79
VINSKA TRGOVINA V LJUBLJANI
MED OBEMA VOJNAMA
Jana Tomažič
IZVLEČEK
V prispevku Vinska trgovina v Lju-
bljani se avtorica opredili na obdobje med
obema vojnama od leta 1918 do 1945, oziroma
zajame še prva leta po drugi svetovni vojni.
Trgovanju z vinom so od nekdaj posvečali
veliko skrb, ker je bil to dobičkonosen posel. S
podrobnejšimi opisi nekaterih družin, ki so se
ukvarjale z vinsko trgovino in pa s citati iz
zapisnikov vinarskih delniških družb nam
približa utrip tistega časa v Ljubljani.
ABSTRACT
The article focuses on the period
between the two world wars and the first years
after the Second World War. From old the wine
trade was given much attention because it was
a highly profitable business. The author intro-
duces us to the spirit of the time in Ljubljana
with detailed descriptions of families which
engaged in the wine trade and quotations from
the protocols of wine merchants' companies.
POD OKRILJEM NOVO NASTALE KRALJEVINE SHS
Po končani 1 .svetovni vojni leta 1918, po razpadu velikega poraženca Avstro-Ogrske
in razkosanju cesarstva, torej v času, ko se pričnejo tvoriti nove države na nacionalni
osnovi, pripelje zgodovinska pot Slovence pod okrilje novoriastale kraljevine SHS, kasneje
imenovane Jugoslavija. Sprememba političnih meja je vplivala tudi na vinsko trgovino.
Klasična, skozi stoletja utečena pot od morja preko našega ozemlja do Dimaja, nenadoma
zamre. Z novo politično mejo izgubimo na zahodu dobršen del slovenskega ozemlja,
znanega po pridelavi dobrega vina, ki so ga Ljubljančani tako cenili. Od tega trenutka
dalje se primorska, vipavska, goriška in istrska vina le redko pojavijo na ožjem slovenskem
tržišču. Pod novo italijansko oblastjo postanejo ti predeli popolnoma odrinjeni in
zanemarjeni, prične se izseljevanje ljudi iz teh krajev. Vino pridelujejo le še za svoje lastne
potrebe, ker jih na tržišču uniči premočna konkurenca vin z italijanskih vinorodnih
področij. V Ljubljano ta vina pridejo spet v času italijanske okupacije, svoj ponovni
preporod pa doživijo pod okriljem svoje matične domovine po 2.svetoviu vojni.
To je čas sprememb tudi v štajerski vinski trgovini, ki je bila do sedaj pretežno
usmerjena na gornje štajersko tržišče. Z novo mejo se štajerskemu vinu zapre pot do
običajnega tržišča. Pridelovalci štajerskega vina prično kupce iskati proti jugu in vzhodu.
Tako postane Ljubljana novi veliki odjemalec štajerskih vin. Štajerska vina so slovela kot
Jana Tomažič
80
zelo kvalitetna, zato niso imela težav pri uveljavljanju.
Komaj se dolenjska in bizeljska vina znebijo enega tekmeca, t.j. primorskih vin, že se
na tržišču pojavi novi, nekoliko dražji štajerski tekmec. Preobrat v kvaliteti dolenjskega
vina je prinesla trtna uš in z njo obnova dolenjskih vinogradov, ki je bila dobro izvedena,
še zlasti z izborom nove sorte, ki je ustrezala tipu cvička. Kakovost vina se je pričela
dvigovati in cviček (nemško zwieckt pomeni ščipati, črvičiti) ni bil več manjvredno vino.
V Ljubljaiü je bil posebno znan in cenjen cviček iz Gadove peči.
Glavni del vinske trgovine na debelo prevzamejo slovenski trgovci, nekaj pa je še
vedno ostane v rokah tujcev. Točenje na drobno je že od nekdaj büo v pretežni lasti slovenskih
gostilničarjev in lastnikov majlmih vinotočev. Ljubljanski trgovci z vinom na debelo iz časa
med obema vojnama so se na posle, s katerimi so se pečali, dobro spoznau. Vsi so bili
strokovno izobraženi in šolani možje. Izjema so bili lastniki delniških družb, ki so prodajale
vino, kot na primer Centralna vinarna v Ljubljani, Osrednja vinarska zadruga za
Jugoslavijo v Ljubljani in Zadružna klet. Lastrdki delnic so bili najrazličnejših poklicev in
starosti, združevala pa jih je politična pripadnost. Med njimi najdemo tudi pomembne
može takratnega političnega življenja, kot so: ban dr. Marko Natlačen, minister dr. Andrej
Gosar, grof JegUč, ljubljanski župan Jxiro Adlešič in drugi. Veliki vinski trgovci so imeli
šole, kot so bile »Državna sadjarska in vinarska šola v Mariboru«, »Državna kmetijska
šola na Grmu pri Novem mestu« in celo visoko šolo, ki jo danes priznavajo kot fakulteto
v Klostemeuburgu pri Dunaju. Te šole so nudile tudi tečaje in izpite iz vinarstva ter
kletarjenja. Tečajev so se udeleževali lastiiiki gostiln in vinotočev, med njimi pa so bili
tudi ljubitelji žlahtne kapljice. Gostilničarji in točaji vina na drobno so za opravljanje
obrti potrebovali ustrezna dovoljenja, ki so jih pridobili na podlagi opravljene vajeruške
dobe in po dveh letih opravljenega strokovnega izpita. Take razmere so vladale vse do
konca druge svetovne vojne.
Vino se od leta 1918 naprej zaradi poviševanja davkov in državriih taks neprestano
draži.
ŠIŠENSKI VINSKI TRGOVCI
Vinska trgovina na debelo, ki je bila tekom stoletij osredotočena na območju Stare
Ljubljane, se po letu 1918 preseU v novo nastajajoči center mesta - Kapucinsko predmestje
in na obrobje mesta, kjer so bili idealni pogoji za skladiščenje in hranjenje vina. Vas Spodnja
Šiška postane del Ljubljane leta 1914. Zaradi peščenega zemljišča je bila najbolj primerna
za gradnjo velikih vinskih kleti. Tu je tekla tudi železnica, ki je omogočala hiter prevoz
blaga in raztovarjanje na industrijskem tiru s pretočno postajo.
Iz šišenskih kleti je med Ljubljančaru zaslovelo »Šiška vino«. To ime je zasmehujoče
predstavljalo vino, ki so ga šišenski kletarji in gostilničarji mešali in po potrebi tudi obarvali
z rdečo barvo. Med pivci so se širile šale, »da daje grozdje iz šišenskih vinogradov manj
kakovostno vino kot grozdje iz vinorodnih krajev«.
Na področju Spodnje Šiške so imeK v prvi polovici 20.stoletja svojo trgovino z vinom
na debelo naslednji trgovci: Umberto Delich, Celovška 50, Mihael Omahen, Celovška 67,
Peter Podboršek, Celovška 34, kasneje Gosposvetska 13 (študiral je na klostemeuburški
šoU, njegovo klet je imel nekaj časa v zakupu Josip Levanič), Mihael Hafner, Unter
Šiška 162, Ivan Hočevar, Spodnja Šiška 225, ki se je leta 1930 preselil na Galjevico 224,
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
81
Prevoz vina po železnici. Fotografija iz leta 1966, last Železničarskega muzeja. ¦ Wine
transportation by raüway, 1966, Railway Museum. • Transport du vin par chemin de fer.
Photo de 1966, propriété du Musée de chemin de fer.
Julij Zupan, Nodnik na Celovški, ki se je poleg vina ukvarjal še s prodajo kisa, Alojzij
Zajec na Vodnikovi cesti, Vojtek Biazje poleg trgovine z lesom vodil tudi kupčije z vinom
in med vojno prevzel Bolaffijevo klet, v najemu je imel gostilno »6«, Lovro Sebenik je
imel svojo dejavnost na Knezovi ulici 28, nato pa jo preselil na Šmartinsko cesto 24. Na
Gasilski 3 je imela svojo klet Frančiška Cesar, kasneje pa njena hči Minka.'
Na Medvedovi ulici 7 je bila vinska trgovina in klet veletrgovca Karla Bolaffija, ki
je bil Jud, rojen leta 1885 v Gorid. Njegova trgovina se je razširila v družinsko podjetje
Bolafijo & sinovi. Podjetje je bilo znano po svojih špekulacijah, saj se rükoli ni vedelo,
kdo je bü za kaj odgovoren, imeh so velike finančne vzpone in padce. Družina se je med
2.svetovno vojno pred prihodom Nemcev v Ljubljano umakiula v Italijo.
V neposredni bližini Bolaffija, na Lepodvorski 14, je imel svojo klet ing.Josip
Levanič, ki je bU za tiste čase najbolj strokovno izobražen vinski trgovec in je imel tako
veliko prednost pred ostalimi vinskimi trgovd v Ljubljani. Rojen je bil leta 1894 na Turškem
vrhu pri Ptuju v vinogradniški družini. Pot šolanja ga je vodila preko Sadjarsko vinarske
šole v Mariboru, katero je zaključil z odličnim usf)ehom in z nagrado za raziskovalno
delo. Po končani meščanski šoli v Gradcu je naredil sprejemrd izpit na takratni najvišji
šoH za vinarsko-kletarsko stroko v Klostemeuburgu pri Dunaju. Tudi to šolo je leta 1915
končal z odličnim uspehom (glej spričevala).
Svoje strokovno izpopolnjevanje je po 1.svetovni vojiü nadaljeval v Frandji v
Montpellieru, Bordeauxu, Parizu in Reimsu. Svojo ljubezen in strast do stroke je nato
1 Združenje trgovcev v Ljubljani, fasc.l, Trgovd z vinom in žganjem, 11, AS.
Jana Tomažič
821
Spričevalo Steiermärkische Landes - Obst -und
Weinbauschule in Marburg, iz leta 1912. ¦ School-
leaving certificate, issued by the Styrian Provincial
Fruit and Wine Growing School in Maribor, 1912.
¦ Certificat de la Steiermärkische Landes - Obst -
und Weinbauschule de Marburg en 1912.
posredoval učencem na Državni kmetijski šoli v Št. Juriju pri Celju in v Splitu. Bil je
ravnatelj veleposestva in vinske trgovine pri Fricu Zemljiču, tehnični vodja podjetja Baker
& London v Ljubljarü. V jeseni leta 1924 je s skromnimi sredstvi in s pomočjo prijateljev
vinogradiiikov ustanovil v Ljubljani vinsko trgovsko podjetje. VeMko časa je posvetil
iskanju primerne lokacije za zidavo vinske kleti.
Ker je bilo v Ljubljani že nmogo vinskih trgovcev in je bila konkurenca zelo močna,
se je odločil, da prodre na tržišče s prvovrstnimi štajerskimi vini, ki jih je prodajal po
enaki ceni kot konkurenca mnogo slabša. S strokovnimi nasveti je pomagal
vinogradnikom, od katerih je kupoval vino. Svojo vinsko trgovino je vodil z
administrativno pomočjo svoje žene in štirih zaposlenih delavcev. To so bili: kletarja Lojze
Line in France Kolar, za nabavo je skrbel Jože Strman in sodar FiHp iz Tacna. Na dvorišču
je imel Josip Levanič sodarsko delavrüco, kjer so popravljali od poti poškodovane in
zanemarjene sode. Predno je kupcu natočil v njegov sod vino, je vedno preveril, aU je sod
dovolj snažen, sicer ga je dal na stroške kupca umiti. Če bi v slab sod natočil še tako
dobro vino, bi se kaj kmalu pokvarilo, trgovec pa bi s tem pri pivcu izgubil dober glas.
Zmogljivost kleti Josipa Levaniča je bila 13 vagonov vina. Največ vina je büo v kleti jeseni
- meseca novembra in to od 6 do 7 vrst vina. Vino so v klet pripeljali z najetimi tovornjaki,
ki so lahko naenkrat pripeljali 700 do 750 litrov vina v sodih. Vina, ki so prihajala po
železnici, so bila shranjena v velikih 5000 litrskih sodih, naloženih po dva na vagon. Na
postaji so vino pretočui in ga s konjsko vprego pripeljali do kleti. Zaradi velikega prometa
je bila železniška pretočna postaja tudi v Šiški.
Gostilničarji, ki so od trgovca kupovali manjše koUčine, so po sodček prišli s cizo
aU pa ga je vajenec zakotalü po cesti do gostilne. Vinski trgovec je imel vedno dosti
obiskovalcev. Znani šišenski pijanček in obiskovalec vinskih trgovcev ter gostiln je bil
Miško, katerega se je prijel nadimek Paganini. Bil je namreč pravi violinski virtuoz, ki je
igral za pijačo.
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
83
Vma, s katerimi je Josip Levanič trgoval, so bila v prvi vrst štajerska, izjemoma je
kupoval tudi mošt. Ob nacionalizaciji leta 1946 so bila v kleti naslednja vina: burgundec,
renski rizling, traminec, plemenke, laški rizling, dalmatinsko črno, frankinja, mešano
štajersko vino, muškat otonel, vino iz drož. V kleti je bilo 30 sodov ležakov skupne litraže
1326 hI in 950 sodov od 60 do 800 litrov. Največji sod je meril 167 hI. Družina se še danes
sponunja, koliko racij in preiskav hiše oziroma kleti je bilo med vojno. Vsaka vojska, ko je
izvedela, da je v bližini vinski trgovec, si je pod neko pretvezo omislila pregled kletnih
prostorov. Zakaj so bili sumljivi ravno kletni prostori, ni potrebno posebej razlagati. Po
drugi svetovni vojni je trgovina in vinska klet prešla v državno upravo. Sedaj bivši lastnik
ing. Josip Levaiuč se je zaposlil kot vodja kleti in žganjame pri podjetju Gostinstvo in je
tam vodil strokovna predavanja. Kasneje je postal vodja Oenolaboratorija za preiskavo
in analizo vin. Bil je med glavnimi ocenjevalci vin na povojnih vinskih razstavah. Na
svetovni razstavi v Londonu leta 1933 so bila vina iz njegove kleti odlikovana z Grand
Prix and Gold Medal. Josip Levanič pa nima zaslug in priznanj samo na vinskem področju
(njegova je receptxira za beli in rdeči Starček), temveč je tudi oče naše prve brezalkoholne
pijače »naše in vaše mladosti« - Cockte. Veliko časa je posvetil izdelavi vermuta, a ga je
smrt prehitela.^
Med pomembnimi šišenskimi veletrgovci je bila tudi družina Stepič. Ustanovitelj
trgovine je bil Peter Stepič, rojen leta 1854. V Ljubljano je prišel iz Leskovca pri Krškem in
se zaposlil kot skladiščnik in prevoznik pri veletrgovcu Mayerju. Leta 1897 je kupil hišo
z gostilno, tujskimi sobami in kletjo na Tržni 6 in kasneje še hišo na števuki 8.
Reklamni oglas iz leta 1920, Peter Stepič. • Advertisement,
Peter Stepič, 1920. • Publicité en 1920, Peter Stepič.
Leta 1930 je prevzel trgovino njegov sin Mirko z ženo Maro. Mirko Stepič se je šolal
na trgovski akademiji v Zagrebu in končal šestmesečni tečaj na klostemeuburški šoli.
Očetovo klet je še povečal. Poleg svoje je imel v zakupu še Zupančičevo klet na Celovški
cesti. Na mesec so prodali 30 do 50 vagonov vina. Specializirani so bili za dolenjska vina
in cviček iz Gadove peči, prodajali pa so še: štajerska vina iz Haloz, Miklavža, Ljutomera,
Lendave, češka vina, dalmatinska bela vina iz Splita in Italije - Valpolicella. Med vojno
leta 1942 je bü vinski trgovec Mirko Stepič ustreljen kot talec. Do konca vojne je trgovino
vodila njegova žena. Vmo so prodajali samo v sodih. Veliki odjemalci so bile goshlne -
Šestica, Sterk, Amerikanec, Nace, Raca, Rabič v Mojstrani, Cerar v Kamniku, kavama
Kazina, hoteli Union, Jekler na Bledu, Lovec in Union na Bledu. Prodajali so še na Jesenice,
v Kranjsko Goro in po ostalih krajih Gorenjske. Ljubljanska cerkev je od njih kupovala
vino za mašniške potrebe. Vino so razvažali kupcem s tri in šesttonskim tovornjakom. Po
2 Po pripovedi sina prof. Iva Levaniča
Jana Tomažič

telefonu so sprejemali naročila, manjši gostilničarji pa so po vino prišli kar sami. Gostilne
so bile največji odjemalci črnine. V Dravljah so imeli hleve s konjsko vprego za prevoz
vina s kolodvora. Leta 1946 so postali soinvestitorji podjetja Vinea, ki je bilo ustanovljeno
z dehio zasebnim in delno državnim kapitalom. Že čez pol leta so bili zasebni sovlagatelji
nacionalizirani, poleg tega pa so izgubili še svojo trgovino. Danes je z dograditvijo novih
cistern v kleti moč shraiuti 180 vagonov vina. Poleg lastnika in njegove žene, ki je vodila
pisarniške posle, so büi zaposleni še trije sodarji (med njimi Lojze Vodnik), šofer, hlapec,
trije kletarji (med njimi Vinko Pire), za prevoz vina je skrbel Ivan Hadolin. Svojim
uslužbencem so nudiU dnevne obroke. Leta 1939 so opustih gostilno, jo daU v najem in se
posvetili izključno trgovini. V Stepičevi lasti je bila med drugim tudi lovska koča na
Menini planini. Peter Stepič je bU med ustanovitelji Lovske družine in Sokolskega doma
v Ljubljani, sin Mirko pa je bil med pobudniki za gradnjo kopališča Ilirija. Na sokolskih
prireditvah je prav on poskrbel za vino.'
Na področju Šiške so bili kratek čas med obema vojnama še naslednji manjši vii\ski
trgovci in lastniki vinotočev: Ela Kotruk, Zgornja Šiška 224, Tomo Bujas & Zenic, Celovška
41, Ante Ceravec, Medvedova 25, Ludvig Dekleva, Celovška 42 (76), Moslavina, Celovška
50, Jernej Stele, Celovška 66 (172), Zorman & Korbar, Spodnja Šiška 91, Ivan Bajželj,
Spodnja Šiška 115, Ana Bratok, Spodnja Šiška 53, Ivan Kerkoč, Spodnja Šiška 22, Jera
Malagaj, Spodnja Šiška 121, Anton Štim, Spodnja Šiška 264 in Marija Zalokar, Spodnja
Šiška 78.^
VINSKI TRGOVCI V MESTU IN OKOLICI
Nekaj vinskih trgovcev se je ustalilo v novo nastajajočem Kapucinskem predmestju
(Ajdovščina), katerega lega je bila odlična zaradi bližine železnice in širitve mesta v to smer.
Veletrgovec Kristjan Čermelj, rojen leta 1889 v Vipavi, je odprl svojo trgovino z
Reklamni oglas iz leta 1928, Kristjan Čermelj
¦ Advertisement, Kristjan Čermelj, 1928
¦ Publicité en 1928, Kristjan Čermelj.
3 Sokolsko društvo je v 20-ih in 30-ih letih prirejalo v Narodnem domu »Jesensko trgatev«. Na ta dan
so okrasili plesno dvorano s trtrüm listjem, grozdjem in drugimi okraski, ki so büi med plesom predmet
družabnih iger. Podobne »trgatve« so organizirali tudi nekateri ljubljanski gostilničarji.
4 Adresai za Slovenijo, 1923
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
85
vinom, žganjem, likerji, konjakom, rumom in z vinom, pridobljenim z mrzlim potom, na
Gosposvetski 13 (v Kolizeju), nato pa je svoje poslovne prostore in klet leta 1929 preselil
v svojo na novo zgrajeno hišo na E)voržakovi 12.' Njegova klet je merila probližno 400
kvadratnih metrov, od tega jih je bUo 35 namenjenih za hrambo žganja. Po pripovedovanju
je bü Čermelj prvi ljubljanski trgovec, ki se je poskiisno bavü s prodajo arhivskih buteljčruh
vm. Novo zgrajena klet je büa verjetno najmlajša v Ljubljaiü. Danes je klet brez sodov m
je v lasti podjetja Dalmacija vino.
Reklamni oglas restavracije Slamič.
¦ Advertisement, Slamič Restaurant.
¦ Publicité pour le restaurant Slamič.
Na Gosposvetski 6 sta imela svojo trgovino z jestvktami in restavracijo Josipina in
Franc Slamič. Za svoje lastne potrebe sta uporabljala manjšo vinsko klet z zmogljivostjo
dveh do treh vagonov.
Reklamni oglas, ki nas vabi v gostilno »Figovec« in slika gostilne. ¦ Advertisement inviting
people to visit the Figovec pub, picture of the pub. • PubUcité qui nous invite a l'auberge
"Figovec" et l'image de l'auberge.
5 Združenje trgovcev v Ljubljani, fasc. 1, Trgovci z vinom in žganjem, 11, AS.
Jana Tomažič
Spričevalo državne kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu, Aleksander Knez. ¦ School-leaving
certificate of the State Agricultural School in Grm near Novo mesto. ¦ Certificat de l'Ecole
nationale d'agriculture a Grm pres de Novo mesto.
Bolj za zabavo kot zares se je z nabavo vina ukvarjal veletrgovec z žitom in posestnik
zemljišč v Spodnji Šiški Aleksander Knez. Bil je lastnik stare gostilne Figovec na
Ajdovščini, ki jo je dal v najem pod pogojem, da le on skrbi za nabavo vina. Leta 1922 je
naredil kletarski tečaj na Državiu kmetijski šoH na Grmu pri Novem mestu (glej spričevalo).
V Kolizeju na Gosposvetski 13 je imel od leta 1927 svojo veletrgovino Nikola
Novakovič pod imenom Alko. Trgoval je na debelo, in sicer z vinom, špiritom, alkoholnimi
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
pijačami, sadiumi sokovi in marmeladami. Leta 1930 je podjetje prevzel Andrej Šaraban
in Oton & Adolf Lorant. Poslovodkinja podjetja je bila Vlasta Senk. Podjetje je delovalo
do nacionalizacije. V isti hiši je imela trgovino z vinom na debelo Mara FreseL podjetje
Dalmacija in na Gosposvetski 42 Edo Uratnik.
Na Kolodvorski 7 je prodajal na debelo vino Janko Končar, na Dimajski 33 pa
Josip Urh. Na Aleksandrovi cesti 1 (danes Cankarjeva ulica) je svoja vina prodajala tvrdka
Julio Meinl, ki se je leta 1922 preselila na Šelenburgovo cesto 3 (Slovenska cesta nasproti
Pošte). Svojo Vinsko klet je imel hotel Union. Glavna dobavitelja vina za hotel sta büa
Centralna vinama in Mirko Stepič. Kmalu po otvoritvi hotela so se vrstile mnoge kritike
Vinske kleti. V Slovenskem narodu se je bralec pritožu, da Vinska klet učuucuje zelo
nedomače, saj rü v njej ničesar, kar bi spominjalo na slovensko vzdušje m slovensko
narodno simboliko. S postrežbo in vüiom pa so bili obiskovalci zadovolnji.
V tridesetih letüi je büo vedno več trgovin, ki so poleg živu in prehramberdh izdelkov
prodajale tudi ustekleničena vina. To so büa predvsem uvožena italijanska vina. Franc
Kham je popestrü ponudbo v svoji delücatesiü trgovini na Miklošičevi 8 nasproti hotela
Union tako, da je pričel prodajati uvožena španska desertna vina (Malaga, Sherry,
Lagrimae christi, Madeira, Moskatel), italijanska desertna vina (Vermuth temni in svetli,
Marsala), francoski šampanjec in likerje ter angleški whisky (Johnie Walker, Canadian
Club, Black & White, Gordons Dry Gin).' Anton Verbič je prodajal dalmatinska vina na
Stritarjevi 2 (danes Delücatesa). Na Cirü Metodovem trgu 33 je svoje zaloge vk\a prodajal
Lovro Gradnik. Poleg s prodajo rib se je s trgovanjem vina na debelo ukvarjala tudi
Anica Nazor na Sv.Petra cesti 7 (danes Trubarjeva), na Dalmatinovi 8 pa Marija
Podkrajšek, na Florjariski cesti Fran Kajfež, na Vidovdanski pa Ivan Marovt.''
Na Zaloški cesti 21 je imel prijavljeno tigovino z vinom na drobno Alojzij Sušnik,
na številki 15 pa je imelo svoj vinotoč Konzumno društvo. Na Tržaški 77 je poleg gostilne
imel vinsko trgovino Franc Kramar, na Viču pa sta svoje vino prodajala še Franc Vrtačnik
in Josip Lavrič." Gostilničar Češnovar v Štepanji vasi je imel poleg svoje gostüne še vinsko
klet, namenjeno tudi za zvmanjo prodajo. V Stepanji vasi so vino prodajali še Jožko Hubad,
Kari Povše, ki je bü lastnik gostilne Pri Štrausu, in Anton Novak. Slednji je imel skladišče
pod Golovcem (danes podrto). Tu je imel veHko klet gostuničar Košak, ki je imel sicer
svojo gostüno na današnji Čopovi ulici (zraven Slončka).
Vsak malo večji kraj je imel svojega vinskega trgovca. V Ljubljani je bü dobro poznan
domžalski vinski trgovec Vinko Müller, v Kranju pa Korirad Fink, Anton Hafner v Ško^i
Loki, na Lavrici Ogrin, na Vrhrdki Malavašič, v Logatcu Škrlj in Pimtar, na Rakeku Rajčevič,
v Cerknem Žumerl, v Starem tigu pri Ložu Kovač, v Ribnici Radonič, v Kočevju Kajfež in
Muoševič, na Bledu Benedüc. Kar štirje trgovci z vinom so bul v Glincah pri Ljubljani -V.
Batelino, F. Javomik, 1. Slabe in J. Traven.
Kletne kapacitete zasebnih trgovcev so büe od 5 do 10 vagonov vina. Navadno so
se specializiraK za posamezna vinska področja, tako na primer Josip Levanič za štajersko,
Peter Stepič za dolenjsko. Kristjan Čermelj za primorsko. Odločilnega pomena pri izbiri
vinorodnega okoliša, kjer so kupovali vino, je büa tigovčeva krajevna pripadnost oziroma
kraj rojstva. VeHki ljubljanski vinski trgovd niso imeli svojüi vinogradov, v katerih bi
6 Združenje trgovcev v Ljubljani, fasc. 1, Trgovci z vinom in žganjem, 11, AS.
7 TOI, fasc. 331, Pnxiaja živil in vina v zaprtih steklenicah, 313 (26), AS.
8 TOI, fasc. 331, Trgovina z vinom in žganjem, 319, AS.
87
Jana Tomažič
pridelovali vino za prodajo. Od vinogradnikov so kupovali pretežno mlado vino, redkeje
mošt, katerega so pred vojno mnogo popili v ljubljanskih gostilnah. Glavrü odjemalci pri
trgovcih z vinom na debelo so biU gostilničarji in lastniki hotelov. Med njimi ni bilo preostre
konkurence. Vsak je imel svoj zaključen krog kupcev in trgovec je poznal odjemalčeve
potrebe. Vedel je, kakšno vino potrebuje gostilničar za svoje pivce in kdaj mu bodo pošle
zaloge. Trgovci so obiskovaU svoje kupce in za pivce v gostihü je bil to prijeten dogodek,
ker so pili na njegov raam. Nekateri vinski trgovci so imeh tudi svoje potnike. Njihov
zaslužek je bü 15 do 30 % od prodanega vina, büi so tudi primeri, posebno pri prodaji
dalmatinskih in vršačkih vin, da so potniki dobiU tudi 40% od prodanega vina. Potnikova
služba rü bila lahka, saj je razdalje moral premagovati peš, na kolesu aU z vlakom,
neprestano je bü na poti in le malokdo je ostal dlje časa v tem pokhcu. Vmski trgovci pa
so si šteli v posebno čast, če so iz svojüi kleti prodaK vino cerkvi za mašniško daritev. To
je namreč pomenüo, da jim kupec zaupa, da njihovo vino ni ponarejeno.
PRIHOD DALMATINSKIH VIN V LJUBLJANO
Življenje v novi jugoslovanski skupnosti po 1. svetovni vojrü pripelje do novega,
še do nedavnega Slovencem nepoznanega tržišča. Hkrati se na ljubljanskem trgu pojavijo
poleg slovenskih vin še vojvodinska, srbska, hrvaška in dalmatir\ska vina. Prav slednja
so imela pomembno vlogo na ljubljanskem vinskem trgu. Tako prično v Ljubljano prihajati
prvi dalmatinski trgovci ter gostilničarji in z njimi njüiova vina. Dalmatinska vina so
pomenüa veliko korücurenco slovenskim, ne toHko zaradi kvalitete, temveč zaradi cene.
Ljubljančanom so se prüjubüa in nekateri so celo trdiH, da so ta vina najbolj pristna.
Največ so prodali črnega vina pod imenom Opolo.
Dalmatincem je šla vinska trgovina zelo dobro od rok. Razpredh so pravo mrežo
gostün in vinotočev po Ljubljani in nato po vsej Sloveniji. Njüiovi lastrüki aU najemniki
so bih vedno Dabnatinci. Prodajah so močna vina in glavni kupci so büi fizični delavci z
nizkimi dohodki ter Dalmatina, živeči v Ljubljani. Prvi Dalmatinec vinski trgovec v Ljubl-
jarü je bü Ivan Lasan, rojen leta 1888, doma iz Vodic v okoHci Šibenika. Za njim so prišU še
bratje in ustanovüi leta 1925 podjetje Brača Lasan. Svojo klet in gostilno s pavüjonom za
ples so imeU na Vodnikovi 17 v Spodnji Šiški. Kasneje je Ivanov brat Rok odprl na
PokopaUški 14 trgovino z vinom in žganjem na debelo in v zaprtüi steklenicah. Večji del
vina, ki so ga prodajah, je bil iz njihovih lastnih vinogradov iz Zlatana pri Šibeniku.
Njihova vina so büa nagrajena z zlato medaljo na razstavi v Šibeniku.
V Ljubljarü sta svoje vino, olje in žganje na debelo m drobno šest let (do leta 1927)
prodajala brata Novakovič v Sodrü lüici. Z Visa sta prišla brata Peric in se ustalüa s
svojimi vir^kimi zalogami nasproti gostüne Keršič na Celovški 43. Tue pred začetkom 2.
svetovne vojne je iz Splita prišel Marijan Šilovič in na Kolodvorski 18 toču vino na debelo.
Marin Barbič, rojen v Jelši leta 1887 je imel svojo prvo trgovino v Ljubljarü na Stari poti
11, nato pa se je preselü na Malenškovo 7 (Vodmat). Podobno pot je imel Pio Radonič, ki
je prav tako s svojo trgovino pričel na Stari poti in se nato preseHl na Maler^škovo 5.
Na področje Sloverüje so hodih tudi trgovci iz sosednje Hrvaške, posebno znan in
pri ljudeh prüjubljen je bü Franjo Jakovac iz Jastrebarskega, ki je prodajal odHčno portu-
galko in graševino. Posebno portugalka s področja Jaške je büa za ljubljanske razmere
odhčna pijača.
88
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
DELNIŠKE DRUŽBE IN PRODAJNE ZADRUGE
Večina vinske trgovine v Ljubljani je bUa v rokah posameznikov. S trgovino z vinom
pa se niso ukvarjah samo zasebni trgovci, ampak tudi delniške družbe z omejeno zavezo.
V Ljubljarü so büe Centralna vinarna s sedežem na Frankopanski 11 (danes osrednja
stavba podjetja Slovin), ki je imela največje kletne zmogljivosti - 52 vagonov. Zadružna
klet z zmogljivos^o 20 vagonov vina na Kongresnem trgu 2 in Osrednja vinarska zadruga
za Jugoslavijo v Ljubljani. Vse tri naštete dnižbe so büe v rokah klerikalne stranke in z
njüiovim dobičkom so pokrivaU stroške strarüdne dejavnosti. Poleg teh so delovale še
manjše zadruge na ljubiteljsko - družabni osnovi.
CENTRALNA VINARNA d.d. je büa v trgovski register vpisana 1. januarja 1925
kot delniška družba z omejeno zavezo v rokah klerikalne stranke. Büa je članica Zadružne
zveze. Predsednik upravnega sveta je bü dr. Jože Basaj. Registrirana je büa kot: »a) tu m
inozemska trgovina z vinom, alkoholnimi pijačami in špirituozami, b) izdelovanje šumečih
vin, c) pospeševanje produkcije vina s podpiranjem racionalnega vinogradništva in
kletarstva, ustanavljanje in pospeševanje vinarskih zadrug, pouk, izdajanje strokovne
Naslovnica dopisnega papirja Centralne viname d.d. ¦ Header of the Central Vintners' stationery.
¦ Couverture du papier de correspondance de Centrabia vinama d.d.
pubHkacije, d) nabavljanje in razpečevanje vseh vinogradniških in kletarskih potrebščin.
V to svrho sme ustanavljati družba po vsej državi podružruce, kleti in skladišča. Višina
glavnice je 1.000.000 dhi«.'
Člani upravnega sveta so bih: odvetrük dr. Marko Natlačen, župnik Hauptman,
uradrük deželne bolnice Jarüco Dolžan, učitelj Janko Čepon, odvetruški kandidat Müiael
Krek. Svoj delež so imeli gospodje: Bogumü Remec, dr. Marko Natlačen, dr. Janko Mohorič,
Anton Rasperger, Josip Gogala, dr. Fran Kulovec, Mihael Krek, Melhior Primožič. Na
občem zboru je veljalo vsakih 25 delnic en glas. Več delničarjev, ki so vsak zase imeh
manj kot 25 delnic, so si morah izbrati svojega skupnega zastoprüka, ki se je smel udeležiti
občega zbora z glasovalno pravico.'" Vinama je, po podatküi iz obračunskih knjig,
9 Centralna vinama, Reg.B,n, 178, ZALj.
10 Seznam konvolutov. Centralna vinama d.d., 489, AS.
89
Jana Tomažič
hranjenih v Arhivu Sloverüje, poslovala z velikim dobičkom, njeno najuspešnejše leto pa
je bilo leto po ustanovitvi.
Centralna vinama je imela šest kleti, v katerih so hranili pretežno štajerska vina (iz
Ljutomera in Ormoža), dolenjska vina (cviček), vina z Bizeljskega, Brežic, Metlike in
Kraljevega brega pri Subotici (rizling). V Dalmaciji so imeU svojo trgovsko ladjo za prevoz
dalmatinskega vina na tržišče. Na otokih Vis, Pag in Skaradin (»nema vina od Skradina«)
so kupovali od kupcev grozdje in mošt. Dalmatinska vina so büa najbolj primema za
rezanja z drugimi, navadno štajerskimi viru. Vino so kupovali v velikih količinah in ga
šolali v svojih kleteh. Večino vina je Cenhakia vinama prodala v Ljubljani in na Gorenjsko
tamkajšnjim gostilničarjem m hotelom. Največji korücurent jim je bü trgovec Mirko Stepič.
OSREDNJA VINARSKA ZADRUGA ZA JUGOSLAVIJO V LJUBLJANI z.o.z. je
bila ustanovljena 27.septembra 1921. Sedež in klet je imela na Kongresnem trgu 2. Svoje
zaloge pa so hranili tudi v kleti na Celovški 81, ki je büa v lasti I. Zupančiča. Njen namen
je bil posredovati kupčije med člani zveze in odjemalci, skrbeti za interese producentov,
od njih odkupovati grozdje, sadje, vinski in sadni mošt, vino in sHvovko. V vsakem vinor-
odnem kraju so si prizadevali napraviti vinske kleti, organizirati vinske sejme in razstave,
javne pokušine, odpreti svoje lastne vinotoče. Svojim članom so pomagali pri kupovanju
vinogradniške in kletne opreme. Člani odbora so bili: Anton Komljanec, Leopold Faganel,
dr. Ivan Stanovrdk, Anton Marinšek, Alojzij Kocmur, Rudolf Stmad, Jože Pire, Ivan Lazar,
Franc Cvek in Ivan Krivina." Razglase Osrednje vmarske zadruge so objavljali v časopisu
Domoljub. Nakupljeno vino je zadruga hranila v kraju, kjer je bilo nabavljeno. Kako je
potekalo delo znotraj zadruge, preberemo v sejnih zapisnikih, ki jih hrani Zgodovinski
arhiv v Ljubljani."
Leta 1922 se je Osrednja vinarska zadmga udeležila velesejma v Ljubljaiü, a so büi
njeni člani s poslovnim uspehom zelo nezadovoljni: »Krivo je büo deževno vreme, na
periferijo potisnjen prostor in za vinsko točiliuco neprimeren paviljon.» Nekaj časa je pri
njüi kletarü kletar Zibert, nato pa je prevzel zadražno gostilno Kurelt v Mengšu, pod
pogojem, da bo pri njih nabavljal vino. Na eni izmed sej so se odločili, da ne bodo več
puščali vina v škafih po več diu, temveč ga bodo pretočili v balone.
Leta 1923 je zadmga hranila v svojih kleteh naslednja vina: graševino, hozler,
žlahtnino, silvanec in muškat, ki je bil najdražji. Na vseh sejah so njeni člani posvečali
mnogo pozornosti pripravi na sejme in razstave, preučevali propagando in si prizadevali
za čimbolj primemo postavitev paviljona na razstavišču. Kljub naporom pa so na koncu
leta ugotovili, da so biU stroški večji kot izkupiček.
Leta 1924 so se v zadmgi odločui, da bodo na sejmu točui samo dolenjsko in štajersko
vino, silvanec ter dalmatinsko belo in črno vino, ki je büo najcenejše. Sejemskim
obiskovalcem so hoteli ponuditi čim cenejše in tem boljše odprto vino. Niso pa se
predstavili z vrhimskimi vini visoke starosti, kajti pridobiti so hoteli povprečnega pivca.
V Zadm so kupovali maraskino. V svojih kleteh so imeli pretežno dalmatinska bela in
črna vina, ki so jih kupovali od Dalmatinca llica, ter rose. Vedno pa so bila na zalogi
štajerska vina, dolenjski cviček, hrvaški rizling in traminec, negotinska in banatska vina
iz Srbije. Pri nabavi so gledali na to, da je bilo vino čim močnejše. Svoj poslovni uspeh je
zadruga iskala tudi v igrah na srečo. Tako so leta 1926 nakupüi 10 srečk loterije Stadion.
11 Zadružni vpisnik, 36, zv. Vil, str. 128, OVZ za Jugoslavijo r.z.z.o.z., ZALj.
12 OVZ za Jugoslavijo v Ljubljani, Sejni zapisnik, knjiga 1,2,3., ZALj.
90
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
Istega leta jih je zelo skrbela prodaja zaradi močne konkurence, »ki svoja vina dostavlja
kar z avtomobilom na dom ali pa ga vozijo okoli, samo da ga prodajo. Tudi sami bi
moraH poskrbeti za tak način prodaje«. Ker je bilo povpraševanje po moštu in cvičku
tega leta veliko, so nabavo le-tega povečali.
Leta 1928 so na dan prodali približno 8 hI vina. Za popestritev ponudbe so se
domislili, da v gostilni gostom poleg pijače postrežejo še z orehi in s pomarančami, kot
nealkoholno pijačo pa so stregli malinovec. Kletarju je bilo prepovedano točiti vino na
drobno.
Leta 1929 si je Centralna vinarna močno prizadevala prevzeti Osrednjo vinarsko
zadrugo, da bi se s tem znebila konkurence in pridobila njene kleti. Svoj vinotoč je imela
zadruga v Vošnjakovi ulici. Udeleževala se je akcij zbiranja prispevkov za popravuo
samostana v Stični in beograjske katedrale. Leta 1933 so prodali poprečno 2 vagona vina
na mesec, kar je bilo razmeroma malo glede na zmogljivosti kleti. Leta 1931 je cena vina
močno padla, kar je prizadelo njeno poslovanje. V tem letu so v svojih kleteh imeli: 11%
dalmatinskega belega in 14% črnega vina, 9% haložana, 9% cvička, ljutomerčana,
borgundca, silvanca, rizlinga, muškatnega süvanca, ormožana in kaštela. Od posodja so
imeli ležalne sode skupne litraže 152.678 litrov in transportne sode za shrambo 148.362
litrov. Promet z vinom je bil leta 1933 zelo slab. V zadrugi so se odločili za reklamne
oglase v Slovencu, kjer je svoja vina že ponujala Centralna vinama. Razlog za poslovno
neuspešnost svojega trgovskega potnika so videli v slabi letini in v tem, da ni imel ne
kolesa in ne denarja, da bi si ga kupil. Leta 1940 je Osrednja vinarska zadruga prodajala
nasledna vina: borgundec, muškat, rizling, šipon, sladkogorsko belo vino, belo vino s
Korčule, Hvara, Visa, rdeče vino Opolo ter čmino s Korčule in Hvara. Leto kasneje se je
povečala trgovina z italijanskimi vini. Zadruga je kupila 3 vagone vina iz Vérone, ker je
bil nakup iz dmgih predelov zaradi vojrüh razmer onemogočen. Septembra istega leta je
predsednik zadmge poročal o položaju na vinskem trgu: »IzgubiK smo večino dosedanjega
terena, tako za nakup kot za prodajo, zato se bo treba ozreti na belokranjsko in goriško za
novimi člaru in odjemalci. Prodaja naj se le z gotovino«. Tako so na Goriškem kupili
rebulo, naslednje leto pa je bila klet že čisto prazna, ker so bile vse pošiljke zaplenjene. »V
prejšnjih letih je bilo stalno v kleti 6 do 12 vagonov vina, sedaj pa je že nekaj mesecev, ko
ga ni ruti 1 hI«.
Seja Osrednje vinarske zadmge leta 1943: »Poslovni prostor je odrezan zaradi bojev.
Posrečilo se nam je povezati z našimi rojaki na Vipavskem in z našim starim člaristvom
na Dolenjskem. Skoro po dveh letih presledka smo mogh zopet postreči odjemalcem z
našim pristnim dolenjskim cvičkom, po katerem so naši konzumenti tako hrepeneh. V
promet smo spravih 20 vagonov vina«. Na zadmžnih sejah od ustanovitve do konca
vojne so tamah nad izgubo, ki jo je prinašala vinska trgovina. Tri leta po ustanovitvi je
njen član dr. Ivan Stanovrük predlagal, da bi zadrugo razpustili, vendar se s predlogom
ostaU člani niso strinjati. Zadruga je od svojih članov odkupovala vino povprečne
kakovosti. Vino so v svojih kleteh tiltrirah in mešati v primerne kombinacije, ki so
odgovarjale okusu gostilničarjev in pivcev. V svojih kleteh zmešana vina so poimenovah
kar belo, rdeče, termeno, črnina. Leta 1946je zadmga z novo državno ureditvijo prenehala
delovati, oziroma je bila združena z Nabavljabio in prodajno zadmgo v Ljubljani.
ZADRUŽNA KLET. Njena ustanovitev je datirana z 8. junijem 1934. Bila je člaiuca
Zadružne zveze v Ljubljani in Osrednje vinarske zadmge, kjer je imela svoje kleti. Zadmga
je štela 14 članov. Namen zadruge je bil pospeševati gospodarske koristi svojih članov s
Jana Tomažič
tem: »a) da nabavi od svojih članov in članic zadruge pridelke in izdelke - grozdje, sadje,
vinski in sadni mošt, vino, žganje in druga živila, b) da v ta namen orgaiuzira v večjih
krajih zaloge tega blaga na debelo in drobno, ustanavlja zadružne kleti, gostilne, točilnice,
kijih lahko daje svojim članom v najem«." Člani načelstva so bUi: Ivanka Kosec, dr. Fran
Loretto, Fran Levšnik, Fran Pezdirc, Alojz Kocmur, dr. Andrej Gosar, Ivan Krvina, F.
Kremžar, Franc Cvek. Ljudje so Zadriižno klet oziroma Osrednjo vinarsko zadrugo
imenovali »črni konzum« ali »črni magacin«, ker je združevala in nudila ugodnosti ljudem,
ki so simpatizirali s klerikalno stranko. Njen sedež je bü na Kongresnem trgu, kjer je
imela svojo klet in pivnico, kamor so ljudje prüiajali kupovat vino in posedat k stalnem
omizju. Že daleč po hodrdku se je širu vonj po vinski kleti. Pivnica je büa namenjena
lužjemu srednjemu sloju, ki ni zahteval kvaKtetnega vina. Gostom je büo pomembno le,
da so büi postreženi z vinom zmernega okusa in po nizki cerü. Danes je v teh prostorüi
nočiu klub Babüon. V pritličju na vogalu Kongresnega trga in Wolfove ulice (danes
Štajerski hram) je büa zadružna trgovina. V njej so člani zadruge kupovali hrano in drugo
blago po ružjih cenah. Nakupljeno blago so plačevali sproti, to pa so jim vpisovali v
člansko knjižico. Na koncu leta so sešteli vse nakupe, vpisane v knjižico. Glede na velikost
zneska so odredili, koUko blaga si lahko kupec brezplačno izbere. Še večje ugodnosti je
nudüa svojim članom Železručarska zadruga. Obstaja domneva, da so to zadrugo
imenovali »rdeči magacin«, ker naj bi združevala ljudi liberalnejšui misli. Za zadružno
klet ne moremo trditi, da je büa to klet, v kateri bi prodajali dobra, kvalitetna vina.
Nabavljala vina so bili člaiu zadruge in se po večini na vino niso prav ruč spoznali. Za
nabavo vina za Zadružno klet so büi najbolj primerni ljudje, ki jih je to delo veseUlo, z
možnostjo lastnega prevoza. Večinoma so to bih ljudje, zaposleni na železiuci in zato
imeH brezplačen prevoz. Eden taküi nabavljalcev je bü upokojen uslužbenec na železruci
Franc Cvek, ki je nabavljal vina predvsem po Dalmaciji. Zaradi ljubiteljskega in zato
neprofesionalnega pristopa seje zadruga večkrat znašla v hudüi težavah in je poslovala
na robu likvidnosti.
Iz zapisnikov sej Zadružne kleti pobliže spoznamo njeno delovanje v tridesetih in
na začetku štiridesetih let.^^ Leta 1935 na seji menijo, »da naj se skrbi, da v gostilno pridejo
le mali sodi, ker se v večjih vino segreje in pokvari«. Ivan Jevšnik se je pritoži, »da cviček
v gostilni IÜ prvovrsten, ker je prejšnje leto Sv.Križ prizadela toča in je ves cviček nekoliko
defekten in šibak, ima le 8%«. Na seji so ugotavljali, da »ljudje imajo rajši močnejša vina.
Ker se je v prvi vrsti hotelo forsirati vina članov Dravske banovine, katera so šibkejša in
dražja, bo tudi büanca neugodna«. Največ so prodaü negotinske črnine, ki je imela 12%
aUcohola in je büa temne barve. Negotinske črnine je Zadružna klet prodala še enkrat
toHko kot vseh štirih vrst vin Dravske banovine. Sklep članov Zadružne kleti je bü: »Drugo
leto naj se zopet seže po banatskih vinih, da se z njinti izboljša in poceni naš pridelek.
Upoštevati je treba, da gredo sladka vina bolje v promet«. V jiüiju mesecu so iz kleti
prodali 1000 1 črnine in 500 litiov drugega vina. Zelo so premišljevaU, kako povečati
prodajo vina v zimskih mesecih.
Na seji leta 1937 razpravljajo: »Naj se kontiolira nekaj zbraiiih dolžnikov v gostilni.
Pijače na up naj bi se sploh ne dajalo, ker se s tem podpira pijančevanje. Pijanim osebam
se pijača ne sme dati. Kupüi bomo büjard, ki je bil v pivrüco postavljen poskusno ali ga
13 Zadružna klet r.z.z.o.z, knjiga občnih zborov, 2, ZALj.
14 Zadružna klet r.z.z.o.z. Zapisniki sej upravnega odbora, zapisnik načelstva, knjiga 3, ZALj.
92
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
pa obdržali v najemu. Zelo dobro se obnese gramofon«. Zaradi prevelikih stroškov so
prenehah oglaševati v časopisu Straža in vihar.
Seje Zadružne kleti v letu 1938 so bile v znamenju pritožb čez strežno osebje:
»Pretečeno nedeljo je bila zvečer ob 5 h samo ena natakarca, četudi je bilo polno ljudi. Naj
se napravi red! Gramofon se dobro obnese in kupili bomo nove plošče, ker je to
priporočljivo«. V tem letu se je podražalo vino. Član nadzorstva je predlagal, da bi objavili
v Slovencu ah Slovenskem domu oglas za gostilno in za cviček iz njihove kleti. S tem bi
se znebih starih zalog. Bah so se, da bi büo novo vino mnogo cenejše. Naslednje leto so iz
gostune odstranih tako prüjubljen gramofon, ker je büo zanj treba odšteti preveč državne
takse.
Leta 1940 so büi zadružniki mnenja, da je treba dobiti »pod rokav« prünemo osebje,
ki bi dvignüo promet. Cena vina se je močno zvišala. Za poživitev so kupih radio. Leta
1942 so büi s prometom in pijačo zadovoljrü. Po njihovem mnenju je büa pijača brezhibna.
Prodajah so tri vrste vma: barbero, termeno, chianti. Spraševati pa so se, kaj naj ponudijo
gostom poleg pijače. Oktobra 1944. leta so bih zaradi pomanjkanja vina primorani omejiti
poslovanje na eno tiro, od 17 h do 18 h. Po tej uri so točui le še pivo in oranžade. Prodajah
so samo še dolenjski cviček.
Februarja leta 1944 se prisotni v poročuu Zadružne kleti pohvalijo: »Promet se je
zaradi dobre in pocerü pijače zelo dvignü. Upajmo, da ostane tako tudi v naprej. Ukrene
naj se vse potrebno, da zadruga ne bo brez vina, ker se je to že ponovno zgodüo in bi se
zaradi tega, že pridobljerü gosti porazgubüi«. Septembra menijo: »Vse je zelo pohvalno,
edino pomanjkanje vina se vse bolj čuti, ker je naša dobaviteljica Osrednja vinarska
zadruga že pol leta brez vina in so nove nabave nemogoče. Cviček, ki ga je še nekaj na
zalogi, točimo le na skrivaj stalrüm gostom, ker bi sicer bU v parih dneh prodan«.
Novembra meseca se stanje poslabša: »Gostilna je že dlje časa brez vina, ker je redna
dobava nemogoča. Treba bi büo rizkerati predplačuo za en vagon vina v znesku pol
mihjona hr, toda za to se odbor ne more odločiti, ker vmska zadruga nima tohko lasbuh
sredstev. Vsled bombardiranja prog, ogrožanja poti po napadih oborožeruh čet in zaradi
potnih dovoljenj, katerih rü mogoče dobiti, je res nabava skoraj nemogoča«. Zadnja seja
je büa 13. marca 1945: »Gostuna je že pol leta brez vina in samo še životari. Natakarica
Marija Vidmar je v zaporu. Še vedno se toči samo oranžada«. Po vojiü Zadružne kleti ni
več. Danes je klet dobüa svojo novo fimkcijo. Nočrti klub Babüon je spretno izrabü prostor
nekdanje vinske kleti in ga priredü za svoje nove potrebe.
V Ljubljani je od leta 1935 naprej delovala Vinogradniško vinarska zadruga v
Ljubljani z.o^. Njen namen je bü podoben kot pri vseh ostalih vinarsküi zadrugah. Priza-
devala si je za pridelavo in prodajo vinogradniških prideUcov svojüi članov, oskrbovala
je zadružna skladišča, pospeševala vinogradništvo in nudüa pomoč svojhn članom. Člani
načelstva so bih: Jarüco Pust, Emest Fhs in Anton Kastehc. Zadruga je delovala v povezavi
z Vinogradniško vinarsko zadrugo v Trbovljah, ustanovljeno leta 1937.
Belokranjsko vino je le stežka prodrlo na ljubljansko tržišče. V19. stoletju je büa Bela
krajina še zelo odmaknjer\a zaradi slabüi cestnih povezav. Belokranjd so svoje vino porabüi
za lastne potrebe, nekaj pa so ga prodah bližnjim dolenjskim gostilnam. Belokranjsko
vino je slovelo kot zelo močno, njegova slaba stran je büa v kletarjenju. Belokranjske
vinograde je v 19. stoletju opustošua trtna uš in imičua vso trto. Šele s cepljenjem bte na
ameriško podlago in s podtücom belokranjsküi vinogradnikov se je dvigrüla kvahteta
tudi temu vinu. Po letu 1918 pride do sprememb na vmskem tržišču. Ljubljana izgubi
Jana Tomažič
svoje stalne dobavitelje vina in prične iskati nove, še nepoznane vire. Tako je bila dana
možnost za uveljavitev belokranjskega vina, ki se je prilagodilo tržnim zahtevam.
Poudariti je treba, da so bila pri pivcih pred 2. svetovno vojno zaželena močna vina in da
je bila nekaterim pivcem stopnja alkohola v vinu edini verodostojen pokazatelj »kvalitete«
vina. To niso bili poznavalci dobre kapljice, temveč preprosti pivci, delavci, ki so iskali v
vinu samo učinek alkohola. Iz zapiskov raznih zadružiiih sej vidimo, da so bili trgovd
pri nakupu in prodaji vina pozorni tudi na to. Za popularizacijo in prodajo belokranjskega
vina, ki se takrat prvič pojavi v večji količini na ljubljanskem tržišču, je büa leta 1932 v
Ljubljani ustanovljena Belokranjska klet s sedežem in gostilno na Karlovški cesti. Boljšo
prodajo vina je hotela doseči preko gostilniške mreže. Büa je pobudiüca za ustanovitev
še drugih gospodarskih zadrug, z namenom gospodarskega dviga Bele krajine. Svojim
članom je nudila strokovno pomoč, organizirala strokovna predavanja, razstave in sejme
za vino, grozdje, sadje in druge pridelke. Njeni pobudruki in člani so bili: učitelj Božo
Račič, sHkar Miha Kambič, Riko Fux, Martin Cesar, Franc Kafol, ljubljanski župan Juro
Adlešič, Lojze Hočevar, Karel Miüler in Konrad Barle.^' Po petüi letüi delovanja je njena
dejavnost zamrla.
VINSKA TRGOVINA V ČASU ZADNJE VOJNE
Med 2. svetovno vojno, v času italijanske zasedbe, se na tržišču zopet pojavijo vina
iz primorskih in italijanskih vinorodnih območij. Italijanska trgovca Grizzli in Bertoni
sta Ljubljano oskrbovala z italijanskimi vini in vermutom iz ValpoliceUe in Dalmacije. Za
uvoz štajerskega vina pa so büe potrebne posebne dovoluiuce. Med vojno je vinska
trgovüia delno ohromela, ker so nastale težave in nevarnosti pri transportu vina v mesto.
Prazni sodi so ležali na dvoriščui in se kvarüi. Od 1941. leta naprej so trgovci prodajah
svoja vina le še za gotovino in nič več na up ali kredit. Iz povzetka seje Osrednje vinarske
zadruge za Jugoslavijo v začetku leta 1943 vidimo nastalo situacijo: »Vsled nepremostljivüi
ovir (višje sue) smo büi prisüjeiü v zadnjem letu kupiti blago ne od svojih članov na
bivšem jugoslovanskem teritoriju, ker nam je to popolnoma nemogoče, temveč od
dobaviteljev na teritoriju italijanske države in deloma od sindücata veletrgovcev z vinom.
Prekinjeni so naši poslovni stiki s Stajarsko, Banatom, Srbijo«. Med vojno so se cene vina
povečale za dvajsetkrat. Vinski trgovci so se iz dneva v dan baU, da jim bodo pošle zaloge.
Za slabo prodajo vina pa rüso bile krive samo slabe zveze, ampak je velika večina
slovensküi trgovcev büa soHdama s splošrum kulturnim mokom, ki je vladal ves medvojrü
čas v Ljubljani.
l\k pred osvoboditvijo, 26. aprüa 1944, je Združenje trgovcev v Ljubljani izdalo v
Slovenskem Kstii št. 32/44 novi davčno zakonski predpis o prijavi vseh zalog blaga in
živu. Sem je sodüo poleg sladkorja, kave, moke, olja m soU tudi vino, desertno vino,
šampanjec, ekstrakti, esence in eterična olja, konjak, rum, špirit, kvas, žganje in ocetna
kislina. Kdor rü prijavü zalog, so ga kaznovali kot tihotapca. Smisel popisa je bü v tem,
da so na podlagi tega povišali državni in banovinski davek oziroma trošarino, kakor so
to imenovali. Davek na vino, šampanjec in žganje se je povečal za eninpolkrat, lücerjem
in konjakom pa je bü davek odmerjen glede na stopnjo sladkorja in alkohola, ki ga je
vsebovalo.
15 Reg. X, 287, D -133, Belokranjska klet, vinarska in sadjarska, ZALj.
941
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
RAZVOJ NOVE, POVOJNE VINSKE TRGOVINE NA STARIH TEMELJIH
Po vojni nastopi velika vinska kriza. Stare zaloge vina so pošle, novih pa ni bilo,
ker so bili vinogradi po večini viničeni in zanemarjeni. Preteklo je nekaj let, da so vinogradi
zopet bogato obrodili in da so se kleti napolnile z vinom. Med gostilničarji je vladala
velika borba za vino, zato je slovenska vlada na čelu z Borisom Kidričem s posebnim
odlokom pooblastila določena podjetja za prodajo umetno podaljšanega vina. To
pooblastilo sta v Ljubljani imeli podjetji Vinea in Slovenja vino. Vino so podaljševali
tako, da so mu dodajali glicerin, špirit in sladkor, kar pa je danes strogo prepovedano.
Tako pridobljeno vino se je imenovalo Šišhi vino, ker je nastalo v kleteh v Šiški. Proizvodnja
tega vina je trajala od 1948. do 1951. leta, ko je bUo s prvim vinskim zakonom v Jugoslaviji
strogo prepovedano podaljševanje vina.
Starejši ljubljančaru se prav dobro spominjajo časov povojnih petletk in delovnih
akcij. Ker so takrat vse vino izvažaU, ga ni bilo moč dobiti ruti v gostilrü. Za tiste, ki so se
udeležiti delovne akcije, je bila tedaj nagrada 2 del vina. Seveda tega niso točiti na
gradbišču, pač pa je vsak delavec po končani akciji dobil listek organizatorja, na podlagi
katerega so mu na določenem mestu natočili 2 del kislega vina. Sčasoma je bilo poleg
ostale hrane na tržišču tudi vedno več vina. Gasilci in različna društva so zopet pričeti
prirejati veselice, na katerih se je točilo neomejene kotičine vina, le na lepakih, ki so vabiti
na veselico, je bilo vedno pripisano »Kozarce prinesite s seboj!«.
Ljubljanski vinski trgovci so prvo povojno leto sovlagati svoj kapital v pol zasebna
pol državna podjetja. Še isto leto pa so trgovce razlastili in podržaviU podjetja. Novo
nastala državna podjetja so kleti in poslovne prostore razlaščenih vinskih trgovcev
uporabila pri nadaljnjem razvoju vinske trgovine.
Na Tržiti ulici v Šiški so ustanoviti podjetje Uprava vino - sadje, ki je poslovalo do
leta 1948, ko se je razdelilo na dve orgartizaciji: Slovenija vino z g.Adamičem na čelu in
Slovenja sadje. Nato pa so bila na osnovi od bivših vinskih trgovcev pridobljenih kletnih
prostorov in z izgradnjo novih ustanovljena tri podjetja: 1. Slovenja vino - Ljubljana kot
izključno izvozno podjetje za vino; svojo dejavnost je razširilo tudi na področje
brezalkoholnih pijač; prostore so imeh v nekdanji kleti Karla Bolaffija, Centrab:\e viname
in MüUerja v Domžalah; 2. Odkupno podjetje gostinstvo, preimenovano v Vino Ljubljana,
kasneje Vinea; to podjetje je poslovalo samo na domačem trgu; leta 1956 se je zdmžilo s
podjetjem Slovenja vino Ljubljana; svoje prostore je imelo v Stepičevi, Levaitičevi, Cesarjevi
in Čermeljevi kleti; 3. podjetje Vino Ljubljana okolica, katerega naloga je bila, da oskrbuje
kraj z vinom in žganinti pijačami; prostore so imeti v Vodrtikovi, Radoničevi, Barbičevi
kleti, v Logatcu in Grosupljem; njihovi uradiü prostori so biti na Malenškovi 5. Leta 1953
se Sloveitija vino posveti tudi prodaji na domačem trgu, še zlasti v letih, ko so bile slabe
izvozne možnosti. Štiri leta kasneje se združijo podjetja Vinea, Vino Ljubljana okohca in
Slovenija vino pod skupnim imenom Slovenija vino.
Konec 2. svetovne vojne je prinesel konec zasebne vinske trgovine, ki je slonela na
stari, stoletja dolgi tiadiciji in izkušnjah nekdanjih vmogradrukov in vinskih trgovcev.
95 j
Jana Tomažič
96
BESEDA O AVTORICI '
i
Tana Tomažič je kustodinja v Slovenskem •
verskem muzeju v Stičru. Sprva je bila zapo- j
slena v Slovenskem etnografskem muzeju - ,
Muzeju neevropskih kultur v Goričanah, nato i
pa pri Zvezi muzejev Slovenije. V Slovenskem '
verskem muzeju skrbi za zbirko sakralne umet- !
nosti, etnološko, arheološko, kultumozgodo- '
vinsko in umetnostnozgodovinsko zbirko ter za
galerijo p.Gabrijela Humeka. Od leta 1991 ,
sodeluje pri Komisiji za delo z zgodovii^kimi j
krožki pri Zvezi prijateljev mladine. i
ABOUT THE AUTHOR
lana Tomažič is curator at the Slovene
Religious Museum in Stična. Her earlier .
employments were with the Slovene Ethno- i
graphic Museum - at the Museum of Non- i
European Cultures in Goričane - and with the ,
Federation of Slovene Museums. At present, she
is the curator of the Slovene Religious Museum
and is responsible for the collection of sacred
art, the ethnological, archeological, cultural, i
historical and art-historical collections and for |
the Fr. Gabrijel Humek Gallery. Since 1991 she ¦
has been chairman of the History Circles [
Commission with the Association of the Friends :
of Youth.
SUMMARY
THE WINE TRADE IN LJUBLJANA
The author has made a study of the wine trade in Ljubljana during the period from
1918 to 1945. The wine trade has always been an hnportant aspect of Ljubljana's econo-
mic Ufe. Economic, political and social changes effected the wine trade and indirectly
also the life of people. It was a coiisiderable source of income and provided a Uving to
different classes: to those who produced the juice of the vine, owners of wine cellars,
wine merchants, landlords of pubs and taverns, transport companies, coopers and many
others. The archives of the past centuries show nimierous toll regulations, prohibitioris
and provincial decrees which bear witness to the sigrüficance of the wine trade through-
out the centuries.
After the First World War the wine trade passed over into the hands of Slovene
merchants who were generally well framed and competent. Quite often, wrine-cellars
were the property of poUtical parties which expected to gain high profits from the trade.
In this period the wine trade imderwent changes due to the establishment of limited
companies and wine cooperatives based in Ljubljana.
Now that Slovenia was part of a new state (the Kingdom of Yugoslavia, 1919-1945)
its market was open to the cheaper wines from Dalmatia. The Dalmatians were very
enterprising at trading wine. They set up a network of pubs and wine tavenis across
Ljubljana and subsequently all over Slovenia. One major reason for their success were
the new political borders which had bereaved Sloveiüa of a large part of its coastal region
and its excellent wines. These had been very popular with the wine lovers of Ljubljana.
Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama
In the course of time the wine trade concentrated in the area of Old Ljubljana. After
1918 it moved to the suburbs - e.g. the Capuchin suburb. Spodnja Šiška, Stepanja vas -
because better conditions for stocking and keeping Vk'ines were available there. The author
describes the life of wine merchants through the story of the Stepič and Levanič families.
The Italian occupation of Ljubljana (1941-1943) and the whole of the Second World
War effected the wine trade substantially. This period is well illustrated by the protocols
of meetings held by the Cooperative Wine Cellars of Ljubljana. The most dramatic changes,
however, occurred after the war when the new regime aboUshed private trade and limited
comparues. Since the independence of Slovertia (1991) a new network of the wine trade is
spreading in Ljubljana and Slovenia, based on centuries-old foimdations and traditions.
RÉSUMÉ
COMMERCE DU VIN A LJUBLJANA
Dans son article Jana Tomažič fa-aite le domaine du commerce du vin a Ljubljana.
Elle l'a limité sur la période entre 1918 et 1945. Depuis les temps les plus anciens, le
commerce du vin représentait un facteur important dans la vie économique de la ville.
Le commerce et, indirectement, la vie des habitants étaient influencés par les changements
économiques, potitiques et sociaux. Le commerce du vin était une boime source de revenus
qui assurait le gain a des couches sociales différents: depuis le producteur de la seve de la
vigne, le caviste, le commerçant du vin, l'aubergiste, jusqu'au transporteur, tormelier et
autres. Dans les archives nous pouvoiis trouver, a travers plusieurs siecles, toute ime
suite de prescriptions concernant le droit de péage, d'interdictions et de reglements provinci-
aux qm témoignaient de l'importance, longue de plusieurs siecles, du commerce du vin.
Apres la 1ere guerre mondiale, le commerce du vin passe dans les mains des
commerçants Slovenes qm, en majorité, étaient bien instndts et expérimentés dans leur
profession. C'étaient souvent les parties potitiques qui étaient les propriétaires des caves,
parce qu'il y voyaient un gain sur. Le commerce du vin était influencé aussi par les sociétés
par l'action, crée dans cette période-la, et par les coopératives viticoles, situées a Ljubljana.
Dans l'Etat nouveau-crée, les vins dalmates, qui étaient un peu motiis chers,
s'imposaient sur le marché a côté des vins Slovenes. Les Dalmates se débrouillent bien
dans le commerce du vin. Ils avaient crée tout un reseau de bistrots et de débits de vin a
travers Ljubljana et ensuite dans toute la Slovénie. C'était aussi l'époque ou - suite a de
nouvelles frontieres politiques - la Slovéitie a perdu ime grande partie de la région côtiere
et avec elle de bons vins de la vaUée de Vipava et de la côte, tres estimés par des buveurs
Ijubljanais.
Apres 1918, le conunerce du vin, qui était depms plusieurs siecles concentré a
l'intérieur du territoire de la VieiUe Ljubljana, s'est transplanté a la périphérie de la viUe,
ou les conditions pour le stockage et la conservation du vin étaient idéales; c'était, par
exemple, dans les bantieus des Kapucini, dans la basse Šiška, dans Stepanja vas. L'auteur
nous décrit la vie des conunerçants du vin a l'aide d'exemples de deux farrülles, a savoti-:
la famiUe Stepič et la fantille Levanič.
L'occupation itaheime de Ljubljana et la période de la 2eme guerre mondiale
/
97
Jana Tomažič
susciterent de nouveaux changements dans le commerce du vin. Nous pouvons nous
faire une idée de l'ambiance de ces temps-la en lisant les proces-verbaux des séances de
la Cave coopérative de Ljubljana. Mais le temps d'apres-guerre, avec le nouveau régime
a partir de 1945, apporta un renversement encore plus grand dans ce commerce. Le nouvel
ordre social causa la rviine du conmierce privé et des sociétés par l'action. Sur les vieux
fondements et sur la tradition centenaire, qui était en partie démoHe, im nouveau reseau
du commerce du vin commence a s'établir.
981