Za poduk in kratek čas*
Davki j ki si jih ljudje sami ^nakladajo.
Potratno I i s p a n j e. (Pogovor dveh sosedov.)
A.  Spet, prijatel, te bom prosil, da mi posodiš kakih 50 goldinarjev.
B.   Za božjo voljo! Pri tebi pa res nima dnar teka: saj si se le unidan potegnil lepo šumico za zelje, ki siga v Terst prodal!
A.  Res, da sem precej skupil, pa je kmaii vse šlo. Za ženo in dekleta sem mogel v štacani vsega zlodja kopiti; saj nimam pred mini.
B.  Prijatel, kam pa bo to prišlo, če boš za cunje svoje družine toliko dnarja potrošal?
A,  Vem, vem, da mi te presnete cunje zlo mošnjo kolejo; pa kaj čem? Če ne kupim, se pa kislo derže in godernajo, da so dekle in hlapci lepše napravljeni.
B.  Res je, da dekle že nosijo svilnate (zidane) rute in krila iz drazega tibeta, hlapec pa sukno po 4 in 5 gold., al ravno to je žalostno, da gre kervavi dnar, ki si ga posli prislužijo, po nepotrebnem lišpu rakom žvižgat, in da jim za bolezen in druge potrebe, kakor tudi na starost nič ne ostane; še hujše je pa to, da Hšp zapelje marsikterega in marsiktero na krive poti, h tatvini in nepoštenem zaslužku. Da se zamore lišpati, je marsiktera ženska že prodala poštenje.
A.  Ne rečem, da ne govoriš resnice — pa kaj pomaga, ker je zdaj svet tak!
B.  A\ pa mora tak biti? to je vprašanje. Jez mislim, da ne. Če bi le gospodarji in gospodinje hotle, bi bilo pri poslih kmali vse te potrate konec.
A.  Pač radoveden sem slišati: kako? Po mojih mislih zoper to bolezen ni zeliša več; se je že preveč ukoreninila in preveč razširila po kmetih in po mestib. Pojdi v nedeljo v Ljubljano, in vidil boš, kako je tudi tam.
B.  Prijatel! Ljubljane mi o tem nikar v misel ne jemlji! Saj to vsak tuji človek koj zapazi, kadar v Ljubljano pride, da se posebno ženstvo, naj je gosposko ali negosposko, tako nosi, kakor da bi jih bili fabrikanti najeli, da nosijo njih blago na ogled kazat.    V Ljubljani ne potrebujejo fa-
brikanti tako imenovanih „HandIungsreisendea; že same Ljubljančanke opravljajo to službo, gospa ravno tako, kakor njena hišna, le da je una še veliko bolj drago oblečena, kakor ta.
A.  Razloček pa  mora   vendar tudi biti.    Gospodar i»Ji gospodinja se morata vendar od posla ločiti, in kako drugač, kakor da še lepše oblačila nosita?
B.  Lej! zdej si me sam napeljal na to, da ravno s pametnim razločkom bi gospodarji in gospodinje lahko (storili konec presilnemu lišpu in vsim napakom, ki izvirajo iz spakovanja v oblačilih.
A.  Tak povej mi že enkrat to skrivnost!
B.   Po mojih mislih takole: Gospodarji in gospodinje naj bi se začeli nositi bolj po domače, in naj bi opustili vse, kar je čez pošteno, čedno oblačilo. Če ti pa rečem „po domače" ne mislim, da bi srajca mogla iz hodnika, namesti sukna domač padvan ali kromraša biti, — z besedo „po domače" razumem le bolj prosto obleko. Ko bi se gospodarji in gospodinje tako nosili, bi se lis pač ali lišparca koj poznala, da sta dekla ali hlapec, io če bi stanovitno vsi gospodarji in gospodinje tako ravnali, bi posli nazadnje spoznali, da so narobe svet, in konec bi Lilo nezmernega lišpa.
A.  Prijatel! Ti terjaš preveč od gospodarjev in gospodinj. Ce bi v enem kraji tudi pet tacih bilo, deset družin bi pa ne storilo tako, ker je znan pregovor, da obleka človeku veljavo daje, in da lepa suknja je bolj obrajtana kot borna.
B.  Sosed moj! Ta pregovor velja lepriljudeb, kterim Bog ni veliko v glavo dal, in pa pri pomehkuženih ljudstvih, ktere v tem človeške vrednosti isejo, kar fabri-kant izdela in krojač sošije. Če bi ti Vertovcovo „povest-nico" bral, bi se lahko prepričal, da takrat, kadar so ljudstva naj bolj ob svoje možtvo in veljavo prišle, takrat je gizdavost, lišp io potrata vselej do verha prikipela. Če misliš, da je res, da obleka komu veljavnost daje, obleci svojega osla ali oslico v lepo oblačilo, obesi jima okoli vrata svilnato in pisano ruto, deni jima v ušesa zlate drage uhane, pokrij jima glavi s šegnim klobukom, obuj jima kopita z dragimi čevlji, odeni ju z atlasom ali žlahnim suknom — in povej mi: ali ne bota pri vsem tem osel osel in oslica oslica ostala?
A.  To je vse res.    Pa vendar je zdaj svet tak,
B.  Ni res, da je ves svet tak, če ga je tudi polovica tacega. Pomisli le, da oče lože svojo hčer omoži, če ima kaj dote, kakor če je siromažtvo še tako nališpano. Včasih se pač kak tiček vjame na lišpane limance, pa to je le bela vrana. Boljši je, če oče svoje otroke lepo izreja, jim ne pripuša tako nespodobnega lišpa, in jim kaj prihrani. Gorje pa tudi možu, ki ženo dobi, kteri je obleka Bog!
A.  Pa je nasproti vendar tudi gerdo, če otroci vmazani in  stergani okoli letajo.
B.  Prav imaš: gotovo je gerdo in kaže veliko zani-kernost pri reji otrok, če so razcapani in umazani, ko bi lahko čedno napravljeni bili; snažnost je lepa čednost, pripomore k zdravju io dela človeka ljudem prijetnega. Tudi je potrebno, da se otroci ne pušajo stergani okoli hoditi, ker to je gerda nemarnost, ako ni hiša tako revna, da hi to moglo biti, in otrok se že od mladih nog navadi nemarnosti potem tudi v druzih rečeh. Presko p oče je ravno tako napačen kakor tisti, ki svoji družini vse dovoli, česar želi.
A.  Lepe resnice mi razkladaš, pa kaj pomaga/ Svet je zdaj tako vajen in ne ti, ne jez ga ne bova prenaredila.
B.  Vem, da ne. Vendar pametna beseda ni brez vsega prida. Še ni ves svet tako spačen. Poslušaj dve prigodbi, ktere ti bodo dokazale, da se da na svetu vendar še kaj opraviti; ena zadeva lišp, druga pijančevanje, od kte-rega sem v lanskih ^Novicah" govoril. V nekem kraji na Nemškem so se dekleta silo lišpale z oblačili iz tujih krajev; fantje so se pogovorili, da nobeden ne bo vzel druge v zakon kakor tako, ktera se z domačim blagom noai.   Ia
22
lej! pomagalo je.—Na Francozkem je neki župan lani oklica!, da nobeden ni dolžan plačati, kar v kerčmi ob nedeljah ali praznicih med mašo zapije — in to je pomagalo bolj kakor vse poprejšne se tako ojstre postave in globe; noben kercmar noče zdaj med mašo ne vina ne žganja točiti. ^Pametna glava ta župan" — pravi 5)Nevena, intako *udi jez mUlim, da s pametjo bi se dalo marsikaj napak ee odpraviti na svetu.                                        J, Jažirk.
23