Odiranje Slovetuev. Radikalska velesrbska vlada — prvi odiralec. Zadnji čas beograjska vlada in njeni pomočniki Siovcnce neusmiljeno odirajo z davki. Lansko leto so kar črez noč zvišali zemljiški davek za šestkrat, obrtni, pridobninski in osebnodohodninski davek pa za 30 odstotkov. Obdačili so nam beograjski mogotci že vse, kar vzamemo v roke. Davek moraš plačati od vozov, vžigalic, bencina, petroleja, električnih žarnic, sladkorja, vina, žganja itd. Če bo šlo tako naprej, ne bo dolgo, da še kihniti ne boš smel glasno, ako si ne boš poprej pritisnil dragega koleka na nos. Tako dela z nami Slovenci radikalska samosrbska vlada. Proti temu odiranju so odločno nastopili edino naši poslanci v Jugoslovanskem klubu. Samostojni poslancc Pucelj ni proti temu davku zinil besedice! To oderuško vlado podpirajo nemški poslanci, ki so tudi sokrivi krvavega odiranja Slovencev. Sokrivi tega neznosnega odiranja so pa tudi vsi tisti nemškutarski Sl-ovenci, ki so pri zadnjih volitvah oddali svoj glas za Nemca Schauerja, lcaieri s svojim glasovanjem sedaj pomaga odirati uboge Slovence!  Uradništvo davčne oblasti — drugi odiralec.  Odira nas torej že beograjska vlada, ki nalaga ved110 nove davke. Pa še hujši, kakor beograjska vlada, so ura-dniki, pri davčnih oblastvih. Hvala Bogu! Imama pri davčnih oblastvih tudi še poštene in pravične uradnike, ki čutijo z ljudstvom. Ljudstvo te uradnike pozna in jih spoštuje. Imamo pa pri davčnih oblastvih žalibog celo vrsto uradnikov, ki so Slovenci, ki pa s slovenskim ljudstvom nimajo sočutja, temveč ga pritiskajo z ilavki bolj, kakor to zahteva zakon. Ti uradniki so po svojem slrankarstvu ali zagrizeni demokrati ali pa radikali. Tem ljudem se naš človek ne smili. Ti uradniki predpisujejo našim ljudem davke, posebno dobodninski in prometni davek, od dohodkov, ki jih naši ljudje nikdar nimajo. Obdavčencem samim seveda nič ne verjamejo, zato pa stikajo okoli in poprašujejo o dohodkih ubogih davkoplačevalcev njihove hlapce, dekle, delavoe, viničarje, neinškutarje in druge ter predpisujejo davke po izvedbah lažnjivcev in ljudi, ki dohodkov svojih sosedov niti najmanj ne poznajo. Uradniki davdnih oblasli si naravnost izmišljujejo dohodke, ki jih davkoplaeevalci nikdar niso imeli. Znan nam je služaj, da so navadnemu kmetu predpisali za leto 1923 pridobnine 100 dinarjev, prometnega davka pa kar 438 dinarjev od trgovine s senom, dasiravno dotičnik ni nikdar Lmel trgovine s senom in leta 1923 tudi od lastnega pridelka ni prodal niti kilograma sena. Plačati je inoral, ker bi ga drugače zarubili, rekurz pa bo najbrž rešen še le črez par let, če sploh še pride kaka rešitev iz Ljubljane. Na razpolago nam je še drug velezanimiv shičaj. Nekemu davkoplačevalcu so naložili osebnodohodninskega davka za leto 1920 8000 K; za leto 1921 že 16.000 K, za leto 1922 pa takoj 32.000 K. Torej vsako leto za 100 procentov več. Pri takem postopanju mora ubogo ljudstvo popolnoma izkrvaveti. Te uradnike, ki so dozdaj postopali tako brezsrčno in so našemu ljudstvu nalagali več davkov, kakor jih zahtevata pravica in zakon, rotimo v imcnu našega gospodarsko propadajočega ljudstva in jih obeuem prosimo: Nikar po tej poti naprej! Nehajte izžemati ljudstvo. Saj so tisti, ki jim nalagat€ in predpisujete davke, Vaši bratjc! Ne navijajte davč-nega vijaka hujše, kakor je že predpisano. Slovenci stc, zato pa tudi imejte usmiljenje s Slovenci! Davčni uradi — trctji in najhujši odiralcL Gc že štejemo vlado in uradništvo davčnvh oblasti med odiralce slovenskega ljudstva, nioramo resnici na ljubo reči, da ti še niso najliujši. Najhujši so ponekod davčni uradi, ki davke pobirajo in iztirjavajo. Pri davčnih uradih se nahajajo tudi dobri in pravični uradniki, a ponekod najdcmo tam Ijudi, ki se jim ne ljubi seštevati in odštevati, ki nc računijo, koliko je še kdo V resnici davkov dolžan, ainpak kar na slepo zahtevajo  in iztirjavajo davke, ne oziraje se na to, ali je davkoplačevalec še sploh dolžan davek ali ne. So davčni uradi, kateri v letu poberejo in iztirjajo veliko več davkov, ikakor jih je sploh predpisaniii. To seveda se lahko zgodi, ker davkarije ljudem ne izdajejo davčnih knjižic, dasiravno je to finančni delegat strogo zapovedal. Pa tudi, če imajo davkoplačevalci te knjižice, jim ni s tein nič pomagano, ker davkarski uradniki v te knjižice ¦skoraj nikdar ne vpišejo, koliko davkov je za dotično leto treba plaeali. Tako seveda davkoplačevalci nikdar ne vedo, koliko so dolžni, in. se ne morejo braniti, ako davkarije zahtevajo vedno nove svote od njih, četudi so plačali že več, kakor jim je predpisano. Pred nami leži tak slučaj. Neki davkoplačevalec je že koncem avgusta lanskega leta plačal vse davke za leto 1923. Naenkrat dobi koncem novembra, da še mora plačati zopet 1030 dinarjev davka. Ker so ga hoteli rubiti, je res plačal tudi to svoto. Zahteval pa je od davkarije natanči izpisek vseh predpisanib in plačanih davkov. Ko ta izpisek dobi, vidi, da je imel za leto 1923 predpisanih vseh davkov 2211 dinarjev, plačal pa vsled vcdnega pritiska davkarije vscga skupaj 3454 dinarjev, torej je moral 1242 dinarjev več plačati, kakor mu je bilo jpredpisano. Ko ga jc davkarija koncem novembra tir- jala še za 1030 dinarjev, je dotidni posestnik že imel 210 dinarjev več plačanih davkov, kakor mu je bilo sploh predpisanih za leto 1923 in vkljub temu mu je davkarija grozila, da ga bo rubila, ako ne plača zahteva ne svote. Tako torej tekmujejo med seboj vlada, davčna  oblast in davkarija, kako bi izlisnili zadnji vinar \z  slovenskih davkoplačevalcev.  Vlada nalaga visoke davke, davčne oblasti pred pisujejo več, kakor vlada zahteva, davkarije pa iztir javajo še več, kakor so davčne oblasti predpisale. Zato  se ne smemo čuditi, ako Slovenija plača enkrat več  davkov, kakor jih je pričakoval finančni minister po  proračunu! Krivi tega izsesavanja slovenskega ljud;*va so poleg vlade tisti uradniki, ki odmerjajo previsoke davke in tiste davkarije, \i še več iztirjavajo, kakor je biln nrednisnno bilo predpisano.  V Srbiji, na Hrvatskem, v Vojvodini in drugod  davčni uradniki čutijo z ljudstvom in ne izsesavajo Iju di tako kakor Siovenri; za to pa ti kraji razmeroma ne  plačujejo niti polovico toliko davkov, kakor Slovenci. Temu plačkanju Slovencev mora biti enkrat konec. Zahtevamo, da delegacija financ primerno poduči svoje uradništvo, da ne bo več tako neusmiljeno navijalo davčnega vijaka kakor dozdaj. jPričakujemo pa tudi od naših slovenskih uradnikov, da se bodo spametovali in ne bodo vcč črcz mero in zakon stiskali svojih bratov Slovenccv, med katerimi živijo. Mi moramo biti bratje drug drugemu pomagati, drug drugega braniti in ščititi ne pa tirati v propad.