A. Funtek:   Pred zrcalom.
695
A. Funtek:
Pred zrcalom.
Glei , pohišje starodavno! Tu zrcalo pred menoj. Vanje v tem trenutku ravno se obraz je vtisnil moj.
Prav tako se že v zrcalo vtisnil je obraz stoter, po nobenem pa ostalo niti sence ni nikjer . . .
Ali ko jih vendar vedno moralo je vpijati, bi jih hotel zaporedno kakor film odvijati . . .
Ne!  Čemu? Kaj bi ugledal? Kaj stekleni smeh in jok bi mi novega povedal malih, velikih otrok?
Da so časih v glupi šali se smejali brez skrbi? Da potem v gorjupi žali so plakali kakor mi?
Da naš rod od pamtiveka pa do najpoznejših dob potoglav se opoteka le med smehom, jokom v grob? . . .
Temu treba ni dokaza, to že lahko čitam sam tudi s svojega obraza . . . Ampak dvojega ne znam :
Prvič : Kaj je vsemu zmisel? Drugič: Ali mi v očeh, ko umrem, ne bo obvisel še za smeh in jok — posmeh?