Poštnina plažana v gotovini GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis za geografijo in sorodne vede H3BECTMfl rEOrPAOJkWECKOrO 05LUECTBA B J1IOB/1HHE BULLETIN DE LA SOCIETE OE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA XIX - 1-4 194? S SODELOVANJEM SVETOZARJA ILEŠIČA UREDIL ANTON MELIK VSEBINA: Anton Melik (Ljubljana): Naš petletni gospodarski načrt .... 3 rinTMJieTHMM X03flMCTBCHHbiH nnaH KDrocjiaBMM b reorpaijiHMecKOM OCBBUJGHMM............................................. > I 11 Le plan quinquennal yougoslave du point de vue geographique . 13 Frau Zwitter (Ljubljana): Julijska Krajina po drugi svetovni vojni (s karto v prilogi)...................................................15 10/iMMCKan KpafiHa nočne BTopow mmpobom BOHHbi..............................33 La Marche Julienne apres la Deuxieme Guerre Mondiale .... 37 Alfred šerko (Postojna): Kraški pojavi v Jugoslaviji (s štirimi kartami v prilogi)............................................................ 43 KapcTOBbie hbjibhmu b HDrocnaann............................................66 Les plienomenes karstiques en Yougoslavie...................................68 Svetozar Ilešič (Ljubljana): Rečni režimi v Jugoslaviji (s štirimi diagrami v besedilu)........................................................71 PoMKbie paMHMbl b KDrocnaBMn ..............................................107 /- Les regimes fluviaux en Yougoslavie..........................................108 Rajko Gradnik (Bled): Kolebanje vodne gladine v Bohinjskem in Blejskem jezeru (s štirimi diagrami v besedilu) ......................111 Kone6aHMe BOflHoro ypoBHn BoxHHbCKoro m Bneficxoro 03ep .... 126 Variations du niveau des lacs de Bohinj et de Bled..................12? Ivan Rakovec (Ljubljana): O mostniški dolini v Bohinju (Prispevek h glacialni geologiji) ..................................................129 K Bonpocy o rnanManbHOM reonorMH Mocthmuickom KonHHbi .... 137 Some Contributions to the Glacial Geology of the Mostnica Yalley . 138 Vladimir Leban (Ljubljana): Kmetijska zemlja v Sloveniji (s karto v prilogi)...............................................................139 3eMnn, npuroAHan Ann aeNJieflenu«, b CnoseHHM...........................149 La terre agricole en Slovenie.......................................... .150 Obzornik.............................................................................151 Književnost ........................................................................163 Kronika ......................................................................... GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani letino v 4 zvezkih, ki se morejo začasno izdajati v eni 'knjigi. Rokopisi, časopisu v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo ma uredništvo v Ljubljani, Geografski institut, Univerza. Za znanstveno vsebino člankov so odgovorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč saano z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Denarne pošiljke je nasloviti na poštni čekovni račun št 6-90602-6 (Geografsko društvo, Ljubljana). Geografski vestnik za 1. 1947. stane za člane 40 din (s članarino 60 din), v knjigotržm prodaji 90 din. GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE M3BECTMH TEOrPAOMHECKOrO 05LUECTBA B /1K5B/1F1HE BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA S SODELOVANJEM SVETOZARJA ILEŠIČA UREDIL ANTON MELIK XIX — 194? «42699 TISK J. BLASNIKA NASL. UNIVERZITETNA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI Vsebina: A Članki. Anton Melik (Ljubljana): Naš petletni gospodarski načrt .... 3 Fran Zwitter (Ljubljana): Julijska Krajina po drugi svetovni vojni (s karto v prilogi)................................................. 15 Alfred Šerko (Postojna): Kraški pojavi v Jugoslaviji (s štirimi kartami v prilogi)............................................................43 Svetozar Ilešič (Ljubljana): Rečni rezimii v Jugoslaviji (s štirimi diagrami v 'besedilu)......................................................71 Hajko Gradnik (Bled): Kolebanje vodne gladine v Bohinjskem in Blejskem jezeru (s štirimi diagrami v besedilu)........................111 Ivan Rakovec (Ljubljana): O inostnliški.dolini v Bohinju (Prispevek h glacial ni geologiji) . . . '..S, 129 Vladimir Leban (Ljubljana): Kmetijska zemlja v Sloveniji (s karto v prilogii) ........................................................139 Obzornik. Zavod za raziskavanje krasa (Speleološki institut) v Postojni (Alfred Šerko)................................................................. 151 Zbor sovjetskih geografov (S. I.)...............................................151 Nova geografija Bolgarije (Svetozar Ilešič)............................. . . . 152 Nekaj pol'itiono-deimografskih podatkov za Evropo (Vasilij Melik). 154 Književnost. Nekaj o novih knjigah in revijah iz svetovne geografske književnosti (Svetozar Ilešič).........................................................163 Ob naših novih geografskih učbenikih (Jože Kosmatin)............................171 Sovjetska knjiga o šolski metodiki ekonomske geografije (Svetozar Ilešič)......................................................... . . . . 175 Kronika. Predavanja iz geografije na ljubljanski univerzi . . . Predavanja iz geografije na ostalih univerzah v FLRJ Geografsko društvo v letu 1947 .............................. . 177 . 177 . 178 »Geografskega vestnika« za leto 1947 in delo Geografskega društva sploh je finančno podprlo Ministrstvo za prosveto LRS, za kar se 11111 društvo nujiskreneje zahvaljuje. Tisk racaprav Alfreda Serka »Kraški pojavi v Jugoslaviji« in Rajka Gradnika »Kolebanje vodne gladine v Bohinjskem 'in Blejskem jezeru« je omioigočila s svojo podporo Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, za kar ji gre iskrena zahvala. Program Cankarjeve založbe za leto 1948 Cankarjeva založba si je zastavila za glavno nalogo, da izda v slovenščini klasična dela Marxa-Engelsa-Lenina-Stalina in seznani naše ljudstvo z naprednimi umetniškimi deli iz domače, sovjetske in svetovne književnosti. V dveh letih svojega delovanja je izdala Cankarjeva založba že lepo število knjig politične in leposlovne vsebine. V novo leto 1948 stopa založba z bogatim programom. Oglejmo si glavna dela iz letošnjega programa. Pomemben prispevek k naši politični literaturi bo IZBRANO DELO MARXA IN ENGELSA (I. in II ). Nekatera dela, ki bodo vključena v Izbrano delo, že poznano, druga dela, kot „Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji“, „Državljanska vojna v Franciji“, „O zgodovinskem materializmu“, Marxova in Engelsova pisma itd. pa bodo prvič prevedena v slovenščino-Poudariti moramo, da bo izšel letos Engelsov ANTI-DÜHRING, genialno delo, ki je skupno z Marxovim „Kapitalom“ gradilo temelje znanstvenega socializma. V dveh zvezkih bo izšlo tudi IZBRANO DELO V. I. LENINA, obsežna knjiga, ki vsebuje aktualne članke in tako važna dela kot so „Kdo so prijatelji ljudstva .. „Kaj storiti? .. „Korak naprej, dva koraka nazaj ..„Država in revolucija“, „Otroška bolezen levičarstva . •.“ itd. V zborniku MARX, ENGELS in MARKSIZEM bodo zbrani najvažnejši Leninovi članki o marksizmu, življenju in delu Marxa-Engelsa. Se eno izredno važno Leninovo delo bo izdala Cankarjeva založba. To je nadaljevanje Anti-Dühringa, MATERIALIZEM IN EMPIRIOKRITICIZEM. Od del J. Stalina bodo izšla letos prepotrebna VPRAŠANJA LENINIZMA in MARKSIZEM IN NACIONALNO VPRAŠANJE. Z življenjem in borbo velikega voditelja narodov bratske Sovjetske zveze in vsega naprednega človeštva nas bo seznanila knjiga J. V Stalin KRATEK ŽIVLJENJEPIS. V tisku sta knjigi: Ostrovitjanov, KRATEK PREGLED PREDKAPITALISTIČNIH DRUŽBENIH FORMACIJ, Gak, Leonov: O DIALEKTIČNEM IN ZGODOVINSKEM MATERIALIZMU Pravkar je izšla A. Leontjeva: PREDMET in METODA POLITIČNE EKONOMIJE. Tudi juoslovanski avtorji so zastopani v letošnjem programu Cankarjeve založbe. Sem spadajo knjige E. Kardelja: GOVORI NA PARIŠKI KONFERENCI, B. Ziherl: ČLANKI IN RAPRAVE, M. Djilas: ČLANKI 1941 —1945. Poleg tega bodo izšle še knjige zbranih govorov tov. M. Marinka, B. Kidriča in A. Beblerja. V programu je tudi knjiga R. Zogoviča „NA POPRlSTU“, ki vsebuje razne članke, eseje, kritike in podobno. Aktualna in ideološko važna dela marksističnih klasikov bo prinašala MALA KNJIŽNICA MARKSIZMA-LENINIZMA. Naj navedemo nekatere brošure iz programa: Stalin: Anarhizem ali socializem; Lenin: O zadružništvu, Pravica narodov do samoodločbe, o demokraciji in diktaturi, Engels: Razvoj socializma od utopije do znanosti itd. Na leposlovnem področju pripravlja založba za 1. 1948 dragocena dela. Omeniti moramo dela klasika socialističnega realizma Maksima Gorkega. Med njegovimi deli bo izšlo ŽIVLJENJE KLIMA SAMGINA (I., II. in III. del), potem Makar Cudra in druge povesti (Izbor najlepših povesti M. Gorkega) in pa TRIJE LJUDJE. Od drugih sovjetskih avtorjev bo izšel roman Aleksandra Fadejeva: PORAZ. O ukrajinskih partizanih govori knjiga P. Ver-šigora: LJUDJE S CISTO VESTJO. Roman J. Tinjanova KIHLA, pripoveduje o pesniku in dekabristu KIHELBEHERJU. Od sovjetskih avtorjev je na programu še dvoje del; Grin: VETER Z JUGA in Panove: SOPOTNIKI Od domačih avtorjev izidejo IZBRANE NOVELE. Avgusta Cesarca, naprednega hrvatskega pisatelja. Januarja je izšla knjiga STROGO ZAUPNO, napeto in zanimivo poročilo o angloameriških pripravah za invazijo in o zavlačevanju druge fronte. GEOGRAFSKI VESTNIK 1947 / Št. 1-4 Anton Melik : Naš petletni gospodarski načrt Na našem prvem petletnem gospodarskem načrtu geografi nismo zainteresirani samo kot državljani federativne ljudske republike Jugotslavije, marveč tudi z vidikov svoje stroke. Geografija proučuje zemljo, zemeljsko površje pra'v, posebno, "tar sie,na njej zanima pred vsem za vse Ono, kar prihaja, pozi-tivno ali negativno, v poštev za bivanje človeka pa za njegovo gospodarjenje. In prav odnoši.ji med človekom din zemljo, med človekovim gospodarskim udejstvovanjem ter zemeljsko površino, predstavljajo osredje geografske vede. Naša znanstvena panoga se zanima za razvoj kultivacije zemeljskega površja, tistega važnega osredja gospodarskega udejstvovanja, ki je najbolj vplivalo na preobliko vegetacije in živalskega sveta, pa na zunanje lice površine in celotne pokrajine. Krčenje gozdov spada v to področje, uvajanje njiv in travnikov ter umetnih pašnikov, ustanavljanje rudnikov in tovarn, obrti in industrije ter končno naselij sploh. Zato je za geografijo prav posebno velikega interesa spremljati, kako se je v toku razvoja gospodarstva in kulture preoblikovala prirodna pokrajina v kulturno, kako se je iz primarnega stanja spreminjala priroda v svojih bistvenih potezah rastja, živali ter zunanje podobe, ko se je v njej uveljavljal človek s svojim gospodarjenjem. Razmerje med prirodo, med zemljo in človekom v smislu gospodarjenja, to razmerje v neprestani menjavi, kakor se spreminja in napreduje produkcijski način in se spreminjajo ter izpopolnjujejo produkcijska sredstva, to razmerje ustvarja nove oblike in novo vsebino kulturne pokrajine, najbolj takrat, kadar se najbolj spremeni celotni način proizvajanja, Zaito je docela naravno, da so največji dvigi v go- spadarskem in kulturnem razvoju človeštva imeli za učinek največjo spremembo v proizvajalnem postopku, pa s tem tudi najbolj učinkovite spremembe V ustvar j an ju novih oblik kulturne pokrajine, v sistemu gospodarskega ustvarjanja, pa končno v predru-gačitvi kulturne pokraj'ine same. Naš petletni gospodarski načrt postaja s temeljito preuredijo proizvajalne organizacije eden najbolj učinkovitih posegov v stanje gospodarjenja in bo pomenil eno nabolj energičnih pre-dlrugačitev v odnošajih med obdelovalnim ter predelovalnim čir -vekom in dosedanjim stanjem zemeljskega površja, in prav s tem in v tem se uvršča v posebno zanimiv predmet geografskega strokovnega premotrivanja in proučevanja. Podobno, kakor so za geografijo posebno interesantna razdobja velikih krčenj gozda in naseijevalne podjetnosti, uporaba parne pogonske sile, uvajanje železnice ali avion a v prometna sredstva, prve stopnje umetnega namakanja, nastajanje modernih tovarn itd. itd. Razdobje našega načrtnega gospodarstva pa se odlikuje še po tem, da je njega učinkovitost izredno mnogostranska, pa da se razteza domala na vsa področja, na vse raznolike panoge gospodarskega udejstvovanja. Preoblikovalni učinek bo tedaj prav posebno raznovrsten in nemara do besede največji, kar jih je doslej doživela naš» •domovina. Na veliko in sistematično izvedena industrijalizacija bo pomenila temeljito predrugačitev naše celotne gospodarske strukture in dal a docela drugačen značaj naši zunanji trgovini. Temelj industrijalizaciji si ustvarjamo z elektrifikacijo, ki jo naša prva petletka velikopotezno postavlja v ospredje. Od slkiupne proizvodnje 1.100 milijonov kilovatnih ur v letu 1939. bomo do leta 1951. napredovali za 395%, na letnih 4.350 mil. kwh; namesto 71 kwh na osebo bomo proizvajali 272 kwh. Osnova elektrifikacije bo v hidrocen trakih, med tem ko se bomo naslanjali na kalorične elektrarne kot. na pomožne. Elektroenergetske centrale bodo nastajale po vsem zveznem ozemlju, saj je težnja naše petletke, da postopno odpravl ja gospodarsko zaostalost južnih področij in južnih republik. Vendar bodo no ve velike hidrocentrale nastajal e v glavnem v našem Gorskem predelu, ki se vleče po osrednjem pasu zveznega ozemlja od Slovenije do južno vzhodni h in južnih državnih meja. Neenakomerna razporejenost naših novih liidro-central bo imela svoje vzroke v tem, da vodne sile ni so enakomerno razporejene po državi. Saj domala popolnoma manjkajo v Panonski nižini in so redke v prostranih naših kraškdh področjih. Vrh tega je težava z njimi v nizkih predelih osrednje Makedonije, ki ima silno malo padavin, a še te zelo neenakomerno razporejene hodi po letnih časih kakor po posameznih letih. Vendar celo v Podonavskih ravninah mislijo na hidrocentrale v zvezi s projektiranimi vel/kimi novimi kanaili. Konično je !u v bližini Djerdap. znamenita donavska soteska v Železnih vratih, kii bo sama nudila osno vo Zc. eno naj večji h hiidrocentral v Evropi sploh. V obdobju prve petletke se je še ne bomo lotili, a vsekakor ne bo dolgo, ko bo tudi od tod izvirala ogromna množina električne energije ter se raztekala p« daljnovodih daleč naokrog. Na primorski straimi našega Dinarskega gorovja bomo elektrifikacij ske načrte vezali z reševanjem melioracijskih problemov. Z rovi bodo tu prevajali vodo iz kraških polj in uval, iz ponikalnic visoi ke lege v nižje ležeče kotline ali neposredno k obali: veliki sirmec v višinskih razlikah več sto metrov zelo stopnjuje vrednost izkoriščanja že primeroma ne močnih vodotokov. Toda prezreti ne smerno, da bodo vodne napeljave po rovilli skozi votlikavi apnenec primeroma dokaj draga stvar. Primorska stran ima le malo rek, toda zelo je ugodno, da teko po kanjonskih dolih. Poglavitne vodne sile za elektrifikacijo so na celinski strani našega Gorskega predela; tu bodo zlasti v Sloveniji in Bosni naše naj večje in najmočnejše hidrocentrale. Naš Gorski predel je področje največjih padavin. Ker pa je njih letni delež razvrščen dokaj različno po posameznih področjih s'm ker je t udi vodni režim na rekah jako raznovrsten, je nujna medsebojna povezava doslej ločenih ter na novo nastajajočih elektroenergetskih sistemov. Mogočni daljnovodi bodo preprezaili naše ozemlje, talko postavlja v program naša prva petletka. Tudi lignit in rjavi premog, ki bosta pomenila osnovo za dopolnilne kalorične električne centrale, sta neenakomerno razporejena po zveznem ozemlju, a v svoji razporejenosti kažeta podobne poteze kot vodne sile. V Primorju je premoga malo, a docela.brez njega niso, saj je tam istrska Raša in severnodu'lma-ti irski Si veri <• pa osrednja Hercegovina z mostarskimi ležišči, da o manj znatnih ne govorimo. Tudi Panonska ni žina nima pire-mioga, toda takoj neposredno ob njej ga je zelo mnogo, bodisi ob osamljenih gorah in holmih, kakor na obrobnih goricah. Rjavega premoga jima posebno mnogo notranja stran našega Goirskega predela, v teroijarmih kotlinah in dolinah med hribovjem, ki se znižuje proti nizkemu Podonavju. Tu se vrstijo naši premogovniki od Trbovelj in Velenja čez Senovo iin itrvatsko Zagorje, pa čez mnoge zelo izdatne bosanske rudnike do Kostolca in Senja ter okolice Zaječara v Srbiji. V izvajanju petletke bomo stopnjevali proizvodnjo premoga od 6,068.000 ton v 1. 1939. za 272°/o na 16,500.000 ton v letu 1951. Ta proizvodnja bo pomenila le s svojimi slabšimi kakovostmi temelj za kalorično proizvodnjo električne energi je, v glavnem pa bo to osnova za neposreden pogon v industriji. V petletni načrt smo vzeli tudi program, da uvedemo zadostno proizvajanje ustreznega koksa iz domačega premoga, kar bo temeljnega pomena za našo metalurško industrijo, zlasti za težko. Dejstvo, da so zelo izdatne zaloge premoga v neposrednem sosedstvu Podonavske nižine, je velike važnosti za tamkajšnjo gospodarsko podjetnost. Svj je s tem dano izvrstno nadomestilo za hidroenergetske vire. bodisi za elektrifikacijo kakor tudi za vso industrij ali za.oijo. Tudi kar se tiče premogovnih zalog je tedaj panonska stran našega Gorskega predela najbolj na dobrem. Velika ugodnost našega prirodnega stanja za načrtno gospodarstvo je v dejstvu, da premoremo tudi zelo dobrt osnove za pridobivanje nafte. Podoba je, da se vleče naše glavno naftonosno področje v pasu od bosanske Majevi c e čez Brod, Pakrac, Gojilo na Medjiimiurje ter na Prekmurje. Naša proizvodnja nafte se lx> osredotočila na srednjo Slavonijo okrog Gojila ter na južno-vzhodlno okolico Lendave, a dvignili jo bomo 450 kTat, od 1000 ton na 450.000 ton letno do 1. 1951. Veliko stopnjevanje pogonskih sredstev za našo industrijo ima tedaj (izvrstne osnove in ko bomo z domačim koksom nadomestili manjkajoči najboljši premog, moremo reči, da se bo geo-grafslko-gospodarska slika naše zvezne države temeljito spremenila v toku teh pet let. Kar se tiče sirovim za dndustrijalizacijo, smo v celoti zelo na ugodnem, ker so naše ljudske republike iz medsebojno se imenitno dopolnjujočih področij. Rud imamo obilo, železa, bakra, svinca dovolj, pa obilo boksita, kramo ve rude, mangan ovca itd. Za geografsko gledanje bo bistveno važna sprememba, da rud ne bomo več lizvažali, marveč jih bomo doma predelovali. Kakor je docela umljivo, bo 'poglavitna nova kovinska in zlasti težka industrija nastajala v obliž ju rudnikov, kakor postavimo v Sara-jevsko-izeniški kotlini, ob Boru, itd. Toda mairsilkje bomo rudo ali polizdelke prevažali 'k tovarnam na krajše daljave, kjer bodo tako svetovali posebni činitelji, poslužujoč se pri tem ugodnih prevoznih sredstev. Istrski boksit bomo predelovali v veliki tovarni aluminija v Strnišču pri Ptuju, velike strojne in raznovrstne kovinske industrije bodo nastajale in že nastajajo v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu itd. Ta mnogovrstna nova (industrija'nam bo ustvarjaila sredstva naše nadaljnje industrijalizacije. Zakaj dobaviti moramo ogromno množino strojev, da z njimi opremimo novonastajajoče tovarne, naše železnice z lokomotivami in vagoni, hidrocentrale s turbinami, naše kmetijstvo s traktorji, s poljedelskimi stroji, pa marsikje še z najprepirostejšim jeklenim poljskim orodjem, živinorejce, mlekarje, gozdarje liin ribiče s potrebnim orodjem, in 'Ustreznimi modernimi pripravami, da spravimo v promet parniilke za pomorski in rečni promet, avtomobile in kamione itd. itd. Naša geografska slika o Jugoslaviji se bo zelo spremenila, ko borno mogli popisovati, kako vse to proizvajamo doma in kako vsega tega več ne u važamo iz inozemstva, kakor se je glaisiilla stereotipna gospodarska karakteristika starih časov. Na podoben način se bo na novo razvila industrija drugih panog, najraznovrstnejših, ki bodo proizvajale za prehrano in pijače, pa zdravila, kemične izdelke, gnojila za polje itd. itd., predelovala les, fki ga ne bomo več izvažali kot polizdelek, papir, tanin, pa usnje in obutev, tkanine, obleko. Postali bomo zares industrijska država, ki bo svoje potrebe Ikrila z domačimi izdelki. In to je v primerjavi s preteklostjo ogromna sprememba. Toda bistvene spremembe se tičejo tudi kmetijstva Že osnove za kmetijstvo se spreminjajo, s tem, da smo vzeli vj program obsežne melioracije. Nič manj ko 400.000 ha poplavnega in močvirnega zemljišča bo do 1. 1951. na novo pridobljenega za obdelovanje, in sicer po vseh ljudskih republikah, na raznih krajih v podonavskih nižinah, na kraških poljih, v Makedoniji ob Vardarju piri Skopi j u, ob Orni reka v Pelagomiji, ob Strumicii , pa na Skadarskem jezeru, pa v raznih mokirinah v Gorskem predelu. V toku petletke bomo desetkrat povečali ploskve umetnega namakanja, kair pomeni v makedonskih in primor sikih področjih zelo izda tnr> •povečavo najboljšega plodnega zemljišča. Tudi na račun prahe se bo izdatno razširila ploskev njiv'. Druga velika sprememba v kmetijstvu se tiče prebiranja poljedelskih sadežev. Racionalno borno posegli v konservativno tradicijo kmetovanja ter ibomo sadilr in sejali linduistrijtske sadeže na 2 4 krat večji ploskvi nego doslej, stopnjevali pridelek za 8—30°/o ter s tem pridobili siroivjme živilski, tekstilni iin oljarski induistrjii, pa za izdelovanje gumija. Močno bomo povečali površine za pridelovanje sladkoime pese, lamu, konoplje, tobaka, bombaža in druigih rastlin. Stopnjevali bomo še izdatno gojenje riža, pa naših običajniili žitaric, pšenice in kornze v ždtorod.nem področju Panonske kotline ter njenega obrobja nekako do Spreče in Sane. Zelo je pomembno, da bomo v Goriškem predelu, ki je v glavnem odmerjen za živinorejo, opuščali koruzo, pa namesto nje uvajali bolj ustrezne sadeče, posebno take za živinsko krmo. S teni se bodo poljedelske razmere v gorskih področjili Jugoslavije bolj približale stanju, kakor vlada že dosedaj v Sloveniji. Povsod bomo z gnojenjem, zlasti z umetnimi gnojili. pa racionalizacijo na sploh zvišali množimo pridelka, za 20°/o predvojne proizvodnje. Naiša petletka daje veliko v logo vrtnarstvu, sadjarstvu in vinogradništvu. Velike modeme kleti, z uvedbo kletarstva, vse to naj omogoči izvozno stopnjevanje. V načrtu je na veliko izdelovanje sadnih in sočivnih komserv. Vrtnarstvo se bo krepko stop-njevailo, posebno v Primorju, pa povsod v okolici večjih mest. Naj podčrtamo, da bomo v Primorju izkoristili izredne podnebne ug'odinostii ter gojili subtropske sadeže, mnogo povrtnine, sadja in vinske trte pa manj tistih sadežev, ki jih smiselno kaže gojiti drugod. Za živinorejo je pred vsem odmerjen gorski predel, kjer bomo namesto žitaric, zlasti koruze, pospeševali gojenje krmnüh sadežev, pa «gojili Travnik in pašnik, zlasti planinski. (Sarajevska fakulteta za agronomijo se je specializirala m. plaminsko živinorejo.) Tu bomo posebno stopnjelvali govedorejo, za 16%>, ovčjerejo za 46°/o in prašičjerejo za 7I°/o v primeri s predvojnim stanjem. Ob sebi je umljivo, da bomo vzporedno s tem razvijali mlekarstvo in sirarstvo, posebno v okolici večjih mest, da bomo izbirali ovčje pasme, ki dajejo industriji najboljšo volimo, itd. Gozd ima v petletki trdno postojanko. Med drugim je postavljeno v program tudi prebiranje gozdni h dreves po potrebi uporabe lesa; ustvarjanje prave lesne industrije je vrnilo ceno tudi buklvji. V načrt je postavljeno odstranjevanje gozda z relativnih gozdnih tal, preurejanje hoste in grmovja, na primer tudi steljniikov, kakor jih imamo v Beli Krajini, v polje. Toda obenem imamo v programu zasajanje gozda po goljavah, v gorah, na krasu, s čimer bomo pričeli veliko obnavljanje gozda, ki bo moralo trajati še cele rodove, da bo odpravilo kraške puščave v našem Primorju. V načrt smo postavili sistematično štednjo z lesom im z drvjmi, pa postopno sistematično uporabljanje lignita namesto drv. Že dolgo smo se (pritoževali, da svoje ribje 'bogastvo pireslabo izrabljamo. Naša petletka je vzela v načrt, da se morski ribolov stopnjuje 3'5 krat, na 50.000 ton letno, a količina sladkovodni h rib prav tako na 50.000 ton. Pospeševali bomo prevoz svežih rib a' zaledje, pa stopnjevali koinser vtiram je. V prometni politiki se je maš petletni gospodarski načrt postavil načelno na stališče, naj ostane železnica — osnovni nosilec transporta, da pa mu oistane močan pomočnik — vodni promet, zlasti iza množično blago na dolgih progah. Za razbremenitev železnice naj se na kratkih irazdaljah prevoz pireložj na avtomobile in kamione, ki jili je treba uvesti ali pomnožiti v področjih, kjer je avto edina moderna oblika prometa. S tem je v teknili med cesto in železnico določno odmerjeno področje eni in druigi. Novih železnic bomo zgradili v iskupni dolžini 1500 km, pa dovršili v prejšnji dolbi začete proge v izmeri 400 km, pa elektrificirali 500 km železnic, pa položili drugi tir na glavni železnici na manjkajočih vrzelih med Ljubljano in Nišem. Obnova iin pominožitev rečnih ladij ter vlačilcev, pa pristaniških naprav bo ojačilo prometne funkcije našega podonavskega plovnega sistema in omrežja,, ki ga bomo še krepko razširili z novimi kanal', pa is kanalizacijio Salve do Podsuiseda, s čimer bo Zagreb vključen v plovno rečno mrežo. Na Jadranu bomo ustvarili krepko trgovsko moirnairico. Gradnja Celst se bo ob tetm zelo stopnjevala, v petletki bomo dovršili avtomobilsko cesto od Ljubljane dio Beograda im še dalje do Caribroda. Naša petletki-, posveča pozornost tudi obrti im obrtnikom, ki jih želi ohraniti ter vključiti v obrat v tistemu dopolnjevanja nalog, ki jih vrši industrija, v smislu kakovostne izdelave, ob izkoristitiv]i sirovin in koscev, ki niso primerni za industrijsko predelavo. Posebej je velika vloga odmerjena tudi domači hišni obrti, ki jo je treba podpreti in stopnjevati. Naša petletka pomeni vsekakor nekaj takega kakor je gospodarska revolucija. Z njo se bo temeljito spremenila tudi naša poklicna sestava. Če računamo, da smo imeli v njenem začetku morda kakih 75°/o kmetijskega prebivalstva, moremo zu trdno pričakovati, da se bo delež obrtnega, pred vsem pa delež industrijskega delavstva silno povečal v toku prve in naslednjih petletk. Očitno je, da bodo morale te delovne moči prihajati s kmetov. Da ne bo tomlkaj, prii poiljedelskeim poslu in v živinoreji, jelo primanjkovati delovnih rok,' mora vzporedno napredovati mehanizacija kmeti jskega obrata. Le uvedba strojev v kmetijskem obra- tavanju, .pa kemizaciija, racionalizacija itd., kakor podobno v gozdarstvu, ribištvju i‘td., more sproti ustvarjati pogoje, da bodo mogle vedno nove delovne sile prehajati k industriji. Tu mora tedaj intenzivna industrijska pomoč kmetijstvu ustvarjati pogoje, da bo moglo kmetijstvo pomagati industriji. Velika indusrtrijalilzacija bo pritegnila množice delovnih moči k industriji in k rudnikom teir pristaniščem itd. Nastajala bodo inova mesta, stara mašita se bodo preoblikovala in se (naglo večala. Stojimo ob razdobju, ko bodo naša mesta naglo ras tla, kakor iso rastla v Sovjetski zvezi, ko se je tamkaj razmahnila vsestranska gospodarska delavnost v okviru petletk. Velika industrializacija pa bo obenem zadržala v domovini neštete tisoče de-loivnih ljudi, ki so morali v prejšnjih razdobjih na tuje s trebuhom za kruhom. Ali z drugimi besedaimii: izseljevanje v tujino, ki je povzročilo tako ogromne demografske izgube našim narodom, je z 1. 1945. nehalo in je postalo z izvajanjem gospodarskega načrta v okviru petletke neznana stvar. To je orjaška sprememba, ozdravitev naših populacijskih problemov, o kakršni so mogli naši prednika komaj san jati. Gostotna razmerja v naših ljudskih republikah se bodo predrugačila, zunanja podoba našim naseljem se bo spre-mmnjalla. Skratka: geografija bo ;imela obilo posla, da bo verno opisovala geografske spremembe, ki jih bo povzročilo izvrševan nje našeigo petletnega gospodarskega načrta, pa hkrati proučevala pogoje za nove petletke. Posebej je treba poudariti težnjo naše petletke, da se gospodarsko napredovanje stopnjuje najbolj v ljudskih republikah na jugu, ki so bile v preteklosti deležne manj srečne politične usode, ki so ostale najdlje v območju zaostalega turškega fevdalizmu. in ki sio bile tudi kasneje v marsičem zelo zapostavljene. Zanemarjanju in izkoriščanju južnih predelov našega zveznega ozemlja, je z zmago ljudske oblasti konec. V naši1 petletki se to dejstvo prav očitno razodeva. Po petletnem načrtu borno stopnjevali celotne investicije od i. 194-7. do 1951. za 5l6°/o v povpirečku za vso FLR Jugoslavijo. V Severinih republikah se bodo investici je stopnjevale manj nego v zveznem povprečku in «sicer v Sloveniji za 368°/o, v Srbiji za 439°/o, v 1 Irvatsiki za 466°/o, med tem ko se bodo v južnih republikah povečale ‘krepkeje in sicer v Bosni in Hercegovini za 721%, v Črtni gori za 775% ter v Makedoniji za 800#/o. Toda popolno izenačenje bo mogoče doseči šele polagoma; v proizvodnji električne energije bo na primer leta 1951. Slove- nija predstavljala 30%, Srbija 24°/o. Hrvatska 22°/o, Bosna in Hercegovina, 18°/o, Makedonija 5°/o teir Črna gora 0'8°/o skupne vsote. Geografska slika, ki naan jo bo nudila FLR Jugoslavija ob koncu našega prvega petletnega gospodarskega načrta, se bo v bistvenih potezah razlikovala od sedanjega stanja. Uveljavile se bodo spremembe v toku kiratkih nekaj let, kakor se sicer izvršijo komaj v toku dolgih, dolgih razdobij. Knjižni viri o našem prvem petletnem načrtu: Petletni plan razvoja narodnega gospodarstva FLRJ v letih 194-7—1951. Ljubljana 194-7. Založilo uredništvo »Ljudske pravice«. — Organizacijski vestnik OF Slovenije. Leto IIL šitev. 8 (4. maja 194-7). — Uradni list FLRJ L. III. štev,. 56, 50. aprila 1947. Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva LRS v letih 1947 doi 1951. Uradni liist LRS. Letnik IV. štev. 31., 2. avgusta 194-7. Ljubljana. iPetletni plan. Za razvoj narodnega gospodarstva LRS v letih 1947 do 1951. I. Govori v Ljudski skupščini LRS ob sprejetju zakona o petletnem planu-II, Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva LRS v letih 1947 do 1951. Natisnila Tiskarna »Ljudske pravice«. Ljubljana 1947. Zakon petogodišnjeg plana razvitka narodne privrede NR llrvatske u god in ama 1947—1951. Narodne Novine. Službeni liist NRII. God. III. (CIX) Broj 6L Zagreb 5. srpnja 1947. Zakon o petogodišnjem planu razvitka narodne privrede NR Bosne i Hercegovine u godinama 1947—1951. Službeni list NR Bosne j Hercegovine. God. III. Broj 51. Sarajevo 14. jula 1947. Zakon o petogodišn jem planu razvitka narodne privrede NR Črne gore u godinama 1947—1951. Službeni lu-st NR Črne gore. God. III. Broj 14. Cetinje 15. jula 1947. Zakon o Petogodišn jem planu razvitka narodne privrede NR Srbije u godinama 1947—1951. Službeni Glasnik NR Srbije. Godina III. Broj 29. Beograd 5. jula 1947,. Zakon na Petgodišniot plan na razrvitikot nti narodnoto stopanstvo na narodna republika Makedonija vo godi nute 1947—1951. Služben Vesnik na NR Makedonija. God. III. Br. 24. Skopje 14. ju 1 i 1947. flflTMneTHHM xo3HMCTB6HHbiM rman KDrocnaBMM b reorpa^tmecKOM ocBemeHHM. (KpaTKoe coAepmaHHe) Adtop nocraBHJi CBoeii 3afla>ieft BbiacHim,, Kanne h3möhohhh b reorpa-ij'H’iecKHfi: oöjihk KDrocJiaBHH Bnecer ocymecTBjieime ee nepBoro iiaTHJieTnero xo3jiHCTnenHoro iijiana. IIjiTHJienca aaTparHBaeT ocHOBHyio reorpaiJjH'iecKyKj npoOjieMy o B3aHM00TiiomeHHH Meac^y npnpoAOÄ oßjiacTH h xossiiicTBOBaiiHeM nejioBeKa. üpeacae Bcero Öy^eT b iiihpokom oß^eMe npoBe/teua HHAycTpiia.iH3ai;Ha. Eh öy^eT npeflinecTBOBaii. ajieKTpiuJiHKauHH, KOTopan öyjieT onnpaTbca npeH-uymecTBeiiHO Ha HcnoJib30BanHe Boanbix chji, b to BpeMa KaK KaJiopnqecKHe aJieKTpocTaimiiH 6yayT lirpaTb pojib aonoaHHTeabHHx H BciioMoraTeJibiibix co-opyaceimft. UeiiTpaabuwe riiflpoycTaiiOBKH öy/iyT pacnpe^eJieiiu, rjiaBHbiM oöpaaoM, b PopiioM Kpae, ocoöeiuio na BiiyipeHiieii ero cTopoHe; Meiibuie öyaeT nx b rianoHCKoft oÖJiacTii ii Mano b icapcTOBOM IlpHMopbe. 3Ha4HTejibiioe B03pa-cTaHHe jiüßbi'iii KaMeHiioro yraa pacnnipiiT n yBeaniHT hhcjio KaMemioyrojibnbix pyflHHKOB, oeoöemio na BHyTpeimeft rropöne Fopiioro npasi h na IlanoiicKoft OKpaime. Bo3pacTeT n 30Öbi>ia Heijmi, cocpeflOTO'ieniiaa b llaiioncKOM Kpae. MomHbIH pOCT Iip0H3B0flCTBa flBHraTCJIbllblX cpeaCTB IIOCJiyaCHT OCIIOBOH 3JI5I namen KpyrmoH HnflycTpiiajiH3annn, icoTopaa piacnpocTpaHHTca na Bce ööjiactn npoMbimjieHHofi ,ieJiTCJibii0CTH n cocpc^oto'ibtcü oeoöemio na iip0H3B0flcTBe Majttix, cpe/unix, KpynHbix n ca.\n>ix Kpynm.ix MauiHH, a Tarace opyahh h co-opyaceHHH, cnyacamHx caMbiM pa3iiooupa:un>iM noTpofiirocTaM iscex xossihctboh-iibix orpacaefi. Oii co3flacT 11 namy Taacenyio HHflycTpmo. TjiyuoKHe H3MeneiiHa nacraiiyT n n 3e.\iJicjeJinH. C iiomoihi>io Meanopaniiii mh yBeainiHM ofipaöaTbiBaeMyio noBepxiiocTb 3eMJiH b Oojiothctijx h nojjBep-raiomnxca iiaBOflHemuiM MecniocTax, mw b aeeaTb pa3 paciiiHpuM njioma^b nc-KyccTBemioro ouuojiioiiiui n Boofime pacnmpiiM apeaji nojin. Bropoe Bajicnoe H3MeiieHHe b oßjiacTu 3eMJieae:msi KacneTca njiaiioMepnoro Bwfiopa Kyjib’rypnux pacTennlt. Biia'iirrejibiio noBwcHTca Kyabxypa npoMwmaeinibix pacT.eiraii, oco-uoiiiio Jibiia, Koiionjin, caxapiioft cbckjii.i, Taöaicy, xaoniaTiiHKa, kotophh CyjjoT Hacaac^aTbca b A^pnaranecKOM IlpHMopbe, MaKCflOimu h naiioncKofi ini3Meii-iiocTH. CnjibHO yBejiiriiiTcn icyjii.rypa xjioOiiwx 3aaK0B n xjieöopoaiii.ix Kpaax na coBopo-BOCTOKe n piica b kukiiijx Tenjibix Kpaax. B PopnoM Kpae, no cbohm OCTOCTBOHHWM yCJIOBHJIM BCerO ÖOJICC yaoÖIIüM flJIil CKOTOBOflCTBa, XJieÖHbie pacTeiiHH, nanpHMep, Kyicypysa, oysyT KyjiBTHBHpoBaTbca b Mcni.nieM oObcmo; oeoöoe BHHMaHiie b stom i;pae 6yaeT nocBameno icopmobbim pacreiinaM n 3a-fiOTe o jiyrax n uacTönmax. B oÖaacTH iuioflOBOflCTBa mm CiyacM ycnjienno pa3BHBaTb oTpacJiH njibflOBOflCTBa, caflOBOflcTBa h b h ii o rpa jjap ctba. KpcMO Toro, njiaii BKJiio'iaeT n ranpoKOM MacnrraÖe np0H3B0flCTB0 naoaoBwx n seiicnubix KOHcepBOB. C lioMomio yflo(ipenna, paHnonaan3annn h MexaHH3ai;nH mh cymecTBeHHO noBbiciiM OTHOCHTejibnyro ypoacannocTb n jiyrax. ByjieT 3HaiHTeJibiio noamiTo noaosKemie jicHBOTiioBoacTBa, ocofieimo ckotoboäctbsi (na 10%), 0Bi;eB0acTBa 40%) n cumiOBOjiCTBa (Ha 71%). Mw BnoBb oöJiecHM oönaaceHHbie ot Jieca icpaa b ropax a na Kapcxe, a b peJiHTHBiibix JiecHHX MOCTHOCTflx (ocTaTKH aeca ua paBHHHe) mw 3aM0HiiM ero apyrHMH KyjibTypaMii. B corjiacnii c njiaHOM, mw 6yjiCM KyjibTHBiipoBaTb pa3JiHlmwe nopoztbi aepeBbPB vi STUM nyTew ueJiecoodpasiio fiepecTpoHM pa3H000pa3Hyi0 jiecnyro npoMbimjienHOCTb. MopcKasi h npecnoBoaiiasi npoMbim.ieiiiiaji pwCiiaa .tiobjiji öyaeT yBOJin-^iona b 3 '/• pa.3a. TeM caMWM BOspacTör pojib pwöw b napoanoM nHTaHHii. B KOMMyiniKaniionnoft nojiHTHi;e rjiaBHWM (fiaKTopoM TpancrropTa oyjjeT }Kejie3iioaopojKiioe cooOiiieime; BcnoMoritrivib' 1 MecTO 6yaer 3annMaTb Bo^noe cooömeHHe, a aBTOMoöiuibnoe n KaMHomioe cooömeime öy^cr HcnoJibaouano ;i:i5i ßo.iee icopoTKiix paecTOfinnft n b ropucTwx mcctiioctjix. II3BOCTHOO MecTo ftyaoT oxBefleiio pcMccJiemioMy npoMbicjiy; yciuienno öy^eT noompjiTbcii flOMamnan KycTapnasi npoMbiiiijicuiiocTb. CiiJibiii.iii pocT HHflycTpHajiH3annn norpeöyeT ßojibiiioro npiiTOKa paöo-HHX CHJI 113 CejIbCKHX MeCTHOCTeH; B B03MemeHHe HX COKpameilHJI Mbl 3Iia'III-Tejibiio ycnjiHM MexaHH3aHHic 3eMJieflCJiHa. Hanm ropoaa öi.icTpo B03pacTyT; HHCJiennocTb ropojicKoro Haceoienna yuejHi'iHTca. CoBepmeniio npßicpaTHTca SMiirpauna b Mysicne Kpaa, rac >ibi b r1peJKHee .9p.eMa pacTO^aan cboH paßonne r-iijibi. TaKHM oßpa30M öysyT pa3pemem.i caMbie Tpyaiibie Bonpocw iiaineft nonyasiHHH — arpapnaa nepenaeeJieiinocTb 11 noTpefmocTb 3MiirpanHH, upirm-iiaBBme HaM b npoinaoM CToabico Bpefla. I iHTHJU'Tiniii njian BKaioMacr b cboio nporpaMMy Kpynuwe xosHiicTBen-Hbie KaiiHTajiOBJioiKeiniJi n lonciibix pecnyöjimcax — b MaKefloiiHH, Hepnoropun h Bociihh h rcpneroBime, KOTopwe b ripejKiiec upeMa 6wjih ripeneoperaeMbi. llam HfiTHneTHiiH iuian paBiiocnacn peBOJiiouim b naraeM xo35ihctbo-Baunn; b TOHenne HeciiOJibKHX jh't 011 npuHeceT iuim nporpecc, aaa i;oToporo b npomaoM norpeijonajiocb 6bl BeebMa npoaoaacHTeabHoe BpeMa. Ahtoh Me/iMK % Le plan quiiiqnennal yougoslave du point de vue geographique. (Resume) L’auteur nous donne une esquisse des transformations que la realisation du premier plan quinquennal, en modifiaint la base meine de geographie1, les rapports entre le cadre natiurel el 1’ activite eoomooiique de 1’ lionwne, va pro-duir dans 1’ aspect geographique de la Yougoslavie. La tache piincipale du plan, c est d’industrialiser le pays. T.e premier pas vers ce but, l’electrificatöon, s’appuira surtout sur l’energie hidraulique avec des stations thermo-electr'iques gardant son role d'installations com-plementaires. C’est surtout duns les regions montagneuses de 1’ interieur ipie la plupart des hydrocentrales sera construite, tandis qu’il n’v eu aura que peiu dans la region pannonienne ainsi que dans les regions karstiques du Littoral. La production de la houille sera augmentee eonsiderableme.nt, le nomibre des houilleres accroitra surtout dans le regions montagneuses du cote interieur et sur les ibords du Bassin pannonien. De meme, la production du petrole, concentree dans la region pannonienne!, ne cessera de croitre rapidement. L’ accroisseinicnt des tontes les sonrces d’energie servira de base ä la grande industrialisation du pays qu'i comprendra toutes les branches d’ activite industrielle, mais dont la tendance principale sera de creer une Industrie, lourde propre. On y imettra' au premier plan la fabrication des machines, de l’outillage et des appare'ils destinees aux branches les plus diverses d’ economic. L’agriculture elle-aussi subira des foirtes transformations. On augmen-tera la superficie cult’ivee en drainant les surfaces d’inondation, en assechant les tetrres marecageuses en general, en introduisant 1’irrigation sur une superficie dix fois superieure. Une autre grande transformation de l'agri-culture ocinsistera en ce qu’on suivra un plan dans le choix des cultures. On olargira la superficie consacree aux plantes industrielles, surtout au lin, au chanvre, ä la betterave sucriere, au taibac, an coton (dans le Littoral, en Macedoine, dans la region pannonienne), on aiugmentera, dans les regions-gre-niers du Nord-Est, l’etendue et la production des cereaJes, on favorisera la culture du riz dans les regions d’un cliimat assez chaud. Dans les regions montagneuses dont la nature se prete pliutot a l’elevage, la vie economique sera fondee sur les prairies et les paturages: la culture des cereales y sera remplacee par les plantes fourrageres. On donnera beaucup de soins aux cultures des fruits, des legumes et de la vigne dans les regions dont les conditions naturelles leur sont favorabies; le plan comprend aussi l’industrie des fruits et des legumes conserves. Partout le rendement des champs et des prairies sera augmente par l’engraissement et la mecanisation du travail. L elevage aussi sera intensifiee, le cheptel bovin augmente de 16%. les moutons de 46% et les pores de 71%. Quant a la foret, on se mettra a la resti,tuer dans les regions des mon-v tagnes et du karst jadis defrich6es, ma.is on la remplacera par d’autres cultures partout oil le sol le permet (sol forestier relative). Le plan prevoit la culture des diverses especes d’ anbres afin de pouvoir organiser une industrie du bois rationellement diversifiee. Le revenu de la peche accroitra 3.5 fois. En meme temps, le röle du poissons dans 1’ alimentation augmentera sensiblement. POPRAVEK Na strani 12 se glasi besedilo proti koncu 2. odstavka pravilno: cymocTBeiiHO iiobi>ichm OTHOCHTejibuyio ypoacaiinocTh Ha noji'ix h Jiyrax. EyaeT 3HaHHTOJIbHO IIOßHHTO IKIJIOJiCCHlIC JKHBOTHOBOJICTBa, OCOÖeHHO CKOTOBOflCTBa (lia 16%), OBIKJBOACTIUI (Ha 46%) H CBHHOBOflCTBa (Ha 71%). Dans les transports, le chernin de fer restera la base principale, malis fortement aidee par la navigation et par la route, celle-ci predominant dans les transports locaux et regionaux ainsi que dans les regions montagneuses,. L’activite artisanale sera, dans ime oeirtaine mesure, gar dee, I’Industrie ä domicile soutenue. Le progres rapide de 1’ industrialisation provoquera un afflux considerable de main d’ oeuvre vers les villes doint la population augment era vite A cause de la mecanisation progressive du travail dans la Campagne, le manque de main d’ oeuvre ne s’y fera guere sentir. Ainsli disparaitront les prcblemes demographiques les plus difficiles: problemes du surpeuplement agraire et de l’emiigration. L’emigration hors du pays, qui jusqu’ici a devore tant de main d’oeuvre yougoslave, deviendra superflue. Enfin, til faut souligner que c’ est pour les repuibliques meridional es (Macedoine, Črna Gora, ßosnie), regions si negligees et desavantagees jusqu’ ici, que le plan quinquennal prevoit des investitions eoonomiques par-ticulierement grandes. Le plan quinquennal, c’ est une veritable -revolution dans la vie eco-nomique yougoslave. Les progres qu’il veut acoomplir, exigeraient, dans 1’etat des choses d’autrefois, des 6poques beaucup plus longues. Anton Melik. Fran Zwitter: Julijska Krajina po drugi svetovni vojni i. Borba za razmejitev med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in med Kraljevino Italijo po razpadu Avstro-Ogrske monarhije je privedla do pogodbe v Rapallu 12. novembra 1920, kii je bila pozneje deloma spremenjena s pogodbo v Rimu 27. januarja 1924, s katero je pr ein e hal a obstajati svobodna država Relka. S temi pogodbami je nastal eden od najtežjih manjšinskih problemov, katr jih pozna Evropa v času med prvo in drugo svetovno vojno. To dokazujejo izjredno brutalne oblike nacionalnega zatiranja slovenske in hrvatiske manjšine v predfašistični in v fašistični Italiji, pa tudi izredno močan odpor teh manjšin proti tujemu gospodstvju. V drugi svetovni vojni se je Italija pridružila Nemčiji in skupaj z njo napadla tudi Jugoslavijo. V Julijski Krajini je prišlo do oborožene borbe slovenskega in hrvatskega prebivalstva ter velikega dela italijanskega prebivalstva proti italijanskemu goispodistvu sin proti nemšikenru okupatorju. Ta oborožena borba je bila sestavni del narodnoosvobodilnega gibanja narodov Jugoslavije. Sklepi SNOS-a, ZAVNOH-a in AVNOJ-a 1. 1943 so svečano prokl aim i rali voljo narodnoosvobodilnega gibanja Jugosla-vo:je za priključitev Julijske Krajine. V maju 1945 je ozemlje J ulij sike Krajine do etnične meje osvobodila Jugoslovanska Armada. Vprašanje Julijske Krajine je prišlo znova na dnevni red m ed n arodn e politiik e. Na zahtevo vlad Velike Britanije in Zedinjenih Držav Amerike je morala nato jugoslovanska vlada podpisati z njima beograjski sporazum od 9. junija 1945, ki odreja novo demarkacijsko linijo med ozemljem jugoslovanske itn anglo- am eri ške okupacije V. Julijski Krajini, talkoimenovano Morganovo linijo. Tekst pogodbe linije v podrobnostih ne opisuje, ampak se sklicuje nia priloženo karto. Vodilni princip te linije je, da vlkl jučuje v ozemlje anglo-aimeriške okupacije mesto Trst z dosti obsežno okolico, na severu pa vse ozemlje zapadno lin ob glavni železniški pirogi, iki vodi iz Treta na sever preko Gorice do Sv. Lucije, t. j. do točke, kjer ta proga zapušča dolino Soče, a dalje na sever o-zemilje zapadno in ob cesti, ki vodi po dolini Soče in Koritnice do prelaza l'rccli 1 (1156m) in dalje preko Trbiža v Avstrijo; na jugu obsega anglo-aimeriška okupacijska zona glavno mesto Istre Pililo, 'ki je s tem izolirana od ostale Istre. Ozemlje na vzhodu od Morganove linije pripada jugoslovanski okupacijski coni; v okviru okupacijskih čet zapadne okupacijske coine se nahaja tudi 2000 vojakov Jugoslovanske Armade, ki sio jim pozneje v devinskem sporazumu odredili kot garnizijo malo ozemlje zapadno od Komna, ki ne leži ob nobeni od glavnih komunikacij te cone. V pogodbi je izrečno rečeno, da demarkacijska linija ne predstav-lja precedensa za končno razmejitev; oficieln.i anglo-ameriški komentarji so jo motivirali z vojaškimi potrebami, z nujnostjo zasiiguranja komunikacij i;z Trsta v Avstrijo. Kot mejna linija bi bila tudi geografsko absurdna, ker bi n. pr. na jugu izolirala Pulo od ostale Istre, na severu pa ločila ozemlje na vzhodu od Morganotve linije, ki pripada porečju Soče in gravitira proti dolini Soče, od te doline in njenih komunikacij. Dejansko pa je razdelitev na okupacijske cone predstavljala seveda mogočen faktor, ki je vplival na končno odločitev o razmejitvi. Z devinskim sporazumom med Vrhovnim komandantom Jugoslovanske Armade in Zavezniškim vrhovnim komandantom za Sredozemsko operacijsko ozemlje od 20. junija 1945 je bilo nato kot ozemlje Julijske Krajine definirano ozemlje italijanskih provi nc Gor ica, Trst, Rek a (Kvairner) in Pula (Ist ra); to ozdmlje se deli v dve coni (A in B), določijo se posebne odredbe o kontroli gibanja v obeh conah in o kontroli železniškega prometa, zamenjave dobrin in trgovine med. conama. Na ta način je ostala izrven jugoslovanske okupacijske cone B provinca Zadar, na za-padu so pa ostali izven okupacijske* cone A od pred 1918 avstrijskega ozemlja ne samo nekdanji sodni okraj Červinjan (razen cibčime Gradež) in občima Chiopris-Viiiscone iz nekdanjega sodnega okraja Krmin — ozemlje, ki leži zapadno od struge Tera in ki ga Jugoslavija ni zahtevala — ampak tudi vsa Kanalska dolžna, razen tega pa vse ozemlje Italije v, obsegu pred 1918, torej tudi Beneška Slovenija. Nekdanji červinjanski sodni okraj (razen Gradeža), Cbiapris-Viscoine, Kanalska dolina ;in Beneška Slovenija so pripadali namreč italijanski provinci Videm (Udine). Jugoslovanska delegacija v Devinu in jugoslovanska vlada v posebni noti od 13. decembra 1945 sta siccr zahtevali, da bi bili Kanalska dolina in Beneška Slovenija vključeni v okupacijsko cono A, a lej zahtevi ni bilo ugodeno in tako sta imeli Kanalska dolina in Beneška Slovenija v pogledu vojaške okupacije in civilne oblasti žfistd položa j kčJkor videmska, provinca isploh. Na londonski konferenci Sveta zunamjiih ministrov je Jugoslavija v govoru podpredsednika vlade E. Kardelja 18. septembra 1945 predložila svoje teritorij alrie zahteve proti Italiji. Mejna linija jugoslovanskega predloga ima za osnovlo etnično mejo, t. j. mejo med kompaktnim slovenskim podeželskim prebivalstvom na enii strani in naselbinami z romansko večino podeželskega prebivalstva na drugi istranii, mejo, ki je izredno ostra in splošno znana in priznana. Linija jugoslovamslkili zahtev odstopa od etnične meje lokalno iz irazlogov po\'ezanosti mest in podeželja, drugačne tesne gospodarske povezanosti krajev na obeh straneh etnične meje v njeni neposredni bližini in zaisiguranja možnosti komunikacij med kraji, ki bi prišli v; isto državo. Iz teh razlogov linija jugoslovanskiih zahtev na jugu sovpada z zapadmo mejo bivših italijanskih provinc Trsi din. Gorica, t. j. z zapadno mejo oone A; na severu, kjer poteka etnična meja slkoraj popolnoma po vznožju na robu Severnoitalijanske nižine liin kjer bi državna meja, ki bi se z njo popolnoma skladala, ne omogočila komunikacij med posameznimi ktrajii hribovite Beneške Slovenije, pa obsegajo jugoslovanske zahteve tudi še občine na robu nižine na liniji Krmin—Čedad—Tarčent, na skrajnem severu pa dolini Re-klanice in Dunje ter naselji Na Beli in Ponteba, kar naj bi omogočilo slovenski dolini Reziji zvezo preko Kanalske doline z ostalo Slovenijo. Za Italijane vzhodno od etnične meje, ki žive v izoliranih italijanskih ali mešanih etmčnih otokih, po ogromni večini v mestih in isicer pretežno v obmorskih mestih, stoji jugoslovanski predlog na stališču, da je njihova politična dodelitev odvisna od etničnega značaja celotne pokrajine, sredi katere žive; zagotavlja jim enakopravnost in vse manjšinske pravice, za mesto Trst, kjer živi približno polovica vseli Italijanov vzhodno od etnične meje, pa statut jwsebne federalne edinice v okviru Jugoslavije.1 Na londonski konferenci je tudi italijanska delegacija predložila svojo mejno linijo, ki sloni na tafcoiiimenovani W i lson o vi liniji, korigirani v južnem delu v korist Italije, ki bi ohranila 1 Opis jugoslovanske mejne linije v govoru podpredsednika E. Kardelja 18. septembra n. pr. v reviji Trideset dana, nov. 1945; v francoščini v brošuri Trieste, Le point de vue yougoslave, edite par le Bureau de Presse de 1’ Ambassade de You gosi a vi e, Paris 1946, v angleščini v brošuri Trieste, London l‘>46. bazen Rase. Taka mejna linija, 'ki bi odietopila Ju.goslaviji le Cerkno, Idnijo, ostali tlel Notranjske brez Vipave, del Čičarije Liburni je z Reko, bi seveda ne predstavljala ni kake rešitve problema, saj bi ostali pod italijansko oblastjo več kakor dve tretjini slovenske in hrvatske narodne manjšine in število Jugoslovanov v Italiji, živečih na kompaktnem etničnem ozemlju, bi desetkrat presegalo število Italijanov v Jugoslavija.2 Komisija ekispeirtov za študiranje vprašanja italijamsko-jugoslovanske meje je dodala svoj emu skupnemu poročilu namestnikom zunanjih ministrov od 29. aprila 19+6 karto v merilu 1 : 500.000. kjer so bile vertane štiri mejne linije, kii so jiih predlagale posamezne delegacije; karti ni bil dodam nikaik opis mejnih linij in delegacije niso navedle nikakih motivov, zakaj so se odločile prav za take linije. Iz karte same je razvidno, da sloni sovjetski predlog na distih principih kakor jougosloivanslkn, samo da zmamjšuje pas ozemlja zapadno od etnične meje, ki naj bi po jugoslovanskem predlogu pripadel iz že omenjanih razlogov Jugoslaviji, s tem da prepušča Italiji naselja Na Beli, Tarčent, neka j občin goriške province zapadno od linije Krmim—Farra—Gradišče in občino Gradež iz tržaške province. Ostali trije predlogi sovpadajo v severnem sektorju, t. j. do točke severno od vas Mernik ob reki Idrija; oni vsi predlagajo mejo, ki na skrajnem severu na lini ji Peč (1509 m) — Raiteško ravodje (854 m) — Sp. Pon‘n pri Jalovcu (2380 m) sovpada s prejšnjo jugoslovansko-ital jamsko mejo, nato pa s severno in zapadno mejo italijanske province Gorice, t. j. z mejo »tare avstrijske pokrajine Goriške proti Koroški in Italiji in z zapadno mejo okupaicijske cone A; vse tc linije prepuščajo Italiji vso provinco Videm, t. j. vse pred 1918 ital jamsko 'ozemlje z Beneško Slovenijo vred in pa vso Kanalsko dolino. V sektorju Gorice ise vse tri mejne linije ujemajo v tem. da potekajo vseskozi po slovenskem etničnem ozemlju in prepuščajo Italiji skoraj v)se mesto Gorica; razlika med njimi je v tem. da francoska linija prepušča Jugoslaviji vsaj večji del Brd. vzhodni gor iški kolodvor z neprekinjeno vzhodno železniško linijo Trst—Gorica—Podbrdo im vasi Miren in Opatje selo, medtem ko britanska in ameriška linija tudi vise te kraje prepuščata 2 Prim. reprodukcijo od Italije predlagane mejne črte v italijanski ofi-cielni publikaciji »La Frointiere italo-yougoslave. Declarations offieielles ©t autres documents presente« par le Gou v er n erneut Italien an Conseil des Mi-nistres des Affaires Etrangeres, Rome, aoüt 1946. Italiji in prekinjata glavno železniško linijo, ki bi še ostala jugoslovanski Goriški. V sektorju Trsta se Tise trd linije 'bistveno uje-maijio'v tem, da prepuščajo Trst 3 koridorjem širine ca 7 km Italiji. V istrskem sektorju je razlika med linijami v tem, da francoska linija prepušča Italiji severa ozapadni del Istre do reke Mirne (eno šestino površine Istre in eno četrtino njenega prebivalstva), medtem ko britanska linija daje Italiji še širok pas ob vsej za-padni obali Istre in nadaljnjo četrtino njenega prebivalstva, ameriška liini ja pa gre v sektorju pri Oprtal ju še bolj na vzhod in prepušča na jugu Italiji še 'širok pais ozemlja z rudnikom Rašo vred. Ker bo treba o francoski liniji, ki je postala osnova za koinčno odločitev, govoriti še kesneje, naj tu omenim samo, da predstavljata britanska in ameriška -linija zlasti v istrskem sektorju, kjer se najbolj razlikujeta od francoske, primer mon-struozne rešitve lim to ne samo v etničnem oziru; skoraj vsa Istra, k i bi po teh predlogih pripadla Jug’oslavi ji, gravitira proti zapadli in jugu, vsa omembe vredna pristanišča in mesta se nahajajo na zapadni obali, a ti dve liniji mehanično delita mesta od podeželja, pristanišča od zaledja, sečeta dolin. s rek ;in komunikacije, vodovode in električno mrežo in ločita predele, ki se v agrarni produkciji med seboj izpopolnjujejo. Zasedanje Sveta zunanjih ministrov v maju 1946 je privedlo do rezuliata, da sta britanska in ameriška vlada opustili liniji svojih delegacij z motivacijo, da bi na osnovi njihovih predlogov prišlo preveliko število Jugoslovanov pod itali jansko oblast, in se postavili na stališče francoske lini je. Ostala je velika razlika med sovjetsko iin francosko linijo; Svet zunanjih ministrov se ni mogel zediniti in je zato odgodil svoje zasedanje. Na novem zasedanju v juniju in juliju 1946 je končno prišlo do sporazuma na podlagi froncoskega kompromisnega predloga, da se iz ozemlja med linijo, ki gre od Devina na sever do franooske linije, in francosko linijo stvori posebna politična tvorba »Svobodno Tržaško Ozemlje«, ki mu Varnostni Svet Zedinjenih Narodov garantira integriteto iin neodvisnost, ostalo ozemlje zapadno od francoske linije se priključi Italiji, ozemlje na vzhodu od francoske linije pa Jugoslaviji (sklep Sveta zunanjih ministrov od 3. julija 1946). V tem pogledu, kjer mi gre samo za historijat končne odločitve, ne morem opisovati vseh kritik in vse borbe okrog francoske linije na pariški mirovni konferenci in na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v New Yorku, kakor tudi vseh novih razmejitvenih lliiniij, ki so bile tedaj predlagane. Omenim naj samo, da SO bili ■visi talki predlogi odibiti in da ni bi,l ‘»prejet noben predlog za formiranje subfkomiilsij, ki naj bi preštudirale mejno linijo v celoti ali v posameznili sektorjih, čepraiv je bilo jasno, da ustvarja mejna linija ponekod težkoče za prebivalstvo na obeh straneh, drugod bi bilo pa mogoče z malimi korekturami odstraniti težkoče za prebivalstvo na eni strani, ne da bi to zahtetvalo za drugo stran omembe vrednih žrtev. Tako je na končno odločitev vplivala le še interpretaici ja francoske linije, ki je bila v času odločilne borbe za njo pred sklepom Sveia četvorice začrtana samo z drugimi linijami vred na originalni karti v merilu 1 : 500.000, priloženi poročilu Komisije ekspertov. Projekt mirovne pogodbe z Italijo, predložen od Sveta zunanjih ministrov pairiški mirovni konferenci v juliju, govori še vedno samo o »takoimemovani francoski liniji« in o »liniji, ki gre od De\ ina na sever do francoske linije«; projekt vsebuje sicer opis mejne linije, a samo kot predlog ameriške delegacije, in ta opis se na več mestih bistveno razlikuje od linije na karti, in sicer na našo škodo v najvažnejšem sektorju pri Gorici, k jer bi bila po tem predlogu presekana po državni meji vzhodna goriška železnica; ameriška delegacija je pozneje ta predlog umaknila, ker se je ugotovilo, da on predstavlja spremembo sklepa, za katerega se je sporazumel Svet zunanjih ministrov. Na konferenci je bil sprejet jugoslovanski amamdman, da odločuje v primeri divergence med opisom meje v tekstu pogodbe in med priloženo karto tekst din ne karta (člen 1 mir. pog. z Italijo); zato je bilo treba sestaviti točen opis meje. Delegacije štirih velesil so se A' Parii'zu zedinile na enoten opis razen v sektorju ceste pri Mitmu, kjer je prišlo do sporazuma šele med ministri v New Torku. Tekst mirovne pogodbe ima v členu 5 opis meje med J ugoslaivijo in Italijo, v; členu 4 opis melje med Italijo in Svobodnim Tržaškim Ozemljem, v členu 22 opils meje med Jugoslavijo in Svobodnim Tržaškim Ozemljem, v členu 11 določbe o odstopu Zadra, Pelagruže in drugih otokov z označenimi morskimi koordinatami in v aneksu T karte novih meja. Kar se tiče 'določb o statutu in sploh ureditvi in položaju Svobodnega Tržaškega Ozemlja, ki zavzemajo velik del teksta mirovne pogodbe in njenih aneksov in o katerih se je vodila velika borba v Parizu ntn v New Torku, naj se tu omejim samo na najvažnejše točke končne odločitve, ki pridejo za ta članek v poštev. Integriteto in neodvisnost Svobodnega Tržaškega Ozemlja garantira Varnostni Svet Zedinjenih Narodov, ki ga zastopa guvernelr, medtem ko prebivalstvo voli skupščino in ta izbere vlado. Vrsta določb odreja (kompetence guvernerja in organov v'olje prebivalstva. Uradna jezika sta italijanski in slovenski; ustava ibo odločala o tem, pod katerimi pogoji more ib iti hrvaščina tretji uradni jezik. Svobodno Tržaško Ozemlje je demilitarizirano in nevtralno. Prepovedana mu je gospodarska unija ali zveza izključnega značaja s katerokoli državo. Samo pri železnicah, kjer je položaj talk, da vsaka proga iz Trsta že po nekaj kan preide na jugoslovansko ali italijansko ozemlje, se predvideva možnost skupne uprave, ki bi 'bila v rokah mešane tržaško- juigoslovansko-italijaniske komisije pod predsedstvom tržaškega zaistopnika. Stalni statut predvideva za STO lastno valuto; začasni statut pa odreja, da ostane začasno plačilno sredstvo italijanska lira, s čemer nastane seveda vrsta gospodarskih povezanosti STO z Italijo. Odreja se svoboda tranzita brez tranzitnih carin in razlikovanja pri blagu raznih držav; to velja za STO in države preko katerih gre tranzit v Trst in iz Trsta. STO ima lastno trgovsko mornarico, razen tega pa vodi na željo prizadetih vlad tudi register češkoslovaških, švicarskih in po sklepu mirovnih pogodb tudi register avstrijskih in madžarski1 h ladij, ki plovejo pod luštno zastavo. Ustanavlja se svobodna tržaška luka, oproščena od carin, na ozemlju svobodnih con tržaške luke I. (9)9. Nobena država ne more imeti v svobodni luki posebne cone pod lastno j urisdiJkoijo, a dopušča se možnost, da se jugoslovanske in italijanske ladje poslužujejo izključno pristaniških naprav v nekaterih delili ozemlja svobodne luke. Ne sme se delati razlika med ladjami in bla goni različnih držav. Ustanovi se posebna Mednarodni a komisija za svobodno luko iz zastopnikov štirih velesil, Jugoslavije, Italije, Poljske, ČSR, Švice, Avstrije in Madžarske pod predsedstvom zastopnika STO. Najvažnejša prehodna odredba za SI O pa je. da se z dnem, ko stopi pogodba v veljavo, zmanjša število zasedbenih čet na J5.000 in sicer po 5000 jugoslovanskih, britanskih in amerikan-slcih. Ozemlje je podrejeno vojaškim upravam, vsaki za njeno področje, dokler ne nastopi svoje funkcije guverner; določen čas po nastopu guverner odloča, če so čete še potrebne in če se morajo deloma ali v celoti umakniti; pri tem se po možnosti ohrani sorazmerje med četami posameznih držav. V pogodbi ni določeno, kje so stacionirane čete posameznih držav. — Posledica teh določb je, da so 15. septembra 1947, ko je stopila v veljavo 10. februarja 1947 podpisana mirovna pogodba z Italijo, na ostalem ozemlju Julijske Krajine sicer prenehale okupacijske cone. na ozemlju STO pa še -dalje obstoji Morganoma linija kot meja med conami vojaških uprav, vse dokler ne nastopi svoje funkcije guverner; šele po nastopu guvernerja se 'bo odločilo, kje bodo te čete sta-oiionirane, a kasneje, če bodo ostale na STO in Ar kakšnem številu. II. Popolnoma točnih in definitivnih podatkov o površini in pre-bivalsitvu ozemlja, ki je po mi'rovni piogodbi z Italijo pripadlo Jugoslaviji, Svobodnega Tržaškega Ozemlja in spornega ozemlja, J*i je ostalo v Italiji, danes ni mogoče dati. Opis mejne linije v tekstu mirovne pogodbe im karta, ki ji je priložena, dopuščajo še vedno različne interpretacije za nekatera naselja, ki bo o njih odločala šele komisija za definitivno razmejitev, oz. veleposlaniki štirih velesil v Rimu: m'ravna pogodba predvideva možnost, da se definitivna meja oddalji liiz lokalnih razlogov do 500 m od linije teksta, pod pogojem, da se pri tem ne spremeni politična pripadnost kakega mesta alii vasi z nad 500 prebivalci, kake važne železniške ali cestne linije ali kake važne naprave preskrbljeva-n ja z energijo ali vodo (čl. 5, § 5); za število prebivalstva seveda ni mogoče dati današnjih številk, ampak samo rezjultate poslednjih štetij; a tudi v tem primeru obstoje težkoče pri naseljih kakor n. pr. Gorica, kjer gre meja kar med hišami, in kjer bi bilo mogoče dati popolnoma točne podatke n. pr. za 'naš del mesta po štetju 1936 samo na podlagi' rokopisnega statističnega pramateri jala tega štetja za vsako hišo posebej, medtem ko morejo cenitve pri prebivalstvu tega a n es ta divergirati tudi za nekaj stotin ali celo tisočev prebivalcev. Iz vseh teh razlogov je treba številke, ki jih navajam tu in ki so rezultat kolektivnega dela jugOLslovanskih ekspertov na pariški mirovni konferenci, smatrati sauuo za približne. Če v zaimemo za osnovo staro avstrijsko upravno razdelitev, pridemo do rezultata, da je dobila F. L. R. J u g o s 1 a v i j a ves prej italijanski del Dalmacije (Zadar, Lastovo in Palagružo), Reko, približno pet šestin L 1920 od Italije anektirane (»rapall-slke«) Istre, vso Notranjsko, približno 72%> površine nekdanje avstrijske pokrajine Goriš ko -G r adi šč anske in vas Lipico iz tržaške občine. Če vzamemo za osnovo italijansko upravno razdelitev 1. 194-1, pridemo do rezultata, da je dobila F. L. R. Jugoslavija vse ozemlje italijanskih provinc Zadar in Reka, veliko večino ozemlja provinc Pula in Gorica ter del province Trst. Novo jugoslo- vansko ozemlje ima površino ca 7.382 kim2; od tega pripada L. R. Sloveniji približno 5.982 km2, L. 11. Hrvat ski pa približno 5.400 km2. Dolžina nove jugoslovanske obale med Rečino in Mirno je 507 km, a skupno s sektorjem pri Zadru se jugoslovanska obala podaljša za 526‘5 km. L. 1910 iso našteli na vsem sedaj novem jugoslovanskem ozemlju 545.576 priisatmi/h prebivalcev.3 V italijanski dobi je število prebivalstva paidlo in po poslednjem italijanskem štetju 01. aprila 1956 je bilo na vsem tem ozemlju le 517.018 prem vajcev (»popolazione residente«; število prisotnega prebivalstva, »popo-lazione presente«, navaja publikacija rezultatov štetja le za cele -občine, ki so v mnogih primerih presekane po novih državnih mejah, in zato navajam tu število stalnih prebivalcev, »popola-ziome residente«, ki je diferencirano po naseljih; razlika med številom prisotnih in stalnih prebivalcev sicer ni velika). V predelili, ki pripadejo LR Sloveniji, bi živelo po rezultatih štetja 1956 skupaj približno 196.000 prebivalcev, v predelih LR llrvat-ske približno 521.000 prebivalcev. Y času druge svetovne vojne je dalo prebivalstvo Julijske Krajine ogromne ljudske žrtve v boirbi za svojo osvoboditev, mnogo prebivalcev je pa tudi zapustilo mesta, zlasti Reko in Zadar, zaradi bombardiranj im uničevanja v zvezi z Umnikom nemških čet; zato ni presenetljivo, če je danes število prebivalstva še manjše kakor 1. 1956. Po rezultatih našega štetja 1. oktobra 1945, ki ga je za Istro, Reko, Zadar i'm Lastotvp izvedel Jadranski Institut na Sušaku, za severne dele cone A Anketna Komisija pri PNOO v Trstu, za severni del come B pa naše civilne oblasti, in ki so bili deloma (za Istro) objavljeni v >Donnees statistiques sur la structure ethnique de la Marche Julienne«, Beograd 1946 (provizorični rezultati), in v »Cadastre National de l’Istrie«, Sušak 1946 (definitivni rezultati), živi na vsem novem jugoslovanskem ozemlju 470.527 prebivalcev, od tega v slovenskem delu približno 180.0(H) prebivalcev in v hrvatskem delu približno 290.000 prebivalcev. Te številke so prenizke in se ne smejo brez rezerv primerjati iz rezultati prejšnjih štetij zato, ker je bilo pri štetju 1945 — iz razlogov, ki so v zvezi s samim namenom štetja — upoštevamo samo civilno prebivalstvo, pri prejšnjih štetjih pa vse prisotno prebivalstvo z vojsko vred; v mestu Pulli, ki je pripadalo coni A, so bili (individualno našteti le 3 Ta številka kakor tudi vse sledeče številke «o nekoliko prenizke, ker ni vzeto v poštev prebivalstvo prikl j učenega dela mesta Gorice v ožjem smislu besede, ki ga seveda nobena statistika ne navaja posebej. Jugoslovani, celotno prebivalstvo mesta je bilo pa le cenjeno na podlagi živilskih nakaznic; v slovenskem delu je treba upoštevati,, da številke ne zajemajo jugoslovanskega dela mesta Gorice samega, ki ga tudi ostale zgoraj navedene številke prejšnjih štetij ne upoštevajo, in verjetno tudi ne mnogih današnjih prebivalcev, ki so se šele nekaj časa po koncu vojne vrnili domov. Kljub vsemu temu pa moramo računati z dejstvom, da je število prebivalcev novega jugoslovanskega ozemlja danes še znatno manjše kakor je bilo 1. 1956. Po rezultatih štetja 1910, ki je igralo tak o veliko vlogo v diskusijah o Julijski Krajini po drugi svetovni vojni, je živelo na sedaj novem jugoslovanskem ozemlju 580.070 pripadnikov slovenskega in sirbskohrvatskega in 125.249 pripadnikov italijanskega »občevalnega jezika«; od pripadnikov italijanskega občevalnega jezika živi 1.071 na Goriškem, 89.418 v Istri, 25.285 na Reki in 11.477 v Zadru in na Lastovem. štetja 1921 kot povsem tendencioznega ne moremo vzeti v poštev, pozneje pa italijanska štetja jezika sploh niso več ugotavl jala. A tudi štetje 1910 ni zanesljiva baza deloma niti za ugotavljanje tedanjega etničnega stanja, še manj pa kol osnova za sedanje etnično stanje iz sledečih treh glavnih razlogov: 1. V Istri so italijanske občinske uprave, poslužujoč se kriterija •>občevalnega jezika , naštele nekaj desettisočev Italijanov preveč, saj v Istri ni bila izvedena revizi ja štetja po državnih organih, ki je v občinah Trst in Gorica zman jšala število Italijanov za 26.285. 2. Vsa štetja v Istri po prvi svetovni vojni dokazujejo, da je prebivalstvo po ogromni večini slovanskega podeželja konstatno ali da celo nekoliko narašča, medtem ko prebivalstvo pretežno italijanskih mest konstantno pada; s tem je padlo tudi število Italijanov, čeprav se nacionalna značaj mest sam ni spremenil. 5. Druga svetovna vojna je imela za posledico velike spremembe v nekaterih mestili n. pr. v Zadru, kjer je zaradi zavezniškega bombardiranja skoraj vse itali jansko prebivalstvo zapustilo mesto, na njegovo mesto je pa prišlo po osvo-bo jenju skoraj izkl jučno hrvatsko prebivalstvo, — Da se ugotovi realno etnično stanje, je bi lo izvedeno že omenjeno štetje J. oktobra 1945, ki je ugotovilo na sedaj Jugoslaviji priključenem ozemlju 576.551 Jugoslovanov in 89.100 Italijanov; od Italijanov živi 1540 na Goriškem, 600 na Notranjskem, 7 v Lipici, 56.650 v Istri, 29.671 na Reki in 1S52 v Zadru in na Lastovem. Svobodno Tržaško Ozemlje obsega od starih «vstmijslkih upravnih enot ozemlje občine Trst brez vasi Lipice, približno sedem občim nekdanje C or i š k o- G radišča n sk e i n približno eno šestino od Italije 1. 1920 anektirane Istre. Po italijanski upravni razdelitvi mu pripada del province Trst in majhen del province Pula (Istra). Njegova površina meri 717 km2. Meja z Jugoslavijo ima dolžino 83'5'km, meja z Italijo 4 km. Njegova morska obala začenja pri ustju Mirne; skrajna severna točka v tekstu mirovne pogodbe ni imensko označena, a iz distanc, ki se tam navajajo, sledi, da more biti logično le na ustju Timave; morska obala bi bila potem dolga 128 km. L. 1910 je brlo naštetih na sedanjem Svobodnem Tržaškem Ozemlju 319.744 prisotnih prebivalcev, 1. 1936 544.308 prisotnih prebivalcev (popolazione presenie) in 341.049 stalnih prebivalcev (poipolazione resrdeinle). Od prebivalcev 1. 1910 je hill o 175.731 pripadnikov italijanskega občevalnega jezika in 89.777 pripadnika. slovenskega dm srbs k oh r vat sk ega občevalnega jezika; jk tem številkam je treba pripomniti, da veljajo zlasti za istrski del vse one kritične pripombe, ki sem jih že navedel za način izvedbe štetja 1910 v Istri sploh. Naše štet je 1945 je zajelo celotno prebival« tv» Svobodnega Tržaškega Ozemlja v vseh naseljih razen v mestu Trst, v njegovih predmestjih in v mestu Milje; v teh naselbinah so bili našteti samo Slovenci, Hrvatje in Srbi, a tudi oni ne v celotii zaradi prepovedi štetja s strani okupacijskih oblasti; zato je treba smatrati rezultat (97.888 Jugoslovanov.) za delen in nepopoln. A že po tem rezultatu bi tvorili Jugoslovani skoraj 30°/# prebivalstva Svobodnega Tržaškega Ozemlja. Italija je ohranila od spornega ozemlja vse ozemlje, ki ji je piripadalo pred 1918 z Beneško Slovenijo vred. nadal je vso Kanalsko dolino (prej del Koroške in Kranjske) in del Goriško-Gradiščainske; od enot italijanske upravne razdelitve ji ostane vsa provinca Videm, razen tega pa del province Gorica in del province Trst (Tržič. Gradež). Tu se naj omejim na podatke za trii sektorje preko etnične meje, ki jih je ohranila Italija: Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo in sektor Gorica. Površina teh treh sektorjev obsega 920 km2; 1. 1910 (oz. 1911 za Beneško Slovenijo) je živelo na tem ozemlju 83.638 prebivalcev, od tega 56.195 Jugoslovanov, (na Goriškem 19.445, v Beneški Sloveniji 34.800, v Kanallslki dolini 1948), 14.913 Italijanov (skoro izključno v mestu Gorici), 10.301 ostalih (največ Nemcev v Kanalski dolini in v Gorici) in 2251 tujih državljanov. Od tega časa dalje se ni spremenilo znatno niti «levilo prebivalstva, niti število Slovencev; edina bistvena razlika je, da so italijanski naseljenci nadomestili 26 FRAN ZWITTER: « Nemce rekio etnične meje; 1. 1910 jih je bilo etatistično ugotovljeno 2647, skupaj s Slovenci na etničnem ozemlju torej 58.840. Upoštevati pa je treba, da v mnogih krajih z italijansko-furbm-sko večino na robu slov. etničnega ozemlja (n. pir. v Čedadu) Slovencev niso statistično nikdar ugotavljali, drugod jih pa niso ugotavljali točno. Za celoten značaj teritorijalnih sprememb po dfruigi svetovni vojni je zanimivo primerjanje med površino in prebivalstvom ozemlja, ki ga je 1. 1920. oz. 1924 Italija dobila od nekdanjega avstroogrskega ozemlja din ki je bilo zdaj razdeljeno med F. L. R. Jugoslavijo, Svobodno Tržaško Ozemlje in Italijo. To ozemlje sicer ni identično s spornim ozemljem po drugi svetovni vojni, ker Jugoslavija na eni strani ni zahtevala dela furlansko-italijanske nižine jugozapadno od Gorice, na drugi strani je pa zahtevala Beneško Slovenijo; a te razlike se približno kompenzirajo in ne vplivajo na značaj celotnega rezultata. Od površine nekdaj avstro-ogrskega ozemlja je dobila Jugoslavija 7.382 kur ali 80%, Svobodno Tržaško Ozemlje 717 km2 ali 7‘77°/o, Italija 1.147 km2 ali 13'23%>: od prebivalstva tega ozemlja po štetju 1936 je pa dobila Jugoslavija 517.018 ali 5ri9°/o, Svobodno Tržaško Ozemlje 341.049 alli 33.78 %, Ttallija 151.738 ali 15'03°/o (gosto naseljena nižina jugozapadno od Gorice se kompenzira z redko naseljeno Kanalsko dolino). Te značilne razlike nas povedejo v sredino problemov, ki so nastali z novo razmejitvijo. III. Nova teritorijalna razdelitev" Julijske Krajine ima za posledico, da obstoji danes itaili jamska narodna manjšina v Jugoslaviji, slovenska narodna man jšina v Italiji in da obstoji Svobodno Tržaško Ozemlje, ki ga moramo na podlagi mirovne pogodi)e smatrati za političho tvorbo, kjer morajo'biti italijanski, slovenski in do neke mere hrvaiski jezilk enakopravni, kjer se ne sme delati nikakih razlik med pripadniki teh narodov, politično tvorbo, ina kateri so vsi ti narodi enakomerno zainteresirani. Na-cijonalni, oz. manjšinski problem se pa vendar v teh treh državnih tvorbah -postavlja na različen način. Italijanska manjšina v Jugoslaviji živi v posameznih itali-jajnskjih ali nncijonallno mešanih naselbinah sredi hrvatskega etničnega ozemlja. Več kakor polovica vseh Italijanov v Jugoslaviji živi v dveh mestih, ki sta predstavljali že doslej zelo izrazito nacijonalno mešani naselbini: na Reki, ki postaja zdaj glavno pristanišče Jugoslavije, in v Puli, glavnem mestu Istre. Tudi ostali Italijani so v glavnem prebivaloi malih istrskih mestec, mestec kvarnerskih otokov in Zadira, in le nekaj tiisočev Italijanov pripada agrarnemu prebivalstvu. Verjetno je, da se bo zaradi opcij in izselitve nekaterih Italijanov, ki ne morejo imeti v niovi Jugoslaviji več istega položaja kakor so ga imeli v dobi Italije in fašizma, predvsem pa zaradi doseljevanja jugoslovanskega prebivalstva v nekatera mesta, n. pr. Reko in Pulo, polagoma spremenil nacij on alni značaj nekaterih mest, medtem ko se pri drugih naseljih v tem oziru ne bo nič spremenilo. Ne more pa biti niti govora o tem. da ne bi italijanska manjšina v vseh vsaj nekoliko mešanih naselbinah uživala popolno enakopravnost glede veljave svojega jezika v šolah, uradih in javnem življenju. da ne bi imeli njeni pripadniki kot državljani istih pravic. kaiko>r vsi ostali državljani in da ne bi bila ,manjšina sorazmerno zastopana v vseh izvoljenih predstavništvih in vseh oblasteh od lokalnih do vsezveznih. Slovenska manjšina v Italiji živi na strnjenem slovenskem etničnem ozemlju, ki meji na državno ozemlje Jugoslavije. Če primerjamo novo vzhodno mejo Italije z FLR Jugoslavijo (dolžina 157 km) in s Svobodnim Tržaškim Ozeml jem (4 km) z za-padno mejo strnjenega slovenskega etničnega ozemlja, vidimo, da se nova italijanska meja le lokalno dotika te meje (ustje Timava. majhen sektor severno od Kanina), da le na majhnem sektorju v Brdih med Mernikom in Škrlj e v'm na eni strani, Štever-janom na drugi strani poteka tako, da jugoslovansko državno ozemlje zajema slovenska obmejna naselja, a ne njihovega zemljišča, medtem 'ko sicer italijanska državna meja vseskozi reže slovensko etnično ozemlje. Od Jamelj pri Devinu do Števerjana spremlja vzhodno italijansko mejo neprekinjen pas slovenskih obmejnih naselij na tleli Italije, a drugi širši pas začne pri Škrljevem in Mernilku in sega do doline Rezije; v Kanalski dolini je danes zaradi italijanske kolonizacije po 1939 odnos med slovenskimi An italijanskimi naselbinami isti kakor je bil prej odnos med slovenskimi in nemškimi naselbinami. Slovenska manjšina v Italiji predstavlja — z edino pomembno izjemo Slo- vencev v mestu Gorici — agrarno prebivalstvo, ki živi na goratem ozemlju z majhnimi izgledi za ustvaritev novih gospodarskih panog in malo privlačnem za nove koloniste. Najzavednejši del te manjšine predstavljajo goriški Slovenci, a številčno najmočnejši del beneški Slovenci, za katere oficielna italijanska argumentacija zadnjih let sploh nekako ni hotela priznati, da so Slovenci. Iz viseli teh razlogov je vprašanje slovenske manjšine v Italiji bistveno različno od vprašanja italijanske manjšine v Jugoslavija. Za nacijonalno vprašanje na Svobodnem Tržaškem Ozemlju je mogoče danes ugotoviti le dve dejstvi: 1. da na tem ozemlju živi italijanska večina in to siko raj izključno le v mestih, in močna slov e n s ko -h r vatsk a manjšina, ki predstavlja skoraj vse podeželsko prebivalstvo tega ozemlja, razen tega pa tudi znaten del prebivalstva mesta Trst, zlasti če smatramo Trst za naselbin-siko enoto z njegovi,mi predmestji; 2. da to ozemlje v smislu določb mirovne pogobe ne sme stopiti v ožjo zvezo niti z Jugoslavijo niti z Italijo in da ne sme dati eni od teh držav prednosti pred drugo: v notranjepolitičnem oziru mora pa dati enakopravnost obema glavnima jezikoma in pripadnikom vseh narodov. Na vprašanje, kakšen bo nadaljnji nacionalni razvoj in ka ko se bo na tem ozemlju reševalo v praksi nacionalno vprašanje, ho pa seveda odgovoril bodoč' politični in ostali razvoj Svobodnega T ržaš ke Sp-Kokra ix4h) glemone WUMA) // lAbfljVUiCA '224fti »Naklo 1508, ^ntna Motnik Troja J*otfane Medvode jbljana 9 (203) ^ / ikofljica fKuAtrt. IO \ , V^osi-plje Stična , /^išnjaGori,p--^ Trnovo VRHNIKA 181 *91.4 1 -ni.vij . 5>odraiic?i , j,- A •«* -7sLOZ'103B ^ • , o«IBNICA ^ ^tarilr^/ ‘ •?, .^lenjaV yv ILoški dotoki 4 tlRA ' i N i \ JoPržzkl ^ ir*'''s\ YUg\ / 1068 I „ ».v-. (. 1289 P' Kößevska^gekä 'f Pv°'fa ' H2^r°v°]o^ A VLividräsa »ROOHAJI C' ^ [1528 S 1163^-/' Jelence^LU9 DEL)t^E iŽ^V - MrzlaVorfica* V“85 1 O O '\ J\x ' { .. O' tv #c ; SUSAKv LokvJrJl» S§fS£\ f BÄKARgx Vifužine a Fčtavotni it. Peter \ \ ( iaKrasu Q , f ^Ktiežak V 'V ujLw« A V Nirska-Bistrica 179e Štalca >X9J Vodice N*-*? .^22j Buje0 I ovrečiCa oMumian 'ižinada\) J^O'Motovun Mandiči mrrarn . O Baderfia Pidaih y)_ CRIKVENICA oBribir J läae't ,0 Ledenice =now= asy.nam .569;_______J^F: Baškariovj %J5£3cPtA*M \dCREs'-'^\ BaSka sSorai Sv, Mart; □T. Mirotr: o.um;] 0000300000000 Avstrijsko-italijanska meja do 1918 ABCTpo-HTajitHHCKaH rpaHHita po 1918 ropa Frontiöre austro-italienne avant 1918 Jugoslovansko-italijanska meja po pogodbah v Rapallu (1920) in Rimu (1924) Hrano-iorocjiaBCKaa rpaanua comacno poroBopaM b Pa-neuwo '1920) h b Phmc (1824) Frontišre italo-yougo6lave d’ aprös les Traitös de Rapallo 1920 et de Rome 1924 Morganova linija (1945) JIhhha MopraHa (1945) Ligne Morgan (1945) Zapadna meja cone A. 3ana«Haa rpamma 3ohw A. Limite, occidentale de la zone A. Ozemlje jugoslovanske garnizije v coni A. TeppHTopHH lorocnaBCKoro rapHH80Ha b 3one A. Territoire de la garnison yougoslave dans la zone A. Mejna linija jugoslovanskega predloga (1945) rpaHHi;a cor/iacHO lorocnaBCKOMy npe«flO>keHHK) (1945) Frontiöre d’ apršs la proposition yougoslave (1945) *++++++ +++4"*++ Razmera 1=750.000 Mejna linija italijanskega predloga (1945) TpaHHua corjiacHO HTajibHHCKOMy npeAJioweHHio (1945) Frontifere d’ aprös la proposition italienne (1945) Mejna linija predloga sovjetskih ekspertov (1946) TpaHHua, npeAJioweHHaa cobctckhmh aKCnepTaMH (1946) Frontiöre proposše par les experts soviötiques (1946; Mejna linija predloga francoskih ekspertov (1946) TpaHHna, npeAJJOKeHHaa d)paHuy3CKHMH aKcnepTaMH (1946) Frontiere proposee par les experts franpais (1946) Mejna linija prealoga britanskih ekspertov (1946) rpamma, npeA^o>KeHHafl 6pHTaHCKHMH SKCnepTaMH (1946) Frontišre proposše paries experts britanniques(1946) Mejna linija predloga ameriških ekspertov (i946) rpaH«u,a, npeAJiOHceHHaH aMep«KaHCKHMH aKcnepTaMH (1946) Frontišre proposee par les experts americains(1946) Meje pariške mirovne pogodbe (1947) TpaHHUbi cor^acHO Mhphomv /JoroBopv b IlapHwe (1947) Frontieres d’ aprös le TraitödePaix de Paris (1947) Meje Avstrije od 1920 do 1938 rpaHinu-i Abctphh c 1920 ao 1938 rr. Frontišres de I’ Autriche de 1920 ä 1938 v. A f- Or- : v {.? X 'J ° J . r^ , ■ \ W NT^> X^Vva KDnMMCKan K p a n Ha nočne BTopon vmpobom eouHbt (KpaTKoe coflepmaHMe) HcTopMHGCKMe saMeHaHMB. floroBopbi b Paiiujuio (12 noaöpa 1920 ro.ua) h b Pumo (27 aiiBapa 1024 ro.ua) Bi>i3Ba.in k jkii3iiii Bonpoc o cJiOBeHiiax h xopBaTax b IOjihhckoü i»i>;iis■ ■. — o/hiii H3 naii6ojioe Tpyanux BonpocoB o iiauHOHaJibiiHx MeiibmimcTBax b Eßpone b nepnofl Meacay flByMs bcjihkhmh BoiiiraMH. y>iacTiie llTanHii bo btopoh MHpOBOfl Boiiiie na cTopoHe TepMaHHH, oe arrpeccna npoTiiB IOrocJiaBHii, iorocJiaBc-Koe nauHoiiaJihiioe ocBo6o,mrrejib-noe iiBiiaceimo, 'jacTi.io iroToporo 6bi.no h BoopyacenHoe BoccTaime b IOjihhckoii Kpaiine h ocBofioacaeime iiociieaiieft IOrocjiaBcicoii a.p.Mneii b Havane Maa 1945 rofla CHOBa riocTamum stot Bonpoc b nopa,T,oic ana MesKflyiiapoflnoH iiojihthkh« AoroBojJiJ, 3aKJiio'ioiiiibie b BeJirpa,ue (9 hiohh 1945 roaa) h b fleBune— /Jyiiiio (20 mens 1945 ro.ua), iipoflycMaTpiiBaioT pa3uejienne K)jmiicKHii Kpaiim.i na flBe OKicynai;HOiiiiiJe sonr.i rio t. h. »jihhhh MopraHa«; c ojihoh cTopoiibi, na anrJio-aMepiiiraHcicyio 30Hy, oet icoTopoß cocTaBJiaeT JKeJi03H0flöpo3icHaa jiHiiiin TpiiecT—ropima—Cb. JJionna h nyTb Cb. JiioijHa—ITpeuiiJibCKm'i nepoBaji (1156 MOTpcB) b Bopxnefi flOJiinie Comh (II3011H0), 11 KOTopaa BKJiio'iaeT b npe-jejiax HcTpiiH ropoa ilyjib (Ilojia) — (»3011a A«), a c apyroii CTopoiibi, roro-cjiaBcityio 0KKynai(H0iiHyi0 30iiy na boctok ot jihiiiih Moprana (»30Ha B«). 9th .iiBe 3oiibi ocTaBJisncr b CTopone na BOCTOKe öbiBiuyio iiTajibancicyio 'iacTb JJ,a;iMauHii (oöjiacTb 3a,uap—3apa), a na 3ana,ue .UBe oÖJiacTii, na KOTopbie npii-TJisacT IOrocJiaBiia: CnoBeiicicyio BeneuiiaHCKyio oßjiacrb, iiacejieiniyio cjio-BeimaMii 11 oTomeauiyio k IiTanim b 1866 ro.uy, 11 Kaiiajibcicyio aojiimy. Oöpa-30BUHH0 ^Byx 30H, na KOTopbio IOrocJiaBHH aoaania öbijia corjiaciiTbca no na-CTOHIIIIIO BCjlIIK0ÖJ)IITaHIIH II CeBepO-AMUpiIKailCKlIX Coefllllioilllbix IÜTaTOB, sth jiepacaBu MOTiiBiipoBajni cooöpaaceHHHMii Boeiinoro xapairrepa; b aeiicTBHTeJib-iiocTii ace 0110 iipo^cTaBJiaeT BajKiibifi ripeue^eiiT b OTiromemiii OKOHiaTejibiioro pcuieinia. ToppiiTopnajibiibie TpeöoBaima lOrocjiaBini, iopMynupoBaiiHbie 3aMecTH-ToJicM npe.uce.uaTe.jia npaBiiTOJibcTBa KapaejieM b ero peim b JIoH,uoiie 18 cen-Taöpa 1945 ro.ua, iimoiot cBoeii ochoboh STHH'iocuyio jihhhic, t. e. jihhhio, ot-jiejiaiomyio cJioBciicKiie ce.ibCKiie nocejieiiiia ot cejibCKHx nocejieiniii c HTajib-hhcico (JtypjiaiicicHM öojibiinmcTBOM, h npHÖJiH3HTeJibiio coBnaaaiomyio c JiHHHefi, OTjiojiMiomoß paBiimiy ceBepHoii IlTajiim ot IOjiiihckhx aabn h Kapora. Teppn-Topiia, iipHcoeflinieiiHsi icoTopoii TpeöyiCT iorocnaBaiie, oxBaTbiBaeT 3TiiH>iecKyio iorocjiaBCKyio TeppHTopino, a — b yejiax oöjier'ieiina cbsisch Mencay ropm.iMH H aOJimiHblMlI CJI0B6IICKHMH KpaHMH ■— H IieKOTOpbie MOCTIIOCTH BHe 3TOH TeppH-Topim. Hto KacaeTca KpaeB co cMemamibiM iijih irrajibaiicKiiM iiaccaermeM b ripe^ejiax ariiH'iecKoii TeppiiTopmi, to sto iio'ith HCK.TioiiiTejibiio ropoma h, b CBoeii iipooöjiajiaicmeH >iacTH, ropoma npiiMopcKue; c iorocJiaBCKOfi to'ikh sjiciihh oiiii aoJiJKiibi cneflOBaTb cy^böe cbohx oöjiacTCH 11 hx iicnocpeflCTBemioro TbiJia. IOrocjiaBHsi rapaiirapyeT HTajibsiiicKOMy iiacenciiiiio sthx KpaeB iopiiflHiiecKoe 11 (JiaKTiivecKoe paBiioiipaBne, a rojioay TpnecTy oöecneiHBaeT CTaTyT ocoöofi e,niiiiimbi b cocTaBe lorocJiaBcitofl (pejepauHH. HTajibJincKoo iipe^JiOHceniie, (l»opMyjmpoBaHiioe b tot ace Aeiib .He Pa-cnepn, HMeeT cbohm 0cH0BaHiieM tek Ha3biBaeMyio jihhhio BHJibcoHa, ncnpaB-jieimyio b noJibsy HTajiim. PemeiiHe Bonpoca na ocuoBe 3Toro iipe^Jioateima ne Biiecno 6m cymecTBcmioro H3MeneiiHa b nojiojKenne, co3flamioe nocJie nep-boü MHpoBoü BoiiHbi: öojiee flByx TpereH cjiOBencKoro h xopBa'rcicoro iiacejieinia lOaHlicKOH KpaflHbi ocTajiocb 6h nofl HTajinefi, a 'ihpjio rorocjiaBan b ÜTaJiHH b aecaTb pa3 npeBbiinajio 6h hhcjio HTaabaimeB b IOrocJiaBHH. flenerauiiH neTbipex Be^HKiix XtepjKaB b *Komhcchh sKcnepTOB no H3yie-HHW Bonpoca 06 HTajio-rorocjiaBCKOH rpanHi;e« 29 anpejia 1946 rojia ([iopMyaii-poBajiH cboh upe/iJiOHceHHa 0 pasrpaiiH'ieiiHH na ocriOBaHHH iieTHpex jihhhi}, naMeieHHHx na KapTe b MacriiTaöe — 1 : 500.000. CoBeTCKoe upe^aoKeiiHC ocho-nbiBaaocb na Tex ace na'iaaax, KaK h lorocJiaBCKoe, 110 coKpamajio iipeaeau wrocJiaBCKofl TeppHTopmi na sana/ie ot sTiiH'iecKOH rpaiiHUH. Tpn apyrnx npejtJioaceHHa OT/iaiOT HrajiHH KanajibCKyra ^ojiimy, CjioBencKyio BeneuHan-cityio oÖJiacTb, rJiaBiiyio aacTb ropo.ua Tophuh n ropoji TpaecT c Koppn^opoM UmpHHOH OKOJIO 7 KHJIOM6TpOB. B 3T0H ceBeplIOH HäCTH IOjIHHCKOH KpaÜHbL ynoMfliiyTbie tph juihhh pa3jmiiaioTcfl Meatfly coöoii tojibko d ceKTope lopHHU, BOCTOK OT Fopuubl II qaCTb CJI0B6HCKHX OKpCCTIIOCTeH 3T0F0 TOpOfla. B HcTpHH (J)paHity3CKaji jihhhh npeflocTaBJiaeT IlTajiiin ceBepo-3aiiaflnyio iacTb nojiy-ocTpoBa (OflHy mecTyio nacTb Bcefl noBepxiiocTH n neTBepTb ee nacejieinin); 6pn'rancKaa jihiihh OTflaeT HTajiiiii bcio sanafliiyio 'iacTb Hci'pnn, a aMepiiKan-CKaa jihhhh eme öojiee pacmnpaeT TeppiiTopnio, iipc^Ha3iia'ieiiiiyin IIt;i;iiih. rje jiuinb (JjpanuyacKaa jihhhh flaer lOrocjiaBHii aceJie3iioflopoacnyio jihiiiiio na rpamma, iiaMe'iacMaii 6piiTanci;nM n aMepHKaHCKHM npeflJioaceHiieM, cTamir Hctphh) b BecbMa cTpamioe n napaflOKcajibHoe nojiojKeime. CjieflyeT HMeTb b BHfly, >iTO iioHTH Becb noJiyocTpoB raroTecT Ha aana'a, n Bee cKtwibKo-HHÖyflb BajKHbie ropoma 11 nopra HaxoflHTca 11a 3anaflHOft CTopone, ejieflOBaTejiMio, Tanasi rp&HHQa OTflejiiuia öbi ropoma ot cejibcicnx MecTHOCTeft, nopTbi ot hx Tbijicmoro OKpyateHiiH, pa3pe3ajia 6h flojiiiiibi peu 11 paafleJiiuia öw icpaa, Haxoflamneefl BO BSaHMHOft 3aBHCHMOCTH MeaCfly cofioii, B CMblCJie ceJIbCKÜ-XÜ3aÖCTBCHII0ft 3KOHOMHH. B xofle flHCKyccHH, iiMeBmeft MecTo b CoBCTe Mhhhctpob iinocTpaiiin.ix flen, Be:iHKo6pHTainm h CoefliineiiHbie IÜTaTbi 0TKa3ajincb ot cbohx nepBOna-'ia.nbiii.ix lipeflJioaceiniH o pa3rpaiiH'ieiiHn n cTajiH 3amnmaTb paimy3CKyio jihiihio (Mail 1946 rofla). B flajibiieiimeM öbiji flocTiiruyT KOMiipoMHcc Meatfly $paHny3CKHM h cobctckhm npofljioacemioM: TcppiiTopiiH, Jieacaman na nanaj ot (JjpaHiiy3CKoft JiHHHii h na BOCTOK ot jiHHHH, Hflymefi ot JteBHHa ao $paimy3-CKofi Jiiiiiim, o6pa3yeT CßoÖoflHyio TeppiiTopmu TpnecT; ocTajibiian TcppiiTopna Ha 3anafl ot (j)paHHy3CKoft jhihhh OTflaeTCH IlTajiHH, a TeppHTopna na boctok ot 3TOÜ juihhh — lOrocjiaBHii (nocTaHOBjieHHe ot 3 hiojih 1946 ro;;a). JIncKycciiH no Bonpocy o $paHuy3CKoft jihihih, pa3BiiBraasica na Mnpnoft KOiicjjepennHH, ne BHOCJia H3M6HeHHii b 3to nocTaiiOBJieHiie. Bee npeflJioatemiH oo 00pa30BaiiHH ocoöoü komhcchh ajm flajibiieiiniero H3yieHHH TeppHTopnajibHbix BonpoeoB öi.uni OTKJioneiibi. IleKOTopoe BJiiifinne na TeppnTopHajibiii.ie ycJioBiui Mnpnoro florOBopa ot 10 (JieBpajia 1947 rofla nweJia TOJibKO pafioTa no TOJiKOBaHHio ({ipaH-uy3CKoft JiHHHH, iiaMeMeiiiioH na ltapTc b MaciiiTaöo 1 :500.000. Hanöojiee cymecTBeiHibiMH ycjiOBiisi.MH floroBopa, othochihhmhch k Cbo-CoflHofi TeppiiTopnii TpnecT, 6lijih cjioflyiomne: TpnecT OyfleT fleMHJiHTaim-30Ban h oö'baBJieii HefiTpajibnbiM. PyfiepnaTop öyfleT na3iialien Coisotom E>o3-onacnocTH 06'beflHHeHHHx Hanini; Bapofliioe Coöpamie, b cboio onepeflb, H3ÖH-paeT IIpaBHTejibeTBeHHiiiH CoBeT. OftKjiHHiiajibHbiMii fl3biKaMii öyflyT HTajibHiichiift h eJiOBencKiiii, KoncTHTyniiH npeflycMOTpiiT ycjiOBiin ncnoJibaoBaiiHH xopnaT-CKoro asbiKa KaK TpeTbero ()(|)({)imHajii.iioro H3biKa. 3K0H0Mii'iecKaa ymiH hjih oß’beaHHeHHe HCKJUoiHTejibiioro xapaKTepa c itaKHM-jmOo rocyaapcnsoM HOCOBMeCTIIMbl CO CTaTyTOM CbOÖOJIIIOH TeppHTOpHII. TOJH.KO B OTHOmeilHlI ',Ke-ji«3iii.ix aopor npeflycMaTpiiBacTcn a/tMHiiHCTpaHHsft, o6ma äjih TpnecTa, lOrocjiaBHii h HrajiHH. I Ipejiiiiaeno oöpaaoBaHiie TpnecTcicoH aeiieacnofl ch-CTeMbi, ho HTaJibjiiicKan jiupa BpeMonno öyaeT cjiyauiTb aaKoiiiioft MoneTofi. Oöeciio'iiiBaeTca cBOÖo^a Tpaii3HTa. Cy^eT c-03ziaii TpnecTCKiiii ToproBbiii iIijiot, 11 Ciioßoaiiafi TeppHTopua (1y,ieT oTKpi.maTb cneunajibiibie cyjionue peecT|iH fljia 'lexocjiOBanKiix, HiBefmapcKiix, aBcrpuftcKiix h BenrepcKiix cyaoB. CBofioa-Hbift IlopT öyaeT naxoaiiTbCfl noa Meac^yHapofliibiM ynpaBJieimeM. Co3aanne cneunajibnbix son, aaBHCHmnx ot HCKJiio'iiiTejibiiOH iophc,ihkuiih KaKoro-JiHÖo rocy^apcTBa, upHaiiaeTCji neßonycTiiMbiM. C MOMOiiTa BCTyiiJienim b CHJiy Mnp-noro floroBopa, 'iiicjioimocTb OpuTaiiCKiix, aMepHKancKHX h lorocJiaBCKHx bohck, iiaxojunnHxcii na CboOojihoh TeppHTopim, ne aojiaciia npcni.imaTi. 5000 'iojiobok fljia KasKfloii apMiiH. PyCepiiaTop pa3pemHT Bonpoc 0 aajibiieiiim'M coKpanienHH IIJIH O HOJIHOH 3BaKyaHHH CbO(J(UHOH TeppiITOpiIH BOÖCItaMH 3TIIX TOCyAapCTB. C Moxieirra BCTynjieiiHH n ciuiy Miipnon) ^oroBopa c HTajmeft (15 ceiiTsioim 1947 ro^a) 'incJieimocTb oKKynamioHiibix BoiicK, naxo^fiiHHXCH na CboOozhioh TeppiiTopnii, coKpamaeTca b corjiacim c ycJiOBiiHMii aoroBopa. ^eMapnanin h-Hofl jiHHHeii Meatfly aiirjio-aMepuKancKOH h lorocjiaBCKoii OKKynannoiiiibiMH 30-naMii CBoßofliioii TeppnTopnn TpnecT (a flo BCTynjieiiHH ryöepnaTopa b hciioji-Heniie o6a3aniiocTeH 11 Moacjiy 30H0ft Boeimoro ynpaBJieiina) oc/raeTcu n aajiee JiHHHH MopraHa. Hecno/ib!«) uMtJip. HoBbie rpaiinnbi oKOHiiaT;eJibHO eme He oiipeflejieiibi bo scex noflpodnocTJix, 11 iipiinaajieacHocTb neKOTopux jiepeBeiib Bce4 eme ocna- pHBaeTca. TpanHua npoxonHT nonnac Meatny OTne JibHbimh nowaMU onnoro n Toro ate nocejieHiia (HanpnMep, b ropoče ropnne), a b nyßjMKanHax o nepe-liHCH HacejienHH iieT namibix 06 9thx ^iacTax noceJiemiU. Il03T0My upnBonnMbie snecb HHcfipbi o coBOKyniioii TeppiiTopim n 06 oömeft HHCJieiiirocTH nacejieHHa flBJIHIOTCfl TOJIbKO npH0JIH3HTejIbHbIMH. HoBaa TeppiiTopna, npncoennHeiiHaa k OenepaTHBnofi IlaponHofi Pec-nyßjiHKe KDrocnaBHH, 3annMaeT njionjanb b 7.382 KBanparabix KHJiOMerpa, H3 KciTopbix npHÖJiH3HTejibno 3082 KHJioMeTpa BxoflaT b cocTUB HaponHofi Pecny-(5.HHKH CjIOBeilHH H IipilÖJIHSIITeJIbHO 3400 KBaflpaTHblX KHJIOMÖTPOB B COCTaB Haponnon PecnyöJiHKH XopBaran. lOrocJiaBcicaa öeperoBaa Jimina paBiia 19,5 KHJioMeTpa b ceKTope 3anap h 307 KHJioMexpaM b Hctphh (Meacny pexaMH PeHHHa h Mnpiia — Kbhoto). HiicnemiocTb nacejieima BHOBb npncoennHeHHoft hirocJiaBCKOH TeppHTopnn paBiiaeTca 545,376 auiTeJien no aBCTpo-BenrepcicoH nepeniicii 1910 ro.ua, 517,018 — no HTiUiwrncKOH nepenncn 1936 rosa n 470.527 — no lorocnaBCKOii nepenncn 1945 rona. 9ra nocJiennna nepenncb BKJiioliaeT tojibko rpaatflaHCKoe nacejiemie; npH stom cjienyeT ripiiiiHTb bo BunMaiine, >ito b mo-MeiiT nepenncn eine iie Bce nacejienne BepHy.nocb b cboh noMa. TeM ne Me-iiee 'iHCJiemiooTb nacejiennH nwHe Bce ate nuate, neM b 1936 rony. CnoBeHcicaa ■iacTb HacejieHHa coc.TaBJiaeT okojio 196.000 aiHTeJiefi (nepenncb 1936 rona) hjih 180.000 (rio nepenncn 1945 rona) a xopBaTCKaa ero liacTb paBHa 321.000 (no nepenncn 1945 rona) hjih 290.000 (no nepenncn 1945 rona). Ho aBCTpo-BenrepcKOH nepenncn 1910 rona TeppnTopna nacinTbinajia 125,249 HTajibnimeB (no npnanaKy »oöbi'inoro paaroBopnoro a3bii;a«). 3Ta nmjppa cjiniiiKa BeJiHKa name jura Tornainnero nojioaceiiiia, mto oß'baciiaeTcn npne.\iaMH nepenncn, kotophmh nojib30Bajnicb MynHunnajiMibie opranbi naxonnBinneca b pyKax HTaJibaimeB. 13 npoMeacyTKe BpeMenn Meacny nßVMa BOÄnaMU 'iiir-jio HTajibaiiH'eB b roponax Hctphh yMeHbmn.iioeb b Biiny ynanica sthx roponoB. IiTopaa MiipoBaa Bonna Bbi3Bana najibiienmee yMenbmeHne (nanpimep, BCJien-cTBue SMHrpaiiHH iiohth Bcero HTajibancKoro nacejieHHa 3anpa bo BpeMa 6om-ÖapanpoBKH co CTopoHbi ooiosiihkob). IIo namibiM rorocjiaBCKon nepenncn, na TeppnTopHH, npHcoeflHueiiHon k lOrocjiaBHH, ripoaciiBaeT 89.100 HTa.ubaHneB. Cnofioniiaa Teppn'ropna TpnecT 3anviMaeT oömyio iijioinanb 717 KBanpaT-ni>ix KHJiOMexpoB, rpaiiHiia c HTajinefi paBiia 4 KitJioMOTpaM, rpamma c Türo-cJiaBHen — 83,5 KHJiOMerpaM, a CieperoBaa jihiihh (Meacny peKaMH Mnpna h Th-MaBa) 128 KnjioMeTpaM. Ha 3toi"i TeppiiTopim b 1910 rony npoauiBano 319.714 ;KHTeneH. H3 Koropi.ix 175,731 htb JibannoB n 89,777 cjiOBOHiieB h cep6o-xopr,a-tob, a b 1936 rofly — 341,049 JKiiTeJien; lorticjiaBCKaa riepenncb 1945 roßa, 3aperHCTpnpoBaBniaa to^bko cJiGBCHCKOe h cepöo-xopBaTCKoe iiacenenne n eine ne miojine saKoii'ioniiuH, naciHTi.iBaer 97.888 c.ioBeimeB n cepöo-xopBaTOB. TeppnTopna, OTflaimaa HTajinn, sannMaeT n Tpn oßjiacTn na boctok ot HTini'iecKOH rpannubi: KanajibCKy» noJiimy (ot 7 no 800 acnTeJien; no 1918 rona liesiiaHHTeJibiioe iieMenKoe GojibinnncTBO; snaMUTeJimioe cJiOBencKoe Meiib-iiihhctbo; b 1939 rony: corjiamenne Mea iiacejienna ropona a iioiith nee iiacejienne OKpecTiibix cnoBeiicKnx nepeBeiib). ABCTpiiHCKaa nepenncb 1910 rona n HTa^bancKaa nepenncb 1911 rona nac'inTi.i-Hajiii 56,193 lorocuaBana b Kpaax Ha boctok ot »THHiecKon jihiihh n 2647 — b upaax na :?anan ot stoh jihhhh; bo miiothx h3 bthx nocjiennnx KpaeB nepenncb cjiOBenneB miKorna ne npon3BonHJiacb. TeppnTopna, jieacainaa Meatny rpaiiHueö 1920 h 1921 rr, c onnoii cToponbi, h Jinnnen, OTBeyaioinen KrocjiaBCKHM TpeCoBamiaM, c npyron CToponbi, npnöaH-.‘.HTeJibiio cooTBeTCTBy6T TeppiiTopim, pacnojioxceiiHofi na boctok ot aBCTpo-HTajibancKOü rpannubi nu 1915 rona. B ceBepnoM ceKTope Jinnna KirocjiaBCKHX TpeöoBaiiHH npoxoniiT Ha sanan ot rpannnbi 1915 rona, a b loacnoM ceKTope — na boctok ot nee. Ecjih npnnaTb bo BiiHManne TeppuTopnio, öbiBiuyio panee aBCTpniicicoH h ripncoeniiiieiiHyio k Hrajinn b 1920 h 1924 it., b tom Bnne, KaK OHa pa3nejiena Meatny HaponHofl PeciiyöJiHKoi! K)rocJiaBnefl, ÖBoßonnon Teppn- Topueü TpiiecT n Ilrajineii b ciijiy floroBopa 1947 rona, mm npiiaeM ic caeay-ioupiM peayjibTaTaM: 113 oömeii njiomajui stoh TeppuTopini IOrocaaBiia noJiy-'iaeT 80%, CBoßozuiaa TeppiiTopua Tpiiecx — 7,77%, JlTaaiia — 12,23%; ii3 oömero iiiicjia atiiTeaeft (no nepeniicii 1936 ro/ia) loroeJiaBCKan iiacTb iiacniTW-BaeT 51,19%, Cboöoaii::n TeppHTopna TpnecT —• 33,78%, HTajiLsiiicKa.fi HacTb — 15,03%. Pa3JiiiHiiH Meauy nmJipaMii, OTHOcamHMHca k Teppm-opiiH, n nmJipaMii iiacejioinia B03ÖyjKflai0T paa npoÖJieM, cBasaimi.ix c hobhmh rpammaMH. flpo6jieMbi npoiiinoro n oyaymero. Miipiibm jioroBop c HTajiiieii cosflaji UTanbfliicKoe MoiibimiHCTBO b lOrocoiaBHH, cJiOBencicoe MeiibmmicTBO b HTajiuii, n CBo6oflHyio TrppHTOpmo TpnecT, b oTiiomemiii KOTopoii Mhphhh aoroBop ycTanaB.uiBaeT 3anperr npoaocTaBjieiiHH npeiiMymeCTB KaK /ijih IOrocJiaBim, Tai; 11 .UJia HTaJiHii, 11 na KOTopofi iiTajitaimti, cJiOBeimbi 11 xopBaTM aojuiaibi' iiojib-30BaTbca iopusHHecKHM n (|jäKTiiTicCKHM paBiionpaBiieM. TeM ne Menee, b KaataoM 113 3THx Tpox roc-yaapc-TBax naiiHonajibirbiH Bonpoc cTaBiiTca no-CBoeMy. EoJiee nojiOBHHbi HTaJibaiicKoro MeiibmiiHCTBa b IOrocnaBiiii iipoiiciiBaeT b ropo^ax Pena—OayMO 11 Ilyjia-Tlojia; ocTajibHaa iiacTb HTaJibaiicKoro nace-jieiiiia jKiiBBT b MajieiibKiix ropo,nax, 11 TCJibKo iiecicojibKo Tbica'i iiTajibaimeB cocTaBJiaioT aeMJie^e.Tb'iecKoe naccjieime. irrajibaiiciuie noceaeiiiia ne iiMeiOT CB5I3H im MejK^y coöoii hh 0 3TiniiecKOH HTajii.JincKOH TeppiiTopneii. Bjiaro-flapa iiMMiirpamiii lorocjiaBan 11, mojkot öbiTb 3Miirpau.nn HeKOTopux iiTanban-yeB, yTpaTHBmiix cboo iipHBiiJuieriipoBamioe Iiojio/Keiine, nponeiiT liTajiban-ciioro iiacejieinia, Bcpoamo, yMeiibiniiTca b Peice, KOTopaa cTaiieT nepBbiM nopTOM IOrocJiaBiiii, 11 b üyjie, rjiaBiiOM ropoae lorocjiaBCKoft IIcTpim. Bo miio-nix jipynix icpaax aTinriecKoe nonojicemie ne noaBeprueTca iimcaKiiM ii3Me-HeHHaM. IleT hh Majieiiinero coMiieniia, tto bo Bcex iiTajibanciciix 11 CMemaHHHx Kpaax HTajibaiinu 11 HTajitaiicKiifi asbiic öyjxyr nojibsoBaTbca 6e3ycJiOBiibiM iopiumecEHM 11 ({jaKTiniocKHM paBHonpaBiieM. IlanpoTiiB, cjioBencKoe MOHbiniai-ctbo b ÜTajiHH npojKHBaoT Ha KOMnaKTHOii pjiOBeiicKoii TeppiiTopmi; sth cjio-Benubi, 3a iicKJiio’ioiiiieM cjioBeHCKoro MeiibmiiiicTBa ropoma Topimbi, npezicTaB-JiaiOT ceJiLCKoe naceiioime 11 nposiaiBaiOT b xojimhcthx h ropiicTbix Kpaax, r\ue C03flamie hobux npe/HipnuTiiii, 11, cjieaoBaTejibiio, ciuibiiaa HMMHrpauHa aßjiaiOTca Ma.no BCpoaTin.iMH. ItpoMo Toro, liTajibaimbi ne ckjioiiiim npiwiiaTb caoBeiHiaM C.TioBencKoii BeneuiiaiicKOH oöjiacTii, cocTaBJiaicnuiM fiojibnimicTBO c.noBeimeB b ÜTaJiHH, cboüctb cJiOBeiiHeB b ooöctboiiiiom cMbicJie cJioBa. — Hto jkg KacaeTca nojiojKemia iiaiiiioiiajibiioro Bonpora 11 OTiiomcima Mejitfly 3THHH0CKHMH rpyuiiaMH na Cboöojiiioh TeppiiTopmi TpiieCT, to oiio b hojiiioh Mope 3aBiiciiT OT ßyaymero noJiiiTiHiecKoro 11 xo3fiiicTBeinioro pa3BiiTiin 3toh TeppiITOpHII. HoBbie rpaHHHbi ycTpaHHJin reorpai})H'iecKiiH napa^oKc ropoma 3a^pa h ooTpoßa JlacTOBO (JlarocTa), K0T0pbie nojniTii'iecKH npiiiiafljie;Kajin it 3ana,a-HHMy noöepencbio A/ipiiaTiiKii, 11 ropoma PeKii, KOTopbiii b ycjiOBHax npejicHeit rpaiiHHbi 6bia OT^eaen ot CBoero HenocpeflCTBeiiHoro Tbiaa h ot CBoero npeji-MecTba CymaKa. IOrocjiaBCKaa >iacTb no^yocTpoßa Hctphh c reorpa$HqecKOii h xosafi-CTBeiniofi to’ikii 3pcHiia upeflCTaBJiacT e^HHoe neaoe, TaK Kaie ropoaa h ce^a, noöepeacbe, nopTbi 11 ÖJiiuicaömHH tuji, seMae^enb^iocKiie 11 cKOTOBOA'iecKne Kpaa upHHafljieacaT ojinoMy 11 TOMy wee rocyjjapcTBy. Ho na ceBepo iioBbie rpaimubi B036yacjiai0T 11 iioBbie reorpa(JniiecKne 11 sKoiiOMiriecKiie lipoöJieMM. BocTO'inaa nacTb KanaabcKofi flOJimibi, nprniafljiejicamaa k flynaiicKoft ruapojioni'iecKoilr CHCTOMe, cocTaBJiaeT huho (JiparMOHT HTajibaHCKoft TeppiiTO-pHH, oT^aimoH HTajiuii b Biifly aceJiesHOflopoacHOH jihiihh, coeflHuaioiueä Hxa-jihk) (h TpnecT) c Abctphoh. y3eji Tpfwaca (TapBH3Ho) Ha ceBepe, boctoicb h tore HaxoaiiTca b necKOJibKiix KHJiOMeTpax ot rpaHimw. — llorpami'inaa Jimina b ceKTope ropoma Popimbi npejicTaBJiaeT ocoöeHiio miTepecHyio reorpaijHi'ie-CKyio npoÖJieMy. 8tot ropoa 06pa30Bajica h pa3BHBajica KaK nyiiKT, coeaHiia-loiHHfi flOJiimy Bepxneii Co'm (Il30im0), Ha ceBepe, h flOJiHiiy BimaBbi, na bo-CTOK6- Topima b Teieime ctojigthh obijia pbiHKOM 11 aaMHiiiicTpaTHniibiM h KyjibTypiibiM ueiiTpoM 3T0fi oÖJiacra, kotopoh OHa ;i;a;ia 11 cßoe hmh. lloßaa rpaiinua oTae.TncT rjiamiyio 'lacTb ropo,n,a ot ero o6;iacTH h jiajKe ot hcto'iiih-kob cnaßjKeHHfi boäoii h sacKTpinecKofi snepniefi. B nacToamee BpeMa bo3hh-Kaex Bonpoc, KaKHM 0Öpa30M ropoa 6y;iOT b coctohhuh iiaüm noByio Öa3y .ujm cBoero cymecTBOBamiJi, a oicpyacaioma>i ero oö.iacTb co3flaTb hobhh ycirrp, KOTopbiii «oJiJiteii öyaoT BbinojiujiTb (JjyiiKijHH, ocymecTBiisiBmneca ao nocne/i-nero BpeMemi Popmjefi. — Ho naiioojieo Baaciioß iiBJiaerca Bee ace npouJieMa TpHecTa. Mhphlih floroBOp BocnpeTiui Cboöojihoh TeppHTopHH Bcjucyio skoho-Mii'iocKyio yHHio HCKJiK)4HTeJibHoro xapaKTepa c KaiCHM-iiHÖo rocy^apcxBOM. yjice nocJie nepBofi MiipoBoii Boiiin.i ToproBJia TpiiecTa nepeiKHBajia nocTuan-ubiii Kpn3iic. llbiiie sko lioBbie rpaiinijH OT^eJiHiin Tpnecr or ero Henocpefl-cTBennoro Tbijia. TpnecTcicasi imaycTpHa b nepuoa aBCTpuHCKoft Monapxmi öbijia THiiH'iecicoH HiijiycTpHeft npHMopcKOro ropoma b oOmiipnoM kohthhoh-TajibnoM rocyjiapcTBe. Bo Bpewsi HTaiibHiicicoro BJiaai>iliecTBa HH^ycTpiisi TpHecTa 6wjia ÄJia nero neTiiriH’JecKOH. B iiacToamee Bpe.wa BoaiiHicaeT Bonpoc, rae TpnecT iiaiiaeT cbipbeBbie peccypcn n plihkh /um cöbrra. KpoMe Toro, TpuecT 6hji panee eaHiicTiicimi.iM KpynHHM ropojiciuiM ijeiiTpoM IOjihhckoh Kpaflm.i. Te-nepb sice CBoöofliiaa TeppuTopuji TpnecT BKJimaeT jihiiib o/yiy xpeTb Hace-jienHH IOjihhckoh Kpaiiiibi, npii mcm rrpn 'leTBepTH iiacejieiinji ero TeppHTopHH nposKHBaeT b caMOM ropoče. B cba3H c sthm B03HHKai0T HOBbie npoöJieMbi Kaie ansi ropoma, Tai: h fljia ero npeacHefi c$epbi TaroTenna. Cyflböa TpnecTa Bcer^a naxoflHJiacb b 3aBHCiiM0CTH OT OKpyacaiomcn ero oöjiacTH n ocoßeiino ot ero iienocpeflCTBeimoro THjia. Tenepemiiee ero nojiojKeHne, ne iiMeromee npeiieaen-tob b HCTopuH, riopoHCflaeT ocoöemio HHTepeciibie npoöJieMbi. Bn6nMorpa{})kiHecKoe npHMenaHHe. Kpa’ncyio npeaßapHTejibHyio ÖHÖJiHorpaijmio Bonpoca o TpnecTe h o IOjihhckoh Kpairae c 1941 ro,ua mojkiio HaüTH b nacTOHmcM acypHajie 3a 1046 ro,a; nojinaa ÖHßjiHorpatJiHH öy^eT onyöjiHKOBana b 1948 roay b acypnajie »Zgodovinski glasnik« (»IIcTOpnliecKHH BecTiraic«) b Jlroßjume. Ct>paHL4 UBHTTep La Marche Julienne apres la Deuxieme Guerre Mondiale. (Resume) Historique. Les traites de Rapallo (12 novembre 1920) et de Rome (27 janvier 1924) ont fait sergir le probleme des Slovenes et des Croates dans la Marche Julienne, une des questions concernant les minorites nationales les plus graves de 1’ Europe entre les deux guerres. La participation de 1’ Italie ä la Deuxieme Guerre Mondiale du cöte de l’Allemagne, son agression oontre Ja Yougoslavie, le mouvement de Liberation nationale yougoslave dont faisait partie aussi 1’insurrection armee dans la Marche Julienne, et la liberation de cette derniere par 1’ Armee yougoslave au debut de mai 1945 ont remis cette question ä 1’ ordre du jour de la politique internationale. Les traites de Belgrade (9 juin 1945) et de Devtin — Duino (20 juin 1945) stipulent le pairtage de la Marche Julienne en deux zones d’occupation, se-parees par la »ligne Morgane d’une part une zone d’ occupation anglo-ame-ricaine, dont Taxe est forme par la ligne ferroviaire Trieste—Gorice—Sv. Lucija et par la route Sv. Lucija — col de Predil (1156 m) dans la vallee su-p^rieurle de la Soča — Isonzo, et qui etnglobe en Istrie la ville de Pula — Pola (»zone A<), et d’autra part une zone d’occupation yougoslave ä 1’est de la ligne Morgan (»zone Be). Ses deux zones laissent de cöte, ä 1’est, la partie autrefois italienne de la Dalmatie (la province de Zadar — Zara) et, ä 1’ cuest, deux regions revendiquees par la Yougoslavie: la Slovčnie V6ni-tienne — oontrče habitue par les Slovenes et appartenant ä l’ltalie deipuis 1866 — et la Vallee de Kanal. La creation des deux zones que la Yougoslavie s’est vue tenue d’acepter ä la demande de la Grande Bretagne et des Etats- Uinis, fut expliquee par celles-ci par des raisons d’ordre militaire; en effet, elle constitue un notable precedent pour la decision finale. Les revendications territoriales yo*ugo*laves, formulees par le vice-president du gouveraement M. Kardelj dans son discours ä Londres le 18 septembre IW5, ont pour base la ligne ethnique, c’est-ä-dire la ligne qui separe les agglomerations rurale« slovenes des agglomerations rurales ä majorite italo-frioulane et correspondant ä peu pres ä la ligne qui sepaire la plaüne de lMtalie septentrionale des Alpes Juliennes et du Karst. Le territoire reven-dique par les Vougoslaves comprend le territoire ethnique yougoslave et — afin de faciliter les commiunications entre les locallites des montagnes et ooilliines slovenes — quelques agglomerations mixtes ou italiennes en marge de ce territoire. Quant aux agglomerations mixtes ou italiennes situees ä l’mterieuir du territoire ethnique yougoslave — presque exclusivement des villes et, en majeure partie. des villes maritimes —, elles doivent suivre d’apres le point du vue yougoslave le sort de leurs provinces et de leur hinterland. La Yougoslavie garantit aux Italiens de ces agglomerations 1'egalite en droit et en fait, et ä la ville de Trieste le statut d’ time unite ä part dans le cadre de la federation yougoslave. La proposition italienne, formmlee le meme jour, le 18 septembre 1945, par M. de Gasperi, a pour base la soi-disant ligne Wilson, rectifiee en faveur de 1’ Italic. Un© solution de la question sur la base de cette proposition n’apporterait pas un grand chan gement ä la situatione creee apres la Premiere Guerre Mondiale; plus des deux tiers des Slovenes et Croates de la Marche Julienne resteraient en Italie et le nombre des Vougoslaves en Italie depas-serait dix fois celui des Italiens en Yougoslavie, Les delegations de quatre Grandes Puissances ä la »Commission d’experts pour 1’ etude de la question de la frontiere italo-yougoslave< ont formule le 29 avril 1946 leurs propositions sur la delimitation par quatre ligne tracees sur tine carte ä l’echelle 1 : 500.000. La proposition sovietique est basee sur les mem.es principes que la proposition yougoslave, mais en diminuant la marge du territoire yougoslave ä 1' ouest de la ligne ethnique. Les trois autres propositions attribuent ä 1'Italie la Vallee de Kanal, la Slovenie Veni-tlienine, la partie principale de la ville de Gorice, la ville de Trieste avec un couloir d’environ 7 km. de la.rgeur. Dans cette partie septentrionale de la Marche Julienne, les trois lignes ne divergent que dans le secteur de Gorice oü, seule, la ligne franchise attribue a la Yougoslavie la ligne ferroviaire ä 1'est de Gorice et tine partie des environ-s slovenes de la ville. Quant ä 1'Istrie, la ligne franQaise laisse ä 1’Italie la partie nord-occidentale de la peninsule (un sixienie de la superficie totale et un quart de la population); la lig.ne ibritannique latisse ä 1’ Italie toute la cöte occidentale de 1’ Istrie, et la ligne americaine elargit encore le territoire qu’on propose de domier ä 1'Italie, Une frontiere sur la base de la proposition ibritannique ou americaine mettrait 1’ Istrie dans line situation fort bizarre et paradoxale: etant donne que presque toute la peninsule gravite vers 1'ouest et que toutes les villes et ports d' une importance quelconque se trouvent sur la cöte occidentale, une telle frontiere separerait les villes de la Campagne, les ports de leur hinterland, couperait les vallees des fleiuves et separerait des regions dependant 1’une de 1’autre dans 1’ economic agricole. Au cours de la discussion qiii| se deroula au sein du Conseil des Mini-•-.trels des Affaires Etraogeres, la Grande Bretagne et les Etats-Unis renon-ceTent ä Ieurs propres lignes et se mirent ä defendre la ligne frangai'se (mai 194*6). Apres cpioi on abomtit ä un compromis entre la proposition frangaise et la proposition sovietiique: le territoire ä 1’ouest de la ligne frangaise et A 1’ est d’ une ligne allant de Devin ä la ligne frangaise sera oonstitue en Territoire libre de Trieste; le reste du territoire ä 1’ouest de la ligne fran-Vaise sera donne ä I' Italie, et le territoiire a 1’ est de cette ligne ä la Yougo-slavie (decision du 3 juillet 1946). Les discussions qui se sont deroulees ä la Conference de la Paix au sujet de la ligne frangaise n’ ont rien change ä cette decision. Toutes les propositions qui tendirent ä (ormer des sous-commisions pour l’etude des questions territoriales fuirent refusees. Seul le travail d’ interpretation de la ligne franchise, tracee le 29 avril sur une «arte ä I’ echelle 1 : 500.000, eut quelque influence sur les clauses territoriales du Traite de Palix du 10 fevrier 1947 Leis stipulations les plus importantes quant au Territoire libre de Triest e sont les suivantes: II sera demilitarise et neutre. Le gouverneur sera nomme par le Conseil de Seeurite des Nations Unies, et l’Assemiblee Popu-laire sera eine par la population, quti ä son tour elira le Conseil du gouver-nement. Les langues italienne et slovene selromt les langues officielles; la constitution decidera dans quelle mesure le croate peilt devenir la troisičme langue oifficielle. Toute union eoonomique ou association d’un caractere ex-clusüf avec un Etat quelconque sera interdite. Ce n’est que pour les chemins de fer qu" on prevoit la possibility d’une administration commune avec la Yougoslavie et 1’Italie. On prevoit 1’ etablissement d'un regime monetaire triestin, mais provisoirement la lire 'italienne continuera d’etre la monnaie legale. La liberte du transit est stipuilee. II y aura une marine marcliande triestine et le Territoiire libre pourra ouvrir le registre pour les navires et bätiments tcheooslovaques, suisses, autrichiens et hongrois. Le port libre se trouvera sous une administration internationale: la creation de zones spe-ciales relevant de la juridicHon exclusive d’ uin Etat sera interdite. Le jour de 1’entree en vigueur du Traite les effectifs des troupes ibritanniques, aine-ricaines et vougoslaves seront reduits *a 5000 par armee; le gouverneur deci-ilera d’ une nouvelle reduction ou de 1’ evacuation complete du Territoire libre par les troupes de ces Etats. Le jour de 1’entree en vigueur du Traiite avec 1’Italie (15 septambre 1947) les effectifs des troupes d’ occupation se trouvant sur le Territoire libre ont ete reduits conformcnnent aux stipulations du Traite. La ligne de demarcation entre la zone d’occupation (et, jusqu’ a 1’entree en fonctkms du gou-veirneur, aiussi de 1’ administration miilitaire) anglo-americaine et la zone yougoslave sur le Territoire libre de Trieste reste toujours la ligne Morgan. Quelques ch if fr es. Les nou velles frontieres ne sont pas encore fixees dans tons les details et 1’ appartenance de quelques villages est toujours oontestee. La frontiere passe parfois entre les maisons d’ une meme agglomeration (ce quii est le cas p. ex. .pour la ville de Corice) et, dans les publications des recensements, on ne trouve pas de donnees sur ces parties d’ agglomerations. C’ est pourquoi les chiffres sur la superfioie totale et la population donnees ici n’ont qu’ une valeur approximative. Le nouveau territoire de la R, F. P de Yougoslavie a ime superlieie totale de 7.3S2 km2 doiiit 39S2 km- environ reviennent a la R. P. de Slovenie et 3400 km2 environ a la R. P. de Croatie. La cöte yougoslave se prolange de 19,5km dans le secteur de Zadar et de 307 km en Istrie (entre les rivieres Rečina et Mirna-Quioto). La population du nouveau territoire yougoslave s’ele-vait ä 545,376 habitants d’apres le recensement austro-hongrois de 1910, ä 517,018 d’ apres le recensement italien do 1936, ä 470,527 d'apres le recensement yougoslave de 1945; ce dernier ne comprend que la population civile et ici meme on doit tenir compte du fait qu’ ä ce moment la tons les habitants n’ etaient pas encore rentres chez eux. Neanmoins, la population reste au-jourd’ hui infenieure ä celle de 1936. La partie Slovene compte 196000 habitants environ (1936), resp. 1SO.OOO (1945), la partie croate 321,000 (1936). resp. 290.000 (1945). , D’ apres le Tocensement austro-hongrois de 1910, le territoire oomptait 125,249 Italiens (d'apres la »langue d’usage«). Ce chiffre est trop eleve meme pour la situation d'alors. ce qui provient de la faijon dont le recensement flit effectue par les municipalites qui se trouvaient entre les mains des Italiens. Entre les deux guerres, le nombre d’ Italiens diminua dans les viLles istriennes ä cause de la decadence de celles-ci. La Deuxieme Guerre Mondiale provo-qua une nouvelle diminuation (p. ex. 1’ emigration de la presque totalute de la population italienne de Zadar lors des bombardements allies),. D’apres le recensement yougoslave de 1945 89.100 Italiens vivent sur ce territoire. Le Territoire libre de Trieste a une superficie totale de 717 km2, une frontiere avec l’Italie de 4km, avec la Yougoslavie de 83,5 km et une cote (entre les rivieres Mirna et Timava — Timavo) de 128km. En 1910, vivaient sur se territoire 319,714 habitatnts, dont 175,731 Italiens et 89,777 Slovenes ou Serbo-Croates; en 1936. 341,(49 habitants; le recensement yougoslave de 1945 qui, dans les vil les de Trieste et de Milje — Muggia, n’ enregistrait que la population slovene et serbo-croate et qui ne fut pas tout-ä-fait acheve, atteste 97.S88 Slovenes et Serbo-Croates. Ix.' territoire conserve par 1’ Italie comprend aussi trois regions ä l’est de la frontiere ethnique: la Vallee de Kanal (7 ä 8000 habitants; avant 1918: faible majorite allemande, forte minorite Slovene; 1939: accord Hitler-Mussolini, emigration allemande, immigration italienne; aujourd’hiri faible majorite italienne, forte minorite slovene, faiible minorite allemande), la Slovenie Venitienne (35.000 habitants; entierement slovene) et la region de Gorice (40.000 habitants, dont 50.000 en ville et 10.000 dans les villages slovenes; nne moitie de la population de la region est slovene, soit un tiers de la population de la ville et presque toute la population des villages aux environs). Les recen.se/ments amtrichien de 1910 et Italien de 1911 ont donne 56,193 You-goislaves dans les localites ä 1’est de la ligne ethnique et 2647 dans les localises ä 1’omest; dans bcauooup de ceis dernieres les Slovenes n’ont jamais ete recemses. Le territoire entre la frontiere de 1920 et 1924 d’une part et la ligne des revendications yougoslaves d’autre part correspond ä peu pres au terri-toiire situe ä l’est de la frontiere austro-italienne avant 1915; dans le secteur nord, la ligne des revendications yougoslaves passe ä l’ouest de la frontiere de 1915, et dans le secteur said ä l’est. Si l’on oonsidere ce territoire autrefois autrichien et annexe par l’Italie en 1920 et 1924, tel qu’il a ete partage entre la R. F. P. de Yougwslavie, le Territoire libre de Trieste eit l’Italiie d’apres le Traite de 1947, on en arrive aux resultats suivants: sur la superficie totale de ce territoire, la Yougoslavie re<;oit 80%, le T. 1. de Trieste 7,77%, 1’Italie 13,23%; sur la population totale (d’apres le recensement de 1936), la partie yougoslave compte 51,19%, lei T. 1. de Trieste 33,7S%, l’ltalie 13,03%. Les differences existant entre les chiffres relatifs ä la superficie totale et ceux de la population font ressortir les problemes que soulevent les nouvelles frontieres. Problem es du passe et de 1’a ven ir Le Traite de Paix avec rital’ie a cree une minorite italienne en Yuogoslavie, une minorite Slovene en Italic et un Territoire libre de Trieste, ä qui le Tiaite interdit d’avoir des preferences, soit pour la Yougoslavie soit pour l’Italie, et oü les Italiens, les Slovenes et les Croates devraient jouir de l’egalite en dro'it et en fait. Cependant, dans les trois Etats, la question nationale se pose d'une fagom differentei. Plus de la onoitie de la minorite italienne en Yougoslavtie vit dans les villes de Rijeika-Fiuine et Pula-Pola; le reste peuple des petites villes; quelques milliers seulement constituent la population agraire. Les agglomerations italiennes ou mixtes n’ont pas de contiguite ni entre elles ni avec le territoire ethnique italien. Le pourcentage de la population italienne diminuera pro-fa ab lernen t ä Rijeka, qui devient le premier port yougoslave, et ä Pula, la capitale de l'lstrie yougoslave, par suite de l immigration des Yougoslaves et pemt-etire aussi de Tenvigration de quelques Italiens qui ont perdu lours privileges. Dans beaucoup d’autres localites, la situation ethnique ne chan-gera nulleanent Or, il est incontestable que les Italiens et la langue italienne jouiront dans toutes les localites italiennes ou mixtes d’une parfaite ogaliite en droit et en fait. — La minorite Slovene en Italie, au cointraire, vit sur un territoire Slovene compact, contigu an territoire de la Yougoslavie; ces Slovenes, ä l’exception de la minorite Slovene de la rille de Gorice, representent une population rurale et habitent les collines et les montagnes oii la creatio'n de nouvelles entreprises et, par consequent, une forte immigration est peu probable. En outre, les Italiens hesitent ä reoonnaitre aiux Slovenes de la Slovenie Venitienne, qui forment la majorite des Slovenes d’ltalie, la qualite de Slovenes proprement dits. — Le caractere que prendront la question nationale et les Tapports entre les groupes ethniques dans le Territoire libre de Trieste, depend entierement du developpennent politique et economlique de ee territoire dans l’avenir. Les nouvelles frontieres ont supprime le paradoxe geoigraphique de la ville de Zadar et de l’ile de Lastovo (Lagosta) qui appartenaient politique-ment ä la cöte occidentale de l’Adriatique, et celuii de la ville de Rijeka, separee de san hinterland, de ses environs et de son faubourg Sušak par l’ancienne frontiere. La partie yougoslave de la peninsule d’Istrie forme un tout du point de vue geog.raphique et economique, puisque les villes et la Campagne, les cötes, les ports et l’hinterland, les regions agricoles et d’elevage appartiennent tous au meme Etat. Au noird, cependant, les nouvelles frontieres ont fait suTgir de nouveaux problem es geograph.iques et economiques. La partie orientale de la Vallee de Kanal, qui appartient au systfcme hydrologique du Danube, forme aujourd'hui un coin du territoire italien,. donne a l'ltalie ä cause de la ligne ferroviaire reliant l'ltalie (et Trieste) ä l’Autriche. Le cairrefour de Trbiž (Tarvisio), se trouve aiu nord, ä Test et au sud ä quelques km de la frontiere. — La ligne frontiere dans le secteur de la ville de Gorice eonstitue urn problžme geographique particulierement interessant. Cette ville e ete oreee et s’est developpee en tant que lieu de jonction de la vallee de la Soča (Isonzo) superieure, au nord, et de la vallee de la Vipava, a. Test. Elle ifut pendant des siecles le mairche et le centre ad-jninistratif et culture! de cette province ä laquelle eile a donne son moan. La nouvelle frontiere separe la partie iprincipale de la ville de «a province et meme de ses sources d’eau et d’energie electrique. Actuellemeint, la question se pose de savoir comment la ville pourra trouver une ibase .nouvelle de san existence et comment sa proviince pourra creer un centre nouveau devant rempilir les fonctions exercees jusqu’a main tenant par Gorice. — La question la plus importante est cependant celle de Trieste. Le Traite de Paix interdit au Territoire liibre toute union economique d’un caractere exclusif avec un Etat quelconque. Le trafric de Trieste se trouvait dejä dans une crise permanente apres la Premiere Guerre Mondialei. Aujourd’hui, les nouvelles fron-tderes separent Trieste de tout son hinterland. L’industrie de Trieste sous la mo.narchie autrichienne etait l’industrie typique d’une ville maritime dans un grand Etat continental. Sous la domination itaiienne, elle etuit une Industrie atypique. AujouTd’huii. il s’agit do savoir oil l’industrie dc Trieste trou-vera ses matieres premieres et ses marches En outre, cette ville etait le seul grand centre urbain de iu Marche Julienne; aujourd’hui, le Territoire libre de Trieste ne ooinxprend qu’un tiers de la population da la Marche Julienne, dont les trois quarts vivent dans la viille elle-oneme; par consequent, de nouvelles questions se posent tant pour la ville que pour son ancienne region de gravitation. Le sort de Trieste a ton jours dependu des pays voisins, surtout de ceux de son hinterland. La situation actuelle, sans precedent dans 1’histoire, fait naitre des problemes particulierement linteressants. Note bibliographique. On trouvera une bibliographie som-maire et provisoire siir la question de Trieste et de la Marche Julienne depuis 194-1 dans l’annee 1946 de cette revue; une btbliographie complete paraitra dans l’annee 194$ du ^Zgodovinski Glasnik« (Revue historique) de Ljubljana. Fr. Zwitter A. Šerko : Kraški pojavi v Jugoslaviji Raziskovanje krasa, ki zavzema velike površine Jugoslavije, je pomembno ne samo s znanstvenega, ampak tudi s praktičnega stališča. Čeprav je dinarski kras klasično torišče raziskovanj, je v primeru z njegovim pomenom le inalo izčrpne literature, razen maloštevilnih razprav (Cvijič, Gavazzi in drugi), ki so napisane na osnovi dela na terenu. Regiona 1 noge o graifskih opisov za posamezna področja sikoraj nimamo in je razširjenost k raškega sveta znana le v glavnih obrisih. Zato je glavni namen članka, najti način in kriterije, po katerih bi mogli določiti razširjenost kraškega fenomena brez r egion aln o - geog rafske literature in ugotoviti obseg in po možnosti tudi značaj različnih ktraških pokrajin. Bistvo kralškega fenomena temelji na razpokanosti m 10p-ljivosti apnenca, v manjši meri tudi dolomita, kair je neposredni vzrok, da odteka voda na posebni (kraiški) način in da svojstveno oblikuje površino. Najenostavneje in tudi maj točneje bi zato olmejili kras z razširjenostjo apnenca oziroma dolomita po petro-grafski karti. Ker je pa nimamo, moremo in zairadi pomanjkanja drugih virov tudi moramo uporabiti hidrografske in morfološke značilnosti, ki se odražajo na kartah. Vendair pa ni treba ugotoviti vseli značilnosti, da smemo označiti neko ozemlje kot kraško: ker je kras genetska celota, zadostuje že en tipični pojav in je za natančno omejitev važnejša izbira ploskovno najbolj razširjenega pojava. Članek temelji na podrobni analizi in interpretaciji jugoslovanskih specijalk 1 : 100.000, ki so edini viir, ki prikazuje po več. ali manj enakih kriterijih vso površino države. S specijalk sem pirerisal hidrografsko omrežje, določil obrhe in meje kraških polj ter označil predele z vrtačami. Iz fotografsko pomanjšanih kopij sem nato sestavil hidrografsko kairto Jugoslavije v merilu 1 : 300.000 (v rokopisu), ki je osnova članka. Hidrografski obseg krasa. Na 'kraških tleh izgine vsa voda v notranjost, kjer tvori večji del nedostopno hidrografsko mrežo, in se prikaže iz podzemskih kanalov šele na meji kraškega in normalnega zemljišča v velikih k raški h izvirih ali obrhih. Tudi potoki, ki teko z normalnega sveta na apnenec ali dolomit, poni k a jo na petrografski meji, prečkajo kras v več ali manj sklenjenem toku ter na drugi strani prav tako izvirajo v obrhih. Kras se torej na hidrografski karti odraža od nepropustnega sveta po tem, da nima hidrografskega omrežja, njegovo mejo pa označujejo ponori in obrhi, v morju pa podmorski izviri (vrulje). Vendar pa mi mogoče hidrografsko določiti natančne meje med krasom in normalnim zemljiščem. Vpoštevati je treba, da je hidrografska mreža linearna ne pa ploskovna in da postane šele pni veliki pomanjšavi popolne hidrografske karte ploskovni znak. Tudi obrhov, ki naj bi označevali mejo, ni mogoče na kartah neposredno ločiti od normalnih studencev. Le po imenu (obrh, kropa, vrelo, vir, izvor), po velikosti (po mlinu ali žagi ob izviru), po zagatni dolini, v kateri izvira voda, in po nizki legi (na vznožju pobočja ali dnu doline) moremo posredno spoznati večje obrhe, med tem ko ostale večine manjših kraških izvirov ne moremo uigotdviti. Jasno hidrografsko sliko pa motijo primeri kraškega sveta z vodnimi tokovi na površini in obratno, normalne površine brez vode. Na tankih (plitvih) slojih apnenca (ozir. dolomita), kjer je blizu nepropustna podlaga ali ravnina erozijske osnove, je izginil v notranjost hidrografski drobiž, na površini so> pa ostali ali pa se pokazali večji potoki in reke. ker so skladi apnenca v primeri z velikostjo podzemskega toka pretanki, da bi se mogla razviti ali obstati večja jama. Zato teko te vode v ozkih kan jonskih dolinah, brez površinskih pritokov in z obrhi tik ob strugi (Krka, Dobra, Mrežnica itd.). Po drugi strani pa pomanjkanje tekoče vode še ne pomeni, da je dotični predel kraškega značaja. V območju suhe klime je premalo padavin, da bi se mogli razviti stalni potoki; na propustni podlagi, kot so prodi, peski in konglomerati, pa padaJvine pronicajo neposredno do talne vode in so potoki zato redki. Tako imamo zaradi suhega sredozemskega podnebja zelo redko hidrografsko omrežje v severni Dalmaciji (na nepropustnem eocenskem flišu) in Makedoniji. Prav tako je redka hidrografska mreža v Podravini od Dravskega polja navzdol, v Sremu in Vojvodini in deloma tudi v Posavini, kjer voda takoj pronica v luknjičavi podlagi. Razen tega pa se na hidrografski karti ne morejo odraziti male zaplate apnenca, ki so tako majhnega obsega, da že leže med normalnim vodnim omrežjem. Hidrografska obme ji ie v krasa je prikazana na reprodukciji specijalk Ogulina, Karlovca in Petrinje (v prilogi). Viclni so trije (oziroma celo štirje) hidrografski tipi pokrajine. Na jugozapadni strani je brez vodni globoki kras ts ponikalnicami na posameznih kraških poljih in z vložkom normalnega sveta v severnozapadnem kotu, ob izvirih gornje Dobre in ob pritokih Kolpe. V srednjem delu teko Kolpa, dolnja Dobra, Mrežnica in Korana skoraj brez pritokov skozi plitvi kra;s, ki je na vzhodu ostro obmejen od gostega normalnega vodnega omrežja na nepropustni osnovi. Pa tudi na normalnem svetu so neke razlike: poleg zelo gosto razvejeenega omrežja imamo redkejše potoke v aluviju ob Kolpi (na severovzhodu) in v predelu, kjer so manjše zaplate apnenca z vrtačami in malimi ponikalnicami (na jugovzhodu). Na hidrografski karti, na kateri so prikazane več ali manj popolno vse vode po specijalkah 1 : 100.000. se jasno odraža kot brezvodno področje dinarski kras, ki zavzema veliko površino, poleg n jega pa tudi kraške planote v Julijskih Alpah, v Bosni in zapadni Srbiji ter deloma tudi posamezne kraške površi v Karpatih in v jugozapadni Makedoniji. Manjši kraški predeli v Savinjskih Alpah, severni in vzhodni Sloveniji, v srednji Bosni, v zapadni in sever no-vzhodni Srbiji in v Makedoniji pa ne pridejo več do pravega izraza. Lepo je tudi videti večje brezvodne površine na aluviju ob velikih rekah, posebno pa na puhlici Vojvodine in Srema (gl. drugo karto v prilogi). Morfološki obseg krasa. Hidrografska obmejitev krasa je zaradi omenjenih pomanjkljivosti in izjem nepopolna in nesigurna. Za natančnejšo obme-jiitev moramo vporabiti morfološke značilnosti kraške površine, ki jo voda oblikuje zaradi ponicanja drugače kot normalno zemljišče. Tudi na krasu odplakuje drobir ter mehanično in predvsem kemično erodira (korodira) osnovo, vendar pa sega to preoblikovanje površine samo do točke, kjer izgine voda v notranjost. Pri tem nastajajo na površini žlebiči in škrape, na prehodu ,s površja v notra n j ost pa vrtače, ki se podzemsko nada-ljiijejo v razpokah, breznih in jamah. Zato bi mogli te površinske oblike vzporedi'tii z začetkom (vrhom) dolin, njih podzemsko nadaljevanje pa z dolinami samimi. Vrtače (oziroma njih modifikacija koitliči) in jame so vodilna oblika kraške površine in nedvomen znak, da izginja voda v notranjost na številnih, vendar določenih mestilh, kar je tipično za kraško hidirografijo, med lem ko se na porozni podlagi (pesek, prod) vrši pronicanje difuzno na vsej površini. Za določitev krasa pa moremo porabiti samo vrtače, ker so označene v kartah, obenem pa so tudi ploskovno najbolj razširjen znak, med tem ko so jame maloštevilne in je zan je tudi p'remalo podatkov v literaturi in kartah. Vpoštevati pa je treba, da vrtače ne nastanejo povsod, kjer vodia pronica. Najštevilnejše (pireko 100 na kvadr. kilometer) so na ravnih ali položnih tleli; na pobočjih in slemenih so le posamezne ali pa jih celo ni, čeprav voda tudi tu odteka podzemsko. Na nepreglednem, težko dostopnem terenu ibrez praktične vrednosti niso ponekod niti vrisane kot na pr. v visokih gorah. Mnoge predele, kjer ni vrtač ali pa niso vrisane (Julijske in velik del Savinjskih Alp. pobočja *in vrhovi Velebita ter drugih dinarskih grebenov, otoki), moremo sicer po drugih znakih in po petrografskem sestavu uvrstiti med kraško zemljišče; na drugih krajih, kjer so le manjše krpe apnenca na nepropustnem svetu in kjer se petro-grafski sestav hitro menjava, je pa natančna določitev k raškega sveta s pomočjo vrtač nemogoča. Iz razširjenosti vrtač je razvidno, da je kraskj fenomen mnogo bolj razprostranjen in pogost, kot ga prikaže najbolj popolna hidrografska karta. Poleg Dinarskega krasa, Južnih apne-niških Alp, večjih planot v jugozapadni Bosni in zapadni Srbiji, v Karpatih in jugozapadni Makedoniji, pokažejo vrtače cel niz večjih al,i manjših otokov krasa v Sloveniji, severni Bosni in Srbiji ter v Makedoniji. Vrtačam slične kotanje opazimo v Podravini. Sremu in Vojvodini in to travno v predelih, kjer je vodno omrežje zaradii pronicanja padaivin v puhlici zelo slabo razvito. Te globeli v puhlici so genetsko sorodne vrtačam in sem jih zato mimogrede tudi označil v karti vrtač.1 Velike kraške oblike. Razen vrtač in jam. katerih nastanek je v neposredni zvezi s posebnostmi kraške hidrografije, so za kras značilne še velike oblike površine, uvale in polja. Njih geneza je sicer še nejasna in sporna, so pa brez dvoma prav tako v genetski zvezi s podzemskim odtokom vode, ker jtih na normalnem svetu ne opazimo. Kol 1 V legendi priložene karte vrtač in kotličev naj se naziv vrtače v puhlici pravilno jrlasi pr I o b e 1 i v puhlici. Take plobeli imajo tud’i peski v Banatu in na področju severno od Subotice. uvale označujemo manjše (dio par ktvadr. km velike) razmeroma plitve kotanje ovalne ali nepravilne oblike, ki imajo le malo ravnega dna in ki večji del nimajo vodnih tokov. Kraška polja so pa globoke, tudi po par sto ikv. km velike, zaprte kotline v kraškem svetu, ki imajo praviloma podolgovato obliko. Dno tvori skal na (apnenčeva) ravan, ki je v večini primerov pokrita z naplavino. Skozi mnoga polja teko reke ponikalnice, ki izvirajo iz velikih obrhov na pni točni strani in ponikajo v velikih ponorih na odtočni strani kotlin in predstavljajo le 'kratke odseke sicer podzemskega odtočnega sistema. Te .stalne reke ponikalnice, katerih pojav na kraškem površju ni popolnoma pojasnjen, ali pa tudi periodični bruJialniki redno in dolgotrajno poplavljajo nekatera k raška nolia — presihajoča jezera ali blata. Nekatera višje ležeča polja so brez vode, druga nizko ležeča polja so pa ötalno poplavljena. Nekatera polja imajo poleg ponikalnic tudi pritoke z normalnega sveta.2 Poleg teh tipičnih kraških polj pa iimaimo tudi kotline, ki po svoji obliki in legi v kraški okolici več ali manj sličijo »pravim poljem. Od njih se razlikujejo v tem, da voda ne odteka podz ernsko. Obrhi, ikd izvirajo iz okoliških kraških planot, odtekajo skozi kanjonske doline, ki so vrezane v obod kotlin. Poleg obrhov opazimo v nekaterih primerih tudi površinski pritok. 1 ake kotline. ki jih imenujem »odprta« pol ja, so ob Uni. Cetini, srednji in dolnji Neretvi in Trebižatu. Dalje opazimo v dinarskem krasu plitve, z vseh strani zaprte kadunje s podzemskim pritokom in odtokom, ki pa leže v vložkih mehkejšega eocenskega fliša. Taike Hišne kadunje se pojavljajo na jadranski strani dinarskega krasa. \ erjetno je, da se te kotline po nastanku razlikujejo in da niti prava kraška polja nimajo enake geneze. Ker pa man jka za natančnejšo opredelitev vsaka, teoretična in praktična opora, sem jih razvrstil v priloženem spisku po zunanjih oblikah ter v opombi na kratko navedel njih hidrografske in druge značilnosti. Poleg omenjenih malih in velikih oblik k,raške površine, ki so naznačene v priloženih kartah in navedene v p'i ikl j učenem spisku polj in uval, vidimo na robu k raškega sveta podolgovate 2 Na priloženi karti kraških polj je Grosupeljsko-Radensko polje (14-) označeno v celoti kot poplavljeno. Dejansko velja to le za jugovzhodni del, Pri poljih Gacke (48 in 49) je označen vzhodni del (49) kot poplavljen, zapadni kot suh. Dejansko je obratno. male kotlinice, ki so se razvile na dolnjem koncu zagatnih dolin ob ponorih potokov, ki teko z normalnega zemljišča in poniknejo, čim pridejo na apnenec. Te številne kotlinice lepo označujejo stik kraškega in normalnega sveta, kjer so nanizane ob pe-trografski meji: so pa premajhne, da bi jih mogel vnesti v pregledno karto. Za kraško površino v velikih obrisih so tudi značilne stare oblike normalne površine, ki so na krasu mnogo bol je ohranjene kot na normalnem svetu, kar je posredno tudi v zvezi s kraško hidrografijo. S prevladanjem kraškega podzemskega odtoka je izginila voda s površja in je s tem prenehalo tudi normalno preoblikovanje površine. Ohranil se predkraški relief, ki so ga kraški pojavi samo nekoliko deformirali, med tem ko ga je morfološki razvoj na nepropustnem svetu že do malih ostankov uničil. Razprostranjenost teh fosilnih oblik, ravni k o v, podolij in suhih dolin se lepo krije z razširjenostjo vrtač. Obseg in značaj krnskih pokrajin. Hidrografske značilnosti in razširjenost vrtač nam dovoljujeta, da s precejšnjo natančnostjo obmejiimo kraške predele in s pomočjo drugih virov ter geološke karte tudi deloma nakažemo njihov značaj. Čeprav je kraški fenomen v bistvu povsod isti, se vendar kraške pokrajine razlikujejo, ker ne nastopajo vsi kraški pojavi povsod v enaki obliki in številu. Značaj kraške pokrajine je odvisen predvsem od kombinacije treh činiteljev, od horizontalne in vertikalne razsežnosti apnenca oziroma dolomita, od njihove kakovosti v fizikalnem in kemičnem 6inislu ter od podnebja. Ti faktorji 'vplivajo v sledečem smislu: v debelih (globokih) slojih apnenca oziroma dolomita izgine vsa voda v notranjost. Pri veliki horizontalni razsežnosti takega globokega krasa se razvijejo poleg vrtač in jam tudi uvale in polja. Na tankih ali plitvih skladih, kjer je blizu nepropustna podlaga ali ravnina erozijske osnove, izginejo manjši potoki, večji potoki in reke pa ostanejo na površju, kjer teko v kan jonskih dolinah s kraškimi izviri ob strugi. Pri večji horizontalni razprostranjenosti tankih apnenčevih (ozir. dolomitnih) slojev' se razvijejo tudi mala neizrazita polja in uvale, ki so v mnogih primerih zaradi bližine nepropustne podlage periodično ali stalno poplavljena. Na trdnih in čistih apnencih, ki so na veliko razpokani, so razviti vsi kraški pojavi v velikih in izrazitih oblikah ter prevla- dtije/ skalnata površina. Na dolomitih, ki se dirobe v pesek, in na glinastih apnencih so k raške oblike majhne, neizrazite in redke: površina je gladka in pokrita s prstjo in ilovico ter zaito pokrajina ne dela k raškega vtisa. Klimatske prilike in od njih odvisna vegetacija dajeta kra-ški pokrajini zunanji videz. V višinah nad gozdno mejo nastane tipični visokogorski kras z robatim gruščem in kot liči, v katerih leži daleč v poletje sneg. V območju sredozemskega podnebja prevladuje (deloma tudi zaradi človekovega vpliva) klasični goli kras z redkim grmičjem in skalnatimi pašni ki. Zanj je tudi značilna rdeča prst v vrtačah. V srednjeevropskem podnebju pa pokrivajo večji del krasa veliki gozdovi. Da moremo po navedenih vidikih opredeliti tip k raške pokrajine, zadostuje, da razlikujemo globoki k ra,s od plitvega in ju označimo s kakovostjo osnove in s klimatskimi prilikami. Ta klasifikacija kraiških pokrajin sicer ne odgovarja Cvijičevi razdelitvi, ki loči popolni kras (holokarst) od delnega ikrasa (mero-karst), vmesne tipe pa označuje z imeni tipičnih kraiških pokrajin v Franciji (Causses, Jura), je pa vsaj teoretično natančnejša, ker poizkuša vpoštevati moirfogenezo različnih kraiških pokrajin. Glavni kraiški predel v Jugoslaviji je dinarski kras, ki se vleče v širokem pasu vzporedno z jadransko obalo sklenjeno od Soče padni strani 460 30 Period, poplav. polje. GL v.: Kosanovifč-vrelo (8) 42 I Drežnioko polje 1 Vel. Drežnica 435 40 P. period, popi. Gl. v.: 'Majna 465 6-0 P. period, pol. GL v.: Sušik (8) Vilunjsko (Jelač-ko) p. 340 Tvorijo eno polje (37) 43 Ogulinsko polje 323 Gl. v.: Dobra s onori pri Ogulinu Oštarije 325 P. Gl. v.: Mrežnica Carevo polje 319 P. Gl. v,: Munjava 44 | Crnačko polje ^ Staj ni oko polje 450 40 40 Eno ipolje v dveh stopnjah. Oba dela period, poplav. Gl-v.: Pelina (8) 45 Gostovo polje 700 Suha uvala 46 Brinje 500 Plitvo polje. GL v.: Krbavica 47 Plaeko 1>olje 375 P. Gl. v.: Vrnjika, Dretulja 48 Gušič-polje Vlaško in Kompolje Švicko jezero 420 Tri polja cab treh različnih ponorih Gacke Period, jezero (15) 49 | | | Špilničko polje | Gacko polje ' Ratno polje j 450 Tvorijo eno kraško polje ob obrhih Gacke (15) 50 Letinae 1 590 U. Gl. v.: Vrelo sv. Antuma * A. ŠERKO: St. Ime Nadm. višina Km3 Opombe 51 Drozenovie selo 680 Uvala 52 Daibar -polje 530 P period, poplav. Gl. v.: Vel. in M. vrelo (8) 53 Begovačko blato 485 10 Periodično jezero (8) 54 Jaseničko polje 415 P. Gl. v.: Jasenički potok 55 j Vrhovine ^ Babin potok 750 Neizraziti plitvi polji, ki se zlivaita. Gl. y.: Babin potok 56 Brezovac 700 Zelo plitvo 'in veliko polje nejasnih obrisov in brez vode 57 Turjansko ixiljo 780 Enako prejšnjemu 58 Homljačko polje 760 Enako prejšnjemu 59 j Čcirdak pol je 635 Ozko in globoko (kanjonu podobno) polje ob ponikalnici 60 Kozjansko polje Polja Like 615 550 ca. 700 j u/,no vzh. od prejšnjega. Enako Ob Liki in njenih pritokih ( Lipovo pol je 1 Kosinjsko jxilje 530 Ob ponorih reke Like Perušič 580 Pazariško polje 560 Gl. v.: Pazarišnica Brezovo polje 560 Gl. v.: Otešica Široka Kula 570 Gospicko polje 560 Period, poplav. Gl. v.: Lika Trnovac 565 Gl. v.: Buzimica Počitel j - Medak 575 Gl. v.: Obrhi Like Donja Ploča-Yranik 600 Gl. v.: Jadova Ruda j 610 Gl. v.: Glamočnic-a Sv. Rok 560 Tvorijo jug. vzh. del 1'iške ravnine. Gl. v.: Obsenica 61 Lioko Cer j e (Sti-kada) Rudo polje 550 595 Gl. v.: Ričica Več tnalih -potokov 62 Mazinsko polje 800 Plitvo suho polje 63 Lapac ' 540 P. period, poplav, s period. Majmunovim jezerom Gl. v,: Bukanja (8, 14) St. Ime Nadm. višina Km1 Opombe 64 f Vel. Kamensko 1 M. Kamensko 920 910 Mali suhi uvali 65 K rbava 630 70-0 Veliko, deloma period, poplav, 'polje. Gl. v.: Karemanuša 66 Jagodnje 655 P. deloma period, poplav. (8) 67 Krbavica 685 3-0 P. period, poplavljeno. Gl. v.: Krbavica (8) 68 j Bjelo polje | Koreničko polje 610 645 80 110 Gl. v.: M. Suva ja Gl. v.: Kor črvički potok. Obe polji tvorita eno kraško polje, (predeljeno z nizko pre-grajo. Deloma period, poplavljeno (8) 69 (Ime neznano) 1000 Mala uvala 70 Bibaič 230 Velika kotlina ob lini z obrhom Klokot, v kraški površi. (»Odprto polje«) 71 Pečka 231 Miniaturno polje S ponikalnico 72 Brezovac 820 Suho PU. 73 Gubavčevo polje 780 Plitvo in suho PU. 74 Glogovo 850 Suho PU. 75 Vel. Popina 645 8-0 Period, poplav, polje (8) 76 M. Popi n a 600 Suho PU. Otoki, Dalmacij a, zapadna Bosna in Hercegovina (Med Zrmanjo - - Uno in Neretvo) 77 Vrana na Cresu od 14 — 60 6-0 Stalno jezero (s podmorskimi dotoki s kopnega?) (1, 8) 78 ' Jezero in Lug na Krku 4 2-0 Jezero stalno, Lug period, poplavljeno (8) 79 Ponikve na Krku 15 Močvirno PU. Polje (pri Vrbni-ku na Krku) 96 Period, poplav, uvala; sedaj osušeno s predorom 80 j Vel. Blato na Pagu ( M. Blato na Pagu »5 > 5 Plitva flišna kadun a z jezercem Plitva flušna kadunja z močvirjem St. Ime j Nadm. I višina Km2 Opombe 81 M. Jezero na Dugem V. Jezero Srijedne .poljane Jezero 82 Sridne poljane 90 na Šolti 83 Plisko polje (Lo- 140 kva) na Visu 84 Blato na Korčuli 10 Vručica (Pelješac) 190 Dmbrava 150 (Pelješac) 85 Sparagovič 160 (Pelješac) (Ime neznano) 260 (Pelješac) Kneževo polje 70 (Mljet) Prijevo 80 86 . Ivanovo polje 120 Blato 20 Babino polje 70 Blatine (3) 0 87 Senokos 285 ( Dazline in 88 ) 80 (Vedro polje 89 Drašnica 90 90 Stankoviči 160 91 Vransko jezero + 10 do — 40 92 Benkovac 155 93 Nadinsko blato 70 94 Bakanjačko blato 20 95 Matasi 350 2-0 650 60 6-0 Male močvirne uvale na Du-ffnn otoku pred Zadrom Velika vrtača s somornico (8) Mala uvala Uvala Period, poplavljena uvala (8) Uvala (v flišu?) Male flišne kadunje Uvala Male uvale na Mljetu PU. (8) Več veliikih vrtač z jezercem Plitva 'kadunja v flišu Podolgovata kadunja v flišu Kadunja v flišu Podolgovata kadunja v flišu P. periodično deloma stalno (34 km2) poplavljeno. Izviri v jezeru (8) Podolgovata flišna kadunja P. period, poplavi. (8) Period, jezero (8) Flišna kadunja Št. I m e Nadm. višina K.m2 Opombe 96 Koprno 270 Podolgovata flišna kadunja 97 Gizdavac 360 l lišna kadunja 98 Sitno 180 Podolgovata flišna kadunja 99 Suhi dolac 160 Podolgovata flišna kadunja 100 Brštanovo 360 Podolgovata flišna kadunja 101 Livade (Konjsko) 330 Podolgovata flišna kadunja 102 Muč 470 Podolgovata flišna kadunja z več potoki 103 Ramljane 400 Flišna kadunja 104 j Vrliško polje ( Paško polje 380 Odprti polji, ločeni po nizki pregraji ob obrhih Cetine. Gl. v.: Vrelo Cetine (26) 105 Obrovačko polje 310 »Odprto poljec, skozi katerega teče Cetina. Veliki obrhi na vzhodni strani Cetine (Rumin, Maline) (26) 106 Sinjsko polje 295 »Odprto poljec, skozi katerega teče Cetina, s period-poplavami. Veliki obrhi na vzhodni strani (Ruda) 107 Bunjevci 940 Suha uvala 108 Dicmo 345 35 Suho polje (1, 26) 109 Dugo polje 260 Suho polje 110 Blato (Poljice) 480 Flišna kadunja 111 Baščane 360 Suho polje (Flišna kadunja?) 112 Slivrno 340 Suho polje (Flišna kadunja?) 113 Rudo polje 600 Zelo plitvo neizrazito polje 114 Bjelajsko polje .570 Zelo plitvo neizrazito polje 115 Vojndčko (ali Lušči ali Palan-ka) polje 380 16 Period, poplav, polje (1, 8, 11) 116 ( Medeno polje IPetrovačko polje 605 640 Zelo plitvi neizraziti polji, ki preideta drugo v drugo Grahovsko polje 780 18-0 Gl. V.: Struga 117 Pašiea polje 790 (Po Baliffu ima 60 km2) Vedro polje (Ma-rinkovci) 800 6-6 Suho P. Vsa tri polja leže v isti depresiji in tvorijo sa-ino de.le enega kraškega polja bt. Ime Nadm. višina Km3 Opombe 118 119 120 121 122 123 124 Vel. Tičevo M. Tičevo Poljice Popoviči Rove (Trosari) Trubari Dugo polje Stipoviči, M>u-sinac Vinica Blaca bivanjsko polje Ždralovac Ševarovo blato Livanjsko i>ol ie Bijelo polje Buško blato 126 | Dobro polje . 127 j K ruško pol je 128 j Vel. Drežnica Vel. Do 125 129 130 131 132 133 Mihailoviči Kupreško polje Gornje polje Kupreško polje z Rilič-poljem (Jezero) Glaimočko polje Pribelja (Cigansko polje) 1100 955 905 630 690 640 601 900 700 870 1170 1380 1250 1200 1150 1120 885 -950 1155 30 405-0 2950 56 54 33 94 129 Tri male suhe uvale v isti kotlini Suha uvala Suha uvala Suha uvala, ki prehaja v Dugo polje U. z malim, potokom Dve mali uvali Suho PU. Uvala (24) (1, 3, 8, 24) Period, poplav. Gl. V.: Ševa-reva jaruga Period, poplav. Gl. V.: Vrbič-ka jaruga Period, poplav. G. v.: Sturba, Bistrica Suhi del Livanjskega polja Period, jezero. Gl. v.: Ričina PU. PU. (24) PU. Mala. vendar par sto metrov globoka uvala (1’dor ?) U. (1, 3, 24) Ga deli od pravega Kupreške-ga p. nizka pregrada Gl. v.: Mrtvica, Milač P., deloma, period, poplavi. Gl. v.: Jaruga (1, 3, 8, 24) U. (3) Št. Ime Nadm. višina Km2 Opombe 134 Čardak-livade 1120 P13. (1, 3) 135 Saviči 1150 U. 136 Ljuibišni Do 800 Uvala v suhi dolini 137 Resehovača 830 Večja uvala 138 (Ime neiziiiano) 900 U. 139 Podrašničko polje 750 17 Periodično jezero (8) 140 Vranja voda 660 Uvala 141 Vukovsko polje 1165 — 1195 35 Suho plitvo, deloma z vrtačami pokrito polje (1, 3, 24) 142 Kav a n j sko polje 1135 — 1165 22 Slično prejšnjemu (1, 3, 24) 143 Šuicko polje 930 4-6 Odprto polje oib obrhih Šujice 144 Duvanjsko polje 860 — 890 121-6 Veliko polje netipične oblike Gl. v.: Šujica (1, 3, 24) 145 Borovo (Galovo) 1100 7-3 P. (24) 146 Rudopolje 1200 10-0 Suho polje 147 Duffo polje 1185 18-3 P. 'S stalnim Blidinjim jezerom (8, 24) 148 Svinjača 1170 PU. 149 (Ime neznano) 1240 U. 150 Rakitno 900 14-8 Odprto polje ob Ugrovači (1, 24) 151 Vuče polje 980 2-0 Uvala (24) 152 Posušje 650 — 600 15-2 Odprto polje ob izvirih Ričine (1. 3, 24) 153 Roško polje 895 5'2 PU. (24) 154 Imotsko polje 260 92-0 P. deloima period, poplav. (Blato ipri Proložou). Gl. v,: Ri-čina, Vrliika, blizu njenih izvirov Modro in Crveno jezero (8) 155 j Ljubuški ^ Ra s to k 70 100 57 — 67 23-0 17-0 Odprto, period, poiplav. .polje ob reki Mlade (Tihaljina, Vrioštica). Napram Ljubu-škem odprto polje s period, poplavami. Gl. v.: del Mlade, Matica, Brza voda (1, 8, 24) 156 Vrgorac 85 Pol je-uvala (deloma v flišu?) Št. Ime Nadm. višina Km3 Opombe 157 Jezero 30 31.0 Periodično jezero, sedaj baje s predorom proti mor ju osušeno. Gl. v.: Matica (i, 8, 24) 158 Jezerac 30 3 9 Periodično jezero iz bruhal-nika Klokun (1, 8, 24) 159 Blatničko polje 196 »Odprto polje« ob pritoku Trebičata 160 Studeničko polje 40 1-3 >Odprta uvala« ob pritoku Tretb'i'Cata Studenci (24) 161 M osti ne (Koče-rinsko p ) 320 3-1 Suho polje (1. 3, 24) 162 Dobrinj 1000 Zelo globoka mala uvala 163 Rosne poljane 1300 Plitva uvala 164 Mokro blato 270 1-7 Odprto polje (uvala) napram Mostarskemu blatu (1, 24) 165 Mostarsko blato 230 32-0 Navzgor odprto period, poplav. polje Gl. v.: Lištica, Ugrovača, Cr-noštica (1, 3. 8, 24) 166 Dobro selo 300 U. 167 Blizanci 310 u. 168 Bijelo poilje 95 »Odprto polje« ob Neretvi 169 Mostarsko polje De.ransko blato 55 »Odprto polje« ob Neretvi z velikimi obrili na robu »Odprto polje« (ali dve?). 170 Svitavsko blato Kuti » 5 Močvirna ravnina ob dolnji Neretvi z obrobnimi jezerci in obrhi (8) Hercegovina in Črna gora (Med Neretvo in Skadrskim jezerom) 171 Ved. Provalija 1700 Par sto metrov globok kotel s prepadnimi stenami 172 1 G. Zimi je D. Ziml je 840 805 9-0 Dvodelno suho polje (1. 24) 173 Crničko polje 215 21 PU. (24) 174 Stalačko polje 110 32 Odprto polje ob Bregavi, ki je van j globoko vrezana (24) 175 D. Hrasno 210 Plitvo neizrazito polje z vrtačami Št. Ime Nadm. višina Km2 Opombe 176 Gradac Popovo polje Popovo polje 90 255 2-0 185'0 PIJ. Period, poplav, iz bru-halnikov (2) (i, 8, 19, 20. 24, 50) Period poplav. Gl. v.: Trebiš-nica 177 Lufi Šuma Trebinjsko polje 250 260 270 Period, poplav. Gl. v.: Trebiš- nica Ni poplavljeno. Gl. v.: Tre-bišnica Ni poplavljeno. Gl. v.: Tre-bišnica. ki tu deloma ponica 178 Osoj doline 460 U. 179 Ljub'ijsko polje 450 8'3 Suho polje (1, 24) 180 Vranjska (Viduško polje) 750 Suho PU. (19) 181 Uboško pol je 505 Suho pol je 182 Daibar polje 470 — 560 30-0 Deloma period, popi. polje. Gl. v.: Opačica (1, 3, 8, 24) 183 Trusinjsko polje 870 20 Suha, plitva uvla (i, 3, 24) 184 l drešnja 900 20 PU. (1, 24) 185 Nevesin jsko pol je 830 — 900 188'0 Veliko polje netipične oblike. Gl. v.: Zalom»ka reka (1, 24) 186 lila ca 1300 Močvirna mala uvala z jezer-cem 187 Zlato polje 1000 20 Period, poplav, polje (1, 24) 188 Lukovačko polje 870 4 0 Period, poplavi, polje (1, 24) 189 Sipačno 1000 U. 190 Zapolje 1050 U. 191 Futničko polje 460 8-0 P. z več let trajajočimi poplavami (1, 3, 8, 24-) 192 Plana 600 U. (3) 193 1. jubomirsko polje Jasen p. (Vrhpolje) 510 — 550 560 110 1-0 Dvodelno polje s ponikalnico (24) 194 Dubrava (Grahovo p.) 630 — '720 100 Neizrazito polje (24) 195 Konavl je 0 — 50 23 0 Flišna kadunja z delnimi period. poplavami (1, 8) St. Ime Nadm. višina Kin2 Opombe 196 Pod Duge 1000 U. 197 Crkvice 870 u. 198 Dvrsno (Dragalj) 645 7-0 Suho .polje (1) 199 Grahovsko polje 720 14'0 Polje z malo ponikalnico 200 Veliml je 850 10-0 Suho polje (1) 201 Lužine 900 40 Polje z malo ponikalnico 202 Černiča 820 4-1 Polje. Gl. v.: Ključka reka (3) 203 Gatačko pol je (Gacko) 940 61-0 Periodično poplavljeno polje. CI v.: Gračanica, Mušnica. (1, 3, 24) 204 Branovo - Bare 1400 Plitve »uvale« z jezerci pod Durmitorjem (Morensike kotanje?) 205 Nikšičko polje 605 — 660 48'0 Delno neriod. poplav, polje. Gl. v.: Mrtvica, Zeta 206 Bročanac 690 Suha uvala 207 Ržani Do 800 Suha uvala (16) 208 Njeguši 850 Suha uvala (16) 209 Cetinjsko polje 670 7-0 Suho polje (16) 210 Dobrsko selo 355 Suha uvala (1, 16) 211 Kosijeri 500 Suha uvala 212 Mikuliči 650 Suha uvala 213 Kuči 680 Suha uvala 214 1 -uka vica 1500 Plitvo neizrazito )>olje s ponikalnico Vzhodna Bosna in ostali kraški prjedeli 215 Glasinačko polje 860 Veliko polje s ponikalnicami (7) 216 Dosovo 825 Pl . 217 Semeč 1190 Pl 218 Peštersko pol je (v Raški) 1150 Veliko plitvo polje « period, poplav. Gl. v.: Boroštica 219 Koštam polje 950 Plitvo polje v suhi dolini 220 Skolski most (Jug. zap. od Prizrena) 900 Miniaturno polje s periodic, jezercem 221 Blato (na Vidlič planini pri Pirotu) 697 Malo plitvo polje s ponikalnico ^ ' 'ri' • x-/ \U( ••••—.„>- >-% ■ wmi Sgv • rv *\.. > ^2^ •.• • - v*- 3£u, 4?iFV^5 ’ ........... ,’V a-SH §^s§PiN;-: - ••■ v- SlaBEsK? . ■;■:■ ; . - ■ I &4iČ-A^ ■ ,JIP."^ ■' ^ • Mof i : ■ ;v^’ ‘^\. j •'- ... • - . ’ • - ■ r-^U, • o\ • ■» ^-vVs ^ -. • *. f .-■■*.*. .r^ •TRSTV % ? r ' *• —. :-P*W kfr i '5^/ 7'.'.^ ••"■ ;-'■ '■ r '.j^IK.^ . .v-.S H jd--tSm v&■?:•■ - :^'lVr v«>fe^gPiWi Vm %*- ••’ \ *-čT' ' ,',' iUfcOTlCA O.ONit *V< "arZfrL Vj ■-\ ■ •&. BRIONSKI a fIMS.' ^v ^ fM-M. . :lmßh ■%"'*>4 ^.v ymmmsmmm ■ r\i ocJi^K' sl • ; y> •,-'*-..’7 • j, V.^» » XvX ' 1rInW'n Noyi: o> SILBA ^ \ ,.,w. «Wi ..<■*. s.. ^ :i ■ -rig ft v.w;-! i ' • Vf 7^, se!> 'SöPSF: J ,•> • ’ir\*' f Jy\9"'. •‘ W o *£itc »*; ' rCü w>.if. «Mul/ / > . . 1 r.v, A k\&! M?-TF <. »- \v r.-'^-^PSL-.:} vn-. ^ä-.ssss A «5SPLITSK KANAL ^ti •' ~3?A r \ ..-, •'liv^'“/'‘v:vx^, i ■ r / .-7' >spT'r * ^HL ■>*, :nwc^^'äk^w-/> • ^ ^ ' o: O.BRAd 6LUMKJ1 ;5^MTv o KRAŠKI POJAVI o KORtULIk - ^o 5-' O.LASTOVO V M JUGOSLAVIJI HIDROGRAFIJA OlOPUD CETINJ r J5* 'M’V Al(yJ/rJi.i ■ V E^s. /u mI V ÖvM y ySr '&i I i sIo^M ,flfv V - V» i« TTT>Q».. WV'»w,. '7A SWMbi ^ V s Ky%£^k W - ij/ ^ y vjT ö & raLßLf/^c^^v ** A m -s vT Vf -j y. (Vjw jy* 7^s<* podmorski ° izvirki 2oo km w 'T ^/rJl '/'?^J^^(v^,4sif** mm W' ~Js- /4® (O i*. . ■*’, w. V;,., »? V * .\V-> , :■* r <>\ /§ Vy CN He S--' I*" ., ■■ V Oi.T, ,>• 'kamJiza ‘»UfcOTI« ’^vVv i/ >' BRIONSKI CT.' kO-l-Oil N j O ŽIIUC o • KORtULA O-LAVTOVO »■ mljet jr* JÄ4-. ■ • *•.: \. \ ‘C* * : I ■ ’ V m 0:1 -- šsr W§ ^ - m® i^ip s£ ..TRST >£ž s•', £S<$3^2c J i» iSlI &£'öiTV ÄVWW m «Tl / kkv; Qf/0-ti £ lift # r1:.: ’> -••• vll.WKV s*S¥* O.&ILBA 1«-. T O KRAŠKI POJAVI v JUGOSLAVIJI HIDROGRAFIJA VRTAČE IN KOTLIČI v > Vfc <'^rj x^Mr4:\i '^S0 '3> «\\U/ .v ,m\\ir. . .vV zZIra^ntiŽ*?1- V . \ J ' , S >*»1 ju, 1 U,\ l_y~y£* *ftrrS' 'vt^n vrtače in A . kotliči mšfe vrtace . , v apnencu ;%ä,! v puhlici obrhi o ponori o ^^virkf^' 2oo km v; v' ...*• V^i •'- £5 rf'-S &rtP ^ v^jiT /f'V i ffi vi -. - *, » i ► - ^»_ mi;i Kv ■■KMasu X :s /k ,Jf, --v=^^ri\- -rX V> >,{ pPmS S5'^SX'- ?'IV- I«*! stl¥ Mf: uFx^<*v \ ^ >4“' mgm n , yX^-.U ffi- yV"V* /* X +~f<\ .» .* SUfcOTlCA •MV'»**» ' ;aMJ«ZA , \ Tj'tvtyr; ■' Vi ■> I ' ŠU:' IM, Sill fife- - ' V ^ _c, . 1 • J rr^tW W^V^Ž\ ; . -v^V^ /*!v- ■ /.^S> ?T'- - -•;;r>k*,v«2 < .■ ]' y .i'A*5^{ i •H&f' j. riSrfi^ ,••• '«wSB^vä* Vi , * vilT\kvh^ •• ^ ^ v •...•: i? ■ f?<- wW% •£EttO*HlN,. f*!*- 7*1:^ v •>-,.... i*v>> r&n§y$ U). /- i. 1 ‘ ' *£s V DUCI OTO V 'K . i y ■•■ • x mm ilSpi • £«1 S ... i *Nv5s ’T^SC» - v "'• i ■ r^fs^V "•’• '• .• •• - ■• • fc*.^Crs „ V3 '^b^r «II x •^Tff «Mf' fV * v la C? KRAŠKI POJAVI V JUGOSLAVIJI HIDROGPAFIJA VRTAČE IN KOTLIČI v apnencu obrhi ponori o P*«“ 100 izvirki 2ookm ’ ; a : T^^r*I» O --o^5^ •' Üi^ r p^vu* - -(' ■ v Kvv ^ " splitski kanal o. BRAČ ms iieras O.HVAR DuftMnq^' O . KORCUU 0.SU1AC O-UiTOW) O. MLJET o • lopud CETINJ pPSfe*:' vX^M #>%*< t - ' < ... ■ .-. •£-1 - ■ V -rj, . ;,* *1 ;•■* • . .'• o .- v'- .^S V^/KU Važnejša literatura o jugoslovanskem krasu. 1. Cvijič Jovan : Karst. Geografska monografija. Beograd 1895. 2. C v i j i č Jovan: Cirkulacija vode i eroizija u Karstu. Glas. Geogr, «društva. XII. Beograd 1926. 3. C v i j i č Jovan: Morphologische und glaciale Studien aus Bosnien. Abh. Geogr. Ges. W'ien 1901. I. und II. Teil. 4. Cvijič Jovan: Škrape. Glas. Geogr, društva XIII. Beograd 1927. 5. C v i j i č Jovan: Tyipes monpliologiques des terrains calcaires. Glas. Geogr. dr. X. Beogirad 1924. 6. Cvijič Jovan: Geomorfologija. II. del. Beograd 19G6. 7. Daneš J.: Pečine u kanjonu Pračo. Glas. Geogr. drh V. Beograd 1920. 8. Cavazzi A.: Die Seen des Karstes. I. Teil. Abh. Geogr. Ges. Wien 1904 9. Girometta : jame i pečine srednje Dalmacije. Glas,. Geogr. dr. IX. Beograd 1923. 10. Jovanovič P.: Zagačem karst Zbornik radova posvečen J. Cvi-jiču. Beograd. 1924 11. Katzer F.: Die Hydrographie des Lušcipolje. Glas. Geogr. dr. VI. Beograd 1921. 12. Katzer E.: Die Schwallque.llen. Glas. Geogr. dr. VII. Beograd 1922. 13. Kerner F.: über die hydrographischen Verhältnisse Dalmatiens •Glas. Geogr. dr. VII. Beograd 1922. 14. Koch F.: Tektonika i hidrografija u krsu. Spomenica Gorjanoviču. Zagreb 1925/26)., 15. Koch F.: Geotektonische Beobachtungen 'im alpino-dinarischen ■Grenzgebiete. Zbornik radova p. Cvijicu. Beograd 1924. 16. Kay se r K.: Morphologische Studien in Westmontenegro. II. Ztsch. •d. Ges, f. Erdik. Berlin 1934. 17. Krebs N.: Fragmente einer Landeskunde des innerkrainer Karstes. Zbornik radova p. Cvijicu. Beograd 1924. 18. Lahner G.: Der Westmontenegrinische Karst und sein hydrologischer Zusammenhang mit der Bucht von Cattaro. Peterm. Mitt. Berlin 1917. 19. Lazič A.: Podzemna hidrografska veza Trebišnjice i Dubrovačke reke. Glas. Geogr. dr. XII. Beograd 1926. 20. L a z i č A.: Ponori i estavele u Popovem polju. Glas. Geogr. dr. XIII. Beograd 1927. 21. Lazič A.: O reljefu Ilomolja i Zvižda. Glas. Geogr. dr. XV. Beograd 1929, 22. Lazič A.: Podzemne otoke i hidrografske prilike Dabarskog i Fatničkog polja. Spom. Srp. kr. Akad. LXXIII. 23. Lazič A.: Dolina Trebišnjice. Glas. Geogr. dr. XV1TI. Beograd 1932. 24. Lehmann O.: Hydrographie des Karstes. Leipzig 1932. 25. Melik A.: Slovenija 1/1, Ljubljana 1935. 26. Milojevič S. M.: Geomorfološka pramatranja u dolini Cetine. Zbornik radova p. Cvijiču. Beograd 1924. 27. Milojevič B. Ž.: O pečinama u kanjonu Uvca. Glas. Geogr. dr. V. Beograd 1920. 28. Mi loj e vif S. M.: Vrela Moravi ce. Glasnik Geogr. dr. XXII.. Beograd 1956. 29. Milojevič S. M.: Hidrografska veza Cetinjskog polja i Reke Crnojevičai. Glas. Geogr, dr. XX-, Beograd 1954. 50. Milo je vic S. M.: Speleološka proučavanja Popovog ]>olja. Glas. Geogr. dr. XIV. Beograd 1928. 51. M i 1 o j e v i c S. M.: Ostrvo Murter. Glas. Geogr. dr. XJI. Beograd 1926. 52. Milo je vi e S. M.: Obala oko Stari grada. Glas. Geogr. dr. Beograd 1924). 55. M i 1 o j e v i e S. M: Ostrvo Vrgoda, Glas. Geogr. dr. IX. Beograd 1925. 54. Milojevič B. Ž.: Ostrvo Hvar. Glas. Geogr. dr. XIII. Beograd 1927. 55. Milojevič B. 'L: Gcomorfološka promatranja n dolini Krke i. Čikole. Glas. Geogr. dr. VII/VIH. Beograd 1922. 56. Pon ek A : Da« unterirdische Karstphänomen. Zbornik radova p-Cvijicu. Beograd 1924. 57. Poljak J.: Geomorfologija i hidrografija okoliša Ogulina. Zbornik radova p. Cvij'icn. Beograd 1924 58. Poljak J.: Pečine okoline Ogulina. Razprave Geol. inst. kr. Jugoslavije. Beograd 1955. 59. Radovanovič V.: Terase 'iznad ušča Topolke u Vardar, (ilas. Geogr. dr. XII. Beograd, 1926. -K). Rus J.: Ribnica in Kočevje. Glas. Geogr. dr. XII Beograd 1926. 41. Terzaghi K.: Beitrag zur Hydrographie und Morphologie des kroatischen Karstes. Mitt. aus dem Jahrb. ung. Geol. R. A. XX. B. 6. H. Budapest 1915. 42. Bertarelli-Böegan: Duemila grotte. Milano 1926. 45. Löh nb erg A.: Zur Hydrographie des Cerkniško polje. Mem Soc. Geogr., Vol. 5. Beograd 1954. 44 Spöciker R.: Untersuchungen ülber einige Kesseltäler des Karste^. N. Jahrb. f. Mine/ralogie Bd. 68. Abt. b. 1952. 45. Kuščer J.: Kraški izviri ob morski obali. Razprave Akad. znan. v Ljubljani. (V tisku.) KapCTOBbie hbjibhma b KDrocnaBHM. (KpaTKOB coflepmaHHe) HecMOTpn na öo.ibmoH o&beu KapcTOBbix oÖJiacTeft b lOrooJiaBHii, no-flpoÖHwe flamme o paciipocTpaHeHHOCTH KapcTOBbix jiBjiemift flo chx nop He (Sum H3B6CTHM. B BHfly OTCyTCTBHH OOOTBCTCTBÖIIIIOH KpaeBeflieCKOH JIHTe-paTypu aBTop nuTaeTca p o in h ti. ary aa^a'iy KocBemibiM nyTeM, Hciiojibaya Jtiia 9T0H ii c ji n xapaKTepiibie rn^porpailiiriecKiie n Mopiltojionriecicne ocoöen-HOCTH KapCTOBOil IIOBepxIIOCTH, KOTOpMe JIBCTByiOT 113 KroCJiaBCKHX KapT Kpyn-Horo MacniTaöa — 1 :100.000. Ilpeacfle Bcero aB'rop HcnojihsyeT riiaporpatjm'iecicoe pa3jni'iHe Mejic^y KapcTOBOii h HOKapcTOBOH noBepxnocTbio. C uoMombio nojiiioro BoonpoHSBe-^enHa rHflporpatJmiecKoft ceTii oh 0TMeiiaeT öojiee snaiHTejibiibie öesBoaiiue noBepxuocTH, upu 'icm rpammy o6o3na>iaioT lipoBajibi n KapcTOBue hcto>ihhkh. OziHaKO, Ha ociionaHHH I’HaporpatJiH'iecKHx ocoöemiocTeft y^aeTca b rjiannux MepTax OTrpaiiHMiiTb TOJibKo öojiee 3iiaHHTeJibiibie KapcTOBbie np0CTpaHCTBar TaiC KaK H B HCKOTOpblX KapcTOBbix Kpasix HMeiOTCfl Ha nOBepXIIOCTH nOTOKH, H oöpaTHO, b nenoTopbix HopMajibHwx Kp;uix hx HeT. TaK, nanpHMep, Ha tohkhx HSBeCTIIHKaX COJIbLUIle 1IOTOKH OCTaiOTCJI Ha nOBepXHOCTH, H naoöopoT, Hop- Majn.Hbie noBepxnocTH, HCJie^cTBiie cyxoro KJiiiMaTa hjih norjiomeiiHa oca/ycoB b iiopHCTOfi no'iBe, HanpHMep, b necne hjih rajieimiiKax, ObiBaioT 6e3Bo;iHLiMn. npH rHÄporpa({m>iecKOM o'jtpuhh'jchhh OTiiaaaiar h Bce Majibie KapcTOBbie no-BepxHOCTH, HaxoflsimneCa b npeaejiax HopMajibHoii ce™. B uejiax TOHHoro onpeflejienna KapcTOBoro upocrpaiicnta aB'rop Hcnojib-3yeT m op <£ ojiorn h e c kh e ocoöeiinocTH noBepxnocTH, noaiiHKiiine 6Jiaro,uapa iio;i-3eMH0My OTTOKy boäh. BoponKoo6pa3Hi.ie yrjiyöjiemia (»BpTa'iii«), pa;iBuuaioinline ji na MecTax, rae Bu^a nclie3aeT iio/i 3eMjiio, h hx no,ii3eMHoe npoflOJiMteiiiie, riponacTii h nemepu, cayacaT naaesKHbiM noKU3aTeJieM KapcTOBufi noHBu. I Ic-M0Jib30BaTb, oaHaico, mohciio tojibko BopoHKoo6pa3iiue yrJiyÖJieHHa (»upTa'in«), KOTopwo 3aHeceiibi na KapTbi. C iioMouibK; ycTanoBJieiiHa hthx yrjiyöJiemiM aBTop TO'inee onpefleJiaeT rpaHHuy 6ojiee 3HaHHTejibiibix KapcTOBbix npocTpancTB h oTMe'-iaer fiojibinoe 'ihcjio MeHbuinx KapcTOBbix noBepxnocreii, ne yicaaaHHHX na I’H/iiiorjiacjiH'iecKoii KapTO. ToBopa o BopoiiKoo0pa3iibix yrJiyÖJieiinax, ubtop ynoMHiiaeT 11 jieccoBbie pbiTBHHbt, reneTii'iecKH hm poflCTBemibie; hx paciipocTpaneiiHOCTb oficMuaneiia Ha KapTe BoponKooöpa3Hbix yrjryöjieiiiiH (»BpraH«) (b Boenojume, Cpe.vie u b >iacTH Ilo;yiaBHiiiJ). B flaabHeHiiieM aBTop paccMaTpHBaeT Kpyinibie (JjopMbi KapcTOBOii iio-BepXHOCTH C MOliee 3HaHHT0JlbHblMH KapCTOBI.IMli KOTJIOBHIiaMH, »yBajiaMH«, H KapcTOBbiMH nojiaMH. TaK KaK mu ne pacnoJiaraew reHeraiecKOH, a tojibko OHHcaTejibHOH a(3(})HiiHHHcii KapcTOBbix KOTJIOBHH, to aBTop pacnpe;ieJiaeT hx ho BiieuimiM (JiopMaM, KOTopue aBCTByiOT H3 KapT Kpyiiiioi'o MacniTaöa. Oh pa3JiH4aeT »yBajibi« (Mcnee ana'iHTeJibHue kotjiobhhh c Majioß iioBepxiiocrLio poBnoro ana) h THnHMCcKHc KapcTOBbie liojia ^>ojibmHe aaKpuTbie kotjiobhhw n. BTopaa oönmpHaH KapcTOBasi oÖJiacTb KDrocJiaBHH pacnojiojicena na npo-flOJiJKGHHH KapnaT, iojKnee flyHaa h Ha 3anaflHbix EajiKariax, rae HMeiOTCH OTflejibHwe oßmupHbie KapcTOBbie njiaTO. KpoMe sthx KapcTOBbix oöJiacTen, rfle Kap CT 3aiiHMaeT oönmpHHe npooTpaHCTBa h rae pa3BHTbi Bce KapcTOBbie fiBJieHHH, MHoro'mcjieuHbie ueöonbmHe »ocTpoBa« KapcTOBOH n0BepxH0CTH iimc-KTcn n b flpyrux MecTax. TaK, OTflejibHbie B0p0HK00öpa3iibie yrayßjicuiia (»BpTaHii«) iiaCjiioflaiOTCfl b JIk»6jihhckoh icoTJioBime na anjiiOBMajibiibix h3bgct-HHKOBbix KourjioMopaTax, a bo Miionix upaax na TepunapHbix H3BecTHfiKax, TaK Ha OKpaime üaHOHCKOH HH3MeHHOCTH, HanpHMep, b OKpecTHOcrax U,eJii>H, b Xaji03ax, b ceBepHoft Bocmm h b oicpecTiiocrax Bejirpaaa. 9th Kpaa Biiemne He npoH3Bo^flT Bne^aTJieiiHH KapcTOBbix, höo 3aecb BCTpe^aroTCfi TOJibKO ot-^eJibHbie nepa3BHTbie B0p0HK00Öpa3Hbie yrnyßjienHH h nemepbi, a hx noBepx-HOCTb flBJIHOTCfl rjiaflKOft. Abtop noflnepKHBaeT, hto aeficTBHTejibHaa pacnpocTpaiicimocTb icapcTa ßojiee SHa'iiiTeJibiia, 4eM sto ycTanoBJieno b ero CTaTbe, TaK KaK npiiMeHennbift MeTOfl npeflCTaBJiaeTCH necoBepinemibiM, a, KpoMe Toro, h icapTU, BeposiTHo, hbjijiiotcji nenoJiHbiMH. HonoJioH h cniicoK KapcTOBbix nojieü h MeiibmHX Kap-CTOBblX KOTJIOBHII (»J'BaJI«), HÖO Mölieo SIia'IHTeJIbllbie H MeilOO 0(jt)OpMJieiIHHO Les phenomenes karstiques em Yougoslavie. (Resume) Malgre 1’ etendue considerable des regions karstiques en Yougoslavie on n’avait pas fait jusqu’ici des etudes detaillees sur la distribution des phe-nomenes karstiques y observes. C’est cei que 1 auteur essaye de faire s ap-piiyant, a defaut des reclierches regionales süffisantes, sur l’etude des traits d’hydrographie et morphologie karstiques d apreis la carte yougoslave de 1 : 100.000. Le premier de ces traits, c’est la difference hydrographique entre les terrains karstiques et normaux. Par une reproduction complete du reseau fluvial, 1’auteur nous montre 1 etendue des surfaces sans eau, leur Limites etant marquees par les ponors et les sources vauclusiennes. Mais on ne peut delimiter de teile onaniere que de grandes regions karstiqueis principales laissant sY'cliapper des petites surfaces karstiques entourees du reseau liy-drographique normal. En outre, il y a des regions karstiques oü les couches calcaires sont assez minces pour que les cours d eaiu principaux se main-tiennent sur la surface; d’autre part, il arrive que le cliimat sec oai l’aibsorp-tion de 1’ eau par les sables et les oailloux font disparaitre, dans les regions d’ecoulement normal, la hydrographie superficielle. II faut done, pour ponsser plus loin l’analyse dctaillee des surfaces karstiqueis, s’adresser aux petites formes karstiques, aux »dolines« (»vrtaicas<), ainsii qu’ aux avens et aux groties. La carte ne donnant sur les derniers que des dates tres incompletes, les »dolines« restent la seule forme qui permet une classification des petites zones karstiques telles dont ne peut pas tenir compte la delimitation hydrographique. En traitant les »dolines«, 1’auteur y place aussi des depressions d’origine semblable, developpees dans le loess de la region pannonienne. Quant aux grandes formes karstiques, l’auteur les classe selom leur forme exterieure, visible sur la carte, en d'istiinguant avant tout les »poljes« et les souvalas«. Mais il y a aussi de grandes depressions, sembl ables par leur bordure et leur sources karstiques aux >poljes<, mais dont les fcours d’eau s’eoouleint superficiellement par des vallees en gorges (»poljes ouvertsc). II y a, en outre, des depressions pen profondes creusees dans les zones de flysch eocene au milieu des terrains calcaires qu’il faut done distinguer des depressions karstiques proprement dites. On trouve enfin une autre forme intenmediaire, des depressions toutes petites formees aupres des ponors qui font d’isparaitre les eaux des ruisseaux norm aux ä leur entree dans la zone calcaire. En poursuivant l’auteur essaye de classifier divers types des regions karstiques selon les trois facteurs qui deierminent leur aspect. Selon l’epais-seur des couches calcaires il distingue le karst profond (sans eau super-ficielle) et le karst iimparfait (avec eours d’eau suipeirficieux assez 'importants). Selon la qualite du terrain il distingue le karst pine oil le calcaire pure affleurant ä la surface permet un developpoinent parfait des formes karstiques, et le karst eouvert, forme dans les dolomies saiblonneuses, calcaires marneux ou conglomerats calcaires ou les formes karstiques sont faiblement developpees, la surface moins rocheuse, plus aplanie et couverte d’une couche epaissc des materiaux meubles de deoomposit'ion. Seloin le« conditions clima-tiques 1’anteur distingue le karst des hautes montagnes (avec des dolines nivo-karstiques, nonimces »kotliči«), le karst nu, eouvert de terre rouge, dans le climat mediterrameen, et le karst boise dans le climat centre-europeen. En Yougoslavie, la region karstique principale, e’est le Karst dina-rique, u.ne large zone continue avec phenomeneis kai-stiques p'leinement developpes, s’ctendant de la Soča jusqu’au lac de Skadar. Le karst profond, entoure de deux zones du karst imparfa'it. y predornine. C’est, du cote adria-tique, le Karst du Trieste inferieur, la plupart de l’lstrie, les iles, la Dal-mat'ie du Nord et presque toute la Herzegovine, du cote continental la Slo-ve-nie du Sud-Est et la Croatie du Nord-Ouest. Ce qu’est surtout caracteri-stique pour ces plateaux karstiques, c’est que les rivieres plus grandes les traversent en forme des gorges profondes, de meme ce que ces plate-formes sont parsemees des nombreux poljes toujours ou temporairement in-ondes. Los plateaux karstiques de la Bosnie meridionale et Orientale ainsi que ceux de la Serbie oceidentale appartiennent aussi au Karst dinarique. Au Nord-Ouest, ce type du karst passe presque sans interruption au karst des ha-utes montagnes dans les Alpes Juliennes. La deuxieme region karstique yotugoslave avec quelques vastes plateaux du karst imparfait se trouve dans le prolongement des Karpates, au Sud du Danube et dans le Balkan occidental, la troisieme dans le Sud-Ouest de la Macedoine, entre le coude du Vardar pres de Skopje et le lac d’Ohrid. En dehors de ces grandes regions karstiques ou la serie des phenomenes karstiques est complete, il v en a qui forment des nombreux petites ilots du terrain karstique au milieu des regions normales. On trouve des dolines et des avens isolees dans les ooniglomerats calcaires d’äge diluviale du Bassin de Ljubljana aiusi que dans les calcaires tertiairess de la bordure pannonienne POPRAVEK Na strani 68 so pomotoma izpadle na koncu članka sledeče vrstice: kotjiobiiiih ne 6bijiii npHHHTi>i bo BHiiMaHiiG. KpoMe Toro, h pacnpeflejieime KapCTOBHX KOTJIOBHH IIOC1IT TOJILKO (flOpManbHUH XapaKTep. Anbcjjpefl HlepKO (aux environs de Celje, dans les collines de Haloze, dans la Serbie et Bosnie septentrionale), mais ces petites formes sont lain de donner au paysage laspect karstique. L’anteuir conchit en sonlignant que l’etendue reelle du karst soit pro-balbletment plus grande de ee qu’il a pu presenter, les methodes etmt imparfaites et les dates cartograph'iques i,n completes. De jnemc, la liste des »poljesc et »ouvalas« nc peut etre qu' incomplete, la classification des depressions karstiques n'etant que formelle et laissant liors de consideration les depressions moins marquees. Alfred šerko. Svetozar Ilešič: Rečni režimi v Jugoslaviji Namen naiše razprave je podati geografsko sliko o vodnih režimih na rekah Jugoslavije. Kot rečmi režim označuj eni o one povprečne, redne hidrološke poleže. ® katerimi moremo na reki računati več ali njanj vsalko leto. Večje povodmji torej le v toliko. ‘kolikor nastopajo redno, kar je pa pri nas le izjema. Osrednja poteza rečnega režima je kolebanje vodnega stanja po letnih časih. Pri podrobnem proučevanju režimov na naših rekah se moramo na, žalost za enkrat omejiti le na premo-trivan je kol ebanja v v.i š i ni vode teT pustiti vnemar množino vode. za katero imamo daleč premalo meritev. S tem smo prikrajšani za zelo važen kriterij, s katerem bi mogli točneje primerjati med seboj iznose pozitivnih in negativnih kolebanj. Višina vode je namreč neposredno zavisna od slučajne oblike rečne struge na mestu vodomerne postaje. Obsega njenega kolebanja v različnih strugah torej ne moremo točno primerjati med. seboj. Spričo tega nam naše premokri vanje ne daje polnovrednih ugotovitev o amplitudi kolebam ja v vodnem stanju, temveč le o njegovem letnem poteku. Proučitev .sloni na podrobnem pregledu podatkov za 114 vodomerov. Pii postajah n k starem ozemlju Jugoslavije sem uporabljal podatke za 16 letno dobo (192"—1918, 1). Za nekatere med njimi niso podiaitki kompletni, ker pa so vendar za tolmačenje celotnega hidrografskega procesa zelo važni, si je bilo treba pomagati z interpolacijo ali pa upoštevati rezultate krajše opazovalne dobe. Za Primorsko z Istro in za Koroško sem bil vezan še na podatke iz avstrijske dobe (za Primorsko 1898—19 n, za Koroško 1899—1917), ki jih sunemo seveda le do neke mere primerjati z ostalimi (2). Pri premotrivanju podatkov sem upošteval predvsem povprečno letno kolebanje vodnega stanja za vso opazovalno dobo (po mesečnih pov prečki h), kar nain ravno osvetli bistvo rečnega režima Pri tem seveda nisem smel prezre* i spremenljivosti mesečnih p o v p r e č k o v od leta do leta, zlasti spremenljivosti v dobi nastopa najvišjih in naj nižjih mesečnih povprečkov. Prav tako je bilo treba upoštevati, v katerem mesecu odnosno letnem času nastopajo najpogosteje absolutni ek s t r e m i, dejanske najvišje in naj- nižje vode. Posebno važen je absolutni ekstrem visoke vode: kaf rada namreč nastopa dejanska najvilšja voda kot posledica izrednih padavin ali izrednega kopnenja snežne odeje itzven onega letnega časa, iki kaže pOv|prečno najvišje vodno stanje. Pri nizki vodi je razlikovanje mnogo manj važno; saj se absolutno najnižja voda pojavi domala vedno v oni -dobi, ko je tudi povprečno vodno stanje najnižje. Za geograf sko označbo in u vrsti tev rečmi h režimov ise zdi najbolj uspela razdelitev, ki jo je podal francoski hidrogeograf Maurice P ar de (8). Njegova kategorizacija ima za osnovni kriterij delež obeli glavnih činiteljev, ki povzročata kolebanje vodnega stanja v 'toku leta. To sta nivalni (snežni) in pluviailni (dežni) činitelj. Tretji činitelj, glacialni (ledniški), za nase reke, ki ne prihajajo s poledenelih go:ra. ne pride v poštev. Nivalni činitelj učinkuje v dveh smereh. Pozimi zadržuje padavine v obliki snežne odeje (t. zv. »retinenea«, franc, »retention«) ter s-tern znižuje v tej dobi vodno stanje na reikah, a pomladi, v goratem s1 vetu pa tudi daleč v poletje povzroča s 'kopnen jem te odeje, da vode naraščajo. Ta činitelj je po večini stalen, reden, vsakoleten. Pluvial n i činitelj obstaja v neposrednem vpli-vu letne razporeditve padaviin, točneje dežja na vodno stanje v rekah. Učinek nivalnega elementa je vedno neposrednejši in očitnejši, dočim moremo pluvial n ega pogosto razbrati šele iz posrednih učinkov. Neposredno moremo namreč vpliv; padavin na vodno stanje opaziti le v hladnem letnem času, ko večji del dežja tndi dejansko odteče po rekaih, dočim poletne padavine spričo visoke temperature in majhne vlažnosti ozračja v veliki meri izhlape ter pridejo malo ali nič do veljave v .rečnem odtoku. Bolj kot sama množina padavin vplivajo torej na vod n o delovanje temperaturne in vlažnostne prilike odnosno izhlapevanje kot njihova posledica. Razen tega je treba upoštevati še zakasnitev odtoka z ozirom na padavine, razmočenost ali razsušenost tal ter temu ustrezno vsrkavanje vlage. Zlasti slednji moment jeza razumevanje rečnih režimov sila važen. Radi njega je pri sicer enakih prilikah vioda pomladi in v zgodnjem poletju vedno višja kot v poznem poletju in v zgodnji jeseni. Važna poteza pluvialnega činitelj a v naših klimatskih prilikah je še velika spremenljivost, ireMi bi kapricioznost od leta do leta, v skladu s spremenljivostjo vremena. Zato je povprečdk tu dalje od realnosti, zlasti pri manjših vodah. Čim več sodeluje v nekem rečnem režimu pluvialni element, tem bolj je režim nereden, spremenljiv od leta do leta. Na osnovi upoštevanja obeh načrtanih činiteljev razlikuje Parde tako zvane enostavne režime, kjer na reko v vsem njenem toku vplifva samo en činitelj, nivalni ali pluvialni, potem tako zvane 'kompleksne režime prve stopnje (imenovali jih bomo mešane režime), kjer na isti reki v vsem obsegu delujeta oba činiitelja, in končno talko zvane kompleksne režime druge stopnje (imenujmo jih kombinirane reži im e), kjer na isti reki o-b njenem toku navzdol enostavni režim preide v mešanega ter se tudi v okviru slednjega učinkovanje različnih faktorjev spreminja v zamotani obliki in često v nasprotujočem si smislu, lake kombinirane režime imajo lahko samo večje reke, ki tečejo skozi področja, močno različna po reliefnih in k limatekili raizmerah. Od režimov, ki jih določajo najrazličnejše možnosti v zapleteni igri vseh navedenih činiteljev, pridejo za našo proučitev v poštev naslednji tipi: 1. Enostavni gorski nivalni režim, ki mu določa kolebanje le pomladansko in zgodnjepoletno kopmenje snega v visokih gorah: najvišja voda je v junijiu, visoka, tudi še v ostalem poletju, potem pojema in je najnižja pozimi, zlasti februar ja, ko je retinenca v obliki snežne odeje najmočnejša. V obsegu tega režima razlikuje Parde tri variante: a) n i vo - g 1 a c i a 1 n i režim, kjer poedini ledeniki v visokem povirju povzročajo, da imata poleg junija naijvjišjio vodo julij in avgust, potem šele maj; — ib) čisti nivalni režim, kjer pride za junijem in julijem maj ter komaj nato avgust, in c) omiljeni nivalni režim, kjer maj že prekosi julij. To prestavljam je viška iz zgodnjega poletja v pomlad, ki je seveda v zvezi z nižjim svetom, iz katerega prihaja reka, nas vodi že k onim mešanim režimom, kjer je sicer vfpliv snežne odeje v gorah še vedno močan, a se venidar do neke mere že poznajo pluvialni vplivi. 2. Prvi med njimi je talko zvani prehodni nivalni reži m. Pri njem je nav adno majska voda že prekosila junijsko, v aprilu voda naraste do nadpovprečnega stanja, pač pa v avgustu. upade pod povpreček in stvori zasnovo poletne sekundarne nizke vode, ki je pravi nivalni režim ne pozna. Včasih pokaže krivulja tudi rahel sekundarni porast v jeseni, ko se prične po sorazmerno nizki poletni vodi in spričo pojemajočega izhlapevanja uveljavljati pluvialni vpliv, vise dokler ga ne prekine retinenčni vpliv snega. Ta rahli pluvialni višek je lahko še zelo nestalen, eno leto se pojavi, drugo ne, ter se pogosto pokaže v povprečku le kot nekoliko zadržano upadanje jesenske vode, ki nato s tem 'močnejšim skokom preide v zimski retinenčni mini milim. 3. Pluvialni vpliv se ojači pni n i v o - p 1 u v i a 1 n e m režimu, kil kaže že dva izrazita viška. Pomladni, nivalnli višek v imaju je še vedno najmočnejši, slede mu aipril, junij in marec. Slednji pomeni nadaljnjo stopnjo v krajšanju zimske retinenee. Poletni pluvialni (izhlapovalni) minimum je lahko že nižji od zimskega retinenčnega. Pluvialni, navadno jesenski maksimum ima vse zm.ke pluvialne nestalnosti. Kako leto je malenkosten ali ga sploh ni, drugič more preseči pomladanskega. Tudi pomladanski nival ni višek je že manj stalen tako po svojem obsegu kot po svojem nastopu in trajanju. Saj je snežna odeja v srednjih in nižjih hribih, ki ga povzroča s svojim kop-nenjem, mnogo manj stanovitna, sodelovanje dežnega momenta pa je tudi v teli mesecih že izdatnejše. 4. Pri pluvio - ni val ji e m režimu je vpliv kopne-nja snežne odeje že močno v ozadju, skoraj le retušira čisto plu-viailno noto. Pokaže se v tem. da ima reka še vedno vsaj sekundarni maksimum v aprilu ali marcu. Parde loči v Evropi več variant pluvionivalnega režima (8, str. 101 sl.), od kater'h nas tu zanimajo: a) Jurski tip (imenujmo ga bolje s redn je-ev-ropsk i) z viškom v aprilu, ki je še mnogo močnejši od pluralnega decembrskega. Zimska retinenca je še močna, voda januarja in februarja pod povprečkom. — b) Mediteranski t>p, kjer po navadi jesenski ali zimski pluvialni muksimum že prekosi marčno-aprilskega, včasih se lahko tudi združita. Poleti imamo izrazito nizko vodo. Vsekakor je pozimi voda že stalno nad povprečkom, čeprav more retinenca še izoblikovati rthel zimski sekundarni nižek. — c) Kontinentalni tip. kjer imalmo po navadi enostavno krivuljo brez jesenskega sekundarnega viška. Niva.lni in pluvialni moment se navadno združita v en sam višek V marcu ali aprilu, tudi maj ima zaradi kontinen-talnih majskih padavin in razmočenih tal še visoko vodo, v juniju pa voda naglo pojema, a doba najnižje vode se zavleče v september. Značilna je velika spremenljivost od leta do leta. 3. Čisti pluvialni režim z viškom v februarju ali marcu, z nižkom v avgustu alli septembru. Sneg igra že neznatno vlogo, režim zavisi prav za prav bolj od temperature kot od raz- poredit ve padavin. Spričo spremen ljii vos ti v razporeditvi in izdatnosti padavin, pa tudi v temperaturah, kaže ta režim od leta do leta silno nestalnost: v primeri s povprečno sliko. Premotrimo zdaj naše reke in skušajmo klasificirati njihove režime v navedenem smislu. Povodje Drave. Drava (sl. 1) ima svoje zgornje povodje v gorah, ki so visoke nad 3000 m. od koder jo dt-leč v poletje zalagajo z vodo stalna snežišča in ledeniki. Zato ima v Bistrici nad Beljakom čisti snežni režimi z viškom vi jnniju. V juliju in avgustu je voda še zelo visoka, višja kot v maju, in tudi v septembru je nad povprečkom. Jeseni voda naglo upade in je pozimi zelo nizka. Pri \ e r n b erk u je slika že za spoznanje drugačna. Maj je iu že močnejši od julija, april skoraj enak avgustu. Drava je ]>rešla v omiljeni nival ni režim. Tudi voda v jesenskih mesecih je sorazmerno višja kot je bila nad Beljakom. Njen režim je nedvomno omilil vpliv močno vodnate Zilje, ki se je med tem izlila v Dravo. Zilja (vodomer Pod Vetrovom, sl. 1) ima namreč že t. zv. prehodni nivalni režim. Maj na tej reki prekaša junij, avgust ima podpovprečno vodo. pojavu se tudi že rahli jesenski plut vialni višek kot posledica jesenskega deževja. Ta jesenski višek dovaja pred'vsem Ziljica iz Julijskih Alp (4, str. 156). Vse orisane poteze omiljenega snežnega režima kaže Drava tudi ipri Dravog r a d u in prav tako v M a r i b o r u. Pre-motrivanje mariborskih podatkov nam pokaže, kako se tudi vsakoletni najvišji mesečni povprečki redno pojavljajo v maju-juniju (14ikrat Ar 16 letih) ter najnižji v februarju (13 kr^t) in januarju (3 krat), tipičen znak redpega vsakoletnega učinkovanja gorskega mivalnega vpliva. Jesenski pluvialni vpliv dravskih dotokov od Zil je navzdol pa se vendar pokaže v tem. da so jesenski jneseci (oktober in november) že rahlo nad povprečkom. da se vodno stanje močno zniža šele v decembru in da marsikatero leto nastopi V novembru dejanska visoka, pa tudi najvišja roda. Zanimive spremembe pokaže Drava pri Ormožu. Obdržala je vse tipične ni val n e poteze z viškom v juniju, toda dva znaka nam vzbujata pozornost. November n.i le nad povpreökom, temveč je višji od oktobra ter tvori rahel zasnutek sekundarnega jesenskega viška. Vrh legi. nam razporeditev absolutnih ekstremov po letih pokaže, da je nivalna rednost, ki smo jo pod- črtali v Mariboru, nekoliko opešala: dejanska najvišja voda je v 16 letih nastopila 8 krat v novembru in oktobru ter odrinila v teh letih dejanski pomladanski višek na drugo mesto. Nehote se nam vsiljuje misel na vpliv pritokov, (ki jih je Drava med tem prejela, in na katerih se kaže vse do sem, do našega subpanonskega področja, vpliv sekundarnega, mediteranskega oktobrskega padavinskega maksima. DRAMA DRAVA DRAVA Bistrica Vernberk 2qo_______________nad Beljakom_____________________ Maribor 150 100 50 ollf Iti m J FMAMJJASOND J FMAMJ JA SOND JFMAMJJASOND ZILJA Pod Vetrovom 150 lOO DRAVA Ormož 50 Oti J FMAMJJASOND Uti J FMAMJ JASOND Sl. 1 DRAVA r-rD.Miholjac JFMAMJJASOND To domnevo nam podatki v polni meri potrde. Že Mislinja (Otiški vrh) kaže kljub temu, da ima pozimi izrazit reti-nenčni minimum in da je tudi dejansko najnižja voda vsako leto v januarju ab februarju, zntJke sredogorskega pluivio-nivalnega režima: novembrski višek prevlada nad marčno-aprilskim, dejanske najvišje vode nastopajo najčešče jeseni, najvišji mesečni povprečki so v toku let neenakomerno razdeljeni na pomladanske in jesenske mesece, opazimo jih izjemoma tudi januarja in julija. Vse to so znaki imočne spremenljivosti pluvialnega momenta, kalkršna je običajna zlasti pri malih vodah, kii naglo in izdatno reagirajo tudi na manjše padavinske viške. V bistvu isto sliko nam nudi Dravinja v Poljčanah, le da je tu nivalni vpliv Pohorja za -spoznanje izdatnejši: visoka voda je v maju— aprilu, tudi junij in julij rah. Toda na Bojani (Sv. Nikola) je višek decembra, čeprav je retinenčni minimum še precej izražen. Verjetno se pozna v tem vpliv Drimo-vega decembrskega viška pa zastajanje novembrske visoke vode iz Morače v Skadrskem jezeru. Na Neretvi se v zgornjem toku (pri Konjiču) povprečni pomladanski višek znova dvigne za 11 % nad mediteranskega novembrskega. Tudi najvišji mesečni povprečki za posamezna leta in absolutni viški so po večini pomladi in ne jeseni kot na ostalih dalmatinskih rekah. Pozimi, februarja, je voda močno pod povprečkom. Upadati prične navajdmo že v decembru, ko imajo druge primorske reke svoj višek. Nedvomno gre pri vsem tem za močan vpliv snežne odeje na Prenju, na Treskavici in po drugih hercegovskih visokih gorah. Pozabiti pa vendar ne smemo, da pri pomladanskem porastu vpliva tudi izdatni marčno— aprilski sekundarni maksimum dežja, ki je značilen za tamošnje podnebje (tip M II pri Renierju, 10, str. 25). V spodnjem toku (pri Gabeli, sl. 4) nivalni vpliv na Neretvi precej opelša, stopnjuje pa se pluvialni mediteranski. Nolvembrski višek je tu skoraj enak aprilskemu, maj — v Konjiču drugi najmočnejši pomladanski mesec — stopi v ozadje pred marcem in decembrom. Zimska voda je že nad povprečkom. Povprečnih in absolutnih viškov je jeseni in decembra že sorazmerno več. Izdatnejšo vlogo snega na zgornji Neretvi nam predoči tudi primerjava z bližnjo Ramo (v Slatini). Ta reka je po svojem režimu mnogo bolj podobna Neretvi pri Gabeli kot pri Konjiču, le zimski pridržek je nekaj močnejši in jesenski porast maslo slabotnejši. Premotri vanje Rame nas spomni na bližnji zgornji Vrbas, kjer smo ugotovili podoben režim, le s še malo krepkejšim snežnim pridržkom in s še malo šibkejšim novembrskim viškom. Pri ostalih dalmatinskih rekah, ki ne prihajajo talko daleč iz notranjosti in ne odmakajo višjih, izdatneje zasneženih gora in planot, se v okviru izrazitega mediteranskega pluvio-nival-nega režima vedno bolj uveljavlja jesenski, odnosno zimski plu- vialni činitelj. Za Ire h i š n j i c o je značilna silno nizka voda poleti, močan decembrski porajst, ralhel upadek februarja dn šibkejši marčno—aprilski porast, za katerega pa je verjetno tudi pomladanski padavinski maksimum važnejši od kop n en j a snega (6, str. 17). V bistvu podoben je režim Trebižata (pri Humcu m Struigalh), le da je voda novetmbra tu že precej nižja od decembrskega višk a. V Strugali ne prekosi novembra le marec, temveč tudi januar in celo februar. Zdi se, da je to posledica premaknitve mediteranskega detževnega maksima iz oktolbra, odnosno novembra v december, kakor nam jo kaže Ranierova karta maksimov ravnio za področje severno od spodnje Neretve (10, piril. III, karta 2). Le čisto rahel felbruarski upadek prekinja torej še enostavno mediteransko pluvialno krivuljo, pa še tega po vsej priliki povzroča bolj suho februarsko vreme kot pa snežni pridržek. Na Cetini (pri Hami nad Sinjskim poljem) je najvišja voda v decembru, a le za 12% višja od aprilske. Višek v aprilu in podpovprečna voda v februarju kažeta zopet na ojačeni snežni vpliv, saj prihaja Cetina izpod Dinare. Krka (pri Skr add in u) nima več podpovprečne vode v februarju in pomladi jei najvišja voda v marou. Toda na Butišnici, iki pri Kninu dovaja v Krko vodo daleč iz bosanske notranjosti, je pomladanska visoka voda (v marcu—aprilu) povprečno malo višja od novembrsko-decembrske, čeprav dejanska najvišja voda po večini nastopa v novembru. Butišnica pomeni s tem prehod od Krke k Uni in Sani, od mediteranskega k posavskemu pluvio-nivalnemu režimu. Mediteranski pluvio-nivalni režim vseh teh reik ima nekatere zelo stabilne poteze: dejanske naj višje vode nastopajo skoraj vedno in povsod v novembru in decembru, pa še v marcu, januarju in februarju, le izjemoma v maju in oktolbra, nikdar pa ne poleti, ko je zelo nizka voda — najnižja v avgustu — vsakoletni redni pojav. Ta poletna nizka voda dobi svoj ekstremni mediteranski izraz tam. kjer reka v suhem poletju sploh presahne. Poleg vrste manjših voda in kraških ponikalnic, ki so hidrografsko poglavje zase, je tipičen tak primer Z rman j a pri Ervenikui, ki je ibila v toku 13 let suha vsako leto za daljša razdobja avgusta, septembra, pa tudi julija in oktobra, izjemoma v posebno suhem vremenu celo januarja in fe\bruarja (1. 1929. in 1954.). Njen režim je tudi sicer izrazito mediteranski: glavni višek v novembru je za 400/o višji od sekundarnega marčnega. Prestavitev viška iz decembra v november, kii ga kaže Zrmanja, nais vodi že k rekam severnega Jadrana, kar je v skladu s prestavitvijo mediteranskega padavinskega malksima iz novembra v oktober. Tako ima tudi R e č i n a na Sušaku. voda •izrazitega mediteranskega pluvio-nivalnesa tipa ž močno prevlado jesenske visoke vode nad marčno (za 27%), svoj višek v novembru. A ne le to, tretji najmočnejši mesec za novembrom in decembrom je postal oktober, dočim je na južnih dalmatinskih reikah voda v oktobru po večini še nizka, pod povprečkom. Celo september ima na Rečinii že sorazmerno visoko vodo, precej višjo oid juiliija., dočim je bil bolj' na jugu september po svoji nizki vodi drugi, brž za avgustom. V tem nais Retina že spomin ja na Kolpo in druge reke južne Slovenije. Če ise na rekah Istre in Hišnih pasov na slovenskem Krasu višek znova prestavi v deeetmber, bi to bilo pripisati dejstvu, da 'odmakajo te vode nižji svet z malo ali nič isnega, kjer se vpliv jesenskega dežja zavleče v december, ne da bi v tem mesecu že uveljavil svoj vpliv snežni pridržek. V Istri, ki razen na Učki skoraj ne pozna trajne snežne odeje, imajo reke v glavnem čisti mediteranski pluvialni režiim. Tipičen primer je Raša (pri mostu pod K rš a n oni, sl. 4). Voda' ki je najnižja v avgustu, naraste nad povpreček novembra, doseže višek decembra, čisto narahlo upade v januarju in februarju ter naraste marca še enkrat do svoje decembrske višine. Zdimiski upadek in marčni porast je tu že čisto pluvialnega značaja (januarski padavinski minimum in marčni sekundarni maksimum). Na Mirni (pri mostu oib cesti med Bujami in Vižinado) je slika podobna., le marčni maksimum prekosi decembrskega. Koliko prispeva k temu kopnenje snega na Čičariji, je težko presoditi. Vsekakor vidimo tudi tu, kakor smo videli v Makedoniji, da je prevlada jesenskega mediteranskega viška močnejša tam, kjer je padavin v splošnem več, kot tam, kjer jiih je manj. Ker je dežja ob Mirni v celoti manj kot ob Raša (3, karta 10.), tudi jesenski dež mam j izdatno dvigne vodno stanje. Tudi Notranjska Reka (v Ilirski Bistrici) kaže presenetljivo malo nivalnega vpliva. Decembrsko—novembrštki višek prekaša marčnega, januar ima sicer precej nizko vodo, a februar močno preseže april in maj ter skoraj doseže marec. Najvišje 'povprečno vodno stanje je 'v večini let novembra ali decembra, absolutni viški skoraj vedno jeseni, pa decembra ali celo januarja ter le redko marca. Mediteranski pluvialni pouda- rek’ j» tu precej močnejši kot na Mirni. Preseneča primerjava z Rečino, kjer ima februar nizko, podpovprečno vodo z močnim porastom v marcu. Postavlja se vprašanje, da-Li snežni pridržek V Snežniškem pogorju toliko močneje vpliva na Rečino kot na Reko, z drugimi besedami, kam gre večji del one vode s Snežnika, ki vse ne odteka na sever. Dostavim naj, da je primerjava podatkov za Rečino in za Reko tudi močno relativne vrednosti: za Rečino imamo opazovanja iz čisto druge in to močno krajše opazovalne dobe (le 1930—1958). Krepkeje in nesporneje se kaže nivalni vpliv visokih planot Trnovskega gozda in Hrušice v režimu Vipave pri Prva-čimi. To je tipična mediteranska pluvio-nivalna reka z zelo nizko vodo poleti, z glavnim viškom v decembru in z drugim v marcu, ki je pa le za 15% nižji. Stabilni nivalni maksimum marca prihaja do izraza le v povprečkih, dočim imamo trenutno najvišje vode vedno le od oktobra do decembra. Pozimi imamo še dvomesečni podpovprečni retinenčni minimum, ki ga tako jasno nismo videli pri nobeni drugi naši jadranski vodi. S te strani nas vodi Vipava k oni reki našega jadranskega povodja, kjer se gorska snežna odeja uveljavlja daleč najkrepkeje in odločilno, k Soči. Soča (sl. 4) ima v Bovcu in Kobaridu še izrazit prehodni nivalni režim, pri katerem se poleg gorskega nivalnega vpliva kaže tudi že sekundarni padavinski vpliv jeseni. Povprečno naj višja voda je maja, tudi junija in julija je še višja kot aprila. Zima kaže tipični alpski minimum, s podpovprečno vodo od decembra do marca (v Bovcu celo do aprila) in z najnižjim stanjem februarja. Sekundarni minimum avgusta in septembra ima znatno višjo vodo, komaj pod povprečkom. Toda učinkovitost jesenskega dežja na Sočo se pokaže v tem, da je november že prekosil april in julij, čepralv je majska voda še za 52% nad novembrsko. Značilno je tudi, da je glede absolutnih viškov v 15 letih jesen 9 krat nadkrilila pomladne mesece. So sicer leta, ko do jesenskega porasta v povprečnem vodnem stanj u sploh ne pride, toda taki primeri so le izjema. Režim na zgornji Soči moramo torej označiti kot prehodni nivalni režim z močnim mediteranskim poudarkom. V primeri z ostallimii našimi alpskimi rekami je Soča sicer manj nivaLna od Drave, toda bolj od zgornje Save pri Radovljici, kjer je 'voda v juniju in juliju sorazmerno nižja, v aprilu in jeseni pa Višja. Kopnenje snega v julij- s:kih Alpah učinkuje torej pri Soči krepkeje in dalje v poletje kot pri Savi. V svojem nadaljnjem toku sprejme Soča iz alpskega predgorja močne pritoke, ki omilijo njen snežni (režim. To sta predvsem Idrija in Bača. Idrija (v Tribuši) kaže podoben režim kot druga odtočnica istega hribovja, Poljanska Sora: glavni višek v marcu, ne mnogo nižjega v novembru, zelo nizko vodo poleti, največ absolutnih viškov od novembra do januarja ter veliko nestabilnost povprečnih ekstremov od leta do leta kot posledico hitre reakcije na padavinske slučajnosti. Dotoki tega tipa očitno vplivajo na režim Soče pri Gorici. Tam maj le še za 34% presega november, april je prekosil jorniij, zimski minimum je le še za spoznanje nižji od poletnega. Naj višji mesečni povprečki se menjajo od leta do leta med pomladjo in jesenjo, še vedno krepak vpliv nival ne note pa se kaže V, tem, da ima februar najnižjo vodo znatno večkrat kot poletni meseci. Režam Soče je postal nivo-ipluvialen. Če se ozremo še dalje navzdol ob Soči do kraja Pie r i s blizu njenega izliva, opazimo nadaljnjo preobrazbo, h kateri je pripomogel dotok Vipave in Tera, precej pa tudi močno poletno izhlapevanje in gub-ljenje vode v izsušena prodna tla. Tam ima Soča v vseh treh poletnih meselcih znatno nižjo vodo kot pozimi. December je že močno nad povprečkom, januar in februar ne mnogo pod njim, majski maksimum prekaša novembrskega le še za 15°/o. Soča se na ta način približa ostalim našim jadranskim Tetkam in njihovemu mediteranskemu pluvio-nivalnemu režimu, a vendar ne izgubi svoje osnovne alpake nivalne poteze. Zaključek. Podrobna proučitev režimov na jugoslovanskih rekah nam je pokazala zapleteno igro raznih činiteljev, predvsem medse-bpjno borbo dveh pluvialnih vplivov, ki sta izraz dveh klimatskih področij: mediteranskega in umerjeno kontinentalnega. Razporeditev padavin v toku leta, 'kot sta jo naslikala Vuje-vič in Renier (13, 10), se odraža tudi v letnem kolebanju vodnetgja stanja na rekah. Kot v padavinah sega tudi v iriečmih režimih mediteranski vpliv čez glavno dinarsko razvodje v notranjost, posebno v Sloveniji, pa v Črni Gori in Stari Srbiji. Tudi v Povardairju se mešanje obeh padavinskih režimov zrcali v rečnih režimih. Skoraj povsod pa posega v to borbo nivalni mo- ment, predvsem visokogorska in sredogorska snežna odeja, ki povzroča močno zavisnost režima od nadmorske višine in reliefa rečnega povodja. Ni vedno lahko določati, .kolikšen je v pomladanskem porastu vode delež nivalnega momenta, koliko pa sodelujejo pri njettn pomladanske padavine, ki so na kontinentalni, pa tudi na .mediteranski strani včasih zelo izdatne. Po naši proučitvi moremo reke Jugoslavije razvrstiti v naslednje sk upine režimskih tipov v smislu Parde-jeve klasifikacije: 1. Č listi ni val ni režim ima le Drava v svojem zgornjem toku, pa ga že kmalu preobrazi v omiljeni nivalni režim. Ker je to režim visoke poletne vode, je Drava naš najodličnejši hidroenergetski vir, izpopolnilo za vso ostalo našo vodno mrežo, ki tima polleti nizko vodio. 2. Prehodni nivalni režim imajo Mura, Zilja in Soča. slednja že z močnim učinkom mediteranskega deževja. 3. Nivo-pluvialni režim imajo reke, ki prihajajo iz ostalih naših 'nekoliko nižjih visokogorskih področij. Tu smo ugotovili: a) Alpsko varianto, kjer je zimska retinenca še močno trajna in stabilna, poletno izhlapevanje pa utmerjeno (zgornja Sava, zgornja Savinja). Včasih je vpliv jesenskega deževja v jugovzhodnih Alpah že tako močan, da kaže govoriti o zmerni mediteranski varianti mivo-pluviailnega režima (Tržiška .iin Kamniška Bistrica, Kokra). — b) D i n a r sk o - m a -k e do n sik o varianto nivo-pl uvia lnega režima, z mnogo manj stabilnim in izdatnim nivalnim vplivom, že na prehodu v pluvio-nivalne režime (Piva, Tara, Lilm, Črni Drim, Tetovska Bistrica). — c) Karpatsko varianto nivo-phivialnega režima, ki je po intenzivnosti in rednosti nivalnega vpliva nekako na sredi med alpskim in dinarsko-maikedonskim tipom (Tamiš). 4. P 1 u v i o - n i v a I n i režim je spričo pretežno sredogor-skega značaja naše države svojstvo večine njenih rek. Ravno zato nam je treba v okviru te kategorije razlikovati več variant, ki nam jih je živio pokazalo podrobno premotrivanje. Te variante seveda v nešteto oblikah prehajajo druga v drugo. Pirva med njiimi je: a) Srednjeevropska varianta, ki je v glavnem istovetna s Parde-jevim jurskim tipom, le da ima malo bolj kontinentalni pečat. Pri njej je vloga snega še velika, zimski pridržek močan, jesenski porast precej skromen. Značilen primer te v"rste je Tisa. — b) Zelo sorodna je prehodna srednjeevropska ali posavska varianta, pri kateri je nivalni delež slabši, vpliv sekundarnih jesenskih padavin pa 'krepke jši. Ta tip je značilen za večino desnih savskih pritokov v Bosni (v povodju Une, Vrbasa in Bosne), za nekatere njene leve pritoke (Sotla), pred vsem pa za Savo samo nekako od Zagreba navzdol. — e) Nadaljnjo stopnjo v smeri prevlade mediteranskega plu- vi alnega vpliva pomeni zmerna mediteranska varianta plul vi o - ni v a 1 n e ga režima, kjer jesenski maksimum že prekorači pomladanskega ali pa imu je vsaj skoraj enak. Posebno značilen je ta režim za vode v južni in srednji Sloveniji, na področju, kjer se jesenske padavine še močno uveljavljajo, a opazimo ga tudi v Stari Srbiji in Kosmetu (zgornji Ibar, Sitnica, Beli Driim). V Sloveniji in Bosni prehaja ta varianta v posavsko, ponekod drugje — na Hfrvatskem, posebno pa v Srbiji in Makedoniji — neposredno v zmerno kontinentalno varianto. —d) Pri zmerno kontinentalni aili balkanski kontinentalni varianti jesenski sekundami višek izgine, krivulja kolebanja postane vsaj na videz enostavna, z enim samim maksimom v zimski polovici leta in z eniim samim miniimom v poznem poletju ali zgodaj jeseni (Morava, Tiimioik). Ponekod se more na pragu zime pred nastopom snežnega pridržka očuvati rahel sekundarni maksimum (Kolu-bara, Zapadna Morava). — e) Pri makedonski varianti plu-vio-nivalnega režima se sicer pozna vpliv jesenskega dežja, toda le sl albo, tako da krivulja izrecno vrhuje spomladi kot rezultat kopnenja snega in pomladanskih padavin. Od kontinentalne variante se razlikuje po sirazmelmo višji vodi v jesenskih mesecih ter po mediteranski nizki vodi poleti (zgornji Vardar, Tre-ska, Pčiiija). — f) Končno imamo pravo mediteransko varianto. kjer v polni meri prevlada vplilv jesenskega mediteranskega delževja in poletne mediteranske suše (Monača, spodnja Neretva. Cetina, Krka. Zrimanja, Reoina, Vipava). — Pri vseh teh variantah zaviisi relativni delež nivalnega in pluvial nega elementa predvsem od nadmorske višine povodja in ustrezajoče izdatnosti snežne odeje. S tem v skladu se maksimum prestavlja iz apnila bodisi v marec bodisi v maj. 5. Čisti ali skoraj čisti p 1 u v i a 1 n i režim z enim samim viškom v hladnem letnem času se pojavlja seveda le v nizkem, skromno zasneženem svetu tako na kontinentalni, kot na mediteranski strani. Ugotoviti smo mogli: a) kontinentalni pluvialni režim v Posavini in Pomoravju (Čazma, Spreča, povirje Južne Morave) ter b) mediteranski pluvialni režim (istrske reke, reke v nizki Hercegovini, reke v južni in vzhodni Ma- kedoniji, zlasti Strumica). Ota sta sd prav za prav slična, kajti tudi pri 'kontinentalnem padavinskem režimu izhlapevanje močno paralizira njegove zg’odn jepoletne padavine ter je tudi tu najvišja voda v hladnem letnem času, ko je 'izhlapevanje najmanjše. Končno moramo podčrtati, da imajo vse naše večje reke do neke mere značaj kombiniranega režima. Tako se Salva iz nivo-pktvdalne reke v povirju preobrazi v jugovzhodni Sloveniji v zmerno-mediteransko pluvio-nivulno, pa postane po diotoku dinarskih rek prehodna srednjeevropska phivdo-nivalna reka. Tudi Drava se iz čiste ni value reke spremeni v prehodno nivalno. Prav tako smo pri vseh ostalih večjih rekah (Soči, Drini, Vardarju, Neretvi in drugih) opazili preobrazbo od bol j nivalne-ga značajja) v zgornjem toku do. bolj pluvialnega v spodnjem. Najbolj tipičen in velikopotezen priimer te vrste pa je Donava, katere kombinirani režim pokaže tudi na ozemlju Jugoslavije značilno preobrazbo v smeri stopnjevanja pluvdalnosti, zlasti pod vplivom voda iz povodja Sa)v|e. Viri in literatura. I. Jahrbuch des Hydrograph. Zentralbureaus tin Wien (od 1. 1895. da.lje). TII. Das Draugebiet, VIII. Das Geie Donau. Sehr. Ver. für Verbr. Naturwiss. Kenntnisse, Wien 1891. 10. Renier H., Nie Niedorschlagsverteilung in Südosteuropa. Memoires de la Societe de Geographie! de Beograd, Vol. 1, Beograd 1933, II. Reya O., La oscilado de la rivierniveloj en sudorientaj Alpoj. Pregled meteoroloških opazovanj za leti 1923 in 1924. Izd. Zavod za meteor, in goodim v Ljubljani, 1931. 12. Rev a O., Letni tok padavin na Slovenskem, Geografski vestnik 1929—1930. 13. V u j e vic P,., O geografskoj podeli i režimu kiša u našo j državi. Glasnik Min. poljoprivrede i voda, Beograd, V., br. 20 (1927). 14. Vujevič P., Die Theiss, eine potamologische Studie Pencks 'Geogr. Abh., VII, 4. 1906. PeHHbie pewMMbi b K)rocnaBMM (KpaTKoe coflepmaHMej Ilsyiemie ce30HHbix Bapnamiü na lorocjiaBCKHx penax (nepHoa naßjiio-.fleniiji 1923—1938 rr.) pacKpuBaeT cjioacuyic mpy pa3JiH‘.,uux bjiiihhhä. üpeacfle Bcero oßnapyaaiBaicT CBoe BJiiiaime aBa aoacaeBbix 3JieMenra: cpefliiaeMiio-MopcKoü (oßiiJibiihie ocemiHe aoacflH) n yMepeiiH0-K0irnnienTujiL.iii,iii (Beceiiiine h jieTHHG floaten). IlepBHfi 9JieMeiiT B03fleiicTByeT na ruiioBHOMeTpiiiecKHii pe-5KHM BnjioTb so rjiaBiioro flimapcKOro Boaopa3aejia. 9to BJiHaane OTpajKacTcfl 4aaco Ha BHyTpeHHHx peitax Cjiobchhh, LIepnoropiiH ii CTapofi Cepßmi b ifiopMe •oceHHero noÄ^eMa boäh. Bjihhhhh auyx njiiOBHOMeTpH'iecKiix peauiMOB b hx KOMÖHiiaHHii naöjiioaaiCTCH h b ßaccefliie Bapaapa (MaKeflomni). OzuiaKO, homth Bcioay 3aMeTiro h BjmaHHe cHeacHbix ocaaitoB, Bbi3biBaiomiix cHJibHbift Beceimiift HO/VbOM BOflbI, IipOflOJIMCHTCJIbHOCTb KOTOpOrO BapiIHpyeTCH B 3äBHCHM0CTH OT BHcoTbi n pejibeija KpaeB, miTaiomiix peiui TajibiM cueroM. Ho b :jtom BeceHHeM nofftoMe BOflbi ne Boeraa Jiereo ycTaiiOBHTb ao-nio bjihhhhh Beceiuuix aoacaeft, JOBOJIbHO OßllJlbllblX B IIJIICBIIOMCTpineCKOM peHUIMe KaK BHyTpCIIIieft ’iaCTH crpaiibi, Tau h a;ipiiaTiriecKOii oßjiacTii. iorocJiaBCKoii peKoii c bwcokhm jieTUHM bojhhm ypoBiieM, flpaBa MoaceT b H3-BecTHOfl Mepe nonojinsrrb ßojibmoft neaocTaTOK ßeaoro yrjm b IOrocjiaBim npn IIH3R0M JIGT1ICM ypOBIie B0/U>1 (piICyilOK 1). 2. riepexoflHbiM CHeroBOM pewMM Ha peuax Mype, öiijibe (pucyHOK 1) h •Co'ie (pHcyiioK 4); Ha nocJiefliieft k aTOMy npHcoeaHiineTcsi n aiiauHTejibiioe BJ1II5IIIHO cpeflH3eMHOMOpCKHX flOat/ieii. 3. CHejKHo-flowfleBOM pewMM Ha peKax b MeHee bucokhx ropHCTux icpanx. B 3T0M. pesKHMe mojkho pa3JiH4an> cjieayioiune 11otjbiizxf.i: a) a ji b n h ft c k h ft THn c CHJibiiofi 3aflep»Koft Tafiinifi cneroB h cJiaöbiM jisthhm iicnapeimeM. Oa-iiaico, b i0r0B0CT0iii!i>ix,Ajibnax, rae Bjuismue cp ezui 3 cm 11 o m opckhx aoacaeü ya;e .HOBOJIbHO CHJIbHO, IIOJIÖpbCKHH nOffbeM BOJIH 3Iia>lHTeJlbH0 npHÖJIHMCaeTCH K BecemieMy hjih aaace npoBbiuiaeT ero. 3to — cpejH3eMiioMopcKoii y m e p e im bi ft Tun cneanio-aoacaeBoro peaciiMa (peKH BbicTpuubi b oKpyre Tpacina h KaMHHKa, pena Koicpa) (pucyHOK 2). d) fliiHapcKO-MaKeaoh-c k n ii t h ii cHeacno-aoacaeBoro peaai.Ma, c Meiiee HHTeHCHBHbiM cueroBHM 3Jie-MeHTOM, iipHÖJiHJKaiomHHCH k aoacaeBOMy-cneroBOMy Timy (penn HiiBa, Tapa, JIhm, Hepiibiii flpiiM, TeTOBCKasi BucTpiiua (pucyiiOK 2). b) K a p n a t c, k ii ft -Tiiri, rae liiiTenciiBiiocTb noa^eMa Boaw Bbi3biBaeMoro Taaiibe.M cuera, öojiee •cjiaöa, iie\i b ajibnuftcKOM Time, ho ßojiee ciuibiia, iicm b amiapcKO-MaKeaoHCKOM (TaMHDI, pucyHOK 2). HcxoflH ii3 KJiaccH(f)HKauHH üapae, na iorocJiaBCKiix peKax mojkiio pa3-jiH'iaTb cjieayiomne peacHMbi: 1. Mmcto — CHeroBofi pewMM, iiaöJiioflaeMbift na Bepxiieft Apaße ii öbicTpo npeBpamaioinHiica n yMepeHHo — CHeroBOH pewwM. Byfly'm eaniicTBeniiofl 4. flowfleBofi-CHeroBOM pewMM, peacHM ropm.ix öacceiiiiOB yMepoimoft BbicoTbi, ’ liaöJiioaaeTCfl b ÖOJibmHiicTBe iorocJiaBCKHx peK. CjieayeT pa3JiinaTb necKOJibKo ero noaBiiaois c Miioro'iiicJieiiHbiMH nepexo^HbiMH oTTeiiKaMH: .a) h e h t p a ji ii o - e b p o n e fl c k n ft Tun cooTBercTByeT, b oßmeM, rop-HOMy Tiiny llapae, ho öojiee kohthiieiiTaJiem. Pojib ciiera h 3aecb eme 3iia'in-•Tejibiia, 3aaepacKa TaanbH cHeroB jjocTaTO'ino cHjibiia, a ocemmft noa^eM nojibi cnaß (pena Tiica) (pucyiiOK 2). 6) UenTpajibHO-eBponeftcKHft nepexofliibift Tiin iijhi iiocaBCKiiii Tun, c ocJiaßjieiim.iM ciieroBi.im (liaitTopoM h ßojiee BbipasKcmibiM cpeaii3eMH0M0pcKHM BJHifliiiieM (ßacceiiHbi peic Yiia, Bpßac, Bocua, CoTjia, CaBa aaace miace 3arpeoa) (pucyHOK 2). b) y m e p e n n bi ft •cpesii3eMH0MÖpcK0ft thh, r^e oceHHHft noateM bo/ii.1 npHßjniHcaeTCH k BeceimeMy MauciiMyMy iijih ^aace npeBbimaeT ero. 3tot Tim HaßjiioaaeTCH b qeHTpa^bHoft h loacHofl CjiOBeHHH (H3oßpaafeiiHe h pucyHOK 2, KpKa)-, rae oceHHue flOJKÄH oÖHJibHiJ, a Tanace b Crapofi CepÖHH 11 b Kocobcko-Mcto-xhückoö oßjiacTH (peKH BepxiiHH Höap, Cm'HHua, Ijcjihh .DpiiM). B Cjiobchhh h Bochhh 3tot Tim nepexojiiT b iiocaBCKiiH ran, b jpyrnx oßjiacTax (b Xop-BaTHH h ocoöeimö b OepöiiH h b MaKeflOHHH) oh HenocpeflCTBenHO nepexofliiT b KOHTHiieiiTaJibHO yMepeniibiH thii. r) B y m e p e n h o k o h t h ii e h t a ji b n o m t h n e oceiiHHii iiofli.eM Boabi OTcyTCTByeT, KpHBaa ce3omibix Bapnamift cTa-HOBHTCH IipOCTOH, C 0JUHCTBCIIHIiIM MaKCHMyMOM B XOHOflHOM Ce30HC! (MapT II aiipejib) h eflHHCTBeHHbiM mhhhmymom jieTOM n b naMaJie oceim (peKii MopaBa, Thmok) (pncyHOK 4). IleaHa'iiiTeJibiibiii noffbeM boah HaöjnoflaeTca iiepea 3hm-neß perreii3neH. (peKH KoJiyöapa, 3anaa«aa Mopaßa). jx) B MaseflOHCKOM Time jiojimeBoro-ciieroBoro pejKHMa, cpeaii3eMnoMopcivoe BJiiiamie nposiB-jiaeTca cJiaßo, npeoöjiajiaiiiie Beceimero no.TbOMa BOflbi npe,ncTaBJiaeT peayjihraT Taaiiba CHeroB, npn »ieM hcho npoaBjiaeTcä n BJiiianiie BeoenHHX .uoameft. 3tot pejKHM OTJiHHaeTCH ot KoiiTHiieinajibHoro cpaBHHTeJibHOH bmcotoh ocennero ypOBHH BOflbI H 51CIIO BUpiUKCIIIIblM IiejlOCTaTKOM BO^bl JieTOM (pOKII BOpXIlIlft Bap^ap, TpecKa, rtaiiba) (pncyHOK 4). e) B c o 6 c t b e h h o c p e a h 3 e m ii o -MopcKOM tu ne sjieMeiiTbi cpeflH3eMH0MopcKoro KJiHMaTa npoaBJiaioTca b nojinoö CBOeft ciiJie (peKii Mopaßa, imauiaa IiepeTBa, II,eTiiiia, KpKa, 3pMani>n, Peinna, Biiiiaßa) (pucyiiOK 4). Bo Bcex Timax .aojKAeBoro-eneroBoro poaciiMa OTiiocHTCJibiiyio pojib cueroBoro h flosKjieBoro (JiaKTopoB onpoACJmioT BbicoTa ßacccftiia h cooTBeTCTiieimafl MomnocTb ciieaciroro noKpoBa, a TaKSKe .aaTa MaKCH-MyMa, KOTopaa BapHHpyeTCH Mexjiy aiipeJieM, MacM n MapTOM. 5. HMCTblM MJ1H nOMTH HMCTbIM flOMfleBOM pemHM, C eflHIICTBeilHblM MaKCHMyMOM b xojioähom ce30iie, — 3to posKiiM oöJiacTeii yMopemioii BbicoTbi c iie-ailH'IHTejIbllblM 3HMHHM CHerOBbIM nOKpOBOM. Ero MOJKHO IiafijlIOflaTb 1! OÖJlaCTJIX C KOHTHIieilTajIbllblM KJIHMaTOM (flOJK/ieBOft K O II T II II 0 11 T a JI b H bi H T H II : penn Cnpeiia, 'Ia3Ma, öaeceini ioskiioh MopaBbi) (pucyiiOK 4), a Tamice na peicax AjipiiaTii'iecKoro noöepesKba (cpejH3eMH0M0peK0ü josaeBofi Tiin: poKii HcTpim, IIiiHCHeii repueroninibi, IOjkhoh h BüCTO'iiioii MaKCflomin, liaiipii-Mep CTpyMima) (pucyiiOK 4). 06a rana, no cyuiocTny, cxojtiibi. H6o na peicax aoacacBoro peaciiMa b NOHTHiienTajibiioii oÖJiacTH DJinaime aoacfleii, Bbiriajia-iouihx b na'iajie JieTa, b 3Ha4iiTejibnon crenenH iiapajiii3yeTca BJniaimoM iicua-peima: BcjiejicTBHe stoto n 3aecb bi.icokhh ypoBeiib BOflbi HaßjiKmaeTca bo BpoMsi xojiofliioro cesoiia, Koraa ncnapeiine He3Haito na peKax (kuiee 3Ha'iHTejibiioro npo-THmeiiHa b hx HHSKHeM TCHeiiiui 3aM,eliai0TCH cymecTBeinibie iiocTenemibie Tpaiic-(fiopMauHH. Tait, CaBa (piicynoic 2), npe^cTaBJiaiomaa b cboom BepxneM Te'ienmi ajibniiftc-Kyio peKy c ciicacHo-flOHcaoBbiM pesKiiMOM, b icto-boctoiiiioh CjioBeiniH CTanoBiiTCH peivöfi c aoJKjf'BbiM cueroBbiM peacHMOM yMepeiiHo cpeascMiioMop-CKoro rana, Mena« b aaJibiicHuieM, nocjie Bnaaciina b nee flHHapcKiix peic, htot CBOit peacHM na flOJKfleBoii-ciieroBOH peacim ueirrpajibno-eBponeHCKoro Tima. H p a b a (pncyiiOK 1), öy^ynn b BepxoBbax 1ihcto ciieroBoii peBofi, b hiijk-neM cbocm TeHeniiH xapaKTepnsyeTca nepexofliibiM cueroBbiM peaciiMOM. II apy-rne peKH (naiipiiMep flpiina, Bap^ap, HepeTBa, Cona, pncyHOK 4), npima^jicma b BepxoBbax cKopee k cneroBOMy rany, oöiiapysKimaK/r b cßoeM imacHeM Te>ie-iiiiH nepexoxi k floxcfleBOMy pesKHMy. IIo Haußojiee Timii'iHbiM npiiMepoM icom-njiCKCHoro peatiiMa aBJiaeTca flyHafi: npoTeKiua no lorocJiaBCKOH TeppHTopim, ocoöemio nocjie Bnaaeima iiphtokob öacceftna CaBbi, peKa Bce öojiee n öojiee iicnbiTbiBaeT BJinaiiHe ^oacaeBoro (JaKTopa (oceiiiniri noa^eM, Moiibmaa 3a-aepacKa Taaiiba CHeroB, na^eirae ypoBiia bo/p>i JieTOM, pncyHOK 3). CBeT03ap MneuiHM Les regimes fluviaux en Yougoslavie. (Resume) L’etude des variations saisonnieres sur les rivieres yougoslaves (periode d’oljservation 1923—1938) dčmontre un jeu complexe des diverses influences. Ce sont suirtout denx elements pluviaux qui s’v font isentir: le mediterraneen (pluies aibondantes d’autcunne) et le continental modere (pluies de printemps et d'ete). Le premier exercant son influence sur le regime pliuviometrique jusqu’au delu de la ligne de partage des eaux dinarique principale, Ies rivieres de l’interieur meme (de la Slovenie, de la Črna Gora, de la Vieille Serbie) le refletent dans leur recrudescence automnale. Les influences des deux regimes pluviometriques se combinent aussi dans le Bassin du Vardar (Macedoine). Mais presque partout l’element nival s’y mele, provoquant une forte paussee printaniere dont la date et la duree varient selon l’altitiide et le relief des regions d’oü la fusion de neige l'alimente. II n'est pas, d’ailleurs, toujours facile ä etaiblir la part, daws ce gonflement printaniere, des pluies de prin-temps, assez fortes dans le regime pluviometrique de l'interieur arnsi que dans celui du oote adriatique. On peut distinguer, sur le« rivieres vougoslaves, les regimes suivants (’d apreis la classification de M. Parde): 1. Le regime n'ival puir, qu’on observe sur La Drave superieure, se transformant bientot en regime nival m'itige. Etant la seule riviere yougoslave avec des liautes eaux en ete, la Drave peut, dans une certaine mesu re, remedier aux grand defaut de hauille blanche yougoslave, aux maigres estivales (fig. 1). 2. Le regime nival de transition sur la Mura, la Zilja (fig. 1) et la Soča (fig. 4), sur celle-ci {leja fortement influence par les pluies mediterraneennes. 3. Le regime n i v o - p 1 u v'i a 1 sur les rivieres des regions mon-tagneuses un peu moins hautes. Ce regime, comporte pliisieurs sous-categories: a) le type alpin avec une forte retention hivernale et (’evaporation assez faible en ete. Cependant, dans les Alpes du Sud-Est, oil l'influence des pluies mediterraneennes est dcja assez forte, la pousse de novemibre ,se rapproche beaucoup de la pointe printaniere ou meine la depasse. C’est le type m e ■ dit er ranee.n modere du regime mivo-plaivial (les Bistrica de Tržič et •de Kammiik, la Kokra, fig. 2), — b) Le type dinaro-macedonien du regime nivo-pluvial, avec l’element nival moins intense et motins stable, le regime s’approchant du type pluvio-nivatl (la Piva, la Tara, lei L'im, le Drim Noir, la Bistrica de Tetovo, fig. 2 et 3). — c) Le type car pati que, oii l’intensite du gonflement nival est plus faible que dans le type alpin mais plus forte que dans le dinaro-macedonien (Tamis, fig. 2). 4 Le regime p I u v i o - n i v a I, regime des bassins montagneux d’altitude moderee, se rencontre sur la plupart des rivieres vougoslaves. II faut dist;nguer plusieurs sous-categories avec beaucoup de nuances de transition: a) Le type centre-euro p een. conforme, en general, au type jurassien de Parde, mais mil peu plus continental. Le röle de la neige y est encore considerable, la retention hivernale assez forte, la recrudescence automnale faible (la Tisa, fig. 2). — b) Le type centre-europeen de transition ou le type du bassin de la Save, avec le facteur nival affaibli et l’influence mediterrancenne plus marquee (les bassins de la Una, du Vrbas, de la Bosna, de la Sotla, la Savememe en aval de Zagrob, fig. 2). — c) Le type mediterraneen modere, oil la recrudescence antom-nale se rapproche du maximum de printemps ou meme prend pas sur lui. Ce type se rencontre dans la Slovenie centrale ct meridionalo (krka, fig. 2), oil les pluies d’automne sont deja considerables, mais aussi dans la Vieille Ser-bie et dans la region de Kosovo-Metohija (l’lbar superieur, la Sitnica, le Drim Blanc),. En Slovenie et en Bosn'ie, ce typp passe au type de bassin de la Save,, ailleurs (en Croatie et surtout en Serbie et en Macedoine) immediatement au type continental modere. — d) Dans le type continental modere ou balkan'ique la pointe automnale est absente, la courbe des variations saisonnieres devenant simple, avec un seul maximum en saison froide (mars ou avril) et un soul minimum en ete ou au debut d’automne (la Morava, le Timok, fig. 4-). Une faible poussee secondaire se dessine quelquefois avant la retention hivernale (la Kolulbara, la Morava du Ouest). — e) Dans le type mac e-don ien du regime pluvio-nival ^influence mediterraneenne est faible, la predominance du gonflement printaniere — resultat de la fusion de neige ainsi que des pluies de printemps — devenant nette. Du type continental ce regime se distingue par la hauteur relative des eaux aiutomnales et par la peniurie estivale marquee (le Vardar superieur, la Treska, la Pčinja, fig. 4). — f) Dans le type medit err an een propre, les elements du cliniat mediterraneen (les pluies automnales ou hivernales et la secheresse de 1’ete) se font sentir avec toute leur force (la Morača, la Neretva inferieure, la Cetina, la Krka, la Zrmanja, la Rečina, la Yipava, fig. 4). — Dans tous les types du regime pluvio-niival l’altitude du bassin et l’epaisseur oorrespondante de la couclie de neige detenminent la part relative des facteurs nival et pluvial ainsi que la date du maximum qui peut varier entre avril, mai et mars. 5. Le regime pluvial pur ou presque pur avec un seul maximum en saiison froide, est le regime des regions de faiible altitude avec une modeste couche de neige en hiver. On peut le rencontier dans les regions du climat continental (type pluvial continental: la Spreča, la Čazma, le bassin de la Morava du Sud, fig. 4) ainsi que sur les rivieres du littoral adriatique (type pluvial mediterraneen : rivieres de l’Istrie, de la Basse Hercegovine, de la Macedoine du Sud et de l’Est, p. e. Strumica, fig. 4). En effet, les deux types se ressemblemt. Car, sur les rivieres pluviales du domaine continental, les pluies du debut de l’ete sont forte,ment paralysees par l’evaporation: par consequence, lä aussi les hautes eaux apparaissent en saison froide quamd 1’evaporation est faible. Cependant, il faut souligner que les rivieres dune longueur assez grande subissent vers l’aval des transformations graduelles remarquables-La Save (fig. 2), dans son cours superieur une riviere alpine n'ivo-pluviale, devient, en Slovenie du Sud-Est, un cours d’eau pluvio-niival du type mediterraneen modere, mais change son regime en type pluvio-nival centre-euro-peen apres l’affluence des rivieres dinariques. La Drave (fig. i), d’abord une riviere nivale pure, passe vers l’aval au regime nival de transition. De merne, les autres rivieres (p. e. la Drina, le Vardar, la Neretva, la Soča, fig. 4) montrent une transition du caractere plus niyal dans leur cour superieur au regime plus pluvial dans leur cours inferieur. Mais cest le Danube qu'i est l’exeimple les plus typique du regime complexe: en traversant le territoire yugoslave, le fleuve suibit, surtout apres l’affluence des eaux du bassin de la Save, de plus en plus l'infiuence du facteur pluvial (recrudescence automnale, affaiblissement de la retinence hivernale, apparition des basses eaux esti-vales, f'ig. 3). Svetozar Ilešič. Rajko Gradnik: Kolebanje vodne gladine v Bohinjskem in Blejskem jezeru Poleg temperaturnih odnosov Blejskega in Bohinjskega jezera je zanimivo proučevanje kolebanja jezerske gladine, ki je rezultanta različnih prirodnih faktorjev. Med njimi moramo v prvi vrsti imenovati podnebne vplive, nato pa velikost po void j a, njegov geološki sestav in njegove oro-grafske ter morfološke značilnosti. Vpliv vseh teh kompleksnih pojavov ie zrcali v vodostajih, t. j. v višinah jezerske gladine, ki so označene na posebnih merilih, vodomerih. Vodomeriska opazovanja so se pričela pri nas 1. 1895. Važnosti zapiskov teh postaj ni treba še posebno poudarjati. V njih se izborno zrcalijo klimatološke razmere pokrajine, služijo pa tudi kot podlaga za raziskovanje hidrografskih razmer posameznih področij, pa tudi kot osnova za načrte melioracijskih kakor regulacijskih del, hidrocentral in drugih naprav narodno gospodarskega značaja. Na Blejskem jezeru se je pričelo opazovati vodno stanje 1. 1896, na Bohinjskem jezeru pa 1. 1902. Temeljno snov za sledeča proučevanja so mi nudili oficielni že objavljeni podatki za dobo 1896—1915 in dobo 1925—1959, poleg tega še neobjavljeno gradivo uprave meteorološke in hidrološke službe pri vladi LRS za dobo 1914—1922 in 1940—1946. V letih 1941 in 1942 ni za Blejsko jezero nikakih podatkov. Ker so podatki o padavinah meteorološke postaje na Bledu za dobo 1896 do 1915 polni vrzeli in v mnogih slučajih nezanesljivi, originalne zapiske za dobo 1940—1945 pa je odnesel okupator, sem uporabil povptrečke 20 let (1919—1959), ki se v bistvu ne razlikujejo mnogo od celotne periode. Pri Bohinjskem jezeru sem upošteval kljub krajši opazovalni dobi (1925—1959) ombronietersko postajo Savico, ki se glede množine padavin močno razlikuje od postaje Bohinjska Bistrica. Bohinjsko jezero leži na 46° 17' severne širine in 15° 51'50'' vzhodne dolžine od Greenwicha, 525 m nad morjem. Njegovo površje meri 5‘285 km2, najglolbje mesto meri 45 m. Nadmorska višina ničle vodomera pri SV. Duhu se nahaja 525,892 m visoko. ničla vodomera na Jezernici (Savi Bohinjki) pri Sv. Janezu pa v nadmorski višini 525 m.1 Jezero obdajajo gorski grebeni in visokogorske planote z vsemi morfološkimi in hidrološkimi svojistvi krasa. Vanj se izliva in skozenj pretaka vodnata Savica, ki izvira v stenah Komarče. Pri Sv. Janezu odvaja vodo izredno močan potok Jezernica, ki se takoj na to združi z Ribnico v Savo Bohinjko. Njegovo povodje je jako obsežno: meri 94'3 km2 in prekaša jezersko površino 31'4krat. Vrhu tega se odlikuje to povodje z obilnimi padavinami. Vodomerna postaja pri Savici (590m) izkazuje za dobo 1925—1939 3112mm. Verjetno, da je prisojeno višjim predelom všeTieč dežja in snega, a na žalost te količine ne moremo ugotoviti, ker ni v tem področju do sedaj nikakiih ombrometričnih postaj. Ob dolgotrajnih nalivih igrajo hudourniki zelo veliko vlogo; s slei vetrnega! olbrobja po takozvanih »strugah* ter z julžnega pobočja po tako zvanih »Suhah plane voda naravnost v jezero. Iz navedenega je razumljivo, da je kolebanje vodne gladine na Bohinjskem jezeru naglo in močno, podobno onem» na našdi rekah. Povpreček (normala) letnega vodnega stanja za dolbo 1902 do 1946 znaša 39 cin. Na j Več j i mesečni povpreček za celotno dob) znaša 57 cm, najnižji 12 cim. Periodična amplituda, pod katero razumemo diferenco naj višjih in naj nižjih mesečnih povprečkov za odgovarjajočo do]>o, znaša 45 cm. Pod povprečkom so december, januar, februar, marec, avgust, nad povprečkom pa april, maj, junij, julij, september, oktober in november. Iz diagrama pod. 1. je razviden potek povprečnega vodnega stanja celotne periode, kjer so izločeni vsi faktorji začasnega značaja. Minimum povprečnega stanja beleži Bohinjsko jezero meseca februarja, ko pada skoro vsa padavina v obliki snega in pokriva vodno gladino ledena skorja. V marcu in zlasti v aprilu, ko pade velik del padavin v obliki dežja, se vodostaj stalno viša. Svoje naljvišje vodno stanje doseže jezero meseca maja v zvezi s pomladanskimi padavinami, a še bolj s kopnenjem snega v višavah. Velikega pomena za odnose med vodostaji na jezeru in padavinami je dejstvo, da se nahaja njegovo povodje v povprečju najmanj 1300—1400m nad nivojem jezerske gladine, kjer se ! ■ 1 JS Jtčt- • a: * .1“ .;r učil: Me rilo: za 'vodostaje /cm « /o cm 1 i! za pczctcz-ui ne /cm *■ foo cm. tj 1 % s 3 ir Ai e s e c f K Vi £ 5 o -2 *t sum IF Y h m m ix jr xi xz S - 3 'flm I "V.. • patžavin xa. c/?&o y9/ff- fff34’ Pod. 1 Periodični potek povprečnega vodnega stanja na Bohinjskem in Blejskem jezeru R prične topiti sneg šele meseca maja. Čez zimo nakopičene zaloge snega pronicajo v obliki snežnice v razpoke apnenčevega skalovja in voda odteka po podzemeljskem potu do izvirkov na pobočjih, ob tlu kotline ali pod jezersko gladino. Kljnib primarnemu maksimu v tem mesecu ne nastajajo povodnji, ker voda skozi kraške kotline polagoma prihaja, vodna gladina vsled tega le polagoma narašča in pada. Samo na sebi je torej umevno, da je vodostaj jezera najvišji meseca maja in ne jeseni, čeravno beleži ombrometerska postaja pri Savici v pomladanskih mesecih 745, v jesenskih pa 1156 mm padavin. Odslej pada povprečna višina vode polagoma, od junija do julija v skoku, dokler ne nastopi v avgustu sekundarni minimum, ki znatno prekaša onega v februarju (1 cm pod povprečkom). Vodna gladina se povprečno zviša meseca septembra samo za malenkost (2 cm nad normalo). Jesensko deževje, k,i se včasih stopnjuje do budili nalivov, pa povzroča sekundarni povprečni oktobrski maksimum (9 cm nad normalo). Meseca novembra se zniža povprečno vodno stanje le za 1 cm, decembra pa pade pod po-vpreček radi manjših padavin, ki razen tega obleže v snegu. Kakor je razvidno iz diagrama, se srednja mesečna vsota padavin v splošnem krije z letnim potekom kolebanja vodne gladine, v podrobnostih pa se pokažejo nekatere večje ali manjše razlike. Vzrok diference v imesecu februarju tiči v dejstvu, da padejo v tem mesecu sikoro vse padatvine v obliki snega. Neskladnost v aprilu je pripisati topitvi snega v nižjih legah, v maju pa tajanju snega v višjih predelih. Nesomerni potek v mesecu juliju in avgustu provzroča večje izhlapevanje, a upoštevati moramo tudi dejstvo, da vpija izsušena zemlja in rastlinstvo v tej dobi razmeroma velike vodne množine, kar velja več ali manj tudi za september in oktober. Razliko v novembru si lahko razlagamo na ta način, da je izhlapevanje v tem mesecu manjše, da so tla napojena z močo in da odteka vsled tega vsa voda v jezero, tudi ona, ki izvira od tajanja zgodnjega snega v višjih predelih. Diagram pod. 2 je izdelan na podlagi mesečnih povprečnih absolutnih maksimov vodostajev za dobo 1920—1958. Kakor je prvi diagram odsev klimaitičnih značilnosti posameznih letnih dob, tako je drugi odmev padavinskih razmer. Slika je skoraj obratna od prvega. Prvi maksimum nastopi v aprilu, drugi v oktobru, ki je pa znatno višji od prvega. Krivulja vodostajev prikazuje ozko povezanost na padavinski režim. Neskladnost v maju je v zvezi s tajanjem snega v višjih področjih. Vzrok Pod. 2 Aperiodični potek povprečnih absolutnih mak simo v na LSohinjskem 'in Blejskem jezeru Merilo za vo c/ojf.: Ycn?r* 1o c.771 za padat>. : f cm = /00 c?n. majhnega vzpona jezerske gladine v novembru, kljuib temu, da padavine v tem mesecu pojemajo, bo bržkone v namočenem zemljišču in v tajanju zgodaj zapadlega snega. Povsem drugačnega značaja je Blejsko jezero, ki leži 475 m nad morjem na 46° 22' sevrne širine in na 14° 5' 30" vzhodne dolžine od Greenwicha, in meri na najglobjem mestu 30’6 m. Njegovo povodje je razmeroma majhno in je le 8'4krat večje od njegove površine, ki meri 1‘452 km2. Jezero napajajo neznatni potoki in studenci nad in pod vodno gladino in ga zato lahko prištevamo k studenčnemu tipu. Neznaten je tud:i odtok Jezernica, ki odvaja jezersko vodo na Mlinem. Od visokogorskega okvirja Bohinjskega jezera proti vzhodu se padavine znatno zmanjšujejo. Tako izkazuje Bohinjska Bistrica 2535, Bled pa le še 1662 mm padavin. A ne samo v pogledu letne množine, temveč tudi v pogledu jakosti padavin se področje Blejskega jezera močno razlikuje od Bohin jskega. Saj izkazuje ombrometrska postaja pri Savici v razdobju 1928—1957 136 dni z nad 50 mm, 151 dni z nad 50 mm in 27 dni z nad 100 mm padavin. V isti dobi je pa zabeležila postaja na Bledu 91 dni z nad 50, 57 dni z nad 50 in le 2 dni z nad 100 mm padavin. Kakor Bohinjsko tako tudi Blejsko jezero doseže svoje maksimalno stanje spomladi in jeseni, minimalno pa pozimi in poleti. Kljuib tem skupnim značilnostim so med kolebanji Bohinjskega in Blejskega jezera znatne razlike. Letni povpreček (R°) vodostaja v Blejskem jezeru za dobo 1896—1946 znaša 15 cm. Naj višji mesečni povpreček za odgovarjajočo dobo znaša 20 cm, na j nižji 7 cm, periodična amplituda znaša torej 15 cm. Nad povpreekom so ima j, oktober, november in december, na povprečku maTec, maj in junij, vsi drugi so pa pod povpreekom. Primarni maksimum vodnega stanja doseže Blejsko jezeiro v novembru, ker obilno jesensko deževje prekaša s svojim vplivom topitev snega spomladi. V območju povodja Blejskega jezera se nahajajo razmeroma nizki vrhovi, ki so tudi v zasneženih zimah kmalu prosti snega in sekundarni maksimum vodostaja pade vsiled tega že v april. Vodostaji na Blejskem jezeiru so od decembra do aprila relativno znatno višji nego na Bohinjskem jezeru. Ta razlika je posebno izrazita v decembru, ko je vodostaj na Blejskem jezeru lem nad povpreekom, na Bohinjskem jezeru pa 12cm pod po- vpreekom. Na prvean sta januar in februar 1 odnosno 5 cm pod povpirečkom, na drugem so pa prvi trije meseci 19—25 cm pod povpirečkom. Na Bohinjskem jezeru pade nilvp vode od 47 cm v novembru na 27 cm v decembru, med tem ko pade v tem času na Blejskem jezeru od 17 cm na 14 cm, torej le za 5 cm. Redno periodično kolebanje Blejskega jezera prikazuje diagram pod. 1. Divergenco med padavinsko krivuljo in potekom kolebanja vodne gladine v juniju povzroča verjetno že izdatno izhlapevanje vode, a kratki, sunkoviti junijski nalivi za potek mesečnih vodostaju,ih povprečkov prej kot slej ne prihajajo v poštev. Razlika med obema krivuljama v septembru gre na račun izisiLŠemiih tal, ono v novembru povzročajo z močo prepojena tla. Tudi diagram pod. 2, ki je izdelan na podlagi letnih povprečnih mesečnih absolutnih maksimov, izpričuje močno povezanost na padavinski režim. Od oktobra dalje se višina vodnega stanja ne ravna po višini padavin. Poleg že omenjenih vzrokov imajo pri tem precejšnjo vlogo studenci tik nad in pod vodno gladino, ki odvajajo vodo iz namočenih tal ter povzročajo na ta način zakasnitev v naraščanju vodne gladine. Povprečni letni vodostaj na Bohinjskem jezeru je nihal med 57 cm v 1. 1954 in 26 cm v 1. 1929. V 26 primerih (58°/o) je bil letni polvpreček višji kot celotni povpreček za odgovarjajočo dobo, v 18 primerih (40°/o) nižji in enkrat (2°/o) je bil e n ak svojemu povprečku (59 cm). To velja za dobo 1902—1946. Povprečni letni vodostaj na Ble jskem, jezeru je v dobi 1896 do 1946 nihal med 28 cm v 1. 1945 in 2 cm v 1. 1905. V 20 primerih je bil letni povpreček višji od povprečka za isto dobo, v 21 primerili (45%) nižji, v 5 primerih (7°/o) pa na povprečku (15 cm). Poivtprečki sami kot laki nas radi svoje abstraktnosti ne morejo zadovol jiti. Posl užiti se moramo zato še drugih načinov, s katerimi zamo'remo čim popolneje karakterizirati kolebanje vodne gladine. Pred vsem je važno, da ugotovimo najvišji in na j-nižji vodostaj. V tabeli št. 1 so razvidni absolutni ekstremi vodostajem na obeh jezerih za poedine mesece v razdobju 1902—1946 odnosno 1896—1946. Na Bohinjskem jezeru je bil najvišji vodostaj (H maks.) zabeležen 50. XI. 1925 in je znašal 574 cm, najnižji (H min.), opazovan med 18. in 28. februarjem 1929, je znašal —5 cm. Največje do sedaj znano območje, v katerem se je vodna gladina dvigala in padala (absolutni koleb), znaša 579 cm. Tabela 1 Absolutni maksimi in minimi na Bohinjskem in Blejskem jezeru v posameznih mesecih. Bohinjsko jezero (1902—194-6) Januar Februar V U S April 3 Junij Julij v. 3 Ul > < c. v co Cktob. Novem. Decem. Absolutni maksimum vodostaja v cm 118 96 152 142 235 159 148 164 246 288 374 242 Leto 1936 1913 1934 1938 1914 1939 1909 1925 1920 1926 19231912 Absolutni minimum vodostaja v cm — 2 — 5 — 5 6 27 31 13 11 4 1 4 — 3 Leto 1933 1929 1929 1903 1902 1908 1903 1929 1903 1921 19041902 Koleb 120 101 157 136 208 128 135 153 | 242 287 370 245 Blejsko jezero (1896—1946) Absolutni maksimum ■ vodostaja v cm 40 30 46 30 35 35 38 38 45 50 45 45 Leto 1936 1937 1934 1931 1931 1937 1943 1914 1937 1926 19231937 Absolutni minimum vodostaja v cm - 3 - 6 — 3 2 0 — 2 — 4 — 2 — 3 — 4 - - 4 Leto 1898 1896 1903 1903 1897 1903 1903 1911 1897 1903 1907 1908 Koleb 43 36 49 32 35 37 42 40 48 54 49 49 Najvišji do sedaj znani vodostaj na Blejskem jezeru, zabeležen 31. oiktobra 1926, znaša 50 om, najnižji, opazovan med l. in 5. februarjem 1896 1.. znaša — 6 cm, absolutni koleb 56 cm. Iz posameznih vrednosti lahko izračunamo za daljšo dobo srednji najvišji in srednji najnižji vodostaj. Srednji najvišji vodostaj znaša na Bohinjskem jezeru 184 cm, srednji najnižji 6 cm. Povprečni aperiodični koleb znaša 178 cm, njegovo središče pa 95 cm. Srednji najvišji vodostaj znaša na Blejskem jezeru 287 cm, «irednji najnižji 4‘7 cm, srednji aperiodični koleb 24 om, njegovo središče pa 16'7 cm. Tab. 2 naan prikazuje nastop letnih absolutnih maksiimov in minitmov vodostajev. Na Bohinjskem jezeru nastopajo letni absolutni maksimi vodostajev razen v januarju in avgustu v vseh mesecih, najbolj pogosto jeseni in spomladi, absolutni mi- Tabela 2 Nastop letnih absolutnih najvišjih in najnižjih vodostajev na Bohinjskem in Blejskem jezeru po posamleznih mesecih. B oh in jsko jezero (1902— 1946) Januar Februar Marec April Maj Junij Juiij Avgust Septem. -Q O M O Novem. Decem Absolutni maksimi — 1 1 3 6 4 1 — 8 13 13 3 v % — 1-8 1-8 5-7 11-4 7-5 1-8 — 15 24-5 24-5 5-7 Absolutni minimi — 8 36 3 — — — — 1 1 — 7 v % — 14-2 64'3 12-5 — — — — 1-8 1-8 — 12 5 Blejsko jezero (1896—1946) Absolutni maksimi 11 3 2 6 2 6 3 2 2 6 14 10 v % 165 45 3 9 3 9 4-5 3 3 9 21 15 Absolutni minimi 4 10 5 — — 6 8 8 6 5 2 5 V °/o . 7 17 8-5 — — 10 13-5 135 10 8-5 35 8-5 nimi pa samo pozimi. Na Blejskem jezeru se uveljavljajo letni absolutni maksimi v vseh mesecih, najbolj jeseni in pozimi. l etni absolutni iminimi nastopajo razen v marcu in avgustu v vseh mesecih, najbolj pa pozimi in poleti. Pomladanski maksimi na Bohinjskem jezeru so veliko bolj skromni od jesenskih, zato pa permanentno ustaljeni; v njih se lepo zrcali vloga topitve snega spomladi. Najvišji in najniižji vodostaji ter letni povprečki (normale) Bohinjskega in Blejskega jezera po posameznih letih v razdobju 1902—194-6, so lepo razvidni iz diagrama pod. 5. Že na prvi pogled vzbudi pozornost vodostaj Bohinjskega jezera 1. 1925. Južno vreme, ki je nastopilo 25. nov., je jemalo obilne množine snega, ki -so zapadle v času med 17. in 24. nov. (Boh. Bistrica 156 mm) ter ga zalivalo z dolgotrajnimi naliivi. Ombrometrska postaja na Bohinjski Bistrici je zabeležila med 25. in 29. nov. 459 mm padavin. Vodostaj, ki je padel 25. nov. na minimum 57 cm, se je povzpel 29. novembra do znamke 574 cm; ko leb je znašal torej 537 cm. Nastaila je povodenj, kakršne ljudje ne pomnijo. Trije mostovi so bili odnešeni, Bohinjska dolina je bila odrezana od ostalega sveta, škoda povzročena po poplavi je bila ogromna. BS6J. ČC61 £S6t ii6i (I6i ZZ6t K6t OE6J Q ZZ6t l-zot ^ 0Z6A Q) 6i It 61 9/-61- Si6t $!<$<■ et 6i 7t6t tt6t oe-6t 6061 eoti io6t- 906/ so6i *r06l £o6t- ZOdl Pod 3: Najvišji 'in najiiižji vodostaji ter letni povprečki 1’ohinjskcga in Blejskega jcizer-a po posameznih letih v nazdobju 19<)2—1946 (zgornja ivlečena krivulja pomeni pri obeh postajah najvišje, spodnja najnižje vodostaje, črtkana krivulja letne povprečke) Kot primer večjih povodnji na Bohinjskem jezeru naj navedem povodenj dne 30. X. 1926 (malks. vodost. 288 cm), dne 10. XI. 19*27 (maks. vodost. 508 cm) in 18. XI. 1940 (maks. vodost. 561 cm). Po izjavi domačinov se je ponovno pripetilo, da je jezerska voda. ki se je razlila čez bregove, dosegla »v valbori«, severno od Vrtovina, Ribnico. Ob priliki poplave 30. X. 1926 so bredli na omenjenem mestu vodo do kolen. Ribnica pa je ponovno dosegla nivo jezerske gladine. Iz velike jame, ki leži v strani steni Komarče ob sevemo-zahodni strani jezera, prične bruhati ob dolgotrajnih nalivih z zakasnitvijo slap Gavic. Pojav slapa je za Bohiinjoe znak, da bodo visoke vode upadale. Voda priteka včasih po nekaj d n i, včasih pa samo po nekaj ur. Absolutni naj nižji vodostaj — 5 cm (segajoč 44 cm pod normalo) na Bohinjskem jezeru v dobi 1902—1946 je bil opazovan v času med 18. februarjem in 10. marcem 1929, ko je vladalo razmeroma sulio, jasno, pretežno mirno vreme s silno hudim mrazom. Ombrometenska postaja pri Savici je zabeležila v januarju 156. v februarju 56, v marcu 4 mm padavin, od teh razen v marcu vtse v oblik i snega. Naj'vjsje do sedaj znano vodno stanje je doseglo Blejsko jezero 51. oktobra 1926. ko se je povzpela vodna gladina do znamke 50 cm. 57 cm nad normalo. Veliki nalivi v zadnji tretjini meseca in strašno neurje 29. oktobra je povzročalo v Blejskem kotu strašno opustošenje. Odneseni so bili skoraj vsi mostovi v blejski okolici; vodovod v Radovni je visoka voda pokvarila in Bled j c ostal brez pitne vode. V mesecu oktobru je’zabeležila ombrometerska postaja 494 mm. med temi 29. okt. 1926 104 mm. Najnižji do sedaj znani vodostaj — 6 cm (15 cm pod norm.) je bil zabeležen na Blejskem jezeru med 4. in 9. februarjem 18%, ko je vladalo suho, jasno in mrzlo vreme. V januarju je padlo 5 mm, v februarju pa 4 mm padavin v obliki snega. Debelina ledu je na jezeru znašala 26. jan. 26 cm, 21. febr. 55 cm. V krivulji Bohinjskega jezera zbodejo v oči tudi letni ekstremi od 1915 do 1919, saj kažejo zelo majhne skoke, a istočasno veliko paralelnost z letnimi povprečki. Ker je malo verjetno, da bi bil vzrok za to pomanjkljivost v opazovanju, se odpira vprašanje, če je to morda posledica bolj umerjenega poteka vremena v teh letih. \ o bi mogla ugotoviti posebna proučitev splošnih vremenskih prilik za to dobo. Zanimivo je, da opa- zimo to nenavadno paralelnost do neke mere tudi na Blejskem jezeru. Važno je, da vemo, koliko dni v letu se uveljavlja v po-vprečku režim visoke, srednje in nizke viode. Ker je izraz »srednja voda« nejasen, ga moramo nanašati na enega od intervalov, ki je v okrožju te srednje vode. S formulo 1^ = h maks. + h0 (jQ_ ... u ločimo zgornjo, s h2 = ° mi11* pa spodnjo mejo srednje vode. Pri tem pomenijo h: povprečni srednji najvišji, h0 povprečni srednji, h2 pa povprečni srednji najnižji vodostaj za odgovarjajočo dobo. Vsi nad hj ležeči vodostaji spadajo potemtakem v kategorijo visoke, vsi pod h2 ležeči v kategorijo nizke vode.2 Na Bohinjskem jezeru znaša zgornja meja (h^ tega intervala 112 cm, spodnja (h2) 25 can, središče (h) pa 67‘5 cm. Zgornja meja intervala srednje vode na Blejskem jezeru znaša 20’85 cm, spodnja 8‘85 cm, središče pa 14'85 cm. S pomočjo trajnostne krivulje lahko izračunamo tudi trajanje teh vodostajev, kar je prikazano v diagramih pod. 4. Za razdobje 1906—1946 traja na Bohinjskem jezeru režim visoke vode v povprečku na leto 8, srednje vode 271, nizke pa 86 dni. Na Blejskem jezeru traja za razdobje 1903—1946 režim visoke vode 85, srednje 185, nizke pa 95 dni potvjprečno na leto. \ Tabela 3 Leta z enakim vodnim povprečkom. n z različnim vodnim režimom na Bohinjskem jezeru Leto ho hmaks. }jmin. hi h.. Visoka voda Srednja voda Nizka voda cm dni 1910 51 136 21 93-5 36 22 208 135 1915 51 139-8 183 9/4 34-6 27 207 131 1926 51 170 13 110 5 32 22 208 135 1935 51 180 19-7 1155 35-4 19 221 25 V tabeli št. 5 so navedena leta z enakim sirednjim letnim povprečkom, pa z nekaterimi razlikami v vodnem režimu. Iz te tabele je razvidno, da sami letni povprečki niso še zadosten ka-Takteristikum vodnega režima. 2 Gravelius H., Flusskuude, Berlin u. Leipzig 1914. apon sin öfoomqQ Pod 4: Trajanje vodostajev in območja raznih vod na Bohinjskem in Blejskem jezeru Tabela 4 Odtočni odnosi Jezernice (Save Bohinjke) ob profilu Sv. Janez za povpreček 1902—1946. Mesec Srednji mesečni vodostaji t cm 1 Srednja množina vode Qm v m3/sek. Celotni odtok v tisočih m2 Srednja odtočna višina v cm Srednja padavinska višina v cm Odtočni koeficient Specifični odtok sl./km2 Januar 16 2-20 5800 61 158 0-39 23-4 Februar 14 2-00 4800 51 175 0-29 21-2 Marec 25 4-00 10600 112 253 0-45 42-5 April 43 8-20 21100 224 293 0-77 87-0 Maj 70 1500 40100 426 249 1-72 159-0 Junij 63 1300 33600 337 233 1-45 138-0 Julij 46 9-00 24000 255 170 1-50 95-0 Argust 38 6-80 18200 193 229 0-85 72-0 September 39 7-20 18600 197 286 0-70 760 Oktober 46 9-00 24000 255 449 0-57 95-0 November 45 8-60 22200 235 401 0-59 91-0 December 27 4-40 11700 124 216 0-58 46-0 Leto 39 744 234700 2480 3112 0-83 78-8 Tabela 4 nam p'rikazuje odtočne odnose Save Bohinjke (Jezernice) v profilu Sv. Janez za povpreček 1902—1946. Ker v višjih predelih jezerskega povodja ni «e ombrometerskih postaj, nimamo v tem pogledu zanesljivih podatkov. Navezani smo samo na omb rodne tersko postajo Savica in zato so računi le bolj približni. Tabela 5 nam prikazuje potek katastrofalne vode v novembru 1923. Iz te tabele je razviden velik pomen jezera pri zadržavanju visokih vod. Vodostaj pri Sv. Janezu je znašal 30. nov. 192) zjutraj 350 cm nad ničlo vodomera, vodostaj pri Sv. Duhu pa je beležil ob istem času 374 cm nad ničlo vodomera. Odtok pri Sv. Janezu je znašal I50nr7sek., medtem ko se je potom računa ugotovilo, da je znašal dotok v jezero, merjen pri Sv. Duhu 260 mVsek., kar približno odgovarja stoletni vodi (280 mVsek). Iz tega sledi, da je znašala retenzija vode 150 m3/sek., t. j. 50°/o vode, ki se je izlila v jezero. Koliko več gorja bi nastalo, ako bi vsa voda na mah prihrumela po Bohinjski dolini! V tem slučaju bi tudi najsoliduejše vodne naprave ne ostale nepoškodovane, iker bi prišle v poštev Tabela 5 Potek katastrofalne visoke vode v času med 25. novembrom in 11. decembrom 1923 v Bohinjskem jezeru. Datum opazoranja na vodomeru pri St. Duhu Čas opazo- vanja "Vodostaj pri Sr. Duhu v cm Dotok in odtok v m3/sek. Odtok pri Sv. Janezu v m:i sek. Dotok v jezero v m3/sek. Reten-zija v «/o Padavine (Bohinjska Bistrica1) 25. XI. 1923 12>> 37 12-90 6-70 19 60 34 60-8 26. „ „ »» 63 22-10 1440 36-50 40 81-3 27 M 156 54-30 3645 90-75 40 346 28 163 5673 85-15 HI'88 60 127-7 29. „ „ n 302 105-03 105-75 210‘78 50 134-4 30. „ „ f* 279 97-00 90-15 187-15 48 — 1. XII. „ „ 141 49-00 31-00 80-00 39 83 2 ft 97 53-70 21-70 5540 39 13-5* 3. „ 78 2713 12-26 39-30 31 441« 4. „ ,, »» 69 2400 14-40 38 40 37 2 8« 5 60 20 87 11-80 3267 36 61-3« 6 „ 58 2020 12 00 3220 37 221 7 „ 52 18-11 10-15 2826 36 37 8 *» 46 1602 880 2482 35 — 9. „ „ 43 14-98 8 60 23-58 37 — 10 n 40 1394 7-50 2144 35 — 11 - 37 12 90 6-70 I960 34 — Tabela 6 Množina Qm v m3/sek. za Specifični odtok v litrih na sekundo ea Razmerje med nizko, srednjo in katastrofalno visoko vodo vsakoletno nizko srednjo katastrofalno visoko nizko srednjo visoko vodo 0-90 7‘44 130 9*5 78*8 138 1:82: 145 tudi visoke vode drugih pritokov, ki jih med svojo pcftjo sprejema Sava Bohinjka. Razmerje med nizko, srednjo in visoko vodo poočituje naslednja tabela št. 6. 1 NB: Temeljno važno je dejstvo, da je Bohinj dobil tik pred temi dnevi ze,lo obilne padavine, in sicer po večdni v obliki snega, namreč: 17. nov. 14'2mm; 18. nov. 56'5mm; 21. nmr, 257 mm: 22. nov. 29'6mm; 23. nov. 13 2 mm ier 24. nov. I6'9mm, skupno od 17. do 2-4-, nov. 1923: i56'l mm. Kakor je razvidno iz tabele, je katastrofalna voda sto pet-inšiiridesetkrat večja od vsakokratne nizke vode. Odtočnih odnosov Blejskega jezera ni mogoče prikazati, ker manjkajo tozadevni podatki na terenu. Knjižni viri: Jahrb. d. Hydrographischen ZentralibureauiS. Das Savegebiet. 1896—1913. Izvještaj o vodenim talozima za god. 1925 do 1939. Beograd. Oskar Reya, Padavinska karta Slovenije. Ljubljana 1946. Gravelius lt.. Flusskunde. Grundniss detr gesamten Gewässerkunde 1, Berlin u. Leipzig 1914. i KoneöaHMe boahoto ypoBHn BoxMHbCKoro n BneflCKoro 03ep (CnoBeHkin). (HpaTKoe cofiepwaHMe) BoxmiLCKoe o3cpo, c noBepxnocTbio b 3,283 KBa/ipaTiibix KHJioweTpa h MaKCHMUJIbHOH I’JiyÖHHOH 44,5 MeTpOB, OKpyjKeHO ropiII.IMM rpeÖHflMH H BblCOKO-ropnbiMH njiaTo c MopcjiojiorHHecKHMii h rHapojioraiecKHMH cBoflcTBaMii icapcxa. Ero öacceöH oßiiiiMaiomiifi 94,3 KBa^panibix KH.iOMerpa h 31,4-KpaTHO npeBbi-maiomnft noBepxHoeTb 03epa, aBJiaexca oßjiacTbio oönjibiibix oca^KOB, KOTopue,. BepoflTiio, i'opaaflo ßojiee ana'iiiTeJibubi, hom ocaflitH b caMoii KorjxoBHHe (oM.apo-MeTpuHecKaii CTanmia CaBiiua 3142 mm). B o3epo Bna^aeT h iiepe3 Hero npore-Kaer apno BbipaaceiiHbifi KapcTOBbift pofliuiK CaBima. üoaTOMy o3epo xapaicre-pnsycTcji ßojibmHM Ko.ießaimeM bo^hofo ypoBiia. Cpeanaa BbicoTa ypoBHa bo^bi b nepno^ 1902—1946 rr paBiia 39 canTH-MeTpaM, iianöojiee imaicaa — 12 caHTiiMeTpaM, a nepHOflH’iecjcaa aMUJiiiTy/ia paBHR 45 canTHMßTpaM. CpeflHHH liaHBbicumii aßcojnoTHWH MaKCHMyM b iiepHOA 1902—1946 rr. cocTaBJiaeT 184 canraMerpa, cpeaHHii HaiiHH3mHH — 6 caimiMex-poB, epejuiee anepno^riecKoe KOJicßaimc 176 caHTHMerpoB. II3 flnarpaMMH N. 1 aBCTByeT xoa peryjiapnoro riepHozpiiecKoro Kojie-ÖaHHH b nepaoa 1902—1946 rr. CaMbiii hh3khi'i ypoBeiib BOflbi naOJiio.’iacTCH Ha 03epe b (j5eBpajie, a MaKciiMajibin.iii — b Mae, b cbh3h c BeceHHHMH oca/iKaMH h TafiiiHeM cueroB Ha BbicoTax. CeKyiiflapiibiii miiiiiimjtm ypoBHa bo^h naßjiK> aaeTca n anrycre, a oceiiane aoacflH Bbi3biBaiox cöKyiiflapiibift MaKCHMyM b oKTaßpe. J],HarpaMMa N 2 cocTaBJiemiaa Ha ocHOBaHHH MecH’iHbix aßcoaiOT-Hbix MaKCHMyMOB, npeacTaBjiaeT OTpasKemie aBJieiinii noroßbi. üepBbiii MaKcn-MyM iiaßjnoaaoTca b anpejie, a BTopoii — b OKTaßpe, irpu fitom oii siwiHTWibHo Bbirne nepBoro. KpHBaa ocaflKOB b oßmo.M goBnaflaeT c Ko;ießaiineM Boanoro ypoBiia.UecoBnaAeime, 3aMe'iaeMoe b (JieBpajie, Bbi3HBaioT ocarini b TBopfloii ifiopMe, b Mae — Taaiibe cueroB na BbicoTax, jictom — ycHJieimoe Hcnapeime, a oceiibic ycHJieimaa BJiaaniocTb, naMOHCiiHaa noHBa h Taaime pano Bbinajia-icimix euerem". CymecTBoimo imoii xapaKTep iiMeex BjieaeKoe 03ep0 c MaKciiMajibnon rjiyßimoj'i 30,6 MerpoB. Ero ßacceiin tojibko 8,4 Kparao ßojibine iioBepxuocTii 03epa, paBHoft 1,452 KiuioMeTpaM. 03epo nHTaeTca iiesna^HTejibiibiMH noTOKaMii h KJiio’iaMH. Ha paccToaiiini ot BbicoKoropnoro oKpyjKemia BoxmibCKoro 03epa no Bjie/icKoro 03epa oca^Kii ciiJibiio yMenbraaiOTca (Bjieji — 1662 m. m.). PogoBaa cpejuiaa ypoBHa BOflbi b 1896—1946 rr. paBiia 13 caiiTHMeTpaM,. HaiiBbicmaa Mccannaa cpejnaa cocTaBJiaeT 21 cairriiMeTp, Hanmi3inaa — 7 cair-TiiMeTpoB. Cpe^HHii aßcojuoTHbiH MaKCHMyM paBeH 28,7 cairriiMeTpa,; oposumi HainiH3raHH — 4,7 caimiMeTpa; cpeanee auepiiOflHHecKoe KOJießanue — 24 caii-THMeTpaM. .HiiarpaMMa N 2., cocTaBJieimafi na 0CH0BaHHH cpe;iniix Mecjriin« adcoji-ioTHbix MaKciiMyMOB, oßnapyatHBaeT flOBoubiio 3na4HTejibiioe pa3JiHime Meamy KpjIBOH H3MeHeHHH ypOBIIH BOflbl H KpHBOÖ OCaflKOB, IiaiIHIiaH C OKTJlÖpfl H flajiee. 03epo miTaerca TOJibKO MajibiMii riOTOKaMH n KJiKwaMH, HMeeT, iiobh-^HMOMy, KOJießaHHe, anajiorH^noe TajibiM BOßaM, KOTopoe b cbhsii c oca^KaMH COOTBeTCTBGIIIIO 3ana3,nbiBaeT. IlpiiMapnoro MaKCHMajibnoro ypoBiia o3epo ^ocraraeT b iioaßpe, iiöo bjiii-fiime oöiiJibHbix oceiiHiix Ä05Kflefi lipeBbimaeT BJiHHHHe Beceiinero TamibH cueroB. Ii Biiay iih3khx aöcojiiOTiibix bbicot b Ohpyaceumi BjieacKoro 03cpa, BecemiHH ceKyiiaapHbiä MaKCHMyM na/iaeT yjice Ha anpeiib. PaMKO TpaflHHK Variations du niveau des lacs de Bohinj et de Bled. (Resume) Le bass in d’alimentation du lac de Bohinj (Bohinjsko jezero) depass e par la surface (93.4 kmq) 31.4-fois la surface du lac meme (5.283 kmq). forme de haiutes cretes et plateaux alpines avec un caractere karstique tres marque, c’est une region des .precipitations abondanles (station de Saviica 3122mm). Le lac, traverse par le fort misseau alpino-karstique de la Savica, se distingue par les fortes variations anuelles du niveau, Les dates pour la periode de 1902—1946 nous montrent la hauteur du niveau moyenne de 39 cm, le moyen mensuel le plus haut de 57 cm, le plus bas de 12 cm, l’ampli-tude periodiique de 45 cm, le maximum a.bsolu moyen de 184 cm, le minimum aibsolu moyen de 6 cm, done une variation aperiodique de 178 cm. Le niveau moyen v est au plus bas en fevrier, au plus haut en mad, soute.nue par les pluies de printemps et plus encore par la fointe des neiges dans les montagnes. Pu'is les eaux baissent jusq’aiu minimum en aoüt, tandis que le niveau s’eleve de nouveau en octobre soutenue par les pluies dautomne. Quant aux niiveaux maximum albsolus, ils refletent les phenocmenes du tempst Le premier maximum en apparait en avril, le second, considcraiblement plus fort, en octcibre. La courbe des precipitations correspond, en general, aux variations du niveau. I] y a des divergences entre les deux courbes eil fevirier (effet des precipitations sous forme de neige), en mai (font® des neiges dans les montagnes), en ete (evaporation accentuee) et en automne (augmentation de I humidite, sol detrempe, fante des neiges precoces). Lei regime des hautes eaux dans le lac de Bohinj dure en moyenne 8 jours, celui des eaux moyen-nes 271 et des basses eaux 95 joiurs. Le lac de Bled (Blejsko jezero) eist d’un caractere assez different. Son bassin (11,4 kmq) ne döpasse la surface du lac meme que 8,4-fois. Le lac nest alimente que par des petites ruiisseaux et des sources,. Les precipitations y sont sensiblement moins abondantes (Bled 1622 mm) qtie dans les montagnes de Bohinj. Sur le lac de Bled, on a enregistre, dans la periode de 18%—1946, le n'iveau annuel moyen de 15 cm, le moyen memsuel le plus haut de 21 om. le plus bas de 7 cm, done une amplitude periodique de 14 cm. Le maximum absolu moyen atteint 28.7 cm, le miniimum absolu moyen 4.7 cm, la variation aperiodique etant done de 24 cm. C’est en novemibre que le niveau du lac atteint son maximum principal, les pluies aibondantes d’automne depassant l’influence de la fante des neiges printaniere. Les hautes- eaux seoondaliires de iprintemps elles-memes passent, en presence de la hauteur plutöt mediocre du bassin d’alinientation, au mois d’avril. Le ta/bleau des niveaux maximum absolus montre, ä partir d’octobre, une divergence sensible entre la courbe du niveau d’eau et celle des 'precipitations. II semble que le lac, n’alimente que par des ruisseaux ins'lgnifiantes et des sources, -subit des variations analogues ä celles des eaux souterraines qui so nt en retard regulier par Tapport aiux precipitations. Rajko Gradnik. Ivan Rakovec: O mostniški dolini v Bohinju (Prispevek h glacdalni geologi ji.) Zgornja del mostniške doline, ki je večinoma suh, je ozek, prečka več stopenj in se tudi 'konča z večjo stopnjo, s strmo steno, iz katere privre v višini 779 m močan slap Mostnice. Voda pada tu s talko silo, da si je v apnenčeve sklade vrezala že več metrov globoke tesni. Te segajo tako daleč, dokler precej napeto pobočje ne preide' v ravnino. Strma stena s slapom Mostnice predstavlja začetek Voj, močno 'razširjene .doline, ki je tudi izdelana v dachsteinskem apnencu. Skladi so na leivem pobočju zgornjih Voj nagnjeni proti zalhiodu, v srednjem delu proti severozahodu in v spodnjem delu Voj proti iseveru, na desnem pobočju spodnjih Voj pa proti zahodu. Zgornji del Voj, ki leži v višini nad 700m, poteka v smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Površje tega dela je precej nagnjeno in mestoma tudi valovito. Nagiba se deloma proti jugozahoda, deäoana proti jugu. Mostnica dobiva v tem delu Voj dva večja pritoka z love strani, od katerih prinaša tako imenovani Potok vedno izdatno množino vode. Mostnica je s svojima pritokoma ustvarila v zgornjem delu Voj razsežno teraso, ki se širi pod slapom v višini 725 m. Njena ježa je ca. 8—10 m visoka. Terasa je proti jugu, to je po dolini navzdol nagnjena tako, da se polagoma zniža na višino 710 m. Pod njo se razprostira ravnina, v katero sta vrezala strugo Mostnica in Potok. Spodnji del Voj. ki se začenja pri višdmi 700 m, je znatno širši od zgornjega in je usmerjen od severa proti jugu. Na spremembo smeri doline pri prehodu zgornjih Voj v spodnje so skoraj gotovo vplivale tektonske razmere, ker se smer apnenčevih skladov, ki obdajajo Voje, tam prav tako spremeni. Spodnji del Voj se tudi po tem loči od zgornjega, da je njegovo površje pretežno ravno. Mostnica dobiva v spodnjem delu Voj tri večje pritoke, od katerih sta dva, Snežniščdca z desne in Kropa z leve strani, že prav na koncu Voj. Poleg precej močnih izvirkov na vznožju po- bočij, ki obdajajo Voje, imamo na ravnini sami več mest, kjer se v/odai kar na lepem pojavi iz tal. Prav tako izsvira voda na več krajih izpod morenskega nasipa na koncu Voj. Slap Mostn&ce ter Kropa privreta na dan v visin'i ca. 780 m, Snežmiščica pa nekoliko više. Ti kraški izviri kažejo, da leži horizont krašk e podzemske vode pirecej visoko nad dolinskim dnom. Dno Voj je prekrito s talno moreno, ki jo je bil odložil ledenik pri svojem umikn. Morensko gradivo obstoji iz apnenega blata, v katerem je pomešan različno debel grušč. Kjer prevladuje apneno blato, je morena bolj ali manj nepropustna. Na to kažejo močvirni predeli, posebno v naj nižjem ravninskem delu. Poleg te morene pa je, predvsem v strugi Mostnice in na njenem levem bregu v sredi Voj, zastopan tudi fluvioglacialni prod, ki je večjidel po tekoči vodi preložena morena, pri čemer je bilo apneno blato skoraj povsem odplavljeno. V istrugd 'in neposredno ob njej je zastopan zelo debel prod in skale, le na posameznih mestih sta med prodom odložena tudi pesek in mivka. Ta prod je mlajši od talne morene. Med prodom, ki je najmla jša naplavina na Vojeh, in talno moTeno pa se da ugotoviti še apnena glina ali prsteni apnenec (Melik, 1930, str. 37). Na jugu zapira Voje velik nasip čelne morene. V apnenčeve sklade, ki leže pod talno moreno, je Mostnica vrezala svojo strugo šele nekaj metrov pred iztokom z Voj. Ta 6truga je spočetka plitva, toda nenadoma se pokažejo v njej močne kaskade, znamenje, da je postal strmec Mostnice tu naenkrat izredno močan. Kmalu nato preide Mostnica v 10—15 m globoko sotesko, ki sestoji iz dachsteinskega apnenca. Na apnencu leži na obeh straneh soteske čelna morena, ki se spušča na tem mestu v več terasa,h proti Mostnici navzdol. V smeri doline se morena zniža in preide v ravno površje. Pod njim je morena na široko razgaljena. V tej golici vidimo pretežno droben grušč, pomešan z apnenim blatom, v katerem tiči tudi več večjih skal. Vse to gradivo je izključno iz apnenca. Pod nekako 8—10 m debelo plastjo morene se pokažejo skladi debeloplošča-tega dachsteinskega apnenca, ki so nagnjeni za 25° proti jugu. Celoten nasip z apnenčevo steno vred je do 50 m visok, v sredi neposredno ob soteski pa je visok le dobrih 20 m.1 1 Z najnovejšimi merjenji so vrh morenskega nasipa ugotovljene naslednjo višinske kote: na skrajnem desnem robu v bližini Cuekoyega senika 961,58 ni, bliže Mostnici 684,91 m, ot> mostniški soteski 666,20 m, na levi štrarii Ob vozni poti, ki pelje proti Stari Fužini, je možno na desni strani Mostni ce videti, kako prehaja morenski nasip že po kratkem presledku v več manjših nasipov. Vsi so namreč oh tej poti presekani. Zadnji tvori del hrbta, ki se vleče med dolino Suhe in mostniško dolino. Tudi ta morenski nasip ne sega v večjo globino kot prvi največji nad omenjeno sotesko. To je razvidno iz tega, ker se pojavijo na površju v bližini 'kamnitega mostu čez Suho, Ikii je le nekaj metrov oddaljen od zadnjega nasipa, že skladi dachsteinskega apnenca, v katere je bila Suha na tem mestu vrezala globoko deber. Voje predstavljajo čelno kotanjo, v kateri se je v dobi umak nitvenih stadijev nahajal konec mostnišikega ledenika (Melik, 1 928, str. 89). Čelni morenski nasip na spodnjem koncu Voj in ostali manjši nasipi izhajajo, kakor je ugotovil Melik, (1930, str. 37), iz dobe biihlskega stadija, preden se je takratni ledenik pričel umikati v višjo lego. Gscbnitzske morenske nasipe je odkril Melik na Velem in Malem polju v glavni dolini v višini 1700 m in na planini pod Miš eil j vrhom v višini 16)83 m, daunsko moreno pa v zgornjem delu Mišeljske doline v višini 1950 m (1930, str. 37, 38). S fužinsko čelno moreno so morenski nasipi na koncu Voj torej enake starosti (prim. Brückner, 1909, str. 1055, 1059; Ampferer, 1918, str. 413). Po umiku ledenika v postbiihlski dobi so bile vse Voje na debelo prekrite s talno moreno, in to Vsaj do višine, do katere sega najviše ležeča terasa, ki sestoji še iz talne morene. Ko se je umaknili ledenik z Voj v višjo lego, se je izpod njega pritekajoča voda zajezila ob morenskem nasipu na koncu Voj. Tako je na Voj eh nastalo jezero, o katerem pričata, kakor je dognal Melik, (1930, str. 37), še danes apnena glina na dnu pod flu-vioglacialnim prodom in pa deltasta plastovitost, ki jo ponekod kaže ta prod. Glina se je sesedala na dnu jezera, dokler je bilo okolišno ozemlje še pod ledom. Pozneje so postali dotoki prodnati in so pričeli zasipati jezero s prodom. Še preden pa je bilo jezero povsem zasuto, se je začela jezerska voda prelivati čez morenski nasip, ki se je zavoljo majhne odpornosti polagoma rušil. Tako je jezero sčasoma odteklo in skozi Voje teče odtlej v približno enaki oddaljenosti od soteske 667,16m, prav ob levem robu pa 694', 14 in, 6%, 88 m in 701,64 m,. Višina površja ob M ost niči pred iztokom z Voj znaša 650,65 m, v soteski pa se ta nivo ziniža na 645,49 m,. Za te podatke se Projektivnemu zavodu LRS v Ljubljani najlepše zahvaljujem. Mostnica s svojimi pritoki. Ta je razrezala prodnato, pa tudi morensko površje Voj v več teras. Najvišjo teraso spodnjih Voj predstavlja ravnina, po kateri je speljana vozna pot, ko zavije z moren skega nasipa navzdol na Voje. Ježa te terase je 3—4m visoka. Pod njo se razprostira močvirna ravnina, ki je pretprežena z žleibovi malih, komaj dobro ped širokih vodic. Ta nižja ravnina ima 1—2 m visoko ježo. V najnižjem nivoju teče Mostnica1 v približno 1 m globoko vrezani strugi, medtem ko si je više navzgor ob tako imenovanem Beraškem mostu vrezala skoraj 2 m globoko strugo. Ker mo renski nasip, če sodimo po današnjih višinskih točkah, skoraj ni presegal višine 700 m, so bile ojezerjene samo spodnje Voje. Temu dejstvu je tudi pripisati, da je površje spodnjih Voj bolj ravno od površja zgornjih. Apnena glina ,in fluvioglacialni prod na Voj eh sta iz post-biihlske dobe. V tej dobi si je tudi Mostnica utrla pot skozi morenskii nasip in ga prerezala do daobsteinskega apnenca, na katerem je bila odložena čelna morena. Zarezala se je tudi že v sam apnenec in izdelala v njem južno od Voj do 30 m globok vintgar. Kakor je razvidno iz zigoraj omenjenega profila na spodnjem koncu Voj, so te zaprte ne samo z morenskim nasipom, marveč tudi z nad 10 m visoko apnenčevo steno. Taka stopnja bi mogla nastati ob prelomu, kakršnih prečka spodnji del most-niiške doline več. Vendar ta možnost v našem primeru ne pride v .poštev. Stopnjo povzročeno po premiku ob prelomni ploskvi (takšni prömiki so nastajali pri nas v terciarni dobi) bi bila namreč tekoča voda izravnala že davno pred nastopom ledenih dob. Potemtakem je mogla ta stena nastati etdinole po ledeniškem preoblikovanju. Da je etena res del čelne kotanje na koncu nekdanjega ledeniškega jezika, vidimo tudi po tem, da je dno Voj pred steno nekoliko poglobljeno. Vprav zato se pokaže v tem delu Voj apnenec na površju in dobi Mostnica* naenkrat tako močan strmec. Od morenskega nasipa na spodnjem koncu Voj do Hudičevega mostu teče Mostnica skoraj tik levega pobočja, ki je mestoma strmejše od desnega. V tem delu so pobočja mostniške doline sploh strma, ponekod celo bolj strma kot na Vojeh. Na desnem pobočju se vleče terasa v višini 650—650 m, nad Hudičevim mostom pa v višini 625 m. Na levem pobočju imamo v višini 630—640 m teraso, ki je precej ožja od one na desri strani doline. Na polbočju Vogarja v mostniški dolini so v strmih stenah razgaljeni dachsteinski apnenci, ki so v severnem delu nagnjeni proti jugu, v južnem delu pa proti severu. Vmes poteka prelom, ki skoraj pravokotno prečka mostniško dolino in se nadaljuje ob severnem pobočju St udor j a, medtem ko seče Vogar najprej v zahodni in nato v severozahodni smeri. Prelomna ploskev je strmo nagnjena proti severu (Härtel, 1920, str. 145). Ob njej se je severno krilo pri narivanju dvignilo. Ob tej prelomni ploskvi poteka namreč nairivnii rob Zlatenske plošče. Ta prelom ni osamljen, maiivieč jih je še več, 'ki pa niso tako izraziti. Takoj nad Hudičevim mostom je na primer opaziti na pobočju St udor j a prelom s smerjo severovzhod-jugozahod. Na pobočju Vogarja pa, ki že skoraj meji na dolino Suhe, sta dva med seboj domala vzporedna preloma s smerjo se ve roz aho d-j ugo vzh od. Ni izključeno, da prečka mostniško dolino» še kak prelom, ki pa ni viden bodisi zaradi pogozdenosti pobočja bodisi zavoljo prekrivajočih ga mlajših plasti. Tudi južno od Voj je dno mostniške doline prekrito z mo-renskim materialom. Iz profilov, ki se nato nudijo ob vozni poti na desnem pobočju ikakor tudi ob stezi aili kolovozu na levi strani Mostnioe, je razvidno, da sestoji obojestransko pobočje prav talko iz talne morene. Tudi obe zgoraj omenjeni terasi sta zgrajeni iz talne morene. Ta je sestavljena iz apnenega blata, pomešanega z drobnim gruščem. Ostrorobi kosi kamenja dosežejo večinoma samo nekaj centimetrov debeline, le malo je nad decimeter debelih kosov. Vimes pa se dobe skale, ki merijo do pol metra v premeru. Morenski material moremo zasledovati v mostniški dolini do Hudičevega, mostuj. V njegovi bližini je ob strugi potoka, ki priteka z desne strani v Mostraico, še na široko' razgaljena morena. Prav na tem mestu pa se v mostniški dolini zadnjikrat pojavi morenski material, kajti takoj pod Hudičevim mostom je opaziti na levi strani, kjer je velika peščena jama, že drobnejši prod v plasteh. Tudi na desni strani Mostnice je kakih 10 m nad potjo, ki pelje čez fužinsko čelno moreno k Bohinjskemu jezeru, razkrit pla-stovitii drobnejši prod, pod katerim iso izredno debeli prodniki. Talna morena v mostniški dolini južno od Voj izvira iz pred-biihlske dolbe. Ledenik jo je odlagal vso wiirmsko dobo do biihlskega stadija, ko je bil ta del doline pod ledom. Površje teras, ki so tu še ohranjene na obeh straneh v višini 650—650 m, verjetno predstavlja dno ledeniške doline po umiku ledenika na Voje. Morensko plast, ki je prvotno na debelo prekrivala vso mostniško dolino od Voj navzdol, je Mostnica že davno prerezala in si je v spodaj ležeči dachsteinski apnenec Vrezaila bolj ali manj globoko strugo. Zatto stopa v najglobljem delu doline, kjer poteka struga Mostnice, apnenec neposredno do površja. Od iztoka z Voj navzdol teče Mostnica v globokih in ozkih tesneh, ki so posebno lepo vidne z lesenega mostu pred izlivom Suihe v Mostnico. Od tega mostu se tesni nadaljujejo še daleč od izliva Suhe navzdol, nakar preidejo v širšo in plitvejšo strugo. Na koncu teh tesni je videti lepo naravno okno, iki ga je ustvarila Mostnica v apnencu, pa tudi več globokih kotli c. V plitvejši strugi, kjer tvori Mostnica brzice, opazimo najrazličnejše oblikovano skalovje. Na več mestih je možno videti skalnate gobe, mize in podobno. Kdor pozorno motri vse te oblike, pride do zaključka, da večjih skal Mostnica ni prinesla s seboj z višjih delov, marveč da so nastale pretežno po kemični eroziji n» licu mesta. Skalnate prage je voda sledeč raizpokam razrezala na več de/lov in jih z izpodjedanjem odločila od žive skale. Kmalu postane dolinsko dno široko s položnimi travnatimi pobočji. V tem delu si je Mostnica vrezala komaj pol do enega metra globoko strugo, ki pa je še vedno v apnencu. Toda ta apnenec se pokaže v dolini samio v strugi in kvečjemu še v prav ozkem pasu ob njej. Kakih 50 m pred naslednjim, kamnitim mostom se prične nova soteska Mostnice, ki se pod tem mostom močno zoži. Od mostu nalvjzdol se soteska nekoliko razširi, njene stene so tu vot-linaisto izdolbene. Nato -se soteska ponovno zoži, po kratki razdalji pa kotlasto razširi. Na dnu tega kotla je majhna ravnina s plitvo strugo. Približno 50 m pred Hudičevim mostom se pojavijo nove tesni, ki j ega jo še nekoliko od tega mostu navzdol. Tik pred tem mostom si je Mostnica izdolbla skalnato sotesko skozi apnenčev hrbet, skrajni odrastek Studorjevega pobočja. Na levi strani soteske sestoji ta odrastek iz samega dachsteinskega apnenca, na desni pa je na ta apnenec prislonjena morena. Najgloblje so tesni na progi od izhoda Mostnice na koncu Voj navzdol proti lesenemu mostu, kjer dosežejo globino 25 do 30 m. Tesmi pri Hudičevem mostu ne dosežejo take globine pa tudi ne take dolžine, še manj jo dosežejo one v srednjem odseku. Dnio doline Mostnice je tik nad Staro Fužino za približno 50 m višje od glavne, to je Bohinjske doline. V to 50 m visoko stopnjo je Mostnica zarezala teeni pri Hudičevem mostu. Ta stopnja je nastala deloma na ta način, da je bila glavna dolina po bohinjskem ledeniku poglobljena nekoliko bolj kakor mostniška, po kateri je prihajal precej manjši imostmiški ledenik v glavno dolino. Predvsem pa je bila povzročena, kakor je dognal Me-1 i k (1934, str. 134), po tektonskem pogrezanju glavne Bohinjske kotline. Razen tega je pripomoglo k nastanku teh tesni še to, da si je Mostnica po umiku ledenika vrezala svojo strugo preblizu levemu pobočju in tako hitreje dosegla pod talno moreno ležeči apnenec, kar je domneval že Meluk (1934, str. 167). Ni namreč izključeno, da poteka bivša struga Mostnice bolj desno od današnje in je zakrita z morenskim materialom. Na to kaže apnenčev hrbet, ki ga je prerezala Mostnica tik nad Hudičevim mostom in se kmalu'konča desno od današnje struge, kjer je nanj prislonjena morena. To pa more veljati samo za odsek južno od izliva Suhe v Mostni co. Ob tefm izlivu stopa namreč, kakor že povedano, apnenec prav do površja tudi na desni strani dolinskega dna, in sicer tik ob vozni poti. Vzrok, da se tesni večkrat menjajo s plitvejšo strugo, je vsekakor ta, da se spušča dolina v več stopnjah navzdol. IVa spodnjem koncu vsaike stopnje dosežejo tesni naj večjo globino, na začetku nove pa preidejo v plitvo strugo. Morfološko te stopnje danes niso več tako razločne, ker jih zakriva talna morena. Edinole zadnja, največja stopnja pri Hudičevem mostu je še dobro vidna. S prečnimi prelomi teh stopenj ne moremo razložiti iz istega razloga, ki ga omenjam v zvezi z nastankom stene na spodnjem koncu Voj. Intenzivnost epirogenetskih premikanj se na tako kratko razdaljo tudi ne moire v taki meri spreminjati. Teh stopenj končno niti nd mogoče pojasniti s petrografskimi razlikami kamenine, ker je apnenec na vsej tej poti bolj ali manj enako odporen. Ne preostane drugega, kakor da pripišemo nastanek stopenj nad Hudičevim mostom ledeniškemu preoblikovanju. Sicer pa moremo stopnjasto spuščajoče se doline videti skoraj v vseh alpskih dolinah, ki so bile nekdaj pod ledom. Mostnica dobiva tudi južno od Voj v;eč pritokov, ki so v pravem pomenu besede Suhe, ker so ob nizki vodi suhe. Razen tega priteka vanjo izpod talne morene nešteto manjših izvirkov.' Ponekod je okoli teh izvirov zemljšče zamočvirjeno. Največji pritok Most nice, Suha, teče po ozki in globoki dolini s strmimi stenami. Dolinsko dno, ki je na debelo prekrito z moreno, je Suha že razrezala in dosegla daohsteinski apnenec. V njem si je ponekod vrezala že precej globoko strugo, kakor na primer v bližini drugega kamnitega mostu, kjer teče v piri-bližno 5 m globoki skalnati soteski. Pr,i opuščeni fužini se širi terasa, tki sestoji iz fluviogla-cialnega proda. Ta prod je dobro viden malo niže navzdol na nasprotnem bregu, na katerem leži fužinska čelna morena z velikimi bolvani na površju. V njem so sicer večji kosi apnenca res ostro robi in razmetani na videz brez reda v apnenem blatu, toda zglajenost in zaobljenost manjših delcev je nesporna m tudi plastovitost je na nekaterih meistih te golice dobro vidna. Ker je material pretežno sortiran, ni dvoma, da imamo pred seboj fluvioglacialni prod. Kot nadaljnji dokaz služi še to, da se na nasprotnem bregu Mostnice ta prod nadaljuje in tvori lepo ohranjeno teraso, ki sega do i.ste višine, v katetri se onstran Mostnice pričenja nad prodom ležeča morena. Bržkone je imel Ampfer er ta p,rod v mislih, ko je zarisal v geološko karto, obsegajočo vzhodni del Bohinjskega jezera, prodne plasti na obeh straneh Mostnice od Hudičevega mostu navzdol (191S, str. 411). Fluvioglacialni pirod ob Mostnici v Stari Fužini mi starejši samo od ibiihlske čelne morene, ki leži na njem, marveč tudi od talne morene, ki nastopa v mostniški dolini južno od Voj. V dobi, ko se je začel bohinjski ledenik pomikati proti Blejskemu kolu, pa dotlej, ko je po umiku dosegel prvi daljši stadij na prostoru današnjega Bohinjskega jezera in začel odlagati čelno moreno pri Stari Fužini, je bil spodnji del Mostnice pod ledom. Možno je sicer, da je bil ta del v, tej dobi za razmeroma kratek čas brez ledu, če se je tbtil bohinjski ledenik umaknil že pred biihlskim stadijem prav do Ukanca in nato začel naraščati, dosegel Staro Fužino in šele tedaj odložil tam čelno moreno (prim. Melik, 1934, str. 155). Prod bi potemtakem mogel biti odložen v dobi med würmom in bülilom. Toda debelina pod fužin siko moreno ležečega proda izključuje to možnost. Prod je mogla torej Most-ttica odložiti najpozneje v zadnjem, riško-wiirmsketm intergla-oialu. Prod tedaj ne izhaja iz morenskega gradiva, ki prekrivi mostniško dolino južno od Voj, odkoder ga je bila Mostnica od- nesla že precejšnjo množino, marveč iz niške morene, ki jo je bila Mostndca v dolgo časa trajajočem interglaicialu bržkone vso odstranila. Ni namreč verjetno, ’da (bi izhajal prod iz predzadnjega, to je mindelsko-riškega interglaciala, ker bi bil sicer kolikor toliko sprijet. Prav tako je malo verjetno, 'da bi se ohranil tako sipek material kar skozi dve ledeni dobi. Literatura. Ampferer, O., Utbe.r d'ie Saveterrassetn in Oibe>rkrain,. Jahrb. Geol. R. A Wien, 67, 1918. Härtel, F,, Stratigraphische und 'tektonische Notizen über das Wocheiner Juragebiet. Verh. Geol. S. A. Wien, 1920. Melik, A., Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju. Geogr, vestnik, III, 1928. ; Melik, A., Bohinjski ledenik. Geogr, vestnik, V—VI, 1950. M e 1 i k , A., Še o razvojiu Bohinjske kotline. Geogr, vestnik, X, 1934. Melik, A., Slovenija. I. Ljubljana 1936. Penck, A. — Brückner, E., Die Alpen im Eiszeitalter. Leipzig 1909. K Bonpocy o rnaijHanbHOM reonornn Mocthmujckom flo/iMHbi (CnoBeHnn) (KpaTKoe coflepwaHHe) Ha Boflx, ciuibiio pariiiHpeimoii nacTH Moctiihihckoh sojinim b Eoxime (CjiOBeiiHsi), na flaxmrefiiicKOM ii3BecTiisiKe cocTaBJiHicmeM ochoby Bceii ;io-jiHHH, jiejioiT »Jioßiiaa« ((JipoiiTajibiiafl) Mopena. — Ha neii imorAa BbicrynaeT H3BecTKOBiicTan rjinna, a iiafl nocjieaiieü . rajie'niiiK, moo- TaMii c xapaKTepHofi juiaroimjibnoii cjioiictoctlio xiojibtobiiIX OTJioaceniiH. Ha HHjKHeM Könne Boft HaxojiHTca öojibmofl Baji »jioöhoö« ((JipoHTajibiioii) Mopenu Biojiiickoh cTaflim, nanpyaiiBuniH boau, BLireKaBmiie H3 jiefliniKa, riocJie Toro KaK on OTCTynuji na öojice Bi.icoKoe nojiojKemie. Il3 bbicoth MopeiiHor Bajia MO'/KHO SaKJIIOTOTL, TITO B 03ep0 IIpei!paTHJlaCI> TOJIbKO HH5KHHS 'iaCTB Boii, H/iyman c ceBcpa na ior h pacnojionccHiiaji Ha Bwcore mnice 700 mgtpob. Tjinna oce^ajia Ha ßiie 03epa, Koraa OKpecTiiaa Teppmx>pnfi öbijia eine nojio JibßOM. no.3,iiiee ace rajie'iiniKOBue naiun.inu na'iajni 3aci.iriaTi> 03ep0 rajie’iniiKOM. nocjic OTTOica osepa pcuca MocTinma npoÖHJia ceöe nyTb ’iepea MopcHHHft Baji h Bpe3ajia rjiyöoKoe pycjio b flaxnwefincKOM usBecTHHKe, JieacameM no,n jioßnofi ((fipoirrajibHofi) Mopenoß. 3tot H3BecTHJiK na imacHeM iconue Boii npefl-CTaBJifiCT coöoio cToiiy Bbicoroit cBbime aeemu mptpob, Bosiimcmyio BCJieflCTBHe jiGaiiiiKOBoro npeoöpa30BaiiH5i Tau jkc, KaK n yrjiyöjiemioe fliio aojninbi Boii nepe^ sroii CTeiiofi. K iory OT Boß imeoTcsi necKOJibKo MeHbmnx BajioB jioöhoh (({tponTajib-HOit) MopeHbi. y MOCTa >iepe3 penny Cyxyro Ha noBepxHOCTH oöiiapyacHBaerca jiaxmTCHHCKHü H3BecTiiiiK, jioxoflniiiHH ao liocjieflHcro Bana. JioÖHoii (({ipoiiTajib-Hoä) Mopeiibi. Booöme jkc MocTimmcKan /lOJiima iojicuee Boii ii jio HepTOBa MocTa noKpbiTa jioöhoö ((tipoirrajibnoH) Mopeiiofi, Ko-ropyio pe^Ka MocTinma TaKace yjicc nepepo3ajia h Bpe3ajia cBoe pycjio b muice jieacamHö iisBecTiuiK. flaXHITeftllCKHÜ H3BCTHJIK B 3T0H 'iaCTH ^OJIIIIIbl oOliapyjKHBaeTCfl TOJIbKO y pycjia Mocthiihh. B Tpex Mecrax oHa 0öpa30Bajia Tecimubi rjiyönnoft no 30 Me-TpoB; Booöme ace OHa tckt no MejncoMy pycjiy rjiyÖHiiofi ot 3,5 ro oflnoro MGTpa. HepejiOBaime Tecmm n öojiee MeJiKoro pycjia Bbi.sBaiio HecKOJibKHMii reppacaMH, ROTopbie MocTiniracKaji ^oJimia nepeceicaeT b stoh cBoefl nacTH. H 3TII Teppacbl B03HHKJIH BCJICÄCTBHe JI6flHHK0B0r0 npeOÖpaSOBailHH. HoCJICAHHil Toppaca, y HepTOBoro mocto, bucotoö jxo 50 MerpoB, B03HHKJia, rJiaBHbiM oöpa-30M, b pe3y;iL.TaT0 norpa3aima Boxhhlckoö kotjiobhhij. K lory OT HepTOBa MocTa iiaranaeTca ({iJiroBiiorjiauiiJiJibHLiH rajie'iiiiiK. B CTapoii (liyjKinie, na npaBoii CTopone Moctiihhli, oh noKpuT jioönoft ($poHTajib-hoh) Mopenoii. OieBHflHO, stot rajiciiuiK otjiojkujicsi b nocJie^iicM puccBiopM-■ckom liiiTeprjiauiiHJie. Hejn>3si npn3iiaTb ero öojiee jipeBHiiM, TaK i:aK on eme He cjienneii h, KaK TaKOBOii, ejjBa jih 6m Mor Ha cTOJib aKcnoimpoBamioM MecTe coxpaHHTbcJi b Teieinie TiByx nepno^OB ojicfleiioinisi. Mbsh PaHoseu Some Contributions to the Glacial Geology of the Mostnica Valley at Bohinj. (Summary) At Voje, the considerably widened part of the Mostnica valley at Bohinj, there is a ground moraine lying on the Dachstein limestone, forming the footwall of the entire valley. On the above mentioned moraine we find in some places limely clay, and above it fluvioglacial gravel forming here and there deltaic layers. In the lower part of Voje there is an extensive dam of a terminal moraine of the Biihl stage by which the water coming from beneath the glacier has been checked after its having receded to a higher level. As regards the height of the moraine dam we may conclude that only the lower, i. e. the north-south striking part of Voje, situated below 700 m, was covered with a lake. The clay was sinking to the bottom of the lake as long ais the surrounding territory was covered with ice. Later on streams began to fill up the lake with pebbles. After the draining of the lake the Mostnica found ’its way through the moraine dam, and cut its bed deep into the Dachstein limestone beneath the terminal moraine. At the lower end of Voje valley a wall of limestone over 10 m high has been formed, being the result of a glacial erosion as well as the deeping of the bottom of Voje valley in front of that wall. South of Voje valley theire are some more m’inor dams of the terminal moraine. Near the bridge over the Suha stream the Dachstein limestone reaching to the last dam of the terminal moraine emerges to the surface. Elsewhere south of Voje up to the Hudičev most the Mostnica valley is covered by a ground moraine which it has already cut through, and cut its bed into the underlying limestone. In this part the Dachstein limestone is appearing along the Mostnica stream bed only. In three places the Mostnica stream has formed gorges up to 30 m deep, elsewhere it flows in a bed one half to one meter deep. The alternating of gorges with the shallower stream bed is caused by several steps which in that pairt are crossed by the Mostnica valley. Those steps have been formed as the result of a glacial erosion as well. The last, up to 50m high step near the Hudičev most, however, was formed mainly by tectonic sinking of the Bohinj Valley. South of the Hudičev most the fluvioglacial gravel begins, covered by the terminal moraine of the Biihl stage on the right hand side of Stara Fužina. Accordingly the pebbles were deposited during the last Riss-Würm interglacial stage. It is hardly possible to consider it older, as it is not cemented yet, and because it would hardly remain in such an exposed place during the two glacial stages. Ivan Rakovec Vladimir Leban: Kmetijska zemlja v Sloveniji Z vprašanjem posameznih poljedelskih tanit ut manjših slovenskih področij se je h a vilo že več avtorjev (1). Ilešič je prikazal obdelano zemljo celoine Slovenije in njenih ob robnih delov in sicer, kolikšen odstotek odpade na njo od celokupne površine (2). Za osnovo so mu služile katastrske občine. Namen izdelane karte, ki je priložena tekstu, je, da prikaže na podlagi katastrskih občin medsebojno razmerje posameznih poljedelskih kultur brez ozira na celotno površino. Vse obdelane kulture so označene kot kmetijska zemlja. Ta oznaka služi za vsa zemljišča, ki jih uporablja prebivalstvo za pridobivanje hrane, bodisi človeške ali živinske. Kmetij siko zemljo moramo stalno obdelovati in vzdrževati. K njej prištevamo njive, vrtove, vinograde, travnike in pašnike. Za izdelavo karte slovenskega ozemlja so mi služili statistični podatki iz leta 1900. (3), za Hrvatsko iz leta 1905. (4), do-čirn mi je bil na razpolago za Prekmurje material iz leta 1937. (5)* Podatki, ki so precejšnjih časovnih razlik, so 'kljub temu za vsa področja enaki, saj se površina kmetijske zemlje ni bistveno spremenila. Spremembe so nastale le v tem, da so se v gotovih primerih opustile gojitve nekaterih kultur in namesto njih začele gojiti druge. To pride v poštev zlasti v terciarnem gričevnatem svetu, kjeir so se začelii opuščati vinogradi, v korist njiv. Razmerje med obdelano zemljo, travniki in pašniki pa je ostalo neizpremenjeno. Večja nejasnost, toda ne na podlagi statističnih podatkov, pa obstoja v vprašanju travnika in pašnika, kajti točne medsebojne razlike med eno in drugo kulturo nam tudi katastrski podatki ne morejo dati. Za obrobno področje na Hrvatskem so bili podatki na razpolago le za koiarje, tako, da je z ozirom na Slovenijo karta v teh območjih močno generalizirana. Isto velja za Beneško Slovenijo, onstran bivše italijansko-avstrijske meje. Tudi za Prekmurje ni katastrskih podatkov. Za to področje je izdelana karta na podlagi političnih občin, ki pa so po površini zelo majhne. Katastrska občina je najmanjša * Pri obdelavi statističnega gradiva za karto so sodelovali slušatelji geografije tov. Drago Meze, Darko Radinja, Mirjam Silvester in Tera Vidmar. v enota in nam je služila za osnovo pri izdelavi karte. Izračunali smo medsebojno razmerje med poljedelskimi kulturami in dobili na ta način točen medsebojni odnos. Ilešič je moral podatke v nekaterih goratih predelih modificirati, če je hotel dobiti točno sliko (2). V našem slučaju pa to ni prišlo v poštev, kajti tudi naj-višji predeli v visokogorskem svetu so pokriti s pašniki, ki jih štejemo h kmetijski zemlji. Pri izdelavi karte sta vzeti dve osnovni skupini. V prvo skupino spada pet prvih kategorij, v katerih ima obdelana zemlja absolutno ali relativno prevlado nad ostalo kmetijsko zemljo. V drugi skupini, ki ji pripadajo štiri kategorije; pa je po površini na prvem mestu travnik ali pašnik in šele na drugem ali tretjem obdelana zemlja. Kategorija obdelane zemlje nad 75% je v večjih ploskvah zastopana v osrednjem delu Ljubljanske kotline, na Dolenjskem, na Dravskem polju, v Prekmurju, v vzhodnem delu Celovške kotline in zahodno od Gorice. Široki pas katastrskih občin osrednjega dela Ljubljanske kotline začenja severno od Kranja in obseiga vse Kranjsko polje, na jug pa sega do Medvod. Katastrske občine tega področja ležijo na ravnini, le v skrajnem jugovzhodnem delu so nekatere, katerih zemljišče je v neravnem, gričevnatem ali celo hribovitem svetu. Meja tega področja je naslonjena na rob kotline same in je nikjer ne preide, razen že v omenjenem jugovzhodnem prostoru. Izrazit odstotek obdelane zemlje imajo občine osrednjega dela ravnine, kot Šenčur. Britof, Trboje, Zgornji Brnik, Voglje, Mavčiče, Podreče itd. V teh in ostalih tega prostora nimamo nikjer manj obdelane zemlje kot 85%. Višina odstotka se giblje med 85% in 95%. Katastrske občine, ki komaj dosežejo oziroma le malo prekoračijo spodnjo mejo te kategorije (površina obdelane zemlje 75%—77%), pa leže na obrobju ravnine in sega njihov svet deloma v neravno površino. Sem spadajo Okroglo, Pivka, Predoslje, Hraše, Polje in Bukovica. Nekakšno vzhodno nadaljevanje tega predela tvorita k. o. Moste in Šmarca (obe po 77%) in ležita obe v prostoru občin naslednjih dveh kategorij. Strnjen kompleks dolenjskih občin 'te kategorije se začne vzhodno od Višnje go're in obsega gričevnat svet, katerega višine so med 260 in 520 m. Značilno za ta .predel je, da ni zdaleka tako zaokrožen, kot preje opisani, temveč, da se s sosedno kategorijo močno prepleta in to zlasti na severni strani. Bolj ravninskega značaja so občine ob Temenici. Odstotek obdelane zemlje je visok in se giblje med 80 in 90%. Pri nekat eri'h katastrskih občinah tvorijo vinogradi precejšen odstotek obdelane zemlje (n. pr. pri Čatežu). Vzhodno od Poni-kev lin Ostrega vrha loči pas naslednje kategorije ta predel od nadaljevanja, ki objame občine tik Novega mesta in to severno, vzhodno in južno, dočim pripadajo zapadno ležeče drugim kate-gorijalm. Večina teh občin leži v gričevnatem svetu, le ob Krki imajo deloma ravninski značaj. Predel teh oibčin je veliko manjši od prvega in sega na sever do Hmeljčica, na jug do Jurinje vasi in na vzhod do Brusnic. Višinske razlike med najvišje in najnižje ležečimi predeli znašajo okoli 150 m. Kot je bil že pri prejšnjem področju v nekaterih občinah precej močno zastopan vinograd, tako stopa arealno njegov pomen tiu še bolj v ospredje, zlasti v severno ležečih (Hmeljčič, Ždinja vas). Vzhodno od tod je ta kategorija zastopana še v dveh večjih strnjenih kompleksih. Prvi kompleks je v gričevnatem svetu ob potoku Lakenca, ki je najvišji v svojem severnem delu in se proti jugu polagoma znižuje ter doseže ravnino ob Krki pri Šmarjeti in Beli cerkvi. Drugi kompleks leži vzhodno od imenovanega in ga tvorijo 4 k. o. Področje te na j višje kategorije je na Dolenjskem široko raztegnjeno in razdeljeno v štiri manjše enote, ki so med seboj ločene po naslednjih dveh kategorijah. Značilno je, da leži velika večina k. o. v gričevnatem svetu in da jih je le malo, ki leže v ravnini. Večje področje te kategorije imamo v Prekmurju in to v njegovem ravninskem in gričevnatem svetu. Razpade v dve enoti, ki sta imed .seboj ločeni. Prva enota obsega k. o. v gričevju Goričkega in se začenja na juigu v ravnini ob Kučnici, od koder se razširi v severni smeri in zajame vse občine zapadnega dela tega gričevnatega sveta. Drugi pais obsega občine v osrednjem delu Ravenskega (Tišina, Poljana, Beltinci, Odranci), preide pa pri Radencih ter južno od Veržeja Muro ter zajame nekaj občin na Murskem polju. V predelu Goričkega spada k obdelani zemlji precejšen areal vinogradov. Vinogradi igrajo pri arealu obdelane zemlje še večji pomen prd naslednjem področju, ki je razširjeno v predelu Slovenskih goric, vendar je tu opazna večja razdrobljenost, tako, da imamo le na enem mestu večjo združitev. Vzrok te irazdrdbljenosti je vsefkakor v širokih diluvialno-alu-vialniih ravninah, ki so močvirne odnosno vlažne in zato ntpri-kladne za obdelano zemljo. Arealno največja ploskev leži v vzihodnem delu Slovenskih goric (Runeč, Litimerk, Veličane, Herman ci, Presika,.Sv. Miklavž itd.), ki pa prehaja na jugu že v ra v- ninske občine (Hum, Pavlovci, Velika Nedelja, Ormož). Manjša ploskev te kategorije je severno od Maribora (Krčevina, Malečnik, Sv. Peter) in obsega občine, ki so v svojem življenju funkcijsko povezane z mestom. Na Dravskem polju imamo večji ploskvi na dveh mestih; prva leži v zapadnem delu (Dobravce, Sv. Marjeta, Št. Janž) in sega preko Drave do Vurberga. Druga leži v celoti na levem bregu Drave v ravnini okoli Sv. Marjete niže Ptuja in Stojncev, prehaja pa deloma že v gričevnat: svet nad severnim robom raVinine pri Mestnem vrhu in Kicarju, do koder sega na zapad. — Na Primorskem, zapadno in južno od Gorice, se začenja sklenjena skupina katastralnih oibčin te kategorije in zavzema svet južnega dela Brd, preko katerih preide na zapadli v Soško nižino daleč do čopriš. Skrajni južni katastralni občini tega področja segata do Jadranskega morja. Vzhodno mejo tvori v osrednjem delu Soča, ki se v ravninskiih predelih južno od Gorice premakne na vzhod in nasloni na gričevje. — Zadnja večja ploskev se nahaja v Podjuni, jugovzhodno od Velikovca, vendar obsega le svet peterih k. o. Opisana področja te kategorije so največja. Poleg teh pa imamo še precejšnje število katastralnih občin po vsem slovenskem. ozemlju, ki nastopajo posamično ali največ po dve skupaj. Veliko jih je v Slov. goricah in na Primorskem ter v Istri, v obalnem pasu med Trstom in Sv. Lovrenoom južno od Umaga, manj na Koroškem in na Ljubljanskem polju. Drugod nastopajo le sporadično, manjkajo pa v rodovitnih predelih Savinjske in Vipavske doline, katerih občine spadajo k drugim kategorijam. Svet, v katerem leže opisane občine, pripada rodovitnim diluvialno-aluvialnim ravninam in nizkemu terciarnemu gričevju. Naslednja skupina katastralnih občin pripada kategoriji 50—75% obdelane zemlje, pri katerih je v ostalem pretežno zastopan travnik. Ta kategorija je na našem ozemlju močno zastopana, zlasti v severnem, severovzhodnem in osrednjem delu. Sem spada Prekmurje s Slovenskimi goricami, od koder se nadaljuje v širokem sklenjenem področju proti severu in vzhodu. Preko Dravskega polja, v katerega osrednjem delu, od Slovenje vasi do Trnovcev in Bukovcev, imamo polno katastralnih občin te kategorije, je ta pas povezan z enakim pasom na vzhodnih in južnih obronkih Pohorja in s I falozami. Od tod se nadaljuje proti jugu preko Konjiške gore, Boča in Donačke gore do severnega roba vzhodne Savinjske doline in v nizko terciarno gričevje med Savinjo in Sotlo. Področje te kategorije v opisanem prostora je povezano na južni strani z dolenjskim, ki obsega širok pas okoli Novega mesta. Na za pad ima zvezo preko zgornje Savinjske doline s področjem Ljubljanskega polja, Kamniške ravnine in njunega vzhodnega obrobja. V severozapadni smeri preko Vitanja in Guštanja ima povezavo s koroškim predelam med Velikovcem in Celovcem. Dolenjski predel se začenja pri Boštanju in sega po hribovitem svetu v notranjost na obeh straneh Mirne. Ta pas sklenjenih dolenjskih občin sega do Višnje gore in poteka po hribovitem ozemlju nad Temenico. Obsega pa tudi občine, v katerih pripada večina sveta «ravnini. V hribovitem svetu južno od Mokronoga preko Trebeljnega in Karteljevega imamo ozek pas občin, ki se spuste med Šent Petrom in Belo Cerkvijo v ravnino ob Krüdi, kjer obstoji zveza z onimi na severnih obronkih Gorjancev (Orehovica, Oreihovec, Gaber je, Osterc). Sem spadajo tudi nekatere občine južno in zapadno od Novega mesta, ki leže v ravnini ob Krki, večina od njih pa v gričevju južno narl njo in sicer na obeh straneh železniške proge do Uršnih sel. Precejšnje število teh občin imamo na Ljubljanskem polju in Kamniški ravnini; tvorijo strnjen 'kompleks. Odtod Ise nadaljuje proti vzhodu po hribovitem ozemlju okoli Moravč. Južno od Ljubljane imamo na zapadnem robu Ljubljanskega barja tri občine (Log, Brezovica, Podsmreka), druge pa leže vzhodno od Ljubljane v ravnini ob Ljubljanici in v hribovitem svetu nad njo (Stepanja vas, Slape, Bizovik, Dob run je, Zgoirnji in Spodnji Kašelj). K zadnje navedenemu področju ispada tudi majhen del vzhodnega obrobja Ljubljanskega barja (Rudnik). Zelo na široko imamo te obči ne na Koroškem. Začenjajo se na seVernih obronkih Karavank in Kamniških planin ter segajo v osrednji in vzhodni del Celovške kotline in od tu sklenjeno daleč na sever po gričevnatem in hribovitem svetu do Starega dvora (Althofen). Pripadajo mu tudi občine na zapadnih pobočjih Svinske planine, nad Krčico, dočim so na zapadni strani omejene v svetu južno od Gline. 1 o področje je po ozkem pasu občin južno od Vrbskega jezera povezano ž onimi v Rožu in v zapadnem delu Celovške kotline okoli Beljaka. Zadnje se nadaljujejo po Dra!vski dolini in po višinah nad njo do Paterniona. Večje število jih imamo tudi južno od št. Andraža in se nadaljujejo proti severu po Laibodlski dolini ter po pobočjih zapadno nad njo. Isti kategoriji pripada večina Beneške Slovenije. Navedena podiročja so največja, imamo pa še večje število posameznih k. o., ki so. razporejene v ravninskem, gričevnatem ali hribovitem ozemlju, torej na ozemlju, ki odgovarja onemu širokih ploskev. Kategorija 50—75% obdelane zemlje, pri kateri je v ostalem večinsko zastopan pašnik, je pri nas zastopana bolj slabo in nimamo večjih sklenjenih področij k. o., ki ji pripadajo. V vzhodnem delu Haloz je ozek pas, k/i se začenja pri, Dravi in sega do Skovišnjaka, kjer zaokrene na sever in doseže rolb Dravskega polja pri Vareji. V Slovenskih goricah sta le dve občini, Cerkvenjak in Župetinci, katerih ozemlje leži v gričevnatem svetu nad Pesniško dolino in v vlažni ravnini ob reki sami. Zapadno oid Maribora mu pripadata dve manjši enoti v hribovitem svetu Kozjaka. Prva obsega občini Pesnica in Sv. Križ na jugoslovan-sko-avstrijski meji, druga pa se vleče nad dolino Drave od Brestovnice preko Slemena do Janževega vrha. Ista kategorija je zastopana vzihodno od Kamnika in Domžal in ji pripada hribovje, v katerem leže občine Vrhpolje, Češnjice in Kandrše. Največje sklenjeno področje je v vzhodnem delu Brežiško-krške kotline, ki se začenja pri Leskovcu in se širi po prostranih dilu-vialnih ravninah (Drnovo, Podlog, Skopice, Cerklje) do spodnje Klike, ter sega pTeko nje na severna pobočja Gorjancev. Tu imamo niz katastlralniiih olbčin od Velikega Cirnika, ki mu pripada hribovit svet nad Savo. do Jablance vzhodno od Kostanjevice. Na Bizeljskem je le nekaj občin, severno od Bajhenburga, ki leže vse v gričevju (Arneško, Senovp', Lokve, Kostanje). Vzhodno in zapadno od Novega mesta imamo občine v gričevnatem svetu. Nekaj jih je tudi zapadno od Metlike na južnih pobočjih Gorjancev, ki imajo zvezo s šiiirokim področjem na vzhodu. Južno od Vrbskega jezera sta dve manjši ploskvi. Prva, zapadna, cvbsega gričevje okoli Št. lija, druga, vzhodna, pa ravninski in gričevnat svet v Božu pri Svetni in Podsinji vasi. V Bumeni Istri začenjajo občine ob morju med KopTom in Piranom ter segajo v notranjost po gričevnatem svetu staroterciamega peščenca in laporja, ki je zelo rodoviten, do Loparja. Tudi v Bdeči Istri, vzhodno od Buj in do Oprtlja, leže v gričevju in segajo na jug v širokem pasoi vi dolino Mirne, ki je na debelo prekrita z naplavljeno prstjo in zamočvirjena. Vzhodno od Gorice v nizkem gričevju teraiamih kamenin ob Vipavi imamo 3 k. o. (Gradišče, Prvačina, Dornberg). Naslednja kategorija obsega 35—50% obdelane zemlje, v ostalem pa je pretežno travnik. Pri pogledu na karto je močno opazno, da' ni več omejena na področja ravninskega, gričevna- .grafski vestnik XIX, 1947. O E o N 03 U O S M «8 fa- ce a o o c c >N >N C/ o o c >NJ a/ .£ CL> O a> e- p- 5 Ji " "3 * S Cfl l/D O o fj» ^ © S N N s s S g Š § .2 * riS "7“ Q> 4) a -c "° 173 >5 ™ X -O .Q 2 M ^ O S CU x „n .5 “2 -g-3-g | - ss ^ ^ «s ^ f? try ®N — >£ m £ ^ ^ rII I ^ o *9 IT\ P in vO h cc C« p *S p £ *“ % as A ® i tu o o O p p p >N >N V GJ & e- e- s © cp cP cd tf) C/D e/5 O C O ► ► ► .£, «J u 4? 11 s & CÖ T3 P C tüD J ; ^ & a> I'O'O'O .a -o ja 1 Ö o o ^ ^ ^ IfS ITN O r^* iA d i «l tega ali hribovitega sveta, temveč, 'da je v večjih ali manjših ploskvah razporejena po vsem ozeimlju razen V visokogorskem tsvetu in v Prekmurju. V Slovenskih goricah (imamo le nekaj občin te kategorije, ki leže ob Pesnici (Bilš, Trnovska vaj) in ob Ščavnici (Ščavnica). Njihovo ozemlje pripada vlažnim tlom dolin in sega le malo v gričevje. Pogosteje nastopajo v Halozah, od koder preidejo preko Črete (Šikole) na vznožje Pohorja pri Zgornji Polskavi. To je predel posameznih občin, ki se nadaljuje po gričevju in hribih v juigozapadni smeTi do širokega prostora, kii se iraizteza, v vzhodnem delu Celjske kotline, v hribovju severno' od nje in v šaleški dolini. Sega zelo na široko v hribovje na. obeh straneh spodnje Savinje. Vleče se od Kozjega do Motnika in Vranskega. Južno mejo tvori od potoka Sevnična do izliva Savinje Sava, nato pa se pomakne meja daleč na južne obronke Posavskega hribovja, (tako, da spadajo Vise občine med Savo, Radečami, Polšnikom in Gradiščem nad Št. Rupertom v io kategorijo. Zapadno od Celja pripada tej kategoriji vsa ravnina, razen pri Levcu in Kasazah. Sega do Latkove vasi, kjer ji pripada le severni del doline. Tu preide v hribovje in v Šaleško •dolino. Na zapadu pripadajo tej enoti tudi občine okoli Mozirja in ob spodnji Dreti v ravnini in v hribih, ki se vileoejo nad dolino. Širši prostor zavzema ta skupina pri Sloven j emg r adcu v sami Mislinjski dolinii in v hribovju nad njo. Le ozek pas drugih kategorij loči to področje od vzhodnopohorskega, iki mu pripadajo k. občine hribovitega ozemlja (Kot, Padeški Vrh, Lobnica, Činžat itd.). Od Slovenj ega gradca imamo v smeri Dravograda nekatere občine v hribovitem svetu, ki tvorijo vez s širšim področjem severno od Drave ob Labotnici. Vleče se do južnih obronkov Svinske planine. V isto kategorijo spadajo občine v hribovju pri Črni. Zelo obširna so področja na Koroškem. Južno od Celovca segajo preko gričevnatega sveta severno od Drave, globoko v Karavanke, širok pas se vleče severno od Vrbskega jezera po gričih in hribovju do gorenje Gline in Osojskega jezera. Najzapadnejše koroško pod,roč j e se začenja v spodnjem Rožu, ki obsega tudi severna pobočja Karavank. Širi se vzhodno od kraja Pod Turjo v hribovitem in ravninskem svetu na desni strani Drave. Pri Paternionu se zoži na občine ob sami Dravi in seže ob njej do Sachsenburga. Na Bizeljskem jih imamo v gričevju nad Rajhenburgom in v ravnini nad Brežicami. Le malo jih je na Dolenjskem. Manjši področji sta v ravnini severno od Kostanjevice in v k raškem svetu na obeh straneh Krike od Zagradca do Soteske. Širok sklenjen krog imamo v srednje visokem hribovju vzhodno od Ljubljane, v katerega se vključujejo občine južnega dela Ljubljanskega barja (Iška Loka, Iška Anas, Pijava gorica). Na Ljubljanskem polju je le nekaj posameznih občin. Prve so južno od Domžal v ravnini in v gričevju na vzhodna strani, druge pf se razprostirajo od črniič do Žleb, kjer je njihovo ozemlje že v gričevju. V zapadnem delu Barja segajo iz ravnine v gričevje nad Vrhniko od Brezovice do Horjula. V širšem pasu imamo to kategorijo v južnem delu škofjeloškega hribovja nad Poljansko Soro. Prodnata Radovljiško-blejska kotliina z nadaljevanjem v Dobravah pozna niz občin od Lesc do Krope. Drugi manjši predel obsega rahlo valovit svet pri Križah in Kovorju ter Brezjah. Na kraških planotah je večje število občin, ki pa ne tvorijo večjih ploskev, temveč jih je združenih le po par. Ploskovno največji prostor pripada občinam Sv. Gregor, Zapotok in Dane v hribovju. Na Bloški planoti imamo tri občine v osrednjem delu (Štrukljeva vas, Zales, Nadlesek), na Cerkniškem polju dve (Dol. vas, Žirovnica) in tri na Loškem polju (Pudob, Viševek, Iga vas). V razgibanem svetu, zapadno od Postojne, ki ima kraški značaj, ležita Hrenovi c e in Studenec. Najobširnejše področje teh kataslralnih občin je v srednjem delu Vipavske doline in v hribovitem svetu na obeh straneh (Dobravlje, Sv. Križ, Škrilje, Ustje, Žabje, Šmarje). V planotastem svetu Brkinov nad Reško dolino so tri katastralne občine (Prem, Votovlje, Artviže). Tudi v Beneški Sloveniji so te občine zastopane. Skupina občin s 35—50°/o obdelane zemlje, v ostalem pa pretežno pašnik, je pri nas le malo zastopana. Edini obširnejši kompleks tvorijo občine v hribovitem svetu Kozjaka in na severnih pobočjih Pohorja, tik nad Dravsko dolino. Na Kozjaku so sklenjene od Šobra do Sv. Treh kraljev,, na Pohorju pa mu pripadajo od Rudečega brega do Dravč. Preko zapadnih pobočij Pohorja (Otiški vrh) se širijo v Mislinjsko dolino in pri Vrheh v hribih nad njenim zapadnim robom. Par k. občin leži v hribovju nad šaleško dolino severno od Velenja. Večje število jih je naj Koroškem v hribovitem ozemlju južno od gornje Krke in proti Millstattskemu jezeru. Hribovit svet južno od Sičjolskega zaliva in v Rumemi Istri 6pada tudi v to kategorijo. Posamezne občine te kategorije imamo po vsem hribovitem ozemlju, odnosno gorskem svetu. K skupini pod 35%> obdelane zemlje, s travnikom na prvem mestu, pripadajo predeli kraških planot in gorovij. Zelo širok pas se vleče skoro nepretrgoma (prekinjen pri Šmohorju) od Baj-deka po Ziljski dolini do PodMoštra in po južnih pobočjih Ziljskih Alp, iki »o razrezane po ozkih soteskah. Tudi strma severna pobočja Karnskih Alp pripadajo temu pasu. Na vzhodni strani spadajo k istemu področju občine na severnih pobočjih zapad-nega dela Karavank. Širok predel se širi po goratem svetu, globokih alpskih dolinah in po prostranih planotah Pokljuke in Jelovice, v prostoru med Savo Dolinko, bivšo jugoslovansko-ita-lijansko mejo ter Selško Soro, proti kateri padajo strmo južna pobočja Jelovice. V tem prostoru sta le k. občini Studor in Nemški Rovt, ki pripadata drugi kategoriji. Preko goratega sveia pri Podbrdu je to prostrano področje povezano z enakim svetom na obeh straneh Bače. Severno od nje pripadajo hribovja še Julijskim Alpam, južno ležeč svet pa predalpskemu sredogorju in prviim dinarskim planotam. K. občine Bajnške planote spadajo vse tej skupini in so na njej najširše razprostrte. Soška dolina pripada od Srpenic do Prelesja, južno od Anhova, v celoti tej skupini. Onstran Soče se vleče skupina istih k. občin po hribovitem svetu vzporedno z reko od Škrljevega do Breginja. Po pasu drugih kategorij je ta predel 'ločen od obširnega področja, ki sega skoro neprekinjeno od Polhovgrajekih Dolomitov preko osrednjega dela Ljubljanskega barja na kraške planote in po njih v manjših ploskvah na zapadni rob Tržaškega Krasa. Hribovito ozemlje Polhovgrajskih Dolomitov pripada občinam te kategorije od Poljanske Sore do Šujice, kjer dobi zvezo z občinami Ljubljanskega barja, katerega črna prst, pomešana s šolo, je prikladna za tralvne kulture. Najširši obseg zavzemajo občine na Bloško-rakitniški planoti v vsem njenem obsegu in segajo preko k,raških polj na zapadnem robu, ki pripadajo delno drugim že opisanim kategorijam, v izrazit kraški svet, do doline ob Pivki. Na sever segajo do Hrušice, na zapadu pa v širokem jeziku do Senožeč. Zapadno od tega sklenjenega predela se začenja področje nesklenjenih, toda zelo gostih k. občin. Ogromna večina pripada kraškim planotam, le nekatere so tudi v ravnini (pri Ajdovščini). Nekoliko večji strnjen kompleks je na Krasu severno od Trsta (Brje, Zgonik, Skopo, Dutovlje, Tomaj, Avber itd.). V valovitem zapadnem delu Bele Krajine je le nekaj občin, pač pa jih imamo precej na Kočevskem in segajo od Kolpe do Podstenice in Čremošnjic na sever, širši pas teh občin je na Golici, ki preide na severna pobočja zapadnega dela Kozjaka. Drugje imamo to kategorijo zastopano le sporadično, n. pr. v Halozah ali na Bizeljskem. Skoro 'izključno v goratem svetu pa so občine, ki pripadajo naslednji kategoriji pod 35% obdelanega sveta in v ostalem pretežno s pašnikom. V ravninah in v gričevju nastopajo I** posamezne občine. Večji strnjen kompleks imamo v Savinjskih planinah, ki »ega od črte Grintavec—Krvavec preko obširnih planot in visokogorskega sveta ter globokih ozkih dolin do Zadrečke doline pri Gornjem Gradu in do Mislinjske doline. Tudi del za-padnega Pohorja s svojimi občinami in par občin na Kozjaku (nad Breznim) spada k tej kategoriji. V Posavskem hribovju je pair občin, katerih ozemlje se začne nad južnim robom Savinjske doline pri Mariji Reki in sega do Sv. Katarine nad Trbovljami. Le 'redke so občine in še te ne strnjene, na Dolenjskem. Na Gorenjskem jih imamo tudi nekaj. Ker leže vse v izrazitem alpskem in predalpskem svetu, je njihov areal precejšen. Sem spada prostor med Kokro in šenturško goro ter vzhodno od Bohinjskega jezera. Nekaj jih je tudi v kraškem svetu, vendar ne obsegajo nikjer, razen na Komenski planoti in v Čičariji, znatnejšega areala. Zelo široko pa so te občine razporejene v Beneški Sloveniji in na Hrvatskem onstran Kolpe. Kategorija 50—75% pašnikov je zastopana izključno v visokogorskem in hribovitem ozemlju. Na Koroškem leže občine v vsem prostoru Svinske planine.. Vzhodno od Ljubljane jih imamo v precejšnjem številu v onem delu Posavskega hribovja, ki ga sestavlja dolomit in ki zaradi tega ni posebno rodoviten. Začenjajo se pri izlivu Ljubljanice v Savo in segajo do Litije. Južno od Jelovice, proti Blegašu, med Selško in Poljansko Soro jih je nekaj, ki spadajo v to kategorijo. Precej obširen kompleks se začenja v hribovju zapadno od Idrije, odkoder se raztegne na Trnovsko' planoto. Niz istih občin leži v julijskih Alpah med Viišarji in Matajurjem, kjer se razširi proti zapadu v Rezijo. Večje število jih je>v Čičariji, ki pa leže vse na izrazito nerodovitnem kraškem svetu. Zelo obsežno jih imamo v Kočevskem hribovju. Začenjajo se pri Brodu ob Kolpi in segajo do Tople Rebri v Suhi krajini. Najmanj je pri nais zastopana kategorija z nad 75% pašnika. Edina izrazita ploskev leži v visokogorskem svetu Julijskih Alp, ki jo .prereže dolina gornje Soče v dva dela. Pas občin se začne pod Mangartom (Strmec) in sega d.o čadre nad Tolminsko kot- lino. Par občin je tudi v Čičariji. Značilno pa je, d.a ni ta kategorija zastopana z nobeno občino v Karavankah in Savinjskih planinah. Literatura: 1. Ilešič, Planine ob dolenji Z'ilji, G. V. 1931. Kolarič, Vinograd na posest -v Slovenskih goricah, G. V. 1939. Šu.klje Sveta, Vinogradna posest v Beli Krajini, G. V. 1940. Künstler, Kmetijske kulturne kategorije v Jugoslaviji, G. V. 1940. 2. Ilešič, Olbradjena zemlja u Sloveniji, Glasnik Geografskog društva sv. XXI, Beograd 1935. 5. Leksikon občin, Dunaj 1900. At.. Staitistički godišnjak kraljevine Hrvatske i Slavonije 1905, Zagreb 1913. 5.. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 299—307, str. 452—iM. 6. Melik, Jugoslavija, Ljubljana 1921 7. Melik, Slovenija L, II., Ljubljana 1935. 3eMse pospeši izdanje velike »Geografije ZSSR«, »Morskega atlasa«, »Klimatskega atlasa ZSSR« in »Vodnega katastra ZSSR«; da se povečajo in izpopolnijo »Izvestija VGO«; da se prične izdajati pol j ud no-zn a n st v eni geografski časopis Zemlja in ljudje«; da ise zinova odpre Centralni geografski muzej v Leningradu; da se izpopolni in razširi izdaja učbenikov in učil; da se čim bolj uvede film v srednješolski in visokošolski pouk geografije; da se vzgoji čim več spccialistov-geografov za posamezne dežele, kar bi mogel izvesti le poseben visoki učni zavod za geografijo; da se skliče tretji vsezvezni geografski .zbor, tzdružen z ekskurzijo po Sovjetski zvezi v 1. 1951.; da se izda o drugem zboru primerna publikacija. . S. L Nova geografija Bolgarijo. Za Bolgarijo, tipično balkansko državo z zaostalo agrarno gospodarsko strukturo, kjer se je le v krepkem razvoju agrarnega zadružništva zarisa-valtt zdrava težnja bolgarskega ljudstva po napredku, pomenita ablast domovinske fronte ter pričetek načrtnega gospodarstva hkrati tudi povsem nove gospodarsko-geografske perspektive, podobno kot so stalinske petletke zasnovale novo geografijo Sovjetske zveze in kakor jo pri nas začrtuje petletni plan z mladinsko progo Šamac—Sarajevo na čelu. Že v prvem letu bolgarskega dveletnega plana se jasno kažejo področja, kjer je načrtno gospodarstvo sprožilo nov ali pospešen razvoj v kulturni pokrajini. Visa ta področja so v znamenju dveh osnovnih, po svojem geografskem učinku nad vse pomembnih procesov: industrializacije in organizacije gospodarstva z vodo. Predel, ki je pričel doživljati na j temeljitejšo preobrazbo, je premogovno področje ob Marici, nelkatko na sredi med Plovdivom in Svilengradom. Tu raste v bližini železniškega križišča, kjer se cepi na jug1 proga čez vzhodne Rodope v dolino Arde, na sever pa proga v dolino Tundže in proti Čirncinru morju, novo industrijsko mesto Dimitrovgrad. Bogate zaloge pliocenskega premoga so osnova velikih kaloričnih central, ki .bodo spreminjale sorazmerno manj vredni lignit v električno energijo ter oskrbovale z njo ne le nove industrijske naprave Dirmtrovgrada samega (kot prva je vzrastla velika cementna tovarna), temveč tudi oddaljeno plovdivsko industrijsko področje ter celo industrijska imesta onstran Balkana, Gabrovo in Gornjo Ore- hovico. Drugo maj živahnejše žarišče industrializacije je Per ni k blizu Sofije,, lcjeT se je že doslej kopalo 80% vsega bolgarskega (tu staroterciarnega) premnoga. Spričo tega je prebivalstvo Pernika, pred 50 leti še neznatnega kraja, v dolbi od 1. 1934- do 1. 1946 poraslo za 80% in šteje zdaj že 28.600. Gospodarski plan je delo v Perniški kotlini še pospešil. Tu se ustvarja črna metalurgija in gradi ogromna ikalorična. centrala. V dolžini 13 km in širini 2—3 km Se pričenja razpredati tipična industrijska pokrajina. Z državnim centrom jo bo vezala mladinska proga Sofij a-Volujak-Per-nik, ki bo z več modernimi predori (najdaljši 1564 m) nadomestila dosedanjo, tehnično težavno in zamudno progo čez Vladajo ter povezala s sofijskim in perniškim industrijskim področjem tudi manjše premogovnike v zgornji dolini Strume. Končno bo Bolgarija dobila še eno, povsem na novo nastalo industrijsko mesto Solnigrad, zasnovano na obsežnih ležiščih kamene soli vzhodno od mesteca Provad'ije med Šumnom in Varno. S pridobivanjem soli bodo povezane velike kemične tovarne. Drugo bistveno preobrazbo v bolgarski kulturni pokrajini prinaša gradnja velikih jezov in zbiralnikov, ki imajo dvojen namen: 1. da zadrže pomladno visoko vodo za poletno namakanje, k'i bo omogočilo obdelovanje 1'2 mil. ha poljedelske zemlje, kar pomeni / vse obdelovalne zemlje v Bolgariji; 3. da — poleg termičnih central — ustvarijo osnovo za elektrifikacijo, ki bo 1. 194S. proizvajala že 580 mil. kilovatnih ur, 1. 1950 pa 1000 milijonov. Prirodnih osnov za to ima Bolgarija v gorskih rekah Stare planine, Rile in Rod op več kot dovolj. Na severni strani Staire planine grade vrsto manjših hidrocentral zapadno od Iskra (Gornji Lom pri Belogradčiku, Brzija pri Ber-kovici 'itd). A največja naprava te vrste, ki je v delu, jel na reki Rosici, pritoku Jantre, pod Sevlijeviim (»Ros.s t roj«), To gorsko (reko, ki je kaj rada divjala in poplavljala so zajezili in ustvarili jezero v dolžini 18 km in obsegu ICO ha. Kor je jezero zalilo nekdanje vasi Bara in Gorsko Kosovo, je prišlo do naiglih in očitnih sprememb v geografskem licu. Staro vas Gorsko Kosovo je nadomestilo povsem novo naselje — Novo Gorsko Kosovo. Ross troj nima pomena le kot encirgatski vir, temveč predvsem kot zbiralnik namakalne vode za ugodna poljedelska in vinogradniška zemljišča na vsem področju od Sevlijeva in Suhindola do Trnova. Od rek, ki tečejo s Stare planine na jug, zagrajajo predvsem največjo, Tundžo, dn sicer jugozapadno od Kazanlika (mladinski jez »Koprinka«). Tu bodo velike hidrocentrale, od tod bodo dovajali vodo na plodno Kazanliško polje, po 6km doilgem predoru skozi Srednjo goro pa tudi v ravnino okrog Stare Zagore. Prav tako grade velik jez na reki Topol.nici, ki izpod Balkana prečka Srednjo goro. Tu se bo zbirala voda za namakanje obsežne Ma-riške ravnine med Pazardžikom in Plovdivom, najrodovitnejše bolgarske zemlje, isposolbne dajati oib primeirnem namakanju dvojno letino. V Rili, 1 SCO m visoko, je že zgrajen veliki jez Beli Isker s 4 km dolgim umetnim gorskim jezeiram. Ta naprava oskrbuje Sofijo' predvsem z vodo, v kratkem jo bo tudi z elektriko. Naglo napreduje izgradnja hidrotehničnih naprav v Rodopah. Z elektroenergijo, pridobljeno na Cepelarski reki pri Asenovgradu, bodo črpali talno vodo. in z njo namakali polja okrog Asenovgrada ’in Prvomaja (bivšega Borisovgrada). V jedru Rodop, ob reki Vači, dovršujejo veliki hidroelektrokombinat Kamen pr oho d, ki bo elektrificiral vse osrednje rodopsko področje in namakal tudi Plovdivsko pod j e . Po vsej Bolgariji hite torej delovne, zlasti mladinske roke, da smiselno izkoristijo bogastva svoje zemlje ter iz nemške ipolkolonije ustvarijo ne le politično, temveč tudi gospodarsko inezavisno republiko. Ne bo več dolgo 'in dosedanje označbe gospodarske geografije, da je Bolgarija zaostala agrarna dežela, bodo utonile v pozabo. S. Ilešič Nekaj politično-demografskih podatkov za Evropo Sovjetska Zveza. Teritorialne pridobitve 1939—1945 glej v Geografskem vestniku 1946, str. 172—175. Dodati je še eno novejšo, sicer povsem neznatno ozemeljsko spremembo. Po pogodbi, k’i je bila sklenjena 3. februarja 1947 med ZSSR in Finsko, si je Sovjetska zveza z nakupom pridobila področje hidroelektrarne Janiskoski in jeza Ni&kakosiki na reki Paatso-Ioki (pri pokrajini Pečenge, RSFSR).1 Poljska. Teritorialne lizpiremembe glej GV 1946, str. 175—176. Za štetje 14. 2. 1946 so bili objavljeni dokončni rezili tali.-1 Tega dne je živelo na Poljskem 23,929.757 ljudi. Po narodnosti in po ozemlju so bili takole razporejeni: Prejšnje pokrajine . . Bivše svob. m. Gdansk Vrnjene pokrajine . . «3 O. S3 Jd m 18,603.303 200.057 4,822.075 > o m ■'—> O a. 17.795^465 153.088 2,571.625 ► o o a v 2 212.343 39.518 2,036.439 ««4 . Z- ^9 o, JJ s-2 222.971 6.458 188.002 -s 'Sb s ui "O 372.524 993 26.009 skupaj 20,520-178 2,288.300 417.431 399.526 304.322 oseb piri narodnostnih, pokrajinskih in drugih razporeditvah ni upoštevano. V predzadnjo skupino »še ne verificiranih in rehabilitiranih« spadajo oni, za katere so posebne komisije ob času štetja še ugotavljale, ali jih bodo prišteli ,k Poljakom ali k Nemcem. — V mestih je živelo 7,424.589 prebivalcev (31'4%), v vaseh 16,200.846 (68'6%). V prejšnji poljski državi je 'bilo ob štetju leta 1931 27'2% mestnega prebivalstva.4 — Glavna poljska mesta •so bila leta 1946 naslednja:3 Lodž . . Varšava . Krakov . Poznanj . Vroclav . Bydgošč . Katovice . Gdansk . Chorzöw Čemstohova Lublin Gdinja Ščečin . . Sosnowiec 1946 497.000 479 000 299.000 265.000 171.000 135.000 128.000 118.000 111.000 101.000 99.000 78.000 73.000 48.000 1939 672.000 1,289.000 259.000 272.000 621.000 141.000 134.000 250.000 110.000 138.000 122.000 120.000 268.000 , 130.000 Pred vojno (1939) jei bilo na današnjem poljskem Oizemlju 17 mest z ■več kot 100.000. prebivalci: 11 v območju poljske države, 5 v tedanji Nemčiji, 1 na teritoriju Svobodnega mesta Gdanska. Leta 1946 jih je bilo 10: 8 v Prejšnjih pokrajinah (Ziem'ie dawne), \ v Vrnjenih pokrajinah (Ziemie od-5y.sk a n e) in 1 na ozemlju bivšega Svobodnega mesta. — Toda podatki z dne 14. 2. 1946 so danes, čeprav sta od štetja pretekli komaj dve leti, že močno zastareli: nadaljevalo se je izseljevanje Nemcev, novi Poljaki so prihajali v domovino al'i se preseljevali v notranjosti, odseljevali so se Ukrajinci, Belorusi in Litovci. Po štetju pa do konca leta 1946 je bilo izseljenih s Poljskega še 1,616.555 Nemcev,3 1. 1. 1947 jih je bilo torej v vsej državi še okrog 670.000, v Vrnjenih pokrajinah pa nekaj pod pol milijona.5 Obenem se je število Poljakov v Vrnjenih pokrajinah dvignilo na 4,643.000; od teh je 21‘73% (1,009.000) avtohtonega prebivalstva (v šlezijskem vojvodstvu 63%, v olsztyn-skem — bivša Vzhodna Prusija — 21%, v drugih predelih pa 0'5 do 9%).6 Iz prejšnjih pokrajin se je v Vrnjene preselilo v okviru akcije, organizirane od države, do 1. 1. 1947 2,216.875 ljudi — največ iz predelov, ki so v vojni najbolj trpeli (predvsem varšavsko vojvodstvo, pa lodzsko, kielecsko), in iz prenaseljenega krakovskega vojvodstva.5 Glede Poljakov na novem ozemlju Sovjetske izveze itn glede Ukrajincev, Belorusov in Litovcev na poljskem ozemlju je bil že leta 1944 sklenjen dogovor, da se lahko vrnejo v domovino Ta repatriacija je zajela okrog 2 milijona Poljakom; do 1.1. 1947 se je naselilo v Vrnjenih pokrajinah okrog 1,700.000 Poljakov z ozemlja ZSSR; 250.000 od teh, ki so se v okviru organizirane akcije preselili iz Sovjetske zveze, pa se je nastanilo v'Prejšnjih pokrajinah.5 V istem ča.su — do konca leta 1946 — se je 518.219 Ukrajincev, Belorusov in Litovcev preselilo v Sovjetsko zvezo.* Maja leta 1947 pa je bilo izdano sporočilo, da je med Poljsko in Ukrajino preselitvena akcija že zaključena7 Zadnja skupina v tem gibanju prebivalstva so repatriiranci z zapada (vojni begunci in deportiranci) in reemigranti (ftseibe, k'i so bile v tujini že pred vojno): obojih je prišlo do 1. 1. 1947 na Poljsko 1,192.808.3 Velika večina je repatriirancev. Reemigrantov je prišlo leta 1946 61.000 ; 22.000 iz Francije, 20.01. 12. 1946. Tega dne je živelo v Bolgariji 7,020.863 ljudi. Od tega odpade na prejšnje bolgarsko' ozemlje 6,664.161, na Južno Dobrudžo pa 356.702 prebivalca.15 Prebivalstvo Bolgarije je (če vzamemo za točnejšo primerjavo le staro ozemlje) v zadnjih 20 letih naraslo za 28'2%. Ob štetju leta 1926 je imela namreč Bolgarija 5,478.741 prebivalcev, ab naslednjem štetju 31. 12. 1934 pa 6,077.939. Mestnega prebivalstva je bilo leta 1926 21'4%, leita 1934 2:1'8% in leta 1946 24'1%. Gostota ja znašala leta 1926 53, leita 1934 59, leta 1946 64. Vse to v obsegu stare Bolgarije. — Celotna Bolgarija ima po novem štetju 5,358.608 vaškega in 1,662.255 (23‘7%) mestnega prebivalstva.16 Gostota je 63 na km2. Razporeditev bolgarskih mest pO' velikosti je naslednja:17 1946 1934 nad 100.000 preb. 2 1 50.000—100.000 2 2 40.000— 50.000 1 1 30.000— 40.000 5(4) 5 20.000— 30.000 6 5 5.000— 10.000 50 (28) 30 1.000— 5.000 33 37 1.000— 5.000 33 37 103 (99) 97 V oklepaju so navedene številke, ki jih dolbimo, če odštejemo 4 mesta Južne Dobrudže. Rast glavnega mesta Sofije je razvidna iz naslednje primerjave: 1878 16.000 1S87 30.428 1893 46.593 1910 102.812 1920 154.000 1926 213.162 ' 1934 328.527 1946 436.936 Od leta 1934 pa do 1946 je naraslo prebivailstvo Sofije za 33%. Leta 1937 so bili vključeni v mesto razni novi okoliški kraj'i; na mestnem ozemlju leta 1934 ima Sofija zdaj 366.925 prebivalcev.18 — Vrsta .glavnih bolgarskih mest je naslednja:17 1946 1931 porast Sofija 436.936 338.409 33% Plovdiv 122.875 99.883 23% Varna 77.636 69.944 11% Ruse 50.754 49.447 2% Burgas 43.075 36.230 19% Plevein 37.092 31.520 17% Stara Zagora 36.058 29.825 21% Sliven 32.554 30.571 6% Pazardžik 30.060 23.228 29% Dobrič 30.019 ni podatkov Albanija V mirovni pogodbi se je morala Italija odpovedati vsem pretenzijam na otok Saseno ob albanski obali in ga priznati kot del albanskega ozemlja. Ta otoček (6 km2, okrog 100 prebivalcev — italijanskih vojakov L 1939; sicer neposeljen) je bila Albanija v pogodbi 3. 8. 1920 prisiljena odstopiti Italiji, ki ga je uvrstila med svoje »prekomorske« posesti.21 Rumunija. V LR Rumuniji je bilo povojno štetje prebivalstva 25, januarja 1948. Našteli so 15.872.624 ljiudi, od teh 87.5% Rulmunov, 9.4% Madžarov, 2.2% Židov in 1.8% drugih narodnosti.37 Leta 1941 je po takratnem ru-munskem in madžarskem štetju živelo na današnjem rumuniskem ozemlju približno 16.100. prebivalcev*. Zmanjšanju števila prebivalstva so vzrok poleg drugega precej visoke izgube v vojni zoper So-vjetsko zvezo, v katero je proti volji ljudstva pahnila Rummnijo Antonescujeva vlada, predvsem pa odselitev oziroma pobeg nemške manjšine, ki je bila v Rumuniji zelo močna, saj je štela pred vojno na današnjem državnem ozemljili kakih 700.000 ljudi, od teh pa jih je do leta 1941 odšlo le največ 70.000 iz Severne Dobrudže 'in Južne Bukovine.38 V »Veliki Rumunijic je bil delež prebivalstva rumiunske narodnosti znatno manjši kakor v današnji ljudski republiki. Po rumunski uradni statistiki je znašal leta 1930 75%, dejansko pa je bil še mnogo manjši^ morebiti celo pod 60%. — Glavno mesto Bukarešta ima po novem štetju 1,041807 prebivalcev37 (leta 1941 999.658). Francija je dobila v mirovni pogodbi z Italijo ca 718km2 ozemlja2’ s kakih 5000 prebivalci.17 Vsa ta pridobitev predstavlja le mejne korekture na petih odsekih francosko-italijanske meje (preval Mali St. Bernard, planota Mont-Cenis, Mont-Tha.lior, Chaberton, povirja neik Tinee, Vesubie in Roya). Te korekture so, razen zadnje, kjer ležita občini Tende 'in Brigue prav neznatne. Italija je izgubila v Evropi ozemlje proti Jugoslaviji, Svobodnemu tržaškemu ozemlju, Franciji in Albaniji; v neposredni soseščini Evrope pa še Do-dekanez (2682 km2 s 122.400 civilnimi prebivalci leta 1939)22 v korist Grčije. Vse to ozemlje skupaj meri 11.505 km2 z okroglo 1,000.000 prebivalcev (1936); od tega izgubi matična dežela 8.817 km2 z S66.000 prebivalci (1936). S tem se zmanjša površina Italije na 301.393 km2 (prej 310.210km2). Na tem ozemlju je živelo po preračunu koncem leta 1946 45,796,000 prebivalcev, Nemčija. Objavljeni iso bili končni rezultati štetja 29. 10. 1946. Pregled površine in prebivalstva24 po posameznih okupacijskih področjih je na- km2 prebivalcev gostota Berlin 900 3,180.383 sovjetsko področje 107.800 17,332.909 160.8 ameriško področje 107.100 16,682.573 155-8 britansko področje 98.500 22,794.655 231.4 francosko področje 42.800 5,939.807 138.8 skupaj 357.200 65.930i.327 184.6 Na istem ozemlju je živelo leta 1959 po poljsk'ih računih 59,625.723 ljudi (167.5 na km2), torej se je število prebivalcev -povečalo do leta 1946 za 10.3%.24 Sem so pribežali ali bili preseljeni Nemci iz Vrnjenih pokrajin sedanje Poljske, iz Vzhodne Prusije, 'iz Češkoslovaške, pa iz cele vrste dežel srednje in vzhodne Evrope (vštevši n. pr. tiste, ki so bili preseljeni iz baltiških pokrajin, Besarabije in od drugod ter naseljeni po poljskih krajih, odikoder so potem pobegnili pired zmagovito Rdečo armado ali bili pozneje izseljeni). Nemške izgube v II. svetovni vojni cenijo na 3,300 0008 do 4 milijone.24 — Posamezna okupacijska področja se dele na dežele (Länder), od katerih se nekatere v zapadnih zasedbenih ozemljih naziva j o države. Posamezne edinice so naslednje:25 J. Berlin (pod skupno zasedbo); v sovjetskem zasedbenem področju: 2l Mekleinburška (obsega Meklenburško in Prednje Pomor j e, to je Nemčiji preostali del bivše praske province Pommerm), 3. Bra.ndenburška, 4. Saško-Amhaltska (obsega v glavnem bivšo prusko provinco Saško 'iin Anhalt), 5. Saška, 6. Tarinška; v ameriškem zasedbenem področju: 7. Veliko'hessenska (obsega Hessen razen dela na levem bregu Rena in bivšo prusko provinco Hessen-Nassau razen zapadnega dela Nassaua), 8. Bavarska (obsega Bavarsko brez bavarske Pfalze), 9. Wiirtemberško-Badenska (obsega severni del obeh dežel), 10,. mesto Bremen; v britanskem zasedbenem področju: 11. Schleswig-Holstein, 12. Dolnja Saška (obsega bivšo prusko provinco Hannover, Oldenbur-ško, Braunschweig razen nekaterih delcev, L'ippe in Schaumburg-Lippe), 13. Severnorensko-vestfalisika (obsega severni deli bivše pruske province Rheinland in bivšo prusko provinco Vestfalijo), 14. mesto Hamburg; v francoskem zasedbenem področju: 15. Rensko-pfalška (obsega v glavnem južni del bivše pruske province Rheinland, Bavarsko P falz o, del Hessena ne levem bregu Rena in zapadno ozemlje nassauskega dela bivše pruske province Hessen-Nassau), J6. JužnobnJdenska, 17. Ju/.nowürttembersko-IIohenzoIlernska, 18, Saarska pokrajina. Nove meje dežel se s starimi mnogokje ne strinjajo; predvsem je odpadla prejšnja razdrobljenost na posamezne teritorialno ločene deželne drobce. Prusko državo, orožje nemškega militarizma in reakcije, je ukin'il zavezniški nadzorni svet za Nemčijo z zakonom z dne 3. 3. 1947. — Naj navedemo še podatke za prebivalstvo nekaterih nemških mest:17 1946 1939 Berlin 3,180.383 4,332.241 München 197.000 828.355 Frankfurt n. M. 393.000 546.649 Stuttgart 337.000 459.538 Nürnberg 292.000 430.851 Mannheim 189.000 283.801 V nasprotju s splošno sliko silnega nazadovanja so tudi nekatera maloštevilna mesta, ki niso mnogo trpela od bombardiranja al'i fronte in so povečala število prebivalstva, tako n. pr„ Regensburg (zdaj 108.000, prej 96.000). Avstrija. Povojno štetje prebivalstva se je vršilo na podlagi izdanih živilskih kart 21. 7. 1946 in je pokazalo naslednje rezultate:26 1946 1939 1954 Dunaj 1,451.857 1,766.906 1,955946 Nižjeavstrijsiko 1,492.846 1,458.310 1,447.260 Gornjeavstrijsko 1,197.252 937.714 912.452 Salzburško 362.555 257.226 245.801 Štajerska 1,112.672 1,005.070 1,004.972 Koroška 542.568 449.715 456.298 Tirolska 401.899 350.514 517.929 Predarlsko 187.414 158.500 155.402 Gradiščanska 271.562 288.967 299.447 7,000.005 6,652.720 6,760.255 Gibanje prebivalstva Dunaja v zadnjih 80 letih je bilo takole: 1869 842.951 (s predmestji) 1880 1,090.119 (s predmestji) 1890 1, >41.897 1900 1,648.540 1910 2,004.959 19Ü3 1,865.780 1954 1,874.618 1959 1,766.906 1946 1,451.837 Splošen pregled. Večjim teritorijalnim spremembam v Evropi, ki smo jih omenili že v lanskem Geografskem Vestniku, so se zdaj, ob podpisu mirovnih pogodb s Finsko, Madžarsko, Bolgarijo. Rumunijo in Italijo- 10. 2. 1947 (stopile so v veljavo 15. 9. 1947), pridružile od pomembnejših še spremembe mej v Slovenskem Primorju, Trstu in Istri pa na Dodckaneškeim otočju, drugače pa so se izvršile le manjše mejne korekture (Italija - Francija, Madžarska-Ceškoslovaška). Vendar pa zemljevid Evrope še vedno ni do kraja določen. Tako predvsem še ni sklenjena mirovna pogodba z Nemčijo. Dozdaj je bilo nekaj ozemlja bivšega rajha dodeljeno Sovjetski zvezi in Poljski, odprto pa je še povsem vprašanje imeje s Francijo, Luksemburško, Belgijo, Nizozemsko, Dansko, Češkoslovaško in Avstrijo, ki so vse postavile večje ali manjše zahteve. Prav tako še ni sklenjena mirovna pogodba z Avstrijo; tu je treba rešiti predvsem viprašanje Slovenske Koroške, pa tudi češkoslovaška zahteva nekaj mejnih korektur. Dokončno še ni rešeno vprašanje -češkoslovaško - poljske meje, ki poteka sedaj po bivši češkoslovaško-poljski oziroma češkoslovaško-nemški meji; v prvem odseku si želi Poljska priključiti tešinsko ozemlje, v drugem pa Češkoslovaška Kladsko. Oba mejna problema bosta rešena sporazumno in prijateljsko v teku dveh let. Pred drugo svetovno vojno, ali. točneje rečeno, pred nemško zasedbo Avstrije 15. 5. 1958, je štela Evropa (brez Turčije) 54 držav, od teh 7 majhnih državic (Luksemburg, Gdansk, Andorra, San Marino, Liechtenstein, Monaco, Vatikan). Litva, Latvija in Estonska so se po volji svojega ljudstva pridružile Sovjetski zvezi, od katere jih je bil odtrgal zapadni imperializem; Gdansk je po vojni pripadel poljski državi; Islandija, ki je bila od leta 1918 sicer formalno suverena država, a v personalni uniji z Dansko, kateri je bilo pre- puščeno tudi vodstvo islandske zunanje politike, je že aiprila 1940, po hitlerjevski zasedbi Danske najprej prevzela vodstvo zunanje politike in izvrševanje kraljeve oblasti v lastne roke, pa se pozneje, po plebiscitu v maju 1944 proglasila 17. 6. 1944 za samostojno republiko 'in tako popolnoma ločila od Danske; po mirovni podogbi z Italijo pa je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje kot posebna država.. V 7 državah je bila monarhistična oblika vladavine spremenjeno v republikansko (Islandija 17. 6. 1944. Jugoslavija 29. 11. 1945, Albanija 11. 1. 1946, Madžarska 31. 1. 1946, Italija 12. 6. 1946, Bolgarija 15. 9. 1946 in Rumunija 50. 12. 1947). Danes je torej v Evropi 52- držav, 21 republik in 11 monarhij (1958: 17 republik in 17 monarhij). Mnogo važnejše od zunanje spremembe oblike vladavine pa so notranje spremembe celotnega vladnega sistema in družbenega ustroja; te spremembe so prav gotovo za razvoj Evrope v sedanji dobi najpomembnejše: dočim je bila leta 1938 v Evropi ena sama država z naprednim demokratičnim ustrojem (ZSSR), jih je danes že osem (še Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Rumunija, Jugoslavija. Albanija, Bolgarija). Po številu prebivalstva se današnje evropske države takole vrstijo:27 km2 prebivalcev C.: š.: cenitev šteije 1. ZSSR 22,284.000 200.000.000 c. 19.46” 2 Nemčija ca 357.000 65,930.327 Š. 194624 3. Vel. Britanija in Sev. Irska 244.093 47,790 000 c. 194528 4. Italija ca 301.393 45.796.000 c. 194629 5,. Francija ca 551.704 40.523.000 š. 194629 6 Španija (z Baleari in Kamar. ot) 504.909 27,051.076 c. 19453° 7. Poljska 311.370 23,929.757 š. 19463 8. Jugoslavija 256.588 15.928.000 c- 19472° 9. Rumunija 237.752, 15.872.624 c. 194837 10. Češkoslovaška ca 127836 12.242.000 c. 194736 11. Nizozemska 33.320 9.630.000 c. 19472a 12,. Madžarska ca 93.002 9.305.000 c- 194628 13- Belgija 30.506 8,389iOOO c. 194623 14. Portugalska (z Azori in Madeiro) 91.721 8,223.000 c. 194623 15. Grčija 132,562 7,570,000 c. 194629 16. Bolgarija 1 I0..842 7,020863 š. 1946v' 17. Avstrija 83867 7,000003 š. 194626 18. Švedska 449.092 6,673.956 c. 194523 19. Švica 41.295 4,466.000 c- 1946° 20. Damska (brez Faröer) 42 931 4.102.000 c. 194623 ”21. Finska 337.257 3,763.510 c. 19453 22. Norveška (brez Špicbergov) 322.681 3,123.883 š. 19462’ 23. Irska 68S95 2.980000 c. ! 94723 24. Alban'ija 28.744 1,105.903 š. 1941 25. Trst 717 344.306 š. 1936 26. Luksemburg 2.586 281.572 š. 194523 27. Islandija 102 819 132.000 c. 194623 28. Monaco 1,5 19.242 o 194623 29. San Marino 61 14688 c. 1940 50. Liechtenstein 31. Andorra 32. Vatikan 159 4-52 11.138 š. 194,1s0 6.200 c. 1934 1.000 c. 194-3 Opombe: 1 Iz vesti ja in Pravda 5. 2. 1947 — 3 Wiadomosci Statystyczne 1947, št. 4 — 4 Statesman's Year-Book 1939 — 5 Olechnowicz: A'kcje zalud-nienia Ziem Odzysk. v: Przeglad Zachodni 1947, št. 3 — 0 Sl. poroč. 12. 5. 1947 — 7 iibid. 10. 5. 1947 — 8 Poljska — Oslolxxljene zemlje, izd. Zach. Agencja Präs., Poznan 1947 — 0 Turčin v: čehoslovačka, stara kultura — nov život, Praha 1947, s. 14; Inp.res 1917, št. 11 — 10 izračunano po: A Magy. Sz. Kor. Crszagainak Helysegnevtara 1913; karta v Zemep. Magazin 1946, II. št. 3 — 11 Inpres 1947, št. 35 — 12 iibid. št. 44 — 13 iibid. št- 32 — 14 Cehosl. ezenedeljnyj ekonom, spravočnik 1947, št. 85 — 13 Free Bulgaria, 15. 3. 1947 — 10 Svob. Bolgarija 9. 3. 1947 — 17 Geogr. Pregled, Sofija, 1946, št. 3 — 19 Svob. Bolg. 22. 2. 1947 — 19 F. Zwitter; Geogr. v. 1947. — 20 A. Melik: FLR Jugoslavija, s. 7 — 21 Encicl. Italiama; Calendario Atlante de Agostini 1943 — 22 Cal. Ati. Agostini 1943 — 23 isti 1948 — 24 Waszak: Perspektywy demografiezne powoj. Ndemiec v: Przeglqd Zachodn’i 1947, št 6 — 25 Prz. Zach. 1947, št. 5 in karta v št. 7/8 — 20 Mitt. d. Geogr. Gesellschaft Wien, 1946, št. 1/6 — 27 številke so večinoma novejše od onih, ki jih navaja Vitver: Ekon. geografija kapit. stran. 1947 in Strany mira. 2. izd., 1946. Povsod so upoštevane teritorialne, spremembe, število prebivalstva se nanaša vedno na spremenjeno ozemlje — 28 Geogr, vestnik 1946 — 29 izračunano po podatkih Cal. Ati. Agostini 1918 in mejnih spremembah — 30 Statesman’s Year-Book 1946 — 31 Inpres 1947, št 54 — 32 'ibid. 1948, št 6 — 33 ibid., št. 7 — 34 Mallory: Polit. Handbook of the World, 1947 — 35 Inpres 1948, št. 3 — 36 Zemepisne aktuality 1948, št. 3 — 37 Borba 17. 3. 194S — 38 Schechtmann, European Population Transfers 1939 do 1945, New York, 1946, s. 29, 1S4. 225—232. Vasilij Melik Književnost Nekaj o novih knjigah in revijah iz svetovne geografske književnosti. Iz Sovjetske zveze. Zadnje leto je prineslo na raš knjižni trg že lepo število sovjetskih publikacij iz geografije in njej sorodnih širok. Naloga »Geografskega vestnika« je, da opozori vsaj na najpomembnejše med njimi. Splošna geografija je med temi knjigami še razmeroma slabo zastopana. Ruskih njig o splošni fizični ali o splošni ekonomski geografiji je še malo; sovjetski geografi .so v tern pogledu še močno navezani na prevode tujih dol (n. pr. de Martonne-a im Sapperja). Nekaj je pa vendar knjig, po-seibno s področja .srednješolskega pouka, ki nam dovoljujejo, da smemo po pravici pričakovati v kratkem dobrih priročnikov iz splošne geografije. To s'i lahko obetamo n. pr. spričo učbenika splošne geografije za pedagoške šole (P. N. Sčastnev, Obščee zemlevedenie, ličpedgiz, Moskva-Le-ningrad 1946, str. 302). Knjiga, ki — ustrezno učnemu načrtu — obravnava žal skoraj le fizično geografijo (orientacija v terenu in na karti, zemlja-planet, geografska karta, litosfera, hidrosfera, atmosfera^ geografija prsti, rastja in ži valstva, preibivalstvo zemlje), je snovno in metodično odlična, poglavje o fizično-geograf&kih pasovih (»landšaftnih zonah«) pa je naravnost vzorno sredstvo za pridobitev pravega geografskega mišljenja. Druga knjiga, zelo poučna glede pogledov, ki jih imajo sovjetski geografi na splošno geografijo, je knjiga Bar ans k e ga jOčerki po skol’noj metodike ekonomičeskoj geografii«. Ker je ta knjiga osnovne važnosti tako za metodologijo ekonomske geografije kot za metodiko njenega pouka, poročamo itak o njej posebej. Več je knjig, ki so posvečene posebnim poglavjem splošne geografije. Opozorimo naj na rastlinsko geografijo V. V. Alehina (»Geografija ras teni j«, Cos. izd. »Sovjetskaja nauka«, Moskva 1944, str. 4-54), ki je s svojimi označbam i vegetacijskih področij odličen pripomoček za geografa, pa na izčrpno živalsko geografijo (N. N. Bobrins ki j — L. A. Zen k e vi č — J. A. Birnstein, -»Geografija životnihc, Gosv izd. »Sovj. nauka«, Moskva 1946, str. 154'), k'i je sicer za geografa morda prepodrobna, a zato za-( radi pravega geografskega pogleda nič manj koristna. Radi bomo posegli tudi po knjigi V. I. Prišlecov-a »Geofizika« (Geodozizdat, Mosikva 1946, str. 320), saj je v njej poleg geofizike v ožjem smislu obdelana vsa meteorologija in tudi dobršen del oceanografije. Posebno zanimiva za nas pa je knjiga sovjetskega geomorfologa J. S. Edelšteina »Osnovi geomorfo-logii« (Gosgeolizdat 194", .str. 392). V njej je težišče na analitičnem premo-trivanju posameznih površinskih oblik (dolin, ravnin, .pobočij, gora itd). Med deli iz regionalne geografije je treba omeniti najprej dve knjigi o Sovjetski zvezi, ki jih je napisal znani avtor N. M i h a j 1 o v. Prva (»Prostori i bogastva naše j rodini«, OG1Z, Gospo!itizdat, 1946, str. 112)*jeinov kratek in poljuden pregled gospodarske geografije ZSSR, kakršnih smo izpod avtorjevega peresa že vajeni. Druga (»Zemlja ruska ja« izd. »Molodaja gvardija«, 194-6, str. 294) pa je izčrpna, mlaidini nail* men jena gospodarska geografija lluske SFSR, napisana v živem potopisnem slogu. Posamezna področja Sovjetske zveze so pričele obravnavati monografije, ki 'izhajajo ikot Znanstveno^populanna serija med izdanji Akademije zna-nosti ZSSR, odnosno njenega Geografskega instituta. Tipičen primer take monografije je knjiga S. V. Kalesnika »Severnij Kavkaz i Niž-nij Don, fizi ko-geografičeskaja karakteristika« (Akademija Nauk SSSR, Naučmo-populjarnaja serija, 1946, str. 122). Druga, čisto podobna monografija je posvečena novi Moldavski SSR, a je kolektivno delo več avtorjev (j-AI o 1 davskaja SSR«, Akademija Nauk SSSR, Institut Geografii i Moldavskij NauSno-Issledovaitel’siki Institut, Naučno-populjarna ja serija, 194-7, str. 122). V primeri s podobnimi monografijami iz ostalega sveta, kakršnih smo bili doslej pri nas vajeni, je treba opozoriti na veliko važnost, ki se pripisuje geografiji prsti im vegetacije. V isti seriji izhajajo knjige o zunanjih deželah. Za Rumunijo, o kateri smo poročali lani, je prišla na vrsto Turčija (S. N. Matveev, »Turčija, Aziatska ja čast — Anatoli ja. Fiziko-geografičeskoe opisanije«, Moskva-Leningrad 1946, str. 215). Tudi novo, izpopolnjeno izdajo priročnika »S o e’d i n e n n i e Št ati Ameriki« v zfoiirki instituta »Sovjet-skaja enciklopedija« (»Serija spravočnikov po zaruibežnim stranam«, Moskva, OGIZ 1946, str. 575) smemo uvrstiti med regionalno-geografska dela, čeprav posegajo 'informativne knjige te kolckcije daleč iz okvirja regionalne geografije. Končno spada na to mesto omemba znanega izčrpnega statističnega priročnika »Strani mira«, ki ga tudi izdaja državni znanstveni institut »Sov-jetskaja enciklopedija« (Moskva, OGIZ, 1946, str. 688). Razumljivo je, da prinaša vsako leto izčrpne znanstvene publikacije o arktičnih in s u b a r k t i č n i h področjih. Tako je akademik A. A. G r i -gor jev podal sintetično razvojno sliiko o fizično-geografskem procesu v vzhodnoevropski Suibarktiki (»S u b a r k t i k a , opit karakteristiki osnovnih tipov fiziko-geografičeskoj sredi«, Akademija Nauk SSSR, Institut Geografii, 1946, str. 170). Podobno nam nudi sintezo vsega znanja o arktičnem ledu, združeno s poglavji o morskem ledu in o oceanografskih s voj s tv ih polarnih morij na splošno knjiga N. N. Zu'bo v, »L’d i Arktiki« (Izdatelstvo Glavsev-morputi, Moskva 1945, str. 360). Zgodovini ruske geografije posveča mnogo truda eden vodilnih 'sovjetskih geografov L. S. B er g. V Z n ans t veno- papu 1 ar n i seriji Akademije znanosti ZSSR je oibjavil knjigo »Očerki po istorii r us s k 'i h g eo g r a f i č e .s k i h otkritij« (Moskva-Leningrad 1946, str. 358), kjer ne proučuje le zgodovine odkritij, temveč tudi nove ideje in pobude, k'i so jih s tem v zvezi sprožili ruski geografi. Posebno poglavje iz te snovi je obdelal isti avtor v bogato opremljeni knjigi »Otkritie Kamčatki i ekspedicij Beringa« (Akad. Nauk. SSSR, Moskva-Leningrad 1946, str. >79). Med publikacije, k'i obravnavajo zgodovino geografije, smemo šteti tudi jubilejno knjigo, izdano ob stoletnici Vsezveznega geografskega društva (1945), ki ji je avtor tudi L. S. Berg (»V se s o j u z n o j e G eo g r a f i č e s k o e Obščestvo za sto let«, Izdatel’stvo Akad. Nauk SSSR, Mosikva-Lcnin-grad 1946, str. 260). Važno poglavje v zgodovini ruske geografije je osvetljeno končno tudi v ziborniku »P a m j a t i J. M. Š o k a 1 s k o g o« (Izdatel’stvo Akad. Nauk SSSR, Moskva-Leningrad 1946, str. 574), kjer je podrobno prikazano delo pokojnega ruskega geografa in oceanografa ter so prvič objavljeni nekateri njegovi članki, tudi taki o splošni problematiki geografije. Med sovjetskimi p e .r i o d i č n i m 'i publikacijami iz geografije in sorodnih Ted je treba omeniti na prvem mestu »Izvesti j a V s e so ju z " nogo G e o g r a f i č e s k Oi g o Obščestva«. Iz zadnjih zvezkov te vsebinsko zelo pestre revije, kjer se izmenjavajo krajše razprave iz najrazličnejših področij geografske vede, naj navedemo .posebej naslednje študije, ki nas morejo pobliže zanimati: v zv. 4—6. toma ”8 (1946): V. I. Akkuratov. Na severni j potjiis v oktjabre 1945 (poročilo o poletu letala SSSR-N-331 pod vod-sitvom Titlova); V. P. Z en kov ič, Novoe v učenii o dinamike morskih be-regov; V. I. Raček, Otkritie pika P obed i (poročilo o «odpravi v Tianšan iz 1. I94«3., ki je ugotovila, da vrh. ki smo ga doslej označevali z imenom lian Tengri 6995 m, ni najvišji vrh Tianšana, temveč da ga prekaša izrazit vrh nedaleč od tod, visok "«440m in nazvan od odprave Piik Zmage, ki je torej drugi najvišji vrh v Sovjetski zvezi);, v št. 1. toma 79 (1947): L. S. Berg, Ne-kotorie soobra.ženija o teorii peredviženija materikov (zavzema negativno stališče do Wegenerjeve teorije); N. N. Sokolov, O principah stratigraf'ii led-nikovih otloženij; v zv. 2. toma 79: S.. V. K a lesnik. Prazdnovanie stoletija Geagrafičeskogo Obščestva SSSR i vtoroj vsesojiuiznij geografičeskij sjezci (ob priliki vsezveznega geografskega kongresa, ki je bil od 25. do 31. jan. 1947 v Leningradu); K. K. Markov, K voprosu o zn a če ni i istoričeskogo metoda v geografii; A. A. Borisov, O klim,ate južno j Finlandiji: v zv. 3 toma 79: O. ]. Šmddt, Nova j a teorija proishoždenija zeml'i i planet; L. S. Berg, O klasifikaciji morskih os a d kov; J. N. Popov, O sovremennom oledeneii se-verovostoka Azii v svjaz'i s proiblomoj drevnego oledenenija: V. J. I.avrov — B. R. P okš i š e v s k i, Nekotorie anetodičeskie voprosi provedenija ekonomiko- geogr afičesikih rabot i sostavljenija drobno-regionalnih karakteristik. »Izveistija Akademiji Nauk SSSR, serija geografičeskaja i geofiziecskajac so prinesla v zadnjih zvezkih med drugim naslednje študije: v zv. 5. in 6. letnika 1946; N. N. Bova, O klima tiče skom iz učenii zasuli na jugo-vostoke SSSR; V. B. Stockmann. Teorija ekvatorialnih protivoteče-nij v okeanah; V, B. Bon d ar čuk, Geomorfologičeskie urovni i denuda-cionn'ie stupeni v Srednej Azii; v zv. 1—3. Jetnika 1947: N. I. Nikolajev, Osinovnie predstavlenija o novejše j tektonike Russkoj platformi; L. N. Sre t en s k i j , Teorija prilivov dolgogo' perioda. Od ostalih znanstvenih periodičnih publikacij nas zanima še vsakoletni zbornik »Problemi fizičeskoj geografii«, ki ga izdaja Geografski institut Akademije Nauk SSSR. XII., letnik zbornika (1946) je posvečen stoletnici Geograf sik ega društva SSSR. V njem stopajo po svojem širšem pomenu v ospredje razprave: A. A. G rigor j e v, O geografičeskih radiacioininih ru-bežah i karakteristikah radiackmnih uslovij gorizontalniih fiziko-geografiče-skih zon (zanimiva geografska interpretacija intenzivnosti vžarevanja in izžarevanja); I. P. Gerasimov, Opit geomorfologičeskoj interpretacij obščej shemi geologičeskogo stroenija SSSR (razprava, izanimiva z vidika geomerfo-loške metodike); E. A. Dor o g ain e vs k a j a, Kiimat i himizm rastenij; M. Volkov, Kartometrija na službe u geografii. V zbirki »Trudii instituta geografii«, ki jo izdaja Akademija Nauk SSSR, je izšel XXXVII. zvezek (1946, str. 398), posvečen problemom paleogeografije kvartarne dobe. V knjigi so zbrani rezultati konference o diluvialni paleogeografiji, ki je bila februarja 194-1 v Moskvi. V njih skuša vrsta avtorjev pod vodstvom akademika A. A. Grigorjeva podati rekonstruk- cijo fizično-geografskih razmer na sovjetskem ozemlju v kvartarni (glacialni) dobi. študije pomenijo izdaten prispevek k diluvialni geologiji. Z zanimanjem bo nadalje geograf listal po publikaciji, ki vsako leto poroča o tekočih znanstveno-proučevalnih delih ter podaja pri vsakem kratek izvleček vsebine (»Referati nauenoissledovatel’skih rabote za 1945 god, oldclenie geologo-geografičeskih nauk, Izd. Akad. Nauk SSSR, 194?, str. 210). Publikacija nam sproti omogoča pregled čez delo različnih institutov sovjetske akademije: Instituta geoloških ved, Pedološkega (»Počvemnega«) instituta, Geografskega instituta. Instituta za merzlotovedenie, laboratorijev za oceanologi.jo, vulkanologijo, limnologijo, za hidrogeološke probleme, za adrometode in komisije za proučevanje kvartarne doibe. Končno naj opozorimo še na sovjetske strokovne populamo-pedagoške revije. Revija »G e o g r a f i j a v š k o 1 e«, ki jo ureja N. N. B a r a n s k i j , je zaradi aktualnosti in pestrosti svoje vsebine že tako znana, da se ne zdi potrebno poročati o njej podrobneje, temveč le dati izraza želji, da bi tudi pri nas izihajalo kaj podobnega. Pač pa kaže opozoriti geografe na drugi letošnji zvezek revije »Prepodavanie istorii v škole«, ki je posvečena osem,stoletnici Moskve in ipomeni pravo kratko historično-geografsko monografijo sovjetskega glavnega mesta. Iz Poljske • . Med poljskimi publikacijami, ki zanimajo geogTafa, naj omenimo izda-nja institucije, ki je bila ustanovljena še podtalno (1. 1944. v Varšavi) v svrho proučevanja zapadnih pokrajin Poljske. To je današnji Instytut Zach od ni v Poznanju. Poleg svoje redne mesečne revije »Przeglqd Za-chodnic je institut izdal celo vrsto samostojnih publikacij. Najobsežnejša je knjiga v angleškem jeziku »Poland’s Place in Europe« (ed. by Z. Wojciechowsiki, Poznan 1947, str. 460). Večino tega zbornika obsegajo študiije o zgodovini nemško-poljskih odnošajev. Toda na prvem mestu je razprava profesorja antropogeografije na univerzi v Torunu Marie Kielcz.ewske Zaleske »The Geographical Bases of Poland«. Razprava je le izvleček iz obširnejše študije fete avtorice, izdane v poljščini (>0 pod-stawy .g e o g r a f i c z n e Pol sk i<, Prače Inst. Zachodmiego, Nr. 10, Poznan 1946, str. 146). V njej nam avtorica z bogato geografsko dokumentacijo na-znači osnovno vlogo Poljske, ki je v povezavi povodja Visle in Odre z Baltiškim morjem. Razen študije Kielczewske nas v zborniku »Poland’s Place in Europe« zanima še članek Zvgmunta Wojciechowskiega (»The Left Banlk of the Oder«), kii utemeljuje upravičeno' zahtevo Poljske, da se ji ne priključi le vse ozemlje do Odre, temveč tudi ona manjša področja onstran reke, ki hidrografsko in gospodarsko teže k njej (področje piri Ščečinu in ozemlje med izlivoma Nise in V arte). Od ostalih izdanj Zahodnega instituta bo geograf s pridom vzel v roke knjižico M. K i e 1 c z e w s k a - A. G rod ek »Odra —Nisa, najlepsza granica Polski« (Prače Inst. Zach., Nr. 1., Poznan 1946, str. 65), ki z demografskimi in gospodarskimi razlogi podčrtava pripadnost vsega področja ob Odri (t zv. Nadodrja — .poljsko »Nadodrze«) k Poljski. S pravne strani izpopolnjuje to delo brošura A. K 1 a f k o w s k i e g a »Podstawy prawne granicy Odra-Nisa, na tie umow Jaltanskiej i Poczdamskiej«, Poznan 1947, str. 100). Srednji del Nadodrja, med izlivom Nise in Varte, lei ga Poljaki imenujejo Lubuška zemlja (po starem mestecu Luibusz, danes je tam najvažnejše mesto Slubice = Frankfurt ob Odri), obravnava posebna knjižica: B. K r y go w s k i - S. Zaj-chowska, »Ziiemia Lubuska, opis geograficzny i gospodarezv« (Poznan 1916, str. 24-7). Področju Lubušike zemlje in Zapadncimu Pomorju je posvečeno tudi več publikacij (kart in seznamov), v katerih so zabeležena prava slovanska imena za te kraje. Zanimivo dopolnilo k publikacijam Zahodnega instituta so poročila o sejah Znanstvenega sveta za vprašanja osvobojenih pokrajin (»Rada naukowa dla zagadinien z'iem odzyskanychc), ki jih izdaja Biro za naiseljeniško-prese-ljeniške študije (»Biuro studiow osadiniczoprzesiedlenczych«) v Krakovu. V seriji teh poročil sta izšli med drugim knjigi: Ravmund Bulawski, »P r o-blemy osadniczo-przesiedlencze ziem odzyskanych (Krakow 1945, str. 110), ki obravnava probleme naseljevanja novih pokrajin s poljskim prebivalstvom, tako kmečkim, kot mestno-industrijskim, in knjiga »Mor z e i Odra« (Krakow 1947, str. 89), ikjer so zbrane razprave o morju kot instrumentu v gospodarski politiki nove Poljske (E. K w i a t.k o w s ki), o vlogi Odre v državnem organizmu Poljske (A. Z 'i e r ho f f e r), o mestih na Odri (M.. Ki el c z e w s k a), ter o prometnem pomenu Odre (A. G ro d e k). O Odri je Zahodni institut pravkar 'izdal tudi obsežen zbornik študij (»Mo-nografia Odrv«, Poznali 194$, str. 591 + 25). Od čisto geografskih znanstvenih publikacij nas je v tem letu dosegel prvi zvezek znanstvenega zbornika univerze v Lublinu (Roczniki Uni-wersytetu Marii-Sklodowskiej w Lublinie, Dzial B.: Geo-grafia, geologia, mineralogia i petrografia, Tom 1, 1946, str. 213). Zbornik obsega razen nekaj geoloških razprav dve deli, ki naj jih omenimo posebej. Adam Malicki nam. v razpravi »Kras loessowyc slika kraške pojave na puhlici in sicer predvsem na puhlični planoti pri Titelu v naši državi in v .pokrajini okrog Sandomierza na Poljskem. Z vidika modernih metod v agrarni geografiji pa vzbuja pozornost razprava H. M ito.sek a Wzgk;dne nadwyžki i niedobory ludnošci rolniczej w wojewodztwie lu.belskimc, kjer skuša avtor za svoje področje ugotoviti presežek odnosno primanjkljaj kmečkega prebivalstva v odnošaju do teoretične kapacitete zemljišč z različno kakovostjo prsti. Iz Češke. Vpogled med povojne češke geografske knjige nas ugodno preseneti predvsem z ene strani. Pokaže nam nekaj novih priročnikov iz splošne geografije ter s tem dodobra izpolni vrzel, ki jo kljub silni potrebi kaže še vsa ostala svetovna geografska književnost. Čeprav so te knjige po večini namenjene univerzitetnemu študiju, se vendar po svoji vsebini dvigajo nad povprečno stopnjo visokošolskih učbenikov. »V š e o b e c n y z e m e pi s v hlavnich obrysechc, ki ga je napisal František Vitasek (Statni snakladaitelstvi v Praze 1946, strani 266), je v glavnem skrajšana izdaja avtorjeve Jcnjige »Fysicky zemepis«, ki je izšla v Praigi že pred vojno (v treh delih od 1. 1934. do 1. 1939.).. Zato je tudi edina pomembnejša hiba knjige v tem, da v njej geografija človeka obsega komaj 34 strani. V svojem fizičnem delu pa je Vitaskova knjiga odličen, pregleden in vseskozi sodoben priročnik. Še posehno ga odlikuje vrsta zelo smotrno odbranih 'in nazornih risb, »d katerih so marsikatere čisto originalno zamišljene teir se klju'b svoji enostavnosti prijetno razlikujejo od šablonskih skic, ponavljajočih se stalno v geografsikih priročnikih (n. pr. slike 55, 39 itd.). Dragocen nam je tudi »Zemepis človeka«, ki ga je 'izdal Jiri K r ä 1 (II. daplinene vydäni, Näkladem Češke Graficke Ünie v Praze, 1946; dfl pirvni: Človek a zemepisne iprastredi, str. 320, dll druhy: Človek jako ze-mepisny činitel, str. 362). V antropogeografiji, kjer so pota še tako malo utrjena in načela obravnavanja neenotna, pomeni vsak nov priročnik tudi nove poglede, novo metodo. O Kralovi knjigi je treba povedati, da ni važna le zato, ker je najmlajša med knjigami te vrste, marveč tudi zato, ker je med njimi ena najbolj resnično geografsikih. V njej je geografija človeštva in njegove naseljenosti organsko povezana z gospodarsko geografijo, vse skupaj pa s fizično geoigrafskim okoljem. Gospodarska geografija tu ni izrezana iz celotne geografije človeka in njegovih odnosa jev do prirode. Knjiga ne obravnava človeka posebej in gospodarstva zase, ne vidi bistva geografije proizvodnje le v obravnavanju posameznih proizvodov, temveč skuša zajeti cele komplekse pojavov ter jih piregledno razvrstiti najprej z vidika njihove povezanosti s prirodnim okoljem (človeik in ;podnebje, človek in voda, človek in zemljišče, človeik in vegetacija, človek v posameznih pr'irodnih pasovih — v pragozdu, v savani, v pustinji, v stepi, v gozd n, v suibpolarnem svetu itd ), potem pa iz vidika človeka kot preoblikovalca prirode (naseilja, prebivalstvo, promet itd.). Posebna odlika knjige so še bogaste, prav srečno izbrane ilustracije. Vsa svojstva odličnega priročnika ima tudi knjiga Stanislava Hanz-lika »Zäklady meteorologi e a k 1 im a to logi e« (2. izd.„ Češka Grafickä Un'ia, Praha 1947, str. 253). V njej je iprogledno podana vsa snov sodobne meteorologije in klimatologi je. Knjiga, ki so ji dodani posnetki oblačnih tipov in pregledne svetovne ki imato,loške karte, bo geografu posebno dobro služila zato, ker je klimatologija v njej zares povsem konkretna, geografska, s težiščem na označbi podnebja za posamezne dele sveta. Med ostalimi geografskimi publikacijami vzbuja pozornost knjiga čisto posebno vrste. To je Jiri K r ä 1-ov »Termi n o log ie k y slovnik ze-mepisny česko-englickvt (Näkladem Češke Graficke Unie, Praha 194", str. 133), ki naj bi bil le prvi pripomoček te vrste. Prof. Kril ima v načrtiu še angleško-češki, francosko-češki, češko-francoski, rusko-češki in češko-ruski geografski slovar. Med češkimi geografskimi revijami je seveda znanstveno najpomembnejši »Sb o mi k Češko slovenske Spo l e čnos ti Zemepisne«. V svojem zvezku za leto' 1946 (št. 1—4.) prinaša poleg članka B. Ž. M i 1 o je vi č a »O nove Jugoslavia« še naslednje razprave: B. Šimak, Maipa Zikmunda z Piuchova a j e j i püvod. — O. Pokorny, Statnf silnice a nekdejši aernakč cesty, jak se jevi v dnešnim reliefu krajiny. — K. Že;b era, Mladopleistocenni vyvoj lalbskeho toku v useku mezi llradcem Krälove a Vel-kym Osekom. — St. V o r e 1, Aglomerace nejvetšich mest zemč Moravsko-slezske v letech 1930—1945. — Zelo pestre so dirobne vesti in književna poročila. — V prvem zvezku »Sbornika« za 1. 1947. nas posebej zanima razprava VI. H o mo le »Nekolik pozna,mek k hydrografii a geomorfologii jihovychod- ni ho jugoslavskeho Pri'mon«, ki obravnava področje med Dubrovnikom in Kotorom. Dragocen je tudi St. V o r e 1 a »Prispevek k mistopisnym nazvtim v Kladsku«. Spričevalo aktivnosti čeških geografov je dejstvo, da je pričela izhajati tudi specialna kartografska revija »Kartografieky pr eh lede, ki jo ureja docent Karel K u c h a r. Revija se bavi predvsem s vprašan ji teoretske in uporabne kartografije, prinaša pa tudi članke z različno geografsko-vsebino (n. pr. o prebivalstvu Prage, o razporeditvi premoga v ČSR, o mestih v ZDA itd.) ter kopico drobnih kartografskih in geografskih vesti. II koncu ne smemo prezreti še bogato opremljene in vsebinsko zelo pestre poljudno geografske revije češkoslovaške Zemepisne společnosti »Zern e p i s n y magazin«, ki more služiti za vzor, kako odpreti geografski vedi pot med najširše ljudske plasti. Iz Bolgarije Vodilni geografi predvojne Bolgarije iso bili po večini fašistično in ger-manofilsko orientirani. Zato srečamo danes v bolgarskih geografskih publikacijah sama nova imena. »Izvestija na ß’lgarskoto Geografsko družestvo« po vojni sicer še niso izšla. Pač pa je pričel izhajati »Geografski pregled«, pop ul a r n o - z n a n s t ve n a revija z zelo pestro in bogato vsebino.. V njej se prikazujejo geografski problemi Bolgari je na splošno tor gospodarsko-geografska vprašanja bolgarskega dveletnega načrta posebej, nadalje posamezna vprašanja iz geografije Sovjetske zveze i;n iz geografije ostalih slovanskih držav (med njimi članek univ. asist. Ign. Petkova o Trstu, Istri in Slovemskem Primorju ter J. T r i f u n o s k e g a O’ makedonski pokrajini Polog). Revija prinaša tudi informativne 'Z najno\ejšimi podatki opremljene članke o deželah, ki so v ospredju aktualnega dogajanja (Indonezija. Palestina, Francoska Indokma), pa tudi o splošnih vprašanjih iz meteorologije, ocea-nografije, gospodarske geografije itd. »Geografsiki pregled«, ki ima podoben značaj kot sovjetska »Geografia v škole«, naj nam bo v pobudo, da tudi pri nas v Jugoslaviji ustrežemo podobni potrebi.. Od ostalih bolgarskih geografskih del nas je dosegla knjiga Kiril La-zarov, »K r a t’ k o č e r k po i k o n o m i č e s k a geografija na B’lga-r'i ja« (Izdatelstvo na B’lgarskata rabot,ničeska partija, Sofija 1946, strani 158). Knjižica vsebuje predavanja, ki jih je imel avtor v Centralni partijski šoli »Stanke Dimitrov« pri Centralnem komiteju Bolgarske delavske partije (komunistov). Avtor nam podaja dovolj obsežen fizično geografski oris Bolgarije, težišče knjige pa je seveda na obravnavanju prebivalstva, njegovega socialnega in kulturnega stanja, ter gospodarstva. Vse je ponazorjeno s številnimi novimi statističnimi podatki. G o s poda r s k o- geogr a f sP r o b 11 -mes de la paix,La Marche Julienne — Le Rhin — l'Autriche. Presentation d’Andre Cholley. Edition Rausons d’etre, Paris 1946, str. 22,1). V njej je Pierre George francoski javnosti kot geoigraf s pravilne! strani osvetlil vprašanje Trsta, Slovenskega Primorja in Istre ter primerno ožigosaj tako zvano »francosko linijo< z njenim geografskim nesmislom pri Gorici. Članek spada med najboljše in najtehtnejše, kar je bilo v vnanjem svetu napisanega o naših mejnih vprašanjih. Dostavimo naj, da knjiga »Probleme® de la. paixe zanima geografa tudi z obema ostalima razpravama. V pirvi od njih obranava L. Huillier probleme Porenja (»Les problem.es rhenansc), v drugi (»La re-suirreotion de l’Autriche et ses frontieres«) pa H. G rimal osvetljuje problematiko Avstrije ter naznači, čeprav bolj na kratko, tudi jedro naših ko-TOŠkih zahtev. S. Ilešič Ob naših novih geografskih učbenikih. V skladiu z novo življenjsko stvarnostjo se je takoj po osvoboditvi postavila tudi pred maše šolske geografe naloga temeljite reorganizacije pouka geografije v srednjih šolah. Ta naloga je obstajala iz sestava novega, sodobnim zahtevam odgovarjajočega učnega načrta in primernih učbenikov. Učni načrt stare Jugoslavije je bil za nižje razrede v glavnem dober, za višje razrede pa nikakor ni bil primeren. Geografija se je dejansko poučevala le v 5. in 8. razredu, kjer se je obravnavala obča geografija oz. geografija Jugoslavije. Vsi napori posameznih geografov in geografskih kongresov, da bi nadomestili kozmografijo 'in etnologijo, ki sta se poučevali namesto geografije v 6. oz. 7. razredu in to po veliki večini slabo, z regionalno geografijo, ki bi odprla slovenskemu inteligentu širši pogled v gospodarsko in politično dogajanje v svetu, so bili zaman in so se Tazbijali ob nerazumevanju takrat odločujočih faktorjev v Beogradu. Novi učni načrt, ki je stopil v vffljavo s šol. letom 1946/47, je ob pravilnem razumevanju naše ljudske oblasti dal geografiji v višji srednji šoli ono mesto, ki ga po svoji obrazovalni vrednosti zasluži. Večje težave predstavlja le razporeditev snovi v nižji gimnaziji, ki je po novam zakonu o sedemletnem obveznem šolanju reducirana s štirih na tri razrede. Tu bo gotovo treiba še korektur, ki jih bo narekovala praksa. Zdi se, da bodo šle korekture v tej smeri, da bo regionalni pregled vseh kontinentov prešel v 2, razred, ki bi zato moral dobiti 3 tedenske ure geografije. Danes sta odmerjeni geografiji v vseh razredih po 2 tedenski uri, razen 1., 3. in 5. raizreda, kjer ima 3 tedenske ure. Snov je razporejena kot sledi: i. razired: osnovni pojmi zemljepisa, 2. razred: regionalni opis Evrope, Azije in Afrike, 3. razred: krateik pregled ostalih kontinentov (do Novega leta), nato pa zemljepis FLR Jugoslavije z ustavo FLR in LRS, 4. razred (samo še letos, ker ibo kasneje odpadel): zemljepis FIJI J, 5. raizred: obča geografija, 6. in 7. razred: gospodarski zemljepis sveta, 8. raizred: zemljepis FLRJ s posebnim ozirom na gospodarstvo. Ustava FLRJ in LRS se poučuje v 8. razredu kot poseben predmet tesno naslonjen na zemljepis. V nižji srednji šoli se .novi učni načrt najbolj razlikuje od starega v i. razredu, kjer je snov metodično precej drugače razporejena. V prvem de.lu se podajajo splošni zemljepisni pojmi v tesni povezavi z dijakovimi opazovanji v blažnjii okolici. Izločena so vsa težja poglavja iz matematične geografije, ki na tej stopinji dijaku še niso dostopna. Šele kasneje, ko dobi dijafc pri matematiki utrjene pojme* o krogu, krogli, lokih, ločnih stopinjah in sl., preide geograf v drugem delu na opis zemlje kot celote in obravnava obliko, velikost, rotacijo in (revolucijo zemlje, stopinjsko mrežo, toplotne pasove, celine in morja. V tretjem delu spozna dijak v glavnih obrisih posamezne zemljine v njihovi celotni geografski sliki, ne več ločeno po> posameznih geografskih pojavih kot doslej (lega, vertikalna in horizontalna oblikovitosit, vodovje, klima itd.). Občemu delu je v šolskem letu 1946/47 sledil še četrti del, ki je obsegal kratek, a sistematičen opis LR Slovenije. Tu je dijak mogel s pridom, uporabiti vse svoje znanje osnovnih pojmov obče geografije na domačem, slovenskem ozemlju, ki ga je istočasno prvič v celoti spoznal. Z letošnjim šolskim letom je ta del na veliko škodo izpadel iz učnega programa Praksa nam kaže, da prinese dijatk le zelo nepopolno in nejasno sliko slovenskega ozemlja iz osnovne šole, v zadnjem razredu nižje srednje šole pa v okviru izemljepisa cele države običajno ni časa za temeljitejše obravnavanje iin spoznavanje ožje domovine Zato bi kazalo, da se to poglavje znova vnese v učni načrt. Bistvene izpremembe v pouk geografije prinaša no'vi učni načrt tudi za 5. razred gimnazije. Tu bi v prvi vrstii omenili nova poglavja matematične geografije, ki so vzeta iz nekdanje kozmografije 6. razreda, medtem ko so ostala poglavja kozmografije prešla k pouku fizike. Fizična geografija je izpopolnjena s poglavjem o delovanju endogenih sil. Rrez poznanja njihove ustvarjalne sile s>i dijak težko ustvari pravo sliko o delovanju razdiralnih eksogenih sil, kair je bila velika pomanjkljivost starega učnega načrta. Mnogo novega prinašajo poglavja iz biogeografije, ki vseibujejo tudi najvažnejše, bistvene izsledite etnologije in etnografije. Popolnoma nova pa so poglavja iz otbče gospodarske 'j,n deloma politične geografije. Največjo pridobitev za geografijo v srednji šoli predstavlja uvedba gospodarsko-politične regionalne geografije vsega sveta v 6. in 7. razred gimnazije. Šefle s tem ibo mogla naSa srednja šola oblikovati široko razgledano mladino in pošiljati v življenje o političnem in gospodarskem položaju v svetu dobro in pravilno poučeno inteligenco. Snov je razporejena tako, da se obravnava v 6. razredu bolj pregledno oddaljenejše predele (Amerika, Afrika, Avstralija z Oceanijo in Azija brez SZ), v 7. raizredu pa podrobneje nam bližja področja (Sovjetska zveza in Evropa), nakar sledi v 8. razredu podroben gospodarsko-geografski opis naše države. Za uspošen, nemoten pouik vsakega predmeta so razen dobrih učnih načrtov in predavateljev potrebni predvsem primerni učb e niiki. V tem oziru s^mo imel-i do sedaj velike težave zlasti zaradi pomanjkanja dobre, sodobne literature, ki ibi nam omogočila podajati naši mladini pravilno in jasno sliko povojnega sveta z vsemi spremembami, ki j:li je v njem povzročila pravkar minula svetovna vojna. K temu se pridruži še splošno pomanjkanje papirja in preobremenjenost naših tiskarn. Kljub vsemu je po prizadevanju vseh merodajnih činiteljev tudi na tem polju narejen že velik korak naprej. Državna založba Slovenije je doslej izdala že tri učbenike za geogTafijo, ostali so pred izidom ali pa vsaj v pripravi. Tako imamo upanje, da bomo še v teku tega šolskega leta dobili za vse razrede nove učbenike. Kot prvi učbenik za geografijo je izšel pri DZS v novembru 1946 Zemljepis za I. razred gimnazij, ki sta ga sestavila profesorja Silvo Kranjec 'in Ludovik Vaz z a s. Avtoirja sta znana že od preje in sta v glavnem predelala v smislu novega učnega načrta svojo prejšnjo knjigo. Na novo so spisana predvsem poglavja tretjega in četrtega dela t. j. pregled zemljin in Slovenija.. Učbenik, ki obsega 160 strani, je pisan preprosto in jasno ter popolnoma odgovarja svojemu namenu. Opremljen je s številnimi, dobro izbranimi slikami in črteži, skupno 64-, ki ponazorujejo tekst. Slike so po večini jasne, čeprav papir ni najboljši. V drugi izdaji, ki je izšla avgusta 1947, sta avtorja v smislu novega učnega načrta izpustila geografski opis Slovenije, skrčila zlasti politični pregled kontinentov in mesto tega na koncu knjige dodala kratko poglavje o 'revoluciji zemlje, ki je v prvi 'izdaji odpadlo. Druga izdaja se sicer bistveno ne loči od prve in obsega 134 strani. Značilno za naš povojni knjižni trg je dejstvo, da sta obe izdaji danes (oktober 1947) že popolnoma razprodani, čeprav je skupna naklada iznašala 15.000 'izvodov. Drugi učbenik, ki ga je izdala DZS konec leta 1946, je kratek zemljepisni oris Jugoslavije. Drobno knjižico, obsegajočo komaj 48 strani, je napisal dr. R. S a v.nik. Tekstiu, ki je brez ilustracij, se pozna naglica, s katero je bil spisan. Knjižica je izšla v tako majhni nakladi, da jo je dobil le del lanskih četrtošolcev, in predstavlja danes na knjižnem trgu pravo redkost Pripravljena je že nova izdaja, ki bo v veliki meri popravila pomanjkljivosti prve, zlasti kar zadeva naš novi gospodarski, socialni in politični razvoj v perspektivi prve petletke. Želeti je, da bi čim preje prišli do obsežnejšega in popolnejšega učbenika, ki bi nam s konkretnimi, iudi statističnimi podatki podal točno in pravilno sliko naše domovine in njene današnje vloge v svetu. Najpomembnejši geografski učbenik, ki je bil v založbi DZS dotiskan v avgustu 1947 in je pravkaT prišel v promet, predstavlja 360, z dodatkom celo 384 strani obsegajoča knjiga z naslovom Gospodarska in politična geografija sveta. Knjigo je priredil dr. Sv, Ilešič na osnovi raznih dosegljivih sodobnih priročnikov in učbenikov. V prvi vrsti se je opiral na najnovejše sovjetske učbenike za najvišje razrede srednjih šol. Knjiga, ki je namenjena kot učbeinik za 6. in 7. razred gimnazij, predstavlja velik in važen korak naprej v naši šolski geografiji. Z veseljem Ln s pridam jo bo lahko uporabljal vsakdo, ki ga zanima iz tega ali onega ozira politično-go-spodarsika slika sodobnega sve'ta. Tekst izpopolnjuje 44 zelo dobro izbranih in pregledno 'izdelanih kart večinoma gospodarskega značaja. 21 strani obsegajoče kazalo geografskih imen z izgovarjavo tujih imen na koncu knjige je prav primeren in koristen dodatek. Žal manjka v knjigi primerjalnih statističnih tabel in diagramov, ki bi mnogo prispevali k hitrejši in lažji orientaciji o vlogi posameznih držav v svetovnem gospodarstvu Da so v prvi izdaji izostali, je razumljivo, ker točnih podatkov za povojno dobo še nimamo. Treba pa bo misliti na to vsaj v prihodnjih 'izdajah. Nekoliko moti tudi nedognano pisanje geografskih iimen, ki se sikoro v vsaki ali celo v isti knjigi pišejo v različnih oblikah. To je stvar, ki jo bo treba rešiti skupno z. našimi lingvisti. Mišljena so tu predvsem imena držav na -sko (a. pr. Japonsko, Švedsko, Kitajsko itd.), dalje Gvijana ali Guayana, Pireneji ali Pirineji, Tunis (dežela) ali Tunizija, Alž'ir ali Alžerija i. sl. Tako imamo tudi v naši knjigi na kartah eno, v tekstu drugo oznako za isto deželo (prim. karto na str. 77 in tekst na str. 82). Vsebinsko je knjiga bogata in na sodobni višini. Podrobna analiza vsebine je stvar bodočnosti. Snov je razporejena v skladu z učnim načrtom po načelu od daljnega, bolj preglednega k bližnjemu, bolj podrobnemu. Iz Amerike nas preko Afrike in Avstralije privede v Azijo in preko Sovjetske zveze v Evropo, katere oris se konča z balkanskimi državami, od katerih prepusti opis naše države učbeniku za S. razred- Ostali učbeniki geografije še niso izšli, vendar je učbenik za 2.. in 3 razred že dotiskan in bo kmalu na razpolago, učbenika za 5. in 8. razred pa sta tudi že v končni fazi priprave.1 V septembru 194-7 je bil dotiskan in bo v kraitkem izšel pri DZS Pregledni atlas kontinentov, k'i sta ga izdelala Tone Oblak in Vilko Finžgar. Je to prvi poizkus domačega, slovenskega atlanta z zelo skromno vselbino. Sestoji iz 9 celostranskih kart, ki so bile risane in prvotno določene kot priloga Zemljepisu za 1. razred gimnazije. Namen kart je bil podati prvošolcu v najprimitivnejši obliki oznovne fizične in politične obrise kontinentov Iz tega vidika je treba atlas tudi ocenjevati. Vsebuje naslednje karte: polute, Evropo (fizično in politično). Azijo (fiz, in pol.), Afriko, Sev. Ameriko, Južno Ameriko teir Avstralijo z Oceanijo. Relief ir, členovitost sta na kartah v glavnem prav dobro podana im lepo 'izrisana; slabše izdelani in neenotni so napisi. Nekoliko moti celoto, da je relief pri Evropi, obeh Amerikah in Avstraliji označen na celem listu, medtem ko se omejuje označba reliefa na kartah Azije in Afrike le na področje Azije in Afrike, okolica pa je ostala prazna. Znaki za kote najvišjih vrhov so nekoliko preveliki. Pri vsakem kontinentu je označen najvišji vrh. le Evropa ima označene kar tri (Mont Blanc. Triglav in Elbrus). Vsaj zadnji je prav gotovo za relief Evrope nepotreben. V legendi na prvi strani je besedilo pri četrtem znaku nejasno, peti znak pa v zvezi s terminologijo Zemljepisa za 1. razred predstavlja gorska slemena t. j. gorske hrbte in grebene, ne samo gorsike hrbte. Za politične karte veljajo iste težave in nedoslednosti v pisavi imen. dežel in držav kot so omenjene zgoraj pri Ilešičev! knjigi. Tu imamo državna imena dosledno na -ska, pri Ilešiču na -sko; tu Romunijo, tam Rumunijo; tu Tunezijo (!), tam Tunizijo oz. Tunis; tu čisto nepotrebno Tajska, tam Siam; tu Mosaimbique, tam Mocambique; tu Guayana, tam Gvijana itd. Königsberg se že od leta 1945 dalje imenuje Kaliningrad. Meje Sovjetske zveze so v primeri z ostalimi mejami odločno premočno, na-naravnost kričeče označene in jo ločijo od ostalega sveta kot kitajski zid. Vsi kontinenti pa imajo eno skupno večjo hibo, da nimajo označene vsaj v glavnih obrisih stopinjske mreže razen ekvatorja in nekako plavajo v zraku. To predstavlja veliko metodično napako, ker je za prvošolca, kateremu je atlas v prvi vrsti namenjen, prav določanje geografske lege velika in težka naloga. Eventuelni novi izdaji atlanta bo treba na vsak način dodati še dve karti, ki 1 Med tiskom tega poročila je učbenik za 2. 'in 3. razred že izšel (Bo-hinec-Savnik, Zemljepis zemljin). bosta vsaj v gTobih obxisih našemu dijaku prikazali tudi geografsko sliko naše otžje domovine, LR Slovenije in FLR Jugoslavije. Brez teh kart je atlas pomanjkljiv ter politično in nacionalno ibrezlbarven, tar nikakor ne sme biti zlasti kot priročnik naših dijakov, dokler ne dobimo pravega, velikega, naši kulturni stopnji odgovarjajočega atlanta. Založnici je treba dati vse priznanje in se je v resnici potrudila, da bi dala atlantu čim bolj prikupno zunanjo obliko. Fin papir, lepa oprema in dobra tehnična izdelava mu dajejo za današnje ,povojne čase naravnost luksuzen izgled in ga bo vsakdo kljub skromni vsebini z veseljem vzel v roke. J. Kosmatin. Sovjetska knjiga o šolski metodiki ekonomske geografije. Ko se v pouku geografije na naših šolah iščejo 'in utirajo nova pota, nam morejo biti dolber kažipot izkušnje sovjetskih geografov, ki so po novih poteh dospeli že marsikak korak naprej. Zato naj posebej opozorimo na delo, ki ga je napisal vodilni metodolog sovjetske ekonomske geografije in metodik geografskega pouka N. N. Bar an siki j (»Gčerki po skol’noj metodike ekono-mičeslkoj .geografii«, Učpedgiz, Moskva 1946, strani 226). Knjiga, ki bi jo imoral do podrobnosti poznati vsak naš geograf od znanstvenega delavca do zadnjega učitelja zemljepisa, pomeni mnogo več, kot bi sklepali 'iz skromnega naslova. Sestavljajo jo trije deli. Prvi del obravnava vprašanje šolske metodike ekonomske geografije, to je učnih načrtov in učbenikov. Pri tem podčrtava sklepe vlade in CK VKP (b) od 16. maja 1954. V skladu s temi sklepi zahteva Baranskij temeljitejše poznavanje fizične geografije in karte kot nujno osnovo za ekonomsko geografijo, v okviru ekonomske geografije same pa čim manj shem in sociologiziranja, čim manj pre-obtežitve z ekonomsko-statističnim gradivom, pač pa pravilno geografsko mišljenje ,s konkretnim poznavanjem razlik od kraja do kraja, skratka s čim večjim poudarkom na gospodarsko - geografskih karakteristikah posameznih področij. »Za geografa so področja nekako to. kar so za leposlovca njegove osebe ali za zgodovinarja periode« (str. 21). V drugem delu knjige (»Osnovne tipične teme ekonomske geografije«) poseže Baranskij prav za prav daleč čez meje šolske metodike v široko splošn0 problematiko ekonomske geografije. Njegova izvajanja o »ekonomgeografskem položaju«, kjer plastično primerja področja z istimi prirodn'imi pogoji, toda drugačnim »ekonom geografski m položajem« (n. pr. Ural in Švedsko, Sibirijo in Kanado., Švico in Kavkaz), kjer živo riše važnost položaja v primerih sovjetskega zapada (moskovskega industrijskega centra), Zapada v ZDA itd , nadalje njegove misli o »makropoložaju« in »mikropoložaju«, njegova shema o tem, kako naj se podaja in kaj naj vsebuje gospodarsko-geografska karakteristika neke pokrajine, kako naj vsak ekonomskogeografski oris vsebuje geografijo proizvodnje, geografijo prometa in geografijo zvez z vnanjim svetom, njegova načela o ekonomski rajonizaciji, njegova razmatranja o ekonomski 'geografiji mest, vse to je prepleteno z izredn'im bogastvom misli in oživljeno z vrsto nazornih primerov ter sega globoko v metodologijo geografske vede same. Tudi zaključni odstavek tega dela, v katerem poudarja važnost medsebojne povezanosti posameznih gospodarsko - geografskih pojavov ter njihovih zvez s fizično-gcograifskem okoljem, spada v okvir splošnih geografskih razglabl janj. V tretjem delu knjige se avtor vrne h konkretnim vprašanjem šolske metodike. Tudi tu je težko iz pestrega bogastva misli in pobud izluščiti to, kar je najpoglavitnejše. Za osnovni metodični pa-ipamočak pri geografskem pouku smatra Baranakij karto, bodisi tiskano, bodisi ono, ki jo učitelj nariše sproti. Nič manj važni niso razni drugi ponazoritve,ni pripomočki, delovni zvezki, •stenske risbe in slike, fotografije, diapozitivi, filmi, zbirke 'in podobno. Mnogo bolj kritičen je Baranski j do številk. 2e diagramom in grafikonom pripisuje v ekonomski geografiji podrejeno važnost, pToabteže.nost učbenikov in pouka s številkami in tabelarni pa smatra za metodo, ki je lastna sitatistikom-eko-nomoim, a je kaj malo geografska in še manj pedagoška, ker more postati, če je pretirana in se lovi v težnji za podrobno točnostjo številk, »najboljši način, da se učencu ekonomska geografija zastudi za vse življenje« (str. 139). Zato 'izzvenijo avtorjeva izvajanja znova in znova v klicu: več kart in čim manj številk, a še kar jih je, Ttaj bodo zaokrožene. Prav tako tehtna in zanimiva so vsa nadaljnja prcmotrivanja o letnem načrtu pouka ter o njegovem izvajanju, o metodah razlaganja, o samostojnem delu razreda, o metodah pri ponavljanju, o pismenih izdelkih, o organizaciji izpitov, o delu 'izven razreda (krožkih, ekskurzijah, razstavah itd) V dodatku prinaša knjiga še poglavje o pripravi predavateljev ekonomske geografije. Čeprav je ta odstavek i'iskan v drobnem tisku, je morda celo bolj potreben kot drugi. Zanj naj poudarim isto kot za vso knjigo: prouči in premisli naj jo tudi vsak naš učitelj geografije. Učinek 'bo v tem, da se bo tudi pri mas pouk ekonomske geografije znebil predsodkov in napak ter se pravilno preusmeril v smislu, ki bi ga mogli na kratko povzeti takole: manj teoretičnega razglabljanja, pa tudi nianj takih številk, ki geografsko niso zgovorne, pač pa več konkretnega zna.nja o gospodarski geografiji posameznih področij in dežel, o razlikah med njimi ter o mestu, ki ga zavzemajo v svetovnem gospodarstvu, vse to naslonjeno na solidno poznavanje fizične geografije in geografske karte. g Ilešič Kronika Predavanja iz geografije na ljubljanski univerzi. Poletni semester 19-17 Na filozofski fak ul te/ti: Anton Melik, red. prof.: Splošna klimatologija, 2 uri; Geografija Evrope, 2 uri; Seminarske vaje, 3 ure. Svetozar Ilešič, izred. prof.: Geografija morja, 2 uri; Geografija Severne Amerike, 2 uri; Uvod v geografijo, 2 uri; Seminarske vaje, 2 uri. Na gospodarski fakulteti: Stane Zrim.ec, hon. pred.: Gospodarska geografija Jugoslavije, 2 u,ri. Zimski semester 1947/48 Na filozofski fakultetti: Anton Melik, red. prof.: Geografija Evrope, 2 uri; Geografija Azije, :2 uri; Seminarske vaje, 3 ure, Svetozar Ilešič, izred. prof.: Splošna antropogeografija, 2 uri; Geografija Latinske Amerik©, 2 uri; Uvod v geografijo, 2 uri; Seminarske vaje, 2 uri. Na gospodarski fakulteti: Stane Z rime c, hon. pred.: Gospodarska geografija Jugoslavije, 2 uri. Predavanja iz geografije na ostalih univerzah v FLRJ v zimskem semestru 1947/48 Beograd; Borivoje Ž. Mil o je vic, redni profesor: Dolinske pokrajine, 3 ure; Vaj^i, i; luiria; Sejmlimar 2 uri. Pctar S. Jovanovič, redni profesor: Fizična geografija, 4 ure; Geo-morfologija, 2 uri; Seminar, 2 uri. Vojislav & Radovanovič, redini profesor: Antropogeografija in politična geografija, 4 ure; Antropogeografija Balkanskega polotoka in Jugoslavije, 2 uri; Seminar, 2 uri. Sima M. M i loj e vi č, izTedni profesor: ^Gospodarska geografija, 2 uri; Gospodarska geografija Jugoslavije, 2 uri; Kartografija z vajami, 4 ure; Sejminar, 2 uri. Zagreb: Josip Roglič, redni profesor: Osnove splošne geografije, 1 ura; Regionalna geografija ZSSR, 2 uri; Morfologija Jugoslavije, 1 ura; Geografske vaje, 3 uri. Ivo Rub'ic, izredni profesor: Uvod v ekonomsko geografijo, 1 ura; Agrarna produkcija sveta, 1 ura; Geografija naselij, 1 ura; Regionalna geografija našega Primorja, 1 ura; Geografske vaje, 2 uni. Skopje: Atanasije Uroševič, izredni profesor: Geomorfologija, 2 uri; Kartografija, 2 uri; Seminar, 2 uri. Jovan Trifunoski, predavatelj: Antropogeografija, 2 uri; Ekonomska geografija, 2 uri; Seminar, 2 uni. Geografsko društvo v letu 1947. Svoj redni občni zbor je imelo Geografsko društvo dne 21. februarja 1947. Na njem. je odbor predložil članstvu glavne smernice za društveno delo v bodočem letu. To delo naj bi šlo v naslednjih štirih smereh: znanstveno raziskovanje, popularizacija geografske vede, skrb za izpopolnitev geografskega pouka in sodelovanje pri akcijah splošnega pomena. Na področju znanstvenega delovanja so društveni člani v okviru danih možnosti izvršili naloge, ki so si jih zastavili ter pripravili rezultate svojega dela za letošnji »Geografski vestnik«. S te strani je ostal »Geografski vestnik« še vedno v ospredju društvenega dela. Društvo si je akuišalo za izdajanje revije zagotoviti denarna sredstva. Pri tem je našlo razumevanje pri Ministrstvu za prosveto LRS, ki mu je dodelilo podporo 60.000 din in pri Akademiji znanosti in umetnosti, ki ga je podprla z zneskom 30.000 din. Za prizadevanja v smeri popularizacije znanosti se je osnoval v društvu poseben odsek. V vprašanjih šolskega pouka geografije je društveni odsek po svojem načelniku in po svojih članih tudi letos sodeloval pri sestavljanju geografskih učbenikov in pri preusmerjevalnem tečaju za zemljepis in zgodovino, ki se je vršil julija v Ptuju. Še nadalje je kljuib razumljivim težavam narasla v preteklem letu zamenjava z domačimi i.n inozemskimi strokovnimi publikacijami. Po tej poti se je društvena kn jižnica obogatila zlasti z vrsto novih publikacij iz Sovjetske zveze, iz Poljske in iz Češkoslovaške. Odbor, ki so ga člani izvolili na občnem zboru, je naslednji: dr. Anton Melik, predsednik; dr. Ivan Rakovec, podpredsednik; dr. Svetozar Ilešič, prvi tajnik; Stane Zrimec, drugi tajniik; France Planina, blagajnik; dr. Valter Bohinec, gospodar; Cone Malovrh, knjižničar; Vladimir Laban, upravnik; Jože Kosmatin, načelnik odseka za šolsko geografijo; Jože Kos, načelnik odseka za kartografijo; Dušan Košir, načelnik študentskega odseka; Silvo Kranjec, dr. Alfred Šerko , Pavel Künstler, revizorji. QosUnL ßjjcije HOTEL JELOVICA BLED-GRÄD (Centralna lega nad jezerom — senena! Vrt — fčomfort — centra Ina durjava — mrzla telefon 316 r . r ■ i i. / / . ---------------===== m gorka tekoča Voda — aciforto celoletno UPRAVA OPOZARJA K O T S O KRAŠKIH JAM in o-obi. Ijubitilje iiara.oe,, (1il öbii('if& lujvaimt zminunitßüL NOTRANJSKE IN PRIMORSKE rpöüjö(ii±kn jama, Skoejajuke, (mitt pil njuuici, naiußiü. park oh vtki (Hajk in. grad r()ndja.mo QOSTINSKO PODJETJE ranJ hotel UNION" // V LJUBLJANI dobro znan po svoji odlični postrežbi. Hotel poznajo potniki iz vse Evrope. V njegovi restavraciji so bile pogoščene do sedaj vse delovne udarniške brigade, naše in mednarodne. V njegovih prostorih so bili gostje - športniki šestih držav, ki so se udeležili Balkaniade I. 1947. Restavracija ima krasen senčnat vrt, kjer se vrše v poletnem času dnevqo koncerti. Vedno so na razpolago dobra jedila in pijača. Podjetje je največje in najuglednejše državno gostinsko podjetje v Ljudski republiki Sloveniji GLAVNA DIREKCIJA TEKSTILNE INDUSTRIJE LRS LJUBLJANA KNAFLJEVA 13 S SVOJIMI PODJETJI: Tovarna tiskanega blaga Kranj Tovarna volnenih in vigogne izdelkov Maribor Predilnica in tkalnica Maribor i Industrija platnenih izdelkov Maribor Tkalnica hlačevine Celje Škofjeloška predilnica Škofja Loka Tekstilindus Kranj Združene tovarne svile Maribor Tovarna volnenih izdelkov Majšperk Tovarna klobukov Škofja Loka Škofjeloška tkalnica Škofja Loka Tekstilna tovarna Medvode, Medvode Tekstilna tovarna Novo mesto Savinjska tovarna Polzela pri Celju Tovarna nogavic Ljubljana - Savlje Predilnica Litija, Litija Tekstilna tovarna Sv. Pavel pri Preboldu GOSTINSKA IN ZDRAVILIŠKO - GOSTINSKA PODJETJA pod operativno upravnim vodstvom UPRAVE ZA TURIZEM IN GOSTINSTVO PRI MTP, LRS za zimsko turistična sezone 1947 48 Bled Hotel Jelovica, tel. 316 Pokljuka Dom na Pokljuki, (v gradnji, otvoritev bo objavjena) Kranjska gora Dom pod Prisojnikom, (v gradnji, otvoritev bo ob-(pre| hotel Erika) javljena) Planica Dom v Planici, tel. 83 Jezersko Dom na Jezerskem, tel. 1 Rogaška slatina Slovenski dom, tel. 10 Dobrnske toplice Hotel Zagreb, tel. 1 Dolenjske toplice Zdraviliški hoteli, tel. 1 / JV KOR M A CIJK i ravnateljstva navedevih podjetij in vse poslovalnice PUTNIK-a tfaešemova knjižnica ZA LETO 1949 V treh letih svojega obstoja je Prešernova knjižnica dosegla izreden razmah. Njena naklada je poskočila, njen knjižni dar se je povečal: od treh knjig je prešla k petim knjigam. Prešernova knjižnica se je uveljavila kot naša največja in najcenejša množična knjižna zbirka. Za lete 1949 be izdala Preiernova knjižnica naslednje knjige: 1. Koledar Osvobodilne fronte za I. 1949 z izbranim poučnim in leposlovnim čtivom, obilno ilustriran. 2. Spomini na partizanska leta, III. zvezek v priredbi Ferda Godine. 3. Miška Kranjca roman „Os življenja" v neskraj-šani ljudski izdaji. 4. Mihaila Šolohova roman „Zorana ledina", znamenito delo sovjetske literature. 5. Antona Polenca poljudno znanstveno razpravo „Kako so nastala živa bitja". Te knjige stanejo za naročnike samo 65'- din Naročnike sprejemajo samo do 1. maja 1948 množične organizacije, poverjeniki v posameznih tovarnah in v vaseh in vse knjigarne „Naše knjige" SLOVENSKI KNJIŽNI ZAVOD V LJUBLJANI DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJAKA, MESTNI TR6 it 26 Telefon 39-28 in 39-29. Tek. rac. pri Narodni banki FLRJ, centrala za Slovenijo ▼ Ljubljani št 6-90172-0 Državna založba Slovenije izdaja in zalaga: učbenike za vse šole, domače in iuje klasike: „Zbirko slovenskih pesnikov in pisateljev", knjižno zbirko: „Svetovni klasiki", ceneno ljudsko in mladinsko leposlovno zbirko „Klasje", časopis za jezik in literarno zgodovino, glasbeno revijo - dvomesečnik „Naši zbori". „Zbirko skladb za godbo na pihala", ter za „Društvo slovenskih književnikov" centralno slovensko revijo „Novi svet" Objave Državne založbe Slovenije izhajajo štirinajstdnevno in javljajo o vseh važnejših novih knjižnih in glasbenih izdajah in o delu DZS V zalogi imamo 800 obrazcev enotnih tiskovin Knjigarne Državne založbe v Ljubljani: Oddelek za učbenike učila, leposlovje, tiskovine, pisarniške potrebščine Ud« Mestni trg 26 (telefon 39-28 in 39-29) Oddelek za inozemsko knjigo Kongresni trg 19 (telefon 37-29) Ima stalno ▼ zalogi razno študijsko literaturo ▼ ruskem in drugih jezikih Oddelek za muzikali) e Kongresni trg (telefon 21-89)