Listek. Potovanje na moje prvo učiteljsko mesto. (Konec.) . c__ . felel sem si ogledati šolsko palačo. G. župnik poda rai dva ključa, od teh jednega velicega, da sem se bal, da mi izroča ključ nebeškega kraljestva. Stopil sem k šoli in k vežinirn vratorn. Počasi — — se svetostjo vtikal sem kljuc v ključavnico, premišljeno odpiral sern vrata v rauzin hram. Zdaj stal sera v veži in zrl sern prvič v učilno sobo, ki je stala na desno odprla pred menoj. Stopil sern vanjo. Stal sem sredi sobe, resno zamišljen, s klobukom v roci. Svetišče zdela se je i meni priprosta vaška učilnica ! — — Tu notri toraj zbirala se bode deca krog raene, tu notri zrli bodo se strahom, pa tudi z nedolžno zaupnostjo ljubčeki skrbnih mater v me, tu notri odpirala se mi bode krasna knjiga čiste otroške duše! — — Bog zna! — bodem li znal čitati v njej, mi ne ostane li njena vsebina temna — — neumevna? — — Pa — — vsaj listi te knjige so pisani sicer tajnostno, toda z jasnimi, blestečimi črtami, katere urae vsak, kdor podarja mladini vse svoje srce! Da rai bode to mogoče ¦— v to mi poraozi Bog! Sedaj pa še v moje stanovanje. Bilo je varno zaklenjeno, kot da bi obsezalo ranogo drazega inventarja. Kolika previdnost! Odklenera in stopim notri. Obsezalo je dve prijazni, a majhni sobici, v skupnej obsežnosti okoli 30 mz. Majhni sta majhni, te dve sobici, toda kaj bodeš pa postavil notri, Francelj ? Gosli že imaš, a te imajo vse poletje prostora na peči, pa celo po zirai jim menda gori ne bode prevroče. Ali bi ti ne trebalo lakoj jedne postelje, če tudi ozke, saj ženil se še ne bodeš? Potlej bi bilo pa tudi prav, da imaš raizo in vsaj dva stola, na katera posadiš sebe in gosta, ki morda kdaj zaide k tebi! In — — ali bi ne imela morebiti še jedna omara prostora v sobi? Morda bi se celo umivalnik prilegal kakej steni? Celo zrcalo bi ne bilo odveč, in pa nekaj božjih podob delalo bi sobici vabljivejši in ljudje bi vsaj videli, da si kristijan! Pa zunaj je gotovo tudi še kuhinja! Cemu li še ta potrata? Koliko skledic, lončkov, žlic in nožev, celo vilic — — — bode trebalo tamkaj! Tn pa stojiš sredi sobe prazen pa sam — — — le peč te molče gleda v tvojem siromaštvu! Oj, Prancelj, to stanovanje je ranogo, mnogo preobširno za te!" Streslo me je po udih, zavrtelo se mi je v glavi in venkaj, venkaj sem hitel na zlato solnce, ki obseva bogatina in reveža  Da, da! Trebalo bi vsakemu učitelju začetniku dobre, izdatne podpore poleg druge polne plače, da mu pogum ne upade prvi dan njegovega učiteljevanja! Vsaj — — — koliko pa je učiteljev, ki so sinovi premožnih hiš? Golih rok prihaja slednji v gorsko zakotje, a tudi tam rau je treba postelje, v katero se vlega utrujen in zraucen k počitku, tudi tamkaj rnora imeti stol na kateri seda, tudi tarakaj si mora s čim — če tudi z borno hrano! — zalagati želodec, tudi tamkaj ne bode napačno, da ima vsaj na pol gospodski prikrojeno suknjo! Kako modro skrbi svet za učitelja, osobito še za začetnika! Da se bode pridno držal svojega posla, da se bode z veseljem učil, da ne zaostane v izobrazbi, podaje mu nagrado 360 gl. — — in v dveh letih že lahko avancira za celih 90 gl. — če bode znal pri drugej skušnji živo opisovati, kako je Hanibal čez Alpe lazil, drugače seveda ne! Mi, ki smo uživali kot provizorični učitelji še polno plačo 3. ali 4. plačilne vrste, sino se trudoma preskrbeli z najpotrebnejšira pohištvom ter smo se silorna otresli dolgov — — — sedaj naj pa začetnik ob prejemkih 360 gl. ne obupa, naj vzgledno deluje v šoli in naj se pridno uči! Pa že raora tako biti. vsaj pravi pfegovor: plenus venter non studet libenter — — — in to je bilo gotovo navodilo za ,,zboljšanje" učiteljskih plač. Pa skrb je bila brezpotrebna, kajti ,,plenus" bi še ne bil, ako bi dodali 360 gl. tudi še jeden stotak. Svet neče videti te slike, ki je pa le premnogokrat kriva, da raarsikateremu začetniku mrače težke skrbi duha njegovega, da mu slednjio iste polnijo dušo mesto z veseljem pa z gnjevom do svetega učiteljskega poklica! Kakor hitro pa kateri obnemaguje, tedaj pa kaže toliko prstov na maloraarnega, brezbrižnega učitelja, dviga se toliko desnic, da kamena — — — — ubozega trpina —  Predstaviti se rai je bilo predsedniku kr. š. sveta. »Vržem" se v najboljšo obleko (ker druge imel nisem) pa se odpravira. Stopim v priprosto kraečko hišo, v katerej se je vrtelo troje otrok. Zakričali so, in kot bi mignil, sedeli so v zapečku, odkoder so me zvedavo pogledovali. Vpraševal sem po očetu, a videl sem le stikanje glav, slišal le šepetanje: wNov šumošter, nov šumošter!" — in pridrževanega, veselega kihanja ni hotelo biti konca. ne kraja. Obrnera se venkaj in v veži srečarn moža, katereinu se je videlo, da je tukajšnji gospodar, torej tudi predsednik kr. š. sveta, radi tega mu urno raztolmačim, da sem novi učitelj ter sem ga prišel pozdravit. On vzame pipo iz ust, krepko pljune pred me, da sem se nekam plašen odmeknil, obriše desnico ob hlače, poda mi jo zaupljivo in pravi: ,,Nu nu — prav, da ste prišli; kaku se varn kaj dopade?" ,,Bo že, bo že, kraj je jako lep", odgovorira mu. ,,Le počakte, k se vi nas navadte, pa mi vas, še ad nas ne bote tejl it!" Ko mi je dal še resnih oporninov, kako naj šolske otroke pretepam, lasam in uhljam ter sva se še dornenila o pričetku šolskega leta, poklonil sem se in se vrnil v župnišce, kjer sem imel po prijaznej ponudbi g. župnika za začetek hrano in stanovanje. Bila je prva nedelja, toraj — - moje predstavljenje celej fari. Stopal sem v ta namen od šolskega poslopja — če tudi nisem irael ondi ničesar opraviti — da se podam v cerkev. Ob obeh straneh pota stali so otroci in možakarji, nekoliko proč pa tudi žene in dekleta. Stopal sem po sredi med Slemenci, oko pa mi je le površno hitelo po njihovih obrazih, pričakovaje pozdrava. ,,Kaj bo nek ta siiha marzlca!" oglasi se prvi. ,,Trejska, al je ničestu!" hiti drugi. ,,Oh al je šibku!" šepetale so dekleta — druzega pozdrava nisern slišal. Takih dovtipov, ki so se tikali raojega ,,ze tedaj gospodskega" obraza in postave, in ki so mi gonili kri v glavo, bil bi slišal še več, da sem pooasneje stopal. Povesil pa sera glavo ter jo pobrisal. kar se da naglo mimo njih v cerkev pa k organistu na kor, kjer sem bil varen vsaj glasnih opomb. Bilo je druzega dne. Otroci zbrali so se k srečnemu začetku v cerkev in na to pa v šolsko sobo. Prvikrat zrl sem jim v oči in oni raeni v lice, pa spominjam se le podobe 7,vernih duš na pratiki". Ta utis ostal mi je neizbrisen, a kaj sem počel ž njirai, kaj jim govoril, to mi je tabula rasa in menda je tudi bolje tako. To je bil začetek mojega učiteljevanja. Pripomnim naj le še, da sem preživel na prijaznih Slemenih dvoje, zares prijetnih let. «Ko sera se navadil jaz njih" — mirnih, treznih, delavnih in dovtipnih Sleraencev, ¦- ,,in oni mene", razumeli smo se izvrstno in ostali so oni nieni v prav dobrera spominu, in upam, da jaz njira jednako. Fran Črnag-oj.