DEKORATIVNE TKANINE ZA PREGRINJALA V NAJNOVEJSIH VZORCIH IN UGODNIH CENAH
Steklarna «B.K.», Rogaška Slatina
proizvaja vsakovrstno trgovsko steklo, belo, v barvi, dekorirano, plitko in globoko brušeno in svinčeni kristal.
V obratu Slovenska Bistrica P» proizvaja različno razsvetljavno steklo belo, opalno, opal prevlečeno in dekorirano.
Podjetje z uspehom plasira svoje proizvode v Ameriko. Kanado, Anglijo, Zahodno Nemčijo, Avstrijo, Italijo in Grčijo.
— IS-
IS. maj« 1965
Pot dolga skoraj sto let: od Slavjanskega rodoljuba
do Primorskega dlievillka ^rst' žarišče slovenske politične periodične publicistike
Imenitna zemljepisna lega Trsta je nudila Slovencem nenavadne prednosti v neposrednem zaledju velikega obmorskega gospodarskega in prometnega središča.
Prva razvojna značilnost. Slovenski živelj je obkrožal Trst s strnjenim, živim ljudskim obročem. Tako je torej Trst lahko mnogo mnogo pomenil za usodo Slovencev v njegovi geopolitični gravitaciji. Lahko so se namreč povzpeli v njem do znatnega števila, sočasno pa, seveda, tudi do političnega pomena (po dr. Tumi). V določenem obdobju in določenem pogledu je Ljubljana že skoraj izgubljala svoje vodstvo. Oglašala sta se z močno silo Trst in Gorica (po dr. I. Lahu).
Vzporedna razvojna značilnost. Glede na naraščajoči slo-vensk populacijski delež je predstavljal tržaški, primorski del Jugoslovanske socialno demokratske stranke najmočnejši del slovenskega delavskega gibanja (po dr. J. Potrču), največje delavsko središče na Slovenskem (po I. Regentu in dr. D. Kermavnerju). Slovenski proletariat se je tu povezoval v svoji politični stranki in strokovnih delavskih organizacijah, pa tudi na kulturno prosvetnem torišču v okviru Ljudskega odra, ustanovljenega po I. Regentu in A. Jernejčiču. Prav tu je Ivan Cankar v znanih predavanjih razglašal svoj revolucionarni program.
Socialistično gibanje je bilo tu zmerom radikalnejše kakor na Kranjskem, štajerskem in Koroškem (po I. Regentu). V Trstu je bila pač industrija močno razvita. To velja za Primorsko sploh in prav tako za Istro. Tudi pristaniški proletariat je bil tukaj krepko zasidran. Razen tega še razredna povezanost slovenskega delavstva z italijanskim proletariatom. Trst je zaslovel kot najbolj «rdeče mesto» v Avstriji (po I. Regentu).
Povsem v skladju s temi okoliščinami se razpletajo razvojni obrisi slovenskega časnikarstva v Trstu, ki se razvije v pomembno žarišče slovenske periodne publicistike kakor Celovec, Ljubljana in Gorica.
Obdobje slovenskega publicističnega samorastništva
* . *

fMMtpl UST
SKI SLIVJU
V msm LJUDSTVU KORISTMI! mM
;. i i	t,u. I« ... .1,1	.i.,« i 1.., nrHatMtnl
n>*~ i *«>	^	#•*«£* ♦* i-
piipigiiilii!

..v.	..V« ...	. .VVAV
ti. . w
JMUire«
* tsa*

Prvi poskusni publicistični utrinki. Komaj uzr6 slovenski svet ob Adriji in že ugašajo. Nekateri prej, nekateri čez čas. Ni še pogojev za ustaljeno izhajanje. Revolucionarni marec 1848 razbija okovje zoprne predmarčne metternichovske cenzure. Tudi v Trstu so na stežaj odprta vrata slovenski periodni tiskani besedi. Plameneči marčni val razvname tudi tržaške Slovence za slovensko publicistiko.
Najprej vzleti v beli dan «Slavjanski rodoljub» (1849). Mesečnik. Naslov nakazuje publicistično smer. Programska misel prihaja iz kroga Slavjanskega društva. Prvi velmož je tu Koseski, Ivan Cerer pa njegov naslednik, duša društvenega življenja in urednik prvega tržaškega slovenskega časnika. Njegova prva številka izide z naslovom, značilnim za poročilo: «Dokaz vravnanja in delavnosti slavjanskiga družtva v Terstu od svojiga začetka do konca februarja 1849» (po J. šlebingerju in L. Žvabu). Prva kolona zajema besedilo v slovenščini, druga v srbohrvaščini. Peta izdaja je hkrati poslednja. Cererja pobere kuga in z njim tudi prvi tržaški slovenski časnik.
Programska izpoved. Obuditi v Slovencih ob Adriji narodnega rodoljubnega duha; sicer z reakcionarnih razgledov, saj stoji «Slavjanski rodoljub« kot «hrast v svoji zvestobi do ustavniga avstrijanskiga cesarstva«. Oportunistično, legitimi-stično gledanje: narodnostni duh «se ne sme znajti« v nasprotju z avtoriteto avstrijske vlade in vladajočo dinastijo (po prof. Gaettl, zgodovinarju časnikarstva). Sicer se list ukvarja z nadrobnimi aktualnostmi. Ponaiiskuje nagovore društvenih funkcionarjev. Se poteguje za veljavo slovenščine v šoli in pisarni. Slika življenjske razmere tržaških slovenskih okoličanov.
Publicistične stopinje «Slavjanskega rodoljuba« ubira «Jadranski Slavjan» (1850): «podučivni list v raznih ljudstvu koristnih rečih, na svitlo dan ob Slavjanskiga družtva v Terstu,« urejuje ga šolnik Simon Rudmaš. Gre za poskus prve slovenske revije v zvezkih, v slovenščini in srbohrvaščini (pet mesecev pozneje naletimo na drugi poskus slovenskega literarno kulturnega časopisa ((Slovenska Bčela« v Celju). Notranja podoba: list se ukvarja s politiko in s šolstvom, z zgodovino, domoznanstvom, trgovino, leposlovjem in celo z ljudsko medicino. Seveda tudi brez pesmic ni šlo. Nazadnjaško gledanje: duh oportunizma in krotke udanosti Dunaju, ki je preveval stolpce njegovega predhodnika, prepaja tudi predale društvenega mesečnika «Jadranski Slav jan«. Ustavna enakopravnost in politična svobodnost se ne moreta «d°po-niti pri tej priči.« V političnih geslih posameznih dežel, ki terjajo večjo samostojnost, enakopravnost ter enakovrednost slovanskih jezikov v slovanskih deželah, vidi pretirane, nemogoče stvari. Glavni kričač oportunistične smeri je društveni blagajnik Blažič. Komaj izpoveduje list skromno željo, da se Avstrija odreče nemški zvezi. Drobno «tveganje». prizadeva si za uvedbo slovanskega bogoslužja.
Osrednja publicistična trojka: urednik Simon Rudmaš, ob njem glavna sodelavca Ivan Macun in tržaški zgodovinar (prošt) Mihael Verne. Srbohrvatske prispevke pišejo German Angelič, zdravnik dr. Stojkovič, Ferdo Sporer in verzifikator Ilija Gromovič-Sriemac.
«Jadranski Slavjan« je utihnil, ker mu je «pamet svetovala umolkniti ter boljega vremena čakati.« Kljub vsemu pa še za slovo še optimistični preblisk v prihodnost: ((Nadejamo se, da bodo nadloge Slovane zjedinile' ali vsaj do spoznanja prignale, da se vsaka posamična paličica lahko prelomi.« Fran Ilešič sodi ob tem, da ni vzrok smrti drugega slovenskega tržaškega lista Rudmašev odhod iz Trsta v Celovec, temveč bolj «politična konstelacija, pa najbrž notranja ne-edinost v krogu «Slavljanskega društva.« Povsem jasno, troa pest Bachovega reakcionarnega režima je P^^alaa S. Rudmaša iz Trsta v Celovec ter hkrati potlačila njegov časonis v erob.
Značilno: sicer so sodobniki pozitivno ocenjevali pojav Jadranskega Slavjana. Tako je n. pr. A. Janežič ob koncu Jadranskega Slavjana povabil	sodel^°e_,
vanju v njegovem celovškem publicističnem kropi sklicujoč le pri tem na »izverstne in krasne sestavke«, ki da so bili
objavljeni v e^ politjgnem podnebju, ko je odbila Bachovemu absolutizmu zadnja ura, je na Slovenskem spet vzbrstela zi-“ ZS.Ska S«: i Ljubljani Vilh.nUv.ttov .Kapra,, (1863); v Celovcu Einspielerjev «Slovenec» (1865-67), v Mariboru konservativni ((Slovenski Gospodar» (1867 1941) ter mladoslovenski «Slovenski Narod» (1868—1945); v Gorici ((Do-movina» (1867—69).
Kakor je v Celovcu tedaj prijela za pero publicistična trojka A. Janežič, A. Einspieler in M. Majar-Ziljski ter se je vzporedno z njo krepko uveljavila mladoslovenska trojka F. Levstik, J. Stritar in J. Jurčič, tako si v Trstu prizadeva po poti časnikarstva publicistična četverica Ivan Piano, Jože Go-dma-Verdčlski, Gašper H. Martelanc ter Vekoslav Raič, četudi peresarsko naj šibkejša.
Svetoivanski učitelj Ivan Piano izdaja ter urejuje polmesečnik (pozneje tednik) «Ilirski Primorjana. ((Besednika celovškega Einspielerjevega »Slovenca« ga ocenjuje pozitivno: ((Ilirski Primorjan« je izviren v dveh smereh. Prvič je ((kakor noben drug slovenski časnik povsem prosto pisan in torej prostemu ljudstvu« (seveda primorskemu) primeren. Njegova odlika: še tako «visoke politične zadeve čisto po domača razlaga in zraven zares jedrno govori.« Drugič pa je tako ugodno pisan, da .kmetu in gospodu mora dopadati» Tudi navaja, da je list precej razširjen okrog Trsta in v Trstu. Značilno je, da se Einspielerjev časnik ob tej priložnosti sprašuje, zakaj goriški Slovenci ne podpirajo «Primorjana» z dopisi in naročevanjem, saj se jim kakor »nalašč prilega« in zlasti še glede na to, da Goričani sedaj nimajo svojega slovenskega lista, ker je prenehal «Umni gospodar«.
Programska podoba ((Ilirskega Primorjana« pomeni korak naprej saj je prepojena z mladoslovenskirrti sestavinami. V tej smeri nadaljuje njegovo časniško pot «Primorec» (1867 do 1869), ki razglaša mladoslovenski program ((Slovenskega Naroda« za svojega, Pobrizgne politiko staroslovenskih prvakov. Kritizira nastop slovenskih poslancev. Ogreva se za
zedinjenje vsega slovenskega naroda v politično celoto. Za slovanstvo se navdušuje in za ruščino. Seveda si s tem naprti negodovanje neslovenskih tržaških listov. Ivanu Pianu pomaga Iran Cegnar. Tako izstopajo v tedaj publicistično razgibanem trikotu Celovec-Maribor-Trst naprednejše časniške programske sestavine (((Slovenec«, ((Slovenski Narod« ter ((Ilirski Primorjan« oz. ((Primorec«),
Vzporedno izdaja Piano polmesečnik «Slovenski Primorec» (1868, po M. Šalamunovi). Programska podoba ((Primorca« se je namreč prevesnila k težišču ((političnega lista«, med tem ko Objavlja ((Slovenski Primorec« ((gospodarske, prosvetne, znanstvene ter zabavne prispevke«. Piano se je v svoji publicistični vnemi zataknil v gmotnih težavah. Zaman poskusi skupno s Cegnarjem srečo pri čitalničnem odboru. Zato potrka še na zavest naročnikov, naj ostanejo listu zvesti: urednik Ivan Piano je zaradi «Primorca» ob službo (po M. Šalamunovi). Ni bilo pomoči. V juliju 1869 je Pianov «Pri-morec« odzvonil, čez mladoslovensko misel v Trstu je legla senca.
Druga postava v tem obdobju slovenske tržaške publicistike je Jože Godina-Vrdelski. Najprej sodeluje s Pianom, nato ubere svojo pot: sredi 1. 1866 se pojavi njegov polmesečnik «Tržaški ljudomil». V bistvu konkurenčni časnik Pia-novim listom. Notranja podoba: objavlja politične, pa tudi poučne in zabavne prispevke. Slovenščina je Godinova šibka točka. To ga pa ne moti, da ne bi oplazil pesnika Frana Cegnarja, češ da trmoglavo pači «naš lepi slovenski jezik« (po M. Šalamunovi). Seveda je bilo Cegnarju lahko odgovoriti s pripombo, da je Piano urednik ((Ilirskega Primorjana«, on sam (Cegnar) pa mu pri tem pomaga. Žal se TL preveč izčrpava v medlih, časnikarsko manj • pomembnih rubrikah (tudi z uporabo narečja). »Tržaški ljudoinil« z 9. štev. zaspi, češ da so to «že zdavnaj želeli neki gospodje, naši domorodci«...
Godina, ki mu je pomagal Gašper H. Martelanc, poskusi srečo še z mesečnikom «Pod lipo» (1869). Na svetlo prihaja V sešitkih. Povzetek nekaterih sestankov je bil natisnjen v posebni publikaciji.
Razčlenjenosti slovenskih meščanskih časnikov
Slovenska politična publicistika v Trstu teče dalje: na tretji publicistični profil naletimo ob Gašperju H. Martelancu. Izdaja in urejuje polmesečnik «Jadransko zarjoa (1869—70); ((političen, podučiven i kratkočasen list«. V prvi številki zavrača Martelanc govorice, češ da stopa ((Jadranska zarja« po poti »Primorca«, da nima nobene zveze z urednikom ((Primorca«, ki ni bil prepovedan, temveč je prenehal zaradi ((drugega vzroka.« Politična izpoved JZ se osredotoča na narodnostnem in slovanskem programu. Optimistično zveni. Napoveduje pogumen ter ((nepremakljiv« boj, da se prikaže ((slovenskemu narodu na Adriji svobode in enakopravnosti lepa zarja, ktere doslej pri vsem viku i kriku še nismo mogli ugledati.«
še se razpredajo časniške niti v njenem samorastniškem obdobju. Vznikne polmesečnik «Primorec» (1871). Političen in «podučiven» list. Notranjo in zunanjo podobo mu oblikuje izdajatelj ter urednik Vekoslav Raič, četrti v krogu tržaške publicistične četverice tega obdobja. Po poklicu nadzornik zavarovalnice »Viktoria« v Trstu. Programska notranja podoba: «vedno čvrst odmev javnega mnenja v tržaški okolici in se bode neustrašljivo boril za jugoslovanski program « Prizadeva si preoblikovati Trst v «slavjansko» mesto. Znajde se v križnem ognju polemičnih strelic iz goriške in ljubljanske smeri.
nnPleoA((S^ V P°lemiko z goriško «Sočo», ki se sama naslanja a kapUal zavarovalnice «Slavije», hkrati pa očita ((Primorcu«, ces da ga podpira zavarovalnica ((Viktorija«: iz njenega ozadja pokukava madžarski kapital. Hkrati si privošči V. Raiča osebno, Ker da je želel s svojim listom «ustreči svojim principalom.« freocitno se je namreč vedel kot uredniški eksponent zavarovalnice ((Viktorija«. Tudi iz Ljubljane švigajo bodice. Blei-weisove ((Novice« se oglašajo. Očitajo ((Primorcu«, češ da širi »pod vredništvom nekega Raiča brezverstvo.« Žolčna polemika s »Sočo« je V. Raičev časnik pokopala. S tem tudi Raičevo „ ,y tržaškem slovenskem življenju, ki je segala tudi na področje knjižnega delovanja, tržaškega delavskega gibanja ter slovenskega društvenega kulturnega življenja.
;•Ral£ev »Primorec« pomeni sklepni člen v vrsti številnih neustaljenih poskusov in predhodnikov v tržaškem slovenskem periodnem tisku v prvem, samorastniškem razvojnem obdobju.
. , . ■,anIHar pomeni prelomnico v tržaški slovenski pe-nodm publicistiki. Slovenska tržaška buržoazija dobi svoj prvi ustaljeni organ: «Edinost» (1876—1928) predstavlja glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice, pozneje političnega društva ((Edinost« za Primorsko.
»FriinncH^ je gramska časniška beseda, ki jo je napisal ■/Pii ” na Pot Pesnik in časnikar Fran Cegnar: neodvisna ,m sv°hodoljubna, miroljubna in narodna. Z verskimi aaevami se ne mara ukvarjati. Bistvenega pomena je dopol-e lvana Regenta, ki navaja, da je ((Edinost glasilo slovenske narodne stranke v Trstu. ((Stranka je bila orga-mzirana v političnem društvu «Edinost» ter je združevala liberalno in klerikalno usmerjene Slovence. Ni se menila za meščanska ideološka vprašanja. Bila je zagrizeno antisociali-sti.na.« Poglavja iz boja za socializem). Tako je n. pr. izražala svoje do «kosti carofilsko« stališče (po Dušanu Kermavnerju) ob dogodkih 22. januarja 1905, ko je izbruhnila ruska revolucija ter se je «car batjuška« razkril kot «car — ubijalec« in ko se je celo liberalno meščanski ((Slovenski Narod« izognil načelni presoji teh revolucionarnih dogajanj in ko je celo kleri-kalno buržoazni ((Slovenec« švigajoč «miže mimo resnice« ugotavljal, da lezi sedaj «mlaka krvi med carjem in med ljudstvom.« Sicer se je utrinjala še vrsta opazk na račun njenega liberalizma m drobtinčarstva. Ne moremo ji pa ne glede na to odrekati pomena v boju za narodne pravice tržaškega ter primorskega slovenstva. Ni - pa mogla prikriti svoje bojazni, da postaja slovensko socialistično gibanje nevarno za njen politični krog.
Zunanja rast ((Edinosti« odseva že v njenem prvem razvojnem obdobju t. j. do prve svetovne vojne (1876—1914) v krepitvi njene (periodnosti in v njeni naraščajoči publiciteti. Iz polmesečnika se je že 1. 1880 razvila v tednik, dve leti pozneje v poltednik; od 1. 1894 pa prihaja na svetlo trikrat ledensko v šestih izdajah t. j. z jutranjo in večerno izdajo; od 2. aprila 1898 celo dvakrat dnevno; od 1. 1900 dalje izhaja kot dnevnik. Leia 1893 ima v prilogi samostojni list «Novičar» kot večerno izdajo.
Krepitev njene publicitete. Od začetnih 500 izvodov se je vzpela njena dnevna naklada do izbruha prve svetovne vojne na 6000—8000 izv.; nedeljske štev. na 10.000 izv Nekatere posebne izdaje so bile natisnjene v nakladi 12.000 do 15.000 izv.
Nadaljnja pridobitev. lastna tiskarna. S tem je bilo »Edi-
nosti« zagotovljeno trajno izhajanje. Ustalitev slovenskega meščanskega dnevnika.
Drugo razvojno obdobje zajema čas prve svetovne vojne (1914—18). ((Edinost« hira v njeni notranji (vsebina) in zunanji podobi. Suhoparna vojna poročila. Skrčen format. Leta 1914—15 izhaja «Večerna Edinost» kot samostojen list. Razživi se šele v času, ki prelamlja avstrijsko preteklost in pripravlja zedinjenje jugoslovanskih narodov.
Tretje razvojno obdobje, črne ure v senci rimske volkulje in fašija. Pcfbeljeni stolpi. Med svoje čitatelje prihaja le še trikrat tedensko. Po prefektovem ukazu jo morajo 23. — 26. oktobra tiskati v slovenščini in italijanščini. Njena trdoživost kljubuje kljub napadom na tiskarno. Zaključna nasilna dogajanja: 17. avgusta 1928 zaplenjena; 4. septembra drugič zaplenjena in hkrati poslednja izdaja. Formalni iznesek fašističnega nasilja: glavni urednik prof. Filip Peric prejme prefektov odlok, da je njegova funkcija glavnega urednika ugasnila. Kakor v pravljici
Značilna je Cankarjeva sodba. Tržaška <<Edinost» mu ni všeč, ker «kaže preveč barv.« Kljub gmotni stiski ne podleže skušnjavi, ko ga želi imeti njeno uredništvo v svojem krogu. Povsem drugačna pa je njegova pripravljenost, sodelovati v redakcijah E. Kristanovega «Rdečega prapora» in «Delavskega lista.a
V zvezi z ((Edinostjo« bi kazalo opozoriti na pojav »gospo-darstveno političnega polmesečnika «Slovenskega delavcaa (1884—85). Kot ((izdajatelj in odgovorni urednik« nastopa Avgust Bremic. Prva štev. je bila natisnjena 21. septembra 1884. A. Bremic je naznanec. časnik neohranjen. Nekateri priložnostni pisci so proglašali ta list celo za prvi socialistični časniit. V resnici pa je socialistična načela pobijal. (Po Dušanu Kermavnerju). «Edinost» ga sploh ne omenja. Mogoče je domnevati, da je v ozadju ((Slovenskega delavca« užaljeni Ivan Dolinar, ki so ga bili izločili iz kroga ((Edinosti« in ki se je za to brco verjetno želel primemo oddolžiti na konkurenčnem področju.
Razčlenjenost slovenskega buržoaznega periodnega tiska na Slovenskem sploh kaže svoje odtenke tudi v tržaški slovenski publicistiki.
Narodno socialna smer. Pred volitvami 1907, ki so bile prvič izvedene na osnovi splošne in enake volilne pravice, je ustanovil dr. Josip Mandič s somišljeniki iz narodnjaškega kroga ((Narodno delavsko organizacijo« s tendenco, odtegniti tržaške slovenske delavske množice vplivom socjalizma. Na Primorskem, v Trstu se je namteč socialistično gibanje tako krepko razraslo, da so bila taka in podobna prizadevanja obsojena na neuspeh. Tednik ((Narodni delavec» (1909—11), glasilo NDO, pozneje Zveza jugoslov. železničarjev, ni mogel preokreniti razvojnega kolesa. Zaspal je, še preden je shodil. Po njegovi poti stopa «Svoboda» (1911).
Tudi na katoliško klerikalno smer naletimo v slovenski tržaški publicistiki. Prvi poskus, potegniti tržaške delavce v to strujo, predstavlja «Svetilnik» (1901—3), glasilo ((slovenskih
delavcev«. V uvodniku navaja, da se ne bo ukvarjal s politiko. V času 1904—9. 1. se poraja polmesečnik «Družinski prijatelj», poučno zabavni list s podobami, namenjen slovenskim družinam. Izdaja in urejuje ga kaplan Jakob Ukmar.
Ob ustanovitvi tržaškega ((Katoliškega društva« pa zaživi 1. 1908 tednik :<Zarja», glasilo Krščansko socialne stranke. Naslednje leto je zdrknil ((Družinski prijatelj« na raven Zarjine priloge. Obojestransko obmetavanje s kopico očitkov na klerikalni publicistični osi Trst — Ljubljana je sprožil ljubljanski ((Slovenec«, osrednje glasilo slovenskega klerikalizma, ko ošvrkne cerkveno politiko tržaškega škofa dr. Nagla. »Zarja« postreže tedaj ((Slovencu« s primerom ricmanjskega slovanskega bogoslužja in hkratnim očitkom «protikatoliške tendence.« S takojšnjo vzvratnostjo pa podtika ((Slovenec« tržaški pose-strimi «klečeplastvo in protidemokratične tendence.«
Ob pojavu programsko sorodnega ((Novega časa» v Gorici (1910), priporoča «Zarja» svojim čitateljem s sočasnim obvestilom, da ne bo več izhajala, novo goriško glasilo krščanske socialne organizacije, ki je «na Goriškem mnogo bolj razvita kakor pri nas« (po M. Šalamunovi).
Ostro polemičen je krščansko socialni tednik «Mali list» (1923-29). Militantno krca «Edinost». Meščansko narodnjaška struja skuša ustvariti publicistično polemično protitežje s tednikom ((Novicea (1924-27). Protistrankarsko polemično pa je usmerjen tednik «Preporod» (1926).
Lep razvoj kaže mladinska publicistika. Toplo pričevanje o ljubezni do mladine nudi mesečnik «Novi rod» s svojimi šestimi letniki (1921-26). Preneha ob razpustu Zveze učiteljskih društev v Trstu. Mladini želi zagotoviti krepko poseganje v javno življenje ((Primorska omladinaa (1923). V kvaliteten družinski mesečnik se razvije «Naš glasu (1925-28), glasilo društva slovanskih srednješolcev oz. mladinskih organizacij v Italiji. Bogato leposlovno gradivo.
V sodobne publicistične smeri si utirajo pot glasila slovenskega ženstva. Trojna pobuda. Prva: «Slovenka» (1897-1902) se poteguje za pravice žena. Urednica Marica Nadliškova jo oblikuje v profil literarne revije. Druga pobuda «Jadranka» (1921-25) je glasilo zavednega ženstva, »odločnih in neustrašnih«. Tretja pobuda: mesečnik «Zenski svetu (1923-29). Ob njenem razmahu ugasneta goriška ((Slovenka« in tržaška «Jadranka». Vzpne se do naklade 16.000 izvodov, ki je ni dotlej dosegel noben slovenski mesečnik. Teži k napredku v meščanskem smislu. Odpira na stežaj svoje stolpce vse bolj revolucionarnim glasovom. Konec 1928 mora umolkniti (fašistični postopek po seznamu «Albo dei giornalisti«). Svojo pot nadaljuje z letom 1929 v Ljubljani, Obdobje upadka: naklada zdrkne na polovico, kvaliteta pa na stopnjo meščanskega zabavnega družinskega lista. Opomba: Prva naša pesem izpod ženskega peresa je bila natisnjena v Celju (Celjske novine); prva proza v Celovcu (Slov. Bčela); prva razprava o problematiki ženstva pa v Trstu.
Za ljubljano pa je bil Trst najplodovitejši pri oblikovanju slovenske humoristične, kritične in satirične meščanske publicistike. Nedvomno je tukaj deloval činitelj sočnega humorja, ki črpa svojo dovtipno kritičnost, satirično duhovitost iz vedre, šaljive narave našega kraškega ljudstva.
Sočasno s prvim slovenskim satiričnim listom, t.j. z Ale-ševčevim »revolversko žurnalističnim Brencljem« (po J. Jurčiču) plane v Trst na dan G. Martelančev ((Juri s pušo» (1869-70), ((dolgočasen list za lahone, nemškutarje in druge narodne ljudi. Zabavlja zadnjo nedeljo vsakega meseca«. Dokaj si privošči staroslovence. Zato se zameri «Novincam», ki očitajo Martelancu, da «hoče v hipu obogateti«. Martelanc poskusi nato še s humorističnim mesečnikom «Petelinček» (1870). Zabavno šaljivi «Jurijev« bratec «Juri s pušo» (1884-87) je polmesečnik. Izdajata in urejujeta ga E. Braunitzer ter I. Dolinar. čez pet let se pojavi «Brivec». Brije dvakrat, pozneje trikrat mesečno Ne preživi 1. 1891, pač pa poživi svoje «britje» v šestletni reprizi 1896-1902. Iz Ljubljane se zateče v Trst humoristični polmesečnik «Pavliha» (1892-93), Izdaja in urejuje ga Hrabroslav Debevec. Komaj opravi «Brivec» svoje britje, že je na obzorju L. Geržinov humoristično satirični tednik ((Škratu (1903-4). Satirično publicistko oplajajo še ((Tržaške orgeljcea (1904), «Boben» (1908), glasilo «vseh instrumentalistov brez razlike za muziko in posluh« in «Coklja» (1908), največji ((slovenski dnevnik s podobami za leposlovje, znanost in kratek čas.« Reprizo doživi «Brivec» s poslednjo priložnostno štev. v 1. 1913. Svojo brivnico ima v tržaškem Narodnem domu. Razen tega še «Pika» (1913).
PRIMORlKI DMEVNIK
M

Lel« L - Štev. 1
O S V O B O. DILNB
(i—-.. ......
p m o M T m
z *
K N S K O 1» ■ I M O R U S

TRST. nedeba iST^ i*45
......... . ..... - >
iiMria-ittitBtfaav...-.
!
Osvoboditev Trsta
Ena najsijajnejših zmag po svojem sira teškem in vojno polifičnem pomenu
fHHitt+oh hin.00 M	I*k**w*l<j
dr*i** itstof*.	JU-
Ot' v
T> č!:U **:«««*, Kri« k treMi
f k«ip ;;n	«1 *>;>» i vfcučjtb 1
>N>>»jrt*»	»xjtJ	R: »v K ide. i. |RU-'\VV {vp
*V\ 'R U' dv* rN : W> ... ininn. „	.<. <* t: >>»:<<•». v «
*>;?isj |	JV, liftnoi
j ix .j.*
:K<:W* v	.KaSifc
nsfhčIS ih-ttvHv
0*<f* 4.vf* ZRVZOlURUjU	•(«*»)(»
v cftcirttt. tel RO «wn jih GHm&h	*irstK Pic*
<<v j» p k«-^7 tex<t-3	r.o *	JU-
tpNs/n ft.ru.kim w>t«vt;o» te* <ik jo fii-itvijij kr ijugpcafcirskl ««-Ekx#4>1(	MMtto v <S*rttp*>-ot.pkn,
tč	4»md VtA vpjc-.p oju*
Maribor ie osvoboien
UM Jugotlovansk« Armad« prottrle do <rte Kranjika flora - (olovec - It. «| - Popolnoma ■nifeMft 6 n omiki h m tl urtaiklh dtviiii
A*- 1 V	<14 S, ■!,, M
ifc»: i iy*RVa tol n*«-t it
....
trs en? *> ih Ufrii* tfo 10*„ 3T3, 36S-,	f*«.
«> ofusark |-i>nx«<v ?<&>	Jfcfifeih »*»o^
Mt	Rovi
gt-id k) *ovr**:&lHx; j Ulici«, j«
odVn in rtaor<>«ujtt>h »f- ( vratniku
»tTlJl
*Hk
vntetofcuvi* č«te, kf Sc	V' ifftci.v ; *, Wš>*)^jtfhh *'4*k*»
------------ sr»„ m, {m '
.»i*4 H c	1 • 4M1
Rtctih v-stoteftv Mi »> k- M*
Zatočišče ter izhodišče prehodne publicistike
Trst postane zavetje raznim slovenskim periodnim tiskom, ki se sem zatekajo. Tak primer nudi n. pr. Frana Podgornika '((Slovanski svet». Selitvene peripetije: ljubljanskemu obdobju sledi tržaško (1892-95). Tiskajo ga v Dolenčevi tiskarni. Iz Trsta se preseli na Dunaj (1895-99).
Svoje zatočišče najde v Trstu tudi M. Plutov «neodvisni» politični dnevnik «Jutro». Učiteljska tiskarna v Ljubljani, ki je bila lastnica lista, je preživljala težko krizo. Razen tega so «višji gospodarji« nejevoljno gledali, ker so tiskali v tej tiskarni srbofilsko «Jutro». Zato je imel uredniški odbor težke boje z vlado in organizacijo. Dnevnik se zateče v Trst (1912). Tiskajo ga v Dolenc - Poličevi tiskarni. V Ljubljani so se vsi oddahnili, ko so se znebili »Jutra«, ki da je prejemalo denar iz Beograda: vlada, klerikalci, učitelji, tiskarna in tudi — naprednjaki (po ■ dr. I. Lahu). V Trstu je «Jutro» omagalo. Kot nadomestilo so sklenili vneti prijatelji »Jutra« izdajati tedensko politično revijo ((Slovanski jugu. Znani sta le dve številki.
Ob primeru dr. A. Mahničevega ((Primorskega listau (1893 do 1913) povzemamo, da so ta polmesečnik (tednik) tiskali najprej v Trstu (do 1894), nato pa v Gorici. Podobno je pognal iz tržaških tal dnevnik ((Jugoslavija)) (1914). Izšlo je v Trstu nekaj številk pred izbruhom prve svetovne vojne. Izdajatelji so jo preselili v Prago. Tu je nadaljevala svoj časniški program kot glasilo jugoslovanske nacionalistične mladine.
Razmah delavsko strokovne, socialistične in komunistične publicistike
Razgibana dinamika delavskega gibanja na tržaških tleh, ki je organizacijsko predstavljalo do konca prve svetovne vojne sestavni del Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Avstriji z delovanjem, raztegnjenim tudi na Istro, Reko ter Dalmacijo, je odsevala seveda tudi v stolpcih krepko razvitega delavsko strokovnega, socialnodemokratskega in komunističnega periodnega tiska.
Delavsko strokovni listi so zasidrani v visoki stopnji razredne zavesti tržaškega proletariata. V vrstah železničarjev, pekovskih pomočnikov, sodarjev itd. so močno prevladovali Slo-
venci (po I. Regentu). Glede na to je bilo organiziranih 3000 socialistično usmerjenih slovenskih delavcev, ki so pomenili realno oporo svojemu strokovnemu tisku. Najstarejši strokovni delavski list je desetdnevnik ((International)) (1906-15). Povezuje slovenske, italijanske in tudi hrvatske pekovske delavce v boju za zboljšanje življenjskih in delovnih pogojev. Nadalje polmesečnik ((Železničar)) (1908-15), glasilo slovenskih železniških na-stavljencev. Junija 1915 se preseli v Ljubljano. Polmesečnik «Stavbinski delavec» izhaja v Trstu tri leta (1911-14). Se poteguje za zidarje in sorodne stroke. Urejuje ga Rudolf Golouh. V slovenščini ter italijanščini izhaja v Trstu (tiskajo pa na Dunaju) polmesečnik ((Kamnarski delavecs (1912-14), glasilo Zveze kamnarskih delavcev v Avstriji. Urednik Rudolf Golouh. V oktobru 1914 je prišla na svetlo prva in hkrati edina številka »Ko-vinarja», glasilo Zveze avstrijskih kovinarjev. Odgovorni urednik Ignacij Mihevc (po I. Kreftu in M. Šalamunovi).
Socialnodemokratska publicistika se je v ugodnem tržaškem delavsko razrednem okolju zelo razrasla. V raznih primerih nudi Trst tudi zavetje pred cenzorskimi rdečimi svinčniki in zaplenitvenimi ukrepi v drugih avstrijskih deželah.
Trst postane pomembno žarišče slovenskega socialističnega časnikarstva. Tu je slovenske delavce prijetno pre-enetil «Delavski list» (1890-91), ki mu v Ljubljani ni bila sreča mila. Opozorilo iz Ljubljane je zaostrilo pozornost tržaških oblastnikov, ki so oteževali in grenili uredništvu delo z zaplembami ter drugimi posežki. Obe zadnji številki sta bili natisnjeni z dopolnjenim naslovom ((Delavski list Zora» (po dr. D. Kermavnerju).
Zatočišče je našel tu 1. 1897 «Delavec», glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtniških delavcev. Doživel je zaradi cenzure neprijetne peripetije. Iz Ljubljane se je moral umakniti v Zagreb, iz Zagreba na Dunaj, kjer je tvoril skupno z mesečnikom «Svoboda» tedensko strankino in strokovno glasilo. Z Dunaja se je zatekel v Trst. V četrtem t.j. tržaškem obdobju (1897-98) so ga tiskali v Tomasichevi tiskarni.
V Trstu je prišel 1. 1898 na svetlo tudi »Rdeči prapora, tedaj glasilo Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Avstriji. Pozneje izhaja razširjenim naslovom ((Delavec - Rdeči prapora, glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Dosegel je lepo na-
(Nadaljevanje na 24. strani)
FRAN VATOVEC
Edini partizanski dnevnik v Evropi Mojprispevek
Zn iuhiloltin	PPTMOSKECiA D NF.UN TK A rprmrnn nt> hn
Prva tiskana številka «Partizanskega dnevnika», ki je izhajal od decembra 1943, je izšla 5. septembra 1944 v Govcu pri Gorenji Trebuši
»Primorski dnevnik* je naslednik nekdanjega »Partizanskega dnevnika*. Kot znano je prva številka po osvoboditvi izšla dne 3. maja 1945 v Trstu pod prejšnjim imenom. Dr.e
13.	maja 1945 pa je izšla prva številka «Primorskega dnevnika* • z novo glavo in podnaslovom: Glasilo Osvobodilne fronte za Slovensko Primorje.
Ob tem pomembnem jubileju je prav, da se spomnimo tistih požrtvovalnih tovarišev, ki so prve dni septembra 1944 v samotnih Trebuških grapah — pripravljali za natis prvo tiskano številko «Partizanskega dnevnika». Obiskali smo dva preživela tovariša; Baltezarja Gorupa-Bolteja in Petra Cveka in o tem zgodovinskem dogodku dobili naslednje podrobnosti:
Tovariš Baltezar Gorup-Bolte nam je pripovedoval:
«Tudi tisti tovariši, ki smo delali v skritih in skoro nedostopnih krajih, smo želeli prispevati svoj delež v borbi za osvoboditev. Čeprav naše delo ni bilo na položajih, iz oči v oči s sovražnikom, smo vseeno bili borci partizanskega tiska.
Moji spomini povezani s pripravami za izdajo «Partizan-skega dnevnika*,1 segajo nazaj v prve dni maja 1944. Takrat smo v Govcu, nedaleč od Gorenje Trebuše gradili barake za majhno tiskamo, ki smo ji dali ime «Julij 63». Bila nas je majhna družinica: tovariš Julij, vodja del, Peter Cvek iz Nemškega Ruta nad Baško grapo, Srečko Pegan s Krasa, Jože Permazen iz Idrije, kuhar Martin in jaz. Ko so bile barake postavljene in opremljene, smo na majhnem stroju razmnoževali letake. Verjetno so z našo tiskamo imeli posebne namene tudi v štabu IX. korpusa. To je dobilo potrdilo v tem, da me je junija 1944 poklical v štab IX. korpnsa komandant Lado Ambrožič-Novljan. Zanimalo ga je, če bi v naši tiskarni lahko začeli tiskati partizanski časopis. Bilo mi je žal, ker sem moral odgovoriti z ne, ker nismo imeli črk.
Ko sem se vrnil v tiskarno, smo začeli s pripravami za natis umetniških linorezov mape Doreta Klemenčiča-Maja. Ta mapa je bila prvo večje in pomembno grafične delo naše tiskarne in smo bili ponosni nanj.
Partizanska iznajdljivost je bila tudi pri dobavi črk in tiskarskega stroja kos vsem težavam. Bili smo silno veseli, ko smo nekega dne dobili večji tiskarski stroj. Kmalu nato pa tudi cel kup črk. Kasneje smo izvedeli, da so črke v nahrbtnikih prinesli partizani iz tehnike »Ančka« na Voprskem pri Gorici. To tehniko so morali opustiti, ker so Nemci nekaj zavohali. Tako smo imeli pri rokah vse, kar smo potrebovali za tiskanje časopisa.
Z zadoščenjem se danes spominjam tistih dni, ko sem stavil črko k črki, stavek k stavku, da je tako nastal dopis ali članek. Prvo tiskano številko «Partizanskega dnevnika« smo tiskali samo na dveh straneh. Ko je bila natiskana prva stran sem moral to stran delno razmetati, da sem dobil črke za stavljenje druge strani. List je tako moral dvakrat v tiskarski stroj.
Zelo dobro se spominjam izida prve številke tiskanega »Partizanskega dnevnika*, ki je izšla v torek, dne 5. septem-bra 1944. Ta dogodek je bil za našo družinico velik praznik. Slavili smo veliko delovno zmago. Z velikim zadoščenjem smo prvo številko pregledovali pred barako. Prav takrat je prišel na obisk vodja pokrajinske tehnike KPS tovariš Ciril Lukman-Anjo. Vzel je v roke en izvod, in ga pozorno ogledoval in bral. Nato se je navdušen obrnil k nam in izjavil:
«Kaj jakega so zmožni samo naši «komsomolci!»
Prvih 13 številk — od 5. do vključno 17. septembra 1944 --»Partizanskega dnevnika* na dveh straneh smo pripravili in natiskali v tiskarni «Julij 63» v Govcu pri Gorenji Trebuši List so pomagali staviti — seveda ročno — tovariši: Marijan Porenta - Miško, Janez Lajovic iz Ljubljane, Stane Kovač iz Postojne in neki Zdenko. Na tiskarskem stroju »Tigel* pa je delal tovariš Peter Cvek iz Nemškega Ruta nad Baško grapo. Naj sam pove, kako je tiskal naš prvi tiskani časopis.
Naj dodam, da je dne 18. septembra 1944 izšla prva številka »Partizanskega dnevnika* v povečanem obsegu in na boljšem papirju v tiskarni »Slovenija*.
Ko je bila dne 18. maja 1947 tiskarna »Slovenija* proglašena za narodni spomenik in odprta za obisk, sem bil zraven. Kako lepo je takrat povedal pomembnost našega dela tovariš Bevk. ki je v svojem slavnostnem govoru dejal:
«Kdor bo kdaj stopil v to samoto, naj se spomni tovarišev in tovarišic, ki so pogosto v najhujšem pomanjkanju, v trajnih naporih dni in noči dajali vse svoje sile, da je naša velika beseda o svobodi potisočerjena šla med svet.»
Ko šem poslušal te besede, sem šele prav doumel, kako pomembno je bilo delo partizanskih grafičarjev in tiskarjev.*
Tovariš Peter Cvek pripoveduje, kako je tiskal prvo tiskano številko »Partizanskega dnevnika*:
((Stavci so začeli ročno staviti list ob štirih zjutraj. Formo sem potem prevzel jaz in jo namestil v tiskarski stroj »Tigel*, ki so ga partizani pripeljali iz Postojne iz šeberjeve tiskarne. Tiskarski stroj sem poganjal z nogo, z desno roko pa sem iz kupa papirja jemal list za listom in ga vlagal v stroj. Ko je bila natisnjena prva stran, sem menjal formo in v stroj namestil drugo stran. Delo je šlo počasi naprej in smo za tiskanje dveh strani porabili od 9 do 10 ur. Pri tiskanju sta
(HRT	m	N	m	lil	IN	E	Ki	N	1	k
AtASILO 0SV0800IIKE fRONTeZA VRI					M M S K a IS I.C*dSN)SK<					
BEOERAD SVOBODEN
MMhv«, »o Oktobra: Mnrinl »talin le v pocotmem dnevnem povelju objuvli, do *o £«t* penernlo Toltouktn« to Morodno o*vo-tMKlftna voliku juposlavtje oevottodlle Beoprnd. O«vobvilttrv Svoffrntta Je bila pro*lavl|«na v Moekvf * a* »alvaml le 534 lopov.
ŠE E* SELU liSPEB IMČEIBKM
v*. m%	V petvusvrn
povell«	«*~tt*w* w	«****#•«*>
m* »to »*-«»♦ « «n
immm ihnm mm
SiOAdtt**, Mi	tmcHUem***
(n PO Inku «U(|(M|MM«HI|( WP»«W-
mn m Mfits* mm
DUBROVNIK OSVOBOJEN
■ - ■■■■ *	<•* “•.
-S35E
siSg	vsi
X «kwe(	A :yl>	-.v:-*


JlriSši-: šSEgpjgi SSj
gUgS
rti, r lk. V	^	*•
, AK. 'v'^ "e «-><64 V.->»	«if,M«
h«i';v,i4(«	l**>t 'm <a<	»***♦
mi pomagali vlagalki Francka s Tolminskega in Milica iz okolice Gorice, ki sta izmenično vlagali liste v stroj.
Da sem bil pri delu bolj prost in okreten, sem slekel srajco. Stroj sem poganjal nekaj časa z desno, nato pa z levo nogo. Pri delu sem izgledal kot Rezijan ob svojem brusilnem stroju. Ko je bilo tiskanje ene številke končano, sem bil tako utrujen, da sem se komaj držal na nogah. Vendar me to ni motilo, da bi se pritoževal ali «jamral», kot po domače pra-vimo.
Maloštevilni kolektiv — vsega nas je bilo 11 tovarišev in tovarišic — se je zavedal velike važnosti dela, ki ga je opravljal v samoti Trebuških grap. Tiskarski stroj »Tigel* je bil podoben — črnemu mitraljezu na položaju, ki je dan za dnem «streljali na tisoče in tisoče izvodov «Partizanskega dnevnika*. To je bila «municija», ki so jo borci na položajih, aktivisti in prebivalstvo na terenu prav tako željno čakali, kot koščka kruha ali nekaj kuhanih krompirjevi Naš maloštevilni kolektiv je bil podoben četi partizanov na položaju, ki sovražniku zadaja občutne udarce.
Natisnjene številke ((Partizanskega dnevnika* — tiskali smo takrat vsak dan okrog 4000 izvodov — so opolnoči prevzeli kurirji in Jih v nahrbtnikih odnesli debelo uro daleč na karavlo P-7. Ob štirih zjutraj so se vrnili in prinesli rokopise za naslednjo številko. Od karavle P-7 naprej po Primorskem in Gorenjskem so list raznašali drugi kurirji.
Naša tiskarna je bila skrita v gozdu nad cesto, ki iz Gornje Trebuše pelje proti Idriji. Imeli smo začetkoma dve baraki. V eni je bila tiskarna, strojnica, stavnica in ekspedit, v drugi pa spalnica, kuhinja in špajs.
Ves čas obstoja naše tiskarne — od maja do druge polovice septembra 1944 — nismo doživeli nobenega napada od Nemcev ali belogardistov. Nekajkrat so prišli v neposredno bližino barak, vendar jih niso zapazili. Naša skupina je bila v takih primerih na položaju, pripravljena, da se spoprime s sovražnikom, če bi nas bil odkril.
Za prehrano naše družinice sva skrbela s tovarišem Viktorjem Bizjakom. Večkrat sva odšla po hrano v Stopnik, na Šentviško goro, v Ponikve in druge vasi.»
Ko ob dvajsetletnici izhajanja ((Primorskega dnevnika« omenjamo te zgodovinske podrobnosti, ne smemo mimo posebnih, slavnostnih številk, ki so izšle ob pomembnejših vojnih dogodkih. Tako je za osvoboditev Beograda izšla dne 22. oktobra 1944 izredno lepo opremljena dvojna številka v povečanem formatu. Bralci so bili presenečeni in so bili .prepričani, da imajo partizani tiskamo skrito v kakem večjem mestu. Takratni predsednik PNOO za Slovensko Primorje tovariš France Bevk je v številki z dne 27. oktobra 1944 v uvodniku zapisal:
«Bralci, ali kdaj pomislite, s kakšnimi težavami je združen nastanek in raznašanje vsake številke našega lista? S tem ne mislimo nas urednikov, ki pogostoma delamo v tez-kih okoliščinah. V mislih imamo tiste naše kurirje, ki v temnih nočeh, v dežju in skozi številne nevarnosti na kilometre daleč prenašajo rokopis v tiskarno. V mislih imamo dalje tiste tiskarje in stavce, od strojnika do korektorja, ki se žrtvujejo brez primere, da more list pravočasno iziti.. Misli-
mo na tiste kurirje, ki z velikim naporom raznašajo list na vse strani dežele.
V proslavo osvobojenja Beograda ste prejeli povečani «Partizanski dnevnik» v krasni dvobarvni opremi. Ali veste, da je to stalo stavce in tiskarje štiriindvajset ur neprestanega dela brez oddiha in spanja?» (Podčrtal pisec članka.)
Posebni slavnostni številki sta izšli tudi za božič 1944 in dne 4. aprila 1945 ko je Rdeča armada stopila v Prekmurju na slovenska tla. V božični slavnostni številki je urednik Edvard Kokolj - Martin napisal uvodnik, v katerem je med drugim zapisano:
«6amo tedaj, ko bo uničen sovražnik, ko bo strt domači izdajalec in motilec našega miru, samo tedaj bo mogel par-’ tizan odložiti puško in priti domov k svojim dragim ter uživati srečo, ki jo izraža božično geslo: «Mir ljudem na zemlji!*
Tovariš Edvard Kokolj - Martin, avtor tako prisrčno in domače napisanega članka — se ni več vrnil domov v toplo naročje domačega ognjišča. Na «... zmagovitem pohodu, ki je jamstvo bodočega miru in življenjske sreče...» — tako je zapisal v že omenjenem uvodniku božične številke — je padel ob zori svobdde, ki jo je v svojem uvodniku napovedoval. Partizanski novinarji smo takrat izgubili enega izmed prvih stebrov, ki je močr.o podpiral nastajajočo novo generacijo novinarjev. Vendar pa sovražnik ni več mogel ustaviti bojnega pohoda partizanov, ki so prvega maja 1945 po večdnevnih ogorčenih bojih osvobodile Trst.
In naj te spominske zapiske končamo z besedami tovariša Franceta Bevka:
»Naš list je z ljubeznijo postavljena zgradba. Poskrbimo, da ga do poslednjih možnosti izpopolnjenega ponesemo s seboj v svobodo.*
ANDREJ PAGON
Baltezar Gorup — Bolte (levo) — kot ročni stavec in Peter Cvek iz Nemškega Ruta, ki sta pomagala tiskati prvo številko «Partizanskega dnevnika». Oba še vedno delata v koprski tiskarni
za jubilejno številko PR1MOSKEGA DNEVNIKA, čeravno ne bo odkritje, bo pa toliko bolj iskren. Časnik ali časopis je namreč javna tribuna, kjer poveš lahko celo resnico. Dvajset let življenja nekega časnika je dolga doba če vemo, da se vsako noč znova rojeva. Resda bolj ali manj po določeni shemi, nekdo bi morda rekel po isti šabloni, vendar pa vselej različen tn originalen, torej povsem različen od prejšnjih in naslednjih izvodov. Sodim, da veljajo te besede prav posebno za naš časnik, ko gre vendar dan za dnem za določeno delikatno a vselej premočrtno in obrambno delo, ko je vendar kot glasnik slovenske manjšine v Italiji odgovoren tolmač misli, čustvovanja, želja in zahtev našega človeka. Ce smem uporabiti morda nekoliko neresno prispodobo, katera je merilo pri štetju let za pokojnino, bi ob dvajsetletnici opravljenega dela PRIMORSKEGA DNEVNIKA rekel, da bi mu morali šteti dvojna leta. Ker pa smo Slovenci skromni in realistični ljudje in ker smo Po sili razmer toliko strnjeni, da skoro sinhronično dihamo, se zadovoljimo z zavestjo, da ga delo poveličuje in veča njegove zasluge.
Ko gledam našega preprostega človeka, našega izobraženca in naše žene, kako zjutraj navsezgodaj segajo po PRIMORSKEM DNEVNIKU in kako jim je postal dnevna hrana ob kateri pasejo svojo radovednost, izvejo novice, ki jim je svetovalec v politični orientaciji, saj v njem vidijo zagovornika svojih pravic, mislim, kako bi ga naš človek pogrešal, če bi ga ne dobil zjutraj še skoro toplega od stroja, v roke. Domnevam, da je malo ljudi, ki bi si upali zanikati te misli, kajti končno moram verjeti, da smo le vsi, kolikor nas je, dobronamerni.
Nekdo, ki živi v tuji okolici, mi je nekoč rekel: «...le preveč učen je njegov jezik in marsikakšno besedo ne razumem.» «Se-vedan, sem rekel eprav to je tudi ena njegovih nalog, da poučuje tisto generacijo, ki ni spoznala svojega materinega jezika v šoli, da črpa tudi iz časnika lepote in bogastvo svojega jezika.» Drugi pa ravno nasprotno; «...toda njegova primorska slovenščina/» Nekdo je dokazoval, kako je krivičen, ko noče objavljati reči, ki njega zanimajo in katere so, po njegovi presoji, zelo važne.
Naravno, ne bom branil PRIMORSKI DNEVNIK zoper vse te očitke. To bo opravil veliko bolj uspešno njegov glavni urednik, vem pa, da je lažje soditi, kot pa ustvarjati in prav gotovo gre devet desetin očitkov na račun nepoznavanja dela, težav in prizadevanja uredništva.
Tako sem se nehote postavil v kožo odvetnika zagovornika našega dnevnika, kar pa ni bil moj namen. Tudi nočem razpresti razpravo o prizanesljivosti, ki pa se kljub vsemu s podobi ob njegovem jubileju vsaj v tolikšni meri kot sodba ali celo obsodba. Želim pa dati vsem, ki se trudijo in delajo 20 let na tem, da bi bil dober še eno priznanje več in to se mi vidi pravilno in pravično.
Časi so se tudi pri nas spremenili in je vzdušje dokaj drugačno, kot je bilo pred desetimi, petnajstimi ali celo dvajsetimi leti. Tudi v zadevi PRIMORSKEGA DNEVNIKA. Marsikje so se ga branili v javnih lokalih in v družinah. Danes so razmere povsem drugačne in uživa ugled med nami in drugorodci in ima pomembno težo pri oblasteh.
Naj povem še eno anekdoto, ki ponazoruje miselnost, ki je bila pri nas še pred kakimi desetimi leti. Srečal sem prijatelja in ko sem ga vprašal, ali je prebral osmrtni članek, ki sem ga bil spisal takrat o nekom v PRIMORSKEM DNEVNIKU, mi je odgovoril, da ga ni prebral, ker lega časnika ne sme brati. «Sicer pav, mi je zaupal nvsak dan poškiljim naslove a ne berem njegovih člankov.» Sodim, da je kaj takega danes nemogoče.
Kot pri vsaki stvari in problemu, se mi zdi, da je treba biti pravičen in nepristranski. Saj ima vsakdo izmed nas svoje gledanje in svoje prepričanje in vsak svoj forum, kjer se lahko «odkašlja«. Zato pa narekuje zavest, da pripadamo slovenski skupnosti, da smo pravični in da priznamo nekomu zasluge, ki mu gredo. In če se ozremo nazaj in skušamo vsaj površno zajeti vse delo in napore tega časnika, ne smemo prezreti veliko aktivno moralno bilanco PRIMORSKEGA DNEVNIKA ob 20. obletnici izhajanja.
Kajpak v vsaki, prav v vsaki slovenski družini naj bi mu bila odprta vrata. To naj bi bila danes vseh nas topla želja.
ROBERT HLAVATY
Hrvatsko - slovenska „Istra“ v emigraciji
avnostna številka «Partizanskega dnevnika», ki je izšla po osvoboditvi Beograda 22. oktobra leta 1944
Med obema vojnama je emigriralo Iz tedanje Julijske krajine okrog 125.000 Hrvatov in Slovencev. Največ jih je pobegnilo v Jugoslavijo — okrog 70.000, in to je bila pretežno politična emigracija — okrog 30.000 v glavnem ekonomskih emigrantov se je izselilo v Južno Ameriko, od teh okrog 20.000 v Argentino, okrog 5.000 v druge evropske in izvenevropske države.
Emigracija v Jugoslavijo je trajala do začetka druge svetovne vojne, toda ni bila enakomerna, temveč se je vršila v valovih, kar je bilo odvisno od sprememb političnih razmer v Italiji. Prvi veliki val je nastal takoj po koncu prve svetovne vojne, drugi po množičnem odpuščanju slovenskih in hrvaških državnih uslužbencev (učiteljev, profesorjev, železničarjev itd.) po prihodu fašizma na oblast, tretja skupina pa je emigrirala neposredno po Gortanovem procesu leta 1929 v Pulju in tržaškem procesu in streljanju v Bazovici leta 1930. Tedaj je fašizem ostro obračunal z vsemi tedanjimi ostanki kulturnega in prosvetnega življenja Slovencev in Hrvatov ter je poleg preostalih starejših intelektualnih kadrov emigriral v Jugoslar vijo tudi precejšnji del mladine. Naslednji veliki val, predvsem mladih ljudi, sta povzročili abesinska vojna in državljanska vojna v Španiji. Po ukinitvi vseh slovenskih in hrvaških šol (Gentilejeva reforma leta 1923) so posamezni mladinci nenehno odhajali ilegalno čez mejo, da bi se šolali v Jugoslaviji in je bil ustanovljen za istrske Hrvate poseben istrski internat, najprej v Karlovcu in potem v Zagrebu, del mladine pa se je šolal na Krku. Podobno je bilo tudi s slovensko šolsko mladino, čeprav so se nekateri primorski Slovenci šolali skupaj s Hrvati v Karlovcu in Zagrebu.
Emigracija je v precejšnji meri vplivala na spremembo socialnega ustroja hrvatskega in slovenskega prebivalstva Julijske krajine. Emigrirali so skoraj vsi intelektualni kadri, del buržoazije in delavcev (zlasti iz Istre), tako da je stanje v socialnem ustroju postalo ponovno podobno stanju, ki je vladalo ob prvih začetkih hrvatskega in slovenskega narodnega preporoda ob polovici prejšnjega stoletja, kmetje so predstavljali ogromno večino hrvatskega in slovenskega prebivalstva in skoraj edini intelektualni kadri so po vaseh ostali duhovniki. V emigraciji pa so bili kmetje neznatna manjšina, ker so bili pretežen del emigrantov intelektualci in delavci ter nekaj drobne buržoazije.
Politične diferenciacije v prvem valu emigracije skoraj ni bilo. V prvi vrsti zato, ker se niti pred tem ni vršila večja diferenciacija v sami Julijski krajini (razen v Trstu, manj v Gorici in delno v Pulju), ker so se začeli šele pred prvo svetovno vojno ostreje kazati razredni odnosi tudi v dotlej strnjenem nacionalnem gibanju Slovencev in Hrvatov v Avstriji.
Zato je bila prva, lahko se reče politična naloga emigracije, da skrbi za stanovanje emigrantov, za njihovo zaposlitev, za materialno pomoč, dokler se ne znajdejo in da se omogoči otrokom in mladincem šolanje. Zaradi tega se je ustanovila leta 1920 v Ljubljani, nato pa še v Zagrebu, Beogradu in Splitu ((Jugoslovanska Matica», ki so jo ustanovili in vodili dotedanji vidnejši politični in kulturni delavci iz Julijske krajine, toda v teh društvih so bili tudi domači ljudje. Sami emi granti so ustanovili potem svoja društva izključno prosvetno podpornega značaja na idejni podlagi bivših podobnih organizacij v okviru prejšnjega nacionalnega gibanja v Julijski krajini. Politično so ta društva kazala svoje težnje z imeni: «Soča» v Ljubljani, «Jadran» v Mariboru, «Istra» v Zagrebu, Slavonskem Brodu, Tivtu, Splitu itd., ((Edinost« v Škofji Loki in vsa so imela v naslovu oznako «prosvetno-podporno društvo«; v teh društvih je vladal duh nekdanjih čitalnic.
Poskus večjega povezovanja vseh slovenskih in hrvatskih emigrantov je bil storjen v Ljubljani leta 1928 z ustanovitvijo tednika ((Primorski glas« (od novembra 1928 do februarja 1929) in z ustanovitvijo tednika «Istra» v Zagrebu v juliju 1929. ((Primorski glas« je kmalu prenehal izhajati, medtem ko je ostala «Istra» vse do druge svetovne vojne. Od začetka leta 1936 do sredine 1939 sem bil glavni urednik «Istre» in današnji ((Primorski dnevnik« je v določeni meri nadaljevanje ((Istre« (čeprav samo delno). Zato želim ob njegovem jubileju povedati
nekaj dogodkov v zvezi z razvojem emigracije in z urejevanjem «Istre».
V svoji prvi fazi (do 10. decembra 1931) je «Istra» nadaljevala tam, kjer je prenehala «Naša sloga«, ki je začela izhajati v Trstu leta 1870 in je izhajala nato v Pulju leta 1915. Ta, prva, faza je značilna po tem, da ni pomenila nadaljevanje puljskega dnevnika ((Hrvatskega lista«, ki je izhajal od 'leta 1917 do 1919 in ki je bil izraz že bolj razvitih socialnih in družbenih odnosov v političnem gibanju istrskih Hrvatov, temveč je novi tednik nadaljeval dobo škofa Dobrile, polno sentimentalizma in romantičnih gesel. Toda tisto, kar je bilo pozitivno v dobi nerazvitega političnega življenja istrskih Hrvatov, je sedaj v novih pogojih zvenelo votlo in prazno. Edina pozitivna postavka «Istre» v tem razdobju je v tem, da ji je tudi v tej obliki uspelo povezati istrske Hrvate v vsej Jugoslaviji, vsaj v taki meri, da so zvedeli, kje so pravzaprav emigrantska »prosvetno-podporna« društva, in ker je do določene mere, čeprav nezadostno, obveščala čitatelje o dogodkih v Istri. Toda list se je omejil na povezovanje Istranov in ni imel skoraj nobene zveze s slovenskimi emigranti. Pod naslovom «Istra», «glasilo Istranov v Jugoslaviji)), je bilo v vsaki številki natisnjeno z velikimi in mastnimi črkami geslo: «KAD JE PALA ČRNA TAMA, NJENA J’ DUŠA POŠLA S NAMA«.
Po Gortanovem in tržaškem procesu, ko je prišel novi val emigrantov, predvsem politično vidnejših, a med njimi tudi 27 obtožencev na tržaškem procesu, je prišlo do zedinjenja vseh emigrantskih društev v Jugoslaviji na kongresu v Zagrebu 20. septembra leta 1931 pod naslovom «Zveza jugoslovanskih emigrantskih združenj v Jugoslaviji)), ki se je v letu 1932 spremenilo v «Zvezo jugoslovanskih emigrantov iz Julijske kra-jine». To ime je ostalo do konca in v zvezo so se včlanila vsa emigrantska društva, razen ((Sedejeve družine«, iz Ljubljane in Beograda.
Zveza je prevzela «Istro» za svoje glasilo, list je ostal hrvat-sko-slovenski, dobil je novega glavnega urednika, ki je postal Ive Mihovilovič, in sicer od decembra 1931 do februarja 1936, ko je postal glavni urednik zagrebškega dnevnika «Novosti». List je organiziral slovensko redakcijo v Ljubljani in okrog obeh uredništev v Zagrebu in Ljubljani so se začeli zbirati mladi intelektualci, ki so svoje šole končali v Jugoslaviji ali pa so še študirali. Te mlade intelektualne delavce lahko označimo kot demokratično levico, toda med njimi je bilo tudi nekaj zgrajenih marksistov (n.pr. Ivo Grahor, ki je umrl leta 1944 v Dachauu). Skoraj vse propagandno in publicistično delovanje je bilo v rokah te skupine. List je dobil novo fiznog-nomijo tudi po zunanji obliki in vsebini. Ob začetku se je poudarjala borba za priznanje manjšinskih pravic Hrvatov in Slovencev v Julijski krajini, del sodelavcev lista pa je šel še bolj naprej in je postavljal vprašanje manjšinskih pravic koc vprašanje demokracije ali fašizma. Ta borba se povezuje z demokratičnimi gibanji drugih manjšinskih emigrantskih organizacij iz Italije, z Grki na Dodekanezu in z Nemci na Južnem Tirolskem. Ko je bilo pri večini emigrantov že razčiščeno vprašanje odnosov do fašizma sploh in ne samo do fašizma v Italiji, postane «Istra» izrazito antifašistični list tudi načelno. To se je dogajalo pod vplivom političnega razvoja na svetu sploh, posebej pa v Jugoslaviji, ki je bila tedaj pod monarhistično reakcionarno diktaturo. «Istra» je postala na ta način nekaj časa edino legalno protifašistično glasilo v Jugoslaviji, poleg ilegalnih časopisov Komunistične partije Jugoslavije. Emigrantska skupina okrog «Istre» se je povezovala takrat tudi z italijanskim protifašističnim gibanjem v emigraciji, večkrat je objavljala članke iz italijanskih protifašističnih časopisov in včasih z njimi tudi polemizirala, zlasti ko je šlo za Julijsko krajino. (N.pr.: polemika z Gaetanom Salveminijem o Gorici in o bodočih mejah).
Toda ob začetku tega preobrata «Istra» ne obdeluje manjšinskega vprašanja kot vprašanja proletarske revolucije, temveč ga omejuje na problem meščanske demokracije, zlasti pod vplivom manjšinskega kongresa na Dunaju, ki ga je ves čas vodil dr. Josip Vilfan. Veliko aktivnost je opravljal v tej smeri publicistični oddelek zveze v Ljubljani, ki ga je ves
čas vodil dr. Lavo Čermelj. Zveza je v Beogradu izdajala bilten v angleščini in francoščini pod naslovom «Agis» (t.j. ((Agencija Istra«), a v Zagrebu je vsako leto izhajal v založbi konzorcija «Istre» hrvatsko-slovenski žepni koledar «Soča» (urednik Matko Rojnič) in almanah ((Jadranski koledar« (urednika Jožko Žiberna in Tone Feruško).
Ko je prišel v Jugoslavijo novi val mladih emigrantov ob začetku vojne v Abesiniji (tako imenovani Abesinci) in zaradi meščanske vojne v Španiji ter se je v Jugoslaviji opozicija proti režimu okrepila (pod vodstvom KPJ), tedaj je prišlo v emigraciji do močnejšega političnega vrenja. Poleg tega sq se začeli vključevati v emigrantska društva mladinci, ki so odrasli in se šolali v emigraciji ter je tako intelektualna in delavska mladina začela z večjim pritiskom, da se morajo zavzemati ostreje protifašistične pozicije.. V uredništvo lista prihaja redno (v kuvertah) italijanski emigrantski tisk (l’Unitš, Avanti!, Giustizia e libertd itd.) in tisk republikanske Španije (kjer so številni emigranti iz Jugoslavije in drugih evropskih držav sodelovali kot borci v internacionalnih brigadah). Ta tisk je ilegalno krožil med emigrantsko mladino in delavci in list «Istra» je dosledno izvajal geslo, ki ga je postavila leva opozicija na zadnjem kongresu emigrantov v Slavonskem brodu leta 1937: «Mi emigranti iz Julijske krajine se moramo boriti proti fašizmu kjerkoli se po svetu pojavi!«
Ko sta Italija in Jugoslavija sklenili znani sporazum Ciano-Stojadinovič, je «Istra» polemizirala z glavnim urednikom tržaškega dnevnika «11 Piccolo« Rinom Alessijem, ki je ta sporazum pozdravil; v nekem polemičnem uvodniku pod naslovom «Rino Alessi laže« je med drugim rečeno: «...vedno bomo sovražniki fašistične Italije. Naj Rino Alessi ve: fašistične Italije, ne pa Italije. Ker mi nismo antiitalijani. Mi spoštujemo italijansko ljudstvo in občudujemo italijansko kulturo (ki se neha s prihodom fašizma na oblast). In prav zaradi tega smo proti fašistični Italiji, ki je antiitalijanska, anti-krščanska, antievropska in antikultuma.« Da bi mogli ugotoviti stališče lista do teh vprašanj, bomo citirali tudi odlomek iz uvodnika iz dobe meščanske vojne v Španiji. Prejeli smo novico, da sta kot letalca republikanske Španije padla tržaški Italijan Giordano Viezzoli in primorski Slovenec Josip Križaj. (Za Križaja vest ni bila točna, ker je bil samo ujet, kot se je pozneje izkazalo). V tem uvodniku pod naslovom ((Avantgarda« piše «Istra» tudi naslednje:
«Borba proti temu sovražniku (fašizmu) kjer koli in kakor koli pomeni borbo za splošno in enotno svobodo za enotno in splošno moralo in pravico. To je čutil tudi Križaj. To je čutil tudi Giordano Viezzoli. Prvi je bil Slovenec, drugi Italijan... Toda oba je zadel isti svinec, oba na isti fronti, oba proti skupnemu sovražniku... V trenutku, ko se klanjamo našemu rojaku Križaju in vsem tistim, ki govorijo naš jezik in ki so padli za svobodo našega naroda, se klanjamo istočasno tudi mlademu Križajevemu tovarišu, Tržačanu Giordanu Viezzoliju. Postavljamo ju v isto vrsto in ju imamo za svoja. Kajti oba sta padla za pravico. A svoboda in pravica je samo ena ne glede na narodnost in jezik.« («Istra», štev. 47 — 1936).
Razumljivo je, da tedanja jugoslovanska vlada takega pisanja ni mogla trpeti, čeprav se je do tedaj do emigracije dobrohotno obnašala. Preventivna cenzura je večkrat posamezne članke zaplenila, včasih pa tudi ves list. Zaradi vladnega pritiska, pa tudi zaradi takega političnega stališča nekaterih sba-. rejših ljudi iz vodstva Zveze, so zahtevali od urednika «Istre», da mora način urejevanja lista spremeniti, toda ko na kompromis ni hotel pristati, je bil v juniju leta 1939 odpuščen tako da je list «Istra» postal vnovič romantičen in konservativen ter tudi reakcionaren. S skupino mlajših je začel izdajati nov list kot opozicijo Zvezi, «Istarski glas«, ki je objavljal na zadnji, četrti, strani, pod naslovom ((Primorski glas«, slovensko stran. Slovenski del so pisali in urejevali člani redakcije lista «Istra» iz Ljubljane pod vodstvom Jožka Žiberne iz Divače. Seveda je bilo sodelovanje iz Ljubljane ilegalno. Pred napadom Nemčije in fašistične Italije na Jugoslavijo, sta bila prepovedana oba lista — «Istra» in «Istarski glas«.
tone peruško
Od prvega strela na Primorskem do osvoboditve Trsta
Globoke korenine
Letos poteka 20 let od zmagovitega zaključka narodnoosvobodilne borbe primorskega ljudstva proti fašističnim in nacističnim okupatorjem. Toda boj primorskega ljudstva proti fašizmu se ni začel leta 1941 pač pa že s tistim trenutkom, ko je fašizem v Italiji nastopil svojo oblast in z vso brutalnostjo udaril po najosnovnejših pravicah vsakega naroda .in vsakega človeka, da lahko uporablja svoj materin jezik in živi po izročilih svoje narodne preteklosti. Iz tega odpora so zrastli junaki, ki jih danes častimo z največjim spoštovanjem in ki so — kot najbolj vidni zaradi svoje žrtve — bili dejanski predhodniki junakov iz osvobodilne borbe po 1. 1941. 1. 1920 je pod fašističnimi streli padel istrski junak Vladimir Gor-tan, leta 1930 so bili na bazoviškem strelišču umorjeni Ferdinad Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. Na za-četku 1. 1937 je v goriški bolnišnici umrl do kraja izmučeni Lojze Bratuž, decembra 1941, ko so tudi na Primorskem že počili prvi partizanski streli, so na openskem strelišču prelili svojo kri Pinko Tomažič, Simon Kos, Ivan Ivančič, Vinko Bobek in Ivan Vadnjal, zaradi posledic sodnih procesov pred fašističnimi tribunali pa je umrla v zaporih cela vrsta najbolj predanih • borcev.
Prvi partizanski streli na Primorskem so zato bili samo nadaljevanje tiste borbe, ki jo je primorsko ljudstvo vodilo že 20 let prej in v kateri so stali ramo ob rami kmet in intelektualec, delavec in študent, narodnjak in socialist, slovenski duhovnik' in komunist. In prav v tej usodno nujni enotnosti je bil čvrsti temelj enotnosti primorskega ljudstva tudi v odlcčilni preizkušnji, ki se je začela z letom 1941.
Zajeti ves pregled osvobodilne borbe na Primorskem v en *am članek, je nekoliko tvegan poskus, saj morajo iz takega pregleda zaradi obsežnosti gradiva nujno izpasti mnoge podrobnosti, predvsem pa vsi plastični opisi posameznih dogodkov, ki bi lahko šele kolikor toliko primerneje osvetlili vso veličino te borbe. Prav tako so se že v teku vojnih let samih izgubili mnogi dragoceni dokumenti, vendar pa je pričujoči pregled vojaškega razvoja narodnoosvobodilne borbe na Primorskem veren povzetek iz mnogih dokumentov in zapisov, ki so danes na razpolago raztreseni po raznih publikacijah, ki pa še vedno čakajo na smotrno in zgodovinsko obdelavo.
Nastanek prve čete
Prva partizanska četa na Primorskem se je pojavila konec avgusta 1941 in je povezana z imenom Ervina Dolgana iz Ilirske Bistrice, in Karla Masla z Ostrožnega vrha. Dolgan je svojo četo pripeljal z Mokrca pri Ljubljani in je ob prihodu na Primorsko dobila ime «Pivška četa«. Štela je šest partizanov, prvo taborišče pa je postavila v Gornji Branici. Od vseh šestih sta živa še dva: Ervin Dolgan in Anton Ferjančič iz Gradišča pri Vipavi.
Četa Je operirala v glavnem na področjih Pivke, Brkinov, Krasa in Vipavske doline. Prve sabotažne akcije je izvedla na železniški progi pri Ilirski Bistrici. Novembra 1941 je Dolgan skupno s Karlom Maslom iztiril vlak, ki je vozil nemške vojake na okrevališče v Opatijo.
Vso zimo 1941-1942 je četa izvajala sabotažne akcije ob progi, razbi. la protiletalske naprave pri Premu, 3. februarja 1942 pa je napadla utrjeni bunker pri štanjelskem železniškem predoru.
2e v letu 1941 so se zbirale skupine mladincev po Krasu, zlasti v Škrbini, Tomačevci in Opatjem selu. Povezani so bili s skupino v Renčah. Duša teh skupin je bil zlasti poznejši narodni heroj Anton Šibelja-Stijenka iz Tomačevce, ki je že leta 1941 ustanovil prvo vojaško tovarno za izdelovanje bomb iz starih avstrijskih granat.
V zimi 1941-42 se je iz Poljanske doline prebila iz nemške ofenzive četa gorenjskih partizanov na Idrijsko in Cerkljansko, manjše skupine partizanov pa so dosegle Bovško in Tolminsko. Tako smo konec leta 1941 imeli na Primorskem že nekaj malih operativnih in diverzantskih enot, vendar pa se o kakšni večji organizirani dejavnosti še ne more govoriti.
Bitka na Nanosu ali 50 proti 700
2e naslednje leto pa se Je partizanstvo na Primorskem hitro razširilo Konec marca 1949* je*p#išli* nšN WhiWorskd«. nova četa*4z bataljona «Ljube Šercerja« pod vodstvom komandanta Mileta Špacapana . Igorja in komisarja Jake Platiše. Mile Špacapan je sicer že prej v zimi zaman skušal priti s svojo četo preko Črnega vrha. Ta četa je štela dvajset mož. Dobila je stik s pivško četo, kateri se je 3. februarja 1942 pridružil poznejši narodni heroj Janko Premrl-Vojko. Pozimi se je skušala prebiti na Pivško tudi četa Staneta Kavčiča-Smelega, a je prodrla le do Ilirske Bistrice in se morala zaradi visokega snega in mraza vrniti. Pivška in špacapanova četa sta prestali svoj prvi večji ognjeni krst v znani bitki na Nanosu 18. aprila, v kateri je na italijanski strani sodelovalo 600 vojakov
t 'jp ■	*'	..
REGII PREFETTURI Di MRKI*
4 >

«ti	preitiio dl
(lir«:* c! nciuantaraU«) igjMfcr la ucclsione o callura del iMtttante PREMOLI OlOVANIMI
-t

■I ;
'
m:
.■
'CM.
Sl RENDE NOTO
1
Cl*va**< arrt*t*ss>* ttntpam M l 90000 tcl«*us<itiM»U«l	» (Mumpse
■»Sjll&ef* 4	o fart c*mt*t* Safi AotarH* >1 b>*»6tio PREMOLI Giovamd
11 framsko « «{	Slivr-uro. n*to 11 w lebbuia W» * S Vito 61
iVIjNKm	čl	a »»t*.. I« comvmaci«, 6*1
■im***;st*<t*>* m i* mfe« t-tm »uto.
«». i>»>:rrrro
t*««**
Faksimile letaka, s katerim je goriška prefektura razpisala nagrado 50.000 lir na glavo narodnega heroja Janka Premrla-Vojka
ln 100 karabinjerjev, na partizanski pa 50 slabo oboroženih slovenskih fantov. Bitka je trajala ves dan in šele v mraku sta se četi po skupinicah prebili skozi obroč italijanske vojske. Vod Janka Premrla-Vojka se je prebil v celoti in prišel na Čaven, druga skupina s Špacapanom in Martinom Greifom-Rudijem pa je dosegla Ozeljan. Pivška četa, ki je odšla v Brkine, se je razpršila in je imela tudi precej izgub v bojih na Nanosu, kjer je padel v roke sovražniku Pavle Rošt, ki je bil hudo ranjen ko je hotel vreči ročno bombo, katera pa mu je eksplodirala v roki in mu jo odtrgala.
Bitki na Nanosu je 25. julija sledil proces na katerem so 22 aktivistov in simpatizerjev Osvobodilne fronte obsodili na smrt, med njimi tudi zajetega Pavla Rošta in v odsotnosti Janka Premrla-Vojka ter Karla Masla, 7 naših ljudi pa Je bilo obsojenih na 30 let zapora. Po nanoški bitki je italijanska vojska začela postavljati utrjene postojanke in razmeščati svoje bataljone, kar pomeni, da so že te prve skromne skupine partizanov začele zaskrbljati italijanske vojaške oblasti. Po tej bitki so se tudi partizanske čete reorganizirale. Pivška četa se je preimenovala v brkinsko in se pomaknila na ozemlje Snežnika, se povezala z Zidanškovim bataljonom v Sloveniji in postala konec maja 1942 njegova peta četa. Njen komandir je postal Karlo Maslo, komisar pa Prešeren Aleš iz Manč pri Vipavi. Četa je štela 30 mož. Nekaj borcev pivške čete je po bitki na Nanosu odšlo v Istro in tam formiralo istrsko četo.
Brkinska četa je bila v stalnih akcijah in borbah, med katerimi naj kot največjo omenim tisto pri Preložah, ko se je skupno z istrsko četo, i ki se je morala zaradi močnega pritiska in zaradi večjih izgub, umakniti iz Istre. Ta četa je bila oktobra 1942 razpuščena in vključena v sestav soškega odreda. Zaradi akcij partizanov na progi med Premom in Ilirsko Bistrico, so fašisti 4. junija 1942 kot prve vasi na Primorskem zažgali Kilovče, Podstenje, Merče in Gornje Bitnje ter vse moške iz Kilovč postrelili, ostalo prebivalstvo pa aretirali. .
Na Goriškem se je po bitki na Nanosu organizirala prva vipavska četa pod poveljstvom Martina Greifa-Rudija, komisar pa je postal Jože Lemut-Saša, ki je prišel na Primorsko po ukazu glavnega štaba. Četa je imela dva voda: prvega je vodil Janko Premrl-Vojko, drugega pa Mile Špacapan. Na Krasu pa je zelo aktivno delovala že omenjena kraška sabotažna skupina pod vodstvom Antona šibelje-štjenke.
Premrl-Vojko je kmalu nato postal komandir prve vipavsko čete, Martin Greif pa komisar. V istem času se je organizirala tudi stalna kraška četa, ki je 1. julija napadla pri Devinu železniški bunker. Prav tako so v poletnem času 1942 dobila stalno četo Brda nad Gorico pod vodstvom domačina iz Senežatnega. Utaborila se je nad Vrhovljami, vendar se je morala pod pritiskom italijanskih sil umakniti na levi breg Soče, kjer je nekaj kasneje padel njen komandir Miloš.
Konec julija 1942 se nekako zaključuje prvo obdobje čet in začenja nova laza razvoja partizanskih enot na Primorskem. Ta faza sovpada s tretjo sovražno ofenzivo, ki so jo nemške in italijanske sile začele izvajati proti NOB Jugoslavije, ki je v času, ko so se Nemci pripravljali na sunek proti Kavkazu in Stalingradu in ko so Italijani stali pred Aleksandrijo v Egiptu, predstavljala edino oboroženo osvobodilno silo v Evropi. S posebno okrožnico z dne 8. julija 1942 je general Robotti ,poveljnik 11. armadnega zbora v Ljubljani, dobil v okviru te ofenzive nalogo, da je treba uničiti partizanske sile in vodstvo, vzpostaviti varnost železnic, predvsem pa proge Ljubljana-Trst in zapreti staro mejo na črti utrdb meje vojnega področja Videm-Trst. 5. julija je bil v Trstu ustanovljen 23. armadni zbor pod poveljstvom generala Ferrere, ki je začel svojo nalogo izvajati načrtno in sistematično z razdelitvijo vse Primorske na tri področja in z izvajanjem čistk med katerimi -so požgali 8. avgusta Ustje v Vipavski dolini. Kljub vsem tem čistkam pa je moral general Ferrero v svojem poročilu 17. decembra 1942 zapisati, da so ((uporniške tolpe postale živahnejše in drznejše zaradi dotoka novincev in zaradi prisvojenega orožja.«
Medtem ko je bil pojav partizanov na Primorskem spomlad; 1942 omejen na Brkine, Zgornjo Vipavsko in Kras, se je kmalu razširil čez 'Trnovski gozd v Cepovansko dolino in na Banjško planoto, zajel Idrijsko, Brda in Pivko, ob koncu poletja pa še Baško Grapo, šentviško planoto in Cerkljansko.
Prvi primorski bataljon
Okrog 10. avgusta 1942 je dobila Primorska svoj prvi partizanski bataljon, ki se je ustanovil' nad Vitovljami v Vipavski dolini in ki je na predlog Janka Premrla-Vojka dobil ime po ((Simonu Gregorčiču«. Njegov prvi komandant je postal Jože Lemut-Saša, komisar Martin Greif-Rudi, namestnik komandanta pa Mile Špacapan. Bataljon je imel pet čet: prvo in drugo vipavsko, ki sta operirali na Vipavskem in na Trnovski planoti, tolminsko, ki se je gibala na Tolminskem, in pivško-brkinsko, ter kraško. Ti dve sta ostali začasno izven sestava bataljona. Največje uspehe je imela vipavska četa, ki jo je vodil Janko Premrl-Vojko. Sredi avgusta je v zasedi pri Krombergu padel komandant bataljona Jože Lemut. Njegovo mesto je prevzel Martin Greif, komisar je postal Mile Špacapan, namestnik komandanta pa Premrl-Vojko. V septembru je bataljon štel že 140 v glavnem slabo oboroženih mož, k bataljonu pa je Stjenka priključil tudi svojo tovarno partizanskih bomb. Čete Gregorčičevega bataljona so v avgustu prvič prodrle pri Livku v Beneško Slovenijo.
Kljub protiukrepom italijanskih vojaških oblasti z ustanavljanjem letečih skupin, ki jih je pri 23. armadnem zboru vodil general Polito, kljub vedno bolj pogostim aretacijam pristašev OF in svojcev partizanov, se je partizansko gibanje vedno bolj širilo. 2e v juliju 1942 je skušal priti na pomoč Gregorčičevemu bataljonu Stane Kovač-Smeli, toda njegov bataljon je padel v klešče pri Ostrožnem Brdu, kjer je bil razpršen, pri umiku čez bivšo državno mejo pa je padel tudi njegov komandant Smeli.
Nastanek prvega odreda
27. avgusta je - glavni štab Slovenije izdal odločbo o ustanovitvi ((Loškega odreda« z nalogo, da odide na Primorsko in postane jedro soškega odreda. Za komandanta je bil določen tržaški rojak Mirko Bračič. Sredi septembra je Bračič prešel mejo s patruljo šestih mož in dobil stik z Gregorčičevim bataljonom. Kmalu nato pa je prišel tudi ves Loški odred, ki je štel 70 mož. Tako se je na Primorskem formiral prvi odred. Soški odred, pod poveljstvom Mirka Bračiča, v katerega sestav so bili vključeni trije bataljoni: I. bataljon Simona Gregorčiča, II. bataljon Tolminski in III. bataljon Kraški. Vsak je štel po 100 mož, ki pa so bili precej slabo oboroženi.
Najuspešnejši je bil prvi bataljon pod vodstvom Martina Greifa, in Janka Premrla-Vojka, ki se je naglo krepil in sproti oboroževal zlasti po zaslugi Vojka, ki je bil sam osebno navzoč pri vseh akcijah. Konec novembra je Gregorčičev bataljon izgubil svojega komisarja Igorja Špacapana, ki je padel ob italijanski ofenzivi pri Gorici, kjer so ga ranjenega a še živega ujeli fašisti in pobili. 15. februarja 1943 bataljon doletela največja: izguba, kt je bridko odjeknila po vsej Primorski in še posebno med vipavskim ljudstvom. Tega dne je namreč pri Idrijski Beli padel v zasedo Janko Premrl-Vojko in bil hudo ranjen. Vojko se je sedem dni boril s smrtjo in umrl v noči med 21. in 22. februarjem 1943.
Medtem so tudi ostali bataljoni Soškega odreda nadaljevali z borbo. Kraški bataljon je napadel zlasti postojanke ob progi št. Peter-Reka, 1. decembra 1942 je napadel karabinjersko stražo pri Bazovici, 1. januarja 1943 je izvedel akcijo pri Trebčah in 16. januarja pri Branici. 4. januarja je v borbah pri Orleku padel njegov komandant Ivo Rozman-Levec, ki si je ranjen sam končal življenje.
Drugi tolminski bataljon je operiral v Brdih in na Tolminskem. Njegova tretja četa se je odpravila na Bovško, druga in četrta sta se držali na Tolminskem in Cerkljanskem, četrta je sredi novembra 1942 ustvarila okrog nemškega Ruta nekako osvobojeno ozemlje, zaradi dotoka novih borcev pa Je bataljon dobil še peto četo.
19.	decembra 1942 je bil ustanovljen briški bataljon iz prve čete Gregorčičevega bataljona in prve čete tolminskega bataljona, štab soškega odreda je v tem času začel misliti na Rezijo in Beneško Slovenijo- ter na Kanalsko dolino. Prva partizanska akcija v Beneški Sloveniji je bila izvršena 3. oktobra 1942 pri Praprotnem, čete tolminskega bataljona pa so v tem času operirala okrog Bovca, Čezsoče in v Baški Grapi. Vse te akcije so izzvale italijansko čistko in prisilno mobilizacijo letnikov od 1901 do 1905, da bi preprečili njihov odhod v partizane. Kljub temu pa je bil dotok novih prostovoljcev tolikšen, orožja pa vedno premalo, da je januarja 1943, ko je prišel kot inšpektor partizanskih čet na Primorsko Luka-Franc Leskovšek sporazumno s štabom Soškega odreda odločil, da se neoborožene borce pošlje v ljubljansko pokrajino, da se tam oborožijo in v izkušenih slovenskih brigadah izurijo.
III. operativna alpska cona in prvi primorski brigadi
26. decepibra 1942 je glavno poveljstvo zaradi formiranja prvih brigad v Sloveniji ukinilo dotedanje grupe odredov in ustanovilo štiri operativne cone. Za Primorsko in Gorenjsko je bila ustanovljena III. operativna alpska cona, ki se je v februarju 1943 preimenovala v Primorsko cono. V to dobo spada ustanovitev Severnoprimorskega in Južnoprimorskega odreda, ki sta nastala z razdelitvijo Soškega odreda. Severni odred je obsegal Brda in Tolminsko, južni pa Kras, Vipavsko dolino in Trnovsko planoto. Vsak odred je imel po tri bataljone. Komandant cone je bil Mirko Bračič, Severnoprimorski odred je vodil Tone Bevc-Cene, Južnoprimorskega pa Albert Jakopič-Kajtimir.
°^el1 bataljonov so bile na dnevnem redu. živahen je bil tudi briški bataljon, ki je imel v svojih spopadih na Kolovratu tudi precejšnje izgube.
Nekako v tem času, sredi aprila, so angleška letala spustila pri Kanalu skupino Primorcev, bivših italijanskih ujetnikov, z radijsko postajo. S to radijsko zvezo je štab Primorske cone prišel v stik z zavezniki m namestnik komandanta Slovenije general Jaka Avšič, ki je prišel na Primorsko, da bi vodil prvi pohod brigad v Slovensko Benečijo, je od zaveznikov zahteval lahko orožje, ki so ga zavezniki tudi obljubili. Vendar pa je to orožje prišlo žal precej kasneje.
10. aprila sta bili z odlokom štaba primorske cone ustanovljeni prvi primorski partizanski brigadi: V. brigada Simona Gregorčiča in V. brigada Ivana Gradnika. Gregorčičeva se je formirala iz bataljonov Južnoprimorskega, Gradnikova pa iz bataljonov Severnoprimorskega odreda. Formiranje teh dveh brigad je sovpadalo s četrto in peto ofenzivo proti NOV Jugoslavije.
V tem času je prišlo na svetovnih bojiščih do velikih preobratov. Pri Stalingradu in pri El Alemainu so sile osi doživele svoj veliki poraz, 15. novembra se je na vzhodni fronti začela ofenziva Rdeče armade, 7. novembra pa so se Angloamerikanci izkrcali v Tunisu in začeli čistiti Afriko. Sile osi so začele misliti na obrambo svoje «evropske trdnjave>> in v ta namen so začele ofenzivo proti narodnoosvobodilnemu gibanju na Balkanu. Ta ofenziva se je zaključila s slovitim partizanskim probojem na Sutjeski.
Prvi pohod v Beneško Slovenijo
Kot že rečeno, je v tem času glavni štab Slovenije poslal na Primorsko generala Jako Avšiča, da z novima brigadama prodre v Beneško Slovenijo. Gradnikova brigada bi se morala ustanoviti 26. aprila 1943 na planini Golobar, ko pa so se bataljoni zbrali so jih napadle močne italijanske sile in Jim zadale hude izgube. Tako se je Gradnikova brigada ustanovila šele na Miji planini, Gregorčičeva brigada pa je medtem zbirala svoje bataljone in čete na pohodu
čez Trnovsko in Šentviško planoto, pri čemer je doživela svoj ognjeni krst v Knežkih ravnah na Tolminskem. Nato je dosegla vas Km in se je prebila čez Sočo na Kolovrat, kjer je morala sprejeti 10. maja bitko z mnogo močnejšim nasprotnikom, ki je zavohal premike partizanskih enot v Benečijo. 16. maja je Gregorčičeva brigada prekoračila Nadižo med Podbonescem in Stupico, nato je čez Črni vrh prišla mimo Robedišča do Caneble, se borila na Špiku in se čez planoto Bone premaknila na Brezje pod Breški Jalovec, kjer so se spet vnele borbe. Iz obkolitve se je prebila, prešla Stol in Mijo ter zopet prekoračila Sočo. razen enega bataljona, ki se je zgubil in se nat.o sam skozi vso Beneško Slovenijo z znatnimi izgubami prebijal na Vipavsko. Gradnikova brigada, ki je krila pohod Gregorčičeve brigade pa se je po borbi na Stolu od 18. do 20. maja ponoči prebila čez Sočo v območju Krna.
Skica prvega pohoda Gregorčičeve in Gradnikove brigade v Beneško Slovenijo v aprilu-maju 1943
S tem je bil sloviti pohod slovenskih brigad v Beneško Slovenijo uspešno zaključen, potem ko so junija 1943 prvi primorski partizani pod vodstvom Alberta Jakopiča-Kajtimira, komandanta Gregorčičeve brigade, prodrli še v Rezijo.
Zaradi vedno bolj nevarnega polo.-aja na Primorskem in zaradi velike izčrpanosti borcev, je glavni štab po tem pohodu obe brigadi umaknil na Dolenjsko, kjer sta se združili v eno samo močno Gradnikovo brigado, ki je bila kot tretja vključena v sestav 14. divizije. Na Primorskem je ostal le Primorski odred z dvema bataljonoma na Krasu in na Vipavskem ter Trnovski planoti. Tako Je bilo stanje ob kapitulaciji Italije.
Kapitulacija italijanske vojske in začetek slavne goriške fronte
Dva izmed prvih partizanskih komandantov na Primorskem, Ivan Turšič-Iztok in Mirko Bračič. Oba sta padla na čelu svojih enot
Osmi september je važen mejnik v našem narodnoosvobodilnem boju. Italijanska vojaška je razpadla in v času do nemške ofenzive in sledeče ji okupacije, smo imeli na Primorskem tako imenovano «prvo svobodo«, saj je bilo osvobojeno vse primorsko ozemlje razen Gorice in Trsta ter železniških prog. ki so jih Nemci zasedli že pred razpadom Italije. Vso civilno oblast je prevzela OF in ustanovil se je nerodnoosvobodilni svet OF za Slovensko Primorje s predsednikom dr. Jožetom Vilfanom, podpredsednikom Francetom Bevkom, ki se je komaj vrnil iz zapora, in tajnikom dr. Alešem Beblerjem. V svojem proglasu 11. septembra 1943 je pozval vse sile na boj proti Hitlerjevi Nemčiji in razglasil splošno mobilizacijo, ki pa je bila že itak spontana, saj je tako rekoč vse ljudstvo prijelo za orožje. Samo v Brdih, kamor so se zatekli tudi mnogi slovenski interniranci iz Gonarsa, Visca, Moniga in drugod, je oilo pod orožjem okrog 1300 mož.
Toda v tem je po nalogu maršala Romela že vkorakala na Primorsko 71. nemška pehotna divizija, ki je štela od 13 do 14.000 mož. Dvanajstega septembra so močne nemške sile zasedle Gorico in začele siliti v okolico. Oboroženo ljudstvo, se je Nemcem spontano uprlo in začela se je tako imenovana ((Goriška fronta«, ki Je bila v taktičnem in strateškem smislu partizanskega bojevanja sicer nesmisel, ki pa je bila odraz borbenega razpoloženja naših ljudi.
Medtem se je ponovno organizirala III. alpska cona in njen komandant Je bil France Primožič - Marko. Okrog dveh bataljonov Primorskega odreda sta nastala severni in južnoprimorski odred. Južnemu je poveljeval Ivap Turšič-Iztok in je držal položaje od Ajše-vice proti jugu — fronta je tekla čez grič Sv. Marka mimo Vrtojbe do Mirna — severnemu odredu pa sta poveljevala Drago Flis . Strela in Martin Greif . Rudi. Severni odred je bil na položajih od Ajševice čez Kostanjevico z gradom vred mimo severnega goriškega kolodvora in Sv. Katerine do Sv. Gore. Goriška fronta se je držala nekaj dni med hudimi pozicijskimi borbami, v katerih so se morali neizurjeni partizani boriti proti nemškim tankom, ki so silili proti Volčjidragi in Biljam ter proti Mirnu, kjer so se s slovenskimi enotami borili tudi italijanski delavci iz Tržiča. Med boji so Nemci zažgali Miren, Bilje, Volčjodrago, Vrtojbo in Kronberg, toda fronta je držala do 24. septembra, ko je nanjo udarila 6. nemška ofenziva, ki je razen Primorske zajela tudi vso Slovenijo. Goriška fronta se je pred ogromnim mehaniziranim pritiskom morala umakniti na Trnovsko in Banjško planoto, v naslednjih mesecih do januarja pa so Nemci s sklopu te iste ofenzive začeli s čiščenjem zaledja. To čistko je na Primorskem vodil višji vodja SS in policije Globočnik.
Vojaško stanje enot pred novembrsko ofenzivo
Po splošni vstaji na Primorskem je Glavni štab Slovenije ustanovil operativni štab za Zahodno Slovenijo in ker je položaj po ((Goriški fronti« spričo velikega pritoka novih moči v partizane in spričo ogromne nemške premoči postal zelo resen, je poslal za vojaško reorganizacijo vojske na Primorskem dva izkušena in sposobna vojaška voditelja Ladislava Ambrožiča - Novljana za komandanta in Dušana Kvedra . Tomaža za političnega komisarja. Z odločbo 23. septembra je operativni štab ustanovil šest novih brigad:
Goriško brigado, ki je nastala iz Južnega m Severnega Primorskega odreda;
Brigado Simona Gregorčiča, ki je nastala iz čet in bataljonov v Vipavski dolini:
Brigado Srečka Kosovela, ki je zbrala kraške čete in bataljone;
Brigado Janka Premrla-Vojka, ki se je osnovala iz Idrčanov in Cerkljanov;
Soško brigado v Brdih;
Brigato Trieste d’assalto iz tržaških delavcev.
Stara III. Gradnikova brigada je ostala na področju Postojne, ob meji Primorske in Gorenjske pa Je že poleti 1943 nastala Prešernova brigada.
6. oktobra Je štab ustanovil tri divizije: Triglavsko, Goriško in Tržaško, toda nemški udar na osvobojeno ozemlje je realizacijo tega odloka zavlekel do začetka novembra 1943, ko je štab III. operativne cone začel redno delovati in ko sta se formiral dve diviziji, ki sta nekajkrat menjali ime ln številko, ki pa sta končno
dobili naziv 30. in 31. divizije. 30. divizija Je štela okrog 3.000 mož, 31. pa 3.200. Tako da je stanje oboroženih enot narodnoosvobodilne vojske na Primorskem pred hudo novemberskd ofenzivo bilo naslednje:
Vrhovno poveljstvo je predstavljal štab III. operativne cone s komandantom Ambrožičem in komisarjem Kvedrom;
31. divizija (ali tudi Triglavska) s komandantom Dušanom Švarom . Duletom in komisarjem Cirilom Keršičem - Metodom. Divizija je imela tri brigade:
3. Gradnikovo, katere komandant je bil Rudi Greif in komisar Drago Flis, 7. Prešernovo (komandant Rudolf Hribemik-Svarun in komisar Ludvik Petelinšek-Crt), in 16. Vojkovo (komandant Milan Tominc in komisar Vinko Sumrada).
30. divizija (ali tudi Goriška) s komandantom Albertom Jako-pičem-Kajtimirom in komisarjem Rudijem Makutičem-Brkincem, je imela prav tako tri brigade:
17.	Gregorčičevo (komandant Vladimir Kneževič-Volodja in ko-misar Slavko Fedrl), 18. Soško (ki se je pozneje preimenovala v Bazoviško-komandant Tone Bevo-Cene in komisar Vasja Kogoj) in 19. Kosovelovo (komandant Ivan Turšič-Istok in komisar Mirko BračičiVlado)..
Razvoj italijanskih enot
Iz prvotne tržaške divizije je nastala ((Brigata Trieste d'assalto», ta pa se je zaradi hudih izgub kmalu skrčila na bataljon oz. na dva bataljona, v bataljon ((Trieste d’assalto» ki se v januarju priključi Kosovelovi brigadi in po njegovem odhodu s Krasa Južno-primorskemu odredu, ter v bataljon «Giovanni Zol», ki se je pri-ključil Istrskemu odredu. Italijanske partizanske enote so se na Primorskem ramo ob rami borile s slovenskimi partizanskimi enotami proti skupnemu sovražniku in tako izpričale borbeno antifašistično enotnost slovenskega in italijanskega delovnega ljudstva.
V marcu 1944 je bataljon ((Trieste d'assalto» postal spet samostojen in neposredno podrejen štabu IX korpusa. Z dotokom nov:h borcev zlasti iz Trsta in Tržiča se je 5. aprila v Spodnjem Lokovcu spet preformiral in dobil naziv ((Brigata Trieste d'assalto Garibaldi«. Pri slovesni ustanovitvi brigate sta bila navzoča predstavnik komande italijanskih partizanov v severni Italiji in komandant IX. korpusa general Ambrožič. V maju je brigada že imela 3 bataljone in 360 mož ter je delovala v glavnem v sklopu 30. divizije.
Zaradi vedno večjega pritoka prostovoljcev in zaradi velikega pomanjkanje orožja je okrog 300 prostovoljcev odšlo v avgustu v spremstvu Gregorčičeve brigade čez Sočo in tam vstopilo v italijanske partizanske enote, kakih 100 pa jih je štab IX. korpusa poslal na področje VII. korpusa v Belo krajino, kjer so se oborožili in nato formiraLi 17. dec, 1944 v Suhorju brigado (cFontanot«, ki se je bojevala v sestavu 18. divizije VII. korpusa.
Drugo področje, kjer so se ustanovile Garibaldinske enote je bilo v Brdih, Beneški Sloveniji in v	Furlaniji.	Prvi	je	že v septem-
bni 1943 nastal bataljon Mazzini, 21.	aprila 1944	pa	je	bila ustanov-
ljena ((Brigata Garibaldi Natisone«, ki je imela 5 bataljinov in se borila skupno s slovenskimi enotami. 17. septembra 1944 se je ustanovila divizija ((Garibaldi Oscppo« iz brigad ((Garibaldi« in ((Osoppo«. Ta divizija pa ni dolgo	obstajala,	ker	so se pojavila
nasprotja glede operativne pristojnosti med IX. korpusom in ita-iijanskim CLN za severno Italijo oz. odpor skupine Osoppo, da bi bila podrejena IX. korpusu. Ta	odpor je	izhajal	iz različnih
stališč o vprašanju bodoče državne pripadnosti Primorske. Do končnega razcepa je prišlo v decembru 1944, ko je večina v štabu divizije sklenila, da se divizija operativno podredi štabu IX. korpusa z naslovom ((Garibaldi Natisone«. Po razcepu je divizija imela 3 bataljone «Bruno Buozzi«, «Gu:do Picceli« in «Antonio Gramsci«. V marcu 1945 je v sestav divizije prišla tudi «Brigata Trieste d’assalto Garibaldi«.
Bitka pri Topolovem
Po tej reorganizaciji so skoraj vse enote na Primorskem prešle v protiofenzivo in zopet vzpostavile osvobojeno ozemlje na Trnov-skl in Banjški planoti, v Cepovanski dolini, na področju Vojskega in Crkljanskega, onstran Soče pa na področju Zgornjega Posočja v Brdih in Beneški Sloveniji. Kobarid je postal pravo partizansko velemesto v tako imenovani ((Kobariški republiki«, kjer se je na. mestil tudi štab Goriške divizije. Na to svobodno ozemlje se je 26. oktobra zagnala nemška ofenziva, ki je dosegla svoj višek v novembru, iz katere se je 31. divizija prebila med Idrijo in 2elinom proti Šentviški planoti. Nemška ofenziva proti 31. diviziji se je končala 22. novembra. 30. divizijo pa so Nemci skušali stisniti v klešče na osvobojenem ozemlju Vzhodne Benečije. 18. Soški brigadi je uspel proboj čez Sočo. 17. Gregorčičeva brigada pa se je z delom štaba divizije znašla na Kolovratu in se potem spoprijela v hudi bitki z Nemci pri Topolovem. Obkoljeni s treh strani so partizani izgubili komisarja divizije Rudija Mahnica-Brkinca, proletarca in izrednega junaka, komisarja 17. brigade Slavka Fedrla, načelnika štaba Goriške 30. divizije Radivoja Ignjatoviča in načelnika štaba 17. brigade Vlasto Milkoviča. Oba sta bila Srba, oficirja stare Jugoslovan, ske vojske, ki sta se po zlomu Italije in po begu iz ujetništva priključila partizanom. Hudo ranjen pa je bil komandant 17. brigade Vladimir Kneževič-Volodja, Črnogorec, ki je - študiral na ljub-ljanskl univerzi, in ki je pozneje padel v zasedi nad Vitovljami. Med isto ofenzivo je padel tudi namestnik komisarja 30. divizije narodni heroj in eden prvih aktivistov OF v Trstu Marušič Darko-Blaž v bitki na Lokovcu.
Obe primorski diviziji sta utrpeli hude izgube v glavnem zaradi neizkušenosti, pokazali pa sta nepopisno junaštvo. Po sklepu štaba III. operativne cone se je Goriška 30. divizija umaknila na levi breg Soče, da se znova okrepi, na desnem bregu Soče pa se je osnoval Briškobeneški odred. V istem času se je tudi 19. Kosovelova brigada dokončno priključila 30. diviziji na Šentviški planoti, na Krasu pa se je po njenem odhodu formiral Južnoprimorski odred.	(Nadaljevanje na 16. stranlj
P rim or sfct 'dnevni k
Formiranje IX. korpusa
Z odlokom vrhovnega štaba se Je 22. decembra 1943 tretja alpska cona preuredila v IX. Korpus, katerega prvi komandant je postal polkovnik Lado Ambrožič-Novljan, komisar pa Janez Hribar, ki je bil dotlej komisar 18. divizije. Dotedanji komisar III. alpske cone Dušan Kveder je postal načelnik glavnega štaba Slovenije. Področje IX. Korpusa je zajemalo vso Primorsko do roba Istre, kjer je že operiral Istrsko-Brkinski odred. Za dopolnitev izgubljenega poveljniškega kadra v zadnji ofenzivi je po nalogu vrhovnega štaba prišla iz Bosne prva skupina Titovih oficirjev s triletnimi partizanskimi izkušnjami. Skupina, ki je dosegla naše enote po napornem maršu skozi neprestane boje iz srca Bosne, v globokem snegu na Lom planini pri Tolminu, je poveljeval kapetan Gliša Raco, ki je pozneje zaslovel po svojem Junaštvu.
Prihod Titovih oficirjev in reorganizacija enot sta dala partizanskim silam na Primorskem novega poleta, ki Je soupadal k akcijami pri katerih so prvič začela nastopati divizije kot celota in celo korpus kot celota, kar pomeni, da je osvobodilna borba na Primorskem z začetkom leta 1944 prešla v višje oblike partizanskega bojevanja, ki so imele že mnoge značilnosti redne vojske z oporo v osvobojenem zaledju. Tako je 31. divizija s svojimi enotami sprejela pri Šmohorju bitko z 2.000 Nemci, v kateri se je izkazala Prešernova brigada, Vojkova brigada pa je bila dva dni angažirana pri Žireh. Istočasno je 30. divizija 1. junija napadla Avče z dvema brigadama in uničila postojanko. V sredini januarja sta 3 in 16. brigada 31. divizije ter 19. brigada 30. divizije pod direktnim vodstvom novega komandanta korpusa Staneta Potočarja napadle Hotederšco, toda uspeh te akcije so preprečili nemški oklopniki.
Posledica vseh teh akcij partizanskih enot je bila januarska nemška ofenziva, med katero so partizanske sile sprejele celo vrsto bitk, med katerimi so bile najpomembnejše na Trnovem, nad Ajdovščino proti Predmeji, zlasti pa bitka na Lokvah. Nemška ofenziva se je končala šele 2. februarja, še prej pa so 18. januarja Nemci po zaslugi izdajstva prodrli iz Idrije v Cerkno, napadli tamkajšnjo partijsko šolo in ubili 47 mladih primorskih fantov in deklet, ki so se v tej šoli pripravljali na prevzem vodilnih mest v narodnoosvobodilnem boju. V teku te ofenzive sta se formirala še dva odreda, tako je IX. Korpus poleg dveh divizij s šest brigadami in
18.	bataljoni imel tudi šest odredov; Koroškega, Briško-Beneškega, Južno Primorskega, Dolomitskega in Idrijsko-Tolminskega.
Drugi pohod v Beneško Slovenijo
S temi bitkami soupada zaključek šeste nemške ofenzive proti partizanskim silam na Balkanu in začetek skoraj trimesečne aktivnosti partizanskih enot, za katero je bil pri nas najbolj značilen drugi pohod 30. divizije v Beneško Slovenijo. Pohod je vodil komandant 30. divizije Albert Jakopič-Krajtimir. Čeprav so pohod, ki je trajal od prvih dni do konca februarja, spremljali takorekoč vsakodnevni boji, in letalski napadi je bil zanj vendarle najbolj pomemben navdušen sprejem, ki so ga bili partizani deležni pri ljudeh. Prirejali so mitinge s petjem partizanskih in narodnih pesmi in recitacijami, v mali vasici Duge med Gorenjim Trbilom in Oborčani pa so celo natisnili na ciklostil pesmarico in Jo delili ljudem.
Enote 30. divizije so prekoračile Sočo pri Kanalu in Idrijco pri Oborčah, nato pa se razdelile v dve smeri. Ena Je vodila Bazoviško brigado (bivšo Soško) proti Matajurju skozi vasi Mašera, Matajur in Trčmun ter nato pri Stupici čez Nadižo in skozi dolino ob Miji planine proti Breginju, Brezju in Prosnidu, druga smer pa je vodila Gregorčičevo brigado skozi St. Peter Slovenov v smeri Čedada in Fojde. Ves ta čas je Kosovelova brigada vršila pohod z diver-
Skica drugega pohoda XXX. divizije v Beneško Slovenijo februarja 1943
zantskimi akcijami v Soški dolini. Na povratku so naše enote obsipavala s strojničnim in zažigalmm ognjem nem ,ka letala. Nem ke sile pa so medtem zapirale obroč, da bi preprečile enotam povratek preko Soče na njen levi breg. V ta namen so zbrali okrog štiri tisoč do zob oboroženih mož, kljub temu pa so se vse brigade brez večjih izgub prebile čez Sočo na sektorju med Volarji in Kamnom. Zadnji boj Je vodila Bazoviška brigada pri Klobučarjih, Kosovelova brigada pod vodstvom Ivana Turšiča se je prebila preko Soče v višini Banjške planote, štiri dni kasneje pa Je sledila tudi Gregorčičeva brigada pod vodstvom Vladimirja Kneževiča-Volodje. Zbor brigad Je bil nato na Šentviški planoti, kjer Je bilo mogočo ugotoviti, da so vse enote ostale kompaktne. Brigade 31. divizije so medtem izvajale mobilizacijske akcije v Vipavski dolini in na Pivki, Briško-beneški odred pa Je zaradi svojega obsežnega področja dobil novo, bolj izkušeno vodstvo. Za komandanta Je bil imenovan Franc Uriič-Joško, za komisarja pa Franc Cernugelj-Zorko. Oba sta prišla iz štaba Bazoviške brigade. V Vipavski dolini in na Krasu pa Je med tem časom bila dejavna zlasti četa Južnoprimorskega odreda pod vodstvom narodnega heroja Antona Sibelje-Stjenke. Po njenem uspešnem napadu na Rihemberk, so Nemci iz maščevanja skoraj do kraja zažgali Komen in odpeljali mnogo ljudi v Nemčijo.
V začetku marca so se enote pripravljale na nove ofenzivne sunke, ki so se začeli z napadom na utrjeno belogardistično postojanko v Hotdršco. Pri teh borbah je prvič sodelovala tudi arti-ljerija IX. korpusa. Napad na Hotdršco je vodila 31. divizija, 30. pa je istočasno napadala Godovič. Obema posadkama so tik pred njuno predajo prihiteli na pomoč Nemci iz Idrije in Logatca in preprečili njuno uničenje. 1. aprila so enote IX. Korpusa napadle Spodnjo Idrijo.
Marec 1944 je bil za razvoj partizanstva na Primorskem pomemben tudi zato, ker je vodstvo IX. korpusa posvečalo posebno pozornost številčni krepitvi enot z novimi mobiliziranci m pa * izboljševanjem vodilnih kadrov s tem, da je priredilo vojaške in strokovne tečaje, iz katerih je v kratkem času izšlo okrog 6^ ^orc®vo Prav tako je IX. korpus dobil v tem času posebno inženirsko tehnično enoto, kakršne so se do julija formirale tudi pri brigadah.
Ledinska bitka
Nekako v tem času se je tudi začela nova sedma sovražna ofenziva, b ofenzivo so bili Nemci prisiljeni začeti spričo neuspehov svoje »st« ofenzive, med katero se Je NOV Jugoslavije povečala za tri nove orpuse, vključno z našim novo nastalim IX. korpusom, ker je v ščetk i maja sovjetska armada začela svojo spomladansko-poletno ienzivo, ki jo je konec julija pripeljala na Vislo, do Varšave in v zhodno Prusijo, Angloamerikanci pa so se v svojem prodiranju v lalijl bližali Rimu, katerega so zasedli 4. julija, ter dva dni nato dprli novo fronto z izkrcanjem v Franciji. Jugoslovanska armada je ledtem narastla na 300.000 vojakov redne vojske v enajstih korpusih, edma ofenziva je zajela vso Slovenijo, najprej pa Gorenjsko hi Pri-lorsko z Istro. Na Primorskem jo ofenziva trajala od 11. do 23. prila. Prvo obdobje te ofenzive se Imenuje tudi ledinska ofenziva aradl hudih soopadov pri Ledinah med 2irmi in Spodnjo e bila angažirana zlasti 30. divizija pod vodstvom Gliša Race ki je udi imela zelo hude izgube in je med drugim izgubila vso artilerija ded to ofenzivo se je zlasti izkazal njen rusk ba^on- “ ". j* ormiral iz sovjetskih ubežnikov iz nemške vojske. Med to ofenzivo o bila v veliki nevarnosti tudi bolnišnica Franja, katero pa so Nemci
^Drugi^ del sedme ofenzive je potekal v glavnem na Trnovski ilanoti, na odseku med Predmejo m Colom ter okrog Pošto ne^ kjer e diverzantska skupina 30. divizije vdrla v Postojnsko Jamota ■ažgala veliko skladišče bencina. V tem času je 30. divizija dobila >o ^odstavitvi Gliša Race zaradt neuspeha pri Ledinah, novo vodstvo n komandant Je postal pri borcih izredno priljubljeni Ivan Turšič-
iztok, komisar pa Mirko Zlatnar.
V maju so Nemci, katerim je začelo primanjkovati sil, začel lostavljatl na Primorskem utrjene postojanke, v katere so nameščali leloma pripeljane domobrance, in to zlasti na Tolminskem, v Soški ioUni, v Baški grapi, med Idrijo in Logatcem, v sami Postojni in v Vipavi, deloma pa fašiste in republikince. Zato so bili napadi parti-»anskih enot 30. divizije v glavnem osredotočeni proti tem postojan.
kam in zvezam med njimi. Velike uspeha so imeli partizani zlasti v Vipavski dolini med Ajdovščino in Gorico, v Prvačlni in Dornberku, kjer sta bili popolnoma uničeni republikinski postojanki, in na Krasu pri Dutovljah.
Ofenziva na železnice
Proti koncu junija in v juliju je bila v teku partizanska ofenziva proti železnicam, ki so zaradi pritiska Angloamerikancev iz Italije in Francije postale za Nemce zelo važne. Takoj ko je vrhovni štab NOV Jugoslavije izdal nalogo za to ofenzivo, je 30. divizija začela napadati objekte na progi Gorica-Jesenice, 31. divizija pa na progi Jesenice-Ljubljana. Vse te akcije so bile smotrno koordinirane in so dosegle popoln uspeh, saj je bil promet na goriški progi onemogočen do novembra, ker je bila proga uničena na 140 mestih, porušenih pa je bilo tudi 8 mostov. Štab IX. korpusa je za te akcije dobil priznanje in pohvalo šefa angloameriške misije pri IX. korpusu majorja Moora, maršalu Titu pa se je z brzojavko zahvalil za uspešno opravljene naloge slovenskih enot sam poveljnik ekspedicijskih sil za Vzhod general Wilson. Tu naj omenim, da sta v tem času bili pri štabu IX. korpusa že nekaj mesecev tako angloameriška, kot sovjetska vojaška misija, ki jo je vodil polkovnik Ribačenko, kar je pomenilo tudi formalno priznanje zaveznikov narodnoosvobodilni borbi primorskega ljudstva.
Kot posebno zanimivost bojev v juliju naj navedem bitko Vojkove brigade pri Hotavljah, kjer je prvič stopil v akcijo partizanski izum imenovan «partop», ki je nekaka kombinacija topa in metalca min.
26. julija se je začelo drugo obdobje te ofenzive, ki Je zajelo drugi del te ofenzive, ki je zajela celo osvobojeno ozemlje. Nemci so prodirali z vseh strani: iz Idrije, iz Vipave proti Lokvam, iz Ajdovščine na Predmejo proti Trnovemu, iz Gorice na Grgar in v Cepovan, ostale kolone pa iz Soške doline na Banjško planoto Vse te kolone so se spopadle s 30. divizijo na Banjški planoti. Zaradi velike sovražne premoči so se partizanske enote po ukazu štaba IX. korpusa umaknile globlje na osvobojeno ozemlje, zaradi česar so Nemci prodrli na Lokve, kjer je padel priljubljeni komandant divizije, tedaj že podpolkovnik Ivan Turšič-Iztok, eden izmed prvih pionirjev partizanstva na Primorskem. Padel je kot večina partizanskih komandantov zato, ker so se vedno borili v prvih vrstah in z največjim pogumom. In ko vas pot pelje na Lokve, ustavita se pred vbodom v vas in postojte za hip pred spomenikom ob cesti, kjer je Iztok končal svoje mlado življenje. Po umiku Nemcev je bilo zopet prosto vse osvoboieno ozemlje, razen Črnega vrha, kler so Nemci ugnezdili 15. četo tako imenovanih ((slovenskih narodnih straž«. Ta postojanka je bila likvidirana 1. septembra s kombiniranim napadom enot IX. korpusa, zlesti pa po zaslugi Gradnikove brigade in partizanskega topništva. Domobranci so imeli 140 mrtvih in 38 ujetih. Partizanski kronist je takrat zapisal v svoje poročilo: «Crni vrh ni več bel:«
Se pred temi je nemški sunek na Tolminsko in proti Krnskemu pogorju stal partizansko vojsko še eno hudo izgubo. Gregorčičeva brigada, ki je preveč pogumno sprejela frontalno bitko z več tisoč sovražnikov, je izgubila komandanta Jožka Uršiča, ki je bil zajet in kasneje ubit, in pa namestnika komandanta Staneta Pavlusa, ki je padel, ko je s svojega visokega položaja valil na Nemce skale, ker mu Je zmanjkalo streliva.
Med temi nemškimi pohodi sta 30. m 31. divizija poskrbeli tudi za prenos hudo ranjenih iz. bolnišnic Franja m Pavla na osvobojeno ozemlje VII. korpusa v Sloveniji, od koder so jih zavezniška letala odpeljala v južno Italijo.
Po likvidaciji Črnega vrha se je 30. divizija z Bazoviško in Koso-velovo brigado odpravila na Kras, 17. Gregorčičeva brigada pa je bila že od bitke na Krnu v Brdih in v Slovenski Benečiji. 31 divizija pa Je udarila na belogardistične postojanke v Polhograjskih Dolomitih
Akcija «Grueneweld»
V oktobru so na potek operacij enot IX. korpusa vplivali nekateri pomembni politični dogodki v taboru zaveznikov, predvsem pa sporazum med Stalinom in Churchillom o razdelitvi vplivnih področij v Evropi, se je zahodna angloameriška fronta zaustavila ob nemški meji, sovjetska fronta pred Budimpešto, v Italiji pa so Angloamerikanci napadali tako Imenovano gotsko linijo, ki je zapirala vdor v Padsko nižino. V vojno dogajanje v Slovenskem Primorju je spričo napredovanja zaveznikov v Italiji posegel sam feldmaršal Kesselring, ki je odredil za vso nemško vojno področje v Italiji, zlasti pa za Primorsko, ofenzivo proti partizanom. Glavno poveljstvo nad vsemi okupatorskimi silami na Primorskem Je imel šef policije Globočnik. Najvažnejša je bila akcija ((Gruenewald», ki je zajela Lokve, Cepovan, Loko ve c in Lažne in katere se je udeležila tudi 188. nemška divizija pod vodstvom generala von Hoessllna To je bila tako imenovana oktobrska sovražna ofenziva, ki pa se je dejansko začela že zadnje dni septembra z udarom na garibaldinske enote v Slovenski Benečiji
Zadnja velika bitka
Sredi marca so pre'li zavezniki na vseh frontah v ofenzivo. 14. marca se je začela ofenziva na Renu, 16. marca pa sovjetska ofenziva proti Dunaju. Na italijanski fronti so začeli zavezniki novo ofenziva na gotsko črto šele 10. aprila, potem ko te nemški general Vittinghof, ki je zamenjal maršala Kesselringa, v spoznanju neizbežnosti poloma že sredi marca začel iskati stike z zavezniki za predajo. V tem času so Nemci, da bi zagotovili svojim silam umik preko našega ozemlja v Avstrijo in Nemčijo, začen svojo poslednjo ofenzivo na področju IX. korpusa. Pod poveljstvom Obergruppenfuehrerja Globočnika Je bilo: pet bataljonov italijanske milicije v Trstu in alpinski bataljon v Tolminu, 10. SS-policijsld polk v Gorici, SS-alpski odred v Pontebbi, 15. SS-policiJskl polk v Trstu, kozaške enote, četniška divizija v Gorici, Djujičev dalmatinsko-četniški korpus, liški in bosenski korpus, srbski Nedičev dobrovoljski korpus v Postojni, domobranske enote s štabom v Trstu in prvi napadalni domobranski bataljon v Ajdovščini.
Ta ofenziva naj bi torej pomenila dokončni obračun z IX. korpusom. Po uvodnih pripravah se je začela 19. marca prva akcija naperjena proti severnemu odseku, t.J. na področju severno od črte Grahovo-Reka-2elin-Idrija. V teh bojte so bile obkoljene Kosovelova brigada, italijanska brigada «Gramsci» in škofjeloški odred, ki so se za ceno hudih izgub prebili na sektor Bohinj. Nato se Je začel drugi del ofenzive na glavnino IX. korpusa na področje Južno od Idrijce, na Banjški in Trnovski planoti, kjer so bile poleg štaba korpusa razporejene brigade 31. divizije, divizija Natisone, razen Gramscijeve brigade, 30. divizija z izjemo Kosovelove brigade, zaledne note korpusa, njegova artilerija in II. brigada KNOJ.
Sovražnik je prodiral z vseh strani in postopno stiskal obroč, v katerem so se kmalu znašle vse partizanske sile sredi Trnovskega gozda. Izhod je bil samo eden — proboj za vsako ceno. 31. divizija se Je z okrog 400 ranjenci prebila v smeri proti Pivki, Garibaldi. Natisone pa na Banjško planoto. Zelo hude boje pa Je imela 30. divizija, s katero je bil tudi štab korpusa. Divizija bi se morala prebiti na Cerkljansko v smeri Mrzla rupa - Oblakov vrh. Na tem pohodu je v celoti padla v klešče in prisiljena Je bila sprejeti neenak boj za rešitev. Boji so bili zelo krvavi in so trajali od 1. do 3. aprila, ko se je divizija končno le prebila iz več obročev na Vojsko. V tej zadnji hudi bitki je padlo mnogo najboljšega vodilnega kadra in mnogo prekaljenih partizanov. Med njimi narodni heroj Anton Sibelja Stjenka, Vito Kraigher, katerega so ujeli belogardisti in po zverin skem mučenju ubili na Turjaku, ko je bil Trst že osvobojen, šel propagandnega oddelka korpusa Saša Štempihar, eden prvih urednikov ((Partizanskega dnevnika« Martin Kokol in drugi. Toda tudi iz teh borb je IX. korpus izšel sicer močno prizadet, toda neokrnjen v svoji organizacijski sestavi, pripravljen na zadnji pohod proti Trstu in Gorici.
Premik proti Trstu
Od 7. do 10. aprila je štab IX. korpusa preurejal svoje enote. 30. divizija se je osredotočila na področju Vojsko-Mrzla rupa, 31. divizija na sektorju Velike Lazne-Lokovec, italijanska divizija Garibaldl-Nati-
Prevoz ranjencev iz Primorske v Stari trg ob Kolpi, odkoder so jih zavezniška letala prevažala v Južno Italijo
16 —
in na del enot Gregorčičeve brigade. Ofenziva na južno področje osvobojenega ozemlja se je začela 8. oktobra in med njo so Nemci po prodoru s tanki požgali Lokve, Lažne in Predmejo. Zaradi anglo-ameriškega pritiska na gotsko črto so Nemci začeli utrjevati svoje postojanke v Vipavski in Soški dolini ter na Krasu, svojo zadnjo fronto so si zamislili na črti Bovec - Km - Mrzli vrh . Banjška planota - Sveta gora - rob Trnovske planote . Čaven . Nanos - Postojnska vrata v smeri proti Reki. Zaradi tega so zasedli Trnovo in štab IX. korpusa je bil prisiljen Koncentrirati celotno 30. divizijo, kateri se je po daljši odsotnosti priključila tudi Gregorčičeva brigada, zaradi česar so onstran Soče ostali le štiri bataljoni, ki so prišli pod poveljstvo štaba za zapadno Primorsko. 30. divizija je ves čas vodila obrambne borbe in končno prisilila Nemce k umiku ne samo iz Trnovega, temveč tudi iz Vipavske doline, kjer je do srede decembra nastalo tako imenovano drugo svobodno partizansko ozemlje. S tega ozemlja je partizanska vojska začela vedno bolj težiti na Kras, kamor je odšla 18-. brigada, 31. divizija, ki se je naslanjala* na osvobojeno ozemlje na Cerkljanskem, pa je bila v ofenzivi na Gorenjskem.
Relativni mir na Primorskem se je končal v decembru, ko je Nemcem njihov vedno bolj ogroženi položaj na svetovnih bojiščih, zlasti pa prodiranje Angloamerikancev v Italiji ter zbližanje frontp iz Hrvaške in Slovenije, narekoval novp čistko za utrditev važnih vozlišč in prometnih žil na Primorskem, zlasti pa varnost prog. Pri tem decembrskem vdoru na partizansko ozemlje IX. korpusa so prvič nastopili v večji meri tudi četniki, ki so Rh Nemci že poleti začeli koncentrirati v Gorici in drugod, pa tudi “ elogardisti. Namen Nemcev in njihovih kvizlinških enot je bil pritisniti z vseh strani na Trnovsko planoto in od tam pregnati partizanske sile v Vipavsko dolino ter jih potem uničiti na področju Ajdovščine. V okviru tega načrta so sovražne sile začele z veliko močjo prodirati z vseh strani. Štab IX. korpusa se je znašel v težavah zaradi dekoncentracije svojih enot. Kosovelova in drugi bataljon Bazoviške brigade sta na Gorenjskem pomagala 31. diviziji, drugi del Bazoviške je bil na Krasu, na področju nemške ofenzive pa je bila le 20. brigada Triestina d’assalto,
17. Gregorčičeva brigada in zaščitni bataljon IX. korpusa.
Sredi decembra so bile vse te enote zapletene v neenake borbe z močnejšim nasprotnikom nad Vitovljami, pri Colu in Otlici, pri Trnovem in Nemcih, pri Cepovanu in na Banjški planoti. V podporo tem enotam je 31. divizija začela z diverzantskimi napadi na Idrijo in Spodnjo Idrijo.
Uničenje fašistov v Trnovem
S to ofenzivo, med katero so imeli Nemci in njihovi zavezniki, zlasti italijanski republikinci pri Cepovanu, hude izgube, so Nemci spet zasedli Vipavsko dolino in postavili postojanke v Vipavi, Ajdovščini, na Colu in začasno tudi v Šempasu. Na Trnovski planoti pa so držali Trnovo, Ravnico in Grgar. Ofenziva se je končala 31. decembra 1944. Najhujše izgube je imela 17. Gregorčičeva brigada in pa brigada Trieste d’assalto. Kosovelova brigada pa si je s svojimi uspehi v tej ofenzivi pridobila naslov udarne brigade.
Po nemški decembrski ofenzivi so stale pred IX. korpusom tri glavne ir. zelo važne naloge. Prva je bila reorganizacija ‘tabov divizij in divizije Garlbaldi-Natisone, ki je pri* la v decembru v sestavo IX. korpusa, ko se je s področja zahodne Benečije premaknila na Šentviško planoto dokaj izčrpana in pstbolo ko zadeta zaradi izgub. Drugo vpra anje je bilo vprašanje prehrane, ki je postalo pereče zaradi številnih postojank, katere je sovražnik postavil v decembrski ofenzivi. Tretje vprašanje pa je bilo ponovno zavzetje Trnovega, kjer je sovražnikova postojanka predstavljata veliko oviro za preskrbovanje enot iz Vipavske in Soške doline. Trnovskj posadko Je sestavljal del bataljona «Fulmine» ropublikinske brigade «X Mas«
V	prvi polovici Januarja ni bilo vetjih bojev, pač pa se je začela med 18. in 19. januarjem ogorčena bitka za Trnovo, v katerem je bilo 250 do zob oboroženih fanatičnih fa istov Za napad je bila določena
19.	Kosovelova brigada, za kritje njenega napada pa Gradnikova, Gregorčičeva in Bazoviška brigada Bitka Je trajala tri dni, ko je padel zadnji od 12 bunkerjev. Posadki je bila popolnoma uničena, saj so po nemških podatkih imeli fašisti 261 mrtvih in 74 ranjenih, vključno z Nemci, ki so prihiteli fa istom na pomoč iz Gorice
Nemci so se medtem povsod mrzlično utrjevali in zbirali nove sile. Ob koncu februarja je prišlo no Primorsko že okrog 10.000 nedičevcev in nekaj tisoč četnikov, domobrancev, ki so ustanovili na Primorskem svoj prvi polk, katerega štab se je iz Postojne preselil v Trst. Nemci so si na vsak način hoteli zagotoviti vse glavne prometne žile in so znova začeli ofenzivo na osvobojeno ozemlje na Trnovski planoti. Enote IX. korpusa so jih pri tem stalno ovirale, ker je štab poslal 17. Gregorčičevo brigado na področje Zgornje Vipavske doline in Krasa, Gradnikovo brigado pa na sektor Spodnje Vipavske doline in Spodnjega Krasa. Kljub temu pa so Nemci prodrli proti Trnovemu, Predmeji, Otlici in Vojskemu, od koder so se po opravljeni čistki spet umaknili v svoja izhodišča in pustili postojanko samo v Trnovem, katerega pa so 23. februarja ponovno zasedle enote IX. korpusa.
V	istem času so bili Nemci v ofenzivi tudi na področju Beneške Slovenije, kjer so hoteli zavarovati cesto Cedad-Kobarid-Bovec, ker so jim zavezniki z letali popolnoma uničili progo Videm-Trbiž. 31. divizija je imela manjše boje v Dolomitih, pri čemer ji je pomagal en bataljon Gradnikove brigade in pa divizija Garibaldi-Nati3one.
na Oblakovem vrha
sone Je šla čez progo Trst-Postojna. Preureditev je bila končana 16. aprila, 20. aprila je štab IX. korpusa prejel od glavnega štaba Slovenije generala Dušana Kvedra ukaz, naj se enote približajo Trstu, kar so po likvidaciji nekaterih manjših postojank tudi izvedle 30. divizija se je z vsemi tremi brigadami premaknila 28. aprila Vipavsko dolino na Kras, 17. Gregorčičeva brigada do Škrbine. 18. Bazoviška do Štanjela, 19. Kosovelova pa do Gabrovice. Njene premike je ščitila 31. divizija Istočasno so divizije 4. armade že osvobodile Ilirsko Bistrico in St. Peter na Krasu ter se s tankovskimi enotami bližale Trstu. 29. aprila sta 17. in 19. brigada prodrli do Repentabora, 18. pa v Dutovlje, kjer Je bil že zunanji obrambni pas * Trsta Z napadom na utrjene položaje Je 30. brigada prodrla do Opčin in stopila v stik s predhodnicami 4. armade. Najhujše boje je imela 19. brigada, ko Je po uničenju nemške postojanke v Repentaboru krenila proti Opčinem, kjer se je združila z delom Bazoviške brigade in se borila v samem središču Opčin. Ker utrjenih položajev ni mogla zavzeti, jih je obšla in 30. aprila popoldne dosegla predmestje Trsta v Barkovljah in še v isti noči Rojan.
Istega dne je 31. divizija s Krasa krenila proti Nabrežini, Tržiču in Gorici, Briško-beneški odred pa se je usmeril na Videm, Čedad in v Beneško Slovenijo.
Vstaja tržaškega ljudstva
Tako Je nastopila zaključna faza narodnoosvobodilne vojne na Primorskem, ki Je bila kronana z osvoboditvijo Trsta in Gorice, kar pa je zahtevalo še velikih žrtev ne samo IX. korpusa, temveč vse 4. armade pod poveljstvom generalnega polkovnika Petra Drapšina.
Pred opisom samih bojev za Trst, si vsaj bežno oglejmo, kakšen je bil položaj v Trstu samem in ka,o se je Trst pripravljal za končni udarec, oziroma za vstajo proti okupatorju OF je — kot znano _ imela prve aktiviste v Trstu že kmalu po ustanovitvi OF V Ljubljani. Plnko Tomažič in skoraj sto zavednih tržaških Slovencev je bilo takrat že eno loto v zaporu v pričakovanju procesa pred posebnim sodiščem. Poleti 1941 sta prišla v Trst po nalogu OF brata Oskar in Leo Kovačič, ki sta navezala stike s prvimi tržaškimi aktivisti. 15. decembra so bili ustreljeni Pinko Tomažič in tovariši. 2e naslednjega dne so fašisti zaprli prve skupine aktivistov osvobodilnega gibanja in med njimi Oskarja Kovačiča in Zoro Perello-Godina. Oskar je umrl za boleznijo, ki si jo Je nabral v zaporu, Zora pa za podobno boleznijo takoj po povratku iz internacije v septembru 1943. Toda razvoj OF se je nadaljeval. V februarju 1942 Je prišel v Trst Darko MaruS14-Blaž, ki Je skupaj z Albinom Cotarjem in Pepijem Udovičem-Ninonm, obnovil in postavljal nove odbore OF. Sad Marušičevega prizadevanja je bil tudi začetek organizacije ((Delavskega bratstva«, ki je pozneje prerastla v »Delavsko enotnost«. V novembru 1942 se Je ustanovil okrožni odbor za Trst, v decembru istega leta pa je bilo v samem mestu že okrog 30 terenskih odborov. V decembru Je Marušič utrdil tudi stike z italijanskimi komunisti za skupno borbo proti fašizmu. 14. Januarja 1943 je v Ul. Ginnastica padel Pepi Udovič. Takrat so bili aretirani ali ubiti tudi drugi aktivisti, prazna mesta pa so prevzeli drugi. Toda konec februarja 1944 Je prišlo do novih aretacij in okrožni odbor Je bil ponovno razbit. 2. aprila so po eksploziji v kinu na Opčinah ustrelili 71 talcev, konec aprila po atentatu znanega partizanskega diverzanta Mihajla v Ul. Ghega pa obesili 52 talcev.
Toda OF se je krepila dalje in 1. Julija 1944 se je spet konstituiral okrožni odbor, ki se Je kasneje razširil na 20 članov in katerega predsednik Je postal odv. dr. Jože Ferfolja-Očka, podpredsednik pa Franc Stoka. Odboru je bil v pomoč tudi Anton Vratuša, ki Je vzdrževal zveze s CLN za severno Italijo. Na podlagi sporazuma med OF in italijanskim osvobodilnim svetom za Zgornjo Italijo je ta svet pozval Italijane v Julijski krajini, naj vstopajo v italijanske garibal. dinske enote IX. korpusa. Tržaški CLN se tega sporazuma ni držal, pač pa so ga začeli množično izvajati italijanski delavci z vstopanjem v garibaldinske enote. Prišlo je tudi do ustanovitve koordinacijskega odbora med slovenskimi in italijanskimi množičnimi organizacijami in do centralnega koordinacijskega odbora med OF in Delavsko enotnostjo, v katerega je v začetku stopil tudi CLN. Toda zaradi novih aretacij se je ta odbor razbil in z njim tudi stiki s CLN do leta 1945,
Julija 1944 Je štab IX. korpusa sklenil ustanoviti komando mesta Trst. Za komandanta je poslal v Trst majorja Martina Greifa-Rudija, za komisarja pa Vinka Sumrado-Radoša. Kmalu je komanda začela z organizacijo posebnih bataljonov v vseh mestnih rajonih in
16. maja 1965
PRODOR
NA TRST
t'A GORICA
IX KORPUS
XXX Di VIZI JA
[XXXI
DIVIZIJA
DIVIZIJA
IX. DIVIZIJA
že konec oktobra je bilo	v teh bataljonih 950 mož,	ki	so	glavnem
prihajali iz vrst Delavske	enotnosti. Komanda mesta	je	s	pomočjo
organizacije Delavske enotnosti že v nekaj mesecih imela v samem Trstu 7 rajonskih komitejev, v tovarnah 72 komitejev. Do maja 1945 je izvajala tudi sabotažne akcije, predvsem pa	je	pripravljala
vstajo. Januarja 1945 je	bilo mesto razdeljeno v	štiri	sektorje,
sektorji pa na štiri okrožja, ki so imela vsake po en bataljon vojaške sile. Sredi	aprila je bilo od komande mesta	odvisnih	okrog
250 mož, v zadnjih treh dneh do 1. maja pa so se te sile povečale na skoraj 10.000 oboroženih ljudi v formacijah Delavske enotnosti pod poveljstvom Komande mesta. V tej fazi so se vodila tudi pogajanja s tržaškim odborom CLN, čeprav ta ni kazal nobene volje za borbo proti Nemcem. Da ni prišlo do sporazuma, je bil eden glavnih vzrokov vprašanje guardie civiche, ki je CLN ni hotel razpustiti, čeprav je bila to okupatorska ustanova, ki sta jo ustanovila kolaboracionista prefekt Coceani :n pode ta Panini.
Komanda mesta je imela sredi aprila 1945- v Dolini vojaško posvetovanje s	komandanti sektorjev. Na tem posvetovanju	je	bil
izdelan točen načrt za potek vstaje v mestu. Ta načrt je štab IX. korpusa odobril. 27. aprila je štab IX. korpusa sporočil komandi mesta, naj bo	v pripravljenosti, 28. aprila okrog	16. ure	pa	je
prispela iz štaba brzojavka z ukazom za začetek vstaje. V noči 28. aprila se Je komanda mesta premaknila v četrti sektor na Kolon-kovec. 30. aprila je stopila v stik s VII. Korpusom. Ob 9. uri se Je premaknila v samo središče mesta, Nemci pa so medtem začeli utrjevati svoje postojanke ob morju in v ’ nekaterih večjih poslopjih ter vojašnicah. Popoldne istega dne so enote Delavske enotnosti že začele razbijati	posamezne postojanke, zvečer ob	20. uri	pa	Je
pri.lo v štab komande sporočilo, da so predhodnice IX. korpusa že na robu mesta, potem ko so prebile položaje pri Padričah in Bazovici.
Ofenziva IV. armade NOV in dokončna osvoboditev Trsta
Napredovanje 4. armade proti Trstu je bilo izredno hitro. Dejanska ofenziva armade S ciljem za osvoboditev Trsta se Je začela
20.	marca v 'in je naglo napredovala, kljub ogromni koncentraciji vseh razpoložljivih sovražnih sil, ki so hotele za vsako ceno preprečiti vdor 4. armade v Slovensko Primorje in Istro. Nemci so postavili svojo obrambno črto imenovano «Ingrid» na liniji italijanskih utrdb od Reke mimo Klane do St. Petra na Krasu, najmočneje pa je bil utrjen sektor med Reko in Snežnikom. 4. armada je sprejela sklep, da prodre po najkrajši poti v smeri Klana-Ilirska Bistrica-Trst. V bojih od 17. do 20. aprila so divizije 4. armade vrgle Nemce na desni breg Rečine. Glavni boj se Je začel 21. aprila in je trajal nepretrgoma do 30. aprila, vendar proboj ni uspel. Zato je 27. aprila izdal štab 4. armade ukaz 20. diviziji, da kot osrednja formacija prebije «Ingridovon linijo višje proti severu med Snežnikom in Postojno. 2e naslednjega dne je divizija zavzela Ilirsko Bistrico. Drugi krak klešč 4. armade, ki naj bi obšle koncentracijo nemškega 47. korpusa pod direktnim poveljstvom generalu Loehra, pa se je sprožil v noči od 24. na 25. aprila, ko so se pri Moščenički dragi izkrcale enote 9. divizije, prodrle proti Lo-vranu in se nato skozi Cičerijo usmerile proti Trstu z južne strani.
Po tem proboju obeh krakov klešč, se je 29. aprila začel končno koncentrični prodor 4. armaae proti Trstu v širokem loku od Štanjela do Kvarnerske obale pri Lovranu z glavno smerijo prodora od Ilirske Bistrice proti Divači in Opčinam. 2U. divizija je še isti dan zavzela	Divačo, 30. divizija	IX.	korpusa	pa se Je	Trstu
približala s severne strani. 30. aprila je 9. brigada 20. divizije zavzela Sežano in začela napadati Opčine. 10. brigada iste divizije je zavzela Bazovico, 8. brigada pa Kozino. Istočasno se je 11. divizija prebila čez	Dekane do južnega	roba mesta.	Tako je bila	4.
armade po razbitju zunanje obrambe Trsta pred zadnjim oklepom na črti Barkovlje-Opčine-Bane, Dolga krona-žavlje. Najmočnejši je bil odpor sovražnika na Opčinah
1. maja so enote 4. armade, potem ko so bataljoni komande mesta že začeli osvobajati mesto prodrle v samo središče in skupno z bataljoni komande mesta nadaljevale z razbijanjem utrjenih oporišč. Istočasno pa se je 31. divizija usmerila proti Gorici in Tržiču, kjer je osvobodila mesti s pomočjo partizanskih odredov, zlasti pa briško-beneškega odreda. Pri Gorici je na samem pragu svobode padel po usodni pomoti komandant divizije Eugen Matejka-Pemc.
Tako je bil	1. maja Trst praktično	osvobojen, čeprav	so	se
Nemci branili v	sodni palači in pri	Sv.	Justu še	2. maja,	ko	so
potem, ko so v sodni palači Nemci že izobesili belo zastavo v znak predaje 4. armadi, v popoldanskih urah po obalni cesti prodrli do Trsta prvi tankovski odredi Novozelandcev pod poveljstvom generala Freiburga. Sodna palača se je končno predala ob 16. uri, grad Sv. Justa pa ob 19. uri. Medtem pa so se še vedno vodili ogorčeni boji na Opčinah, kjer so Nemci očitno čakali na prihod Angloamerlčanov, da bi se predali njim ne pa 4. armadi. Preda‘o so podpisali ob 3. uri zjutraj in po izrecnem nastopu pri zaveznikih, v roke poveljnika 20. divizije i. armade.
Trst Je bil tako dokončno osvobojen. V njegovem zaledju se je 3. maja po silovitih bojih predala Reka, 6. maja pa so bile zajete v obroču prisiljene na predajo tudi enote 47. nemškega korpusa z mnogimi četniki in drugimi kvlzlingi. Ujetih je bilo 16.000 nemških vojakov z mnogimi oficirji in s samim poveljnikom korpusa generalom Kueblerjem.
Naš krvni davek
Boj primorskega ljudstva, ki se je začel s samim nastopom f šizma in ki se je nato razplamtel v oboroženo borbo, je bil tako končan. V tem boju je imelo primorsko ljudstvo 46.000 žrtev, padlih, umorjenih, umrlih po koncentracijskih taboriščih in sežganih krematorijskih pečeh, med katerimi je požirala naše ljudi tudi zloglasna Rižarna, ki je komaj ob letošnjih slovesnostih proglašena za narodni spomenik mučeništva.
Toda ta boj ni bil zaman, kot ni bil zaman boj vseh svobodoljubnih sil na svetu proti fašizmu in nacizmu. Danes smo vendarle svobodni in ponosni ljudje v republiki, ki je zrastla iz prav take antifašistične borbe kot je bila naša, čeprav imenujejo to borbo z rezistenco, mi pa našo z narodnoosvobodilnim gibanjem. Toda naziv ni važen, važen je bil smisel te borbe in važen je njen nauk ki nam veleva, da mora antifašistična fronta biti aktivna vedno in morda danes še prav posebno, ko se na obzorjih spet kopičijo grozeči oblaki.	...__	,
Ko slavimo 20-letnico odporniškega tn osvobodilnega gibanja nam je mir naša največja želja, spomin na naše junaške ljudi pa naša največja moralna dolžnost.	JOŽEF MURSKI
VIRI:	.	J „ ,
Slovensko Primorje in Istra, Rad, Izdavaftko podužeče, Beograd 1953 Leto borb ob Soči — Izdal prop. odsek IX. korpusa 1. 1944 Oko Trsta, Beograd 1945
Na Primorskem so izkopali puške, Partizanska knjižnica Ljubljana 1963 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni Jugoslovanskih narodov, Vojnozgodovinski inštitut JLA, Beograd Naš prvi pohod v Beneško Slovenijo, Jaka Avšlc, Ljubljana 1946 Slovenski zbornik, Ljubljana 1945 Stanko Petelin, Od Triglava do Trsta, 1»M
Stanko Petelin, Kako je bil osvobojen Trst, «Delo», Ljubljana it« Lastni zapisi in spomini
TOPLA DLAK
																										
																										
štirje partizani so imeli ob koncu vojne občutek, da so od vseh pozabljeni: bledična Savka, telebanasti Anže, nekoliko zasanjani Tonin in nemirni, zaletavi suhec z vzdevkom Kobilica Ze leto m dan so se mučili v bunkerju ciklostilske tehnike Otavnik, da jo tako imenujem; ta je bila na samotni domačiji pri Rotarju, na prisojnem pobočju tesne gorske soteske.
irnn^r^ii^0n«U aprjia. s° že vsa znamenja kazala, da bo kmalu L	°fenzivl Je na tistih samotah tiho
tnrcKi i7 ^i-petek’ le kak kurir je lz objesti sprožil svojo karabinko. Edina zveza z zunanjim svetom je bil Kobilica, ki le hodil na javko po pošto in je tja odnašal «tiskovine». Ta je od kurirjev prinesel kako novico, ki je bila tem bolj dragocena, ker so iz radijskega aparata, ki so ga imeli v bunkerju, zaman skušali izbezati kak glas; njegove baterije so bile že dolgo prazne kot beraške malhe.
Izvedeh so, da so brigade odšle proti Gorici in Trstu. To je bila zadnja novica, ki jih je dosegla, že drugi dan se je Kobilica s prazno torbo vrnil z javke. Kurirji niso več prihajali z razglasi, da bi jih tehnika razmnožila. Kaj se godi’ Ah je res konec in oni za nič ne vedo? Polegavali so na pomladanskem soncu in čakali... Končno je Anže, ki je odgovarjal za tehniko, poslal v dolino Kobilico, da kaj poizve.
Kobilice tisti večer ne drugi dan še ni bilo nazaj. Anže je zaman razdražen kot sršen stopical na mestu in klel. Kobilica je bržkone — nepreračunljiv kot je bil — napravil izlet na Vipavsko, kamor ga je zmeraj vleklo. Anže se je z mrakom sam spustil po klancu, ves namrgoden in srdit, da so se mu iskre kresale pod čevlji.
Vrnil se je drugo jutro po mehkem južnem snegu, ki je nepričakovano zapadel čez noč in pobelil ves breg do cvetočih
{oKlor> fr /-1 /-\1 i	1 - 1 _ •  li ~	1 -.iv
jablan v dolini. Da je konec, je vpil že od daleč, naj pospravijo
svoje stvari in takoj na pot. Glas se mu je lomil od radosti in ganotja.
Res? Savka in Tonin sta bila kot začarana. Srce jima je burno zatolklo, vroč val jima je šel po telesu. Toda ni bilo časa, da bi pestovala misli in občutke. Prtljago so naglo zmetali na lojtrnik, ki ga je posodil Robar. Zapregli so konja, ki je že večkrat vozil za partizane in se je slednjič kot zgarano kljuse vrnil v hlev.
«Ivanček naj vas pelje,« je rekel Robar.
Ivanček je bil štirinajstleten pob, njegov sin. Saj. Anže je razumel. Bilo je konec vojne. Samotar se je bal, da ne bo več videl niti voza niti konja.
«Samo nekaj ur vožnje,« je rekel. «Fant bo pred večerom nazaj.«
«Vsi nas boste zapustili,« je rekla Robarica z rahlim očitkom. «Tako sami bomo ostali.«
((Obiskali vas bomo,« je obljubil Tonin.
Res je tako mislil. In tudi Savka. In Anže, le Robar se je dvomeče nasmehnil.
Ivanček je sedel na voz in pognal konja.
Lojtrnik je zaropotal po kamnitem klancu, da so na njem odskakovale škatle in nahrbtniki. Partizani so pomahali v slovo, nato se niso več utegnili ozirati po domačiji, ki je bila vrsto mesecev njihov drugi dom. Voz so držali za lojfrnice, da se ni prehudo stresal.
Zakrilo jih je visoko grmovje, katerega veje so bile obtežene od topečega se snega. Po tenkih deblih je smizala voda, na klanec so padale kepe. Majsko sonce se je toplo upiralo v breg in zlatilo svetlo razpoloženje. V dolino, kamor so dospeli, je bilo že vse kopno.
«Sedita na voz!« je rekel Anže Savki in Toninu. «Jaz pojdem na bližnjico čez hrib. Da bo konju lažje. Najdemo se kje ob cesti.«
Tonin je bil za hip zaprepaščen. Doma je bil s Krasa, kjer je v mladosti vsak dan gledal sinje, razgibane morske valove. Po njih se mu je tožilo vse dni v tolminskih hribih. Bili so mu lepi, a vendar nekam tuji.
«Jaz bi rad v Trst,« je zinil. «K morju.«
«Potrpi!» je rekel Anže, ki je bil hribovec in ni mogel razumeti Toninovih občutkov. «Tudi morje boš še videl. In Trst.«
Zavil je na strmo stezo, ki je šla v breg. Voz je zdrdral po cesti. Drug drugega so izgubili izpred oči.
Tonin in Savka sta ždela med nahrbtniki in škatlami za Ivančkovim hrbtom. Fant je z bičem zdaj pa zdaj rahlo oplazil konja, ki kljub položni cesti ni pospešil korakov. Bili so tiho. Tonina ni minilo hrepenenje po morju, od katerega so se oddaljevali, dokler cesta strmo ne zavije čez prelaz, se spusti v drugo gorsko dolinico in nato proti jugu. Polagoma se je potolažil. Nazadnje mu je bilo kar prav, da se vozi po tisti samotni grapi. Vožnja mu je bila le prepočasna. Včasih si je želel, da bi se s čilimi konji in v naglem diru vozil v svobodo... Nazadnje se mu je zazdelo, da se pelje skozi sotesko, kjer je bil nekoč ranjen. Ob spominu na to mu je zbledela misel na morje. S posebnimi občutki se je oziral po strmem bregu, ki ga je cesta rezala v ovinkih, čez hudournike, ki so šumeli v grapo. Gube zemlje, na katerih so tu pa tam stale_ samotne hiše. Nekatere so bile požgane in so kot objokane oči gledale izmed osmojenega drevja.
V eni izmed njih je nekoč kot ranjenec užival nekaj dni gostoljubje. Ali jo bo spoznal? Le enega se je dobro spominjal: ob vogalu je stala visoka hruška, ki je čez streho molila košate veje. S to predstavo je bil združen obraz dekleta, ki ga je noč in dan spremljal v mislih...
Obšli so ga spomini... V partizane ni šel po svojem nagibu, a ko so ga nekoč mobilizirali, ni ugovarjal v srcu. Bilo mu je kar prav. Edina bridkost, ki ga je spremljala, je bila "rise1 na črnolaso Maro. Bil je še ves zelen, a se je že zagledal v dekle, ki ga je spodbujalo z nagajivim smehom. To čustvo je hranil zase, tako je vsaj mislil; a ko je odhajal, mu je Mara vrgla šopek, se zasmejala in nato pobegnila. Ta šopek, ki se je kmalu posušil, mu je s podobo dekleta dolgo ostal v srcu in ga spremljal na pohodih. Dotlej, da je spoznal Dano, rjavolasko, ki so se ji pri smehu delale luknjice v licih in v bradi. To je bilo tedaj, ko se je brigada zapletla v boje in je ranjen v nogo obležal na zelenem pobočju. Partizani so se naglo umaknili in ga niso mogli vzeti s seboj. Pustili so ga v prvi koči, kjer je zakopan v seno čakal odrešenja ali smrti.
Smrti ni bilo, zakaj Nemci so takoj za partizani zapustili tisto samoto. V koči je živela starka, ki je imela sina v partizanih, snaha pa je padla pred domačim pragom v nekem spopadu z Italijani. Z njo je bila vnukinja Dana, na pol doraslo dekletce, ki se je venomer smehljalo. Ženski sta mu postlali in ga negovali kakor sta vedeli in znali. Tistih trenutkov se Je Tonin spominjal z bridkostjo in blaženostjo. Noga mu je zatekla in ga bolela, da je škrtal z zobmi. Ob pogledu na dekle, ki je s sočutnim nasmehom čepelo ob njegovem ležišču je vsakokrat zatrl bolečino in stokanje. Dekliška roka mu je otrla znojne kaplje s čela. Bila je mila deklica. Ob nji mu je vedno bolj bledela misel na Maro. Končno je mislil samo na Dano.
((Poljubi me!« ji je rekei, ko so čez nekaj dni prišli parti-zani da sa odpsljajo v bolnišnico.	,	.	..
Dekle je bilo za hip kot olesenelo. Nato se e naglo odločilo, ga zgrabilo za ušesa in mu suh, močan poljub pritisnilo
I
:::::::::::::::::::::::::::::::
ŠTIRI LUNINE PODOBE
Rastoči mesec
kot divji zcdeb plove preko noči
Ščip
je obli obraz preobilja
Zadnji krajec
i
Si;::::!::
kot jesenska slutnja kaplja skozi noč
Mlaj
tedaj so mirne noči
MARKO KRAVOS
na usta. Nato se je iz zadrege veselo zasmejalo in pobegnilo. Prav kot nekoč Mara in vendar je bilo čisto drugače.
Z voza se je zaman oziral po nji, ni se več prikazala. Ta poljub je odnesel s seboj, spomin nanj mu ni ovenel kot Marin šopek. Njena podoba, pretkana z občutki do nje, ga je spremljala do tistega dne, dasi nikoli ni še kaj slišal o nji.
Ozdravel je, noga ga ni več bolela, a ostala je trda v stopalu. Ni hodil ob palici, a je nekoliko poskakoval pri hoji. Neke noči je s kurirjem prišepal v tehniko na samoti. Trpel je, ker je pogrešal širokega razgleda. V nočeh je mislil na nežno dekliško roko, ki mu je brisala pot s čela...
Misli so se mu pretrgale... Venomer se je oziral na obronke pod cesto. Ali bo spoznal hišo? Ob vsakem visokem drevesu mu je vztrepetalo srce. Dana! Ali je še živa? Morda je odšla v partizane in padla, a babica je umrla. Kočo bo našel prazno... Ta misel je bila tako porazna, da ga je zapeklo v srcu.
«Kaj tako gledaš?« se je oglasila Savka, ki ga je naskrivaj opazovala od strani.
«Tu nekje sem bil ranjen,« ji je odgovoril.
Pogledal jo je, ki je trpko stiskala ustnice.
Savka! Saj res. Srečal jo je še tisti dan, ko je prišel k Robarju. Bledolično dekle, prešibko za življenje v brigadi. Bila je redkobesedna, govorile so ji le sive oči, ki so se zdele žejne ljubezni. Toninu se je smilila. Včasih jo je mimogrede pobožal po obrazu, kakor da ji popravlja pramen las, ki ji je med tipkanjem matric silil na lica. Nasmehnila se je, roke so ji za hip obmirovale. Več kot to ji ni mogel dati. Po naravi ni bil lahkoživec... Neko noč, ko so po okolici stikali Nemci, sta sama ležala v bunkerju. Prespana sta v temi strmela v droben žarek dnevne svetlobe, ki je tanek kot srebrna nit padal skozi preduh. Tedaj se je Savka oglasila: «Zdaj sva sama.« In on: «Sam&.» Savka je rekla: «Cisto samžt. Kmalu bo noč. Do jutra ne bo nikogar.« — «Cisto samš,,« je Tonin ponovil njene besede. V hipu ga je obšla neka misel, ki ga je vznemirila. Dana! Vzdihnil je, se prevrgel in zaspal...
Savka je upirala pogled v oznojeni hrbet konja, ki je težko premikal noge.
Pred njimi je bilo razpotje, cesta je zavijala na levo, v strmino, in v ostrih vinkalicah stremela čez prelaz. Tonin je uzrl kočo, čez katero je iztezala veje košata hruška, vsa v cvetju.
«Ustavi!» je zaklical. ((Počakajte za hip! Samo da pozdravim.«
Skočil je z voza in na stezo, ki je vodila h koči. V hipu je izginil za njenim vogalom
Obstal je pred zakajenimi vrati; od pričakovanja in bojazni je občutil srce v grlu. Vrata so bila na stežaj odprta. Veža je bila prazna.
«Ali ni nikogar,« je zaklical, ko je stopil čez prag.
Iz izbe je prišla priletna ženska in ga zvedavo pogledala. Bržkone kaka soseda, ki so ji požgali hišo in se je tja zatekla.
«Ali Dane ni?« je Tonin vprašal z zamirajočim glasom.
«Dana!» je ženska zaklicala v izbo. «Neki partizan vprašuje po tebi.«
«Ali je šimen?« se je iz izbe oglasil čivkajoči starčevski glas. «Ali je prišel šimen?«
«Ne, ni on,» je odgovorila ženska. «Sina pričakuje,« je po-šepnila Toninu. «Vsak dan. Že dolgo se ni oglasil. Nihče ne ve zanj.«
Tedaj je Dana z vprašujočim pogledom, nekoliko v zadregi obstala pred Toninom. Fant je bil tako presenečen, da mu je vzelo glas. Komaj leto, odkar je ni videl, a se je medtem razvila v čudovito dekle.
«Dana, ali me še poznaš,« je izjecljal.
«Poznam,» je rekla Dana nekoliko pridržano in mu stisnila roko. «Kako bi te ne poznala! Mati!« je zaklicala v izbo. «Mati! Tonin je tu!«
((Kateri Tonin?«
«Tisti ranjenec, ki je bil pri nas.»
«0, moj bog! Naj vstopi, da ga vidim!«
Fant je stopil v izbo. Trudil se je, da bi ne opazili, kako šepa na eno nogo.
Starka je oprta na palico sedela ob peči. V enem letu se je hudo postarala, kakor da so se ji izcedile vse moči. Zdelo se je, da je z eno nogo že v grobu. Oči so se ji upirale, kakor da so na pol slepe, roke so se ji tresle.
«Stopi bliže, da te bolje vidim!« je rekla. «Saj si res ti. Da si le živ.! Veliko hudega smo prestali. Zdaj je mimo, sicer bi bilo po nas. Mojega Šimna pa še ni. Ali si ga kje srečal? Šmon mu pravijo.«
((Nisem bil več v brigadi,« je odgoyoril Tonin.
«Kje bi ga srečal!« je rekla Dana nestrpno. ((Partizanov je na tisoče.«
«Zakaj bi ga ne srečal?« je vztrajala starka. «Nekdo ga je moral videti. In če je padel, bi moral kdo vedeti... Naša Dana se bo omožila,« je starka brez zveze prešla na drug pogovor. «Z nekim partizanom. Nekoč je bil pri nas, ranjen kot ti. Včeraj se je zopet oglasil...«
«Mati, nehajte!« je vzkliknila Dana. «To ga ne zanima.«
Toninu je bilo, kakor da se mu pogrezajo tla pod nogami. V hipu se mu je zrušilo vse, kar mu je zadnje mesece napolnjevalo srce in dušo. široko je pogledal dekle, ki je obrnilo obraz v stran.
«Zdaj se boš tudi ti lahko oženil,« je čebljala starka. «Ali imaš dekle?«
«Imel sem ga,» je Tonin odgovoril s pretrganim glasom, kakor da se mu besede lomijo iz tihe bolečine. «Imel sem ga,» je ponovil, «a se mi je izneverilo.«
:(Kaj bi tisto!« se je starka kratko zasmejala. «Manjka se deklet! Deset na vsak prst...«
Povabili so ga naj sede, da mu s čim postrežejo. Izgovoril se je, da ga na cesti čaka voz. Ni mogel prestajati na mestu, čutil je, da ondi nima ničesar več iskati. Najrajši bi brez besede stekel na prosto. Z muko je zadrževal solze.
«Samo pozdraviti sem vas hotel,« je rekel in naglo odšel skozi vrata.
Ko je hodil po stezi, ni več pazil, da bi ne šepal. V teku je sedel na voz, Ivanček je pognal konja.
«Dolgo te ni bilo,« je rekla Savka z rahlim očitkom. ((Medtem bi se bil lahko oženil.«
Tonin je bil tako zmeden, da je ni razumel.
«Kaj?» je vprašal.
«Da bi se bil medtem lahko oženil, tako dolgo te ni bilo.#
«Saj. Oženil...«
Tonin je bil tako zatopljen v svoje občutke, da ni bil zmožen smiselnega odgovora. Ob razočaranju in potrtosti bi jokal in razbijal. Vse mesece se je bal smrti. Ni bil bojazljiv, a se je tresel za življenje, že zaradi ljubezni. Tedaj pa je čutil, da se je nekaj zrušilo v njem. Ce bi v tistem trenutku stal sredi boja, bi streljal in bil na vse strani, četudi bi padel. To bi mu bilo v uteho...
Voz je pricijazil na prelaz. Ivanček je skočil na cesto in hodil poleg konja. Tonin se je še enkrat ozrl po koči, preden je izginila med drevjem. Misli so se mu počasi umirile. Razočaranja ni prebolel, še dolgo ne, a je krotil občutke. «Manjka se deklet,« je rekla starka.
«Manjka se deklet,« je na glas zagrizeno ponovil pri sebi.
«Kaj?» je vprašala Savka.
«Manjka se deklet!« je zopet rekel, četudi ne iz srčnega prepričanja.
Savka, ki ga je tiho opazovala, je mislila, da ga razume. Nekaj se mu je zgodilo. Kaj, to sam ve, ona lahko samo sluti. Stisnila se je k njemu, položila dlan na njegovo roko in jo pobožala.
Tonin se je začuden ozrl nanjo. Božanje ga je spreletelo do srca. Ali dekle sluti, kako je z njim? Kakor v zahvalo jo je stisnil za dlan, ki je bila topla od sočutja.
Voz se je s prelaza naglo spuščal navzdol. Pred njimi se je odpirala samotna dolinica v prvem zelenju. Pot je šla proti jugu, proti Trstu in morju.
FRANCE BEVK
PETROVA VRNITEV
(Odlomek iz neobjavljene
ljudske igre v treti dejanjih)
ZAKLJUČNI PRIZOR IZ DRUGEGA DEJANJA
MALKA: Tako torej, za svobodo tistega, kar Je še ostalo čisto v srcu naših ljudi, za naše ljudi!
TINE: (pijan) Za naše ljudi in domovino!
MALKA: Nesramnež grdi, kaj boš pijan nazdravljal domovini!
TINE: Saj nisem pijan, samo tako, zdi se ti, da sem...
MALKA: No prav. Torej, za svobodo tistega, kar je še ostalo čisto v srcu naših ljudi!
TINE: Strela! Kje pa so ti ljudje? Kje so!
MALKA: Kje so! Hm, spomin se ti je skisal, hej, Tine, slišiš, spomin se ti je skisal. Tebi in vsem... (jezno) Tebi in vsem... (gre v ospredje in poje)
ti ubijejo človeka kakor zajca
od severa do juga od vzhoda do zahoda.
Ko trava mlečno-bela zeleni,
ko pari se povsod mladina,
sem jaz, sem ti,-smo vsi,
kdor koga važno ni.
Ti ubijejo človeka kakor zajca, zakaj? Vrag si ga vedi kje je tukaj kujnšt!
VSI:
Ti ubijejo človeka kakor zajca, zakaj? Vrag si ga vedi kje je tukaj kujnšt!
Bili so časi... za človeka so zmerom bili in človek če je človek vedno Je!
Bili so hudi časi. . za človeka so zmerom bili in je ženska prodala ljubezen za kilo mesa in je meški življenje prodal za smrt in sta oba vse izgubila...
Bili so prav hudi časi... za človeka so zmerom bili. Jaz sem ženska, ti si moški, otroke nama vzel je sovrag in prav zato si živ ostal in tudi jaz.
Bili so prav hudi časi... za človeka so zmerom bili, a človek ki je človek vedno je!
SOŽITJA


1.
Zemlja, zrno sredi vesolja v primeri z drugimi, mnogo večjimi svetovi, je vendar dovolj prostorna za več ko tri milijarde človeških in neznansko število živalskih bitij. Vsa bitja so zajeta v takšno ali drugačno sožitje. Najvešče govorimo o sožitju pri ljudeh. Naravno razmnoževanje človeškega rodu in razvoj razuma v posameznikih sta privedla človeštvo polagoma do današnjih zelo zapletenih oblik sožitja, ki so posledica neštetih pridobitev v dobi skoraj neskočnega razvoja.
Kakšno je moglo biti sožitje med prvotnimi ljudmi, sklepamo iz tega, kar danes opazujemo v odnosih preprostih, «divjih» ljudstev, kolikor so se ohranila. Ni več prazgodovinskih jamarjev, ki so morda živeli v podobni preproščini ' kakor danes ljudem najbolj podobne opice. To je bilo najpreprostejše sožitje v družini ali v sorodstvu, obiskovanje sosednih jamarjev, skupen lov, nabiranje plodov, skupna bramba pred zvermi ali pred naravnimi silami.
Prvotno sožitje ni moglo biti vselej prijateljsko. Borba za hrano, za prostor, za družico, za razne ugodnosti in dobrine je gotovo porajala tudi nasprotja, spore, navzkrižja in-spopade, bodisi v votlini sami, pred njo ali v njeni bližini, na lovu in ob raznih drugih prilikah. Pomanjkanje napadalnih in uničevalnih sredstev je oviralo prehuje sovražnosti, preprečevalo kruto maščevanje, onemogočalo nebrzdane požare strasti.
2.
Kakor hitro je brleča lučka razuma omogočila prehod od topega, okornega životarjenja do prvih skromnih začetkov kulture in kasneje do pisave in zavednega beleženja dogodkov, se začno vrstiti in množiti vesti o zgodovinskem dogajanju in poročila o vsakovrstnih zožitjih. Nasprotja med narodi so se Cesto reševala z vojnami. Pohlep in bojevitost sta čeesto podžigala k napadanju mirnejših šibkejših sosedov, ki so jim zmagovalci namenili suženjstvo. Tudi to je bilo neka vrsta sožitja, najklavmejša. Iz izraelske zgodovine poznamo egiptovsko in babilonsko sužnost tega ljudstva. Pohodi Aleksandra Velikega so pospeševali spoznavanje ljudstev in navezovanje stikov med njimi. Izrazito vojaški narod so bili Rimljani, ki so širili svojo oblast in svoj vpliv sprva po vsej Italiji, nato pa v obliki imperija po vsem tedaj znanem svetu. Njih politične zmožnosti so ustvarjale med daljnimi narodi in deželami nešteto novih odnosov, razmer in vsakovrstnih sožitij, prijetnih ali nevšečnih, kvarnih ali blagodejnih. Sužnji so pomagali graditi sijajne rimske stavbe. Zakladi starega sveta so se stekali v Rim, množili njegova bogastva in utrjevali njegovo mogočnost. Prav ta je ustvarjala zmeraj nove napetosti. Kratke so bile dobe zares mirnega sožitja.
Krščanstvo je prineslo nove pojme o človeku in nova sožitja. Obsojalo je suženjstvo ter izkoriščanje ubogih in slabotnih in mogočnih in nasilnih. A v osrčju Azije so ne znanska trenja zvrtinčila bojevita nova ljudstva v silovit preseljevalen vihar, ki je završal po vsej Evropi in zagnal neštete množice v iskanje novih ozemelj in novih sožitij.
Po viharju se je v Rimu krepkeje zasidralo krščanstvo, širilo svojo prosvetno in svoje duhovno gospostvo, pridobivalo vladarje in prestole, povezovalo države in narode v srednjeveška sožitja. Vitezi so se dvignili, da mu zavojujejo Palestino in sosednje dežele. Z orožjem so jih trgali iz rok «nevernikov», a ti so se vztrajno branili in ostali v njih Iz dogodkov so poganjale nove izkušnje z novimi pogodbami in mešanimi sožitji.
Po samostanskih celicah so učene glave vztrajno bedele nad starimi rokopisi, se pogrezale v grška in latinska dela, približevale davnino svojim obzorjem. Duhovna sožitja so se plodno razmahovala, sproščali so se duhovi in se potapljali v žive človeške tokove. Krščanstvo je krenilo po svojem naravnem razvoju:	vzhodno Evropo je	zajelo	pravoslavje,
na severu je hladni razum protestiral po svoje, na zahodu so prevladala rimska pojmovanja. Z onstran velikih voda se je zasvital čisto nov svet in odpiral neslutena sožitja.
Evropska misel	je	neutrudno vrtala	dalje,	ostra, rezka,
nabrušena, nepopustljiva, nepodkupljiva. Prevrtala je globine zrna, ki na njem živimo, do skritih bogastev, proštov nad našimi glavami v nadzračne višine, daljave do neštetih nebesnih teles, potrdila	je,	da naša Zemlja	ni središče vesolja,
kakor si je prej domišljala. Človeška misel reže v bistvo Vsega, kar je, tudir sama vase. Ne straši se izsledkov, naj bodo še tako pretresljivi, veličastni ali porazni. Vrta v globino vseh naših odnosov, neštetih naših sožitij, ki neredko spet razpadajo kakor pajčevinasta preja. Videti hoče do dna, zanima jo vsaka resnica ali kar se zdi resnica. O resnici sumi, ne brez podlage, da velja zmeraj do neke mere
Misel je zmrvila razna božanska sožitja. Grki v Homerjevih delih verjamejo, da jim vlada Zevs, da jih navdihuje Apolon in jih ščiti Atena. V borbi za Trojo so verjeli, da se nekateri bogovi borijo	z njimi v prvi	bojni	vrsti. Danes
noben Grk ne verjame v nobenega teh bogov. Wotanu je pri Nemcih davno odklenkalo. Slovenci bi poslali v umobolnico rojaka, ki bi častil Peruna, Svetovita, Živo in Morano. Taka je nezadržna, zmagovita pot človeške misli.
Več sožitja diha iz raznih umetnosti. Njih govorica je več ali manj vsem razumljiva. Občutena pesem te prevzame, gane, presune. Sočustvuješ z umetnikom, ki je znal prebiti led in te zaplesti v splošno človeško sodoživljanie. Podobno učinkuje lepa slika, kip, drama, povest. Taka sožitja so pomenita, prijetna, očiščujoča, tudi če je snov morda celo tragična.
3.

TINE: Naša Malka je danes v formi. Zdaj bo začela zopet na novo.
MALKA: (obrnjena k drugim) Hej, ljudje, poslušajte! Imela sem petero sinov; bili so kakor sokoli; prišli so k meni — očeta je že zdavnaj vzel hudič — in so mi rekli: «Mama, gremo v boj za svobodo!« «Kakšno svobodo?« sem rekla in sem jih skušala oslepariti. «Zate in za nas, ker tako ni moč živeti.« «Pa ne vseh pet!« «Vsi gredo, mama, in mi ne bomo ostali doma; zakaj ne bi šli v boj za svobodo?« ((Pojdite otroci — sem končno rekla, bom že sama skrbela zase!« In so šli. Pet jih je bilo, kri moje krvi.
TINE: (hlipaje) Mama Malka, ne bodi no žalostna, saj si lahko ponosna, da si imela take sinove.
MALKA: Jih ni bilo več nazaj! To je.
TINE: Poslušaj Malka, glej koliko jih je! Vsi so tvoji sinovi.
MALKA: Povsod po naši deželi sem jih iskala in povsod so bile tudi druge matere, ki so iskale svoje otroke. En kos tu, en kos tam, po vsej naši deželi ležijo raztrgani. Jaz pa sem še živa.
TINE: No, no, natoči mi bokalček terana...
MALKA: (mu toči) in jih nisem mogla spraviti skupaj, ker so pomešani z vso našo zemljo.
TINE: Pij Malka; pij vino, narodno pijačo! Brez tebe bi res ne bilo nič. Kuhaš, točiš, pčješ in si — mama.
MALKA: Zadosti je tega! Povejte rajši, kod se vlači Peter, da ga ni že celo večnost na spregled. Zadnjič sem mu dala naročilo po Ivici, pa ne vem kaj je z njim. Ivica je včeraj vsa objokana pritekla k meni. Pravi da ga ni nikjer.
IVAN: Zadnjič po sestanku se je spomnil, da so mu za časa svfetovne vojne, ko je bil še otrok, takorekoč pod nosom ubili človeka; in je začel
BORUT: Ta—ta—ta—ta—ta—ta—ta
GIULIO: Ta—ta—ta—ta—ta—ta—ta
SREČKO: Ta—ta—ta—ta—ta—ta—ta
TINE: (zelo pijan) Ta—ta—ta—ta—ta—ta—ta
IVAN: Potem je Peter začel nenadoma jokati kakor tele.
SREČKO: Potem je Peter vstal, vsem je podal roko in
BORUT: se skobacal skoz vrata.
GIULIO: Proč.
MALKA: Niste šli za njim, ga niste ustavili? Saj veste, kako je bil žalosten, kako je zmerom pravil, da je to, kar se dogaja, nemogoče, da se bo ubil...
IVAN: Zakaj, ko je itak moral proč.
TINE: Na zdravje domovini!
IVICA: Ne, vi ne veste kdo je Peter. Ne, ne, tega ne morete vedeti! Peteer, Peter je moje srce!
VSI RAZEN MALKE: Tak nehaj že enkrat, Ivica!
MALKA: Pustite dekle pri miru. (gre k njej) No, no, draga, povej, povej! Dovolj molčanja. Ti-le tukaj so njegovi prijatelji, in tvoji. Saj vem, da si se toliko potepala, da ti je bilo tako hudo. Kje si bila, kako si se vrnila? No, popravi se malo, počeši se, lepša si kot si bila tedaj. Povej o Petru, o tem, kako da si zdaj zopet tu, in zakaj ga iščeš...
IVICA: Peter Je moje srce. Ko se mi Je prvič približal, bila je jesen, taka neskončna jesen z mnogo sive barve, z bur-jo, z lakoto, ker se je oče skrival pred smrtjo svetovne vojne in tako, kakor je pač vojna, ko se mi je Peter prvič približal, me je pogledal, mi je popravil skuštrane lase in mi rekel: jezero, ti si moje jezero. Meni je bilo tako lepo, tako dobro, da sem od veselja zavriskala. Potem sem stekla k zidu, ki je stal ob strani ceste in... mu nisem verjela, zdel se mi je smešen, nemogoč!
IVAN: In ko si šla z njim, ko sta se ljubila, si šla tudi z drugimi in...
IVICA: Nisem mogla, nisem mogla drugače. Toda on Je bil moje srce.
MALKA: Pridi sem, atrok moj, saj Peter ni šel daleč.
GLAS IZ SKUPINE : Pravijo, da je nekdo videl nekoga obešenega, pa ne vedo, če se je sam ali če so ga drugi obesili.
MALKA: Mrtev?
VSI: Peter mrtev?
IVICA: Mrtev? Zakaj? Zakaj? (Pavza) Tak kaj molčite! Peter! Kje je Peter! Peeeter!
PETER: (nenadoma vstopi in vsi obstrmijo) Dober večer. Pozdravljena Ivica, (gre k njej in jo poljubi na čelo) Ti, Malka, hodil sem po naši deželi iskat tvoje sinove. Pa so se že zarasli v zemljo in skrili v njej!
Konec I. dejanja
4.
Na takih področjih je človeštvo neznansko napredovalo zlasti v novem veku, ko je razum polagoma razpršil mrakove prejšnjih dob in obsodil tesnobne življenjske nazore s krivoverci in čarovnicami na grmadah. Dokler so sedeli na prestolih vladarji po milosti božji in je bogato plemstvo izkoriščalo nižje sloje, je bilo sožitje med nižjimi in višjimi precej težavno. Evropska misel ni mirovala. Francoski, nemški in angleški učenjaki 18. stoletja, zlasti filozofi, so pripravili tla za naprednejše družbene odnose. Z geslom «Svoboda, enakost, bratstvo» francoske revolucije se je marsikaj prenovilo, a tudi po njej marsikod še dolgo ni bilo znosnih sožitij med privilegiranci in podložniki. Kljub razsvetljenstvu visoke glave niso mogle ali niso hotele videti resničnih potreb prebivalstva.
Velika beseda «svoboda», ki je ljudstva prej dolga stoletja skoraj niso poznala, se je zdaj razlegala daleč po Evropi. Narodi so se dramili, šlo je za enakopravno sožitje med narodi zlasti v državah, kakršna je bila Avstro-Ogrska. ki je z člvema večinskima narodoma, nemškim in madžarskim, tlačila in izkoriščala večino slovanskih narodov.
Klic po svobodi odmeva mogočno skozi vse devetnajsto in dobršen del dvajsetega stoletja. Prešeren, ki mu je življenje potekalo v vezeh avstroogrskega imperializma, je s svojim rojakom zapel «Zdravljico». Iz njegovih pesmi zveni tako jasen narodni program, da ga je morala pomlad narodov leta 1848, eno leto pred Prešernovo smrtjo, samo znova potrditi.
Sožit je med narodi je bilo v Avstro - Ogrski zelo pereče vprašanje, posebno za Slovence. Prav polagoma, korak za korakom in zelo nerad je avstrijski absolutizem po mrvicah kaj priznaval in dovoljeval. Kako skopuško in malenkostno je popuščal, se zrcali v začetku tega stoletja iz dejstva, da je v Gorici že bila slovenska gimnazija, medtem ko so se morali v ljubljanskih srednjih šolah nekateri predmeti prav do razsula poučevati v nemščini. Vsiljeno nemško šolstvo, vsiljeno nemško uradovanje in vsiljena nemška vojaščina so bili glavni vzroki napetega, zoprnega sožitja z Nemci v Avstriji.
Teh nevšečnosti so bili na Primorskem deležni prav tako Nemci kakor Italijani. Ko so prišli primorski Slovenci po razpadu Avstrije pod Italijo, jim je ta z uradnimi razglasi slovesno obljubila: «Italija vam dd več jezikovnih pravic in več šol v vašem jeziku, kakor vam jih je dala Avstrija». Več jih nato ni bilo, a če bi jih bilo vsaj toliko kakor prej v Avstriji, bi še šlo. Na velike obete so morda kaj vplivali goriški Italijani, prej pod Avstrijo sotrpini Slovencev, če bi bili radi videli Italijo v sijaju velikodušne zmagovalke, ki zna in hoče biti pravična tudi Slovencem.
Novi dogodki so take domneve kmalu odpihali. Slovens’ srednje šole so se morale iz Gorice. umakniti v Tolmin in v Idrijo. Na Tržaškem in v Istri so se pod liberalno Italijo pojavile nasilne čete odvetnika Giunte s strahovalnimi pohodi zoper Slovence, s požigom Narodnega doma v Trstu, drugih društev in domov in slovenskih šol. Sožitje je postajalo bolj in bolj neznosno ob dejstvu, da so oblasti na vse le pasivno gledale, ne da bi napadene kakor koli branile. Za Slovence je zavladala brezpravnost.
ANDREJ BUDAL
Povojno slovensko šolstvo v Italiji v luči številk
V šolskem letu 1945-46 in po petnajstletnem zatrfcju so slovenski šolski zavodi ponovno odprli vrata slovenski šolski mladini. Takrat so se za časa tedanje angloameriške vojaške oblasti odprli na Tržaškem ozemlju 3 otroški vrtci v tržaški občini — v Barkovljah, Rojanu in pri Sv. Ivanu, -	34 osnovnih šol,
in to pri Sv. Jakobu, v Ulici sv. Frančiška, v Skednju, pri Sv. Ani, pri Sv. Ivanu, v Barkovljah, Rojanu (vse v mestu Trstu), na Katinari, Opčinah, v Bazovici, Gropadi, na Proseku, v Sv. Križu, Trebčah (vse v občini Trst), na Repentabru (občina), v Nabrežini, štivanu. Devinu, Sesljanu, Mavhinjah, šempolaju (vse v občini Devin-Nabrežina), v Zgoniku, Saležu (v občini Zgoniku), v Dolini, Mačkovljah, Boljuncu, pri Domju, v Ricma-njih, Borštu (vse v občini Dolina), v Stramaru-žavljah, pri Sv. s Barbari, v Božičih, na škofijah in na Plavjah (vse v občini Milje ; zadnje tri so danes na Koprskem ln tri srednje šole-triletna nižja srednja šola, petletni znanstveni licej in petletni trgovski tehnični zavod v Ulici Lazzaretto vecchio v Trstu. Poleg tega je pdprla tedanja SHPZ (sedaj SPZ) v Trsta dva slovenska otroška vrtca zaradi potreb na Rocolu in Kolonkovcu v tržaški občini in ju vzdrževala štiri leta. Za časa iste oblasti so bili odprti na Goriškem štirje otroški vrtci, in to v Ulici Croce v Gorici (maja leta 1946), Pevmi, Podgori in Štandrežu, 18 osnovnih šol, in to v Ulici Randaccio in v Ulici Croce v Gorici, v št. Mavru, Pevmi, Podgori, štandrežu, Sovodnjah, Gabrjah, Rupi, Dolu, na Vrhu Sv. Mihaela, v Doberdobu, Tržiču, Jamljah, Ronkah, Krminu, Mirniku in Steverjanu in tri sred nje šole — triletna nižja srednja šola, petletna klasična gimnazija s klasičnimi licejem in štiriletno učiteljišče v Gorici. To šolsko leto je imela slovenska manjšina skupaj 7 otroških vrtcev, 52 osnovnih šol in 6 srednjih šol.
Oddaljenost šoloobveznih otrok od posameznih šol in
♦oo—								^	Otroški vrlc.i										
							na Tržaškem										
																	
																	
400	—M																	
																	
																	
																	
46 4 °>r°'' 46	47 4	l ‘i	l i	9 5 o s	n	> ? *	! 1	l l	t i	5	j 6	5	6 7 Š	H	li	? 4 0 4	0 4 A	1 6 2 A	2 6 6	3	6 4	65
potrebe po novih vzgojnih zavodih so zahtevale odpiranje novih otroških vrtec v, novih osnovnih in srednjih, zlasti pa strokovnih šol (vsa slovenska manjšina je imela eno samo saoKovno šoio v trgovskem tehničnem zavodu v Trstu). Seveda to ni šlo gladbo. Bilo je treba vpreči v borbo slovenske starše, vse tedanje napredne sile slovenske manjšine in različne njene organizacije, da se je z vlogami in intervencijami
Osnovne sole na Goriškem
m.
itjvlio	(6	46	47	48	49	BO	51
"/.V	46	47	48	49	50	51	52
42 « 64 61 64 65
pri oblasteh uspelo: TJfi tSk hačih'jč dobila slovenska manjši-ra na Tržaškem pod angJoameriško upravo do šolskega leta 1954 55, ko je prevzela z londonskim memorandumom Tržaško ozemlje v upravo Italija, še 20 otroških vrtcev, in to v Bazo-v.ci, Boljuncu, Borštu, Dolini, pri Domiju, v Lonjerju, na Opčinah, Proseku, na Repentabru, pri Sv. Ani in Sv. Jakobu v Trstu, v Križu, Skednju v Trstu v Trebčah, Devinu, Gabrovcu, Mavhinjah, Nabrežini, šempolaju in Zgoniku, osem osnovnih šol, i'. to v Ulici Donaaoni v Trstu, v Medji vasi, Cerovljah, Sliv-nem, Gabrovcu, na Pesku, v Prebenegu in Miramaru (osnovna šola v Prebenegu se je s šolskim letom 1951-52 združila z osnovno šolo v Mačkovljah, osnovna šola v Miramaru pa je bi.a s šoiskim letom 1950-51 ukinjena) in 11 srednjih in strokovnih šol, in to učiteljišče v Trstu (s šolskim letom 1947-48), triletno nižjo industrijsko šolo v Rojanu (s šolskim letom 1946-47), triletno nižjo trgovsko strokovno šolo v Trstu (s šolskim letom 1946-47 v Ulici Lazzaretto vecchio 24, danes je pri Sv. Ivanu), dveletni industrijski strokovni tečaj na Opčinah (s šolskim letom 1947-48; pozneje je postal triletna strokovna šola), v Nabrežini (s šolskim letom 19467-47; pozneje je posta, triletna strokovna šola), v Sv. Križu kot vzporedni razredi k industrijskemu tečaju v Nabrežini (s šolskim letom 1950-51), v Dolini (s šolskim letom 1951-52; pozneje je postal troletna strokovna šola), dveletni trgovski strokovni tečaj na Katinari (s šolskim letom 1946-47) in na Proseku (s šolskim letom 1947-48; pozneje se mu je pridružil še tretji razred) in dveletni kmetijski strokovni tečaj na Plavjah (s šolskim letom 1950-51; leta 1954-55 je kraj prešel na Koprsko). V času do mirovne pogodbe z Italijo jeseni leta 1947 je dobila slovenska manjšina na Goriškem en otroški vrtec, in sicer v Ulici Randaccio v Gorici (s šolskim letom 1946-47), eno triletno nižjo trgovsko strokovno šolo v Gorici (s šolskim letom 194647; začela je
Srednje šole na Tržaškem
1200 —
800 <J
700 —
62 63 64
delovati s 1. razredom že konec šolskega leta 1945-46) ln pet osnovnih šol, in to v Skrljevem, Cerovem (delovala je samo do začetka šolskega leta 1950-51, ko je bila premeščena na Valerišče), na Valerišču, v Jazbinah in na Plešivem.
Danes ima slovenska manjšina na Tržaškem 28 otroških vrtcev, 13 srednjih in strokovnih šol in 38 osnovnih šol, torej je pridobila za časa italijanske uprave 4 otroške vrtce, in to v Mačkovljah (odprt oktobra 1960), Ricmanjih (odprt s šolskim letom 1959-60), Sesljanu in v Ulici Donadoni v Trstu (oba odprta s šolskim letom 1964-6) in eno osnovno šolo pri Briščikih (s šolskim letom 1959-60) in na Goriškem 9 otroških vrtcev, torej je pridobila pod Italijo 4 otroške vrtce, in to v Doberdobu (odprt s šolskim letom 1963-64), Rupi (opdrt 24. 2. 1959), Sovodnjah (odprt oktobra 1961) in Steverjanu (odprt s šolskim letom 1963-64),	18 osnov-
nih šol, torej toliko kot jih je bilo v šolskem letu 1945-46, ker jih je bilo pet ukinjenih oziroma premeščenih, in to v Tržiču (ukinjena ob koncu šolskega leta 1956-57), v Ronkah (ukinjena ob koncu šolskega leta 195657), v Krminu (premeščena v začetku šolskega leta 1951-52 v Plešivo), v Mirniku (ukinjena ob koncu šolskega leta 1957-58) in v Cerovem (premeščena v začetku šolskega leta 195651 na Valerišče) in 4 srednje šole. Celotno šolstvo slovenske manjšine ima v šolskem letu 1964-65 37 otroških vrtcev (na Tržaškem je 598 otrok, z Goriškega pa nimamo pravih podatkov), 56 osnovnih šol s 1432 učenci in 17 srednjih šol s 1304 dijaki.
Konec šolskega leta 1964-65 preneha nižja trgovska stro-kovna feoša v Gorici, ker je bila spremenjena s šolsko reformo
v enoten tip nižje srednje šole in združena z že prej obstoječo nižjo srednjo šolo. Prav tako prenehajo takrat tudi na Tržaškem vse nižje trgovske in industrijske strokovne šole in vsi strokovni tečaji, ki so bili spremenjeni v začetku šolskega leta 1963-64 v nižje srednje šole. S tem momentom preide
Osnovne šole na Tržaškem
3000—
strokovno šolstvo slovenske manjšine v svojo začetno fazo, ko je imelo en sam že prej imenovani trgovski tehnični zavod v Trstu, slovenska manjšina pa ostaja ponovno pred odprtim in perečim problemom, kam dati svojo šolsko mladino, ki ne namerava nadaljevati študija na obstoječih popolnih višjih srednjih šolah in si želi krajše in hitrejše strokovne izobrazbe, da bo lahko stopala v trgovsko in industrijsko zaposlitev, za katero se ne zahteva popolna srednješolska izobrazba.
Ko smo praznovali v teh dneh po vsej Italiji tako pomembno obletnico odporniškega gibanja tako za nas Slovence ko za ves svobodoljubni svet in mislili na ves odpor in na vse žrtve, ki so jih dali vsi pošteni in neomajni Slovenci pod Italijo po prvi svetovni vojni samo iz ljubezni' do pravičnega demokratičnega in socialnega reda v človeški družbi in zaradi ohranitve svoje narodne bitnosti in svobode, in gledamo sedaj na naglo se bližajočo dvajseto obletnico ponovnega odpiranja šol slovenske manjšine v Italiji, čutimo kako močna je povezava med eno in drugo obletnico: Del Slovencev ne bi imel pod Italijo vseh teh jezikovnih, prosvetnih in kulturnih dobrin, ki jih ima, ko ne bi bil tudi sam s svojim junaštvom prispeval dobršen del naporov in žrtev k naporom in žrtvam vsega demokratičnega sveta za uničenje nacifašizma.
Danes lahko s ponosom trdimo, morda bolj kot kdajkoli prej, da imamo pravico do lastnega narodnega življenja, tudi če ne bi bilo demokratične ustave mlade italijanske republike, ki zatemnjuje vse stare fašistične zakone ne glede na to, da niso bili preklicani.
Ni pa prav da moramo ob taki obletnici in demokratični ustavi, kateri je postavilo temelje odporniško gibanje v Italjii, z žalostjo ugotavljati, da je v Italiji pod isto demokratično ustavo, ki naj enako velja za vse stalne prebivalce, še vedno drug del Slovencev v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, ki ne uživa nobenih narodnostnih pravic, čeprav se je tudi boril za uveljavitev človeških pravic, o katerih govori deklaracija Združenih narodov, in se mora še vedno zanje boriti. Vse, kar ima ta del Slovencev, je v njihovem narečju, ki ga govorijo ti Slovenci med seboj in ki se je močno odmaknilo od slovenskega knjižnega jezika iz razlogpv, ker niso imeli Slovenci v Beneški Sloveniji šol v slovenskem jeziku od leta 1906, Slovenci v Kanalski dolini pa od leta 1918 dalje. Prav bi bilo, da bi se tudi tem Slovencem, med katerimi iščejo nekateri izobrazbo za otroke v tržaških in goriškem slov. šolah, dalo vsaj nekaj po demokratični ustavi in, če drugega ne, vsaj to, da bi imeli na sedanjih italijanskih šolah neko-
Srednje šole na Tržaškem in Goriškem
1700 ---#
1500—v
liko tedenskih učnih ur iz slovenskega jezika in da bi se verouk učil zanje v slovenskem jeziku.
Delujoče slovenske šole na Tržaškem in Goriškem so v letih od 1945 do danes močno nihale v pogledu števila šolske mladine. Različni momenti so vplivali na to nihanje. Eni so bili političnega, drugi demografskega, ekonomskega in šolskega značaja. Z jesenjo leta 1947 se je zožilo ozemlje slovenske manjšine. Nato je začelo število otrok padati zaradi manjšega števila rojstev med vojno in zaradi izseljevanja brezposelnih slovenskih družin v tujino. Svoj delež so doprinesli k padcu števila otrok v slovenskih šolah tudi oportunizem in nezavednost slovenskih staršev in napačno pojmovani internacionalizem po letu 1948, ekonomski in politični pritisk nanje, odklonilno stališče šovinističnih italijanskih gospodarskih in upravnih krogov, ki niso hoteli jemati v slovenskih šolah izšolane mladine v službo kakor tudi neurejene razmere v neuzakonjenem slovenskem šolstvu samem. Jeseni leta 1954 se je zopet zožilo ozemlje, na katerem živi slovenska manjšina. Na	nekatere omahljive slovenske	starše	je negativno
vplivalo tudi to, da ni celo med slovenskim šolskim osebjem nekaterih narodnostno trdnih in zavednih, ki ne pošiljajo samo svojih otrok v italijanske vzgojne zavode, ampak delajo v nekaterih primerih celo propagando za vpis slovenskih otrok v	italijanske šole.	Vseh teh ni	moglo	pripraviti do
tega, da bi spremenili svoj sklep, niti to, da je bilo na drugi strani mnogo državnih in drugih nameščencev, med katerimi	celo profesorji	na italijanskih	šolah,	ki so delali
čast slovenski manjšini s tem, da so pošiljali svoje otroke v slovenske vzgojne zavode in se niso bali, da bi zaradi tega izgubili službo.
Danes je v teh pogledih marsikaj drugače. Zaradi dobrih odnosov	med Italijo in	Jugoslavijo se	je marsikaj ublažilo
v prid slovenski manjšini. Ekonomski in politični pritisk sta ponehala, šovinizem, v kolikor je ostal, le malo ali nič ne
Srednje šole na Goriškem
700----
600 —
500 —
300 —
200---
pomeni, zakon za slovensko šolstvo je tu, čeprav se le v majhnem merilu Izvaja in je zaradi tega skoraj 80 odstotkov šolskega osebja brez urejenega položaja, ostali so sedaj skoraj kot edini činitelji pri padcu števila vpisujočih se otrok v slovenske šole tisti, ki so demografskega značaja ali ležijo v nezavednosti in omahljivosti slovenskih staršev. O tem padanju vpisa otrok slovenskih staršev v slovenske šole pa naj govorijo priloženi statistični podatki in diagrami.
J. UMEK in A. ČOK
Slovenski otroški vrtci na Tržaškem, kakor so nastajali po letu 1945
Zap. štev.	KRAJ	1946 1946- 1947- 1948- 1949- 1950- 1951- 1952- 1953- 1954- 1955- 1956 1957-’46	’47	’48	’49	’50	’51	’52	’53	’54	’55	’56	’57	’58									1958- 1959- 1960- 1961- 1962- 1963- 1964- •59	’60	’61	'62	’63	’64	'65						
1	BARKOVLJE - TRST	48	40	45	34	36	35	37	41	35	27	20	21 18	18	18	23	21	20	22	15
2	ROJAN - TRST	72	96	78	63	50	64	75	69	40	35	28	26 22	17	16	14	19	25	20	18
3	SV. IVAN - TRST	110	98	93	82	84	72	69	57	42	35	38	38	32	25	31	30	40	37	44	35
4	NABREŽINA	—	46	53	42	46	37	41	42	36	28	29	22	25	30	28	24	18	21	23	19
5	BORŠT	—	— 21 22 26	25	38	40	40	31	25	27	21	16	14	18	18	16	15	12
6	BAZOVICA	—	—	24	21	27	32	25	43	50	35	36	28	32	27	18	13	12	14	19	23
7	LONJER	—	—	33	23	20	26	31	32	32	19	18	18 18	26	32	19	16	17	18	17
8	OPČINE	—	—	75	63	80	93	90	96	83	68	48	29	34	44	52	50	43	43	50	37
9	SV. JAKOB - TRST	—	—	42	46	66	51	47	48	52	35	25	28	19	17	23	28	21	30	25	12
10	SV. KRIŽ	—	—	49	47	44	51	59	57.	50	52	44	32	27	24	30	29	28	25	34	33
11	SKEDENJ - TRST	—	—	61	34	47	54	43	31	27	24	14	13	14	18	24	20	18	15	15	20
12	TREBČE	—	—	24	19	37	36	42	38	30	27	22	23	27	22	25	24	25	25	26	25
13	DEVIN	—	—	20	15	16	18	27	18	24	20	18	18	15	11	16	20	21	12	10	17
14	DOLINA	—	— — 20 22	35	40	40	39	47	41	46	34	33	35	26	23	19	19	27
15	REPENTABOR	—	— — — 20	21	26	25	20	18	16	17	17	18	19	22	21	21	19	20
16	DOM J O	—	—	—	—	32	35	43	46	38	22	28	31	28	27	10	18	17	16	20	19
17	SV. ANA - TRST	—	—	—	—	25	28	25	27	29	19	19	9	9	7	10	14	13	10	7	9
18	MAVHINJE	—		32	54	55	54	25	18	25	30	26	13	19	21	22	17	12
19	BOL JUN EC				34	42	40	33	30	29	27	22	22	21	20	21	18	15
20	PROSEK					—	80	48	46	40	44	48	59	49	45	39	52	52
21	GABROVEC						24	23	35	17	16	18	19	20	17	16	14	15
22	ZGONIK						38	35	30	34	31	29	29	27	26	22	31	26
23	ŠEMPOLAJ							22	23	28 28	27	28	25	25	15	21	27
24	GROPADA								23	21	19	19	18	17	12	13	13	21
25	RICMANJE											18	11	19	16	26	20
26	MACKOVLJE												17	16	12	16	17
27	DONADONI - TRST																22
28	SESLJAN																13
	SKUPAJ	230	280 618 531 678	745	846	847	903	728	664	620 587	569	607	598	575	542	594	598
	PRVI RAZREDI		SLOVENSKIH		SREDNJIH				IN	STROKOVNIH				ŠOL			
		1946 1946. 1947- 1948. 1949- 1956 1951- 1952- 1953- 1954- 1955. 1956 1957-									1958- 1959- 1960.			961- 1962- 1963			Lili. 4
ZA SOL. LETA 1945/46- 1964/65		•46	’47	'48	'49	’50	5t	’52	’53	•54	'55	’56	’57	’58	’59	’60	’61	'62	’63	'64	'65
NA	TRŽAŠKEM		—	— 562	— 666	851	826	773	664	498	459	422 442	504	435	551	381	313	317	—
NA GORIŠKEM 			—	—	— 159 136	173	134	141	132	109	108	105	97	120	129	114	124	85	—	—
	SKUPAJ . .	—	—	—	— 802 1029		960	914	896	607	567	527 539	624	564	665	505	398	-	-
	PRVI		RAZREDI SLOVENSKIH					OSNOVNIH			ŠOL						
		1945- 1946. 1947- 1948. 1949- 1950- 1951- 1952- 1956 1954- 1955- 1956- 1957-									1958- 1959- 1960.			1961-	1962. 1963-		1964-
ZA SOL. LETA 1945/46- 1964/65		’46	’47	'48	‘49	’50	’51	'52	’53	’54	’55	'56	’57	’58	'59	’60	’01	’62	’63	•64	'65
NA	TRŽAŠKEM		1212	982 750 513 421	407	274	483	—	—	—	— 234	244	204	186	214	227	204	202
NA	GORIŠKEM .....	—	— 306 215 194	148	99	169	164	153	131	107	95	83	73	82	67	69	93	—
	SKUPAJ . .	—	— 1056 728 615	555	373	652	—	—	—	— 329	327	277	268	281	296	297	—
Slovenske osnovne šole na Tržaškem po kronološkem redu nastanka po letu 1945																	
Zap		1946	1946- 1947- 1948- 1949-	1950-	1951-	1952-	1953-	1954-	1955-	1956- 1957-	1958-	1959- 1960- 1961			1962- 1963- 1964		
štev.		’46	’47	'48	'49	'50	•51	’52	•53	’54	'55	'56	’57	'58	’59	’60	'61	•62	’63	'64	•65
i	BARKOVLJE - TRST	140	131 127 123 105	88	68	59	72	75	73	69	55	52	44	36	29	30	29	30
2	BAZOVICA	84	83	76	72	66	54	50	52	48	52	56	58	52	56	49	42	32	31	25	25
3	BOLJUNEC	82	83	69	63	57	65	34	32	40	56	60	62	59	59	48	38	33	35	32	34
4	BORŠT	79	67	71	59	54	47	41	42	45	55	63	61	52	45	35	26	23	24	24	23
5	BOŽICI	91	34	21	17	8	8	5	—	—	od	tega	leta dalje na Koprskem							
6	DEVIN	39	58	37	33	24	24	21	18	10	10	13	21 20	18	12	12	16	15	18	18
7	DOLINA	152	138 140 143 158	130	98	63	61	55	63	63	57	55	58	42	38	42	45	43
8	DOM JO	111	64	70	66	52	53	54	60	70	62	54	41	34	24	20	15	20	24	29	32
9	GROPADA	76	74	64	52	47	•15	46	40	37	38	40	43	43	45	39	35	34	30	25	23
10	KATINARA	135	116 101	91	77	60	54	59	55	52	54	48	49	46	44	35	46	51	49	49
11	MACKOVLJE	52	51	54	58	53	43	49	49	46	46	51	52	45	39	43	36	33	33	32	28
12	MAVHINJE	55	53	34	40	22	35	29	26	22	21	23	23	20	14	18	10	16	16	15	16
13	NABREŽINA	136	167 141 136 109	112	92	79	71	66	62	62 61	53	41	42	41	40	40	42
14	OPČINE	219	224 248 237 226	197	177	174	198	184	189	186 155	142	108	86	86	94	87	92
15	PLAVJE	60	53	55	50	53	50	36	30	29	31	od	oktobra 1954 na Koprskem							
16	PROSEK	215	212 194 171 163	155	150	151	131	133	121	122	92	83	75	71	61	74	73	70
17	REPENTABOR	119	121	77	56	48	37	30	29	33	42	44	42	41	38	38	32	32	35	38	31
18	RICMANJE	75	62	54	45	41	33	27	28	36	40	40	40	37	30	22	23	25	22	19	26
19	ROJAN - TRST	241	256 258 222 195	172	129	105	107	106	97	88	83	59	52	42	36	32	34	25
20	SALEZ	. 58	52	49	51	41	,33	28	28	30	30	32	35	34	37	38	34	34	36	34	30
21	SESLJAN	i '. 44	55	44	48	••'8	32	29	29	29	25	22	15	12	11	9	8	9	9	13	12
22	SV. ANA • TRST	350	291 296 278 275	210	149	120	102	85	70	65	67	59	49	34	31	25	29	21
•23	SV. BARBARA	49	4Q 38	32	32	24	16	15	20	20	15	8	9	5	2	4	6	4	7	14
24	SV. FRANČIŠEK - TRST	167	18? 172 160 152	116	89	80	74	75	76	63	51	49	53	50	49	55	52	46
25	SV. IVAN , TRST	286	283 >299 273 258	192	152	139	116	111	95	93	79	61	62	59	58	52	50	53
26	SV. JAKOB - TRST	288	317 315 282 276	215	’ 155	140	121	119	107	100	77	71	58	50	45	38	40	35
27	SV. KRIZ	.189	179 156 122 125	100	75	81	87	86	89	86	79	72	61	50	47	45	42	50
28	ŠEMPOLAJ	89	94	79	83	73	71	52	53	43	43	42	43	43	38	38	35	35	34	30	26
29	SKEDENJ - TRST .	i	201	191 200 196 162	146	113	101	82	78	63	54	43	28	22	25	23	13	20	19
30	ŠKOFIJE	159	190 193	89	88	50	39	27	20	21	od	oktobra 1954 na Koprskem							
31	ŠTIVAN	36	39	16	18	16	10	6	14	14	11	9	9	7	6	6	7	6	7	3	5
32	ŠTRAMAR - ŽAVLJE	27	23	26	28	27	24	19	17	18	18	21	25	20	16	12	10	7	7	5	4
33	TREBČE	97	92	83	77	63	55	43	51	52	50	57	52	51	40	34	31	36	36	38	42
34	ZGONIK	77	60	63	50	56	51	44	43	42	45	44	42	41	33	32	32	31	30	29	>22
35 DONADONI - TRST		.i —	29 116	98	84	72	62	54	63	55	58	61	5«	36	26	15	7	8	9	13
36	MIRAMAR		9	11	5	4	—	--	—	—	—	—	— —			1 —			—	—			
37	PREBENEG		38	36	29	29	28	od tega leta dalje združena s šolo v Mačkovljah												
38	CEROVLJE	—	.—,	39	33	40	28	21	20	19	20	20	21 22	21	21	17	16	13	15	12
39	MEDJA VAS	, —	—	23	27	21	17	13	9	9	8	9	9	9	8	6	• 5	3	5	8	6
40	PESEK	—	—	27	29	22	19	16	11	12	13	11	14	17	15	15	16	15	9	10	7
41	SLIVNO	—	— 12 16 12	12	9	13	7	10	9	7	4	4	3	3	5	12	7	11
42	GABROVEC				--	—	13	15	10	10 11	31	10	8	8	7	5	5
42	BRISCIKI	—	— — — —	—	--						10	8	5		4	2	4
	ŠKUPAJ	437» 4206 4184 3758 3452 2913 2330 2141 2084 2062 1962 1893 1687 1479 1313											im	1077	1077	mi	1044
od 1945-46 do 1964-65
Slovenske osnovne šole na Goriškem po kronološkem redu nastanka po letu 1945
zap.	KRAJ	1945- 1946-		1947-	1948- 1949- 1950- 1951-				1952-	1953-	1954-	1955-	1956-	1957-	1958- 1959- 1960- 1961- 1962- 1963-						1964-
štev.		'46	»47	’48	’49	’50	’51	’52	■53	’54	’55	’56	’57	’58	'59	'60	'61	'62	'63	'64	'65
1	DOBERDOB			135	137	118	98	79	73	70	65	60	59	57	55	55	45	41	43	49	5.
2	DOL ,	,		44	42	35	31	31	27	25	30	28	30	27	25	24	20	17	18	12	1.0	1
3	GABRJE			37	36	36	30	21	16	14	14	13	17	18	19	17	13	11	5	4	3
4	GORICA, Ul. Croce	292	343	115	99	79	75	68	62	51	36	36	32	36	31	25	46	45	44	48	56
5	GORICA, Ul. Randaccio	177	197	256	214	159	139	107	98	87	82	82	73	64	58	47	17	17	14	11	14
6	JAMLJE	55	60	56	53	45	44	43	33	34	31	33	32	28	28	30	25	20	.16	16	14
7	KRMIN	54	41	54	53	33	30														
8	MIRNIK		32	20	15	11	7	6	6	4	3	3	3	2	—	—	—	—	—	—	—
9	PEVMA			128	111	98	77	66	68	57	51	50	45	45	38	27	32	30	29	20	21
10	PODGORA			97	89	75	54	34	31	30	25	24	24	26	19	18	18	22	20	19	18
11	RONKE			33	21	16	14	10	12	10	6	6	3	—	—						
12	RUPA			53	54	54	55	43	41	37	42	46	47	43	41	39	38	39	35	35	32
13	SOVODNJE			96	95	94	86	67	67	64	62	67	60	57	45	38	40	41	43	46	52
14	SENT MAVER			24	20	18	19	15	16	16	15	12	13	10	15	11	12	8	10	5	5
15	ŠTANDREŽ	151	170	153	148	152	119	109	96	98	79	77	70	63	55	48	43	42	41	42	35
16	STEVERJAN		112	106	101	98	57	53	52	56	59	57	55	49	45	40	42	37	30	32	31
17	TR2IC	91		40	27	15	10	10	8	5	3	5	3								
18	VRH SV. MIHAELA	61	55	55	54	48	39	31	33	31	26	22	26	26	22	20	21	14	13	13	10
19	SKRILJEVO	—		18	19	20	17	15	13	12	11	12	9	7	7	6	6	4	6	6	6
20	CEROVO	—	—	44	35	32	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
21	JAZBINE						25	19	16	14	14	11	10	10	8	7	5	7	4	5	2
22	VALERIŠČE						30	26	27	25	32	30	28	28	28	27	27	26	26	20	22
23	PLESIVO							17	16	13	12	14	11	13	12	11	9	6	2	3	2
	SKUPAJ			1562	1414	1232	1056	866	808	758	696	690	647	636	550	466	456	428	393	389	388
	SKUPAJ VSE OSNOVNE SOLE NA TRŽAŠKEM IN GORIŠKEM			5746	5172	4684	3969	3186	2949	2842	2758	2652	2540	2323	2029	1779	1580	1505	1470	1450	1432
Slovenske srednje šole na Tržaškem po kronološkem redu nastanka po letu 1945
Zap.		1945- 1946- 1947-			1948-	1949-	1950-	1951-	1952-	1953-	1954-	1955-	1956-	1957-	1958- 1959- 1960- 1961- 1962- 1963- 1964-						
štev.	KRAJ IN IME ŠOLE	’46	»47	’48	'49	’50	’51	’52	’53	’54	'55	'56	'57	'58	'59	'60	'61	'62	'63	'64	'65
1	Znanstveni licej - Trst	126	144	127	142	146	142	137	123	117	122	117	99	93	98	89	87	96	103	108	117
2	Trg. tehnični zavod - Trst	58	81	79	104	122	120	110	114	145	164	178	202	215	207	184	176	187	179	168	169
3	Nižja srednja šola - Trst	615	628	604	548	581	614	586	552	460	406	338	298	329	350	381	368	340	297	232	153
4	Nižja industrijska strokovna šola - Trst	—	68	176	204	236	333	419	419	369	287	283	183	163	192	207	174	129	106	77	50
5	Nižja trgovska strokovna šola - Trst	___	117	182	198	157	160	173	179	149	124	112	105	87	97	102	117	124	114	85	85
6	Nižja industrijska strokovna šola - Nabrežina				24	48	68	66	68	63	67	77	67	163	41	44	37	51	55	50	42	56	71
7	Nižji trgovski strokovni																				
	tečaj - Katinara	—	37	57	56	57	41	32	17	21	23	26	21	13	24	32	33	21	15	18	16
8	Učiteljišče - Trst'	—	—	31	70	94	110	129	137	129	100	85	55	39	36	25	20	20	31	33	40
9	Nižja industrijska strokovna šola - Opčine					10	40	45	74	104	116	127	106	98	102	98	115	144	140	130	114	127	129
10	Nižji trgovski strokovni tečaj - Prosek			—	16	21	22	36	40	43	44	36	28	14	29	29	40	36	* 38	34	54	62
11 '	Višja gimnazija s klas. licejem - Trst	_				17	36	56	65	106	122	119	104	101	87	78	64	55	57	45	41	43
12	Nižji industrijski strokovni tečaj - Sv. Križ	—			—			—	20	42	45	31	28	23	19	27	24	26	24	21	' 25	23	20
13	Nižji kmetijski strokov-																				
	ni tečaj - Plavje	—		—	—	—	20	25	31	26	od	tega	leta	dalje na		Koprskem					
14	Nižja industrijska strokovna šola - Dolina			—	—	—	—	—	50	79	97	89	69	57	57	62	72	85	84	73	84	95
	SKUPAJ	799	1099	1330 1468 1562 1794				1974	2028	1914 1671		1474 1297 1281			1 349 1417 1370 1297 1178 1106 1050						
Slovenske srednje šole na Goriškem po kronološkem redu nastanka po letu 1945
Zap.	KRAJ	1945- 1946-		1947-	1948-	1949-	1950-	1951-	1952-	1953-	1954- 1955-	1956-	1957-	1958- 1959-		1960- 1961- 1962- 1963- 1964-				
štev.		'46	'47	’48	’49	■50	’51	'52	■53	’54	’55	’56	’57	■58	'59	’60	’61	■62	■63	■64	■65
1	Višja gimnazija s klas. licejem - Gorica	150	138	51	63	74	56	55	54	49	55	60	46	39	37	35	38	36	38	39	40
2	Učiteljišče - Gorica	96	101	42	43	50	45	50	51	61	59	48	36	42	21	21	20	20	23	22	23
3	Nižja sred. šola - Gorica	462	478	166	133	112	131	140	127	126	122 111	106	96	98	117	126	113	116	141	164
4	Nižja trgovska strokovna šola - Gorica	38	136	87	120	129	161	152	163	129	128 124	131	124	139	160	149	143	123	71	27
	SKUPAJ	746	853	346	359	365	393	397	395	365	364 343	319	301	■295	333	328	312	300	273	254
	SKUPAJ VSE SREDNJE SOLE NA TReASKEM IN GORIŠKEM	1545	1952	1676	1827	1927	2187	2371	2423	2279	1817 2035	1616	1582	1644	1750	1698	1609	1478	1379	1304
■ ■■
IH	'j	H
E	s j*iift : i ;	1	: 1 : fe: f l :ll	i< si II i
Police s tisoči knjig v Narodni in študijski knjižnici v Trstu
Narodna in studijska knjižnica
Slovenci slovimo kot narod, ki mnogo bere in ki se rad izobražuje; saj med nami sploh ni nepismenih. Morda je ni slovenske hiše, da ne bi v njej našel police s knjigami. V prejšnjih časih, ko ni bil še tako razširjen’ vsakodnevni in periodični tisk, radio in televizija, je skoraj vsaka slovenska družina imela doma malo knjižnico, iz katere je črpala znanje in razvedrilo.
Predstavniki oblasti po prvi svetovni vojni niso mogli tega razumeti in so v vsakem, ki je imel na domači polici nekaj knjig, videli protidržavr.ega elementa. Ko so nastopila teta zatiranja naše govorjene in tiskane besede, ko so naš 'ezik izgnali iz šole in tudi iz cerkve, so naši ljudje s še več-'o ljubeznijo čuvali slovensko knjigo. Prišla so viharna leta.
Po naših krajih so se kakor Huni podili razdivjani čmuhi ter so po naših dvoriščih prižigali kresove z grmadami slo-vpncirih kniig. Marsikatera dragocenost se je takrat za vedno zgubila. Toda sprati, ko je naraščalo zatiranje, je naraščal tudi odpor. Številni Čedermaci so tedaj skrivaj prenašali slovensko tiskano besedo od vasi do vasi, od hiše do hiše. Tako je bilo ves čas med obema vojnama in med vojno vse do osvoboditve.
Po vojni je bilo treba začeti obnavljati vso kulturno in prosvetno dejavnost ter zapolniti velikansko vrzel, ki je nastala v času fašizma. Sem je spadala tudi skrb za obnovo uničenih knjižnic že mnogo časa pred prvo svetovno vojno smo imeli naše knjižnice in tudi takoj po prvi svetovni vojni. Vsako prosvetno in mladinsko društvo je imelo tedaj svojo knjižnico. Po vojni je bilo treba obnoviti uničeno in nado-m^otiti Ton-ui^eno. Z obnovitvijo slovenskih šol, številnih kulturno - prosvetnih in drugih ustanov, z obnovo slovenskega tiska se je vedno bolj čutila potreba po taki knjižnici, ki naj nudi vsestransko študijsko in drugo gradivo. Iz teh potreb je leta 1946 nastala v Trstu Narodna in študijska knjižnica. Kakor piše njen bivši predsednik pokojni prof. Kosovel v «Jadranskem koledarju* leta 1959, je bila «pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za Trst in Slovensko primorje ustanovljena znanstvena komisija, ki je začela zbirati potrebno gradivo in ga proučevati. V Ljubljani se je ustanovil Klub primorskih povratnikov, ki je zbral precej bogato zalogo knjig. Ti povratniki so bili tisti naši ljudje, kateri so se morali svoj čas pod silo razmer izseliti v Jugoslavijo in so se tedaj pripravljali, da se zopet povrnejo v svoje rojstne kraje. Navedeno gradivo in knjižnica omenjenega kluba sta bila prva osnova naše knjižnice*.
Knjižnica je bila uradno ustanovljena 15. julija 1947 in je nadaljevala zbiranje gradiva vsestranskega značaja, predvsem na takega eradiva, ki se tiče slovenstva teh kraiev in gradiva, ki se tiče naših krajev na splošno. Prav zaradi dejstva, da knjižnica služi študiju problemov, ki se tičejo naših narodnostnih zadev, je dobila ime Narodna in študijska kni’ž-r.ica. Iz enakih razlogov je Univerzitetna knjižnica v Ljubljani po osvoboditvi dobila naziv, ki ustreza menim novim funkcijam, t.j. Narodna in univerzitetna knjižnica.
Preden podrobneje spregovorimo o delovanju Narodne in študijske knMžnice, moramo ugotoviti, da so kr.iižnice v veliki meri udeležene pri ohranitvi duhovnih pridobitev skozi stoletja vseh neštetih generacij, ki so živele pred nami. Res je, marsikaj je čas uničil, toda mnogo več je uničil človek sam. Niso samo v naših krajih v dobi fašizma gorele grmade knjig. O takem vandalskem uničevanju pričajo različna razdobja v pretekli zgodovini. V slepem sovraštvu in v vojnah je človek uničil marsikatero duhovno dobrino.
Od papirusov, ki so popisali Grki in Rimljani, nam je malo ostalo. Ohranili so se le redki spisi, ki so se po tedanji presoji zdeli važni, in ki so jih zopet prepisali na pergament. Pa še od tega je ostalo le . to, kar so prepisovali srednjeveški menihi. Mnogo se je zgubilo med preseljevanjem narodov, v številnih verskih borbah v 16..in 17. stoletju. Zlasti v, starem in v zgodnjem srednjem veku so ob požarih in vojnah za vedno izginile nenadomestljive dragocenosti.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v našem modernem «civiliziranem» času. Saj so Nemci že v prvi svetovni vojni zažgali univerzitetno knjižnico v Louvainu v Belgiji, v drugi svetovni vojni pa se niso rešile pred uničenjem teh modernih Hunov niti najdragocenejše kulturne dobrine. Zažgali so knjige v poljskih in ruskih knjižnicah, Narodno in univerzitetno knjižnico v Beogradu, knjižnice v Belgiji, Franciji, na Nizozemskem in drugod. Kresovi knjig so goreli tudi po slovenski zemlji. Požgali so več knijžnic na Gorenjskem, Koroškem in Štajerskem. Univerzitetna knjižnica v Ljubljani pa je bila hudo prizadeta, ko je nemško poštne letalo padlo na veliko čitalnico ter jo uničilo skupaj s 60.000 knjigami. Poleg tega je zgorelo še 15.000 knjig univerzitetnih seminarjev in več katalogov. S tem so nastale velike nenadomestljive izgube za naše kulturno bogastvo.
Zlasti iz starega veka so se ohranili le nekateri knjižni fragmenti. Knjižnice in knjižničarji imajo vsekakor velike zasluge, da se je marsikaj ohranilo do današnjih dni. Mnogo , starih znamenitih knjižnic, ki s^ hranile kulturne zaklade, so sicer odnesli viharji. Vendar pa se je vselej nekaj od njih ohranilo in kulturne dobrine, ki so iz njih črpali razni veleumi, so se v njihovih delih prenesle naprej skozi stoletja. Knjižnice so se razvijale vzporedno z znanostjo. Zato so zlasti starejše knjižnice večkrat tudi zrcalo razvoja znanosti in kulture v posameznih obdobjih.
Prvi slovstveni spomeniki raznih orientalskih knijžnic (egiptovske, babilonske, asirske) so vklesani v kamen ali napisani na papirus, ali vtisnjeni v glinaste tablice. Grške in rimske knjižnice do zmage krščanstva so hranile duhevne zaklade na papirusovih zvitkih. Srednjeveške knjižnice imajo pergamente, pozneje pa tudi na papir pisane rokopise. Poznejše knjižnice (od 16. stoletja dalje) pa hranijo že tiskane knjige. Seveda zbirajo tudi rokopise, ki postajajo vedno bolj zgodovinska dragocenost in redkost.
V času humanizma (približno od 1400 do 1520) se je zbudilo veliko zanimanje, da se zopet najdejo, širijo in znanstveno izkoriščajo izgubljeni spisi antike.. Humanizem je imel velike zasluge za rešitev mnogih kulturnih dobrin. Ko je propadla bizantinska kultura in ko so Turki leta 1453 zasedli Carigrad, so začele odhajati na vzhod ekspedicij, ki so prinašale v Evropo številne dragocene rokopise. Središče trgovine z rokopisi so bile Benetke, Florenca in Pazel. V tej dobi so nastale velike zasebne knjižnice, katerih lastniki so dovoljevali njih obiskovanje vsakomur, ki se je zanimal za znanost. Za to dobo je značilen ex libris (lastniško znamenje v kniiei — «iz mole knjižnice*) «Sibi et amicis* (sebi in prijateljem). V oporokah iz tiste dobe mnogokrat srečamo določilo, naj bo knijžnica po lastnikovi smrti dostopna vsakomur.
Predaleč bi zašli, če bi se hoteli poglobiti v celoten razvoj knjižnic vse do današnjih časov. Omenim naj le, da so pozneje iz mnogih zasebnih knijžnic plemičev in kraljevih družin ter iz cerkvenih knjižnic nastajale javne knjižnice. Veliko bogastvo hranijo še danes razne samostanske knjižnice.
Tudi na Hrvaškem in v Sloveniji so imeli samostani od t2. stoletja dalje velik pomen kot kulturna žarišča in kot hrambe kulturnih dobrin v svojih knjižnicah. V njih so se nam ohranili dragoceni rokopisi in marsikaj drugega. V dobi reformacije in protireformacije so nastale v Sloveniji prve večje izvensamostanske knjižnice. Leta 1563 je nastala protestantska knjižnica Kranjskih deželnih stanov s knjigami Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in drugih kranjskih pridigarjev. Po porazu protestantizma je ta knjižnica prešla čez netdeset let v last knjižnice jezuitskega kolegija, ki je obstajala do leta 1774. ko 1° iezmtski kolegij ur.ičil požar.
Leta 1693 so se ljubljanski znanstveniki združili v Akademijo operozosov. Osem let pozneje so ustanovili knjižnico za javnost. Ko se je okoli leta 1721 Akademija razšla, je knjižnica ostala v semenišču, kjer je imela svoj sedež in se je pozneje spremenila v Semeniško knjižnico.
Takoj po požaru v jezuitskem kolegiju (1774) je Marija Terezija ustanovila študijsko knjižnico z določilom, naj njeno
prvo osnovo sestavljajo knjige, ki so se rešile iz jezuitskega kolegija. Tedaj so rešili samo 637 knjig. Ta knjižnica je bila začetek današnje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki se je pozneje naglo razvijala, ko je dobila knjižnice nekaterih odpravljenih samostanov ter več drugih privatnih knjižnic, med katerimi tudi knjižno zapuščino barona Žige Zoisa. Po drugi vojni se knjižnica razvija v mnogo ugodnejših razmerah in si je pridobila svetovni sloves.
Najvažnejša druga knjižnica v Ljubljani Je Biblioteka Narodnega muzeja, ki so jo Kranjski deželni stanovi ustanovili leta 1821. Tretja je Frančiškanska knjižnica. Studijska knjižnica je tudi v Mariboru, ki je bila ustanovljena leta 1903, v Celju (1946), v Novem mestu (1946), v Postojni, Novi Gorici in Kopru.
Povrnimo se sedaj k Narodni in študijski knjižnici v Trstu, ki je začela delovati javno novembra 1950, ko je dobila primerne prostore. Do tedaj je nameščeno osebje urejalo in ka-talogiralo nabrani material ter zbiralo nov material. Ko se j« odprla za javnost, je imela knjižnica 11.133 knjig, brošur in časopisv. Ob 10. obletnici svojega obstoja leta 1957 je priredila sprejem in razstavo slovenskega primorskega tiska od začetkov do najnovejšega, kar je do tedaj imela.
Prvotno si je knjižnica začrtala precej širok delokrog. Marsikatero nalogo, ki si jo je bila zastavila, je v prvih letih tudi izvedla ob veliki požrtvovalnosti zaposlenega osebja in odbora. Pozneje se je število zaposlenih oseb zaradi gospodarskih težav skrčilo. Vendar pa knjižnica nadaljuje ob hvale vredni požrtvo-valnosti nameščenega osebja svoje delo in se leto za letom razvija.
Poleg številnih leposlovnih in strokovnih del hrani knjižnica tudi ves slovenski tisk, ki izide v naših krajih. Poleg tega se trudi, da zbira ves slovenski tisk, ki izide po svetu. Zbira pa tudi gradivo v drugih jezikih, ki obravnava vprašanja, ki se tičejo slovenske problematike, posebno pa problematika tukajšnjega ozemlja. Knjižnica zbira tudi vse slovenske revije, lepake, letake itd ima tudi popolno zbirko slovenskega revial-nega tiska, ki je izšel na tem ozemlju po letu 1915. Poleg tega tudi slovenski revialni tisk, ki izhaja v Celovcu in na Dunaju, v ZDA, Argentini, Avstraliji in drugod. Na policah so tudi skoraj vse strokovne in literarne revije, ki izhajajo v Sloveniji, in tudi vsi slovenski dnevniki. Knjižnica ima zbirko slovarjev, enciklopedij in priročnikov, lepo zbirko šolskih knjig, strokovna dela tudi v italijanščini, nemščini in v drugih jezikih. Se posebno skuša zbirati vse, kar se tiče slovenistike, da ne govorimo o številnih starejših strokovnih in šolskih knjigah, revijah in časopisih. Strokovni tisk dobiva od Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, od Jugo-slavenske akademije znanosti i umjetnosti v Zagrebu, od Srpske akademije nauka iz Beograda. Od' drugih založb dobiva tudi šolske in leposlovne knjige.
Precejšnje število italijanskih knjig nam je poslal Ente Nazionale Biblioteche Popolari e Scolastiche. Danes ima knjižnica na svojih policah nad 36.000 zvezkov, t.j. knjig in reviji K temu je treba dodati še mnogoštevilne dvojnike, ki služijo za morebitno zamenjavo z drugimi knjižnicami ali pa za nadomestitev eventualno izgubljenih ali pokvarjenih primerkov. V veliki meri so vse to darovi raznih založb in tudi raznih privatnikov. Marsikaj se tudi kupi, a samo najnujnejše zaradi skromnih denarnih sredstev.
V času svojega obstoja je knjižnica izdala tudi dva zvezka Tržaške bibliografije v slovenščini in italijanščini, ki zajema snov od 31. decembra 1949. Zaradi pomanjkanja sredstev in tudi zaradi pomanjkanja delovnih moči ni mogla s tem nadaljevati, vendar je upanje, da se bo tudi to počasi premaknilo. S to svojo bibliografijo si je knjižnica pridobila sloves med drugimi svetovnimi knjižnicami. Tako je navezala stike s številnimi knjižnicami. Na,j- naštejemo le nekatere: tržaška univerzitetna knjižnica, občinska knjižnica, državna knjižnica v Gorici,-Narodna biblioteka v Beogradu, študijske knjižnice v Mariboru, Kopru in Novi Gorici, Biblioteka matice srpske v Novem sadu, Library of Congres v Washingtonu, Kalifornijska univerzitetna knjižnica, Univerzitetna knjižnica v Los Angelesu, Državna znanstvena knjižnica Hradec, Krilove (CSSR), Državna knjižnica v Bukarešti in druge.
Vsa ta leta je knjižnica organizirala tudi mnogo znanstvenih predavanj priznanih slovenskih znanstvenikov in profesorjev.
Knjige se ne izposojajo. Temu namenu služi Ljudska knjižnica, kateri je Narodna in študijska knjižnica pred leti odstopila precejšnje število leposlovnih knjig?
Knjižnica ima tudi marsikatero dragocenost in redkost, k: so največkrat darila privatnikov, ki se zavedajo, da se morajo take stvari ohraniti in da ne smejo strohneti kje na kakem podstrešju, ter morajo postati last skupnosti in služiti pri študiju tudi poznejšim pokolenjem.
Veliko hvaležnost in priznanje zaslužijo vsi tisti, ki so rešili marsikaj pred uničenjem, s tem da so knjižno in drugo zapuščino svojih umrlih sorodnikov in vse, kar ni zanje imelo važnosti, odstopili naši knjižnici.
Vse to kulturno bogastvo, ki so ga požrtvovalne roke zbrale, uredile in shranile, je na razpolago skupnosti. Iz njega dan za dnem črpajo številni obiskovalci knjižnice. Zlasti jo redno obiskujejo profesorji m dijaki slovenskih srednjih šol, slovenski in italijanski dijaki tukajšnje univerze, novinarji, so-trudniki radijskih postaj in drugi kulturniki. Saj je knjižnica v marsikaterem oziru edini vir, kjer obiskovalci lahko črpajo gradivo za svoje kulturno delo. študentje dobivajo zlasti mnogo gradiva, ko se pripravljajo na maturantske izpite, univerzitetni študentje pa za svoje teze. Mnogokrat se knjižnice poslužijo italijanski znanstveniki in kulturniki, ki se zanimajo za slovensko literaturo in kulturo in za druge naše probleme, saj potrebno gradivo lahko dobijo marsikdaj samo v Narodni in študijski knjižnici.
Vse to nam kaže, kako velikega pomena je Narodna In študijska knjižnica ne le za nas Slovence, temveč tudi za navezovanje stikov z italijanskimi kulturnimi krogi. To važ-nost je knjižnici priznal tudi odbornik za šolstvo in kulturo dežele Furlanije — Julijske krajine prof. Vicario, ko so ga pred meseci obiskali člani vodstva knjižnice.
Ko vse to pišem, mi prihaja na misel dogodek pred drugo svetovno vojno, ko sem v občinski knjižnici želel poiskati članek v neki stari številki «Edinosti», a mi je niso hoteli dati, ne spominjam se več s kakšnim izgovorom. Pri tem naj omenim še, da smo tudi nekaj pred drugo vojno imeli nekakšno skromno slovensko »študijsko knjižnico«, in to na domu pokojnega prof. Kosovela, kamor so hodili študentje in drugi, ki so potrebovali knjige za svoj študij. In po vojni je pokojni prof. Kosovel nekaj let po njeni ustanovitvi postal predsednik Narodne in študijske knjižnice. Tudi njegova zasluga je, poleg zaslug mnogih drugih, da je knjižnica uspešno prebrodila marsikatero težavo v teh ne prav lahkih letih. Tudi danes se mora knjižnica stalno boriti s težavami. Premajhni utesnjeni prostori in premajhno število osebja ne dopuščajo, da bi razvila svojo dejavnost, kakor bi bilo želeti. Knjižnici so namenjeni novi prostori v stavbi Kulturnega doma v Ul. Petronio Toda ti so ostali nedokončani zaradi številnih birokratskih zavlačevanj, ki so vsem prav dobro znana, tako da so zaradi splošne podražitve zmanjkala sredstva, da bi prostore dokončali. To nam ne sme jemati poguma in nadaljevati moramo delo tistih, ki so v prvih povojnih letih zaorali v iedino in opravili veliko pionirsko delo. In tudi danes velja, prav tako kakor tedaj poziv, ki ga je Narodna in študijska knjižnica objavila v Primorskem dnevniku, ko je začela javno delovati:
«Narodna in študijska knjižnica opravlja veliko narodno poslanstvo; zbira zlasti ves slovenski tisk, ki je kdaj koli izšel na našem Tržaškem ozemlju. Zato poziva vse narodno čuteče Slovence, da ji pomagajo odpraviti ogromne praznin# v slovenskem kulturnem življenju, ki jih je povzročil fašiaem. Slovenci, ki ljubite svoj jezik, preglejte svoje omare, podstrešja in police, morda je še kje skrita kaka slovenska knjiga. Javite nam na Ul. Geppa 9».
MILAN B0LČIC
llazvoj in naloge partizanskega zdravstva v slovenskem Primorju
Sam pojav oboroženega odpora proti fašističnim okupatorjem v Jugoslaviji je bil izreden tako sam po sebi kot po obsegu svojega pomena. Kot tak je prešel v zgodovino in ostane tu označen pod imenom jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja.
Ni mogoče sicer trditi, da bi ta boj v preteklosti ne imel precedentov, vendar je zaradi obsega in specifičnih oblik svoje nove napredne narodnoosvobodilne, protifašistične in splošne družbene vsebine že takoj v začetku postal predmet ne samo zelo prizadevnega proučevanja, temveč tudi zanimanja in občudovanja po vsem svetu. Zadevna mnenja in stališča so bila, kajpak, zelo različna, a ocene pogostokrat tudi diametralno nasprotne, ko je šlo za to, da eden ali drugi o tem izreče svojo politično sodbo. Toda tudi najhujši nasprotniki jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja niso mogli, da mu ne bi priznali globoke etične in moralne vsebine ter velikanskega prispevka na oltar osvoboditve človeštva izpod na-oifašističnega jarma.
Sredi takšnega vseobsežnega napora, enotno usmerjenega za dosego jasno določenih ciljev, predstavlja partizansko zdravstvo, kot ena njegovih v etičnem in moralnem pogledu najbolj značilnih komponent, predstavljajo njegov nastanek, razvoj in vloga, z vsemi neštetimi usodami in zgodbami o najbolj nenavadnih zdravnikih in bolničarjih, ranjencih in bolnišnicah vred, tako enkraten, dragocen in svojevrsten fenomen, da je zbujal in še danes zbuja največ občudovanja, toda obenem v marsikaterem primeru tudi razumljivo skeptičnost, ker gre največkrat s tem v zvezi tudi za stvari in dejstva, ki je v njihovo verodostojnost resnično težko verjeti vsakomur, ki tega sam ni doživljal ali vsaj od blizu opazoval.
Spregovorimo, torej, nekaj o tem, o partizanskem zdravstvu, njegovem nastanku, razvoju in vlogi tu pri nas, na ozemlju med Julijskimi Alpami in morjem, od Nadiže do bivše meje pri Postojni, o tej speficični obliki vojnega zdravstva v posebnih, nenavadno težkih okoliščinah boja, ki mu je težko najti primere v svetu. Nekaj podobnega ustvarijo lahko samo še narodi, ki se bore, kot smo se mi, za najdragocenejše, za svojo svobodo.
Ko ostane v Iliadi zdravnik in bojevnik Ahajcev, Mahaon, ranjen, pravi Idomeneus Nestorju, spodbujajoč ga, da bi mu pomaeal: «Več je vreden zdravnik ko sto navadnih človekov, on izrezuje strelice in leke polaga blažilne! «Cez nekaj tisočletij je zdravnik Napoleonove armade, Larray, eden največjih vojnih kirureov vseh časov, v borodinski bitki sam opravil 200 amputacij. Navajamo to, da bi, prvič, poudarili dejstvo, kako so v medsebojne vojne zapleteni ljudje že v pradavnini posvečali ranjencem in zdravnikom največjo pozornost; dru-pi da bi prikazali, kako se je z razvojem vojne tehnike razvijala tudi vojna medicina, v kolikor napredovanja na področju odkrivanja novih vrst orožja niso navajala samo na sprejemanj’ novih oblik vojne strategije in taktike, ampak tudi na iskanje novih sredstev in metod organizacije vojnega zdravstva.
Rus Pirogov, pravtako eden od največjih vojnih kirurgov, kar jih zsodovina pozna, pravi za vojno, da je to ((travmatična epidemija)), kar ni rečeno tjavdan, ampak je Pirogov s tem izrecno hotel poudariti in opozoriti na silno visok odstotek v vojnah povzročenih poškodb, odstotek, ki ga je mogoče primerjati samo s tistim, ki ga beležimo v času velikih bolezenskih epidemij.
V prvi svetovni vojni je v spopadu med Nemčijo in Francijo imela prva 16,8 odstotka mrtvih in 38,8 ranjenih, druga pa ustrezno 17 in 49 odstotkov. Srbska vojska je v zmagoviti bitki na Jadru (Cer) utrpela 17.000 vojakov in častnikov izgub <12 odstotkov), od tega 11.519 ranjencev. Prva proletarska 'divizija pa je 12. aprila 1. 1945, pri proboju sovražnikove obrambe vzdolž ceste šarengrad-Mohovo, imela 561 ranjencev. Odstotki in številke o vojnih izgubah pa so vedno relativni, v kolikor odvisni od mriogih okoliščin'in pogojev: od časovnega in številčnega obsega spopada, od medsebojnega razmerja udarne moči orožja, od raznih taktičnih in psiholoških prednosti, na eni ali drugi strani, od topografskih značilnosti m geološkega sestava zemljišča, od borbene pripravljenosti in morale nasproti si stoječih vojaških enot in še mnogih drugih
^'Vsekakor se je z uporabo novih in po svojem učinku čedalje bolj obsežnih in smrtonosnih orožij število ranjenih in mrtvih z vsako naslednjo vojno še povečalo. Se posebno v zadnji, ko se je fronta, zahvaljujoč letalstvu, mehanizaciji in motorizaciji, raztegnila v globino in nista smrt ter opustošenje tudi v zaledju nikomur prizanesla.
Razmerje v izgubah med partizanskimi in okupatorskimi enotami je v splošnem bilo v prid prvih. Razlago za to je moč najti v partizanski strategiji in taktiki, v boljšem poznavanju terena v elastičnosti partizanske gverile ter ustrezne organizacijske strukture enot, v visoki moralni ravni in borbeni ter politični zavesti samih pripadnikov oboroženega boja, spričo katerih so ti bili zmožni tudi najbolj neverjetnih primerov iznajdljivosti, prilagodljivosti in samoiniciativnosti. Toda nic manj ne gre zahvala za to tudi organizaciji partizanskega zdravstva, ki je v teku narodnoosvobodilnega boja opravilo tako veliko nalogo, da je verjetno nihče nikoli ne bo mogel v ustrezni meri dokončno določita in oceniti.
Glede organizacijskih oblik sta v jugoslovanskem merilu v glavnem prišla do izraza dva sistema, oziroma dva tipa sanitete: v južnih predelih so se bolniki in ranjenci v splošnem stalno premikali skupaj z operativnimi enotami, v Sloveniji pa se je že kmalu prešlo na sistem ustanavljanja stalnih sanitetnih objektov, partizanskih ambulant in bolnišnic. V tem je tudi bila specifična poteza slovenske partizanske sanitete, ki ni niti v najtežjih trenutkih bila v breme operativnih enot, temveč se je vedno in povsod znašla in si pomagala
SanlRazvoj partizanskega zdravstva v Sloveniji je šel skozi več faz, oziroma obdobij, skladno z razvojem splošnih, kot tudi za njegovo dejavnost potrebnih posebnih pogojev.
Na področju Slovenskega Primorja beležimo v tem pogledu tri obdobja, a sam razvoj sanitetne službe ter organizacije, kot nikjer, tudi tu ni potekal enotno. Razlogi: neenoten razvoj osvobodilnega gibanja in oboroženih enot, odvisen poleg drugega tudi od nekaterih objektivnih naravnih pogojev (razčlenjenosti ozemlja, gozdov), različne stopnje, kulturne, narodne in politične zavesti ljudstva, obstoj goste mreže komunikacij in večjih naselij, neenakomerno napredovanje političnega dela ter organizacije ljudske oblasti itd.
Prvo obdobje se začenja z najbolj zgodnimi oblikami odpora ko so se začele ustanavljati prve oborožene skupine in o kaki organizirani obliki zdravniške pomoči ranjenim borcem tudi v omejenem obsegu sploh ni bilo moč govoriti. V tem, lahko ga imenuj eno herojskem obdobju graditve prvih temeljev bodočega razvčja narodnoosvobodilnega gibanja, ko so partizanski 'borci spričo svoje številčne neznatnosti, a postavljeni pred velikanske in odgovorne naloge, bili v največji meri angažirani tako v oboroženem boju kot političnem delu, vprašanju sanitetne organizacije ti sploh niso posvečali nobene pozornosti. V primeru potrebe so ranjence razmeščali po zanesljivih kmečkih domovih, v senikih, listnjakih, v improviziranih kolibah iz vej, kamenja, v zasilnih bunkerjih. Običajno so zanje skrbeli in jim nudili najenostavnejšo zdravniško pomoč takrat še zelo redki partizanski bolničarji, ponavadi bivši italijanski vojaki, ali kaka druga oseba, ki je bila povezana z osvobodilnim gibanjem in je bolj ali manj obvladala to delo. če je šlo za težje primere, so se z večjim ali manjšim uspehom zatekali k enemu ali drugemu od civilnih zdravnikov. ki do osvobodilnega gibanja niso kazali sovražnega odnosa Najraje so se obračali do slovenskih zdravnikov, a tudi do nekaterih Italijanov. Toda vsekakor so okoliščine v tem pogledu bile nenavadno težke, ker je povsod vladal izreden teror fašistične oblasti pa so iz dneva v dan zaostrovale budnost’in izvajale vse težje represalije. Ko je bil Janko Premri-Vojko v Belci ranjen, je umrl brez zdravniške pomoči. Zdravnik, ki so ga bili poklicali iz Idrije, ni prišel.
Drugo obdobje gre nekako od sredine leta 1943, ko sta proti koncu pomladi, oziroma poleti istega leta poleg Severnoprimorskega odreda (marec-april 1943) bili ustanovljeni še Gregorčičeva in Gradnikova brigada (maj-avgust 1943). a konča se z ustanovitvijo IX. Korpusa. Z nastankom novih večjih enot pa se je še bolj pereče postavilo tako vprašanje organizacije trupne sanitete kot tudi postavitve vsaj kolikor toliko ustreznih stalnih sanitetnih objektov, oziroma postojanka.
V tem času (marec 1943) je iz Slovenije prišel na Primorsko dr. Peter-Aleksander Gala, kar je predstavljalo prvo konkretno zdravstveno pomoč primorskemu partizanskemu boju. dr. Peter je do kapitulacije Italije na tem področju bil edini partizanski zdravnik. Tudi njemu v tem času še ni
uspelo ustvariti organizirane trupne sanitete v operativnih enotah, pač pa je v par mesecih na vsem tem teritoriju izgradil kar 10 sanitetnih postojank, s kapaciteto 10-15 oseb. Te postojanke so predstavljale nekakšen decentraliziran sistem najbolj enostavnih stalnih sanitetnih objektov, ki se je v takratnih pogojih izkazal za najbolj učinkovitega. V danih okoliščinah so takšen sistem narekovale tako topografske značilnosti, t.j. talna razčlenjenost ozemlja Slov. Primorja, kakor tudi obstoj zelo gosto posejanih okupatorjevih postojank in cela mreža prometnih žil. Bil je tudi v skladu s takratno številčno močjo partizanskih enot in potrebo, da se zdravstvena postojanka nahaja v bližini operativnih enot, oziroma njihovega akcijskega področja, ker bi transport v oddaljenejšo sanitetno postojanko zaradi težkih terenskih pogojev in čuječnosti sovražnika bil zelo otežkočen in skrajno nevaren. Tudi v pogledu prehrane je najbolj ustrezal, saj bi se večja postojanka nujno morala oskrbovati iz večjega števila vasi, kar bi v vsakem primeru privedlo do dekonspiracije. Senčna plat zadeva vprašanje osebja, ki se ga v tem sistemu ni moglo najbolj racionalno izkoristiti, in pa vprašanje nadzorstva od strani nadrejenih organov, ki je bilo zaradi velikih razdalj otežkočeno.
Postojanke, ki jih je izgradil dr. Peter:
1.	Pri «Ravbarski jami», četrt ure oddaljena od Idrije. Kuha se samo v podzemski jami. Steze so kamuflirane, a 100 metrov od Idrije je izvidnica. Otroci, ki so nabirali drva, so ob neki priliki prišli na deset metrov od šotora postojanke, a ga niso opazili. Kapaciteta 10 ranjencev
2.	Na Krnicah (Šebrelje) podzemski bunker, kakih 30 metrov vstran od stranske steze. Vhod vanj skozi odprtino. Kapaciteta 10.
3.	Vrata-Čepovan, oziroma v strminah nad Irijco, pod Vršami. Spočetka 10 minut nad cesto Most-Cepovan, kasneje više, v hudi strmini. Fašisti so jo iskali po vrhu in po dolini, toda ne po sredini strmine, kjer se je nahajala. Kapaciteta 10 ljudi, v njej so našli zatočišče predvsem izčrpani borci.
4.	Blizu Fečin na šentviški planoti, podzemski bunker, ki pa se ni uporabljal zaradi možnosti izdaje. Kapaciteta 15.
5.	V grapi pod Liscem (Grahovo). Imela je siamnato streho in pristop samo z ene strani. Ob neki hajki so Italijani ranjence ter osebje Opazili, a so jih pustili pri miru.
6.	Ob Tolminki pod čadrom, pod previsno skalo, tik ob vodi. Dostop po 8 metrov dolgi lestvi. Kapaciteta 10. Bila je slučajno odkrita od fašistov, ki so stikali za tehniko. Ranjenci so bili pravočasno evakuirani. Postojanka je bila premeščena nad čader, pod planino, desno od Rdečega roba. Kasneje je bila še enkrat napadena, a so se ranjenci spet srečno rešili.
7.	V grapi pod vasjo Krn. Skalna duplina, umik nemogoč. Kasneje je ta postojanka bila premeščena nad Gregorčičev slap. Bila je dobro zakamuflirana, tako, da je prvič, ko je bila izdana, niso našli, čeprav so ji prišli na dvajset metrov blizu. Drugič pa so jo našli prazno. Kapaciteta 20.
8.	Na Matajurju nad Sužidom, do nje pot po gozdu. Razgled na Kobarid in cesto. Kurilo se je samo s suhimi, olupljenimi drvmi. Ni bila nikdar odkrita, čeprav so terenski ljudje vedeli zanjo. Kapaciteta 12 ranjencev.
9.	Na Kolovratu, v strmini nad Sočo. Junija 1. 1943 je bila zaradi izdajstva napadena, ubiti so štirje ranjenci, ostali
SSsss&s
Partizanski
IS-
bolničar prenaša ranjeno partizanko v bolnišnici Franja pri Cerknem
J
pa so se uspeli rešiti. Kapaciteta 8.
10.	Na planini Baban v Kaninu, v višini okrog 1700 metrov.
Ranjenci so ležali v duplini. Tudi ta je bila napadena
zaradi izdajstva, vendar ni bilo žrtev.
Usoda teh postojank je, torej, bila različna. Prvih pet sovražnik ni nikoli odkril. Ona pod Vršami je kasneje kot okrevališče št. 1 SVPB «Pavle» celo delovala. do osvoboditve. Obe postojanki v porečju Tolminke so Italijani odkrili, oni dve na Kolovratu in Kaninu pa sta bili izdani. Izredno pereče je bilo vprašanje zdravstvenih kadrov, ki jih ni bilo in je zaradi tega kvaliteta zdravstvenega dela običajno bila na dokaj nizki stopnji. Oprema je bila najprimitivnejša, tudi najbolj enostavnih zdravil je bilo le za silo, inštrumentarija pa je nasploh primanjkovalo. Posledic zaradi tega ni lahka ugotoviti, zakaj precej storjene škode gre tudi na račun strokovno nezadostno izšolanih kadrov.
Sicer se je zdravstvo v tem obdobju, v decentralizirani obliki in resda skromnem obsegu, vendarle razvijalo dokaj enotno.
Tretje obdobje se ne začenja s kapitulacijo Italije, kot bi kdo mislil, marveč nekaj kasneje, z ustanovitvijo IX. Korpusa. Kapitulacija 9. septembra je slovenskim partizanskim enotam in nasploh osvobodilnemu gibanju resda stavila na razpolago velike količine naraznovrstnejšega materiala, toda za razvoj organizacije partizanske sanitete na Primorskem ni bila ustva-' rila ustreznih pogojev. Da, celo v materialnem pogledu se tu ob kapitulaciji nastale okoliščine niso povsem izkoristile, za-kar je bil osnovni razlog v tem, da sta v tistem trenutku obe brigadi, Gregorčičeva in Gradnikova, nahajali v Sloveniji, vtem
ko se po drugi strani ni uspelo pravočasno evakuirati blaga iz italijanskih vojaških magacinov, torej tudi ne sanitetnega materiala (opreme, zdravil, inštrumentarija, perila itd.), ki bi bil nujno potreben za ustanovitev in pravilno funkcioniranje stalnih partizanskih bolnišnic in ambulant.
Šele z ustanovitvijo IX. Korpusa so se bili ustvarili potrebni pogoji za prehod k bolj načrtnemu razvoju zdravstva. Odločilnega pomena za organizacijo zdravstvenih ustanov je tudi bila ustanovitev osvobojenega ozemlja v porečju Idrijce in upostavitev tesnejših stikov s sanitetnim oddelkom Glavnega štaba Slovenije (GSŠ), ki so dotlej bili zelo šibki in samo občasni.
Proti zgodnji pomladi 1. 1944 je bilo treba zaradi bližajoče se sovražnikove spomladanske ofenzive v tem pogledu pohiteti. Sanitetni odsek pri štabu IX. Korpusa je nase prevzel tako splošne organizacijske naloge kot tudi vso skrb za gradnjo novih bolnišnic. Izdelan je bil načrt izgradnje novih blokov bolnišnic na osnoži principa najstrožje konspiracije. Trupna saniteta pa se je imela razvijati v smeri doseganja organizacijskih oblik rednih armad, katerih naloga je: prvič, v pomoči ranjencem; drugič, v obrambi pred nalezljivimi boleznimi; in tretjič, v transportiranju ranjencev.
Velika pozornost je bila posvečena vzgoji pomožnega kadra. Ustanovljena je bila bolničarska šola, ki je v začetku bila na Vršah. Vodil jo je najprej dr. Bogdan Brecelj, kasneje dr. Peter-Aleksander Gala. Šola, oziroma tečaj se je potem
DUŠAN FURLAN
(Nadaljevanje na 24. strani)
Igralska skupina IX. korpusa in ni eno buditeljsko poslanstvo
Med tistimi, ki so z oživitvijo našega. Slovenskega gledališča v Trstu najtesneje povezani, je brez dvoma tudi Danilo Turk-Joco. Mislim, da je malo ljudi na Primorskem, da o Trstu ne govorim, ki ne bi poznali njegove markantne pojave. Pa ne samo od leta 1945 naprej, temveč tudi od prej, že tam od pozne jeseni 1943, ko ga je ljubezen do svobodne slovenske besede pripeljala v njegovo rodno primorsko deželo kot prvega organizatorja igralske skupine pri IX. korpusu, s katero je prekrižaril našo deželico od skrajnega severa do skrajnega juga, na tej in oni strani Soče in obiskal domalo vsako slovensko vas in vasico, pa celo tudi zaselek samo nekaj hiš.
Ko letos tudi naše Slovensko gledališče slavi 20-letnico svoje oživitve od tistega nepozabnega dne, ko je sedaj že precej let pokojni član SG Justo Košuta v gledališču Penice 2. decembra 1945 s plamenico Hlapca Jerneja po dveh desetletjih prisilnega molka zopet prižgal večni ogenj pred oltarjem boginje Talije, je prav, da oživimo nekoliko spomin tudi na medvojno gledališko prizadevanje, katerega duša je bil na Primorskšem ravno Danilo Turk-Joco. Tako bom skušal čimbolj zaokroženo podati razgovor z njim, ki pa ne bo samo memoarni zapis, temveč vzporedno tudi nekoliko biografija tega gledališkega delavca ,ki se je z vso ljubeznijo in z vso težo svojega — telesa vpregel v voz boginje Talije in ga pomaga vleči naprej preko vseh križev in težav.
ZAČETKI V PARTIZANIH
Ko se je na Dolenjskem formirala 14. divizija, je Joco, ki je bil takrat že nekaj mesecev borec v partizanskih brigadah,
prevzel vodstvo propagandnega odseka divizije. Mesto je bilo kot nalašč za njegove organizacijske sposobnosti, saj je nekaj izkušenj prinesel e seboj že izpred vojnih let, kjer je od leta 1930 delal v ansamblu mariborskega gledališča najprej kot statist in inspicient, nato pa tudi Jcot igralec manjših vlog ne samo v dtami, temveč tudi v 'operetah. Ko pa so ob razpadu Italije prišli iz Ljubljane v partizane tudi mnogi gledališki igralci in drugi umetniki, se je v Ribnici na Dolenjskem ustanovila prva vojaška igralska enota v sklopu 14. divizije, v kateri so bili med drugimi Kajuh, Belač, Špik, Teran, Simčičeva, plesalka Brina in še drugi, med katerimi seveda tudi Joco. Ta igralska enota je prevandrala vso Dolenjsko, v Ložu na Notranjskem pa jo je dohitela depeša iz Glavnega štaba, da se morajo vsi igralci zglasiti v Glavnem štabu.
Vodstvo igralske enote je prevzel Karel Destovnik-Kajuh, Vst gledališki igralci iz skupine iz skupine pa so se zbrali v Selah pri Dolenjskih toplicah, kjer je bilo v prisotnosti voditeljev OF Kidriča, Ziherla in drugih ustanovljeno prvo gledališče na osvobojenem ozemlju, vendar še vedno kot vojaška formacija, katere poveljstvo je prevzel zopet Danilo Turk-Joco. Baza tega vojaškega gledališča je bila na Riglu, v njej pa vsaj sprva niso bili samo igralci, temveč tudi mnogi drugi kulturni delavci in nekateri vidni slovenski umetniki kot na primer Smiljan Samec, Rado Simoniti, Kristančič, Šturm, slikarja Mihelič in Pirnat, od igralcev pa poleg drugih tudi Ema Starčeva, Tiran, Simčičeva, Česnik in drugi.
To gledališče je za svoj krstni nastop naštudiralo Klopčičevo «Mater» in pa Kocbekove *Volitve>, oboje za znani «Kočevski zbor*. S tema dvema deloma je gledališče potem
še večkrat nastopilo vse do velike nemške novembrske ofenzive, ko se je skupina morala začasno raziti, ker so se njeni člani vključili v brigade in v njih bojevali vse bitke kot vsi ostali borci.
NA PRIMORSKO
Po ofenzivi je Danilo Turk-Joco zaprosil Glavni štab naj ga pošlje na Primorsko, da bi tam poskušal z organizacijo igralske skupine. Glavni štab je njegovo prošnjo z veseljem sprejel, saj je prav Primorska po tolikih letih prisilnega kulturnega molka najbolj potrebovala bodrilne slovenske besede in pesmi, ki bi borečemu se primorskemu ljudstvu vsaj nekoliko lajšala trpljenje v težkih letih oborožene borbe.
In tako je Joco mimo partizanskih karavel v decembru 1943 vrišel z Dolenjskega na Primorsko v takratni štab III. operativne alpske cone v čepovan. štab ga je dodelil k takrat najbolje organizirani 31. diviziji kot propagandista s posebno nalogo, da organizira igralsko skupino, ki naj bi obiskovala s svojim programom borbene enote pa tudi posamezne vasi in prirejala mitinge. 31. diviziji se je Joco pridružil v Cerknem, še preden pa je začel zbirati primerne ljudi za svojo skupino, je kot ciklostilec pomagal v Planini nad Cerknem Miletu Vregu in Martinu Kokalju tiskati prve številke Partizanskega dnevnika.
Po 14-dnevnem iskanju sodelavcev po brigadah je končno zbral 7 tovarišev in tovarišic in z r.j.mi začel študirati skeče, pesmi in recitacije. Prvi nastop bi morala skupina imeti za tečajnike partijske šole pri Cerknem. Zanj je bil tudi že napravljen plakat, ki je vabil na prireditev v soboto, toda v nedeljo zjutraj je prišlo do znanega nemškega napada na šolo, pri katerem je izgubilo življenje 47 mladih slovenskih fantov in deklet.
PRVI NASTOP
Nastop je seveda odpadel, vendar ne za dolgo. Jocova skupina je v naslednjih dneh obiskala s svojim programom nekaj krajev na osvobojenem cerkljanskem področju, prvo večjo prireditev pa je pripravila v Cerknem v bivši kinodvorani vojašnice. Kljub snegu in mrazu so ljudje, tudi iz bližnje hribovske okolice, kar drli v Cerkno na to prireditev tako, da je bila precej velika dvorana do kraja natrpana. Skupina je predvajala Radoševo «Mat en. V dvorani je vladala grobna tišina in šele po zadnjem monologu matere - partizanke, ki pošilja svojega zadnjega sina v boj proti okupatorju, se je sprožil val navdušenja. Mnogi, zlasti preproste kmečke ženice, pa tudi borci, so jokali ne samo zaradi ganjenosti in globokega pomena materinih besed, temveč tudi zaradi toplote, ki je oplajala njihova srca ob poslušanju svobodne slovenske besede, dotlej zasužnjene v spone fašističnega trinoštva. Sledile so recitacije, pevske točke in kot poslednja, groteska «Hitler in Mussolini*. Smeh se je razlegal po dvorani in še danes, če pri starejših ljudeh v Cerknem pobaraš po preteklosti iz vojnih let, bodo z navdušenjem pripovedovali o tem nastopu.
S	to prireditvijo je igralska skupina dobila novega poleta in začelo se je njeno križarjenje po osvobojenem delu Primorske. Joco se posebno razvname ko pripoveduje na primer o mitingu na Ravnah pri Cerknem za III. udarno Gradnikovo brigado 1. februarja 1944. Skupina je priredila enodejanko
JOŽE KOREN
Igralska skupina IX. korpusa takoj po osvoboditvi. Tretja od leve Irma Kacin, četrti vodja skupine Danilo Turk-Joco, šesti pevovodja
Zdravko Kante
Beneška Slovenija po dvajsetih letih
Zanimanje za Beneško Slovenijo (pod tem imenom je zajeta tudi Rezija) in njene prebivalce, je v povojnih letih postalo veliko in aktuaJlno, kakor nikdar, prej:
To ozemlje je pripadalo Italiji že leta 1866. Tedaj je nova državna meja ločila beneške Slovence od njihovih rojakov na vzhodu, ki so ostali dalje pod avstrijsko vladavino. Medtem ko je tem bila dana možnost, da si postopoma priborijo manjšinske pravice, je Italija odrekala beneškim Slovencem kakršno koli jezikovno, kulturno in politično pravico kot narodni manjšini.
Pred prvo svetovno vojno dejansko ni bilo nobene prave zveze med Slovenci tu in onstran državne meje. Beneški Slovenci so bili drugim Slovencem kot veja na skrajnem zahodu zanimivi, odnosi med enimi in drugimi pa so bili, lahko rečemo, zgo>j platonični.
Po prvi svetovni vojni pa so bili na osnovi proslulega Londonskega pakta in nič manj nesrečnega rapalskega dogovora proti njihovi volji priključeni Italiji še Slovenci z Goriškega in Tržaškega ter iz Istre in velikega dela Kranjske. Pričakovati je bilo, da bo Italija tem Slovencem nudila vsaj iste pravice, ki so jih imeli pod Avstrijo, in da bo te pravice raztegnila tudi na beneške Slovence. Toda že postopanje demokratičnih vlad pred aneksijo in po aneksiji, je kazalo, da je bilo tako pričakovanje varljivo. Z nastopom fašističnega režima pa so izgubili novo anektirani Slovenci prav vse pravice in celo beneškim Slovencem so še poostrili njihov itak že povsem okrnjeni narodnostni položaj.
Beneški Slovenci so bili tako združeni s svojimi rojaki v Slovenskem Primorju v trpljenju in zatiranju. Iz tega skupnega trpljenja pa je nastala tesna povezanost, ki je bila potrjena s krvjo, prelito v narodnoosvobodilni vojni, ko so se beneški in primorski Slovenci bojevali ramo ob ramo proti fašističnim in nacističnim zatiralcem in za narodno osamosvojitev.
Ta boj ni imel zanje zaželenega uspeha. Vsi beneški in tržaški Slovenci ter del goriških Slovencev je tudi po drugi svetovni vojni ostalo pod Italijo. Toda njihov položaj je bil, vsaj po besedilu dogovorov, ustave in zakonov, drugačen, kakor po prvi svetovni vojni.
Tako je Italija s členom 15 mirovnega dogovora sprejela obveznost, da bo zajamčila vsem osebam na svojem ozemlju ne glede na raso, spol, jezik in vero uživanje človečanskih pravic in svoboščin. Ta obveznost se izraža tudi v novi italijanski ustavi iz 1. 1947. Člen 3 pravi, da so vsi državljani brez razlike spola, rase, jezika io vere, političnega naziranja
ali družbenega položaja enakopravni pred zakonom, in s členom 6 je bilo izrecno določeno, da se bodo s posebnimi predpisi varovale jezikovne manjšine. Takšno obveznost je prevzela Italija tudi z vstopom v Organizacijo združenih narodov. Glede Slovencev v bivši coni A Svobodnega tržaškega ozemlja pa so bile pravice nadrobno konkretizirane v posebnem statutu, ki je bil priložen Londonskemu memorandumu o sporazumu iz oktobra > 1954.
Za vse Slovence, ki so dalje ostali pod Italijo, torej tudi za beneške Slovence, pa so pričakovali primerne konkretne določbe od statuta avtonomne dežele Furlanija — Julijska krajina, ki jo je predvidevala nova italijanska ustava. V ustavi je namreč bilo ustanovljenih pet dežel (regioni) s posebno avtonomijo, po kateri naj bi se razlikovale od ostalih 14 dežel. Te dežele so Sicilija, Sardinija, Trentinsko — Gornje Poadižje, Dolina Aosta in Furlanija — Julijska krajina. Zadnje tri zajemajo ozemlje, kjer bivajo narodne manjšine: prva Nemce, druga Francoze in tretja Slovence. Z ustanovitvijo teh treh dežel naj bi bile zajamčene pravice narodnih manjšin. Fiksirane pa naj bi bile v posebnih statutih teh dežel. Za Trentinsko — Gornje Poadižje in za Dolino Aosta je stopila ta določba ustave takoj v veljavo in sta bila izdana ustrezna deželna statuta že leta 1948. V statutu in v vrsti deželnih zakonov, ki so sledili so bile utemeljene pravice Nemcev na Južnem Tirolu in Francozov v Val d’Aosta.
Glede Furlanije — Julijske krajine pa je sami ustavi bil dodan poseben člen, s katerim se je do nadaljnjega suspendirala posebna avtonomija te dežele. Dejansko je oživela šele 1. 1964. Toda v statutu te dežele bomo zaman iskali določil glede manjšin, kakršne vsebujeta statut za Južni Ti-rol in za Val d’Aosta. Vse določbe (in še te so anonimne, kajti ime Slovenci ali slovenski se v statutu sploh ne omenja! ), se reducirajo na en sam člen, ki nalaga priznavanje enakopravnosti in enakega ravnanja z vsemi državljani, ne glede na njihovo pripadnost tej ali oni jezikovni skupini in predvideva varstvo etničnih in kulturnih karakteristik manjšin.
Vse te določbe pa so glede beneških Slovencev ostale samo na papirju. Tržaški in goriški Slovenci zopet uživajo, čeprav v okrnjeni meri, pravice, ki so si jih priborili že pod avstrijsko vladavino pred prvo svetovno vojno. Beneški Slovenci pa tudi do danes nimajo niti najskromnejše osnovne šole in tudi drugače ne uživajo prav nobenih pravic kot manjšina.
Napačno pa bi bilo sklepati, da je zaradi tega vprašanje
beneških Slovencev zmrznilo. Obratno v povojni dobi je močno oživelo. Če je, kakor je nedavno rekel neki italijanski profesor v svojem predavanju, kjer je omenil tudi Beneško Slovenijo, še v polpretekli dobi za to pokrajino veljalo latinsko geslo «Hic sunt leones» (tu bivajo levi in zato tu nimamo ničesar iskati), ne drži to več danes. S tem pa ne mislim samo na to, da je to ozemlje postalo v zadnjih letih izredno zanimivo za etnografe, jezikoslovce in muzikologe, bodisi slovenske ali italijanske, temveč tudi na mesto, ki ga je dobila Beneška Slovenija v političnem življenju. O njej razpravljajo danes v pokrajinskem svetu Videmske pokrajine, na sejah odbora deželnega sveta Furlanije — Julijske krajine, v parlamentu in senatu. Z vprašanjem beneških Slovencev se ukvarjajo danes razne politične stranke slovenske in italijanske. Beneški Slovenci niso za prve volitve v deželni svet postavili lastne kandidatne liste, pač pa sta bila po en Slovenec na komunistični in na socialistični listi. Ta sicer nista bila izvoljena, vendar sta odnesla znatno število preferenčnih glasov. Beneški Slovenci računajo lahko na pomoč treh slovenskih članov deželnega sveta, ki so bili izvoljeni v Goriški pokrajini in na Tržaškem ozemlju.
Nedvomno najboljši dokaz o novem duhu, ki je prežel beneške Slovence, pa je tednik Matajur, ki izhaja v Vidmu, namenjen je predvsem beneškim Slovencem, a je tudi pomemben obveščevalec slovenske javnosti sploh, ter celo Ita-liianpv in Furlanov s priložnostnimi članki v italijanščini, ki jih objavlja po potrebi. To nalogo opravlja že vrsto let z najboljšim uspehom, želeti bi bilo, da bi se še bolj povečal in da bi našel pot v hišo slehernega beneškega Slovenca doma ali v tujini, kamor mora s trebuhom za kruhom.
Prav tako bi bilo želeti, da bi se po zgledu sedanjega prosvetnega društva «Ivan Trinkoo v Čedadu ustanovila v vseh večjih vaseh Beneške Slovenije podobna društva in da bi društvo v Čedadu postalo njihova središčna organizacija.
Spričo dejstva, da so prav pred letom dni Albanci v Južni Italiji in na Siciliji dobili poslanski predlog za prve osnovne šole v lastnem jeziku, morda ne grešimo, če upamo, da ne bo daleč dan, ko bodo tudi beneški Slovenci dobili šole v lastnem jeziku in da bo tako najbolje preskrbljeno za varstvo etniške in kulturne karakteristike slovenske narodne manjšine kakor predvideva deželni statut!
Tudi beneški Slovenci se prebujajo iz dolge letargije. Dolžnost nas, ki smo v tem pogledu pred njimi pa je, da Jim pri tem bratsko pomagamo.
L. Č.
Mednacionalni odnosi v Kanalski dolini
Res nima smisla, da bi operirali preveč z zgodovino in navajali glede Kanalske doline po Pavlu Diakonu in drugih zgodovinarjih, da so se Slovenci naselili v tej dolini v Meglar-jih že 368 in da je od takrat preteklo 1397 let. Niti to ne kaže poudarjati, da so bili Slovenci edini naseljenci doline skozi osemsto let. Kateri narod ni že izgubil svojega narodnega ozemlja ali pa drugega pridobil! Dosti nesreč je nastalo iz takega zgodovinskega znanja, ki je vdrlo v puhle ali na žalost odgovorne glave.
Pač pa je za večnarodno Kanalsko dolino zelo pomembno, da je preteklo že nad pol tisočletja, odkar je postala večna-rodnosina. Najprej so še v srednjem veku dobili Kanalski Slovenci za sostanovalce v svoji dolini Furlane, ki so prišli semkaj topit železovo rudo za bamberške škofe. Dobrih sto let za Furlani so se priselili k Slovencem Nemoi, ki so prišli na Trbiž trgovat z Benetkami, opravljat obrtniške poklice in se tudi motat okoli plavžev. Furlani so tu bili nekaj stoletij, nato So izginili in se pojŽVili v-#eČJ»m -števil« Mie po zadnji vojni. Nemci žive v tej dolini nad petsto let. Ob začetku prejšnjega' stoletja je bilo Slovencev in Nemcev vsakih napol. Ko pa so začeli ljudi preštevati po občevalnem jeziku redno vsakih deset let, so seveda Nemci na uradnih popisnicah hitreje rastli kot v resnici. Kako ne bi, kdo pa ni znal nemškega jezika tam gori, kjer so tekle vse prometne žile. Ob meji so se nakopičili cariniki, vojaki, prometniki v nemškem Pontablju, iz vseh avstrijskih nemških in nenemških dežel. Isto se je zgodilo po 1918 na Trbižu z Italijani in se dogaja še danes. Klima je sicer ostra, toda v trgovini je ob meji dosti dela in ne zebe.
Koliko živi tu beneških Slovencev?
Kanalska dolina Je bila torej na narodnostnem prepihu nad petsto let. Vleklo je po malem ves čas, a tega ni bilo opaziti, ker ljudje niso takrat vedeli za narodnostne prepir®« “e je bil vsak jezik enakovreden. Godlja je nastala s fašizm . ko je po dolini zavijala po šolah samo rimska volkulja in so se nato oglasili kot odmev stari germanski rogovi v SS s an-dartah. Mussolini in Hitler sta se 23. junija 1939 pobo^ ter se ie na podlagi berlinskega sporazuma izselilo iz aa-«£ doline po neUih virih 5.700 N.mcevtom	tet
jih je optiralo za tretji rajh. Optantov je bilo namreč 4576.
Skrivaj smo
V zadnjem avstrijskem štetju so nemške oblasti naštele, da je bilo 1. 1910 6.397 Nemcev. Po tem lahko sodimo, da je ostalo 1. 1945 v najboljšem primeru samo nekaj sto Nemcev. Po zadnjem italijanskem štetju prebivalstva je živelo 1. 1961 v Kanalski dolini 8281 ljudi. Nemci so zaradi svoje nacistične pustolovščine skoro izginili. Nastane vprašanje, koliko je ostalo po zadnji vojni kanalskiih Slovencev. V zadnjem avstrijskem štetju 1. 1910 so jih Nemci našteli samo 1682 zaradi
Starodavna cerkvica Sv, Kvirina na narodnostni meji vzhodno od Čedada
ga prebirali
Beneške Slovence so oropali tiskane slovenske besede že mnogo let prej, kot je prišel jašizem na oblast. Do njih je prišlo samo tisto slovensko čtivo, ki so ga pritihotapili s Kobariške čez mejo nekateri naši zavedni duhovniki, s tem, da so tvegali najhuiše posledice in življenje samo, kot je bil primer župnika Petra Cernote iz Les. Ob začetku prve svetovne vojne so napravile vojaške oblasti preiskavo v njegovem stanovanju kjer so
našli slovenske knjige in ga zato zaprti kot	^°Je b l
odsedel že več mesecev v zaporu, so ga bili izpustili domov, da bl uredil svoje stvari, da bi ga potem spet zaprti. Takrat se je govorilo, da je bil obsojen na smrt in da bi ga ne drugi streljali si je sam vzel življenje doma. Vsaj tako misli večina tistih ljudi, ki se še spominjajo tega tragičnega in žalostnega dogodka Ne-kateri ki dvomijo v samomor župnika Cernote in pravijo, da bo
22 Zn *«	“ “7“ *’"**'■
nam ,a m v nravem s,anomnln , pr„tr,l,,no glavo.
Mogoče bo kdo rekel, da žalostna usoda župnika Cernote nima nič skupnega s tem člankom ob jubileju ((Primorskega dnevnika». Toda temu ni tako. Želim namreč dokazati kako je bilo nevarno in težko priti našim ljudem do tiskane besede v materinščini in kaj je pomenil za nas začetek izhajanja ((Pri-
morskega dnevnika».
Fašizem je še bolj ostro in sistematično preganjal slovensko besedo iz naših družin, vsaka slovenska tiskana beseda v rokah naših ljudi, je za fašiste že pomenila izdajstvo domovine. Zato je bilo navdušenje beneških Slovencev nedopovedljivo, ko so za časa NOB spet dobili slovenske knjige, brošure in partizanske liste ter spet svobodno čitali v svojem jeziku.
Beneška Slovenija je začela že med vojno brati in pisati. Toda sreča in zadovoljstvo sta trajala le malo časa po naših dolinah. Kmalu se je začel lov na zavedne Slovence in na vse, kar je bilo slovenskega. Trikoloristični teror je bil krutejši od tistega, ki smo ga poznali pod fašizmom. Teroristi so stegnili
svojo morilsko roko po marsikaterem življenju zavednih Slovencev. Naše ljudstvo je bilo obupano. Slovenski tisk se je umaknil s partizani vred in beneški Slovenci so že mislili, da bo ostalo pri nas vse po starem ali še hujše. Tedaj, ob vrhuncu obupa, se je naenkrat pojavil po naših vaseh slovenski ((Pri-
morski dnevnik)), ki je vzbudil novo upanje v zmago demokratičnih načel v reševanju narodnostnih in človeških problemov. Ostro je napadel in razkrinkaval tiste, ki so bili ovira za uveljavljanje boljših človeških odnosov med ljudmi in narodi.
((Primorski dnevniku nam je vedno stal ob strani in nas branil v najhujših in najtežavnejših dneh naše zgodovine. Stalno nas je poučeval o pravicah, ki nam pritičejo. Bodril in spodbujal nas je v borbi, ki smo jo vodili in jo vodimo za naše pravice in za naš narodnostni obstoj. Danes čitajo v Beneški Sloveniji, poleg ((Primorskega dnevnikau, tudi druge slovenske liste predvsem «Matajur». A da je prišlo do tega, je. mnogo pripomogel sam ((Primorski dnevniku.
Najprej smo čitali ta prvi slovenski dnevnik po osvoboditvi med prijatelji večkrat za zaklenjenimi vrati. Po navadi je čital tisti, ki mu je bolj gladko tekla književna slovenščina, drugi so pa poslušali. Bralcev in poslušalcev je bilo vedno več. Opogumljeni spio ga šli čitat pred hišo, potem na vas. Spočetka je prišlo poslušat čitanje le malo ljudi, ker so se bali represalij. Nato, polagoma, čeprav bojazljivo, so se začeli približevati čitatelju. Najprej so prebirali črtice in pripovedke, ki jih je list objavljal. Ljudje so postajali bolj pozorni in so vedno bolj, z zanimanjem poslušali tistega, ki je čital. Začeli so sami prositi, da se jim list pgsodi, da bi ga prebirali zvečer, po končanem delu. .Ustrahovalcev je bilo vedno manj. Danes pa lahko svobodno čitaš ((Primorski dnevniku v kakršnikoli gostilni ali kavarni. Teror je popustil.
«Nobeha sila,ne dura dugolu pravijo naši ljudje.
Ob dvajsetletnici izhajanja ((Primorskega dnevnikau, mu zavedeni in napredni beneški Slovenci želimo dolgo in plodno življenje. Želimo, da bi hodil po stari začrtani poti resnice in. pravice,, da bi zmeraj vneto in uspešno branil ideale, zaradi katerih je začel izhajati, da bi se uspešno boril za pravice Slovencev v Italiji, za pravico in svobodo teptanih, zatiranih in tlačenih, za ljubezen in bratsko sodelovanje med narodi in državami, za emancipacijo in boljše življenje, vseh delovnih ljudi in za mir na svetu!
nesrečnega občevalnega jezika. Grdo se je Slovencem otepalo, da so imeli in morda se jim še otepa, da imajo talent za jezike. Morda to velja za posameznika, da velja pregovor: Kolikor jezikov znaš, toliko niož veljaš. Za nas Slovence kot celoto pa je pri vseh ljudskih štetjih z občevalnim jezikom, in tako so nas šteli, veljalo: Kolikor več jezikov boste znali, toliko manj vas bomo našteli. Italijani so v svojem gorečem nacionalizmu leta 1921 zmanjšali število kanalskih Slovencev na 1.106. Bolje, da nas niso po 1945 v kanalski dolini in pa tudi drugod še enkrat, šteli po občevalnem jeziku, ker bi še to nizko število prepolovili. Duhovne oblasti opravljajo zase svoja posebna štetja, da vedo z verniki kake narodnosti imajo opraviti. Dekan Fortuna je 1. 1950 izdal v Trbižu knjižico .Tarvisio’, v kateri je naštel okoli 1800 Slovencev v Kanalski dolini. Slovenski krogi sodijo, da jih je bilo takrat okoli 2000. Pred sto leti so nas našteli" okoli 3000 ali polovico vsega prebivalstva, nato nas ni bilo manj, ampak samo zmeraj manj so nas našteli. “	j**4"*?
Ker se je med zadnjo vojno izselilo 5700 Nemcev, je prišlo na njihovo mesto 5000 do 6000 priseljencev iz notranjosti Italije, največ iz sosednje Furlanije, Njih je v veliki meri naseljeval znameniti ,Ente Nazionale per le Tre Venezie’, ki je pokupil zemljišča in druge nepremičnine nemških optantov za tretji rajh in naseljeval predvsem furlanske kmete.
Narodnostni prepih
Med temi furlanskimi naseljenci so številni beneški Slovenci. Toda za italijanske oblasti so tudi oni Italijani ali pa vsaj Furlani in so se kot taki tudi ponašali, da bi dobili zemljo in hišo v Kanalski dolini. Še drugi navadni ljudje težko ločijo v tujini ali kjerkoli izven Beneške Slovenije beneškega Slovenca od navadnega Furlana. To je razumljivo: Kadar se človek bori v tujini za kruh in obstanek, ne misli na narodne pravice, ampak, kako bo obstal in se uveljavil. Ko je bilo še celo Slovensko primorje v Italiji pod fašizmom, so tudi v precejšnjem številu preplavili beneški Slovenci soško dolino in druge sosednje kraje. Na meji so delali kar dela vsak nezaveden človek in so se tudi oni istovetili s takratnim italijanskim režimom. Po vojni so se ti ljudje vrnili iz krajev, prisojenih spet Sloveniji v Beneško Slovenijo in so italijanski statistiki ugotovili nenormalen porast prebivalstva v raznih krajih Beneške Slovenije prav zaradi vrnitve teh povratnikov v domače kraje. Seveda so kmalu, ko so se šli nekoliko trikoloriste, spet odšli v emigracijo v drugi smeri: v Francijo in Belgijo.
Nastaja vprašanje, koliko je teh beneških Slovencev, ki so prišli skupaj s Furlani na ognjišča kanalskih Nemcev. Ker ni več fašizma ni treba biti tem nezavednim beneškim naseljencem v Kanalski dolini preveč prenapeti, uradno pa-triotični, niti ne ,italianissimi’, kot so morali biti v svojih nadiških dolinah, ampak so navadni kolonisti, naseljenci; kolikor so pa še Rezijani, so pa trgovci, prekupčevalci.
če bi prišteli h kanalskim Slovencem še te nezavedne beneške Slovence, ki se sicer dobro zavedajo svojega slovenstva, toda se z njim ravno ne razkazujejo, bi morali prišteti k približno dva tisoč kanalskim Slovencem še nekaj sto teh slovenskih povojnih priseljencev iz furlanske Slovenije.
Tri plasti kanalskih Slovencev
Čeprav ni dosti vseh kanalskih Slovencev v že tako ne preveč prostorni Kanalski dolini, sestavljajo njihovo etnič no gmoto, kar tri plasti: predvsem je največ domačih Slovencev v slovenskih vaseh Ukve, Žabnice, Ovčja ves, Lipalja ves in še v raznih naseljih trbiške občine kot manjšina. Govore jezik podoben tistemu v Kranjski gpri in Ratečah, seveda bolj pomešan z nemškimi in italijanskimi besedami. Drugo, plast tvorijo Slovenci, ki so že zmeraj prehajali preko Predela z Bovškega in tudi s čele Goriške kot obrtniki, trgovci, rudarji in delavci. Bilo jih je precej že pod Avstrijo, prihajali so pa sem tudi med dvema vojnama, živijo v Rablju kot rudarji, upokojenci in v raznih poklicih. Precej jih je na Trbižu in v trbiški okolici. Govorijo dobro slovenski, znajo pa tudi že domače slovensko narečje, da italijanščine niti ne omenjam. In končno je tu še tretja plast: nedoločeno število beneških Slovencev, ki se držijo nekoliko postrani od slovenske skupnosti, toda so neprimerno boljši od tistih beneških Slovencev, ki so živeli pod fašizmom v Slovenskem primorju. Zdaj glasujejo tudi ti Slovenci opozicionalne stranke, niso v italijanskih desničarskih krogih in vidiš pri nekaterih list .Matajur’ v rokah.
Ker imamo okoli Kanalske doline kar sklenjeno slovensko ozemlje: na vzhodu gorenjo savsko dolino pri Ratečah, nato na bližnjem Koroškem slovensko ozemlje Zilje, Pod-kloštra, Bekštajna tja do Beljiika, na jugu Bovško. Vse te slovenske okolne pokrajine so kanalskim Slovencem nekako
ALBERT REJEC
SOŽITJA
(Nadaljevanje s 17. strani)
To nevzdržno stanje se je še poslabšalo, ko se je 1922 fašizem polastil vlade in začel objavljati protislovenske zakone. Nasilje, raznarodovanje, preganjanje in zatiranje Slovencev je s tem postajalo tzakonito* in *uradno». Pojme poštenosti in pravičnosti so oblasti postavljale na glavo.
O sožitju med obema domačima narodoma na Primorskem ni bilo več ne duha ne sluha. Človeka vredno življenje so imeli poslej samo Italijani, zlasti priseljeni. Slovencem v Italiji so gospodarji namenili narodno hiranje in umiranje. Usoda beneških Slovencev so je zdaj razširila na vse ostale. Slovensko šolstvo so zatrli in vsiljevali slovenski mladini samo italijansko izobrazbo. Slovenski tisk so dušili. Od *Edi-nostU so zahtevali, da mora izhajati v slovenščini in italijanščini, da bodo tudi oni razumeli, kaj piše. Razpustili so slovenske organizacije in končno zatrli vse slovenski tisk. «Tu se govori samo italijanski» (*Qui si parla soltanto ita-liano*), so grozeče opozarjali veliki črni napisi. Laži, ječe, napadi in zločini so bili vsakdanje orožje zoper slovenske domačine. Marsikod so zvesto popisana taka fašistična dejanja zoper Slovence, a nobeno pero, nobena knjiga ne bo mogla nikoli dovolj verno in nazorno povišati vsega, kar se je tedaj godilo, ker se je godilo dan na dan, uro za uro, v najrazličnejših okoliščinah, očitno in skrivaj, uradno in neuradno. Mučeniško životarjenje slovenske manjšine v Italiji je bilo nenehno telesno in duševno trpinčenje, uničevanje slovenske kulture in slovenske zavesti. Načelnik fašizma je snoval preselitev slovenske manjšine iz Italije v Afriko. A ljudska pravica ga je pokončala, preden je mogel izvršiti ta naklep. S tem je ljudsko odporno gibanje ovenčalo svoje delo. Slovenci v Italiji so se oddahnili. Sožitje je bilo spet mogoče.
5.
Kaj je prinesla Slovencem v Italiji zmaga nad fašizmom? Predvsem zmanjšanje njih števila, ker se je z novo mirovno pogodbo širok pas sloveneskega ozemlja vrnil republiki Sloveniji. Kako se aodi tistim, ki so ostali v sklopu demokratične republike Italije?
Ob dvajsetletnici odporniškega gibanja in osvoboditve Italije ne bomo tu razpredali vprašanja, zakaj se demokratičnost ni raztegnila na ozemlje beneških Slovencev, ki so ostali v stanju iz leta 1866 — brez kakršnih koli jezikovnih pravic. Dejstvo samo govori jasneje od vsega drugega. Ta črna lisa ne more biti v čast demokratični republiki Italiji, zlasti ne letos, ob znameniti dvajsetletnici. Pribijmo, da ni našla liberalna Italija v šestinpetdesetih letih svojega vladanja nobene poti do upoštevanja jezikovnih posebnosti teh Slovencev in da se to stanje tudi v dvajsetletni demokraciji ni prav nič spremenilo. To je vsekakor veliko premalo.
Kako pa se godi v isti demokraciji ostalim Slovencem v Italiji, tistim, ki se kljub fašističnim raznarodovalnim poskusom od prvega dne svojega pripadanja k Italiji živo zavedajo, da so zahodna veja svojega matičnega naroda in velikega slovanskega plemena, ter hočejo to tudi ostati?
Ti Slovenci imajo svoje slovensko šolstvo, svoj slovenski tisk, svoja slovenska društva in svoje gospodarske organizacije. Ima svoje narodne in cerkvene običaje in se zavestno posvečajo nadaljnji izgradnji svoje domače kulture. Obenem se zavedajo, da so državljani demokratične republike Italije in izpolnjujejo dolžnosti, ki izvirajo iz tega dejstva. V zadnjih dvajsetih letih so večkrat zavzemali svoje stališče do sožitja z italijanskimi sosedi ter izražali po svojih predstavnikih svoje misli glede ravnanja vladnih oblasti, svoje potrebe in želje glede boljšega usklajavja in obširnejšega sožitja. Naj so nastopali skupno ali vsaka skupina zase, iz njihovih sklepov, zahtev in spomenic je zvenela želja po poglabljanju odnosov do sosedov in po enakopravnosti z njimi.
že nekaj let zelo ugodno vpliva na manjšinsko ozračje zmeraj krepkeje prav tako na italijanski kakor na jugoslovanski strani oglašajoča se težnja po tesnejšem sodelovanju obeh držav na gospodarskem in kulturnem področju. To težnjo pospešujejo vedno pogostejši medsebojni obiski med italijanskimi in jugoslovanskimi organizacijami, raznimi delegacijami ter med važnimi predstavniki obeh držav. Govori, ki jih imajo ob takih prilikah najvidnejši poborniki- takih teženj, izražalo prijateljstvo in naklonjenost, časopisi jih širijo med prebivalstvom ob-h sosedpih, držav.. ustvarjajoč novo ozračje dobre volje, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Vstajajo nove zamisli in snujejo se novi načrti, ki skušajo Italijanom v Jugoslaviji približati kulturne pridobitve njihove matične države s tečaji, potovanji, predavanji, delitvijo knjig in na razne druge načine. Podobna dejavnost se vrši v obratni smeri za pripadnike slovenske manjšine v Italiji. Predavatelji iz Ljubljane ustvariaio med nami podobno ozračje, kakor če bi naši šolniki prebili nekaj tednov v prestolnici Slovenije. Take prireditve in pridobitve prinašajo zmeraj boljše pogoje za najplodnejše sožitje.
Kljub takim uspehom je ostalo na nekaterih področjih nekaj starih posebnosti, ki se na zborovanjih in sejah zmeraj znova omenjajo, a jih vendar noče biti konec. Zmeraj znova opozarjajo italijansko in slovensko javnost, da se je z leti marsikaj zelo izboljšalo, a smo vendarle še daleč od povsem zadovoljivih razmer, takih, ki bi se ob dobrem sožitju cedi’a mleko in med. Členi ustave in deželnega statuta ščitijo včasih Slovence bolj na papirju kakor v resnici. Razen šolskega zakona ni drugih zakonov, pa še ta ne velja za vse ozemlje in se g’ede učnega osebja še ne izvaja. Veljava posebnega statuta londonskega sporazuma je zelo oslabljena, dokler se parlament ne odloči, da ga latificira. Raba slovenščine poleg italijanščine se po važnih tržaških uradih in ustanovah najraje odriva, na sodiščih pa je z zakonom prepovedana, dasi bi se po ustavi ne smela, po slovenskih občinah va je zelo okrnjena. Neenakopravni položaj Slovencev dopušča raznarodovalni pritisk. V videmski pokrajini ni priznana Slovencem prav nobena manjšinska pravica: sožitje pomeni tam raznarodovanje. Razen gledališča razne slovenske kulturne ustanove ne dobivajo javnih podpor, kakor bi jih morale po veljavnih določilih. Slovenski starši na Goriškem ne smejo dajati otrokom slovenskih imen. Slovenskim krajem se pačijo ali se odrekajo njih domača imena. Z naseljevanjem tujcev se skuša spreminjati jezikovni značaj slovenskih ozemelj. Vse to in drugo se prav malo sklada z dejstvom, da je Italija članica Organizacije združenih narodov. Članice te ustanove imajo neke obveznosti...
6.
Se nekaj s področja mednarodnih sožitij, ki naj bi bila danes vsa usmerjena v miroljubnost in v mir na svetu. Človeški razum pa ni vselej v službi svetovnega miru in mirnega sožitja. Če je prešeren in objesten, zlahka zabrede v kri.. — V Vidmu smo nekoč gledali visoko v sinjini jato ameriških bombnikov, ki so se po bombardiranju v srednji Evropi vračali prazni, nič več nevarni. ((Kako je zdaj tam, kjer so bombe odvrgli?» smo se vpraševali. Tedaj nenadoma — hud pok iz jate letal nad suho strugo zahodno od mesta! Naslednje jutro smo brali, da je enemu pilotu zadnja bomba ostala, pa se je hotel izkazati z zadetkom v črno, ko je pod seboj zagledal hišico v strugi — za zabavo. Za njim je ostala groblja z zasutimi domačini, med njimi dva otroka. Žrtve vojne, bolje: žrtve trenutne pilotove objesti.
Slovitejši primer: Hirošima, z atomsko bombo razdejano mesto, velikansko število mrtvih, manjše število rešenih z dosmrtnimi atomskimi poškodbami — vojna je vojna.... Veliko, odločujoče vojaško dejanje, ki je okrajšalo drugo svetovno vojno za mesece, morda za leta. Priznanja, pohvale, odlikovanja. Le mrtveci in ranjenci se niso dali odpraviti kar tako. Medtem ko je poveljnik užival pohvale in odlikovanja, so se mrtveci in ranjenci neopazno priplazili v njegovo sobo, skrili so se mu pod razgrnjen časopis in tiho prežali, kaj bo. Ponoči, ko je poveljnik utrujen legel, so se zvrstili okrog postelje v številnih vrstah, na gosto, vse do stene, razmaknili so steno in se širili v brezbrežno noč, radovedno mežikaje vanj: «A, ti si tisti ... Kakšen človek! Človek?» Poveljnik' je stiskal veke. Vedel je natanko, da teh trpečih obrazov nikjer ni. Prižgal si je cigareto in zapuhal dim po sobi —- vse se je na mah razblinilo. «Saj sem vedel, da ni nič!» se je nasmehnil. Vendar obrazi so se vračali. — Poveljnika so odpeljali v zdravilišče.
Človeška vest se oglaša na razne načine. Danes se oglaša Iz Organizacije združenih narodov in iz drugih mirovnih ustanov. Vse doline, odgovorne glave se živo zavedajo, kaj pomeni za več ko tri milijarde ljudi mimo sožitje in kaj bi pomenilo njegovo nasprotje. Vsi se trudijo, da bi na komaj vidnem zrnu v vesolju ohranili mir. In vendar se še ni posrečilo zatreti tisto objest, ki lahko vsak trenutek spusti bombo na miren dom, včasih za zabavo. Buknejo spopadi kje daleč v Aziji. Priletijo bombniki in spuščajo bombe na mostove in domove — kamor prileti. Peklenska sožitja.
Vsi vedo, da se peklenska sožitja dado ugnati samo s pametjo in hladnim premislekom, s prepričevalno besedo in s pogajanji. Toda ali ima objest ušesa, za posluh?
Ali naj naše sijajno zrno v vesolju nenehno niha med peklenskimi in mirnimi sožitji?
16. maja 1965
Pn/norsH 'dnevnik


	
i > jupn	

!
Na uvinke
uozkega klanca
Na uvinke uozkega klanca, suo se srečale Pepa jn Marjanca•
S culuo na glave Pepa je stala, je puhen šk’f uade Marjanca držala, s Jašan drvi se še Urša prbliža.
Sunce t’n dual gre u žakel, ku be u murje bjeu tubernakel.
Je uod njega uobsjuna usa griža.
Use tri suo zdej laufale Matičavuo Mjetuo. uUčjere pr maše je imela zbežnjanuo kocjetuo, jn krmežlau uobraz, zaspane uči, se gvišno ne umije, se uade baji-» aNema ne grunta, utruk, ne perila!y>
«K u cesarica be se Vhko nosila hi aTežko muore b’t res Matičavo stanje, uadkr je paruačo tu buažjo poslan je h»
«Buh n n u greh ne zapiše, kej delu ceu dan t’n pr šiše?» vPravejuo de je balona, de nema mucih «Kej pej n’s reve pakuance drži?n «}ezike»! Stric Još čjez zid za krčil Utihenla beseda trejeh je strin.
Us’ka je h sebe uodštaplala sama.
Pepuo je uod cule bualo kupin, muakru je uod uade Marjance bla ruma.
Urše je u peče uagenj ug’sno.
Putilio nuč vre prhuja, za liriban luna ustaja; kar lise na ambat je Kitalo k’sno!-
MARIJA MIJOT
Gospodarstvo in prosveta v starih Barkovljah
Ce govorimo o gospodarstvu v starih Barkovljah, niso a tem mišljena kaka večja podjetja, ki bi zaposlovala večje število delavcev in uradnikov, pač pa solidne družine, ki so posedovale velika posestva, večinoma vinograde, poleg vinogradov še gostilno in ena tudi prodajalno jestvin.
Sicer je bilo v Barkovljah nekaj večjih tovarn, ki so zaposlovale večje število delavcev in uradnikov, ni pa namen članka, da bi govorili u tujih podjetjih, ampak samo o gospodarstvu, ki je bilo v naših rokah.
V resnici močno gospodarstvo je predstavljal Drejček Pendla, Andrej Pertot, ki se je lahko imenoval veleposestnik. Njegovo posestvo se je raztezalo v bližini hiše, a je segalo tudi do oddaljenih Cjakov in še bolj oddaljenega Kozjaka. Poleg tega je bil Drejček Pendla lastnik po vsem Trstu znane gostilne «Pri rumeni hiši«, ki obstaja še dandanes. Tik gostilne sta se nahajali tudi trgovina jestvin in tobakarna.
Bili so časi, ko je predstavljala gostilna vsakodnevno shajališče vseh Barkovljanov. Takrat ni bilo radia, kinematografa, kaj še televizije, ki danes priklepa skoraj vsakega k domačemu ognjišču. Gostilna pa ni bila samp tista, ki je nudila delavcu potrebni oddih in okrepčilo pb trudapolnem delu, ampak je predstavljam* tifth bom> dela. Ce si rabil zidarja, mizarja, kovača ali kakega drugega obtrnika, ga nisi šel nikdar iskat na njegov dom. Zvečer si ga prav gotovo našel v gostilni In se ž njim pomenil o namenjenem delu.
Bili so takrat zlati časi za gostilne, ki se niso nikdar pritoževale o pomanjkanju gostov, že z delom med tednom s samimi domačini je vsaka gostilna dobro izhajala, a na to je prišla nedelja, ki je predstavljala smetano vrhu mleka. Gruče in gruče Tržačanov so se razgrinjale ob nedeljah proti Barkovljam in nemalo teh se je ustavilo pri «Rumeni hiši«. Družina Drejčka Pendla je bila velika, a ob nedeljah je bilo treba iskati stranskih moči, ki so pomagale v kuhinji in pri zunanji postrežbi.
Če dodamo takemu donosnemu delovanju še prodajalno
Barkovlje 1890 — Tramvaj s konji
Jestvin in tobakarno, lahko izračunamo, koliko denarja se je stekalo v to pendlovsko hišo.
Drejček Pendla pa je bil tudi poosebljena posojilnica. Bili so takratni časi precej trdi. Delavci so delali «od vida do vida» in takratne mezde so bile jako pičle. Prišlo je pomanjkanje dela, prišla je v hišo bolezen, ki je zahtevala zdravnika in zdravila, kakor tudi kak pripoboljšek. Prišla je smrt in je bilo treba nabaviti rakev in plačati pogrebce kakor tudi cerkev. Kam po denar, če ne k Drejčku Pendli? Večkrat je bilo treba popraviti hišo, ko je prišlo v njo nevesta in zopet je bil Drejček tisti, ki je pomagal ljudem iz zadrege, zato ni nič čudnega, če so ga Barkovljani nazivali z «očetom».
Dobro se spominjam mojega očeta, ko mi je kazal s kazalcem proti ((Rumeni hiši». «Poglej», mi je rekel, «vsi barkov-ljanski strešniki so obrnjeni proti ((Rumeni hiši«, kajti prav redki so tisti Barkovljani, ki ne bi imeli dolga pri njej. Drejček je gospodar polovice Barkovelj.«
Drugo tako solidno gospodarstvo je predstavljal Dreja Cjak. Starec, ki bil oče občeznanega učitelja Nandeta Starca in njegovega brata Jake, tudi učitelja, ki je poučeval dolgo let v Lokvi in vodil lokavski pevski zbor.
Kakor Drejček Pendla, tako je posedoval tudi Dreja Cjak veliko posestvo, ki je obstajalo iz samega vinograda. Poleg vinogroda pa je Dreja vodil tudi znano gostilno, ki je imela za delokrog Cjake in Kozjak. Njegov sin Joško pa je upravljal donosno delo s kopanjem gramoza na lastnem posestvu, kar je v takratnih časih služilo za posuvanje cest.
Gostilna je imela pred hišo obsežen vrt z nepopisno lepim razgledom na tržaški zaliv, od Trsta do Gradeža. V gostilno pri Cjakih so zahajali vsi Čehi, ki so bili uslužbeni pri Zlvnostenski banki, Banki čeških sporitelen in veletrgovcu s kavo Vondručku. Tudi če si prišel v nedeljah popoldne v
najzgodnejših urah k Cjakom, si težko dobil prosto stolico, bodisi pozimi v dvorani, bodisi poleti na vrtu.
Kakor pri «Rumeni hiši« tako je tudi pri Cjakih udarila strela, ki se je imenovala fašizem.
V Barkovljah prevladujejo priimki Pertot, Martelanc in Starec. Do sedaj smo govorili o Pertotu in Starcu, sedaj pa pride na vrsto tudi Martelanc.
Martelanc Jurij pa je imel veliko posestvo, tudi to obstoječe iz samih vinogradov, v Judovcu. Kakor Drejček Pendla in Dreja Cjak je upravljal tudi Jurij Martelanc lepo gostilno, ki se je ponašala z obširnim vrtom, od katerega so gostje uživali nič manj lepši razgled kakor od Cjakov. Če si hotel uživati lepo in ubrano petje, si prišel ob nedeljah v Judovec in v gostilni pri Juriju si našel cvet barkovaljanskih Adrijašev, ki so se izbirali v tej gostilni. Bili so to navadno starejši pevci, medtem ko so mlajši posečali gostilno pri Cjakih, kjer so se bratili s Čehi.
«Obrtnijsko društvo»
četrto lepo gospodarstvo je predstavljala družina Schei-merjev, ki so imeli svoje posestva in gostilno tudi v Judovcu ampak nekoliko nižje od Jurjeve gostilne. Scheimerji so bili češki Nemci, ki so se naselili v Barkovljah pred več kot sto leti. Njihov prednik je izdeloval kipe iz mavca in ker je bil priden gospodar, je prišel kmalu do svoje hiše in lepega posestva. Pozneje je nastala tudi gostilna, ki ni bila nič manj znana kakor vse druge barkovljanske gostilne. Toliko posestvo kolikor gostilna sta se obdržala še do današnjih časov, kar se o drugih ne more reči.
Tem premoženjem obstoječim Iz vinogradov in gostiln moramo prišteti še gostilno «Obrtnijskega društva«, ki je imela svoje prostore tik ob barkovljanski cerkvi. Razpolagala je • z večjo sobano v prvem nadstropju poleg sobe v pritličju, a največji prostor je predstavljala velika dvorana, ki je služila v gostinske namene toliko poleti kolikor pozimi, kajti bila je steklena in se je v poletnem času lahko odprla, da je predstavljala velikansko lopo.
V prostorih Obrtnijskega društva je delovala tudi hranilnica in posojilnica, ki je imela vse pogoje, da bi se lepo razvila, jo je pa fašizem ukinil, kakor je ukinil vse kar je dišalo v Barkovljah po našem.
Omeniti je treba še gostilno Novega konsumnega društva,
Društvo Adrija
Društvo Adrija je obstajalo Iz treh odsekov: pevski, dramski in tamburaški. Bilo je ustanovljeno leta 1889, s tem pa ni rečeno, da se niso Barkovljani tudi dosti prej ukvarjali s petjem. Iz raznih slik, ki so ostale še dobro ohranjene, izhaja da je bil pevski zbor še pred ustanovitvijo Adrije precej številen in da se je — po ustnih sporočilih — vežbal najprej v Bajardinu, pozneje v hiši zdravnika dr. Simona Pertota v Bo-vedu in se je od tam preselil v sobo, ki jo je dal na razpolago Josip Lavrenčič, krojač, ki je stanoval na Tabru.
Takoj po ustanovitvi je pevski zbor pod vodstvom Hra-broslava Ražma, ki je bil tudi organist, začel z intenzivnim delovanjem. Nastopal je po večkrat v letu, saj je imel za nastope na razpolago obsežen vrt za poletne prireditve in veliko dvorano za zimsko.
Na lepo stopnjo pa se je zbor povzpel pod vodstvom Antona Grbca. Bil je ta rojen glasbenik, ki je posečal tržaški konservatorij, kjer se je pod 'veščo roko mojstra Perinello učil harmonije, kontrapunkta, kompozicije in instrumentacije. Do takrat ni zbor poznal dinamike. Pri koračnicah in mazurkah, ki so v tistih časih tvorile sporede, se je začelo s fortissimo in v tem se je tudi končalo. Ko je prevzel Grbec poučevanje petja, so bile glasbe bolj rdeče, kakor črne. Pri vsaki novi skladbi je Grbec razložil vsebino in tolmačil zakaj treba peti enkrat močno in drugikrat tiho.
Pri vsaki «veselici» je navadno sodeloval orkester 97. pešpolka, ki so ga tvorili sami Čehi in seveda svirali skoraj samo češke kompozicije, ki so obstajale iz kosov, ki so bili vzeti iz čeških oper in pesmi. Grbec je uglasbil več «venčkov», slonečih na naši narodni pesmi in te so uporabljali Čehi pri vseh veselicah, ko so sodelovali pri nastopih tržaških in okoličan-skih pevskih zborov.
Društvo «Adrija» pa se ni omejilo samo na nastope v bar-kovljanskih prostorih, ampak je sodelovalo z drugimi pevskimi zbori po vsej okolici. Adrijaše si srečal v Sčedni, pri Sv. Ivanu, v Rojanu, na Proseku, Kontovelu in drugje.
V dobrem spominu mi Je ostal izlet v Devin ob priliki desetletnice pev. dr. Ladja. Društvo je najelo v ta namen tor-pedovko Carpaccio, ki je vozila v poletnem času od pomola Sv. Karla do Barkovelj. Skoda, da se je izgubila slika, na kateri so slikani tržaški politični voditelji dr. Rybar dr Vilfan, dr. Slavik, dr. Pertot in še nekateri drugi Tržačani, ki so se pridružili Barkovljanom. Za njihovo vrsto je stal poveljnik ladje Nazario Sauro, poznejši italijanski heroj.
Na dolgo bi šlo, ko bi hoteli govoriti o delovanju tega društva do njegove petindvajsetletnice, ki se je vršila tik pred začetkom prve svetovne vojne na Tabru, pri kateri je sodelovalo nešteto pevskih zborov.
ki je imela svoje prostore najprej na Tabru pozneje pa prav tik barkovljanskega pristana. Kakor druge tako je tudi ta gostilna zginila med nesrečno fašistično dobo.
Največje 'oarkovaljansko gospodarstvo pa je predstavljalo gradbeno podjetje Martelanc, ki je nastalo, ko se je začelo intenzivno gradbeno delo v mestu samem in v njegovi okolici. To podjetje se je vzpelo do take višine, da je lahko tekmovalo z velikim podjetjem Union, ki je imelo svoj sedež na Dunaju in ki je bilo podpirano od avstrijske vlade. Ko je šlo za zidanje r.amestništvcne palače, za katero je bilo treba pripraviti temelj, so za to delo tekmovala vsa tržaška gradbena podjetja, in vse je bilo prepričano, da bo delo odnesla Union, a podjetje Martelanc je uspelo s svojo najnižjo ponudbo, in delo je bilo poverjeno njemu.
Slovenski narodni dom ali takozvani Balkan, Cirilmetodova šola, Zivnostenska banka, železničarske hiše so bile vidni vzorci Martelančevega solidnega stavbništva. To podjetje je bilo tudi edino v Trstu, ki se je ukvarjalo s podmorskimi deli. Zato je imelo med svojim delavstvom tudi nekaj potapljačev in za tako delo potrebno opremo.
Ko je to podjetje zasipalo morje pod Sčedno, da je tam nastalo lesno skladišče, je imelo zaposlenih skupno z zidarji okrog 1400 delavcev. K temu številu treba prišteti še kako stotino kovačev, mizarjev, kleparjev, steklarjev, pleskarjev in drugih obrtnikov, ki so delali na svoj račun razna dela pri končavanju stavb.
Kako je bilo znano Martelančevo stavbeno podjetje, naj služi v dokaz sledeči dogodek. Ko se je zasipalo morje pod Ščedno, je bilo pri podjetju Martelanc zaposlenih tudi nekaj Črnogorcev, ki so se, ko je bil prostor za lesno skladišče dokončan, povrnili v svojo domovino. Med njimi je bil nekdo, ki se je spomnil z razglednico gospodarja Šantota, ki je bil solastnik podjetja. Napisal je na razglednico sledeči naslov: «Gazda šanto, Trešt« in Svetko Martelanc, ki je stanoval v Barkovljah, je prejel v redu pozdrav iz črne gore.
Če preidemo iz gospodarskega na prosvetno področje, moramo takoj pribiti, da je bilo zgoraj omenjeno Obrtnijsko društvo tisto, ki je podprlo že ob začetku svojega obstoja prosvetno delovanje raznih društev, s tem, da je dalo brezplačno na razpolago dve sobi v prvem nadstropju in gledališko dvorano, v kateri se je nahajal za tiste čase velik oder, na katerem so lahko nastopala društva, ki so štela nad šestdeset pevcev in pevk. Prav ta dvorana in oder sta služila ((Tržaškemu dramatičnemu društvu«, ki je bil predhodnik današnjega ((Slovenskega gledališča«, da je moglo uprizoriti večja dela, kot so bila ((Mlinar in njegova hči«, «Krivoprisežnik» in pozneje «Deseti brat«.
in njegovi odseki
Društvo Adrija se je lahko ponašalo s svojim dramskim odsekom, ki se je pod režijo učitelja in pesnika Janka Samca povzpel na res zavidanja vredno višino. Kratke enodejanke, ki so se uprizarjale po vsakem pevskem nastopu, je vzel Samec s tako resnostjo, kakor da bi šlo za težka dramska dela. Barkovljanski diletanti pa so se spravili še pod Samčevo režijo na dramo Lepa Vida, o kateri je poročal takratni profesor slovenščine na tržaški nemški gimnaziji Ivan Merhar celo v ((Ljubljanskem zvonu«.
Tamburaški odsek Adrije je moral biti po mnenju Barkovljanov, ki so hoteli biti vedno nekaj posebnega, drugačen, kakor so bili drugi tamburaški zbori na Tržaškem. Vsi tamburaški zbori so se posluževali Farkaševega sistema in Barkovljani ne bi bili Barkovljani, ako bi ubrali isto pot. Vrgli so se na Gučijev sistem, ki je v resnici nadkriljeval Farkaševega. Ta je imel instrumente na diatoničnem sistemu, Gučijev pa na kromatičnem. Tudi je imel Gučijev sistem še tretjo bugarijo in tretji brač, kar je napolnilo praznoto pri Frakaševem sistemu med bugarijo in brdem. Vse se je bolj bližalo mandolini-stičnim skupinam s prednostjo nizkih instrumentov, ki jih mandolistične skupine ne poznajo.
Pred prvo svetovno vojno so se Barkovaljani v precejšnji meri ukvarjali tudi s telovadbo. Tudi v tej panogi so prednjačili, kajti poleg dvorane, ki je dalo Obrtnijsko društvo na razpolago Sokolu, je šel na roko barkovljanskim telovadcem učitelj v pokoju Jaka Starec, ki jim je dal na razpolago velikanski prostor na Tabru, da se je lahko telovadilo od zgodnje pomladi do pozne jeseni na odprtem. Ker se je poleg orodne telovadbe na drogu, konju, bradljah, lahko vadilo tudi v metanju diska, krogle, kopja in v skoku v daljino, so barkov-ljansko telovadišče stalno obiskovali telovadci, ki so tvorili slovensko vrsto na mednarodnih tekmovanjih in ti so bili Jaka Sever, ki je tudi vodil barkovljanski naraščaj, brata Kuščer, Miklavec, Jezeršek, Buh in drugi. Moški in ženski naraščaj z moškim in ženskim članstvom sta štela nad šestdeset telovadcev.
V barkovljanskem ((Narodnem domu« je imela svoje prostore tudi Cirilmetodova podružnica, ki je imela edini namen, nabirati prispevke za vzdrževanje slovenskih šol, med katerimi je bila tudi slovenska šola pri Sv. Jakobu.
čitalniška soba pevskega društva Adrija je služila tudi pogrebnemu društvu «Arimatej», ki bo v nekaj letih obhajalo svojo stoletnico obstanka. Društvo je štelo v predvojni dobi nad štiristo članov, ki so vlagali tedenska vplačila, da so prejeli ob smrti sorodnika podporo in brezplačno uporabo nosil in pogrinjala.
RIKO PERTOT
Igralska skupina IX. korpusa
in njeno buditeljsko poslanstvo
(Nadaljevanje z 20. strani)
«Na stražh. Ob zaključku slike, ko omahne glavni junak s svinčenko v prsih jurišajo njegovi tovariši preko odra. Joco je za juriš določil nekaj borcev iz Gradnikove brigade, toda preko odra je jurišala kar cela četa z vso opremo. Začelo se je tudi streljanje in komisar brigade je imel precej dela, da je fante umiril.
Po tem nastopu se je skupina premaknila na področje 30. divizije v Trnovski gozd, Joco pa je medtem začel sestavljati že drugo skupino. Tedaj je prišel iz Glavnega štaba poziv, naj pride s Primorske kakih 15 izbranih tovarišev in tovarišic na tečaj Slovenskega narodnega gledališča na Dolenjsko. Joco je sporazumno z vodstvom cone poslal na Dolenjsko kar obe skupini, za potrebe Primorske pa je sestavil tretjo skupino, ki pa je imela bolj propagandni značaj. Z njo je obredel vso zahodno Primorsko tja do Rezije, Benečije in Furlanije, pa seveda Brda, Kras in Vipavsko dolino. Ko pa se je s skupino ponovno vrnil v štab IX. korpusa so se vrnili z Dolenjskega tudi tečajniki in tako je skupina narastla kar na 23 članov, s katero se je odpravil v Cerkno in začel tam sistematično pripravljati nov program. Skupina je imela veseli jazz - trio, vokalni oktet, vsi pa so bili tudi igralci. Naštudirali so Finž-garjevo «Razvalino življenja», Paivstojskijevo «Dekle s seve-ra*, Borovo «Težko uroz, Čehova «Medvedu» in «Snubača», priložnostno trodejanko «Srečanje z Rdečo a: rundo» in še «Koračevega študenta». Pevci so imeli tuli bogat repertoar narodnih in umetnih pesmi, solospevov, zbornih recitacij in drugih zabavnih točk.
DVORANA V CERKNEM
Ker se je zopet bližala zima je skupina začela razmišljati tudi o lastni dvorani in partizanska iznajdljivost in podjetnost sta bili kos tudi temu. Joco, katerega organizatorske odlike so že takrat prišle večkrat do polnega izraza, je od štaba IX. korpusa dobil pooblastilo, da lahko pri gradnji dvorane zaposli vse delavske tehnične enote ter vse zaledne delavnice IX. korov, s n., odlomit so se za obnovitev in predelavo požgane kinodvorane v vojašnici in čeprav je bilo snega dober meter, mraza pa kar krepko pod ničto, je bila dvorana po enem mesecu požrtvovalnega dela in truda postavljena in svečano odprta 23. februarja 1945 prav na obletnico ustanovitve Rdeče armade s predstavo «Srečanje z Rdečo armado».
Dvorana je bila za tiste čase in tiste razmere kar lepa in dobro opremljena. Lesen strop in zidove so prevlekli z angleškimi padali, odrska zavesa je bila prav tako sešita iz padal. Stenske parole je izdelal kasneje padli narodni heroj Stjen-ka. Manjkalo ni seveda niti kulis, preprostih reflektorjev, ram-pe, svetilne sofite, kar vse so mehaniki naredili iz kontener-jev, v katerih so zavezniki spuščali partizanom orožje; žarnice so po ilegalnih poteh prišle iz Trsta, Gorice in Kranja, a potrebne žeblje so kurirji prinesli na svojih hrbtih čez gorske prelaze iz Krope. Dvorana je bila opremljena celo s kino-aparaturo in aparatom za snemanje na plošče. Celo prostor za orkester je imela in v njem je ob otvoritvi in tudi še kasneje igrala vojaška godba IX. korpusa pod vodstvom kasneje padlega dirigenta Rudija Pešla. Tudi vsa garderoba od frakov do ljudskih narodnih noš je bila narejena iz angleških padal.
Otvoritvene svečanosti so se udeležili člani štaba IX. korpusa s komandantom Jožetom Borštnarjem na čelu, šef sovjetske misije polk. Ribačenko, šef angloameriške misije, pa seveda mnogo borcev in domačega prebivalstva. Navdušenje je bilo nepopisno.
NEMCI POŽGEJO DVORANO
Predstave so si potem sledile ves teden in dvorana je bila vsakokrat nabito polna. Pofeg predstav pa so bili v dvorani ludi razni kongresi. Glas o tej dvorani in bogatem kulturnem življenju v njej se je raznesel po vsej primorski deželi, prišel pa je na. uho tudi Nemcem in njihovim prijateljem’ domobrancem, ki so v svojih lističih najavljali, da bodo kmalu prišli pogledat to monstrum - gledališče v Cerkno. Zadnja prireditev v dvorani je bila produkcija II. pevovodskega tečaja IX. korpusa. Igrala je tudi vojaška godba. Okrog 11. ure zvečer so se ljudje že razšli, ko je bil ob 1. po polnoči dan alarm za strogo pripravljenost. Igralci in drugo osebje dvorane so takoj stekli v garderobe, pobrali vse kar se je dalo odnesti: oblačila, kinoaparaturo, žarnice, zavese in vse odpeljali v bunker. Ob 4. uri zjutraj je igralska skupina krenila iz Cerkna na že vnaprej določeno mesto, kjer je bila dodeljena 19. Kosovelovi brigadi. Nemci in domobranci so kljub odporu partizanskih enot prodrli v Cerkno in poleg drugih zgradb zažgali tudi dvorano, iztaknili pa so tudi bunker in uničili vse z muko ustvarjene rekvizite za gledališče.
Ko se je skupina z Bohinjskega, kjer je med tem nastopala vrnila v Cerkno, je našla veliko opvstošenie. Potrtost ■je bila velika., toda velika je bila tudi partizanska volja in notranja moc s katero so partizani premagovali tudi najtežje trenutke. Skupina je začela pripravljati nov program, skrbeti za novo garderobo, kajti v vseh je je tlelo tisto veliko pričakovanje, ki se je kmalu uresničilo — svoboda. Nalog za pohod proti Tistu je skupino zalotil v topli kmečki sobi v Gornji Tribusi. Od tam se je usmerila na Kras kjer je v Koprivi s primerno prireditvijo proslavila 1. maj. Njena poslednja pot proti napol osvobojeni Gorici je bila postlana s cvetjem, a žal tudi poslednjič z dragoceno krvjo tovariša in dirigenta vojaške godbe IX. korpusa Rudija Pešla, ki je v borbi s četniki padel zadnji dan na vipavski cesti.
nastop v trstu
Po nastopih v Gorici, nato v Tržiču in končno v Trstu se je skupina podala se na gostovanje po drugih osvobojenih, krajih Primorske in celo v Ljubljano, 9. junija pa se je vrni-la v Trst in poslednjič nastopila v gledališču «Nazianaler> ter s tem zaključila svoje delo in svoj obstoj. Svoje uspešno opravljeno delo v najtežjih letih našega narodnega obstoja je predala v roke drugim. Njeno poslanstvo, za katero ji je primorsko ljudstvo še danes, po 20 letih, hvaležno iz dna srca, je prevzelo oživljeno Slovensko narodno gledališče v Trstu, katerega člani so postali tudi nekateri dani igralske skupine IX. korpusa in med njimi v prvi vršit njen ust c novi teli voditelj, igralec, pevec, režiser in organizator Danilo Tar Joco. Drugi so se razšli na razne kraje, nekateri so ostati v igralski stroki, drugi so se posvetili drugim poklicem. ' Na* navedem le nekatere: Irma Kacin, Jože Zupan, Jurček Vrhovec, Polde Dežman, Tugo Klasinc, zabavni jazz-trio Er jarec Ponikvar, Ganjo, napovedovalec in humorist Jovo Vasi( (sedaj že pokojni). Njihova imena so še vedno živa v ljudeh katerim so posredovali lepoto slovenskega jezika, prešernost in žalost slovenske pesmi, vedro zabavo in silno moralno oporo v hudih urah.
Kako zanimivo bi bilo, če bi bilo mogoče danes ob 20 letu po osvoboditvi, še enkrat zbrati vse te požrtvovalne partizanske gledališke in druge amaterje iz te skupine in opraviti z njimi turnejo po naših krajih. Koliko prijetnih in prisrčnih srečanj med starimi znanci, koliko oživljenih spominov bi se zvrstilo v naših očeh. Na to pripombo je Joco samo onemoglo razširil roke. Zaradi težav,ki bi jih zahtevala taka enkratna oživitev njegove partizanske igralske skupine, bi verjetno odpovedala tudi Jocova organizacijska sposobnost. Zato pa nai bo ta’ skromen zapis, ki 'nikakor ne more pričarati pred bralca vsega, kar je ta igralska skupina pomenila in storila pa tudi pretrpela, vsaj malenkostna oddolžitev za njeno delo V oddolžitev pa naj bo zlasti tudi Danilu Turku-Jocu, ki je bil njena duša in ki tudi danes zvesto služi našemu tržaškemu gledališču kot njegova nepogrešljiva moč.
J. K.
Slovenci in tajni londonski pakt

Ob petdesetletnici podpisa
Ko so hrvaški politični emigranti ki so se začeti zbirati v Italiji, in srbska vlada postavili v prvih mesecih prve svetovne vojne jugoslovansko vprašanje pred velesile trojnega sporazuma (Rusijo, Veliko Britanijo in Francijo), so zajeli v program jugoslovanskih teritorialnih zahtev vse ali skoraj vse slovensko ozemlje. V navodilih srbskim poslancem, ki jih je predsednik srbske vlade Nikola Pasic dostavil srbskim poslancem 21. septembra 1914, je orisal meje, ki Jih bo Srbija zahtevala po vojni in je označil med drugim, da bi meja tekla od Drave po «po Muri do Lajbnica(?), nato pa po razvodju, da bi zajela Kranjsko in se spusti v Istro, ki bi si jo mogli razdeliti z Italijo, če bi vstopila tako v vojno». V tem času Pasic še ni bil zadostno poučen o slovenskih etnografskih mejah in slovenskih narodnih težnjah, toda vedel je, da sile trojnega sporazuma skušajo pritegniti Italijo v vojno na svoji strani in je zato skušal formulirati zapadno mejo tako, da bo sprejemljiva za italijansko vlado in javnost.
Hrvaški politični emigranti z dr. Antonom Trumbičem in Franom Supilom na čelu, niso tega upoštevali pri izdelovanju programa narodnih zahtev in so tudi za Slovence zahtevali že od vsega začetka vedno striktno etnografsko linijo. Že na prvem sestanku v srbskem poslaništvu v Rimu, kjer so se dobili z odpravnikom poslov poslaništva Ljubomi-rom Mihajlovičem in kiparjem Ivanom Meštrovičem, so se zedinili, da je treba zahtevati osvoboditev «vsega našega tro-imenskega naroda«, ker bi bilo «zelo nevarno, če bi se naš narod osvobajal po kosih, kar bi utegnilo, zlasti za Hrvate in Slovence, ustvariti slabše stanje od sedanjega v Avstro-Ogrski«. Trumbič piše v svojem «Dnevniku» od 27. septembra 1914: ((Sporazumeli smo se o tem, da bi bilo bolje, da tiste naše dežele, ki ne bi mogle priti do svoje svobode, ostale v Avstriji, kot pa da bi prišle pod Italijo, ki je nacionalno homogena, pa zaradi tega ne trpi manjšin drugega jezika, zlasti slovanskega, ižolčni spopadi med Hrvati in Slovenci in avstrijskimi Italijani (največkrat poitalijančenih Slovanov) so zapustili toliko sledov, da bo Italija skušala čim hitreje in po najkrajši poti poitalijančiti in tudi izseliti Slovane, ki bi jih morebiti dobila v tej vojni. Spričo tega je treba skušati, da se z vsemi močmi prepreči uresničenje italijanskih zahtev po naši zemlji«.
Supilo o Trstu
ki
to
avstrijske pokrajine in Cehe s Slovaki, in da se to vpraša-nje imenuje jadransko vprašanje, v katerem je Trst osrednja točka, in to Trst ne kot mesto, ampak kot trgovska izvozna luka«. Tak Trst pripada slovanskim narodom, ne Italiji: toda vprašanje Slovenije je povezano z vprašanjem Češke, in je zato treba najti najboljšo rešitev. Giers je odklanjal načrt o koridorju nad Češko in Jugoslavijo, za katerega se je potegoval pri njem Tomaš Masaryk, ker se mu zdi umeten, toda obširno je razpravljal s Trumbičem o možnosti, da bi se po vojni ustvarila neka skrčena Avstrija, v kateri bi ostali, v federalistični ureditvi, razen Nemcev in Madžarov, Cehi in Slovaki in Slovenci.
Trumbič je temu nasprotoval. Ker je Giers trdil, da je določen za enega od ruskih predstavnikov na bodoči mirovni konferenci, je Trumbič pripisoval njegovim izjavam večji pomen, kot so ga morda imele. Trumbičevo mnenje je bilo, da vprašanja Hrvaške ni moč ločiti od vprašanja Slovenije; Da morajo biti «vse slovenske in hrvaške dežele v eni državi, pa naj bo že kakršna koli« in da se Hrvati, kakor je pisal Supilu 31. decembra 1914, morajo tega držati «kot vogalnega kamna, ker če bo Slovenija ločena od nas, Hrvati, in to večina, ne bo hotela priti pod srbskega kralja in bodo zahtevali zase posebno državo«.
Ker je pripisoval tolikšen pomen vprašanja Slovenije, je Trumbič skušal doseči, da bi prišlo v emigracijo čim več političnih ljudi iz Slovenije, da bi skupno s hrvaškimi in srbskimi političnimi emigranti propagirali v državah Trojnega sporazuma misel o osvoboditvi Slovencev, Hrvatov in
Skladno s temi koncepcijami so Trumbič, Supilo in Me-štrovič prikazali poslanikom sil trojnega sporazuma v Rimu, ki so jih obiskali 28. in 29. novembra, težnjo Hrvatov in Slovencev, da se združijo s Srbi v skupno državo in pobijali upravičenost italijanskih teženj na vzhodni obali Jadranskega morja, poudarjajoč, da se hočejo Hrvati in Slovenci osvoboditi Avstroogrske, nočejo pa, da bi jim Italija, postala «nov gospodar«. Ob priliki svojega obiska v Bordeauxu, kjer je bila takrat francoska vlada, in v Londonu, je Supilo vedno poudarjal v svojih razgovorih s francoskimi in angleškimi državniki ter ruskimi diplomati potrebo, da se poleg Hrvatov in Srbov osvobodijo tudi Slovenci, da bi skupno z njimi formirali jez proti obnovi nemškega prodiranja na Jadran in na Vzhod, in zahteval za bodočo jugoslovansko državo vse kraje, ki so jih Slovenci smatrali za sestavni del slovenskega narodnega ozemlja. V memorandumu, ki ga je izročil 12. novembra ruskemu poslaniku Izvoljeskemu v Bordeauxu in francoskemu ministru za zunanje zadeve Thčophilu Delcassču, je navedel, da je Slovencev milijon 400 tisoč, med kraji, v katerih žive, pa je omenil južno in vzhodno Koroško, južno Štajersko in avstrijsko Primorje (Gorico-Gradiško, Trst in Istro). Ko ga je Izvoljski zaprosil, da postavi maksimum, do katerega bi mogli iti naproti Italiji na Jadranu, je Supilo v memorandumu »Italijani v jugoslovanskih pokrajinah Avstroogrske« dokazoval upravičenost jugoslovanskih teženj na vso vzhodno obalo Jadrana, toda priznaval je, da imajo Italijani v Trstu večino, ko pa je poudarjal, da je Trst obkrožen s povsem slovenskim ozemljem in da ga gospodarske koristi vežejo na zaledje, je nastopil proti temu, da bi Trst pripadel Italiji in izrazil mnenje, da bi bilo najboljša rešitev za Trst, da postane »svobodno mesto po zgledu svobodnih hanzeatskih mest Severne Nemčije«.
Memorandum Lenarda in Muniha
V tem času je prišel v Italijo iz Slovenije prvi glas o težnjah slovenskega naroda. Publicist dr. Leopold Lenard in urednik tržaške »Jugoslavije« Andrej Munih (iz Doline pri Trstu) sta dostavila ruskemu konzulu v Benetkah memorandum, naslovljen srbskemu ministrstvu za zunanje zadeve, ga je ruski konzul poslal srbskemu poslaništvu v Rim, pa ga je pokazalo Trumbiču. V tem memorandumu, ki nosi datum 9. oktobra 1914, je rečeno, da vse slovenske dežele sestavljajo politično, zemljepisno in gospodarsko celoto, da «vsi inteligentni Slovenci brez razlike političnih strank imajo notranje prepričanje, da so Slovenci istega naroda s Hrvati in Srbi« in da bi bili vsi Slovenci zadovoljni, »da se Slovenija priključi bodoči Jugoslaviji, v kateri naj bi bilo razmerje Slovencev do Srbije približno tako, kot je Bavarske do Prusije«. Ce pa bi mednarodni položaj ne dopustil te združitve, «bi Slovenija morala ostati neodvisna pod protektoratom velesil, dokler ne bi prišel primeren trenutek za združitev z Jugoslavijo«. V tem memorandumu se med slovenskimi deželami omenjajo Kranjska, Štajerska (do Spiefelda in do Radgone), Koroška, ozemlja onstran štajerske meje v Ogrski do reke Rabe, Beneška Slovenija, Goriška, Trst z ozemljem in Istra in se posebno argumentira zahteva po vsakemu od
teh teritorijev.	__,,
Ko je Pasic sklenil poslati v Italijo srbske zastopnike iz Bosne in Hercegovine, dr. Nikolo Stojanoviča in Dušana Vasiljeviča da bi se s Trumbičem in Supilom dogovorila o ustanovitvi odbora, ki bi pri zaveznikih propagiral idejo združenja Hrvatov in Slovencev s Srbijo, je bilo v osnutku programa tega odbora, ki so ga sestavili na sestanku v srbskem ministrstvu za zunanje zadeve v Nišu 27. oktobra 1914, predvideno uresničenje enotne jugoslovanske ((eventualno srbsko-hrvatske države«. To se je moglo tolmačiti, kot da srbska vlada dopušča možnost, da Slovenci ne bi bili vključeni v jugoslovanski program. Srbska vlada je v svoji prvi objavi vojnih smotrov sicer predvidevala tudi slovenske dežele in si prizadevala, da bi bile tudi te, skupno s srbskimi in hrvat-skimi deželami Avstroogrske, priključene Srbiji. V deklaraciji srbske vlade od 7. decembra 1914 je rečeno, da je vojni smoter Srbije »osvoboditev in združitev vseh naših neosvo-bojenih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Toda srbska vlada ni dajala tolikega pomena vprašanju Slovenije, kolikor Trumbič in Supilo, ker to ni bilo tako tesno povezano z vprašanjem združitve srbskega naroda, kakor je bilo to vprašanje Hrvaške, v kateri so Srbi živeli v enem delu pomešam s Hrvati. Za Trumbiča in Supila, kakor tudi za druge hrvatske politične emigrante, je namreč bilo vprašanje združitve Slovenije ključno vprašanje, od katerega je bilo odvisno hkrati tudi to, ali se bo Hrvaška združila s Srbijo.
Ciersova Mak Avstrija»
Tako njihovo gledanje dobro pojasnjuje reakcija Trumbiča na izjave ruskega poslanika v Cmi gori Aleksandra Giev-sa o Sloveniji. Giers je namreč dejal Trumbiču 24. decembra 1914, da vprašanje Hrvaške ne bo predstavljalo večjih težkoč na bodoči konferenci miru, ampak da gre za vprašanje Trsta s Slovenskim Primorjem in da je Slovenija «vozel», da je to «evropsko vprašanje zaradi izhoda zaledja na Jadranu«. Giers je dejal, da je vprašanje Slovenije s Primorjem povezano — kakor je Trumbič zabeležil v svojim »Dnevniku«
«z nekim večjim vprašanjem, ki zajema Slovenijo, nemške
Frano Supilo. Risba z naslovne strani knjige D. Žepiča «Supilo diplomat«
Srbov v Avstroogrski in o njihovi združitvi s Srbijo. Eden od prvakov predvojne jugoslovanske nacionalistične mladine dr. Ljubo Leontič, ki je bil v tem času v Rimu, je omenil v svojih spominih «o Jugoslovanskem odboru v Londonu«, da je eden od razlogov, zakaj je Trumbič odklanjal, da se takoj po prihodu Stojanoviča in Vasiljeviča ustanovi Jugoslovanski odbor, bil v tem, da v emigraciji ni bilo slovenskih političnih predstavnikov. Zaradi tega so na nekem sestanku emigrantskih prvakov, kakor se on to spominja, sklenili, da Leontič odide skrivaj v Trst in tam pojasni slovenskim političnim prvakom, da je za popoln uspeh jugoslovanske akcije v inozemstvu potrebno ,da pridejo v emigracijo slovenski, po možnosti tudi istrski predstavniki. Leontiču je uspelo prenesti to sporočilo svojim prijateljem iz mladinskega gibanja v Trstu, ne da bi bil moral priti tudi osebno v Trst, in v kratkem je dobil odgovor, da bodo slovenski delegati prišli «po možnosti čim prej«, za njimi pa tudi istrski delegat.
Trumbič Rybaru
Rimu, ampak je začel pisati brošuro «La question de Trieste«. Vošnjak je šele kasneje postal aktiven kot član ((Jugoslovanskega odbora«. V Italijo je prišel iz Rusije tudi mladi Janko Lavrin, ki je sodeloval z Ljubom Leontičem v prvih akcijah jugoslovanske mladine v emigraciji.
Italijanska vlada je v tem času že sklenila, da stopi v vojno, kot je to Trumbič dobro slutil. Italijanska vlada je vsekakor želela, da bi še pred tem izvedela med drugim tudi to, kako se bo zadržalo domače prebivalstvo nasproti italijanski vojski, če bi prodrla v kraje naseljene s Slovenci in Hrvati. Italijanski zunanji minister Sidney Sonnino je poslal v Trst v tajni misiji bivšega italijanskega namestnika konzula v tem mestu Carla Gallija. Kakor piše v svoji knjigi «Diari e lettere«, je Galli imel 10., 15. in 18. januarja 1915 sestanke z Rybarjem, Gregorinom, dr. Josipom Mandičem in dr. Josipom Vilfanom.
Iz Gallijevega opisa njegovih razgovorov v Trstu izhaja, da je on nastopil kot predstavnik Nacionalistične stranke, ki želi spoznati, kako bi se Slovenci zadržali do intervencije Italije v vojno, do katere bo prišlo, če bo Nacionalistični stranki uspelo zrušiti vlado Salandre in sestaviti novo vlado, ki bi bila za vojno proti Avstriji. Ta stranka je baje pripravljena dati Slovencem in Hrvatom, ki bi prišli pod Italijo, jamstva za spoštovanje njihovih manjšinskih pravic. Po zatrjevanju Gallija so se prvaki ((Edinosti« sprijaznili s tem, da Trst, Gorica in Istra pripadejo Italiji, če bi to bila cena za osvoboditev in združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov, zahtevale so le, da se spoštujejo njihove narodnostne pravice.
Iz dokumentov v arhivu Jugoslovanskega odbora pa je slika povsem drugačna. Prvaki ((Edinosti« so namreč takoj po odhodu Gallija poslali v Rim dr. Josipa Mandiča, da bi obvestil Trumbiča o razgovorih z Gallijem in da zaprosijo za nasvet. Po Trumbičeevem ((Dnevniku« od 29. januarja 1915, je Mandič rekel, da je bil Galli v Trstu, »da ga je Sonnino poslal z nalogo, naj stopi v stik z voditelji Slovencev, da bi našli bazo za sporazum z njimi« in da Galli pravi, da Italija zahteva Gorico, Trst in Istro z zaledjem, in to po liniji, ki zajema Julijske Alpe s Postojno in Reko. če se sporazume s Slovenci in oni privolijo v linijo Julijskih Alp, tedaj bi Italija skrčila svoje zahteve in meja bi šla čez Julijske Alpe od Postojne južno na Labin. Po pismu, ki ga je Trumbič poslal istega dne Supilu, ki je bil tedaj na poti v Petrograd, prvaki ((Edinosti« baje niso privolili v kar koli, ampak so dajali evazivne odgovore.
Trumbič in beneški Slovenci
Trumbič je po Mandiču sporočil v Trst, da ne smejo privoliti v kakršna koli ozemeljska odstopanja, ker jih narod ni za to pooblastil; oni so le del naroda in v tem usodnem času morajo braniti narodne pravice in se upirati vsakršnemu odstopanju narodnega ozemlja. Spričo tega morajo odgovoriti Galliju, da se ne morejo odreči slovenskim deželam, ki gredo do avstrijsko-italijanske meje in jih celo presegajo. Če bi Italija dobila avstrijsko Furlanijo, na katero nimamo nacionalnih pretenzij, je sporočal Trumbič, bi bilo pravično da nas kompenzira s tem, da bi nam za našo pomoč v tej smeri vrnila zemljo, na kateri žive Slovenci okrog Čedada (Cividale)«. Obstaja program združenja južnih Slovanov, ki ga mora Italija upoštevati in če se ta program uresniči, mora italijanska politika računati s tem, kako vzpostaviti prijateljske odnose z Jugoslavijo, ki se bo razprostirala od Furlanije do Bara.
Trumbič se je verjetno zavedal, da je bilo politično nerealno zavzeti tako stališče v času, ko so sile Trojnega sporazuma skušale pridobiti Italijo za intervencijo, vendar je smatral, da kot človek, ki je na čelu gibanja za združenje južnih Slovanov, nima pravice spuščati se v razgovore in dogovore, ki bi oslabili gibanje in ki bi že v naprej kompromitirali uresničenje integralnega narodnega programa. Trumbič je sporočil: ((Slovenci se morajo pravočasno aktivno dvigniti, ne da bi se bali žrtev, proti poskusom Italije, tako da Evropa dobi vtis, da slovenski narod noče Italije in da je pripravljen za to tudi preliti kri«.
Spričo tega je svetoval, da bi sklicali skupščino, na kateri bi protestirali proti italijanski invaziji in da bi se celo zbirali prostovoljci, toda ne pod avstrijskim, ampak pod slovanskim imenom. Mandič mu je upravičeno pripomnil, da bi taka akcija nosila avstrijski značaj, ker bi se vse to ne moglo izvršiti, brez privolitve avstrijskih oblasti; toda Trumbič je odgovoril, da bi to ne smela biti ovira ker gre za «biti ali ne biti« Slovencev in Hrvatov. Smatral je, da bi ostvaritev italijanskih teženj predstavljalo za Slovence in Hrvate na Jadranu narodno smrt in da bi to onemogočilo združenje južnih Slovanov in ostvaritev jugoslovanske države.
Trumbičeva sporočila so napravila na prvake ((Edinosti« globok vtis in so takoj podvzeli korake za sestanek predstavnikov slovenskih in hrvaških strank. Sami so že 11. februarja 1915 sestavili pismo za Trumbiča in Supila, v katerem jima dajejo priznanje za dosedanje delo in ju pooblaščajo, da še nadalje zastopajo narodne koristi in da — kakor stoji v pismu
I
I
Atrtcui ML
tj*	4rrxng¥f<icnt uma **cr*t. I/adVikm 4** 1'JUiU** • b>
4<t \	VPA. ■*,*■*	*«%*»»*	\s	»1»
< riv *t t<( -Jv
*< ,{»:• »•# V »'Š&- ■ .<&$!$:$*!
::rS :' v	U* :?$****!»*»**>*# I* Fr*'**.
i' v v	(	-	>.*»♦; v . Č«».	|WC k
^ V«**‘	X?.*. »ti &«***	»<*
<;•»(>: v«*« )«*<<<*>.
S* r*!*r*o< *** 3<> V* V 2 "t .3 <<»««>..«<ji	>;v J*
*i .v,v#,v. -.*:>*'rp i’»Kn, :	■;	<««!■*** x:» .***.
i* |>f»* ?<:*	vi ?.*«* k*	'V»»	JK <t.\	'>T> t vU *	&
•£« f* «t<> <*<< - iri	»M	>**♦»«» štitetj ft y CM
<77
C
/	K A***.4*r*. ,
■:>!
I
tfa.

I
!
;;;
I
l::::
— skušata zlasti obvestiti bližjo in širšo javnost o resničnih narodnih in političnih odnosih v našem Primorju in da ob vsaki priliki poudarjata nerazdružljivost vseh slovenskih in hrvaških pokrajin, namreč: Primorja z našim Trstom, Kranjske, Koroške in Štajerske, katerih usoda je bila, da niso bile ločene od drugih naših bratov v Dalmaciji in onstran Sotle«. Zdi se, da so hkrati sestavili tudi memorandum za rusko vlado. Vsaj tako zatrjuje Carsicus v svojem članku ((Politično društvo ..Edinost”, njegov položaj in delo v času svetovne vojne«, ki je objavljen v jubilejni številki ((Edinosti« od 17. januarja 1926. Toda o tem ni sledu v do sedaj dostopnih arhivih.
V tem času se je italijanska vlada že odločila za pogajanja s silami Trojnega sporazuma. Sonnino je 16. februarja 1915 poslal italijanskemu veleposlaniku v Londonu memorandum o pogojih, pod katerimi bi Italija stopila v vojno. Med drugim je zahteval Goriško-Gradiščansko, Trst, Istro z otoki Cres in Lošinj ter Dalmacijo do Neretve. Del obale, ki ga Italija ne bi dobila, je bil predviden na severu od Voloske do Dalmacije za Ogrsko in Hrvaško, na jugu pa od Neretve za Srbijo in črno goro. Ta memorandum so izročili angleškemu zunanjemu ministru Siru Edardu Greyu 4. marca in nato so se začeli uradni razgovori v največji tajnosti kakor je to zahteval Sonnino .
Italija se pogaja
rr Velesile r Trojnega sporazuma so bile v tem času že obveščene o težnjah Slovencev, Hrvatov in Srbov v Avstroogrski po združitvi s Srbijo in o narodnostnih odnosih na Jadranu, posebno pa na Goriškem-Gradiščanskem, v Trstu in Istri. Supilo je o tem obvestil s svojimi memorandumi in z osebnimi razgovori s francoskim zunanjim ministrom Delcas-sčjem, z britanskim zunanjim ministrom Greyem in z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Sazonovim. Toda potreba po italijanski pomoči v vojni je bila tako velika, da so sile Trojnega sporazuma že na začetku razgovorov takoj privolile, da se Italiji obljubi na Jadranu meja Julijskih Alp z Gorico-Gradiščansko, z delom Kranjske, Istro s Kvarnerskimi otoai in Valono, nekoliko kasneje pa še del severne Dalmacije.
Supilo je bil v tem času v Petrogradu, kjer je razvil intenzivno dejavnost v uradnih krogih v prid združitve Slovencev, Hrvatov in Srbov v Avstroogrski s Srbijo. Iz pisemf ki jih je dobival od Trumbiča, je videl, da so največje težkoče glede združitve Slovencev. Trumbiču je pisal 25. februarja 1915. «Iz tvojega prikazovanja me potrjuje že tista stara, da so „Schwerpunkt” Slovenci, oziroma Kuesteland (misli na tako; imenovano avstrijsko Primorje)« in mu obljublja: «Tu bom napravil vse kar bom vedel in znal, da jim Slovenijo pribijem z vijaki in žeblji na njihovo slovansko dušo«.
V arhivu Jugoslovanskega odbora v Zagrebu ni podrobnejših podatkov o tem, toda tam hranijo prepis Trumbiče-vega pisma, ki ga je verjetno pisal v začetku novembra 1914 in ki je naslovljeno predsedniku političnega društva «Edinost» v Trstu dr. Otokarju Rybaru. Trumbič sporoča Rybaru, da bo Italija stopila v vojno verjetno v februarju 1915; da so evropski uradni krogi prepričani, da je vzhodna obala Jadrana narodnostno italijanska, tako da «smo vsi mi Slovani na Jadranu v nevarnosti«. Vojna bo trajala dolgo in Nemčija ter Avstroogrska bosta poraženi; zavezniki so proglasili načelo narodnosti, toda uveljavljenje tega načela «utegne biti različno, po kriterijih in po tajnih zahtevah posameznih držav in narodov«. «Naš kriterij je«, pravi Trumbič, «da jadranska obala, danes last Avstroogrske, pripada vsa, brez vsakršne izključitve, jugoslovanskemu narodu! da Italijani, ki žive na tej obali, niso nič drugega, kot importirana in favorizirana kolonija na našem slovanskem ozemlju«. Trumbič poroča Ry-baru, da emigranti delajo v tem smislu in da so že dosegli uspehe; vendar da jih je malo, Iz Dalmacije nekoliko, iz Bosne in Hercegovine 2, »a iz Hrvatske, Istre, Trsta in slovenskih dežel ni nobenega«. Zaradi tega bi bilo potrebno, da bi prišlo v inozemstvo čim več ljudi, ki bi mogli biti predstavniki naroda. To velja zlasti za Trst, pravi Trumbič, ki «je zelo važen in je v največji nevarnosti, da bo izgubljen za slovanstvo«. Poleg tega je potreben tudi material za argumentiranje jugoslovanskih zahtev.
Galli pri Vilfanu in Rybaru
S tem je bila postavljena zveza med emigracijo in ((Edinostjo«. Politično društvo ((Edinost« je šlo na delo po navodilih Trumbiča in, kakor je razvidno iz Trumbičevega pisma Supilu od 17. decembra 1914, sta Rybar in dr. Gustav Gregorin stopila v stik s Hrvaško—srbsko koalicijo. Gregorin je bil v Budimpešti, kjer se je razgovarjal z enim od prvakov koalicije, dr. Ivanom Lorkovičem in tovariši. Rybar je poslal Trumbiču nekaj knjig, ki jih je zahteval. Moral bi tudi on na sestanek s Trumbičem v Italijo, toda do tega ni prišlo, ker «na nas bolj pazijo, kot na druge«, kakor je Rybar pojasnjeval Trumbiču 4. januarja 1915.
V tem času je bil v Italiji dr. Niko Zupanič, ki je že več časa živel v Srbiji in je bil v stiku s srbskimi vladnimi krogi. On je Pašiča spoznal s slovenskim narodnim vprašanjem in zanj napisal memorandum. Pašič ga je poslal v Italijo, da bi vzdrževal stike z ljudmi, ki so tja pribežali iz Slovenije. Sporazumno z dr. Gregorjem, 2erjavom in dr. Albertom Kramerjem je v inozemstvo pribežal dr. Bogumil Vošnjak, ki pa se ni takoj priključil hrvaškim in srbskim emigrantom v
Frano Supilo pri Sazonovu
Toda ko ga je 27. februarja sprejel Sazonov, je videl, da on dvomi v možnost združitve Slovencev in Hrvatov s Srbi, ker so Slovenci in Hrvati katoličani. Kakor je sporočil Pašiču 11. aprila, mu je Sazonov rekel, «da bo Srbija dobila lepo odškodnino in bo prišla na morje, vendar da je naš veliki narodni program neuresničljiv. On ne veruje v njegovo ostvaritev in Rusija se ne more angažirati v tolikuni meri«.
Supilo je kmalu nato uspel izvedeti tudi to, da so se začela pogajanja med Italijo in silami Trojnega sporazuma. Kakor sam priznava v nekem kasnejšem pismu Trumbiču, mu je pri tem pomagal prav Trumbič z vestjo o Gallijevih izjavah v Trstu. Ob priliki obiska pri Sazonovu 25. marca je Supilo uspel izsiliti od Sazonova priznanje, da se pogajanja z Italijo stvarno vodijo in da so ji že obljubili Trst, Istro, Kvarner in največji del Dalmacije. Supilo je o tem obvestil Pašiča in Trumbiča, nato se je obrnil na Greeya in Delcassčja, v Petrogradu pa se je prav mrzlično boril, da bi ruska vlada ne popuščala italijanskim zahtevam. Takoj nato je tudi srbska vlada, potem ko so jo Supilo in njeni poslaniki v Parizu, Petrogradu in Londonu informirali o pogajanjih z Italijo, energično intervenirala pri silah Trojnega sporazuma, zlasti pa pri ruski vladi. Vse to je vplivalo na Sazonova, da se je odločneje upiral nadaljnjim koncesijam Italiji na Jadranu, toda glede slovenskih krajev na Jadranu je bilo odločeno že na začetku, da se zadovolji italijanskim zahtevam. «Naša glavna naloga v konkretnem primeru je čim širša možna zagotovitev koristi Kraljevine Srbije«, je Sazonov poročal carju 15. marca, kasneje, 5. aprila, pa je pojasnjeval načelniku generalštaba N. N. Januškeviču: »Kar zadeva Hrvate in Slovence, so se njihove koristi morale, hote ali nehote, nujno žrtvovati, ker brez od-stopitev Italiji Istre in Severne Dalmacije do rtiča Ploče, ne bi bili mogoči nikakršni razgovori«.
Predstavniki Slovencev in Hrvatov so protestirali proti temu ne le po svojih politikih v emigraciji, ki so že stvarno delovali kot Jugoslovanski odbor, dasi kot tak v tem času še ni bil konstituiran, ampak tudi na tajnem sestanku politikov raznih slovenskih in hrvaških strank, ki je bil v Trstu 11. aprila 1915. Za ta sestanek se je izvedelo, ko je Josip Mandič ponovno odpotoval v Rim. Razen predstavnikov ((Edinosti«, kot gostitelja, so na sestanku sodelovali poslanci slovenske liberalne stranke, Starčevičeve stranke prava in seveda hrvaški poslanci iz Istre. Ruski novinar Vsevold Svatkovski, ki je bil zveza med ruskim ministrstvom za zunanje zadeve in jugoslovansko in češkoslovaško emigracijo, je poročal 19. aprila Sazonovu, da so na tem sestanku ugotovili, da je smoter Slovencev in Hrvatov, da dosežejo »neodvisnost v združitvi
vseh treh južnoslovanskih narodov v sbrski državi« in da je sklenjeno, da se to odločno izjavi v deklaraciji, hkrati pa poudari, da oni ne bodo nikoli privolili, da zamenjajo svoje sedanje suženstvo, ki ga smatrajo za začasno, s smrtjo, ki bi jih čakala pod italijansko dokončno oblastjo. Oni upajo v pravičnost sil Trojnega sporazuma in zaščito Rusije, in da se bodo s silo uprli, da bi jih podredili Italiji.
Svatkovski je dobil iz Petrograda navodila, da obvesti jugoslovanske emigrante v Rimu, da Rusija brani njihove interese, da pa morajo razumeti, da bo morda prisiljena zaradi hitrejšega zaključka vojne dati Italiji koncesije in da morajo južni Slovani spričo tega zavzeti bolj spravljivo stališče do Italije. Potem je Svatkovski sporočil po Mandiču v Trst, da on sicer ni pooblaščen za dajanje nasvetov, da pa misli, da Jugoslovani ne upoštevajo, s svojim nespravljivim zadržanjem, splošnega položaja in vojnih koristi Trojnega sporazuma ter da se s tem odrekajo stika z njimi, kar jim nikakor ne more koristiti. Sporoča jim, da naj pogledajo, kakšne koncesije morejo napraviti Italiji, da bi Rusiji olajšali nalogo, da ščiti njihove najbolj bistvene koristi.
Gino Scarpa v Trstu in Ljubljani
Hkrati je prišel v začetku aprila v Ljubljano in Trst v tajni misiji tajnik v italijanskem ministrstvu za kmetijstvo, industrijo in trgovino Gino Scarpa. On je bil v Trstu že Januarja, sedaj pa se je ponovno vračal. V Ljubljani je obiskal podžupana dr. Tuminca in se pri njem zavzemal — kakor javlja 13. aprila Pašiču srbski poslanik v Rimu Mihajlo Ristič, verjetno po Mandičevih obvestilih — da ljudstvo «ne bi dajalo odpora Italijanom ob priliki vstopa Italije v akcijo, ki je, kakor je izvedel, skorajšnja«. Dr. Tuminc mu je — po Rističevih obvestilih — odgovoril, «da bodo mirni, a da je treba računati z organiziranim odporom klerikalcev«. Scarpa je govoril tudi z Mandičem v Rimu. Dejal mu je, da je vstop Italije v vojno ((vprašanje dni«; da je Italiji žal, da bo «zaradi svojih življenjskih koristi morala vzeti nekaj zemlje, ki ne pripada italijanski skupini, zagrozil pa je s strojnicami, če bi se ljudstvo Italijanom uprlo«. 18. aprila, je Mandič dobil vtis iz razgovora z njim, «da je maksimum italijanskih zahtev do Reke in dva otoka v Kvarnerskem zalivu, zdi se Unije in Sensego«.
DRAGOVAN ŠEPIČ
Tajni londonski pakt
(Nadaljevanje s 23. strani)
Po Mandičevi vrnitvi v Trst je bil 18. aprila nov politični sestanek. Udeležence so seznanili s sporočili Svatkov-skega, ki so Jih smatrali za sporočila ruske vlade, in pod tem pritiskom so razpravljali o spremembi svojega zadržanja. Nanje so seveda vplivale tudi izjave Gina Scarpe in Carla Gallija. Odločili so se za popuščanje.
Popuščanje Italiji
O sklepih, ki so jih sprejeli na tem sestanku, je Svatkov-ski obvestil rusko zunanje ministrstvo 22. aprila, po informacijah, ki mu jih je dal Mandič. Svatkovski poroča, da so sklenili, da se Slovenci in Hrvati vzdrže oboroženega odpora italijanskim četam, da ne bi prekinili zveze z Rusijo in da pozovejo prebivalstvo, naj se zadrži mimo do italijanske intervencije v upanju, da jih «pravična Evropa« ne bo kasneje prisilila, da zgrabijo za orožje, da bi se osvobodili iz tujega suženstva. Na sestanku so hkrati sklenili, da se Slovenci in Hrvati ne morejo sprijazniti z odstopanjem katerega koli Jugoslovanskega ozemlja, ker bi «odstopanje Trsta Italiji odvzelo slovenskim deželam njihovo naravno in nezamenljivo pristanišče«. Hkrati so izdelali besedilo proglasa na slovensko in hrvaško prebivalstvo, ki bi ga morali razširiti pred prihodom italijanske vojske. V tem proglasu je med drugim rečeno: «V tem resnem trenutku, ko nas zapuščajo tisti, katerim je bila do sedaj zaupana naša usoda, in ko moramo sami skrbeti zase, se ne dajte zapeljati k nepremišljenim korakom. Pozivamo vas, da mimo dočakate bližajoče se italijanske čete in da ne skušate zoperstaviti njihovemu prodiranju, ker bi te čete takoj zadušile v krvi in ognju vsak odpor civilnega prebivalstva«. V proglasu se dalje prepričuje: «Naše-ga obstanka nam ne more ohraniti odpor posameznikov, o naši usodi pa se bo odločalo na velikih bojiščih, na koncu pa na kongresu, ki ga bodo po zaključku vojne sklicale zainteresirane države, da bi na njem razpravljale o pogojih za bodoči trajni mir«. Spričo tega se apelira na prebivalstvo, da mimo čaka na kongres miru «v trdnem upanju, da bo kulturna Evropa upoštevala naše življenjske pogoje, in da ne bo dopustila, da bi se ta del hrvaško-slovenskega naroda odtrgal od drugih naših bratov, s katerimi sestavljamo od pamtiveka nepretrgano in nedeljivo narodnostne, gospodarsko in zemljepisno celoto«.
Na tem sestanku so hkrati sklenili, da slovenski narodni zastopnik v cesarskem svetu na Dunaju dr. Gustav Gregorin in hrvaški narodni zastopnik iz Istre v istrskem saboru dr.
Sto let dolga pot
(Nadaljevanje s 13. strani)
klado nad 2000 izvodov, potem ko se je po združitvi z dotedanjim strankinim glasilom »Delavec« razmahnil tudi drugod po Sloveniji. Zakaj Trst? Pojasnilo na to vprašanje nudi poročilo slovenskega izvršnega odbora na VII. zboru avstrijske socialnodemokratske stranke 1899 v Brnu. ((Uredništvo, upravništvo in tiskarna lista (Rdečega prapora) so v Trstu, ker na vsem Kranjskem ni bilo nikogar iz vrst več ko preveč znanih meščanskih bojazljivcev, ki bi bil prevzel list v tisk.« (iz Zgod. arh. V). Osrednja postava je nenehno spodbudni Etbin Kristan, oblikovalec notranje in zunanje podobe časnika. Na V. strankinem zboru v Ljubljani (7. in 8. XII. 1904) je bil sprejet sklep, da se strankino glasilo preseli iz Trsta v Ljubljano z rokom do 30. junija 1905, kar se je tudi zgodilo.
Potrebe naraščajočega delavskega gibanja v Trstu pa so narekovale političnemu odboru Jugoslovanske socialne demokratske stranke na Primorskem, da je realiziral pobudo za izdajanje tednika «Delavski list» (1908-9), glasila slovenskih socialistov na Primcrskem. Oznanja ostro začrtana razredno bojna gesla proti slovenskim predstavnikom izkoriščevalcev delavstva, proti gospodi po kraških trgih, proti meščanskemu kapitalizmu in militarizmu. Terja slovensko gimnazijo v Trstu. Buditi v delavstvu razredno zavednost in izobrazbo. Osrednja publicistična osebnost Je Ivan Regent, ki je zbral okrog sebe močna časnikarska peresa: Ivan Cankar, Etbin Kristan, dr. Henrik Tuma itd. Ivan Cankar je zelo želel priti v uredništvo in je tudi ponudbo sprejel. Pomanjkanje finančnih sredstev pa je to preprečilo.
Ob izbruhu prve svetovne vojne se zateče v Trstu oblastveno prepovedana socialistična «Zarja», glasilo slovenskega delovnega ljudstva, naslednica ((Rdečega prapora«, ki je začela izhajati v Ljubljani 1. 1911 kot dnevnik. V maju 1915 so ugledale 7 Trstu bali dan štiri številke tednika »Zarje«, v septembru istega leta pa 12 številk dnevnika «Zarje» (po I. Regentu).
V Trstu pa naletimo tudi na prve pojave socialistične re-vialne publicistike. Prvi poskusi: od 1. 1898-1903 so izhajali v Trstu tiMajski spisi» z redno letno majsko časopisno period-nostjo (po C. Kristanu).
Pričevanje o visokokvalitetni ravni nudi kulturni vestnik •<Njiva» (1919). Vzpela se je do kvalitete splošne slovenske kulturne revije s pomenom skupnega prosvetnega glasila slovenskih socialistov in levo usmerjenih narodnjakov. Pobuda je prišla iz vrst socialističnih delavskih organizacij. Izdajal ga je Višji kulturni svet strokovnih in kulturnih delavskih organizacij s podporo, ki so jo nudile v prosvetne namene tržaške delavske konzumne zadruge, nadalje «Lavoratore» in tiskarna ((Moderna«. Značilnost notranje podobe tega revialnega tednika (pozneje mesečnika):	kljub sodelovanju publicistov raznih
strujnih opredelitev so bili le ideološki prispevki izrazito Bocla-listični. Sodeluje vrsta uglednih piscev (Bevk, Budal, Čertnelj, Kosovel, Pahor, Skrbinšek, Širok, Šorli itd.).
Komunistični časniški tisk. Ne kaže prezreti, da so se po prvi svetovni vojni slovenski socialisti v Trstu najhitreje znašli. Presenetljivi podatki: 1. 1919 je bila knjižnica ((Ljudskega odra« največja slovenska knjižnica na Primorskem, matica 64 stalnih in dveh potovalnih knjižnic. Tako smotrno izobraževanje delavcev je ustvarjalo pogoje za množico čitateljev in naročnikov del&vskih časnikov ter časopisov. Krepko v ospredje je «Delo» (1920-40), najprej kot glasilo Socialistične zveze v Julijski Benečiji. Od znamenitega kongresa v Livornu (1921) dalje, ko so se razšli pripadniki stranke v socialistično ali komunistično smer, pa je postalo «Delo» osrednje glasilo Komunistične zveze Julijske Benečije, pozneje Komunistične stranke Italije. Do požiga tiskarne časnika »Lavoratore« (maj 1921) izhaja trikrat tedensko, od 7. novembra 1921 dalje pa kot tednik. Preseneča lepa naklada 16.000 izvodov.
Osrednji nosilec časniškega oblikovanja je Ivan Regent, razgledan, spreten publicist (psevdonimi Iris, Matteo, Sokol). Ob njem odličen časnikar Jože Pertot, glavna sotrudnika Jože Pahor in Vladimir Martelanc.
Dvojno razvojno obdobje razločujemo pri «Delu». Prvo obdobje legalnega in pollegalnega obdobja (1920-26). Drugo obdobje ilegalnega izhajanja z goriškimi (Pristava, Solkan), ljubljanskimi, inozemskimi (Pariz, Dunaj) ter vipavskimi izdajami (Renče, Volčja draga). Predzadnjo številko je izdal Pino Tomažič v Mejah pri Zgoniku (1937-39). Zadnja številka je izšta maja 1940 v Goričah pri Divači. Časnikarski tovariš Drago Vresnik mi je pripovedoval o nameri Prežihovega Voranca, (ki je organiziral nekaj številk na Dunaju), da bi zatem pričeli izdajati »Delo« v Celovcu, vendar so okoliščine izvedbo tega načrta preprečile (informacija ob njunih pogovorih na Dunaju). «Delo» je na tej svoji dramatični publicistični poti prihajalo na svetlo kot glasilo KP za slovensko manjšino (naklada 1000 izv.), nadalje kot glasilo Komunistične stranke Italije in Jugoslavije ali kot glasilo KP za Julijsko krajino (naklada 500 izvodov) itd.
Publicistična epopeja »Dela« se nadaljuje v NOB, ko se pojavi 1. 1941 kot glasilo CK KP Slovenije, dokler ne zaživi v pomembnem pričevanju na osnovi združitve ((Ljudske pravice« in »Slovenskega poročevalca« dne 1. maja 1959 kot osrednje dnevno glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.
V edinstvenem dramatičnem vzponu publicistike NOB, ki Je odsevala tudi na preizkušenih, plodnih tleh tržaškega časnikarskega žarišča (med drugim tržaška izdaja ((Slovenskega poročevalca«), so pripravile tržaške izdaje «Partizanskega dnev-nika» (3. in 4. maja) ter «Slovenskega poročevalca» (4.-8. maja 1945) «Primorskemu dnevniku» v zarji svobode skrbno uglajeno pot za izvedbo pomembnih nalog na področju slovenske časniške publicistike v novem, prelomnem času in v geopolitično zelo občutljivem prostoru. Te prehojene poti se ((Primorskemu dnevniku«, ovenčanemu s pričevalnimi uspehi, res ni treba Bramovatl.
h V*
Dinko Trinajstič gresta v emigracijo, da bi sodelovala pri delu Jugoslovanskega odbora. Po informacijah, ki jih je Mandič dal Trumbiču in Vošnjaku — ki o tem tudi piše v svoji knjigi «V borbi za združeno državo« — so na tem sestanku dali ((Slovenskim članom J.O. (Jugoslovanskega odbora) — kakor tudi dr. Trinajstiču polnomočje za predstavljanje nakega naroda v inozemstvu«. Prav tako je bilo sklenjeno, če bi srbska vojska prodrla z juga, da se proglasi neodvisnost, v vseh krajih pa, kjer žive Slovenci in Hrvati, da se ustano vijo odbori, ki bodo prevzeli upravo v svoje roke. Centralni odbor bi moral biti v Zagrebu.
Socialdemokrati za neodvisen Trst
Kakor slovenske in hrvaške meščanske stranke, tako je tudi Jugoslovanska socialdemokratska stranka, ki je imela tedaj sedež v Trstu, zavzela stališče do italijanske intervencije in do teženj Italije na Jadranu. Po pričevanju prvaka Jugolovasnske socialdemokratske stranke dr. Henrika Tume v njegovih sporpimh «Iz mojega življenja«, je bil aprila 1913 v Trstu zaupen tajni sestanek predstavnikov Jugoslovanske socialdemokratske stranke, s predstavniki Italijanske socialdemokratske stranke, na katerem so se zedinili, da mora Trst z okolico postati neodvisno svobodno mesto, kateremu bi se moral prikliučiti miljski polotok, zaledje Trsta do Krasa in okoliški Kras s Tržičem, tako da bi se raztezal na zapadu do Soče. Ta program je bil očitno naperjen proti aneksiohističnim težnjam Italije in je v tem času predstavila! kompromisno rešitev, ki ga niso bile pripravljene sprejeti niti slovenske in hrvaške, pa niti italijanske meščanske stranke.
V tem času sO bili razgovori med silami Trojnega sporazuma in Italijo že pri kraju. Največ po zaslugi Sazonova, odnosno ruske vlade, italijanska vlada ni dosegla vsega, kar je zahtevala. V tajnem paktu, ki so ga podpisali v Londonu 26. aprila 1915, so italijanske zahteve zmanjšane, toda le v Dalmaciji. Mejo, ki jo je Italija zahtevala na Severnem Jadranu, je bila odobrena * brez vsakršnega popravka. Ta meja teče od koroških Alp, nato pa po razvodju Julijskih Alp čez Predil, Mangart, Triglav in po razvodju nad Podbrdom, Pod-laniščem in Idrijo na jugovzhod proti Snežniku, in pušča izven italijanskega ozmelja ves tok Save in njenih pritokov, nato pa gre od Snežnika proti obali tako, da vključi Kastav, Matulje in Volosko v italijansko ozemlje. Približno tretjina slovenskega naroda je bila s tem paktom obsojena, da pripade tuji nacionalni državi. V tem paktu se predvideva, da bo obala od Voloskega do severne meje Dalmacije in obala od rtiča Ploče do Drima pripadla Hrvaški, Srbiji in Črni gori. Slovenija ali Slovenci se sploh ne omenjajo. Bilo je očitno, da sile Trojnega sporazuma in Italija niso predvidevale možnosti ostvaritve jugoslovanske države in da so slovensko ozemlje, ki ga niso obljubile Italiji, puščale Avstriji.
Pakt ■«klavnica narodov»
Izraz, ki ga je profesor Gaetano Salvemini uporabil za londonski pakt, ((klavnica narodov«, se nanaša predvsem na slovenski narod.
Ko se je teden dni po podpisu londonskega pakta ustanovil v Parizu ((Jugoslovanski odbor«, Gregorin še ni bil prekoračil meje. Vošnjak pa še ni prispel v Pariz, tako da je bil od Slovencev prisoten, zdi se, le Niko Zupanič. Od Slovencev so stopili v odbor Gregorin, Vošnjak in Zupanič. Za predsednika je bil izvoljen Trumbič, tajniške posle pa so zaupali tržaškemu dopisniku zagrebškega «Obzora» dr. Josipu Jedrowskemu, ki mu je uspelo pobegniti v Italijo. Odbor je v tem času že bil obveščen, da je londonski pakt podpisan, dasi je to bila sicer tajnost.
Že naslednji dan po svojem konstituiranju je Jugoslovan-

p;	r t - *
.............
Spomenik na Trumbičevem grobu v frančiškanski cerkvi v Splitu. Spomenik je delo slavnega kiparja Ivana Meštroviča
ski odbor obiskal Delcassčja, da mu prikaže svoj program združitve vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno državo in da protestira proti temu, da je Trojni sporazum «plačal vstop Italije v vojno z deli našega narodnega ozemlja«. Odbor je 6. maja sestavi) obsežen memorandum ki ga je izročil franco skem.u zunanjemu ministrstvu in ga poslal po ruskem poslaniku v Parizu ruski vladi, isti, nekoliko spremenjen memorandum, so kasneje dostavili tudi angleški vladi. V njem je odbor pojasnil težnjo Slovencev, Hrvatov in Srbov v Avstro-ogrski po združitvi s Srbijo in črno goro, kot njihovo nacionalno ozemlje pa je označil med drugim tudi Južno Koroško in Južno Štajersko, Kranjsko in Gorico, Istro z njenimi otoki in Trst. V drugem memorandumu se zlasti zadržuje na italijanskih imperialističnih težnjah na Jadranu in na italijanski intervenciji, pobijajoč zlasti upravičenost, da Trst pripade Italiji. O Trstu je v memorandumu rečeno, da je «nujno potrebno izhodišče za slovenske, alpsko-nemške in češke kraje«, da mu Italija ne bi mogla dati ((gospodarskega življenja« in da bi ga izkoriščala ((izključno v interesu Italije, a na veliko škodo njihovih zaledij«. »Izvzemši okraja Gra diško in Tržič (Monfancone), mejne kraje italijanskega narodnega področja, ni v Trstu, Istri in Gorici več kot 284.325 Italijanov, proti 431.023 Jugoslovanov; v vsej kneževini Gorici, izvzemši omenjene okraje, ni več kot 17.949 Italijanov, nasproti 148.388 Jugoslovanov; V samem Trstu je 59.319 Jugoslovanov nasproti 113.959 Italijanom, v v Istri 147.417 Italijanov, nasproti 224.201 Jugoslovanov«. Spričo tega — je rečeno v memorandumu — odstopanje teh krajev Italiji se ne bi moglo opravičiti niti če bi se za podlago vzelo narodnostno načelo. Memorandum zaključuje, da bi ti kraji mogli napredovati le v rokah Jugoslovanov, ker so življenjskega pomena za jugoslovansko državo.
Ko je izvedela za londonski pakt, je tudi srbska vlada odločno protestirala in z noto od 5. aprila zaprosila sile Trojnega sporazuma, da prepričajo srbski narod, «da vprašanje koncesij Italiji ni nepreklicno odločeno, ampak da obstaja upanje, da ga je še moč popraviti v sporazumu z Italijo« in je ob tej priliki postavila zahtevo, da ji obljubijo, da bodo ((srbski, hrvaški in slovenski narod združeni v eno državo«.
Toda zavezniki so že bili vezani s paktom, ki je izključeval združitev južnih Slovanov in ki je jamčil Italiji na Jadranu pretežno slovenska in hrvaška ozemlja, tako da je bilo v tem času malo kazalo, da se ideal združitve južnih Slovenov uresniči v celoti. Italijanska vlada, zlasti zunanji minister Sonnino, je bila proti jugoslovanski združitvi in zaradi tega zavezniki niso v tem času upoštevali zahtev srbske vlade in Jugoslovanskega odbora. To je bilo zlasti hudo za Slovenski narod. O njem se je tedaj v zavezniških deželah zelo malo vedelo, njegove težnje pa so se malo upoštevale v deželah Trojnega sporazuma, pa celo tudi v Rusiji, v katero so se upirale oči vseslovensko usmerjenih slovenskih narodnjakov. Ko je Pasič poslal, v posebni misiji, v Petrograd dr. Ljubomira Stojanoviča in dr. Aleksandra Beliča, jima je Sazonov 6. maja 1915 odkrito izjavil: «Ce bi se morala Rusija vojskovati zaradi Kranjske samo dan dlje, bi opustila njeno osvoboditev«.
D. S.
Razvoj partizanskega zdravstva
(Nadaljevanje z 20. strani)
selil iž kraja v kraj, v Trebušo, na Vojsko, v Jagršče in končno v Cerkno. Dr. Peter je od marca 1. 1944 do marca 1. 1945 imel vpisanih 2Q0 tečajnikov.
Tudi v pogledu zdravniškega kadra, se je stanje boljšalo, ker je prihajalo V partizane vedno več zdravnikov.
Kar zadeva načrt postavitve novih blokov zakonspiriranih bolnišnic, je ta predvideval, da se preko osvobojenega ozemlja izgradita dva bloka v obliki pasu, tako da bi to bilo povezano tudi v primem, ko bi sovražnik zasedel glavne prometne žile. S tem se je od sistema decentraliziranih bolnišnic prešlo na sistem njihove centralizacije in je samo še v zahodnih predelih Primorske, v Brdih in Slovenski Benečiji, spričo tu obstoječih posebnih pogojev, ostal v veljavi stari sistem, čedalje bolj je odslej tudi prihajala do izraza razlika med organizacijo zdravstva na levem in desnem bregu Soče.
O obeh blokih partizanskih bolnišnic, SVPB «Pavle» in SVPB «Franje», ki sta bila izgrajena prvi na južnem in drugi na severnem koncu osvobojenega ozemlja, je bilo že mnogo napisanega.
Njune osnovne značilnosti so bile, da so bili vsi objekti stalni, trdno grajeni, pogojem primerno opremljeni in oskrbovani, kakor tudi, da so tu bili ranjenci in bolniki pod stalnim zdravniškim nadzorstvom. Bilo je tudi več strokovno izšolanega pomožnega kadra. Za njihovo varnost pa je bilo poskrbljeno s pomočjo najstrožje konspiracije in na osnovi najnatančnejšega izbora najbolj zanesljivega osebja.
Zametek južnega bloka SVPB «Pavle» je bila stara oglar-ska bajta v idrijskih hribih, ki jo je za prvo potrebo prekril idrijski domačin Kenda in v katero je enkrat decembra 1. 1943 dr. Peter, ki je septembra nekje na Vipavskem imel svojo ambulanto, pripeljal prvo skupino ranjencev. Zatem je postala upravnica te bolnišnice dr. Jerina Pavla, po kateri je tudi bila imenovana. Do osvoboditve je v sklopu SVPB «Pavle» bilo izgrajenih 23 barak, 3 zaklonišča in 5 bunkerjev. Poleg dr. Pavle Jerina je bolnišnico nekaj časa vodil dr. Koritnik-Očka, pomagala pa sta še dr. Peter-Aleksander Gala in dr. Derganc Franci. Celotna kapaciteta bloka «Pavla» je znašala 250 ležišč. Imela je svoji okrevališči na Vršah in v Jagrščah, od pomladi 1. 1944 do osvoboditve pa tudi oddelek «Delta» za invalide. Vsega skupaj se je v «Pavli» zdravilo 1758 ranjencev, od katerih jih je umrlo 58.
Posebno mesto je v razvoju partizanske sanitete na Primorskem zavzemal severni blok SVPB «Franja». Vodila ga je dr. Franja Bojčeva. Med vsemi partizanskimi bolnišnicami je bila ta najbolj svojevrstna, namreč, predvsem glede na mesto, kjer je bila izgrajena. Postavljena sredi divje nepristopne soteske nad cerkljanskimi Novaki, že po naravi tako zavarovana, da bi težko kdo nezaželen mogel priti do nje, je za vse borce primorskih brigad predstavljala najvarnejše zatočišče v primeru, ko bi kot ranjenci bili potrebni zdravniške pomoči in nege. Tisoči so jo po vojni obiskali in se ji niso mogli prečuditi, pa bi spričo tega bilo odveč, če bi Jo na tem mestu skušali še enkrat opisovati. Njen zametek je bila ambulanta, ki je po kapitulaciji Italije, 9. septembra 1943. bila organizirana v prostorih otroškega vrtca v Cerknem in jo je vodil neki dr. Sticchi. Tu so zdravili in operirali partizanske borce, ki so bili ranjeni v spopadih, do katerih je nepo-
sredno po razpadu Italije prišlo med partizanskimi enotami in Nemci predvsem v Idriji in okolici. V njej je pomagal tudi nek angleški major-zdrdvnik, ki je pobegni) iz ujetništva. Ob priliki letalskega napada na Cerkno, pa je bil ubit od bombe. Na njegovo mesto je iz Žirov prišel dr. Volčjak, ki je po bombardiranju Cerkna 1. novembra 1. 1943 odšel z ranjenci na Gorenjsko, do postojanke partizanskega zdravnika iz 1. 1941, dr. Eda Poharja. Skupno sta ob tej priliki tudi ugotovila, da bi bilo nujno potrebno, v kolikor bi se v bodoče bilo treba ogniti podobnim premikom, nekje okrog Cerkna ali drugje izgraditi dobro zakonspirirano bolnišnico. Dr. Volčjak, ki je kasneje postal sanitetni referent IX. Korpusa, se je nedolgo po razgovoru odločil za izgraditev «Franje» v nepristopni Soteski nad Novaki.
Onkraj Soče, v Brdih in Slovenski Benečiji, je razvoj partizanskega zdravstva potekal zelo težko, ob največji nevarnosti tako za ranjence kot sanitetno osebje. Na tem področju sta v glavnem od januarja 1. 1944, ko so čez Sočo prišle brigade, obstajali dve bolnišnici; v zahodnem predelu ozemlja postojanka «M. Arnoš«, kasneje preimenovana v ((Svobodo«, ki jo je vodil dr. Ernest Berke, v Vzhodnem pa ((Milenko«, ki se je zaradi izredno težkih pogojev imela združiti s prvo. Obe je marca 1. 1944 izdal kurir Feigel Leon-Volga, navzlic temu pa je ((Svoboda« tudi po tem, stalno premikajoč se, opravljala svoje delo in dočakala osvoboditev.
V Brkinih je delovala bolnišnica «Zalesje», kjer sta delovala dr. Bogomir Magajna in dr. Verlič.
Enkrat konec avgusta 1. 1944 je bila ustanovljena tudi leteča kirurška skupina IX. Korpusa, ki jo je vodil dr. Franci Derganc in je z najboljšni uspehom opravljala svoje težavne naloge do pohoda na Trst in Osvoboditve.
Ko smo, ob dvajseti obletnici našega časopisa, dediča in naslednika Partizanskega dnevnika, tako podali za časopisne potrebe morda res nekoliko predolg, v resnici pa samo površen pregled partizanske sanitete, njenega razvoja in organizacije na področju Slovenskega Primorja, moramo obenem tudi nujno priti do sledečega zaključka: da je vse to bilo mogoče samo z ljudmi, ki so jihizpolnjevali resnično iskreni ideali, neomajna vera in prepričanje v možnost in nujnost izpolnitve tistega splošnega in velikega programa, katerega cilj sta bila dokončno uničenje fašizma, narodna in splošna družbena osvoboditev.
Resda omenjati danes vse to, se še sklicevati na takšen idealizem, se bo morebiti komu, ki želi biti samo zelo ((stvaren,« zdelo odvečen anahronizem, kdo ve. Toda resnica je, da če bi tega idealizma in teh z njim prežetih ljudi ne bilo, če bf, postavimo, v tistih usodnih časih vsi hoteli ostati samo zelo »stvarni«, bo tudi sama naša stvarnost danes bila povsem drugačna, zakaj marsičesa ne bi bilo: ne osvobodilnega boja, ne svobodnega življenja, ne sreče in ne blagostanja, zakaj vsi smo imeli biti, kot je znano, samo zgodovinski gnoj za ledine naših morilcev Zaradi tega, namesto blagohotno prizanesljivega nasmeška, ki ga na obraz katerega si bodi utegne privabiti evokacija takratnega idealizma, storjenih žrtev in samo-odpOvedi, zanetimo ob tej priložnosti raje vsi skupaj v sebi iskrico pristne hvaležnosti do vseh, a še- posebno onih, ki so v plemenitem zagonu brez ovinkanj in računov padli v neenakem boju, da lahko mi danes živimo.
0. F.
KANALSKA
DOLINA
(Nadaljevanje z 21. strani)_______
sorodne .Druga Zadeva pa so Rezijani ali sploh beneški Slovenci, ki so na jugovzhodu, ločeni sicer od njih po večinoma nenaseljenem gorskem svetu, toda vendar oddaljeni in zrasli skozi stoletja v drugi politični ureditvi, v drugem okolju.
Veliki razločki med Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino
Beneška Slovenija in Kanalska dolina sta dve čisto drugačni demografski in gospodarski enoti. Večjega razločka si je težko predstavljati. Po temperamentu, vzgoji, gospodarski dejavnosti in po načinu življenja sta prebivalec iz Kanalske doline ali pa iz Beneške Slovenije popolnoma drugačna. Pri tolikšnem razlikovanju ni torej mogoče govoriti o brzen prilagajanju alpskega tipa iz koroškega civilizacijskega območja š tipom iz karnijsko-furlanskega okolja. Rezijanom ne moremo odrekati, da se ne morejo prilagoditi kjerkoli, ker so tega vajeni iz trde borbe življenja, toda kako pridobiti simpatije prebivalca Kanalske doline, vseeno ali Slovenca ali Nemca, ki Sta vase zaprta, ki imata popolnoma drugačne življenjske navade, drugo kmečko kulturo in tehniko.
Ni čudno, da si stojita Slovenec iz Kanalske doline in Slovenec iz Beneške	Slovenije	kar nekam	hladno	drug do
drugega. A pri vsem tem je presenetljivo, da so po zadnji vojni imeli kanalski	Slovenci,	ki se čutijo	nekako	višje od
beneških Slovencev skoraj le duhovnike iz Beneške Slovenije za dušne pastirje. Ti seveda niso dosegali prejšnjih izvrstnih slovenskih	duhovnikov iz Goriške	ne kar	se tiče
narodne zavednosti,	smisla za	organizacijo	ljudsko	prosvet-
nega in cerkvenega delovanja v jeziku vernikov. Pač pa so tudi ti duhovniki iz Beneške Slovenije po svojih močeh izpolnili svojo dolžnost glede enakopravnosti jezikov v cerkvi po potrebah vernikov. Ni pa bilo mogoče pričakovati od njih, da bi se spuščali v kakršho koli upiranje civilnim nestrpnežem v prosvetnem in administrativnem aparatu. Vsekakor so se pa ti beneški duhovniki bolje izkazali od svojih navadnih beneških priseljencev-kruhoborcev.
Veletok nemških turistov in kupcev
V večnarodnostni Kanalski dolini so in niso kanalski Slovenci prepuščeni samim sebi. Bolje so podpirani in oplajam s kulturo svojega naroda seveda italijanski in nemški sosedje. Kako ne bi v lastni državi pri vseh usedlinah nacionalizma v vzgoji in v miselnosti ljudi v aparatu! Nemcev bo komaj za tretjino Slovencev, toda čutiti je, kakor da bi jih bilo vsaj toliko. Po dolini teče nenehen veletok nemških turistov na poti v Italijo. Preko Rokovega prihajajo skoro brez mejnih formalnosti tisoči drobnih avstrijskih kupcev iskat v trbiških stojnicah plodove mediteranske dežele in človeške proizvode, olepšane s prirojenim estetskim okusom italijanske delovne sile. Žičnica bruha nemške turiste celo na Višarje, ki so bile doslej pribežališče preprostih slovenskih vernikov iz vseh bližnjih slovenskih dolin. Preostali Nemci v Kanalski dolini odhajajo prav tako brez mejnih formalnosti do Beljaka in Celovca.
Z lastnega praga poznamo, kaj prinaša s seboj poplava turistov po vaseh. V neprimerno večji meri pa preplavlja prav vso Kanalsko dolino povodenj stalnih nemških in italijanskih poletnih in zimskih turistov, ki skupaj z veliko trgovsko dejavnostjo po dolini nanašajo svoje usedline, ki razjedajo prastare domačijske in jezikovne vrednote doline slovenskega kulturnega območja.
Slovenski obiski: turisti, romarji in kupci
Koliko smo pa mi Slovenci oplajali v tej večnarodnostni dolini Svojo narodno vejo? Precej let po vojni so obiskovali Kanalsko dolino skoro le tržaški in goriški Slovenci in sicer taki, ki so se po hotelčičih, senikih in kampingih teh vasi Veselili vsakega slovenskega pozdrava, vsake slovenske pesmi za gostilniško mizo in na koru ter tudi po svoje prispevali k oživljanju slovenske govorice in osveščanju domačih ljudi, da spadajo tudi oni v skupen slovenski krog. Človek ima vtis, da je tega v zadnjih letih manj Istočasno so prihajali v dolino ves čas še slovenski kmečki ljudje iz sosednje Koroške- iz Zilje in beljaške okolice po svojih duhovnih in snovnih potrebah: pit italijanska vina ob nedeljah v Trbiž med množico drugih avstrijskih gostov in romat na Višarje ter v nočnem bedenju žebrat roženkrance in prepevat cerkvene pesmi. Po 1. 1955 so se pojavili še novi bližnji slovenski gostje, tako rekoč žlahta: iz Rateč, Kranjske gore in z Bovškega, stoletja sosedi in znanci. Ze deset let prihajajo vsi ti kupovat na trbiške stojnice in v trgovine, kjer tudi ((Prešerni«, daljnji pesnikov rod, prodajajo svoje blago. Toda v Gorici in Trstu bolj obrajtajo drobnega slovenskega kupca kot pa v Trbižu. Saj tudi ne more biti drugače, ker ne more trbiški trg prebavljati vsega preplavljajočega nemškega planktona malih kupcev po vseh pravilih spodobne trgovske prebavljivosti ter zato ne občuti pravega vljudnega apetita do bovških ali gornjesavskih slovenskih kupcev. To in nič več smo dali stikov in prijaznih besed vsi mi Slovenci tem ljudem v primerjavi z neznansko turistično in trgovsko poplavo stotisočev nemških in italijanskih turistov, obiskovalcev in drobnih kupcev v Kanalski dolini.
Ali res manjka organizirana skrb za kanalske Slovence?
V mučno zadrego pade slovenski človek v Kanalski dolini, ko posluša naše redke zavedne ljudi tožiti, da so manj deležni organizirane skrbi za narodne pravice Kanalske doline kot pa beneški Slovenci. «Iz vsega srca,« trdijo ti naši ljudje na Trbi-škem, «jim privoščimo, da omenjajo goriški in tržaški Slovenci v svojih resolucijah, sklepih, deklaracijah, kako so beneški Slovenci brez slehernih narodnih pravic. Ali mislijo morda, ko omenjajo zapostavljeno Beneško Slovenijo, da so s tem mislili tudi Kanalsko dolino. Iz polemičnih odgovorov videmskih in drugih italijanskih političnih krogov je razvidno, da obsegajo zahteve po narodni enakopravnosti v Beneški Sloveniji samo poznano, da tako rečemo klasično Beneško Slovenijo, nikakor pa ne Kanalske doline. Vemo, da je malce dolgo dodati zmerom še Slovence v Kanalski dolini, toda politična praksa zadnjih nekaj let nam kaže, da smo potisnjeni nekam v kot. Glejte južnotirolske politične kroge, kako se borijo za pravice v svoji bocenski pokrajini, ne pozabijo pa tistih Nemcev, ki živijo v tridentinski pokrajini in ne izpuste tako zlepa tistih romanskih Ladincev, ki so bolj na nemški kot italijanski strani.«
Sicer pa ni nobenega trenja zaradi narodnostnih razlik med Slovenci, Italijani in Nemci v tej dolini. Vsi oddajajo glasove za vse italijanske stranke in pokazujejo volilni rezultati političnih in upravnih volitev čedalje večjo politično diferencira-nost. V vaseh, kjer živijo domači Slovenci, ni kaj posebne bere za desničarske stranke, a res je pa tudi, da tudi napredne italijanske stranke ne nabirajo tod pristašev in volivcev s parolami za uveljavljenje slovenskih in nemških pravic tudi v Kanalski dolini. Pač pa vlada čudovita enotnost glede zavzemanja za gospodarske interese doline. Za Služnostne precej donosne pravice v velikanskem 23.036 hektarov obsegajočem trbiškem demanialnem gozdu se borijo prav vse stranke, celo tudi misini. Zelo veliko je državnčga vpliva, pravega državnega kapitalizma v Kanalski dolini: gozdovi, vodna sila, kmečka posestva in nepremičnine, velik rabeljski rudnik, že v vsem italijanskem mnenju skreditirana na pol državna ustanova Ente per le Tre Ve-nezie, gozdno bogastvo, predelava lesa iz trbiških gozdov, vse Je več ali manj odvisno od države. Vsi se borijo proti njej, kakor so se že borili v času bamberških škofov proti svojim suve-renom.
A. R.
Primorski '(TnovTu Ir
rvič objavljeni seznami žrtev Rižarne in zaprtih oseb
RIŽARNA
kraj mučeništva
V okviru proslav 20-letnice osvoboditve je bila Rižarna v Trstu z dekretom predsednika republike od 20.4.1965 proglašena za narodni spomenik. Tako se .bo ta edini primer nacističnega taborišča v Italiji, v katerem je bilo zaprtih, mučenih in umorjenih na stotine in stotine Slovencev, Hrvatov in Italijanov, ohranil ter bo pričal novim rodovom o borbi in žrtvah za svobodo. Vse bo opozarjal, da se take grozote ne bi nikoli več ponovile.
Pred svojim porazom so nacisti 29. aprila 1945 ponoči porušili krematorij in uničili dokumente, da bi zbrisali vsako sled o svojih zločinih. Zaradi tega ni mogoče ugotoviti točnega števila umorjenih in zaprtih v Rižarni. Na podlagi pričevanj preživelih, napisov v celicah in redkih dokumentov, ki so se ohranili, se da sklepati, da je bilo v Rižarni umorjenih od 2000 do 2500 aktivistov, ujetih borcev in antifašistov, zaprtih pa nad 20.000 oseb. Rižarna je bila namreč koncentracijsko taborišče in tudi zbirna baza za druga nacistična taborišča. Nemci so Rižarno rekvirirali takoj po 8. septembru 1943 in so jo kmalu nato preuredili v zapor ter zbirno bazo za Žide in ljudi, ki so jih aretirali med Svojim pustošenjem po Istri in Krasu. Nato .'I' zgradili celice za najbolj osumljene antifašistične borce. Rižarna je postala kraj najhujšega zasliševanja, mučenja in trpljenja.
Kje smo našli sezname
Zaradi naraščanja osvobodilnega gibanja in partizanskih , akcil v Istri in po vsej Primorski, se je stopnjeval bes nacistov. V Rižarni so zgradili krematorij, ki je začel delovati v noči med 21. in 22. junijem 1944 ko so sežgali 20 žensk in 20 moških. Vse kaže, da so to storili, kot represalijo za hud udarec, ki ga je nemški četi prizadela tiste dni partizanska edinica pod Šmarja™ pri Kopru. Nemci so imeli nekaj mrtvih, padel pa je tudi njihov komandant.
Od tiste noči je krematorij deloval nepretrgoma do druge polovice aprila 1945. V Rižarni so nacisti kruto mučili ljudi na živo so jih rezali in obešali na kavlje, zverinsko so jih pretepali m močili v mrzli vodi. Ko je bila peč pripravljena so iz celic pograbili žrtve, ki so se zavedale, kaj jih čaka. Enega za drugim so zaklali, ali močno udarili po glavi ter ga povlekli v peč. Da bi preglasili krike in vpitje žrtev, so prižigali motor tovornika, ali odprli na vso moč zvočnike, večkrat pa je bilo slišati lajanje psov volčjakov. Vse se je dogajalo ponoči.
Krematorij so porušili, ostale pa so celice s pretresljivimi napisi, ki pa žal propadajo zaradi malomarnosti tistih, ki bi morali skrbeti, da se ohranijo. Nasrečneži so pisali s svinčnikom m z nohti na lesena vrata celic, ali praskali v cement.
O Rižarni je žal zbranega malo gradiva, ker se je zato malo kdo zanimal. Potrebno bi bilo zbrati podatke, jih preveriti ter objaviti s spomini in pričevanjem preživelih. V tej jubilejni številki objavljamo dva seznama, ki nista bila v celoti še nikoli objavljena.
V prvem seznamu so imena antifašističnih borcev, mučenih žrtev, ki so bili sežgani v Rižarni. Te podatke smo zbrali < pomočjo Zveze vojnih invalidov v Trstu. Poudariti moramo da v seznamu ni vseh umorjenih žrtev, ker ni mogoče dobiti vseh podatkov.
V drugem večjem seznamu so imena in podatkih oseb, ki so bile zaprte v Rižarni. Ta seznam smo pred kratkim našli v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Imena in osebne podatke ter kraj bivališča objavljamo dobesedno, kot so v originalnem prepisu. Na robu enega fascikla je napisano ime Milka, na drugem pa Sonja, ki sta prepisali sezname. V seznamu so tudi napake in pomanjkljivosti, ker gre pač za ročni prepis ročne pisave na izkaznicah in dokumentih. Tudi v tem seznamu niso vse osebe, ki so bile zaprte v Rižarni. Kdor je bil na primer pripeljan iz koronejskih zaporov v Rižarno, ni imel s seboj osebnih dokumentov. Dokumente oseb, ki so jih poslali v druga nemška taborišča, so verjetno poslali v Nemčijo skupno s transportom. Pripomniti je tudi treba, da niso bile vse osebe, ki so v tem seznamu, umorjene v Rižarni. Med njimi je verjetno tudi precej preživelih. Domnevamo, da v tem primeru gre za osebe, ki so bile naravnost pripeljane v Rižarno, in to verjetno v zadnjih mesecih pred koncem vojne.
To je seznam osebnih izkaznic in dokumentov, ki so jih takoj po osvoboditvi Rižarne našli v vreči cementnega papirja med razbitimi steklenicami in razmetanim pohištvom v upravnem prostoru Rižarne. Nismo še mogli ugotoviti, če so te izkaznice morda nekje shranjene. Debro, da se je ohranil vsaj prepis.
Rižarno so Nemci preuredili v koncentracijsko taborišče in tam zgradili krematorij po nalogu SS-Gruppenfilhrerja Globotschniga. Kdo so pa bili esesovski kriminalci, ki so izvršili take zločine v Rižarni? Do sedaj se je o tem vedelo malo, ali nič. Tudi o tem smo dobili v Ljubljani zanimive podatke.
V arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani smo namreč našli zapiske, v katerih je napisano, da je bil komandant Rižarne SS Obersturmfiihrer OBERHAUSER, njegov pomočnik pa SS Sturmbaumfilhrer ALLERS. Drugi Nemci, ki to se v Rižarni izkazali kot posebno krute, so bili SS Oberscharfiihrer HACHENHOLD, Meister der Schutzpolizei
► >>
S.
il ' ■
mi, ,
Bt« m c* *»*»<**•• 1
«.*.**■ ki 1
f it * # *
SCHNEIDER ter Polizeimeister OTTO STADY. Omenjeni so tudi SS FRITZ KOCEVSKY, SCHULZ MATES ADOLF kot vratar, PLICHER in MOIMAS kot pomagača ter RAZENKO in D ALKE kot Rusa, ki sta bila dodeljena za sežiganje žrtev v krematoriju.
Pri iskanju podatkov o Rižarni smo prišli tudi do neke druge ugotovitve. Na neki fotografiji iz leta 1945 je videti na vratih celice št. 10 temno tablico z napisom «Deankovitsch Vittorio-4.4.45 R. 1. Trieste» (Zal je rja ta napis že uničilaj. Kaj naj pomeni «R l.?»
Potrebna je ureditev
V arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja smo našli tudi nekaj nemških napotnic za zapor (Haftscheinj, ki imajo posebno oznako «R /.». Na teh najdemo tudi podpis: «SS Obersturmfiihrer Oberhauser». Podpis komandanta Rižarne. «R /.» je bila torej nemška up Rižarno, ali verjetno zelo izrecno napotilo v celice Rižarne.
Rižarna je eden izmed redkih narodnih spomenikov zgodo-vinsko-političnega pomena v vsej Italiji, edini v Trstu in v deželi Furlanija-Julijska krajina. V takem stanju, kot je zdaj, pa ne sme več biti. Tržaški župan je sicer že obljubil na svečani ceremoniji 24. aprila, da bodo Rižarno uredili in na dvorišču postavili lep spomenik. Urediti je treba tudi okolico blizu Rižarne in poskrbeti za ohranitev napisov v celicah. Najprej pa je treba poskrbeti, da se bodo sedanji gostje Rižarne — begunci, čimprej izselili iz Rižarne v nove zgradbe, ki jih zanje pripravljajo.
Tržačani in okoličani, pa tudi ljudje iz drugih italijanskih pokrajin in iz bližnjih krajev onstran meje, iz Istre in Krasa, iz Čičarije, iz Brkinov, z Reke in iz Pule, od koder je bilo zaprtih na stotine ljudi, bi si radi ogledali Rižarno. Toda za vstop in obisk je potrebno posebno dovoljenje. Upravičeno torej pričakujemo in zahtevamo, da bo Rižarna res narodni spomenik.
Preveč let je bila Rižarna zapuščena in zanemarjena. V tržaškem občinskem svetu so nekateri komunistični, socialistični, pa tudi demolcristjanski svetovalci predlagali, naj bi bila Rižarna proglašena z narodni spomenik. To so zahtevale tudi napredne stranke in organizacije, toda zadeva se ni zganila z mrtve točke do lanske jeseni. Združenje bivših političnih deportirancev v nacističnih taboriščih je posredovalo pri županu in mu izročilo obširno utemeljeno vlogo. Občinska uprava je to podprla in odposlala Skrbništvu za varstvo spomenikov za nadaljnjo proceduro. Skrbništvo je zbralo še drugo potrebno gradivo in izročilo zadevo ministrstvu za javno vzgojo Pri zbiranju gradiva je pomagala tudi Deputacija za zgodovino oporniške-ga gibanja p Trstu. Take zadeve se običajno zelo zavlačujejo, glede Rižarne pa. je šlo precej naglo. Za to ima glavno zaslugo sen. Piero Caleffi, podtajnik ministrstva za javno vzgojo, ki ima kot tak pristojnost tudi za narodne spomenike, galerije m ^tuZe^e'- Caleffi je predsednik vsedržavnega združenja bivših političnih deportirancev v nacifašističnih 'taboriščih in
SnjaRižarnat° tembo1^ zavzel za hitro rešitev prošnje glede prizna-
ALBIN BUBNIČ
Napis na steni prve celice v Rižarni, ki aa Je napisal Kodela Celestin, Takib napisov s svinčnikom na stenah in vratih je še mnogo
SEZNAM ŽRTEV
Umorjeni v noči med 21. in 22. junijem 1944	5. oktobre 1944
VIKTORIJA SANCIN — 23.4.1919 — Boljunec SAVA SANCIN — 30.7.1919 — Dolina MARIJA SLAVEC — 891912 — Boljunec KLARA PURGER — 6.4.1925 — Gabrovka AMALIJA PRIMOŽIČ — 10.4.1928 — Gabrovka ŠTEFANIJA PRIMOŽIČ — 21.1.1928 — Gabrovka MARIJA PAOLETTI — 20.1.1926 — Parelici KLARA MIHELCIC-MICHELINI — 19.1.1924 — Trst FRANČIŠKA MIHELCIC-MICHELINI — 303.1995 —
Vrabče
VERA DECLEVA roj. KALISTER — 4 7.1896 — Trst
MARIA COSIL1ANI — 25.10.1925 — Reka
LUIGIA CATARUZZI — 5.5-1920 — Trst
OLGA FRANZA roj. ŽELEZNIK — 203.1912 — Materija
INES GALLO — 28.1.1922 — Reka
LIDIJA KRIŽMAN — 25.9.1923 — Gabrovica
ARDEMIA ZANKOLICH — 29 8.1923 — Oprtalj
ANTONIJA ŽELEZNIK PENKO — 10.7.1907 — Artviže
FRANCESCA TONIOLLI — 12 21910 — Trst
KATERINA TOMLJANOVIC — 1914 — Ledenice
SONJA PASQLINUCCI - 14.7 1923 — Split
JOSIP BINK AR — 8.9.1903 — Pazi n
ANTON BAVČAR — 13.61905 — Vipava
GIORGIO DOMINI S -r- 1898 — Dalmacija
VIRGILIO DARIS — 31.10.1910 — Trst
OLIVIERO DE BIANCHI — 8 12 1923 — Ronke
AUGUSTO TAMBURINI — 13.2.1904 — Tržič
STANKO KRAMER — 11.11.1924 — Motovun (Vižnjan)
FRANC GRŽIN1C — 22.10.1913 — Klana
MARIO DON ATI — 27.2.1892 — S. Canziano D’Isonzo
BRUNO FERRUZZI — 16.2 1906 — Trst
CRISTOFORO FIG ON — 9 7 1921 — Šibenik
ALESSANDRO ZACCARIA — 25.12-1991 — Dunaj
ARCU TARDIVO — 17.9.1921 — S. Dona del Piave
IVAN BARUT — 44 1895 — Gabrovica
VINCENC PETRIČ — 19.7.1914 — Kastav
ANTON POROPAT — 14.6.1913 — Lanišče
FRANCESCO SUSANI — 22.6.1905 — Milonni
AGOSTINO BUROLE — 26.6 1920 - Umag
ANTON ŠTURM — 27.10-1908 - Senožeče
AVGUŠTIN FERFOLJA — 5 5.1894 — Selce
1. septembra 1944
IVAN JUR ANIC — 6.12-1895 — Reka
ELEONORA IIARTMANN RIMINI - 21.8.1881 — Trst
IDA PIJHAI.J — 25.6.1925 — Reka
PIETRO STEFANI) — 16 6 1900 - Poreč
MCOLA CAMILOTTI — 18.11.1902 — Reka
II.IJA PUŠIC - 27 11.1894 — Koridiko (?)
LADI IICAC — 25.4.1902 — Lokve (Gorski Kotar)
KAROLINA TRAMCAH — 2 12 1887 - Ledenice
KI DOI.F C ECO) — 9 81919 - Reka
HILARIJ CETTINA - 13.1.1920 - Reka
ALEKSANDER CORAZZA — 8.1 1904 ~ Pazin
ANGEL KRKVATIN — 2.10 1903 — Pazin
RENATO DUNDOCICH - 23 1.1912 — Rtka
MARIO JUR1SEVIC — 8.12.1927 - Mate.ada
DUŠAN LUK S ETI C - 8.5.1923 - M«tiilji
RUDOLF MANDIČ — 20.6.1914 — Zamet
IVAN MIKOC1Č -15 3.1924 — Matulji
RENČE PAVLETIČ — 17-7.1927 ^ Sušak
VLADIMIR RIBARIČ- PESCATORI - 28-2 1911 - V.dbc
ANTONIO PICCOLI — 1.8.1928 — Rovinj
ALEKSANDER PINES - 25.9.1912 — Pazin
LEO RANDIC — 15 1.1926 - Reka
ŠTEFANIJA RAVNIC -	(?)	- Lupoglav
FRANC STRANIC — 10.3 1905 — Matulji
MARIO TOM El — 27.2.1915 — Rim
BRUNO VIDALI - 28.4.1910 — Reka
ERNESTI) UCOTTI — 1.11.1907 — Pazin
MARI|A BRAJDOT1C — 20.111914 — Trst
ALOGI PEZZOLI - 25.1 1920 — Pulj
GIOVANNI NOVEL - 13 7-1905 — Milje
LORENC ŽANE — 21.5.1882 — Trst
GIUSEPPE GIOVANNINI — 29.12.1911 — Trst
EZIO ROCCO — 1.4 1921 — Trst
GIULIO MARASSI — 118.1914 — Milje
ERNESTI) N ERI — 30.10. 1904 — Trst
JOSIP STERLE — 18.1.1906 — Trst
STANKO GOJČA — 24.5.1904 — Trst
GIOVANNI COCCON - 13 2.1910 - Rtka
21. septembra 1944
EGONE AIELO — 16.2-1908 — Trst GIUSEPPE ANDRIAN — 2411.1919 — Oglej JOSIP BENCI — 6.8.1895 — Poreč FRANCESCA BODI -- 9.2 1913 - Rovinj FRANČIŠKA CERGOLJ - 4.1.1922 -	(?)
SANTO DE FORTI — 5.5.1893 — Catania
ANGELO CENEDESE — 16.5.1925 — Fossalta (Ronke)
BRUNO GERLANC — 26.6.1912 — Trst
BRUNO ILIČ-FANO — 19.8.1918 — Pulj
ANDREJ KREGAR — 1011-1907 — Reka
MARIO LARIS — 26-5.1908 — Milje
GIOVANNI LUČANI — 26.11 1885 — Marzana
BRUNO MILEVOJ — 14.4.1924 — Pazin
DUŠAN MILOTIC — 187.1912 — Tinjan (Pazin)
MATTEO MICONI — 8.2.1914 — Vodnjan
VALENTINO MOLINA — 14.2-1901 — Benetke
CIRILA OREL - SREDNIK — 6.9.1911 — Biljana
MARCELLA PALMIRI roj. SPILER — 16 4.1892 — Reka
GUIDO PELANGELLI — 12.111916 — Alatri
KAROL PEHAR — 163.1923 — Ičiči
ALBINO ROZZE — 16-10 1909 — Dutovlje
VERENA SAVI — 1.1.1921 — Gorica
RODOLFO SARTORI — 30.6.1914 — Trst
IVAN TONČIČ — 15 7.1920 — Piran
JOSIP UMEK — 23.101913 — Trst
ALOJZ ŽERJAL — 10.12.1897 — Pliskovica
26. septembra 1944
GIUSEPPE BARTOLI —9 4.1905 — Motovun GIOVANNI BEV1LACQUA - 24-6.1883 - Trst GIOVANNI CURCIO — 2.9 1902 — Sperlinga CARLO GABRIELLI — 7 101917 — Trst ALBIN KOVAČIČ 21.12-1919 — Kozjane (Materija)
JOSIP MIJOT — 3.3.1904 - Trst SILVESTER ROŽANC — 30.12 1926 — Trst ADRIANO TAMISARI — 1 10-1913 — Salctta (Ferrara) ANGELA VIOLA roj. SAMEC — 13.2.1912 — Milje VIRGINIA ZAPPOLLO roj. TONELLI — 13.11.1903 — Caslelnuovo — Friuli
PAS1V)IJALE ANT1 — 6 3.1921 — Kotnica PEPI BLASIC — 6.2 1920 -	?
PETER CERNICCA — 16 3.1920 —	?
ERMINIO GARBO — 15.2.1885 — Castelverde
ALBIN GERMEK — 2.111910 - Gabrovica
ANIONU) GIACAZ — 15 11.1873 — Minimogtande (?)
DOMINIK GOLJEVSCEK - 7.4.1912 - Šmartno (*)
FRANC ISKRA — 23.1.1911 — Rovinj
ZORA JURKOVIČ — 21.10.1902 — Blažiči
KATICA KOV4C1C — 1.1-1908 - Sv. Jakov (Sušak)
ANTON KOGOJ — 17 9 1909 — Grgar
SREČKO - FELIKS KREŠEVIC - 20-7.1920 _ Steverjan
ANTONIO MANNIN — 7.6.1920 - Vodman
EDOARDO MENON - 22.2 1926 - Krnim
STANISLAO MINAZZI - 23.1.1923 - S Canziano (’)
JOSIP NAKER — 4.6.1911 — Opatija
BRUNO NARDIN — 27.7.1925 - Bukovica
OTTORINO PISENTI - 1.3 1910 - Trst
FANNY PROVEDICA — let 35 — Kraljeviča
ANTON PLiRlC — 11.1-1920 - Barban
ANTON ROICI — 10.1 1924 - Škofije
FERNANDO SCHETT1NO — 3 9.1912 — Pulj - Ca^telmare
DAVORIN SUŠANJ — 28-5.1927 — Ogulin
GIOVANNI VIVODA — 3.3 1907 — Minitnugi ande (?)
7. decembra 1944
ANTONIO BANDELL1 - Reka MARIA BIZJAK — Reka ROMANO COLJA — Reka NE R IN A DAR IN - Trst LUIGI DEPTA — Trst GIUSEPPE Dl MAK) — Trst VTITORU) GENNARO - Trst POMPE.) KRIŠAN - Trst RICHARDI) KUZMA - Trst ALFREDI) PRONTI — Trst FRANCESCA SANASSANDRO — Trst SILVIO SCRAFIN - Št. Peter na Krasu JOSIP SEMOLIČ — Štivan PAVLA SLEJKO — Sagotna M ARCHER IT A STOCCH1 - Sežana FRANC STOCCHI - Soverič ANTON TULJAK — Buzet VALERIJA TURK — Postojna VIDA VICI C — Postojna
19. decembra 1944
A M ELI A LEGIJ AH Dl A — 27.1.1921 — Umag ANTONII) LEONARDELLI —	1914 - Puli
GIUSTO LEONARDELLI -	1918 - Puli
ALEKSANDER MAURIČ - 26.2.1902 - Reka MARII) MOSETTI — 26 11 1925 - Goriea GIOVANNI SCALAMERA — Matulji ALFREDI) VVLDEMARIN — 23 3 1908 _ Trst MATIJA VRATOVIC
EMIL ZANKOLJC — marca 1925 — Umag ANA ZUI.JAN — 28 8,1904 — Birmanje
22. januarja 1945
„	............ *-r- r militi
LRCOLE DONA 11 — 20.9 1926 — S. Canziano dTsonzo RENATO GROM — 25.11.1905 — Reka
ANION HRVATIN - 3.12 1902 - Labin I LiClANO MANIJ — 30.10 1925 - Trst ŠTEFANIJA MILCINCIC — 208 1881 - Slovenija STANISLAV NEŽIC 16.8 1912 — Roč . Isti a JOSIP PUHAR — 19.10 1924 — Poljane IVAN RIBICA — 188 1915 — Vodice
IVAN SIRK — 27.7 1924 — Nabrežina
ŠT El AN SMERDU - 10.9 1919 _ Stara vas AMALIJA SOSIČ — 18.4.1898 — Reka
4. aprila 1945
VENCESLAV BLAŽIČ - 33 let - Kastav VERA BRATONJA - 23 let - Reka CARMEN CATANZARO - 22 Id - Cosenza ALOJZ COLJA — 67 let — Gabrovica (Komen) PETER DAMJAN - 31 let - Motovun < ECU IA DEGANUTT! — 31 let - Viden. VENCESLAV GLACE — 24 let - Kastav JOŽE GOLEČ — 44 let — Trst MARIJA PENKO — 38 let — Reka RAFAEL POŽAR - 47 let - Trst IRENE TOMI - 27 let - Reka MARIJA \ LAH — 20 let — Kastav JOŽE ZIGOV1Č — 33 let — Vižnjan
5.	aprila 1945
ZORKO BAVČAR - 19 let - Selo (Vipava)
JOŽEF BELUSS1 - 36 let - Belui.č VITAL1ANO BERN A RDIŠ - 25 let - Trst HERMAN BRAJKOV1C - 21 let - Trst, Škedenj ANTONIA DE MARCOVICH - 55 Id _ puii ANTONIO DIBITONTO — 20 let Barletta JOŽEF FERFOLJA - 19 let - Medja vas ANTON KOSOVEL - 19 let - Selo (Vipava)
JOŽEF KRAVOS - 37 le, _ Trst Škeden,
VITLI M VRTIN IS - 29 let - Reka DANILO PETAROS - 21 let _ Boršt FRANC PLEČNIK - 45 let — Trst, Skedenj VIKTOR POLI - 32 let - Reka ANTON RATOSSA - 42 le, - Beluš.č BRUNO TEDESCHI - 47 le, - Trs,
VINCENZO TKIRRO - 22 let - Tone del Greeo - Nanoli ORESTE ZANF.TT1 - 19 let - Gorica FRANC TUL - 32 le, — Herpelje
6.	aprila 1945
EDVARD ANION1Č — Mavhinje ALDO F A BRE I TO — Trst ANTONIJA HUSU — Sežana KONRAD HUS — Sežana PAVEL LEPARIČ — Ig (Ljubljana)
PAOLO RETI — Trst, Strada del Friuli PINO ROB USTI — Trst, Vicolo delle Rose, 12 PAVEL ŠIŠKOVIC — Ljubljana ANTON STANIČ - Trst
IVAN TOI.JANIC - Vrbnik (Krk)’ LORENZO VIDALI — Pitan

PrTmorsfT^evmJc
Seznam zaprtih oseb
OBČINA TRST
1.	Zambiasi Angelo, fu Angelo. 16.9.1899, Trieste Via Crociferi — Zsmdeetacomo^Aldo CftfSnl 116 1897’ fieste, Via R. Manna 27.'
4. ZaSrlpez ^renzo 'Tneste:	PP^’ ^L90?-.Via Giustinelli, 3.
2.
3.
1914 Via Srorfio ifia ""a"’*,	5'„?el Rodolf°. fu Rodolfo, 24.12.
Via 's MauriSo l169' ~n % Ziv®c„Glovanni, fu Antonio, 26.2. 1893, Costalunea U57 10 1-n vZ'* Z zeL Nereo- di Angelo, 26.6. 1927, Via cola 3738 —57<i 7nr™tZc? rS1C Ernesto, fu Giuseppe, 2.2.1912, Bar-3 J	-*• ,Z°r™t Giuseppe, di Emilio 13.9.1904, Via del Rivo
tl Zucchi Zrarfo An^rev°’-dl ^ldrea’ 23.11.1914, Via Officina 8. Zuccm Carlo, fu Ennco, 21.6.1900, Trieste. — 12.
Francesco, di Antonio” 17.7*18», Via Maniri^- 13 Zivi^GiSeDTC
«.¥&& arMA**® ^sanaAjsrs skvsss
D' *T„ 2”,T Gipnani Vittorio, 15.8.1901, Via Ruffini 5. — 21. Valente Pietro, dl Pietro, 30.6.1927, Piazza Tonaggi 7 _________ 22 Sossi Virgilio
23 9GSanvia^Torricefneit0 25,;	23' RussiBn“1 Giordano, di Vittono!
?7 «' 9??’ vk TS ,! ~ 24- Rodella ved. Pierri Olivia, di Antonio, Via 'Cardurei Xf Ud JJ2,,—' ,25'. Sghlnl Alfredo, fu Enrico, 20.5.1928, yy CoIh“^L12’,T 2b' R°cahni Marcello, fu Marcello, 7.6.1914, Viale Settembre 74- — 27 ■ — Reduce Vittorio, fu Luigi, 5.10.1905, rvLni IH Gl0!a„o ~~ 23' Rltossa Umberto, fu Giovanni, 5.5.1909, Via Ro*sman Antonio, fu Alessandro, 29.5.1911, Via Commerciale 18 — 30. Reitinger Rodolfo, Rodolfo, 6.31911, Via ŠiJ: ° 15£ ~ 3k Rlet Pietro’ Euigi, 22.7.1901, Via Udine 3. — 32. Romano Oscar, Oscar, 17.9.1911, Viale R. Elena 17. — 33. Radetti Ferruccio, Ranuro, 11.7.1907, Via Cologna 41. - 34. Rupena Giuseppe, fu Giorgio, 4 5. 1885, Via U. Foscolo 1227. — 35. Rossitti Giordano,
8.	— 36. Reatti Francesco, Pasquino, 20.3 1J04, Barcola 23. — 37. Romana Francesco, fu Vincenzo, 12.6.1917, Muda Vecchia 4. — 38. Roitero Angelo, fu Giovanni, 5.11.1890, Impero — J9-. Carpenfe Raniero, fu Antonio, 22.2, 1887, Universita 13. — fno KofSi Francesco, Trieste. - 41. Rapinesi Ernesto, fu Paolo, 32-re r.‘5an ?iero 14- — 42. Reppani Amedeo, fu Giovanni,
15.5.1891,	XX. Settembre 33. — 43. Rodofile Francesco, fu Domenico,
24.2.1897,	San Sebastiano 4. — 44. Roseni Maria Dorotea, fu Vincenzo,
11.1.1925.	Basovizza 164. — 45. Raffaele Gioacchino, Severio, 9.10.1905, Trieste, Via Lorenzetti 16, — 46. De Rossi Antonio, 18.11.1923, Trieste
—	47. Rosso Lorenzo, fu Lorenzo, 1.5.1899, Via Montecucco 6 —
48. Russo dott. Mario, Giovanni, 31.3.1909, Via Picciola 3. — 49 Romano MaTcello, Giov. Batt., 6.4.1907, Via S. Nicolb 10	— 50
Roitero Pietro, fu Giovanni, 16.11.1888, XX. Settembre 16.
51.	Ricci Giorgio Libero, Mario, 15.3.1928, Via Randler 5—52 Redolfi Vincenzo, Vincenzo, 3.1.1928, Via DTsella 18. — 53. Rocco Mario, Paolo, 4.6.1912, Via Conti 2. — 54. Lovrenčič Stefano, Antonio,
19.10.1891,	Via Aleardi 6. — 55. Lucci Matteo, Costantino, 7.8.1927 Via Donata 8. — 56. Lunghero Vittorio, Giulio, 16.4.1901, Trieste!
—	57. Leban Rosina, fu Antonio, 21.2.1907, Basovizza 165. — 58. Loreja Vittorio, Giovanni, Trieste, Via Fonderia 12. — 59. Lampe Mario Michele, Via Bonomo 15. — 60. La Mattina Angelo, Vincenzo, 3.3.192o! Via Industrie 63. — 61. Lucchesi Emanuele, fu Chiodi Dubain 8.2.1893, Via Lorenzetti 22. — 62. Len Giorgio, Dante, 22.9.1903, Via Nobile 6. — 63. Lassiani Sergio, Ferdinandu ,12.7.1921, Via Bosco 17. — 64. Leuzzi Umberto, Giuseppe, 25.9.1908, Via dei Giuliani 6.
—	Loy de Leichenfeld Enzo, Edoardo, 14.2.1917, Via Giardini 5 —
66. Lussi	Francesco, Matteo, 1902,	Via	Donadoni	2. —	67.	Licher
Carlo, Trieste. — 68. Lepre Lino Giuseppe, Giovanni, 6.12.1927, S.M.M Inf. 1074.	— 69. Luisa Giorgio, fu	Giorgio, 3.12.1911, Via	S.	Marco
34. — 70. Lena Costante, Costante, 10.8.1928, Chiarbore Superiore
462.	— 71. Licano Mario, Via Giuliani 16. — 72. Linardi Domenico Tommaso, 19.6.1928, Pendice Scoglietto 8. — 73. Lassini Romano, fu Giuseppe, 10.3.1888, Via Pondares 5. — 74, Ladovani Emilio, Emilio,
23.5.1913,	Via della Guardia 35. — 75. Lugnani Bruno, Domenico,
5.1.1905,	Via dellTndustria, 19. — 76. Lanzetla Alceste, fu Luigi,
8.10.1907,	Via della Zonta 2. —	77. Larizza Giuseppe,	fu Vitto,
2.1.1908,	Via Caccia	10. — 78.	Lepre Silvio, Silvio,	28.11.1912,
v Via Molino a vento 104. — 79. Laurenti Rodolfo, 16.3.1899, Via S.
Giusti 6. — 80. Lussi Ettore, fu Simone, 4.2.1887, Via F. Severo 99.
—	81. Lussi Antonio, fu Giorgio,	12.1. 1896, Via	Dante	1.	— 82.
Levi Sebatmo, Samuele, 7.11.1928, Via Cattedrale 14. — 83. Lanzolla Fortunato, Francesco, 4.1.1928, Via Rigutti 21. — 84. Lupi Leonardo, fi.12.1928, Via Giulia 28. — 85. Lena Angelo, fu Osvaldo, 1.6.1904, Via Sonetni 36. — 86. Luzzari Mario, fu Antonio, 11.9.1908, Piazza Ospedale 6. — 87. Leghisa Luigi, fu Ignazio, 26.1.1887, Via Ricci
9.	— 88. Longo Alfio, Giuseppe, 19.2.1928. Via Battaglia 9. — 89. Lussi Veri, Giuseppe,	3.11.1928, S	Giac. in Monte 2. —	90. Lucas
Maria, Francesco, 26.4.1928, Via Molino a vento 120. — 91. Lizzul Fueiak Antcnio, Mario, 27.4.1895, Via Sara Davis 5. — 92. Biasiol Ferruccio, Antonio, 10.7.1927, Canfanaro, Via Beurer 4. — 93. Lissi Mario, fu	Santo, 21.2.1913, Trieste,	Via	F. Luciani	5. —	94'	Ličen
Andrsa,	Trieste. —	95. Bussani	Marcello, Andrea, 2.6.1915, Via
Porta 107. — 96. Borruso PJacido, 19.8.1911, Via Giulia 17. — 97. Dott. Baatz Giovanni, Marcello, 13.2.1908, Via Tiziano Vecellio 18.
—	98. Bolzani Angelo, Alberto, 28.3.1905, Via Giulia 42. — 99. Bercan Umberto, 26.7.1900, Strada per Longera 20. — 100. Bisaro Daniele, fu Pietro, 11.3.1888, Via G. Gozzi 5.
101.	Bocich Matteo, fu Antonio, 14.8.1905, Via Fonderia 10. —
102.	Buian Luigi, Giacomo, 9.6.1914, XX. Settembre 86. — 103. Barbone Giuseppe, fu Gaetano, 3.5.1893, Via del Prato 3. — 104. Bisiacehi Mario, fu Giovanni, 23.8.1901, Čampo S. Luigi 1. — 105. Barbariol Giovanni, Nicolb, 6.9.1904, XX. Settembre 9. — 106. Balestra Girolamo, fu Luigi, 8.5.1894, Via Diaz 8. — 107. Barbone Natale, fu Gaetano, 22.8.1888, Pendice Scoglietto 28. — 108. Bancovich Albino, di Pietro, 26.4.1924, S. Sabba 333. — 109. Brana Ernesto, di Narciso,
17.12.1924,	Via Baiamonti 18. — 110. Bartoli Luigi, Gioachino, 19.10. 1920, Via Sonnino 74 — 111. Ballig Sergio, Giorgio, 1.5.1921, Via Alfieri 15. — 112. Baricelo Luciano, Via Donadoni 3. — 113. Brana Attilio, Narcisio, 29.10.1928, Via Baiamonti 18. — 114, Balbi Miroslavo, fu Francesco, 13.5.1899, Strada di Longera 1455. — 115. Borghi Giovanni, Trieste. — 116. Ballaben Tulilo, Costa di Visinada villa. — 117. Gardelin Giuseppe, Antonio, 4.5.1897, Via Valenti 20. — 118. Bertrandi Emanuele, .Emanuele, 19.4.1908, Via C. Manzoni 4. — 119. Bugatto Aquilio, Fermino, 23.11.1925, Via Piccardi 7. — 120.. Barre Alfredo, fu Carlo, 2.6.1897, S. Sabba 380. — 121. Bogatelli Guido, Giovanni,
17.2.1907,	Guardiella 303. — 122. Biancolini Adolfo, Ettore, 18.8.1915, Via Segantini 6. — 123. Bassi Umberto, Leonardo, 11.2.1906, Via Petronio 8. — 124 Braicovic Angelo, Mattia, 12.6.1927, S.M.M. Sup.
103.	— 125. Balestra Giacomo, fu Luigi, 26.9.1887, Via Cavazzoni 9.
—	126. Bondi Gaetano, Giuseppe, 18.2.1928, Viale R. Elena 39. — 127. Bettini Diego, fu Carlo, 28.10.1888, XX. Settembre 27. — 128. Brežic Francesco, fu Giuseppe, 5.2.1897. Via S. Marco 19. — 129. Balbi Edoardo, Stanislao, 20.7.1928, Via Tesa 28. — 130. Bortolottl Roberto, Giovanni, 16.9.1909, Via Mazzi 21. — 131. Rossi Mario, Pietro, 7.8.1909, Montebello 26. — 131. Bisiacehi Romano, fu Giovanni,
28.2.1904,	Via Caprini 14. — 132. Bogatelj Silvio, Giovanni, 31.7.1913, Guard. Scoglietto 303. — 133. Borelli Cesare, fu Antonio, 2.1.1908, Scorcola 34. — 134. Bussani Nicolo, Nicolo, 11.2.1911. P.G. Vico 8.
—	135. Bubnich Giuseppe, Giuseppe, 30.8.1927, Biasoletto 89. — 136.
Bianchi	Ettore,	fu	Gerardo, 12.1.1911, Via	A.	Manzoni 3.	—	137.
Bissiachi Romano, 27.11. 1897, Guardiella 1062. — 138. Brus Antonio, fu Giuseppe, 3.8.1888, Barcola 751. — 139. Buda Francesco, fu Giovanni, 22.3.1905, Via Bonomo 1. — 140. Busetto Giuseppe, Riccardo,
5.3.1908,	Risorta	13.	—	141. Benco Renato,	fu	Francesco, 26.9.1889,
V. Rossetti 93. — 142. Bonato Ottavio, Trieste. — 143. Tamos Romano, Via Scoglio. — 144. Burlovlch Giuseppe, Giovanni, 8.3.1898, Rozzol 1047. — 145. Buccovnik Rodolfo, 30.4.1902, Sporcavilla 5. — 146. Bassi Luciano, Leonardo, 20.2.1901, Corso Littorio 14. — 147. Frisan Angelo, fu Giovanni, 22.8.1903, Crosada 12. — 148. Jenko Giovanni, fu Giovanni, 1.7.1907, Via G. Vidali 2. 149. Jurkic Edoardo, Giovanni, 12.5.1899, Guardiella 715. —150. Jsella Bruno, fu Alfredo, 1.5.1905, Via Opiari 17.
151.	Ivancev	Slavco,	Giuseppe, 12.8.1928,	L.	Casciana 12.	—	152.
Felen Antonio, fu Giovanni, 31.1.1889, Via dello Scoglio 167. — 153. Juvancich Carlo ,fu Carlo, 7.8.1906, Via DellTndustria 18. — 154. Pozzetto Massimiliano, fu Vito, 27.3.1911, Via F. Rismondo 17. — 155. Piutti Ezio, Oreste, 23.6.1914, Čampo S. Giacomo 22. — 156. Pipan Guglielmo, Rodolfo, 9.10.1911, Via F. Severo 101. — 157. Pagoni Basilio, fu Ferdinando, 3.3 1898, Via Crispi 45. — 158. Pesco Marcello, 17.12. 1913, Ginnastica 11. — 159. Perosa Bruno, Carlo, 19.7.1928, S. Sabba 344. — 160. Perlot Stefano, fu Isacco, 26.12.1900, C. Belli 9. — 161. Pennisi	Francesco,	fu	Carmelo, 21.10.1910,	Via Ginnastica	18.	—
162.	Premut1. Silvano, fu Lodovico, 30.12.1926, Via Batteria 22,. —
163.	Perdetz Gontrano, fu Luigi, 9.7.1906, G Pascoli 38. — 164. Pissak Mario, Antonio, 2.2.1900, Colonna 6. — 165. Persoglia Aurelio, Aurelio, 14.12.1914, C. Cancellieri 7.- — 166. Petronio Angelo, fu Giovanni, 1.4.1919, S. Michele 2. — 167. Papagno Tommaso, Damiano,
3.4.1928,	Zorutti 16. — 168. Petronio Libero, Nicolb, 1.1.1910, P. Diacomo 5. — 169. Percacci Guido, Casimiro, —, Viale Miramare 7.
—	170. Pison Giovanni, — 171. Fanta3ia Emilio, Luigi, 27.12.1928, v. Miramare 37. — 172. Prandi Arto, fu Alfredo, 29.11.1910, Pagliaricci 35. — 173. Paganelli Antonio, Giulio, 14.10.1898, G. Pascoli 17. — 174. Fabris Giuseppe, Giuseppe, 9.8.1928, Costalunga 221. — 175. Flego Aldo, Nicolb, 1.7.1928, Commerciale 167. — 176; Faraguna Mariano, fu Domenico, 8.9.1924, Piazza della Valle 2. — 177. Fonda Giuseppe, Andrea. 8.2.1900, Basovizza 67. — 178. Fortuna Giorgio, Augusto,
24.4.1888,	Trieste, Via Vecellio 2. — 179. Furlan Nello, Francesco,
20.8.1928,	Piranella 1. — 180. Ferrieri Cataldo, Giuseppe, 22.9.1928,
Biasoletto 26. — 181. Ponton Silvio, Olivo, 11.3.1922, Istria 48. — 182. Pelizzari Guido, fu Eugenio, 17.6.1894, Cattedrale 1. — 183. Pecorella Clementino, Giovanni, 31.7.1927, Strada per Longera 22. — 184. Pac-corini Francesco, fu Francesco, 15.9.1893, A. Volta 6. — 185. Pettirosso Angelo Giordano, Carlo, 13.2.1928, Trieste S.M.M. Inf. 1063. — 186. Friso Antonio, iu Santo, 13. 6. 1894, Ponziana 1. — 187. Falzari Stelio, fu Antonio, 18.10.1918, dellTndustria 6. — 189 Fabro Augusto, Isaia Angelo,	3.5.1907, XX. Settembre 76.	— 190.	Fonda Giovanni,	fu
Antonio, 20.7.1895, Raffineria 4. — 191. Franco Nino Giovanni, Giovanni, 30.7.1921, Udine 19. — 192. Fumarolo Nicola, Francesco,
19.7.1928,	Molino a vento 80. — 193. Fonda Bruno, Giovanni, 2.12.1924,
I. Balbo 13. — 194 Ferfoglia Adalberto, Giuseppe, 14.7.1906, Romagna 74. — 195. Forclc Antonio, fu Antonio, 29.1.1904, Gretta di Sopra 236.
—	196.	Frenna Antonino, fu Salvatore, 22.4.1899, Rismondo 4.	—
197. Flegar Guido, fu Francesco, 7.8.1928, Trieste. — Furian Alfredo, Ruggero, Machlig 28. — 199. Forte Rodolfo, fu Corrado, 26.1.1904, Megrelli	7. — 200. Fojan Giorgio, fu	Giorgio,	19.3.1898, Petronio	7.
201.	Figar Gotfredo, fu Antonio,	24.5.1893,	P. Revoltella 28.	—
202.	Figllolia Tommaso, fu Vincenzo, 29.1.1887, Piazza A. Hortis 7. —
203.	Focardi Vittorio. Guglielmo, 2.7.1921, S Francesco 23. — 204. Furlan Dulllo, Ferruccio. 8.4.1927, Strada del Friuli 201. — 205. Fato Biagio, Sclplone, 26.9.1927, Strada per Longera 20. — 206. Ferluga Giovanni, tu Antonio. 24.5.1901, Conconello 506. — 207. Fossi Umberto, fu Leonardo, 14.3.1890, Galattt 14. — 208. Fonda Bortolo, fu Nicolb,
28.3.1890, Servola 298. — 209. Ferluga Giuseppe, Andrea, 28.1.1901, Roiano-Molini 730. — 210. Fossi Dante, fu Dante, 10.1.1905, G. Vasari 4. — 211. Ferluga Carlo, Carlo, 10.3.1902, da Porta 75. —212. Fortuna Bruno, Ernesto, 23.8.1916, Molino a vapore 3. — 213. Forretti Francesco, fu Eitnano, 2b.l2.iyuu, Capitelli 4. — 214. Frisman Guerrino, fu Giuseppe, 21.5.1911, Scussa 3. — 215. Foidiga Fazio, Fazio, 25.2 1928, Ve-ruUa	216- Rozzani Antonio, fu Carlo, 23.1.1902, G. Padovan 11.
u, 217 „ff°y Car 2L,tu»Guigi' Trleste- Via Brandesia 73. — 218. Paoli Plrro, Irieste. — 219. Folchi Raffaele, Trieste. 220. Perčič Giovanni, Eugenio, 3.8.1897, Abbazia, Via Cavana 21. — 221. Pressetnig Riccardo, iu Giovanni, 7.5.1902, Trieste, Via Donadoni 31. — 222 Perko Carlo, fu Bortolomeo, 29.6.1899, Tarabocchia 3. — 223. Frisardi Edoardo, 23.1. iv?5,'iC'^Miarle,lla 4' TT 224- Tomasi Elio, Aurelio, 4.5.1928, Zorutti 3. — 1 m' ^ Massimiliano, fu Giuseppe, 6.4.1908, Rittmeyer 14. — 226.
UP^Seppe' 14.12.i900, G. Gallina 1. - 227. Tscha-busching Antonio, p.d. Antonio Luder, 16.1.1928, della Guardia 50. — 228- Tullio Giorgio, fu Francesco, 23.6.1890, Piazza Donota 1. — 229.
^ancesco, 24.2.1904, S.M.M. Inf. 382. — 230. Tassini vittorio, Vittor o Emanuele, 21.12.1913. Scala Santa 168, Roiano. -fi”!!!	!U, L.0ren2°' 7.4.1902, F. Severo 156. - 232. Tede-
4-7-1875' R- Timeus 14. — 233. — Toši Sergio, Assunto, 6.10.1919, Chiesa 57. — 234. Tiso Egidio, —, 29.1.1910, dell'Of-
‘!i!?™.in4''itart3LTotmSiC I^ari0> fu LuJgi- 16.7.1910, Torricelli 10. — 236.
H	leDd(°r?’ lu c o°d0r°’ 2'5'189H' A. Canova 11. — 237. — Tonti
sf unn	H1907’ del Monte 9. — 238. Tozzulli Raffaele,
18o91,927U Cnocefiss0 4. — 239. Tortorella Antonio, fu Luigi, sbCalao?,°nShl 82, ~ 24°- Tlrello Eugenio, Giuseppe, Moise Luzzatto 5. — 241. Tomagna Salvatore, 2.6.1910, Trieste. — 242. Spi-
T' 2n7-1oU’ Foscol° 42. ~ 243. Tossutti Giuseppe, irieste. — 244. Tonello Bruno, Amedeo, 3.9.1910, Ferriera 25 — 245.
Eu^2?fd0, fu ^uigi, 5U897. Pondares 21. — 246. Tamburini t	24/- irampus Alfredo, fu Francesco, 27.2.1889,
Inf. 765. —■ 248. Tedeschi Vincenzo, Trieste. — 249. Mon-
ruccio ^rriest<-tU Leopo do’ Servola in Monte 624. — 250. Treu Fer-
^!:Jonl“ Riccardo, fu Augusto, 4.4.1914, C. de Rlttmeier 9. — f^.lon?on.Geilndo’ dl Luigi' 16,6.1910, Maiolica 13. — 253. Testen J®3' i,ur^nclrea’ 6.9.1913, Roiano Vernielis 563. — 254. Teker dott. dl	27,'1?:1916’ C. Colombo 9. - 255. Torrisi Antonio,
Rla1soletto 8 ~ 256. Tonel Giordano, fu Giovanni, l2-42-!902’ R- Revoltella 23. — 257. Trojer Ruggero, Ruggero, 11.5.1913, V-F- Severo 163. — 258. Turato Isaia, fu Sante, 9.3.1898, Piccardi 31,— 259. Gregor! Silvestra, Matteo, 16.6.1926, Basovizza 73, — 260. Giannini Pietro, Filandro, 17.2.1906, Trieste, V. Cavana28. — 261. Grada Giovanna, fu Cirillo, Piazza Ebalia 9. — 262. Gherbaz Egidio, 17.12.1923, Servola 820. — 263. Giacaz Giordano, fu Giovanni, 28.2.1928, Castaldi 4. — 264. Gentilli Alberto, fu Guglielmo, 12.8.1903, Canova 24. — 265. Gerlica Bruno, fu Giovanni, 5.9.1910, Risorta 5. — 266. Gamba Vittorio, fu Stanislao, 3.3.1907, Del Monte 9. — 267. Grimalda Pietro, Pietro, 5.8.1928, Visinada (Pola). — 268. Riccio Bergomas Silvio, Marcello, 12.4.1922, Trieste, Via Vasari 11. — 269. Rocco Diego, Bruno, 13.5.1923, B. d’Alviano 78. — 270. Rezzica Silvano, Romeo, 16.6.1920 P P Ver-gerio 8. — 271. Gregori Carlo, fu Giovanni, 17.4.1905, Eremo 112 — 273. Gotti Arturo, fu Luigi, 7.10.1903, Cassala 146. — 274 Gabrielli Carlo, Giovanni, 4.1.1918, Rapiccio 5. — 275. Gregori Rodolfo, Alberto, 28.3.1911 S.M.M. Sup. 502. — 276. Garinella Salvatore, Egidio, 26.11.1927, Crocefisso 11. — 277. Giacomini Carlo, Carlo, 13.12.1912, Capitelli 5.
—	278. Garulli Emanuele, fu Ernesto, 19.4.1901, D. Rossetti 12. — 279. Gianni Rosario, fu Antonio, 26.5.1891, Guard. Timignano 154 — 280. Goruppi Ernesto, Ernesto, 6.4.1921, Trieste Via D'A!viano 11. — 281. Gentilli Luciano, fu Riccardo, 13.12.1904, Rozzol in Valle 558. — 282. Gerin Bruno, fu Giuseppe, 17.3.1921, P. P. Vergerio 12. — 283. Gotti Modesto, Giacomo, 16.8.1928, Maiolica 12. — 284. Gregori Raffaele, Stefano, 20.10.1905, Basovizza 60. — 285. Godnič Andrea, fu Francesco, 6.11.1910, Trieste Via Guard. Scoglietto 177. — 286. Godina Danilo, Stefano, 31.J2.1898, V. Vecellio 1. — 287. Ferreri Michele, fu Francesco, 20.3.1908, M. D’Azeglio 11. — 288. Gaetani Ladislao, fu Francesco, Giulia 48. — 289. Giuman Redento, Mario, 7.12.1919, A. Lamarmora 32. — 290. Giunta Giuseppe, Pietro, 30.8.1928, S.M.M. Inf. 756. — 291. Gratton Alfredo, 13.8.1928, S.M.M. Inf. 756. — 292. Galessi Escaniello, Enrico, 9.2.1909, Strada Guardiella 18. — 293. Gibon Remo, fu Giovanni, 18.10.1898, Piccolomini 6. — 294. Getz Carlo. fu Leopoldo, 10.5.1905, • Guardiella 1614. — 295. Gius. dott. Tiberio, Mario, 21.4.1911, Romagna
2. — 296. Giovannini Casimiro, Giuseppe, 1.1.1928, dellTndustria 14. — 297. Grahonia Marcello, fu Giovanni, 27.1.1908, Universita 8. — 298. Grillo Bruno, fu Giovanni, 19.5.1903, Parmi 17. — 299. Grandi Ermete, 10.1.1897, Piano S. Anna 307. — 300. Gemeiner Giovanni, fu Carlo,
23.3.1891,	G. Mazzini 22.
301. Galloni Michele, Michele, 12.9.1900, R. Battera 14. — 302. Goruppi Luigi, Luigi, 5.11.1914, S. Giac. in monte 12. — 303. Gulli Giuseppe, Giuseppe, 23.3.1902, Rigutti 26. — 304. Gratton Giovanni, fu Giuseppe, 6.5.1894, Rapiccio 5. — 305. Germanni Antonio, Giovanni,
23.4.1891,	Guardiella 115. — 306. Gianetti Raffaello, fu Luigi, 29.8.1928, Pascoli 31. — 307. Gabrielli Oscar. fu Rodolfo, 22.11.1908, Bocaccio 7.
—	308. Godina in Dose Albina, tu Giuseppe, 12.11.1910, Dello Scoglio 171. — 309. Giraldi Giovanni, 9.4.1905 ,Via Crispi 59. — 310. Glazar Merc^nfle, Irppa, Luigi, 10.4.1923, Basovizza 119. — 311. Greato Gildo, Arturo, 2.11.1905, Trieste Via Settefontane 54. — 312. Giorgiani Ful-vio, Oliveto 4. — 313. Gropaiz Rinaldo, Francesco, 8.8.1913, Poggioreale 47. — 314. Glerean Giorgio, M. D’Azeglio 3. — 315. Gallucci Alessandro, Ferriera 49. — 316. Pintus Mario, Salvatore-, Lorenzetti 6. — 317. Gia-comin Pietro, S.M.M. Inf. 308. — 318. Gloria Bruno, S. Sabba 345. — 319. Gracogna Marcello, fu Giovanni, 27.1.1908, presso impresa Cuc-chiani. — 320. Giorgiani Fulvio, Bruno, 12.7.1928. — 321. Gerin Mario, Mario, 1928, Montecchi 2. — 322. Granieri Ruggero, Concordia 23. — 323. Giassetti Mario, fu Giovanni, 3.10.1903, Maiolica 14. — 324. Gregori Rosa, fu Antonio, 14.8.1924, Basovizza 191. — 325. Guamieri Ruggero, Giovanni, 21.12.1928, Trieste Via Concordia 23. — 326. Giannini Giorgio, fu Giuseppe, 10.11.1911. Petronio' 2. — 327. Gianuzzi Vincenzo, fu Luigi, 26.1.1885, Cereria 2. — 328. Gradara Mario, Onorato, 12.4.1919, Milano 29. — 329. Gallo Sergio, Pietro, 11 8.1928, San Francesco 52 — 330. Giurco Umberto, Giorgio, 19.12.1909, DellTndustria 22. — 331. Ghersi Antonio, Domenico, 17.9.1928, Gretta di sopra 227. — 332. Go-relia Francesco, Giovanni, 8.7.1928. Ponziana 5. — 333. Giuliani Vincenzo, Giulio, 8.10.1891, U. Foscolo 28. — 334. Giacaz Giordano, Castaldi. 4. — 335. Granolich Luciancf, Giuseppe, 12.12.1928, Viale III. armata 11. — 336. Giraldi Giovanni Giorgio, Nicolb, 9.4.1905, Crispi 59. — 337. Gerlani Angelo, Pietro, 4.2.1901, Roma 17. — 238. Gherza Flavio, Giu-sto, 25.12.1914, Viale Sonnino 59. — 339. Gherbec Daniele Mario, Daniele, 14.4.1901, Rossetti 11. — 340. Griseili Arfnando, 14.1.1927, Udine 37. — 341. Gabrielli Virgilio, Giacomo, 24.7.1928, Strada del Friuli 133. — 342. Galante Nello, Giacomo, 27.7.1928, Del Prato 7. — 343. Abbati Giovanni, Antonio, 13.6.1901, Costalunga 73 — 344. Olenik Bernardo, fu Giovanni, 16.11.1900, S.M.M. Inf, 67. — 345. Osana Ernesto, fu Alberto, 26.12.1905, P.P. Vergerio 10 — 346. Opara Antonio, fu Giuseppe, 5.6.1889, Molino a Vento 77. — 347. Oberti Umberto, Commerciale 9. — 348. Ohanessian Giorgio ,fu Stefano, 2.4.1897, Rozzol in Valle 713. — 349. Oselladore Roberto, Antonio, 20.1.1906, XXX. Otto-bre 5. — 350. Origo Antonio, fu Pietro, 13.6.1896, Piazza Impero 12.
351. Ocovich Antonio, fu Antonio, 27.3.1913, Campanelle 311. — 352. Occhilupo Luciano, Carlo, 8.10.1928, S. Zaccaria 5. — 353. Olivo Vittorio, Angelo, 20.9.1911, Barcola Bovedo 544. — 354. Taboga Arrigo, — 355. Trocheri Alberto, — 356. Tramontini Giovanni, fu Francesco. — 357. Turitto Ettore, 7.5.1905. — 358. Tomasin Giovanni, 14.10.1904. — 359. Toffoton Giordano. — 360. Tomini Adriano. — 361. Trebse Francesco, 6.4.1904. — 362. Tabor Mario, 21.11.1903. — 363. Malaguti Orlando, Giuseppe, 17.9.1908, Via Bemira 12. — 364. Malusa Ferruccio. Matteo,
27.5.1909,	R. Sanzio 25. — 365. Molinari Ferdmando, fu Francesco,
15.5.1897, Corridoni 8. — 366. Marecevich Pietro. — 367. Meriggi Giovanni, fu Francesco, 22.2.1906	— 368. Marini Paolo, fu Ernesto,
14.12.1906, Udine 12. — 369. Maitzen Vittorio, fu Antonio, 5.6.1889, Scala Belvedere 4. — 370. Maracuttl Bruno, 9.11.1904, S. Giorgio 5. — 371. Mich Felice, Giuseppe, 18.6.1902, DellTstria 16. — 372. Milanese Fri-dentino, fu Tullio, 13.12.1916, Via Foscolo 18. — 373. Marži Giovanni, fu Giovanni, 24.6.1904, Basovizza 188. — 374. Martini Armando, fu Giovanni, 3.5.1899, Trieste Via dellTstria 81. — 375. Morel Marcello, Giuseppe, 27.12.1903, Roiano-Moreri 139. — 376. Movia Umberto, fu Antonio, 21.6.1922, Valmartinaga 8	— 377. Muha Carlo, Giuseppe,
5.11.1915, Marchesetti 43. — 378. Marcocci Danilo, Francesco, 26.12.1911, Commerciale 122. — 379. Mersini Mario, Fiilppo, 27.6.1905, Roiano 199.
—	380. Manaro Giuseppe, Luigi, 26.4.1928, Strada di Longera 22. — 381. Marsilli Renato, fu Rodolfo, 6.2.1913, Piccolomini 6. — 382. Mumig Giorgio, Carlo, 12.8.1927, Dello Scoglio 59. — 383. Martellani Luigi, fu Martino, 6.10.1913, Strada del Friuli 225. — 384. Milocco Guido, Do-menico, 10.11.1910, Gambini 31. — 385. Marolt Mario, fu Francesco, 25.3.1887, Torrebianca 14. — 386. Menegoni Agostino, Abramo, 29.6.1928, Scalinata 7. — 387. Macor Gino, fu Carlo, 22.6.1914, S. Marco 40. —
388.	Marchi Alberto, Francesco, 23.3.1911, Scala Santa-Roiano 168. —
389.	Marciano Rocco, Giovanni, 4.7.1922, Cadorna 26. — 390. Marinelli Guidone, fu Pietro, 28.6.1908, Molino a Vento 48. — 391. Mattiasi Brano, fu Carlo, 4.9.1911, Panzera 15. — 392. Marchesi Albino, Giuseppe, 19.2.1924, Gretta di sopra 469. — 393. Mirelli Mario, fu Adolfo, 16.8.1909, Settefontane 68. — 394. Mandricardo Sergio, Vittorio, 1.9.1928, Conti 50. — 395. Menegutti Silvio, Isidoro, 28.10.1913, Montello 30. — 396. Marži Zora, Antonio, 26.8.1926, Basovizza 190. — 397. Masseni Antonio, fu Paolo, 1.6.1901, Trieste Via Fameto 26. — 398. Manassi Mario, fu Giuseppe, 3.3.1910, Schiapparelli 8. — 399. Mersig Giuseppe, fu Giuseppe, 15.8.1904, Umberto Verada 62. — 400. Mosetti Radames, fu Umberto, 28.4.1912, M. Polo 6.
401. Maschio Vasco, Mariano, 27.12.1913, S. Sabba 273. — 402. Mi-coli Angelo, fu Donato, 22.9.1901, G. Parini 15. — 403. Mulich Eugenio, fu Matteo, 1.1.1890, Trieste, Via Cassela 72. — 404. Medizza Giuseppe, Giuseppe, 28.1.1910, G. Solitra 6. — 405. Marži Alberto, Giuseppe, 19.3.1903, XX. Settembre 41. — 406. Malavenda Giuseppe, Paolo, 1.10.1917, Ponte S. Anna 984. — 407. Massarotto Umberto, Domenico, 8.8.1928, Montecchi 8. — 408. Mancini Giovanni, Giuseppe, 2.10.1908, Gretta di sopra 262. — 409. Moggioli Guido, fu Nicolb, 25.11.1902, Cologna 17. — 410. Mattioii Giuseppe fu Angelo, 13.5.1887, Pietti 31. —
411. Marani Marcello fu Giovanni 11.1.1907, S. Maurizio 11. — 412. Vezzani Enrico, Enrico, 3.9.1918, Giuliani 42. — 412. Volpato Luigi, fu Pietro, 20.3.1909, Del Prato 5. — 413. Vatta Tullio, fu Cesare, 26.9.1908, Madonna del Mare 14. — 414. Verutti Marcello, fu Giovanni, 8.6.1902, Porta 1. — 415. Vinattieri Giorgio, Tullio, 14.1.1927, O. Canna 11. —
416. Vidmar Rodolfo, fu Giovanni, 2.4.1910, Crosada 9. — 417. Vianello Guglielmo, fu Giovanni, 13.3.1887, S Marco 10. — 419. Vaghi Ermanno, fu Francesco, 14.8.1910, Gatteri 56. — 419. Vattovani Luigi, Antonio,
25.4.1909,	Dello Scoglio 47. — 420. Vizzi Edoardo, fu Giuseppe, 1.1.1900, Commerciale 17. — 421. Vatta Mario, fu Giovanni, 5.8.1901, S. Cilino 46. — 422. Valdemarin Ermenegildo, 10.11.1920, Ginnastica 40. — 423. Valente Oronzo, Carlo, 1.1.1928, Della Fabbrica 4. — 424. Venattieri Giorgio, Caccia 11. — 425. Viller Antonio, fu Matteo, DellTstria 46.
—	426. Vaccari Vincenzo Ottavio, Salvatore, 19.5.1912, Battisti 3. —
427. Luigi Volpato. — 428. Veggian Michele, fu Giacomo, 1.8.1896, Madonna del Mare 4. — 429. Vatovec Maria, Antonio, 28.1.1919, Colombo 1. — 430. Volodih Simone, Simone, 1899, S. Daniele 1. — 431. Vitti Aldo, 1928, Zorutti 15. — 432. Valencie Mario, 16.10.1925, Rivo 6. — 433.
Kraj kjer je bila peč, v kateri so sežigali žrtve
Valli Giorgio, Bruno. — 434. Vuga Vittorio, fu Antonio, 5.5.1913, Molino a Vento 47. — 435. Viculin Matteo, fu Giovanni, 27.9.1897, Beccherie 9. — 436. Vittor Longino, fu Pietro, 24.2.1927. R. Manna 11. — 437. Vianello Ferruccio, fu Angelo, 9.4.1909, Corso Littorio 17. — 438. Vi-sintin Augusto, fu Agostino, 9.2.1886, M. D’Azeglio 4. — 439. Vetere Francesco, fu Orazio, 17.5.1921, Della Tesa 56. — 440. Vianello Giorgio, fu Virgilio, 7.10.1920, Trento 1. — 441. Vaghi Edmondo, fu Francesco,
26.9.1905,	Piccardi 27. — 442. Visintin Giuseppe, fu Giovanni, 21.12.1899, Giuliani 16. — 443. Vitale Eugenio, Beniamino, 3.6.1908, I. Croce 3. — 444. Vatti Giorgio, Bruno, 30.10.1928, Roiano Vemiellis 576. — 445. Vittor Giovanni, fu Pietro, 30.3.1920, Candler scuola. — 446. Vlach Marino, Bruno, 23.10.1928, Rivo 4. — 447. Vorisi Domenico, fu Antonio, XX. Settembre 77. — 448. Valentinčič Vladimiro, Luigi, 28.3.1914, Franca 14. — 449. Palomba Raimondo. — 450, Hahrannessian Onnih, fu Stefano, 13.12.1887. Diaz 7.
451. Krebelj Maria, Antonio, 26.6.1921, Scalinata 3. — 452. Krecich Luigi. — 453. Kacic Mario, fu Francesco, 23.1.1912, Del Veltro 17. — 454. Kert Giovanni, fu Giovanni, 10.6.1900, Guardiella 1608. — 455. Kraos Livio, Francesco, 23.8.1921, T. Vecellio 1. — 456. Krizmancic Antonio, fu Giuseppe, 24.4.1895, Basovizza 125. — 457. Krizmancic Francesco, Andrea, 14.6.1898, Basovizza 111. — 458. Krizmancic Francesco, fu Giovanni, 10.10.1907, Basovizza 49. — 459. Krevatini Bruno, Antonio, Trieste Via Flavia 12. — 460. Krohne Oreste, 29.7.1913, XX. Settembre 19. — 461. Kožuh Oscarre, fu Francesco, 26.3.1909, Settefontane 30. — 462. Karis Brano, Giuseppe, 26.1.1916, Rittmajer 20. —
463.	Krizmancic Francesca, fu Giovanni, 30.9.1901, Basovizza 117. —
464.	Kravos Vincenzo, fu Antonio, 16.1.1910, Trieste Via Romagna 24.
—	465. Kobal Augusto, fu Francesco, 4.4.1904, Nizza 29. — 466. Krizmancic Maria, fu Rodolfo, 8.12.1921, Basovizza 159. — 467. Komel Rodolfo, fu Giovanni, 9.11.1891, Trieste Via Petronio 6. — 468. Kovale Mario.
—	469. Krohnje Giovanni, 28.4.1907, Strada del Friuli 51. — 470. Kovich Rodolfo, 8.2.1903, DellTndustria 24. — 471. Keber Francesco, Francesco, 9.2.1912, G. Brunner 9. — 472. Kelemenic Casimiro, Tommaso,
9.7.1912,	Cancellieri 18. — 473. Kovačič Elvino, Antonio, 16.11.1911, Molino a Vento 134. — 474. Krebelj Giovanni, fu Giovanni, 18.7.1908, Carpison 5. — 475. Kossoven Augusto, Giovanni, 13.3.1900, Riccardi 20.
—	476. Bianchi Natale, 3.9.1902, Imbriani 14. — 478. Nardon Alberto, fu Luigi, 11.6.1909, Appiari 5. — 479. Norio Gualtiero, 20.11.1923, Strada per Longera 22. — 480. Nieddu Achille, fu Andrea, 12.10.1900, Vicolo Ca-stagneto 141. — 481. Noulian Enrico, fu Enrico, 1914, Crispi 51. — 482. Novento Antonio, Umberto, 28.6.1927, S. Nicolb 13. — 483. Zorovi-ni Nereo, Fortunato, 13.7.1907, Lazzaretto Vecchio 11. — 484. Novaro Domenico, fu Biagio, 10.5.1892, Madonnina 17. — 485. Noachig Ermanno, Giuseppe, 15.9.1922, Pozzo 16. — 486. Nicolini Luciano, Carlo, 4.8.1927, Canova 25. — 487. Nadalin Giuseppe, fu Giuseppe, 2.8.1922, P. Vergerio 22. — 488. Nunin Narciso, Edoardo. — 489. Negra Rodolfo. — 490. Novaioli Mario, Livio, 24.2.1928, Petjonio 8. — 491. Jerman Gualtiero, Luigi, 27.4.1927, Don Bosco 20. — 492. Isera Giuseppe, fu Romeo, 1.1.1903, Biasoletto 16. — 493. Invulnerabile Raffaele, Raffaele, 30.7.1905, P. Leonardo da Vinci 4. — 494. Pisera Claudio, Giuseppe. 3.9.1928, Biasoletto 16. — 495. Jurcev dott. Eugenio, Eugenio,
29.11.1915,	S. Marco 12. — 496. Jelluskig Ermanno, fu Ermanno, 29.5.1901, Via Navali 15. — 497. Jellushich Galliano, Ermanno, 18.5.1906, Ponzianino 11. — 498. Ventin Valerio, fu Marco, 7.8.1908, Visinada 76.
—	499. Visintin Giovanni, fu Giovanni, 20.1.1886, Garibaldi 7. — 500. Piccilini Egidio, fu Giovanni, 23.9.1924, Scuole Nuove 7.
501. Požar Giuseppe, Romano, 18.5.1908, Guardiella 349. — 502. Cozzolino Duilio, Antonio, 1.1.1928, — 503. Cova Silvio, Sergio, 26.3.1921, Sinico 14. — 504. Cattaruzzi Galiano, Andrea, 17.10.1914. — 505. Ca-rono Savino, Rivo 14. — 506. Cattariru Aurelio, Stefano, 8.11.1899, G. Gozzi 3. — 507. Camparese Ermanno, Sergio, 19.8.1903, Limitanea 1.
—	508. Corti Andrea, fu Lorenzo, 23.9.1909, S. Cilino 411. — 509. Gaetani Michele. — 510. Corte Francesco, fu Francesco, 25.11.1895, Via Scorcola 2. — 511. Crismanich Emma, Vincenzo, 23.3.1921, Basovizza 207. — 512. Cechet Giuseppe, fu Ulderico, 1.6.1904, Solitario 11. — 513. Cotterle Giovanni, fu Antonio, 26.6.1918, Trieste. — 514. Clari Pietro, Pietro 11.7.1927, Scala Santa 118. — 515. Coloni Giovanni, Giuseppe,
27.1.1912,	D. Chiesa 23. — 516. Čerin Stanislao, S. Zenone 13. — 517. Cattalini Mario, Antonio, 26.10.1911, Galleria 3. — 518, Corbatto Silvio, 'fu Giovanni, 23.6.1928, Molo Fratelli Bandiera, 9. — 519. Comuzzi Aldo, Gastone, Trieste. — 520. Sonda Stana, Trieste. — 521. Turroni Bruno, Giovanni, 1912, Piazza V. Veneto, Palazzo Poste. — 522. Tema-roli Marcello, Domenico, 1913, S. Cilino 35. — 523. Tomasin Alfredo, fu Francesco, 20.3.1906, P. Diacono, 4. — 524. Triglav Augusto, Giuseppe, 26.12.1911, Tesa 26. — 525. Zugna Giustina, Andrea, 29.11.1921, S.M.M. Inf. 91. — 526. Filippi Angelo, Domenico, 18.2.1906, Rione del Re 315. — 527. Fleischmann dott. Carlo, fu Carlo, 20.6.1872, Ginnastica 44. — 528. Furlani Guido, Ferruccio, 10.10.1912, Strada del Friuli 267. — 529. Fonda Ernesta, fu Antonio, 9.11.1900, Zovenzoni 1. — 530. Fabbri Alfonso, Giovanni, 3.12.1907, Ginnastica 3 (8). — 531. Fumagalli Egidio, fu Andrea, 28.2.1892, p. Rivi 4. — 532. Fontanone Mario, fu Emilio, 11.4.1889, Media 6. — 533. Fattovich Silvio, Simeone, 12.5.1904, Galleria 15. — 534. Fiorencis Alvise, 25.2.1927, R. Margherita 8. — 535. Frandoli Mario, Stefano, Trieste S. Francesco. — 536. Ferfoglia Giu-seppe, Giuseppe, 9.4.1927, S. Giusto 22. — 537. Fonda Nada, Antonio,
28.4.1920,	Carducoi 6. — 538. Fedele Francesco, Leonardantonio, 18.10.1910, Cancellieri 2. — 539. Sanacore Gioacchino, fu Vito, 8.12.1912, Bergamasco 18. — 540. Fonda Slava, fu Antonio, 31.12.1921, Torrebianca 28. — 541. Cabas Giovanni Battista, fu Giov. Battista, Ferriera 5. — 542. Chersini Ferdinando, Ferdinando, 23.1.1915, Rigutti 24. —
543.	Conzina Ermenegildo, fu Vittorio, 22.3.1904, Scala Santa 27. —
544.	Cosciani Emilio, fu Arturo, 11.9.1902, Crispi 31. — 545. Crastich Giuseppe, Antonio, 19.12.1900, Settefontane 39. — 546. Cicali Gianni,
7.7.1928,	Trieste. — 547. Corsari Guido, Antonio, 24.6.1896, Giulia 49. — 548. Carobella Antonino, Paolo, 21.10.1909, dei Leo 13. — 549. Ciani Alberto, Andrea, 18.12.1914, A. Vespucci 37. — 550. Cerllenco Giovanni, fu Luigi, 20.3.1901, Torrebianca 28.
551. Cimarosti Duilio, 31.10.1928, Fonderia 10. — 552.Crollini Armando, Antonio, 9.1.1920, Trieste. — 553. Corsatti Ennio, Bruno,
15.4.1928,	C. Colombo, 14. — 554. Cattaruzza Santo, Francesco, 15.6.1920,
XX. Settembre 24. — 555. — 556. Cuttin Edoardo, fu Edoardo,
5.4.1913,	S. Michele 11. — 557. Coker Armando, P. Goldoni 11. — 558. Campisi Carmelo, Agatino, 19.2.1928, Tor Cuccherna 3. — 559. Česen Francesco, fu Giuseppe, 29.1.1912, Scussa 7. — 560. Corrao Andrea, Salvatore, Dei Cordaroli 17. — 561. Cappon Pietro, fu Giovanni,
29.6.1904,	G. Muzio 10. — 562. Canciani Luigi, fu Giovanni, i.4.1915, Pacinotti 26, — 563, Cherbavaz Emilio, fu Matteo, 28.5.1888, della Guardia 31. — 564. Cappetti Michele, E .De Amicis 1. — 565. Cigoi Stelio, Leopbldo, 22.9.1928, Ovidio 39. — 566. Cressevich Ludmilla, Andrea, 19.10.1913, P. Impero 14. — 567. Cuccaro Michele, Giuseppe,
7.1.1905.	Beccherie vecchie 4. — 568. Cominotti Umberto-Salvatore, Remigio, 3.3.1928, Pendice Scoglietto 10. — 569, Ciabatti Clelio, fu Zefiro, 6.9.1898, Gatteri 44. — 570. Cisek dott. Giuseppe, fu Francesco,
6.6.1903,	P.L. da Vinci 1. — 571. Corsi Umberto, f.u Antonio, 12.4.1905, Tor S. Lorenzo 1. — 572. Cappello Giuseppe, Carlo, 28.3.1907, Torrebianca 21. — 573. Cavezzo Paolo, Angelo, 25.5.1927, Marconi 2. — 574. Cvetkovič Mario, fu Cristoforo, 8.9.1909, F. Severo 115. — 575. Cecchi Boris, Francesco, 3.7.1922, Strada di Fiume 17. — 576. Campiutti Carlo, fu Giovanni, 4.11.1898, Ghirlandaio 5. — 577. Crollini Armando, Antonio, 9.1.1920, Costalunga 19. — 578. Canarutto Giuseppe, 3.2.1911, Conti 36	— 579. Coccani Aldo, Eugenio, 12.2.1916, Stuparich 10. — 580
Cammarata Francesco, fu Francesco, 28.10.1921, S.M.M. Inf. 443. — 581. Cossovel Emilio, Francesco, 2.5.1928, Lavareto 15. — 582. Cairoli de Baseggio, Bartolomeo, 1.6.1911, Zovenzoni 4. — 583. Cisamolo Albino, Virgilio, 15.10.1924, Tarabocchia 5. — 584. Crismanich Maria, Matteo, 29.5.1926, Basovizza 71. — 585. Cotta Libero, Trieste, Via T. Luciani 16. — 586. Castelli Luigi, fu Francesco, 6.6.1906, Brandesia 4. — 587. Caspari Carlo, Daniele, 24.5.1928. — 588. Cesca Egidio, Rodolfo, 29.9.1917, Milano 3. — 589. Comar Giulio. — 590. Specar Ferruccio, Giusto, 17.11.1927, Romagna 143. — 591. Suber Giusto, fu Giuseppe,
4.11.1928,	Rozzol Callaia 381. — 592. Culot Sergio, Giuseppe, 10.11.1900, Madonnina 17. — 593. Canciani Francesco, fu Francesco, 19.12.1894, L. Cadorna 14. — 594 Carone Savino, Antonio, 26.9.1928, Rivo 14. — 595. Crisrrian Marino, 13.7.1928, del Prato 14. — 596. Corti Lorenzo, fu Lorenzo, 25.6.1907, D. Chiesa 33. — 597. Cobau Luigi, fu Giuseppe, 29.12.1889. — 598. Cattaruzza Umberto, Angelo, 10.12.1915, Canalpiccolo
2.	— 599. Canale Gaetano, fu Federico, 4.4.1892, Settefontane 34. — 600. Crecich Luigi, Carlo, 27.2.1905, Barcola Bovedo 555.
601. Cappellari Cesare, Marcello, 30,4.1927, Media 28. — 602. Cl-mador Giorgio Enrico, Mario, 15.2.1928, Pacinotti 5. — 603. Crecich Duilio, Eugenio, 24.7.1927, P. Revoltella 16. — 604. Cuccurin Antonio Natale, fu Pasquale, 5.2.1895, Capitelli 26. — 605. Cassone Orazio, fu Nicolb 3.7.1901, Udine 39. — 606. Cova Romeo Mario, Giuseppe 11.8.1928, Crosada 18. — 607. Cattarini Francesco, fu Francesco, 11.6.1901, Battaglia 10. — 608. Carli Alberto. — 609. Centis Mario, 4.4.1920, Cia-mician 5. — 610. Colombo Antonio ,fu Oreste, 12.10.1887, Trionfo 3. — 611. Candotti Giovanni, fu Giovanni, 16.7.1902, G. Rota 1. — 612. Calvetti Paride, fu Benedetto, 22.4.1885, P. Cadutl Fascisti 1. — 613. Calucci Ernesto, Michele, 25.2.1910, C. Colombo 3. — 614. Corvini Amerigo, Giovanni, 23.11.1928, Ghirlandaio 5. — 615. Culot Antonio. —
616. Cesca Emilio, Carlo, 17.6.1901, Mazzini 19. — 617 Coslovich Giuseppe, Antonio, 10.10.1906, S. Cilino 4. - 618. Cozzi Mario Mario
sr asra«« s-t
Giov^i,U23Tim’Tde7tf9ViaCComo ?9. - 624'. RodoT Umbert^ fu Vincenzo, 18.2.1910. — 625. Rebelli Giordano, Romeo 2.12.1910 Fon' deria 10. — 626. Roncelli Francesco, fu Giuseppe, 22 4 1908 Guardiella 330. - 627. Passaro Armando. - 628. Forni Ma?io, fu Antonio 14 9 1909 Settefontane 33. — 629. Comari Renato, 28.8.1909, S. Michele 25 — 63o’ Crismancich Dorotea, Francesco, 6.2.1925, Basovizza 172. — 631 Conti Mario, Giovanni, 7.12.1927, Prosecco 201. — 632. Codeca Mario 3 2 1928 Trieste, V.le Sonnino 57. — 633. Colli Enrico, fu Ernesto 9 1 1908" a’ Hortis 4. — 634. Crismani Giuseppe, Antonio, 27.2.1906 del’ Prato 7’ — fi35' Caramagno Giuseppe Giuseppe 29.9.1907, Čampo S. Giacomo 3.
—	636. Cian Antonio, fu Antomo, 17.8.1893, Rigutti 39 — 637 Cocchl Giuseppe, Giuseppe, 8.8.1920, Cassola 63. — 638. Crecich Luigi Carlo
—	639. Crismancich Griselda, Giacomo, 1.3.1926, Basovizza 72	64o’
Cozzi Marcello, fu Adolfo, 23.12.1886, Trieste, Via Diaz 14 —'641 Be' vilacqua Giuseppe, Giuseppe, 1910, A. Vespucci 13. — 642 Boscarato Primo, Mario, De Amicis 13. — 643. Bortolotti Giuseppe, Germano
16.7.1903,	Pend. Scoglietto 6. — 644. Ban Giuseppe, Giuseppe 18 2 191l' Beccherie vecchie 4. — 645. Bulfoni Guglielmo, fu Luigi’ 107 1886’ Ciamician 12. — 646. Borsi Bruno, fu Giovanni, 3.3.1928 Crosada la’
—	647. Benedetti Mario, fu Giovanni, 6.8.1891, XX Settembre 49 —‘
648. Bercan Vittorib, 25.11.1902, S. Nicolb 10. — 649. Ruzzier Silvano fu Giovanni, 6.1.1921. — 650. Benedetti Silvio, fu Giovanni 15 2 1897’ Ginnastica 24.	’	' '	’
651. Barbariot Federico, fu Luigi, 2.1.1891, G. Brunner 11. — 652. Bazo Nicolb, 23.11.1903, S.M.M. Inf. 385. — 653. Boccoli Franco, Francesco, 3.7.1928, Parini 5. — 654. Bratuš Luigi, fu Luigi, 15.7.1919, Campanelle 105, — 655. Beuk Amedeo, fu Amedeo. — 656. Badin Luciano.
—	657. Biancofiore Edmondo, fu Carlo, 1.3.1911, S. Zenone 13 — 658. Bellotto Tarcisio, Carlo, 24.8.1915, Conti 2. — 659. Bartoli Giovanni, fu Andrea. — 600. Banetti Romano, Severina, 6.8.1928, Montello 16. — 661. Babbi Mario, Antqnio, 21.11.1912, Cologna 192. — 662. Budin Luigi — 663. Archis Ferruccio, fu Renato, Canova 25. — 664. Amadeo Paolo, Paolo, 21.6.1928, Carducci 22. — 665. Andrighetti Mario, fu Antonio,
3.2.1906,	Cassola, 18. — 666. Antonini Giordano, Vincenzo, 13.9.1920, Procureria 6. — 667. Arfon Giordano, Giovanni, Valmartinaga 5. — 668. Arena Giuseppe, Salvatore. — 669. Scrazzolo Renato, iu Luigi,
19.9.1897,	F. Severo 38. — 670. Capone Nino. Vidali 4. — 671. Acampo-ra Mario, Concetta, 21.4.1927, dellTstria 157. — '672. Allegretto Giu-seppe, Angelo, 24.2.1912, Bellinzona 6. — 673. Ambroset Giuseppe, fu Francesco, 23.8.1893, Torricelli, 10. — 674. Alessio Ilario, Giuseppe.
16.12.1928,	dbn G. Bosco 13. — 675. Angelucci Vincenzo, Umberto
14.12.1927,	Scuola F. Filzi. — 676. Aljinovic Dario ,fu Giovanni
28.7.1903,	Giacinti 4. — 677. Adami Eugenio, Riccardo, 23.7.1914 C
Combi 9.	—	678. Audrigo Marcello, Umberto, 16.4.1928, Commer-
ciale, 13. — 679. Amoroso Guido, Giovanni, 16.7.1913, Chiarbola sup 343. — 680. Alfieri Giovanni, Aurelio, 17.1.1923, Venezia, Ca Emiliani 994. — 681. Allegretto Renato, fu Santo, 13.8.1913, Trieste Via Caccia 3
—	682. Arciero Vincenzo, 28.11.1923, Carpana. — 683. Antonaz Oreste, fu Giovanni, 9.10.1906, Machiavelli 13. — 684. Alfano Vito, fu Andrea,
15.9.1887,	Settefontane 53. — 685. Arnoldo Valentino, Pendice Scoglietto, 28. — 686. Albrizio Mario. — 687. Angeli Rubens, fu Ermenegildo,
21.8.1906,	dei Carpano 12. — 688. Affaiati Mario. — 689. Ambrosettt Umberto, elemente, 3.3.1908. Filzi 11. — 690. Angelome Guido, fu Pietro, 26.8.1901, S. Nicolb 13. — 691. Amodio Emilio, Giulio, 24..1906, Rossetti 93. — 692. Albanese Giuseppe, fu Filippo, 22.5.1908, Viale Sonnino, 16. — 693. Alessio Luciano, Guido, 8.10.1928. Zorutti 4 — 694. Drobnig Francesco, Annibale, 29.6.1911, R. Manna 18. — 695 Dellisanti Pasquale, Ruggero, 29.10.1915, Valmartinaga 8. — 696. Del Cielo Ferdinando, Vito, 13.10.1927, Andr. S. Silvestra 3. — 697 D’Or-lando Antonio, Ernesto, 6.4.1928, Giulia 98. — 698. Drudi Giuseppe. Natale, 18.12.1907, S. Nicolb 29 — 699. Della Rocca Giuseppe fu Giuseppe, 24.1.1908, Trento 16. — 700. Dado Lucio, 7.5.1927, Tarabocchia 8.
791 • Debrio Salvatore, fu Francesco, 8.6.1913, Giustinelli 6. — 702. Depolo Michele, fu Nicola, 18.1 i.1905, S. Marco 47. — 703. Dagrl Luigi, fu Antonio, 13.5.1900, Pondares 5. — 704. Dambrosi Giovanni, J.®-91929’ ~ 70S- De Martino Ernesto, fu Salvatore, 27.1. 1902, P.S. Silvestra 2. — 706. Dezorzi Attilio, Biagio. — 707. D’Anna A^cm10- 21.4.1914, Solitra, 11. — 708. Debelli Gino, Paolo,
21.7.1927,	S. Cilino 29. — 709. Decovich Sirio, Vittorio, 31.101921 P. della Valle 1. — 710. Degrassi Mario, fu Tommaso, 15.7.1892, Bonomo i. — 711. Demarchi Guglielmo, fu Giacomo, 19.51911, S. Giusto 32.
—	712;Duse Sergio, Antonio, 28.3.1927, Tartini. — 713. Dolliani Giulio,
6.13.1887,	dei Porta 20. — 714. Dussi Nicolb, fu Francesco, 29 4 1887 Gambini 41 — 715. Di Blas Mario, 25.12.1921. - 716. Debrilli Amelis, fu Giovanni, 18.7.1912, Guardiella Timignano 1387. — 717. Devella Luciano, 24.6.1928. — 718. Danieli Emilio, Carlo, 8.3.1928, Vic. Casta-gnetto 68. — 719. Delpiccolo Giovanni, fu Umberto, 2.8.1904, Brunner
— 72£- Dodich Amalia, fu Giovanni, 14.8.1920, Manzoni 5 — 721- De Pretiš Narbeto ,fu Arturo, 25.5.1894, Androna dei Falchi 1.
° Andrea Stelio, Giovanni, 2.2.1927, Strada per Longera 57. — 723. D Addio Angelo, fu Antonio, 7.7.1915, Pondares 5	— 724 De
Re Eugenio, fu Annibale, 30.8.1912, G. don Bosco 19. - 725. D’Aronco Marino, Umberto, 14.5.1927, S.M.M. inf. 345. — 726 De Feo Aldo Paolo, 30.7.1927, dTsella 18. — 727. Depase Dante fu Sebastiano'
20.7.1891,	Giulia 5. - 728. Debarba Giuseppe, fu Pietro 15Tl.iTsS,’ D. Rossetti 3. — 729. Dapinis Giorgio, fu Carlo, 6.7.1886, Udine 9
—	730. Debemardi Carlo, Giovanni, 19.8.1896, S.M.M Inf 765	—
731. De Giovanni Aldo, Antonio 5.9.1928, Valle di Rozzol 707 — 732 Dannecher Edoardo, Giuseppe, 26.5.1902, U. Foscolo 40 — 733' D’Aiuto Vito Nicola, Vito, 11.3.1910, Ponzianino 2. — 734. Del Conte Antonio fu Stefano, 1888, M. D’Azeglio 11. — 735. Debeuz Alessandro Gualtiero, 25.5.1897, Crosada 14. — 736. Devescovi Antonio, fu Pietro 11.1.1916, S. Servolo 7, — 737. Desiman Mario, fu Silvio, 15.5 1900* Conti 6. — 738. Drassich Stanislao, Crociferi 3. — 739. Del Ciello’ Salvatore Francesco, Palestra 3. — 740. Dott. Davanzo Giulio Francesco, 30.12.1915, Sinico 14. — 741. Drassich Stanislao, Michele Crociferi, 1. — 742. Devetta Luciano, Udine 49. — 743. Derossi Mariano Tesa 96- — ,744- De Joco Vito, Luigi, 3.3.1894, Ghirlandaio 23. - 745! De Altri Giovanni, Giovanni Battista, 28.6.1892. Ovidio 41 — 746 Damiani	Paolo, 30 9.1906, delle Quercie 2. -747. Duiz Paolo',
Rodolfo, 18.12.1923, S. Caterina 7. — 748. Dijust Vinicio, Angelo 9.8.1928, Mohno a vapore 9. - 749. De Pol Giusto, Agostino, 4.4.1899, Cavana
21.	— 750. De Rosa Luca, Luigi, 14.1.1895, S. Giac. in monte 15.
„„„ 75R Del Piero Fulvio, fu Giuseppe, 23.9.1913, dello Scoglio 111. — 752. De	Stefani	Arturo, fu Giovanni,	2.12. 1898,	Zanetti 4.	—	753.
Dalberto	Mario,	fu Adalberto, 1.2.1891,	Raffineria,	4. - 754.	Sirotich
Mattia, Mattia, 11.7.1915, Giuliani 20. — 755. Sraj-Gorap Gildo fu !?iUiSoiSpeL 27,9d927> del Vento 9. — 756. Sinico Giuseppe, fu Antonio 9.1.1895, Čampo S. Luigi 1. — 757. Sartori Aldo, Costantino ,7.2.1927! Docca 1. — 758. Slane Luigi, Domenico, 13.6.1913, Parini 10. — 759 Slegri Marcello, Eugenio, 3.8.1912, Ginnastica 43. — 760. Spechar Paolo, fu Giuseppe, 16.6.1904, Banne 60. — 761. Sponza Giusepne fu Francesco, 10.4.1905, Giulia 45. — 762. Abrami Vladimiro fu Giuseppe, 22.6.1928, Crussevizza 53, (S. Daniele del Carso). — 763 Sinardon	Pietro,	fu Pietro, 31.7.1897,	Trieste, Ponziana 1.	—	764'
Snidersich Silvano, Raffaele, 29.3.1927, Strada del Friuli 144. — 765’ Scaramelli Marcello, Giovanni, 24.2.1920, Settefontane 117. — 76e’ Scognamiglio Giuseppe, Vincenzo, 15.11.1928, della Guardia 13	_!
767. Satti Isidoro, Vergerio 6. — 768. Sambo Luigi, Vittorio, Pieta
29. — 769. Slanich Enrico, fu Francesco, 12.7.1888, Media 20	_
770. Scherl Rinaldo, Giovanni, 17.3.1913, dellTstria 99. — 771. Seffino Galliano,	Napoleone, 18.8.1919. — 772.	škerlavaj	Massimiliano	15 8
1896, Pilone 4. — 773. Scabich Rodolfo, fu Francesco, 1928, Guar-dH-Jte Scogiietto 259. — 774. Spalletti Vincenzo, fu Aristide 2 10 1898, M. D’Azeg!io 23. — 775. Venier Giovanni, Guardiella Scoglietto ’®in— 77fi- Stefani Vladimiro, 6.6.1912. — 777. Scatri Francesco —778. Schmutz Galileo, Carlo, 31.7.1908, don G. Bosco 24 — 779 Sponza Silvano, Gregorio, 26.11.1928, G. Galatti 16, - 780. Semerarn Fo?A.,Fra?cesc°’ 7 12-1927. — 781. Sacchelli Massiliano, Massimiliano
5.3.1911,	dellTstria 64, — 782. Stanissa Emilio, Giovanni, 10 31905’ Guardiella S. Cilino 410. — 783. Stancich Giusepe, fu Giovanni 18 12’ 1894, Costalunga, 4. — 784. Škerjanec Miroslavo, fu Vincenzo li V 1905, Basovizza 65. — 785. Švara Giovanni, fu Carlo, 5.11.1928 Giiiila 35. — 786. Savle Pietro, fu Giovanni, 29.6.1908. — 787. Scotti Adriano Ginestre 9. — 788. Sessa Renato, — 789. Stronati Silvano Eeiriio’
8.9.1911,	P. Revoltella 30. — 790. Signoretto Guido, Anteo ’ 3 2 1997 S.M.M. Inf. 345. — 791. Spangaro Giuliano, fu Strizzola’ Antonio’
10.6.1921,	S. Nicolb 31. — 792. Sin Renato, Carlo, 25.10.1919 Ponziana
3.	— 793. Sciucco Sergio, 10.9.1928, Strada del Friuli 249 — 794 Sbisa Bruno, Francesco, 11.5.1907, Ghirlandaio 6. — 795. Suard Rj' sveglio, Giovanni, 9.2.1905, Mazzini 14. — 796. Stok Leopoldo, fu
PrliffilcrStKfc
OBČINA TRST
(Nadaljevanje s 26. strani)
?U6Ui27e’«:^p1ip19H3i SrIafldi"i 1 ~ 797- Sirza Francesco, Francesco, - 7? ^ Bruno,°Cfu "vutorio,
^*4HrET
Viadjrniro,	fu	Francesco,	14.5.1912, Cologna	64. —	807 Suulina
Spiridione.	—	808. Sossi	Massimiliano, fu	Andrea,	14.61891 S
Giacomo in monte 22. — 803. Sgubin Augusto, fu Pietro 3 11888 Fontaone 1. — 804 Sirotich Mattia, — 805. buezz Ernesto, fu Giovan-Vslop 9.1.1893, Gmestre 7. — 806. Simich Francesco, fu Antonio 27 8
—98808B°S?l™enr.	~ 8t°rH St°1£ Vincenz0- paolo, 14.6.1902, Pleta 'j.
n fiTmi Sd 0 Man°< Vittorio, — 809. Suši Carlo Luciano, Carlo Cicot?}13! Buona-rroti 29. -810. Suraci Salvatore, fu Paolo, 9.2.1915, Clgotu 1 — 811. Sanzm Ottavio, Libero, 11.8.1928, S.M.M. Inf. 426
1R97A/T SDnax Ermar?n°- ~ 813- Senini Cristiano, fu Luigi, 24.12. loj/, M. R. Imbriani 27. — 814. Sala Stcllio fu Parln q 19 1019 Corso Garibaldi 7. — 815 Schillaru Riccardo, ’ Giuseppe, ’ 11.11.1907* Costalunga. 104. — 816 Scrignari Giovanni, Giovanni, 17.10.1902 Com-merciale 47. — 817. Salemma Alfredo, fu Alfonso, 17.11.1907 Bra-mante 9 — 818. Škabar Stefano, fu Giuseppe, 26.12.1889, Barcola
time 30 819' Bm®rQtn?ChAlv,Gl?vanf11> Ju.	26.1.1893, Settefon-
a??6 „3°: ~ 82°- Savl Alberto, fu Michele, 3.7.1905, Contovello 8. -82E	f“ Fnmcesco> 17-6.1909, Trieste - Pascoli 32. -
822. Scolchi Pariš, Emanuele, 8.3.1913, S. Michele 7. — 823. Scherl JAPP'. Giovanni, 8.6.1928, Guard. Timignano 1646, — 824. Sivitz Livio Vittorio, 19.6.1928, Roiano Verniellis 523. - 825. Steinberg Giacomo fu Ermanno, 19.10.1898, Donadoni 22. — 826. Stolco Romeo fu rancesco, 12.4.1903, Ginnastica 50. — 827. Suard Giuseppe fu 3.4.1906 Xldias 4. — 828. Spettini Rodolfo, Giuseppe J,4-749J,2> Campanelle 167. — 829. Scodellaro Giuseppe, fu Francesco’ 8'84993’ . Canova 25. — 830. Švara Francesco, fu Giovanni, 15 91903’ S-M.M. inf. 634. — 831. Solazzi Bruno, Guido, P.zza tla i Rivi 9 — « '?',Qr«ennZ1 Guid0’ Ortandini 1. - 833. Privitelli Umberto, Pietro, 7Bramante 10. — 834. Preprost Giuseppe, Antonio 5 8 S.Cilmo SUP- I892- - 835. Pascoli Umberto Šantoi ?dd'£9i9’ °rland 1111 29. — 836. Pettiroso Francesco, Lorenzo 21.9 i?97, Basovizza 64. —■. 837. Primittivo Lorenzo, fu Francesco, 5i8.1902 Trieste, Riguttl 13. — 838. Pamich Francesco, Bortolo, 28 10 1904’ Ghirlandaio 17. — 839. Pinato Bruno, Carlo, 14.2.1913, Industria 2 — 840. Percos Lino, Lino, 8.9.1907, Gambim 36. — 841. Polesello Guer-rino, Pietro, 18.7.1907, Cavazzeni 10. — 842. Piscanc Albino fu Francesco, 8.10.1908, Ginnastica 3. - 843. Paoli Umberto Luig i 1.3.1920, Foscolo 44. — 844. Pertot Giuseppe, Giuseppe, 27.4.1928 Šalita Contovello 39. — 845. Pugliese Amedeo, Giuseppe, 3 51909’
—	846. Petrina Santa, fu Giovanni, 11.8.1888, S. Saba 275 — 847’ Pacor Vittorio, Antonio, 26.2.1908, C. Archi 5, — 848. Piani Modesto’ fu Antonio, 10.1.1890, — 849. Poggi Ermano, Luigi, 13.3.1898, Mon-tecchi 1. — 8a0. Prussich Antonio, Simone, 14.6.1910, Valdirivo 8.
851.. Poli Emilio, fu Amadeo, 25.7.1911, Don Giov. Bosco 10 — 852. Persi Ruggero, Giuseppe, 25.10.1928, Guardia 37. - 853. Patti .rulvio, Egidio, 4.7.1928, Piazza della Cattedrale 5. — 854. Petroni Augusto, fu Antonio, 29.3.1910, Androna Grigioni 1. — 855 Pizzi-gnach Oreste, 25.2.1910, Ospitale 8. - 856. Poliega Silvio, fu Pietro 14.1.1893, Petronio 8. — 857. Polle Pietro, Guerrino, 15.2.1904, m! DtAzeglio 1. — 858. Pastel Santo, tu Antonio, 16.2.1898, delllstria 30. — 859. Peteani Ferruccio fu Giovanni, 16.11.1903, A. Manzoni 20. — 860. Pina Uario Giuseppe, fu Placido, 3.3.1895, Trieste via Nordio 9. — 861. Piselli Vittorio, fu Emilio, 8.10.1911, Molino a Vapore 9. — 862. Palnello Renato, Virgilip, 31.1.1923, Gambini 5 — 863. Pieberger Edoardo, 17.12.1918, Madonnina 5. — 864. Palaversi Ennio, Antonio, 17.3.1928, Donadoni 24. — 865. Perosa Bruno, S. Sabba 344. — 866. Posar Lionello, 15.9.1927, Giulia 116. — 867 Pizzamei Giuseppe, Giuseppe, 18.6.1913, Rozzol in Valle 671	—
868.	Predonzan Giorgio, fu Andrea, 24.9.1899, della Valle 3! —
869.	Perat Giuseppe, fu Tomaso, 17.7.1903, Corso Littorio 8	—
870.	Perazzi Antonio, fu Antonio, 20.6.1893, Cologna M.te Fiascone 201. — 871. Pečar Miroslavo, Giuseppe ,17.3.1921, Basovizza 130. — 872. Peressan Aurelio, fu Antonio, 9.4.1907, Trieste via G. Vidali 13. — 873. Pizzini Luciano, Rodolfo, 9.1.1912, viale S. Sonnino 53.
—	874. Pieri Renato, Francesco, 24.1.1912, Giuha 12. — 875. Pozzo
Italo, fu Guido, 12 9.1911, Bosco 17.	—	876. Pastor Giordano,
Giovanni, 10.4.1903, Bonomea 21. — 877. Pregare Vittorio fu Giuseppe, 24.9.1896, Fonderia 12. — 878. Papagr.o Tommaso, Zorutti 16. — 879. Poženel Bogomil, fu Matteo, 23.1. 1913, Basovizza 186. — 880. Pintus Angelo, Salvatore, 25.2.1923, Trieste via Battaglia 10. — 881. Predonzan Aurelio. - 882. Puntar Giovanni ,fu Giuseppe, 10.11.1912, S. Michele 2. — 883. Pilat Pietro, Luigi, 14.10.1906, Genova 3. — 834. Pavan Giovanni, Giovanni, 4.6 1893, S. Lazzaro 16. — 885. Perlot Stefano, Isacco, 26.12.1900, Trieste. — 886. Pelos Vittorio, Antonio,
27.3.1904,	T. Luciani 5. — 887. Pipoan Alessandro, fu Lorenzo, 22.4.
1900,	S. Francesco 52. — 389. Pirrone Placido, fu Giuseppe, 6.1.1903,
Strada Guardiella 15. — 890. Požar Carlo, fu Giuseppe, 10.9.1907, Manzoni 26. — 891. Paganini. Cristiano, .Trieste, — 892. Pecorella Clepiente, Trieste. — 893. Pertout Aldo, Torretta 4. — 894. Pagliaga Giordano, Geppa 9. -	895. Piazzolla Stefano, fu Nioola, 1.3.1905,
Capitelli 4. — 896. Palomba Giordano, fu Francesco, 7.2.1901, Fortino 9. — 897. Padovan Sergio, .fu Domenioo, 27,5.1914, Galleria 7.
898.	Prezzi Francesco, fu Domenico, 8:1:1909, Ugo Pollonio ' 3. -a—
899.	Pernat Giovanni, fu Edoardo, 22.3.1885, Gavardo 3. — 900. Pontello Giuseppe, Giuseppe, 30.5.1914, Della Fabbrica 3.
9Q1. Padovan Lino, fu Luciano, 19.7.1905, Della Fonderia 5. — 902. Polonin Giovanni, Natale, 16.12.1903, Commerciale 9. — 903. Bonacconi Guido, Luigi, 16.1.1903, Raimondo 2. — 904. Balant Guido, Alessandro, 3.3.1913, Ananian 9. — 905. Berdolini Rosario, Antonio,
13.2.1923,	Scuola Nuova 7. — 906. Bonito Gaetano, Antonio, 23.7.1927, Gatteri 52. — 907. Bazo Stefano, 2.5.1902, Pescheria 14. — 908. Biecar Uario, Francesco, 31.7.1928, DellTstria 82. — 909. Besenghl Guerrino, Giuseppe, 8.2.1921. Chiarbola superiore 341. — 910. Bene-detti Giorgio, Antonio, 13.9.1910, Dei Mirti 7. — — 911. Balestrucci Luciano, fu Tommaso, 20.7.1928, Crosada 12. — 912. Brani Guglielmo, fu Enrico, 12.9.1901, Pondares 5. — 913. Besenghi Antonio, fu Carlo,
30.4.1901,	Ghirlandaio 3. — 914. Busan Stanislao, Giovanni, 9.10.1928, Giustinelli 2. — 915. Ban Giuseppe, Pietro, 2.2.1915, XX. Settembre 83. — 916. Bosic Stanislao, fu Mattia, 28.1.1917, Ronchetto 74. — 917. Besenghi Vittorio, Giuseppe, 24.5.1927, Chiarb. Superiore 344.
—	918. Bedrica Antonio, fu Andrea, 26.11.1906, Cologna 46. — 919.
Bevilacqua Sofia, Andrea, 15.5. 1922, Basovizza 141. — 920. Ber-scarghi Umberto, Giuseppe, 24.5.1927, Trieste via Chiarb. SuDeriore 344. — 921. Bisiacchi Mario, fu Angelo, 22.11.1900, Delle Ginestre 5 — 922. Baraccnini Rairhondo, fu Vittorio, Trieste, — 923. Budak Emilio, Francesco, 7.8.1912, via Fornace 4. — 924. Uliencich Vittorio, Giovanni. 15.6.1903, Madonna del mare 6. — 925. Ugo Francesco, Marco, 6.4.1904, Trauner 1. — 926. Ugo Salvatore, Marco 25.2.1906, Caoitelli 19. — 927. Umer Marcello, Antonio, 20.10.1928, S.M.M. Sup. 399. — 928. Umari Mario, fu Luigi, 7.11.1891, Pondares 3. — 929. Battaglia Vincenzo, fu Genarro, 26.10.1908, Lorenzetti 20. — 930. Brenči Giuseppe, 15.12.1928, XX. Settembre 15. —	931. Busico
Ginu, Luigi, 5.8.1928, DellTstria 32. — 932. Buda Aldo, fu Antonio, 30.3.1909, Giulia 69. — 933. Bisson Libero, Giovanni, 24.6.1928, Strada per Longera 127, — 934. Signoretti Ernesto, Augusto, 30.11.1908, Trieste. —935. Starcich Marco, Rodolfo, 25.4.1903, Loči 2. — 936. Mannelli Luigi, fu Giovanni, 3.7.1908, Šalita Gretta 24. — 937. Miloševič Alexander, Trieste. — 938. Maruzzi Sabino, 10.12.1928, Schia-parelli 8. — 939. Mattesco Alfredo, Luigi, 4.11.1912, Ponziana 11. — 910. Martin Agostino, Giuseppe, 15.5. 1908, Bonomo 15. — 941. Missaglia Licio, fu Amedeo, 27.8.1928, Šalita di Gretta 42. — 942. Marchi Giovanni, Giovanni, 10.4.1901, S. Lazzaro 19. — 943. Mikolič Pietro, fu Antonio, 20.7.1907, Vicolo delTEdera 8	— 944. L’Abbate
Giorgio, Stanislao, 28.2.1928, Piazza Donota 4. — 945. Lorenci Sergio, Carlo, 22.4.1928, Moreri 155. — 946. Močilnik Giovanni, fu Antonio, 20.12.1885, Guardiella 1425. — 947. Mersich Ernesto, 15.7.1914, San Marco 17. — 948. Martichio Ernesto,1 fu Nicolb, 5.2.1909, Capitelli 9	— 949, Montaldo Antonio, Giuseppe, 5.5.1911, F. Severo 82. —
950. Mazzalors Claudio, fu Marcello, 15.2.1928, Strada per Longera 94:
951. Marcovi Francesco, fu Michele, 19.5.1892, B. D’Alviano, 82.
__	952. Medeotti Ferruccio, Antonio, 25.7.1908, Chadino San
Luigi 803	—	953. Micheluzzi Livio, Giovanni, 26. luglio 1928,
Trieste via della Scoglio 109. — 954. Macolle Arturo, fu Francesco, 29.12.1908 Ghirlandaio 28.	—	955. Micheli Giulio, fu Giuseppe,
or in 1924’ Gretta Serbatoio 122. — 956. Marchich Federico, Andrea, 242 1899 Pola - 957. Micheli Orlando, Massimiliano, 10.11.1912, Trieste 'Andr dei Fuichi 4. — 958. Monticco Basilio, fu Antonio, 1110 1914 Moreri 154 — 959. Moratto Marcello, Giovanni, 26.3.1907, De la Concordia 13. - 960 Michelazzi Livio Paolo, Dello Scoglio 109.
—	96! Mocnich Giusto, fu Francesco, 1.10.1907, Barcola 401. - 962. Marellk Augusto, fu Gaetano, 16 7.1903 Madonnina^ 43. - 963 Mal-lardi Giuseppe, Michele, 8.11.1896 P Revoltella 7. - 964. Mmca Nicold, Nieolč, 4.2.1928, Cattedral j 2. — 965 Mogorovich Libero, Giuseppe, 6.2.1928, Economo 16. - 966 Merzes Giuseppe, fu Martino,
4 3 1887 Cordaroli 21	— 967. Moratto Pietro. Nicolb, 21.2.1891, G.
Oriandini 34	-	968. Mihalich Marcello, 9.12.1928, T. Vecellio 4.
—	969. Macuzzi Giovanni, Giovanm, 9.3.1903, F. Venezian 2. — 970.
Malazzi Mario, fu Giovanni, 19.10.1909, V. Dausat 6. — 971. Manfreda Eliodoro Pio, 7.4.1911, L. Lorenzetti. — 972. Mariello Luigi, Gen-naro, 2.1.1928, R. Margherita 7. - 973- Mlakar Stanislao, 27.5.1910, Guardiella 1306 — 964. Montaduro Adolfo, Antonio, 1920, G. Oriandini 34 — 975 Miralik Salvatore, fu Domenico, 25.8.1901, F. RismondO' 14	_ ‘ 976 Mezzar Simeone, fu Matteo, 10.12.1893, Vicolo delle
Rose 9. —'977. Muscariello Antonio, fu Michele, 24.11.1895, Ponziana 2	— 978 Mandolla Vito, Santo, 14.11.1910, Ireneo della Croce
3. — 979. Melle Dante, Francesco, 7.12. 1928, Lungomare R. Elena 271. — 980. Minca Ireneo, Francesco, 22.6.1920, Čampo S. Giacomo
11.	— 981. Mosette Mario, fu Pietro, 18.3.1901, Guardiella 200. — 982. Micolich Giovanni, fu Antonio, 19.8.1913, Viottolo delTEdera
12.	— 983 Mašini Alfredo, 18.1.1928, Gambim 44. — 984. Mentarielli Giuseppe, fu Camillo, 5.8.1904, Trieste via Mazzini 5. — 985. Musina Renato, 18.9.1919, Trieste. — 986. Musina Luciano, fu Fortunato,
27.6.1928,	S. Sergio 5. — 987. Maggi Vittorio, Salustio Michele,
25.2.1928,	Crocefisso 7. — 988. Murgolo Leonardo, fu Pasquale, 6.9. 1911, Cavazzeni 9. — 989. Mancini Ignazio, Pietro, 29.10.1927, Strada p. Longera 213. - 990. Marži Giuseppe, fu Giovanni, 23.2. 1894. Basovizza 118. — 991. Margon Romano, Mattia, 13.3.1907, Trieste Gretta 310. — 992. Mucher Luigi, fu Leopoldo, 26.11.1919. Servola.
—	993. Mestrani Antonio, Giovanni, 9.2.1914, Ronchetto 62. — 994. Semez Guido Vito, Trieste. — 995. Montanaro Michele, Domenico,
25.11.1916,	Settefontane 141. — 996. Mauri Antonio, fu Antonio, 2.4.1899, Vasari 11. — 997. Torcello Aldo, fu Carlo, 10.11.1903, S. Spiridione 10. — 998. Marconi Francesco, fu Michele, 19.5.1892, Trieste. — 999. Giacaz Antonio, fu Giovanni, 4.7.1894, Moreri 749.
—	1000. Parovel Giordano, Trieste
1001. Velicogna Tullio, 2.2.1905, Trieste. — 1002. Valenti Enrico, Trieste — 1003. Viarengo Silvio, Trieste. — 1004. Guerra Rocco,
20.10.1907,	Trieste. — 1005. Jerco Alberto, 16.12 1901, Trieste — 1006. Jurissevich Umberto, 3.2.1913, Trieste. — 1006 Vittori Vittorio, 23.12.
1901,	Trieste. — 1007. Ursini Mario, 1.3.1909, Trieste. — 1008. Gorella
Luigi, Trieste. — 1009. Karis Giuseppe, 26.9.1912, Trieste. — 1010. Agno. letto Virgilio, Trieste. — 1011. Apoilonio Giacomo, Trieste. — 1012! Jerac Emilio, Trieste. — 1013. Pergoli Mario, Ghirlandaio 34. — 1014 Pnsco Angelo, 26.6.1906, Trieste. — 1015. Parenzan Quinto, 19.4.1907 — 1016. Paval Bruno. 1017. Paterniti Federico, 7.6.1896. — 1018. Pipoan <P’1°v“ni- — 1019. Palliani Virgilio, 1.11.1911, — 1020. Piazza Giovanni
19.8.1907.	— 1021. Plani Giuseppe, 5.10.1908. — 1022 Raugan Ezio — 1023. Renko Giacomo, 24.1.1909. — 1024. Raicovi Bruno, 27 4 1913' — 1025- — Del Piero Pietro, 7.1.1903. — 1026. Paron Ovidio, 7.5.1897' — 1027. Rossetti Seconda Domenico, 8.5.1910. — 1028. Rigutti Carlo 3 1 1908. — 1029. Roselli Michele Guido, 23.9.1906. — 1030. Romani Lodo-£«>• “ 103F Rubini Ferruccio, 2.7.1905. — 1032. Fafanelti Pietro 26.10.1905. — 1033. Quarantotto Ovidio, 30.6.1909. — 1034 Perini Pietro’
13.5.1907.	— 1035. Menetto Lino. — 1036. Prato Claudio. — 1037 Mel’
hm Oscar, 12.11.1903. - 1038. Lai Mario, 23.12.1909. — 1039. Pauluzzi Mano, 28.5.1904. — 1040. Leone Santo. — 1041. Micol Vittorio 26 12 J9?1- ~ 1042• Michieli Umberto, 5.12.1907. — 1043. Mosetti Aristodemo' f-2-lo97. — 1044. Montagna Bruno. — 1045. Milazzi Guiscardo, 1311' J997' Trieste. — 1046. Mariolini Rasimio. — 1047. Pingenti Antonio ' —i 1048. Pecchian Giuseppe. — 1049. Kokoravec Carlo. — 1050. Lepre Al-berto, 6.4.1901.	v 1
1051. Lassini Guido. — 1052. Vecchiet Roberto, 10.6.1907. — 1053 Percovich Antonio, 13.6,1906. - 1054. Silli Giorgio. — 1055. Shivitz Ličimo, 22.3.1912. — ;056. Segaia Salvatore, 18.9.1906. — 1057. Stricca Luciano, 6.1.1908. — 1058. Sedmak Giordano, 11.4.1904. — 1059. Stua Mano. — 1060. Scarpa Giovanni, 29.6.1908. — 1061 Santi Saverio, 25.3. j-910.'	Sist Valerio. — 1063. Sponza Giovanni. — 1064. Sessan
CarJ^-r22o ^.1907. -r 1065. Serra Luigi. — 1066. Serdi Rodolfo, 20.8.1902.
—	1067 Scaggiante Ernesto, 17.7.1900. — 1068. Stradiot Aldo. — 1069 Inamo Ubaldo, 13.5.1909. — 1070. Pagani Tullio. — 1071. Zemolo Emi-o„0’, ,2 0« ‘902- ~ 1072- Furlan Ald0, 21.10.1927. — 1073. Ferri Napoleone 24..11.1897. — 1074. Zocchi Desiderio. — 1075. Zebochin Marcello, fu Giuseppe, 1897, via Bernini 5. — 1076. Zecchini Angelo, 14.6.1905 Trie-ste. —• 1077. Zgon Armando. — 1078. Znebelj Roberto, 8.2.1907. — 1079 Zambon Renato, 10.5.1909. — 1080. Zugna Mario. — 1081. Žudenigo Rauc°. 2908 1997- - 1082. Kulligoi Luigi, 21.6.1908. - 1083. Godina Guido, 29.8.1907. — 1084. Gezzel Carlo, 14.4.1906. — 1085. Pentich Carlo Car nuD-^.10,86- GerzeI Francesc°. I3 12.1901. - 1087. Spazzapan Guido!
—	1088.	Galussi Antomo. — 1089. Gabretto	Eugenio.	— 1090. Giurco
Giuseppe, 12.10.1913. — 1091, Sivitz	Renato,	Via Neroner 12.	  1092
lacchinetti Antonio, 3.2.1904. — 1093. Facchin Pietro. — 1094 Ferluga Ervino. — 1095. Ferluga Mario. — 1096. Franchi Guido 7 6 1899 — .1997- Feltrin. Amaldo, 7.9.1908. - 1098. Fortuna Vittorio, 23.i2.1899. -1099. Ferietti Renato, 8.9.1900. 1100. Fortuna Giorgio, 9.4.1907.
1101. Focassi .Giorgio. — 1102. Fabbri Enrico, 18.10.1909. — 1103. Denard!	MassimihVno, 22.7.1900. -	1104. De	Lugnani	Bruno,	1.11.1905.
—	IlOo.	Duranti Durante, 12.7.1898.	— 1106.	Dooner	Alberto.	— 1107.
r,noR^f? Giuseppe, 23.11.1899, Trieste. - 1108. Dentesano Bruno. -t,109’ 5®1. D1110. 5.8.1900, — 1110, Doerfler Albano ,9.10.1912. — 1111. nn nuu Antonio, 29.5.1900. — 1112. Drago Giovanni, 16.10.1905. — min D At oma Giacomo, 25.7.1901. - 1114. Drioti Giancarlo, 21.10. iiiinT 1Ui',,?1 ^0la SerSi0' 21.6.1912. - 1116. D’Amore Giovanni,
— 1117. Durante Duranti Giuseppe, 27.10.1927. — 1118. Cor-^ Renat0> 3-8 1908- — 1H9- Cassano Oliviero, 16.4.1913. — 1120. Cecchi Giulio, 22.4.1902. — 1121. Ciano Natale, 24.12.1909. — 1122. Cleva pa ™°' 2411;1912- — H23. Cucchini Mario, Algerino. — 1124. Cettin JT, 44?5* Cozzolino Tommaso, 8.1.1912. — 1126. Colomban Adalgeno 8 9.1911. — 1127. Cattaruzza Angelo, 4.5.1912. — 1128 Cuppo rnrm°’ r1? ?^,08' — 1129' Colombo Vittorio, 12.12.1906. — 1130. Clincon carlo, 6.1.1904. — 1131. Cemigoi Giovanni, 24.2.1904. — 1132. Curetti ~ , !?• Bartolini Primo, 3.3.1909. — 1134 Burlini Giacomo, i1^1904 ~ 1135' Butti Ettore — 1136. Bigot Livio, 4.2.1910. — 1137. Bassa Guido, 30.7.1911. — 1138. Bisi Silvio, 26.5.1908, Trieste. — 1139 Bossi Duilio. — 1140. Bortolo Livio. — 1141. Bertassi Renato, Giu-rep£?' ~ 1142,„Boenco Giovanni, 24.6.1912. — 1143. Marcuzzi Domenico, t Q^3lOVai^1;»10'-4'1900- ~ 1144- Gnot Renato. Egidio, 20.10.1913. — 1145. Lamprecht Mario, fu Mario, della Guardia 5. — 1146. Granateli Arne-h™ ^K^an^esc0’„o1896’ deU'Istna 38. - 1147. Prezzi Iginio, Ruggero, 1909, Ghirlandaio 29. — 1148. Magi Eraldo, Ottiero, 1911, p. Vittorio
Pompiii FerdtaandoStale' ~ U49' Franzelli Ernesto' 141912- “ H50.
donnpftn Padovani Silvio, fu Benedetto, 3.9.1895, Isola dTstria Ma-iki d 3' ~ j1?2' Grepaz Mario, Casimiro, Trieste, Via Carducci 29. mm n™/0' ' Fabl°. Egidio, Gatteri 23. - 1154. Michelini Aldo, MariCiRR°’nBoCCac«c»0 20' ~ 1155- Pušpan Luciano, Mario, Marconi 28. fu	rn?r.i0’ Edoardo, Ronco 7. - 1157. Michelini Libero,
Idvio fu cPar’in i u^R85- ~ 1158 Furlan Mario- “ 1159- Urbani 167 Dpi	ple rdl - U6°- Cuci Sabino. - 1161. Bego Lionello.
H07' D nPA ^ Pietro G. Caprin 18. — 1163. Carmelli Mario, Pietro, rmna i v'^ Donicle. - 1165. Bodnar Alfonso. - 1166. Car-
fu Giov^i 25n2m^’ r929iPiam Unita 8' - 1167' LuPieri Antonio, senne ^Vfiq257'i904'c.n • StajnPa 5- — U"- Montefrisi Silvano, Giu-dodFo dl Gmvpunf0 ,oniva^,°' 317 1928. Trieste. - 1170. Sincovich Ro-Gastone l«T 1906’ Jia ColoKna 55-57. - 1171. Sanzin Bruno, 1909 dllla Genuk fevero115?- ~ 1172- Pahaga Giordano, fu Francesco,
tembre 5 - ^174 9'^c117oi Borghi Vittorio- fu Paol°- 1897.' XX. Set-
-	1175 Cestni 17T,',pSt Pbnio, fu Michele, 1898, Corso Garibaldi 5.
Pietro — im	’ tU Mario- s- Francesco 53. — 1176. Zanini
Renatk f^GhiRen™ £ ^SSI’ Glor^°- c- Arcbi 5. — 1178. Busadin Farneto 26 GluffPPe. CordaroU 8. - 1179. Gellini Paolo, Giovanni, V?Me Soniko~3418 '	Remigio. - 1181. Oveglia Attilio, Pietro
cesčo 21 - 1183 “kfin!82. Fabora Guido, fu Giovanni, 1927, S. Fran Ireneo d Croce 1 Ml0t,1^nio- ~ 1®. Fertilio Gastone, fu Nicold Ireneo^ d croce 3. _ 1185. Grego Pietro, 19.2.1888. — 1186. Papo Ser
fo Antonio ' Marelica minLl°g tu„ Giov' Battista. - 1188. Cadelli Ita
-	1^ Guerra Andre«!,,1^ uC,omari Elio’ Roscbin. Universita 15
vin 1 Ginvanni r/p^rinkol „Mlche>e. Capitello 9. — 1191. Massari Sil Giu’lia 94	ri'93G' MakaV c7' ~ H92' Benuzzi Ettore, fu Italo, 1887
Gi 1194 GrubiVsieh Mprln G^°Vanni7 Iu Antonio, And. Fontanella 8 r. Marin 97 1893 Rni,p’ Giovannl. H 3.1927. - 1195. Gepesz Daniele Fmih FrancJscn93’fuR svppp22- ~ ,G9fi' Dell'Ort o Leonardo. — 1197
Silvio, Oscar, 16’.6.1928, dello" ScogUo'99Ve-^199°' Ekkhette' Lu”R™m
S„1S‘?i,.rron*s- T“» s»' - M^S!S„.Lfco"
1201. Englaro Giovanni, Vittorio, 6.3.1914 Via dellTndustria 24 -1202. Nadalin Secondiano, fu Lino Pietro 5 1 1908 Romaena 33	1203
Eelice Gar’r°’ri£U /S®' 2'44888. CisternonkRl09mlnai2M._Fabr^ Augusto, Mario, 4.8.1928, Concordia 4. ___ 1205 Omari	fn
26Tl§14COCereria89l6	'd7 r°8’ Glivatti ’ Guglielmo, fu Orkste,
Tuin19CpVprfa ^7 _' 1208 ni' r? Gavardo Federico, fu Aurelio, 16.3. 1900 se Michele'8 —121209Drii ^aS^i <?ott' °scar* fu Gioacchino, 23.6.
SE« “F°Vsae^o9'70190!:
124. Stefani Giuseppe, fu Giovanni, 11.3.1924 Arsia Pozzo Uttnrin' I 1212. Materozzoli Raffaele, Umberto, 21.1.1912 Trieste “ ^213 Stur
°rl^niZo3f4fB™^14f E/C.U F---io!Sfu Vittorio, «95; G. Galilei 12. — 1215. zoff Bruno, fu Antonio 11 6 1909 TTtm	vi
-	1216. Mancher Luigi, fu Leopoldo, Pane Blanco 15’ -12n Linardi
Domenico, Pendice Scoglietto 8. — 1218. Inchiostri Riccardo Antonio Luzzatto 15. - 1219. Kosovel Emilio, Lavoreto 15 - 1220 Bu?A «a’ fino, P. Foraggi. - 1221. Ogrin Mario, 8.3.1903, Basovizza' 2 -l^' Degrassi Ezio, Antonio, 24.5.1910. — 1223. Quarantotto Giakomo f!i Bartolomeo, 27.12.1897, Via Valdirivo 23. - 1224 Moncheri Lkie 26.11.1919, Via Giardini 73.	Moncheri Luigi,
OBČINA HERPELJE KOZINA
1. Koren Giuseppe, fu Giovanni, 22.12.1892, Piedimonte 26. — 2. Gersehch Maria, di Giovanni, 20.10.1926, Piedimonte. — 3. Andreassi Sebastiano, di Giovanni, 2.9.1928, FIklimonte 8. — 4. Gropaic Oscar, di Andrea, 14.6.1927, Ocisla 40. — 5. Novacco Angelo, fu Andrea, 5.9.
1902,	Vlila del Nevoso 44. — 6. Zugna Giovanni ,fu Giovanni, 1.3.1904, Cernotti 34. — 7. Zadnik Maria, di Francesco, 2.8.1903, Erpelle 7 — 8. Zobec Carla, di Giovanni, 11.7.1928, Ocisla 30. — 9. Zobec Maria, dl Antonio, 11.3.1925, Becca 8. — 10. Veselli Anna, fu Antonio, 24.12. 1927, Erpelle .36. — 11. Veselli Anna, fu Federico, 15.10.1926, Erpelle 21.
—	12. Tursich Francesco di Goivanni, 7.1.1901, Erpelle 9 —
13.	Tursich - Gerzelj Gisella, di Giuseppe, 23.5.1913, Erpelle 65	—
14.	Sossi Angelo, di Giuseppe, 22.11 1928, Erpelle 40. — 15. Sossi Antonia, di Giovanni, 12.5.1895, Erpelle 40. — 16. Sossich Elvira, di ™dol£^’ .4-3-1928. Erpelle 50. — 17. Sancin Antonio, fu Michele, 17.6. 1890, Ocisla 38. — 18. Stancich Milena, di Antonio, 27.10.1926, Tu-bhano 22. — 19. Sciler Pierina, di Antonio, 28.6.1927, Ocisla 12 — 20. Sancin Antonio, di Giovanni, 17.1.1914, Becca 26. — 21. Resinovich Daniela, di Francesco, 6.7.1924. — 22. Resinovich Milojka, di Francesco, 2.3.1920, Erpelle 34. — 23. Razze Angela, di Giuseppe, 20.8.1919, Tubbiano 9. — 24. Pocari Nicola, di Francesco, 5.12.1927, Cosina 14 — 25. Poljak Francesco, fu Antonio, 22.5.1887, Piedimonte 10 — 26 Po-lacco Rodolfo, fu Giuseppe, 8.9.1901, Piedimonte 22. — 27. Počkaj Giovanni, di Giovanni, 9.11.1905, Tubbiano 16. — 28. Petrigna Giovan. ni, fu Giovanni, 20.9.1903, Ocisla 39. — 29. Opara Daniela, di Antonio,
18.7.1926,	Tubliano 23. — 30. Martincich Giovanni, fu Michele 30.6.
1903,	S. Pietro di Madrasso 26. — 31. Metilli Francesco, di Giuseppe,
12.3.1928,	S. Pietro	32,	—	32.	Metilli Stefania, di Giovanni, 29.12.1924,
S. Pietro	35. — 33.	Metilli	Antonia, di Giovanni, 28.5.1926,	S. Pietro 35.
—	34. Micali Cirilla, 6.7.1906, Cosina 3 — 35. Metlica Michele, fu Michele, 1.5.1890, S. Pietro di M. 14. — 36. Metilli Maria, di Giovanni,
I.	8.1910, S. Pietro	di	M.	27.	— 37. Matulich Giuseppe,	fu Stefano,
17.3.1892,	Tubliano	25.	—	38.	Metlika Cesare-Augusto, fu	Matteo, 7.4.
1899, S. Pietro 31. — 39. Micali Stefania, fu Giuseppe, 16.12.1924, Ocisla 9. — 40. Micali Francesco. di Giuseppe, 12.1.1911, Ocisla 27. —
41.	Metilli Angela, di Martino, 12.7.1927, S. Pietro 37. — 42 Metilli Danica, di Giuseppe, 16.5.1920, Cosina 6. — 43. Lorenzi Giovanni, fu Andrea, 15.7.1894, S. Pietro 25. — 44. Lorenzi Maria, fu Giovanni, 31.3. 1924, S. Pietro 25. — 45. Kosteliz Maria, fu Antonio, 27.12.1925, Tubliano 3. — 46. Korošec Antonio, 22.11.1899, Ocisla 24. — 47. Koren Giovanni, fu Giovanni, 13.1.1885, Piedimonte 40. — 48. Krismancic Francesco, di Francesco, 12.11.1903, Erpelle 18. — 49. Klobučar Francesco, di Andrea, 12.2.1895, S. Pietro di M. 11. — 50. Ricman Stefano, di Gouvenni, 7.11.1901, Tubbiano 15.
51. Koren Maria, di Luigi, 4.11.1924, Piedimonte 42. — 52. Grlica Francesco, fu Giovanni, 18.8.1893, Erpelle 19. — 53. Gerzel Giuseppe, di Giuseppe, 6.3.1902, Erpelle 65. — 54 Gersetti Maria, di Francesco,
7.2.1913,	Piedimonte 18. — 55. Ghersetti Maria, di Andrea, 8.2.1921, Piedimonte 11. — 56. Ghersetti Giovanni, di Giovanni, 20.6.1912, Piedi-monte 27. — 57. Gropaiz Andrea, fu Michele, 27.11.1891, Ocisla 40 — 58. Valenti Martino, fu Martino, 10.11.1887, Cosina 19. — 59. Filippi Antonio, fu Antonio, 18.2.1898, Piedimonte 23. — 60. Filipič Cristina, fu Giuseppe, 12.1.1925, Piedimonte 23 — 61. Furlan Luigi, fu Giuseppe, 19.6.1909, Cernotti 47. — 62. Dobrila Carlo, di Giuseppe, 5.4.1914, Erpelle 65. — 63. Coren Giustina, di Antonio, 25.8.1925, Ocisla 85. — 64. Coren Giuseppe, fu Giuseppe, 4.9.1897, Piedimonte 12. — 65. Co-rassi Albina, di Giuseppe, 31.10.1920, Ocisla 22. — 66. Cergol Antonio, fu Antonio, 4.1.1905, Becca 4. — 67. Cosina Antonio, di Giuseppe,
20.9.1892,	Becca 2. — 68. Cergol Andrea, fu Tommaso, 20.11.1888, Ocisla 41. — 69. Benci Federico, di Stefano, 24.4.1901, Erpelle 30. — 70. Benci Vladimira, di Giuseppe, 9.8.1923, Erpelle 29. — 71. Benci Anna-Maria, di Giuseppe, 5.1.1922, Erpelle 61. — 72. Benci Giovanni, fu Paolo, 25.4.1893, Cosina 25. — 73 Benci Antonio, fu Antonio, 4.4.1891, Erpelle 42. — 74. Benci Gasparo, di Stefano, 2.1.1893, Erpelle 30. — 75. Božeglav Rodolfo, fu Francesco, 20.2.1895, Erpelle 10. — 76. Benci Giuseppe, fu Giuseppe, 1.1.1897, Erpelle 29. — 77. Bemetti Giovanni, fu Giovanni, 17.7.1893, Ocisla 1. — 78. Benci Vida, di Francesco,
29.3.1923,	Cosina 2. — 79. Bolele Carlo, fu Giovanni, 31.5.1893, Ocisla
42.	— 80. Benci Giuseppe, fu Giacomo, 25.3.1899, Erpelle 33. — 81. Barut Eugenio, fu Giuseppe, 13.9.1908, Petrigne 14. — 82. Alberti Teodora, fu Antonio, 20.1.1923, S. Pietro 13. — 83. Andreassi Giovanni, fu Giovanni, 26.12.1891, Piedimonte 30. — 84. Andreassi Giuseppe, di Antonio, 14.10.1900, Petrigne 5. — 85. Andreassi Maria, fu Giovanni,
18.11.1927,	Piedimonte 19. — 86. Opara Antonio, fu Antonio, 17.11.1887, Tubbiano 23. — 87. Micali Giuseppe, di Giuseppe, 10.1.1908, Ocisla
27.	— 88. Stanicich Stefania, di Antonio, 23.12.1927. Tubbiano 23. — 89. Cergol Antonio, fu Antonio, 4.1.1905, Becca 4. — 90. Ghersetti Čarobna, di Giuseppe, 16.2.1920, Piedimonte 7. — 91. Dobrila Giuseppe, fu Giuseppe, 21.7.1896, Erpelle 28. — 92. Metilb Paola, di Michele,
26.6.1923,	S. Pietro 24. — 93. Cergol Giovanni, fu Pietro, 2.10.1909, Becca 20. — 94. Andreassi Cristina, di Giovanni, 24.7.1922, Piedimonte 32. — 95. Andreassi Anna, di Giuseppe, 18.11.1923, Piedimonte 49. — 96. Kave Antonio, 2.2.1901, Piedimonte 35. — 97. Sancin Rodolfo, di Giovanni, 9.8.1906, Becca 9. — 98. Dobrila Giovanna, fu Giuseppe,
25.10.1904,	Erpelle 28. — 99. Andreassi Albina, di Giovanni, 21.11.1925, Piedimonte 9. — 100. Metilli Giuseppe, fu Antonio, 10.2.1888, S. Pietro
32.	— 101. Božeglav Danica, di Rodolfo, 15.8.1920, Erpelle 25.
OBČINA MATERIJA
1. Gerdevich Anna, di Giovanni, 18.12.1920, Golazzo 44. — 2. Ma-glica Francesca, fu Giovanni, 2.3.1924, Golazzo 34. — 3. Siscovich Giovanni, 17.9.190S, Pausane 15. — 4. Babuder Antonio ,31.10.1924, Mat-teria 4. — 5. Jurisevich Giovanni, 22.9.1904, Golazzo 53 — 6. Bubnich Francesco, 16.10.1924, Pausane 10. — 7. Škerjanc Cristina, fu Antonio,
28.5.1925,	Rosizze 6. — 8. Mezgec Anna, Baccia 1. — 9. Žitko Stanislao, fu Giuseppe, 1.10.1899, Slivia 18. — 10. Bosich Johana, Giavorie 23. —
II.	Granduc Stanislao, fu Antonio, 3.6.1928, Matteria. — 12. Brezovec Slava, Giovanni, 9.6.1925, Matteria. — 13. Gerbca Maria, Antonio,
16.2.1921,	Matteria. — 14. Gelussi Francesco, fu Michele, 16.7.1886, Matteria. — 15. Gustinčič Maria, Antonio, 25.11.1925, Matteria. — 16. Gerk Milano, Antonio, 23.2.1898, Matteria. — 17. Frank Maria, fu Antonio, 14.10.1925, Matteria. — 18. Fabjančič Ljudmila. Giuseppe,
15.12.1923,	Matteria. — 19. Frank Marija, Antonio, 8.6.1927, Bresovo brdo. 6. — 20. Delfar Maria, Antonio, 13.6.1926, Gelovizze 13. — 21. Drosina Giuseppe, Giovanni, 6.2.1892, Gradiscizza 18. — 22. Drožina Marija, Giuseppe, 11.2.1926, Gradiscizza 8. — 23. Dodič Francesca, Francesco, 21.5.1921, Bresovo brdo 21. — 24. Černetič Giovanna Giuseppe, 23.9.1928, Bresovo brdo 24. — 25. Černetič Giulia, Michele
18.5.1926,	Bresovo brdo 18. — 26. Čendak Tereza, Antonio, 11.8.1917, Gelovizze 4. — 27. Čendak Maria, Giuseppe ,4.5.1923, Gelovizze 6 —
28.	Čendak Carlo, Mattia, 5.4.1909, Gelovizze 12. — 29. Čendak Maria, Carlo, 26.1.1923, Gelovizze 23. — 30. Čendak Martino, Matteo, 21.11. 1912, Gelovizze 28. — 31. Čendak Giuseppe, fu Giorgio, 30.7.1902 Ge-lozizze 35. — 32. Čendak Carlo, fu Giuseppe, 1.1.1899, Gelovizze 3 —
33.	Cergol Stefania, Stefano, 12.8.1927, Loče Grande 15. — 34. Černetič Giovanna, Giovanni, 26.4.1924, Bresovo brdo 10. — 35. Križman Ro-salia, Giovanni, 4.9.1922, Rosizze 13. — 36. Zigante Alma, Antonio
11.1.1925,	Gelovizza 16. — 37. Čendak Mattia, Antonio, 12.12.1911, Golazzo. — 38. Cesar Teresa, Francesco, 25.2.1917, Bresovo brdo 13 — 39. Čendak Giuseppe, fu Giovanni, 13.31899, Golazzo 69. — 40. Cergol Francesco, fu Stefano, 1.12.1897, Slivia 34. — 41. Černetič Olga, Giovanni, 10.11.1923, Bresovo brdo 14. — 42. Ban Stefano, fu Luca, 2.8 1900
NAPOTILA ZA ZAPOR
C	....•
K


u- <■ <m
i
* iff*
"... ■■ . ..
1- '' .v - . 'ril, :.
ri .	• :<-.■■	............
• Irt,,y s	♦»
rt..'"v,-a v v* • :	...................
v „	,
i«..-?-. . %**»*/■	........
-"■M	.<*£**&''•*-	.

I

- • s?
5	r '
3 »«• ' tl «• •
Napotila za aretacijo
Med napotili za zapor «Haft.schein» z oznako R I. smo našli imena: Leopoldo Schonhaut, roj. 8.2.1920, bivališče Trst, Ul. Cri-spi 11, datum aretacije 12.1.44, Giubana Giuli 15.1.1920, Trst, Ul. Sorgente (21.1.44), Dr. Carlo Morpurgo, 24.8.1890, Trst, Drev. XX. sept. 24 ( 20.1.44); Edda Sanzon, 4.10.1912, Trst (21.1.44), Willy Re-gen (Regent?) 13.6.85, Konkonel 45	(21.1.44); Elisabetta Zucchi
roj. Reunia, 24.5.1906, Trst, Ul. Nizza 26 (4.1.44), Josip Selvani (Silvani?), 2.1.1888, Trst, Ul. Buonafata 17 (21.4.44); Otto Mene-strina, 3.2.1922, Trst, Ul. R, Elena 20; Pavla Rugelj, 9.2.1921, Zofija Košuta, 6.8.1898, Križ («0.1.1944); Anton Stegu, 28.5.1893, Trst, Ul. Romagna	42 (19.1.1944); Carlo	Gemperle,	29.7.1875,	Trst,	Ul. S.
Francesco	14 (19.1.44); Libera	Osvaldella,	26.2.1901,	Trst, Jtalia
Osvaldella, 12.12.1897* Trst (19.1.44).
Bresovizza 9. — 43. Babuder Antonio, fu Giuseppe, 11.4.1896. — 44. EaDuder Giuseppe, fu Giovanni, 29.10 1905, Pausane 26. — 45. Babuder Francesco, fu r rancesco, 25.2.1905, Matteria 6. — 46 Bembic Cristina, Francesco, 7.2.1920. — 47. Babuder Floriano, Giovanni, 25.9.1927, Matteria 15. — 48. Bubnič Antonio, Giacomo, 26.12.1924, Golazzo 101. — 49. Batista Francesco, Giacomo, 29.3.1929, Golazzo 14. — 50. Zadnik Paola. Antonio, 17.4.1921, Loče grande 17.
51. Zadnik Milano, fu Francesco, Loče grande 16. — 52. Zadnik Rosa, fu Giovanni, 10.5.1927, Scandascina 15. — 53. Battista Antonio, fn.^Ce«S/rCC!i 3:8 1887- Golazzo 14. — 54. Brezovec Maria, Giovanni, 11.9. 1928, Matteria 5. — 55. Babuder Giovanni, fu Francesco, 23.9 1926. Matteria 11. — 56. Ban Maria, Giovanni ,2.4.1917, Rosizze 4. — 57. Babuder Giovanni, fu Giacomo, 1.10.1899, Matteria 15 — 58 Ban An-1^°=’= fUnXo	Pausane I0- — 59. Alvani Edoardo, fu
oodiooc’ D-12:1908' Slivia 36. — 60. Mezgez Anna, Maria, Giovanni, 2-2 1925> ,Bacc.la }■ ~ bl Fldel Maria, Giovanni, 16.4.1926, Baccia 3	—
62. Micol Antonio, fu Antonio, 23.2.1899, Bresovizza 14. - 63. Počkaj Ciovanm fu Antonio, 19.7.1899, Sloppe, 18. - 64. Hotes Giovanni, Gio-ya™A; 3140-1886', Bresovizza 22. - 65. Mikolj Maria Rosa, Giuseppe, ,1J„4'1924' Bres°vizza 12. — 66. Maglica Francesca, fu Antonio, 16.12. i	cTT 67' ®koča) Antonio, fu Antonio, 23.12.1885, Loče
ande, 1 ■ ~ 68\ Stančič Pietro, Antonio, 28.2.1924, Gradiscizza 48. — 69. Suber Rosaha Antonio, 3.1.1924. Sloppe 16. - 70. Stančič Luigi.
15 1?iq9?PPm t2t9'5;1917’ Artu‘f 18' — 71- Vatovec Stefania, Giuseppe,
15.12.1921,	Matteria 7 — 72. Vatovec Francesca, Antonio, 24.2 1926,
^atte"a 7 — 73, Y,aJenclc„ Giovaniia, Giuseppe, 18.7.1923, Bresovo bld° 5- — 74- Vouk Albina, Francesco, 1.1.1928, Loče grande 14 — 75 ra	10'71925' U®00 grande 3. — 76. Žerjav Antonio,
1928^vOa^nVi9!01, S7aVlaT 24' _J7' Ivancic Teresa, Giuseppe, 27.11. i928, Gi„az?° 112\ ~ 78- Ivancic Francesco, Giovanni, 3.3.1926. Golazzo 30. — 79. Junsevic Antonio, fu Giovanni, 13.9.1904, Golazzo 52 — 80 Jurisevic Giovanni, Giorgio, 11.8.1921, Gelovizza 1. - 81. Ivancic Gio! vanna, Giovanni, 10.3.1927, Golazzo 30. -- 82. Jurisevic Antonio Gio-28101923. Golazf 13- - 83^ ivancic Antonio? £ ^ionio’, ?2£ 1891, Golazzo 42. — 84. Ivancic Francesco, Francesco, 16.2.1908, Co-ticma 18. — 8o. Ivancic Teresa, Golazzo 42. — 86 Junsevich Giusen-pe, Antomo, 8.7.1906, Golazzo 18. — 87. Jurisevic Mirko fu Tommaso
25.10.1917,	Golazzo 80. - 88. Klun Giuseppe, fu Giuseppe 2^1882* Pausane 6. — 39. Kuret Antonio ,fu Michele, 14.2.1908 Golazzo 10Š’
—	90. Kufersin Luigi, Stefano, 8.3.1904, Bresovizza 48 - 91 Sandi Giovanni, Antonio, 11.1.1898, Loče grande 8. — 92. Krebeli Giusenne Giuseppe, 27.10.1901, Rosizze 22. — 93. Kociancic Antonio fu Matteo'
22.5.1889,	Loče grande 5. - 94. Lipant Rodolfo, fu Andrea 98 1 1899 Rosizze 3. — 95. Lukač Giovanni. Giuseppe, 27.11.1903, Calcizze 11
—	96. Lukač Dušan, Giovanni, 5.9.1928, Calgizze 15 — 97 Maglica Tommaso, fu Antonio, 1.5.1887, Golazzo 110. — 98. Mezgec Giacomo fu Giovanni, 24.7.1886, Baccia 11. — 99. Maglica Maria Giovanni 25 9’ 1924, Golazzo 29. - 100. Mezgec Rosina, Giovanni, 20.2.1921? Baccia ?!
101.	Mezgec Giuseppina, Giuseppe, 29.12.1924, Calzicce 3 — 102* Mezgec Giovanni, Martino, 26.6.1902, Calcizze 21. — 103. Maglica Fran! cesca, Francesco, 10.5.1918, Golazzo 70. — 104. Maglica Francesco Antonio, 17.6.1910, Golazzo 56. — 105. Mršnik Antonio, Matteo 191’ 1905, Golazzo 109. — 106. Maglica Maria, Giovanni, 12.10.1917 Golazzo 85. — 107. Maglica Giovanni, fu Martino. 31.1.1887, Golazzo 85 — 108 Maglica Francesca, Adamo, 27.12.1912, Golazzo 12. — 109. Maglica Giovanni, Giuseppe, 20.2.1928, Colazzo 39. — 110. Maglica Emil Giovanni, 19.6.1928, Golazzo 37. — 111. Mamilovic Teresa, Giuseppe’ 10 2 In26’	67'	U,2' Mezgec Maria, Giuseppe, 25.10.1924, Calcizzs
10.	— 113. Mezgec Mana, Giovanni, 11.2.1922, Calcizze 16 — 114 Guar. diancic Franz, fu Antonio, 17.3.1888, Merse 7. — 115. Gerdevic Maria Francesco, 18.12 1925. — 116. Gojak Giuseppe, fu Antonio, 7.12.1888’ Golazzo 86. — 117. Gustinčič Olga, Giovanni, 9.1.1922, Bresovo brdo 1
—	118. Gustinčič Giuseppe, Giovanni, 2.8.1902, Slivia 5. — 119 Gerzeli Gasparo, Gregorio, 7.2.1891, Baccia 17. — 120. Gojak Maria Francesco 28.n.1922 (lolazzo 104. — 121. Gojak Lidia, Giuseppe, 21.4.1926, Golazzo’ 96-. r J22- G°Jak Francesco, Antonio, 15.1.1928, Golazzo 77 — 123 Gojak Francesca, fu Antonio, 2.8.1919, Golazzo 88. - 124. Guardiancič Antonio, fu Antonio, 29.1.1899, Bresovizza 9. — 125. Gerbca Zora Giu S,e„P,^;J°-5'1929' Cacizze 17- - 126. Gropaiz Giuseppe, fu FnSčesco
18.11.1900,	Slivia 9. — 127. Gerdevic Antonio, Giuseppe, 5.1.1902, S ca!
feritni1 12'	!28. Godina Francesco, fu Giuseppe, 25.7.1903, Mat.
m nn-«!29'	Giuseppe, Giacomo, 17.9.1898, Scadanscina
19. — 130. Skocaj Giovanni, Giuseppe, Coticina 8. — 131. Hervaitl« Fra®fesfc,°’ G^seppe, 7 J-1928, Scadanscina 5. — 132. Hervatin Giu-seppe, fu Giuseppe, 6.1.1897, Pausane 1. — 133. Hervatin Antonio fu Antonio, 18.11.1885, Scadanscina 7. — 134. Hotes Giuseppe fu Fran-9C3RC?<i„28p 1896’ B,reSovlzza 5F - 135- 3a"k°vic Antonio, AntaS£
Gorizlo’ 2ROSIZZei 'i71' 7!ri126', Jur4ls?vic Francesca fu Zaccaria, 22.6.1922, Golazzo 2. —	137. Junsevic Antomo, fu Lorenzo, 15.9.1901, Golazzo
,	— 138. Junsevic Giuseppina, Giuseppe, 12.7.1923, Golazzo 4 — 139
Junsevic Francesca, Giovanni, 4.8.1921, Golazzo 13. - 140 Jurisevic Antonio, Tommaso, 3.11.1898, Golazzo 49. - 141. Fabjančič Francko
26 9^990C ro?’ 2 7 m28, B?J£ia,8’ ~ 142' Jurisevlc Giovanna, Mattia)
26.9.1920,	Golazzo 84. — 143. Jurisevic Giuseppe, fu Martino 7 5*J883
Golazzo 4. —	144. Ivancic Olga, Giovanni, 28.1.1928, Golazzo 10 —
145. Jurisevic Mana, Giacomo, 3.8.1923, Golazzo 7. - 146. Mezgec Stanislao Giovanni, 3.2.1929, Calcizze 6. - 147. Mezgec Leopoldo fu Antomo, 23.12.1894, Slivia 30. — 148. Maglica Maria Tommaso ’ 8 7 1921 Golazzo 2T - mMateulic Stefan^ GioS?	Rosil’
ze 24. — 150. Maglica Emma, Antonio, 18.9.1922, Golazzo 35 — 151 Mezgec Giuseppe, Francesco, 28.9.1925, Slivia 18.
152. Maglica Elena,''Giovanni, 8.12.1921, Golazzo 72. - 153. Maglica 8-2;1898> Golazzo 56. — 154. Mamilovic Antonio, An-tonio, 14 12.1904, Golazzo 68.	—	155. Maglica Rosa Maria
25V1996	Golazzo 12 — 156. Mamilovic Frida, Giuseppe,’
?aŽ7n9666 G1 i	~ rv Mrsn4k Giuseppe, fu Luca, 8.4.1897, Go-
azzd 85- — I,58-. Mezgec Antonio, Giovanni, 5.1.1893, Cotticina 10 — 159. Mezgec Maria, Antonio, 26.2.1826, Calcizze 24 — 160 Mezgec Pri
26.8.1928,	Calcizze 16.’- 161. NeToh Florian“ G^aSl; 16.12.1924 Pausane 14. — 162 Opara Giovanni, fu Giuseppe 71189° Baccia 8	163.	Počkaj Olga Maria, 8.9.1926, Sloppe T’ - im
Požar Antonio, fu Giovanni, Loče Grande 7. — 165 Poles Fioriana Stefania, Francesco, 10.4.1927, Scadanscina 14. — 166. Požar Paola Giuseppe, 1.1.1926, Loče grande 11. — 167. Poropat Giovanni' Giuseppe, 10.11.1928, Gelovizze	19. — 168. Poropat	Giuseppe Elena’
744922., Gelovizze 12. — 169. Rupena Giovanni, fu Gregorio 23 9’ £89®’, G°lazzo 92* — 170 Rasen Paola, Francesco, 20.8.1922,' Loče fra®d® 2- ~ 17F Ivanič in Junsevich Rosa, Giovanni, 2.8.1923, Gol. ^	l71a-	Renk0 FaoIa- Martino, 13.12.1923, Slivia 22. —
172. Siskovic Giuseppe, fu Giuseppe, 4.12.1892, Sbvia 3. — 173 Suman Emilia, Francesco, 6.8.1929, Sbvia 6. - 174. Segulin Giuseppe fu G‘™e- 2-9-!900' Coticina 3 —175, Skocaj Francesco, fu Giovanni, ^UJ894, Coticina 11. — 176. Škerjanc Maria, Antonio, 19.12.1923, Bresovizza 13. — 177. Škerjanc Giovanni, fu Michele, 13 9 1895 Marcosma 31. 178. Škerjanc Mario, Giuseppe, 24.3.1926, 'Rosizze 9*.
—	179. Skocaj Antonio, fu Antonio, 11.6.1903, Merse 6. — 180
Segulin Giacomo,	fu	Andrea,	18.7.1898,	Baccia 10.	- 181	Škerjanc
Cecilia, Giacomo, 22.2.1915, Scadanscina 22. — 182. Stmat Mario Giovanni, 8.9.1904, Baccia 14. 183, Segulin Giovanna fu Giuseppe’
23.6.1926,	Coticina 6. 184. Stancich Ama, fu FranMSCO, 29T191L
-DaCCia Zo. —
OBČINA DEKANI
1. Sacchi Andrea, Andrea, 2.12.1895, S. Sergio 11—2 Stare
&	f' Sergl°	57l,- 3- Andreassi	Florido?
8 SP š sS	w	S «P *	?• ~ ,4-	.Andreassi	Valerio,	Lorenzo,
„9-;8’	S f .56; ~ 5,- Andreassi Giustina, Lorenzo, 10.7.1926, S.
Sergio 56. — 6. Andreassi Lorenzo, fu Andrea, S. Sergio 5   7
Andreassi Giovanni, Giuseppe, 16.11.1924, S. Sergio 2.-8 Barut Ga! bnele, fu Giuseppe, 25.3.1895, S. Sergio 33. - 9. Bosessi Giovaimi
mn°V94fi1i«9H'1n1901’- S' ?ergi0,13‘ ~ 10- Basezzi Giovanni, fu Giaco! nio, 24.6.1898, Besovizza 5. — 11. Bordon Vittoria, GiusoDDe 27 8 1923 Popecchio 26 - 12. Buzai Luigi, Giuseppe, 7 3,’mi ^che 33 ^ 13. Buzzai Andrea, Andrea, 25.7.1928, Lonche 46. - 14. Coziani Orso-
23R?^^!9'4'1925’,^^08116 F ~ 15' CerSol Giovanrb?1 (bovamib
23.8.1911, Lonche. — 16. Cociani Antonia, Giovanni 9 8 1923 Cristo 8be- — 17. Coziani Matilde, Andrea; 28.12.1924, 18. Coziani Anna An! t®®10’ ?54 1923, Cristoglie. — 19. Coziani Anastasia, Andrea, 3 5 1927 Villadol. — 20. Koren Gabriella, Giovanni, 10.3.1924; Vibadol 33 — 21. Lozzeri Giuseppe, fu Andrea, 12.5.1891, Praproce 21—22 Lazzari Gi°™ 27-6.1923 Popecchio 7.'- 23* Lazzari RoVaba,
PotoccMo 19186’ Pra?6r0CR 2rin!r id4' La2Z1ali Maria’ Antomo, 6.10.1926, ropeccnio 1». — 25. Bencina Mano, Andrea, 8.12.1902 S Antonin
v?; — 26. Andreassi Stanislao, fu Giuseppe, S. Sergio 2. -1 27 Oio Vittorio, dl Giuseppe, 24.4.1900, — 28. Basezzi Maria ri™«™!
Anna, Giuseppe, 2.7.1927, Praproce 7. - 33. Franza' Giuseppe Ghi
22PPe88511'9LoncheGr^1SChie vt°’ n ?4' FUo1“i- GlusePP«. fu Giovanni", ZZ.M8B5, Lonche 35. — 35. Furlani Cnst na, Giovanni 16 9 192?
riž” 2' 37	Gi0VT‘' Matteo' w S
vizza 2b. -- 37. Cergol Giovanni, fu Andrea, 11.4.1914 Bresovizza
41. — 38. Coziani Raffaele, Giuseppe, 26.4.1894, Dečani 226 — 39
Sp■^^1r1nGlUSePI^, Giuseppe’ 29-4.1898, S. Antonio 101. _ 40 Ceppa Giovanm, fu Giovanni, 23.8.1888, Besovizza 3—41 Raisi
comc?8’23^10 1890°’ S^'^mi Pr,aRPr0Ce h “o42- Padb Giovanni, g£ L'™ S„ Ser810 18. — 43. Rocci Giuseppe, Giovanm
24.11.1901,	Praproce 22. — 44. oienl Luigi, Giacomo, 19 6.1908, Lonche’ 30' ~r45, Pnmossi Antonio, Antonio, 23.5.1901, Popecchio 8—46 Olern Dorotee, Giuseppe, 20.2.1913, Lonche 45. — 47 Ogrin Giovanni’ fu Giuseppe, 10.4.1887, Lonche 37. - 48. Ogrin Maria G«'
17.11.1920,	Lonche 38. — 49. Oleni Carolina, Carlo 12 1 1926 TnmSui
43.	- 50. Ogrin Giustino, fu Giovanni, 6.13.1906, Besovizza '29
51. Oio Giovanni, Giovanni, 18.12.1898, Lonche 22. — 52 Marsetti Giuseppe, fu Giovanm, 20.1.1910, Praproce 18. — 53 Roici Antonio fu Giuseppe, 13.2.1887, Praproce 12. - 54 Roici Giuseppe fu G u’
2im’9284'5f!on^eP49PrOC%K9' tT, 83 RodeUa Bernardina cfovanni".
21.11.1928,	Lonche 42. — 56. Roici Valeria, Giovanni 20 8 1905 pra.
proce 11. — 57. Roici Giovanni, Antonio, 23.5.1903, S. Sergio 39 — 58. Rasim Anna, Giovanni, 11.1.1918, Cristoglie 33. - 59 Seme Gio-vannl'fu Giuseppe, 24.5.1885, S. Sergio 16. - 60. Roici Car?™ Ant^ mo, 29.8 1896, Praproce 15. — 61. Starace Andrea, Giacomo 12 6 1901 Lonche 5. — 62 Roici Giuseppe, Andrea, 15.3.1910, Praproce ’ 12 — 63 Seme Marm, Maria, 12.1.1926, S. Sergio 39. — 64. Rodella Giusenne' fun Andrea, 5.6.1896, Lonche 8. — 65. Rodella Anna	Giol»nn1'
28.10.1923,	Lonche 42. — 66. Roici Maria, Giuseppe, 30 5 1927 Pra-’ Prod,® 4; —.67. Rodella Albina, Giovanni, 4.10.1920, Lonche 42 ’— 68 Rondi Valerio, fu Andrea, 23.7.1905, Lonche 17. - 69. Severi Giovanrb' fu Giacomo 9.8.1888, Lonche 39. — 70. Severi Giustina Ginv^o’
21.2.1926,	S. Sergio 28. — 71. Severi Giovanni, fu Antonio 14 10 1888*
f- Sergio 28 — 72. Socchi Angela, Andrea, 27.9.1926, S. Sergio 21 —’ 73. Starace Giuseppe, Giuseppe, 25.1.1893, S. Sergio 44. — 74 Sassart Mana, Giuseppe, 11.8.1926, Popecchio 6. - 75. Seme Valentino hi Giuseppe, 20.2.1891, S. Sergio 36. - 76. Socchi Daniele Andre« 29.1 1928, S Sergio 21. - 77. Semec Giustina, fu Andrea 23 2 19Bl’ S. Sergio 41. — 78, Starc Giustino, fu Giovanni, 14 7 1911 s Ser vi o 46. - 79. Socchi Lucia, Michele, 26.4.1924, S. Sergio 32	80. ŠZ!&
OBČINA DEKANI
(Nadaljevanje s 27. straniJ
Michele, Giovanni, 18.11.1908, S. Sergio 24. — 81. Sacchi Antonio'
JV	SkiSergifo 2£' — 82- starz Giovanna, fu Giovan-
lu, 20.5.1925, S. Borgio 41.	83, Starz Giovanni, fu Giacomo 12 1 1897
S. Sergio 9. - 84. Starace Elvira, Giovanni 3012 1918 T%Prlin 95 “ 85' Sacchi Giuseppe, fu Giovanni, 23.1218^ S Sergio 5 - m Svevo Maria, fu Andrea, 2.11.1924, Cristoglie 9. _ 87 Stefani Giuseo pe, fu Andrea, 21.3.1891, Praproce 22. — 88. Zugna Andrea fu Gin-
13^2 ^'ristoeUe %eS0VIfna J8 ~ 89- Manucci Giuseppe’ Biagio,
I.	3.1922, Cristoglie 12.	90. Zugna Mana, fu GiuseDne ?i o 1Q17 Rrp
sovizza 21. - 91. Zugna Maria? Giuseppe, 12.U92?f Bres„viz?ia ’ g -
S2.	Zugna Carla, Giuseppe, 1.1.1923, Bresovizza 7. — 93^ Zugna Giovanni fu Andrea, 21.8.1899, Bresovizza 23. - 94. Zugna Paola An. drea, «4.1.1925.	95. Zugna Rosa. Andrea 2 2 1928 Bresovizza 13
96. Vidmar Francesco, fu Giovanni, 11.1U906, l^nche 6. - 97 zT gante Giuseppe, Giovanni, 12.10.1895, Lonche 9. ________ 98 Bucai Maria
12Ul81906n Lorfelie LJ?che “I* "■ starz Francesco, fu Giovann.i Lonche6’5 L°nChe *2’ ~ 10°' Starace Giuseppe, Giacomo, 18.4.1907,
101. Severi Giovanni, Giovanni, 1.9.1900, Lonche 4. — 102 Gi.
o	,16-6:1902- Lonche 47. — 103. Severi Andrea,
t	Lce1Che i: ~ 104- s^eri Anna, Lorenzo, 19.4.1928,
Lonche 40. — lOo. Starz Giuseppe, fu Giovanni, 31.10.1889, Lonche f ??aria, Glovanni- 14.8.1921, Lonche 20. — 107. Se-
So.G”S™o0SSl: SSSfi-* ”■ -	L“-
OBČINA PODGRAD
1. Barba Antonia, di Giuseppe, 7.1.1927, Pobese 27. — 2. Barba Antonio, lu Antonio,12.6.1890, Racizze 33/83. - 3. Barbo Giovanna, di
^lliS,noSe'n28/.1 19254oPot)ese 27• — 4- Barba Giuseppina, di Giovanni
II.	4.1928, Pobese 32. — 5. Bassa Paolina, di Antonio, 11.1.1928, Po
bese 6 — 6. Bassa Rosina, di Antonio, 15.2.1926, Pobese 6.-7 Benulich Antonio, fu	Giovanni,	Castelnuovo	71.	—	8. Benulich Fran
cesco, fu Giovanni,	11.9.1908,	Castelnuovo	31.	—	9. Benulich Giu
seppe, fu Giovanni, 20.12.1897, Castelnuovo 71. — 10. Benulich Mario fu Antonio, 29.9.1922, Castelnuovo 16. — 11. Bernetich Maria, di Mi eLele, 27.7.1924, Starada 5. — 12. Bosich Francesco, fu Antonio 4.9.1888, Sabogna 2. — 13. Bosich Giovanni, fu Francesco, 21.5.1904 Sabogna 32. — 14. Bosich Giuseppe, Giovanni, 27.8.1925, Sabogna 11. —
15.	Bosich Luigi, di	Giovanni,	12.10.1927, Sabogna	43. — 16. Bosich
Sofia, di Francesco,	17.1.1926,	Sabogna 16.	—	17.	Bosich Francesca
Sofia, di Giuseppe,	21.3.1925,	Sabogna	3.	— 18. Bosich Vittoria, di
Antonio, 28.7.1923, Sabogna 22. — 19. Bostiancich Francesco, di Antonio, 4.2.1907, Crussizza 48. — 20. Bostiancich Francesco, di Francesco, 15.3.1903, Crussizza 90. — 21. Buscovich Giovanna, Mune Pic-colo 90. — 22. Brosic Emma, di Paolo, 14.8.1924, Pogliane 38. — 23 Brozich Maria, di	Giovanni,	3.9.1928,	Pogliane 62. — 24. Bubnich
Angela, di Antonio,	18.7.1921,	Pregara	19.	— 25. Bubnich Anna, di
Giuseppe, 21.6.1927, Starada 41. — 26. Bubnich Antonia, fu Antonio,
27.5.1903,	Pogliane 21. — 27. Bubnich Antonio, fu Agostino, 11.5 1890
Pogliane 11. — 28.	Bubnich	Antonio,	fu	Giovanni, 20.7.1895, Poglia-
ne 23. — 29. Bubnich Antonio, fu Michele, 10.11.1908, Pogliane 40 — 30. Bubnich Antonio, fu Antonio, 13.4.1890, Pogliane 57 — 31 Bub-rich Maria, di Martino, 3.4.1922, Pogliane 47. — 32. Bubnich Luigia di Stefano, 26.6.1921, Obrovo 10. — 33. Bubnich Giuseppe, fu Antonio,
12.3.1893,	Pogliane 31. — 34. Bubnich Giuseppe, fu Giovanni, 2 4 1904 Pregara 36. — 35. Bubnich Giuseppe, fu Giovanni, 1.10.1895, Pregara 72. — 36. Bubnich Giovanni, di Giovanni, 19.5.1916, Pogliane 33 — 37 Bubnich Giovanna, fu Giovanni, 23.9.1921, Pogliane 33. — 38. Bubnich Giovanna, di Giovanni, 10.7.1922, Pogliane 43. — 39. Bubnich Giovanna, di Francesco, 31.12.1928, Pregara 1. — 40. Bubnich Giacomo, fu Giacomo, 4.6.1887, Obrovo-S. Maria 50. — 41. Bubnich Giovanni fu Antonio, 18.10.1898, Pogliane 44. — 42. Bubnich Giovanni, Giuseppe,
26.3.1905,	Pregara 57. — 43. Bubnich Giacomo, fu Giorgio, 29.5.1885, Starada 36. — 44. Bubnich Francesco, di Francesco, 23.1.1929, Obrovo
12.	— 45. Bubnich Francesco, di Martino, 1.10.1915, Pogliane 47. — 46. Bubnich Francesco, fu Andrea, 21.2.1902, Starada 33. — 47. Bubnich Anna, di Antonio, 29.11.1923, Pogliane 11. — 48. Bubnich Danica, fu Antonio, 10.3.1926. Obrovo 14. — 49. Bubnich Bogomilo, di Giovanni,
29.12.1905,	Pregara 60. — 50. Bubnich Maria, di Giovanni, 24 8.1928, Pregara 51.
51. Bubnich Maria, di Michele, 16.1.1920, Pregara 3. — 52. Bubnich Teresa, di Antonio, 7.2.1905, Obrovo-S. Maria 19. — 53. Burlo Giovanni, di Giovanni, 31.5.1926, Racizze 64. — 54. Burlovich Anna, fu Antonio, 3.7.1923, Mune Grande 70. — 55. Burlovich Antonio, di N Matteo, 1.12.1928, Mune Grande 65. — 56. Burlovič Giovanni, fu Antonio, 14.8.1892, Mune Grande 17. — 57. Burlovič Francesco, fu Giovanni, 22.1.1892, Starada 42. — 58. Burlovich Giuseppe, di Stefano, 19.3.1916, Racizze 80. — 59. Butinar Antonio, di Giovanni,
4.2.1907,	Castelnuovo 11.	— 60. Butinar Francesco, di Antonio,
26.12.1922,	Castelnuovo 22. — 61. Butinar Giovanna, di Antonio,
5.7.1911,	Castelnuovo 52. — 62. Butinar Giovanni, fu Antonio, 7.12.1906, Pregara 40. — 63. Butinar Rosina, di Antonio, 5.12.1926, Castelnuovo
22.	— 64. Buzcovich Francesco, fu Andrea, 5.12.1911, Mune Piccolo 17.
—	65. Buzcovich Giuseppe, di Giuseppe, 1.7.1923, Mune Piccolo 70. —
66.	Buzcovich Giuseppe, di Antonio, 28.1.1896, Mune Piccolo 70.. B-.
67.	Tomasich Maria, fu Giovanni, 15.3.1904, Crussizza 19. — 68. Flo-renini Giulio, fu Antonio, 9.1.1891, Obrovo 57. — 69. Stupar Giuseppe, fu Martino, 24.6.1891, Racizze 59. — 70. Uicich Antonio, di Antonio, 18.12.1898, Starada 27. — 71. Dodich Carlo, fu Valentino, 1.5.1890, Gra-dischie 46. — 72. Gombach Antonio, fu Andrea, 4.1.1885, Crussizza 80.
—	73. Zidarich Zofia, fu Giovanni, 22.9.1915, Castelnuovo 94. — 74. Maurich Milano, di Stefano, 27.8.1915, Sabogna 27. — 75. Gombach Maria, di Giuseppe, 21.8.1900, Crussizza 7. — 76. Dodich Paola, di Carlo, 14.7.1927, Gradischie. — 77. Zadnig Giuseppe, fu Michele,
7.9.1891,	Pregara 75. — 78. Gombach Giovanna, di Antonio, 4.3.1019, Crussizza 80. — 79. Saina Maria, di Giuseppe, 7.12.1925, Pobese 2.
—	80. Juračič Giuseppe, di Giuseppe, 29.8.1922, Mune Gr. 19. — 81. Dodich Maria, di Giovanni, 1.3.1926, Obrovo 37. — 82. Cressevich Francesco, di Francesco, 3.1.1912, Racizze 2. — 83. Dodich Slava, di Giuseppe, 12.12.1924, Obrovo 28. — 84. Mesnar Francesco, di Francesco, 19.11.1909, Sabogna 6. — 85. Bubnich Giovanni, fu Giovanni, 28.10.1801, Pogliane 64. — 86. Segulin Maria, di Giuseppe, 10.2.1927, Castelnuovo
34.	— 87. Zadnik Antonio, fu Giuseppe, 24.5.1890, Pregara 62. — 38. Jagodnig Maria, 1.7.1921, Castelnuovo 77. — Dodich Amalia, di Giovanni, 17.3.1921, Obrovo 11. — 89. Sturm Maria, di Antonio, 25.12.1925, Gradische 38. — 90. Toncich Stefano, fu Stefano, 14.5.1905, Crussizza 21. — 91. Dodig Antonio, fu GiuseDpe, 24.5.1890. Pregara 62. — 92. Hrvatin Maria, 2.2.1912, Sabogna 13. — 93. Fabiancich Giovanni,
28.3.1929,	Mune Piccolo 25. — 94. Nicich Antonio, di Antonio, 18.12.1893, Starada 27. — 95. Mosina Maria, fu Giovanni, 13.9.1924, Pobese 3. — 96. Cressevich Franz, di Franz, 3.1.1912, Racizze 2. — 97. Demoises Ludovica, di Antonio, 19.8.1927, Castelnuovo 10. — 98. Makarovich Astra, di Emilio, 1.1.1928, Castelnuovo 80. — 99. Bostiancich Giovanni, di Antonio, 27.7.1898, Crussizza 76. — 100. Burlovich Francesco, fu Giacomo, 22.1.1892, Starada 42.
101. Jurisevich Andrea, fu Mattia, 4.6.1906, Gradischie 11. — 102. Maurich Giuseppe, fu Antonio, 2.11.1909, Crussizza 41, — 103. Desleva Giovanni, Giovanni, 1.7.1914, Crussizza 58. — 104. Demoises Angela, fu Giuseppe, 5.8.1922, Castelnuovo dTstria 30. — 105. Demoises Anna, Giovanni, 14.10.1922, Pogliane 48. — 106. Demoises Carlo, fu Carlo,
7	71914, Pogliane 41. — 107. Dekleva Giuseppe, fu Francesco, 15.12.1912, Pcgnane 39. — 108. Dodič Gloria, Giuseppe, 12,12.1924, — 109. Dcdic Giovanna, Giuseppe, ll.t.1925, Obrovv 16. — 110. Doni” Francesco, Giovanni, 4.10.1929, Starada 19. — 111. Dodič Antonie, fu Giovanni, 17 8 i!i02, Obrovo 66. — 112. Dod‘c Antonio, fu Antonio, 7.3.1894, Ob.ccvo 20. — 113 Dodič Marcella, Giuseppe, 4.6.1924, Obrovo 65. — 114. Dodič Giuseppina, Giuseppe, 25.1.1926, Racizze 19. —- 115. Dodič Giuseppe, fu Giacomo, 3.5.1898, Racizze 19. — 116. Dodič Antonio, Giovanni, 26.11.1924, Racizze 101. — 117. Dujmovic Giuseppe, Giuseppe,
12.1.1929,	Mune 133. — 118. Dodič Giuseppe, Michele, 28 8.1896, Obrovo 65. — 119. Dodič Olga, Giovanni, 26.4.1924, Obrovo 3. — 120. Dodič Emilio, Giuseppe, 13.12.1928, Obrovo 20. — 121. Dujmovic Antonio, Antonio, 5.12.1928, Mune Grande 85. — 122. Dujmovic Giuseppe, Simeone, 15.12.1894, Mune Grande 64. — 123. Firm Albina, Giuseppe,
7.8.1925,	Mune Grande 50. — 124. Firm Giuseppe, fu Giacomo, 27.8.1889, Crussizza 15. — 125. Frank Pietro, fu Giuseppe, 24.10.1887, Pregara 14.
—	126. Frank Giovanna,	Giovanni, 23.10.1920,	Crussizza 71.	—	127.
Fabjančič Giuseppe, Giuseppe, 7.3.1894, Mune Piccola 26. — 128. Gherl Luigia, fu Andrea, 21.7.1927, Paolizza 4. — 129. Guardiancih Anna, Giuseppe, 27.11.1916, Paolizza 85. — 130. Guardiancich Olga, Antonio,
28.9.1924,	Paolizza 84. — 131. Guardiancich Antonio, fu Antonio,
2.1.1903,	Paolizza 31. —■ 132. Gruzevich Stefania, Andrea, 18.12.1910,
Paolizza 49. — 133. Guardiancich Floriano, Giuseppe, 1.3.1921, Paolizza 111. — 134. Tominz Antonio, Antonio, 10.8.1928, Crussizza 59. — 135. Javornik Francesco,	Giuseppe,	20.1.1924,	Castelnuovo.	—	136.
Gerdevic Maria. Tommaso, 27.7.1822, Pogliane 34. — 137. Gustinčič Francesco, Martino, 5.5.1928, Eriacci 19. — 138. Gustinčič Maria, Antonio, 22.5.1927, Pobese 5. — 139. Gustinčič Maria, Giovanni, 7.3.1921, Sabogna 40. — 140. Gombach Maria, Giuseppe, 1.2.1926, Crussizza 1.
—	141 Gombach Francesco, Francesco. 1.8.1896, Crussizza 70. — 142.
Gombač Ludvik, Antonio,	12.11.1921,	Crussizza	50. — 143.	Gombač
Giovanna, Antonio, 18.4.1925, Gradischia 21. — 144. Gombač Pietro, Pietro, 9.8.1929, Gradischia 60. — 145. Gombač Giuseppe, Antonio,
24.3.1924,	Crussizza 80. — 146. Hervatin Anna, Giuseppe, 11.1.1924, Starada 29. — 147. Hervatin Maria, Giuseppe, 10.1.1925, Obrovo 24. — 148. Hervatic Giovanna, Francesco, 26.12.1926, Obrovo 56. — 149. Agin Mario, fu Andrea, 8.3.1903, Bresovizza 11. — 150. Hervatin Rosina, Antonio, 21.8.1920, Crussizza 10.
151. Hervatin Maria,	Francesco,	14.8.1926,	Paolizza 22.	—	152.
Hervatin Vittorio, Francesco, 22.2.1929, Sabogna 11. — 153. Hervatin Maria, Michele, 2.2.1912, Sabogna 13. — 154. Hervatin Antonia, Francesco, 22 11.1922, Sabogna 19. — 155. Hervatin Giuseppe, Giuseppe,
1 3.1929, Obrovo 24. — 156. Hervatin Francesco, Francesco, 25.11.1911, Starada 12. — 157. Ilias Maria, Antonio, 7.8.1920, Rosizze 6. — 158. Ivančič Vittoria, Antonio, 10.10.1917, Loče piccolo 16. — 159. Ivančič Francesca. fu Stefano, 19.2.1898, Loče piccolo 14. — 160. Elias Lud-milla, Giuseppe, 199.1918, Rocizze 16. — 161. Elias Lodovico, fu Giuseppe 27.7.1926, Rocizze 77. — 162. Jagadme Ignacio, Giovanni, 21 7.1924, Racizze 6. — 163. Fabjančič Maria, Francesco, 4.8.1929, Crussizza 77 — 164. Jagodnik Giovanna, fu Giovanni, 7.1.1920. — 165. Jagodnik Maria, Giuseppe, 7.12.1927, Castelnuovo 57. — 166. Jelenič Giuseppe, Giuseppe, 9.12.1928, Racizze 51. — 167. Jelenič Giovanna, fu Giovanni, 94.1927, Racizze 30. — 168. Mikolič Antonio, Antonio, 20 1 1925 Racizze 21. — 169. Stanich Francesca, Giuseppe, 29.11.1924, Racizze '40 — 170. Stavar Antonio, Antonio, 15.1.1925, Mune Piccole 1. _ 171 Stocchi Miroslavo, Giuseppe, 20.9.1923. — 172. Sturm Daniele, fu Giovanni, 17.1.1928, Gradischia 9. — 173. Stura Giuseppe, Antonio, 27 8 1928 Giavorie 82. — 174. Stupar Giovanni, fu Giuseppe, 4.4.1913, Racizze 33. — 175. Stanič Anna, Antonio, 24.8.1928, Castelnuovo 45.
—	176. Smerdel Giuseppe, Antonio, 3.3.1901, Loče Piccolo 7. — 177. Smerdel Rodolfo, Antonio, 18.11.1914, Loče Piccolo 7. — 178. Srap Anna, fu Andrea, 9.2.1925, Pobese 20. — 179. Saina Giovanni, Giovanni, 26.4.1927, Castelnuovo 112. — 180. Samsa Maria, Francesco, 31.5.1919, Pregara 53. — 181. Tomasich Olga, Giuseppe, 19.1.1920, Cule
4.	— 182. Tomasich Antonio, fu Antonio, 22.4.1899, Crussizza 19. — 183. Tomasich Angela, Giovanni, 9.9.1923, Cule 23. — 184. Tomasich
Vittoria, Giovanni, 17.8.1926, Sobogna 42. — 185. Tomasich Ludmilla, Giacomo, 16.1.1919, Crussizza 78. — 186. Tomasich Giuseppe, Giacomo, 12.5.1919, Crussizza 3. — 187. Tominc Luigi, Antonio, 16.10.1927, Crussizza 59. — 188. Tominc Maria, fu Giuseppe, 1.7.1928, Gradischie
53.	— 189. Torian Giuseppe, fu Andrea, 4.10.1895, Crussizza 28. — 190. Tudor Giuseppe, fu Giuseppe, 9.7.1925, Mune Grande 40. — 191. Tomasich Amalia, Giacomo, 17.9.1921, Crussizza 21. — 192. Tomasich Luigi, fu Filippo, 25.2.1928, Eriacci 23. — 193. Udovich Giovanni, Antonio,
3.1.1898,	Sobogna 44. — 194. Uicich Antonio, fu Antonio, 8.3.1915, Mune Grande 105. — 195. Ujcic Giovanni, Giovanni, 24.8.1925, Mune Piccolo, 23. — 196. Ujcic Francesco, Michele, 3.1.1929, Mune Grande
14.	— 197. Ujcic Giuseppe, Tommaso, 20.9.1927, Pogliane 18. — 198. Valencich Maria, Francesco, 18.10.1924, Obrovo 8. — 199 Vatovec Rosina, Giovanni, 13.12.1926, Crussizza 73. — 200. Vatovec Giovanni, Giovanni, 14.10.1900, Crussizza 73.
201. Vatovec Giovanni, Giovanni, 13.4.1923, Crussizza 73. — 202. Varlian Rodolfo, fu Vincenzo, 11.2.1928, Racizze 40. — 203. Valencich Mario, Giovanni, 2.12.1926, Crussizza 38. — 204. Vatovec Giuseppe, fu Stefano, 2.4.1889, Crussizza 50. — 205. Valencich Mattia, Giovanni, 6.6.1922, Obrovo 52. — 206. Valetic Michele, fu Matteo, 10.9.1901, Mune Piccolo 22. — 207. Valencich Giovanni, fu Martino, 26.11.1885, Giavorie 40. — 208. Valencich Giovanni, fu Andrea, 13.5.1894, Giavorie 24. — 209. Valencich Francesco, fu Andrea, 13.5.1894, Giavorie 84.
—	210.	Valencich	Francesco,	Stefano, 27.10.1896,	Obrovo	9. — 211.
Vouch Andrea, Giovanni, 114.1918, Gradische 24. — 212. Vouch Giuseppe, fu Andrea, 17.2.1900, Gradische 14. — 213. Vouch Giovanni, fu Andrea,	26.12.1885,	Gradische	16. —	214. Vouch	Paola,	fu Andrea,
20.9.1926,	Gradische 22. — 215. Zidarich Giuseppe, fu Antonio, 6.8.1910, Gradische 33. — 216. Zidarič Maria, Giuseppe, 7.12.1924, Racizze 52.
—	217. Zidarič Giovanni. fu Michele, 13.12 1883, Mune Grande 29 —
218. Zadnik Agostino, fu Giovanni, 21.1.1910, Pregara 54. — 219. Zadkovic Giuseppe, Giuseppe, $2.7.192«,	Mune	Grande •	1«.	— 220.
Zadkovic Giuseppe, fu Antonio, 7.5.1902. p-etaže 57. — 221. Zadkov'c Francesco. fu Antonio, 26.2.1912, Mune	Grande	93. —	222.	Zadnik
Lorenza, Floriano, 8.8.1921, Pregara 49. — 223. Zadkovic Caterina, fu Tommaso, 23.11.1904, Mune Grande 122.	— 224.	Zadnik	Antonio, fu
Giovanni, 24.5.1896,	Pregara	54. —	225. Znabel	Paola,	Francesco,
1.7.1927,	Gradischie	3. — 226.	Zidarič	Goffredo, fu	Giovanni, 13.1.1913.
—	227. Zidarič Luigi. Antonio, 10.4.1929,	Starada	31. —	228.	Zidarič
Floriano, Antonio, 3.5.1928, Starada 25. — 229. Mosina Stefania, Antonio, 27.12.1923, Sobogna 33. — 230. Novak Luigi, Giovanni, 31.8.1910, Obrovo 54. — 231. Novak Cristina, Govanni. 20.11.1925, Paolizza 1. — 232. Novak Giovanni, fu Antonio, 18.1.1891, Paolizza 1. — 233. Opara Giuseppe, Francesco, 15.1.1905, Gradischie 51. — 234. Saina Stefano, Giovanni, 24.3.1929, Castelnuovo 112. — 235. Ovciarich Giuseppe, Giuseppe, 24,9.1902, Mune Piccolo 50. — 236. Poropat Francesco, fu Luca, 21.7.18B3, Crusizza 24. — 237. Poropat Giuseppe, fu Giuseppe, 29.8.1891, Crussizza 75. — 238. Požar Anna, iu Giovanni, 8.10.1919, Pogliane 27.
—	239, Poropat Maria, Andrea, 19.11.1921, Crussizza 47. — 240. Pobis
Federico, Rodolfo, 23.7.1929, Rittomece 4	— 241. Pelosa ,Elena, fu
Andrea, 30.3.1911, Mune Grande	50. — 242.	Požar	Giovanni,	fu Antonio, 3.3.1900, Lcce Piccolo 19. —	243. Pelosa	Maria,	Giuseppe,	1.0.4.1924,
Mune Grande, 36. — 244. Poles, Carlo, fu Giovanni, 12.7.1909, Rittomece 16.245. Poropat Andrea, iu Giuseppe, 29.9.1889, Crussizza 47. —• 246. Pelosa Giuseppe, Giuseppe, 1.4.1928, Mune Grande 89. — 247. Poropat Aurora, Giuseppe, 25.4 1927, Pregara 19. — 248. Pelosa Giovanni, Antonio, 21 5.1926, Mune	Piccolo 11.	— 249. Pelosa	Antonio,
Andrea, 3.9.1902, Mune Grande,	58. — 250.	Trimc	Giuseppe,	fu Gio-
vanni, 17.11.1898, Castelnuovo 68.
251. Rodella Giuseppe, Giuseppe, 12.1.1897, Člana 182. — 252. Saina Beatrice, 10.11.1928, Castelnuovo	87. — 253.	Saina	Giovanni,	fu Gio-
vanni, 22.31903, Castelnuovo 112. — 254. Samsa Antonio. Giuseppe,
16.4.1907,	Mune Piccolo 54. — 255. Saina Maria, Maria, 26.2.1922, Castelnuovo 26. — 256. Samsa Michele, Martino, 24.9.1893, Mune Piccolo
54.	— 257. Samsa Antonio, fu Antonio, 10.11.1922, Mune Piccolo 51. — 258. Sancovich Maria, Matteo, Mune Grande 60. — 259. Samsa Antonio, fu Antonio, 22.8.1906, Mune Piccolo 43. — 260. Slossel Vinoen-zo, fu Giuseppe, 8.6.1929, Sobogna 36. — 261. Sircel Maria, Pietro,
7.5.1924,	Pobese 17. — 262. Sluga Francesco, fu Francesco, 18.5.1902, Sobogna 52. — 263. Sluga Antonio, Giuseppe, 5.5.1928, Sobogna 9. — 264. Sturm Francesco, fu Giuseppe, 6.9.1899, Ritomece 14. — 265. Stupar Giuseppe, Antonio, 26.1.1929, Racizza 41. — 266. Stopar Luigi, Antonio, 24.12.1920, Vodizze 6. — 267. Sturm Amalia, Francesco,
5.8.1922,	Ritomece 114 — 268. Sturm Maria, Giuseppe, 24.3.1924, Gradischie 25. — 269. Stopar Vittorio, Antonio, 9.8.1929, Paolizza 6. — 270. Stopar Giovanna, Giovanni 2.11.1927, Studeno 12. — 271. Stopar Andrea, Andrea, 25.11.1899, Studeno 4. — 272. Stupar Giuseppe, Antonio, 2.10.1909, Racizze 13. — 273. Stupar Giovanna, Giuseppe 13.1.1921, Gradischie 25. — 274. Stanich Giuseppina, fu Giuseppe,
21.4.1891,	Castelnuovo 87. — 275. Sturm Michele, fu Giovanni, 24.2.1896, Gradischie 6. — 276. Stanich Francesco, fu Giuseppe, 13.10.1906. — 277. Samsa Michele, Antonio, 26.10.1917, Mune Piccolo 64. — 278. Stupar Giuseppe, fu Martino, 24.6.1891, Racizze 53. — 279. Staver Anton, Martino, 12.6.1913, Mune Piccolo 46. — 280. Smercel Giuseppe, Anton, 3.3.1901, Loče Pjccola 7. — 281. Sluga Maria, Giuseppe, 26.9.1918, Sabogna 18. — 282. Stopar Luigi, Michele 21.10.1912.
—	283. Saina Beatrice, Concetta, 10.11.1928. — 284. Ovcarich Giovanni,
Giuseppe.	23.6.1925,	Mune	Grande	36. — 235. Ovcarich Giuseppe,
Giuseppe,	24 9.1902,	Mune	Piccolo	50. — 286.	Fabiancich Giovanni,
Giuseppe,	21.3.1929,	Mune	Piccolo	25. — 287.	Gombač Antonio, fu
Andrea. 4.1.1885, Crussizza 80. — 288. Gombach Antonio, fu Antonio,
20.1.1888,	Gradischie 81. — 289. Saina Giuseppina, Giuseppe, 20.6.1925, Castelnuovo 75. — 290. Demoises Ludvig, Antonio, 1927, Castelnuovo 10. — 291. Gombach Giovanni, Antonio, 4.3.1919, Crussizza 80. — 292. Fabiancich Maria. Francesco, 4.8.1923. Crussizza 77. — 293. Guardiancich	Ludmilla,	fu Antonio, 15.11.1913, —	294. -Clarich Mattia,
Mattia, 17.6.1905, Paolizza 5. — 295. Kirn Guglielmo, Antonio, 13.2.1929, Sobogna 1. — 296. Cressevich Martino, fu Antonio, 15.10.1906, Racizze 24. — 297. Cressevich Giuseppe, Antonio, 2.5.1929, Starada 3. — 297. a Crebel Giuseppe, Stefano, 30.4.1890, Gradischie 90. — 297. b Ivancich Rodolfo, fu Antonio, 14.8.1909, Loče Piccolo 18. — 298. Ivan-cich Teresa, fu Antonio, 8.9.1920, Loče Piccolo 4. — 299. Dodich Giuseppe, Francesco, 12.1.1929, Racizze 68. — 300. Dodich Antonio, Giuseppe, 12.5.1927, Racizze 30.
301.	Dodich Francesco, Francesco, 3.4.1929,	Racizze	77.	— 302.
Dodich	Antonio, Antonio, 10.8.1911, Starola 30.	—	303.	Lacota Ro-
dolfo, Giovanna, 19.2.1925. — 304. Lovrecich Anna, Giuseppe, 20.1, 1905, Starada 41. — 305. Dodich Giuseppe, fu Giacomo, 16.3.1903, Starada 10. — 306. Lacota Albina, fu Antonio, 13.7.1928, Pobese 30. — 307. Liubich Giovanni, fu Giuseppe, 23.6.1899, Gradischie 59. — 308. Liubich	Giuseppe, Giuseppe, 28.3.1929, Crusizza	15.	—	309.	Liubich
Antonio, Antonio, 12.4.1927, Crusizza 86. — 310. Liubich Giovanni, fu Andrea, 4.5.1928, Giavorie 25. — 311. Dodich Giuseppe, fu Giacomo,
26.9.1898,	Racizze 30. — 312. Libor Giovanni, Domenico, 5.5.1903.
—	313. Lipovez Francesco, Francesco, 7.9.1907, Rittomece 19. — 314.
Maglica	Antonio, Giovanni, 5.6.1890, Gradischie.	15.	—•	315.	Moleči-
car Aurora (Danica), Giovanni, 28.8.1924, Giavorie 21. — 316. Ma-glizza Francesco, Giovanni, 19.7.1892, Gradischie 15. — 317. Maurich Anna, Francesco, 15.7.1924, — 38. Maurich Albina, Giuseppe, 31.1. 1924, Crusizza 17. — 319. Maurich Francesca, Giuseppe, 10.9.1919, Pobese 14. — 320. Maliavaz Antonio, fu Paolo, 20.10.1896, Studena 2. 321. Malievaz Sofia, Antonio, 2.7.1928, Studefia 2. — 322. Mersnig Antonio, fu Giovanni, 6.1.1905, Poglane 41. — 323. Mersnig Giovanni, fu Giovanni, 19.5.1898, Pogliane 41. — 324. Mersig Francesco, Giuseppe,
22.3.1927,	Pofeliane 29. — 325. Mersnig Anna, Giovanni, 28.7.1925, Po-gliane 41. — 326. Uicich Michele, Michele, 9.9.1906, Mune Grande 77.
—	327. Mihalich Ida, Antonio 22.1.1923. — 328, Milovec Giovanna, fu Antonio, 10.10.1912; Obrovo S. Maria 46. — 329. Mihalich Albina, fu Antonio, 29.2.1928, Gradischie 42. — 330. Miklavec Maria, fu Giuseppe,
31.10.1927,	Gradischie 19. — 331. Mihalich Elda, Antonio, 29.8.1927. — 332. Mihalich Andrea, fu Antonio, 22.9.1904, Gradischie 26. — 333. Mosina Antonio, Giovanni, 12.2:1927, Crusizza 23. — 334. Mosina Giovan. ni, fu Giuseppe, 29.7.1888, Crusizza 23. — 335. Mosina Giuseppe, Giovanni, 1.10.1895, Pobese 40. — 336. Mihovich Antonio, fu Matteo, 1.5. 1906; Muna Piccolo 2. — 337. Demoises Milena, fu Giuseppe, 1011 1923. — 338. Dodich Amalia, Giovanni, 17.3.1921, Obrovo S Maria ll'
—	339. Dodich Antonio, fu Stefano, 26.3.1887, Gradischie 32. — 339a Do dich Maria, Giovanni, 17.3.1922, Obrovo 39. — 340. Filippi Giuseppe Giuseppe, 23.4. 1924, Rittomece 8. — 341. Gombach Antonio, fu Andrea, 1.5.1889, Crusizza 92. — 342. Gombach Giuseppe, fu Giuseppe,
20.10.1906,	Crusizza 74. — 343. Gombach Maria, Giuseppe, 21.8.1900, Crusizza 7. — 344. Guardiancich Ludmilla, fu Antonio, 15.11.1913. — 345. Kresevic Giuseppe, Antonio, 16.7.1912, Racizze 38. — 346. Jagodnik Luigi, fu Giovanni, 15.7.1901. — 347. Ladich Giuseppe, Antonio,
7.8.1913,	Starada 30. — 348. Posar Giuseppe, fu Antonio, 27.9.1888, Crusizza 72. — 349. Mauric Antonio, fu Antonio, 1.12.1915, Crusizza 85. — 350. Maurich Giovanni, fu Antonio, 29.3.1894, Crusizza 96.
351. Mosina Giovanni, fu Giovanni, 15.2.1925, Pobese 16. — 352. Saina Giuseppina, Giuseppe, 20.6.1925, Pobese 75. — 353. Scof Antonio, Giovanni, 5.1. 1928, Obrovo 26. — 354. Stanich Francesco, An-
so zapirali žrtve
tonio, 1.3.1913. — 355. Uicich Michele, fu Michele, 6.3.1910, Mune Grande 125. — 356. Vouch Giovanna, Giovanni, 26.2.1927, Gradischie
16.	— 357. Zadcevich Giovanni, fu Giuseppe, 10.7.1906, Mune Grande 8. — 358. Zadnig Giuseppe, fu Michele, 7.9.1891, Pregara 75. — 359. Capel Angela, fu Francesco, 18.9.1926, Pregara 84. — Cacovich Giuseppe, Giuseppe, 26.12.1900, Rittomece 1. — 361. Cressevich Maria, Antonio, 20.11. 1921, Racizze 37. — 362. Cressevich Carla, Francesco, 26.12.1926, Racizza 62. — 363. Cressevich Carlo, Maria, 1.5. 1925, Racizze 48. — 364. Cressevich Stanislao, Giuseppe, 5.8.1924, Racizze 86. — 365. Cressevich Giovanni, Giovanni, 14.11.1917, Racizze 20.
—	366. Cresevich Francesco, fu Giacomo, 12.6.1895, Racizze 62. — 367. Cresevich Giovanni, Antonio ,15.3.1927, Racizze 49. — 368. Cresevich Francesca, Maria, 29.1.1923, Racizze 40. — 369. Cresevich Francesco, Giovanni, 9.8.1901, Racizze 39. — 370. Cresevich Anna, Francesco, 10.10.1926, Starada 6. — 371. Caris Antonio, iu Antonio, 26.8. 1893, Obrovo 53. — 372. Cech Andrea, fu Antonio, 14.4.1910, Crusizza 89. — 373. Cech Giuseppe, fu Giovanni, Crusizza 107. — 374. Cech Antonio, fu Giovanni, 13.1.1901, Crusizza 11. — 375. Cech Čarobna, fu Stefano, 4.11.1922, Crusizza 97 — 376. Cech Francesca, Francesco, 21.8.1928, Crusizza 91. — 377. Cech Rosina, Antonio, 22.12.
1927,	Crusizza 11. — 378. Cech Giovanni, fu Antonio, 25.1.1899, Crusizza 89. — 379. Cech Giuseppe, fu Antonio, 27.1.1894, Crusizza 81.
—	380. Cech Giuseppe, fu Andrea, 8.12.1905, Crusizza 82.	— 381.
Crizman Anton, Antonio, 4.12.1903, Crusizza 53. — 382. Ceglar Antonio, fu Antonio, 23.7.1910, Crusizza 38. — 383, Crulz Rosina, Antonio, 27.2.
1928,	Gradischie 33. — 384. Coslovich Giovanni, fu Pietro, 15.11.1895,
Dilizze 1. — 385. Covacich Stefania, Giuseppe, 30.11.1925, Sobogna 48. — 386 Ceglar Francesco, Stefano, 27.8.1099, Obrovo 19.	387.
Cernetich Maria, Stefano, 20.6.1920, Cuie 36. — 388. Conestabo Francesca Giuseppe, 14.1.1928, Pregara 77. — 388a Conestabo Antonio, Antonio, 14.11.1883, Pregara 74. — 388b Conestabo Giuseppe, fu Giovanni, 13.3.1896, Pregara 77. — 388c Cresevich Luigi, Francesco,
7.8.1927,	Racizze 47. — 388d Cresevich Antonio, Antonio, 27.12.1927, Racizze 89. — 388e Cresevich Angela, Giuseppe, 9.5.1922, Racizze 32. — 388f Cresevich Antonio, Antanio, 25.9.1913. Racizze 57 — 388g Cresevich Francesco, Antonio, 31.8.1925, Racizze 37. — 388h Cresevich Ro,dolfo, Giuseppe, 19.10.1927, Racizze 06. — 389. Crizman Francesco, Giuseppe, 26.10.1914, Crusizza 64. — 390. Crulz Giovanna, Antonio, 18.5.1921, Gradischie 33. — 391. Curet Maria, Antonio, 7.9.1925, Loče piccolo 1. — 392. Cuci&rich Giovanni, fu Pietro, 31.5.1900, Mune Grande 71. — 393. Cernel Michele, fu Antonio, 21.1.1893, Paulizza 8. — 394. Cerniel Sofia, Giovanni, 3.1.1919, Studeno 7. — 395. Chergnel Giovanni, fu Antonio,
11.4.1889,	Studeno 7. — 396. Chergnel Giovanni, Giovanni, 4.3.1922, Studeno 7. — 397. Chirn Antonio, Antonio, 7.7.1895, Sobogna 1. — 398. Cozian Giovanna, Tommaso, 18.6.1922, Pogliane 1 — 399. Cozian Antonio, Giorgio, 8.3.1893, Pogliane 15. — 400 Cozian Tommaso, fu Stefano, 28.3.1893, Pogliane 1.
401. Cozian Anna, Antonio, 12.12.1924, Pogliane 15. — 402. Cresevich Luigi, Francesco;1 7.8.1927, Racizze 47. -J' 403. Cresevich Angela, Giuseppe, 9.5.1922, Racizze 32. — 404. Zidarich Sofia, fu Giovanni, 229.1915. — 405. Segulin Maria, Jožef, 10.2.1927. — 406. Cek Francesco, fu Giovanni, 16.11.1911, Crusizza 8. — 407. Ibram Maria, Antonio, 25,12.1925, Gradischie 68. — 408. Mihojlik Antonio, Antonio,
20.1.1925,	Gradischie 21.	—	409. Jagodnik	Ignac, Giovanni,	31.3.1924,
Gradischie 6. — 410. Vodich Paolo, Carlo, 14.3.1887, Gradischie 46. — 411. Ladich Francesco,	fu	Giacomo, 13.11.1912, Racizze 60.	— 412.
Ladich Vincenzo, Antonio, 14.7 1924, Starada 30. — 413. Ladich Maria, Antonio, 3.6.1927. Starada 44. — 414. Krulz Giovanna, Antonio, 18.5.1921, Gradischie 33. — 415. Cresevich Maria, Francesco, 20.6.1924, Starada 6. — 416. Lever Maria, Stefano, 20.6.1920, Cuie 36. — 417. Mersnig Giuseppe, Antonio, 19.6.1898, Pogliane 24. — 418. Mersnjg Maria, Tommaso, 8.3.1922,	Pogliane 55.	— 419. Cozian Tommaso,
fu Stefano. 28.3.1893. Foeliane 1. — 420 Giuraclch Anna. Giuseppe, 1.2.1926, Mune Piccolo	19.	— 421. Kirn	Antonio, Antonio,	7.3.1895,
Sobogna 1. — 422. K inestabo Stanislao, Antonio, 8.5.1896, Pregara 55.
—	423. Cresevich Ludvik, Andrea, 19.10.1910, Starada 7. — 424. Cresevich Francesco, Giovanni, 9.8.1901, Racizze 39. — 425. Cresevich Antonio, Antonio, 25.9.1913, Racizze 57. — 426. Cresevich Giovanni, Antonio, 15.3.1927, Racizze 48.
OBČINA GORICA
1. Cherti Friderico, Gorizia. — Jug. Francesco, Antonio, 15.4. 1900, Via Silicana 54, 2. Bassanese Salvatore, Valentino, 20.2.1909, Gorizia, S. Daniele del Carso. — 3. Abrano Vladimiro, Gorizia, S. Daniele 9 Carso.
OBČINA MAREZIGE IN MOTOVUN
1. Visintin Pietro, fu Giovanni, 26.10.1902, Maresego via Boste 32. — 2. Bellich Giuseppe, Giuseppe, 22.10.1910, Maresego Bersani 119.
—	3. Muer Nazario, Nazario, 6.4.1903, Maresego Babici 188. — 4. Bellich Luigi, fu Giovanni, 6.8.1902, Maresego Babici 201. — 5. Bossi Co-stantino, fu Pietro, 2.2.1896, Via Montona Caldier 72. — 6. Bertossa Giuseppe, fu Giovanni, 10.5.1891, Via Caldier 20 Montona, — 7 Bertossa Antonio, Antonio, 25.2.1895, Montona, via Caldier 37. — 8. Bersan Giuseppe, Giuseppe, 1923, Maresego villa Chcrmiz 101. —
9.	Babich Livio, Giuseppe, 123.1928, Maresego Vanganello 239	—
10.	Babis Natale, fu Giuseppe, 24.12.1903, Maresego Vanganelu 239. ____ 11. Babich Giovanni, Giovanni, 17.12.1901, Maresego Babici 210.
—	12. Babich Carlo, fu Giuseppe, 5.5.1900, Maresego Bunfe 38. —
13.	Chermaz Giuseppe, Giuseppe, 20.5.1901, Maresego Cheruzzi ,92.
—	14. Cavrecich Andrea, fu Giuseppe, 16.1.1899, Maresego, Berne-tici 60. — 15. Furlan Antonio, fu Francesco, 16.1.1905, Montona, Via Ferosita 117. — 16. Gallo Giovanni, fu Giovanni, 9.1.1892, Mon-tona Via Caldier, 29. — 17. Mauro Domenico, fu Giuseppe, 17.3.1891, Montona Caroiba 34/c. — 18. Marussich Antonio, Giovanni, 9 8.1922, Montona Novacco, v. Marussich 137. — 19. Mocibob Stefano, Stefano, 6.5.1910, Montona Raccotale 22. — 20. Plahuta Francesco, fu Antonio, 1.8.1899, Maresego, Via Cheruzi 98. — 21. Plahuta Giuseppe, fu Giuseppe, 9.1.1904, Maresego. — 22. Plahuta Vittorio, Giovanni, 9.7.1902, Maresego, Cheruzi 99. — 23. Smolizza Antonio, 28.1.1891, Montona Via Novacco 144. — 24. Sabadnic Francesco, Giuseppe,
6.10.1901,	Maresego, via Cheruzi 94. — 25. Sergan Giovanni, fu Giovanni, 9.4.1896, Maresego, R6izi (68. — 26. Stoch Celestino, fu Giuseppe, 6.11.1912, Maresego 12 — 27. Umer Antonio, Antonio, 18.9. 1895, Maresego Roizi 178. — 28. Umer Giovanni, Andrea, 2.3.1815, Maresego Babici 190. -— 29. Tomasi Antonio, fu Giuseppe, 27.1.1902, Montona Vicolo dei Barbo 64. — 30. Vicco Giovanni, fu Giovanni,
12.9.1892,	Montona Caldier 33. — 31. Linardon Mario, fu Antonio,
2.2.1904,	Montona 266. — 32. Bartoli Giuseppe, di Antonio, 16.3.1909, Caroiba 123. — 33. Tomasi Antonio, di Antonio, 26.2.1903, Montona, via S. Pancrazio 14.
OBČINA LOKEV
1. Mevlja Andrea, Vreme. — 2. Žnidaršič Casanova Emma, fu Giuseppe, 9.9.1900, Solitario 73. — 2. Mevlja Giovanni, fu Giovanni, 6.6.1894, San Tommaso 40. — 3. Ban Francesco, di Massimiliano,
12.9.1923,	Roma 111. — 4. Raseni Giuseppe, fu Giovanni, 14.2.1897, Lunga 17. — 5. Maria Alberta Perazzi, di Giovanni, 29.3.1927, Roma 123. — 6. Stopar Giuseppe, di Antonio, 27.2.1920, vico Gorizia 42. — 7. Znidarcich Maria, di Giuseppe, 1.1.1923, Roma 155. —■ 8. Mevlja Antonio, 1896, Corgnale 197.
OBČINA VREME
1. Magnani Maria, Andrea, 22.7.1927, Famie 25. — 2. Pozzazi Ro-salia, Giovanni, 5.3.1923, Famie 17. — 3. Pieri Francesca, Giorgio,
18.7.1928,	Goncic 9.
OBČINA HRENOVICA
Rosani Rodolfo, 11.2.1921, Crenovizza Studenza 21.
OBČINA HRUŠEVICA
1. Cherti Federico, Daniele, 22.4.1913, Crusevizza 5. — 2. Milano Zega, Crusevizza 26,
OBČINA DOLENJE
1. Ladilja Francesco, di Francesco, 19.8.1927, Dolegna di Bogliu-no 44. — 2. Ladilja Bruno, di Francesco, 4.5.1924, Dolegna di Bogliu-no 44.
OBČINA PULJ
1. Bianco Emilio, di Giuseppe, Pola 13.6.1923, Pola Via Altura 40.
—	2. Chiraz Giovanni, di Antonio, Pola 24.6.1928, Pola-Pomer 90. — 3. Cressina Agostino, di Giuseppe, Gimtno, 3L5.1904, Pola Via Žara 5.
—	4. Arlini Mario, fu Gasparo, Pola 22.11.1918, Via S. Martino 7. — 5. Minco Pasquale, Pola 5.9.1924, Via S. Martino 25. — 6. Cutti Michele, di Gregorio, Dignano 26.1.1892, Strada Romana 12. — 7. Car. lovich Silvano, di Carlo, Pola 3.7.1922, Via G. Caprin 66. — 8. Capo-rolni Antonio, fu Nicolb, Pola 29.9.1904, Via Vintian 7. — 9. Codacco Guido, di Domenico, Pola, 10.4.1927, Via XXVIII Ottobre 66. — 10. Cehum Albino, di Floriano, 1.5.1910, Via Epulo 31. — 11. Chersini Mario, 1.3.1927, Via Altura 29. — 12. Cerdonio Giusto, di Carlo, 4.12. 1890, Via Umago 32. — 13. Celega Luciano, di Giovanni, 26.5.1928, Via Stignano 148. — 14. Vendola Giovanni, di Ferdinando, Ferlizzi,
21.9.1918,	Via Barbarigo 1. — 15. Demarin Armando, di Antonio, Dignano 11.12.1927, Via Cappellini 4. — 16. Dal Pozza Adillo, di Angelo,
5.12.1927,	Pola. — 17. Daicich Giovanni, di Giuseppe, Stignano, 29.8. 1904, Stignano 134. — 18. Durin Alessandro, di Antonio, Pola 8.6.1928, Gallesano 23. — 19. Dumovich Nino, di Antonio, Parenzo 11.10.1927, Via XXVIII Ottobre 49. — 20. Demori Giovanni, fu Giusto, Pola
31.3.1904,	Via Epulo 20. — 21. Debevi Tarcisio, di Bortolo, Pola 18.9. 1927, fraz. Gallesano 122. — Drosetti Carlo, fu Antonio, Breintenwaida, 17.11.1916, Via delle Alpi Giulie 39. — 23. De Rosa Pasquale, di Fran. cesco, Castellammare 5.11.1921, Preunida 55. — 24. Duvissich Giovanni, di Rocco, Pola 24.6.1928, Lissano 14. — 25. Dragonia Giacomo, fu Antonio, Albona 14.7.1896, dei Franchi 7. — 26. Dovlanovich Miro, di Giovanni, Pola 1.1.1922 Lepanto 36. — 27. Dettoni Simone, Žara 26.8. 1892, Stovagnana 5. — 28. Tuffolni Michele, di Pietro, Valle 30.12.1906, Via Valcane 14. — 29. Damiani Giovanni, di Giovanni, Pola (Valdi-becco) 23.7.1923, Via Medalino 133 b. — 30. Devescovi Domenico, Fa-sana 30.1.1903, Fasana, 5 Nov. 61. — 31. Carlovich Luigi, fu Antonio, Fasana 10.7.1906, Fasana 101. — 32. Demari Bruno, di Giovanni, Pola
29.10.1918,	Pola, Besenghi 30. — 33. Diritti Bortolo, fu Antonio, Ro-vigno dTstria 17.7.1905, Rovigno dTstria, Sp. Santo 29. — 34. Fran-ceschini Mario, di Romeo, Pola 1.1.1920, B. Benussi 47. — 35. Ferrari Francesco, fu Giacinto, Rodigo, 30.5.1896, Ostilia 6. — 36. Zuccan Valentino, di Martino, Pola 12.2.1908, Pomer 3. — 37. Furlani Furio, di Antonio, Pola 23.5.1927, Pola, S. Felicita 3. — 38. Kiraz Luca, fu Luca, Pola, 7.10.1907, Medolino 142. — 39. Dekirolznaia Francesco, fu Francesco, 24.4.1911, Carducci 18. — 40. Fabretto Angelo, fu Antonio, Fasana 20.5.1897, Fasana 118. — 41. Fabro Gaetano, di Giovanni, Trie-ste 24.4.1924, Pola, Via Sergia 47. — 42. Križan Mario, di Rodolfo, Komamo 14.4.1925, Giovia 5. — 43. Fontanve Giovanni, di Alberto, Pola 8.2.1910, Carpaccio 3. — 44. Franolli Virgilio, di Domenico, Pola
7.9.1927,	Gallesano 405. — 45. Favretto Andrea, di Giuseppe, Pola
2.8.1927,	Marconi 34. — 46. Grschovich Silvio, di Giovanni, 17.7.1927, Lissano 19. — 47. Giobbe Antonio, fu Giovanni, Fasana, 26.7.1899, Fasana 23. — 48. Carozza Giovanni, di Antonio, Parenzo 9.10.1914, XX Settembre 43. — 49. Cobai Ermanno, fu Giovanni, Pola 29.5.1909, Via Valmale 5. — 50. Cella Silvio, di Pietro, Mansue 18.11.1928, Via Altura 42.
51. Crosilla Massimiliano, di Giovanni, Pola 29.9.1906, degli Ar-diti 28. — 52. Costessi Biagio, fu Giuseppe, Cavrano 4.1.1900, Ca-vrano 28. — 53. Carlovich Giuseppe, fu Antonio, Fasana 25.1.1901, Gallesano 423. — 54. Cerlenizza Giuseppe, fu Antonio, Pola 1.8.1912, Medolino 83. — 55. Capolicchio Vittorio, di Pasquale, Pola 12.2.1910, Gallesano 293. — 56. Cerlienco Giovanni, fu Francesco, Salonico (Dal-mazia), Pola. — 57. D’Agostino Pietro, fu Agostino, Pola 8.3.1909, Fasana 99. — 58. Dracovich Dušan, di Giorgio, Pola (Peroi) 12.9.1903, Peroi 80. — 59. Clelia Giovanni, fu Michele, Pola 12.3.1928, Lissano 201.
—	60. Cherbavaz Santo, di Matteo, Montona 26.6.1911, Fasana 192.
—	61. Crosilla Francesco, via Emo 15 — 62. Crisofulli Giuseppe, fu Giuseppe, Palme 24.6.1918, Palme. — 63. Carnich Guido, di Emilio, Pola 3.6.1927, Marconi 31. — 64 Carlani Mario, di Giovanni, Pola
8.10.1928,	Caprin 72. — 65. Costessi Natale, di Giovanni, Pola 4.12.1927,
Dignano 73.	66. Castellani Alfonso, di Luigi, 274.1891, via Bombig
21. — 67. Curcuruto Salvatore, di Giuseppe, Catania 27.1.1917, Kandler
23.	— 68. Cernas Michele, di Giovanni, Pola 9.9.1928, Fasana 20 — 69. Cappel Gildo, Pirano 29.4.1927, Pola. — 70. Capolicchio Antonio, fu Pasquale, Gallesano 18.7.1913, Gallesano 427. — 71. Ciciriello Giuseppe, di Domenico, Brindisi 5.2.1890, Fasana 9. — 72. China Matteo, fu Giovanni, Gimino 17.2.1904, fraz. Peroi 98. — 73. Clunich Antonio, di Giuseppe, Pola 2.4.1928, Lisignano 155. — 74. Cherliach Giovanni, fu Martino, Orsera, Fradonico 11. — 75. Smolizza Ferruccio, 2.2.1918, Pola. — 76. Coslovi Vittorio, fu Pietro, Rovigno 22.3.1910, Lepanto 22.
—	77. Chiraz Antonio, di Giovanni, Pomer 17.6.1911, Pomer 100. — 78.
Crisanaz Antonio, di Antonio, Gimino 18.8.1906, Marconi 46. —. 79. Cappelletti Adolfo, di Luigi, Pola 4.6.1928, Altura 1. — 80. Cluni Giuseppe, fu Matteo, Pola 26.2.1908, Lisignano 161. — 81. Cerri Egidio, di Giuseppe, Polu 14.12.1927, Via Flanatica 7. — 82. Caicci Natale, fu Antonio, Pola, 24.12.1886, Altura 113. — 83. Cobai Ernesto, fu Giovanni, Pola 9.12.1913, Via Quieto 25. — 84. Cicada Giovanni, fu Gre-gorio, Gimino 21.10.1904, Gallesano 507. — 85. Cernobori Giuseppe, di Giovanni, Promontore 11.4.1907, Bagnole 2pl. — 86. Ciacchi Silvano, Di Antonio, Pola 2.8.1928, Via Valsalina 14. — 87. Contu Italo, fu Emanuele, Cagliari 11.10.1898, Via della Valle 19. — 88. Chersin Antonio, fu Antonio, Fasana 27.3.1900, Fasana 24 1. — 89. Cucco Giovanni, fu Marco, Parenzo 26.7.1892, Promontore 59. — 90. Coslovi Redento, di Antonio, Pola 24.10.1928, Fasana 5. — 91. Cociani Maria, di Giovanni, Villa Dečani 27.3.1922, Cristiglia 1. — 92. Cellich Santo, di Francesco, Pola 22.10.1927, Via Valmole 6. — 93. China Pietro, di Angelo, Pola 30.5.1901, IJagnole 62.	94. Capolicchio Oscarre, di
Angelo, Pola 28.7.1928, Gallesano 427. — 95. Caswine Gaetano, di Stefano, Fasana 16.11.1901, Clivo deile Laste 6. — 96. Caporalin Giuseppe, fu Giorgio, Pola 26.4.1917, Vintion 6. — 97. Cociani Danilo, Pola 24.12.1924, Via Badoglio 51. — 98. Corva Antonio ,di Michele, Fasana 17,7.1898, Fasana.—■ 99. Cocevar Giuseppe, fu Giuseppe, Pola 13.11.1890, Via Cesare 6. — 100. Comparini Libero, di Angelo, Pola
9.12.1928,	Via Oissano 20.
101. Cossara Lodovico, fu Antonio, Pola 6.2.1913, Promontore 94.
102.	Clarich Antonio, fu Antonio, Kamschie 31.8.1909, Gallesano 433.
103.	Cerrato-Casella Nicola, fu Alfonso, Candela 10.2.1913, Via A. Diaz 8. — 104. Cossara Giuseppe, Gimino 10.7.1918, Via Valmale 10. — 105. Cossara Giovanni, fu Antonio, Promontore 6.7.1904, Promontore 94.
—	106. Coslovi Ferruccio, fu Pietro, Pola 8.8.1928, Via Lepanto 22. —
107.	Castore. Elvino, di Antonio, Pola 17.12.1918, M. Coppelletta 18. —
108.	Capolicchio Livio, di Antonio, Pola 23.11.1921, Gallesano 66. — 109. Cloveri Giuseppe, di Biagio, Savona 24.3.1915, Fisella 43. — 110. Ma-ressi Guerrino, di Francesco, Via I. Baldo 15. — 111. Codnik Antonio, di Giuseppe, Pola 21.8.1921, XXVIII Ottobre 34. — 112 Benci Livio, di Guido, Pola 9.7.1927, Via Barbacan 9. — 113. Brondis Luigi, fu Luigi, Pola 18.5.1913, Via Commale 5. — 114, Bunz Giordano, fu Giovanni, 12.5.1907, Giuliani 25. - 115, Benci Giovanni, Sanvincenti
14.4.1906,	Peroi 25. — 116. Bibetta Natale, di Giuseppe, Pola 20.12.1927, Stignano 70. — 117. Baruzzi Dante, di Enea, Trieste 29.5.1909, Pre-muda 10. — 118. Bartoli-Idio-Egidio, di Matteo. Pola 15.6.1912, Via Lucca 41. — 119. Boghin Giuseppe, di Gregorio. Pola 6.1.1928, Pola, Licignano 26. — 120. Zuccon Pietro, di Pietro, Pola 26.1.1928, Pola.
—	121. Bullian Ferruccio, di Giuseppe, Pola 31.5.1920, Via Ermo 15 — 122. Buranello Romano,, fu Giuseppe, Pola 24.12.1904, Via E. Muti 43.
—	123. Golia Edoardo, di Matteo, Lussingrande 13.10.1928, fraz. Dio-
nano 148. — 124. Trento Evelino, di Antonio, Fasana 19.5.1910, fraz. Lissano 8. — 125. Guiri Fulvio, di Domenico, Pola 23.1.1928, fraz. Gallesano 122. — 126. Giadressi Arturo, di Francesco, Pisino 23 3 1928 Yaia	14' 7 i27' GreS°ri Antonio, di Antonio, Pisino
26.10.1913,	Via Andrea da Valle 16 — 128. Grassi Federico, di Roberto, Ancona 8.7.1927, dei Capitan; 11. — 129. Giotta Mario, di Carlo, Pola 6.2.1927, Lepanto 17. — 130. Gorlato Andrea di Domenico Pola J-1,14899;, Faveria 5. - 131. Gherardi Dante, di Agostino, Genova
13.12.1912,	Pola. — 132. Giovannini Ettore, fu Giovanni, Pola 14.12.1918 Fasana 9. — 133. Gregorič Giovanni, di Antonio, Pola 25.8.1928, Lis-v-50 ~Z 133;„ Gustini Marcello, di Simone, Parenzo 30.4.1928, čAV ,3’ttecmbr,e T 134 Germanis Germano, di Vittorio, Pola inf ool’	°llvi- ~ 135- Glusich Claudio, fu Giovanni, Pola
20.3.1928,	via dei Franchi 7. - 136. Bino Giuseppe, 'di Antonio, Ro. vigno 15.9.1905 Duca degli Abbruzzi 15. - 137.. Giovannini Romeo, di Elenterio Ostellato 1.6 1908, Vergerio 3, - 138. Garut Carmelo di Giuseppe, Catama 22.4.1919, Via Dante 54. - 139. Pernazza Gabriele dl Dante, Portovenere 21.3.1921, Via Epulo 22 a. - 140. Mestrini Ma^ no di Giovanni Pola 26.4.1903, Via Littorio 3. - 141. Mescarda An. torno di Domenico, Pola 2.11.1927, Gallesano 173. - 142. Matossi Fie-tro, fu Stefano, Orsera 15.10.1896, Premuda 38. - 143. Milani Gre-gorio fu Metteo Visignano 12.3.1901, Via D'Annunzio 48. - 144. Ma-retti Luciano dl Giuseppe Pola 28.2.1927, Via Altura 12. - 145. Mer-tim Menotti, di Eugemo, Pola 20.10.1908, Via Stancovich 30 pt. - 146. Miniussi Attilio, di Giuseppe, Pola 15.3.1909, Via N Bisio 4 — 147 MaV5^»0,-,Lu.cl%"0, dl Giovanni, Pola 14.12.1926, Via Promontore 96] “ 148' Milani Giuseppe, Viscirada 26.3.1907, Pola, Milanovi 2. - 149. Maver Fulvio, di Giovanni, Pola 29.6.1928, M. Buonarroti 16. - 150. Mechis Giuseppe, fu Marco, Parenzo 12.12.1905, Ottavia 9
151. Mingoric Luigi di Ernesto Copna 19.9.1928, Via C. Defran-ceschi 3. - la2. Michelin Carlo, di Antonio, Pola 17.12.1912, Via Promontore 55 - 153. Mitton Silvio, di Angelo, Ottona 25.9.1927, Flavia 41. — 153. Manzo Antonio di Stefano, Rovigno 27.10.1908, Pola.
—	A34- ,¥*h; M, P1}186??6’ Pola 12 1896. Medolino 46.
—	155. Matiassi Rodolfo, di Michele, Pola 30.5.1909, Via Erno 10 a —
156. Marchesi Adalberto, fu Giovanni, Portole 22 1 1908 Portole Via Scevi 24. — 157. Martignano Danilo, Pola 19.5.1911 Via’ Flanio 17 — 158 Montonesi Teodoro fu Antonio Orsera 9.11.1892, Via Andrea della Valle 15.	— 159. Maurel Domenico, Pola. — 160 Mirini
Giusto di Carlo, Fasana 19.1.1903, fraz. Fasana. — 161 Marussich Vittorio, fu Giovanni, 23.5.1903, Montona-Arsia. — 162 Marras Alberto di Giacomo, Sampierdarena (Genova) 11.4.1918, Via Faveria 24 — 163’ Galvani Renato, di Carlo, Pola 10.7.1927, Pola. — 164. Mariani Enza’ di Francesco, Pola 5.6.1928, Via Castiopola 29. — 165. Moscarda Stefano, di Giovanni, Fasana 19.12. 1887, Fasana. — 166. Marittu Giuliano" fu Pietro, Sennori 23.12.1902, Clivo d. Bonazzi 9. — 167. Malusa Iginio’ di Francesco, Rovigno dTstria 11.1.1928, Rovigno dTstria 5 — 168’ Posari Enrico, Pola 6.11.1927, fraz. Lissano 81. — 169. Turko Pietro' fu Giovanni, Gallesano 13.3.1911, Gallesano 224. — 170. Poldrugo Angelino, di Francesco, Pola 16.3.1927, Stignano 43.	171. Padovani
Serafino, fu Golieri, Pola 13.9.1907, Imoreglia 9. — 172 Pittino Luisi di Emilio, Buya 15.9.1913, Pola. — 173. Putigna Francesco, di Gio-’ vanni, Pisino 25.9.1893, fraz delle Alpi Giulie 45. — 174. Pernaco Giuseppe, fu Giuseppe, Nak Tolna (Ungheria) 9.10.1915, Altura 64. — 175 Palmega Fausto, di Giovanni, Orsera, 13.6.1912, fraz. Abbazia 26 —
176.	Pariš Mario, di Giovanni, Sanvincente 27.7.1927, Via Luiano 52
177.	Popovich Demetrio, di Giorgio, Pola 4,2,1894, Pola, Peroi 34 —I
178.	Peri Giuseppe, fu Giuseppe, Pola 7.11.1892, Altura 16. — 179 Percovich Giovanni, fu Michele, Sanvincenti 3.2.1905, Lavarigo 9 — 180. Perissa Pietro, di Michele. Promontore 9.2.1900, Via medolino 7
—	181. Pergan Rodolfo, fu Antonio, Barbana 23.5.1915, Via Altura 63
—	182. Pasquali Lino, di Vittorio, Mansue 22.10.1921, Via Altura 249*
—	183. Liberato Antonio, di Domenico, Tollo 23.5.1928, Fasana 185 -1 184. Persi-Paoli Enrico, di Francesco, Pola 21 1.1903, Via A. della Valle 36. — 185. Pianella Domenico, di Pietro, Gallesano 12.4.1921 Gallesano 136. — 186. Percuzzi Andrea, di Giovanni, Lisignano 19 41908 Lisignano 117. — 187, Perusco Giuseppe, di Antonio, Lavarigo 9]3J9io’ Lavarigo 19. — 188. Vitassi Enrico, di Giuseppe, Pola 12.8.1928 P/ia Duca d’Abruzzi. — 189. Perusca Antonio, di Martino, Pola 26.4.1928 Vincural 19. — 190. Privato Antonio, di Giacomo, Pola 29.8.1928, Me-
PnSiofsTiT^npvmlf
OBČINA PULJ
(Nadaljevanje z 28. straniJ
dolino 86. — 191. Purin Giovanni, fu Matteo, Umago 12.11.1900, Umago Morno 497. — 192. Tomasi Egidio, di Antonio, Fasana 18.1.1907, Fasana 99. — 193. Tromba Giuseppe, di Giovanni, Pola 10.4.1925, Lissano 60
—	194. Pantalisse Eugenio, di Umberto, Spalato 5.10.1907, Via Faveria 28. — 195. Pavelich Giuseppe, fu Giacomo, Pola 26.1.1897, Via G Ce-Sare 1. — 196. Petris Leo, di Stefano, Trieste, 5.11.1894, Via S. San-torio 3. — 197. Popovich Demetrio, fu Nicolb, Pola 26.10.1891, Peroi.
—	198. Pelaschier Anteo, di Anteo, Pola 28.8.1912, Via Barbacani 9. — 199. — Tessari Marcellino, di Federico. Pola 19.12.1910, Via G. Marconi 86. — 200. Piglian Luigi, di Giovanni, Pola 9.2.1928, Fasana.
201. Perusco Antonio, di Martino, Dignano 26.4.1922, Sissano 39. — 202. Pentecoste Remo. — 203. Pauro Giovanni, di Giovanni, Pola 7.7.1909, Monticchio 27. — 204. Pauletich Alessandro, di Ignazio, Pola 27.7.1922, Monvidal 5. — 205. Persi Marcello, di Antonio, Pola 17.7.1907, Via Vergerio 2. — 206. Premate Giuseppe, di Giuseppe, Pola 4.11.1912, Lisignano 165. — 207. Diumovich Antonio, di Gaspare, Pola 7.6.1928, Fasana 6. — 208. Rossanda Antonio, Antonio, Pola 25.9.1927, Vincural 6. — 209. Rocco Giuseppe, fu Antonio, Rovigno 9.10.1905, Pola. — 210. Rocca Giorgio, fu Giorgio, Pola 12.2.1901. Via Piave 39. — 211. Rosanda Giovanni, di Nicolb, Lusignano 23.5.1906, Lusignano 102. — 212. Rossanda Mario, Antonio, Pola 30.10.1928, Vincural 7. — 213. Rauni Tommaso, Tommaso, Pola, 31.8.1928, Lusignano 53, — 214. Di Roma Enrico, di Giuseppe, Taranto 26.11.1927, Pola via Cappellini 102. — 215. Krismancich Emerico, fu Giovanni, Pola 29.7.1928, Pola, D. Ros-setti 6. — 216. Tarticchio Pasquale, Giacomo, Pola 5.2.1902, Gallesano 163. — 217. Tessari Vittorio, Federico, Pola 1.7.1911, Acquedotto 5. — 218. Tonillo Antonio, fu Giovanni, Dignano 27.8.1907, Peroi 88. — 219. Arzoni Eugenio, NN, Pola 21.3.1910, Lissano 206. — 220. Dean Livio, Pola 10.4.1928, Via Premuda 8, — 221. Ardossi Matteo, di Giuseppe, 1911, Lissano 69. — 223. Do Ernesto, Giorgio, Umago 28.10.1903, Pola 23.11.1899, Medolino 283. — 222. Ranch Pietro, Pietro, Pola 11.1. Via Kandler 46. — 224. Nardo Cesare .Ernani, Venezia 16.10,1920, Pola, Viale Defranceschi 37. — 225. Fantasma Claudio, Attilio, Pola 10.5.1927, Pola, Via Cappelletta 42. — 226. Dobrau Giuseppe, Lodovico, Pola 1.2.1928, Pola Via D. Alighieri 5. — 227. Grassi Alberto, fu Mario, Pola 14.9.1904, Pola, Via Gladiator! 13. — 228. Gissi Guido, fu Giuseppe, Pola 12.9.1916, Stignano 106. — 229. Gissi Antonio, fu Antonio, Dignano 24.5.1888, Altura 201. — 230. Gallo Francesco, di Giovanni, Pola 10.10.1907, Pola, Valletta S. Giorgio 81. — 231. Gurini Celestino, di Giovanni, Pola 11.1.1921, Pola. — 232. Giolio Onofrio, fu Pasquale, Catanzaro 25.7.1899, Pola Via Minerva 9. — 233. Gustincich Alfredo, di Giovanni, Pola 24.5.1921, Sissano 126. — 234. Graccali Ladoslao, Giuseppe, Medolino 13.1.1913, Medolino 60. — 235. Grandi Antonio, Giuseppe, Sebenicco 22.12.1912, Via Sacco 22. — 236. Geromella Giuseppe, Paolo, Pola 8.4.1914, Via delle Vigne 14. — 237. Galeoto Luigi, di Rosario, Palermo 30.5.1917, Pola, Via d. Bina 6. — 238. Inglese Raffaele, fu Giuseppe, Taranto 28.12.1916, Pola, Via Kandler 46. — 239. Grassi Nicola, fu Francesco, Codonei, 1.9.1904, Pola, Via Benussi 45. — 240. Jankovič Rodolfo, di Antonio, Pola 11.2.1906, Viale XX Set-tembre 65. — 241. Bratolich Marino, di Carlo, Pola 5.5.1920, Via Minerva 14. — 242. Bisletta Luciano, di Antonio, Pola 12.9.1927, Fasana 200. — 243. Busdon Giuseppe, fu Gregorio, Lanischie 3.3.1901, Fasana 176. — 244. Billi Attilio, di Giuseppe, Pola 12.9.1922, Via Patilia 21.
—	245. Bist.azzoni Domenico, di Augusto, Monteargentario 14.10.1903, Via Medea 1. — 246. Balbi Ruggero, fu Giovanni, Sanvincenti 23.7.1901, Vic. Castagner 53. — 247. Benci Giovanni, di Matteo, Lissano 12.6.1911, Lissano 128. — 248. Razzi Germano, di Antonio, Pola 26.12.1921, Via dei Vigneti 15. — 249. Barretta Francesco, di Filippo, Castellammare 24.5.1921, Stignano. — 250. Banchero Andrea, di Giacomo, Castellammare, Clivo dei Capitani 11.
251. Berdar Emilio, di Matteo, Pola 21.11.1913, Via Defranceschin 35. — 252. Pilucaglia Bruno, di Antonio, 2.7.1912, Pola. — 253. Bosazzi Vito, di Giuseppe, 6.11.1915, Sichici 18. — 254. Bartoli Francesco, di Luigi, Fiume 2.1.1923, Piazza Alighieri 5. — 255. Bosazzi Albino, di Giuseppe, Pola 22.11.1928, Via Lavarigo 11. — 256. Bugarin Simone, di Biagio, Antignana 4.4.1907, Antignana, Buttari 4/1. — 257. Blaseo Rodolfo, fu Giuseppe, Pola 26.2.1910, Androna d’Angelo lb. — 258. Bertogna Giuseppe, di Salvatore, Cittanova 4.4.1928, Medolino- 2. — 259. Miani Mario, di Angelo, Pola 15.3.1928, Via Castropola 28. — 260. Brunetti Antonio, fu Bartolomeo 5.12.1890, Via Dante 3. — 261. Riboni Antonio, di Matteo, Pola 6.11.1913, Via Giovia, 28. — 262. Rosanda Giovanni, di Giovanni, Vincural 12.5.1911, Pola. — 263. Damiani Umberto, di Pietro, Pola 9.3.1897, M. Šerpo 15. — 264. Andreini Massimi-liano, fu Francesco, Pola 20.11.1897, Via Dante 78. — 265. Bunco Ermenegildo, Pola 8.8.1928, Pola. — 266. Cherin Sergio, di Luigi, Rovigno dTstria 22.3.1928, R. 1’Istria, Via Littorio 10. — 267. Paliaga Luigi, di Francesco, Lubiana 2.5.1922, Pola, Viale Em. Fil. Duca d’Aosta 32. — 268. Zappetti Celeste, fu Celeste, Pisino 9.6.1904, Via Sergia 1. — 269. Welz Arturo, Pola 11.6.1911, Via Giulia. — 270. Urto Giuseppe, Medolino 11.4.1900, Via Boscolo 6. 271. Blasich Antonio, di Matteo, Pola 19.1.1927, Promontore 98. — 272. Blasina Giuseppe, di Giovanni, Albona 19.11.1906, M. Šerpo 4. — 273, Massalin Andrea, fu Andrea, Lussimpiccolo 11.3.1891, Valmole 23. — 274. Ussl Antonio, fu Vito, Pola 3.11.1892, Altura 41. — 275. Michelini Giuseppe, di Giovanni, Pola 5.3.1926, Promontore 140. — 276. Jung Giuseppe, fu Giuseppe, Pola 4.5.1890, Via Bradamante 10. — 277. Ciceran Gregorio, fu Gregorio, Barbana 21.5.1885, Altura 199. — 278. Graccoli Nicolb, di Nicolb, Pola 15.7.1928, Sichici 31. — 279. Dominico Mario, fu Franoe-sco, Comeno 6.2.1911, Via Cesare 28. — 280. Michelin Giovanni, di Carlo, Pola 4.2.1903, Valdibecco 14. — 281. Bastiancich Giovanni, di Giovanni, Pola 6.2.1901, Borgo Mariadol 5. — 282. SbisA Pietro, fu Giovanni, Parenzo 18.4.1895, Sissano 6. — 283. Musaco Antonio, di Antorlio, Pa-renzo 8.6.1901, Tradonico 7. — 284. Bellusich Antonio, di Martino, Orsera 24.1.1891, Carbonaio 419. — 285. Balducci Leonbruno, di Ameo, Sebenicco 25.2.1921, Cl. S. Rocco 3. — 286. Zvelz Biagio, fu Michele, Pola 15.12.1898, Covrano 13. — 287. Bruno Gaetano, di Carmine, Morano Calabro 11.9.1897, P. Carducci 16/11. — 288. Borsi Danilo, Antonio, Pola 9.6.1904, M. Castagner 11. — 289. Burlovich Anna, fu Antonio, Mune Grande 3.7.1922, Castelnuovo 1’Istria 70. — 290. Berliassa Giuseppe, di Giorgio, Pisino 9.3:1896, Vientian 1. — 291. Bombazzi Oliviero, fu Antonio, Pola 4.3.1929, M. Castagner 45. — 292. Bemecich Mario, Pola 15.12.1912, Largo Oberdan 97/V. — 293. Bucconi Egidio, di Matteo, Pola 20.8.1928, Stignano 53. — 294. Dorani Lorenzo, fu Martino, Altura 9.8.1927, Altura 141. — 295. Trosti Oliviero, fu Giovanni, Pola 16.4.1927, Via Veruda 32. — 296. Giurina Giordano, di Nicolb, Pola 28.11.1908, Ravenna 1. — 297. Giotta Giovanni, di Giovanni, Pola 16.11.1910, Pola. — 298. Fabetto Giuseppe, fu Antonio, Pola 13.9.1893, Fasana 59. — 299. Michelini Mario, di Giuseppe, Trieste 10.12.1927, Promontone 146. — 300. Costessi Pasquale, fu Giuseppe, Pola 21.3.1890, Cavrano 28.
301. Matticchio Nicolb, fu Giuseppe, Gimino 2.12.1910, Peroi 37.
—	302. Moschini Mario, di fietro, Dignano 26.7.1928, Via Cerere 16. — 303. Opat Meri, Pola 13.7.1928, Pola. — 304. Furlina Giuseppe, di Antonio, Bagnole 19.3.1911, Bagnole 33. — 305. Jacopilla Giuseppe, di Antonio, Pola 19.2.1928, Lisignano 97. — 306. Autieri Algerio, di Gaetano, Bolzano 15.4.1927, Via A. Lassala 11. — 307. Dori Biagio, di Luca, Pola 7.9.1907, Lisignano 113. — 308. Volvi Giuseppe, fu Antonio, Pola 31.3.1904, Via delle Grazie 1. — 309. Lanza Giuseppe, di Giovanni, S. Giovanni d’Arsa, 29.9.1927, Lissano 168. — 310. Ciclich Marco, fu Biagio, Siclici 13.2.1898, Siclici 27. — 311. Castriconi Agostino, Vico Equense 3.3.1927, Pola. — 312. Zuzzon Giacomo, di Giorgio, Medolino 29.3.1890, Altura 128. — 313. Racchi Silvano, di Antonio, Pola 12.9.1928, Via Ariosto 8. — 314. Sfecci Pietro, di Giovanni, Pola 12.6.1908, Via Faseria 10. — 315. Veronese Ferruccio, fu Rodolfo, Pirano 21.8.1914, Via Petilia 10. — 316. Zinolich Giuseppe, fu Giovanni, San Vincenti
I.	6.1895, Lavarigo 25. — 317. Mačehi Tullio, fu Giuseppe, Pola 31.1.1928, Via Marconi 52. — 318. Farab Angelo, di Ferdinando, Pola 27.4.1928, Via Buonarroti 13. — 319. Furlani Aldise, di Armando, Pola 22.9.1927, Via del Ponte 9. — 320. Tessaris Roberto, di Pietro, Orsera 3.8.1899, Altura 31. — 321. Dellapietra Claudio, di Amedeo, Pola 14.7.1928, Valletta S. Giorgio 36. — 322. Fabris Antonio, fu Silvio, Gimino 16.10. 1915, Gallesano 187. — 323. Eboli Franco, di Giovanni, Nocera inf.
II.	10.1922, Gallesano 103. — 324. Zelesco Mario, Pola. — 325. Bomfacio
Eginio, Pola. — 326. Cernobori Michele, Pola. — 327. Furlani Furio, Pola. 328. D’Agosto Pietro, Pola. — 329. Lucchesi Giuliano, fu Antonio, Valle 10.5.1902, Via S. Daniele 49. — 330. Soffici Antonio, di Matteo, Pola 14.11.1922, Valletta S. Giorgio 52. — 331. Simonelli Michele, fu Domenico, Gallesano, 5.12.1893, Gallesano 196. — 332. Starchi Claudio, di Matteo, Pola 28.8.1928, Vintian 3. — 333. Luppi Aroldo, fu Luigi, Monselice Fuiolese 14.7.1909, Via Epulo. — 334. Dybeynski Walter, di Francesco, Pola 13.11.1923, Via Lana 9. — 335. Simeoni Michele, di Michele, Sanvincenti 9.9.1914, Peroi 26. — 336. Liubicich Mario, di Giovanni, Felicia 15.4.1921. -r 337. Messari Livio. di Lino, Pola 25.2.1920, Via Operai 11	— 338. TeSsari Lino, di I4f!o, Pola 29.10.1906, Via
Opera! 11. — 339. Tarticchio Pietro, fu Giacomo, Gallesano 10.11.1897, Gallesano 155. — 340. Lanza Rodolfo, Gallignana 9.8.1919, Pola. — 341. Leverich Antonio, di Antonio, Medolino 2.6.1907, Medolino 58.	342.
Longhin Bruno, di Bartolomeo, 6.7.1903, Via Caprin 25. - 343. Lombardi Giuseppe, di Salvatore, Temi 29.1.1901, Via Operai 17. — 344. Lodes Bruno, di Antonio, Pola 7.8.1927, Via F. Livio 7. — 345. La-macchia Nicolb, di Angelo, Barletta 28.6.1902, Via Abbazia 513. — 346. Lazzari Silvio, di Antonio, Pola 21.4.1927, Medolino 198. — .147. Leo-nardelli Domenico, di Matteo, Pola 26.5.1900, Gallesano 55. — 348. Lesink Luigi, fu Giovanni, Pola 27.4.1928, Via Giovia 22. — 349. La-vanto Vincenzo, di Salvatore, Galatina 10.4.1910, Via Rizzi 19. — 350. Lizzul Giuseppe, di Michele, Albona 28.7.1908 Madonna d. Grazie 53.
351. Liveri-Palada Antonio, di Pasquale, Stignano 11.22.1922, Strada Romana 7. — 352. Zachtilla Carlo, di Antonio, Pola 30.8.1904, Stignano 109. — 353. Liboia Pietro, fu Michele, Teora 28.6.1908, Via Giovia 8 — 354 Lenardon Francesco, fu Angelo, Trieste 27.12.1905, Via D Alighieri 5. — 355. Lizzul Ernesto, di Domenico, Pola 22.6.1928, Madonna delle Grazie 53. — 356. Lussi Giuseppe, di Francesco, Pola 18.12.1907, Riva V. Emanuele III 8. - 357. Lucigrai Ascanio, fu Giuseppe, Parenzo 27.1.1910, Via Petrarca 20. —- 358. Lucich Alfredo, fu Michele, Pola 7.5.1904, — 359. Lanca Giovanni, fu Pasquale, Pola 28.3. 1900, Medolino 105. — 360. Leghissa Giuseppe, di Valentino. — 361. Lucatello Narciso, di Virginio, Čampo S. Martino 10.4.1909, Altura 251.
—	362. Macorini Silvano, Pola 1.1.1928, — 363 Lanza Giovanni, lu
Pietro, Visignano 23.7.1905, Via Marconi 78 — 364 Longhta Albino, fu Massimiliano, Pola 7.5.1913, Aha M. d^lte Grazie 47.	365. Liubich
Matteo, di Paolo, Barbana 14.8.1905, Via M. della Grazie 5. — 366. Lancia Enrico, fu Pasquale, Pola 21.6.1907, Via Promontore 80, — 367. La Carpia Michele, fu Innocenzo, Ferrandina 11.1.1888, Pola. — 368. Ussi Celestino, di Matteo, Pola 2.5.1928, Altura 104. — 369. IJtmar Onorato, di Enrico, Pola 22.10.1924, Monte Castagner 23. — 370. Urbani Giuseppe, di Biagio, Gimino 14.8.1886, Pola. — 371. Urbaz Giuseppe, Pola 21.8.1906, Via Ospedale 5. — 372. Udoviči Vittorio, Pola 4.7.1906, Via Torchi 9. — 373. Vicini Manlio, fu Romano, Dignano 5.8.1911, Via Smareglia 5. — 374. Vlahov Romeo, di Matteo, Sebenicco 28.11. 1920, Via Smareglia 1. — 375. Verk Antonio, di Valentino, Pola 1.1.1928, Peroi 106. — 376. Vallelunga Jacus, fu Gregorio, Parenzo 19.6.1907. —
377.	Verginella Giuseppe, di Giorgio, Pola 7.12.1928, Via Vidali 7. —
378.	Vio Luciano, di Mario Giovanni, Pola 8.5.1907, Via D’Annunzio 27. — 379. Vescovi Giuseppe, fu Pietro, Pola 6.3.1907, Via Ariosto 14.
—	380. Vescovi Antonio, fu Pietro, Pola 11.3.1904, Via Ariosto 23. — 381. Vitassovich Tommaso, fu Santo, Pola, 10.12.1905, Via Gradeschi 16 — 382. Valle Mario, fu Giuseppe, Pola 26.7.1917, Valletta S. Giorgio 59. — 383. Vemier Giovanni, fu Giovanni, Corridico 17.9.1897,

UV'Uw>vvU.M_' <W-Vua..
j- t^****.U
L*,
L ^	/ 'f v
L
A
'r bi'
(l*.
jL.
-1 ilt1
k u tv1* ”
S 11 V * V ' ^ V'-«- V S y
V
kle ittUJk
i‘ifi c
: 'uti	o>-w
kt%	iVtNU)	.....
hU f/l
Gy.-vv.yye L*
nit	*\An
VdL
. , ... ...... (»t, tV*A^
«az>
Mi: Hvfea. G	L
tli
M1*
1U^

(Na-iAjO
U W
» Vl<(>
<1 :■ -f1'i
Vi-iAu ll> « f«H<
<« '1
(S l IVo
jr u fU-b H (o M<f*> I*Ik Ufi,} r> ? 'Vf M i i<1t
■-./ i-jU
7 l <«U
8
i(
Uk
I
Ih
r


ik t t«t< k ifit I t
ii? ] v'i 1 *! Hi> U u i»if
v ItvJtAt*- Ati	xl
-	AffV.A.- A-o.	Ik
w ( . -7,-
-
* JMv~
*■
'	pt	i!
' VW »	1 fi
" J- L, F
11 ,-o^j-^aC‘t) ItuA.tt I*	If
“	ti,
-	if
-	t
“ lir a.«	2-'
t	lio
* š Fr,«.cc
m
Fac simile iz seznamov, ki smo jih našli v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani
Antignana. 384. Vaniglio Luigi, Pola. — 385. Valci Giovanni, fu Antonio, Lavarigo 31.3.1904, Lavarigo 4. — 386. Nesich Oliviero, di Antonio, Castelvenere 31.3.1928, Fasana 190. — 387. Vicevic Carlo, fu Pietro, Pola 7.2.1905, Vicolo Lacca 4. — 388. Viti Antonio, fu Giuseppe, Pola 3.6.1899, Dignano 43. — 389. Vitti Enio, di Vittorio, Pola 21.7. 1927, Via dei Genovesi 5. — 390. Valente Giovanni, di Biagio, Pola 14.3.1928, Gallesano 249. — 391. Voiak Giacomo, di Giovanni, Medolino 21.7.1909,	Medolino	92.	—	392.	Vesselizza Giuseppe, di Matteo,
Pola 28.2.1894, Altura 21. — 393. Vretenar Emilio, fu Antonio, Pisino
15.4.1927,	Via	Monsidal	20.	—	394.	Vescovi Elvino, di Pietro, Pola
30.8.1927,	Via	Badoglio	45.	—	395.	Verbenar Nazario, fu Giuseppe,
Pola 7.8.1903, Stignano 41. — 396. Vasta Giovanni, di Antonio, Osascali 28.8.1909, Via Negazio 16. — 397. Vidinelich Martino, fu Giovanni, Visignano 4.12.1896, Lisignano	159.	— 398. Vitassovich Michele, di
Giovanni, Gradeschi 16.10.1904, Gradeschi 50. — 398. Vetere Giuseppe di Giovanni, Napoli 23.6.1922, Via Kandler 11. — 399. Valasis Marcello, di Domenico, Pola 10.10.1899, Lissano 8. — 400. Zanini Arduino fu Virgilio, Varino 10.2.1908, Via S. Michele 16.
401. Zatela Giovanni, fu Martino, 22.8.1899, Lepanto 22. — 402. Zambon Andrea, di Felice, 13.1.1904, Via Dante 54. — 403. Zoppolato Zefirino, fu Domenico, 23.1.1904, Medolino 2. — 404. Zadcovich Liliano, 26.1J.l<r8, De Franceschi 11. — 405. Zanetti Giovanni, fu Angelo,'
21.4.1928,	Gallesano 138. — 406. Zocchi Fiovanni, di Matteo, 3.11.1928, Valmale 6. — 407. Zuccon Giuseppe, di Giorgio, 17.7.1927, Medolino 164. — 408. Zuccon Giovanni, di Luca, 17.1.1906, Pomer 39. — 409. Nider Raimondo, fu Vincenzo, 12.10.1908, della Biga 3. — 410, Zivek Giuseppe, fu Martino, 19.3.1899, Cavino 48. — 411. Udossi Emerico, di Michele, 14.7.1911, Altura 239. — 412. Lazzari Giovanni. — 413, Le-venich Antonio. — 414. Capolicich Giovanni. — 415. Linardon Francesco. 416. Di Manzo Michele. — 417. Zuccon Valentino. — 418. Lider Raimondo. — 419. Lalli Riccardo, fu Francesco, 18.9.1908, Chiguanoro 6. — 420. Cozza Lucio, fu Antonio, 21.3.1925, Valle S. Nicolb 12. — 421 Ruciti Giuseppe, di Alfio, 5.2.1920, Stignano. — 422. Rosanda Martino' fu Biagio, 12.5.1905, Stignano 83. — 423. Rovina Giuseppe, fu Maria! 6.2.1908. — 424. Roici Rocco, di Andrea, 14.8.1918, Praproci 17. — 425. Robaccio Giovanni, di Giovanni, 21.4.1912, Fasana 83. — 426. Reglia Antonio, di Antonio, 21.5.1913, Gimino. — 427. Riccioli Lino, di Nicola,
25.11.1928,	Cappellini 6. — 428. Rainb Rocco, fu Giorgio, 17.9.1913, A. Stavkovo. — 429. Sonda Giuseppe, di Luca, 26.1.1928, Vinmural 24.
—	430. Rosanna Carmine, di Cotello, 24.5.1922, Via Žara 9. — 431 Robacci Giuseppe, di Giovanni, 9.11.1928, Fasana 83. — 432. Raberio Giovanni, di Pietro, 17.12.1906, Viale Stretto 6. — 433. Bosazzi Giorgio di Giovanni, 10.4.1904, Altura 251. — 434. Rosanda Emerico fu Giu’ seppe,, 1.12.1909, Vinmural 13. — 435. Rauch Emilio, di Pietro 24 10 190L- 436. Boghin Giuseppe, di Giuseppe, 14.6.1927, Promontorio '29' 437. Ruma Remigio. — 438, Runco Emilio, fu Simone 14.6.1927 Promontorio 29. — 439. Rocconi Giovanni, di Giovanni, 19.2.1919, Epulo 12 — 440 Rocchetti Mario, di Bruno, 31.8.1923, Bortolomeo di Vitrei — 441 Rocco Antonio. — 442. Russignan Riccardo, di Antonio, ' 18 4 1921 Bargiloi 6. — 443. Volacco Giovanni, di Giuseppe, 23.9.1908, Dignano 96. — 444. Racchi Giovanni, di Biagio ,20.8.1909, Pomer 14 — 445 Reggente Ferdinando, fu Antonio, 19.7.1904, M.te Cappelletta 42 — 446' Rubini Giovanni, 21.10.1906, Cavrano 31. — 447. Rosanda Giusenne' Pietro, 21.5.1915, Vincural. - 448. Rachelli Raimondo H.l.S Ta Sergia 27 — 449. Rossetti Fulvio, Enrico, 21.5.1928, A. Manzoni 50 — 450. Rossi Argo.
t- 451. Raicovich Antonio, Giovanni, 12.1.1899, Candler 40 — 452 Rudan Valentino, Matteo, 9.2.1904, Sissano 70. — 453. Rotta Luciano, Giovanni, 342 1903 Aqmleia 2.. 454. Rossi Romeo, Romeo, 27.7.1905, Ecu-4®5- Sfrmf!lc Giuseppe, Giovanni, 20.5.1091, Monticchio 14, — 456. Al?tonl2- Giovanni, 29.12.1926, Altura 89. — 457. Sergetta Mario, Antonio, 27.8.1928, Pola. — 458. Dr. Savoca Giuseppe, Pola. — S?' 3arfr?^iiccifi AHredo, Francesco, 31.3.1912, Veruda 66. — 460.
,,dl Matteo, 16.3.1927, via Candler 20. — 461. Scherlich 2 5^90’ w M^Ue°h f®-2-190^ Pola- - 462. Salvi Giuliano, di Matteo, 28 V« tt28' ,0tt(!?re, 66- — 463. Sponza Domenico, di Domenico, 28,7.19-8, Sotto i volti 10. — 464. Radolli Carlo, di Luca. 15.7.1908, fraz, Giadreuli 23. — 465. Sania Giuseppe. — 466. Sterpini Giuseppe, fu Giovanni 15.6.1910, Via Quieto 17. — 467. Stossi Giuseppe, di Gio-v7o^or.r30'Z'18?8, . Pasana 159. — 468. Sepetti Antonio, fu Antonio, 17.2.189.), Capitolino 11. — 469. Sinach Matteo, fu Matteo, 11.3.1910, Dignano 27. — 470. Spangia Giordano, di Giovanni, 9.2.1903, Via Na-zan'> 5- - 471. Siglian Antonio, di Matteo, 3.3.1904, Promontore 86.
—	472. Selvaggio Federico, di Vincenzo, 30.5.1921, Via Minerva 12. — Ar,, Sealamera Francesco, di Francesco, 23.9.1911, Cappellini 7. — 474. Sorbola Primo, di Giovanni, 29.9.1906, Fasana. — 475. Sandri Giu-seppe, di Antonio, 6.1.1921, Sissano 9. — 476. Sbissich Giovanni, fu Matteo, 25.9.1896, Dignano 168. — 477. Severino Domenico, di Nicola, 20.1 1920, Tartini 41. — 478. Scattaro Giuseppe, di Pasquale, 2.1.1909, Scatten 17. — 479. Fabretto Simone, fu Antonio, 12.8.1900, Fasana 28.
—	480. Sirocchi Dario, di Vladimiro, 21.5.1920,. — 481. Strazzullo Antonio, di Leopoldo, 8.3.1892, Largo Oberdan. — 482. Sferco Costante.
—	483. Sorbola. —	484. Simonetti Michele. -	485. Corva
Ferruccio. — 486. Corva Ottone, Fasana 159. —	Marsalin
Andrea. — 488. Misdaris Antonio. — 489. Me. li Giovanni.
—	490. Michelini Giovanni. — 491. Pinelli Ettore. — 492. Cechi Biagio.
—	493. Cocevar Bruno. — 494. Marincovich Giusto. — 495. Paolo Giu-
Mppe, di Giuseppe. — 496. Pilepich Antonio, di Antonio, 27.3.1928, Via C. Cobo 1. —	497. Marincovich Antonio. — 498. Callegar Giu-
seppe, 1925, Via Settore 314. — 499. Degrassi Mario, 15.8.1901, Manzioli
31. — 500. De Bernardi Giovanni, 12.1.1903, Monte Centro 64.
501. — De Vescovi Romano. — 502. Destefano Giordano, di Elio, 28.9.1921. Ariosto 12. — 503. Dobran Pietro, 19.12.1920, Vicolo della Bissa 9. — 504. Cardusio Antonio, fu Nazario, Via Battisti 16. — 505. Lorenzin Emilio, Pola. — 506. Fioretti Remigio, Pola. — 507. Graba Pietro, Pola. — 508. Grubovich Antonio, di Antonio, 3.5.1928, Liparigo 40. — 509. Lazzari Giovanni, di Antonio, 15.11.1928, Medolino 198. — 510. Delise Primo, di Francesco, 11.9.1916, XXVIII Ottobre 38. — 511. Sava Giuseppe, fu Gaetano, 28.6.1921, Gallesano. — 512. Musina Giorgio, di Giorgio, 10.9.1915, Via Cocciole 7. — 513. Perlevich Natale, di Pietro, 23.12.1927, Altura 150. — 514. Gattesco Alfonso, fu Francesco, 5.2.1902, Monte Castagner 24. — 515. Leonardelli Livio, di Domenico, 2.3.1925, Gallesano 3. — 516. Moraschin Mario, fu Matteo, 17.8.1913, De Franceschi 33. — 517. Sladogna Emerico, di Giacomo, 1.12.1906, Buonarroti 49. — 518. Dal Pozzo Giordano, di Angelo, 10.12.1928, — 519. Caporalin Giovanni, di Giovanni, 25.5.1899, Via Monte Gotta 32.
—	520. Guglielmi Luigi, fu Giuseppe, 20.6.1899, Via Guvia 32. — 521. Michelini Elvino, 28.10.1927, Promontore 61. — 522. Stefani Paolo fu Giovanni, 18.8.1906, Via S. Tommaso 2. .— 523. Orari Valentino’ fu Valentino, 24.6.1908, Sissano 37. — 524. Carenzin Emilio, di Giovanni
25.4.1928,	Medolino 74. — 525. Brezza Casimiro, di Giuseppe, 18.11 1920’
Stignano 110. — 526. Molinari Enlio, di Antonio, 7.4.1928, Via Muzio 51. — 527. Petrini Giuseppe, fu Giovanni, 1.3.1905. — 528. Milotti Mario, di Matteo, 22.1.1928, Lancia 17.	529. Compari Giacomo, di
Antonio, 12.6.1925, Fasana 49. — 530. Frascari Pierino, 18.2.1899, Via Emo 28 — 531. Guštin Simone, fu Matteo, 27.12.1899, XX. Sett. 36.
—	532. Ostromain Mario, di Massimiliano, 15.3.1921, Via Arditi — 533. Udovicich Giovanni, fu Giovanni, 7.12.1896, Prosandra 20 — 534 Degrassi Carlo, fu Giovanni, 3.3.1903, Via Traverso 8. — 535 Forza Sergio, 8.7.1927. — 536. Devescovi Romano, fu Pietro, 6.10.1927, Ascoli 4. — 537. Salvatori Duilio, di Armando, 1.2.1914, Saniano 118 — 538 Frezza Alessandro, di Giuseppe, 29.8.1904, Sissano 214. — 539 Michelini Giuseppe, di Giuseppe, 1.3.1909, Promontore 116.
OBČINA ŠMARJE PRI KOPRU
Dillich Giovanni, fu Matteo, 27.1.1888, Costabona 62. — Morgan Giuseppe, Andrea, 28.5.1924, Crocera 33. — Iurissich Antonio, fu Giovanni, 10.6.1900, Zupančiči 9. — Glavina Antonio, fu Antonio,
14.1.1904,	Caucio 32.. — Glavina Antonio, Antonio, 31.5.1910, Centro 38. — Glavina Giuseppe, Antonio, 11.3.1902. — Glavina Giuseppe, fu Andrea, 31.1.1901, Centro 65. — Grisanich Angelo, fu Giovanni,
31.3.1921,	Gason 36. — Grison Giovanni, Antonio, 22.10.1928, Carcase
95. — Memon Antonio, fu Biagio, 17.1.1889. — Morgan Luigi, Matteo, 6.7.1897. — Maracosin Ottavio, Fiamma, 23.5.1924, Costabona 77. — Prodan Giuseppe, fu Giovanni, 13.7.1897, Monte 185. — Pozzari Giovanni, fu Giovanni,	1.2.1896, Brezzi 46. —	Puzzer Michele,	fu
Giovanni, 14.5.1898, Parease 37. — Gherbizza Giuseppe, fu Giacomo,
19.9.1904,	Carcasse 39. — Degan Giovanni ,di Giovanni, 13.4.1928,
Carcasse	35. — Glavina Giuseppe fu Giacomo,	4.2.1904, Monte	27’
—	Grisovieh Giovanni. di Antonio, 26.11.1893. Gason 11. — Grison Antonio, di Michele, 10.6.1925, Carcasse 97. — Gherebizza Giovanni, fu Antonio, 30.6.1902, Carcasse 131. — Puzzer Antonio, fu Matteo,
18.6.1904,	Monte 16. —	Puzzer Carlo, Antonio,	9.4.1928, Centro	16.’
—	Puzzer Benito, Antonio, 20.10. 1926, Puzzola 12. — Poropat Mario, Giovanni, 29.12.1910, Campolo 30. — Reia Giuseppe, Giovanni, 29.12. 1928, Carcasse 105. — Udovich Germano, Giovanni, 11.10.1928, Mon-tetoso 9.
Tuli Francesco, Matteo, 14.5.1919, Sergon 23.	— Samarasich
Antonio, fu Angelo, 30.3.1899, Monte 71. — Sabadin Giovanni, Giuseppe, 9.8.1889, Gason 4. Vescovo Carlo, Giovanni, 29.1.1897, Puzzola 21. --- Vescovo Mario, fu Giorgio, 31.3.1928, Carcasse 938. — Viller Elio, fu Elio, 25.5.1928, Puzzole 26. — Zugna Paolo, Andrea,
15.1.1929,	Puzzole 16.	—Zugna Giuseppe, fu	Giovanni, 28.5.1905,
Puzzole 16. — Zugna Andrea fu Giovanni, 29.3.1903, Puzzole 16 — Furlanich Giovanni, fu Simone, 28.7.1887, Migrignano 156. — Favento Antonio, fu Giacomo, 28.2.1909, Canto 11. — Glavina Matteo, fu Antonio, 14.2.1901, Centro 172. — Grison Gioacchino, Michele, 17.12. 1927, Carcasse 97. — Germanni Antonio, Antonio, 2.3.1920, Centro 21. — German, Giovanni, Andrea, 15.10.1900, Plogneve 20. — Glavina Andrea, fu Andrea, 12.11.1900, Centro 101. — Debernardi Giuseppe, Giovanni, 7.3.1905, Pademo 10. — Debernardi Giovann.i Giacomo, 23.11.1926, Pademo 17. — Debernardi Giovanni, Giovanni,
21.11.1903,	Pademo 64. — Delach Michele, Michele, 28.1.1920, Carcasse 145. — Debernardi Giusto, fu Giovanni, 19.1.1900, Gason 51. — Cociancich Giuseppe, Matteo, 19.3.1928, Centro 120. — Crevatin Giovanni, Mario, 29.4.1896, S. Croce 194. — Cerquenich Giuseppe, Giuseppe, 7.1.1897, Burie 23. — Crevatin Vittorio, fu Giovanni, 29.12. 1901, Monte 172. — Crevatin Giovanni, Nazario, 23.1.1928, Monte 121. — Bonazza Giuseppe, Giuseppe, 14.4.1928, Brezzi 42. — Bersan Giuseppe, fu Antonio, 21.11.1895, Centro 138. — Brez Giuseppe, fu-Giovanni, 27.3.1903, Carcasse 23. — Crevatin Carlo, fu Andrea,
25.3.1900,	Monte 127. — Bonino Angelo, Giusto, 3.2.1927, Vigrignano 167. — Brez Antonio, fu Andrea, 17.11.1912, Brezzo 40. — Berlicho Carlo, Carlo, 17.2.1922, Pademo 13. — Auber Giovanni, fu Andrea, 17.5.1895, Gasson 19. — Cociancich Giuseppe, Nazario, 29.4.1928, Gasson 14. — Piodan Matteo, fu Antonio, 31.9.1905, Centro 22. — Filistini Renato, Giovanni, 20.4.1928, Campetto 51. — Glavina Francesco, fu Simone, 30.7.1913, Centro 42.
OBČINA ROVINJ
▲ -
1. Abba Giovanni, fu Antonio, 31.5.1902, Via Sp. Santo, 2. — 2. Vicelli Matteo, fu Giovanni, 22.2.1893, Via Monte Cano, 2. — 3. Ger-min Augusto, Pietro, 28.3.1928, Stazione, 1. —■ 4. Nichi Giuseppe, fu Giovanni, 6.8.1912, S. Tomaso, 40. — 5. Benussi Luigi, Domenico,
9.7.1928,	Spirito Santo, 4. — 6. Bradetti Giovanni, Rocco, 19.4.1928, Casello Stazione, 14. — 7. Apollonio Sergio, 14.4.1928, Montalbano 69.
—	8. Veggian Antonio, fu Giovanni, 26.8.1905, Bettamfe, 10. — 9. Curto Guido, Francesco, 27.9.1927, Casale, 21. — 10. Tromba Alberto, Domenico, 1.6.1927, Trevisol, 24. — 11. Sbisa Matteo, fu Antonio, 21.5.1901, P.S. Benedetto, 9. — 12. Bolobicchio Nicolb, Stefano, 17.9.1910, Andro-nella, 1. — 13. Paoletti Giuseppe, 17.6.1927, And. Lunga, 2. — 14. Curto Giovanpi, Luigi, 10.12.1926, Sanvincenti, 25. — 15. Massarotto Antonio, fu Matteo, 4.3.1927, Roma, 24 — 16. Poretti Giovanni fu Giovanni,
26.9.1901,	P. Sottomuro, 7. — 17. Debemardis Angelo, Gaetano,
1.8.1928,	Betlemme, 5. — 18. Medelin Domenico, Angelo, 30.11.1908, Ornolongo, 5. — 19. Bodi Giuseppe, Michele, 12.1.1905, F. Riosa, 14. — 20. Rismonda Giovanni, Giuseppe, 24.6.1903, Montalbano, 45. — 21. Longo Domenico, Paolo, 14.2.1928, Sottomuro, 4. — 22. Bosazzi Bruno, Antonio, 4.4.1927, Soc. Valbruna, 6. — 23. Nichi Andrea Giuseppe, fu Giovanni, 18.6.1907, Montalbano, 63. — 24. Veggiaro Bernardo, fu Leonardo, 30.1.1900, Montalbano, 42. — 25. Peduchio Giuseppe, fu Stefano, 31.5.1911, S. Francesco, 2. — 26. Sbrizzari Attilio, fu Giovanni,
12.8.1922,	Littorio, 1. — 27. Andrent Remigio, Domenico, 9.4.1928, Ed. de Amicis, 1. — 28. Rocco Domenico, fu Stefano, 2.3.1903, S. Croce 18. — 29. Tesarello Natale, fu Andrea, 7.2.1905, Sp. Lavoro — 30 Sbisa Mario, fu Andrea, 31.10.1908, Littorio, 37. — 31 Malusa Giovanni, fu Antonio, 10.12.1897, Littorio, 54. — 32. Barzelatto Pietro Giovanni, 8.12.1920, S. Tommaso, 32. — 33. Veggian Pietro, Giovanni, 25.6.1900, Via Grisia, 10. — 34. Rismondo Pietro, Domenico, 16.2 1928’ De Amicis, 14. — 35. Rocco Stefano, Domenico, 17.7.1927, S. Croce,’ 18. — 36. Ive Mario, fu Pietro, 15.10.1906, Sottolatina, 4. — 37 Se-galia Simone, Leonardo, 30.5.1908, Montalbano, 45. — 38 Buducci Giovanni, Francesco, 11.4.1910, Fornettola. — 39. Vicelli Giovanni Giovanni, 12.10.1919, Spirito Santo, 62. — 40. Malusa Pietro, Pietro’ 27.4.1912, Savini. — 41. Dandolo Virgilio, 20.11.1921, Montalbano, 13 — 42. Devescovi Domenico, fu Matteo, 25.7.1907, Sanvincenti 11 — 43 Milanese Agostino, fu Gasparo, 5.4.1901, Sp. Santo, 12 — 44 Lo! vecchio Rosario, fu Santo, 2.3.1910, Corte Mesato, 3. —’ 45 Benussi Giovanni, Vincenzo, 19.10.1927, S. Tomaso, 11. — 46. Pastrovlcchio Silvano, fu Pietro, 5.6.1927, P. Liberta, 3. — 47. Sponza Antonio An-tonino, 14.7.1928, S. Croce, 51. — 48. Tamburin Giacomo, 3.3 1903 — 49. Bazzelatto Vincenzo, Antonio, 20.2.1909, Calnova, 6. — 50 Gueri-cin Michele, Rovigno dlstria.
51. Maressi Pietro, di Andrea, 7.1.1927, Rovigno dTstria, Via S Francesco, 6. — 52. Garbin Antonio, fu Antonio, 28.6.1912, Via Drio-vier, 4. — 53. Antolli Domenico, fu Bortolo, 17.1.1924, Montalbano 2
—	54. Nadali Giuseppe, fu Nicolb, 1.1.1898, Trevisol 76. — 55 Palma Umberto, fu Francesco, 8.11.1903, De Amicis 3. — 56. Milli Domenico, di Pietro, 3.12.1924, Androcella 12. — 57. Longo Pietro di Pietro, 21.3.1903, Via Roma 26. — 58. Giuricin Angelo, di Domenico
12.9.1903,	Via Montalbano 62. — 59. Giuricin Ermanno, fu Matteo! 25.5.1927, Via Spirito Santo. — 60. Benussi Angelo, di Luigi, 9.6.1920,’
Via S. Croce, 47. — 61. Bernardis Leonida, di Pietro, 1.7.1905, Via Driovier, 10. — 62. Medel Biagio, di Angelc, 29.4.1928, Via Littorio 14.
—	63. Zerbo Angelo, di Vicenzo, 6.4 1921, Sanvincenti 36. — 64. Po. retti Giovanni, Porte Sottomuro, 7. — 64. a Benussi Antoni, Rovigno dTstria. — 65. Cattoner Giuseppe, Giuseppe, 27.2.1908, isole S. Caterina. — 66. Schuerzel Giorgio, Giovanni, 29.12.1928, Piazza Liberta, 5. — 67. Rosetta Giuseppe, Giorgio, 22.3.1928, Via Roma, 44.
—	68. Rocco Andrea, fu Giovanni, 9.7.1906, Pian di Rozzo 17. — 69. Tauchich Antonio, fu Antonio, 19.2.1901, Loc. Stanga, 7. — 70. Qua~ rantotto Antonio. Leonardo, 23.5.1328, Trevisol 16. — 71. Preden Taddeo, fu Giuseppe, 12.10.1900, Loc Caresol 3. — 72. Rismondo Pietro, fu Giovanni, 2.7.1910, Via Roma 51. — 73. Pellizzer Pietro, Giuseppe, 27.10.1909, Sauro 8. — 74. Grissani Giuseppe, Nicolb, 19.4.1909, Spirito Santo 47. — 75. Paliega Pietro, fu Luca, 8.5.1906, S. Benedetto 3. — 76. Rocco Gian Andrea, Giuseppe, 12.3.1927, Rive M. Bartoli, 2. — 77. Apollonio Domenico, Antorlio, 18.12.1907, Montalbano 69. — 78. Rocco Angelo, fu Giovanni, 4.3.1928, Montalbano 23.
—	79. Mausinben Amedeo, fu Raffaele, 22.7.1910, P. Villesse 68. — 80. Mauro Domenico, Maria, 19.2.1901, L. R. Caluto 6. — 81. Apollonio Luciano, Domenico, 11.6.1928, Montalbano 69. — 82. Quarantotto Domenico, Marco, 9.7.1909, S. Benedetto 1. — 82. a Capolicchio Giovanni, fu Giovanni, 8.12.1895, Gobezzano 393. — 83. Giuricin Michele, Marta, 9.12.1927, Don Bosco, 6. — 84. Rocco Italico, fu Giuseppe, 2.9.1905, De Amicis 31. — 85. Sferco Giorgio, fu Giorgio, 271 1910, Piazza G. Oberdan, 19. — 86. Curto Giuseppe Guido, 20.9.1907, Via Croce 21. — 87. Grobelli Silvio, Francesco, 15.2.1928, Garzotto, 4 — 88. Rocco Stefano, Luigi, 29.1.1928, Trevisol 76. — 89. Milanese Giu. seppe, fu Gasparo, 11.9.1912, Sp. Santo 12. — 90. Matticchio Matteo, fu Antonio, 15.9.1911, Montalbana 6. — 91. Manferdin Angelo Antonio 25.9.1928, Loc. Vestro 4. — 92. Baldicchio Pietro, Stefano 27 4 1908 Andronella 1. — 93. Danilo Nicolb, Giuseppe, 26.1.1910, Sp Santo 24’
—	94. Novello Marco, Nicolb, 21.9.1900, Sp. Santo 13. - 95 Maram gan Andrea, fu Francesco, 21.4.1911, Montalbano, 1. — 96 Devescovi Matteo, fu Pietro, 21.3.1906, Sp. Santo 5. — 97 Miglia Antonio fu Antonio, 29.7.1907, S. Croce 10. — 98. Delprato Giovanni Battista’ fu Giacomo, 22.3.1897, Garzatto, 7. — 99. Venier Angelo, fu Nicolb 5.2.1908, Littorio 12. — 100. Rismondo Ruggero, Luigi, 7.7.1928 s! Croce, 1.
101. Alibani Giuseppe, Simone, 8.8.1928, Rovigno. — 102 Malusa Marco, fu Luigi, 12.6.1906, Rovigno. — 103. Foretti Michele, fu Antonio, 18.9.1901, Oratorio 10. — 104. Budicin Matteo, Giovanni, 17 10 1903, Squeri 12. — 105. Diamadi Domenico, fu Giuseppe, 10.2.1901, Pian di Tozzo 27. — 106. Devescovi Domenico, fu Stefano, 5.10.1910, Via Roma 29. — 107. Devescovi Giusto, Domenico, 3.5.1927, Littorio 55 — 108. Sossi Antonio, Matteo, 23.11.1906, Grisia 6. — 109. Benussi Giorgio, fu Giovanni, 5.6.1905, Garibaldi 16 — 110. Percuzzi Matteo fu Antonio, 21.9.1907, Grisia 9. — 111 Grisani Francesco, Nicolb 26.6.1898, Tudranella 14. — 112, Zovicn Giorgio, fu Giovanni, 4 4.1910’ S. Martino	24. — 113.	Secondi	Giuseppe, fu Alco,	1.4.1913, Viale’
XXVIII Ottobre 4. — 114. Mozar Martino, fu Giovanni, 12.10.1904 D. Pergolis 13. — 115. Poretti Aldo, Pasqua, 6.4.1927, Littorio 50 —’ 116. Malusk	Antonio, fu	Giuseppe, 3.4.1910, E. De Amicis 27 — 117
Sbisa Pietro, fu Pietro,	30.1.1909,	Oratorio 8. — 118.	Devescovi Ani
tonio, fu Giuseppe, 12.7.1909, S. Tommaso 4. — 119. Poliega Pietro* Pietro, 27.8.1912, Via Roma 22. — 120. Bartoli Francesco, Matteo’ 11.2.194, Via Roma 39. — 121. Fureis Rocco, fu Antonio, 11 12 1904’ Grise 7. —	122. Poretti	Antonio,	fu Marco, 27.9.1904,	Spirito Santo
19. — 123. Poliaga Angelo, Cristoforo, 6.6.1927, S. Tommaso 18 — 114 Pedicchio Domenico, Alfredo, Antonio, 7.10.1901, Via G. Carducci 26’
—	125. Svidlis Francesco, Nicolb, 18.9.1922, Sottolatina 32. — 126*
Budicin Pietro, Domenico, 31.10.1912, Farnetto 3	— 127 Tamburin
Giorgio, fu Bortolo, 31.8.1908, Tomaso 6. — 128. Rotta Antonio, Luigi 14.6.1913, S. Croce 24. — 129. Sponza Michele, Rocco 910 1910 s’ Croce 55. — 130. Massarotto Vladimiro, 4.6.1927, Littorio 20 — 131’ Grimani Giovanni, Giuseppe, 12.11.1907, Amolongo 1	— 130 Lonvo
Paolo, Giovanni, 16.9.1899, Calletta S. Fran. 1. — 133. Čerin Simone fii Gasparo, 23.1.1903, loc. Spanidego 5. — 134. Quarantotto Giordano’ Domenico, 22.6.1905, Sp. Santo 9. — 135. Devescovi Racinando Luigi’ 5.4.1910, E, de Amicis 16.	136. Devescovi Antonio, fu Leonardo
19.11.1909, Sotto i Volti 1. — 137. Depas Andrea, fu Francesco 9 71905* Solferino 5. — 138. Devescovi Enrico, fu Pietro, 15.7.1908, Forte Sottol muro 9. — 139. Preden Angelo, fu Giuseppe, 10.3.1905, Andronella 1
—	140. Sponza Bernardo, Giovanni, 11.7.1911, Šanvicenti 30 — 141' Sponza Matteo, fu Natale, 10.5.1900, Sanvincenti 18. — 142 Sponza Stefano, Angelo, 23.4.1913, Grisia 16. — 143. Dinelli Angelo, Nicolb 8.4.1918, Rovigno. — 144. Zerbo Angelo, 6.4.1921, Rovigno. — 145 Mm lusk Giovanni, fu Domenico, 21.10.1898, S. Tomaso 18 — 146 Giuri cin Francesco, fu Domenico, 16.8.1899, Andr S. Francesco 8 — 147 Devescovi Michele, Giovanni, 18.8.1928, Spirito Santo 41. — 148 Dani <?°lo Luigi, Luigi, 25.3.1911, L. B. Calato 34. — 149. Fontana Oliviero Luigi, 6.12.1908, Littorio 52. — 150. Venier Matteo, Pacifico 22 4 1928* Grisia, 40.
151. Chini Giovanni, fu Giuseppe, 16.10.1910, Montalbano 69 — 152. Sponza Givanni, Giorgio, 7.3.1927, Istria 5. — 153. Benussi Antonio, Cesare, 6.1.1908.
OBČINA MILJE
1. Fabris Lorenzo, fu Giorgio, 3.9.1903, via Mazzarei 760	—
2. Simeoni Lino ,di Vittorio, 17.4.1927, via Roma 20. — 3 Pitterl Romano, di Angelo, 31.3.1920, via Tiepolo 21. — 4. Pecchieri Edoardo 16.2.1912, Albaro 254.
OBČINA DOLINA
1. Luis Spartaco, 14.6.1915, Dolina 91.	2. Micoli Giuseppe
Verpoglie 36. — 3. Beracci Pietro, fu Ludovico, 23.6.1897, S. Antonio 36. — 4. Coretti Silvestro, fu Lorenzo, 30.12.1996, S. Giuseppe 100 — 5. Giuliani Alberto, di Cirlllo, 2.5.1928, S. Giuseppe 138.
OBČINA PIRAN
1. Bencich Antonio, fu Bernardo, 27.3.1896, Castelvenere 229.
—	2. Brazzafolli Augusto, di Domenico, 10.10. 1886, Portorose 230. —
3. Gherman Giuseppe, Spilongola 751. — 4. Stulle Giuseppe, fu Michele, 21. 9. 1888, Strugnano 218. — 5. Pagliaro Guerrino, Pirano, 5.11.1914, Spilungola 734. — 6. Giachin Bruno, fu Luigi, 1.8.1926, Piazzale Ghetto 351. —	7. Balbi	Stanislao, di Pietro,	24.1.1917, Ca-
stelvenere 195. — 8. Fachinettl Giovanni, di Giovanni, 10.3.1913.
OBČINA BRTONIGLA
1. Sabadin Aurelio, fu Benedetto, 3.11.1906, Verteneglio. — 2. Vattovaz Albino, Giovanni, 21.1.1903, Fiarini 21.	—	3 Poropat
Matteo, Matteo, 20.11.1911, Vittanova 57. — 4. Turina Fabio, Antonio, 14.4.1925, Turini 12. — 5. Ravalico Francesco ,fu Giovanni, 18.4.1908, Villanova 101. — 6. Sabiana Ernesto, fu Antonio, 19.9.1898, Serbani 2. — 7. Petocelli Aquilino, Giovanni, 19.10.1911, S. Giovanni 252.
—	8. Goiach Gioacchino, Matteo, 16.1.1908, Stroligeria 2. — 9.
Candusio Giovanni, fu Matteo, 27.12.1897, Verteneglio. — 10. Clari Antonio, Giacomo. 13 9.1909, Villanova 503. — 11. Delbello Narciso, Antonio, 23.2.1910, Villa Lučani 5. — 12. Deluca Narciso, Giovanni, 28.11.1920, Villanova 60.	— 13.	Bernardis	Antonio,	fu Giovanni,
11.6.1900, Villa Marinčiči 14. — 14. Fernetti Bruno, Antonio, 27.11. 1910, via Media 8. — 15. Vadnev Gloachino, fu Antonio, 15.5.1904, Villanova 101.
OBČINA IZOLA
1. Guzzi Lodovico, Antonio, 5.7.1926, Via Carieghi 340. — 2. Gher-baz Pietro, Giovanni, 17.5.1905, v. Corte 142. — 3. Bradassi Ernesto, Pietro, 27.7.1913, v. Praga 2. — 4. Delise Giuseppe, Pietro, 27.4.1920, v. M. D’Azeglio 18. — 5. German Carlo, Martino, 5.1.1900, v. Casanova 414. — 6. Scotto di Mimico Michele, Crescenzio, 9.11.1913. v. Fondaco 10. — 7. Bologna Remigio, di Giuseppe, Isola 16.1.1928, V.le XX Settembre 21. — 8. Sau Antonio, Isola 5.3.1906, Isola. — 9. Degrassi Virigilio, Isola 21.8.1905. v.	Madonetta	9. — 10.	Cotterle Vir-
gilio, Giovanni, 23.2.1928,	Medessi	77. — 11.	Čerin Vittorio, Giusep-
pe, 27.11.1927, Roncaldo 379. — Trevisan Antonio, 2.6.1921. — 12. Ul-cigrai Remigio, 24.8.1914, v. Pugaral 1. — 13. — Vascotto Giovanni, Marco, 10.12.1904, v. Donti 50. — 14. Vascotto Mario, Gerolamo, 18,1, 1920, v. Battisti 5. — 15. Zudich Antonio, Francesco, 1.1.1928, Morgani 310. — 16. Zudich Giorgio, Giorgio, 20.4.1911, Morgani 213 — 17. Žaro Salvino, Giovanni, 1928, Manzioli 61. — 18. Toncich Valerio, Eugenio, 20.8.1928, Corte 82. — 19. Tul Emilio, Giuseppe, 19.10.1925, Corte 101. — 20. Stipancich Valerio, Andrea, 16.7.192, Casterlago 463
—	21. Serli Vladimiro, Antonio, 19.6 1917. Corte 205. — 22 Sau Antonio, Marco, 5.3.1906, Casterlago 457, —23. Racher Mario	1927
—	24. Padovani Silvio, Benedetto, 3.9.1895, Madonetta 13. — 25 Pu-'
gliese Neno, Aduano, 2.4.1927, Sorta Ughi 3. — 26. Pozzetto Aldo Nicolb, 15.1.1902, Manzioli 16. — 27. Pribaz Giuseppe, Michele 18 8 1903, Adleine 336. — 28. Perentin Pietro, Luigi, Izola. — 29. Perossa Giuseppe, Giuseppe. 2.4.1912, Carieghi 339. — 30. Pičim Giuseppe, Giuseppe, 27.6.192, Medassi 71. — 31. Pauch Antonio, Giovanni, 7 6 1895 Pregara 10. — 32. Fienis Pietro, Giovanni, 24.9.1910, Nosedo 230 — 33. Gorella Giovanni, Giovanni, 28.3.1928, Castellier 207 — 34 Negro Giovanni, Giuseppe, 3.6.1092, Costilich 55. — 35. Marchesaii Umberto, Francesco, 6.12.1910, Manruli 349. - 36. Mancusi Michele Salvatore, 29.7.1914, San Andrea 17. — 37. Moratto Virgilio Giovan ni 24.8.1910, v.	Ettoreo	57. - Jurissevich	Mario, GioS’ S
Ricorvo. — 38.	Gerbaz	Vittorio, Giuseppe,	1.8.1927,	Corte 1. —	39’
Lo... -	Giorgi	Giovanni, Andrea,	14.11.1889,	Villavecchia	34'.
—40. Gerbaz Emilio, Giovanni, 5.11.1928, Corte 174, — 41. Gusich Giu-
^P1ed„GiUSeP^e-^|111918; 9arleža 342- — 42- Fragiacomo Tiberio, 13-4-1313- — 43.	Pelluga	Mario, Francesco,	23.5.1937,	v. Romana	20.
—	44. Felluga Carlo, 12.12.1927, Isola dTstria. — 45. Degrassi Gio-vanni, Nicolb, v. S. Andrea 14. — 46. Degrassi Emilio Piptro 71 19°7 v. E. Muti 30. — 47. Delise Luigi, Marko 15.10.1892! Ettoreo 28’ ~ .I8' Pe|rassl Romano, Costante, 26.3.1918, Bonino 15 - 49 Da-
falmn ^ AnAr« n "71s8,91'nP„Cafle 80' ~ 50- Mut° Giuseppe, 6.2.1910, S. Andrea 11. — 51. Dudine Francesco, Domenico 14 1907
s,- Pel.llc.° J20- — 52- beluga Mario, Bortolo, 15.4.1909. — 53. Čocian! cich Antonio, Giacomo, 23.1.1903, v. Pregavor 7. — 54. Tulliani Giu-
B”K m■ ~ Cn“ “'S
OBČINA BUJE
„ J- Braico Giovanni, di Giovanni, 3.2.1921, Momiano Canedola -
L!r°diVSnidi2S EKE —1'un<Benči ^Giovanni^d
Giovanni, 10.2.1926, via Roma 12. — 5. Bibalo Giovanni, di Gregorio
16. maja 1965
NEKROPOLA ZEBRASTEGA RODU
Ti odlomki so zaključni del popotnih zapiskov, ki sem jih letos že objavil drugod. Odločil pa sem se, da z njimi sodelujem v jubilejni Številki našega glasila zato, ker se mi zdi, da ne sme ta pomembna obletnica zmage mimo nas, ne da bi se spomnili tistih, ki so za novo človeško podobo doprinesli najtežjo žrtev.
-•	sljsuk
voWi° Vrl ini'*	ce que c est ga?» Glas ob njem je odgo-
vaulres«	le Prejšnji, ženski glas zamrmral: «Les
nrstp da hi widoi°k° 1 ?°- bi e Postave. ki so se vzdigovale na st:®’ Vldele PePel m koščice v opečnatih loncih, meni pa
peči snr^ševa1V°’ vak6 m0re nekdo ob tak6 mogočni S^i, ,^o vat ’ kaj. Je’ obener« me je tista lagodnost čudno ker miJe Potrjevala neveselo predstavo o človeški k> s® z ob“p"°. lenlm ritmom prebuja. On je rekel:
nrimvnri lPh-'	Takšna kratka vprašanja in kratki
odgovori pa bi lahko bili lapidarni, polni zgoščenega, neizgo-
r>ndnhnfatn»iv1Sia: t^6 pa se mi Je zdela njena pripomba L°±bna,t0Žbl Žene’ kl ie videla- medtem ko je stopala v fri-zerski salon muco pod avtomobilskim kolesom.
Men sem ker ne upoštevam, da vsem tem številnim ljudem zlo ni takč domače in skoraj vsakdanje kakor meni. O njem, o zlu, nimajo nobenega optičnega spomina. A kaj, saj je tuai moj korak takč nemiren prav zavoljo tega, ker mi potopljene podobe ne prihajajo na pomoč; verjetno se bom moral oddaljiti od tega kraja, da se bodo premaknile v meni kakor alge ob vzgibu vodnih plasti. Tukaj so zdaj predmeti goli in sence ranjkih so daleč od njih. Mogoče se bodo povrnili, ko bo tema zagrnila planine, ko bo sneg pokril paštne? Tedaj bodo sami in najpoprej bodo položili kakor nekoč umirajoče na snežno odejo, potem pa se bodo postrojih; a ne bodo pričakovali moža v škornjih, da bi jih preštel, ampak v oo-polm tišini bodo zbrano razbirali vrednost valovih sporočil, ki prihajajo s šumnega živega sveta.
formi in s coklami na nogah tiha straža ob rdečkastih lončenih posodah sredi nemških metropol.
Pa kaj, najbrž bi se nanje hitro navadili, kakor smo se navadili na reveže, ki po vogalih stegujejo roko, na invalida, ki sedi na pločniku in ima ob kolenih spodvihana hlačnika.
☆
Zavest, da počivajo Ivo in drugi slovenski možje v alzaški zemlji pa vendar prinaša odtenek domačnosti; in jaz sprejemam sorodnost usode francoskih obmejnih področij z usodo naših primorskih krajev z mirnim zadovoljstvom, ki mi ga omogoča naklonjenost planinskega sveta. A tudi prvi prihod na ta tla nas je spodbudil v iracionalnem upanju. 2e na železniški postaji, ko so nam na hitro prepleskane francoske table priklicale pred oči imena naših prekrščenih vasi, se je v nas utrnil odsev, ki je ostal potajen, a zavoljo katerega so imeli udarci naših cokel po kockasti ulici mesteca Sainte Marie aux Mineš poseben, samo nam poznan prizvok; in ko smo ob mimohodu naših zeber opazili za šipami žene z robci ob licih, nismo slutili, da ne bomo na Nemškem nikjer doživeli kaj podobnega, ampak se nam je zazdelo, da gremo mimo bovških hiš in da nas bo spremljala tesnoba dobrih mater, ko bodo naši koraki postajali zmeraj bolj počasni.
znaj sem se domisli odlomka, ki ga ima italijansko berilo za. ®rednJe Sole II mattmo. Poštena knjiga je to, ki ne slepomiši z resnico, ko gre za polpreteklo zgodovino in njene zločine, pa tudi do bolj oddaljenih dob sta pesnik Valeri in njegov brat pravična. V omenjenem odlomku Alphonse Daudet pripoveduje, kako je potekala zadnja ura pouka francoščine hitro po nemški zasedbi Alzacije in Lotaringije, kakč se je stari učitelj ganjeno poslavljal in razredu zaupal, da bodo ohranili ključ svojega zapora če ne bodo zatajili francoskega jezika.
Seveda sem jaz dijakom govoril o sorodnosti težkih preizkušenj alzaških ljudi s preizkušnjami primorskega človeka, kateremu so vzeli učelje na dosti bolj grob način; a zdaj sem podvomil, če sem znal najti prave besede. Bolje bi bil 'storil, ko bi bil pripovedoval dijakom o podobah, s katerimi sem po-vezan na alzaško zemljo; zakaj dvanajstletni dijak je danes bolj dovzeten za. temne, nečloveške prikaze zla, kakor za dojemanje krivice, ki jo dela, kdor narodu vsili tuje učitelje. Pubertetniku so duhovne vrednosti še precej neotipljive, nestvarne dobrine.
tudi hitro ponižati pokrov lesenega zaboja, hkrati pa se obsojam, ker polagam sandalo na železo, na katero se je položil podplat morilčevega škornja.
Da, ampak, kaj ni bila tudi njegova noga človekova noga?
☆
Tukaj zraven je kos ozkotirnih tračnic, pa prevrnjen voziček in kup granitih kamnov. Pri tem si mislim, da so ti preprosti in osamljeni predmeti sredi paštna zgovornejši kakor dolga pripoved o telesih, ki so sleherni dan bolj lačna in se sleherni dan spoprijemajo s težjimi kosi granita v kamnolomu. Ne, na takšnem delavnem mestu nisem bil, vem pa, da me zdaj ne bi bilo tukaj med dobrimi turisti, ko bi bil takrat zaposlen v kamnolomu ali rudniku.
Zdaj je pripeljal sčm svojo skupino vodnik, ki se opira na palico. Stoji ob zaboju s pedalom in tolmači, kakč je potekalo počasno obešanje, jaz pa sem, kdove zavoljo kakšne potrebe po kontrapunktu, zdaj z mislijo ob kavljih, ki štrlijo iz trama za pečjo. Najbrž so se mi ob tem lesenem stroju naenkrat zazdele bolj pomembne usmrtitve v skritem prostoru, zakaj bile so zelo pogoste in opravljali so jih brez teatralnega aparata. Da, in če vse dobro pretehtam, je verjetno odšel tja dol tudi moj bratranec Jožko, ki so ga ujeli kot partizana. Ves je bil še poln življenjskih sil, ko sva se srečala, nekaj dni zatem pa je prišel celč prisrčno nasmejan po slovo, češ da ga bodo poslali v nemško vojsko, on pa da bo že našel način in jo o prvi priložnosti pobrisal. O, vajen sem bil takšnim odhodom, pred kateiimi je esesovec pripeljal farne k Leih' na zdravniški pregled, a jih je potem sredi dopoldneva vodil po stopnišču navzdol proti baraki z dimnikom. Vendar sem takrat, ko je stal Jožko pred mano, odpodil zlo podobo o kavlju in v resnici upal, da bo mobiliziran; saj je bil takč postaven in zdrav, da je bi ustvarjen kakor nalašč za to, da se na njem ustavi oko izurjenega poveljnika. Da, veroval sem, da bo ušel iz mrtvega kroga in spet našel pot v dolino pod Premom, k vodi, ki pri Lunju, pri Stružniku, pri Ambrožiču vrti mlinske kamne, medtem ko jablane ob cesti upogibajo stare vratore zavoljo nevzdr-žene teže rdečih sadov.
☆
☆
Res je takč. Pred kletnim prostorom, ki je pod pečjo, vem, da sva s Tolo prinesla sčm Iva in ga položila na kup. Vem, da sem takrat pomislil, kakč se bodo meter dolge klešče sklenile ob Ivovem vratu, ko ga bo grobar potegnil s kupa. Tudi to vem, da je bil sredi suhih reber, elipsastih kolkov in balinčastih lobanj samč njegov izžeti obraz obrit. Nekje sem staknil klino in mu s težavo ostrgal lica, da bi ga vsaj s tem obredom povezal z neverjetno oddaljenim rodom; takč so bila na vrhu kupa zgrbančenih kož njegova lica kakor pomlajena in so gledala za mano, začudena, da jih zapuščam na skladanici palčastih udov, ko pa sva bila z Ivom ves čas skupaj vse od cementne podzemeljske celice na Oberdankovem trgu. Saj, vse to vem vendar je Ivo izginil, ne prikaže se mi. Med njim in mano so zdaj moje lahke sandale, poletne hlače, kemični svinčnik, s katerim si hitro zapišem besedo, Fiat šesto, ki me čaka pred vhodom in ki me večkrat pelje mimo rojanskega skladišča, kjer je Ivo prodajal oglje. Moral bi se rešiti vsega posvetnega, natakniti lesene cokle našega dokončnega uboštva, če bi hotel spet postati vreden njegovega tovarištva. Pozabiti bi moral na poletno tržaško obrežje, na rjavo kožo kopalk; kdove, morebiti bi od moje zvestobe zahteval celč, naj se odpovem glasbi plivkajoče vode pod skalami barkovljanskega brega.
☆
Mislim si, da ob Ivu prvič razločno dojemam, kakšen pomen ima spomenik, pa čeprav je to samo nagrobni kamen, za nadaljevanje ranjkove pričujočnosti v svetu živih. Bolj kakor pietetno dejanje pa je pravzaprav kos plošče ali kamna, ki ga postavimo na gomilo, poskus, da se vsaj deloma zavarujemo pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije in pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti.
Ob imenu, ki je vklesan v kamen, se v obiskovalčevih očeh rodi podoba; a kakšno podobo naj zbudi v nas misel na prgišče mehkega pepela.
Da, zdfaj se mi je posvetilo, zakaj sem se takč uprl pred praznino derendingenskega svetišča. Zaslutil sem, kakč je Trubar izgubljen sredi nemškega ozračja, njegov pepel spojen s pogubno zemljo. V meni se je predramila zahteva po spominskem znamenju, ki sem jo podzavestno podedoval od svojih prednikov in ki je skrita počivala v moji notranjosti, ne da bi vedel zanjo.
Zakaj jaz sem človek večnega ognja in ponižanega pepela, jaz sem tukaj na teh paštnih doma. Zato nisem mogel, ko sem se po osvoboditvi vrnil v Trst, razumeti, kakč moj oče čuti potrebo, dg vsak teden poroma k družinski grobnici; upiralo se mi je, ko sem ga videl, kakč je domač s cvetjem, ki ga je jemal s sabo, kakč je cvetju naklonjen. Da, in zdaj, ko ga ni več, govorim in pišem o njem, a ga ne hodim obiskovat na kraj, kjer počiva in kamor je vsadil vrtnico, ki zdaj cvete tudi njemu. Sestra me kdaj pa kdaj ljubeznivo kara, jaz se pa doslej nisem mogel vživeti v obred, od katerega sem se dokončno, takč se mi zdi, poslovil tukaj na ti alzaški planini, potem pa v Dachauu, v Dori, v Harzungenu in Belsenu. Bil sem pričujoč na toliko pogrebih, da pride vsaj po en ranjki, na vsaki dan vseh let, kar mi jih bo dano še preživeti med ljudmi: takč ne vidim, kakč naj zožim to preteklost na obisk ostankov enega samega človeka, pa čeprav so to ostanki dragega človeka ali celč očetovi. Saj ne rečem, da nisem nikdar šel. Bil sem tam na Vseh mrtvih dan, a bil sem tam nekako formalno, nisem čutil, nisem doživljal svojega obiska. Ravno narobe, čutil sem, da ga ne doživljam.
Zato je docela pravilno to, kar sem mislil poprej, ko sem stal pred skladiščem in opazoval železno dvigalo, ki povezuje shrambo s pečjo. Ivo se mi ni hotel prikazati, ker sem se mu približal okužen od življenja, od katerega sem prišel. Tok, energija, ki je vela iz mene, sta ga odbila, še preden bi na osnovi nekdanjega tovarištva skušala najti za oba veljavno abecedo In skupna predstavna sredstva.
Zavedel sem se, da sem polovičarski v tem ozračju, ki je tiho, ker ni več nekdanjih krikov, a da sem spet polovičarski takrat, ko sem daleč odtod in je v meni nevidno in hkrati odločujoče nekdanje tukajšnje ozračje. Takč Je najbrž tudi ptič feniks dišal po pepelu, iz katerega se je bil vzdignil.
☆
To, kar me pa zdaj obdaja z občutkom poraženosti, ni sveta tišina teh paštnov, ampak molk, ki ga previdni in vztrajni načrtovalci zgrinjajo nad tem morjem, nad tem oceanom kosti in pepela. Tisti, ki so se v trenutku skrajne nevarnosti zaprisegli, da bodo dodobra razkužili Evropo, so se potem posvetili manj plemenitim interesom, za dosego katerih jim je bila zahteva po denacifikaciji napoti. Takč je Evropa v povojnem času, v katerem bi lahko doživela svoje očiščenje, kakor invalidka, kateri so najpoprej dali umetne steklene oči, da ne bi s praznimi očnicami strašila dobrih državljanov iz katere pa so se potem nesramno ponorčevali in Jo izigrali v veri, zavoljo katere se je žrtvovala.
Kljub vsem visokoletečim frazam in kljub številnim dejavnostim je evropski človek pravzaprav majhen in nemaren; obenem pa se je tako navadil na lagodno trajanje in na sistematizacijo vsega, da v natanko izmerjenem zaporedju skrbi ne najde vrzeli, v katero bi lahko vsadil potrebo po osebnem ponosnem dejanju. Ce pa ga je kdaj pa kdaj sram položaja ha-remskega skopljenca, tedaj se velikopotezno izživlja v mora-lizatoričnem pridiganju in v stigmatiziranju klavrnih podvigov mladine ko pa je vnaprej zaigral vso dediščino pravičnosti in poštenja, ki bi jo današnji mladi rod moral dobiti od njpga.
A tudi te ugotovitve same so že takč obrabljene, da v lenem splošnem brezbrižju učinkujejo kot fraze. Kdove, morebiti bi standardiziranega človeka lahko prebudil samo še nov laičen red, ki bi oblekel črtasto raševino taboriškega človeka, tako oblečen pa preplavil prestolnice naših držav, vznemiril zbranost raskošnih trgovin in sprehajališč s trdim ritmom lesenih cokel. Kar pa je tukaj še ostalo lončkov s pepelom, bi jih morale povorke ponesti v nemška mesta in jih porazdeliti po nemških trgih; noč in dan, mesec za mescem bi bili možje v črtasti uni-
Qu’est ce que c’est ga? = Kaj je to?
La four as Peč. Les pauvres = Ubožci.
☆
Od krematorija prihaja številna skupina; vodi jo postaren mož, ki se opira na palico. Zanima me, če je eden preživelih ali pa samč izučen vodnik; rajši bi seveda videl, da je nekdanji prebivalec tega pogubljenega domovja. Ko stopam zdolž barake, pa me ob odprtem oknu preseneti njegov glas, ki je resen, trezen, počasen, kakor da mož sproti razmišlja o vrednosti posameznih stavkov. Zato se mi za trenutek zazdi, da sem vohun, ki se opleta okoli barakinih stranic, da bi v imenu nevidnih tovarišev nadzoroval besede tistega, ki je bil določen, da spregovori namesto vseh nemih. A mu nimam kaj očitati; ne v njegovem navajanju dejstev ne v načinu podajanja ni nič zlaganega takč da se zavedam popolnoma novega občutka miru ob odkritju soglasja med mojo notranjo in njegovo na glas izrečeno resnico; pri tem si mislim, da doživi človek takšno pomiritev zelo poredkoma, obenem pa sem potešen, ker se je to zgodilo na kraju, ki bi ga sleherna lažna razglašenost oskrunila.
Zdaj pripoveduje o ljudeh, ki so tik pred izpraznitvijo taborišča padli v roke Nemcev in prišli v to barako, potem pa končali v sobi za eksekucije nedaleč od peči. Seveda slišijo obiskovalci to prvič, jaz pa sem že neštetokrat obnovil v sebi ozračje tistega večera, ko so pripeljali alzaška dekleta, mi pa smo iz nenavadnega žarenja ognjenega jezika nad krematorijskim dimnikom vedeli, kakč je z njimi. A vodnik že govori o vogeških partizanih, ki da eo kmalu zatem na nož napadli taborišče. Saj, ampak takrat je bilo že vse zaključeno, pepel že razsut. Ko pa je bilo taborišče osvobojeno, pravi zdaj mož, je londonski radio oddajal domenjeni stavek: La tortne a gagnee la course.
Sprašujem se, kakšen vtis naredi na gruče turistov takšen stavek. Želva je dobila tekmo. V očeh imajo še široko odprtino peči, mizo za vivisekcije, podobo stotih upepeljenih mladih ljudi, poleg vsega tega pa jim nekdo postavi želvo. Da, počasno želvo in trpko ironijo, da je kljub svoji počasnosti vendar prišla na cilj. A morebiti se samč meni zdi čudno takšno mešanje časov in podob, ljudem se nikamor ne mudi in počasi vsrkavajo vase posamezne dogodke, jih razpletajo in povezujejo, takč da si v enem samem popoldnevu naberejo v svoji notranjosti za majhno enciklopedijo podatkov o taboriškem življenju. Saj moram priznati, še sam sem danes slišal marsikaj, česar nekoč nisem vedel; in takč na primer čutim zdaj nizko v grlu nenavaden vzgib ob vesti, da so partizani zasedli taborišče. Je že takč, kakor sem nekje že rekel ali napisal, da me ganejo samč človeške zmage nad hudobijo in krivico, za vse drugo pa sem precej, če že ne prav docela, čustveno hladen.
☆
Dvoje zamudnikov. Visok in tenek črnski fant in drobno in plavolaso francosko dekle. Nič se jima ne dš v barako, ki je polna obiskovalcev, še najmanj njemu; zdi se mi namreč, da sem opazil, kako je njegova dlan skušala pridržati njen laket.
Za trenutek je bilo, kakor da se |e samogibno hotel umakniti pred novo, nepoznano pričo hudodelstva, kakor da ga je zdravi podedovani nagon opomnil, naj se pazi. A najbrž sem se zmotil; z njegovega mladega in nemirnega obraza, z njegovih ustnic in iz njegovih oči je sijala takšna radoživost, da sem pomislil na temno in ozko glavo neukročenega konja. Da, bilo je, kakor da se rahlo dolgočasi, ker se je bil že preveč nagledal smrtnih podob, zdaj pa komaj čaka, kdaj bosta z dekletom sama; in ko gresta zdolž barake, vse kaže, da jo bo na robu paštna objel čez pas in Jo morebiti še tesneje začutil ob sebi.
Naj mu zamerim? Pa saj vse naokoli planine mirno dihajo v poletnem soncu; pa saj se poletje blešči v vsi svoji slavi. Kljub vsemu življenje raznaša smrt kakor reka, ki ruši nasip.
☆
V gruči, ki se vzpenja po stopnišču nad pečjo, Je tudi mož, ki ima pohabljeno nogo; ko mora vzdigniti stopalo s stopnice na stopico, ga pridržita dve dekleti, najbrž hčerki.
Da, v ti podobi je nekaj lagerskega, samo da takrat ni revežu nihče pomagal, ker ni bilo časa. Nemška disciplina izključuje čas. Takč se je telo moralo vleči skmo navzgor. A o tem sem govoril drugje.
Zdaj poslušam, kakč sandale odhajajočih ljudi narahlo tarejo kamenčke. Saj, ta glas je čisto drugačen, nič ne spominja na debeli les nekdanjih cokel, a ker so noge obiskovalcev številne in so stopala številna, se to trenje vendar prenaša v preteklost.
A naj se, v preteklost se prenaša samo zame, ki opazujem skupino v soncu; da se le ne bi prenesla v prihodnost in naredila iz zelo spodobnih nedeljskih izletnikov brezoblično zebra-sto čredo.
☆
Vešala z lesenim kljunom, ki požrešno štrli v nebo; spodaj Je štirikotni zabojček s pregibnim pokrovom, ki se poševno povesi, ko čevelj pritisne na železni pedal na zunanji strani zabojčka Zavoljo poševnega pokrova stopkla počasi drsijo, zanka medtem počasi objema goltanec.
Vsi paštni so pod mano, tukaj sem zdaj na vrhu naše piramide.
Da, šele zdaj razumem, zakaj so bile takrat naše vrste takč dolgo postrojene po terasah. Prav gotovo, da sem tudi takrat vedel, da gre za ruskega fanta in da so ga dvakrat obesili, a takrat sem nalašč in sproti odpodil sleherno misel na podrobnosti, odpodli sleherni občutek in bil samč član nemih in nepremičnih zebra stih vrst; vedel se samč, da na vrhu davijo nekoga, ki je kakor podaljšek nas vseh in celč del nas samih Ko Je bilo končano, pa me je potolažila vest, da je bil ruski fant ponosen in da je, ko je po prvem obešanju prišel do sape, s težavo zbral slino in pljunil pred nemško oblastjo. Saj, potolažila me je novica o njegovem pogumu, zakaj z očmi sem tedaj sledil kotlu z menažo, fantov ponos pa je nadomeščal praznino, ki jo je glad izvrtal v naše zavesti.
To hočem reči, da takrat nisem vedel; da Je bilo od te lesene škatle in od tega pokrova odvisno fantovo počasno dušenje ; obenem pa zdaj vidim, kakč je esesova noga lahko po volji pritiskala na pedal.
Po dolgem oklevaniu sem se odločil, da položim svoje stopalo nanj. Boječ sem in negotov; rad bi videl, če je mogoče
Vcdnik zdaj pripoveduje o Cehu, ki je bil telovadec, preden je prišel na to usodno planino. Nekje da je iztaknil dolgo preklo, s katero je ponovil skok v višino, kakor da zdaj tekmuje s smrtjo, ki straži z visoko žico, v katero je sprožila svoj uničujoči tok. In glej, drznemu človeku se je posrečilo, da je preletel drogove z izolatorji in se kot veliki ptič znašel pod prostim drevjem. (Vodnik se je zdaj obrnil vstran in takč nisem slišal, kaj se je fantu zgodilo. Mogoče je dvoje; ali se je pri padcu poškodoval ali pa so, ko so ugotovili, da manjka, pognali za njim volčjake.) Mož s palico pa spet pravi, da so ga pripeljali pred komandanta taborišča, ki se je zelo čudil njegovim sposobnostim in mu ceo rekel: uče skočiš še enkrat boš prost.» In fant da je s tisto nerodno preklo zares še enkrat tvegal, in še enkrat se mu je posrečilo, da je zletel čez žico z visoko napetostjo, zakaj v resnici je bil izreden telovadec. Seveda ga to ni rešilo zanke, pravi mož s palico. «Tako je držal besedo nemški poveljnik,)) razlaga in je pri tem kar nekoliko preveč naiven. Boljše bi bil naredil, da je kar molčal, ko je končal z zgodbo, tako bi ostala samo sijajna podoba telovadca in njegovega neverjetnega skoka v prostost, o komandantu bi si že sami naredili svojo sodbo. Dobro, a to zdaj nima pomena; presenečen sem, ker je vendar nekdo poskusil, da bi se rešil začaranega kroga nemoči in počasnega usihanja. O tem nisem doslej nič vedel. Skok v prostost. Kakor naslov za posebno poglavje, ki pa žal ne bi bilo nič bolj odrešilno kot druga poglavja nenapisane kronike tistih dni.
☆
Sel sem peš kos poti, ki se vzpenja nad taboriščem. Na levo je gozd, na desno je ponekod gmajna, ponekod kamniti obronek; zdaj pa zdaj priteče mimo avto in čutim, kako se oči potnikov ustavljajo na samotnem pešcu, ki ga bo mrak kmalu združil s planinskim mirom. No saj, verjetno je čisto pametna misel, ki se mi vsiljuje, da je vseskozi jalovo takšno sprehajanje; a kaj si morem, če pa sem prepričan, da se bo mrzličnost življenja prej ali slej unesla in bo za človeštvo nastopila dolga doba, ko bo lahko v miru obračunal z vsemi preteklimi zablodami. Tako se mi zdi, kakor da s tem svojim početjem pomagam pripravljati pot takšnemu novemu ozračju. Da, a ko sem bil predlanskim tukaj, je bil stik s to osamljeno cesto dosti bolj rezek. Spominjam se, kako sem hodil po taborišču kakor nekak izvotljen fantčm, ko pa sem se kakor zdaj v mraKu vzpel mimo tega temnega gozda, me je naenkrat streslo. Bilo je, kakor da se mi je šele na svobodni vzpetini utrnilo nenadno razodetje; zakaj v resnici je bilo, kakor da sem kljub mescem, kl sem jih preživel tukaj, in kljub spominom, ki so leta in leta romali semkaj, šele v tistem trenutku večerne tišine odkril, kako nenavadne plodove nosi v sebi ta hrib. Brez priprave, kot v preblisku sem se zavedel, kakč zaznamovano je pobočje, ki sem ga pravkar pustil za sabo; čutil sem. da Je tisto pobočie kakor oteženo s svinčeno temo, ki ga vleče navzdol, da se no /daj zdaj pogreznilo sredi planin v brezdanjo praznino. Obenem pa je, tako se mi zdi, pobočje ostajalo nekako v ozadju, a so se vsi hkrati prebudili v njem temni plodovi kakor zavitki nedonošenčkov, ki bi se namah uprli vsiljenemu zastoju rasti. Ne, saj se mi ne bo posrečilo, da bi vsaj približno nakazal pretresljivo oživetje ozračja. Čutil sem, kakor da so vsi ranjki pričujoči tukaj, na cesti, ki jo zaslanja črna stena dreves, ne pa spodaj na paštnih; ta njihova bližina pa ni bila podobna bližini duhov, ki bi se premikali z večernimi sencami ob deblih visokega drevja, bil je bolj neslišen napad množice nevidnih pričujočnosti, ki bi s pretečim uporom branile svoje ozemlje pred radovednostjo našega oblečenega in obutega telesa.
Zdaj se mi to ni ponovilo; seveda tudi tokrat mislim na dolge vrste, ki odhajajo v kamnolom in se vračajo iz njega, in si pravim, da me je predlanskim najbrž nenadoma obšel občutek, da bom srečal štorkljačo zabrasto kolono, ki se bo prikazala izza ovinka, in da je slutnja te možnosti rodila oblak strahu v meni. Zdaj bi pa morebiti rekel, da se je takrat sredi tišine naenkrat v meni spočel pramen svetlobe, kakršnega sta kdaj pa kdaj deležna umetnik in asket; zato bi skorajda najbolj veljala primera o temnih plodovih, ki so se nepričakovano zbudili iz večne negibnosti, pretresljivost in na neki način sovražnost njihove bližine tam, izven območja bodeče žice, pa je verjetno izvirala iz občutka, da se je njihovo prebivanje v neskončnosti strnilo z brezmejno osamljenostjo narave pred neubranljivim prihodom teme. Da, bil je to najbrž neposreden stik s kozmično goloto, stik z ničem, z bistvom niča, ki ga ni klicalo k vstajenju človekovo oko ne plamenitilo človeško čustvo.
☆
Struthor Fetsto metrov niže smo. Na desno je veliko prenočišče, ki je podobno hotelu Planinski orel v Trenti; v vojnem času so bili v njem stražarji. Ne vem, koliko turistov zdaj prenoči v njem, najbrž jih ni dosti, ki bi se odločili, da bi spali s sencami te planine. Na levo, nedaleč od hotela je namreč nizka stavbica, ki ima hitro ob vhodu na stežaj odprta vrata štirikotne sobice. Ta sobica je grajena kot samostojen bunker; a ker so znotraj stene pokrite z belimi ploščicami, se zdi da si pred kopalnico. A tudi če ne bi vnaprej nič vedel o ti celici, bi človek v prvem trenutku, ko bi se znašel prednjo, zaslutil, da tisti, ki jo je načrtoval, ni imel človeku naklonjenih misli Saj ne bi opazil, da na stropu ni prhe, a zdrznil bi se ob valu hladu, ki bi zavel iz prostora in mu prinesel pridih neizmerne daljave in praznine. Resnične kopalnice pa se drži spomin na blaženost toplih curkov ir na odtise mokrih stopal, in to tudi če je kopalnica zapuščena in jo je pred stoletji zasul Vezuvijski pepel.
Skušam razbrati, kaj čutim, a uspe mi samo, da se prenesem z mislijo v dobo, ko smo se gibali v bližini takšnih celic. Vendar so bila tedaj naša bitja tako spojena s pogubnim ozračjem krematorijskega sveta, da smo nagonsko sleherni takšni podobi odklanjali pravico, da bi se vzdignila iz motne in pošastne megle, ki je pričakovala v zasedi.
A vse kaže, da je ta razlaga nekoliko krivična; zakaj ko smo prišli mi v te uničevalne postojanke, bele celice niso bile več na dnevnem redu. Uporabljali so jih samo za Cigane. Da, in verjetno sem plinsko celico izključil iz svojega domišljijskega območja lažje kakor peč zato, ker je bila z njo povezana usoda pripadnikov določenega plemena. Fri tem pa ni igralo
prav nobene vloge dejstvo, da je šlo za ciganski rod. Ne, ne, niti najmanj; ampak rekel bi, da je pri premikanju tako velikega števila teles nekako stopila v ozadje že precej izvotljene zavesti usoda pol tucata fantov, ki so jih odbrali za strassbur-škega profesorja, in za katere je vedelo samo osebje Revierja. Obenem pa je spet res, da so za profesorja pripravili mlade organizme, ki so jih iztrgali manj upoštevanemu plemenu; to se pravi, da so nas tudi v izgubljenem svetu delile kategorije, tako da je nazadnje utopija celo enakost pred večnim ognjem.
☆
Ko sem bil še zgoraj, na paštnu, ki je zavoljo belih kamenčkov podoben glavi, s katere so obrili lase, sem skušal priklicati prizor z istrskimi možmi, a me podobe niso ubogale. Zdi se mi, da zdaj vidim nekoliko jasneje. Vsekakor je moralo biti popoldne, vse pa se je zgodilo zelo hitro, tako hitro, da verjetno ne bi o tem nič vedeli, da se niso drobni zebrasti možje vrnili in nam zamišljeni povedali svojo zgodbo. Goste gneče so se prelivale in prerivale, tako da ni nihče opazil, če jih pet ali deset zmanjkalo; pa tudi poznali se še nismo. No, najbrž je prišel esesovec v barako ponje, si jih izbral in odpeljal, morebiti pa si jih je izbral nekje zunaj na paštnu, ko so prežali, kdaj bo potekla štiriindvajseta ura čakanja in da bo tako napočil čas za novi obrok komisa. Ne vem; zdi se mi pa, da se kakor v živali, ko se bliža huda ura, verjetno tudi v človeku zbudi nerazločen nemir; tako je skupinica petih ali šestih istrskih mož zaslutila nenadno nevarnost. Pri njih je bilo to mogoče še toliko bolj kakor pri drugih Slovencih, zakaj pri njih je zgodovina Imeia več časa na razpolago, da jih je usposobila za zbiranle odtenkov na bogati lestvici slutenj. In začeli so se motati in se prestopati kakor konji, ko se duh po požaru dotakne njihovih nozdrvi; esovec pa je bil kot zmeraj spet konjar, ki se se večno zadira in psuje in bije po glavi in brca v vamp. «Mi smo Cigani,« so tožili možje in kazali «1», ki ga je tintni svinčnik narisal sredi rdečega trikotnika na srčni strani zebrastega jopiča. «Ita-liener urtd Zigeuner-gleich!» je zavpil konjar in zbrcal majhne može vkup. In najbrž se je odpravljal, da jih bo odvedel, ko se je enemu izmed suhih mož posvetilo, kakor se lahko pesveti samo iz podzavesti, ki je samo na videz že zdavnaj pokojna. «Wn sind. Osterreicher.» je zaklical, da je konjar obstal kakor ob častniškem povelju. «Was?» je zateglo vprašal in se pripravljal, da bi naskočil zebraste majhne može; ti pa so hiteli govoriti vsi vprek. Seveda, po nemško so vsi vprek govorili, a to je bila nemščina, ki se je od konca prve svetovne vojske tako obrabila, da je bil mož v škornjih ujet v gosto štreno, iz katere se je skušal rešiti z edinim sredstvom, s katerim skuša nemška duša reševati svoj starodavni kompleks. Vpil je, da je preglasil nje in sebe, potem pa odkorakal v urad po tolmača^ O, prav gotovo, da jih je ljubljanski fant, ko je pri-sel pieanje, s težavo razumel, in tudi je moral nekajkrat po vzorcu nemške šole še sam vzdigniti glas, ko so možje naprej in naprej trdili, da sc Avstrijci; a nazadnje so se vendar sporazumeli glede pokrajine, ki je po prvi svetovni vojski pripadla Italiji, čeprav prebivata na nji dva slovenska naroda. In tako jih je esman odbrcal stran in so se vrnili k nam v barako, bili pa so za voljo tiste preizkušnje še bolj nebogljeni in njihovi pogledi so begali od obraza do obraza kakor da iščejo pri nas razlage za to, kar je šlo mimo njihovih čel kakor mrzel dih izpod peruti nočne ptice.
Sele ko sem videl prvega Cigana na cementnih tleh Wa-schrauma in se zamislil v modrikasto peno, ki se mu je cedila iz ust, sem poumel kakšni usodi so ušli istrski očetje. Zdaj vem tudi za celico, ki ima stene obdane z belimi ploščicami; ko pa je takrat prihajal profesor iz Strassbourga, da je delal poskuse s plinom, sem bil prepričan, da je celica nekje v taborišču. Tako malo sem bil radoveden; bolj me je skrbela usoda fantov, katerim je profesor nalašč dal manjšo dozo plina. In še zmeraj vidim tistega, ki lovi zrak kakor nadušen starec, in ko grem mimo njegovega ležišča, njegov mladi lepi in podolgovati obraz še zmeraj gleda za mano; in je, kakor da ve, da mu ne morem prav nič pomagati, a želi samo da bi se njegova misel vtisnila vame, da bi jo razumel da ne bi bil hladen do nje.
A kdove, če je našel v mojih očeh tih sporazum z njegovo strasno skrivnostjo, ali pa sta iz mojih gibov odsevala samo naglica in skrb, ki jo rodita nekaj resnična, nekaj pa tista zaposlenost, ki jo zaigramo zato, da se rešimo iz zadrege.
☆
Obenem s spominskimi razglednicami sem kupil tudi An drejevo knjigo. Za naslov si je izbral dva velika N. N. To Ji že četrta izdaja, pa bo tudi ta pošla, ko pa francoski ljudji tak° Pobožno trumoma prihajajo semkaj. N. N. Nacht um Nebel. Noč in megla. To se pravi dvojna obsodba, obsodba m dvojno noč. Menda je navedek vzet iz Wagnerja, kjer je t< govor o človeku, ki je preklet in zato mora izginiti da ostani za njim samo steber dima. Res pa je, da so bili sprva s temi črkama zaznamovani Norvežani in Holandci (Norvežan in Ne derland); šele kasneje so dali. v to kategorijo tudi Beleiice ii Francoze. Vs ti so morali imeti na hrbtu z rdečo barvo nar
s,	jrsaa
““ k“oVS‘S„£-	Srir "“"'l""
nSfi« K^°5 filozofi je^če “ SffifKP S
polkov za razumevanja tega	"Sh.”0?,^
mu bi neposredna priča. Andre na primer navaia kot v svoji knjigi citat iz Nietscheja, ki ga prvič berem
kriv'tcnnP(*k ?-a takrat, ko zadajaš veliko trpljenje m slišii krn% tega trpanja, ne kloniš pred napadi notranje izgubile
Ste", W —IV«)««	,0
Ko slišiš krik človeka, ki ga trpinčiš. Ne, v vsakdanien trajanju tednov in mesecev pri nas krikov ni bilo več- živlie nje je brezglasno dušila lakota, obenem pa je neslišno odte kalo z grižo razpadalo z jetiko, flegmonami in Som Smr je bila torej nema, razlegali pa so se od časa do časa krik priganjačev vmes lajež psov. To se pravi, da se pri nas nisr nemški možje utrjevali v stremljenju po Nietscheievi beličin z vajo ob pretresljivih žrtvinih vzkrikih; za tc Io bilT b^ poklicani izbranci v gestapovskih nol-ciiskib s-iaum v " b° mi prišli sem, smo to sevedažeopravi e h ' Pa
A ti, tovariš Andre, kako da si Tzg nil s tega našega šum nega sveta, potem ko si vendar ušel nemim korakom nJdm zasledovalke. Devet let, to je rok, ki je žek, sko^o^dme jen saj se v tem času nisi utegnil prenoiiti	ImoAiu i«
Nisi mogel zadostiti požrešnosti ki' cn io	doPlačih P°U
oči, odkar so spet stopile v kraljestvo barv in^asT Ja? p^š!
bfri Sens^Bine^o?^??«??1 tvojemu listku, ki me je va
niki namAefe Sme1 zdravo k0fekiPaplrja’ na katere?a vi, zdrav
da bi s tistim tTsknnl™ ’ 'n lzbral si ga naJbrž nalašč zato aa Di s tistim tiskanim imenom in naslovom na vrhu lista do
se kerTzdaHame anonimnostjo noči in megle. Grizen *f/ T	,t dl doktor Andrč Ragot, zdravnik v Sen
f**’ a k ,r.esnlcl ,S1 še zmeraj mladi tovariš v lesenih coklah j”	V° i° i0dpe.te sra-ice si nekoliko fantovski, vendai
pa ti je prav zdaj spet padla senca na oči, ker se ti Je oh glasu škornjev na stopnišču zbudila podoba štirih kavljev \ tesnem prostoru za pečjo. In spet si kako nekoč pridržal dih ob slutnji, da grejo tisti škornji pote.
Samo tvojo knjigo imam, Andrč, in sprašujem se, če si tem stranem zaupal misli povojnega človeka; a naj bo kakoi koli. vnaprej vem, da s svojim pričevanjem rešuješ del moje preteklosti, in zavoljo tega si mi bližji od vseh, ki so mi telesno blizu, a so izven skrivnosti, ki naju druži.
☆
Camping. Spet sem premagal skušnjavo, da bi prenočil v zidani hiši in spal v pravi postelji v tem Schirmecku, ki preudarno čepi ob vznožju naše planine. Ne vem, kakšna prismojena željo po nasprotju, po ravnotežju me je ob prvem obisku mamila s podobo lepo umite in skrbno počesane domačinke. Saj, mogoče Je to izviralo iz upravičenega nagnjenja, ki Je sanjalo o nekakšnem povračilu, o nekakšni zamenjavi čustve-
Italijv.n ali 'Cigan = To je isto!
VVir sin Oestfrreicherl Mi smo Avstrijci!
BORIS PAHOR
Prim orsH”dnevnik
~	“	---------------——— ■------------------------------------------------_______________________ 16. maja 1965
Glasbena Matica v Trstu od 1945 do 1965
Glasba je govorica, razumljiva vsem ljudem, gre od srca do srca, oblikuje značaj in združuje ljudi v borbi za skupne cilje;
utrjuje vero v življenje, napredek in mir, vžiga v srcih ljubezen do rodne grude, do vsega človeštva.
. . Te preproste besede so bile napisane ob eni prejšnjih ob-
je bilo leta 1928 nasilno prekinjeno.
A najprej moramo poseči nazaj. Slovenski narodni preporod je že v polovici prejšnjega stoletja vzbudil močan porast kuUurne dejavnosti primorskih Slovencev Ustanavljale so se čitalnice, bralna in dramatična društva. Vsepovsod so vzklili pevski zbori in kasneje tudi amaterski orkestralni ansambli
Dne 29. oktobra 1909 pa so tržaški Slovenci ustanovili svo je osrednjo glasbeno društvo ((Glasbeno Matico« z namenom da z glasbenim šolstvom skrbi za mladi glasbeni naraščal da osnuje svoj orkester in pevski zbor, da organizira koncerte in izdaja muzikalije. Tržaška Glasbena Matica je zbrala v svoj krog vse ljubitelje glasbene umetnosti ter je z vztrajnim delom kmalu dosegla lepe uspehe. Skupno s Slovenskim gledališčem je uprizorila pod taktirko Mirka Poliča celo opere, med njimi priljubljeno Smetanovo ((Prodano nevesto«. Na ’ odru Narodnega doma so se vrstili številni koncerti njenega pevskega zbora orkestra in solistov ter prireditve njene glasbene šole. S požigom Narodnega doma (1920) je Glasbena Matica izgubila svoje imetje in prostore toda to ni strlo vztrajnosti in žilavosit njenih sodelavcev kakor so bili zborovodja in skladatelj Vasilij Mirk, ravnatelj Glasbene šole Viktor Šonc, violinist Avgust Ivančič in drugi. Narodni dom so zamenjali za-
© %£e'r«'*
Tor rano	„ ®
Speter
© Šteuerjan
© Oslau/c
Vrh
(0) Gor'ic<3 © Stao.dreT
© SoM&dnje
© Gabrje
Erminij, Grgič Svetko, Križmančič Silvan, Ota Ignacij), orjejo ledino slovenskemu orkestru (Kjuder Oskar) ali se udejstvujejo kot glasbeni publicisti in predavatelji (Demšar Goj-mir). Poleg našega priznanega skladatelja Ubalda Vrabca, ki je do pred nekaj leti deloval kot pedagog v šoli Glasbene Matice, sta se s svojimi glasbenimi deli predstavila v javnosti tudi Kjuder Oskar in Ota Ignacij.
če so potrebe slovenskega prosvetnega življenja naložile Glasbeni Matici dolžnost udejstvovanja tudi na področju ljudske prosvete, pa je morala Glasbena šola na drugi strani kvalitetno dvigniti pouk, katerega namen je, da s sistematično glasbeno vzgojo premosti čitalništvo in diletantizem, ki sta pri nas še zakoreninjena, izpolni vrzel pomanjkanja glasbenega pouka v rednih šolah ter vzgoji dobre glasbenike, ki naj pripomorejo k načtrnemu oblikovanju glasbene dejavnosti Slovencev v Italiji. Statistike preteklih let kažejo, da se je Sola Glasbene Matice iz skromne nižje glasbene šole postopoma razvila v glasbeni zavod, ki se danes ponaša s številnimi gojenci ki so se ponosno uveljavili v javnosti. * Delovanje Glasbene šole v javnosti prihaja do izraza pri vsakoletnih nastopih gojencev, šola je pripravila številne nastope v Trstu, Gorici, Borštu, Boljuncu, Trebčah, Proseku, Kontovelu, Križu, Nabrežini, Sovodnjah in štandrežu. Organizirala je tudi gostovanja v Kopru, Piranu, Sežani, Postojni, Ljubljani, Kranju, Golniku (solisti, mladinski zbori, orkester] zbor hamonikr, komorni ansambli), številni gojenci so se uveljavili kot izvajalci raznih koncertov (klavir,, violina, oboa, fagot) ob spremljavi orkestra Glasbene Matice v Trstu, Gorici] Beogradu, Ljubljani, Reki, Dubrovniku, Kranju in drlgod. Mladinski pevski zbori in ansambli harmonik so obiskali tudi Beneško Slovenijo in domačine najzahodnejših naselij slovenske zemlje seznanili s slovensko pesmijo.
Tesne in prijateljske vezi je šola Glasbene Matice navezala z nekaterimi glasbenimi ustanovami v matični državi, zlasti z nekaterimi glasbenimi šolami v obmejnih krajih.
Z nastopi svojih gojencev in ansamblov je šola Giasbene Matice ob raznih priložnostih podprla delovanje prosvetnih organizacij. Tako pri prireditvi Slovenske prosvetne zveze (Prešernova, Aškerčeva in Gregorčičeva proslava), pri prireditvah Praznika žena iu Novoletne jelke, pri nastopih Slovenskega Dijaškega doma in Društva slovenskih srednješolcev, pri prireditvah raznih prosvetnih društev in rednih šol ter pri predstavah Slovenskega gledališča. Vrsta sedanjih in bivših gojencev pa se uspešno udejstvuje tudi kot organizatorji in člani raznih instrumentalnih in pevskih asnsamblov narodne in lahke glasbe v raznih krajih na Traškem in Goriškem.
številni gojenci so ponovno nastopili v oddaji Radia Trst, Radia Koper, Radia Ljubljane bodisi kot solisti ali v pevskih
* število gojencev (0) - število nastopov

,,	_ S> ND vO N>0 'O
J S k R J
in instrumentalnih ansamblih, posamezniki pa tudi v Radiu Dubrovnik in v Radio Beograd.
Kot resen glasbeno - vzgojni zavod cenijo danes šolo Glasbene Matice ne samo Slovenci marveč tudi tista italijanska javnost, ki nepristransko ocenjuje slovensko kulturno dejavnost. številen dotok novih gojencev vsako leto kaže, da se slovenski starši zavedajo nujnosti, da je treba mlademu človeku nuditi možnost, da se pri njegovem razvoju oblikuje tudi tista stran, ki plemeniti njegova čustva.
Ko govorimo o šoli Glasbene Matice in Tržaškem in o uspehih njenega dela na Tržaškem moramo omeniti tudi Glasbeno šolo v Gorici, ki danes deluje v okviru Glasbene Matice. Kmalu po osvoboditvi so si tudi goriški Slovenci ustanovili
GOJMIR DEMŠAR
(Nadaljevanje na 36. strani J
(D DpJ ©
@ JčHv jje
Povojna slovenska glasbena ustvarjalnost na Tržaškem
VnV „ © Gabrovec NSjv** <®prosek \\S. ,@Opcrr?.e Barboir/je'©)	d) Tre
^Tj Ukbu Juan /
Pregled gojencev šole Glasbene Matice po krajih svojega stalnega
bivališča
sebni prostori. Težave so bile vedno občutnejše in leta 1928 je društveni odbor sklenil razpustiti društvo, sicer bi ga ukinila oblast, kar bi bilo še slabše.
Čeprav Glasbena Matica v prvem obdobju svojega delovanja ni mogla uresničiti vseh svojih načrtov je vendarle opravila pomembno delo. Iz njene šole so izšli učenci, ki so se kasneje uveljavili v javnosti kot prvovrstni glasbeniki. Naj omenimo le nekatere: Ubald Vrabec, Karlo Pahor Karlo Rupel, Dušan štular, Stanko Malič, Ema Gombač, Angela Lampe, Pegan Zora in drugi.
Fašistični režim je grozil uničiti vse kar je bilo slovensko a ni mogel do živega borbenosti in narodni zavesti primorskega ljudstva. V domačem krogu, na izletih, je še vedno donela slovenska pesem, krepila narodno zavest in vzpodbujala upanje, da bo nekoč zasijalo sonce svobode. Med osvobodilno borbo se je rodila partizanska pesem in spremljala junaški narod, ki se je uprl okupatorju.
Prvi maj 1945 je prinesel svobodo in zavzetost za obnovo prosvetne in kulturne dejavnosti. Tisti, ki ni doživljal prve čase po osvoboditvi na Primorskem si težko predstavlja navdušenje s katerim je tukajšnje ljudstvo pristopilo k obnovi prosvetnega dela. Po vseh krajih so vzklili pevski zbori, katerim se je pridružila zlasti mladina z enakim elanom kakor tedaj, ko je zgrabila za orožje proti nacifašistom.
Na mitingih, v radijskih oddajah in na prosvetnih prireditvah je donela partizanska in narodna pesem. Potrebno pa je bilo pristopiti k načrtnemu delu. Že maja 1945 se je osnoval radijski komorni zbor, ki se je tekom let razvil v prvovrsten pevski ansambel. Poleg njega pa svetoivanski, bar-kovljanski, škedenjski in številni drugi.
Jeseni leta 1945 je bila obnovljena tudi Glasbena Matica, ki si je zastavila podoben delovni načrt kakor ob ustanovitvi] morala pa je začeti iznova. Začetek ni bil vzpodbuden. Vrsto let je bil glasbeni pouk v začasnih neprimernih prostorih ter je primanjkovalo kvalificiranih učnih moči. Ob upoštevanju teh težav je glasbeni pouk vendarle dobro uspeval, ustanovitev društvenega pevskega zbora pa se je izjalovila; morda tudi zato, ker se je večina pevcev priključila k že obstoječim zborom, ki so se posebno lepo razvijali v predmestjih, kjer je slovenski živelj bolj strnjen. Poleg dela v šoli so učitelji nudili pomoč prosvetnim društvom in omogočili kvalitetne glasbene prireditve.
Ko je šola Glasbene Matice dobila primernejše prostore, pritegnila nove učne moči ter z uvedbo pouka novih predmetov vnesla več sistematičnosti v učni program, je postalo delo bolj načrtno in je dobilo trdnejše temelje. Vpeljala je tudi mladinsko zborovsko petje, tečaj za zborovsko dirigiranje ter je postavila temelje lastnemu orkestru. Z namenom, da pritegne tudi na podeželju širši krog mladine k glasbenemu pouku, je jeseni leta 1954 ustanovila podružnico v Nabrežini, kateri so kasneje sledile tudi druge v okoliških krajih Trsta: v Borštu, v Boljuncu, v Barkovljah, v Trebčah, na Proseku in v Devinu. S tem je Glasbena Matica v veliki meri pripomogla k razgibanosti kulturno - prosvetne dejavnosti na podeželju saj so postali v nekaterih krajih, kjer delujejo te podružnice, nastopi gojencev (solistov, pevskih in instrumentalnih ansamblov), edina pomembnejša kulturna prireditev, nekak domač praznik, ki vedno pritegne številno občinstvo.
S pomočjo, ki jo že vrsto let nudijo učitelji Glasbene šole na kulturno - prosvetnem polju, se je delo Glasbene Matice postopoma začelo stapljati z ljudsko prosvetno dejavnostjo v enotno delo. Učitelji šole Glasbene Matice vodijo danes številne pevske zbore in instrumentalne ansamble (Ambroset
Glasbena dejavnost med Slovenci na Tržaškem se je po osvoboditvi osredotočila na tisto glasbeno področje, na katerem se je odigravala najbolj razširjena ,lahko rečemo, množična glasbena dejavnost — zborovsko petje. To na Primorskem ni nikdar zamrlo, čeprav so fašistične oblasti vsa prosvetna društva razpustile in prepovedale tudi pevske zbore, so se le potuhnili in se je pesem umaknila v samotne kraje in gozdove. Zato se je po končani vojni s tem večjo neugnanostjo razmahnila. Tržaški skladateelji so se lotili dela s prav takšnim navdušenjem, kakršno je prevevalo naše ljudi. Pravzaprav so nadaljevali delo, ki je pognalo svoje korenine v letih strahot, ko so nekateri med njimi na skrivaj ustvarjali bodisi po ječah bodisi po taboriščih, od koder so se prav tako r.a skrivaj razširjale pesmi odpora in borbe. Tako je bilo s pesmijo «Mi smo ubežniki* ali «Bazoviški» Frana Venturinija, ki se je najprej razširila med interniranci, našla pot do naših fantov v italijanski vojski in z njimi prehodila pot v ujetniška taborišča v severni Afriki. Bila je med prvimi pesmimi, ob kateri so se primorski fantje navduševali za borbo in svobodo, saj je z njimi kmalu preko partizanskih zbirnih taborišč v Italiji prispela v domovino in v Trst ter se po vojni razširila po vsej Primorski in ostali Sloveniji. Tako je Venturini postat eden najpopularnejših skladateljev neposredno po zmagi in tudi tedaj nadaljeval svoje delo z istim žarom. V tem duhu je napisal še «Pes e m talcev*, «Pozdrav-ljena domovina*, «V nove zarje* in «Zdravico*, torej pesmi, ki so odražale razpoloženje in čustva neposredno po vojni. Venturinijeva zasluga je tudi, da se je «Pesem svobodi* Radovana Gobca, ki jo je on priredil za mešane zbore, tako razširila na Primorskem.
Drugi skladateelj, ki ga je v njegovem umetniškem snovanju vspodbudil tisti čas, je bil itak vedno k revolucior.ar-nim nagibom usmerjeni Ubald Vrabec. Podaril naj je eno najlepših pesmi, komponirane na partizanski tekst, to je Slovenska pesem partizanskega pesnika Kajuha. Ni poznana le pri nas, temveč je še danes r.a sporedih najboljših jugoslovanskih pevskih zborov. Prav tako lahko še često poslušamo njegovo veličastno priredbo «Bilečanke* Matije Bora, ki jo je priredil za mešani zbor in orkester. Leta 1947 je napisal znano skladbo za zbore «Udar na udar*; na natečaju isteva leta v Beogradu je vzbudila pozornost in avtorju prinesla nagrado. Posebno priznanje je skladatelj prejel za skladbo «Robijaši«, napisano za moški zbor in klavir, ki mu je prav tako prinesla nagrado leta 1961 v Beogradu. Tem pesmim je Vrabec v zadnjem času dodal še preprosto, a učinkovito «Zdra-vico*. ki je prirejena tudi z orkestrom.
To so torej pesmi, ki jih prištevamo v vrsto partizanskih in domovinskih pesmi ,ki so v odločujočem zgodovinskem trenutku med vojno in neposredno po n:ej odigrale tako važno vlogo. Nekatere med njimi so ohranile nezmanjšano umetniško vitalnost in imajo poleg zgodovinske tudi svojo umetniško vrednost.
V nadaljnjem so zborovosko literaturo na Tržaškem obogatila še druga nova dela: bodisi izvirne skladbe bodisi priredbe narodnih pesmi. Svoj delež pri tem ima tudi Fran Venturini. Poleg' izvirnih, kakor so «Zapuščena», -spomladanska*, «Znamenje* in druge, je pripravil še zbirko narodnih pesmi, ki jih je izdala Glasbena Matica v Trstu, in napisal celo nekaj samospevov s klavirjem. Med najbolj popularne narodne v njegovi priredbi lahko prištevamo «Nocoj pa oh nocoj* in ♦Pohojena travca*.
Veliko uslugo slovenski ljudski pesmi v Trstu je napravil Milan Pertot. S svojimi zapisi narodnih iz Barkovelj je rešil pozabljenja vrsto redkih pesmi, ki jih je gotovo pela zadnja generacija. Ohranjene v avtentičnem barkovljanskem narečju jih je priredil za mešani zbor ter jih tudi sam interpretiral z barkovljar.skim zborom. S tem se je ohranilo nekaj drobnih dragocenih starin, ki so zapisane tudi na magnetofonskem traku Radia Koper.
Vrsto let je v Trstu deloval prof. Karel Boštjančič. Poleg svoje zborovske prakse se je posvetil tudi komponiranju in priredbam narodnih pesmi. Med izvirnimi zborovskimi pesmimi je nekaj solidno napisanih, kakor na primer «Balada», «Koleda» in «Hej, kaj nam žalost«, še več je priredil narodnih; večina teh je zbrana v dveh pesmaricah, ki jih je izdala Glasbena Matica v Trstu.
K priredbam narodnih je prispeval tudi Vlado Švara, katerega preprosto in enostavno prirejeno cDobil sem pisemce* poznajo vsi tržaški zbori.
Med skladateljske prvence sodita za moški zbor napisana «Devin* Ignacija Ota in kantata za soli, moški zbor in orkester «Na Kontovelu* Oskarja Kjudra. Ignacij Ota pa je poleg tega priredil še nekaj narodnih.
Omeniti moramo še Franjo Delaka, katerega najbolj znani zborovski pesmi sta «Zimska vožnja* in «Blago mu na delu* in poudariti delo, ki ga je opravil Ivan Grbec, ko je takoj po vojni pripravil pesmarico za ljudske šole in je v njej tudi sam udeležen s svojimi deli.
Najmarkantnejši osebnosti med tržaškimi skladatelji sta vsekakor Ubald Vrabec in Pavle Merku. Prvi, izhajajoč iz novoromantične umetniško nazorske usmeritve, v nadaljnjem razvoju obogaten z novejšimi izraznimi sredstvi, je predstavnik starejše generacije. Drugi, oprt na sodobno kompozicijsko tehniko, stremeč za novo vsebinsko izraznostjo, je predstavnik najnovejših umetniško-idejnih previranj. Prvi nam v svojem opusu daje slutiti v nekem oziru v sebi zaokroženo in v določeni meri tako po estetsko vsebinski kakor po obli-kovno ustvarjalni plati dognano umetniško osebnost, drugi pa se nam predstavlja kot ustvarjalec novih pogledov, umetnik, ki išče najtanjšega odziva v človeku današnjih dni in si pri tem utira nova pota ter išče novega izraza.
IVAN SILIČ
(Nadaljevanje na 36. strani)
Prosvetna zveza
v prvem dvajsetletju
Zmagoviti zaključek druge svetovne vojne je po dolgih letih omogočil tudi primorskemu delu slovenskega naroda da spet zaživi kot kulturna skupnost. Pri obnovi kulturnih društev in ustanov pa je naletel na velike težave. Rane ki Vh je petindvajsetletno preganjanje zadalo našemu kulturnemu razvoju so bile pregloboke. In marsikatero nismo niti danes, po dvajsetih letih, povsem zacelili. Vsa mladina, ki je doraščala v času fašizma, je morala obiskovati šolo v tujem jeziku, kjer so ji vcepljali tujega duha in sovraštvo do materinega jezika. Tega se je učila in spoznavala le v družinskem krogu. Posledica je bila, da je mladina svoj lastni jezik le pomanjkljivo poznala, te malokdo je kaj vedel o slovenskih pisateljih, o literaturi, o knjižnem jeziku. Presekana je bila tradicija ljudskoprosvetnega dela. Izobražencev skoro ni bilo • velik del je bil prisiljen v emigracijo, mnogi so bili premeščeni v notranjost Italije, tisti redki, ki so še bili doma. so morali molčati. Slovenska beseda in pesem se je prosto oglašala le na izletih v prosti naravi, daleč od naselij in od nadzorstva oblasti.
Že med vojno, posebno pa po zlomu fašizma, so se v okviru NOB začeli polagati temelji za obnovo kulturnega življenja. Ustanavljali so se tečaji slovenskega jezika, pevski zbori, dramske skupine. Organizirale so se prve proslave naših pesnikov. Pogostoma v prav skromnih sobah v neposredni bližini nemških posadk. Na osvobojenem ozemlju so se te proslave razvijale v velike prireditve s številnim poslušalstvom.
Leta 1945 je končno mogla slovenska beseda prosto na dan. Preko noči so zrasla prosvetna društva v mestih in vaseh. Bilo je mnogo dobre volje in navdušenja. A manjkalo je vse ostalo. Ni bilo prostorov, ni bilo opreme, ni bilo knjig, ni bilo strokovnih prosvetnih delavcev. Res so se mnogi prosvetni delavci vrnili iz prisilne emigracije — a ne vsi. Marsikoga ni bilo več med živimi in tisti, ki so se vrnili, niso bili več mladi. Mladih domačih izobražencev pa ni bilo. Nujna je bila ustanovitev Prosvetne zveze, ki naj na širši osnovi skuša rešiti najbolj pereče probleme. V začetku, ko je bilo še odprto vprašanje mejd, je delokrog Zveze obsegal vse Primorje. S kasnejšim, postopnim urejevanjem državne pripadnosti, se je tudi območje Prosvetne zveze spreminjalo. Večji del Primorja se je vključil v prosvetne organizacije Nove Jugoslavije; Gorica z okolico, ki je pripadla Italiji, je ustanovila svojo Prosvetno zvezo; v Trstu, ki je pripadal le formalno obstoječemu Svobodnemu Tržaškemu Ozemlju, se je formirala spet posebna Zveza. Po dokončni, dejanski ureditvi meji sta se pa gorička in tržaška Zveza združili v enotno organizacijo.
V prvih letih je Prosvetna zveza imela v svojem okviru celotno kulturno delovanje, tako poklicno kot amatersko in vse ustanove. V njenem okviru je bilo poklicno gledališče, glasbena šola, študijska knjižica, likovni umetniki, tisk in založništvo in seveda ljudska prosveta. Kasneje so se razne ustanove in organizacije osamosvojile in se vsaka zase posvetila svojim specifičnim nalogam. Prosvetni zvezi je ostala skrb za šolstvo ter delovanje prosvetnih društev.
Na javno šolstvo seveda Prosvetna zveza ni mogla vplivati, ker je to upravljala oblast. Pospeševala pa je ustanovitev šolskih odborov — v katerih je vedno aktivno in inciativno sodelovala — ki so skrbeli in propagirali vpis slovenskih otrok v slovenske šole in večkrat opozarjali šolske oblasti na pomanjkljivosti, ki so bile včasih tudi namerne. Slovenska šola je imela tudi še po vojni mnogo nasprotnikov, ki so jo skušali na razne načine diskreditirati.
Zelo pereče je bilo vprašanje društvenih prostorov in dvoran. Večina bivših slovenskih dvoran ni bila več v slovenskih rokah. Marsikatere niti ni bilo več. Anglo • ameriška vojaška uprava za te naše potrebe in za popravo storjene škode ni imela nobenega razumevanja. Zato je bilo treba tudi tu začeti vse" od’ kraja. Le postopoma in z največjimi težavami se je posrečilo preskrbeti nekaterim prosvetnim društvom primerne delovne prostore in tu pa tam manjše dvorane za krajevne prireditve. V Trstu samem se je vprašanje osrednjega kulturnega doma rešilo šele lansko leto, t.j. devetnajst let po vojni!
Problem, ki se kot rdeča nit vleče od ustanovitve dalje in ki tudi danes še ni zadovoljivo rešen, je vprašanje zadostnega števila strokovno usposobljenih prosvetnih delavcev. Se vedno manjkajo pevovodjt, režiserji, kapelniki itd. In verjetno bo v bližnji bodočnosti to pomanjkanje še bolj občutno, ker je opazno večje zanimanje za aktivino prosvetno delo! Prosvetna zveza je skušala temu odpomoči z nekaterimi tečaji na našem ozemlju in s propagiranjem udeležbe, na enakih tečajih v Slo-
Pevski zbor šole Glasbene Matice v šol. letu 1954-55
morejo zadostiti povpraševanju.
s?™.?
revne pevskih zborov so bile vedno sprejete s simpatijo. Njenim pobudam so se vedno polnoštevilno odzvali vsi včlanjeni TJ nevčlanJe2ni, Pevski *»°ri- Kolikor so ji sredstva dopu-ščala je organizirala gostovanje raznih ansamblov iz matične domovine; obenem pa pospeševala in podpirala izlete in nastope naših skupin v matični domovini. Posredovala je nabavo
UnP°SO anle :°rega materiala za prosvetno delovanje: od knjig, iger, diafilmov, predavanj, muzikalij pa do društvene oprave in instrumenetov. Seveda je nudila v raznih oblikah svojo pomoč društvom pri njihovih samostojnih prireditvah.
Razni zunanji politični dogodki in tudi vrzel v generaciji ki je odraščala v nepovoljnih razmerah, so negativno vplivali na delovanje v nekaterih kritičnih letih. A v zadnjem času ie opazno odločno izboljšanje. Viden je porast števila obiskovalcev vsen kulturnih prireditev. Prav tako aktivno delujočih prosvetnih delavcev. Mladina, ki je odrasla v povojni Si in obiskovala šolo v materinem jeziku, vstopa v prosvetna dru-štva m postopoma zavzema vodilna mesta. Že danes bi lahko
SJSn ,ne.katlra društva, po sestavi svojega članstva, med tipična mladinska društva! In vsi znaki kažejo da se bo ta razveseljiv razvoj nadaljeval Kar bo seveda tudi Prosvetni zvezi nalagalo večje in širše naloge.	rrosvetni
Pribiti pa je treba dejstvo, da so vsi ti uspehi in neuspehi sad samostojnih prizadevanj pripadnikov naše manjšine• da vse kar je bilo storjeno, je bilo storjeno iz naših lastnih sredstev ter da se ni nobena tukajšnja oblast do danes spomnila, da bi kakorkoli podprla kulturne napore tudi naše manj--me. Upajmo, da bo novo vzdušje mednarodnega sodelovanja strpnosti in razumevanja prineslo izboljšanje tudi v tem bo-’ gledu.	*
Ko Primorski dnevnik slavi dvajsetletnico svojega obstoja, je tudi Prosvetna zveza dolžna, da ugotovi njegovo stalno zanimanje za prosvetno delovanje, njegovo širokogrudnost pri objavljanju vseh poročil in obvestil o našem kulturnim de-lovanju m njegovo trdovratno borbo za interese naše manjšine. Za njegovo plodno in koristno delo mu prisrčno čestita.
UBALD VRABEC
O repertoarju Slovenskega gledališča
Štirinajst filmskih nastopov igralca Danila Turka-Joca
Debata o letošnjem repertoarju Slovenskega gledališča, ki jo je preteklo zimo priredil Slovenski klub, je bila nedvomno zelo poučna. Padle so pikre pripombe, delili so se sebični m nesebični nasveti ,prišle so do izraza skrite in odkrite želje, predvsem pa je debatni večer pokazal, da je gledališče nekaj zelo živega v kulturni zavesti tržaških Slovencev. Nekaj zelo živega in nepogrešljivega. Zato je odgovornost gledališkega vodstva še večja, saj mora zdaj upoštevati tudi aktivne kulturne potrebe tržaškega občinstva in ne samo pasivne, kot je bilo v prvih desetih letih po vojni, ko je bil tržaški Slovenec, po dvajsetih letih fašističnega terorja, željan predvsem slovenske besede, pa naj se je ta izražala v estetsko dobrem ali slabem gledališkem delu, v dobri ali slabi knjigi v dobri ali slabi radijski oddaji.
Tržaški Slovenec se namreč ne zadovoljuje več s katero koli predstavo, ker predstava mu ni več zgolj jezikovni cilj, to je čustveno uživanje ob poslušanju sladkih zvokov materinščine, temveč sredstvo, s katerim si hoče pridobiti dragocene kulturne in estetske izkušnje. To nam je teoretsko pokazal debatni večer in to nam je tudi praktično pokazal obisk v zadnjih gledaliških sezonah in še zlasti v tej sezoni v novem Kulturnem domu. Dobrd predstava privlači gledalce, slaba jih odbija. To pomeni, da reagira občinstvo že popolnoma normalno. Vse drugače pa je bilo v prvem desetletju po vojni, ho je bil obisk, kot nam izpričujejo statistike, skoraj vedno enak, pa naj se je igral Božičev «Umik* ali Nušičev «Narod-ni poslanec* ali Molierov «Skopuh*.
Menimo, da je ta ugotovitev temeljni kamen, na katerem moramo graditi vso bodočo kulturno politiko na Tržaškem. Predvsem pa seveda gledališko, saj je gledališče že po svoji naravi najtesneje povezano z živo stvarnostjo.
V tej luči zadobijo skoraj vse pripombe in kritike, ki. so na debatnem večeru padle na račun letošnjega repertoarja ali, bolje rečeno, prve polovice letošnjega repertoarja, zelo točen pomen. Mnogi so na primer izrazili željo, da bi Slavinsko gledališče uprizorilo Cankarja, Nušiča in Mniiera. Sli pa so mimo dejstva, da so prav ti avtorji zelo bogato zastopani v repertoarjih od leta 1945 do leta 1963. Očitno so v preteklosti gledali dela teh avtorjev, ne da bi spraševali po njihovi vsebinski in estetski vrednosti. Gledali so jih čustveno in zdaj jih hočejo gledati še enkrat, in sicer kritično, to je z namenom, da bi ob njihovi umetniški vrednosti obogatili lastni duhovni svet.
Drugače bi seveda morali tolmačiti te pripombe, če bi jih načeli mlajši gledalci, ki še niso imeli priložnosti gledati del omenjenih avtorjev. Toda željo po Cankarjevih, Nušičevih in Moherovih delih so na debati izrazili izključno starejši ali celo najstarejši gledalci, to je ljudje, ki so bili leta 1945 že popolnoma zreli, kar neizpodbitno priča, da je naše sklepanje pravilno.
Do zelo podobnih zaključkov bi prišli, če bi analizirali tudi ostale predloge, ki smo jih slišali na debatnem večeru Slovenskega kluba. Vsi repertoarji od leta 1945 pa do otvoritve Kulturnega doma imajo na primer močan ljudski poudarek in vsebujejo vsa ali skoraj vsa dela, o katerih smo slišali, da bi se čimprej morala vključiti v repertoar prihodnjega leta Naj navedemo samo nekaj imen in naslovov: Jurčič. «Deseti brat*; Niccodemi: «Scampolo*; Benedetti: «Rdeče rože*, Golar: «Vdova Rošlinka*; Linhart: «Matiček se ženi«; Kranjec: «Pot do zločina»; Gogolj: ^Ženitev* in «Revi-zor», Kreft. «Celjski grof jev; Finžgar; «Razvalina življenja»; Shaw: «Obrt gospe Warrenove*; Krleža: «Gospoda Glemba-jevh: Držič. «Dundo M aro je*; Ibsen: «Nora»; Shakespeare: «Romeo in Julija», «Ukročena trmoglavka*, ^Hamlet* in «Othello»; Schiller: «Kovarstvo in ljubezen*; Žižek: «Miklo-va Zala»; de Filippo: «Filumena Marturano«; Čehov: «Utva*; Pirandello: «čepica s kraguljčki*.
Očitek, da repertoar Slovenskega gledališča na splošno ne upošteva dovolj kulturnih potreb preprostega občinstva, ki mu je bila za več kot en rod nasilno odvzeta pravica do lastnega jezika, drži torej samo v sm'a je prvih petnajst ali šestnajst gledaliških sezon šlo mimo. ne da bi se gledalci kritično zavedali umetniškega značaja repertoarjev. Iz tega sledi, da je sedanja želja po ljudskem repertoarju popolnoma upravičena, saj bi ponovitev nekaterih del iz preteklih repertoarjev ob večji zrelosti občinstva učinkovale popolnoma drugače.
Vodstvo gledališča bo torej moralo primerno upoštevati ta zelo kočljiv moment v razvoju gledališke kulture na Tržaškem in zadovoljiti prav tako potrebo, ki se šele zdaj pojavlja, po kritični presoji starega kot željo po napredovanju na poti proti najnovejšim oblikovnim in vsebinskim pridobitvam najsodobnejšega gledališča.
Sicer pa bo odslej naprej pri sestavljanju repertoarja zelo težko zgrešiti. Občinstvo je zrelo in dobro ve, kaj hoče. In če občinstvo ve, kaj hoče, bo tudi umetniškemu vodstvu gledališča jasno, kaj mora priti v repertoar. Mnogo težja je bila izbira v zadnjih treh ali štirih sezonah, ko so bile reakcije občinstva še zelo medle, dasi ni bilo več opaziti navdušene pasivnosti, ki je zaznamovala prvih deset povojnih gledaliških sezon.
Vse kaže torej, da smo — vsaj na gledališkem področju — na tem, da zamašimo grozno vrzel, ki je nastala v dobi fašizma in svečana otvoritev Kulturnega doma je ne samo svetel simbol tega pomembnega mejnika v gledališki zgodovini tržaških Slovencev, temveč tudi fizična prisotnost našega duhovnega preporoda.
JOSIP TAVČAR
lz partizanskega gledališkega organizatorja, propagandista in igralca, se je Danilo Turk — Joco neposredno po osvoboditvi spet znašel v rednem gledališkem ansamblu v svojstvu organizacijskega tajnika Slovenskega narodnega gledališča v Trstu,, katerega prvi upravnik je bil režiser Ferdo Delak.
Da je bilo takrat dela čez glavo m treba posebej poudarjati, in da so Jocove izkušnje bile dozorele, tudi ne. Ker pa je bila potreba tudi po igralcih, se Joco ni branil niti vlog in je tako med drugim že kar v prvem letu nastopal v Cankarjevem Hlapcu Jerneju, v Borovih Raztrgancih, v Jurčičevem
Danilo Turk - Joco v fimu «V Tuksonu se umira«
40 let posvečenih ilustriranju slovenskega tiska
Desetem bratu itd. Pozneje se je za nekaj let predal skoraj izključno organizacijskim nalogam in šele po letu 1950 se je ponovno vključil v ansambel tudi kot igralec, v glavnem manjših vlog, predvsem pa vlog v mladinskih igrah.
Koliko je bilo teh vlog se tako na hitro niti ne spominja, na vsak način pa jih je bilo nekaj desetin in med njimi tudi nekaj takih, na katere je posebno ponosen. Med temi poslednjimi naj omenim zlasti vlogo soldata v «Moscheti* v letošnji sezoni, pa seveda kar povrsti vse vloge v mladinskih igrah, saj se Joco prav rad pohvali, da za mladino še posebno rad igra. Razen gledališču pa se je Danilo Turk — Joco v zadnjih letih posvetil tudi filmu, in če povem, da je doslej igral že v štirinajstih, potem skoraj ne more biti dvoma, da spada med naj-plodovitejše slovenske filmske igralce. Sam meni, da mu film nudi morda še najprimernejše okolje za njegove igralske značilnosti in sposobnosti,
Kljub temu, nekako prirodnemu nagnjenju za film, pa je Danilo Turk-Joco vendarle zašel k filmu povsem po naključju. Takole pripoveduje o tem dogodku, ki mu je odprl vrata v svet celuloida, žgočih reflektorjev in v objektive filmskih snemalnih kamer.
«Bll sem na kopanju pri Sv. Nikolaju. Bilo je poleti 1961. Ko sem takole na pol zakopan v pesku izpostavljal svoj trebuh sončnim žarkom za pašo, me je na pol spečega zdramil France Kosmač, znani slovenski filmski režiser, še prej pa partizanski pesnik in bojeviti literat. «Ti Joco — me je napadel — nekoga iščem za mladinski film, ki bi moral biti tak, kot sl ti. Bi hotel? Kaj ne bi hotel, sem si mislil in zgrabil za priložnost. Domenila sva se in še isto poletje sem začel v Portorožu za podjetje Viba snemati svoj prvi film — mladinski film «Ti loviš«. Igral sem samo epizodno vlogo, seveda — debelega človeka.*
Potem je šlo vse samo od sebe. še istega leta je Slovensko narodno gledališče iz Trsta gostovalo v Ljubljani in prav tedaj je režiser Hladnik iskal statiste za svoj film «Ples v dežju*. Na cesti je naletel na Joca in mu zaupal, da bi tudi njega potreboval v filmu in sicer kot statista med gledalci v kino dvorani. «Veš, ti zaležeš za tri druge, ker te je toliko,* mu je dejal in tako je Joco postal epizodna pojava v svojem drugem filmu slovenskega podjetja Viba-film.
Tudi v tretjem filmu ga je čakala samo še epizodna vloga ženina-mesarja v Galetovem filmu «Družinski dnevnik*. Bila je to nekaka satira o tem, kako se ženijo intelektualci in kako preprosti ljudje, recimo kak mesar. Omenim naj, da je v tem filmu igral glavno vlogo prvak ljubljanske Drame Stane Sever.
Leta 1962 je nastopil v koproducijskem filmu podjetij Viba-film in Bosna-film iz Sarajeva »Srečali se bomo zvečer*. V tem filmu, ki je bil posnet v Portorožu in, v Savudriji v režiji Fran-tiška Čapa, je igral vlogo upravnika hotela Savudrija. Sledil je v isti sezoni nastop v italijansko-jugoslovanskem koproducijskem filmu podjetja Triglav «Sam proti Rimu*, ki smo ga pred časom že gledali v Trstu. V tem filmu, ki ga je režiral italijanski režiser Ricci, je Joco igral vlogo poveljnika barbarov, v glavni vlogi pa je nastopila znana italijanska igralka Rossana Podesta. Kmalu nato je ponovno v režiji Františka Čapa nar stopil v jugoslovanskem komičnem filmu »Naš avto*, v katerem je bil mehanik Benko. Za partnerja mu je bil Marti. Končno je v istem letu nastopil še v kratkometražnem nemem filmu v režiji Žarka Petana na temo Pavlihovih satir. Ta film še predvajajo kot predfilm k celovečernim filmom.
Če prelistamo vse, kar je do danes slovenskega izšlo v Trstu V in Gorici z namenom, da bi ugotovili, kdo izmed slovenskih slikarjev je v največji meri zastopan, kar se ilustriranja sloven-■ ’-ke9a tlska tiče, tedaj spoznamo, da je to Milko Bambič. Kako važno je delo, ki ga je ta slikar opravil ne samo v olepšanju primorskega, temveč slovenskega tiska na splošno, pa razvidi le tisti, ki so mu dostopni vsi primeri njegove ilustratorske dejavnosti, skriti v kupih časopisov, revij in knjig.
Bambič še kot ilustrator prvič pojavlja leta 1922. Bil je študent idrijske realke, ko je z naslovnimi stranmi in vinjetami opremljal hektografirani mesečnik «OBZOR», pri katerem je bil tudi stavec, tiskar in sotrudnik v vezani in nevezani besedi (psihološka povest v nadaljevanjih «Njegov greh»). «UBZOR» je izdajalo mladinsko društvo «Prosveta». kjer je bil Bambič tajnik, pozneje pa «Dijaški krožek». V «OBZORU» eksperimentira Bambič posebno kar se oblike črk tiče, figuralno pa niha med ekspresionizmom Franca Kralja in stiliziranim realizmom. Karikaturno stilizirane so tudi njegove prve risbe, ki jih je iz Idrije pričel pošiljati šaljivemu tedniku «CUK NA PAIJJI« v Gorico. Prve tri so bile objavljene 10.2. 1923 (II. letnik, štev. 5). Tega dne torej Bambič uradno stopi med ilustratorje slovenskega tiska. Že naslednje leto je prevzel ilustriranje mesečnika «NOVI ROD«, pri katerem je sodeloval do ukinitve leta 1926. Mladinska ilustracija je od tedaj postala Bambičeva posebnost. Izpopolnil jo je do visoke stopnje. Zabranila pa mu je, zaradi svojega značaja in zahtev založnikov, vsako avangardno eksperimentiranje v futuristično originalnemu stilu, katerega se je ob začetku svoje dejavnosti poprijel pod vodstvom profesorja risanja Špacapana (glej Primorski dnevnik 7. 12. 1958). Pri «NOVEM RODU» so razni ilustratorji drugače delali. Tako sta se na primer Bucik in Gaspari strože držala naravnih oblik, medtem ko so Kralj, Jakac in Černigoj sledili različnim avangardnim strujam. Urednik «NOVEGA RODA«, pisatelj Jože Pahor, je pa zahteval mladini razumljive ilustracije. Kljub temu je Bambiču uspelo objaviti nekaj svobodnejših, s tekstom nepovezanih risb, kot «Ob božjem grobu« in «Procesija» v petem letniku, medtem ko je eSkrivanka» v šestem letniku (stran 162) že pravo Mondria-novo geometrično razdeljevanje ploskve, v katerem so shematično narisani otroci le pretveza za utemeljevanje naslova. Ohranjeni predlogi za ilustracije pričajo, da bi Bambič brez uresnjevanja izrazne svobode lahko bil takrat v Trstu, kar je bil v Ljubljani France Kralj. Več nevezanosti kažejo Bambi-čeve litografije za Regentov italijanski prevod Cankarjevega «Hlapca Jerneja«, ki je izšel v bibliofilski izdaji ob začetku leta 1925 v tržaški■ založbi «Parnaso«. Tej je Bambič že novembra 1924 predložil res lepo izdelane perorisbe («NAš GLAS«, III. letnik, stran 80 in 85), ki kažejo, kako si je prizadeval, da bi Cankarja čim dostojneje predstavil italijanski javnosti. Ilustrativno pa sa Bambič močneje razživi, ko prične brezplačno sodelovati pri tiskanem dijaškem mesečniku «NAŠ GLAS«. V drugem letniku (stran 49) uvede Bambič slovensko ilustracijo v to dijaško, torej mladinsko, glasilo z linorezom kontrastno močno izrezanega proletarca, delavca kovača. V «NAšEM GLASU« doseže svoj umetniški višek leta 1927 s 40 risbami. Izmed teh na risbe v fototipiji (ki so prve na ta način reproducirane Bambičeve risbe) prepričljivo govore o njegovi spretnosti Značilna primera sta simbolični sliki «Lepa Vida» in «Kmetova smrt«, pa tudi socialno zasnovani motiv «V krčmi«. Linorezi so včasih ekspresionistično-impresionistični, kot «Procesija», in med njimi najdemo redki primer konstruktivističnega eksperimentiranja, «Življenje stroja«, katerega je sicer zelo napredni mesečnik objavil v listnici uredništva s 26 Vrstami razlage, ki zaključujejo 6. številko. Pač zgovoren dokaz, kako težko je bilo takrat biti pri nas moderen. Kaj pa je Bambič popolnoma svobodno mogel ustvariti lahko vidimo v vabilu za ples dijaškega društva «Balkan«. Figuralna sproščenost črnega saksofonista zdrži kritiko tudi po 38 letih. Neobjavljene risbe iz te dobe so skoraj neverjetno iznajdljivo moderne, risba z levico pa se razlikuje od dela vseh tedanjih slovenskih slikarjev. Bambič je bil v stiku tudi z italijanskimi naprednimi slikarji. To priča pismo z dne 31. 10. 1925, v katerem ga na umetniški sestanek vabi prerano umrli Giorgio Car-melich, slikar in izdajatelj futuristične revije «25«.
Bambič je od svojega dela moral živeti že kot študent, saj mu je leta 1925 umrl oče Jakob, zaradi dobrega srca obubožani veletrgovec, ki je nekoč nudil zaposlitev 16 ljudem, kot ve to povedati g. Jogan, tržaški trgovec (Ul. Geppa 14), ki se je pri njem izučil. Dejstvi, da je bil Bambič založnikom takoj in osebno dosegljiv ter da je poceni in v rekordnem Času izvrševal slike, ki so bile bralcem všeč sta gotovo pospešili razvoj ilustriranja slovenskega tiska. Izrisal in ilustriral je abecednik v prilogah dnevnika «EDINOST« ter opremil jubilejno številko za 50-letnico izhajanja. Risal je za mesečnika «ZENSKI SVET« in hrvaški «VEZ». Stilno popolne so njegove risbe k pesmim kraljeviča Marka v koledarju založbe «ISTARSKA R1EČ«, za katero je ilustriral tudi Radetičeve povesti «Kad se užge mlada krv«. Za te je izdelal do tedaj morda najlepše ilustracije s svinčnikom. Ker mu pa ni uspelo pregovoriti založbe, da bi jih dala reproducirati v dragi foto-
tipiji, jih je moral na hitro predelati v perorisbe. Kako mojstrsko je že leta 1923 obvladal risbo s svinčnikom, vidimo v. ohranjenih ilustracijah Jurčičeve tragedije »Tugomer« s šolske' razstave v Idriji («GALEB», IJ letnik, 3. štev.). V tistih letih pa hi Bambičeva ilustracija vedno na isti višini. Tako pričenja 85 ilustracij k Kleinmayerjevim «Prvim korakom» prav dobro, medtem ko popušča proti koncu. Temu je bil morda kriv tudi duševni nemir v težkih letih fašizma politično in prosvetno močno angažiranega študenta, ki je z bratom, Mitjo Macarolom m Francem Zadnikom na podlagi šifrirane listine iskal po kraških jamah zaklad, nekaj krst polnih dragocenosti iz Napoleonove dobe. Zaklad naj bi seveda finansiral protifašistično dejavnost.
Prav kmalu je na Bambičevo delo v Trstu postala pozorna tudi Gorica. Poslanec Virgilij &ček ga je stalno obiskoval, ko mu je naročal risbe za otroški list «JASLICE» in za «STANI-CEV VESTNIK«, za Frankovo indijansko povest «ZADNJI DNEVI VELIKEGA MUČENIKA« (prva slovenska knjiga, ki jo je ilustriral po italijanskem prevodu «Hlapca Jerneja«), nadalje za molitvenika «KAM GREŠ« in «OčE NAŠ«, za Me-škove «MLADINI« (23 celostranskih slik), za «KOLAČKE» (41 slik), za «GORIŠKO PRATIKO 1928« s preko 100 liki svetnikov in naslovno stranjo. (Prva Bambičeva naslovna stran je tista, ki jo je pripravil za «SLOVENSKEGA PRITRKOVAVCA» iz leta 1926). Iz pisem spoznamo, da je šček rad diktiral Bambiču, kako naj riše. Tako mu 3. 4. 1926 piše: «Risbe za ’Jaslice’ pa morajo biti bolj poljudne kakor one v ’Novem Rodu’«. In še 5. 1. 1927: «Risar ji imate vsak svoj stil. Lahko pa naredi risar nekoliko drugače, da na prvi hip ni spoznat. Baš zato
akv.dd,bttkBir
vabi na tradicijonelni ples, hi se vriši i9.tra.ob 2,-uiTii v dvorani modulno, djiozza-
obleha preme nad na ■ vstopnina litio.
odbor.
prilagam dva vzorca Martina Krpana, da ne boš naredil samo po svoje«. Bambič mu je sprva ugodil. Napravil je risbo, kot jo vidimo v «NASEM GLASU« (letnik II., str. 246), nato pa si je hotel postaviti nekak ilustritavni spomenik, zlasti ker bi slike izšle v fototipiji. Ni hotel ustvariti Krpana-mesarja. Hotel je, kot že jnej Jerneja, ustvariti lasten tip Krpana. Rezultat ■ primorski tisk je ostal brez ene knjige. Ni pa Bambič vedno zaman skušal prinesti v primorski tisk kako novost, saj se mu je posrečilo nekaj izrednega: ustvariti prvi slovenski strip. Bil je to «Bucibu«, ki je pričel izhajati v «NAŠEM GLASU« septembra 1927. Zgodba o zamorskem ničetu, ki se z zvijačami dokoplje do ministrske in kraljevske časti in končno tragikomično privede svoj narod do propada je bila farsa Mussolinijeve kariere z res preroškim koncem vojne poplave. Bambič je sicer skušal uvesti strip že leta 1923 v «ČUKA NA PALCI«, kar so pa preprečili, stroški za preštevilne klišeje.
V letih 1923-27 je Bambič, kakor to piše v članku «štiri imena naših slikarjev« A. širok, «... vzrastel od danes do jutri in postal znan v zadnji kmečki hiši. Kdor ga pozna, ta se temu ne čudi. Poosebljen «perpetuum mobile» je. Neverjetno je namreč, s kakšno naglico in lahkoto Bambič ilustrira. Vedno je v delu, vedno v knjigah. Govori o vsem, razume se na vse...» Razumljivo je potem, kar mu Virgilij šček dne 6. 12. 1926 piše iz «Katoliškega Tiskovnega društva«: «Ko končaš nauke, to se pravi, ko Ti nehajo učenjaki v glavo vcepati učenost in te bodo spoznali za godnega, pridi v Gorico v podružnico Ljubljanske kreditne banke, kjer boš služil bankirjem, po strani pa boš še risal... ». Bambič je takrat namreč obiskoval zadnji letnik ekonomske fakultete tržaške univerze. Do preselitve v Gorico nikdar ni prišlo; prišla pa je nenadna preselitev v Ljubljano, novembra 1927, saj je bil Bambič med prvimi narodno in prosvetno delujočimi mladinci, ki jih je fašistična policija pričela stiskati, s preiskavami in zasliševanji. Bil je tajnik in knjižničar akademskega društva «Balkan« in pred-
RamVtE.rn.
sednik odbora za plesno prireditev, za katero je izdelal simbolično vabilo, ki je ganila srca primorske inteligence, tako da Si je moglo društvo krasno opremiti društvene prostore. Poleg tega je bil ■ večkratni tajnik športnega društva «Adrija», ko je to urejevalo lastno igrišče pod Ulico Negrelli in za katerega tekme je slikal sugestivne plakate in diplome za častne člane, doma pri Sv. Ivanu pa je bil podpredsednik mladinskega društva »Plamen«, za katerega je tudi sam dal prvo pobudo.
Iz Ljubljane je Bambič nadaljeval s sodelovanjem pri primorskem tisku. V IV. letniku »Našega Glasa* spet prevladujejo njegove risbe (50 proti 6 Černigojevim), enako v Koledarju Goriške Matice za leto 1929 <i4 slik). Za to založbo je takrat narisal tudi ovitka za Bevkove «škorpijone zemlje« ter »črne brate in sestre*. F teh risbah se poznajo novi prijemi, kakršnih se je posluževal pri ilustriranju dnevnika «J-tro* in šaljivega lista »Skovir*; tega je že januarja 1928 začel izdajati skupaj z urednikom «Domovine*, Omladičem. Po tem letu so se Bambičevi stiki s primorskimi založbami zrahljali. Bil je pač prezaposlen z jedkimi «Karikaturami» v umetniški reviji »Samorodnost*, z ilustriranjem knjig in kraše-njem v štiribarvnem bakrotisku izhajajoče «Ilustracije» ter še z delom v reklami (tako je npr. leta 1931 z lepaki in risanimi oglasi uvajal Radensko mineralno vodo, ki še danes nosi v napisu Bambičev pečat), šele leta 1932 se Bambičevo ime ponovno pojavi pri nas, ko naroči Goriška Mohorjeva Družba ovitek za kozaško povest »Pri podnožju božjega prestola» in pa risbe za Rožencvetove «Leteče copate». V primorskem tisku je to prva knjiga, v kateri najdemo zelo nizke, podolgovate Bambičeve ilustracije; že leto prej pa je ilustriral za Jugoslovansko Knjigarno Grimmove pravljice z 50 risbami nizke, podolžne oblike, ki zaradi manjše površine zmanjšujejo stroške za klišeje. To seveda omogoča ilustracijo knjige z večjim številom slik. Na enak način je ilustriral Bambič Bevkovo pravljico «Kozorog* (Gorica, 1933). Tega leta naroči ovitek in vinjete za Bevkovega »Dediča« še Goriška Matica. Leta 1933 izdela Bambič tudi naslovno stran »Dru-žinskega Koledarja* (Gorica), v Koledarju Goriške Matice za leto 1934 pa je 9 Bambičevih risb. Od teh so fototipije za Bevkovo novelo »Stan Primož* gotovo njegove najboljše ilustracije iz te dobe - V naslednjih letih ilustrira Bevkovo »Bajko o sreči*, Vrbanjalcove «Pravljice iz tujih logov*, Godi/novo povest «Naseljenci, divjaki in otroci*, Feiglovo »Oko-li sveta/8» in Bevkovo povest «Stražni ognji*. Tudi koledarji Goriške Matice za leta 1935, 1938 in 1939 vsebujejo njegove ilustracije. Leta 1939 se z ovitkom za Bevkovo povest «Huda ura* zaključuje Bambičevo predvojno sodelovanje pri primorskem tisku. Trajalo je 16 let. F tem obdobju je Bambič nedvomno največ pripomogel kar se ilustracije primorskega tiska tiče, kar je še posebno hvalevredno, če upoštevamo njegovo borbo za obstoj pod fašizmom, kateri je kot kulturni izgnanec živo sledil. Razumljivo je zato, da so se po osvoboditvi v primorskem tisku prva pojavila prav njegova dela. To so čelni napisi «Primorskega Dnevnika* in risbe v «Mladi svobodi*. Po ustanovitvi «Ljudskega Tednika* sodeluje v njem, dokler ta ne neha izhajati, z vinjetami, karikaturami in ilustriranjem povesti, medtem ko zalaga satirično »Kraško bur-jo* s precejšnjim številom karikatur. Za «Tednik* priredi strip «Dimač* (po romanu J. Londona), istočasno riše strip »čarobni nakit« po pravljici S. Sever, katerega poleg drugih risb objavlja »Mladi Svet*. Sledi strip »Timur* v pionirskem glasil]j «Mihec in Jakec*. Bambičeve slike najdemo tudi v »Glasu mladih*, stripe po lastni zamisli pa prične risati šele pozneje, največ v mladinskem mesečniku «Galeb*. Prvi izmed teh je «čudoviti nos*, ki ga ponatisne »Ljudska Pravica* z naslovom «Luc nosun*. F drugem, Jap*, prisostvujemo pustolovščinam ilirskega dečka Jape, ki ustanovi Trst. Tretji je «Zajčev polet na Luno«. Bambičeva ljubezen do našega tiska prihaja do najvidnejšega izraza v »Galebu*. Ko ga je leta 1953 ustdnovila Mara Samsa, ji ga je nekaj let brezplačno ilustriral. Da se izogne dragim klišejem ga je zalagal z linorezi. Vpeljal je dvobarvni tisk, ki zaradi posebnega načina tiskanja daje videz osembarvne litografije. Bambič pravi, da je «Galeb» prvo slovensko glasilo, ki so ga pričeli tiskati na ta način. Rezultat je res presenetljiv. Tako vidimo npr. v 5. in 6. številki V letnika sliki, v katerih se rdeči odsevi luči in ognja prelivajo v mnogih odtenkih po rjavO- in zeleno-modrih teminah oseb in živali. Zgleda, da Sta sliki natisnjeni v večbarvni fototipiji z večkratnimi prehodi skozi stroj, medtem ko sta obe natisnjeni z enkratnim tiskom in enim samim črtnim klišejem. F teh številkah «Galeba* pa je Bambič po številu slik (revija na 32 straneh!) verjetno dosegel edinstveno prvenstvo v slovenskem tisku. Peta številka ima namreč 64 risb in linorezov, šesta pa le 4 risbe manj ter vsaka še poseben dvobarven ovitek. Bambič je v letih 1957-60 v »Galebu* postavil res dostojen spomenik svojemu osemintridesetletnemu ilustrativnemu delu. Drug tak spomenik, ki stoji časovno pred prvim, je Bambičevo ilustriranje šolskih
MARA DEBELJUH
Jocov osmi filmski nastop je bil v italijansko-jugoslovan-skem koproducijskem filmu »Ubil te bom* v režiji Ratonjjja. Film je bil posnet v globokem snegu in mrazu na blejskem gradu, v njem pa je nastopil kot ravnatelj gostišča. V tem filmu je igral tudi Miha Baloh.
In tako je poleti istega leta prišla na vrsto prva Jocova filmska kovbojka, z njo pa tudi njegova prva velika filmska vloga v nemško-jugoslovanskem Triglav filmu »Pirat z Missis-sippija*. V njem je bil župan in gostilničar. Film je režiral nemški režiser Jurgens, snemali pa so ga v barvnem posnetku v Tomačevem. S snemanjem tega filma je povezana tudi kaj nenavadna dogodivščina, ki je bistveno pripomogla, da je film uspel na moč naturalistično. Zaradi kratkega stika ali kdove zakaj, se je med samim snemanjem vnel tipični ameriški salon (gostišče), ki je bil seveda zgrajen iz lesa. Krhko poslopje je bilo takoj v plamenih, toda režiser se je hitro znašel in je začel snemati gorečo stavbo in tako ujel v svojo kamero efekte, na katere sprva sploh ni računal. In ko so medtem prihiteli ljubljanski gasilci, katere je nekdo na hitro poklical na pomoč, jim režiser sploh ni pustil gasiti. Poslopje je tako sicer pogorelo do tal. toda film je mnogo pridobil na svoji verjetnosti. Poveljnik gasilcev si ni mogel pomagati in mu ni preostalo nič drugega, kot da je požar omejil samo na salon in zavaroval druge bližnje zgradbe. »No, kaj takega pa še ne, da človek ne bi smel gasiti...« je bolj veselo kot žalostno komentiral dogodek. Kdo ve zakaj, ali zaradi tega požara ali zaradi dobrega scenarija, ali pa ...zaradi Jocove pojave in igre v njem, je film imel tudi v Nemčiji velik uspeh in je še vedno na programu.
S svojim desetim filmom se je Joco spet vrnil v slovenski ambient, ko je v režiji Igorja Pretnarja nastopil v Triglav filmu «Samorastniki» v mali vlogi gostilničarja. Pozimi istega leta pa je v Postojni in v Predjamskem gradu nastopil v nem-ško-jugoslovanski koprodukciji Triglav filma «Vampirji*, v katerem je v režiji Ratonjjja nastopil v precej obsežni vlogi Ober-ivachtmeistra. F tem filmu se je tudi prvič srečal z znanim ameriškim črnskim igralcem, sedaj že pokojnim Johnom Kittz-millerjem. na katerega je ohranil najlepše spomine, saj je bil črni John res demokratičen človek, prijatelj z vsemi in krasen tovariš pri delu. F tem filmu je nastopil tudi Stane Sever in še več drugih slovenskih igralcev.
Vedno v istem letu najdemo Joca spet v filmski ekipi ob istrski obali, tokrat v švedsko-jugoslovanskem koproducijskem filmu «Kadeti v plavem*. kot šejkovega sekretarja na Bližnjem vzhodu. Film je režiral režiser Matson, ki se je proslavil z znanim švedskim filmom «Plesala je eno samo poletje».
Se preden je dokončal ta film, je naš Danilo Turk-Joco že podpisal pogodbo za nastop v Triglavovem italijansko-jugoslo-vanskem koproducijskem filmu «F Tuksonu se umira*, katerega je režiral italijanski režiser Cesare Canevari in v 'katerem igra dobrodušnega vagabunda. Ta film bo v kratkem prišel v Trst in zato je bolje, da ne izdam o njem vseh tajnosti. Povem lahko samo, da ima vnjem Joco pomembno in zelo uspešno vlogo.	^
Svoj poslednji dokončani film je Joco posnel v Umskem kanalu v špansko-italijansko-jugoslovanski koprodukciji «Vikin-gi«. Nastopa kot poveljnik Vikingov. Rrik Viking, ki pozneje po znani zgodbi odkrije Ameriko. V glavnih vlogah nastopajo trije španski igralci. Film so dokončali snemati v Španiji, za Joca pa se je snemanje končalo v Jugoslaviji, ker je že v Llmskem kanalu dočakal v njem svojo «filmško smrt*.
Taka je bilanca 14 posnetih filmov, pravkar pa snema v Ljubljani že svoj 15. film «Lažnivka» v režiji Igorja Pretnarja. Film je sodoben in zanimiv in če bo uspel, kot kaže da bo, ga bodo predvajali na letošnjem puljskem festivalu.
In tako se zdaj postavlja pred nas vprašanje, ali naj Danilu Turku-Jocu gledamo gledališkega organizatorja, gledališkega ali filmskega igralca. Mislim, da ne bomo zgrešili, če ugotovimo, da je v njem vsakega nekaj, predvsem pa, da je naš Joco cel in ves polnokrven gledališki človek, ki se nikoli iz lastne volje ne bo mogel izneveriti nobeni od svojih vlog na širokem loku gledališke tvornosti, ki se je začela s statističnim prestopanjem na mariborskih odrskih deskah, se nadaljevala j>o preperelih skedenjskih podih gostoljubnih primorskih hiš v partizanih, se nato pehala in drenjala po tesnih in neprimernih odrih tržaške in goriške okolice, se zapletla v skrivnostne privlačnosti filmskih reflektorjev in končno našla svoj smisel in red v novih prostorih Kulturnega doma, v katerem bo kot zvest svečenik boginje Talija — upamo in želimo — še dolgo let prižigal njej na čast plamenice naše gledališke umetnosti.
PnSofsTcPJneviITlf
Razvoj železarne pod Skednjem |) (JOUSKeHI flOSPOdOPStUl] HanfiS
Goriška pokrajina je med vsemi, ki sestavljajo novo deželo Furlanijo — Julijsko krajino gospodarsko najbolj šibka. To pa zaradi več razlogov. Prvi med njimi je nova državna meja, ki Je odtrgala Gorico in njen industrijski del od naravnega zaledja Gornje Soče, Vipavske doline in Krasa, ki so v prejšnjih letih gospodarsko težili k Gorici. To se je poznalo zlasti v trgovini in Gorica je bila izrazito trgovsko in upravno središče v službi svojega naravnega zaledja. Zanimivo pri tem je, .da furlanska okolica mesta ni nikoli težila k Gorici, ampak bolj proti Vidmu in njegova trgovina priteguje tudi furlanske kupce iz goriške pokrajine. To se je poznalo zlasti v prvi povojni dobi, ko je bila meja proti Sloveniji zaprta in se je mnogo goriških trgovcev že pripravljalo, da zaprejo svoje obrate. Sele uvedba maloobmejnega prometa jim je pripeljala kupce z jugoslovanske strani in z njimi dala goriški trgovini novega kisika, da so zopet napolnili svoje trgovine z večjo izbiro blaga, ker se je tudi prodaja povečala.
Industrijo je treba reorganizirati in preusmeriti njeno proizvodnjo
Del livarne v škedenjs ki železarni «ltalsider»
2e skoraj sedemdeset let se nad Trstom valijo visoko v nebo ogromni sivobeli oblaki iz železarne pod Skednjem. Sedemdeset let škedenjskega železarskega obrata je tudi sedemdeset let politične in gospodarske zgodovine Trsta, pristaniškega mesta na severnem Jadranu, ki je v manj kot 200 letih doživelo neverjetno hiter vzpon in prav tako nagel propad svojih tradicionalnih gospodarskih teles, okrog katerih se je v «zlatih letih» mesto razvijalo v evropski in svetovni emporij. Životarjenje pristanišča in sedanja velika bitka za ohranitev ladjedelskih obratov Sv. Marka sta dokaj žalostna dosežka tega nekoč tako cvetočega mesta.
Tudi škedenjski železarni je mnogokrat pretila resna nevarnost, da jo zaprejo, da ukinejo obratovanje, češ da nima nobene perspektive za bodočnost. K sreči pa so bile tudi zaradi odločnega odpora mesta in prizadetih delavcev, te nevarnosti odstranjene. Danes preživlja železarna pod Skednjem dejansko svoj tretji preporod.
Pred sedmimi desetletji, ko se je Trst z nevzdržno silo razvijal in postajal eno največjih pomorskih pristanišč v Sredozemlju, je tedanja «Kranjska industrijska družba« — «Krai-nische Industrie Gesellschaft«, ki je imela svoj sedež v Ljubljani, leta 1895 ustanovila v našem mestu ob morski obalj pod Skednjem nov železarski obrat, kot podružnico znane jeseniške železarne. Družba je imela še druge železarske obrate v Sloveniji in na Koroškem, ki so bili med seboj tesno povezani v proizvodnji železa, železnih zlitin, plošč, žice in profilatov.
Gradnja železarne v Trstu ni bila za družbo lahka stvar, ker so se proti tem načrtom druge velike železarske družbe v notranjih predelih Avstroogrske silno upirale. Bale so se, da jim bo ljubljanska družba z novim obratom ob morju začela delati preveliko konkurenco. Končno pa je le zmagal zdrav razum in prepričanje, da ni mogoče preprečiti zlasti razvoja težke industrije v mestu, ki postaja eno največjih pristanišč v Sredozemlju in ki ima vse pogoje, da dobiva po najkrajši in najcenejši poti iz čezmorskih dežel surovine za predelavo. Pobudo graditeljev novega obrata so podprle zlasti tržaške oblasti in krajevni gospodarski krogi, ki so videli v novi železarni tudi nov vir povečanja pristaniškega prometa z uvozom železne rude in premoga.
Ta pobuda se je v nekaj letih pokazala tako koristna, da sc lastniki že sestavljali načrte za povečanje obratov. Proizvodnja železa in železnih zlitin je iz leta v leto naraščala in proizvodi so bili v Trstu znatno bolj poceni. V notranjost so lastniki odpremljali polizdelke za svoje velike obrate na Gorenjskem in na koroškem.
Škedenjska železarna Je začela obratovati s prvo 200-tonsko visoko pečjo 24. novembra 1897, dve leti po začetku gradnje. Leto pozneje je začela delovati prva baterija peči na koks, ki so se v šestih letih podvojile. Leta 1906 je bila zgrajena druga visoka peč, hkrati 'pa se je povečala tudi koksarna, da je lahko zadoščala potrebam dveh visokih peči.
Največji razvoj je imela škedenjska železarna leta 1913, leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, ko je družba pripravila načrte, ki so bili pred začetkom vojne delno uresničeni. Spravili so v pogon tretjo visoko peč, dve martinovki za proizvodnjo jekla ter naprave za proizvodnjo debelih jeklenih plošč. To je bil prvi korak k integralnemu ciklusu proizvodnje.
Trst je v tistih letih doživljal najboljša gospodarska leta. Mesto se je širilo, pristanišče je bilo natrpano z ladjami, tovarne so rasle na vseh krajih in koncih mesta, ladjedelnice so se širile in potrebovale vedno več jeklenih plošč in drugih železarskih nroizvodov. Železarna pod Skednjem bi morala
v nekaj letih postati velik avtonomni železarski obrat, - z integralnim ciklusom proizvodnje, se pravi s predelavo železne rude v polizdelke in v dokočne železne in jeklene proizvode.
Začela se je prva svetovna vojna, ki je bila za Trst usodna. Tudi železarna pod Skednjem je bila prizadeta. Od leta 1915, ko je stopila v vojno Italija in je bil promet v Jadranu blokiran, so se ugasnile velike peči pod Skednjem; prvič po skoraj dvajsetih letih so zginili belosivi oblaki, ki so se dan in noč valili v nebo. Z njimi je za vsa leta vojne zamrlo vse mestno gospodarstvo.
S koncem vojne je Trst izgubil svoje zaledje, svoja velika pljuča, s katerimi je iz leta v leto krepil svoje gospodarstvo.
SLAVKO ŠTOKA
(Nadaljevanje na 36. strani)
Sedanja splošna gospodarska kriza je prišla na Goriško z nekoliko zamude v primeri z drugimi industrijsko bolj razvitimi pokrajinami Italije. Zato pa jo je toliko bolj zadela, ker je bila njena gospodarska struktura bolj šibka in zaradi zgoraj navedenih razlogov ni bila deležna koristi »gospodarskega čudeža«, ki Je prejšnja leta zajel industrijsko bolj razvita področja. Zato Goriška pričakuje izdatno pomoč od deželne uprave, ki naj bi ji v dovoljni meri priskočila na pomoč s finančnimi sredstvi, ki so potrebna zlasti za razvoj industrijske dejavnosti, ki naj bi v prvi vrsti zajamčila stalno delo vsej delovni sili, s katero razpolaga pokrajina.
Kar se industrije tiče imamo na Goriškem močno državno industrijo IRI. Med glavnimi obrati iri so ladjedelnice v Tržiču, ki pa so morale v povojnih letih močno skrčiti svojo proizvodnjo ter so znižale število zaposlenih od preko 14 tisoč v prvih letih po vojni na skoro eno tretjino. Sedaj se govori o reorganizaciji in modernizaciji ladjedelniške industrije v tem mestu, vendar se število zaposlenih ne bo bistveno povečalo in bodo skušali ohraniti proizvodnjo in zaposlitev na dosedanji višini. Z ladjedelnico je v zvezi cela vrsta manjših obrtniških podjetij, ki živijo v njeni senci. Tem ni vseeno, kaj bodo gradili v Tržiču in zahtevajo predvsem gradnjo potniških ladij, od katere si obetajo več dela zaradi notranje opreme takih ladij, dočim pri petrolejskih ladjah taka naročila ne pridejo v poštev.
Drugi večji državni obrat je goriška livarna SAFOG. Ta je pred nekaj leti prestala hudo krizo zaradi pomanjkanja naročil. Ko so obrat nekoliko prenovili in spremenili tudi njegovo vodstvo, je prišlo več naročil in tudi z odpusti delovne sile so prenehali. Tovarna pa potrebuje novih preureditev in tudi novih naročil od strani države, zlasti za njene tekstilne statve, ki bi Jim bilo treba najti tržišča v inozemstvu.
Povojni razvoj trgovinske izmenjave
Trgovinska izmenjava med sosednima republikama se je začela ponovno razvijati kmalu nato, ko so se zaključile zadnje vojaške akcije druge svetovne vojne. Obe državi sta bili močno prizadeti in njuna gospodarska struktura je nujno zahtevala ponovno vzpostavitev tesnih poslovnih stikov s sosednimi na-
jrsss
•«e posebno evidentno v primeru Italije in Jugoslavije.
S sistematičnim zbiranjem statističnih podatkov o medsebojnem blagovnem prometu med obema sosednima državama Dnina začeli, šeld naslednjega leta, to je leta 1946. Takrat je Italija uvozila za 490.100 tedanjih lir jugoslovanskega blaga Jugoslavija pa je v Italiji kupila za 269.100 lir raznega blaga’
sosediiima	Se Je tlidl na trgovinskem področju med
vredhosT	“.T rTarSikaj sPremenilo, vendar je skupna
rastla in °bogjestranake ^menjave iz leta v leto čedalje bolj
ko e’Dali?« n ?°fSebr° ,V ?-?dnjlh letih- in t0 tudi P« letu 1957, precejšnima?) St ?l a Evropskemu skupnemu tržišču, ki v precejšnji men zavira trgovinsko nnsinvcmio ma/i —1________jn
med Italijo in Jugoslavijo
drugih kmetijskih pridelkov, 10.476,4 milijona lir konj, goveje živine, jajc in drugih živinorejskih proizvodov, 20.156,0 milijona lir lesa in drugih gozdarskih proizvodov, 675,0 mil. lir svežih in zmrznjenih rib 28.642,6 mil. lir mesa, pa še manjše količine apna, surovega rudninskega olja, nestrojenih kož, premoga m drugih surovin in proizvodov z nizko stopnjo obdelave Poleg tega pa je izvoz obsegal tudi večje količine industrijskih izdelkov z višjo stopnjo obdelave, tako n. pr. železarskih proizvodov, raznih kovinskih izdelkov, tkanin, itd.. Tako je izvoz kemijskih proizvodov dosegel na primer 1.467,9 mil. lir, izvoz tekstilne celuloze 1.287,9 mil., izvoz strojev 540,4 mil., izvoz tkanin 3.081,5 mil., itd..
ELI0 FORNAZARIČ
precejšnji meri zavira trgovini poslovanje m^i šesterico in Jugos!avija!Vaniml <<tretjlmi državami», med katerimi je tudi
Lansko leto je vrednost blagovne izmenjave med sosedni-d°seS'a 191-2 milijarde lir, in sicer je Italijalžvo-goslavila v°St?»M? Za 107'7®1'® milijona lir raznega blaga, Ju-fvmanii Itahj0 pa za 83-507-° milijona. Podatki o razvoju izmenjave v povojnih letih od 1946 dalje pa so bili naslednji: J
(Nadaljevanje na 36. strani)
v-----
mllior-
ddn
Leta
BLAGOVNA IZMENJAVA MED ITALIJO IN JUGOSLAVIJO (v milijonih tekočih lir)
italijanski
180
170
uvoz
izvoz
1946
1947
1948
1949
1950
1951
1952
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
490,1
5.936.3 10.065,9
9.303.3 8.472,5 8.517,2
19.762.0
18.120.5
19.321.1
24.438.3
32.286.5
33.598.6
35.282.1
37.776.3
50.130.3
46.815.7
60.480.0
101.211,6
83.507.0
269,1
4.613,4
12.649,9
14.862.7
12.219.5
15.635.8
18.459.2
21.736.2
17.353.8
38.661.6
29.431.7
48.990.8
41.247.7
41.100.3 65.857,0 85.719,2 '
66.772.7
70.807.4 107.761,6
skupaj
759,2
10.549.7
22.715.8
24.166.0
20.692.0
24.153.0
38.221.2
39.856.7
36.674.9
63.099.9
61.718.2 72.589,4
76.529.8 78 876,6
115.987,3
132.534,9
127.252,7
172,019,0
191.268,6
160-
150-
140-
150
120-

110-
*)
Vir: Osrednji zavod za statistiko (ISTAT)
80
pomen pozitivnega salda v trgovinski bilanci za leto 1963, saj se je takrat Dilančni saldo premaknil na jugoslovansko stran
i«lenoPo?artdnif	let ®talneSa primanjkljaja za Jugoslavijo,
že naslednje leto pa se je jugoslovanski uvoz iz Italije močno povečal, hkrati s tem pa italijanski nakupi jugoslovanskega
S„?r ' ; da sa i.e Poslovanje iz leta 1964 ponovno ; kij učilo z večjim bilančnim saldom v prid Italiip in <sicpr višini 24,5 milijarde lir.	P	je’ ln sicer
60
za-
v
Zclezarji ob toptlnili pečeh
moit^oTTn^frniaf^ S°H' ?°Vrtine ln agrumov, kemičnih proizvodov in strojev. V jugoslovanskem izvozu je po vsem
tem prevla&ovalo blago s kmetijsko prehranievalnega področja ali z nizko stopnjo obdelave, medtem ko le Italiia dobavila sosedeni republiki več industrijskega blaga ‘in raznih proizvod
								f | •	, •	I • I • J •	
k								n		H i • 1 •	
								:	\is- 4	i •	J			
J								•	/ •	/ : / _ /			
					h		4 /				
			Uh m * K v \		•		V#\				
			• •	S •	S								
g I I T x>*#/ Jr •4- /											
Mul											
1946 47 48 49 50 51 52 55 54 5? 56 57 58 59 60 61 62 65 64
Problem zadružne kleti v Brdih in sodobne mlekarne v Gorici
klenicah tudi z zdravstvenega vidika rešili ta problem, da tudi živinorejcu lahko nudili večjo odkupno ceno, ne da bilo treba povišati prodajno ceno.
Slovensko skupnost je treba vključiti v večji meri v javno gospodarstvo
IVO MARINČIČ

Temeljita reorganizacija njenega ustroja in predvsem reorganizacija njene proizvodnje bi bila potrebna v obratih podjetja Cotonificio Triestino, ki ima veliko tovarno v Pod-gori in drugo v Ronkah. V obeh zaposluje nad 3000 delavcev, predvsem žensk. To podjetje je v zadnjih letih zašlo v hudo krizo prav zaradi zastoja v prodaji in še pred nekaj meseci so imeli v skladišču za okrog 9 milijonov metrov raznega neprodanega blaga. Vodstvo se pritožuje zaradi hude konkurence iz držav, ki so bile še pred kratkim industrijsko nerazvite ter imajo slabše plačano delovno silo. Zato se je odločilo za množične odpuste in so odpustile v nekaj mesecih skoro četrtino svoje delovne sile. Vendar pa so nekateri gospodarski krogi ugotovili, da na ta način podjetje ne bo rešilo svojega problema in da bi bilo potrebno predvsem reorganizirati njegovo proizvodnjo ter jo usmeriti na bolj sodobne artikle, po katerih bolj povprašuje domači in inozemski trg ter zato nudijo večje in boljše izglede za prodajo.
Vprašanje preusmeritve proizvodnje in njene reorganizacije v smeri večjega tehnološkega napredka velja tudi za druge manjše industrijske obrate. Naloga posebnega konzol cija za gospodarsko programacijo, ki so ga pred kratkim ustanovili, je, da najde in prouči najboljši način in tako reorganizacijo ter ga priporoča pristojnim činiteljem v izvedbo.
Goriško pokrajino so razdelili na več industrijskih področij. Prvo tako področje, ki ima že potrjen svoj statut, zajema Tržič in okolico. Drugo industrijsko področje naj bi nastalo na južnem odseku Gorice in naj bi se preko Sovodenj raztegnilo do tržiškega industrijskega področja. Tretje tako področje pa naj bi imelo svoje središče v Krminu. Seveda bo treba nuditi določene fiskalne in druge ugodnosti, ki naj omogočijo nastanek in razvoj novih podjetij na tem področju. Predvsem pa bi bilo treba, kot rečeno, poskrbeti za reorganizacijo in potenciranje že obstoječih Industrijskih obratov, zlasti obratov IRI, ki bi jim morala država m dežela nuditi več pomoči in tudi naročila za njihove izdelke.

Druga važna panoga goriškega gospodarstva, ki bi mu morali posvetiti več pažnje, je kmetijstvo, Katero še vedno zaposluje skoro polovico domačega prebivalstva. Ta panoga zanima v naj večji meri tudi goriške Slovence, saj imamo v goriški in v treh slovenskih občinah Sovodnje, Štever'an in Doberdob, povečini kmečko prebivalstvo
Kmetijsko področje na Goriškem se deli na štiri predele-1 Izboljševalno področje ob izlivu Soče; 2 izboljševalno področje med Krminom in Gradiško; 3 briško področje med Gorico in državno mejo ter 4. Kras Vsako od teh področij ima svoje posebne značilnosti, zahteve in potrebe
Kar se prvega področja tiče so uredili na nekaterih kompleksih manjša posestva, ki so jih dali predvsem istrskim beguncem, katere so naselili zlasti v Fossalonu. Na Krminsko—Gradiščanskem področju so že deset let v teku obširna izboljševalna dela, ki pa napredujejo le počasi tn verjetno še ne bodo tako kmalu zaključena, saj je tudi jez na Soči še vedno v gradnji. Prizadeti kmetje se pritožujejo da je temu kriva komisarska uprava konzorcija, ki mu je poverjeno to delo ter zahtevajo, naj bi sklicali občne zbore članov konzorcija in uredili demokratično upravo. Ta bo potem poskrbela da odstrani vzroke zastoja in zaključi začeta
kater mi. bi t0 seda-i suho področje spremenili v področje za pridelovanje zelenjave
„'jsiBrd£ S? pnkladna predvsem za sadjarstvo ln vinograd-ča^V°. >TU je £udl Potrebnih več ukrepov agrotehničnega' zna-bl modernlzlrali in pocenili proizvodni orocas
zoSno klet^ in£nzivnaje dela na tern. da b, zgradili kom zorcialno klet za večino vinskega pridelka tega področja Načrt
predvideva začetno zmogljivost okrog 15 tisoč hi vina. kur je najmanj, da bi bila taka klet lahko rentabilna Na raznih sestankih so mali in srednji vinogradniki pokazali preceišnie
mZHmfIanje »“J0 pobudo’ za katero bi' morala nudit: država
,P° f° PT°Č- Pač pa 50 nasprotni večji posest-
hMH k,„ Žt maj° V6Č ali manJ ureiene svoje kleti in se bojijo konkurence.
V zvezi s kmetijstvom je seveda tudi živinoreja Ki ie v zadnjem letu zopet nekoliko dvignila svoj stalež. K temu je pripomogel večji pridelek krme ln pa akcija pokrajinske
oSnrrvilf"°v J*11!0 ‘n brUbelozl- kl 50 Ju skoro popolnoma odpravili. V tesni zvezi z živinorejo je seveda tudi problem
konzorcialne mlekarne, ki bi bila potrebna zlasti v Gorici. Tu sicer že obstaja neka zasebna mlekarna, ki bi lahko prišla v poštev tudi za pasterizacijo mleka, vendar bi bilo treba to zadevo temeljiteje rešiti v okviru konzorcija živinorejcev ki bi s pasterizacijo mleka In njegovo prodajo v zaprtih ste-
bi bi



Važno vlogo v gospodarstvu predstavlja tudi obrtništvo, ki ponekod prehaja že v malo Industrijo. To velja zlasti za stolarstvo in pohištveno industrijo v furlanskem predelu pokrajine, okrog Krmina in Marlana. Tu imamo med drugim domače podjetje Prinčič v Krminu, ki se je specializiralo v posebnem tipu sobne opreme ter se uveljavilo že po vsej državi in celo v inozemstvu. Na splošno se je ta industrija uveljavila daleč preko meja pokrajine. Da bi poskrbeli za večjo prodajo njenih izdelkov, so v Krminu uredili in otvo-rili Obrtniški dom, v katerem je stalna razstava lesnih izdelkov, ki nudi kupcu večje izbire in zajamčeno kvaliteto.
Kar se tiče raznih uslužnostnih obrtnikov, ki so nujno potrebni za razne usluge, so se obrtniki na svojem zadnjem občnem zboru pritoževali zaradi vedno obsežnejšega sušmar-stva. Zato predlagajo deželni upravi, naj bi uredila to vprašanje z izdajo posebne mojstrske diplome, ki bi jo izdali posameznikom, ki bi napravili potrebno vajeniško in pomočniško prakso pri kvalificiranih obrtnikih Na ta način bi zajamčili kvalitetne obrtniške izdelke in pripomogli k boljšemu razvoju te panoge, ki bi lahko pritegnila v svoj delokrog tudi več mlade delovne sile.
Kar se mlade delovne sile tiče, moramo ugotoviti vse preveč brezposelne mladine, ki čaka na svojo zaposlitev Deloma je temu kriva nezadostna strokovna priprava, deloma pa tudi dejstvo, da večja industrila, vključno podjetja IRI, prevzemajo na delo vse	premalo	vajencev Tudi	to vprašanje bo
treba rešiti z izboljšanjem strokovnega šolstva ln s primernimi predpisi za zaposlitev	večjega	števila	vajencev v indu-
striji in drugih panogah. S tem v zvezi naj omenimo, da bi bila nujno potrebna v Gorici slovenska tehnična srednja šola, ki naj bi nadomestila dosedanjo strokovno šolo, katera je bila vključena v enotno srednjo šolo.
Navedli smo samo nekaj od številnih gospodarskih problemov, ki jih ima Goriška in ki čakajo predvsem na pomoč deželne uprave pri njihovem reševanju. Ali bodo razni programski načrti o katerih se sedaj toliko razpravlja, prinesli kakšno izboljšanje	in korak	naprej	na tej	poti? To bo odvisno od ljudi, ki	jih bodo	reševali	in od	njihove možnosti
ter dobre volje. Pri nas pa bi bilo potrebno tudi večje sodelovanje s slovensko skupnostjo tudi na gospodarskem področju ter jo v vedno večji meri ln na popolnoma enakopravni podlagi vključiti v gospodarski razvojni proces. To bi bilo osnovne važnosti tudi pri nadaljnjem gospodarskem sodelovanju s Slovenijo, ki je že do sedaj prineslo velike koristi goriškemu gospodarstvu.
Prim ofsTci 'dnevnik
maja 1965
Ze v prejšnjem stoletju začetki slovenskega športa na Tržaškem
1945-1965: od ZDTV do Bora
Tradicija slovenskega Športa na Tržaškem in na področju današnjega zamejstva ni ne kratka ne skromna. Prvi začetki telesnega udejstvovanja zasledimo že v prejšnjem stoletju, ko se je mladina zbirala predvsem pod sokolskimi prapori. Ze pred prvo svetovno vojno,, zlasti pa kmalu po njej pa se je telesna kultura razrasla tudi med tržaško in goričko mladino, zlasti v sklopu raznih mladinskih društev in krožkov. Nogomet, atletika, izletništvo, hazena, planinstvo so bile panoge, ki so imele na stotine privržencev.
Ker je vsa ta dejavnost nosila pečat *slovenstva» je razumljivo, da je prizadevni fašizem ni mogel spregledati in je v znanih in žalostnih letih poskrbel,	da	smo	tukajšnji	Slovenci	ostali do
zaključka druge svetovne vojne brez svojih športnih ustanov.
Leta 1945 je bila ustanovljena Zveza društev za telesno vzgojo, bolje poznana kot UCEF. V to zvezo so bila včlanjena številna društva, ki so imela v svojih vrstah tudi mnogo Slovencev, zlasti iz okolice. V mestu samem	pa	je bil izrazito	slovenski le Srednješolski športni krožek, ki	je	gojil	predvsem	žensko	in moško
odbojko, namizni tenis in šah.
Po znanih političnih razprtijah okrog resolucije Kominforma je nastal tudi v ZDTV razkroj in nekaj časa je deloval pod vodstvom Miloša Stergarja le še telovadni odsek. Vse druge prireditve — kak odbojkarski turnir ali nogometno srečanje — pa so bile bolj periodične. Z odhodom zaslužnega športnega delavca Stergarja iz Trsta je bilo za več časa športa med slovensko mladino pri nas konec.
To pa seveda ni pomenilo, da si mladi ljudje športa niso še naprej želeli. Stalno so se oglašali mladinci, ki so prosili na levo in desno naj bi se vendarle športno življenje ponovno obudilo. Razumevanje m posluh za	te	klice	je imela	zlasti	Slovenska
prosvetna zveza v Trstu, ki je 7. decembra 1956 sklicala sestanek, katerega se je udeležilo ducat ljudi in na katerem so sklenili obuditi v prostorih dvorane na stadionu pri Sv. Ivanu telovadbo.
Odziv mladine je bil naravnost neverjeten. Včasih je bilo na vajah istočasno preko 50 telovadkinj in telovadcev, ki so vneto in požrtvovalno osvajali prvine tega športa. Kot dodatne športe so poleg telovadbe gojili predvsem odbojko in nekaj atletike. Razen tega pa je. mlade ljudi — zlasti v nekaterih društvih — vedno bolj osvajal tudi namizni tenis. Tako se je kar sama rodila misel, da bi osnovali športno društvo, v katerem bi gojili prej omenjene panoge.
Komaj dobro leto dni kasneje so se zato zbrali nekateri posamezniki ter sklenili, da bodo organizirali posebni športni dan. V kolikor bi bil odziv mladine na tej prireditvi velik, bi to nekako moralno upravičevalo ustanovitev športnega društva, drugače pa bi bilo treba še počakati. Rezultati odziva mladine so bili zopet presenetljivo dobri za tedanje razmere: 174 tekmovalcev in 14 društev je nastopalo ob pomoči 16-tih sodnikov v 6 panogah.
Odpadli so vsi pomisleki in dvomi. Naslednje leto 7. aprila so se pri Capuzzeri zbrali predstavniki S slovenskih prosvetnih in drugih društev, ki so sklenili da je čas za ustanovitev društva zrel. Kmalu je sledil ustanovni občni zbor, na katerem so v dvorani stadiona pri Sv. Ivanu društvo krstili za Športno združenje Bor.
Začetek	je bil lak kot	povsod:	težak! Mlado združenje	so
pretresali notranji viharji, nezaupanja, denarne težave, pomanjkanje izkušenj. Toda prevelika je bila želja naše mladine po športu, da bi se pustila ugnati. Društvo• je vzdržalo vse sunke m	pognalo	korenine: razraslo se je	v širind' in višino.
Nadaljevalo je vsako leto s športnimi dnevi, ki so Pa kmalu morali postati tedni. Število udeležencev je raslo po stoticah in je doseglo kvoto skoraj 600. Toda društveno vodstvo je spoznalo, da	v nastalih razmerah ni	mogoče	utesnjevati tekmovalcev	v
manjšinski krog in ustvarjati nekak športni •aparthaid*. Prijavilo je svoje odseke v CONI in začelo tekmovati proti ostalim tržaškim društvom.
Ker je	istočasno skrbelo,	da so	tekmovalci tudi kakovostno
napredovali, se je radij športnih pohodov Borovih tekmovalcev kmalu povečal. Iz krajevnih tekmovanj in lig so se uvrstili s svojimi odbojkarji, namiznoteniškimi igralci in atleti v pokrajin-
•iiirinutii>niiiiiiiiii|iiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiuuiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
ska m deželna kola. Toda tudi ta okvir je postajal preozek. Borovci so stopili na vsedržavno raven, izsilili so si pot v mestne, pokrajinske, deželne in celo državno reprezentanco. Bor je danes ime, katerega zven se čuje daleč, celo preko meja. Bil je prvi, ki	je	po	vojni oral pot slovenskemu športu	na Tržaškem, pot,
ki m bila ne lahka ne gladka. Toda hodil je po njej z dvignjeno glavo m m skrival svojega porekla. Morda je bil prav zato sprejet v družino tržaških športnikov korektno, s spoštovanjem in sim-patijami.
Ni čudno, če je v zadnjih letih stopilo v Borovo brazdo še več rugih slovenskih društev, ki so sledila njegovemu vzgledu. Danes imamo slovenska športna društva v vseh večjih krajih na Tržaškem	in	Goriškem. Slovenskemu zamejstvu	raste nov športni
rod. Mlada družina se širi in raste. S tem pa se najdostojnejše m	najprimernejše oddolžuje spominu in žrtvi	vseh tistih, ki so
pred dvajsetimi in ueč leti izpostavljali in darovali svoja življenja za	to,	da	lahko današnja slovenska zamejska	mladina goji šport
mirneje m uspešneje kot njeni predniki pred desetletji.
BOJAN PAVLETIČ
V Križu
VESNA
središče mladih nogometašev
Enajsterica proseškega Primorja, ki je nastopala na prvenstvu druge amaterske kategorije 1964 ■ 1965
FAŠISTI SO GA RAZPUSTILI,
PO OSVOBODITVI PA JE ZOPET OŽIVELO!
V
Športno društvo Primorje
(sedaj nogometni klub)
na Proseku od 1924. leta
Mlada enajstorica Vesne. Stoje od leve proti desni: tehnični vodja Sirk Edvard, Sedmak Jurij, Sulčič Evgenij, Jelen Jurij, Tcnce Franko, Germani Ncreo, Vattovani Anton in trener Košu. ta Sergij; čepe: Sulčič Franco, Rogatec Angel, Radovič Ivan, Farra Luciano in Košuta Danilo.
pa do danes
aiiaiMiMiiiiiJiiMaiai^mi|i||^iaMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiio
Na Goriškem nogomet najbolj priljubljen šport
VEDNO VEC MLADINE SE NAVDUŠUJE ZA PANOGO
Medtem ko ima SZ Bor šest let, ima njegov atletski odsek komaj štiri: dobro leto po ustanovitvi so namreč borovci zaradi slabe tehnične pripravljenosti čakali na start in na nastop z drugimi italijanskimi klubi.
Krst so borovci doživeli v Trstu v drugi polovici junija leta 1962, in sicer na okrajnem prvenstvu za naraščajnike in so za začetek dosegli lepe uspehe. Na tej prireditvi je v skoku v višino Boris Fabjan odnesel prvo mesto s solidno znamko 165 cm, Spacal je bil drugi v krogli s tudi solidnim rezultatom 11,96 m, kilometre pa je začel mleti tudi Sancin Stojan, ki je v svojem prvem teku na 1200 m dosegel čas 3’51”3.
Akitvnost slovenskih atletov skozi vse leto ni bila velika. Ekipa Je bila kadrovsko še nepopolna in aktivnost se je opirala najbolj na naraščajnike. Ti so nastopali precej neorganizirani, izstopali pa so rezultati Sancina, ki si je kmalu z borbenostjo in veliko požrtvovalnostjo pridobil simpatije vseh atletskih krogov. Atlet je na vsaki tekmi kar za nekaj sekund izboljšal osebni rekord in proti koncu dosegel čas 3’28”5 na 1200 m. Ta rezultat je veljal tudi naslov deželnega prvaka za leto 1962 in to Je bil tudi največji uspeh Bora v prvem letu delovanja.
Naslednje leto se je Bor predstavil z močno ekipo naraščajnikov, ki je vzbujala občudovanje, že v zimskih krosih so mladi borovci odnesli po zaslugi Žerjala in Sancina vrsto zmag in njihovo Je bilo tudi ekipno deželno prvenstvo. Sezona leta 1963 se je začela zaradi popravil na tržaškem stadionu zelo pozno in prvi nastop borovcev smo zabeležili na otvoritvenem republiškem mitingu Slovenije v Novi Gorici. V zelo hudi konkureneci so se mladi borovci zelo dobro znašli in osvojili 2 drugi in 1 tretje mesto.
Poletna sezona v .naši deželi je bila posejana r. zmagami atletov v plavih dresih. Metalec Fučka je bil neporažen v metu kopja, krogle in diska, kopjaš Dolenc je doživel le dva poraza, skakalec v višino Hreščak Je bil skozi vso sezono drugi najboljši in je navdušil z dovršeno tehniko, Sancin pa je še izboljšal svoj rekord iz prejšnjega leta in osvojil, kljub ostri konkurenci,, veliko prvih mest. Dobre uvrstitve so stalno spremljali odlični rezultati in Bor je bil v Trstu med naraščajniki vseskozi pred Ginnastlco Triestlno.
Na skoraj vseh tekmovanjih te sezone je Bor redno nastopal z velikim številom atletov, od 15 do 20, petorica najboljših pa se Je pomerila tudi na državnem prvenstvu v Bologni. Uspeh na tem tekmovanju je bil nadvse razveseljiv. Fučka je bil drugi v krogli in četrti v disku, Dolenc četrti T kopju, Sancin osmi na 1200 m, Hreščak deseti
sr
Četrto leto slovenske atletike
in Fabjan 21. v skoku v višino. Kot ekipa se je Bor uvrstil na izvrstno 7. mesto v ekipni lestvici, Sancin pa je na tem tekmovanju postavil s 3’20”8 na 1200 m deželni rekord, ki Je vzdržal več kot leto dni. Na podlagi uspehov iz cele sezone je bilo kar 5 članov združenja poklicanih v tržaško mladinsko reprezentanco, ki je nastopila v Rimu. Slovenski atleti so k drugemu mestu v Rimu prispevali kar tretjino točk. Od nastopov izven dežele ne gre pozabiti vsedržavno tekmovanje v Turinu, kjer je Fučka zmagal v disku, Sancin in Fabjan pa sta bila četrta v teku na 1200 m in v višini.
Dolgo vrsto uspehov so komaj proti začetku sezone začeli greniti porazi. Tekmeci, predvsem iz Vidma, so veliko napredovali, borovcem pa se je očitno poznalo, da so utrujeni.
Košuta je bil v vsej sezoni skoraj nepremagljiv v teku na 600 m. Na državnem prvenstvu v Genovi je osvojil tretje mesto in tudi znižal društveni rekord Sancina na 1’28”2. Slabši kvaliteti med naraščajniki je ustrezala boljša med mladinci. Zmag ni bilo, ker so mladinci skoraj vedno tekmovali skupaj s člansko konkurenco, tehnični rezultati pa niso izostali.
Fučka je v disku dosegel nad 38 m, v krogli skoraj 13 m, v kopju pa je nekaj centimetrov manj kot 50 m. Fučka je bil tudi na skupnih treningih najboljših italijanskih metalcev v Aosti. Njegov največji uspeh je uvrstitev na 7. mesto na državnem prvenstvu v Bologni.
Srednjeprogaš Sancin je imel smolo in se je že v začetku sezone poškodoval, tako da je praktično zapravil leto brez večjih tekmovanj. Za domače razmere je postal velesila tudi 400-metraš Švab, ki Je bil v Trstu med najboljšimi mladinci. V članski konkurenci sta redno in uspešno nastopala Cesar In Furlanič. Prvi je vseskozi treniral tudi ostale atlete in bil poleg tega uspešen v celi vrsti panog (daljina, 100 m, višina, krogla, disk in palica). Med drugim je Cesar osvojil na deželnem prvenstvu v deseteroboju 6. mesto. Furlanič je nekaj zadovoljivih rezultatov zabeležil v teku na 1500 m, kjer je moral mnogokrat zamenjati poškodovanega Sancina. Prvič je Bor nastopil tudi v hitri hoji. Rapotec Mario iz Boršta je na tekalIšču in po mestnih ulicah prehodil okoli 100 km in se s požrtvovalnostjo uvrstil na marsikaterem tekmovanju na boljša mesta.
O letu 1954 lahko rečemo, da Je bilo v primerjavi s prejšnjo «zlato» sezono, korak nazaj, posledice katerega se bodo dale popraviti le z intenzivnim delom v tekoči sezoni.
BRUNO KRIŽMAN
Tudi goriški Slovenci, predvsem seveda najmlajši, se živo zanimajo za šport in se že dalj časa aktivno udejstvujejo v nekaterih panogah. Med temi je bilo še do I pred nekaj meseci najbolj razširjen nogomet. Slovenski nogome-I taši sodelujejo v številnih ekipah, ki tekmujejo v prvi ali drugi pokrajinski skupini ali pa med naraščajniki. Poleg tega pa imamo tudi nekaj čisto naših ekip, kot je mladinska v Doberdobu, Juven-tina v Standrežu in ekipa iz Sovodenj.
Med temi ekipami je najstarej-ša in najbolj agilna Juventina iz Standreža. Ustanovili so jo v sezoni 1949-50. Njeni igralci so bili pretežno iz Standreža in Sovodenj, nekaj pa tudi iz drugih vasi ter iz Gorice. Matično igrišče so si uredili v Sovodnjah in uredili na njem tudi slačilnico. Njihov prvi trener je bil Marij Kovačič iz Gorice. Pod njegovim vodstvom so že prvo leto napredovali iz druge v prvo pokrajinsko skupino ter naslednje leto v skupino za napredovanje v deželno ligo. V poznejših letih so še večkrat menjali svoj položaj in so bili štiri leta v skupini za deželno napredovanje.
Leta 1954 so se športniki Juven-tine preselili v Standrež, kjer so si uredili novo igrišče, uredili slačilnico in ga tudi ogradili. Pozneje so uredili pri slačilnici tudi bar. Pri teh delih so jim pridno pomagali tudi domači navijači, ker niso imeli od nobene strani kakšne večje podpore, razen od nabiralnih akcij, ki so jih ponavadi enkrat na leto organizirali v Standrežu.
Prvi društveni predsednik je bil Venceslav Bastjančič, tajnik pa Marij Pavletič. Sedaj predseduje društvu Julij Vidoz, tajnik pa je Dino Roner. Odbor so menjali vsako leto pri volitvah na občnem zboru in tudi trenerja so večkrat zamenjali.
V zadnjih letih prispeva gori-ška občina društvu za najemnino zemljišča, na katerem je igrišče. Omeniti moramo, da je v vrstah Juventine zraslo več odličnih igralcev, ki so odšli k drugim klubom in so se prav dobro uveljavili. Tako igra Aldo Nardin v Arezzu, kjer je med najboljšimi igralci.
Nekaj mlajša, zato pa nič manj borbena, je tudi nogometna ekipa Sovodnje. Ustanovili so jo leta 1955 in so si pri tem največ prizadevali Janko Cotič, Danilo Cotič im Jožef Pelicon iz Sovodenj. Pelicon je bil tudi prvi klubski predsednik. Prvi trener je bil Marij Kovačič iz Gorice, ki je takorekoč vzgojil mlade in neizkušene športnike. Večina igral-
cev je bila iz Sovodenj in nekateri so že nastopali v vrstah Juventine, ki je imela takrat svoj dom v Sovodnjah. Sedaj delujejo v tej ekipi izključno mladinci iz sovodenjske občine.
Tudi ta ekipa je začela tekmovati v drugi pokrajinski skupi,ni, v kateri je ostala dve leti ter nato napredovala v prvo, kjer je še
kot
iz
danes. Mariju Kovačiču trener nasledil Nino Peternel Gorice, sedaj pa vodi ekipo domač trener. V zadnjem času se je tudi odbor kluba pomladil in na mesto starejših so stopili mlajši elementi, med katerimi je tudi sedanji predsednik društva Davorin Pelicon.
IVO MARINČIČ
BREG - novo žarišče
22. april je omembe vreden datum: v Boljuncu so ustanovili novo športno žarišče, ki so mu dali ime Rreg. To društvo ima veHke možnosti razvoja, saj bo lahko zbralo okoli sebe vse mlade ljubitelje športa Boljunca In Doline, Ricmanj in Mačkovelj Do. mja in sploh vse okolice. Na slikah: z občnega zbora Brega. Zgoraj Pino Rojc bere pravila, spodaj pogled na mladino, ki se je odzvala vabilu pripravljalnega odbora.
Športno društvo Primorje — Prosek je bilo ustanovljeno leta 1924, njegovi ustanovitelji pa so bili Ivan Nabergoj, Josip Guštin, Franc Kapun ter pokojni Ivan Sardoč. Na prvem občnem zboru so bili izvo-ljeni v odbor še Ivan Kozbek, Karel Rupel, Emil Rupel, Ivo Rupel, Emil Kalin, Alojz Dolenc in Ivan Milič.
Prva ekipa Primorja pa je bila tako sestavljena:
Josip Trobec; Stano Trampuš, Milko Kalin; Miani Ferdinand, Josip Guštin; Ivan Nabergoj, Alojz Husu, Ivan čuk, Marij David, Karel Cuk in Avgust Segina.
Kmalu po ustanovitvi je moralo društvo skrbeti za ureditev igrišča. Po mnogih težavah je društvu končno uspelo dobiti prostor, ki ga je preuredilo v ugodno športno igrišče. Pri ureditvi so sodelovali vsi vaščani, katerim je bilo novo igrišče v ponos. Po zadnji vojni je bila na istem mestu zgrajena avto cesta, ki je prerezala igrišče in ga tako popolnoma uničila ter povzročila društvu škodo, ki še dandanes ni bila vrnjena.
Leta 1927 so fašistične oblasti po osvojitvi pokala «Naš glas« s silo razpustile društvo Primorje in zaplenile arhiv in opremo društva. V tej dobi pa je še enkrat zmagala dobra volja članov, ki so si pred zaplenitvijo razdelili imetje društva. Pustili so le nekaj opreme in arhiva ter blagajniško knjigo, iz katere je bilo razvidno, da društvo dolguje svojemu predsedniku 45 lir.
Po osvoboditvi je društvo spet oživelo in se uveljavilo ne samo v nogometu,- temveč tudi v kolesarstvu, lahki atletiki, odbojki in telovadbi.
Leta 1954 je društvo proslavilo na prostem na Proseku 30-letnico delovanja. Tedaj so razdelili diplome aktivnim članom ter izšla je brošura, iz katere je razvidno delovanje društva do leta 1954.
Iz brošure lahko prepišemo imena predsednikov in odbornikov po vojni. Predsedniki so bili Josip Bukavec, Josip Cuk, Josip Husu, Franc Praselj; odborniki pa Karel Bukavec, Angel Blažina, Ivan Ban, Roman Danev, Italo Faggin, Josip Furlan, Albert Husu, Miro Luxa, Emil Puntar, Mario Pertot, Slavko Pirjavec, Franc Rupel, Martin Rupel, Alojz Skoka, Oskar Vatovec, Cveto • Husu.
Tri leta pozneje se je društvo razpustilo. Odbor je bil tokrat tako sestavljen:
Predsednik Josip Furlan; podpredsednik Josip Cuk; tajnik Josip Bukavec; blagajnik Karel Cibic; gospodar Mario Pertot; odbornika pa Miro Luxa in Emil Puntar.
Pred razpustitvijo je Primorje imelo okrog 50 nogometašev.
Čeprav je delovanje Primorja prenehalo, je bila na Proseku vedno trdna volja za spet oživeti društvo, posebno med mladino Končno je avgusta leta 1963 prevladala ideja mladine: oktobra je bil sklican občni zbor, na katerega so se domačini odzvali v lepem številu ter izvolili odbor, ki je bil sestavljen kakor sledi: predsednik Anton Cimador, podpredsednik Silvio Verginella, tajnik Bruno Rupel blagajnik Marino Luxa, odborniki Milan Milič, Edi Furlan, Miro Blažina, Bruno Metelko. Nadzorni odbor pa so sestavljali- Josip Cuk Alojz Husu, Romano Daneu.	"	’
Odbor je takoj včlanil v FIGC dve ekipi: prvo v II. amatersko ligo, mlade nogometaše pa v turnir juniorjev. Iz šovinističnih razlogov tržaške ekipe, z izjemo Libertas Barcolana in Esperia, niso marale na igrišče s Primorjem. V tej dobi je trda predla ’ Primorju, predvsem, ker je mladina imela veliko voljo do nastopa. Treba je' res pohvaliti to požrtvovalno in vztrajno mladino, ki je čakala skoraj leto dni. Tudi zvesti vaščani ter požrtvovalni člani so tokrat kot vedno pomagali odboru, katerim je še danes hvaležen Ko je druga amaterska liga šla h kraju, je organizacijski organ prisodil Primorju za vse neodigrane tekme zmago, tako da sta se na prvem mestu lestvice znašli ob koncu turnirja le Primorje in Edera. Spopad za prvo mesto je bil na igrišču Ponziana in tokrat je Edera klonila in prišla na igrišče. Zaradi neodločenega rezultata 1-1 je bila potrebna še ena tekma, ki se je končala z uspehom Edere s 4-1
Avgusta meseca 1964 je bil spet sklican redni odbčni zbor, na katerem je bil ^voljen odbor, ki deluje še danes. Predsednik je Miro Strekelj, podpredsednik Milan Milič, tajnik Bruno Rupel, blagajnik Marino Luxa, gospodar Miro Luxa. odbornika pa Josip Bukavec in Anton Cimador.	^
_ ^ nadzorni odbor so bili Izvoljeni Josip Cuk, Emil Puntar, Ro-™	kasneJ® pa še Angel Blažina in Emil Kralj. Odbor se
j spet obrnil na vaščane in člane, ki so s finančnimi sredstvi pripomogli za okrepitev delovanja.
Novi odbor je vpisal kar tri ekipe za tekmovanje: prvo v II. amatersko ligo, kjer je dosegla lepe uspehe in je zaključila prvenstvo na petem mestu lestvice. Juniorska skupina se je uveljavila na tur-mPj. «juni°rjev», mladinska ekipa pa se je prav tako izkazala na mladinskem turnirju posebno v disciplini.
Skupno imajo trenerji na razpolago okrog 50 nogometašev, od
e_'!1 m,adih in sicer Bogateč, Babudri, Babič, Bukavec, Bucca-velli, Berdon, Cibic, Cadenaro, Cuk.. Ferluga, Doglian, Depase, Husu, Husu B., Husu D., Milič, Kocjan, Perkovič, Paoletti, Petrot B„ Pertot S., Pertot V., Rebula, Rustja, Stoka M., Stoka D., Segato, Vklenti Vatta. živec.
Starejših pa je 19 in ti so Daneu, Furlan, Galli, Husu, Finotto vlorgera, Marchesan, Metelko, Moro, Puntar, Petrucci, Starc, Segina' Sardoč, Stoka, Sosič, Olenič, Verginella, Zužič.
Po tem obračunu sklepamo, da Primorje misli predvsem na mla. lino, z upanjem, da bo ta odgovorila na naloge, ki jih ji > je odbor dodelil in s tem dokazala v pravi disciplini, da šport je panoga, ki jo je treba gojiti, ne pa popustiti. Temu mišljenju se pridružujejo številni člani, okrog loo, in zvesti simpatizerji in navijači, ki redno obiskujejo tekme Primorja in tako moralno podpirajo ekipo. Kar pa še vedno manjka društvu je igrišče, ki bi gotovo pripomoglo, da bi se klub lotil še kake druge panoge. Brez igrišča pa tega ni mogoče. Odbor je bil že večkrat v stikih z oblastmi; te vedno obljubljajo' čeprav dandanes konkretnega ni bilo še nič storjenega. Zato je upati' bo stvar igrišča kmalu urejena In tedaj bo Prosek postal pravo središče športa na tem predelu naše okolice.
BRUNO RUPEL
~	'■-•••••••MmMij^h' M—ni, • btmiii’ • •
# Avr ^ &rvi mSbt	‘SIftuO
*S Mffi SM#
' %SJI H H
šs, 1:1 j m	J a U > LIS	M * Ul flw$! f§i

-... •' '
|V.,.'.,.V.V.V.,.'.,.V

/!■ vj

IjS&SŽSS
m-:®*
ft&v&i:



PniiiorsTcT "(Tnevnllr
Redek
jubilej:
60 let
obstoja
m
delovanja
“* “»» s« uigai
Slovenskega planinskega društva Trst
Malokatero, ali pa nobeno kultumo-športno društvo je bilo tako tesno povezano nele v teh 20 — v vsen 60 letih svojega obstoja po obnovi, z razvojem tržaških Slovencev.
Vsa naša javnost je od prvega poietka sledila množično njegovim prireditvam, družbenim in v vsem izletniško-planinskem delu, za spoznavanje, duhovno osvojitev naše zemlje, ki si jo je poskušal sistematično prilaščati tujec v velikem obsegu in ogromnimi sredstvi. Prilastiti si je hotel naše največje prirodne lepote in zanimivosti tudi za materialno izkoriščanje. Bila je prava tekma okrog prelepe podzemeljske jame Dimnice pri Slivju, ki so jo odkrili naši planinci oz. jamarji. S podporo javnosti in s pre-cejšnjimi sredstvi jo je PD pripravilo za eno prvih zanimivosti širše tržaške okolice. Enako kot divaško Vilenico.
Razumljivo jo tedaj, da so bili njeni izleti zelo številno obiskani, družbene prireditve pa zelo cenjene Imelo je od prvega početka svoj sedež v Narodnem domu in je z njim vred tudi pogorelo. Kmalu zatem je postalo cilj pravih zločinskih spletk tržaških faši-stov, ki so s skrivnim vdorom v Dimnico podtaknili vojaško puško. Pred sodiščem so naši dokazali zločinsko dejanje, ki so ga od daleč opazovali. Naši so bili pred sodiščem sicer oproščeni, vendar so fašistična oblastva društvo razpustila že v septembru 1923 leta. Napadalci so dosegli svoj cilj: ugrabili so Dimnico hi Vilenico.
A zgled Je koristil. Naša mladinska društva, posebno športna, »o razvijala pod fašizmom stalno planinsko-izletniško dejavnost po vsem Krasu in Posočju.
Po porazu nacifašizma se Je društvo seveda takoj obnovilo
Se zaradi razčlenjenosti povojnega družbenega življenja ni bilo več tako množično središče našega javnega življenja, — vendar si je od prvega trenutka dalje pridobila naklonjenost vse naše Javnost! s svojimi družbenimi prireditvami in z vztrajnim navajanjem javnosti v naravo. NI to fraza. Od nedelje do nedelje in ob praznikov je eden od treh opremljenih tovornjakov (takrat je bilo •plošno pomanjkanje prevoznih sredstev skoro ni bilo, a če so bili, so bili zelo dragi, vozil na Kraške planote in Julijske Alpe Tržačane, društvo je skrbelo za prevozna sredstva in za potne dovolilnice, kar je bilo takrat še zelo težavno, a jih je PD za planinsko skupnost vztrajno premagovala.
Menda ni pomembnejšega vrha ali kraja naše Primorske, ki bi Je naši ljudje ne obiskali in poznali, začenši z Glinščico, Vol-nikom, Slavnikom, Vremščico. In to več kot enkrat: na Nanos, Kucelj, Golake tudi preko 10-krat v tej dobi. Da o Beneški Sloveniji komaj govorimo: na Ivananc, Muzce, Matajur, Zapadne Julijce (na Višn), Montaž, Kanin, Višarje, Lovca, Ojsternik. O osrednjih Julijcah nočemo podrobno niti govoriti, preveč je bilo tradi. cionalnih obiskov na Triglav in bližnje vrhove, — ter seveda tudi v vso ostalo, tudi dolinsko Slovenijo, tja dol do Učke, Cabranskih polic, do Plitvičkih Jezer.
V prvih 10 letih po vojni smo imeli veliko gibanje z letovanjem v vse doline Posočja od Mosta do Bovca, od Bleda in Bohinja do Koroške. Poleti eden do tri tovornjake vsako nedeljo vsaj za teden dni za manj premožne sloje. Tudi tu ne bomo šteli Btotin naših ljudi, ki so mogli v lepo naravo vsaj v letnih časih.
Druga oblika hoje v naravo, ki, žal ni zavzela množične oblike, so bila zimovanja, smučarska tekmovanja, posebno v Črni vrh, Kranjsko goro . Podkoren, na Livek, Lokve - Lažne, Idrijo - Vojsko, Cabranske police, Trbiž, Višarje. Vendar je bilo naše društvo skoro edino, ki je v tolikšni meri razgibalo našo mladino v zimsko naravo v povezavi z drugimi primorskimi planinskimi društvi, posebno s Koprom, Idrijo, Postojno. Z enim in drugim udejstvovanjem moramo omenjati planinske pohode, planinsko - atletske pohode v naravo, kar se žal, še ob športnih tednih n. pr. z Borom ne more prav obnesti.
Dve panogi vrhunskega planinskega udejstvovanja, plezanje v Glinščici ter jamarstvo, sta dah pri vseh prizadevanjih le malo uspeha. Vendar pri vsem tem ni naše prizadevanje nikdar odnehalo.
Planinska propaganda je bila še vedno nezadostna in je predstavila vrsto najpomembnejših tukajšnjih in slovenskih planinskih predavateljev.
Da se je udeleževalo vseh pomembnejših množičnih dejavnosti, je komaj treba omenjati. Udeležili smo se udarniškega dela pri železnici iz Sežane v Dutovlje, 1948, v Novi Gorici, pri Sv. Jakobu v Trstu, pri gradnji Vojkove koče na Nanosu večkrat. Pomagali smo pri obnovi nove Tržaške koče na Doliču, kakor tudi Spičke pod Jalovcem, kočo v Trenti, dasi naravnost uprave, zaradi prevelike oddaljenosti, nismo mogli prevzeti.
Vendar smo bili v povezavi z našo planinsko matico v vsej dobi, kar nam je mnogo in nesebično pomagalo pri vseh panogah planinstva in za njih razvoj.
Vsekakor je bilanca našega dela precejšnja, četudi je le komaj na kratko omenjeno. In kljub planinarjenju neugodnim časom, je vendarle v počasnem razvoju.
Ne smemo pozabiti med tem proslave 50-letnice ustanovitve nafega društva Planinski vestnik nam je dal prostora v svojem glasilu za posebno številko, ki nam bo ohranila marsikak spomin iz preteklosti. Vodstvo Planinske zveze Slovenije nas je za to priložnost obiskalo za skupen izlet po Tržaškem ozemliu. „ _
ZORKO JELINČIČ
S planinsko — orientacijskega pohoda v okviru športnega tedna
liži—’- ,	,	-
PO PRVEM POVOJNEM NASTOPU ČLANOV SREDNJEŠOLSKEGA DRUŠTVA
Namizni tenis navdušuje in privlačuje našo mladino
Skoraj ne mine teden, da ne bi zasledili v časopisih vesti o uspehih in včasih neuspehih namiznoteniških igralcev športnega združenja Bor. Imena najboljših slovenskih igralcev v našem mestu so nam dobro znana in vemo že skoro vse o njihovi športni karieri.
Marsikoga pa bo mikalo vedeti kdaj so se po zadnji svetovni vojni Slovenci prikazali na tizaški namiznoteniški pozomici.
Prvi nastop čisto slovenske ekipe sega v leto 1948, ko so se Mitja Volčič, Vojo Pavletič, Sosič Neboj-ša Višnjovic ter Učo Milič udeležili v dresih tedanjega srednjega šolskega kluba ekipnega tekmovanja ZDTV (Zveza društev za telesno vzgojo) in so presenetili z zmago 4:2 nad reprezentanco ške-denjske železarne. Na tekmovanju posameznikov pa je Mitja Volčič zasedel drugo mesto.
------o--V vntizu apu
ki sta ga organizirala SPDT in SZ Bor.
.........................................................................................................llut...,.....
V odbojki
na
Slovenci
naj višji ravni
Po vojni so odbojkrska igrišča spet oživela okrog leta 1947, ki so SKoro vsi tedanji krožki, podjetja in razne ustanove ustanovile poleg že razbohotenih košarkarskih in nogometnih odsekov tudi odbojkarske. Te ekipe, ki jih je bilo mnogo, so se potegovale za naslov prvaka STO, na prvenstvu ,ki ga ie organizirala ZDTV (UCEP). Največ ^Pehov sta tedaj želi ekipi CRDA in «COL». To velja za moške.
V obdobju 1952-1960 je ta šport le, životaril. Prenehala je namreč aelovati ZDTV in na njeno mesto je polagoma vstopala italijanska zveza (FIPAV).
Prva organizirana skupina, ki je prebila led in nastopila v okviru italijanske federacije je bila ženska ekipa športnega združenja Bor. Na igrišču Monte Cengio je 1959 leta prvič odjeknil slovenski pozdrav, ki se je moral nato spremeniti v mednarodni «hurra». Težnja postava žefKKe vrste Bora je bila naslednja: Pavletič, Zavadlav Sirca, Batista, Orel, Hmeljak Anica in Pia, Švab in Rauber.'
Leta 1962 pa so nastopili tudi fantje, ki so že vrsto let nastopali po raznih turnirjih v Jugoslaviji, a niso bili še zreli za nastop na pr. venstvu. Borovi fantje so svojo prvo tekmo odigrali proti tržaškim gasilcem na letnem igrišču stadio-na “Prvi maj». Ekipo so sestavljali: Šušteršič, Veljak Sergij in Wal-
,Cu£,in’ Mijot’ Vitez- Dra-šič in Škrinjar
Delovanje Borovega odbojkarskega odseka se je nato v naslednjih letih razživelo. Zenska in moška ekipa trenutno z uspehom nastopata v drugi italijanski ligi, medtem ko rezervna moštva nastopajo na raznih prijateljskih srečanjih in na promocijskem prvenstvu. Pri tem pa ne smemo pozabiti na odboj-karsko šolo Bora, ki je dala italijanski državni reprezentanci že dva elementa, medtem ko jih je drugih Sest «pod opazovanjem« tehničnega, vodje reprezentance Ivana Tri-najstiča.
Na Tržaškem in Goriškem so se nato ustanovile še naslednje ekipe:
tv*G»v C1 DOM' Val In Olimpija, na Tržaškem pa Kras.
Bor razpolaga trenutno s tole tehnično garnituro:
Ženske
Prva ekipa: Pavletič Olga, Za-
I^}aVT iEie0n°ra’ HmelJak Pia, Re-
Neda L&iaWr?Vab,	Mljot
»atista Miranda in Nibrandt
23 ”et Povprečna starost ekipe D™*? retliPajBareJ Lučka in So-^riščak^ja0^ Neda,6 Racman
TSosAs fer Mlra-
Itavber Jasna, Stefančič Mara. Kenda Lidija Blažič Mija, Bandelj Nevia, Križmančič Saška Pernarčič, Sil™ in Sonja Falletig Lučka, Pahor Breda, Kos-rn*na ®onJa. Obad Slavica, Švab Ivica, Rogelja Mara in Rertot Silva. Povprečna starost 14 let.
eldpe z uspehom trenira prof, Bojan Pavletič.
Srednješolsko društvo ni imelo dolgega življenja in se je že po nekaj mesecih razšlo. Poldrugo leto kasneje je v tržaških namiznoteniških krogih odjeknila vest, da Je bil še neznan igralec že na tem, da porazi do tedaj nepremaganega in lahko rečemo kralja tukajšnjih ping-pongarjev Bissaldija. Prvič se je namreč zgodilo, da je ta igralec izgubil dva seta. Krivec, ali heroj, kakor pač ga lahko imenujemo je bil Oton Berce.
Celo vrsto Jet Je potem Berce spadal med najboljše tržaške gojitelje tega športa. Da so bili Slovenci ugodno sprejeti, ko so se kot taki vpisali v italijansko namiznoteniško zvezo «G.I.Te.T», Je delno tudi njegova zasluga, ker so tukajšnji voditelji spoznali, da b, pristop Slovencev pomenil korak naprej na poti izboljšanja kakovosti in nivoja tukajšnjega namiznega tenisa.
šli smo za nekaj let predaleč. Vrnimo se k preporodu domačega namiznega tenisa.
Leta 1954 je Prosvetna zveza in v njenem imenu p.d. Ivan Cankar priredil namiznoteniški turnir med člani prosvetnih društev, že prvo tekmovanje je privabilo precejšnje število ekip iz našega mesta, ki so se z velikim elanom, čeprav s skromnim tehničnim znanjem, borile za točke in nagrade. Ni naš namen naštevati zmagovalce: želimo le pokazati razvoj te športne zvrsti, ki jo je mladina zelo ugodno sprejela. Posamezna društva so postala torišče bodočih atletov in mizarji so imeli polne roke deta s pripravljanjem zelenih miz.
Nekatera društva so s tem privabila veliko novih mladih članov in razcvet namiznoteniškega športa je korakal skupno z oživljenjem kulturne dejavnosti.
Kot olje po vodi se je namizni tenis razširil iz mestnega središča po vseh okoliških vaseh ter zajel celo Gorico in predvsem Sovod-nje, kjer je našel zelo ugodna tla ter večje število navdušenih atletov.
Ko se je po treh ■ letih zelo pogostih nastopov in tekmovanj elan polegel, se je s to športno zvrstjo ukvarjalo le nekaj društev.
Vendar je bilo tudi tedaj opaziti pozitivne znake prejšnje dejavnosti. Igralci so se že lahko pome-rili s ping-pongarji iz Kopra ali Nove Gorice. Pri teh srečanjih se-veda niso tvegali poloma.
Maja meseca leta 1959 pa je bilo v Trstu italijansko državno namiznoteniško prvenstvo, ki je pomenilo prelomnico v dejavnosti slovenskega namiznega tenisa.
Po tem prvenstvu je bilo ustanovljeno športno združenje Bor in pod njegovim okriljem so slovenski atleti začeli uradno tekmovati v italijanskih ligah.
Od tistega dne do danes so naši namiznoteniški igralci prehodili dolgo pot.
želi so že veliko uspehov na mnogih igriščih. Odnesli so najvišje nagrade v raznih italijanskih mestih, se izkazali celo v Švici, prehiteli so svoje vrstnike iz bližnjih mest našega območja, vendar menimo, da še niso dosegli vsega tega, kar je bilo in je še vedno v njihovih močeh.
Kakovostni napredek le danes viden tudi popolnemu laiku, vendar če pomislimo, da so šele pred poldrugim letom Borovi namiznoteniški igralci začeli smotrno vaditi, razumemo koliko je bilo zgubljenega časa in koliko nadarjenih atletov se je zgubilo po poti.
Danes Bor razpolaga s skupino navdušenih, mladih in predvsem nadarjenih igralcev, ki bodo že v bližnji bodočnosti pripravljeni, da zamenjajo sedanje stalne člane Borove vrste, ki so doprinesli in že doprinašajo društvu toliko laskavih priznanj.
IVAN PATRIZI0
MOŠKI
Jurkič Feručtj, Starec Radojko, Mijot Vojko, Vodopivec Edi, Fuč-ka Radovan, Drasič Franko, Vitez Franko, Uršič Žarko, Veljak Wal-ter, Orel Igor, Neubauer Guido in Plesničar Edi.
Za juniorsko moštvo pa pridejo ša v poštev Hreščak Marko, Lakovič Branko,' Spacal Borut in Wil-helm Vladimir.
Trenerja: Jurkič in Drasič.
FRANKO VITEZ
iiimilimi.,.. mi., mm,,,,,,,,,,,,,,,......
Atletika in odbojka goriške OLIMPIJE
...............................
SPDT se je ponovno oprijelo organizacije smučarskih tekem. Po Črnem vrhu so se mladi smučarji In smučarke im .um .
niči nežnega spola) zbrali na Livku, kjer so odlična smučišča (na večji sliki).	'	",,W dve Predstav-
Športno društvo Olimpija v Gorici so ustanovili spomladi 1961. Dejansko so njegovi športniki že prej delovali po raznih italijanskih društvih, kjer je deloval tudi prof. Martin Kranner, ki poučuje telovadbo na slovenskih srednjih šolah v Gorici ter je postal trener odbojkarjev in lahko-atletov Olimpije. Prvi člani so bili po večini iz slovenskih dijaških zavodov Dijaški dom in Alojzije-višče.
Da bi športniki lahko napredovali, pa bi bilo potrebno najti primerne športne prostore, skupino izvežbanih atletov, ki bi se lahko takoj uveljavila in pa finančna sredstva. Kar se prostorov tiče bi lahko izkoristili novi Katoliški dom v Gorici, kjer bi se dalo urediti igrišče za nekatere športne panoge.
Ko je bilo to doseženo, so dozoreli pogoji za ustanovitev slovenskega športnega društva. Občnega zbora dne 26. marca 1961 se je udeležilo kakih 50 fantov. 7.a prvega predsednika so izvolili *e-daj pokojnega prof. Fileja, v od-
bor pa sta prišla tudi prof. Kranner in prof. Jožef Cej, ki je pozneje vodil športno društvo Dom v Gorici. Se istega leta se je društvo vpisalo v državno odbojkarsko in pozneje tudi lahkoatletsko zvezo.
Društvo se je kmalu prav dobro uveljavilo v odbojki ter si priborilo vstop v višjo kategorijo te panoge. Mladinška ekipa Olimpije je letos zasedla drugo mesto v deželi v odbojki, takoj za tržaško šestorko Bora.
V lahki atletiki se udejstvujejo predvsem naraščajniki, in sicer prav uspešno: to dokazuje uvrstitev na pokrajinskem kot na deželnem tekmovanju. Igralci odbojke in lahkoatleti so povečini s podeželja in bližnje mestne okolice. Zato imajo mnogi z rednim obiskom vaj prav zaradi oddaljenosti precejšnje težave.
Sedaj je predsednik društva prof. Kranner, v odboru pa je še devet odbornikov, od katerih nekateri marljivo sodelujejo v ko-rist društva.
MARTIN KRANNER
S prvomajskih praznikov v prvih povojnih letih
Nasmejana mladina z zastavami v vetru
PflrafcnnevMk
Glasbena Matica v Trstu Povojna slovenska glasbena
ustvarjalnost na Tržaškem
od 1945 do 1965
(Nadaljevanje z 31. strani)
poii Slovenske prosvetne zveze in Glasbene Matice je v šolskem letu 1961/62 Glasbena šola v Gorici zopet pričela delovati ter je skupno s svojima podružnicama v štandrežu in Sovod-njah v kratkem času pokazala lepe uspehe in se vključila v prosvetno delo na Goriškem. Njeno šolo obiskujejo tudi gojenci, ki so doma iz oddaljenih naselij Beneške Slovenije.
Ce šola Glasbene Matice ni mogla izpolniti vseh nalog, ki si jih je zastavila je vzrok predvsem preobremenjenost učiteljev, oziroma pomanjkanje strokovnih moči. Vse to pa je le odraz kroničnih finančnih težav. Italijanska vlada si je s podpisom londonskega sporazuma sicer naložila dolžnost, da bo tudi slovenske kulturne ustanove podprla v njihovem delovanju vendar doslej ni izpolnila svoje obveze čeprav bi bila njena dolžnost, da tudi brez obveze, ki jo je prevzela z me-memorandumom, r.osi finančno breme vzdrževanja slovenskih kulturnih ustanov, kakor podpira njej sorodne italijanske.
« • •
Z namenom, da približa slovenskemu ljudstvu glasbeno umetnost, da ga seznani z domačo in tujo glasbeno tvornostjo ter ga upozna s kvalitetnimi reproduktivnimi umetniki, je Glasbena Matica kmalu po osvoboditvi pričela sistematično organizirati koncertne prireditve. Pripravila je preko 80 koncertov ter s sodelovanjem Slovenskega gledališča več operetnih predstav, poleg številnih prireditev lahke in zabavne glasbe. Zaradi pomanjkanja domačih moči se je Glasbena Matica v preteklih letih oprla predvsem na gostovanja iz Matične domovine. Med drugimi pomembnimi vokalnimi in instrumentalnimi ansambli ter solisti sta bila njena gosta ponovno simfonični orkester in pevski zbor Slovenske Filharmonije. Med večja gostovanja spada nastop ansambla ljubljanske Opere, ki ga je v poletju 1954 organizirala Glasbena Matica skupno š Slovensko - hrvatsko prosvetno zvezo in Slovenskim gledališčem.
K sodelovanju na koncertnem odru pa je pritegnila tudi številne tržaške in goriške soliste in ansamble z namenom, da razvije v polni meri koncertno dejavnost domačih glasbenih reproduktivnih sil. Najpomembnejši činitelj pri snovanju lastne koncertne politike je danes orkester Glasbene Matice. Njegovo rojstvo predstavlja mali šolski orkester, ki je bil ustanovljen v šolskem letu 1951/52. Iz začetniškega, priložnostnega, instrumentalnega ansambla se je tekom let razvil v kvaliteten orkester. Leta 1955 se je prvič predstavil s pomembnejšim delom — s Haydnovo «Vojaško simfonijo«. Naslednje leto izvede skupno s pevskim zborom «Slavko Škamperle« Sattnerjevo kantato «Jeftejeva prisega«. Z njegovim sodelovanjem pripravita Glasbena Matica in Slovensko gledališče v naslednjih letih številne operetne predstave v Trstu in v drugih krajih, številnim gojencem višjih letnikov Glasbene šole je omogočil orkester Glasbene Matice izvedbo javnih koncertnih nastopov ter obenem našemu občinstvu posredoval kvalitetna glasbena dela.
Pri tem moramo spomniti na dve uspeli gostovanji. Prvo Je bilo gostovanje orkestra in solistov - gojencev ter moškega pevskega zbora PD «Prosek - Konto vel« v Beogradu leta 1963. To gostovanje je seznanilo jugoslovansko javnost z delom naše osrednje glasbene ustanove, navezalo koristne stike z glasbenimi in kulturnimi krogi v Jugoslaviji ter povezalo tudi gostovanja jugoslovanskih glasbenih šol v Trstu, še isto leto so namreč slušatelji beograjske Akademije za glasbo vrnili obisk Glasbeni Matici v Trstu. Ob tej priložnosti je prišlo do koristnih stikov med beograjskimi gosti, Glasbeno Matico in tržaškim konservatorijem «Tartini». V okviru pobud, ki so bile tedaj izražene, spada tudi nedavno gostovanje dijakov tržaškega konservatorija »Tartini« v Beogradu. Lansko leto pa je orkester Glasbene Matice s solisti - gojenci gostoval v Dubrovniku in na Reki kjer je nastopil na «Drugem večeru kulturne dejavnosti Slovencev v Italiji«. Pri svojih gostovanjih je orkestralni ansambel Glasbene Matice častno zastopal kulturno delo zamejskih Slovencev ter prejel za svoja izvajanja laskava priznanja jugoslovanskih glasbenih kritikov.
Novo obdobje v razvoju orkestra Glasbene Matice pomeni njegov nastop pri otvoritvi Kulturnega doma, ki je našemu občinstvu še živo v spominu. Slovenski koncertni hram je v bližnji preteklosti omogočil orkestru Glasbene Matice že pet nastopov: poleg koncerta, pri katerem sta sodelovala tudi pevska ansambla «Jacobus Gallus« in «Prosek - Kontovel« ter flavtist Fedja Rupel tudi tri koncerte operne glasbe z domačimi pevci - solisti in samostojen simfonični koncert na katerem so bila izvajana dela Mozarta, Haydna in Beethovna — s solistom Rokom Klopčičem. Pri tem moramo poudariti močan umetniški vzpon tega orkestralnega ansambla,.ki je v tako kratkem času uspel poseči po vrhunskih delih simfonične literature. Tako slovenska kakor italijanska glasbena javnost je pri zadnjem koncertu izrekla iskreno priznanje tako ansamblu kakor njegovemu stalnemu dirigentu Oskarju Kjudru, ki ima pri oblikovanju tega, za naše kulturno življenje tako pomembnega korpusa največ zasluge.
Ob pomemebnem delu, ki ga je orkester Glasbene Matice že doslej opravil in ob njegovem angažiranju v okviru bodočih prireditev pa je nujno potrebno, da se najdejo za njegovo vzdrževanje vsaj osnovna sredstva, kajti danes deluje brez vsake finančne podpore. Člane veže na skupno muziciranje edinole velika ljubezen do glasbene umetnosti in zavest, da s svojim delom izpolnijo pomanjkanje tiste glasbene dejavnosti v našem kulturnem življenju, po kateri občutimo nujno potrebo.
Danes, ko imamo zopet svoj Kulturni dom, bo nujno treba najti materialna sredstva, ki naj omogočijo izvajanje smotrne koncertne politike, zlasti s perspektivo rednih in na daljše
razdobje določenih prireditev, pri čemer bo poleg gostovanj treba posvetiti posebno pažnjo razvoju lastnih reproduktivnih umetniških sil.
Pred zaključkom naj omenimo, da je Glasbena Matica organizirala tudi glasbena predavanja, pri katerih so poleg priznanih glasbenih muzikologov sodelovali tudi tukajšnji glasbeniki.
če se ozremo na delo, ki ga je Glasbena Matica opravila v dvajsetih letih po osvoboditvi lahko rečemo, da je bilo dosti pobud in tudi uspehov. Teh pa bi bilo več, če ne bi njeno delovanje ovirale neprestane težave. Manjkalo pih sicer tudi ne bo v bodoče, vendar je Glasbena Matica odločna nadaljevati svojo pot k cilju, ki si ga je zastavila: vsestransko poživiti glasbeno življenje med Slovenci v zamejstvu pri čemer pričakuje, da ji bo slovenska javnost še nadalje naklonjena. Prepričana pa je tudi, da bo pomoč in podpora tistih zdravih sil večinskega naroda ki ne vidi v kulturnem življenju slovenske manjšine neko nevarnost za svoj obstoj, pomagala ustvariti materialne pogoje, ki bodo tudi slovenskim kulturnim ustanovam omogočili neoviran organičen razvoj.
G. D.
(Nadaljevanje z 31. strani)
Toda poglejmo v njuni delavnici.
Kakor vsi skladatelji njegove generacije, se je tudi Vrabec najpre j in v naj večji meri posvetil tisti, ne samo na Tržaškem, temveč tudi v ostali Sloveniji najbolj razširjeni veji glasbene dejavnosti — pevskim zborom. Prav skladbe za zbore so mu prinesle največji sloves in ga afirmirale kot resnega. in klenega ustvarjalca. No, v zadnjih dvajsetih letih je napisal morda svoja najboljša zborovska dela, ki mu niso prinesla le še nadaljnjih dveh nagrad — za «Maoče» v Sarajevu, za «La vedova* v Vidmu — temveč je gotovo največje zadoščenje bilo v tem, da so mu jih izvajali tudi najboljši zbori v Jugoslaviji. Celo vrsto jih je napisal za mešane, moške in ženske zbore, celo mladinskim je posvetil okoli deset drobnih pesmi. V teh delih je Vrabec neposreden in iskren, med njegovimi narodnimi pa so nekatere izredno zanimivo prirejene. V vsem se kaže kot izvrsten poznavalec zborovske-Ha stavka.
Do pred nekaj leti smo ga poznali kot izključno zborovskega skladatelja. Toda Vrabec je presenetil z zasnovami tu-
Razvoj skedenjske železarne
(Nadaljevanje s 33. strani)
Zato je prihod Italije za Trst predstavljal veliko uganko za vse tiste gospodarske dejavnosti, ki so zrasle zato, da bi sluzile celotnemu srednjeevropskemu zaledju. Petdeset kilometrov za mestom je nastala meja, za njo pa so zrasle nove samostojne države, ki so morale šele začeti urejevati svoja notranja gospodarstva, že prva povojna leta so pokazala, da se irstu ne obeta nič dobrega in da se v novi državi porajajo sne, ki ga bodo še bolj ločile od svojega naravnega zaledja. Zavladal ie za 20 let fašizem.
Dolgih šest let po končani vojni še vedno ni nihče poskrbel, da bi spravil škedenjsko železarno ponovno v pogon. Takoj po končani vojni, se je namreč «Kranjska industrijska družba« znašla v nevzdržnem položaju. Njeni obrati so se nenadoma znašli v mejah treh držav: Jesenice, Javornik in Dobrava v Jugoslaviji, Feistritz v Avstriji in Skedenj v Italiji. Zato ji je bilo nemogoče spraviti v najkrajšem času v pogon vse svoje obrate. V Trstu se je medtem ustanovila družba «Societa Altiforni e Acciaierie della Venezia Giulia«, da bi spravila v pogon škedenjsko železarno. To pa še ni bilo dovolj, ker sta se morali glede imovine sporazumeti italijanska in jugoslovanska vlada Pogajanja so se zelo zavlekla, tako da se je sivobeli oblak nad Skednjem prvič po vojni pokazal šele leta 1924. Nova družba je bila še precej šibka in je spravila v pogon samo eno visoko peč ter koksarno zato, da bi lahko nudila mestu gorilni plin. Tako je škedenjska železarna životarila še precej let, dokler se ni fašistični režim utrdil in začel razmišljati na svoje imperialne pohode.
V	teh pogojih bi morala železarska in jeklarska industrija igfati veliko vlogo. Režim je potreboval jeklo za svojih «deset milijonov bajonetov«, sestavil je ambiciozen načrt za okrepitev vojne mornarice, ki naj bi zavladala v Sredozemlju nad britanskim ladjevjem: hkrati pa je videl v porajajočem nacionalsocializmu v Nemčiji svojega zaveznika v tedanji zaradi krize izčrpani Evropi. Tako je leta 1931 prišlo v Italiji do preureditve:, železarske industrije. Tržaška družba ie zginila in njeni obrati pod Skednjem so prešli v sestav velike družbe Uva. Z začetkom gradnje bojnih in drugih vojnih ladij in prestižnih režimskih potniških prekomornikov («Rex», «Conte di Savoia« in drugih) je tudi dfelb pod Skednjem zaživelo. Poleg visokih peči so spravili v pogon tudi jeklarno in valjarno. Novi lastniki so stare naprave izkoriščali do zadnjega, ničesar pa niso obnovili razen naprav za prečiščevanje gorilnega plina.
Evropa pa je med tem časom drvela v drugo svetovno vojno. Med vojno je škedenjska železarna utrpela nekaj bombnih napadov, ki so hudo poškodovali njene naprave. Tudi po drugi svetovni vojni je železarna preživljala vse politične in gospodarske težave mesta. Toda obrati so začeli polagoma oživljati. Oblaki dima so se ponovno dvignili v nebo in oznanjali, da nekoj v tem delu telesa mestnega gospodarstva vendar živi. Delavci se oklepajo svojega obrata in ga nočejo kar tako spustiti iz rok. Pristanišče hira, ladjedelnice se borijo z velikimi težavami in tudi skedenj ski železarni grozi nevarnost, da bo polagoma usahnila, če ne bo nihče poskrbel za obnovo zastarelih in izrabljenih naprav. Razumljivo je, da mesto ne more kar tako mimo te nevarnosti, ki bi spravila na cesto več kot tisoč delavcev, Trstu pa odvzela obrat, ki je odločilnega pomena tudi za pristanišče. Z zanemarjenjem tržaške ladjedelske industrije pa je bilo takoj jasno, da bosta morali gotovo izginiti jeklarna in valjarna. Po dolgi borbi delavcev in mestnih gospodarskih, političnih in upravnih ustanov, je bilo vendar preprečeno, da bi obrate pod Skednjem popolnoma zaprli.
Državna ustanova Italsider je končno sestavila načrte za vključitev tržaškega obrata v okvir proizvodnje velike italijanske železarske industrije. Proizvodnja v škedenjski železarni ni bila v skladu z razvojem železarske industrije v državi. Zato je bilo treba sestaviti nove načrte, ki bodo ustrezali celotnemu ciklusu proizvodnje v vseh italijanskih obratih Finsider.
V	tem okviru so začeli rasti pod Skednjem novi obrati. Delovanje obratov pa je namenjeno proizvodnji surovega železa in še posebno železnic palic, ki jih bodo izdelovali s posebnimi novimi sodobnimi napravami z direktnim ulitkom iz visoke peči. Vse te in še druge naprave se sedaj gradijo.
Nova dela v obratih pod Skednjem bodo popolnoma spremenila celotno sestavo železarne. Vse kar je starega bo odstranjeno. Za povečanje raznih obratov zasipajo velik del morja, kjer že rastejo nove lope in novo pristanišče. Toda najbolj jasno sliko o tem, kaj sedaj Italsider dela pod Skednjem, imamo lahko samo iz sledečih uradnih podatkov:
V	teku letošnjega leta bodo naprave škedenjske železarne
Nekropola zebrastega rodu
(Nadaljevanje s 30. strani)
nih prvin; a ognil sem se sentimentalni zasedi. Pri tem mi je gotovo najbolj pomagala vrsta kolesarjev, ki so zadnjič potni in upehani dirkali skozi vas, medtem ko sem jaz zbrano opazoval, kdaj se bo od poglavitne prometne žile odcepila naša planinska pot. Prevelik razloček je bil med njimi in množico, ki je pozdravljala kolesarje, in mano.
Camping pa ni nič kaj prida.
Ustavil sem se daleč od šotorov in vozil; prostora je dosti, tako da sem ob robu travnika sam, ko snemam desni sedež in napihujem Pirellijevo blazino, da si pripravim ležišče. Neštetokrat sem zadnja ieta v počitniškem času ponovil te gibe, zvrnil zadnje naslonjalo, postavil na sredo upogljivi stolček, naravnal nabuhlo posteljo, razvijal rjuhi, ju potem spodvijal volneni koc. Da, ponovil sem to neštetokrat od Alp do Amsterdama in od Amiensa do Tiibingena, a tukaj je to večerno Opravilo postalo obred. Ob skromni svetlobi, ki prihaja izpod ogledalca, si v tesnem prostoru postiljam z zavestnim občutkom ljubosumnja nad pridobljeno prostostjo. Saj priznam, že večkrat sem okusil to slast, a zdaj, tukaj, ob vznožju pobočja s tistimi paštni sem prebujen z vsemi in z vsakim posameznim vlaknom, iz katerih sem sestavljen.. Obenem se v tem trenutku zavedam, da s tem nomadstvom ne bežim od skupnosti, ampak si zmeraj znova ograjujem prostor, kamor skupnost nima pravice vtikati svojih grobih prstov. Prav gotovo, to je spet neke vrste ujetost, majhna ujetost v primeri z neznansko veličino taborišče apokalipse; a mislim, da sem že oddal živim sporočilo tistih, ki so pred mojimi očmi postali pepel, zato naj mi bo dovoljeno, da se predam poklicu samotnega popotnika.
Sedim na sedežu, poleg mene je pripravljeno ležišče. Zavrel sem si mleko in namazal prepečenec z maslom; skušam obno-
proizvajale 280.000 ton koksa, 380.000 ton surovega železa, 80.000 ton železa v palicah. Poleg tega pa bo podjetje lahko dobavljalo 24 milijonov kub. metrov gorilnega plina in 120 milijonov kilovatnih ur električnega toka. Obnovitvena dela bodo stala nad 30 milijard lir, s katerimi bodo zgradili:
370 metrov operativne obale, ob kateri bodo lahko pristajale 35.000-tonske ladje. Na obali že sedaj nameščajo dva 25 tisoč-tonska žerjava, ki bosta v eni uri lahko raztovorila 1500 ton železne rude, in dva 15-tonska žerjava za natovarjanje izdelkov-
naprave za pripravljanje in drobljenje rude, ter napravo za aglomeracijo z zmogljivostjo 750 ton dnevno, ki se bo pridružila sedaj obstoječi napravi:
razširili bodo koksarno z gradnjo nove skupine peči, da bo lahko zadostovala vsem potrebam obratov;
sedaj dokončujejo visoko peč, ki bo v kratkem začela obratovati; obnovili bodo naprave za prečiščevanje gorilnega plina z najbolj sodobnimi postopki;
okrepili bodo termoelektrično centralo; dela se sedaj končujejo;
livarno, prvo te vrste v Italiji, v kateri bodo izdelovali srednje in male železne palice uporabljajoč surovo železo, ki bo prihajalo naravnost iz visokih peči; njena začetna proizvodnja v letošnjem letu bo znašala 80.000 ton letno, prihodnje leto pa se bo že povečala na 150.000 ton letno
Poleg tega se gradijo še druge pomožne naprave, da bo celoten obrat lahko ustrezal najbolj sodobni proizvodnji.
S. š.

::::::::::::::
Vrnil se bom
Vrnil se bom z obrazom
večernega sonca, zmučen
in čist od poti■ Besede
bodo dišale po kruhu
in domačem vinu,
ko si boste podajali mojo dlun
kakor drag spomin — tu
je bilo vse zapisano,
boste rekli.
Mrmram staro pesem, ki jo bomo peli, in vem:
tudi zdaj jo pojete, žilavi in nepomrljivi, težki od zemlje in od gneva, zbrani kakor vselej ob prijateljski besedi in pošteni kletvi,
MIROSLAV KOŠUTA
::::::::::::::::

40 let posvečenih ilustriran ju slovenskega tiska
(Nadaljevanje z 32. strani)
viti okus, ki ga je imela tam zgoraj za prst debela palčica margarina, a duh vogeškega mleka, ki se kadi iz posode, odpodi sence preteklosti. In jaz dovolim, da jih odganja, zakaj ni mogoče spajati odmrle celice z živimi. In ko srkam toplo mleko, imam pred očmi planino pod Krnom, kjer smo po vrnitvi z vrha slastno pili pravkar pomolzeno mlečno tekočino. Morebiti ni bilo res, ampak se nam je samo zdelo, da diši po murkah, vendar smo, ko smo srebali tisto mleko, čutili, da se krepimo s pijačo svobodnih planin za boj proti črnemu terorju. Niti v sanjah pa nismo mogli slutiti, s kakšno planino bomo morali zamenjati tolminske strmine.
' Ugasil sem lučko pod ogledalcem.
Sedim v temi in opazujem šotore; skoraj vsi so oviti v mrak, samo iz enega uhaja širok pas svetlobe, ob katerem se spomnim košatega lisičjega repa, ki ga je ujel moj levi žaromet na križišču pred Štanjelom. Na levo sedi skupinica pred šotorom ob majhni mizici, a so predaleč, da bi mogel razbrati, kakšne narodnosti so. Pa tudi nima pomena, če so Holandci namesto Norvežanov; pripeljala jih je potreba, da se zavejo sožitja z naravo, in zdaj prisluškujejo njeni tihi skrivnostni oddaji. Morebiti so celo prišli sem zavoljo tistih paštnov tam zgoraj, tako da se bodo tiste podobe ujele v njihove sanje, vez z alzaško naravo pa se bo takrat pretrgala. Mogoče pa se je pretrgala že zdaj in jo bodo spet našli, ko bodo odšli odtod, ko bodo daleč od tega zaznamovanega ozračja, ko bodo spet ob fjordih, ob tulipanih, pod lopatami vetrnih mlinov. Da, verjetno se jim bo šele takrat razvezala dvojna skrivnost te zemlje, ki zdaj molče zaslanja platnena bivališča nomadov dvajsetega stoletja.
(Iz popotnih zapiskov 1964).
B. P.
knjig. Zaradi njegove požrtvovalnosti in iznajdljivosti v tisku so dobile naše šole leta 1955 prvo knjigo v osmih barvah poleg črne, ki so pa bile natisnjene le z dvakratnim tiskanjem, kakor je dovoljeval od šolskih oblasti odobreni proračun. Za honorar, ki so ga določili za 16 slik, je Bambič napravil 79 dvobarvnih ilustracij in uredil berila tako, da učencu med branjem ni treba obračati strani. To je knjiga cMlado cvetje», berilo za drugi razred ljudskih šol. Na enak način (in za enak honorar!) je leta 1956 ilustriral drugo šolsko knjigo v barvah. To je priročnik ^Mavrica« s 103 risbami. Manj bogato so ilustrirane pomožne knjige za 3., 4. in 5. razred. «Naša pots (1963). Vse pa imajo res lepo izdelane barvane platnice. Morda se velik del tistih, ki to berejo, ne bo zavedal, kaj je Bambič s tem požrtvovalnim delom za našo šolsko mladino napravil. Poleg kulturnega pomena, ki ga ima tako delo že samo na sebi, ta mladina ne bo imela skromne šolske knjige v primeri z razkošno opremljenimi knjigami italijanskih sošolcev.
Bambič je skušal založnikom vedno tudi gmotno pomagati. tako da je risbe izrezoval v linoleju, kakor npr. ovitke za dve izmed Jevnikarjevih cVsebin leposlovnih deh za mesece v Koledarju Kmečke Banke za leto 1959 in istega leta za «Jadranski Koledar*, kjer je čelne podobe mesecev narisal na isti način, to je pokončno. Omembe vredni so veliki linorezi v prazničnih številkah «Novega lista«, v «Mladiki» in drugod. Seveda ne smemo pozabiti na Bambičeva dela v «Primorskem Dnevniku* in v njegovi šaljivi prilogi «Brivec». Mladini je gotovo ostala v spominu otroška slikanica «Fi-žolčki», pred to pa še slike k Finžgarjevemu romanu «Pod svobodnim soncem*. Ilustriral je tudi roman «Petrolej» v goriški «Soči*, za katero je izdelal tudi čelni napis. Nešteto je še drobnejšega ilustrativnega dela, ki ga je Bambič izvršil za tisk na Primorskem, tako npr. platnice «Knjižic», slike za molitvenik «Kristus, kraljuj» in za knjigo slovenskih skavtov, dela v literarni prilogi bivše «Demokracije», v «Utripih» itd. To je pač zadosten dokaz, kako važno je bilo do danes Bambičevo delo v zamejskem Primorju, če je moglo dvigniti slovenski tisk vsaj do dostojne višine v primeri s tiskom italijanskih sosedov. Dejali bi, da je Bambič v «Galebu» postavil spomenik svoji ilustraciji. S tem pa ne menimo, da je Bambičeva ilustracija umrla, bojimo pa se, da umira. V zamejskem Primorju namreč počasi, a vztrajno dobesedno iz-hlapevajo nove možnosti dela za naše ilustratorje. V tisk gre vedno manj gradiva, zlasti knjig; v časopisih fotografija izrinja risbo in celo v «Galebu» so začeli prevladovati ljubljanski slikariji. To so dejstva, v katere bi se bilo treba nekoliko globlje zamisliti, kljub temu pa lahko zaključimo, da smo v tem primeru vsaj do neke mere potisnili v stran pregovor: *Nemo propheta in patria*.	|yj g
di večjih form: prvič in najbolj s svojo poemo «Tri dobe*, za katero je prejel «Premio Trieste*. Kasneje je še napisal za orkester prav tako glasbeno pesnitev «škocijanske jame« in skladbo «Le vkup, uboga gmajna*. Svoji izraziti nagnjenosti do vokalne glasbe je zadostil s kantatami «.Zaljubljeno morje* (a capella), «Dve sestri* za ženski zbor in komorni orkester in «Punt» za bariton, zbor in orkester. Čeprav že dosedanje delo uvršča Vrabca med pomembne slovenske in jugoslovanske skladatelje, vendar se zdi, da bodo nova skladateljeva snovanja dosedanje delo še obogatila.
Pomembnost delovanja Pavla Merkuja se izraža v dveh smereh: v ustvarjalnem delu in v glasbeno publicističnem udejstvovanju.
Kot skladatelj je Merku zaobsegel področja vokalne, komorne in orkestralne glasbe. Njegova dela na prvi mah poslušalca osupnejo, toda čim pogosteje jih poslušamo, tembolj nas osvajajo in zaživijo v nas. Zlasti se nam skladatelj približuje po svoji pristno razpoloženjski toplini v nekaterih samospevih. Učinkovito delujejo tudi nekatere klavirske skladbe. Po svojem čustvenem utripu nagnjen k liričnim razpoloženjem, v sfere intimnega doživljanja, se nam skladatelj prav v teh in nekaterih komornih delih predstavlja umetniško morda najbolj izrazit in neposreden. Vse njegovo dosedanje delo izpričuje skladatelja nevsakdanje ustvarjalnosti, ustvarjalca, od katerega smemo pričakovati še veliko.
Med vokalnimi deli je napisal «Tri lirične pesmi*, «Pet samospevov*, «Otroške pesmi*, «Opoldanski psalm*, kantato «0 detomorilki Mariji Farrar*, ciklus «Kadar gre romar* in kantato za recitatorja, moški zbor in orkester «Eno besedo«. Na komornem področju je ustvaril Quartetto breve, Klavirski trio, Sonato za violino in klavir, Sonatino za oboo in klavir, Ricercare za violino, violo in violončelo, Romanco za fagot in klavir, Divertimento za flavto, dva klarineta in fagot ter dve skladbi za flauto in kitaro. Za klavir pa so: Sonata, Pez-zi minuscoli, Dve glasbeni vezili Dva preludija in fugi, Astra-zioni, Diversione in melodia. Poznan je njegov Concerto li-rico za klavir in orkester, dalje Concerto za mali orkester, Baročna uvertura in Glasba za godala.
Živo zanimanje vzbujajo Merkujevi članki in študije, v katerih razpravlja o problematiki sodobne glasbene ustvarjalnosti. Pri tem je izpričal izreden- dar ostrega opažanja in ocenjevanja, s čimer znatno pomaga napredku sodobne glasbe.
Kakor vidimo, se je v zadnjih letih pri teh dveh skladateljih pokazala težnja za ustvarjanje inštrumentalne oziroma komorne in simfonične glasbe. No, pri tem je razveseljivo dejstvo, da se je prav v tem času formiral orkester Glasbene Matice, ki bo lahko močna spodbuda za nadaljnji razvoj simfoničnega ustvarjanja. V tem pogledu utegne odigrati zelo pomembno vlogo
To so torej dela, nastala v obdobju zadnjih dvajset let, in njihovi avtorji, ki so živeli in delovali ali še sedaj delujejo v Trstu, če bi se namreč ozrli še na tiste skladatelje, ki so sicer iz Trsta, a delujejo izven njega, bi morali dodati še r.ekaj osebnosti, ki so v istem razdobju dali pomembna glasbena dela.
Mirko Polič je pred prvo svetovno vojno deloval in uvedel redne operne predstave v Narodnem gledališču v Trstu. V Ljubljani, kjer je vrsto let stal na čelu Opere, je po osvoboditvi napisal dve operni deli: «Mati Jugovičev* je doživela prav v tej operi svojo prvo izvedbo 1947, dočim je bila premiera druge «Deseti brat* isto tam leta 1951.
V Trstu je bil rojen tudi eden najbolj popularnih zborovskih skladateljev pri Slovencih v zadnjih štiridesetih letih, Vasilij Mirk, avtor znamenite Na trgu, Katrice in drugih. Tudi po vojni je v Ljubljani, kjer je deloval do svoje smrti, napisal več zborovskih skladb ter nekaj inštrumentalne glasbe.
Iz Trsta je tudi Karol Pahor, ki mu je v vrsti skladb za orkester najbolj uspela Koncertna etuda za klavir in orkester, med njimi je znana tudi «Istrijanka». Napisal je še vrsto skladb za razne komorne sestave; med klavirskimi deli se odlikuje Slovenska suita in Mladinske klavirske skladbe; izmed mnogih zborov, ki so nastali v tern času, pa se Je uvrstil med vrhunska tovrstna dela «Očenaš hlapca Jerneja*.
Dr. Danilo Švara, operni dirigent in prof-\sor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je napisal III. simfonijo in Simfonijo in modo istriano, uverturo «Borec* in drugo; med komornimi deli je r.ekaj izrednih. Nastalo je tudi nekaj zborovskih pesmi in vrsta samospevov. Največji deli pa sta operi «Veronika Deseniška* in «Slovo od mladosti* iPrešeren), od katerih je prva doživela svojo prvo uprizoritev leta 1946, druga pa leta 1953 v Ljubljanski Operi.
To naj bi bil kratek oris ustvarjalnega dela tržaških skladateljev v zadnjih 20 letih, napisan na osnovi razpoložljivega materiala in podatkov, ki jih je bilo moč zbrati v sorazmerno kratkem času.
I. S.
Povojni razvojj trgovinske izmenjave med Kalijo in Jugoslavijo
(Nadaljevanje s 33. strani)
Blagovni promet v nasprotno smer, to je italijanske dobave jugoslovanskemu tržišču, so se 'udi lani razvijale po tradicionalnih smernicah: Italija je dobavila Jugoslaviji največ železarskih in mehaničnih izdelkov, dalje prediva in tkanin, jeklene pločevine, umetnih gnojil, raznih strojev, vozila in drugo.
Kakšno vrednost bi v današnjih lirah imelo blago, ki ga je v teh povojnih letih vsaka izmed obeh držav prodala na sosedno tržišče? Ce pomnožimo vsakoletne količine izmenjanega blaga katerih vrednost je izražena v tekočih lirah s primernim pretvornim količnikom, (količnike za pretvarjanje tekočih lir v aktualno valuto objavlja vsako leto Osrednji zavod za statistiko v svoji publikaciji »Annuario Statistico Italiano«), dobimo naslednji rezultat: vrednost jugoslovanskega blaga, ki ga je v teh povojnih letih uvozila Italija, je dosegla 660.505,2 milijona lir, vrednost italijanskega blaga, ki ga je nasprotno kupila Jugoslavija, pa 777.054,3 milijona, kar daje skupaj 1,437.541,5 milijona današnjih lir, ali točneje 1,437.541,5 milijona lir s skupno močjo, ki jo je imela lira konec lanskega leta.
KAKO SE JE GIBAL SALDO TRGOVINSKE BILANCE
MED ITALIJO IN JUGOSLAVIJO V POVOJNIH LETIH
(*) Saldo v korist Italije
1946
1947
1948
1949
1950
1951
1952
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
2.584.0 5.559,4
3.747.0
7.118.6
3.615.7 14.223,3
15.392,2
5.965.6
3.324.0
15.726,7
38.903.5
6.292.7
24.254.6
Saldo v korist Jugoslavije
221,0
1.322,9
1.302.8 1.967,3
2.854.8
30.404,2
(*) Saldo v tekočih lirah Vir: Osrednji zavod za statistiko (ISTAT): mesečni bilten zunanje trgovine.
E. F.
OBČINA PULJ
(Nadaljevanje s 29. strani)
30.4.1906,	Baredine. — 6. Brasolo Mario, dl Mario, 27.9.1927, vla De
Amicis 8. — 7. Cassaler Giuseppe, di Giuseppe, 21.4.1927, Ragosa. — 8. Cimador Valentino, fu Romano, 13.2.1892, via Battisti. — 9. De-clich Donato, di Giovanni,	23.5.1923,	Carsette Scarlania. —	10.	—
Plego Giovanni, di Matteo, 2.7.1904, Gardossi. — 11. Furlan Eliodoro Romualdo, 18.1.1921, via Battisti. —12. Giacovani Giovanni, fu Gia-como, 31.8.1903, Oscurus. — 13. Giorgi Giovanni, fu Giorgio, 4.7.1904, Villa Gardossi. — 14. Lubiana Giovanni, di Giovanni, 14.3.1900, via Liubiania. — 15. — Marcucci Enrico, fu Antonio, 13.3.1899, Bitali. — 16. Monica Amorino, Antonio, 11.11.1927, Piazza Cavour. — 17. Monica Giovanni, Pietro, 3.2.1912, via Sauro 21. — 18. Perossa Antonio, Pietro, 1,9.1918, Oscurus. — 19. Pinca Andrea, Giovanni, 30.11.1927, Martiri Istriani. — 20. Potleka Giuseppe, di Futola, 6.9.1907. — 21 Preffara Servolo, di Servoio, 7.5.1927. — 22. Rusconi Attanasio, fu Paolo, 24.7.1900. — 23. Sinelli Giovanni, Guerrino, 31.1.1927, Bibali. —
24.	Stefani Pietro, Antonio,	19.6.1907,	Donato Ragola. — 25.	Zogani
Antonio,di Domenico, Villa	Gardossi	1.11.1894, via Gardossi.	—	26.
Moratto Luigi, di Antonio,	Buie, 3.5.1920, Piazza Cavour 4.	—	27
Rusconi Adamo, di Nicolo,	Tribano	di Buie, 2.10.1924, Tribano.
OBČINA KANFANAR
1. Buri Giovanni, fu Martino, 8.7. 1902, Canfanaro, villa Ocretti 4.
—	2. Pociaiaz Simone, di Simone, 10.11.1925, Canfanaro, villa di Ro-vigno 207. — 3. Pussar Antonio, di Martino, 25.2.1927, Canfanaro, villa Cocilli 9. — 4. Furetti Giuseppe, 1927, Canfanaro.
OBČINA VIŽNJAN
1. Ivancich Angelo, Giuseppe, 11.12.1915, Jadrucchi 1. — 2. Gasparini Giovanni, fu Simone, 10.11.1892, Decchi 6. — 3. Gasparini Marco Marco, 9.11.1897, Cerian 1. — 4. Ivicich Tomaso, Antonio, 3.12.1912, Ra faelli 10. — 5. Labignan Giuseppe, fu Giovanni, 1.3.1895, Via 13 Novembre 94. — 6. Legovich Giovanni, fu Giovan.Antonio, 10.4.1896, villa Corlevich S.G. 22. — 7. Mattiasich Giovanni, Nicolb, 4.9.1904, Via Ca-piera 171. — 8. Mattich Ettore, Santo Giovanni, 4.2.1913, villa Vascotti,
15.	— 9. Matich Emanuele, Marco Isidoro, 12.8.1928, villa Vascotti 7. —
10.	Mastre Ricciotti, Antonio, 23.6.1911, Via Roma. — 11. Orliko Stefano fu Pietro, 16.16.1910, villa Smeburi 1. — 12. Paladin Mauro, fu Matteo 21.11.1905, villa Benzoni 2. — 13. Paladin Angelo, fu Matteo, 4.5.1895 villa Benzoni 2 — 14. Paulovich Pietro, fu Giuseppe, 3.5.1906, Via Raf faelli 5. — 15. Percot Antonio, fu Antonio, 1.11.1889, villa Percoti 8. —
16.	Percot Antonio, Stefano, 1.1.1905, villa Percoti 1. — 17. Percot Gio vanni, Stefano, 24.3.1927, villa Percoti 18. — 18. Prenz Giovanni, fu Si mone, 13.10.1899, villa Zorice! 10. — 19. Pulin Antonio, fu Matteo, 31.3 1899, Via O. Miani 93. — 20. Pulin Valerio, fu Matteo, 7.2.1899, villa Corberi S.M. 1. — 21. Pisek Domenico, fu Domenico, 27.4.1900, Nan-dellebotte 4. — 22. Radessi Antonio, Antonio, 20.10.1894, villa Percotti 6. — 23. Radessich Pietro, Matteo, 22.9.1902, villa Capuero 197. — 24. Rittossa Giovanni, fu Agostino, 31.10.1901, villa Marco 5. — 25. Rittoso Regino, Giuseppe, 1.10.1923, villa Bariča 10. — 26. Segan Antonio, fu Giovanni, 10.4.1921, villa Zaicci 6. — 27. Selar Giovanni, fu Pietro, 7.11. 1899, Montesitore 29. — 28. Sino*«tli Stefano, fu Stefano, 13.3.1902, Si-nesi 5. — 29. Sinesini Pietro, fu^Giovanni, 21.4.1902, Via Forno 51. — 30. Sinosich Stefano, fu Matteo,( 17.7.1892, Solume 104. — 31. Sirotich Matteo, fu Simone, 10.9.1897, vito Ausicci 4. — 32. Stifanich Tomaso, fu Giovanni, 1.3.1014, villa Tripon 3. — 33. Vellich Giovanni, fu Giovanni, 20.8.1920, villa Velli 11. — 34. Zudettich Umberto, Giovanni, 2.11. 1923, Via S. Marco 158. — 35. Gašperini Agostino, fu Simone, 6.11.1902, villa Cerian 4. — 36. Gašperini Nicolo, fu Pietro, 5.12.1903, villa Cerian 12. — 37. Gasparini Pietro, fu Giovanni, 31.6.1902, villa Cerian 16. — 38 Sinosich «Bassicle» Luca, fu Stefano, 6.5.1900, villa Sinosi 18. — 39, Jugovaz Gabriele, di Matteo, 8.3.1908, villa Fabaz 5. — 40. Racovaz Biagio, fu Antonio, 3.2.1908, villa Maretti 2. — 41. Pilato Antonio, fu Giovanni, 4.6.1904, villa Zenodraghi 1. — 42. Decovich Giovanni, fu Giovanni, 13.3.1926, villa Zoriaci 7. — 43. Legovich Angelo, di Pietro,
2.8.1906,	villa Bacchicci 10. — 44. Poleis Pietro, fu Giovanni, 21.1.1900, villa S. Marco 29. — 44. Pulin Antonio, fu Antonio, 17.2.1911, villa S. Marco 15. — 46. Žago Giuseppe, fu Giacomo, 23.8.1900, villa Sterpozzi
17.	— 47. Vorich Bernardo, Antonio, 20.5.1905, villa Boricci 5. — 48. Mattich Gregorio, Giovanni, 9.3.1902. villa Vascotti 2. — 49. Decovich Antonio, fu Giovanni, 28.1.1905, villa Zoricci 16. — 50. Corlevich Giuseppe, Nicolb, 7.5.1907, villa Corlevi S. Giac.
51. Gambar Giovanni, fu Giuseppe, 7.11.1900, villa Sterpozzi 5. — 52. Fabaz Zarco Vladimiro, fu Pietro, 1.1.1909, villa Fabaz 157. — 53. Fabaz Gaetano, fu Stefano, 16.8.1908, villa Fabaz 11. — 54. Fabaz Voi-tech, fu Angelo, 23.2.1901, villa Fabaz. — 55. Fabaz Stefano, fu Antonio, 16.7.1899, villa Fabaz 8. — 56. Fabaz Erminio, fu Matteo, 15.4.1908, villa Fabaz 7. — 57. Decovich Rodolfo, fu Giovanni, 23.11.1910, via Zarici
18.	— 58. Decleva Giovanni, fu Pietro, 9.5.1898, villa S. Marco 2. — 59. Dantignana Angelo-Giuseppe, fu Matteo, 22.8.1885, via del Forno 61. — 60 Cociancich Antonio, Antonio, 15.10.1901, villa Radovani 22. — 61. Covacich Emilio, fu Pietro, 23.1.1913, villa S. Marco 26. — 62. Cossetto Paolo, Giovanni, 23.7.1906, villa Cossetti 2. — 63. Cossetto Benedetto, Giovanni, 9.7.1928, villa Cossetti 1. — 64. Chervatin Gino, Antonio, 16.4. 1928, villa Bachicci 3. — Chergnus Vittorio, Francesco, 12.2.1912, villa Radovani 10. — 65. — Carlevich Giuseppe, fu Antonio, 9.7.1907, villa Cortea S. Giov. 4. — 66. Carlevich Renato, Antonio, 2:10.1928, villa Cortea S. Giov. 16. — 67. Carlevich Simone, fu Simone, 14.1.1900, villa Dechi 9. — 68. Corteanch Giovanni, Stefano, 26.12.1901, villa Cortea S. G. 14. — 69. Candriella Pietro, Antonio, 29.1.1913, via del Forno 64.
—	70. Candriella Riccardo, Giovanni, 19.5.1908, villa E. Muti 125. — 71 Brecevich Angelo, fu Giovanni, 3.2.1908, villa Ivani 7. — 72. Ban Giovanni Matteo, 25.9.1888, via Caprera 203. — 73. Bernes Pietro Pietro 28 6.1927, villa Benzani 1. — 74. Bernabich Marco, fu Paolo, 17 12.1895 villa S. Marco 31. — 75. Bernes Francesco, Matteo, 10.11.1902 via 13 Novembre 81. — 76. Babudro Icilio, Pietro, 23.11.1907, via Ca prera 198 — 77. Denich Giovanni, fu Giovanni, 4.7.1898, villa Roc-chiccl 2. — 78. Legovich Giovanni, fu Angelo, 28.9.1905, villa Rocchicci
11.	— 79. Pulin Agostino, fu Pietro, 28.9.1893, via G. Verdi 120.
OBČINA VIŽINADA
1. Voivoda Rodolfo, fu Matteo, 3.7.1905, S. Domenica di Vi: sinada 107. — 2. Ardessi Andrea, fu Giovanni, 9.10.1927, villa Ferenci 24. — 3. Cociani Vincenzo, fu Antonio, 3.7.1903, villa Bernobi 30.
4.	Beaco Angelo, fu Giovanni, 11.12.1895, villa Cerclada 23.	5.
Beaco Antonio, Emanuele, 19.9.1927, villa Cerclada -1. — 6. ®eac? Giovanni, fu Matteo, 12.3.1898, villa Cloli 6. — 7. Declich Giovanni, Giovanni, 16.7.1904, Visinada N. 236. - 8. Bernobi Antonio, Luca,
11.5.1907,	Castelli di Visinada via Bernobi 29. — 9. Breccia Ferdi-
nando, Giuseppe, 15.5.1908, Zudetti 23. —	10. Albanese Giorgio,
Antonio, 23.4.1900, S. Domenica 120 — 11. Cociani Ireneo, fu Antonio, 3.7.1904, Castellier di Visinada villa Cosciani 13. — 12. cPva G!°' vanni, fu Matteo, 23.4.1898, Villa Cova 2	— 13 C°c}anl
Gregorio, 6.9.1927, Villa Valenti 10. — 14. Cociani Remigio, Rodolfo, 2.10 1927, Villa Cosciani 7. — 15. Decli Pietro, 14.9.1901, Castel. di Vis. villa Valenti 13. — 16. Debrilli Giuseppe, fu Giovanni 22.4 1900 Vagirella 11. — 17. Fattor Pietro, fu Antonio, 29.6.1909, Verbani
5.	— 18. Ferrarin Giovanni, Giovanni, 7.11.1906, S. Domenica 46.
-19. Ferenzi Angelo, fu Matteo, 31.1.1911, Villa Ferenzi 2. - 20. Giustini Stanislao, Massimiliano, 23.5.1908, Villa Valenti 21.	21.
Grimalda Giuseppe, fu Andrea, 11.10 1901, Via Adua 5■
Giugovaz Giovanni, fu Giuseppe, 1.12.1890, Cioli 10-. ~ ,23'LeS°'™i Giovanni, Giovanni, 2.5.1890, Čast. di Cas. villa Valenti 4. -- <s». Laudara Giovanni, fu Antonio, 30.5.1905, Bernobi 10. — 25'
Giovanni, Antonio, 6.5.1903. villa Ciucchi. — 26. Labinaz Giuseppe, fu Giovanni, 6.7.1902, S. Domenica 144. — 27. de FacWn®ttl Almergo, 22.7.1928, piazza M.de Fachinetti 8. — 28Z®1*' 9\°' vanni fu Michele, 11.5. 1906, Villa Baldassi 13. - 29. Radoslavo Pietro, fu Giuseppe, 30.8.1889, Montona vla Raccotole 32. — JU. Sabatti Giuseppe,' Matteo, 23.2.1904, Via A. Petronio 16. - 31. Zudetti Giorgio, Giovanni, 30.12.1910. — 32 Pilato Angelo, fu Giovanni, 24 5 1908, Villa Lassi 9. — 33. Orru Felice, fu Fortunato, 19.2 1892, Via S Carlo 1. — 34. Visintin Matteo, 29.7.1891, Vagnarella 18	—
35 Lelvatico Luigi, 4.1.1922. — 36. Brattoni Antonio, fu Michele,
15.3.1901,	Sabadini 1. - 37. Bemessi Severine, 4.12,1927. S Domenica 5 — 38. Simeoni Antonio, fu Paolo, 19.5.1904, Lassi 8. — 39. Fattori' Giulio, 28.8.1927, S. Domenica 77. - 40. Grison Giovanni, fu Giovanni, 29.12.1905, Zudelli 38. - 41. Coceam Gasparo, 24.2.1916, Castelier 34. — 42. Visintin Domenico di Antonio, 24.8.1901, Ma-stellici 2. — 43. Banovaz Giovanni, 16.7.1927, Corridico 70. — 44. Covacci Pietro, Visinada.
OBČINA LABIN
1	Zenzerovich Carlo, fu Pasquale, 11.2.1890, via Carcotta 8. — 2. Gobbo Antonio, fu Giovanni, 2.1.1904, Via Dimini 24. — 3. Scopas Branimiro, Antonio, 19.2. 1920, Via Principi 159. — 4. Scopas Antonio, Antonio 3.7.1906, via S. Nicolb 168. — 5. Nappi Vladimiro, fu Giuseppe, 14.1891, Via Cuoppl 145. — 6. Dimini Giuseppe, fu Matteo, 10 3 1905 via Gobbi 149. — 7. Scopazzi Giovanni, fu Domenico, 11.61912’, S. Domenica 169. — 8. Blasina Francesco, di Giovanni,
9.10.1908,	’ Supetini 889.
OBČINA OPRTALJ-PORTOLE
Benci Agostino, Andrea, 22.1.1893, via Rumeni 182. — D’Anti-gnana Giovanni, fu Giovanni, 29.4.1906, via Sturmari 416. — Sirotich Giacomo, fu Antonio, 7.2.1893, via Scavozzi 598. — Cociancich Cirillo, Antonio, 4.2.1913, via Tappolo 68. — Radin Giovanni Mano, fu Giorgio, 28.8.1891, via Zernovaz 79. — Punis Giusto, fu Giov. Battista, 20.11.1886, via Stridone 19. — Prisciandero Pietro, Damiano,
17.4.1902,	via Terzo Mameli 15. — Pellizer Oliviero, fu Luigi, 22.8. 1901 via Terzo Mameli 16. — Palma Giovanni, fu Giovanni, 29 3.1898, via Terzo Mameli 62. — Scherlich Andrea, fu Matteo, 16.2.1908, via Cherosi 4. — Sorgo Giovanni, fu Giovanni, 20.10.1905, via Stracchi 295.
—	Sorgo Antonio, fu Giovanni, 28.5.1902, via Disioti 231	-
Sorgo Antonio, Pietro, 21.1.1905, via Sorgl 285. — Boschin Narciso, Antonio, 17.11.1928, via Boschini 93. - Bonazza Antonio Vittorio, Martino, 26.6.1924, via Cucciani 32. - Vellenich Giorgio, fu Giovanni,
28.5.1906.	via Perellici 700. - Biaggi Antonio fu Antonio, 6.6.1887, via Paolettl 650. — Bassanese Giovanni, fu Antonio, 1.1.1903, via Perellici 620. — Bassi Giovanni, Giovanni, 9.5.1902, via Oriach 83	—
Bassanese Umberto, fu Matteo, 14.11.1908, via Oriach 78. — Bassanese Matteo, fu Vincenzo, 23.9.1891, via Stridone 13. - Bassi Lorenzo, Emilio, 2.1.1908, via R. Timeus 113. — Benci Antonio, fu Antonio, 10.5.1895, via Sniderici 18. - Biagi Albino, Giovanni, 29.1.1916, via Lazzaria 683. — Stefani Giovanni, Pietro, 17.5.1906, via Scaffo 267. — Chersicla Silvestro fu Matteo 31.12.1889, via Peršiči 216. — Cimet Ambrogio, fu Antonio, 127 1898, via Stridone 39. — De Candido Giovanni, fu Giuseppe, 17.7.1898, via Stridone 63. — Vesnover Giuseppe, Giuseppe, 30,-71?22'm vla ScaIfi 26°-Clun Giovanni, fu Matteo, 8.2.1898, via Clum 203
Vcsich Ancelo fu Giovanni, Portole 19.2.1913, Portole 101 Savroif Albinof fu’ Mton“ortole 28.11.1919. Sirgi 93. - Boschin
■pl
Celice, v katerih so pretepene antifašiste mučili, s tem da so jih gole postavljali izmenoma v hladno in vročo vodo. Poleg celic v pritličju	so v Rižarni v gornjih nadstropjih	sobane, kamor so
zapirali večje skupine, ki so čakale, da sc odloči njihova usoda
Bruno, di Rodolfo, Portole 26.10. 1927, via Boschini 96. — Buse-chian Giuseppe, fu Antonio, 22.4.1894, S. Silvetro 676. — Climet Alessio, fu Antonio, 15.3.1891, Stridone 22. — Bartoli Giovanni, fu Andrea, Portole 21.5.1901, Gradigne 376. — Pocecco Matteo, di Matteo, Mocovici 1912, Mocovici 292. — Cemecca Giovanni, fu Antonio, 6.11.1889, via Lazzaria 6844. — Stagni Marco, fu Antonio, 30.6.1904, Visintini 135. — Paccio Matteo, Matteo, 5.2.1912, Macorici 212. — Stocco Giovanni, fu Antonio, 6.2.1891, Orsici 217. — Savron Giovanni, fu Antonio, 23.6.1904, Toppolo 63. — Scherbich Matteo, fu Matteo, 21.1.1906, Cfiensi 4. — Toncich Giorgio, fu Antonio,
23.4.1903,	Cauzorici	286. — Visintin Giorgio, fu	Matteo, 12.1.1897,
S. Giovanni 203. — Visintin Giuseppe, fu Francesco, 26.7.1892, S, Giovanni 206. —	Vesnaver Calligarich Matteo,	Giuseppe, 29.7.1902
—	Orsi	Giuseppe, Giovanni, 31.1.1898, Peršiči	214. — Crevatln
Nazario, fu Antonio, 23.4.1897, Centis 96. — Vesnaver Giuseppe, Giuseppe, 30.7.1922.
OBČINA MOTOVUN
1. Vesnaver Antonio, fu Matteo, 21.12.1896, Caroiba 85. — 2. La-cosegliaz Francesco, fu Giovanni, 29.3.1901, Lacosegliaz 105. — 3. Gallo Angelo, fu Giacomo, 26.1.1900, Villa Potochi 29. — 4. Papicchio Cirillo, Matteo, 7.6.1910, Caroiba 111. — 5. Bertosa Giovanni, fu Giov.
18.9.1909,	Villa Buda 45. — 6. Valente Pietro, Pietro, 28.8.1928, Villa Potochi 73. — 7. Delseno Gioachino, Matteo, 2.11.1913, Piloti di No-vacco 15. — 8. Lacosegliaz Umberto, Antonio, 6.11.1928, Lacosegliaz 93. — 9. Mucibob Stefano, 26.6.1899, Caroiba v. Soldatinl 115. — 10. Labinan Matteo, Giovanni, 24.9.1893, Campiello di Madonna 125.
—	11. Giagadi Giovanni, fu Pietro, 14.1.1905, Montebello 277. — 12. Flego Luigi, Angelo, 14.1.1901, Caldier 68. — 13. Dagostini Pietro, Giovanni, 7.4.1905, Zunardo Villa Valenti 43/c. — 14. Davanzo Matteo, Matteo, 26 10.1902, Caroiba 26. — 15. Cosena Matteo, Matteo, 14.8. 1907, Racotole, v. Coseni 8. — 16. Člana Giuseppe, fu Giovanni, 5.12. 1896, Novacco Scrapetti. — 17. Calligari Giovanni, Giovanni, 23.12.
1903,	Zunasco V. Callegari 53. — 18. Milani Giobbe, Giovanni, 22.5.
1904,	Caldier 3. — Marchesi Stanislao, Matteo, 12.10.1919, Portole, r- 19. Vicco Guidobaldo, fu Stefano, 22.9.1903, Vignacorta 251. — 20. Labignan Giovanni, fu Andrea, 17.12.1908, Zunasco 114/c. — 21. Petrinich Antonio, fu Antonio, 3.10.1898, Caroiba, G. Mocibobi 91 — 22. Petreti Pietro, fu Pietro, 24.3.1897, Caldier 84. — 23. Pagliuch Matteo, Giovanni, 4.11.1902, Novacco Guesti. — 24. Radoslao Giovanni, fu Giovanni, 17.4.1903, villa Radoslao 50/B. — 25. Paladin Giovanni, Pietro, 29.7.1920, villa Paladini 38. — 26. Sincich Antonio, fu Rocco, 3.7.1894, Novacco V. Siropel 81. — 27. Saina Pietro, fu Pietro, 6.6. 1898, Soborgo Savoia 254. — 28. Radoslavo Benedetto, Giovanni,
22.1.1907,	Raccotale 58. — 29. Casali Severino, Giuseppe, 30.9.1928, Villa Casolazzi 132. — 30. Benci Antonio, Giacomo, 27.1.1918, S. Pan-crazio 50. — 31. Bableti Ernesto, fu Matteo, 3.7.1911, Zunasco S. Bortolo 35. — 32. Calle Giuseppe, fu Giovanni, 6.2 1892, S. Pan-crazio 50. — 33. Lacosegliaz Giovanni, fu Giovanni, 5.7.1909, Villa Lacosegliaz 105. — 34. Sestan Giovanni, fu Tomaso, 29.9.1897, Caldier di Montona 18.
OBČINA VODNJAN
1. Borsi Michele, di Giacomo, 24 9.1904, Carnizza 102. — 2. Bucci Antonio, di Antonio, 10.2.1927, Marzana 76. — 3. Demain Antonio, di Venerio, 24.7.1912, via Vittorio Emanuele III 733. — 4. Defranceschi Armando, di Giovanni, 27.12.1928, via della Valle 713. — 5. Cerle-nizza Antonio, di Antonio, 24.1 1916, Maizzana 10. — 6. Zulin Giuseppe, fu Giacomo, 7.4.1904, Tremonte 134. — 7. Gottardis Attilio, di Sereno, 3.9.1907, via Umago 27. — 8. Giorgini Giovanni, fu Michele,
10.2.1908,	Villa Giusti 16. — 9. Mircovich Carlo, di GiovanAi, 25.1. 1925, Cornialosa 53. — 10. — Marovich Pasquale, fu Giovanni, 6.4. 1902, Villa Sari 176. — 11. Radiani Martino. — 12. Radolovich Giuseppe, di Natale, 19.2.1926, Marzana 143. — 13. Rumaz Giovanni di Rodolfo, 31.8.1928, Pinesi 193. — 14. Radolovich Giovanni, di Giu-vanni, 2.7.1912, Marzana 4. — 15. Radolovich Antonio, Natale, 10.5. 1927, Marzana 143. — 16. Pinesich Antonio, Giovanni, 12.12.1913, Pinesi 209. — 17. Patcovich Giovanni, Vincenzo, 10.5.1919, Mediano 5.
—	18. Silian Giovanni, — Sarich Tito, Giovanni, 25.8.1915, Villa Sari 173. — 19. Sifari Pietro, di Pietro, 26.9.1903, Stancovih 877. — 20. Silan Pacifico, fu Pietro, 10.2.1920, Marzana 39. — Silian Giu-seppe, di Giovanni, 19.9.1925, Marzana 45/A. — 21. Varesco Giuseppe, fu Gregorio, 1.8.1899. Vareschi P. 201. — 22. Vitassi Giovanni, fu Giovanni, 24.12.1903, Divissi 141. — 23. Fustovich Luciano, di Fa-biano, 10.6.1927, Santa Lucia 543.
OBČINA BALE
1. Basusco Michele, Matteo, 18.6.1927, XX Settembre 4. — 2. Dalberto Argeo, fu Giovanni, 23.7.1927, XX Settembre 31. — 3. Fiorido Stelio, Domenico, 1.6.1927, Roma 23. — 4. Godina Giovanni, Giovanni, 26.3.1920, C. Cavour 3. — 5. Mauleni Giordano, Giuseppe, 6.3.1926, v. Dante 3. — 6. Silvi Domeni jo, Giuseppe, 14.2.1927, via Garibaldi 25. — 7. Barinoli Lorenzu, Ugo. 11 8. 1922, XX Settembre 15. — 8. Falaziol Francesco, fu Pietro, 2.6.1916, Via Carducci 1.
—	9. Fiorelti Remigio, Giuliano, 25.11.1927, Castello 10. — 10. Pa-strovicchio, di Pietro, 13.12.1919, S. Nicolb 7.
OBČINA NOVIGRAD
1. Crebel Lino, di Matteo, 25.7.1928, Poliedre 6. — 2. Radin Marcello, fu Francesco, 3.3.1904, via Musa 12. — 3. Stancich Giuseppe, di Giuseppe, 9.9.1902, via Pescheria 14. — 4. Babich Mario, fu Antonio, 18.4.1928, via delle Fere 10. — 5. Beltrame Antonio, Luigi, 2.4.1902, viale Roma 17. — 6. Feletti Carlo, Giacinto, 3.3.1904( Car pignano 12. — 7. Travagin Ruggero, di Giovanni 1.1.1928, v. Ro ma 31. — 8. Filipaz Albin, 25.5.1927. Mandracchi. — 9. Stancich An tonio, — Cadenaro Pietro, fu Pietro, 13.12.1927, viale Roma 4. — 10 Saule Antonio, fu Giacomo, 5.2.1915, Androna SanFAgata 10. — 11 Udovicich Vittorio, Vittorio, 4.7.1905, Torchi 9.
OBČINA POREČ
1. Stoini Pietro, fu Giovanni, 186.1901, Abrega di Parenzo. — 2. Stoini Giovanni, 17.5.1907, Abrega. —3. Stoini Antonio, 1908, Abrega.
—	4. Pavat Mario, 28.2.1928, Abrega n. 40. — 5. Nesi Antonio, 9.7.1919, Abrega 34. — 6. Ardossi Antonio, 22.6.1904, Abrega 18. — 7. Tamburin Giacinto, di Giuseppe, 4.7 1927, Istit, Agr. 6. — 8. Cosarso Giovanni, fu Giovanni, 17.9.1903, via Mazzini 8. — 9. Sticco Marco, dl Giovanni, 16.5.1892. — 10. Franea Giovanni, di Antonio, 6.5.1912, Damiano 24. —11. Chiurco Antonio, di Pietro, 5.5.1912, Monsalice 39. — 12. Civitani Aquilino, di Tommaso, 8.7.1910, Torre 61. — 13. Bossi Antonio, fu Antonio, 30.11.1892, Monsalice 6. — 14. Jausich Daniele, 26.5.1898, — 15. Gasparin Aurelio, di Simone, 17.1.1915, via Berci 5. — 16. Travan Antonio, 8.8.1897. — 17. David Mario, fu Donato, 6.1.1895, Riva Dante 90. — 18. Picco Romano, fu Leonardo, 16.4.1905, Frassineto 4. 19. Palma Mario, fu Angelo, 31.1.1906, Torre 49. — 20. Rossa Santo, di Marco, 5.1.1910, via Roma 9. — 21. Vinzan Giovanni ,di Silvestro, 28.1.1926, Montisano 11. — 22. Raini Vittorio,
21.10.1903,	Vittoria 16. — 23. Sbrizzai Anteo, fu Antonio, 4.5.1928, Piazza Annessione 3. — 24. Pavlovich Attilio, di Giuseppe, 14.7.1913, via Cajrli 8.
OBČINA GROŽNJAN
1. Giovim Erminio, Antonio, 18.12.1902, v. Cuberton 5. — 2. Ban-co Giovanni, Giovanni, 22.1.1905, Villa Banco 264. — 3. Macovazzi Angelo, fu Matteo, Grisignana 18.11. 1909, Villa Macovazzi 180. —
4.	Lonzari Domenico, di Giovanni, Grisignana 28.2.1926, Via Castagna 48. — 5. Valenta Giovanni, di Samuele, Grisignana 13.1.1901, Via Deni 87.
OBČINA PLOMIN
1. Antonio Zulich, 12.5.1895, Fianona, via Celina 65. — 2. Cvecich Mario, Francesco, 18.6.1912, via Felicia 4. — 3. Scocchi Stanislao, Giuseppe, 13.10.1910, Chersano 168.
OBČINA KOPER
1. Comuzzo Giuseppe, Nazario, 20.5.1908, Capodistria, v. S. Indica 426. — 2. Deponte Bruno, di Giuseppe, 10.12.1913, Capodistria, Giu-sterna 36. — 3. Del Conte Renato, fu Giuseppe, 26.11.1906, Capodistria,
5.	Anna 472. — 4. Flangia Maria, di Giovanni, 29.8.1925, Villa Dečani.
—	5. Lonza Luigi, di Luigi, 22.8.1925, Capodistria, calle S. Vittore 109.
—	6. Orlando Evelino, Albino, 21 7.1928, Salara 30. — 7. Poli Giovanni, fu Giovanni, 2.10.1907, Calle Ch. Barbabianca 1199. — 8. Prelaz Bruno, lu Pietro, 9.3.1905, Capodistria. — 9. Primossi Emilio, Francesco, 19.9. 1928, Bonini 20. — 10. Spadaro Bruno, di Benedetto, 3.4.1913.
OBČINA ZMINJ
1. Benci Biagio, Giovanni, 29.1.1907, Gimino, Viale Benci 2.-2 Sgomba Giuseppe, Francesco, 19.5.1929, Gimino, Villa Sgombi. — 3 Gregori Antonio, Martino, 7.4.1927, villa Sgombi, 5. — 4. Vitti Giuseppe, Giovanni, 13.3.1921, villa S. Giov. D’Arsa 7. — 5. Zocchi Giovanni, Francesco, 22.2.1925, Gimino, XIV Novembre.
OBČINA ZADAR
Cadel Canzio, Giuseppe, 24.11.1903, — Linassi Tilio fu Rodolfo 7.6.1899, Via Tommaseo 15. — Capaccio Usaldo, Alfonso, 5 5 1920 Calle Larga 34. — Meula Giuseppe Giusto, Adolfo, 14.3.1909, Canova 8. — Zilio Pasquale, fu Giovanni, 28.3. 1908, Teatro vecchio 9 — Ceccoli Francesco, Ezzechiele, 1.5.1927, Legione Flavia 94 — Bazda-rich Brunone, Giorgio, 16.8.1925. Piazza dell’Erba 3. — Reicevich Onorato, Benedetto, 7.2.1921, via S. Domenico 6.
OBČINA TINJAN
1. Bratulich Matteo, fu Matteo, 14.10.1903. — 2. Bratulich Simone, fu Antonio, 16.4.1903, Coridico 7. — 3. Brecevich Antonio, fu Antonio, 14.1.1890, Greghi 27. — 4. Chervatin Paolo, fu Simone, 10.6. 1899, Chervatini 22 — 5. Fabris Antonio, fu Martino, 4.2.1888, Cori. dico 14. — 6. Fabris Carlo, Simone, 1.2.1929, via Daniele 12. — 7. Fabris Filippo, Matteo, 13.12.1915, via Daniele 10. — 8. Fabris Giovanni, fu Martino, 10.11.1900, Armozze, 2. — 9. Pauletich Giovan-ni, fu Giovanni, 1.10.1927, Gregori 5. — 10. Pauletich Vincenzo, fu Giovanni, 1.10.1927, Gregori 5. — 11. Preuz Giovanni, Michele, 17.1. 1922, Prenzi 3. — 12. Radetich Antonio, Matteo, 22.5.1906, Corodtco 2.
—	13. Radetich Matteo, Matteo, 28.7.1904, Coridico 10. — 14. Ver-nier Valentino, fu Giovanni, 27.12.1899, Coridico 10.
OBČINA UMAG
1. Palacich Virgilio, Giuseppe, 11.2.1927, S. Vito 132. — 2. Sfem Antonio, Antonio, 12.10.1927, Giurizzani 13. — 3. Palich Antonio, Antonio, 25.2.1927, S. Vito 132, — 4. Giurissevich Mario, Augusto, 2.2. 1927, Martini 13. — 5. Coslovi Antonio, Giorgio, 3.10.1927, Ciproni 21.
—	6. Crebel Mario, Gioacchino, 20.11.1927, S. Lorenzo 2. — 7. Plusa Raffaele, Giovanni, 17.1.1927, Cipiani 9. — 8. Matelich Antonio, Emilio, 3.7.1927, Matteli 49. — 9. Coslovich Ruggero, Calogero, 19.9.1927, Petrovia 58. — 10 Zirbin Guerrino, Giorgio, 11.5.1927, Vardizza 95.
—	11. Ladesio Giorgio, fu Domenico, 27.5.1913, Vercova, 9. — 12. Zancolich Aquilino, Fedele, 11.11.1925, Petrovia 49. — 13. Alesio Ot-tavio, Antonio, 7.6.1920, Alessl 29. — 14. Matelich Antonio, fu Gio-vanni, 9.7.1894, Martini 19. — 15. Zacchigna Antonio, Lorenzo, 18.6. 1904, Colombera 47. — 16. Favretto Bruno, Ambrogio, 12.1908, v. Pe-scatori 10. — 17. Sterle Gioachino, Gioachino, 15.5.1927, Cammella 96,98. — 18. Alessio Serafino. Giuseppe, 27.4.1905, Monteverdi 3399.
OBČINA PAZIN
1. Sestani Stefano, fu Giovanni, 21.11.1897, Draguccio 3. — 2. Gregori Vincenzo, di Antonio, 28.2.1906, via Sottomea 14. — 3. Grossi Pietro, di Angelo, 21.2.1898, Draguccio 10. — 4. Locchi Giuseppe, di Giovanni, 6.12.1914, Slocoviccl 6. — 5. Petrincich Umberto, di Antonio, 19.4.1909, Petrinci 6. — 6. Benassl Carlo, fu Martino, 11.1.1908, Orizi 13. — 7. Dusconi Matteo, fu Tommaso, 1712.1891, Gersani 12. — 8. Giovanninl Francesco, di Francesco, 10.10.1913, Bravari 9.
1. Giaca Giovanni, fu Marco, Pinguente, 14.12.1898, Giana 6. 2. — 2. Cerovaz Albina, di Giacomo, Pinguente 23.11.1925, via Carbicicchio 10.
—	3. Rumen Giuseppina, Giovanni, Pinguente 26.6.1928, via Rumeni 3.
OBČINA BRIONI
Gangeni Antonio, di Giuseppe, 28.6.1911, Brioni Maggiore.
OBČINA REKA
1. Castagna Federico, elemente, 18.10.1904, Fiume, via della Brazza 9. — 2. Donato Salvatore, Fiume. — 3. Foschi Elvino, 237.1908 Fiume via Pitteri 4. — 4. Gčpesz Daniele, Marco, Fiume. — 5. Cuomo Renato’ Fiume. — 6. Ladich Francesco, Giacomo, 13.11.1912, Fiume, Calle de’ Reno 6. — 7. Valetich Michele, 10.9.1901, Valscurigne 29. — 8. Petronio Alcide, Guido, 8.5.1923, Fiume.
OBČINA VRSAR
1. Lacovich Antonia, di Gaspare, Orsera, 3.5.1914, villa Lacovich 8. — 2. Vosekian Pietro, fu Paolo, Orsera 23.6.1906, villa Vosechioni 10.
OBČINA BARBANA
Zubani Giacomo, fu Paolo, Barbana 15.1.1920, Barbana, via Va-dressi 8.
OBČINA BOVEC
1. Kravanja Paolo, di Antonio, Piezzo 24.8.1927. — 2. Serpenizza, via Trieste 6.
OBČINA JELŠANE
Stopar Luigi, di Michele, Berdo 21.10.1912, Elsane, Berdo 15.
OBČINA SEŽANA
Škrinjar Carlo, fu Carlo, 5.3.1915, Sežana, via Luigi Cadorna 6.
OBČINA BOČEN
DelTAndro Eugenio, di Vincenzo, 3.7.1912, Bolzano, via Garthe 44.
OBČINA CALALZIOCORTE
1 Greppi Edoardo, fu Giovanni, 23.6.1897, Calalziocorte, Via Alla Cascata.

Notranjost tesne celice s pogradom
OBČINA CHIOGGIA
Lazzari Giuseppe, di Giovanni, 8.5.1906, Chioggia.
OBČINA CARBONIA
Cazzuola Antonio Oreste, di Giuseppe, 6.1.1920, P. Piemonte 31,
OBČINA CANOSA DI PUGLIA
Bucci Savino, di Vito, 24.3.1902, Canosa, v. S. Galuppi 20.
OBČINA GIULIANO V A
Speranza Giuseppe, Filippo, 25.4.1909, Via Tripoli 4.
OBČINA IONIA
Costanzo Giovanni, Orazio, 24.6.1910, Lungomare Pantano 113.
OBČINA CATANIA
1. La Spina Giacomo. Salvatore, 13.3.1908, Catania, v. Plebiscito 558.
—	2. Rando Michele, Salvatore, 10.6 1910. v. Carnazza Ancara 7.
OBČINA CAVAZZO CARNICO
Pippo Umberto, Antonio, 28.101914, Cavazzo Carnico, Monta Grappa.
OBČINA BOLOGNA
Marini Pietro, di Saturnino, 3.8.1909, Vicenza
OBČINA BOVISIO
Mauri Pietro, fu Girolamo, 9.12.1891. via 4 novembre 7.
OBČINA BOVOLENTA
Famarato Davino, di Vincenzo. 19.2.1903, Garibaldi 86/A.
OBČINA S. STINO DI LIVENZA
Artico Agostino, Pietro, 22.7.1891. S. Stino di Livenza, Riviera IS.
OBČINA THIENE
Bettonin Giuseppe, fu Giuseppe, 17.5.1918, Thiene, vla del Prete 4.
OBČINA TIVOLI
Guadagni Nicolb, Silvia, 1.11.1912, Tivoli viale Roma 14.
OBČINA VILLA S. MARIA
Di Cicco Giuseppe, Vincenzo, 6.1.1907, Villa S. Maria Siera Corocldo.
OBČINA VERONA
Franchini Gelsomino, Liliano, 9.8.1911, Verona, P. Med. Campagna 3.
OBČINA VITTORIA
Muscia Rocco, Giovanni, 237.1913, Vittoria, Vicenza 52.
OBČINA VIAREGGIO
Micheli Vincenzo, Giocondo. 8.5.1917, Viareggio, via Zanardelli 34.
OBČINA MORTARA
Raimondo Fani, di Michele, Salesino 3.8.1911, Mortara, via Mazzini 9.
RAZNE OBČINE
1. Fabiani Olga, Giuseppe, 15.11.1927, MONRUPINO-VERCOGLIANO 8. — 2. Lokar Francesco, 1904, AIDUSSINA. v. L. Ariosto 24—3 Briggi Mario, fu Gregorio, 15.3.1903, Monrupino — VOGLIANO 24 — 4 Venza Vincenzo, Salvatore, 24.11.1916, RIMINI, via F. Bandiera 14 — 5. Uzzi Tulilo, Raffaele, 5.9.1904, LODI, corso Adda 7. - 6. Pavlica Giuseppe, fu Francesco, 10.3.1904, RIFEMBERGO, via Trieste 122 — 7. Audolfi Carlo Alberto, Carlo, 23.4.1910, LIVORNO. - 8. Ricci Claudio, Badolino, 1.4.1923, MILANO, via Gallasole 351. — 8. Mezzoli Nicolb* Giuseppe, 15.1.1912, MILANO, via Armaboldi 15. — 10. Salateo Ervicco? Ciro, 20.12.1908, ROMA, viale Eritrea 91. — 11. Villi Bruno, fu Fau-
G Garibaldi 22- — 12. Seculin Italo, Attilio, 5.11.1921, MARIANO, via Dante 257. — 13. Pedri Carlo Giovanni, 4.11.1924. Pomaroli (TRENTO). - 14. Tabaldini Luigi, fu Giovanni, 17.7.1904, MAZZANO, via Monte Grappa 16. — 15. Curellich Giovanni, Antonio, 21.12.1913, BOLITTNO. - 16. Gepesz Daniele, fu Marco, 1893, Sutto (FIUME). — 17. Curellich Giulio, Angelo, 2.6.1913, BO-LIANO 60. — 18. Ribarich Francesco, Francesco, 3.10.1893, BOGLIUNO. via Goregna 12. — 19. Lorenzin Attilio, Antonio, 24.8.1926, ABBAZIa’ via Mattuglie 240, Volosca. — 20. Wertheim Edoardo, fu Tomislao 7.7.1919, ABBAZIA, via Lungomare R. E. Volosca 231. — 22. Brez Gio-vanni, fu Giovanni, 18.2.1898. ARSIA, via Mazzonini 21. - 23 Posa Umberto, Umberto, 23.8.1920, ARSIA, via Carpano 49. — 24 Dutonelll Michele. Michele, 21.1.1915, BARBANA DTSTRIA. villa Cancellieri 3.
—	25. Creglia Giovanni, Giovanni, 19.3.1913, CASTELNUOVO DARSA, via Garibaldi 18. — 26. Laghina Martino, fu Martino, 31.8.1906, BARBANA DTSTRIA. via Magnaduarzi. - 27 — Oravich Michele. Giuseppe, 11.2.1913 BARBANA DTSTRIA. v<a Mag-^duarzi 9-28 Oravich Natale, Giuseppe, 11.2.1913, BARBANA DTSTRIA. via Magnaduarzi 9. — 29. Sgomba Giovanni, tu Biagio, 22.5.1896, GIMINO, Fa-sana 51. — 30. Sau Antonio, fu Marco, roSTERLAGO 67. Comune di Isola. — 31. Sinconi Pietro, fu Antonio, 25.11.1908, SIRANO, vla SICCIOLE 966. — 32 Matlika Renato, Francesco, 3.1.1915, SAGRADO, Acguedotto 7. - 33. Milton Michele. 31 l 1894. SPT TT via Com Fed G.S. 10. — 34. Aguzarif Milan, fu Vladimir, 16.8.1896, SPLIT, Omerska 22. — 35. Santucci Antonio, Salvatore, 15.6 1910. SALERNO, via Prim. Sighelgato. — 36. Mansi Fulvio, Antonio, 8.2.1921, TORINO, via Vitt Eman. 11. — 37. Mattiazzi Raoul, Antonio, 12.4.1922. ŠIBENIK, via XXIX 3. — 38. Uši« Pietro. Antonio, 29 7.1908. ŠIBENIK, via XXX. 36. — 39 Roeennese Edminio. S DARETE DEL pa ven _ 40 Z“"a Milano, fu Giuseppe, Cruscevizza 20.7.1914, CRUSCEVIZZA — 41 Gepus Daniele, fu Edoardo, S. DOMENICA IVALBONA. - 42. Scattcto Guglielmo, Giuseppe, 25.6.1906, S VINCENTI, via Mersne 16 - 43. Pes Riccardo, Serafino, 4.2.1921. FONTANAFREDDA. v. Emmanuele 19
—	44. — Lisjak Giuseppe, Andrea, 6.5 1929. CRUSCEVIZZA 29. - 45. Rossenese Frn^nio Salvatore. Valentino, 70,2 1999 CRUSCKViZEA 21.
—	46. Bersan Giovanin. di Giuseppe Maresegn, 27 9 1895. BABICI, 215.
—	47. Marini Antonio, di Giovanni, Verteneglio, 7.12.1903, VILLA MARINČIČI 17. - 43. Farina Oliviero. fu Erminio. 73.10 1911. VENEZIA, Via S. Marco 4394. — 49. Antonini Mario, di Mario. Vic. Lubiana,
25.5.1918.	FIRENZE, Via S Gallo 31. — 50. De Pinto Raffaele, fu Giuseppe, Pescopennatoro. 25 1 1829, PESCOPENNATORO, vialetto piano delle. Corte 3
51 Callegari Natale, di Stefano, Padova, 25.12.1890, PADOVA. Strada Cane 19 — 52. Medina Bernardo, Giovanni, Palermo, 7.12.1915, PALERMO. Via Savona 19 — 53. Di Paola Silvestro, Carlo, Pola.
24.9.1919,	POI A, Lincalu 59. -r 54. Zasa Antontno, Giuseppe, Palermo, 2.6.1922. PALERMO, R. Ist Tee. Ind. «V. E 3». - 55. D'Amat.0 Anto-nino, Salvatore, Palermo, 15.11.1909, PALERMO, Via Cesare Airoldi 64.
—	56. Stanese Mario. Antonio, Piacenza. 24.7.1924. PIACENZA - 57. Feletto Pietro, Cotle Umberto, 14.2.1926, VITTORIO VENETO, Via Filanda 8. - 58. Dalle Coste Luigi, di Pietro. Vittorio Veneto, 25.1.1904. VITTORIO VENETO, Via Stella 15. — 59. Longo Tommaso, Vincenzo. Cerignola, 14.5.1912, NAPOLI, Rione Principe di Piemonte 19 — 60. Guaracctno Ciro, fu Giovanni, Napoli, 2.1.1903, NAPOLI, Viale Colon-na a Pontenuovo. — 61. Lucchese Mario. Giovanni, Motta di Livenza. 21.11.1891, MOTTA DI LIVENZA, Lor Trev Vili 120 - 62. Braico Antonio, Hannover Montbeller Adolf, KREIS KUFSTEIN. Tirol. — 63. Pincin Benedetto, 4 8.1899. PIEMONTE, LAGER 13. - 64. Thorel Antonio, di Edoardo, AURONZO, — 65. Singer Hinko, HRVATSKA.
—	66 Lorito Canio, fu Giuseppe, Matera, 18.7.1896, ASMARA. — 67. Benci Agostlno-Stridone, VILLA RUMENI 1921.
POSLANI NA PRISILNO DELO
Seznam zaprtih v Rižarni, ki so bili 16 in 21. aprila ’944 od-poslani na prisilno delo (kopanje strelskih jarkov) v Čičarijo (Mu-ne in Zejam):
Giordano Bunc, Giovanni Cassano, Michele Facchinetti, Antonio Diritti, Karlo Škrinjar, Romano Pitteri, Giovanni Dambrosi. Aleide Petronio, Francesco Gorella, Renato Sai, Giorgio Luisa Ezio Piretti, Galliano Cattaruzzi, Massimilano Sacchelli, Bruno Prelaz, Stefan Perlot, Mario Novak, Francesco Fedele, Aurelio Persoglia, Giovanni Borghesi, Armando Martini, Emilio Degrassi, Silvio Pado-vani, Just Barba. Albin Dornik.
SEZNAM IZPUŠČENIH
V arhivu Instituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani je tudi seznam 2idov iz Trsta, ki so jih Nemci aretirali, ki je napisan v italijanščini
Iz tega seznama je med drugim razvidno, da so bili osvobojeni iz Rižarne;
Clara Alhalel (26 let, aret. 29. pr. 44). Sida Alhalel (21 let), Alessandro Czerki (67 let). Prav tako pa je v seznamu napi-sano, da so bili iz Rižarne deportirani: Czerki Emerlco (27 let — dep. iz Rižarne 24. ap. 44), Czerki Margerita (17 — dep. 24. ap. 44), Czerki Elvira (19 let — dep. 24. ap. 44), Czerki Alberto — dep. 24. ap. 1944; Regina Canaruttc vd. Kitzeg — dep. iz Rižarne 18. jun. 1944; Annamaria Camel Oblath — dep. iz Rižarne 15.1 1945, Arrigo Gentilli, 38, ar. 23.5.44, dep 2. jul 1944, Elena Gerstenfeld, 25, ar. 7. ap. 44, dep. 24. ap. 44 Olga Gollerstepper 41, ar. 7. jul. 1944, dep. avg. 44, MargeritR Levi roj. Gruemvald, 44. ar. 12. okt. 1944, dep. 1.1.45, Vittoria Melli vd. Miani, dep. 14 apr. 1944, Anna Nacson, dep. junija 1944, Marcello Neumann, dep. apr. 1944, Spadaro Pincherle Giuliani, ar. 8. avg. 44. Marco Weisberger, 31, ar. 16. feb. 1944, dep. marce, 1944, Calo Wachsmann Vasani, 65, ar. 18. avg. 1944, dep. sept. 1944.
«Vila med boroveI»
DARIJ.:1.Torej’ gospod Andrej, vam ugaja naga hišica med borovci? Slišal sem. da ste .io že pred mnogimi leti imeli v mislih prav tako, kakršna je. Je to res?
ANREJ: Res.
DARIJ: Nemogoče.
ANDREJ: In vendar resnično. V tistem trenutku sem jasno videl vse življenje gospe Vere... vilo v tem borovem gozdičku, moža, otroka, njeno otožnost, vse...
DARIJ: In kako si to razlagate?
ANDREJ (zreč predse): Ljubil sem jo.
DARIJ (ironično): Ni mi bilo znano, da ima ljubezen vede-ževalno moč.
ANDREJ: Ne vsaka ljubezen.
DARIJ (še bolj ironično); Vaša je bila potemtakem nekaj izrednega, vzvišenega, nadčloveškega...
ANDREJ: Tako nekako. Bojim se, da me ne morete razumeti.
DARIJ: Nekaj takega torej, kar samo redki izvoljenci lahko doživijo. (Jedko) Gospod Andrej, resnično vam zavidam. Očitno nisem nikoli bil med izvoljenci. Vero sem vedno ljubil samo po človeško.
ANDREJ: Saj sem vedel, da me ne boste mogli razumeti. In še ljubosumni ste povrh. Morda je bolje, da govoriva o nečem drugem.
DARIJ (trmasto); Ne, dovolite mi, da sem radoveden. Konec koncev gre za mojo ženo.
ANDREJ: In kaj vam jaz lahko povem o vaši ženi? Vaše žene •ploh ne poznam. Ko sem jo ljubil, ni bila še vaša žena.
DARIJ: Ne delajte se neumnega!
ANDREJ:	Ce prav razumem, hočete vedeti, kako sem jo lju-
bil. Je tako?
DARIJ: Tudi to. Predvsem pa hočem vedeti, kako jo še ljubite.
ANDREJ: Menite, da jo res še ljubim? (Skoraj neslišno) Pri šestdesetih letih...
DARIJ: Moji zdravi pameti se to zdi očitno.
ANDREJ: Imel sem torej popolnoma prav, ko sem dejal, da ste ljubosumni.
DARIJ: Spet se izogibate neposrednemu odgovoru.
ANDREJ: Ljubil sem io. To je res. Toda minilo je že več kot petnajst let od tedaj in marsikaj se je spremenilo. Ostal je le spomin.
DARIJ: Ce ie to res, ne morem razumeti, zakaj ste prišli sem danes. Jaz sem tudi noro ljubil neko dekle, preden sem spoznal Vero, a še na misel mi ne pride, da bi jo zdaj šel obiskat.
ANDREJ: Vem, da se vam moje vedenje zdi smešno in nespametno. Moral pa sem tvegati tudi to. (Pavza) Ste kdaj v svojem življenju začutili željo po popolni duhovni svobodi?
DARIJ: Sem.
ANDREJ: ln kaj ste storili, da bi jo uresničili?
DARIJ: Nič, ker sem se kmalu prepričal, da je utopija. Opil sem se nekajkrat na ta račun, to moram priznati. Toda bilo je pred mnogimi leti, ko sem bil še zelo mlad. (Pavza) Zdaj mi je vseeno
ANDREJ: Vi ste se opili, jaz pa sem se zaljubil, ker sem bil prepričan, da je popolna duhovna svoboda možna samo v čisti, idealni ljubezni.
DARIJ: ln ste o tem še prepričani?
ANDREJ; Se vedno, zakaj ljubezen je začetek in konec življenja, cilj in smisel, podoba in bistvo.

:::::::::::::
ČRNI KAMNI
Postrojeni v dvojni vrsti stali so ob cesti kamni.
Črni kamni ob beli cesti niso mogli v noči spati-
V	divjem soncu razbesnelem mimo njih v pekel peljali so vklenjene junake
v tihih vrstah nepreglednih, v žalostnih, krvavih vrstah.
Kri je kapala v pesek in je cesto pordečila.
Kri je piulala na travo in jo oškropila.
Kri je zdrsnila na kamen in sr izgubila.
V	divjem soncu razbesnelem prišel je po poti člot'ek triindvajseti po redu:
aDajte, črni kamni — pravi — pojdite, donum k otrokom in nesite Jim pozdrave, posušite solzo mulolo In je dalje šel po svetu.
Črni kamni, mrzli humni niso v noči spah, vsi so trepetali, kri jih je bolela.
i lori
IGOR 11ITA
BEG
Neskončno temo sem prežagal in razbil tegobo.
Predal sem se užaljenim ljudem, ki so rtiz/>r avl /ali o tekmah. Postal sem sod
v katerega so vlivali neslano jed.
Zdaj se kesam,
jaz razdejunt nič
jaz prekopam vrl,
brez rož in brez plevela.
I.e gnoj mi ihči dušo in jantar mi je objel oči, postat sem skoraj slep in skoraj gluh.
Hotel bi biti, gm>oriti z vsemi, a le čepim
in sebi govorim besede.
Postati to, kur nisem, je težkol

■
PRIMOŽ MOŽINA
DARIJ: Bojim se, da take ljubezni ni kot ni popolne duhovne svobode. Sanjač ste, gospod Andrej.
ANDREJ: Vam ta obisk posredno ne dokazuje, da je tako čustvo možno?
DARIJ: Ta obisk mi kvečjemu dokazuje, da ste se vse življenje oklepali nekega mita, lci nima nobenega smisla v vsakdanji stvarnosti.
ANDREJ: Toda ljubil sem vašo ženo čisto in nesebično, brez strasti in brez nagonskega pohlepa in morda jo še ljubim, kot vi pravite. To ni bil in ni mit. To je stvarnost.
DARIJ: Bodite pametni, no! Kar vi menite, da je ljubezen, je samo abstrakten početek nekega čustva. Trenutek pač, ki mine takoj, ko se prava ljubezen začne.
ANDREJ: Vem, da intimnost uniči ljubezen. To dobro vem. Toda tisti trenutek, kot mu vi pravite, je božanski. Vreden je, da zanj umremo, zlasti še, če nam uspe, da ga podaljšamo vse življenje.
DARIJ; Mislite, da vam je to res uspelo? Ste res dosegli popolno duhovno svobodo? Ste bili res srečni? (Pavza) No, odgovorite! Ste bili res srečni od trenutka, ko ste se zaljubili v Vero, pa do danes?
ANDREJ: Ne.
DARIJ: Torej?
ANDREJ: Zakaj me mučite? (Se postopoma razburja) Res je, nisem bil srečen. Res je vse, kar hočete. Res pa je tudi, da sem jo ljubil, kot je n;hče niti vi, ni mogel ljubiti in da mi je spomin na to ljubezen pomagal živeti. (Vstane)
DARIJ: Gospod Andrej, pomirite se, prosim, in sedite. Sedite... (Dolga pavza) Razumem vas končno. Vse svoje življenje ste iskali poezijo in našli ste ljubezen.
ANDREJ: Oprostite... po navadi se ne razburjam. Pravijo, da imam zelo dobre živce, toda nisem se mogel obvladati. Kesam se, da sem prišel.
DARIJ: Zakaj pa?
ANDREJ: Mislim sem, da bo drugače. Upal sem, da bom lahko zaigral vlogo čistega junaka, ki je vse življenje žrtvoval nesebični ljubezni. Zcjaj mi je šele jasno, kaj sem hotel, ko sem pred petnajstimi leti zahteval od Vere, da me povabi v svojo vilo med borovci. Varal sem samega sebe in njo... da, tudi njo... in končno tudi vas. (Pavza. Vstane) Bolje je, da se odpravim.
DARIJ (vstane): Ne pustim vas proč.
ANDREJ: Hvaležen sem vam . . . (Mu stegne roko, ki pa je Darij ne stisne)
DARIJ: Ne bodite smešni vendar! Sedite, no! Naš gost ste in...
ANDREJ: Pozdravite gospo Vero in me opravičite... zbogom. (Vera se pojavi na pragu vile)
DARIJ (proti Veri): Hotel je oditi kar tako, ne da bi te pozdravil.
VERA (se približa Andreju od zadaj); Gospod Andrej! (Luči ugasnejo in Andrej in Vera ostaneta sama v svetlobnem kolobarju na levi strani scene.) Gospod Andrej, počakajte! Samo trenutek še. (Mu položi roko na ramo)
ANDREJ (se počasi obrne in gleda v tla); Zelo neumno je bilo, da sem prišel, kajtne?
VERA: Ljubite to neumnost, ker je bila edina v vašem življenju.
ANDREJ (skoro veselo); To )e res. Vsaj enkrat, da sem si upal nekaj, kar je proti zdravi pameti.
VERA: Pridite... (Ga prime za roko. Svetlobni kolobar ugaša in senca se postopoma popolnoma zatemni.)
ANDREJ: Kam...
VERA: Nazaj...'
ANDREJ: Nazaj v vašo vilo med borovci?
VERA: Ne, še bolj nazaj, še bolj nazaj. (Sepetaje) Se bolj nazaj... (Ko se svetloba spet pojavi, drži Mlajša Vera za roko Mlajšega Andreja. Okrog nju se ovija gosta, toda zelo svetla megla)
MLAJŠI ANDREJ: Si trudna?
MLAJŠA VERA: Precej. Zelo dolgo pot sva prehodila. (Se usede na kamen, ki je v megli komaj viden, in Mlajši Andrej se usede na tla pred njo.)
MLAJŠI ANDREJ; Zelo dolgo in naporno. (Nasloni glavo ob njena kolena.)
MLAJŠA VERA: Toda zdaj nama bo bolje. (Pavza.) Me še ljubiš’
MLAJŠI ANDREJ: Se vedno, toda zdaj se je v mojo ljubezzn vpletlo trpljenje.
MLAJŠA VERA: Od kdaj?
MLAJŠI ANDREJ: Od tedaj, ko sem te prvič poljubil.
MLAJŠA VERA; To je bilo včeraj.
MLAJŠI ANDREJ: Včeraj? Zdi se mi že cela večnost. Ponoči sem vstal, šel k oknu in se bridko razjokal spričo tihe noči!
MLAJŠA VERA (ga poljubi na čelo); Kesaš se, da si me poljubil.
MLAJŠI ANDREJ; Ne, ljubim te preveč
MLAJŠA VERA; Človek ne more ljubiti preveč...
MLAJŠI ANDREJ: Sam ne vem, kaj mi je. Reši me, Vera, prosim te... reši me!
MLAJŠA VERA; Tukaj sem, Andrej, in ljubim te z vsem srcem. Več ne morem storiti zate.
MLAJŠI ANDREJ (z grenkim naglasom): Torej tudi v ljubezni ni izhoda. Nikjer ga ni... vse okrog nas so visoke, gladke stene, ki jih ne moremo preplezati.
MLAJŠA VERA; Ko bi se mogel zadovoljiti s trenutkom sreče, bi bil odrešen. Tvoja bolezen je v tem, da hočeš podaljšati vsak trenutek v neskončnost.
MLAJŠI ANDREJ; In ti? Se ti zadovoljuješ s trenutkom?
MLAJŠA VERA. Vsaj skušam in v ljubezni mi je to uspelo. Poljubi, Andrej, jn pozabi na vse!
MLAJŠI ANDREJ; Otrok moj! (Jo stisne k sebi in jo poljubi na lase). Angelček moj...
MLAJŠA VERA: Tvoja sem. Andrej, tvoja, dokler me boš hotel in ko me ne boš hotel več, me boš pustil. Ljubezen nima prihodnosti... kot je nima sreča.
MLAJŠI ANDREJ; In če te bom hotel vse življenje?
MLAJŠA VERA: Bom vse življenje tvoja. Toda to se ne bo zgodilo.
MLAJŠI ANDREJ: Zakaj ne?
MLAJŠA VERA: Ker je ljubezen samo utrip zvezde, migljaj z očmi, trenutek .. Danes me že ljubiš manj kot včeraj in jutri me boš ljubil še manj
MLAJŠI ANDREJ: Ni res! Ni res!
(Jo noro poljublja).
MLAJŠA VERA- Vse je v čaru prvega poljuba in v njegovem pričakovanju.
MLAJŠI ANDREJ (brez prepričanja); Ni res!
MLAJŠA VERA: Toda to ne zmanjšuje božanskega užitka, ki nam ga daje ljubezen Nasprotno...
MLAJŠI ANDREJ; Hočeš reči, da bi veselje zvodenelo, ko bi ga skušali umetno podaljšati?
MLAJŠA VERA; Tako nekako (Pavza). Toda moj trenutek je še tu, Andrej, poljubi me... poljubi me... še... še... še... (Andrej jo poljublja)
(Postopna zatemnitev Ko se luči spet prižgejo, Vera še vedno drži Andreja za roko in ga vleče proti desni).
VERA: Obljubili ste mi, da boste ostali tu ves dan... do večera. Kosilo sem že pripravila.
DARIJ. Sed'te. gospod Andrej. (Pavza). Izpili bomo kozarček na vaše zdravje. (Andrej sede k mizi. Videti je zelo utrujen in sploh ne reagira več.) Verjemite mi, da se zelo veselim vašega obiska. Slutim, da mi bo zelo koristen. In zdaj pijmo! (Dvigne kozarec.) Na zdravje, gospod Andrej!,
VERA: Na zdravje!
(Andrej mehanično dvigne kozarec, toda ne pije. Zatemnitev. Ko se svetloba povrne, sta Andrej in Mlajši Andrej v svetli megli kot v prejšnjem prizoru med Mlajšim Andrejem in Mlajšo Vero.)
ANDREJ: Končno si prišel,
MLAJŠI ANDREJ: Zakaj si me poklical?
ANDREJ: Ker hočem obračunati s teboj za vselej.
MLAJŠI ANDREJ: Obračunati? Ne razumem.
ANDREJ; V napoto si mi bil vse življenje.
MLAJŠI ANDREJ (veselo); Jaz tebi v napoto? Ali ste ga slišali, ljudje božji? Jaz, da se mu bil v napoto? (Resno in jezno.) Ti si bil meni v napoto, če že hočemo jemati stvari na ta način, ti, prekleti sanjač, zmešani filozof in otročji poštenjak. Jaz bi moral obračunati s teboj, ne pa ti z menoj!
ANDREJ; Varal si me.
MLAJŠI ANDREJ: Se bolj si ti vara! mene.
ANDREJ: Pahnil si me v ljubezen, ki je bila večja od mene
MLAJŠI ANDREJ; Ti pa mi nisi dovolil, da bi tisto ljubezen užival.
ANDREJ; Trdil si, da je prava sreča samo v nesramnem pogumu in brezbrižnosti.
MLAJŠI ANDREJ: Trdil sem resnico.
ANDREJ: Lahak si. Prava sreča je v odpovedi.
MLAJŠI ANDREJ: Odpoved je znamenje impotentnosti.
ANDREJ: Ne, v odpovedi je popolna duhovna svoboda.
MLAJŠI ANDREJ: ^i si norec in bolj ko se staraš bolj nor postajaš.
ANDREJ: Norec si ti in zato moraš umreti.
MLAJŠI ANDREJ: Ce me ubiješ, te bodo prav kmalu zaprli v norišnico.
ANDREJ; Rajši v norišnico kot kamor koli drugam s teboj.
MLAJŠI ANDREJ; Še žal ti bo po meni.
ANDREJ: Nevoščljiv si mi, ker je Vera obljubila, da bo moja, dokler bom hotel.
ANDREJ (vpije); Molči!
MLAJŠI ANDREJ: Resnica bode, kajne, bratec? Rad bi tudi ti položil trudno glavo v njeno naročje in se pustil božati po laseh in poljubljati..
ANDREJ (zavpije grozno): Zapri vendar tisti prekleti gobec!
MLAJŠI ANDREJ: Rad bi jo stiskal do onemoglosti in se izgubil v njenem toplem objemu, kajne? Toda tebe ne mara, bratec, tebi ponuja samo kavo in kosilo, ne pa poljubov in toplih objemov. S teboj obuja svoje uvele spomine, z menoj pa leži v mehki travici...
ANDREJ (ga zgrabi za vrat): Ne muči me več! Molči!
MLAJŠI ANDREJ (s prezirom): Sama zelena zavist te je. Pfuj! Gnusiš se mi!
ANDREJ; Potolaži se, prijatelj, kmalu se ti ne bom gnusil več. Prišel je čas, da umreš. (Potegne nož iz žepa in ga dvigne nad glavo Mlajšega Andreja. Rahla zatemnitev. Do konca tega prizora je videti samo silhuete.)
MLAJŠI ANDREJ; Smiliš se mi! Kaj boš počenjal brez mene? Na to pomisli pr«-’ •vbodeš.
ANDREJ: Kai	očenial? Svoboden bom končno!
MLAJŠI AND! EJ; Skušal sem te prepričati, da je življenje vredno, da ga uživamo. To je vse.
ANDREJ: Učil si me trpljenja.
MLAJŠI ANDREJ: Kaj drugega je življenje? Potrebne so gore trpljenja, če hočemo prgišče veselja.
ANDREJ; Nehaj čvekati! (Ga zabode tako, da zelo počasi poriva nož v njegove prsi.)
MLAJŠI ANDREJ: A za tisto majhno prgišče veselja je vredno živeti. To si zapomni, bratec. (Otožno.) In zdaj zbogom, Andrej, zbogom... in ne bodi hud name. (Se zgrudi na tla. Andrej ga negibeh opazuje nekaj časa. Nato popolna zatemnitev. Ko se luči spet prižgejo, sedi Andrej pri mizi s kozarcem v roki.)
VERA: Zakaj ne pijete, gospod Andrej?
ANDREJ; Na zdravje Na zdravje vaše družine, gospod Darij. (Pije.)
DARIJ: Tako mi je všeč. In zdaj pojdimo v jedilnico!
ANDREJ; Ne, oprostiti mi morata, toda zdaj moram res iti. Skušajta me razumeti, prosim.
VERA: Mislim, da vas razumem, gospod Andrej.
ANDREJ: Hvala, gospa.
DARIJ; Torej res nočete ostati. Skoda. Postala bi lahko prijatelja...
ANDREJ: Ne, gospod Darij. Verjemite mi, da je bolje tako. Zbogom... (Vstane in ponudi roko Dariju.)
DARIJ (mu prijazno stisne roko); Zbogom, gospod Andrej ii prav lepa hvala, da ste prišli. Vera, pospremi gospoda do vrtnih vrat. Jaz grem poklicat Bogdana. (Se odpravi proti vhodu in stopi v vilo.)
VERA; Nekaj se je v Vas utrgalo, gospod Andrej, in zalo odhajate. (Pavza.) Kaj ste pravzaprav upali od tega svidenja’
ANDREJ- Upal sem, da se bo zgodilo, kar se je dejansko zgodilo. V tem pogledu je vse v redu. Toda zgodilo se je zelo drugače... in tako hitro, da mi je srce kmalu počilo.
VERA: Sem vas morda razočarala? Postarala sem se... Tedaj sem biJa lepša...
ANDREJ; Da, pdstarali ste se... toda ni to,',; v vas nisem ljubil ne lepote ne mladosti.
VERA; Kaj pa ste ljubili v meni?
ANDREJ; Ne vem... morda vaše sive oči tako1 hudomušno nežne in polne vedrosti, morda vaš nagajivi nosek ali vitki vrat... morda vaše sloko telesce tako deviško čisto in krhko... morda vaš topli glas, v katerem vam je pela duša... ne vem... ne vem... o, pustite me, da grem, gospa Vera.
VERA: Vsaj za slovo mi enkrat recite samo Vera...
ANDREJ: Vera... Vera... (se žalostno nasmehne.) Je prav tako? Vera...
VERA: Da, čeprav petnajst let prepozno. (Skoraj strastno.) Zakaj me tedaj niste poljubili, Andrej, zakaj?
ANDREJ; Zakaj? Zato, ker ste bili moja šmarnica, čista in otožna, pogumna in potrebna pomoči. Ker ste bili cvetlica, ki je v resnici nikoli ne utržemo, ker je najprej v nas samih in šele potem tam nekje med vlažno travo ob žuboročeme potočku.
VERA; Torej me niste ljubili. (Zelo otožno.) Ljubili ste v resnici le sami sebe m svojo željo po ljubezni. Jaz pa sem vas resnično ljubila, Andrej, resnično, z dušo in telesom, z vsem... z vsem...
ANDREJ: Ne večajte moie bolečine, gospa. (Jo prime za roko.) Saj sem. moral bi se zadovoljiti s trenutkom, jaz pa sem hotel ljubiti več kot človek zmore in č'ovek ne zmore drugega kot človeške ljubezni, bolestnih objemov, hitrega navdušenja in še hitrejšega razočaranja in utrujenosti. Prepozno sem vse to spoznal, mnogo prepozno.
VERA; Sploh ne bi smeli pr'ti.
ANDREJ: Tudi to vem sedaj... šele sedaj...
VERA; Zbogom, Andrej, in... in... (Mu da roko. ki jo Andrej prime in drži v svoji.)
ANDREJ: Zbogom. Vera, in pozabi na tega otročjega starčka, ki je vse življenje tako napačno tolmačil ljubezen. In ko te bo Bogdan vprašal, čemu je prišel tisti gospod, mu reci, da je prišel po knjigo, ki ti jo je bil posodil pred mnogimi, mnogimi leti.
VERA: In če jo bo potem še videl v hiši?
ANDREJ: Ne bo je videl, ker jo boš še danes sežgala.
VERA; Ne vem, če se bom mogla odločiti.
ANDREJ: In jaz ne vem če bom kdaj mogel pozabiti, da sem ti jo posodil. (Ji spusti roko in se počasi obrne stran. Nato gre skozi vrtna vrata, jih zapre za seboj in zamaha z roko proti Ver:,
ki mu odzdravi.)
JOSIP TAVČAR
|
iil ■
I
j
I
VEČERI V PREDMESTJU
Zvonovi pojejo, veličastno pojejo...
V pomladnih večerih igrajo melodijo minevanja med šumom predmestnih tovarn in vzbujajo v srcu otožnost, da spreleti človeka, ki se veseli pomladi.
Mar je to opomin stoletij, sveta jeza prednikov nad našo izgubljeno vero? Zvonovi pojejo, žalostno pojejo ...
Marmornati ljudje
stopajo iz teme,
obličja so jim ledeno mrzla —.
Vsakdo gotovo sliši zvonove,
občuti njih tolažbo,
s težavo se nasmehne,
nato pa spet okameni.
ŽARKO HERVATIC
ODREŠENJE
Dan na dan si lovil bisere-Obogatel si in si kupil — ponarejeno resnico Spoznal si, da smo le gnijoče meso.
Biserov nimaš več:
Vrg.-I si jih svinjam, ki so jili poteptale.
A jaz,
jaz imam cekin! in komaj čakam na razpad, da videl bom, kar bit sem. da ne veke bom.
FILIP FISCHER
NA PLESIŠČU
Veš, tam na plesišču je bilo vse živo in ljudje so se pačili kot v peklenskem i relišču. podobni so bili tistim, ki so užili, preveliko količino strupa in sedaj jih trebuh strašno peče in boli.
Veš, zvijali so se Pa kaj bi ti pravil vse to,
o tistih ljudeh in zvokih razglašenih kitar, suj bila tudi ti si tam.
Smejala si se in smejala in mene samo pozdi atila.
Pomisli - pozdravila.
Jaz tega si nisem piičakovul. In njemu si gladilu rdečkasto lice, morda neobrito, z dlakami posuto.
In z iistanicann si n/emu gmorila m meni smrtno arijo s pl id a.
Veš, to me je zelo zubolelo.
SERGIJ VERČ
!

Absolventi trgovske akademije
V zadnjih dvajsetih letih je maturiralo na Slovenski trgovski akademiji (sedanji uradni naziv Državni trgovski strokovni zavod) 333 dijakov.
Število maturantov je stalno rastlo ter doseglo svoj višek v letih 1958-60, ko so maturirali tisti dijaki, ki so se vpisali v to šolo v prvih povojnih letih, število absolventov je bilo po vsakem letu sledeče:
LETO
1945
1946
1947
1948
1949
1950
1951
1952
1953
1954
ŠTEVILO
0
8
3
5
5
10
12
11
13
13
LETO
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
ŠTEVILO
20
12
19
36
31
34
35 26 17 23
šola kot taka nudi široko znanje v trgovinski stroki Zal je to znanje le splošnega značaja m ne da absolventu nobene specializacije v kakem partikularnem delu trgovske stroke. Zato je tudi logično, da so se absolventi po končani šoli zaposlili z raznimi uradniškimi zelo raznovrstnimi deli, ki niso vedno odgovarjala njihovi izobrazbi. Samim absolventom pa se lahko očita da se — razen redkih primerov — niso znali pO končani šoli sami poglobiti v kak specializiran študij, saj jim je šola s tisto široko kulturo v trgovski stroki nudila vse pogoje. Bila pa bi tudi naloga profesorjev, da bi ž.. med učno dobo pravilno usmerjali dijake. Predočiti bi jim predvsem morali, da m njih glavni cilj končana matura, temveč, da je to samo podlaga za boljši začetek.
Dobo teh zadnjih 20 let bi glede na zaposlitev absolventov trgovske akademije, lahko razdelili na tri dele: 1946-1956, 1956-1961 ln 1961-1964.
V prvem desetletju so se absolventi precej lahko zaposlili, saj
je bilo povpraševanje po njih večje, kot Jih je šola lahko usposobila. Bila so prva povojna leta, ko je primanjkovala Izobražena delovna sila. Tedaj je bila zaposlitev sledeča;
85 odst. primerno zaposlenih,
9	odst.	Je	nadaljevalo študij in
6 odst. brezposelnih.
Med brezposelnimi so v glavnem šteta dekleta, ki so se poročila, ter zapustila službo, ki so jo že Imela
Druga doba od 1956 1961. leta je bila glede na zaposlitev precej slabša. Poleg velikega števila absolventov je nastala tudi splošna ekonomska kriza, ki je na Tržaškem prevladovala. Stanje je bilo naslednje:
50 odst. — uradniško nezadovoljivo delo,
30	odst.	—	uradniško zadovoljivo	delo,
9	odst.	—	nadaljevalo študij na	univerzi,
6	odst.	—	lastno zasebno delo,
3	odst.	—	brezposelnih in
2	odst.	—	neprimerna dela
j™«8 doba, ki gre od leta 1961 dalje pa kaže očitne činitelje zboljšanja. Večji razmah v tržaškem gospodarstvu, znižanje brezposelnosti, predvsem pa povečanje maloobmejnega prometa ter lta-hjansko-jugoslovanskih trgovinskih izmenjav, vpliva pozitivno na zaposlenost naših absolventov. Opaža se, da se zmanjšuje odstotek zaposlenih z uradniškim nezadovoljivim delom ter se veča odstotek zaposlenih v uradniškem zadovoljivem delu.
Redkokateri absolvent je po končani šoli mislil na to, da bi se profesionalno posvetil knjigovodskemu poklicu. Zal Je med Slovenci zelo malo takih starejših profesionalcev, tisti maloštevilni pa bi se morali bolj zanimati ter usmerjati mlajše generacije v ta poklic. Dobro bi bilo, če bi se ustanovila strokovna organizacija slovenskih knjigovodij, v katero bi se postopoma — kolikor bi posameznike zanimalo — vključevali absolventi slovenske trgovske akademije.
DARIJ CUPIN
PrlmorsTeTdnevnik
v tržaškem gospodarstvu
Znano je, da so si naši ljudje že pred prvo svetovno vojno z žilavo in trdo voljo ustvarili iz niča močno gospodarstvo.
i-i i^i80 *me)i nikogar, ki bi jim nudil denarna sredstva ali kakršno koli gospodarsko ali vsaj moralno pomoč; zanesti so se morali le na svoje moči. Kljub neštetim oviram in nasprotovanjem so uspeli; uveljavili so se prav v vseh gospodarskih panogah kot spretni in sposobni gospodarstveniki, b svojim delovanjem so mnogo pripomogli že tedaj k razvoju tržaškega gospodarstva. Zato ni čudno, če so uživali v gospodarskih krogih velik ugled, pri someščanih pa spoštovanje in občudovanje. Tedanja slovenska denarna zavoda «Tržaška hranilnica in posojilnica* ter «Trgovska obrtna zadruga* sta dobro uspevala, njune vloge so nezadržno rasle, saj so svoj denar z zaupanjem vlagali tja ne samo Slovenci, ampak tudi drugi someščani, zlasti mnogo meščanov italijanske narodnosti, kar seveda zgovorno dokazuje, da je bilo gospodarstvo zavodov trdno in da je uživalo splošno zaupanje.
Ob začetku prve svetovne vojne sta slovenska denarna zavoda presegala po svoji moči vse ostale mestne denarne zavode. Tudi nekaj let po prvi svetovni vojni, po priključitvi 'Ir.st£* k Italiji, je kazalo dobro. Ob nastanku fašizma pa so tržaški Slovenci izgubili vse sadove svojih stoletnih priza-de vanj. Ukinjene so bile vse gospodarske ustanove, zadruge m denarna zavoda, njihovo premoženje in imovina pa zaplenjena.
Po večletnem mrtvilu so si tržaški Slovenci, takoj po osvoboditvi, živo prizadevali, da bi obnovili slovensko gospodarstvo. Dolgoletne gospodarske izkušnje so jim prav gotovo prav prišle, vendar so se znašli pred vrsto težav, zlasti brez potrebnih gmotnih sredstev.
Toda tudi tokrat, zvesti načelu «v enotnosti je moč*, se niso ustrašili težav in zopet so začeli pogumno graditi iz niča In uspeh ni izostal. Že na prvem srečanju slovenskih trža-ških gospodarstvenikov 31. maja 1946. leta so se odločili za takojšnjo ustanovitev močne enotne strokovne gospodarske ustanove vseh slovenskih gospodarstvenikov in za ponovno ustanovitev slovenskega denarnega zavoda.
V prostorih tržaške trgovinske zbornice je bil 24. novembra 1946 ustanovni občni zbor Slovenskega gospodarskega Združenja, Postavljeni so bil tako temelji za vse bodoče delovanje na gospodarskem področju. Priznati je treba da je ta pobuda naletela na velik odziv pri tržaških Slovencih saj je združenje že po ustanovitvi štelo nad 400 članov iz 'vseh gospodarskih panog.
Iz pravil združenja izhaja, da so naloge združenja podobne nalogam sličnih, prav tako prostovoljnih združenj katerih namen je prav tako zaščititi individualne in kolektivne koristi dotične gospodarske stroke. Vendar so naloge slovenskega združenja mnogo širše, ker narekuie to podre-jem položaj slovenskega gospodarskega življa, ki je nastal kot posledica raznarodovalne in uničevalne politike italijanskega fašizma.
Zato je bilo treba v pravilih začrtati na čim širši osnovi namene združenja. Tako je določeno, da je združenje strokovno in svobodno, da nima pridobitnih ciljev in ne bo razvilo nobenega poslovnega delovanja. Da bo zbiralo na svojem področju pripadnike iz gospodarskega udejstvovanja- z trgovine, industrije, prometa, bančnih in finančnih ustanov, zavarovalnih zadrug, da bo vzgajalo med njimi zavest medsebojne povezanosti, sodelovanja in solidarnosti s sestanki, predavanji in strokovnim tiskom. Da bo ščitilo moralne in gospodarske koristi trgovsko-obrtnega stanu. Da bo zastopalo svoje članstvo in njegove koristi pred oblastmi in pred drugimi organizacijami. Da bo obnovilo slovensko gospodarstvo in zlasti skrbelo, da se vrnejo Slovencem denarni zavodi in gospodarske ustanove, ki jih je fašizem uničil ter da se povrne tudi povzročena škoda.
Da bi združenje čimbolj uspelo v svojih prizadevanjih v interesu včlanjenih kategorij, so bili osnovani razni strokovni odbori: finančni, veletrgovcev, jestvinčarjev, malopro-dajalcev, pekov, gostilničarjev, prodajalcev goriva ter obrtnikov, avtoprevoznikov in drugih.
Po teh ugotovitvah se postavlja vprašanje, ali je Slovensko gospodarsko združenje, no dosedanjem večletnem obstoju, izpolnilo svojo nalogo. Mirno lahko odgovorimo, da je združenje do neke mere, čeprav ne do zaželene, svojo’ nalogo izpolnilo, kajti o tem zgovorno dokazuje vse do sedaj opravljeno delo v korist ne samo včlanjenih slovenskih gospodarstvenikov, ampak v korist splošnega tukajšnjega gospodarstva.
že ob začetku svojega delovania ie združenje ustanovilo razne konzorcije jestviničarjev, mlekarjev in drugih, da bi po pni strani pomagalo včlanjenim gospodarstvenikom s ceneno nabavo raznega blaga, po drugj pa preskrbelo potrošnikom dobro blago po najnižjih cenah. Navezalo je stike z raznimi sorodnimi ustanovami v inozemstvu, ker si je od teh stikov obetalo dobrih sadov za vse tržaško gospodarstvo. Poleg teh pobud pa si je združenje še vedno zelo prizadevalo, da bi okrepilo slovensko gospodarstvo. Se dalje se ie trudilo, da bi Slovenci dobili čimprej svoj tako potrebni denarni zavod.
Po enoletnem obstoju je bila priznana združenju z odlokom tedanjega tržaškega conskega predsednika pravna osebnost.
Se mnogo večja odgovornost in delo sta čakali Združenje po podpisu mirovne poeodhe. ki je tržaškemu gospodarstvu prinesla zopet vrsto nepričakovanih sprememb, zapletljajev in tudi močnih pretresov. Združenje je nadaljevalo svojo nalogo v korist svojega članstva še z večjo vnemo.
Tudi v novem položaju, ki je nastal v izboljšanem političnem mednarodnem ozračju s podpisom londonskega sporazuma, kateremu je sledila splošna želja po povečanju gospodarskih stikov med sosednima državama, se je združenje takoj zavzelo, da bi ob izvedbj primernih ukrepov, prišlo do čim tesnejšega gospodarskega sodelovanja na obmejnih področjih. Zato je dalo pobudo za ustanovitev Mešane italijansko-jugoslovanske zbornice za pospeševanje prometa in gospodarskega sodelovanja med obema državama, zlasti pa med obmejnimi področji. Združenje je izdelalo številne predloge za ureditev obmejnega prometa ,za blagovnega in osebnega prometa. Tudi po uveljavitvi obmejnega prometa je naslo-vilo marsikatero vlogo mešani italijansko-jugoslovanski komisiji za obmejni promet in na znanje trgovinskim zbornicam, da bi prišlo do povečanja obmejnega prometa ter turističnega sodelovanja zlasti na obmejnih področjih, ki po svojih naravnih lepotah sestavljajo eno samo celoto.
Iz tega bežnega pregleda o delovanju Slovenskega gospodarskega združenja sledi, da je združenje dobro ščitilo koristi svojih članov slovenskih gospodarstvenikov in da je aktivno sodelovalo v naporih za dvig tukajšnjega gospodarstva Nekatere pobude je združenje začelo, drugim pa se je priključilo s svojim prispevkom. Tudi na zadnji občinski konferenci o tržaškem gospodarstvu je združenje sodelovalo in s svojo intervencijo poseglo v gospodarsko razpravo To pozitivno vlogo so združenju priznali visoki predstavniki in razne pomemb ne gospodarske ustanove.
Združenje šteje danes preko 1000 članov iz vseh gospodarskih panog. Včlanjena je tako večina slovenskih gospodarstvenikov iz mesta in okolice, nekateri tudi iz Gorice. Poudariti je seveda treba, da gre v glavnem za članstvo, ki je ostalo trdno ob strani svoji stanovski organizaciji, v prepričanju. da samo takšna enotna organizacija slovenskih gospodarstvenikov najbolje ščiti njihove koristi.
Prav zato se združenje zaveda svojih pravic In pravic včlanjenih kategorij. Ne more biti dvoma, da imajo vsi ti člani pravico, da so v isti meri deležni vseh moralnih in gmotnih ugodnosti, kakršne se priznavajo članom vseh sorodnih strokovnih organizacij.
Vendar, kljub svojemu koristnemu delovanju, čeprav šteje danes Slovensko gospodarsko združenje preko 1000 članov iz vseh gospodarskih panog, tržaški Slovenci nimajo svojih predstavnikov v uradnih ali poluradnih gospodarskih organih, v katerih bi nastopali v korist vsega tukajšnjega gospodarstva.
Prav zato se bo združenje še bolj kot do sedaj ob podpori svojega članstva prizadevalo, da bi na temelju enakopravnosti z ostalimi sorodnimi združenji, imeli tudi tržaški slovenski gospodarstveniki svoje predstavnike v vseh uradnih in poluradnih gospodarskih organih, da bi Slovensko gospodarske združenje kot strokovna organizacija slovenskih gospodarstvenikov prejemala od vseh oblasti, uradov in javnopravnih ustanov vse okrožnice, obvestila in pojasnila v zadevah, ki se tičejo gospodarskih interesov svojih članov, bodisi da gre za njih pravice in ugodnosti ali za njihove dolžnosti; da bi se združenju v vseh gospodarskih zadevah dala možnost, da poda svoje mnenje in predloge, vključno, ko gre za imenovanje v razne odbore komisije in druge ustanove; da bi se članom združer ja dajale iste materialne ugodnosti, kakršne se dajejo drugim sorodnim organizacijam.
FRANC ŠKERLJ
w' ..... —
m " ’ J *
Tržaški Slovenci so bili med prvimi pobudniki pri turistični valorizaciji tržaške obale že v začetku sedanjega stoletja. Po več PnPravah je bila v letu 1911 osnovana HOTELSKA DRUŽIM GRLJAN — MIRAMAR PRI TRSTU (Societa Anonima di hotels Grignano - Miramar presso Trieste — Hotelsaktiengesellschaft Gngnano - Miraimr bci Triest). Dne 27.2.1913 je bila družba registri-rana pri tržaški sodni oblasti. Ustanova je imela 1,900.000.— kron glavnice, od tega je bilo vplačanih 600.000 kron proti izstavitvi 3.000 delnic po 200 kron vsaka.
Upravni svet je štel 9 članov. Prvi člani so bili: predsednik ar. Josip Vilfan, odvetnik, podpredsednik Ivan Merhar, ccs. kr. profesor, upravni svetniki pa: Ivan Gorjup, posestnik, dr. Gustav Gregorin, odvetnik, Anton Kalister, posestnik, Branko Pollich, brodar, Josip Ulčakar, direktor in Josip Škoberne, inženir.
Glavnica je bila po prvi svetovni vojni spremenjena v lire in
ST0PETNAJST LET STARO SLOVENSKO TRŽAŠKO BERILO
Posvečeno spominu Luča Žnideršiča, ki r.as je pred dobrim letom zapustil ter tako ni dočakal današnje obletnice «Primorskega dnevnika*, pri katerem je s svojo mladostno vnemo delal.
Ko hoče ta sestavek prikazati sto petnajst let staro slovensko knjigo, ki je izšla v Trstu, ima še poseben namen-opozoriti hoče namreč na možnost, da se kje nahaja še katera podobna knjiga, (čitatelji nam bi zelo ustregli če bi s£?r?čilJi’ ak0 imajo kako redko knjigo ali ako vedo za Koga, ki jo ima. Na Primorskem bi se gotovo našlo marsikaj starega, da ni bilo tistih nesrečnih let med obema vojnama ko je slovenska knjiga v hiši že pomenila nevarnost.)
Knjigo, ki jo nameravam prikazati, mi je že pred leti posodil pokojni grafik, strojni stavec v tiskarni ZTT Luco Žnideršič. Pozna se ji sicer starost, vendar je še kar dobro ohranjena. Na notranji strani platnic je nekoliko počečkana I°lEg, nekakšmh «risb* razberemo napis: Jožef Tk°le, aU 2 Boveda N- 12.1952». Nekje je tudi £n\8£°rMAaA	notranii strani platnic pa najdemo
me Zmdercič Ana Godnich*. Vse je napisano s svinčnikom.
V debele platnice vezana in s hrbtom iz rjavega usnja
naTovn?^niUna;pis ke°a	Ma) pa je na prvi
BERILO
O SVETKIH IN NEDELJAH ZA
DORAŠENO MLADOST.
Velja zvezano 30 kr.
(Na prodaj per mestni gosposki v Tersti, in drugih primorskih soseskah.)
V TERSTI.
Vladarska tiskarnica.
1850.
V sredi strani je zelo jasen pečat (mogoče že kar natisnjen) z dvoglavim orlom, okrog pa je napis: C.K. PRIMORSKA ZALOGA ŠOLSKIH BUKEV.
'	T'9 ‘HT -T. < *	rA . Mlin.;:*! <
Na tretji strani je naslov: Napeljevanje k pobožnimu živ-lep!mu zaderžaniu. Spisal Bernard Galura, Knez škof Briksenski. Čisto spodaj je (kot na vsaki prvi strani pote) se majhen napis: Za nedeljske šole. Spis Galure obsega dobro tretjino knjige (155 strani od 452 strani). Ni naveden avtor drugega spisa, ki ima dobrih 90 strani: Vodila za kmetovanje s posebnim oziram na primorsko in dalmatinsko kmetijstvo. še nekoliko daljša je «podučna in kratkočasna povest Zlata vas*, ki jo je «poslovenil Fr. Malavašič*. Zadnji del kJlvnf zavze,mal° «Naucne pripovesti iz »Drobtinic*. Tu so P°dP]sam in nepodpisani sestavki (Domača zdravi-- porinilostrulenla- DJ- Blemeiz. — stara Pravda. J. Drobnič.
- Rudolf grof Habsburški. — Peter Scapari. Oliban. — Kdor vsmilenje skaze, vsmilenje najde. Slomšek. — Se nekaj krat-
otedTndbipCn-terxdVe Slo™škovi Pesmi- - Očalar in Jakec iz Osredka. Pozenčan. — Slede še tri pesmi J. Virka A Povha in Stojana ter nekaj basni brez podpisa. Zaključuje pa knjigo
pisano" 1846*i? *P ^	«Slovensk° slovstvo Po
revnBtln^r,JČblmmia,&k<l- ■ inf°rmacii° o njem ima Simoni-
s rsr,
fofskihTniia^Pis Stadl°no™ ^snUa več dobrih slovenskih soiskih knjig. (Pismo Narodne in univerzitetne knjižnice v
krnH^mr1' 2i4i.Sept, l960': V Pismu je obenem sporočilo, da ima mav it!U	knjige iz Pevčeve knjižnice.) če-
nirn	tZf ° V, Trstu’ Pa vendar tržaška Mestna knjiž-
nica (Biblioteca civica) nima. Ugotoviti pa Je moaoce da na tudi slovenski literarni zgodovinarji večinoma ne poznajo.
BERILO
0 SUJ Klil l\ MJII U1H
DOII.IŠENO MLADOST.
Na splošno je «Berilo» slabo ni nič navedeno, kdo je prevedel lure, prav tako ni naveden avtor kakor so ta navodila za tisti čas še danes popolnoma veljavna in je posvečeno oljki, nadalje murvi sviloprejki.
opremljeno s podatki. Tako spis briksenškega škofa Ga-"Vodil za kmetovanje». Vse-zelo napredna, v marsičem koristna. Posebno poglavje in zadnje od 34 poglavij pa
Velja zvezano 30 kr.
{*» ***** »*» “«“•	>■ »-»U , 1. J*.««. *»*«.,kik
SBI ■■■
Da tega «Berila» slovstveni zgodovinarji večinoma niso imeli
inr0kia% ktut PT- "?lata IT’ ki j0 je Slovenil Malem!« „ kt * 6 tukat objavljena. Slovenski biografski leksikom zelo
!l8181863	življenje in delo književnika Malavašiča
(im-m3) Navaja, da "je za prilogo Novic prevajal Zschokke-jevo ljudsko povest «Das Golmascherdorf» (prva pola "Zlate vasuje izšla S. marca 1848). "Pravi nadalje, da <<jePimel založ-
LV i ® VfSi>> 29' juL 1848 že Blaznik». In L na koncu zaključuje, da «so se ponatiskovale le one njegove prireditve za ljudstvo, ki jim ni kumovala liter, ambicija», navaja številni ponatise "Genovefe«, "Erazma«, "Kljukca« i dr medtem ko
l°nZ,Za rZlat° rS>> Sam° ponatls l l84°- čž izvzamemo*prvi
sasK'**pa ;e vas,> *wa5em *Beriiu>> prva
VrnHak°J J,?J!rila>> ob Pisanlu članica o Malavašiču ni poznal
nZZ, T%drir (Ve°?? je Članek v SBL)’ iak0 kaie- ^ ga ne pozna Lino Legiša, ki ga v Zgodovini slovenskega slovstva 11
?k,leJ™nava]a- Jako Pravi: «v knjigi je te čase prve noviške delavnosti po vrsti prestavljenih schmidovk 1845 izšel drugače preprost, ali še dosti privlačen Malavašičev Erazem iz Jame med tem ko je z njegovim prevodom Zschokkejeve Zlate vasi' ki so ga prinašale Novice v prilogi 1848, prišlo na dan vsaj novo tuje ime.« (ZSS 171).
Zadnjih 90 strani našega "Berila« predstavlja ponatis iz «Drobtinic». Tudi teh ponatisov ne navajajo pisci v SBL, čeprav gre tudi za nekatere pomembnejše, kot n. pr. Matije Majorja "Slovensko slovstvo. Podpisano 1846.» (Major navaja bolj pisce slovnic, slovarjev in podobnega kot pa pisatelje in pesnike Le tako je mogoče, da lahko za besedami "Tukaj se morejo imenovati še sledeči slovenski pisatelji« med 24 imeni po abecednem redu navaja tudi — «g. Prešerna«.) Zanimivo je, da je prireditelj "Berila«, ki ni naveden, uporabil za ponatis tudi naj-novejše «Drobtnice«, saj je bil Majarjev članek objavljen tamkaj šele 1849.
Iz navedenega sledi, da je "Berilo o svetkih in nedeljah« res malo poznana redka knjiga. Mogoče bi se kje našel še kak izvod in vredno bi bilo spraviti ga n. pr. v študijsko knjižnico. Toda v Trstu je izšla še marsikatera knjiga in tudi drugi tiski, ki jih morebiti kaka družina hrani kot dragocenost. Prav je, da jih hrani. Vendar bi nas veselilo, če bi nas na obstoj kake take redkosti vsaj opozorili.
RADO RAUBER
i/iktur snu;

je "Stala nespremenjena. Na občnem zboru 14.8.1922 se je predmet družbe, ki se je v prvem statutu omejeval na. nakup zemljišč in zgradb ter na gradnjo in upravljanje hotelov in kopališč, med drugim razširil tudi na gradnjo ljudskih hiš in obmorskih pristanov, na vzpostavljanje pomorskih in suhozemnih prevozov v Julijski krajini ter celo na pospeševanje kmetijstva.
Razmere in pritisk fašistične vladavine so prisilile družbo k »združitvi« z družbo »Riviera Triestina« Soc. An. s sedežem v Trstu (akt. 29.3.1929). Z listino, ki je bila podpisana 26.6.1929, pa je ustanova legalno in de faeto izročila vso svojo imovino še sedaj obstoječi in pravkar imenovani delniški družbi.
Slika predstavlja posnetek izvirnega obrazca delnice za 200 Kr. izdane 1.1.1912 z 1. r. podpisom dr. Josipa Vilfana in Ivana Gorjupa.)
S. 0.
Jeseni 1964 je v visoki starosti umrl v Ljubljani prof. Viktor Sonc, ravnatelj tržaške Glasbene Matice v letih od 1911 do 1927.
Viktor Sonc se je rodil v Tomaju 29. oktobra 1877.
Njegova velika ljubezen do glasbe ga je peljala zgodaj v Prago, kjer je na konservatoriju absolviral oddelka za kompozicijo in dirigiranje v letu 1904. Kompozicije se je učil pri Antoninu DvofAku (ki je v istem letu umrl).
Po absolutoriju se je mudil v Pragi še tri leta in vodil jugoslovanski akademski pevski zbor in vokalni kvartet; pri tem pa se je izpopolnjeval v študiju kompozicije pri ViteslAvu NčvAku in se je učil solopetja v Wallersteinovi šoli. Po Waller-steinovi smrti je nadaljeval solopevski študij v Dresdenu pri prof. Kotzebueju in nato absolviral še pedagoški tečaj dirigiranja pri prof. Scheidemantlu v Weimarju.
Bil je visoko učen strokovnjak in nadarjen pedagog. Bil pa je tudi zelo skromen človek — dobra, blaga duša in mu je bilo tuje delo s komolci.
Ko se je po opravljenih študijah vrnil v slovenske kraje, mu ni uspelo najti primerne zaposlitve v Ljubljani in je zato leta 1909 odšel v Sarajevo kot pedagog in vodil zbor pevskega društva «Trebevič» do leta 1911.
V istem letu je nastopil službo ravnatelja Glasbene Matice v Trstu.
Njegove zasluge za tukajšnjo slovensko glasbeno vzgojo so bile velike. Poučeval je klavir, teorijo, solopetje, mladinsko petje, za katero je bil s svojim dobrim, mehkim srcem izredno sposoben. Bil je splošno priljubljen pri učencih in kolegih.
Vsestransko nadarjen organizator je priredil več nastopov z vokalnim kvartetom in godalnim orkestrom. Vodil je tudi pevski zbor Glasbene Matice in sijajen pevski zbor pravoslavne cerkve v Trstu.
Izredno delaven človek, zaljubljen v svojo stroko, je ves čas svojega bivanja v Trstu opravljal tudi glasbeno kritiko pri «Edinosti».
Po požigu Narodnega doma, v katerem je Glasbena Matica imela svoj sedež, se je ob materialni izgubi (klavirjev, glasbil, partiturnega arhiva, didaktičnega arhiva, pultov, opreme itd.) začela za ravnatelja Sonca težka, požrtvovalna pot!
Takoj v prvih dnevih neizmerne žalosti se je porodila močna volja: ne kloniti! S pomočjo zvestih kolegov in nekaterih svojih učencev — med njimi eden prvih mladi Ubald Vrabec — se je Soncu posrečilo zbrati dobršno število zbeganih gojencev, katerih starši so uvideli potrebo po nepretrganem in skupnem delu, in je pouk razmestil po zasilnih prostorih.
Sonc je vztrajal še celih sedem let. Jeklena volja v mehkem srcu!
Za ta zgled, ki je dvignil moralo tržaških Slovencev v tistih časih sramote v osrčju Evrope, si je Sonc zaslužil naše neminljivo globoko spoštovanje in hvaležnost.
Nekateri večeri Glasbene Matice so potem bili, dokler je to bilo mogoče, v dvorani ((Delavskega konsumnega društva« pri Sv. Jakobu.
Za časa fašističnega terorja je tudi vodil ilegalni pevo-vodski tečaj za Primorje. Tedaj so bile prilike take, da je po več mesecev ostal brez plače. Iz razumljivih razlogov se je velik del staršev bal pošiljati svoje otroke v glasbeno šolo in so zato postale tudi gmotne razmere zelo težke. Pa tudi vabila, kakršna beremo na več programih tedanjih prireditev Glasbene Matice: ((Predplačila se hvaležno sprejemajo«, niso mogla rešiti te zaslužne ustanove in njihovih voditeljev pred usihanjem, ki se je s povečanjem preganjanja vedno stopnjevalo. Ce pa je Sonc po dolgem čakanju iztaknil kakšno vsotico, jo je s svojim običajnim smehljajem na us^jh delil s potrebnimi, oz. bolj potrebnimi ali bolnimi kolegi.
Ko je neki večer imel v Rojanu pevsko vajo, so vdrli fašisti in z orožjem v roki zahtevali, naj igra «Giovinezzo» ki je pa Sonc res ni znal; le s težavo se je zmuznil iz te nevarnosti. Naslednji dan je dvorana zgorela.
Ta in podobni dogodki so prisilili Sonca, kakor številne druge, da je odšel v Jugoslavijo.
aSi	as
Končno je po zaslugi Antona Lajovica dobil službo pri ljubljanski Glasbeni Matici in tam poučeval klavir, glasbeno teorijo, solopetje in mladinsko petje — nastopal ’ie tudi z Mladinskim zborom — do leta 1945. Nato pa je bil do upokojitve leta 1959 profesor na Glasbeni šoli — Center v Liub-ljani.	J
Bil je član Društva slovenskih skladateljev in njegov opus obsega vokalne ter instrumentalne stvaritve.
Lepo bi bilo, ko bi v Trstu slišali kako njegovo kompozicijo, saj bi se na ta način Trst najlepše oddolžil enemu izmed sostanoviteljev in najpomembnejših voditeljev tržašk“ Glasbene Matice.
Od njegovih neštetih učencev le nekaj imen:
Dušan Štular, Ubald Vrabec, Ana Lampe, Boris Slavik Vladimir Rybaf, Zorica Pegan, ki je postala življenjska družica prof. Sonca, Marija Gorenjec, Matilda Šonc (njegova sestra) Alojzij Kalin, Avgust Waschte, Milan Zega itd.
O njegovi neusahni delavnosti priča tudi dejstvo, da je še dan pred smrtjo Sonc komponiral! V ranem jutru 1. septembra 1964 ga je zadela na njegovem domu v Ljubljani srčna kap. Bilo mu je 87 let.
JOSIP MERKU

::::::::::::::::::::::::::::


TRST
Le noč približa te očem in srcu, luči nebroj odzdravi ja solzi kalni, o, kje ste vi mejniki štirje, še vedno nepokoj prinašate rokam . . •
In kadar mreš v jutru, ves truden ti sledim v pritlikavo daljavo, samoten kakor jadro, od zrjezd in hrepenenja gnan.
Naj luč beseda bo naprej edina, živi naj roka, ki ji daje moč, nikoli ne ugasni, večno se spominjaj, kje je manj strašna noč.
A ti, val nežni, zlat od sonca in miru, govori, kakor ti veli davnina.
PAULE ZIDAR



Pflni or ŠH "dnevnik
Sipaš«
inmoralnega V b°rbl žrtvovali nezmerno gorja, materialnega
1-e.irr^v^i h dragoceni dobrini sestavljata osnovo vsestranskemu razmahu. A neovrgljivo je dejstvo, da ta razmah zajema svoje ®°k°v® iz tovarne ga (materialnega) življenja. Naše ljudstvo se je nad četrt stoletja moralo temu odpovedati in je spričo tega vsestransko propadalo.	J F
Kako pa kaže ta obračun po narodnoosvobodilni vojni? Iz celotne slike izrežimo le sličico o kmetijstvu s področja devin-sko-nabrežinske občine.
, s° JPrašanja že starega porekla in posebno aktualna od takrat, ko so se našemu ljudstvu naravno zamajala tla pod nogami. zal, eni te zadeve ne vidijo, drugi pa se je izogibajo. In tako stalno trčimo na nepremična vprašanja kot na nerešene naloge. A vse kaže, da si stvarnost utira pot kot je nismo pričakovali in bo sam razvoj te stvarnosti prej ali slej zahteval njih rešitev.
Čeprav se ta vprašanja tičejo le devinsko-nabrežinske obči-sv°j° vrednost tudi za ostalo tržaško področje, zlasti kraško, tako podobno tukajšnjim prilikam.
tržaško-kraški kot je na skrajnem robu možnosti za kmetijsko dejavnost; nima zanjo osnovnega pogoja: dovolj plodne zemlje. A kljub temu so prav tod zrastla' kmečka naselja z razmeroma številnimi trdnimi domovi. Zgradila jih je izredno močna življenjska sila, neverjetno globoka zakoreninjena v to skopo zemljo.
Prišlo je — zlasti v tem stoletju — do sprememb, ki so močno posegle v vsako skupnost in vnesle nove metode v borbo za življenjski obstoj, spremembe vse prej kot naklonjene tej prastari gospodarski panogi. Odvedle so in sproti odvajajo iz naselij močne delovne roke, ne samo zato, ker si v raznih poklicih služijo boljši kruh, marveč ker ni na zemlji ustreznih pogojev. A kljub temu ni še naše kmetijstvo ohromelo in še je po naših njivah živo. So to, kot znano, male kmečke delavske kmetije in nekaj srednjih kmetijskih obratov. To zemljo obdelujejo izključno družinski člani s pomočjo strojnega orodja
Ce kje, so prav tod v kmetijskem pogledu velike pomanjkljivosti, takšne kot so bile že v davnini, čeprav ne v takšnem merilu, ker so bili ti kraji bogati na lesu. Danes pa je 4200 ha — kolikor meri naša občina — okrog 35 odst. (nad 1400 ha) pustega sveta, odmerjenega pašnikom, kjer živina več zgubi kot pridobiti. Te pleše so skrajno nizkega, a tudi brez vsakega gospodarskega pomena.
Kaj z njimi? Ali naj za večno igrajo vlogo zasmehovalcev napredka? Nevredne trave, zelišča, brinje in še katero bedno grmičje — vse to spominja na pozabljene pustote. Pustote v srcu civilizacije! Se več bi je bilo, če bi je tu in tam ne zakrivali bori, pretežno še izza časov, ko smo bili pripadniki pokojne Avstro-Ogrske. Kako bi ta kos tržaškega Krasa izgledal; če' bi te pleše pokrivali vsaj takšni gozdovi. Namesto ničvrednih površin bi razen slikovite pokrajine imeli pomemben kapital v lesu, ki ga trg ceni zaradi njegove gradbene vrednosti.
O prednostih gozda, pa naj je ta listnat ali iglast, ni potrebno govoriti. Njegova vrednost s kmetijsko-gospodarskega stališča ni le les. Pri nas pride v poštev ublažitev vetrov, ki so temu gospodarstvu tako zelo škodljivi, ker sušijo m odnašajo zemljo. Kako gozd zboljšuje tla in jih bogati ne le s tem, kar je dobil iz zemlje, marveč tudi iz zraka, se najbolje prepričamo v že razvitem gozdu, ki ga v času njegovega večletnega razvoja nismo izropali: sekali, brali travo in odpadke. Prav takšno naravno zboljšanje, takšna blazina, stkana iz trav, odpadle in strohnele suhljadi, listja (igle), in skorje so takšnim površinam nujno potrebni. To je dragocena črna prst (črnica), sprstenina ali sprhnina; to je humus. A humus je izvor rodovitnosti zemlje.
Kot znano, vrši gozd še drugo vlogo, ki se ne tiče toliko zemljaka, kolikor drugih deželanov in še bolj mestnih ljudi: njegova pljuča — listi čistijo zrak: od tega,' kar Človeku in živalim škoduje (ogljikov dvokis), rastlina obdrži kot hrano ogl jik, kisik pa odda. To je naše zdravje, ki pa ga sodobni način življenja od vseh strani ogroža. Mestni človek si nagonsko želi v prirodo, bogato na gozdovih, že sam ta pojav nalaga pristojnim organom skrb za primerne ukrepe za pogozditev prizadetih področij z gozdovi, tukajšnjim organom pa še tembolj, ker je del devinsko-nabrežinske občine turistično področje. Ne gre le za obalni pas, za vodo in sonce; turisti, pa naj so od koderkoli, pogrešajo zelenje-gozd.
Pa bi iz gozda mogli izvleči še drugo prednost. Mislimo si čez naše goline gozdne pasove in vmes na primernih mestih jase, določene za ustrezno gozdno, in tudi sadno drevje, n. pr. orehe, mandlje.!, dr.
Mogoče bodo te besede zadele na mnenje, da preuranjeno načenjamo vprašanje, ki ni še zanj dozorel čas. Bolje in bolj umestno bi bilo vprašanje, če je, oziroma koliko je ta vsestransko pomembna zadeva že sedaj rešljiva.
In bomo tudi slišali, da je to zadeva privatne lastnine naših drobnih gospodarstev, ki pretežno kmetujejo za delno kritje svojih potreb in da njihove pridelke za vnovčenje predstavljata le dva pridelka: živina (mleko, meso) in vino. Njihova dejavnost sega le do tekočih kmetijskih opravil, ki pa so v bistvu podobne nekdanjim. Razmere so jih potiskale in jih še potiskajo v slepo ulico, kjer odpove vsaka pobuda, vsak ukrep na daljši rok; ni načrtnega, smotrnega gospodarjenja.
Naši gospodarji se zavedajo, da je to rakova pot. Takšen je zaključek liberalnega gospodarstva, še preveč liberalnega in prav zato navzkrižnega, da bi naše kmetije mogle napredovat1. To gospodarstvo visi nad vsemi malimi zemljaki kot razpete ostre škarje: kolikor se te na eni strani odpirajo in nudijo velikim (veleposestnikom, industrijcem itd.) velike gospodarske možnosti in uspehe, se na nasprotni strani stiskajo in goltajo drobne proizvajalce, zlasti takšne kot so naši.
A kljub temu naš človek še vztraja, opirajoč se na svoje vrline, izklesane iz težkih kraških okoliščin. Mislimo, da ga prihodnost ne bo prevarala, ker bo tudi ta zemlja igrala bolj pomembno vlogo. Z ozirom na to in da bi dosegel večji gospodarski uspeh, je vredno dotakniti se še nekaterih vprašanj.
Naša zemlja je pretežno iz slabših zemljetvornih rudnin, ki ne pripravijo dobrih tal — takih, ki bi bila v pravem razmerju sestavljena iz treh sestavin: gline, peska in apna. Na-splošno vsebuje premalo gline (izpod 50 odst.), preveč peska in baje premalo apna. Zemlja je torej lahka, propustna, se hitro izsuši ter je malo rodovitna. A Kras je z zemljeslovnega stališča (glede sestave svoje skorje) večkrat velika uganka in ima svoje izjeme, saj naletimo na glinaste plasti in ilovnato (težko) zemljo.
Poleg te ima naša zemlja še drugo pomanjkljivost, ki zelo vpliva na njeno rodovitnost. Je namreč zelo revna na organskih snoveh. Prav te pa so bogastvo kmetijske zemlje. Rudnine, iz katerih je zemlja sestavljena, so njena mrtva ali neor-ganska snov, medtem ko je organska snov, ki z njo zalagamo zemljo v obliki gnoja, iz živih bitij — rastlin in živali.
Gnoja je vedno bilo in ga je še vedno tako malo, da ga je zemlja lačna. Manjkajo ji torej organske snovi. Gnoj pa je kralj pridelkov ali prvi in glavni pridelek. Kaj bi ne bil, če pa so od njega odvisni vsi pridelki in igra v zemlji tako pomembno vlogo! Zrači zemljo in jo napravi godno; takšna zemlja sprejema in zadržuje več vlage, kar pomeni, da rastline v njej laže prenašajo sušo. Omenili smo že, da gnoj v zemlji sprhni — sprsteni. To je humus. Humus pa je hrana drobnoživkam; njihova naloga je pripravljati rastlinam hrano in vezati drobce zemlje v mrvice (grudice, kepice) in tako spreminjati zlog zemlje. Od tega pa je odvisnih vse polno lastnosti zemlje, ki vse skupaj napravijo zemljo godno in rodovitno. Zato je humus tvorec rodovitnosti zemlje.
Tožbe, da suša (in tudi moča) zemljo zbije, da ta — če je le količkaj težka — razpoka in se strdi, se bodo ponavljale, dokler bo zemlja lačna gnoja. A če o tem poglavju še dalje razmotrivamo, se kar samo vrine vprašanje krme.
Živinorejci so navezani na senožeti. Ta krma ni tako slaba, a je draga, in to iz dveh razlogov: hektarski donos sena je majhen in tudi ni dovolj tečno, ker je trava kakovostno slaba. Pretežna večina naših pašnikov je skrajno slaba. Sicer pa je paša že opešala, ker ni pastirjev, in je zato živina navezana na jasli. Od orne zemlje je moč le nizek odstotek porabiti za krmo (detelje i.dr.).
Gospodarjenje torej treba preusmeriti, da bo zemlja dala čimveč dobre krme. Ni še načeto vprašanje izboljšanja travnatih površin. Pri nas ni še primera, ki bi kaj kmalu dokazal, kaj pomeni umno zboljšanje ključne stroke našega kmetijstva, in to za razliko med količino in kakovostjo prejšnjega in novega pridelka; da bi dokazal, kako s tem proizvodni stroški padajo. Zaradi tega velja pravilo: zboljšanje travnih površin — seveda le za to primernih — Je prvi pogoj za napredno gospodarjenje.
Vinogradništvo je za naše razmere, podnebne in talne, primerna stroka. A če so kateri kulturi potrebna gnojila, je to trta. Ne bo zadovoljivega vinskega pridelka, ne količinsko ne kakovostno, dokler bo ta kultura lačna gnojila, glavnega (naravnega) m pomožnega (umetnega). Tudi pomožnega.
Spričo velike vloge, ki jo umetna gnojila igrajo v kmetijskem gospodarstvu, naj takoj povemo, da teh gnojil tod ne poznamo. Kolikor pa jih poznamo, jih odklanjamo, češ, da ta gnojila niso za našo zemljo, ker jo razkrojijo in ne zaležejo. V tem mnenju je sicer nekaj resnice, a le toliko, kolikor s tem pripomočkom pravilno ne ravnamo. To gnojilo ni naravno, marveč je izdelek uma. Z njim je treba tudi umno gnojiti, sicer ni uspeha. Kmetijska znanost in kmetovalci so v sto letih nabrali dosti skušenj in znanja. Točno se ve, kako se pravilno gnoji, kako ugotoviti, kaj naj uporabljamo pri gnojenju, kako in koliko, da bo uspeh dober. Gnojila res niso sama po sebi kakšno čudežno sredstvo, daja-jo pa velike uspehe, predvsem če upoštevamo ta-le pravita:
Kjer «umetno» gnojimo, mora biti zemlja godna, rahla, skrbno obdelana; dobivati mora pogosto dober hlevski gnoj. Gojiti moramo dobre sorte in uporabljati dobro seme. Polja ne smejo biti zapleveljena. če ne gnojimo plevelu in ne posevkom. Senožeti morajo biti negovane in gnojene z mešanico (kompostom). Gnojila so dobra samo v rokah dobrega kmetovalca, ki upošteva vse temeljne zapovedi kmetovanja.
Drugo pravilo: Uporabljaj samo prave vrste gnojil, prave količine, pravilno in pravočasno. Gnojiti je treba tako, da v pravem razmerju dodamo vse manjkajoče snovi (dušik, fosfor, kalij, apno).
Navedli smo nekaj temeljnih poglavij. A so še druga. Kam spadajo in kdo naj jih rešuje? Seveda so to kmeto-valčeva zadeva. Ali so samo njegova in naj jih le sam rešuje? Katera dežela je dosegla napredek samo s prizadevanjem svojih zemljanov?
Država kot najvišji upravni organ mora urejevati narodno gospodarstvo, ga usmerjati in podpirati materialno in moralno. Semkaj spada predvsem kmetijski sektor.
Ne moremo trditi, da se ni pri nas po vojni ničesar storilo. A veliko manjka, zelo veliko bistvenega. Vse se razvija nenačrtno; to pomeni zmedo. Kmetijska dejavnost na malih kmetijskih obratih nima od znanstveno raziskovalnega delovanja in uporabe pridobitne znanosti in tehnike svojega nujno potrebnega deleža kot ga imajo veliki obrati (veleposestva).
Veliko je vprašanje kako naj naš človek uspešno kmetuje, če pa nima ustrezne izobrazbe. •
Potrebne so določene oblike zadružnega gospodarstva, ki bi moglo veliko prispevati k razvoju kmetijstva. Je to resnično zadeva kmetijstva, a prav toliko tudi merodajnih čini-teljev, ker je ta stran tudi socialnega značaja.
In tako dalje.
Iz tega je povsem razumljivo, če je naš občan-zemljak zašel med gospodarske čeri in stalno polzi na rakovo pot.
JANKO FURLAN
Regulacijski
Kljub nekaterim novim gradnjam, zlasti stolpnicam v raznih predelih mesta, ki dokazujejo prej kaotičnost kot pa sodobno dinamiko razvoja, je Gorica vse do danes ohranila podobo mesta, ki je nastalo v prejšnjem stoletju.
Takrat je bilo utesnjeno v ozke ulice pod Gradom. Ko Pa so, pred 100 leti čez Roje speljali železnico in je med naseljem in južnim kolodvorom nastala široka ravna cesta imenovana po Francu Jožefu, je šla renesančna Gorica k’ svojemu zatonu. Njena naslednjica je rasla v stilu dunajskega «fin de siecle», kakršna se je v bistvu ohranila do danes.
Tedaj se je povečalo število prebivalcev, ker je bilo mesto naravno težišče velike okolice. V 16. stoletju je štelo 4.000 prebivalcev, konec 18. stoletja 9.000, v zadnjem stoletju pa se je naglo povzpelo na 30.000, tako, da je po koncu 'druge svetovne vojne prišlo do 40.000 prebivalcev.
Kot je Južna železnica pred 100 leti odprla mestu nove perspektive in mu vtisnila novo podobo, tako se tudi danes odpirajo Gorici, mestu ob meji, nove razvojne možnosti. Zato mu je potrebno zagotoviti takšno strukturo, ki bo ustrezala njegovi sedanji funkciji. Prišel je čas, ko stara strutktura, zasnovana v času avstro - ogrskega cesarstva, ni več primerna; nove urbanistične ideje narekujejo nove rešitve, ki naj upoštevajo sedanjo geopolitično lego Gorice, zaradi katere ima mesto mednarodno vlogo. Predvideva se, da se bo z vključitvijo v mednarodno trgovino in promet tako razvilo, da se bo v naslednjih 30 letih število prebivalstva zvišalo na 68.000. če pa se upoštevajo še nekatere tehtne determinante kot so blagovna izmenjava, turizem, recipročni gospodarski interesi sosednih držav, tedaj je mogoče predvideti stoodstotni porast števila prebivalstva Gorice, ki šteje sedaj 43.000 oseb.
Na osnovi teh predvidevanj je arhitekt Luigi Piccinato, profesor za urbanistiko na rimski univerzi, sestavil splošni
Majska nuč
Ku zlata bdrkca, pa zvezdnem m6rje, prve krajec plava.
Sez spačite zemle ku u lebjezne prve dehti usd mlada trava.
V ečj er ne ruasce suo lehe parah lale; dehtječe kelhc.e suo majence razpalankale.
Slauc u grmičje lubcuo vabe, sa štuolnah uohcetdrjuo žabe-F’nt se za dekelcuo uozira, src je me mlado ne da mira.
MARIJA MIJ0T
!
regulacijski načrt mesta Gorice za prihodnjih 30 let. V njem Je odkazal prostor vsem najpomembnejšim dejavnostim; določil je lokacijo novih stanovanjskih četrti, industrijskih obratov, predvidel je trase novih notranjih in mednarodnih poti. Odredil je skratka vsaki stvari svoje mesto, da v poznejših letih ne bo r.ič nastalo po naključju ali po volji posameznikov, temveč po vnaprej začrtanih splošnih smernicah, tako da bo mesto predstavljalo organično celoto, v kateri se bo po modernih urbanističnih zakonih staro spajalo z novim.
Bodoča Gorica bo zategadelj ohranila r.esprmenjeno podobo sedanjega središča okoli Travnika in Verdijevega korza. V tem delu bodo tudi v bodoče ostale nekatere važne upravne ustanove kot so prefektura, kvestura, občina, pošta, trgovinska zbornica in kakšen važen denarni zavod. Izgubilo pa bo to središče sedanji vodilni položaj. Premaknil se bo namreč bolj proti .jugu, na področje med Korzom Italija, parkom Rimembranza in Ulico Duca d’Aosta. kjer bo dejansko utripalo srce našega mesta. V tem direkcionalnem središču bodo pisarne odvetnikov, zavarovalnih družb, gospodarskih predstavništev, bank itd
Stanovanjska izgradnja ne bo docela pod nadzorstvom, ker bo dovolj zazidalnih površin za prosto prodajo, vendar pa načrt predvideva, da t>o rezidencialna četrt nastala, kakor v resnici že nastaja, na področju med Ul. Terza Armata
Fotoreporterjeve dogodivščine
V mošeji v Derni — Severna Afrika	Magajna
Eden od poklicev, ki postaja vsak dan zahtevnejši, je nedvomno pokilic fotoreporterja. Fotoreporter je že dolgo od tega postal najbolj zaposlen služabnik ljudske radovednosti. Se nikoli v zgodovini časnikarstva ni bilo objavljenih vsak dan tako ogromno število fotografij, kot se to dogaja v da-
načrt Gorice
in Tržaško cesto ter v nekoliko manjši meri na levem bregu Soče. Na podlagi zakona 167 pa bodo zgradili stanovanjske hiše tudi na štandrežkih njivah ter delno v Ločniku.
Sedaj pa se ozrimo še na pomembni poglavji splošnega regulacijskega načrta, ki zadevata cestno omrežje in industrijo.
Ker Gorici primanjkujejo široke in ravne ceste za hiter, zlasti tovorni promet med prehodom Rdeča hiša in bližnjo Furlanijo, predvideva regulacijski načrt izgradnjo krožne ceste okoli Gorice na trasi ulic Terza Armata, Giustiniani, Catteri-nijev trg, Lunghlsonzo mimo ločniškega mosta do bližnjega begunskega naselja, kjer bodo zgradili čez Sočo nov most; preko njega bo Tržaška cesta neposredno povezana s cesto na Majnici. Ločniški most bo postal drugovrstnega pomena, pravtako tudi sedanja cesta v Ločnik, ker bodo zgradili novo, ki se bo na Majnici, nekje pri Fogolarju, odcepila proti Vidmu.
Med glavnim pokopališičem in železniško progo Gorica — Nova Gorica bo mednarodni prehod avtomobilske ceste Palmanova — Ljubljana, pomembne prometne žile, povezane z drugo prav tako važno cesto Ljubljana — Celovec — Dunaj. Popolnoma naravna so predvidevanja, da bo tako važna cesta skozi Gorico okrepila mednarodni tovorni promet ter silila operaterje, da v njeni bližini zgradijo skladišča, tovarne za prvo predelavo uvoženega blaga in tovarne za embalažo, ki so edina realna industrijska perspektiva za naše mesto.
Malo verjetno je, da bo Gorica razvijala svojo resnično industrijsko cono po vzgledu drugih velikih mest, ker je 15 km vstran industrijski Tržič in 35 km daleč Aussa Como — Tor-viscosa. ki bo pomembno industrijsko središče naše dežele.
Industrijski obrati, ki bodo nastali kot posledica mednarodnega blagovnega prometa, proste cone in podjetnosti posameznih operaterjev, se bodo gradili južneje od predvidenih stanovanjskih hiš, da veter, ki piha v glavnem od severa, ne bo prinašal slabih duhov ir/ plinov v bivališča, kot se to dogaja v Podgori. Zgradili jih bodo ob železnici (zaradi pretovarjanja) in ob Soči (zaradi vode in odtokov), se pravi na področju med Štandrežem in Sovodnjami. Ker bo nujno sililo industrijsko področje na ozemlje občine Sovodnje, bo potreben medobčinski načrt s to upravo, s katero so goriški predstavniki imeli že več pogovorov.
Izdelovalec regulacijskega načrta je predvidel tudi usodo industrijskih obratov v neposredni bližini mestnega središča, zlasti tekstilne tovarne v Podgori in pa livarne Safog, ki ležita na desnem in levem bregu Soče. V obdobju 30 let bi ju morali preseliti v industrijsko cono. Urbanist je za klavnico določil hitrejši postopek Ta obrat, ki je zaradi izgradnje stanovanjskih hiš v Kraški ulici na odločno neprjmernem kraju. mora čimprej proč zaradi zdravstvenih razlogov in tudi zato, da bi se razvil in služil povečanemu številu prebivalstva.
Zelenih površin tudi v Gorici s 63.000 prebivalci ne bo manjkalo. Ohranili bomo Grad, na katerega se bodo odprli novi pogledi z najpomembnejših mestnih ulic in trgov. Ohranili bomo dolino Korna, Ljudski vrt, povečali bomo park Rimembranza, zeleni pa bosta tudi obe rečni nabrežji. Vrhu tega bo ostala v zelenju vsa bližnja mestna okolica ter številni vrtovi stanovanjskih hiš v središču in bližnlem predmestju.
Marsikateri ljubitelj starih mestnih četrti si zastavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo z renesančnimi ostanki našega mesta, zlasti z Raštelom. Izkušnje drugih držav, ki so v tem pogledu veliko pred nami, bi nas morale vzpodbuditi, da bi zgradbe v tej ulici navznotraj modernizirali, na zunaj pa restavrirali, da bi predstavljale zaključeno fasadno celoto. Za takšno rešitev bi bil potreben podroben načrt, predvsem na razumevanje krajevnih in osrednjih oblasti da zanj določijo potrebna denarna sredstva. Obstajajo na upravičeni dvomi o resni pripravljenosti pristojnih forumov, da bi ohranili potomcem podobo ene najstarejših mestnih ulic v slogu, v katerem je bila zgrajena pred več stoletji. Zato upravičeno sodimo, da se bodo pred buldožerjem rešile samo Grad in oa hiše, zgrajene v času avstrijskega cesarstva, ki so še dobro ohranjene in predstavljajo v gradbenem kakor tudi v specifično fasadnem pogledu zaključeno celoto (zgradbe v Ulici Dante, Korzo itd.).
Dasiravno je prof. Piccinato urbanist svetovnega slovesa, so imele politične skupine v občinskem svetu, kateremu ie občinski odbor predložil splošni regulacijski načrt v razpravo in odobritev, številne pomisleke in nasprotna stališča. Po dolgih obravnavah, med katerimi so slovenski občinski svetovalci pokazali zaskrbljenost za obstoj slovenskega narodnega ozemlja, so se stranke levega centra sporazumele, da bo načrt izglasoval občinski svet izvoljen na junijskih volitvah: sporazumele pa so se tudi, da vanj ne bodo vnesle nobene bistvene spremembe. Tako bo Gorica imela še v tem letu nrvi resnični regulacijski načrt, ki bo združitev starih in novi struktur v moderen organizem. Uresničevali ga bodo z izdelavo podrobnih načrtov za posamezne mestne predele prometne žile itd. Kakor bodo narekovale potreb, jih bo sproti izdeloval občinski tehnični urad ali strokovnjaki, ki jih bo ta urad pooblastil.
Prihodnja desetletja bodo pokazala, če so bile pravilne ocene naše vitalnosti in sposobnosti, da izkoristimo vse elemente, ki izhajajo iz naše lokacije ob meji dveh držav in na prehodu med Srednjo Evropo in severno Italijo.
GORAZD VESEL
našnjih časih. Številne revije, knjige in časopisi so kar natrpani s fotografijami, ki prikazujejo razne dogodke in zanimivosti sedanjosti in preteklosti. V svetu so nekatere revije, ki prinašajo samo fotografije z razlago, ker se dandanes mnogim ljudem ne ljubi preveč brati in hočejo seveda brez zgube časa in truda, kot oni pravijo, videti in vedeti vse, kar se dogaja v svetu.
Kot bi to ne zadostovalo, se je vsemu temu pridružila še televizija, ki je sama na sebi pravzaprav neskončno morje fotografij, ki jih dobavlja prava armada fotografov, filmskih snemalcev in fotoreporterjev. Danes je skoraj nemogoče zamišljati si življenje brez časopisa, radia in televizije. Vsa ta sredstva pa so nepopolna, ako jim manjka fotografija. Pri tej besedi pa se začenja in nadaljuje težavno, razgibano in zanimivo delo in življenje fotoreporterja.
Kako različno si ljudje predstavljajo delo in življenje fotoreporterja Večina ljudi misli na fotoreporterja kot na elitno kasto, ker ga vidi s fotoaparatom po mestu in deželi, kot da bi to delo opravljal za svoj osebni «hobby». Ampak vsi niso tako krivični do fotoreporterjev. Marsikdo ve, koliko tvegajo v vojnah, v spopadih, v revolucijah, na demonstracijah itd. Fotoreporterji so bili često v prvih vrstah, padali so in bili ranjeni. Pa tudi z letali se jih je več ponesrečilo in tudi z vozili, ker so morali drveti na kraj, kjer se je kaj zgodilo, kar je bilo treba posneti. No, tu pri nas ni bilo tako hudo, vendar jo je tudi tu marsikak fotoreporter dobil po glavi med raznimi demonstracijami ali manifestacijami, ki so bile zelo pogoste takoj po osvoboditvi in še mnogo let kasneje. Seveda se delo fotoreporterja pri našem dnevniku ne da primerjati s svetovno znanimi dnevniki in revijami, ki imajo na razpolago veliko število fotoreporterjev in v prvi vrsti velika finančna sredstva. Vseeno je naš fotoreporter skoraj vedno na razpolago in skoraj povsod prisoten od Mačkovelj pa do Štivana; naj si bo to v lepem ali slabem vremenu, ob epih ali grdih prilikah, podnevi ali ponoči. Tudi ponoči, če telefon zabrni, večkrat skoči s postelje in hočeš nočeš mora iti takoj na kraj nesreče. So nekatere priložnosti, ki so zelo lepe in zanimive, čeprav se zgubi noč kot na primer postavljanje mlaja v Boliuncu in v Dolini. Čas poteka hitro in v prijetni družbi naših ljudi s kozarcem naše dobre kapljice. Ni samo to, tudi pri raznih prireditvah, predavanjih, razstavah itd. mora fotoreporter biti zraven.
Ob koncu šolskega leta sem moral neko nedeljo obiskati in fotografirati kar šestnajst razstav ročnih del in zaključnih prireditev. Ker sem tisti dan pozabil slikati razstavo na eni šoli, so drugi dan takoj telefonirali kako to, da nisem prišel ovekovečit njihove razstave. Poleg tega mora iti fotoreporter tudi na lov za krajevnimi lepotami in mora pripraviti razne fotografije za tretjo stran časopisa. To so fotografije, ki bi morale biti nekako umetniške; razni motivi iz naših vasi, ribiči, čolni, temni oblaki pred nevihto, cvetoče češnje, trgatev, kraške kolone in hiše, stara ognjišča in še mnogo drugih poletnih, jesenskih, pomladanskih in zimskih motivov. Seveda mora delati fotoreporter ob petkih in svetkih in večkrat ga kličejo na razne družinske obletnice, kot n. pr. poroke, najsi bodo te navadne ali zlate, birme, krsti, itd. Na žalost, je treba fotografirati tudi pogrebe, tako za časopis kot tudi za družino, da pošljejo slike svojcem, ki «o daleč od doma.
Danes fotografija ni nobeno razkošje kot 4050 let nazaj. Danes je fotografija potrebna in potreba ne pozna zakona. Vsak odrasli človek mora imeti dokumente z osebno fotografijo, tudi otroci v večkratnih primerih potrebujejo dokumente s fotografijo. Ravno zato, ker je fotoreporter vedno «na lovu«, službeno poslan ali povabljen, da posname na filmski trak vsakovrstne prireditve, svečanosti in obletnice, so njegove fotografije objavljene v raznih listih in so s tem nekaka zgodovinska slikanica. Posebno velja to za naš list, saj se iz fotografij, objavljenih v našem dnevniku, zrcali življenje ljudstva na Tržaškem. Vse, kar je bilo veselega in žalostnega za posameznike in skupnost v teh zadnjih dvajsetih letih, skoraj vse delo našega fotoreporterja, so čitatelji skozi ta leta opazovali in sledili. Zgodilo se je večkrat, da v kakem društvu, šoli ali nekje drugod niso začeli prireditve, dokler se ni pojavil fotoreporter. Včasih pa, kot je fotoreporter šel' fotografirat nekatere «stare korenine«, 80, 90 ali pa še več let stare ljudi, so mu dali vzdevek «grobarja», kar pa ni bilo res, kajti bil je samo en primer, ko je naš fotoreporter obiskal 95 let staro ženico, da bi jo ovekovečil na dnevniku kot izredno staro korenino, kar se je tudi zgodilo, a je na žalost že po enem mesecu umrla ne zaradi fotografiranja temveč naravne smrti, ker je pač bila že precej pri letih.
Svoj poklic sem začel že v mladih letih, ker mlade ljudi vedno	kaj	mika.	Najprej	sem imel	navaden	fotoaparat
«škat,lo» znamke Kodak, potem pa vedno boljše, dokler nisem prišel	do	pravega	dobrega	fotoaparata	znamke	Rolleicord.
Več let sem delal v fotografskem laboratoriju, nato pa v glavni tržaški bolnišnici, kjer sem bil zaposlen pri rentgenskem oddelku in vestno pomagal reproducirati in razvijati slike	raznih	notranjih	delov Adamovih in	Evinih potomcev	na	splošno. Večkrat	pa so me	klicali v	operacijsko
sobo, kjer je bilo treba fotografirati kako izredno in zanimivo operacijo, ki je služila zdravnikom za dokumentacijo in tudi za zdravniški študij.
Že za časa NOB sem bil povezan z raznimi tovariši, ki so večkrat’ potrebovali kake reprodukcije ali fotografije. Takoj po osvoboditvi že od 1. maja 1945 sem fotografiral najprej prihod partizanov v Trst in skoraj vse manifestacije in demonstracije. Seveda je v tistih časih bilo tu zelo živahno. Ni manjkalo ne streljanja ne pretepov. Večkrat sem jo moral brzih pet odkuriti, da sem ohranil kožo in fotoaparat, posebno pa_ fotografske posnetke, ki so bili v njem in so bili zelo važni. Zgodilo se je tudi, da mi je civilna policija v enem izmed tolikih spopadov pošteno zmečkala fotoaparat Zatem so se oprostili, toda popravilo fotoaparata sem moral plačati sam.
Pa pustimo tržaško kroniko ob strani in poglejmo fotografije raznih osebnosti, ki sem jih posnel: Tita, Naserja, pokojnega Nehruja, belgijskega kralja, bivša italijanska predsednika Gronchija in Segnija, Sihanuka, maršala Žukova in še druge. Več filmskih igralcev in pevcev, kot na primer Silvano Mangano, Claudio Cardinale, Caterino Valente, Nillo Pizzi, Tonino Torrielli itd. In celo vrsto več ali manj važnih ministrov, veleposlanikov, generalov in umetnikov, cerkvenih oblasti itd.
Po tem kratkem opisu nekaterih osebnosti bi lahko omenil še razne svoje posnetke, ki so iz skoraj vse Evrope, in sicer: iz Turčije, Grčije, Jugoslavije, Španije, Gibraltarja, Francije, Švice, Italije, Belgije, Holandske, Avstrije Luksemburga, Nemčije, Danske, Sovjetske zveze, Češke, Madžarske, Lichtenstema, severne Afrike in Male Azije, pa do severnih krajev na Finskem, švedskem, Norveškem, Laponskem in nad Severnim tečajnikom. Več ali manj sem že skoraj o vseh teh krajih pred leti nekaj napisal v našem dnevniku. Ko so me nekateri znanci vprašali, katera dežela je najlepša in kje sem se počutil najbolje, skoraj nisem vedel odgovoriti. Kajti po v.-,em svetu so zelo lepi in zanimivi kraji in motivi. Tudi ljudje so bolj ali manj povsod enaki, dobri in slabi. Spoznati daljnje ljudi in kraje je korak k medsebojnemu razumeva^ nju in spoštovanju. Koliko manj nerazumevanja ali celo sovraštva bi bilo na svetu, če bi se ljudje in narodi med seboj bolj spoznali. Dejstvo je tudi, da si tisti, ki največ in najbolj daleč potujejo, povsod naberejo mnogo znancev in prijateljev. Kot pa bi vse to še ne bilo dovolj, se tem, ki dosti potujejo, nakopiči nešteto lepih spominov, ter vidijo mnogo zanimivosti, lepot in novosti povsod.
Tudi v viširie me je zanesla pot in razne fotografije kažejo, kako sem dosegel, čeprav z žičnico, na Jungfraujochu 3500 metrov in na Aiguille du Midi 4000 metrov v bližini Montblanca, medtem ko pa sem se prehodil lepo število naših Julijskih alp od Triglava do Razorja, Kanina, Mangarta, Prisojnika, Jelovca itd.
Naj navedem še to, da ima iz obširnega mofja mojih posnetkov prednost objavljenih klišejev Primorski dnevnik poleg tega pa so bile moje slike objavljene še: v vseh slovenskih časopisih na Tržaškem in tudi v nekaterih italijanskih dnevnikih in revijah. Da ne govorimo o jugoslovanskih časopisih kot n. pr. o Delu, Tovarišu, Vjestnlku, Politiki TT, itd. Tako tudi v raznih inozemskih časopisih, ameriških’ francoskih in v irskem dnevniku iz Dublina «The Irish Press«!
Točno število mojih fotografij, ki je bilo v teh dvajsetih letih objavljeno, je zelo težko prešteti. Naj povem le to, da je bilo samo v našem dnevniku v teh dvajsetih letih objavljenih povprečno 1200 fotografij vsako leto, to se pravi najmanj 24.000 fotografij v vseh teh 20 letih.
MARIO MAGAJNA