Avstrijci in Rusi pili iz skup&ega vodnjaka. Neki stotnik, ki se je bil vrnil iz vojske domov je pripovedoval sledeče: Naš oddelek je bil daleč v Rusiji in počival. Bil je dan kot jih je mnogo: posamezni oddelki so počivali, ne da bi se bili, Daleč od središča naše armade smo zasedli velik travnik. Napravili smo jarke in počivali v njih. Pred nami je bila ravan, daleč profi pa sovražnik. Tudi Rusi so počivali v jarkih. Od nobene strani ni bilo povelja, da bi udarili naprej. Tudi pri Rusih ne. Stali smo si samo sovražno nasproti.. ^ejalo-^ms je. Daleč za nami ni bilo dobiti nikjer^pitne vode. Pred nami na travniku, nekako v gredini med nami in Rusi, je sta.1 star vodnjak, žalosten in zapuščen. Morda so stale prej okrog njega hiše. Toda vojska obrije z zemlje marsikaj. Tudi tukaj je pustila samo vodnjak, Naenkrat smo opazili, kako se od sovražme strani odpravlja eden, potem dva Rnsa proti vodnjaku. Za njimi so se pripravljali tudi drugi na pot, in kmalu je korakal cel oddelek k vodi, Tudi one tam je ?ejalo, Ko so se prikazali prvi izmed sovražnikov, so se vlegli naši na tla in priprarili puSke, da bi streIjali. Toda čakali smo, kaj bo iz tega nastalo, Videli smo, kako so Rusi mirno obstopili vodnjak, zajemali vodo in pili. Kdor je izpil, si je obrisal z rokami usta in se podal mirno naaaj na svoj prostor. Našim vojakom ni rekel noben človek besede, tudi sami so molčali in gledali to sliko pri vodnjaku, Nihče ni sprožil puške, Rusi so pazili na nas, toda orožja se niso dotaknili. Ko so se vsi napili, so se vrnili v svoje jarke. Vodnjak je zopet sameval. Naši vojaki so še vedno molčali. Kar se vzdigneta dva naša pešea. S puškami v rokah se podasta k vodnjaku. V naslednjera trenotku so bili že vsi naši na nogah in sledili prvim k vodnjaku, V nekaj rainutah so že zajemali vodo, Rusi so jih gledali molSe. Niti en strel ni bil izprožen od ruske strani. Ko so se naši vojaki napili, so ss vrnili nazaj na svoja mesta. Potem je bilo na travniku zopet mirno. Vodnjak je stal zapuščen sredi traAmika. To je bilo dopoldne. Proti večeru so se pripravili Rusi zopet na pot k vorlnjaku. Sedaj bolj mirno in skrbneje kot dopoldne. Ko so se napili, so se vrnili. Naši so jih opazovali in ko so Rusi odšli, je dejal eden: ,,Pojdimo, sedaj je vrsta za nas!" Vsi so šli, se napili in zopet vrnili. Rusi so jili mirno gledali. Isto se je ponovilo zjutraj in opoldne naslednjega dno. Komaj da je kdo govoril o tej stvari. Zadnjič smo pili drugi dan opoldne. Ko smo se vrnili, smo dobili povelje za napad. Na obeh straneh se je pričelo streljati in potem napadi z bajoneti. Naš fiastnik je dobil strel, zdravstveni oddelek ga je dvignil in odnesel. Okrog vodnjaka so ležali mrtvi in ranjeni, naši in sovražniki. Boj se je razvil v drugo stran. Zvefier se je vlegel mir na travnik. Molftal je vodnjak sredi travnika, molčali rarliči okrog njega. — Ko so mrtve pokopali, je ostal zopet sredi travnika samo vodnjak, zapuščen in žalostno samevajoS. Srapnel zadel jastreba. Vojak našega domafiega (47.) pešpolka, Janez Fabijančič, pripoveduje: V boju za Lvov smo bili v dolgih jarkin južnoizhodno od mesta. Sovražna artilerija je sipala točo krogel na nas. A krogle so šle skoro vse previsoko. Naši lantje so zapazili visoko nad našim jai"kom krožiti velikega jastreba. Kar naenkrat pa prilrči Žrapnel in zadene jastreba v zračni višini. Ptica-roparica je padla v naš jarek tik našega praporščaka. Jastreb je bil izredno velik. Eno perutnico je imel skoro popolnoma odtrgano od trupla. Zmerili smo ga. Z razprostrtimi penitmi je bil dolg dobra dva raatra. Na bojišču smo sploh videli krožiti mnogo ptio-ropario, ki se žive od mrhovine. Plemenit ruski vojak. ,,Grazer Volksblatt" poroča: Neki ranjeni cesarski lovec pripoveduje: ,,Bil sem ran.ien na roki; ua potu k obvezovališču sem padel v globoko jamo, iz katere se nisem mogel ve5 izvleči. Kasnejo je padol v jamo tudi neki neranjeni Rus, kateremu se je posrečilo, zlesti zopet iz nje. Nato je potegnil iz jame tudi mene, me zadel na rame in nesel dve uri daleč k mojemu1 polku. Tu so Rusa za njegov plemeniti 6in pogostili; on pa je samo to prosil, da bi ga ne napravili za ujetnika. Rekel je, da srao vsi enako ~ojaki in da osebno nimamo nifi drug proti drugemu. O&sarski lovci so mu tudi dovolili prost odhod.