Nabira prirodnin. Kaj, koliko in kako se mora podučevati o prirodoznanstvu v ljudski šoli, o tem so šolski niožje še vedno raznega mnenja. — Toda danes tega ne pretresujemo, marveč hočemo le govoriti, kako se prirodoznanstvo nazorno podučuje, in omeniti, kako naj učitelj ravna, da pride lože do svojega namena. A vprašanje nastane, ali je v ljudski šoli to mogoče? Kdo preskerbi šoli naj potrebnejše stvari, kdo namreč kupi šoli drago zbirko rudnin i. dr.? Ni nam zuano, da bi se to bilo kje zgodilo. Mislimo pa tudi, da popolna in doveršena zbirka ljudski šoli, ako bi bila sploh mogoča, neogibljivo ni potrebna. Naši učenci bi veliko ne razumeli, in ko bi se jiin mnogo ter mnogo kazalo, bi na zadnje prav nič ne 14* vedeli. Veče vrednosti in veljave za naše Ijudske šole so male zbirke, katere učenci z učiteljera vred nabero in sestavijo. Še le potem je mogoče s pridom podučevati v prirodoznanstvu; take zbirke pa služijo tudi pri drugih naukih v poočitaDJi in to podučevanje kaj močno pospešuje, kajti nazorovanje rodi še le prave pojmove, pojraovi rode ruisli, katere jezik razodeva. čim bolj namreč je kaka reč nain znana, čim bolj jo poznamo, tem jasnejši so pojmovi, bistrejšc razsodbe in govore o nji, tem bolje se vkorenini, ker se naslanja na vidljive reči, ki zopet izhajajo druga iz druge. Ako imamo stvar, katero hočemo opazovati vedno pred sabo, ponavlja se podučevanje, ki se na-njo naslanja sarao po sebi, opazovaje stvar, mislimo in sklepamo o nji. Ako prištevamo k temu še veselje učencev do stvari, katero so poinagali sestavljati, priilobil si je učitelj s tem jako imenitno sredstvo pri poduCevauji, namreč delavnost in vdeleževanje, kar ve sleherni učitelj po vrednosti ceniti v svoji šoli. Ako vse to vsestransko in temeljito premislimo, potem gotovo ue bodemo odlašali, napraviti tako zbirko prirodnin. Kako si to mislim, naj povem v naslednjih versticah! Začenja naj se z rudninskira oddelkom. Kupovati zbirko, katera bi irnela od vsakega nekaj malega, ne kaže, bolje je, da nabiramo one verste rudnin, kamnov in persti, katere se nahajajo v kraji ali okolici, ali katere se tam posebno rabijo in izdelujejo. Znabiti da jih ni mnogo versta, a od posameznib naj se vzame obrazčik (kosec za ogled). Za vsak obrazčik naj se s pomočjo učencev napravi papirnata škatljica, v katero se shranjuje nabrano. Pri izdelovanji škatljic naj se gleda na to, da so vse enake in čedno izdelane; rekli bi, to ni tolikanj važno, a vendar je, kakor bomo videli pozneje. S tako malo zbirko za poskušnjo, katera ima znabiti le prav navadna kamna in persti, naj učitelj začne svoj nauk ; a ne s knjigo v roki ali postopaje strogo sistematično, ampak nabrano naj se ogleduje, opazuje, med sabo primerja inpopisuje. Zato naj pa škatljica potuje z roke v roko, in učencem naj se dovoli, da sme vsak povedati o tem ali unem, kar ve; učitelj naj pa prideva in pristavlja potrebno pojasnjenje, katero naj se pa vselej derži le ogledovane verste. Imenuje naj se potem kraj, kjer se to, o čem se govori, nahaja; pove naj se, kako se dobiva; naj se razklada, kako se ta ali druga sorta rudnin razteza; govori naj se, kakšna je ta ali una rudnina, t. j. kakšne lastnosti ima, kako koristi, koliko je vredna in naj se še omeni, kako se versta versti približuje! Tako naj se počasu postopa dalje, ter naj se ozira na zmožnost in starost učencev, in ti se gotovo pridobe" za nabiranje. Kajti kmalu si prizadevajo, da prinašajo za zbirko zmirom kaj lepšega in novejšega; kar pa zopet daje povod razjasnovanju in podučevanju. S časom pridejo tudi tuje reči iz sosednih krajev, da, dostikrat se tudi sim in tje pridobe inozemske stvari. Pri tem je paziti, kar je tudi važno pri vsaki zbirki, da se nahajališča, ime darovalca in dan zaznamuje v zapisnik. Posamezni kosci ali škatljice imajo številke, katere se vjemajo s številko v zapisniku. — Ko so se nekoliko časa učenci vadili spoznavati te in druge reči, naj pozneje narejajo tudi kratke popise od obravnaneh rečf. — Samo ob sebi se razumeva, da je takrat, ko se je število škatljic priinerno narastlo, treba še ene veče, v katero se manjše lepo spravljajo in shranjujejo, od koder se jemljejo, kedar nauk to nanaša in je treba jih rabiti. Tako se dobiva prav lepa zbirka rudnin, katera ne stane mnogo, pa vendar nauk pospešuje tako, kakor malo katera druga stvar in še učencem napravlja mnogo veselja. Nekoliko obširniši, pa tudi zanimivniši je drugi oddelek zbirke, namreč botanični, ker ima pet podredov. Navadno se pri tem oddelku le preveč teoretično postopa, kajti povdarjajo se večidel^le znamenja, katera služijo za poiskanje te ali une rastline. Važniše od tega je živež rastlin, njih rast io podoba, lepota in raznoverstnost perja in'cvetja, kakor tudi njih korist iu vrednost. Posebuo se je ozirati na koristne in strupene rastline. Tudi tukaj mi je načelo, ozirati se najbolj in najprej na najbližnje in priproste. Zato naj se naredi začetek s zbirko perja, posebno perja z dreves in germovja. Neverjetno je, koliko veselja in koristi napravlja taka lahko sestavljena priprosta zbirka. Gledati je tudi tukaj na snažnost in rednost, da se tako tudi čutstvo za lepoto in rednost oživi in goji. Pri tem tudi ne pride toliko na to, da se veliko nabere in skupaj spravi, kakor na to, da se vse lepo in dobro posuši in ohrani. Kakor je znano, devajo se posamezna peresa med sivi papir med dvoje dilic, kaferib zgornja ,je s kamenom obložena. Papir je treba vsaki dan toliko časa preuavljati, da je perje, ktero je treba skerbno razprostiti in položiti, popolnoma subo. Kedar jc suho, se prilepi na močan bel papir. Na pridjanem listku naj je zaznamovano ime rastline. Kedar so posamezne pole napolnjene, se zvežejo lepo v knjigo. Namen take zbirke peres je, da niorejo učenci posamezne verste večkrat ogledovati in opazovati, jih priraerjati med sabo, da razločivna znaraenja spregledajo, ter si tako pravo ime zapomnijo. Samo ob sebi se razume, da se opira potrebno razgovarjanje na ogledovanje. Znabiti se morejo peresa tako razverstiti: 1. po splošni podobi (n. pr. okrogla, skoraj okrogla in okroglasta, podolgasto okrogla, pokrožna, jajčasta, podolgasta, suličasta, čertasta i. t. d.) 2. po kakošnosti roba (n. pr. napiljena, uazobčana, narezana, dvakrat napiljena i. t. d.) Za tretjo versto morejo se še peresa po različnosti poveršja vzeti. Učitelj,' ki tako zbirko, kateri se raorejo tudi peresa posebno lepih manjših rastlin pridjati, nabira, bode z veseljem zapazil radost in prizadevnost svojih učencev, ter se prepričal o znanostih in dobrih nagibih, katere izvirajo u neposrednjega ogledovanja. Zbirka peres nareja pervo versto šolskega herbarija; drugo pa zbirka cvetja. Da je treba cvetje bolj skerbno saksebi jemati in sušiti, pokazala bode slehernemu skušnja. Tretja versta so semena, za katera se pa zopet škatIjice potrebujejo. Nabirajo naj se pa le naj lepša semena in taka, katera se najlože shranjujejo. Tudi tukaj se je varovati preobilnosti. Toliko lepši pa je zbirka, ako se gleda posebno tudi na ona semena, katera se po svoji podobi in gladkosti odlikujejo, n. pr. storžasta, klasje, orehi, latovje j. t. d. Posebno naj se ne spušajo kupčijske rastline, od kterih naj se teža in cena zaznamova, in kjer se o njih porabi more marsikaj podučnega in kvatkočasnega povedati. Ceterti oddelek botanične zbirke je versta lesa. V ta namen naj se dajo narediti enako velike ploščice od najnavadniših sort gozdnega lesa, kake 2 palca dolge, 1 palec široke in % palca debele, naj se gladko pooblajo, terši verste pa pogladijo. Različnost barve, terdnost, svitloba, teža i. t. d. podaja obilo lepe prilike različnemu in primernemu podučevanju. Po vsej pravici se sme ta versta zbirke s semensko vred prištevati naj lepšemu delu podučnega šolskega inventara. (Dalje.)