Jakob Maksimilijan,
po Božjem usmiljenji knez in škof Lavantinski, prisednik pristola Njih Svetosti, rimskega Papeža, dohtar bogoslovja
- i. t. d. i. t. d.
vsem vernim svoje škofije pozdrav in blagoslov od Gospoda.
V kratkem krščanski svet zopet obhaja spomin trpljenja in smrti Gospoda našega, pa tudi spomin njegovega vstajenja, skozi ktero je smrt premagal. Kot vredna priprava na te visokosveti spomin služi kristjanom sploh, tudi onim, ki zvunaj naše cerkve žive, štirdesetdenski post, kterega starodavnost sega nazaj v apostoljske čase, in ima s krščanstvom vred eden začetek. S posebno zvestobo in od časa do časa tudi z veliko ostrostjo je hranila zlasti naša sv. katoliška cerkva pobožno obhajanje štirdesetdenskega posta skozi vse stoletja do sedanjega dne.
Ljubezen, ktero verniki moje škofije do sv. cerkve imajo, in gorečnost, s ktero božje nauke poslušajo, mi daje zaupanje, da tudi pomen sv. postnega časa umejo, in te dneve v resnici dakor dneve zveličanja porabiti hočejo. Vas pa, dragi v Kristusu! v tem sklepu še bolj potrditi in še bolj spodbuditi, je ravno namen mojega pričujočega pastirskega lista.
Kličem Vam s sv. apostolom Pavlom: Bog govori: ,,Ob prijet;nem času sem te uslišal in na d en zveličanja sem ti pomagal. Glejte, zdaj je prijetni čas; glejte, zdaj je den zveličanja." (2. Kor. 6, 2.)
Po besedah sv. apostola so tedaj dnevi štirdesetdenskega posta za nas posebni dnevi zveličanja, ker so že sami po sebi za to posebno pripravni, in ker v tem času božje usmiljenje ležej, ko druge krati, dosežemo.
Zakaj pa je postni čas za zveličanje duše posebno pripraven? Zato, ker nas sv. cerkva še bolj prisrčno, ko druge čase, opomina in nam tudi obilnejše pripomočke deli, za zveličanje duše zdatno skrbeti. Ze prvi postni den, na pepelnično sredo namreč, ko cerkva svojim vernikom glavo s pepelom posipa, jim tehtno resnico v spomin kliče, da je vse na sveti minljivo, da vsa razveseljevanja in vse radosti, tudi one
— 2 —
ravno minulega pusta, človeškemu srcu ne kar prave zadovoljnosti dati ne morejo, ampak mnogokrat celo naj grenkejši spomin in pekočo vest v duši zbudijo. ,,Spomni se, o človek, govori cerkva, da si ti sam, po svojem telesu namreč, le kar prah in pepel, in da v kratkem zopet prah in pepel bodeš", — ali s tem ni za tebe za vselej konec. Nikakor ne! Tvoja neumrjoča duša bo naprej živela, in na vse večne čase plačilo uživala, kterega .si je na zemlji zaslužila. Tedaj, o človek! nikar ne pozabi na svojo dušo pri vsem svojem djanji in nehanji. Vedno misli na svojo dušo, o kristjan! in na to, kar je njej v zveličanje. To je opomin cerkve ročno pri začetki štirdesetdenskega posta.
K čemur pa cerkva opomina in vabi, k temu deli tudi obilne pomočke. Tu sem spada: bolj pogosto zavračanje na trpljenje Gospoda našega Jezusa Kristusa in na njegovo smrt, kteri se je zavolj našega zveličanja podvrgel; marsiktere pobožnosti štirdesetdenskega posta, kakor postne pridige in križevi poti; na to meri tudi četrta cerkvena zapoved, ktera vsem katoliškim kristjanom veljeva, o velikonočnem času zakramente sv. pokore in sv. Rešnega telesa vredno prejeti, in sicer jim to veljeva pod smrtnim grehom, da celo s pogodbo, da le, ako to zapoved dopolnijo, udje katoliške cerkve ostanejo.
In vsem vernikom, kteri se temu klicu voljno podvržejo, odpira sv. cerkva veselo upanje in jim daje poroštvo, da bodo ravno v postnem času Boga, črez vse pravičnega, našli pripravljenega k usmiljenju in odpušenju. Ne tako, kakor da ne bi vedli, da je Bog vsak čas in vsako uro brez razločka pripravljen, grešnike, ki se s skesanim in spokornim srcem k njemu povrnejo, v svojo milost sprejeti. Ampak to verujemo, kakor kristjani, da velja, kar smo rekli, še vse posebno od postnega časa, v kterem sv. cerkva vsepovsodi z ozirom na krvave rane umerajočega Zveli-čarja, ki se na križi za odrešenje sveta daruje, k nebeškemu Očetu za usmiljenje kliče. Pri tem se spomina besed sv. apostola Pavla, ktere je pisal v svojem listu do Kološanov (2, 14.), rekoč: „Izbrisal je, ki je bil zoper nas, rokopis postave, kteri nam je bil nasproten, in ga je vzel zmed nas in ga je na križ pribiti." Da; na križ Kristusov gledati v postnem času, nas opomina sv. cerkva, na kterem se je hotel, kakor sam pravi, zato povzdigniti dati, da bi vsi, ki v njega verujejo, ne bili pogubljeni, ampak večno življenje imeli. (Joan. 14, 15.)
Premislimo še zdaj, kako moremo za svoje zveličanje delati, da ga v resnici dosežemo.
Opravljati moremo to sv. delo z vernim zaupanjem na posredovanje Gospoda našega, Jezusa Kristusa; kajti zopet govori isti sv. apostol Pavl: „Zato je srednik nove zaveze (med Bogom namreč in človeštvom), da po smrti, ki se je zgodila v odrešenje od tistih pregreh, ki so bile pod poprejšnjo zavezo, oni, ki so poklicani, obljubo prejmejo večne de-ležnine." (Hebr. 9, 15.) Ovi poklicani, da večno življenje kakor deležnino sprej-
mejo, smo mi kristjani, in upanje do tega smemo veselo hraniti v svojem srci, ako verno spoznamo, da nam ni nihče drugi, kakor Jezus Kristus, večno zveličanje zaslužil, in da ga prav zato le po njem doseči zamoremo.
Povzdigujmo toraj v postnem času pogosto svoje oči verno in zaupljivo k Jezusu na križi. Kar je železna kača, ktero je Mojzes v puščavi povzdignil, le v podobi kazala, to se dopolnuje v resnici, pa po duhovnem načinu, skozi križ Kristusov. Verni pogled na njega ozdravlja rane, ktere sta slepota in greh človeški duši zadjala. Seveda, ako bi komu, kakor nekdanjim nevernikom, križ Kristusov postal neumnost, ali kakor Judom, pohujšanje, ta bi zdravilne in zveličavne moči, ktera iz Kristusovega križa izvira, tako dolgo nad seboj izkusiti ne mogel, dokler bi ne zamenjal ošabnosti svojega duha s pravo krščansko ponižnostjo, ali dokler bi se tej ali oni strasti ne odpovedal, ktera njegovo dušno oko slepi, in v sužnosti drži njegovo prosto voljo.
Delajmo nadalje za svoje zveličanje, predragi moji! v duhu in v zavezi s cerkvo Kristusovo. Kajti njej je izročil Kristus svoje zveličavne pomočke, in njej je naročil njih oskrbovanje in deljenje. Ti zveličavni pomočki pa se imenujejo sv- zakramenti. Zopet Vas vabi sv. cerkva, da jih v postnem času kolikor mogoče vredno prejmete. Nikar se ne ustavljajte njenemu klicu, ampak vdajte se mu z ono pokornostjo in zvestobo, ktera se pravim katoličanom spodobi. Kaj neki bi Vas motilo ali Vam branilo, po svojem vernem prepričanji ravnati, in očitno spoznati, da hočete kakor udje cerkve Kristusove za zveličanje svoje duše, ktero se le v njem najde, pobožno skrbeti? Naj manje naj Vas nazaj drži napčna sramožljivost pred ljudmi, ali prazni strah, kako Vas bodo posvetni ljudje sodili, ako k spovedi greste. Ne pozabite besed Kristusovih: „Kdor me bo zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred Očetom, kteri je v nebesih." (Mat. 10, 33.)
Delajmo slednjič za svoje zveličanje z zvestobo in stanovitnostjo do konca. Postni čas je kratek. Kaj bi pomagalo, ako bi kdo v tem času večne resnice svete vere pogoje premišljeval, svojo vest natanjčnejše izpraševal, svoje grehe objokoval in pri sv. spovedi odkritosrčno izpovedal, ako bi tudi dobrih del zvunanjega zatajevanja ne zanemaril, in zlasti cerkveno postno zapoved vestno izpolnjeval, — če bi pa potem svojih storjenih dobrih sklepov zopet pozabil in se v prejšne izpovedane grehe zopet povrnil? Bog tlrja, da znotrajno spokornost srca skozi celo življenje ohranimo in v storjenih dobrih sklepih do smrti stanovitni ostanemo. Te znotranje spokornosti ne more začasno zvunanje zatajevanje nikdar nadomestiti. Zvunanja pokora namreč ne more neprenehoma trpeti; pač ne sme znotranja spokornost (skesano srce), ki nas Bogu neprenehoma dopadljive dela, nikdar nehati. V tem smislu primerja sv. apostol Pavl znotranjo pobožnost z zvunanjo pokoro (s telesnim zatajevanjem), ter pravi, da je pobožnost veliko več vredna ko pokora, in da znotranja pobožnost zvu-nanji pokori še le pravo ceno in vrednost daje; kajti, tako se glasijo njegove besede: „Pobožnost je za vse dobra in ima obljubo sedanjega in prihod-
njega življenja." (1. Tim. 4, 8.) če se pa komu že to pretežko dozdeva, da bi si kratki postni čas iz ljubezni do križanega Jezusa kako malo zatajevanje naložil, postavim, kar zadeva mero in sorto jedi, raznih posvetnih veselic in kratkočasov i. t. d,, kako, Vas vprašam, ali smemo upati, da bode tak človek znotranjo spokornost za vselej ohranil, in kadar bo treba, jo tudi v djanji pokazal? Se bolj žalostno pa bi bilo, ako bi kdo blagi namen, ki ga cerkva pri postni zapovedi ima, zaničeval, in iz golega zaničevanja cerkveni post prelamal. Ne daj Bog kaj takega med Vami!
Tedaj, preljubi v Kristusu! nikar se ne utrudite v prizadevanji za večno zveličanje, kakor smo ga sedaj premišljevali. Na tem sveti se znajdemo v vedni vojski; vojskujmo se tako, da krono večnega življenja dosežemo, ktera nam je, ako srečno zmagamo, obljubljena. „Vsak pa, piše sv. apostol Pavl, kteri se na premaganje skuša, se vsega zdrži (kar bi ga v boju motilo ali zadrževalo); in oni sicer, da strohljivo krono prejmejo, mi pa nestrohljivo." (1. Kor. 9, 25.)
Milost Gospoda našega, Jezusa Kristusa, bodi in ostani z Vami zdaj in vselej. Amen.
Zastran štirdesetdenskega posta velja sledeče:
I. Vsi verni Lavantinske škofije naj se zdržijo mesenih jedi:
1.	Vsak petek celega leta.
2.	Vsako kvaterno sredo, (petek) in soboto.
3.	Na pepelnico in tri poslednje dni velikega tjedna.
4.	Na sv. biljo (soboto) pred Duhovim ali binkoštmi; — 27. Junija, to je, v soboto pred Petrovim (praznikom ss. apostolov Petra in Pavla); — 14. Avgusta, to je, v petek pred praznikom vnebovzetja Marije Device; — 31. Oktobra to je, v soboto pred vsemi Svetniki; — 7. Decembra, to je, v pondeljek pred praznikom čistega spočetja Marije Device, in 24. Decembra, to je, v četrtek pred Božičem ali rojstvom Jezusovim.
II. Vsi verni katoličani si naj jedi pritrgajo, ter se na den le enkrat do sitega najejo.
1.	Vzak den štirdesetdenskega posta (korizme) razun nedelj.
2.	V adventu vsako sredo in petek (namesti postov, ktere so imeli svoje dni pred prazniki sv. apostolov).
3.	Vsako kvaterno sredo, petek in soboto.
4.	0 spredej zaznamovanih biljah ali dnevih; pred Duhovim, Petrovim, vnebovzetjem Marije, vsemi Svetniki, praznikom čistega spočetje Device Marije in Božičem.
—■ 5
III. Glede p olajšanja posta sc vernim naročuje to-le:
1.	Kdor tudi o navadnih sobotah mesa ne vživa in se dovoljenja zastran me-sojeje ne posluži, sc ve, da opravi dobro zaslužno delo.
2.	Kdor o oprostenih dneh (kadar je dovoljeno, meso vživati) meso je, je tim bolj dolžen, si živeža pritrgati, ako ga ne izgovarja starost, bolezen, posebno težko delo, ali kak drug važen vzrok.
3.	O vseh oprostenih dneh štirdesetdenskega posta (razun nedelj), o oprostenih sredah adventnega časa, in sploh ob vseh zapovedanih postih med letom, ob kterih je meso vživati dovoljeno, vendar nikakor ni dopuščeno, pri enem in istem obedu meso in ribe vživati. Kajti kdor bi obojno ob enem vžival, bi ravno s tem kazal, da njenega polajšanja ne potrebuje.
4.	Oni, ki take oprostene dni meso jejo, naj pobožno v duhu pokore molijo vsak taki den po tri Oče naše, Cešene Marije in eno apostoljsko vero v čast britkega trpljenja in smrti Gospoda našega Jezusa Kristusa. Ta molitva se naj opravlja, ako mogoče, z domačo družino na glas.
Kdor o takih oprostenih dneh meso je, naj po svojem premoženji vbogajme daje ali druga dobra dela opravlja, posebno pa naj kerčmarji ali oštirji ubožcem ostanke delijo.
Domači dušni pastirji in spovedniki imajo oblast, post še bolj polajšati: 1. bole-nikom za nekoliko časa; 2. onim, ki služijo, ali so na hrani pri ljudeh, ki niso naše vere; 3. tudi onim, kterih okoliščine večo polajšanje svetujejo ali tirjajo; 4. zlasti pa takim, ki živež vbogajme prejemajo, pa postnih jedi dobiti ne morejo.
Vsi tisti pa, kterim je potrebno in od zdravnika svetovano, da naj za daljši čas ali za zmirom o postnih dneh meseno jejo, naj si po svojih dušnih pastirjih od škofa dovoljenja izprosijo. Nihče pa ne sme sam sebe od posta odvezati, vsajveste, da nam bo vsaka nepokorščina proti cerkvi za greh zarajtana.
5.	O oprostenih dneh štirdesetdenskega posta in o adventnih sredah jedi meseno (s spehom) zabeliti (začiniti) je vsem privoljeno; — to velja tudi od navadnih petkov med letom, —- izvzeti so le kvaterni petki in veliki petek, — pa le za tiste, kteri govejega masla ali težko dobijo ali ga celo dobiti ne morejo, ali pa gva zavolj zdravja vživati ne smejo.
V Mariboru na praznik sladkega imena Jezusovega, 18. Januarija 1874.
Jakob Maksimilijan,
knez in Škof,
Opomini. Te pastirski list so naj 3. pred postno nedeljo v vsaki fari in podfari v cerkvi z prižnice bere.
tisk drust. tiskarne v Gradcu.