List 1.
„Novice" svojim prijateljem
ob novem letu.
Z današnjim listom pričn6 „Novice" svoj 34. tečaj. Cel6 malo listov v vsej Avstriji je, ki so, kakor one, doživeli toliko let, a svojim načelom zmirom nepremakljivo zvesti ostali, nikdar nikoli plašča obračaje po spre-minih politiškega ali verskega vremena, sicer pa niti slepe niti gluhe bile za vse to, kar zahteva pravi in zdravi napredek.
Med tem, ko se omehkužena in spridena zapadna Evropa v bolnostnih nasledkih prenasitenega vžitka zvija, z nervozno nemirnostjo od principa do principa peha, in z mrzlično poželjivostjo po novotarijah hlepi, ostane si program pravega Slovenca vedno enak, ker je zidan na trdno skalo naše svete vere, na zdrave nazore, in na prave želje in potrebe našega naroda.
Z obema očesoma gledamo in vidimo veliko revo in trpljenje našega kmeta, — vidimo z žalostjo, kako zapuščen in zanemarjen je ta prvi vseh stanov od tiste strani, ki ima vlast v rokah, in ki je poklicana, skrbeti za blagor države, toda važnosti kmetiškega stanu ali ne umeje ali jo prezira. Volje smo tedaj tudi zanaprej, delati s svojimi slabimi močmi za napredek našega kmetijstva.
Kakor doslej, bomo vedno imeli pozornost svojo obrnjeno na korist in napredek vsega našega naroda in ne opustili nobene prilike , kjer utegnemo z vspehom svoj glas povzdigniti za pravice in koristi njegove. Poznamo sicer svoj težki položaj, svoje slabe sile in moč sovražnikov naših; a vero imamo v moč nrave, pravičnih idej, v zvestobo in značajnost naših somišljenikov, najbolj pa v milost in pravičnost previdnosti Božje, katera je konečno vedno še pravični stvari podelila zmago.
Dvoje je , kar rodoljubom slovenskim , prijateljem svojim, posebno polagamo na srce: potrpimo in delajmo.
Potrpežljivost premaga vse ovire; zvestoba v načelih je potrpežljivost, nevtrujeno delo tudi potrpežljivost, žrtve in muke za dobro stvar tudi so potrpežljivost. Da resnico povemo: naša potrpežljivost bila je premajhna dosedaj. Koliko neki jih je, ki so bili pripravni trpeti za blagor domovine, in koliko jih je, ki so več žrtvovali, nego to, kar jih ni bolelo? Koliko jih je, ki so vstrajno delali, in ki še delajo, brez pogleda na dosedanji drobni sad, v zaupanji na milost in blagoslov iz nebes? Kako se hočejo hvaliti oni, da svojo domovino ljubijo, ki nič ne žrtvujejo, nič ne delajo? Vera brez dejanj je mrtva, in ljubezen brez dejanj je mrtva. Zakrožiti včasih katero „na slavo Slav-janstvu" ali piti „rujno vince" na „korist domovine", to ne pravi se delati zanjo!
Zabiti pa na dalje ne smemo, da je naše delo dvojno: prvo delo je zidanje, drugo delo je boj. Podobni smo Izraelcem, ki so zidali hram Božji, a sovražni narodi so jih z orožjem napadali pri tem delu. Tačas so Izraelci z eno roko zidali, v drugi pa imeli so meč, da so z njim odvračali sovražne napade. Tako zidamo mi našemu narodu hram omike in blagostanja, a ob enem se nam je braniti sovražnim narodom, ki jim je naše delovanje skozi in skozi zoperno, ker so polni napuha, gospodoželjnosti in sovraštva do nas. Al zarad tega nikar ne obupajmo, ampak delajmo, okle-nimo se pravice in držimo načel naše sv. vere, in vsi navali naših vragov kakoršnega koli tabora zdrobili se bodo nad skalo, na katero je pravica zidana.
Potlačimo srd in razdirajočo strast v svojem srcu, in spremenimo jo v vstrajno delo; in rastlo bode drevo našega upa, in v zrak kipel bode hram našega materi-jalnega in duševnega življenja na začudenje in ponižanje protivnikov naših.