V SPOMIN SLIKARJU JANEZU POTOČNIKU V Tomaju je 10. junija 1983 umrl slikar in upokojeni profesor likovne vzgoje Ja nez Potočnik, ki se je rodil 10. maja 1892 v Škof ji Loka v Spodnjem Karlovcu — v hiši nekdanje gostilne pri Pepetu. Naj prej je obiskoval osnovno šolo v Škofji Loki, nato realko v Ljubljani in še dve letno Mahrovo trgovsko šolo. To šolanje je opravil na željo staršev, ki niso hoteli, da bi bil njihov sin slikar, ker so imeli v domači gostilni pri Otetu »dovolj sla bih vzgledov z Ivanom Groharjem«. Ja nez Potočnik se je prav v domači gostil ni tudi spoznal z Groharjem, saj mu je večkrat svetoval pri risanju, kateremu se je mladi Potočnik že zelo zgodaj za pisal in to navzlic kljubovanju staršev. Prve stike s slikarstvom je dobil v Ljub ljani na realki, kjer sta ga poučevala v risanju takrat znana profesorja Koželj in Franke. Zanimivo pa je, da je nato prav Ivan Grohar prepričal starše, da so Janezu Potočniku omogočili dvoletni štu dij na akademiji v Munchnu, kjer je študiral do leta 1919. Vrnil se je domov in se zaposlil v Krevsovem mlinu do leta 1922, nakar je prevzel trgovino z usnjem in jo vodil do leta 1934. To leto je bilo za tisto na stran po tisnjeno slikarsko osebnost, ki je še ved no živela v Potočniku, takorekoč usodno. Slikarstvo ga je privlačilo z neko čudno silo, ki mu je narekovala opustiti vse drugo, razen slikanja. Leta 1938 se je s priporočilnim pismom Riharda Jakopiča odpravil v Beograd, kjer je na akademiji študiral dve leti in hkrati obiskoval še poseben tečaj risanja na Kolarčevi uni verzi. Leta 1940 je dobil štipendijo in se podal v Benetke. Seveda je k skromni štipendiji moral dodati še lastna sred stva. To je bil denar, ki ga je dobil za prodane slike z razstave, ki jo je prire dil v Beogradu v dvorani Polet. Zanimi vo je, da je imel Janez Potočnik, ki je v svojem slikarstvu zagovarjal še vedno impresionistično usmeritev, v Benetkah atelje skupaj s Tonetom Kraljem, zago vornikom ekspresionizma. Na žalost ni mamo podatkov o njunem skupnem de lovanju, niti ne o njunih pogovonih, ki so morali biti zanimivi, če sta bila takorekoč vsak »iz drugega tabora«. Cas v Benetkah je prehitro minil. Zara di bližajoče se vojne so Potočnika in Kralja izgnali iz Benetk. Janez Potočnik je ohranil spomin na Benetke v edini ne poškodovani sliki (Iz Benetk — Giudedca, 1940, vezana plošča, olje, 50 X 62 cm). Ta slika je tudi spomin na prekrižane na črte o študijskem potovanju v Firence in Pariz. Do začetka vojne je nato slikal v Bosni. Okupacija ga je zatekla v Beo gradu, a osvoboditev je dočakal v Loznd- ci. V Skofjo Loko se je vrnil leta 1945 ter tu do leta 1947 učil risanje, nakar je bil premeščen v Hrpelje in nato v To- maj, kjer je deloval kot likovni pedagog do upokojitve leta 1965. Vsa ta leta je Potočnik slikal. Od prve razstave v Beogradu leta 1940, do druge samostojne razstave v Novi Gorici leta 1968, je preteklo skoraj trideset let. Bdi je tako odmaknjen od vsega likovnega dogajanja, da ga je poznalo le malo ljudi kot slikarja. Se najbolj so ga poznali ro jaki v Skofji Loki, kjer je nekaj mese cev po razstavi v Novi Gorici odprl tret- 201 jo samostojno razstavo, na kateri je raz grnil pred gledalce delo, ki je nastajalo trideset let. Predvsem je krajina objekt slikarjevega udejstvovanja in zapis poti, ki jo je slikar prehodil od rojstnega kra ja, kjer mu je stal ob strani Ivan Grohar, do Beograda in Benetk in zopet do rojstnega kraja, iz katerega je odšel na Kras, kjer se je stalno naselil. Od tam je odslej obiskoval svoj rojstni kraj. Leta študija na akademijah so dala Potočniku samo nujen napotek k obvladovanju sli karstva. Realizmu in naturalizmu zvest si je v treh desetletjih slikarstva izbral svetlo barvno skalo in tehniko slikanja z lopatico, kar je morda še vedno vpliv velikega vzornika Ivana Groharja, ki je še posebno očiten v sliki Snežni metež (olje, vezana plošča, 1940 58 X 60 cm). Pri drugih slikah pa je tehnična sorodnost ostala, slikarski problemi pa so drugačni: Potočnik skuša ohraniti na svojih slikah resnično podobo sveta, stalno jasnino in čistost izrednih jakosti v najsvetlejši skrajnosti. Lepo starost je doživel, a malo prfznanj za svoje slikarsko delo. V galeriji na loš kem gradu je imel samostojno razstavo avgusta 1968. S to razstavo je pred stavil Ločanom svoje takrat polstoletno delo, ki ga v tako celostni podobi še nis mo poznali. Se pred smrtjo se je oddol žil rodnemu kraju dn poklonil svoja dela Loškemu muzeju, ki bodo v galeriji ved no spominjala nanj — na slikarja in ro jaka Janeza Potočnika. Andrej Pavlovec 202