DR. ANTON RAMOVŠ
GEOLOŠKI SPREHOD IZ JAVORIJ NA BLEGOŠ
Pot iz Javorij skozi Gorenjo Žetino na BlegDŠ odkriva največjo pestrost v
geološki sestavi Blegoševega okoliša. Pa še nekaj je: če bomo poznali kamnine
ob tej poti, bomo brez težav prepoznali geološko sestavo, to je različne kamnine
tudi drugje v okolici Blegoša, pa naj nas pot pripelje od koderkoli že
drugod na Blegoš: iz Škofje Loke po Blegoški cesti, ali iz Luše do Rovta in
nato naprej po Blegoški cesti, ali z Jesenovca skozi Martinj vrh oziroma sprva
po dolini Davče in nato čez Potok na Črni kal (sedaj je tu že cesta), ali pa iz
prav nasprotne strani, s Hotavelj oziroma iz Leskovice.
Začnimo naš geološki sprehod v Javor j ah nasproti transformatorja in kapele,
pokrite s skrilom s sosednjega Selškega, kjer smerne table kažejo poti
proti Staremu vrhu in proti Gorenji Žetini in naprej na Blegoško cesto. Mahnili
jo bomo po poti oziroma po cesti skozi Murave in Gorenjo Žetino proti
Kalu, od tam pa na plečati Blegoš (si. 1).
Že kot na prvem ovinku od križpotja pri transformatorju se pokažejo kamnine
na površje. Na desni strani ceste so temno sivi in modro sivi sljudni glineni
skrilavci in skrilavi sljudni peščenjaki. Sveže kamnine na površju kaj
kmalu oblede in zato je tam kamnina večinoma že pepelnato sivkasta, ponekod
celo že sivkasto rumenkasta. Tla nad njo so siva. Prav takšne kamnine so tudi
ob cesti od Podobena proti Javorjam, pa tudi zložna pobočja na obeh straneh
široke doline od Poljan preko Volče do Podobena grade enake, razmeroma
mehke peščenoskrilave kamnine. Podrobneje pa si jih bomo ogledali malo
kasneje.
Na levi strani ceste, še vedno na prvem ovinku, in na obeh straneh poti
oziroma bližnjice ob hiši s hišno številko Javorje 7 postanejo tla mahoma vijolično
rdeča; enako je obarvana tudi kamnina pod živo pisano prstjo. Tudi ta
kamnina je sljudni peščeni skrilavec in peščenjak, ki se tu in tam pokaže na
površje. Siva in vijoličasta kamnina se ločita med seboj predvsem po množini
železovih hidroksidov, ki so dali rdečim plastem barvo, in seveda po barvi.
Obe sta iz najmlajšega dela starega zemeljskega veka (paleozoika), to je iz
permijske periode. Siva kamnina je sicer nekoliko starejša od vijolične, je iz
trogkofelske stopnje, ki je tu klastično razvita; vijolična pa je iz sosijske stopnje
in takšnim plastem pravimo grodenske plasti. Živo pisane grodenske kamnine
se nam pokažejo na naši poti samo na tem kraju, zato jih poglejmo malo
bolj natančno. Značilna vijolično rdeča barva pa se nam bo gotovo tako vtisnila
v spomin, da bomo enake kamnine lahko prepoznali tudi kjerkoli drugje
na Selškem in Poljanskem. Omenim naj le, da jih je precej na prostranem Zirovskem
vrhu ali v okolici Sovodnja. Živa vijolična barva nas je nanje morda
10« 147
SI. 1. skica poti geološkega sprehoda Iz Javorij na Blegoš. (Risal A. Ramovš)
spomnila tudi že v Zmincu, od koder se vleče širok pas takšnih kamnin preko
Breznice proti Sv. Tomažu v Selško dolino.
Bližnjica nam prikrajša nekaj poti po cesti, vendar smo kmalu spet na
cesti. Ze tam so bolje razgaljeni sivi glineni skrilavci in skrilavi peščenjaki, ki
visijo v hrib, v grobem rečeno proti severu. Kamnina je ob cesti dostikrat
zgnetena, zmečkana in spremenjena v črno ilovico. Takšna kamnina nas opozori,
da poteka blizu tam prelom ali narivna ploskev, ob katerih so se premikale
plasti in se pri tem tudi gnetle. Mehki glineni skrilavci so se tam spremenili
v glino oziroma ilovico.
Različno siva skrilava kamnina se še dostikrat pokaže na površje ob cesti
proti vasi Murave, ponekod v večjih golicah, drugje pa le v majhnih izdankih.
Bolje je razgaljena pod znamenjem na desni strani ceste.
Pogled s ceste na nasprotno stran grape, proti zahodu, nam razodeva, da
morajo biti tam drugačne kamnine, ki so na vsak način bolj odporne. In res
so na vzhodnem pobočju Malenskega vrha tudi različni karbonati: apnenci in
dolomiti, ki tudi ustvarjajo skalne čeri nad grapo.
Ze smo pri Kobackovi domačiji (Murave 12). Pred domačijo in za njo je
največ sivega permijskega skrilavca in peščenjaka. Sama hiša pa stoji na trdem
sivem dolomitu, ki najbrž leži kot velika samica med skrilavci. Tudi v pobočju
nad hišo mole na površje večje in manjše samice temno sivega dolomita.
Ob cesti je malo naprej zelo lepo razgaljen modro siv glineni skrilavec;
take barve je sveža kamnina, ki pa na površju kmalu obledi in postane sivkasta.
Kamnita skladovnica sestoji tod iz debelejših in tanjših plošč, ki se pri
udarcu koljejo v čedalje tanjše plošče in ploščice. Plasti sprva vise približno
proti severozahodu (300/30), malo naprej pa se mahoma zasukajo skoraj proti
jugu (170/20). Pod cesto je tamkaj ob grapi hiša, na nasprotni strani pa cpu-
148
ščen mlin, zidan s kamnom. Ob hiši in po travi na tem pobočju je vse polno
manjših zemeljskih usadov. Globoka glinena preperina nad glineno kamnino
kaj rada zdrsi proti grapi, ko je močno namočena. Ce pa vise tudi kamnine v
smeri pobočja, se to še rajši dogodi.
Ce si poprej nismo ogledali sivih permijskih plasti, postojmo tu malo dlje
ob njih. Pri tem pa naj še omenim, da so iz trdnih glinenih skrilavcev nad Dolenjo
vasjo oziroma pod Stirpnikom obrezovali pred prvo svetovno vojno glinene
ploščice in pokrili s skrilom nekaj domačij v Dolenji vasi, na Stirpniku
in v okolici.
Od tod naprej ob cesti nekaj časa ni kaj prida videti. Zato se tja do Košanca
ne bomo ustavljali. Ob cesti na več krajih vidimo večje ali manjše kose
zelenkaste kamnine. Precej obdelanih kosov je ob studencu in po travnatem
ozemlju nad cesto. Vendar bomo takšnih kamnin, ki so nastajale v zvezi z ognjeniškim
delovanjem, kasneje videli še precej.
Ko od Košanca naprej cesta zavije v gozd, pogleda v prvi grapi na desni
na površje črna oziroma modro siva glina, premečkan glineni skrilavec.
Ob cesti prav kmalu prekrije glineno preperino in kamnino sivi dolomitni
pesek, med katerim mole na površje tudi večje dolomitne skale. Ta nova kamnina
na naši poti je najlepše razgaljena v veliki peščeni jami (kamnolom ji
skoraj ne bi mogli reči). Kamnina je dolomit, večinoma svetlo siv, drobno zrnat
in se ob sončnem vremenu svetlika kot sladkor. Prepreden je z belimi dolomitnimi
žilicami. Ce bolj natančno motrimo peščeno jamo, bomo spoznali, da tu
ni prava raščena živa skala, marveč nagrmadeni pobočni grušč, ki se je trgal
od kamnitega Starega vrha in Mladega vrha in grmel po njunem pobočju. Tu
se ga je nabralo v večji debelini. Strokovnjak se bo še posebej ustavil na levi
SI. 2 in 3. Živo pisane slcrllave ladlnijske plasti ob cesti pred Zgornjo Zetlno. (Foto A. Ramovš)
149
SI. 4. Golica spodnjetriasnega apnenčevega oolota v menjavi z lapornimi pasovi ob cesti Zgornja
Zetina—Cml kal, malo nad Zgornjo Zetlno. (Foto A. Ramovš)
Strani jame, kjer v dnu pogleda na površje temno siva, skoraj črna kamnina,
ki je močno zdrobljena. Tudi tu se je močno trlo in premikalo.
Ob cesti bomo, naprej gredoč, brez težav lahko ločili »dolomitni pokrov«
z večjimi samicami, ki leži na sivih skrilavcih in peščenih skrilavcih. Tudi ti
nekajkrat pogledajo na dan in se vlečejo navzgor po pobočju proti zaselku
Brinje. Na enem kraju ležijo med glinenimi kamninami gosti temno sivi dolomitizirani
apnenci s številnimi kalcitnimi žilicami. Te golice na desni strani
ceste pod travnikom ne bo težko najti.
V gozdu za južnim robom travniškega sveta pod Brinjem sta črn glineni
skrilavec in sljudni kremenov peščenjak v debelejših plasteh.
In že smo na križpotju: od naše ceste proti Gorenji Zetini se odcepi cesta
v Brinje, na nasprotno stran pa na Malenski vrh. Tam okoli je samo peščeno
skrilava kamnina.
Sprva ni od križpotja naprej ničesar posebnega, tu in tam kaka dolomitna
skala. Ko pa se nam odpre pogled na Soštarjevo domačijo tik pod cesto, je
spet na desni strani manjša peščena jama, kjer pobirajo dolomitni grušč, ki je
pomešan z večjimi dolomitnimi bloki. Tudi to je s hriba navaljeni material,
semkaj z južnega pobočja Mladega vrha. Na levem robu jame pa se že pokaže
tudi močno zmečkana kamnina. Zelo zdrobljena in zmečkana cona, široka nekaj
deset metrov, nam komaj da slutiti, kako močna in zapletena so bila tudi
tu lomljenja kamnin in premikanja.
Prav nad Soštarjevo hišo (tu domuje Peter Ivanovič, ljudski umetnik,
rezbar) se pokaže nekaj vegastih plošč črnega apnenca. Med njimi so bledo
rdečkaste laporne pole, zdaj debelejše, zdaj tanjše. Poglejmo natančneje kamnini,
ki sta razgaljeni samo na širini kake tri metre. Plošče se vlečejo približno
150
pravokotno čez cesto. Skoraj navpične so, zdaj vise približno proti severozahodu
(305/85), zdaj pa ravno v nasprotno smer (125/85). V obojih kamninah je vse
»živo« ostankov apnenčevih alg in drobnih praživalic. Vmes se mešajo tudi
drobne ploščice iglokožcev in drug okamneli drobiž. Okamneli ostanki davnega
življenja dokazujejo, da je ta kamnina nastajala v zgornjem permiju, to
je pred kakimi 240 milijoni let.
Zgornjepermijske kamnine že po dobrih treh metrih zginejo in vse je spet
zdrobljeno zaradi strahotnih premikanj pri gubanjih tega dela Zemljine skorje.
Toda onstran zdrobljene cone je spet drugačna kamnina; to nam pove že zelenkasta
barva. Ce pa si kamnino natančneje ogledamo, bo razlika s prejšnjimi
plastmi še očitnejša. Pred nami so ob cesti lepo razgaljeni zelenkasti sericitni
skrilavci v raznih barvnih odtenkih. Kar čedna skladovnica jih je zloženih ob
cesti. Ce pogledamo še, kako je naložena, vidimo, da so se v morju vodoravno
naložene plasti strmo nagnile proti jugojugovzhodu (160/70). Ko bomo skušali
dobiti lepši primerek kamnine, bomo spoznali, da to ne bo lahko delo, da se
kamnina kolje v tanke plošče, te pa v še tanjše.
Nekoliko naprej postane kamnina temno zelena: kloritni skrilavec. Vsebuje
drugo sljudo kot prejšnji sericitni skrilavec, in sicer klorit, v sericitnem skrilavcu
pa je svetlejši sericit. Ta kamnina je tudi trdnejša od prejšnje, deloma
je v debelejših ploščah oziroma plasteh. Ce pa tolčemo po njej, se nam pokaže
njena skrilavost.
Ko smo že prehodili dobršen del poti ob tej svojevrstni skladovnici, se
bomo najbrž le vprašali, kako je nastala ta zelenkasta kamnina.
Material za te zelenkaste kamnine je dal večinoma droben ognjeniški pepel,
ki so ga izmetali takratni ognjeniki iz Zemljine notranjosti. Kasneje so
Plastnat temno siv dolomit z vmesnimi glinenimi polarni ob cesti Zgornja Zetina—Črni
kal. (Foto A. RamovS)
151
SI. 6. Plastnat temno siv dolomit z vmesnimi glinenimi polami ob cesti Zgornja 2etliia—Cml
kal. (Foto A. Ramovš)
vulkanski pepel prekrile druge kamnine. Veliko kasneje so Zemljine sile rahel
vulkanski pepel močno spremenile v svoji stiskalnici, nastale so drobno skrilave
oziroma naluskane kamnine s precej spremenjenim kamninskim sestavom.
Tako imamo tu danes svetlo sivkasto zelenkast ali bledo rumenkast sericitni
skrilavec in nekoliko bolj intenzivno zelenkast ali celo temno zelen kloritni
skrilavec. Sestojita iz sericitne in kloritne sljude, glinenih mineralov, kremenovih
zrnc in glinencev. Obe kamnini so še ne tako davno tega, prav zavoljo
velikih sprememb prvotnih tufov, uvrščali v stari zemeljski vek.
Več deset metrov pred grapo, kjer napravi cesta oster ovinek, postane kamnina
bolj skrilava in tam najbrž ne bomo uspeli dobiti večjega kosa iz skladovnice.
Tudi položaj plasti se tu menjava, čeprav prejšnja smer še vedno
prevladuje.
V grapi bosta pritegnila našo pozornost dva velikanska bloka sivega pasnatega
dolomitiziranega apnenca, ki ležita na skrilavi podlagi. Vse kaže, da sta
se odtrgala nekje višje v pobočju od žive skale in se privalila semkaj.
Koj onstran grape se odcepi cesta v Dolenjo Zetino, mi pa nadaljujemo
pot po zgornji cesti, proti Gorenji Zetini, Ze pri samem križišču nas presenetijo
živo pisane kamnine: temno zelen glineni skrilavec se menjava z vijolično
kamnino, vendar ne ločeno po polah ali plasteh, marveč povsem nepravilno
in barve se postopoma prepletajo. Plasti vise proti grapi (115/30). Zdaj je zelena
barva kamnine bolj intenzivna, zdaj pa vijolična. Kamnina je glineni
skrilavec.
Kaj kmalu se tudi tu pokažejo zeleni kloritni skrilavci, spet v različnih
barvnih odtenkih.
152
Na prvem zunanjem ovinku od grape sem leži med skrilavcem zelo trda
in gosta zelena kamnina s številnimi drobnimi črnimi vključki. Po površju je
deloma luknjičava, nepravilne votlinice pa so obrobljene z belim ovojem.
Deloma so v kamnini tudi večji rjavkasti vključki. Ko gledamo to trdno kamnino
med skrilavcem, dobimo vtis, kot da je nekak tujek v skrilavcu, ki stoji
skoraj pokonci. Tudi na nasprotni strani ovinka, ko se cesta začne izravnavati,
je še en takšen vložek lepe, zelo trde temno zelene kamnine s številnimi črnimi
vključki. Med obema »tujkoma« je ob cesti samo kloritni in sericitni skrilavec
s številnimi belimi vtrošniki razpadlih glinencev (si. 2 in 3).
Kaj je ta trda zelena kamnina in kako je prišla med skrilavce? To je vulkanska
kamnina, ki ji pravimo porfirit. V srednjetriasni dobi so na tem ozemlju
ognjeniki izbruhali veliko ognjeniškega pepela v silnih plinskih izbruhih,
od časa do časa pa je privrela na površje tudi žareča tekoča lava ali pa je obtičala
med vulkanskim pepelom.
Zanimiv je spet večji blok tik ob zgornji strani ceste. Večidel je iz masivnejše
zelenkaste kamnine z belimi in črnimi vključki. Po površju je kamnina
povsod siva, vendar naj nas barva na zunanjščini ne premoti, da ne bi udarili
po njej. Takoj se nam bo odkrila njena zelena barva. Zelo zanimivi pa so v
njej vključki pasnatega marmoriziranega apnenca, ki se kot nekakšni jeziki
zajedajo v prevladujočo zeleno kamnino.
Podoben blok je malo naprej nad cesto, več pa jih moli na površje po strmem
pobočju; vmes so zelenkasti sericitni in kloritni skrilavci.
Ko smo že dodobra spoznali različne zelenkaste kamnine in manjša telesa
predornin med njimi, nas zanima še njihova starost. Na tem ozemlju še nismo
si. 7 in 8. Dva rodova megalodontidnUi
školjk v> zgornjetrtasnem
dolomitu, ki ga kaže si. 10. Na
si. 8 je pogled na Icarneno jedro
od sprednje in zadnje strani (a In
b) in pogled na celo jedro (c). Zelo
značilna je globoka vzdolžna
brazda. (Foto M. Grm)
153
I nikjer našli okamnelih ostankov davnega življenja, ki bi nam lahko povedali
starost teh kamnin, dobili pa so jih na nekaterih drugih krajih Slovenije. Zato
smemo trditi, da so tudi sericitni in kloritni skrilavci z vmesnimi predorninami
iz ladinijske stopnje, ki jo uvrščamo v srednji del triasnega sistema. Iz istih
časov so tudi črni ali temno sivi glineni skrilavci, ki malo pred senikom tik nad
cesto zamenjajo različne zelenkaste kamnine. Črne glinene plasti so močno
zgnetene in deloma že spremenjene v črno glino.
Že kar naveličani smo najbrž zelenkastih plasti in si zaželimo še kaj drugega.
Za prvo spremembo poskrbi večja golica sivega apnenca ob cesti tik pod
omenjenim senikom. Tam je temnosiv apnenec, bolj ali manj dolomitiziran in
prepreden s številnimi žilicami. Kamnina je drobnopasnata in tu pa tam nagubana
v drobne gube. V začetku golice vise plasti strmo proti severu (20/60),
nato pa proti vzhodu. Vmes je kamnina precej pretrta. Takšna apnenčeva kamnina
seže tja do grape in v hrib po travnatem pobočju, leži pa v zapletenem
položaju med srednjetriasnimi skrilavimi kamninami. Tudi ta apnenec uvrščamo
v srednji trias. Sile so ga globoko pod Zemljinim površjem precej spremenile
in ponekod je že blizu polmarmorja. Običajno se pojavlja v lečastih pasovih,
ki pa so bili kasneje razkosani v večje ali manjše bloke, ti pa različno
premaknjeni.
Ob cesti, ki se začne strmeje vzpenjati k prvim hišam Gorenje Zetine, je
največ temno sive ali umazano sive glinene kamnine, ki ji pravimo argilit.
Vmes se pokaže na manjšem ovinku droba, kamnina, sestavljena iz različnih
zrn.
Iz Gorenje Žetine so v letu 1974 razširili kolovoz v cesto in pri tem delu
razgalili tudi precej kamnin ob njej. Čeprav geologi le neradi hodimo po
cestah, se bomo vztrajno držali te ceste, saj je kamnina ob njej vseskozi lepo
razgaljena.
2e koj za vasjo se ob cesti barva zemlja spremeni; še nikjer na naši dosedanji
poti ni bila takšna. Tla so rumenkasta ali rjavkasto rumenkasta, preperina
je zelo debela, v njej pa je vse polno drobcev in kosov rjavkaste, bledo
rožnate ali rumenkaste peščene kamnine, običajno s precej sljude. Preden kaj
rečemo o starosti kamnin pod temi tlemi, poglejmo še malo naprej. Pred prvim
večjim ovinkom, dobrih deset metrov pred odcepom poljske poti v hrib, moli
na površje večja skala. Nekam čudna je po površju. Sestavlja jo vse polno
okroglastih, nekaj milimetrov debelih zrnc. Vmes so vidne drobne polžje hišice
in preseki školjčnih lupinic. Zrna so razporejena v pasovih in niso v vseh pasovih
enako debela. Prav gotovo bomo opazili tudi pasove, v katerih ni okroglih
zrnc. Kamnina pred nami je apnenčev oolit.
Po poti naprej, ki je še globlje vsekana, se pokažejo rjavkasti peščenosljudni
skrilavci in peščenjaki; vmes je vse polno večjih in manjših blokov
in kosov različno sivega, redkeje tudi bledo rožnatega apnenca. Mnogi apnenci
so sestavljeni v celoti iz okroglih večjih ali manjših zrnc, ooidov. Tu in tam
so med njimi razločno vidni drobni polžki in preseki majhnih školjčnih lupinic.
Kamnino prepletajo v raznih smereh bele in rjavkaste kalcitne žilice (si. 4).
Vseskozi ob cesti in po travnatem pobočju pa je največ rjavkastih, rožnatih,
sivkastih peščeno skrilavih kamnin, ki hitro preperevajo in dajejo globoka
tla. Rožnato rjavkaste plasti vsebujejo tu in tam slabo ohranjene odtise
školjčnih lupin, ki jih je ponekod vse polno. Po obliki sodeč in morda z malo
domišljije bomo najbrž le potrdili, da so to ostanki ali pa samo še sledovi
154
školjčnih lupin. Ce boste imeli na tem geološkem sprehodu nekoliko več časa,
jih boste prav gotovo našli. Največ jih je v peščenem rožnatem skrilavcu dobrih
40 m pred veliko brezo na desni strani ceste. Dokler tam kamnina ne bo čisto
razpadla in bo breza stala tamkaj, kraja in školjk ne bo težko najti.
Ko se umakne travnato in precej plazovito pobočje gozdu, se menjajo tudi
kamnine. Dokler bodo kamnine ob robu ceste še razgaljene, bo obiskovalec
blizu roba gozda postal pozoren na vložek zmečkane vijolične in zelenkaste
kamnine. Tu je malenkost živo pisanih srednjepermijskih grodenskih plasti, ki
so postale »žrtev« tektonskih dogajanj v Zemljinem mlinu; bile so mehkejše od
drugih plasti, zato so jih tektonske sile v Zemljini delavnici najbolj prizadele
in ob njih so se tudi premikale bolj trdne kamnine.
Takšna bolj trdna kamnina je bil dolomit, ki se začne že takoj na začetku
bukovega gozda in nas spremlja precej časa na naši nadaljnji poti. Kamnina
je temno siva, močno drobljiva zaradi tektonskih premikanj. Prepleta jo vse
polno drobnih belih žilic in majhnih razpok. V dolomitu je tudi vse polno
drobnih okamnin, apnenčevih alg in lupinic praživali. Posebno okoli 200 m od
začetka gozda je vse živo v takšnih dolomitih.
Dolomit je včasih značilno pasnat, navadno vegast v plasteh; med dolomitnimi
polarni so glineni vložki, še temnejši kot je dolomit, ti vložki nam povedo
tudi položaj skladovnice, ki visi precej strmo pretežno proti severu, vendar
se njen položaj menjava.
Zdrobljen dolomit je zelo ugoden za posipanje potov, pa tudi dobiti ga je
lahko. Ob cesti bomo opazili dobrih 80 m pred križiščem s stransko cesto, ki
pelje v hrib, nekaj manjših jam, iz katerih so pobirali pesek. Kamnina je sicer
še v jasnih plasteh ali polah, vendar iz nje ni mogoče dobiti večjega kosa. Ce
si. 9. Skladnat zgornjetriasni dolomit z menjajočiml se svellej^mi in temnejšimi pasovi. Ob
stari blegoški cesti nad Črnim kalom. (Foto A. Ramovš)
155
SI. 10. Skladnat zgomjetriasni dolomit v spodnjem delu goUce _-i ii - •-!_1LHJ"'J Ij.ab.rj"- O^-l^mit
z megalodontidniml školjkami v njenem zgornjem delu. Ob stari blegoški cesti nad Črnim
kalom. (Foto A. Ramovš)
udarimo po njej, se razdrobi v številne ostrorobe kose, razleti se običajno kar
v dolomitni pesek. Med dolomitnimi polami so tudi tu črne glinene pole. Med
ploščam.i je največ takih-, ki so debele okoli osem centimetrov. Plasti visijo
približno proti severozahodu (320/45).
Posebno lepo so razkriti dolomiti pri odcepu že omenjene gozdne ceste na
desno v hrib (si. 5, 6). Menjavajo se dolomitni skladi in pole z vmesnimi glinenimi
vložki. Nagibajo se sprva še proti severozahodu; že pri samem križišču
pa se razmere zapletejo. Najprej je spet zdrobljena prelomna cona, ki odreže
dolomite od sivkasto zelenkastih kamnin. Slednje se vlečejo proti grapi z nekdanjim
vodnim rezervoarjem v sredini in so precej zmečkane, posebno bliže
grapi in ob njej. Med njimi so tudi sericitni skrilavci, prav takšni, kot smo jih
spoznali že pred Zgornjo Žetino. Podobne kamnine sledimo ob cesti še naprej.
Deloma so tu tudi trdnejši sivo zelenkasti in sivi argiliti z belimi pikami.
Take plasti v bukovem gozdu kmalu zamenja spet temno siv dolomit, kar
se pozna tudi na suhi peščeni cesti. Tudi ta dolomit kaže nekatere znake, po
katerih smemo domnevati, da bi mogel biti zgornjepermijske starosti. Vleče
se precej časa ob cesti in v pobočje z bukovim gozdom.
Malo pred Črnim kalom se pokaže na desni ob cesti v glino oziroma peščeno
ilovico spremenjena zelenkasta in rdečkasta kamnina. Med zelenkasto
rumenkasto ilovico je zelo značilen, do deset centimetrov debel vijoličen glinen
pas. Tudi zelenkasto rumenkasta plast ima v pasovih različne barvne odtenke.
V zeleni peščeni ilovici so še ostanki zelenega sericitnega skrilavca, iz katerega
je ilovica tudi nastala. Starost kamnine je potemtakem ista, kot je drugje starost
sericitnega skrilavci: srednji trias. To pa je samo kratek vključek in se
156
bo le malo časa razkazoval obiskovalcem. V ilovnatem pasu je lepo viden tudi
manjši prelom, ob katerem sta se krili za malenkost razmaknili.
Koj za tem sledi na poti spet temen dolomit, ki ga okoli 100 m pred križiščem
z blegDško cesto spet zamenjajo mehkejše zelenkaste tufske in sivkaste
skrilave pelitske kamnine. Zelo lep je tam pasnat tuf, nastal pri premikanjih,
in blizu tam še črn lidit, ki se pokaže v okoli 10 cm debeli poli. Takšne kamnine
so tudi na samem Črnem kalu in v njegovi soseščini. Prav preval med
Blegošem in Koprivnikom se ima zahvaliti za svoj obstoj mehkejšim skrilavim
kamninam. Tudi te so večidel, če že ne vse, iz ladinijske stopnje srednjega
triasa.
Po krajšem postanku na Črnem kalu nadaljujmo pot na Blegoš. Gori grede
bomo šli po stari blegoški cesti, da bomo spoznali kamnine tega očaka med
Poljansko in Selško dolino, nazaj grede pa bomo izbrali stezo po vzhodnem
pobočju Blegoša nazaj na Črni kal. Cesta pelje po vzhodnem pobočju Blegoša
do ravnice na Prvi ravni (nekdaj gozdarska koča), novi del ceste pa tam zavije
proti zahodu.
Sprva EO ob cesti še zelenkaste zelo drobno zrnate tufske in sivkasto
rjavkaste glinene kamnine, ki pa so večidel skrite pod rušo in gosto podrastjo.
Manjša golica takšnih kamnin je že nekoliko stran od križišča, pred majhnim
desnim ovinkom. Plasti se nagibajo v hrib. Kmalu zatem pa se že pokaže temno
siv in zelo drobnozrnat dolomit. Do vrha Blegoša je naložen v več sto metrov
debeli skladovnici. Skladi in plošče se nam kmalu pokažejo nad cesto in vise
v goro, približno proti jugozahodu.
Pri nekoliko večji golici malo pred manjšim kamnolomom se menjavajo
v skladih in ploščah tanki svetlejši in temnejši pasovi. Lepo izstopajo na razjedenem
površju, le s težavo pa jih opazimo v sveži kamnini (si. 9). Temnejši
pasovi vsebujejo malo več glinenega materiala in so zato manj odporni proti
preperevanju kot svetlejši. Zelo lepo pa so razkriti dolomitni skladi dobrih
50 m naprej (si. 10) v spodnjem delu golice, medtem ko je kamnina v višjem
delu razkosana ob prelomnih razpokah v raznih smereh in lepa plastnatost tam
ni vidna. Kamnina se paralelipipedsko kroji, in sicer pravokotno na plasti.
Vzporedno s plastmi se vlečejo posebno oblikovani, zdaj odebeljeni, zdaj stanjeni
ali celo prekinjeni, običajno vegasti pasovi, ki močno izstopajo na preperelih
površinah in so v spodnjem delu golice, v lepo skladnatem delu, še posebno
razločni. Taki kamnini pravimo stromatolit, pri njegovem nastanku pa so
botrovale modrozelene alge. Dolomit hrani tu tudi okamnele megalodontidne
školjke, ki jih je veliko v spodnjem delu trikotne, s prelomi omejene skale
nad razločnimi skladi in pod njeno previsno steno v sosednjem bloku. Školjke
pa niso vse enake, različne so po višini in dolžini in imajo različno oblikovan
vrh in del ob njem. Dva rodova kažeta tudi sliki 7 in 8. Po velikosti megalodontindnih
školjk sodeč bi moral pripadati ta dolomit nižjemu delu norijske
stopnje. Ohranjena pa so samo kamena jedra, apnenčeva lupina je bila raztopljena.
Ker je običajno še kameno jedro z obema lupinama, je njihov današnji
kamniti grob približno tam, kjer so školjke tudi živele. Vneti zbiralec okamnin
bo našel ostanke školjk tudi v dolomitnih kosih pod steno in pod cesto.
Ko smo si tu dodobra ogledali kamnino in spravili v torbo lepo kameno
jedro megalodontidne školjke, se ob cesti ne bomo več dlje ustavljali, saj se dolomit
vseskozi kaj prida ne spremeni. Le svetlejši, deloma skoraj bel je večkrat
med temnejšim, zelo drobnozrnat je in v soncu ves lesketa. Vsi dolomitni različki
so navaljeni tudi po več širokih drčah do ceste in so tam razstava v na-
157
ravi. Tudi položaj plasti se bistveno ne menja, čeprav ne manjka prelomljenih
con, pa tudi lepa sinklinala je razkrita malo višje ob cesti.
Na ostrem zavoju ceste pri razgledišču je razgaljen precej glinen in skoraj
črn poskrilovljen dolomit, ki se deloma iverasto kroji; deloma se pojavlja tam
tudi rumenkasto rjavkast argilit, ki zelo spominja na karnijske kamnine. Podobne
kamnine pa poznamo že iz širšega dolomitnega pasu, ki sledi spodnjetriasnim
plastem nad Gorenjo Zetino.
Naprej do konca stare blegoške ceste je samo različno siv drobnozrnat dolomit,
ponekod, tudi ob cesti, s posamičnimi plastmi črnegia glinenega skrilavca
oziroma dolomitne gline. Dolomit ponekod malenkostno reagira na solno kislino.
Značilna pasnatost nas bo večkrat zbodla v oči.
Na planoti na Prvi ravni se križajo poti; mi zavijmo po markirani stezi
proti severu, proti vrhu Blegoša. Kamnina se tudi tu ne bo spremenila. Na
stezi oziroma poti so nam v napoto dolomitne skale, pa tudi živa skala moli
dostikrat na površje in razkazuje svoje značilnosti. Dobre pol ure pa smo na
vrhu plešastega očaka Blegoša, ki se je postavil na sredo med Selško in Poljansko
dolino in se razgleduje po širni okolici. Pridružimo se mu in videli bomo
pol Slovenije.
Nazaj grede se vrnimo po strmi markirani stezi na Črni kal, če seveda
nismo namenjeni kam drugam. Večidel nas spremlja enoličen zgornjetriasni
dolomit, ki smo ga že dodobra spoznali. V spodnjem delu pa so spet pretežno
zelenkaste tufske plasti in različne glinene kamnine, ki sežejo precej višje v
pobočje kot ob cesti.
Ob razpotju na Črnem kalu nas spomni spominsko obeležje iz rožnatega
hotaveljskega marmorja, da se je tod zadrževala julija 1942 druga grupa partizanskih
odredov na svojem pohodu na Štajersko.
Nazaj v dolino imamo poti skoraj na pretek, na vseh pa se bomo srečevali
v glavnem z enakimi kamninami, kot smo jih spoznali na poti od Javorij do
Blegoša.
Z u s a m m e n f a s s u n g
EINE GEOLOGISCHE WANDERUNG VOM JAVORJE AUF DEN BLEGOS
Der Autor fuhrt den Leser vom Dorf Javorje, das am Sudhang des 1217 m hohen
Stari vrh liegt, auf den 1563 m hohen Blegoš und erkljirt dabei die vielgestaltige
geologische Entwicklung dieses Gebietes. Vor allem •wird die sti'atigraphische Ausbildung
erlautert. Von den palaozoische Gesteinen sind an der StraBe dunkelgraue
bis blaugraue Tonschiefer und Sandsteine der klastischen Ausbildung der Tiogkofelstufe,
violettrote Grodener Schichten und fossilfuhrende Oberperm-Karbonatgesteine
aufgeschlossen. Das tiefste Mesozoikum ist durch fossilfuhrende Untertrias-
Schichten vertreten. Die Mitteltrias charakterisieren besonders Serizit- und Chlorit-
Schiefer, die aus Tuffen entstanden sind. und vereinzelte Korper der Eruptivgesteine;
es kommen weiterhin auch verschieden gefarbte Tonschiefer, Grau\vacken
und Kalke vor. Diese Entwicklung hat sich vvahrscheinlich noch in die Obertrias
fortgesetzt. Die norische und rhatische Stufe baut eine machtige Folge von gut
gebankten Dolomiten auf, die stelle\veise kleine Megalodontiden fuhren. Diese Obertrias-
Dolomite sind besonders an der alten Blegoš-Strasse zwischen Črni kal und
Prva ravan gut aufgeschlossen. Sie sind auch die jiingsten Gesteine des besprochenen
Gebietes.
158