- 12 -
VISOKOŠOLSKI PROGRAM SOCIALNEGA DELA: RESNIČNA ALI
NAMIŠLJENA POTREBA?
Gabi Čačinovič-Vogrinčič, Blaž Mesec, Vida Miloševič,
Bernard Stritih, Pavla Rapoša-Tajnšek, Maja Vojnovič
Razvoj stroke je tudi razredno vprašanje
Potreba po razvoju strokovnega socialnega dela izvira iz razvoj-
nih družbenih procesov, kot sta npr. procesa industrializacije
in urbanizacije, ki povzročajo na eni strani razpad tradicional-
nih odnosov, značilnih za ruralno družbo, predvsem odnosov tra-
dicionalne solidarnosti in vzorcev medsebojne pomoči v razširje-
ni družini in vaški skupnosti, na drugi strani pa - tudi kot po-
sledico tega razpada - vrsto socialnih problemov, značilnih za
urbanizirane družbe, kot so prestopništvo, alkoholizem, delovna
invalidnost, dezorganizacija družine in druge. Starodavna druž-
bena institucija medsebojne pomoči v stiskah in skrbi za šibke,
prizadete in ogrožene člane skupnosti se preoblikuje. Vlogo po-
budnika, organizatorja in neposrednega izvajalca pomoči v social-
nih težavah prevzamejo posebej za ta namen usposobljeni strokov-
njaki - socialni delavci, ki delujejo v različnih organizacijskih
okvirih. Družbena institucija medsebojne pomoči je bila tako pod-
vržena enakim procesom preoblikovanja kot pred njo druge urejene,
normativno regulirane in po določenih vzorcih ponavljajoče se
družbene dejavnosti (institucije), npr. zdravljenje in skrb za
bolne ter vzgoja in izobraževanje. V primerjavi z navedenima de-
javnostima se je na področju socialnega varstva proces poznavanja
in postrokovljanja začel kasneje kot v zdravstvu in vzgoji, kar
je treba pripisati določenim zakonitostim družbene strukture in
dinamike, ne nazadnje razredni naravi dosedanjih družb, v katerih
so bile "socialne" težave in stiske značilne za zatirane razrede,
skrb za reševanje socialnih problemov pa je bila odvisna od inte-
resov vladajočih razredov. Iz tega interesa izvirajoča dediščina
razredne družbe, njene institucije in njena zavest še danes vpli-
vajo na naše nazore o relativni pomembnosti posameznih dejavnosti
in na njihove "realne" možnosti nadaljnjega razvoja.
- 13 -
Poleg tega se socialno varstvo v okviru razvojne politike še ve-
dno obravnava kot čista "poraba", ki da zgolj bremeni materialno
osnovo družbe, ne da bi prispevala k socialnemu in ekonomskemu
razvoju družbe. Takšno pojmovanje, ki se pojavlja tudi na drugih
področjih socialne politike, ohranja podrejeni položaj socialne
politike v odnosu do ekonomske in zavira reševanje družbenih pro-
tislovij, ki so posledica neusklajenega razvoja na ekonomskem in
socialnem področju. Hkrati s tem se tudi socialnemu delu pripisu-
je obroben položaj in se ne upošteva njegove preventivne in ra-
zvojne funkcije, t.j. njegovega prispevka k izboljšanju življen-
skih in delovnih pogojev vseh ljudi in k razvoju vsakega posame-
znika. Abstraktno ločevanje kurativne, preventivne in razvojne
funkcije vodi do doktrinarskih sporov, v katerih se spregleduje,
da je socialno delo po svoji bistveni funkciji v družbi preventi-
vno in razvojno. S socialnim delom ljudem v življenskih stiskah
in prelomnicah, ki nastajajo v družini, pri delu, in drugod zara-
di naravnih in družbenih vzrokov, pomagamo z namenom, da ne bi
prišlo do nepopravljive škode za človekovo zdravje, do resnih mo-
tenj pri delu, do ekonomske prikrajšanosti, do hujših kršitev
pravnih norm in drugih poj*vo", ki ogrožajo človekovo zdravje in
družbeni položaj in s tem njegove zmožnosti tvornega vključevanja
v proizvodni proces in družbeno življenje.
Stroka in veda o pomoči v stiskah in ob prelomnicah
Predmet socialnega dela so tiste živiјеллке situacije, v katerih
posamezniki ali skupine ne morejo mobilizirati svojih sposobnosti
za uspešno življenje in delo ter zá doseganje relativne osebne
sreče. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so predmet socialne-
ga dela tiste situacije, v katerih je otrožena reprodukcija po-
sameznikovih življenskih, delovnih in socialnih potencialov zara-
di motenj v odnosih med posameznikom in njegovim družbenim okoljem.
Socialno delo pojmujemo torej najprej kot stroko, katere prakti-
čni smoter je:
- 14 -
1.	neposredna pomoč posameznikom in skupinam v socialnih težavah,
2.	posredna pomoč z vzpodbujanjem, podpiranjem, organiziranjem
in spremljanjem procesov medsebojne samopomoči v skupnostih
in procesov, ki izboljšujejo kvaliteto življenja;
3.	sodelovanje pri ugotavljanju vzrokov za pojave, s katerimi se
ukvarja ter pri definiranju in uresničevanju strategije družbe-
nega razvoja. To delo temelji na znanstveni osnovi, ki se obli-
kuje iz teoretičnih spoznanj različnih ved, spoznanj, ki so re-
levantna za razumevanje procesov medsebojne pomoči in zlasti
iz znanstvene evaluacije samega praktičnega socialnega dela in
njegovih učinkov. To poceni, da pojmujemo socialno delo tudi
kot znanstveno disciplino, katere predmet so na eni strani ra-
zlična stanja socialnih težav, na drugi strani pa družbeni uk-
repi za premagovanje teh stanj, ali krajše: njen predmet so
procesi nuđenja pomoči ljudem v težavnih življenskih položajih.
Priporočilo konference socialnih delavcev : štiriletno Izobraževanje
Tako pojmovano socialno delo se je začelo v SFRJ uveljavljati v
petdesetih letih, hkrati se je oblikoval tudi sistem izobraževa-
nja socialnih delavcev. Sprejet je bil enoten koncept socialnega
dela in izobraževanja socialnih delavcev v skladu s potrebami in
posebnostmi naše družbe, zlasti s sistemom in cilji naše socialne
politike. Kljub obilju tujih zgledov, saj so šole za socialno de-
lo v mnogih državah, v razvitejših v okviru univerzitetnega štu-
dija, ki omogoča pridobitev najvišjih akademskih stopenj, smo za
programe usposabljanja socialnih delavcev že od samega začetka
oblikovali svojevrsten koncept, ki temelji na specifičnosti naše
družbe. Nova stroka se je sorazmerno hitro uveljavila in se pos-
topoma širfia na nova področja, tako da se socialni delavci zapo-
slujejo danes praktično povsod, kjer ljudje žive in delajo. V
Resoluciji X. Kongresa ZKJ o nalogah komunistov na področju so-
cialne politike je izraženo naslednje stališče: "Socialno delo
mora napredovati kot specifična dejavnost pri uresničevanju smo-
trov socialne politike in humanizacije življenskih in delovnih
razmer".
- 15 -
Do 1971. leta so se socialni delavci izobraževali na višjih šolah
za socialno delo v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, Sarajevu, Sko-
pju in nekaj časa tudi v Novem Sadu. Sprva so te šole imele sta-
tus posebnih upravnih šol, socialni delavci pa so bili obravnava-
ni kot poseben profil upravnih delavcev. Z razvojem praktičnega
socialnega dela je postalo očitno, da gre za dva, po delovnih po-
področjih, problematiki, organizacijski vezanosti in metodah de-
la različnega profila, čeprav tudi danes socialni delavci na ne-
katerih področjih še izvajajo nekatere upravne naloge. Takšno
smer razvoja je nakazala že Prva jugoslovanska konferenca za so-
cialno delo v Beogradu I960, leta, ki je kodificirala specifično-
sti strokovnega socialnega dela in temeljna vsebinska področja
izobraževanja ta socialno delo.
V manj kot dvajsetih letih je bila prva faza v razvoju socialne-
ga dela in izobraževalnega sistema za socialno delo sklenjena.
Stroka se je v začetku sedemdesetih let znašla pred vse večjimi
in novimi zahtevami, ki so izvirale iz spremenjenega značaja so-
cialne problematike, v kateri niso več prevladovale posledice
vojne in revščine, pač pa posledice naglih razvojnih procesov,
prestrukturiranja gospodarstva, migracij in razpada tradicional-
nih družbenih vezi. Spremljanje in usmerjanje družbenega razvo-
ja je postalo pomembno področje delovanja, pri katerem postaja-
ta ekonomska in socialna politika enakovredno sestavna dela, še
več, mehanizmi ekonomske politike morajo v končnem Cilju koristi-
ti uresničevanju ciljev socialne politike. Zmanjšala se je vlo-
ga države in njenih organov, ki so bili v prvem obdobju povojne-
ga razvoja odločujoči dejavniki na področju socialne politike.
S tem, ko postajajo delavci v združenem delu nosilci odločanja o
celotni družbeni reprodukciji, se tudi na tem področju hitreje ra-
zvijajo samoupravni odnosi in proces podružbljanja, v katerem
postaja človekova lastna aktivnost, rezultati njegovega dela ter
medsebojna solidarnost osnova za zagotavljanje socialne varnosti
in doseganje večje blaginje. Navedeni premiki so zahtevali od
socialnih delavcev globlje razumevanje družbenih procesov ter
- 16 -
uprabo novih, bolj občutljivih in bolj raznolikih metod, ki za-
gotavljajo ne le ustreznejše obravnavanje človekovih življenskih
stisk, temveč tudi uveljavljanje samoupravnega družbenoekonomske-
ga položaja delovnih ljudi in občanov pri urejanju življunskih
in delovnih razmer v temeljnih samoupravnih skupnostih in organi-
zacijah ter širši družbi.
Postalo je jasno, da v dveh letih višješolskega študija ni mogo-
če usposobiti socialnih delavcev za številna nova področja dela
in nove naloge. Socialni delavci sami so na različne načine izra-
žali potrebo po nadaljnjem izobraževanju. Opravljene so bile ra-
ziskave, ki so dokazovale potrebo po dograditvi izobraževalnega
sistema za socialno delo. Na osnovi teh ugotovitev je prišlo v
drugih republikah do pobud za oblikovanje štirLletnega študija in
do nekaterih začasnih rešitev.
V skladu s sklepi III. Kongresa socialnih delavcev Jugoslavije,
na Bledu 1980. leta, je Zveza društev socialnih delavcev Jugo-
slavije sklicala razširjeno konferenco o reformi sistema izobra-
ževanja socialnih delavcev (Beograd, 1981). Najpomembnejši skle-
pi te konference so bili:
1.	Naj se pri ustreznih organih in skupnostih začne postopek za
enotno, kontinuirano, samoupravno in sistematično definira-
no štiriletno izobraževanje socialnih delavcev.
2.	Naj visokošolske izobraževalne organizacije in zveze društev
socialnih delavcev najdejo ustrezne rešitve za dopolnitev
izobrazbe sedanjih socialnih delavcev.
3.	Konferenca je dokončno opredelila družbenopolitična stališča
in strokovno utemeljila potrebo po visokem izobraževanju so-
cialnih delavcev v SFRJ in sklenila, da je na tej osnovi tre-
ba začeti postopke za oblikovanje ustreznih vzgojnoizobraže-
valnih programov.
- 17 -
Osnovni razlog za podaljšanje šolanja: zahtevnejši problemi
Potrebo po programu visoke stopnje utemeljujemo torej v prvi vr-
sti z razlogi, ki opozarjajo na spremenjeno naravo socialne pro-
blematike in na vse številnejše in pomembnejše pristojnosti soci-
alnih delavcev.
Osnovna razloga se kažeta v spremembi vrste in narave socialne
problematike ter v spremenjenih družbenoekonomskih pogojih, v ka-
terih postaja nosilec socialne politike združeno delo. Reševanje
novih, zapletenih socialnih problemov in vključevanje socialnih
delavcev v procese podružbljanja socialne politike, planiranje
socialnega razvoja in razreševanja družbenoekonomskih protislo-
vij, ki spremljajo razvoj socialističnih odnosov, zahteva bolj
poglobljeno teoretično in praktično znanje s področja ekonomije,
socialogije, psihologije, pedagogike, politologije, demografije
in drugih ved, obenem pa tudi bolje izdelane in bolj raznolike
metode dela z ljudmi.
Dveletno splošno izobraževanje socialnih delavcev je zadoščalo,
dokler je bilo potrebno zaradi posledic vojne in slabših ekonom-
skih razmer reševati predvsem gmotne težave ljudi. Zaradi hitrih
družbenih sprememb in sprememb v načinu življenja velikih segme-
ntov prebivalstva, se je spremenila tudi narave socialnih težav.
Zmanjšalo se je število težav, ki so predvsem gmotne narave (rev-
ščina, neurejene stanovanjske razmere ipd). Naraščajo pa tiste,
ki jih povzročajo spremembe v odnosih mec ljudmi, ki so posledica
razpada tradicionalnih odnosov na podeželju»velikih migracij z
vasi v mesta, gradnjenovih stanovanjskih sosek itd. V tej novi
vrsti socialne problematike, ki bolj kot kdaj prej zadeva vse slo-
je prebivalstva (pomislimo na pogostost razvez, alkoholizma, pro-
bleme starejših občanov ipd.), odkrivamo zapletene sklete osebno-
stnih in socialnih dejavnokov, ki so neprimerno drugačne, kot so
bile nekdanje gmotne težave, ki se jih je v večini primerov res
dalo rešiti z zaposlitvijo, dodelitvijo stanovanja ali z neposre-
dno denarno pomočjo.
- 18 -
Pri reševanju teh novih, ponavadi zelo zapletenih socialnih pro-
blemov, posegajo socialni delavci v občutljivo področje odnosov
med ljudmi in prevzemajo zahtevno vlogo svetovalcev. Predzakon-
sko svetovanje, svetovanje in pomoč ob razvezah, terapevtsko de-
lo z alkoholiki, delo z madoletnlmi prestopniki, delo z osebno-
stno in vedenjsko motenimi otroki, z duševnimi bolniki, s težko
bolnimi osebami in njihovimi svojci, pomoč pri oskrbi in negi
starejših občanov, urejanje njihovih odnosov s svojci, skupnostno
delo pri mobilizaciji ljudi v KS, skrb za delavce v OZD (družbe-
na prehrana, prevoz na delo, izboljšanje delovnih pogojev, oddih
in rekreacija, otroško varstvo, stanovanja itd.), pomoč pri prvi
zaposlitvi, od katere je v veliki meri odvisen odnos do dela, us-
posabljanje in premestitve ob invalidnosti, priprava na upokoji-
tev itd., vse to so področja dela, ki zahtevajo mnogo več znanja
in spretnosti, kot ga je potrebno za oceno upravičenosti do do-
ločene materialne ugodnosti. Pa tudi upravičenost do materialnih
ugodnosti ne temelji več na formalnem ugotavljanju višine prejem-
kov, temveč na oceni celotnih socialnih razmer posameznika ali
družine.
Podružbljanje terja znanje
Za opravljanje teh strokovnih nalog, kakor tudi vloge, ki jo od
stroke zahteva njeno vse večje podružbljanje, je nujno potrebno
poglobljeno, predvsem pa druge vrste znanja, ki ga lahko da le
visokošolski študij. S tem mislimo predvsem znanje o metodah sve-
tovalnega in terapevtskega dela, o skupinskem delu, skupnostnem
delu in specifičnih metodah raziskovanja za socialno delo. V ok-
viru dvoletnega študija socialnega dela si je nemogoče pridobiti
ustrezno znanje, ki gi omogočalo širše razumevanje družbenoekono-
mskih procesov, ki povzročajo družbena protislovja in neenakosti,
vplivajo na nastajanje socialnih problemov in opredeljujejo mo-
žnosti za njihovo reševanje. Za uspešno sodelovanje pri načrtova-
nju in uresničevanju socialne politike in socialnega razvoja mo-
rajo imeti socialni delavci poglobljeno teoretično znanje in iz-
- 19 -
delane delovne metode 02. spretnosti, da bi lahko prispevali k
humanizaciji delovnih in življenskih razmer, vzpodbujali delovno
ustvarjalno in lastno aktivnost ljudi pri zagotavljanju social-
ne varnosti. Humanizacija dela in medčloveških odnosov v delov-
nih organizacijah in krajevnih skupnostih, vzpodbujanje medsebo-
jne solidarnosti in odgovornosti za skupnost ter razvijanje samo-
upravnega interesneqa pluralizma, ki je na tem področju dokaj za-
nemarjeno- vse to so naloge, ki zahtevajo več znanja in večje de-
lovne napore kot administrativno reševanje problemov. Takšen na-
čin dela sili socialne delavce, da se pre selijo iz pisarn med
ljudi, v njihovo življensko in delovno okolje.
Podružbljanje socialnega sela v smislu odgovornosti vsakega
člana skupnosti za reševanje lastnih problemov in problemov dru-
gih si ne moremo zamisliti brez zavestne, načrtne in organizira-
ne družbene akcije pri osveščanju ljudi in razvijanju različnih
oblik medsebojne solidarnosti. Za takšno delo pa potrebujemo po-
leg zavzetih družbenopolitičnih delavcev in široke mreže prosto-
voljnih sodelavcev tudi visoko strokovno usposobljene poklicne
delavce, ki bodo vzpodbujali in omogočali sodelovanje ljudi pri
načrtovanju in izvajanju razvojnih programov na tem podt^čju. o
tega vidika moramo obravnavati tudi zahteve po zaposlovanju so-
cialnih delavcev v krajevnih skupnostih in temeljnih organizaci-
jah združenega dela, v različnih društvih in družbenih organiza-
cijah.
Nove pristojnosti
Analiza organiziranosti izvajalcev storitev na področju social-
nega skrbstva in strokovne usposobljenosti delavcev tega podro-
čja, ki jo je izdelal Republiški komite za zdravstvo in socialno
varstvo SRS za potrebe Izvršnega sveta skupščine SRS kot poroči-
lo o izvajanju zakona o socialnem skrbstvu (aprila 1980) jasno
pokaže, kako zelo in v kakšno smer se spreminjajo vsebine in ob-
like strokovnega socialnega dela; analiza nakazuje potrebo, da
- 2o -
se vsebine in oblike dela spremenijo. V letih 1975-1979 so občin-
ske skupnosti socialnega skrbstva v skladu z novimi zakonskimi
predpisi postopoma prevzele vrsto novih nalog. Leta 1976 so od
Skupnosti pokojninsko invalidskega zavarovanja prevzele več tisoč
zadev otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem ra-
zvoju v zvezi z njihovim usposabljanjem in rehabilitacijo. Le-
ta 1977 je bilo prenesenih iz sodišč približno 18.000 preživnin-
skih zadev, ki jih je treba uskladiti z rastjo življenskih stro-
škov} socialno skrbstvo je prevzelo tudi naloge s področja spre-
gledov zadržkov za sklenitev zakonske zveze. Od leta 1978 je
socialno skrbstvo nosilec postpenalne pomoči za okoli 8000 odpu-
ščenih obsojencev letno in za izvajanje varstvenega nadzorstva.
Leta 1979 je socialno skrbstvo prevzelo vsebinske in organiza-
cijske priprave za prevzem predzakonskega, zagonskega in družin-
skega svetovanja ter spravnih poskusov. Od leta 1980 občinske
skupnosti socialnega skrbstva izvajajo vse naloge s tega podro-
čja. Po podatkih iz poročila o ustanavljanju centrov za social-
no delo pomeni to 50.000 oseb letno.
Navedene mnogoštevilne, nove in zavezujoče naloge so zahtevale
drugačno organiziranost izvajalcev in njihovo izložitev iz stro-
kovnih služb interesnih skupnosti. Zakon o socialnem skrbstvu
zahteva ustanavljanje centrov za socialno delo. Do marca 1982
so bili centri ustanovljeni v 41 občinah, v preostalih proces
preoblikovanja še traja. Za nas je pomembno razumeti, kako iz-
redno ostro se pred socialno delo postavljajo zahteve, da se
potrdi kot preventivno in razvojno hkrati. Poseganje v tako za-
pletene socialne probleme in na tako občitljiva področja člo-
veškega dostojanstva in medčloveških odnosov zahteva temeljito
usposobljenost za svetovalno in terapevtsko delo. Vendar ne gre
zgolj za metodološki premik. Svetovalno in terapevtsko socialno
delo na višji kvalitetni ravni zaostruje vprašanje človekove
odtujenosti oz. prispevka stroke za to, da bo človek lahko v
večji meri gospodar svoje usode in svojih izbir in s tem nujo
podružbljanja socialnega dela. Podružbljanje socialnega dela
ima svoj ekvivalent v teoretičnih in empiričnih iskanjih stroke,
ki jo moramo razvijati.
- 21 -
Predložena analiza je nedvomno dovolj merodajna v svoji argumen-
taciji dogajanja na tem področju. Konkretno navaja tista podro-
čja, kjér najbolj primanjkuje znanja in kadrov. To so varstvo
invalidnih oseb, resocializacije obsojencev, ki obsega tako in-
dividualno terapevtsko delo kot sodelovanje s prostovoljci v
skupinski in skupnostni akciji, ki bi omogočila socialno integra-
cijo. Novi zakon o izvrševanju kazenskih sankcij zavezuje občin-
ske skupnosti socialnega skrbstva, da ustanovijo disciplinske
center. Pred stroko se postavlja vprašanja konceptov te institu-
cije in usposobljenosti za delo. Na tem "seznamu" je tudi pomoč
posameznikom in družinam pri zdravljenju alkoholizma. Ko poroči-
lo ugotavlja, da "pomoč še ni zaživela", govori spet o dometu
stroke danes. Problemi, s katerimi se srečujemo pri delu z dru-
žino oz. v predzakonskih, zakonskih in družinskih svetovalnicah,
ki zaključujejo "seznam", morda še jasneje kažejo, kako nemočni
smo, če si ne moremo zagotoviti izobraževanja, ki bo socialnega
delavca strokovno usposobilo za to, da tvega osebno angažiranost
kot svetovalec in družbeni delavec hkrati. Obsojenec, mladoletnik,
alkoholik - vsi potrebujejo pomoč v stiski v smislu "zdravlje-
nja" socialne težave, vendar pomoč strokovnjaka, ki bo hkrati
zmogel uvideti družbene implikacije in ki bo tudi deloval kot
"oseba stalnega socialnega kontakta", kot integrator v skupnosti,
kjer živijo on in ljudje, s katerimi dela kot strokovnjak.
Omogočiti razvoj socialnega dela kot znanstvene discipline in
oblikovanje novih strokovnih vlog
V socialnem delu pri nas se ravno zaradi prenizke izobrazbene sto-
pnje ni razvila v svetu uveljavljena metoda strokovne pomoči in
metorstva socialnim delavcem - praktikom in drugim strokovnjakom
(supervizija) . Ta metoda je v naših razmerah zaradi vse manjšega
vpliva uprave in te vrste nadzora nepogrešljiva za zagotovitev
kvalitete in odgovornost pri strokovnem delu.
- 22 -
Socialni delavci so že danes nepogrešljivi člani strokovnih ti-
mov v zdravstvenih ustanovah, vzgojnih zavodih, šolskih svetoval-
nih službah in drugod. Tu so med drugimi običajno edini strokov-
ni delavci brez visoke izobrazbe, kar ne olajšuje njihovega sode-
lovanja v timu, posebno še, ker je njihova izobrazba marsikdaj
dejansko ožja od izobrazbe drugih članov.
Socialno delo kot znanstvena disciplina se lahko skladno in plo-
dno razvija samo v tesnem stiku s prakso, tako da neprekinjeno
evaluira rezultate praktičnega strokovnega dela in vključuje ta
spoznanja v teorijo. Plodno in konkretno povezanost teorije in
prakse lahko dosežemo samo, če zagotovimo, da praktiki sodeluje-
jo pri oblikovanju teorije in da teoretiki sodelujejo pri prakti-
čnem delu. V tem oziru je položaj socialnega dela formalno podo-
ben položaju kliničnih medicinskih ved. Težko si predstavljamo
ploden razvoj teh ved, če tisti, ki jih razvijajo, ne bi hkrati
praktično zdravili bolnikov. Na področju socialnega dela pa je
danes, žal, položaj še vedno tak, da se s teoretičnim delom uk-
varjajo predstavniki drugih disciplin, ki pogosto nimajo neposre-
dnega stika s prakso, socialni delavci - praktiki pa niso usposo-
bljeni za raziskovalno in teoretično delo. To zavira oblikovanje
praktično relavantnih teorij.
Socialni delavec pri nas še vedno ne more biti izvoljen za viso-
košolskega učitelja, ker pač nima niti visoke izobrazbe; izjema
so tisti, ki so končali visokošolski študij drugih smeri. Na
Višji šoli za socialne delavce je trenutno samo ena socialna de-
lavka habitirana za visokošolskega učitelja, medtem ko predava-
jo druge predmete generičnega socialnega dela učitelji drugih
profilov. Podoben je položaj na drugih šolah za socialno delo v
SFRJ. Na medicini - naj se ponovno sklicujemo na to analogijo -
bi vsekakor ocenili kot nenormalen položaj, če bi zdravnike uči-
li zdravilstva le biologi, kemiki in fiziki.
- 23 -
Socialno delo ni le posebna stroko, ampak je tudi posebna metoda,
ki jo pri svojem delu lahko s pridom uporabijo tudi strokovnjaki
drugih profilov, na drugih delovnih področjih: psihologi, peda-
gogi, zdravniki in drugi, ki delajo neposredno z ljudmi v njiho-
vem družbenem okolju. Ta metoda bi lahko koristno dopolnila nji-
hovo strokovno izobrazbo. Seveda pa ni posebno vabljiva sedanja
možnost, da bi se Študentje visokih Sol in strokovnjaki z visoko
izobrazbo vključevali v višješolski program. Ob tem naj opozori-
mo še na eno možnost neracionalnega razvoja izobraževalnega sis-
tema za socialno delo. Področje socialnega varstva je odprta mo-
žnost za različne discipline, ki iščejo stika s prakso iz razlo-
gov, ki so ali niso utemeljeni v teoretičnem razvoju teh disci-
plin. Pri tem gre za razvoj lahko v to smer, da se bodo na raz-
ličnih visokih šolah pojavile težnje po odpiranju smeri za socia-
lno delo, kar bi vodilo v vsebinsko in disciplinarno dezintegra-
cijo te stroke, v izgubo strokovne integritete in identitete ter
vrnilo socialno delo v naročje disciplin, iz katerih se je dife-
renciralo. To seveda (poleg organizacijskih in družbenih zaple-
tov, ki bi jih sprožilo) nima nič opraviti z integracijo znano-
sti, saj je ta možna le ob hkratni diferenciaciji disciplin. Ome-
njeno področje je odprto sodelovanju različnih strok, med njimi
socialnega dela, ob ohranitvi njegove strokovne identitete. To
poznajo in cenijo prav strokovnjaki različnih profilov, ki že
sodelujejo s socialnimi delavci pri reševanju socialnih proble-
mov .
Dve leti premalo za vzgojne vplive
Pri dosedanjem višješolskem študiju socialnega dela nas je po-
leg dejastva, da zaradi časovne omejitve na dve letu nismo mo-
gli ponuditi vseh tistih vzgojnoizobraževalnih vsebin, ki bi jih
socialni delavci potrebovali, oviralo tudi dejstvo, da je čas
dveh let prekratek, da bi se lahko študent vzgojil za socialno
delo. Socialno delo je poklic, v tem oziru podoben vsem poklicem,
ki delajo z ljudmi - kjer se vzgojno izobraževalni proces ne bi
- 24 -
smel omejiti zgolj ali v pretežni meri na posredovanje izobraže-
valnih vsebin, ampak bi moral biti v odločilni meri prav proces
vzgoje, socializacije za delo z ljudmi. Pri vsaki generaciji
študentov smo znova ugotavljali, da študentje absolvirajo študij
prav tedaj, ki so se ravno dobro povezali v študijske skupine in
šolski kolektiv, ko so vzpostavili pedagoško ustrezne odnose z
učitelji, ko so se srečali s praktičnim delom v stvarnih okoljih,
ko so se skratka odprle številne možnosti vzgojnega vplivanja,
študentje samo pogosto izjavljajo, da zapuščajo šolo v trenutku,
ko. so šele prav spoznali, "za kaj v tej šoli gre", ko so postali
resnično notranje motovirani za različne oblike študija in dela.
Vzgojnoizobraževalni proces, ki naj usposablja za delo z ljudmi,
naj ne bi bil zasnovan kot nekakšna samopostrežna polica s
"predmeti", pri čemer je njegova domnevna odlika ta,da študent
lahko te predmete svobodno izbira in kombinira; organiziran bi
moral biti v pravem pomenu besede kot šola , to je kolektiv
študentov in učiteljev, ki v formativnem smislu vpliva tako prek
kakovosti pedagoško ozaveščenih medčloveških odnosov, ki se ra-
zvijejo v njem, kot prek izobraževalnih vsebin. Za razvoj v vzgoj-
nem smislu produktivnih odnosov pa je potreben čas. Dve leti,
po vseh naših izkušnjeh, ne zadostujeta.
To je nekaj argumentov v prid predlogu vosokošilskega programa
socialnega dela. Očitno je, da potrebujemo tak program že danes
in da pomeni vsako leto odlašanja večji razkorak med nalogami
in pristojnostmi socialnih delavcev ter njihovo usposobljeno-
stjo.