761
Slavko Kvas
Pesmi
V blatu svoje smrti
brusim tvoja rezila.
Stena v katero klešeš
je vsa prhka,
je pogled v ranljivost
moje nevidne beline.
Je ost zasanjane igre življenja
in sesipajoči se prod
izpirajočega sna.
Je z enim samim semenom
cvetoče potonke posejana.
Je skala razpadajočih strasti
v katero je zasidrana ladja telesa.
Je mehka opna zdrobljene poti
in igla v aorti krvavečih žuljev.
Je kot vrv na oblaku zastrtega sonca
in starožiteljstvo smrti in kamenja.
NA kvadratu beline
leži
trikotna črta lepila.
762                                                                                                   Slavko Kvas
Pod njo roki imena polagata v oči nenapisano sporočilo.
Skozi sliko prstov hodijo ljubimci zavihanih vek.
V  širino nebes razlivajoč samopozabljenec zapira sivino ožigosanega portreta.
Na kvadratni lisi vonj eterične beline udarja v konice slepih besed.
V  črno zvoni tvoje labodje pero zavito v vato neplodne tekočine.
Nočne more. Odpošljite to pismo.
*
LUČ - svetloba teme
igre noči pepeli.
Sadež
zori ledeni poljub
molka.
Nič dvigne mrtvega
krvave vojne
zlatega prta.                                                              ,
Sonce.
763
Žrtvenik zemlje zabode sebe
Pesmi
Metulja.
* KOT da so ustnice tipke črnega dekleta ki na belini sproščajo lesk dvignjenih nog.
V  njenem počepu usločena hrbtenica spreminja moj strah v gibljive ude noči. Soba je kot policijski arhiv povsod visijo fotografije prostituiranih obrazov. Svoje nimam.
Za paravanom nenadoma slišim prestrašen otroški jok.
Orgazem!
Kot zebra sva.
Ti si črna z belimi dlanmi,
jaz sem bel
s črnimi podplati.
10 USA $ Nairobi 1969.
*
V  pikanici je vse razdano. Z voskom zalizan stenj odpira v igri telo.
Po tej neznosni toplini ceste padajočih travnikov brsti kamenje sončnega ivja. Raza obraza zariše v deblu nit. Nit tvojega telesa.
V  strmini ljubiva pogače krtin. Zelenilo rjavi.
Na vrhu, razbijam po vratih kamnitega portala. Odmev glasu! Čajkovski, si morda to ti?
Odhajam v brezno vzpetine. Note udarjajo v jutranji mraz. Prepisan zapis razjeda spomin. Na rjavini cvetijo zvoki -samo zvoki. V dežju si Sveti Vid.
*
MED travnate verige pobočij
so kot cerkveni medaljoni
vpete črne lise darovane zemlje.
Iz nje
so roke kašasto prst
v nebo dvigovale.
So za kapljo prosojne solze
pod soncem prosile.
V znoju sna
polagam vanjo srečo pričakovanega.
Med zarosenim gomoljem
poplesujejo konjska kopita,
za njimi ralo obrača zemljo
v brazde življenja.
*
TO si ti ki govorim o tebi
za svojo molitev klečeč oče besed.
Klinopisno sporočilo sumerskih
pisarjev razvija pettisočletno
zarotitev pisma iz ujetništva.
Pisma so kot izmišljeno oko.
Kot dopisi uradnikom našega življenja
kateri ograjujejo možgane porabe
in zunaj življenja pečatijo svojo
usodo nepodpisanega.
O času in kraju pooblaščene obsodbe
spreobrnjujejo svoja dejanja.
Ali smo dolžni vztrajati? Da!
Sicer bi to zlomilo naše pokončno
doživetje ležečih črk. Mi živimo tu,
na tej zemlji.
Je morda v njej lepše?
Nikar!
Kaj pa nad njo?
Zadnje besede. Ampak Amen nikoli.
764                                                                                                                           Slavko Kvas
765                                                                                                                       Pesmi
* BISER naj bo bel črn
rumen ali rdeč v vsakem ustju školjke je ujetnik svilenih niti. Z boki stiska ustje biserne matice in pričakuje mavrične barve v svojih očeh.
Naj bo
rdeč rumen
črn ali bel
postaja draguljar svoje
maternice.