Iz naše vasice
Piše Janko Barle
XIX.
^ivljenje v naši vasici je prav priprosto. Jeden dan kot drugi; opravila se vrše po navadi, le nedelja — dan počitka je nekoliko slovesnejša. In kaj bi ne bila saj se takrat vsi župljani zbero pred našo cerkvico v naj-lepsih oblačilih. Drugačne izpremembe pa tudi ni.
Pač malokdaj se zaleti v našo vasico kak potujoči umeteljnik. Sicer ne ostane dolgo, a vender je njegov prihod in njegovo bivanje v naši vasici važen dogodek v življenji naših raščanov, a kaj še le vaških otrok, h katerim sem se pristeval tudi jaz. Med te umeteljnike ne bodera štel onih siromakov, kateri prenašajo na svojih ramah hripave orgljice in napravijo pred vsako hišo godbo, da jo je veselje poslušati; take umeteljnike smo vender vsi vže večkrat videli in slišali. Ne rečem pa, da se nismo zanje prav nič zanimali, saj smo jih spremljevali s krikom in vikom od prre do zadnje hiše in od vseh strani pregledali one njihove orgljice. Oni, seveda so bili redki, kateri so imeli v orgljicah raale prav smešno oblečene rao-žičke in puničke, ki so se prav po godbi vrteli in nam otrokom največ veselja delali. Siromaki, pač težak kruhek to! Ta je bil brez roke, drugi je imel leseno nogo, tretji je bil slep in da-si so skoraj vsi imeli cesarske svetinje na svojih prsih, vender so se morali potikati po zimi ia po letu po širokem svetu.
Kedkejši gosti — tudi teh še ne bodem štel k umeteljnikom — bili so medvedarji. To je bilo smeha in ploskanja z rokami, ko so se pokazali zagoreli, zamazani ljudje z dolgimi lasmi in svitlimi očmi ter so s seboj na verigi peljali po jednega ali dva kosmatinca. To je bilo smeha pravim. Hencajte, kako se je ona rjava mrcina postavila k višku, plesala, renčala, sejala moko, bobnala, streljala s kolcem a medvedar jo je vlekel za verigo in zategneno upil nad njo: ,,Miško, pleši, pleši!" in potem zapel nekako žalostno in zamolklo narodno pesen. Seveda, prav blizu se nismo upali, zakaj kosmati strijc se je neusmiljeno repenčil in kaj grdo gledal nas razposajene vaške poniglavce. — Odšli so medvedarji, a veselje je vender še vedno ostalo. Po mesec dnij ali pa še po več smo se igrali takisto, kakor smo videli delati medvedarje. Jeden, v debeli dolgi suknji, prevezan z vrvjo, bil je medved, a drugi je upil nad njim: BEj Miško, pleši, pleši!" iu vlekel je medveda za vrv, a mi smo okrog njega skakali. Le to moram opomneti, da je bil ta medved mnogo divjejši in surovejši nego li oni pravi rjavec ter se je zaganjal vsak trenotek v nas nemime gledalce. Le lirabremu krotilcu se je bilo zahvaliti, da se ni začel kak odločen boj mej medvedom in katerira izmed nas.
Začenjam zdaj s pravimi umeteljniki. Kar padel je v našo vas, kdo ve od kod. Hm, hm, to je bila godba! Kaj takega se pae ne vidi vsak dan. V rokah je imel harmoniko, katero je tako neusmiljeno raztegoval, da sem si mislil, da bodejo h krati vsi mehovi popokali. V zobeh je imel nekako čudno piščalko, ki je piskala, da bi si moral ušesa zamašiti, ako bi hotel, da ne oglušiš. A klobuk, klobuk, če sraem ono čudo od pokrivala tako irnenovati. Še svoj živ dan nisem videl takega pokrivala. Klobuk je bil nekak pozlaeen lonec, visok, sveta), a okrog in okrog so bili privezani veliki in majhni zvončki — kdo bi jih preštel vse! in kadar koli je možic z glavo zmajal, zazvonili so tako milo, da bi si človek mislil, da je v nebesih. Nii, nii, in ono, kar je imel na hrbtu, to je bilo nekaj za nas otročiče. Boben je bil, ali kak boben! Saj sem tudi vže nekaj videl in tudi vže raarsikaj imel, a kaj tacega še nikoli! Moj boben, ki rai ga je bil prinesel sv. Nikolaj neke zime, bil je popolnoma podoben pravemu bobnu, ali v primeri z onim čudom bil je nič. Lahko rečem, da je bil ta boben kakor škaf, v katerem se voda nosi, če še večji ne. A gori na njem so bili pokrovci od loncev, prav taki, kakeršne ima moja mati v kuhinji, samo da so bili pozlačeni. Seveda, moral je biti bogat možic oni umeteljnik: kajti pozlačen klobuk, pozlačeni pokrovci, hm, za vse to je treba tudi precej denarja šteti! Vender, ko je premaknil nogo — noga mu je bila namreč spojena z bobnom in pokrovci — to je bilo grmenje in žvenketanje, da se je skoraj zemlja tresla. Zdaj sem vedel, da je ta popotnik nenavaden človek — pravi umeteljnik. Eaztegoval je harmoniko, piskal, tresel z glavo in udrihal z nogo — vse ob jednem, da je bilo veselje gledati, kaj pa še le poslušati. Tega moža pa vže uismo mogli v svojih igrah oponašati.
Toda vse to ni še nič, če primerim vse to z onim, kar se je neki dan pri-peljalo v našo vas. Voz je moral biti, ker drugače bi ne bilo koles, ali kak voz! Bila so okna, kakor pri hiši, da še celo dimnik! A kjer je dimnik, ondii je izvestno tudi peč, pomislite, peč — v vozu! Ej da, čuden, čuden voz. To smo ga ogle-dovali otroci, ko se je tam pri Kolarieu ustavil. Kar ves dan se nisrao mogli od ondot odtrgati. Pripeljalo, ali prišlo je kakih pet, šest oseb; nekak trebušast možic je bil najveljavnejši med njimi a moral je biti tudi bogat, ker drugače bi ne nosil debelih verig, okrašenih z velikimi križavci na prsih. Nič nismo vedeli, kaki so ti ljudje, le doma so nam pripovedovali, da znajo mnogo umeteljnostij. Vender kako smo se začudili drugega dne, ko smo sedeli ravno pri kosilu, in se začuje zopet nekak boben, kakeršnega sem opisal poprej pri gorenjem umeteljniku, in pa raznovrstna godba. Hiteli smo na eesto. Hencajte, to je bil prizor! Udkod ti Ijudje v blestečih rdečih, zelenih in še drugih oblačilih le na pol oblefeni. Debeljuharja sem spoznal prvega, jezdil je na konji in precej sem vedel, da so to ljudje od onega čudnega voza. Bazumeli smo, da bode zvečer velika, sijajna predstava, pri kateri se bodo skušali prvi umeteljniki. Vsak, kateri hoče priti, najuljudnejše se vabi. Vstopnina, kolikor kateri premore, a če nima denarja, naj prinese sena ali krompirja, vse se rado vzprejme.  In zopet je zapel boben in trobile so trobente.
To je bilo prošenj in obljubovanja starišem, dokler so nam naposled oblju-bili, da pojderno pogledat one umeteljnike. Kdo bi vse opisal, kar smo ondii videli! Mi vaški otroci smo pač prav dobro znali kozolce prevračati, ali kaj je to proti temu, kar smo videli pri teh umeteljnikih! Tudi jahali so. V največjera konjskem
diru se je postavil umeteljnik k višku na jedni nogi, pokleknil, skoeil doli ter zopet gori, kdo bi vse to naštel? Tudi jedno kozo so imeli, ki je hodila gori in doli po steklenicah, skakala in postavljala se v zrak, da smo se vsi čudili. Kakor sem rekel, ne da se opisati, kar smo vse videli, in poslovili smo se onega večera od voza, prepričani, da večjih umeteljnikov ni na vsem svetu, kot so bili oni v naši vasici. Kako smo se žalostili, ko se je začel drugega dne oni čudni voz zopet dalje po-mikati, in odšel je od nas in Bog ve, kdaj se zopet vrne.
Po vasi se je dolgo govorilo o onih umeteljnostih in še sedaj, če se hoče kdo pohvaliti, da dobro umeje kako reč, bodi si vže skakati ali kozolce prevračati, vselej se potem začne razgovor o onih čudovitih umeteljnikih. Koliko jih je bilo med nami otročiči, kateii bi bili radi kar z njimi pobrisali po širokem svetu, če bi bili le smeli. A danes seveda malo drugače raislimo. — — —