'A c^f % 4
Glasilo Slavističnega društva
Letnik III.
Uredili
Janez Logar Jakob Šolar dr. Franc Tomšič
1940
Izdalo Slavistično društvo v Ljubljani
Tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani (.Tože Kramarif)
KAZALO
Anton Ocvirk: France Kidrič..............................1
Mirko Rupel: Znanstveno delo prof. dr. Franca Kidriča do njegove
šest desetletnice....................................11
M. Murko: Indija slovenskih narodnih pesmi.........20
Prof. dr. Rajko Nahtigal: Prezrta izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih
narodnih pesmi »Mlade Brede« in ziljskega reja......28
Fr. Ramovš: K naglaševanju slovenskih pridevnikov......45
Ivan Grafenauer: Slovenska pripovedka o »hudi muci« in njena inačica v srvnem. slovstvu...............52
Stanko Bunc: Imena za denar na Slovenskem.........56
t Vida Vrtovčeva: O Megiserjevem slovarju.........68
Ruša Mahkota: Polilin literarni zgodovinar..........73
Alfonz Gspan: Linhartova Županova Micka in Richterjeva Die Feld-
muhle .....................84
Breda Milčinski-Slodnjak: Primčeva predavanja na graškem liceju .	98
Vaclav Burian: Matija Čop kot byronist...........106
Dr. Nikolaj Preobraženskij: Slovenski Zbogar pri Puškinu in Ler-
montovu.................... .	125
Tine Debeljak: Puškinova pravljica o ribiču in ribici......132
Aleksander V. Isačenko: Nekaj misli o Korševem prevodu Prešernovih »Poezij«..................151
Tine Orel: Ritem pri Prešernu..............156
Marja Boršnik-škerlak: Slovenka.............168
Zapiski:
Prešernova Puščičica brez zela (A. Breznik).........182
Gajšek s Kalobja (Dr. P. Strmšek).............182
Še o snovi Vodnikove basni Sraka ino mlade (L. Legiša).....184
Prešerniana (J. Šolar - Alojz Turk).............184
I mre Augustich (Vilko Novak)...............188
K Aškerčevemu Primožu Trubarju (R. Mole).........190
nr
SLOVENSKI JEZIK
IZ S P O Š T O V A N J A DO N J E G O V EGA DEL A V IMENU PRIJATELJEV IN HVALEŽNIH UČENCEV SVOJEMU PREDSEDNIKU IN ČASTNEMU ČLANU
DOKTORJU FRANCETU KIDRIČU
AKADEMIKU l NI VERZI T ETNEMU PROFESORJI OB NJEGOVI ŠEST DESETLETNICI
SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI
Anton Ocvirk:
France Kidrič
Najodličnejši predstavnik sodobne slovenske literarne zgodovine in dejanski utemeljitelj moderne kritične metode za raziskavanje starejših obdobij naše preteklosti, profesor France Kidrič, praznuje svoj šestdeseti rojstni dan. Ta jubilej ni pomemben samo za slovensko znanost, ki jo je v petintridesetih letili svojega iskanja obogatil z obsežnim nizom spisov, ampak v enaki meri tudi za vso našo narodno kulturo, saj jo je s svojim delom sooblikoval in soustvarjal. Nihče pred njim se ni s tako vztrajno doslednostjo, s tako neuklonljivo ljubeznijo poglabljal v našo davnino in iz tisočerih drobcev obličil zgodovino slovenske besede. Nihče pred njim se ni mogel popolnoma izmotati iz usodnega območja paberkovanja, nesistematičnega zbiranja gradiva, slučajnostnega opredeljevanja problemov in se povzpeti do udejstvitve velike, na dokumentih zgrajene sinteze naše literarne tradicije od prvih jezikovnih spomenikov do Prešernove pesniške izpovedi. Nihče pred njim ni skušal dokončno razjasniti temeljnih vprašanj o svojevrstnosti in vrednosti našega slovstvenega razvoja s tako svobodnih, neosebnih, objektivnih vidikov. Ni skoraj problema v naši starejši književnosti, ki ga ne bi kakor koli raziskal in ocenil, ni skoraj dejstva, ki ga ne bi kritično pretehtal in ovrednotil. V vse, tudi naj-neznatnejše predele slovenskega pismenstva, reformacije, protirefonna-cije, preroda in Prešernove dobe je prodrl s svojim ostrim analitičnim duhom in z logično jasnostjo razbral resnično od napačnega, pomembno od nebistvenega, izvirno od privzetega, estetsko kvalitativno od zgolj zgodovinsko značilnega. Tako se je prvi dokopal do osrednjih gibalnih sil naše književne rasti in jo znanstveno' do podrobnosti utemeljil.
Profesor Kidrič spada h generaciji, ki je v začetku 20. stoletja dokončno prelomila s filološko literarnozgodovinsko metodo in si ustvarila nova, tehtnejša historična načela. Spoznal je, da ni mogoče slovstvenih pojavov dojeti zgolj s tekstno in jezikovno analizo, da jih ni mogoče razložiti samo z biografskim in bibliografskim gradivom, ampak da se mora znanstvenik poglobiti vanje zgodovinsko-razvoj no z upoštevanjem miljej-skih, svetovnonazornih, idejnih, socioloških, estetskih in vseh drugih komponent, ki so jih oblikovale. V tej smeri je postopoma, a iz leta v leto izraziteje dozoreval njegov osebni znanstveni nazor, čigar izhodišče in ideološko bazo je že spočetka tvoril sodobni evropski pozitivizem.
Tako po vzgoji kakor po tolmačenju nalog literarne zgodovine je Kidrič pristaš historičnega evolucionizma, zasidranega na strogo kavzalnem pojmovanju realnosti. Slovstvenega dogajanja ne razlaga ozko aprio-ristično ali abstraktno idealistično, pač pa historično pozitivistično; ne oklepa ga v nasilne dogmatične opredelitve, ampak išče njegovih gibal v dejstvenosti in zgodovinski stvarnosti. Čas in prostor sta zanj dve povsem realno objektivni vrednoti, ki se jima mora znanstvenik spontano
Slovenski jezik
1
1
podrediti, če ju lioče res pravilno dojeti. Vsako samovoljno razlaganje preteklosti na temelju kakršnih koli subjektivnih svetovnouazornih premis stremi v izmaličenje resnice. Literarni zgodovinar ne sme aprioristično razsojati, temveč stvarno ugotavljati; le tako pride do sklepov, ki so zgrajeni na neizpodbitnih dejstvih. Toda z ugotovitvijo teh dejstev je komaj na prvi stopnji višjega historičnega sklepanja, ki ga more izvesti šele tedaj, ko odkrije notranjo vzročno zvezanost med pojavi, ko razloži njihov vznik, delovanje in pomen. Od tu dalje se končno šele lahko povzpne do sintetičnega razumevanja literarnega dogajanja, do opredelitve tistih vodilnih idej, ki so razgibavale narodno celoto, skupine ali poedince. Tudi nazore generacij in miselnost posameznikov je treba spoznati, in sicer z upoštevanjem vsega, kar je zanje važno. Nobena osebnost ni rastla docela sama iz sebe, zgolj iz svojih lastnih virov, ampak je bila determinirana po dobi, družbi in okolici, v kateri je živela, zato jo moramo razlagati tudi iz širših perspektiv v zvezi z vso problematiko časa in družbe. Literarno-zgodovinsko iskanje mora biti sociološko podkrepljeno, sicer okrne zaradi odtrganosti od vitalnih razgibov družbenega razvoja. V nemali meri pa se mora oplajati še s primerjalno metodo, ki omogoča v okviru splošno evropskih perspektiv, da točneje dojamemo domačo tvornost in jo zanesljiveje ocenimo.
Te prvinske sestavine svojega znanstvenega nazora je Kidrič postopoma poglabljal še s spoznanji, ki jih je pridobil prav s študijem slovenske literature. Predvsem je doumel dejstvo, da se je vsak narod razvijal po svojih lastnih historičnih zakonitostih, po neki dinamiki, ki je zanj bistvena, da zato ni mogoče kar slepo vzporejati njegovega razvoja s tujim ali celo nekritično prevzemati poznamenovanj za dobe, tokove in gibanja od drugod. Z vidika svojega predmeta, ki obsega slovensko književnost od 6. do srede 19. stoletja, to je obdobja, ki so bila umetniško pretežno neplodna, a vendar kulturno važna, je odkril, da mora uporabljati »sploh precej drugačne metode in priprave kakor raziskovalec modernih literatur. Zgodovinar teh stoletij bi si kaj malo mogel pomagati samo z estetskimi merili — ki pa jih seveda nikakor ne gre zanemarjati, zlasti v prerodu in v Prešernovi dobi — toda ob njih mora neogibno upoštevati še vrsto komponent, kakor narodnostno-politična vprašanja, jezikovno-literarne vidike, delovanje verskih momentov na književnost, svetovnonazorna gibanja skupin in poedincev itd., s katerimi prodre do jedra celotnega slovstvenega dogajanja pri nas in ga lahko razloži. Kako zelo se je avtor »Zgodovine slovenskega slovstva« zavedal važnosti vseli teh vprašanj pri študiju naše starejše književnosti, priča njegova naslednja izjava: »V dosedanjih slovenskih literarnih zgodovinah, ugotavlja 1. 1927. v intervjuju »0 literarni zgodovini« v »Ljubljanskem Zvonu«, »tiči mnogo zaslužnega, napornega in težaškega dela, ki je moralo biti opravljeno. Obžalovati pa je treba, da so njih avtorji po vrsti premalo razmišljali o svojevrstnosti problema in potrebi svojevrstnih metod ter o vzrokih nastankov in izostankov. Metoda vseh piscev celotnih slovenskih literarnih zgodovin, ki pridejo za laika v prvi vrsti v poštev, je v bistvu isto nizanje biografij in bibliografij... Zastarelost metode, nepreglednost periodi zacije, nezadostno iskanje vzročnih zvez, pomanjkanje doganjivosti in sinteze so pač glavni vzroki, da naše literarne zgodovine laiku niso oni
vzlj ubij eni kažipot, ki bi mu morale biti, a da slušatelji univerze, ki se pripravljajo za izpite, nad njimi obupujejo. K vsemu se pridružujejo zlasti pri starejših zgodovinarjih še mnoge netočnosti in nekritičnosti.«... ».Zgodovina slovenskega pismenstva in starejše literature' po moji zamisli je nekoliko kompliciran problem, pri reševanju katerega ima estetski ozir pač svojo podčrtano pozicijo, a je vendarle enakovredna komponenta poleg raznih drugih komponent.« — Mimo tega je važno tudi dejstvo, da je šele Kidrič prvi določil kriterij za presojo in ovrednotenje posameznih dob. ko je ugotovil, da je treba pri razdobjih zgolj duhovno-cerkvene literature dognati, v koliki meri so omogočala gojitev narodne književnosti v okviru svoje miselnosti, medtem ko je pri prerodu važno, kako je postopno uvajal posvetne panoge v slovensko slovstveno obravnavo.
Profesor Kidrič pa ni le prodoren razčlenjevalec historičnih problemov, ampak tudi spreten sistematik. Njegova analiza je dosledna, natančna, kritično dognana, zgrajena v celoti in potankostih na stvarnih ugotovitvah. Pri kompoziciji razprav zna racionalistično predmetno nizati dejstvo za dejstvom, misel za mislijo in iz njih izvajati logične zaključne sklepe. Vsak svoj spis zasnuje pod vidikom osrednje ideje ali teze, ki jo že v uvodu označi, a nato v posameznih odstavkih organsko izvede. Pri tem se vedno opira na najtehtnejše dotedanje izsledke, jih empirično razčleni, pokaže, v čem je njihova problematika, ter jih na osnovi novega arhivalnega, rokopisnega ali tiskanega gradiva ter lastnih dognanj dokončno ovrednoti: sprejme ali ovrže. Pri tem se ne da voditi od nikake svojevoljne invencije ali bleščeče domislice, ne zaide pri dokazovanju na stranska pota, ampak se strogo oklepa vodilne misli. Zato je njegov stil stvaren, preprost, nefiguralen, prej mrzel kakor vznesen, a vendar razgiban, kadar se mu misel ob problemu ogreje ali razživi.
V obširnejših delih, v katerih je treba sintetično zajeti razvoj celote ali pokazati kolektivno prizadevanje obdobij in generacij, se prav tako opre na vodilno idejo in jo postopoma organsko dograja z uporabljanjem vseh virov in zaključkov, do katerih je prišel v posameznih študijah. Ta način obravnavanja je važen zlasti za naše starejše slovstvo do preroda, kajti tu so spričo pomanjkanja pravih pesniških umotvorov dragoceni vsi, še tako neznatni drobci slovenske jezikovne tvornosti, saj se v njih zrcali naš napor, da bi se polagoma dvignili do višjih književnih vrednot. Pri kompoziciji takih sintetičnih orisov se oklepa kronološko-sukcesivnega načina prikazovanja, da bi v točnih časovnih presekih izvedel razvojno črto razdobij in obenem ugotovil vzročno zvezo med slovstvenimi procesi. V tem okviru se pač da natančno očrtati nastoj idejnih smeri, razjasniti njihova razsežnost in funkcija, a podati tudi njihov višek in izživetje. Pri orisu časovnih struj se ne omejuje samo na njihov jezikovno-literarni razvoj, temveč upošteva tudi splošno kulturni, politični, idejni, socialni in celo gospodarski položaj dobe, kolikor je posredno ali neposredno vplival na porast ali upadanje književne tvornosti. Z vzporednim primerjanjem našega duševnega življenja z istodobnimi evropskimi idejnimi tokovi pa je vnesel v svoje raziskovanje globljo znanstveno problematiko'.
Vse te prvine Kidričevega pojmovanja literarne zgodovine so pristen izraz njegove osebnosti, njegovega svetovnega in znanstvenega nazora.
Na njih je zgrajeno celotno njegovo historično iskanje tako v podrobnih
analitičnih razpravah kakor tndi v obširnih sintetičnih delih.
*
S slovenistiko se je pričel prof. Kidrič ukvarjati že prva leta svojih univerzitetnih študij na Dunaju, in sicer z zanimanjem, ki je pričalo, da se mladi Jagičev slušatelj splošne slavistike noče samo pasivno poglabljati v slovensko literaturo, ampak da se pripravlja za aktivno iskanje v tej smeri. V teh letih se je oblikoval predvsem njegov historični nazor s proučevanjem slovanskih in zapadnoevropskih znanstvenih spisov, istočasno pa je raslo v njem spoznanje, da se mora moderno usmerjeni raziskovalec slovenske tradicije okleniti novih historično-kritičnih načel in prelomiti z dotedanjim načinom razpravljanja pri nas, ako hoče biti njegovo delo res plodonosno. Tako je z njemu lastno doganjivostjo začel razmišljati o stanju sodobne slovenistike, ugotavljati vrzeli in pomanjkljivosti, a obenem zbirati gradivo za obravnavanje posameznih problemov. Povsem sistematično pa se je usmeril v raziskovanje naše preteklosti po svoji doktorski promociji leta 1906.; dosegel jo je z disertacijo »Revision der glagolitischen Kirchenbucher«, ki pa ni izšla v tisku. Od tega leta dalje datira njegovo javno znanstveno prodiranje v slovenistiko.
Še večje možnosti za uresničenje prvotnih načrtov pa so se mu odprle, ko je postal leta 1908. uradnik dunajske dvorne biblioteke. Tu se je lahko mirno posvetil študiju posameznih literarnih problemov in skušal čim globlje prodreti v svoj predmet. Za njegov razvoj v tej smeri je bilo gotovo nemajhne važnosti tudi dejstvo, da sta si s tovarišem v biblioteki Ivanom Prijateljem razdelila področji njunega raziskovanja tako, da se je Kidrič specializiral na starejši del našega slovstva od prvih literarnih spomenikov do marčne revolucije, medtem ko se je Prijatelj osredotočil v proučevanje novejših obdobij. Obadva sta prav v teh letih do svetovne vojne v skladnem sožitju gradila temelje moderni slovenski literarni zgodovini. Spomladi leta 1914. se je Kidrič odpravil na študijsko potovanje v Rusijo, kjer je izpopolnil svoje historične poglede in si nabral vse polno dragocenih znanstvenih in političnih spoznanj. Po svetovni vojni se je leta 1920. habilitiral na dunajski univerzi s knjigo »Die protestan-tische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert« za slovansko filologijo s posebnim ozirom na ruske in južnoslovanske literature in jezike ter bil še istega lete imenovan na ljubljanski univerzi za rednega profesorja slovanskih literatur starejše dobe s posebnim ozirom na slovensko.
Svoje znanstveno delo je pričel leta 1906. z oceno Sketove »Slovenske slovstvene čitanke za sedmi in osmi razred srednjih šol« (AslPh). V njej je upravičeno poudaril, da bi moral prireditelj knjige upoštevati tudi sočasna literarna prizadevanja drugih slovanskih narodov, v kolikor so bila v zvezi s slovenskim slovstvom in kolikor so nanj vplivala. Iz naslednjih let je poleg manjših referatov in ocen zlasti važna obsežna študija o »Primožu Trubarju«, ki jo je objavil leta 1908. ob štiristoletnici rojstva prvega slovenskega pisca v celjskem lokalnem listu »Domovini« v 32 podlistkih. V njej je na osnovi novih dokumentov in kritičnih dognanj orisal Trubarjevo življenje in delovanje, prikazal njegovo du-
ševno podobo in označil njegov pomen. Istega leta je prispeval za »Zbornik u slavu Jagiču« članek o češko-ilirskeni pravopisu na Štajerskem do »Novic«, medtem ko je naslednjega leta opozoril v IMK na dotlej neznano biografijo Primoža Trubarja in v »Naših zapiskih« temeljito ocenil Trubarjev zbornik. V tej mojstrski kritiki z naslovom »Epilog k Trubarjevemu zborniku« je z natančnim poznavanjem gradiva in problemov naznačil vse nepravilnosti, napake in kriva tolmačenja Trubarjevega dela in miselnosti.
S sistematičnim prodiranjem v zadnje odtenke teh obdobij in z vestnim upoštevanjem prvih virov je kaj kmalu spoznal, da so bili dotedanji raziskovalci naše starejše književnosti površni v obravnavanju poedinih vprašanj, nezanesljivi v izsledkih in da niso kritično preiskovali gradiva, ki so ga uporabljali. Tako je v vrsti člankov s skupnim naslovom »Pomote in potvare za razne potrebe« (NZ 1909 in 1910) prepričevalno zavrnil trditve o slovenstvu admontskega očenaša, admontske »vindiške« abecede in maše v »vindiškem« jeziku. Istočasno pa se je začel s pomočjo novih dokumentov uspešno ukvarjati tudi s Prešernovo dobo in nekaterimi njenimi predstavniki. V ta okvir spadajo »Paberki o Vrazu« (ČZN 1910) — to so kratke skice o Vrazovem bivanju v Ljubljani, o Vrazu ju-ristu v Gradcu, o njegovih stikih z Grunom in Korylkom — ter pregledno sestavljena »Bibliografija Vrazovih spisov in korespondence« (ČZN 1910, 322—84). Semkaj moramo uvrstiti še »Paberke o Korytku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani« (LZ 1910), ki jih je pretežno' črpal iz Polja-kove zapuščine. Problematiko Prešernovega pesniškega ustvarjanja pa je načel v krajši razpravi »Prešernov sonet: ,Pov'do let starih čudna izročila ...'« (LZ 1911) in se v njej s tehtnimi dokazi prvič uprl Zigonovi matematični arhitektoniki. Istega leta je še objavil korespondenco med Prešernom in Vrazom (ZMS 1911), prispeval važne glose h Grafenauer-jevi publikaciji Prešernovih, Kastelčevih in drugih rokopisov (Veda 1911) ter stvarno ocenil istega avtorja »Zgodovino novejšega slovenskega slovstva« (Veda 1911). Znanstveno raziskovanje ga je v tej dobi privedlo tudi k drugim literarnim problemom. V prispevku »Recimo dve, tri o slovenskemu preporodu« (Veda 1912), zasnovanem v obliki pisma, je uspešno zavrnil Ilešičeve teze in podal svoje pojmovanje Vrazove problematike. Z razpravo »Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani« (Slovan 1914) in z daljšo študijo »Framazon-ske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije« (Rad 1914) je naposled osvetlil na podlagi poročil dunajskega policijskega arhiva delovanje prostozidarstva pri nas.
Vsi U spisi predstavljajo komaj droben del celotnega Kidričevega opusa, skoraj bi lahko rekel, uvod vanj. Najznačilnejše njegove monografije in razprave so nastale prav za prav šele v Ljubljani v tesni zvezi z udejstvovanjem na univerzi. Šele v novem okolju je lahko popolnoma uresničil svoj načrt postopnega sistematičnega pretresa vsega našega pisanega in tiskanega izročila od jezikovnih začetkov do Prešerna, vseh gibanj, kakor so se časovno vrstila. S prodorno analizo in z izjemnim kritičnim čutom za ovrednotenje slovstvenih problemov in dejstev, ki ga je prav v teh letih razvil do viška, je segel do podtalnih silnic naše duševne kreativnosti, a obenem v sintetičnih zaključnih spisih podal dokončno
znanstveno fiksacijo vse starejše književnosti. To mu je omogočilo v veliki meri zlasti še načrtno iskanje in uporabljanje arhivalnega gradiva (Univerzitetna biblioteka, arhiv v Nar. muzeju, arhiv humanistične gimnazije glede katalogov filozofije, škofijski arhiv, advokatski arhiv v dež. sodišču, zbirka testamentov v sod. arhivu, katalogi starih privatnih knjižnic itd.), s čimer je postavil trdne temelje svoji zgodovinski zasnovi naše preteklosti. Pri tem iskanju je spoznal, da so se prejšnji obdelovalci teh stoletij do 1848 prepuščali pretežno slučajnim najdbam, kajti sicer ne bi ostale cele skladovnice pomembnega dokumentaričnega gradiva neopazen e ali neuporabljene.
Razvoju slovenskega pismenstva sicer ni posvetil posameznih razprav, pač pa ga je očital v zvezi s celokupnim pregledom starejših obdobij. Tako je ob dveh kratkih skicah o tem vprašanju v »Slovenački« (1927) in v Stanojevičevi Narodni enciklopediji (»Bilješke krščanskog srednjeg vijeka«) dodobra razčlenil ta stoletja šele v prvem poglavju svoje »Zgodovine slovenskega slovstva«, ki mu je dal tehten naslov »Stoletja beležk brez literarne tradicije«. Izguba neodvisnosti, popolna politična, socialna in seveda tudi gospodarska nadvlada tujega gospodarja, podrejenost večine slovenskega ozemlja pod cerkvenoupravne okoliše izven domačega teritorija, neprestana možnost nemške kolonizacije, neslovenska usmerjenost samostanov in njihova podtalna raznarodovalna učinkovitost, prednost nemškega in latinskega jezika v cerkvi in javnosti, razcepljenost slovenskega življa v ozko lokalnodomorodne geografske celote, ponemče-vanje slovenske inteligence in še razni drugi vzroki so bili dovolj močni, da so za dolga stoletja onemogočili vznik naše literarne aktivnosti celo v najskromnejši obliki. S tem, da je Kidrič razbral vse momente, ki so v tem razdobju tako zelo ovirali oblikovanje slovenske narodne zavesti v smislu afirmacije jezika v javnosti in v pisani besedi, je izpričal religiozno propagandni namen in pomen prvih cerkvenih tekstov, obenem pa je dokazal, da so bili ti spomeniki v času res osamljeni pojavi brez vpliva na morebitno tvorbo prave literarne tradicije.
Vse globljo problematiko kakor pismenstvo pa mu je nudila slovenska reformacija, saj nam je ona ustvarila jezik in knjigo, nas vzbudila iz tope kulturne brezizraznosti v aktivno duševno življenje in nam dala vse pripomočke za pravi literarni razvoj. 0 protestantizmu se je pri nas že prej mnogo pisalo, zbiralo biografsko in bibliografsko gradivo, razmišljalo, razsojalo, polemiziralo, vendar vse prej kakor res historično-kriticno. Odločilen preobrat v načinu raziskovanja te dobe pa je prav za prav nastal šele z nastopom prof. Kidriča. S podrobnim pretresom vsega, kar se nam je ohranilo, z dosledno analizo del, s kritično presojo gradiva, dotedanjih trditev, domnev, hipotez, s točno fiksacijo biografskih ogrodij posameznih reformatorjev je slednjič omogočil stvarno-objektiven razgled po dobi in osebnostih. Od zunanjih zgodovinskih problemov, ki so bili — kakor se je izkazalo — prav do njega slabo ali skoraj še neobdelani, se je postopoma približeval središčnim, ideološkim, svetovnonazornim, narodnostnim in splošnokulturnim vprašanjem reformacije, dokler ni naposled strnil vseh dognanj v zaključno sintezo.
S protestantsko dobo se je začel na nov način ukvarjati leta 1918. z objavo prvega dela svojih »Prispevkov in opomb k zgodovini reformacije
na Slovenskem« (CJKZ 1918/19, 1920). V njih je z uporabo dotlej še neupoštevanih virov, starejše biografike, posebno pa korespondence karakteriziral Ungtiandovo osebnost, pojasnil stike tega reformatorja s slovenskimi in hrvatskimi somišljeniki, ugotovil njegovo prizadevanje za južnoslovanski tisk in podal historiat o ustanovitvi in usodi biblijskega zavoda. V epohalni monografiji »Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen« je nato z vsemi modernimi sredstvi historične analize tekstov raziskal Trubarjevo Cerkovno Ordningo in še nekaj manjših tovrstnih spisov. V tej smeri je objavil še več krajših prispevkov v domačih in tujih revijah in v njih razčistil vrsto vprašanj o slovenskem protestantskem tisku. Svojevrstna po metodi pa je njegova obsežna študija »Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja« (RI)HV 1923). V njej so v kronološki zapovrstnosti končno ugotovljene posamezne faze Trubarjeve življenjske poti in njegove verske miselnosti. Vsak odstavek v tej razpravi je kritično prodorno obdelan, vsi biografski podatki so z dokumenti podprti, obenem pa so nanizane tudi vse hipoteze, ki jih mora literarni zgodovinar še vedno upoštevati, ker nima zanesljivih dokazov, da bi jih lahko popolnoma razjasnil. To študijo moramo uvrstiti med najznačilnejše analitične spise o reformaciji; mimo nje ne bo mogel nihče, ki bo hotel kakor koli govoriti o Trubarju in njegovem delu.
S tem pa prof. Kidrič še ni zaključil svojega razpravljanja o protestantski dobi, temveč ga je dopolnil še z mnogimi članki o posameznih takratnih tiskih, o vlogi in pomenu šolstva, o šolskem repertoriju iii manjših problemih. Vse izsledke o tedanji knjižni produkciji je slednjič strnil v pregledno celoto v delu »Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku«, ki je izšlo leta 1927. v litografirani obliki. Tu je v kronološkem zaporedju nanizan razbor vseh tiskov, ki so izšli pri Slovencih in Hrvatih v letih 1550—1600, obenem so literarnozgodovinsko fundirane poedine publikacije z vsem potrebnim znanstvenim aparatom. Spis nikakor ni suh bibliografski seznam protestantskih knjig, ampak navaja kratko tudi literarnoidejne, jezikovne in kulturnozgodovinske probleme tistega časa, kolikor seveda spadajo v okvir celotne zamisli. »Zdelo se mi je potrebno,« piše avtor v uvodu, »da se preišče enkrat v celoti in sistematično, kako se je v teh delih poleg versko-agitatorionega materiala zbiralo tudi historično gradivo, ki je že sodobnikom približevalo tudi življenje in hotenje teh pisateljev ali se nanašalo sploh na dobo in dogodke v njej.« — Toda tudi v drugi smeri je Kidrič dopolnil svoje delo o protestantizmu. Izza leta 1925. je namreč objavil v »Slovenskem biografskem leksikonu« vrsto biografij posameznih reformatorjev in tako izpolnil nemalo občutnih vrzeli. V leksikalno zgoščeni, a osebnostim primerni obliki je prikazal Bohoriča, Bonoma, L. Budino, S. Budino, Dalmatina, Frischlina. pristaše protestantizma v plemiških rodbinah Gallov baronov Gallensteinov, Gallenbergov, Fašankov, Gušičev, Herbersteinov, vladarja Maksimiljana II., zgodovinarja slovenske reformacije Tli. Elzeja in mnoge druge.
Posebno pozornost je seveda posvetil tudi katoliški protireformaciji in ji odkazal pravo mesto v našem celotnem literarnem razvoju. Pri obravnavanju te dobe je bilo treba tako rekoč šele pretresti vse dotlej zbrano gradivo, ga izpopolniti in dopolniti ter nato graditi dalje. V okvir takega
iskanja spada predvsem razprava »Opombe k protireformacijski dobi v zgodovini slovenskega pismenstva« (ČJKZ 1921/22), v kateri je ugotovil kronološko vrsto katoliških slovenskih tiskov od 1600—-1764. Semkaj moramo uvrstiti tudi »Doneske za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige« (BV 1923) in vrsto drobnejših prispevkov o Breznikovi »Pratiki«, Ahacelovih »Pesmih«, o Lavrenčičevem prizadevanju za slovensko cerkveno pesmarico, o dramatičnih predstavah v Ljubljani do leta 1790. in podobno. Z vidika tekstne analize je značilen spis »Stapleton med Slovenci« (ČJKZ 1924), medtem ko je v članku o Alasiji da Sommaripi (LZ 1924) z novimi dokumenti osvetljeno življenje in delo avtorja knjige »Vocabolario Italiano e Sciavo«. Mimo tega pa je med drugimi obširno obdelal v »Slovenskem biografskem leksikonu« iz te dobe zlasti Hipolita, Paglavca in Alasio.
S prav posebno vnemo in znanstveno akribijo pa se je prof. Kidrič poglobil v slovenski prerod, v obdobje, ki zrcali nov, plodnejši kulturni in literarni razmah. V prvi obsežnejši razpravi o tem vprašanju »Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih« (RI) H V 1930) je v nasprotju s predhodniki utemeljil vznik prerodne miselnosti že v jezikovno-kulturnem programu Pohlinove slovnice in tako upravičil svojo periodi-zacijo tega gibanja, ki ga datira z letom 1750. Mimo omenjenega vsebuje študija vse polno dokaznega gradiva iz najrazličnejših kulturnih področij za oznako situacije okoli sredine 18. stoletja z vidika ugotovitve kali nove miselne orientacije pri porajajoči se generaciji. Splošni problematiki preroda je zatem posvetil posebno komparativno delo »Dohrovsky in slovenski preporod njegove dobe« (1930), v katerem je izvedel razvojne stopnje teh desetletij do 1829 in ugotovil, kako se je formirala literarna tvornost v najrazličnejših kulturnih področjih. Ne samo slovenistu, ampak tudi komparativistu nudi ta knjiga bogato zakladnico važnih dejstev in pobud. V zvezi s prerodom je treba omeniti še razpravo »Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani« (LZ 1934) ter znanstveno prvovrstno opremljeni in komentirani izdaji Primčeve (1934) in Zoisove (1939) korespondence. Prav tako spada semkaj 90 biografij poedinih preporoditeljev, ki so izšle v Slovenskem biografskem leksikonu«. Vse te objave pa tvorijo dejansko le predštudij za končno oznako in opredelitev tega obdobja, ki jo je avtor izvedel šele v svoji monumentalni »Zgodovini slovenskega slovstva«. Tu se je dotaknil vsega, kar se mu je zdelo odločilne važnosti za oris časovnih gibanj in struj, za karakteristiko usmeritve poedincev in skupin, vsega, kar hi z raznih plati osvetlilo individualna in kolektivna prizadevanja in pripomoglo k pravilnemu vrednotenju takratnega literarnega dogajanja. Tako je tu zbral in smotrno razporedil domala vse, kar spada v območje te dobe, a je obenem v okviru celote podrobno prikazal in po pomenu ocenil mimo drugih zlasti Pohlina, Japlja, Kumerdeja, Zoisa, Linharta, Vodnika, Kopitarja, Primca in Jarnika. Svoje historično razpravljanje o prerodu pa je razen tega podprl še z upoštevanjem sočasnih političnih, socialnih, religioznih in celo ekonomskih vidikov, v kolikor so na nas vplivali in po svoje barvali snovanje posameznikov in skupin.
Z »Zgodovino slovenskega slovstva« smo dobili prvovrstno sintetično delo o vsej naši starejši književnosti, mojstrovino, ki pomeni v vsakem pogledu odločen prelom s tradicijo. V tem svojem doslej najobsežnejšem
tekstu je Kidrič odprl popolnoma nove razglede v preteklost, očital počasni, toda vztrajni napor slovenskega človeka po izoblikovanju lastne kulture, razbral vse momente, ki so ga pri tem izpodbujali ali ovirali, sproščali ali utesnjevali, se dokopal do osrednjih značilnosti dob in gibanj, smeri in tokov, pokazal padce in uspehe, kakor so se časovno vrstili, ter končno označil vlogo generacij in poedincev po njihovi resnični vrednosti. Zlasti pa se je avtor zavedal, da je nujna nova, točnejša opredelitev dob, in sicer po načelih, ki so značilna za naš slovstveni razvoj. Tako je razdelil dvanajst stoletij slovenske literature v več, problemsko v sebi zaključenih, med seboj vzročno povezanih enot. Ob srednjeveško pismeustvo, ki se razteza od 6. v prvo polovico 16. stoletja, je najprej uvrstil zgodovino reformacijske književnosti in jo v posebnem poglavju dopolnil še z orisom vzporedno razvijajoče se protireformacije. Zatem je v časovni zaporednosti prikazal versko-knjižno prizadevanje katoliških pisateljev 17. in prve polovice 18. stoletja, ob katero je prislonil še poglavje o delu protestantov po dobi katoliškega razmaha. Najobsežnejši del knjige, skoraj šest sto strani, pa je namenil pregledu slovenskega preroda, s čimer je v dosledni razvojni črti zaključil svoj spis. K tem osrednjim poglavjem, ki govore o historičnem procesu literarnega dogajanja, pa je včlenil še tri splošno idejne prereze treh najznačilnejših dob našega starejšega slovstva: pro-testantizma, katoliške knjižne aktivnosti in preroda. V njih je pokazal miselnost, literarno problematiko, jezikovno ideologijo, zveze s svetom, vplive in odnose, pomen in vrednote teh razdobij.
Posebno poglavje njegovega znanstvenega iskanja tvori končno Prešernova človeška in pesniška osebnost. Zdi se, da skoraj ni problema v biografskih, idejnih in oblikovnih predelih prešernoslovja, ki se ga ne bi v tej ali oni obliki dotaknil in mu vtisnil pečat svojega duha. Od prvih priprav za kritično izdajo Prešernovih pesmi pred petnajstimi leti pa do danes, ko je že uresničil skoraj pretežni del svojega načrta, je priobčil toliko podrobnih študij o našem osrednjem geniju, ugotovil toliko novih dejstev, prispeval toliko osvetljav, kakor malokdo pred njim. Spočetka ga je v zvezi z Zigonovim proučevanjem matematične arhitektonike v Prešernu zanimala zlasti oblikovna plat pesnikovih stvaritev. Zato je v prispevku »Iz delavnice za komentar Prešerna« (LZ 1925) in v kritičnih Pomenkih« (LZ 1928) s tehtnimi dokazi ovrgel vsako preenostransko tolmačenje takega načina ustvarjanja pri avtorju »Sonetnega, venca«, ki bi bilo zavestno navezano na razne abstraktne arhitektonske obrazce tako pri kompoziciji posameznih pesmi kakor tudi celotne zbirke. Nove razglede po pesnikovem življenju pa je zatem omogočil v daljši razpravi "Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo« (RDHV 1926), medtem ko je v študiji »Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja« (ČJKZ 1927) razčistil geneološka vprašanja Prešernovega rodu. Mimo krajših prispevkov za komentiranje in datiranje nekaterih pesmi, ki so izšli v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1933. in 1934., pa je na svojevrsten način objasnil pesnikovo ljubezensko izživljanje v razpravah »Prešernove Lavre« (LZ 1934) in Poslednja Prešernova Lavra« (LZ 1935).
To iskanje pa je bilo prav za prav le priprava za zaključno sintetično dojetje življenja in dela Prešernove osebnosti. Tako je nastala leta 1936. prva res kritično sestavljena izdaja njegovih poezij, ki obsega
razen inimprimabilij in predelav narodnih pesmi celotno Prešernovo literarno izročilo. Temeljni pomen nove redakcije ne tiči le v svojstveni ureditvi pesniških plodov našega največjega lirika, ampak v enaki meri tudi v načinu modernizacije njegovega jezikovnega izraza, ki je izvedena tako, da ni z njo uničena elementarna sila dikcije, niti da ni zabrisana njena umetniška pristnost. Prireditelju moramo priznati, da je v vsebinskem in v oblikovno-jezikovnem pogledu ohranil nepotvorjeno podobo Prešernove besede in duha, ter da je njegova edicija v resnici doslej najbolj dognana uresničitev pesnikovega zbranega dela. — Vse rezultate prešernoslovja pa je Kidrič strnil leta 1938. v monumentalno celoto z objavo prvega dela Prešernove biografije (»Prešeren. Življenje pesnika in pesmi.«), ki obsega dobo od 1800 do 1838. V tej monografiji je vzporedno z orisom pesnikove življenjske poti prikazal postopno genezo njegovih pesmi z vsemi tematie-nimi in formalnimi problemi, ki spadajo v ta okvir, a tudi z vsemi vplivi in pobudami, ki so Prešerna razgibavali, usmerjali ali oplajali. Obenem se je v posameznih poglavjih poglobil še v pesnikov življenjski in svetovni nazor, v njegovo literarno in estetsko miselnost, v njegova politična in intelektualna svojstva. Do podrobnosti je seveda opisal tudi tedanji čas in milje, karakteriziral prijatelje in znance, somišljenike in nasprotnike te svojske osebnosti, naznačil literarno dogajanje teh desetletij pri nas, skratka, razjasnil vse, kar nam Prešerna približuje in razlaga. Tako je ustvaril doslej največje, najpopolnejše delo o Prešernu človeku in umetniku.
*
Profesor Kidrič je, kakor priča že ta skromni pregled njegove znanstvene miselnosti in dela, izredno tvoren, neumorno gradeč duh, čigar nadarjenost za analitično raziskovanje problemov je v ravnovesju z njegovim smislom za sestavljanje strnjenih razvojnih linij dob in gibanj, z njegovo težnjo po sintetičnem dojetju literarnega snovanja celote in posameznikov. Kljub svojemu predmetu, ki bi se morda zdel temu ali onemu odmaknjen od živih razgibov sedanjosti, ni nikak od sveta in časa odmaknjen, v svoje iskanje hermetično zaprt »kabinetni« znanstvenik, ampak človek, ki se zaveda, da ne sme biti literarna zgodovina le suha kodifikacija dejstev, ampak svojevrstna, z realnimi spoznanji oplojena gibalna sila vse narodove kulture. To veliko prepričanje je oblikovalo njegovo »Zgodovino slovenskega slovstva , njegovega »Prešerna« in vrsto drugih spisov, ta zavest je usmerjala njegovo sodelovanje pri literarnih revijah, dnevnem časopisju in javnih predavanjih, kjer je s pomočjo neizpodbitnih dokumentov tolmačil svojstva in vrednote slovenske besede in duha. Ob njegovi šestdesetletnici se zavedamo, da je v petintridesetih letih trdega, napornega dela ustvaril ogromen opus, ki je spričo bogastva dognanj, objektivnosti sodb, smotrne razporedbe gradiva, tehtne kvalifikacije generacij in posameznikov naša doslej največja, trajno pomembna udejstvitev slovenske literarne zgodovine starejših dob.
Mirko Rupel
Znanstveno delo prof. (lr. Franca Kidriča
do njegove šestdesetleinice
1.	(Ocena:) Dr. Jakob Sket. Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih Sol. Druga predelana izdaja. Dunaj. 1906: AslPh XXVIII (1906). 152-7.
2.	Die slavisclie Liturgie in Polen (referat o publ., ki so jih napisali Szczešnjak, Ptašickij, Sobolevskij): AslPh XXVIII (1906), 614—23.
3.	f Alexander Kočubinskij: AslPh XXIX (1907), 633—6.
4.	Primož Trubar. K njegovi štiristoletnici: Domovina 1908 (Celje), št. 80—143.
5.	Češko-ilirski pravopis na Štajerskem do »Novic : Zbornik u slavu Ja-giču, Berlin 1908, 656—62.
6.	Dr. Balthasar Anton Bogišič in der k. k. Hofbibliothek zu Wien. (Nach Akten der Bibliothek: AslPh XXXI (1909), 305-12.
7.	Nepriobeena biografija Primoža Trubarja: IMK XIX (1909), 24—31.
8.	Epilog k Trubarjevemu zborniku: NZ VI (1909). 7—31.
9.	Jezyk sknvieriski (ref.): Rocznik Stawistyczny II (Krakov 1909), 278. št. 219—23, 226—44.
10.	Pomote in potvare za razne potrebe: NZ VI (1909)—VII (1910): I. Ad-montski očenaš... VI, 121—26. — II. Admonlska »vindiška« abeceda. VII. 114—21, 143—8. — III. Slovensko za- ozir. opisovanje admontskih podložnikov. VII. 176—7. — IV. Maša v »vindiškem« jeziku. VII. 299—304.
11.	Odgovor »Slovencu« (2. avg. 1909) radi »Pomot in potvar« I in »Epiloga«: NDk 1909 (Celje) št. 180—1.
12.	Kranjski sotrudnik knjige: »Die IIlyrischeu Provinzen und ihre Ein-wohner. Wien. In der Camesinaschen Buchhandlung. 1812«:: Carn. I (1910), 97—100.
13.	Paberki o Vrazu: CZN VII (1910). 191—231. (191: I. Vraz prvič v Ljubljani. 195: II. Vraz jurist v Gradcu. 205: III. Vraz in Griin. 222: IV. Vraz in Korvtko.)
14.	Herzog kot srednik med Vrazom in Griinom: CZN VII (1910), 320.
15.	Bibliografija Vrazovih spisov in korespondenc: ČZN VII (1910), 322-84.
16.	Slovenski napis iz XVI. stol.: LZ XXX (1910), 256.
17.	Vincenca Zusnerja nemški prevodi iz Prešerna in drugo: LZ XXX (1910), 58-63.
18.	Paberki o Korytku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani: LZ XXX (1910), 298, 364. 431. 490, 552, 682. 745.
19.	Slovinska literatura r. 1909.: Slovansky Prehled 1910. 326—36.
20.	[Opombe v Jagičevi Istoriji slavj. fil. 1910, str. 908 (ad 145), 910 (178). 912 (419), 913 (433).]
21.	(Ocena:) Bučar Franjo dr., Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije. Zagreb 1910: LZ XXXI (1911). 275—8.
22.	Prešernov sonet: »Pov'do let starih čudna izročila...«: LZ XXXI (1911), 428-31.
23.	Anastasius Griin in Matevž Ravnikar-Poženčan: Veda I (1911), 68—9.
24.	(Ocena:) Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva 1909: Veda I (1911), 97—105.
25.	Iz prvih časov slovenske umetne pesmi: Veda I (1911), 115—68.
26.	Korespondenca med Prešernom in Vrazom: ZMS XIII (1911), 29—48.
27.	Donesek k zgodovini kočevske narodne pesmi: Carn. III (1912), 28—43.
28.	Obseda Sigeta v sodobnem hrvaškem opisu: CZN IX (1912), 42—97.
29.	(Ocena:) Časopis pro moderni filologii I: Veda II (1912), 104—5.
30.	Recimo dve, tri o slovenskem preporodu: Veda II (1912), 161—9.
31.	Slovensko »znanstvo« med Poljaki: SN 17. maja 1913 (št. 111).
32.	Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani: Slovan XII (1914), 10-2, 58-60, 84—7.
33.	Pismo grofa Wladyslawa Ostro\vskega Korytku: CZN XII (1915), 156—160.
34.	Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije v poročilih dunajskega policijskega arhiva: Rad 206 (Zagreb 1915), 25—60.
35.	Ivan Ungnad v pregnanstvu: CJKZ I (1918-9), 64—78, 153—178: II (1920), 47-62, 188-209.
36.	Primerek Linhartove Miss Jenny Love: CJKZ I (1918—9), 213—4.
37.	Korespondenca izza dobe jugosl. protestantizma v »skupnem heneber-škem arhivu«: CJKZ I (1918-9), 215-7.
38.	Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrh. Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg 1919, XVIII + 158 str.
39.	Sloven. Protestanten aus dem Gailtale in der Lausitz: AslPh XXXVII (1920), 541-2.
40.	(Ocena:) Josip Jurčič, Zbrani spisi. Uredil dr. Ivan Prijatelj. 1919: CJKZ II (1920), 109—112.
41.	(Ocena:) Stritarjeva antologija. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj, 1919: CJKZ II (1920), 112-3.
42.	(Ocena:) Loesche, Truberiana, f. d. Wirksamkeit in Kempten, Beitrage zur bayer. Kirchengesch. XXVI: CJKZ II (1920), 114-7.
43.	Bibliografski institut: CJKZ II (1920), 132—4.
44.	Trobarji na Raščici: CJKZ II (1920), 251-73.
45.	Jurij Kobila: CJKZ II (1920), 276-81.
46.	Slovenci v Kiittnerjevem potopisu iz I. .1799.: CJKZ II (1920), 295—7.
47.	Bartholomeus Georgijevič. Biographische und bibliographische Zu-sammenfassung. Wien-Prag-Leipzig 1920 (Museion. Veroffentlieluingen aus der Nationalbibliothek in Wien. Mitteilungen II).
48.	Trije prispevki k zgodovini slovenskega pismenstva v 16. stol. (Kdaj je izšla prva slovenska knjiga? Ta pervi psalm shnega trijemi isla-gami, 1579. Kdo je priredil 4. izd. slovenske protest, pesmarice...): JF II (1921), 301-8.
49.	Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva: Č.JKZ III (1921/1922), 73-133.
50.	(V Glonarjevem članku o slov. biografskem leksikonu, Jugoslavija 1922, št. 180): Ahacel, Scarlichi, Trubar.
51.	Prof. M. Murko o »početkih jedinstvenega književnega jezika Hrvatov in Srbov« (ocena čl. iz Baudouinovega zbornika 1921): LZ XLII (1922), 188—190.
52.	Zborovanje delegatov čeških in jugoslovanskih akademij ter učenih društev v Zagrebu: LZ XL1I (1922), 58—60.
53.	(Ocena:) Fr. Prešeren. Antologija. Uredio i predgovor napisao dr. Joža Glonar. 1922: LZ XLII (1922), 758—9.
54.	O sumljivih naslovih knjig v zgodovini južnoslov. pismenstva reformacijske dobe: Slavia I (1922), 360—78 (t. Prva izdaja Znojlškovega katekizma iz dobe 1550—58 in tiskana slovenska augsburška veroizpoved pred 1559. 1. v Moskvi? 2. MojniTBa rucnoflHa OTte namb 1561 r. 3. A3-6yKBapx 1561 r. 4. Dalmata-Konzul, Confessiones tres, ital. 1562 ali 1563. 5. Dalmata-Konzul, ital. Postila 1562 ali 1563. 6. Slovenski ordinalic pred 1564. 1. 7. Catechesis slavica Crelii. 8. Trubarjeva pesmarica, ki bi naj bila izšla okoli 1570. 1. 9. Miliajlo Bučič. 10. Slovensko-nemški katekizem 1575—1580).
55.	Trubarjevi na votivni sliki v Derendingenu iz 1587. 1.: ZUZ II (1922), 1-8.
56.	Doneski za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega veka do 1. 1613. (1699): BV III (1923), 149—69.
57.	Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. (Obenem analiza Andrejevih, Hrenovih. Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja): RDHV I (1923), 179-272.
58.	BapTOJiOMej reoprnjemih: J. Cpfiiija, knj. IV. (Skoplje, 1923), 497—521.
59.	Stapleton med Slovenci: CJKZ IV (1924), 76—105.
60.	Otrozlha Biblia 1566: CJKZ IV (1924), 121—5.
61.	Otrozhia Tabla (ali Biblia) okoli 1580: CJKZ IV (1924), 125—8.
62.	Bohoričev Elementale Labacense cum Nomenclatura: CJKZ IV (1924), 128-30.
63.	Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563—1598: CJKZ IV (1924), 130—9.
64.	Gregor Vorenc (diskalceat pater Franciscus Xaverius a S. Ignatio): C.JKZ IV (1924), 139-46.
65.	Doneski škofa Hrena za zgodovino reformacije na Slovenskem: CZN XIX (1924), 20-4.
66.	Nekaj o Ahacelnovih »Pesmihc: CZN XIX (1924), 39—40.
67.	Datum Slomškove »Einleitung zu den slov. Vorlesungen«: CZN XIX (1924), 40-1.
68.	Anton Breznik in njegova pratika: CZN XIX (1924), 112—6.
69.	Fra Gregorio Alasia da Sommaripa: LZ XLIV (1924), 102—110.
70.	Primož Lavrenčič in njegova pesmarica (Iz predštudij za zgodovino slov. cerkvene pesmi): CZN XX (1925), 80—5.
71.	Iz delavnice za komentar Prešernu: LZ XLV (1925), 23—34. 128.
72.	Prešernov sonet z akrostihom Pavšku in Stelzichu: LZ XLV (1925), 128.
73. Prešernova zabavljica »Novi Pegasus« oziroma »Kam je prešel polž iz
Višnje gore«: LZ XLV (1925), 191. 74—128. SBL (1. zvezek 1925):
74. Ahacel, 75. Ahn, 76. Alasia, 77. Alič, 78. Ambrožič Jož., 79. Andreaš. 80. Andrioli Franc. Ks., 81. Apostel, 82. Arlič, 83. Auersperg Anton, 84. Bacho, 85. Basar, 86. Bastiančič, 87. Bedenčič, 88. Beranič, 89. Bile Franc, 90. Blaznik Blaž, 91. Bohorič, 92. Bonomo, 93. Borghi, 94. Bra-tuša, 95. Brence J., 96. Breznik A., pratikar, 97. Brigido M., 98. Bučar Ivo Ivanovič, 99. Budina L., 100. Budina S., 101. Burgar J., 102. Burja, 103. Okraska, 104. Cigler, 105. Ciringer, 106. Cobenzl Gvidon, 107. Conti. 108. Crobath, 109. Cvetko, 110. Candik, 111. Čep, 112. Ciolič, 113. Cop (rodb.), 114. Cop Ant., 115. Cop Janez, 116. Cop Mat.. 117. Dagarin. 118. Dajnko, 119. Dalmatin, 120. Debeljak Mat., 121. Debevec Janez. 122. Dev Feliks, 123. Dolžan, 124. Edling (rodb.), 125. Edling J. N„ 126. Edling R. J., 127. Elze, 128. Erberg (rodb.)
129.	Ob prvem sešitku »Slovenskega biograiskega leksikona : Jutro 26. IV. 1925 (št. 98).
130.	Glose iz portretne razstave: Jutro 23. IX. in 24. IX. 1925 (Hreni, Ž. Zois, Vodnik).
131.	(Ocena:) Dante 1321—1921. Izdal in uredil dr. Al. Res 1921: LZ XLV (1925), 029—33, 691—4 (ocena Puntarjevega članka: Dante in problem Prešernove »Nove pisarije«),
132—149. NE I (lat. 1925):
132. Alasia, 133. Bohorič, 134. Breznik A., 135. Budina S., 136. Cigler. 137. Cvetko, 138. Candik, 139. Cop, 140. Dajnko. 141. Dalmatin, 142. Debevec J., 143. Dev Feliks, 144. Elze, 145. Franul, 146. Georgijevič, 147. Grabrijau, 148. Gutman A., 149. Gutsmann. 150.-153. NE I (cir. 1925):
150. Vergerij, 151. Vesel-Koseski, 152. Vodnik, 153. Volkmer.
154.	Dramatične predstave v Ljubljani do 1. 1790.: CJKZ V (1926), 108-120.
155.	Tomaž Markawitsch, Joli. Ernst Philipp Christian Ludvvig Liscov ter ilirsko gledališče 1705—15, ozir. ljubljansko 1735: CJKZ V (1926). 143-53.
156.	Bohoričevi: CJKZ V (1926), 157.
157.	Bohorič v kranjskem dež. zboru: CJKZ V (1926), 157.
158.	Ob Prijateljevi petdesetletnici: CJKZ V (1926), 138.
159.	Andrej Smole, Jutro št. 122, 30. maja 1926.
160.	BapTOJtOMej PeoprHjeBHh (v knjigi z istim naslovom, Skoplje 1924 [reete 1926] z= ponatis iz »Južne Srbije« 1923).
161.	Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo: RDHV III (1926).	«■ 45-109.
162.—201.	SBL (2. zvezek 1926):
162. Erberg Jan. Dan., 163. Erberg Jož. Kal., 164. Faitanus, 165. Fašank. 166. Frankopan, 167. Franul, 168. Frischlin, 169. Furster, 170. Gall. 171. Gallenberg, 172. Gassler, 173. Gebhardt, 174. Glavar. 175. Glo-bočnik Fel., 176. Glušič, 177. Goličnik, 178. Gollmayer (rodb.), 179. Goll-mayer Jurij, 180. Goriup, 181. Gottweis, 182. Grabner. 183. Grabrijan. 184. Gradišek, 185. Grizold, 186. Grosskopf, 187. Gruber Avgust. 188. Grundtner, 189. Gunz, 190. Gusič (rodb.), 191. Gusič Seifried.
192. Gutman, 193. Gutsmann, 194. Harman, 195. Hasiber, 196. Hasl, 197. Hašnik, 198. Hauptmann Lj., 199. Herberstein (rodb.), 200. Herberstein Kari J., 201. Herbitz Fr.
202.	Novi ravnatelj Študijske knjižnice v Ljubljani. J 9. jan. 1927.
203.	Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja: C.IKZ VI (1927), 165—98.
204.	Ob Šlebingerjevi petdesetletnici: ČJKZ VI, 245—8.
205.	Kastelčeva prošnja za dovolitev Čbelice: Č.IKZ VI, 257.
206.	O literarni zgodovini: LZ XLVII (1927), 449—58.
207.—210.	NE III (1927):
207. Polilin, 208. Popovič, 209. Prešeren, 210. Prijatelj.
211.CTapiija	cjiOBenaHKa K&HSKeBHOCT: CjiOBeiiaiKa (CprtcKa KHjiiaceBHa 3aapyra, kojio XXX, 6p. 202, Beograd, 1927), 86—134.
212.	Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku (I. Bibliografija knjig iz južnoslov. reformacijske produkcije). Izdalo (po predavateljskih zapiskih) in založilo: Društvo slušateljev filozofske fakultete v Ljubljani. 1927. Str. 235.
213.	(Skupno z dr. Pitamicem, ob sodelovanju članov komisije: Šerka, Nahtigala, Ehrlicha): Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS (1927).
214.	Nemška ali francoska orijentacija? (Odgovor na anketo): J 20. 2. 1927.
215.	Slovenačka književnost do polovine 19. veka: NE IV (IV/2 izdan 21. apr. 1928).
216.	Nekaj iz zgodovine prerekanj o matematični arhitektoniki v Prešernu (Pomenki I); LZ XLVIII (1928), 376—9.
217.	Evropski okvir in Putarjeva bramba (Pomenki II): LZ XLVIII (1928), 363-374.
218.—223.	SBL (3. zvezek 1928):
218. Hipolit, 219. Hofman Mih., 220. Holzapfel, 221. Hornbek, 222. Hra-decky, 223. Hren (rodb.)
224.	Dvoje Čopovih pisem Kopitarju, ocena Čbelice IV iz 1834 in drugo: ČJKZ VII (1928), 173-194.
225.	Universitet u Ljubljani: Jubilarni zbornik života i rada SHS 1. XII. 1918—1928. Izd. Matice živih i mrtvih SHS. Beograd 1928, 429—31.
226.	Ob osemdesetletnici Prešernove smrti. (Interview): J 8. febr. 1929.
227.	Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih: RDHV V—VI (1929), 42-176.
228.	Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani. (1. snopič 1929, 136 strani.)
229.	Biblioteški problem in univerza: Zgodovina slov. univerze v Lj. do 1. 1929, 421—39.
230.	Ali je nemščina na naših srednjih šolah potrebna? S 7. maja 1930.
231.	Dobrovsky in slov. preporod njegove dobe. V Ljubljani 1930. (RDHV VII/1). 246 str.
232.	Zgodovina slov. slovstva (gl. št. 228). V Ljubljani 1931. (2. snopič, str. 137—272.)
233.	Dubrovniška književnost v knjižnici slovenskega mecena Zoisa: Reše-tarov zbornik 1931. 307—8.
234.	Zgodovina slov. slovstva (gl. št. 228). V Ljubljani 1932. (3. snopič, str. 273—408.)
235.	Dobrovsky et la renaissance litteraire slovene de son temps: Sbornik praci I. sjezdu slov. fil. v Praze 1929, 851—2.
236.	Zgodovina slov. slovstva (gl. št. 228). V Ljubljani 1932. (1 snopič, 2. predelana izdaja.)
237.—261.	SBL (5. zvezek 1933):
237. Maffei, 238. Maina, 239. Majestrazi, 240. Makovic, 241. Maksimilijan II., 242. Malavašie, 243. Marcina, 244. Markawitsch, 245. Marmont, 246. Mar-tinic, 247. Mayer Iv. B., 248. Mayr Jurij, 249. Melzer Ant., 250. Mel-zer Franc, 251. Melzer Jožef Andrej, 252. Melzer Rajmund, 253. Mer-herič, 254. Mertlic, 255. Mihelič Janez, 256. Mikec, 257. Miklaučič Jurij, 258. Montagnana, 259. Morhart, 260. Mrakič Anton, 261. Mravlja Lenart.
262.	Prešernova Nebeška procesija: LZ LIII (1933), 641—7.
263.	Polemika o Slov. biografskem leksikonu: LZ LIII (1933), 743—50.
264.	Marmont — avstrijski plačanec? LZ LIV (1934), 53—54.
265.	Novi dokazi za sodbo, da je Prešernova »eine junge Dichterin« iz leta 1844. - Luiza Crobath: LZ LIV (1934), 54-7.
266.	Situacija ob 1. natisu Prešernovega Sonetnega venca: LZ LIV (1934), 119-122.
267.	Nov dokaz za datiranje Prešernovega Sonetnega venca: LZ LIV (1934), 189.
268.	Prešernova Zapuščina in njene zveze: LZ LIV (1934). 283—4.
269.	Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani: LZ LIV (1934), 208—lo, 300—7, 374—82.
270.	Odgovor na (Glonarjev) članek: »Mrčenik« = Polidor Montagnana: CZN
XXIX (1934). 62-3.
271.	Kronologija in oblika prvih Prešernovih sonetov: LZ LIV (1934). 471—5.
272.	Prešernove Lavre: LZ LIV (1934). 547-53. 612-20, 675-86.
273.	Prešernova »Prva ljubezen«: LZ LIV (1934), 668—9.
274.	Prešeren v redakciji prof. Kidriča. (Razgovor z urednikom B. Borkom): J 11. dec. 1934.
275.	Prešeren v redakciji prof. Kidriča (= št. 274 v popravljeni in razširjeni obliki kot obvestilo Tisk. zadruge naročnikom).
276.	Prešeren in ljubljanske uršulinke: Kronika I (1934), 267—71.
277.	Pesniška sredstva v prvih Prešernovih umetninah. Poglavje iz biografije v I. knjigi Prešerna: LZ LV (1935), 65—70.
278.	korespondenca Janeza Nep. Primca 1808—1813. Korespondence pomembnih Slovencev 1. Izd. Znanstveno društvo v Ljubljani. 1934. Str. 202.
279.	Prešeren v Laschanovi korespondenci: LZ LV (1935), 184—88.
280.	»Stoletja beležk brez literarne tradicije« v slovenski literarni zgodovini: LZ LV (1935), 289-95, 368.
281.	Dva popravka v lastnem prešernoslovju: LZ LV (1935), 300.
282.	Zgodovina slov. slovstva (gl. št. 228). V Ljubljani 1935. (4. snopič, str. 409—576.)
283.	Poslednja Prešernova Lavra: LZ LV (1935). 305—16.
284.	Paberki o Copu: LZ L V (1935). 462-9.
285.	Prešernova podoba in naši umetniki: LZ LV (1935). 548—560.
286.	O sodobni slovenski znanstveni kritiki: LZ LV (1935), 599—601.
287,—315.	SBL (6. zvezek 1935):
287. Naglic Mart., 288. Naglic Mat., 289. Narat, 290. NaverSnik, 291. Novak Jožef, 292. Novak Vincenc, 293. Oberburger, 294. Oblak Janez Nep., 295. Oblak Luiza, 296. Orel Jožel, 297. Orešnik, 298. Ostrowski, 299. Ovjiazh Blaž, 300. Ovjiazh Frančiška, 301. Pachernecker, 302. Pagliaruzzi Mihael Angelo, 303. Pagliaruzzi Natalis, 304. Pagliaruzzi Sigis-mund, 305. Paglovec, 306. Paradiso, 307. Paušek, 308. Peer Karel, 309. Peesenegger, 310. Pekec, 311. Pen, 312. Penn, 313. Penzel, 314. Perger, 315. Petaz(zi).
316.	Prešeren I. Pesnitve — pisma. Ljubljana 1936.
317.	Ob faksimilirani izdaji prve slovenske knjige: Trubarjev Cateckismus iz 1551: LZ LVI (1936), 289-292.
318.	Bibliofilske ugotovitve: LZ LVI (1936), 385-87, 486.
319.	Vodnikovi neobjavljeni verzi: LZ LVI (1936), 484—86.
320.	Ljubljanske srednje šole in višje šole v Kvasovih časih: LZ LVI (1936), 590—7.
321.	Ob kritikah »Prešerna«: LZ LVI (1936), 613—15.
322.	Ob kritikah »Prešerna«. Prešernoslovske arhivalije: LZ LVI (1936), 77—81.
323.	Rogaška Slatina 1801—1814 v situacijskih načrtih, slikali in memoarih: ČZN XXXII (1937: Kovačičev zbornik), 163—182.
324.	Dr. Ivan Prijatelj na zadnji poti: S, J 26. maja 1937.
325.	Ob zgodovinopisju Rogaške Slatine: Rezek, Iz prošlosti vrela mineralnih voda Rogaške Slatine. Rog. Slatina 1937, 3-10.
326.	Zgodovina slovenskega slovstva (gl. št. 228). V Ljubljani 1938. (5. snopič, str. 577—724; Ob petem sešitku 1*—4*: Opombe. Stvarno kazalo. Popravki. Pregled vsebine.)
327.	Zois in Hacquet: LZ LVIII (1938), 271-5.
328.	Paberki o Andreju Smoletu: SJ I (1938), 169—171.
329.	Prvi znani Prešerni: LZ LVIII (1938), 487.
330.	Prešeren 1800—1838. Življenje pesnika in pesmi. Ljubljana 1938 (= Prešeren II.)
331.	Prešernov dom v Vrbi: Naša skrinja I (1938), št. 2.
332.	Osnove za Kollarjev vpliv pri Slovencih do 1852: Slovanska vzajemnost 1836—1936 (Praha 1938), 126—145.
333.	Dela in uspehov polno življenje. Ob osemdesetletnici Vinka Žurmana: J 30. marca 1939.
334.	Slovenski prerod v okolici Rogaške Slatine za mladostnih dni Vinka Žurmana: J 8. apr. 1939.
335.	Drobiž iz dobe restavracijske cenzure: LZ LIX (1939), 129—134.
336.	Vrba, Prešerni, Prešeren... V Vrbi MCMXXXIX, 1—12.
337.	Prešernova ura na Svengalijevi seansi: SJ II (1939), 107—8.
338.	Prešeren kao inicijator nove slovenačke književnosti: Pregled (Sarajevo 1939), 318—321.
339.	Slovenci in velika revolucija: LZ LIX (1939), 319—322.
340.	Prešernov vir za francosko oceno Kopitarjeve slovnice: S J II (1939), 229.
Slovenski jezik
17
2
341.	Je od vesel'ga časa teklo leto: SJ II (1939), 229—230.
342.	Prvi slavisti med Virštanjem (pomotoma tiskano: Višnjevkom) in Dre-venikom: S 12. nov. 1939.
343.	Ob stopetdeseti obletnici predstave Zupanove Micke: Kronika 1940.
344.	Zoisova korespondenca 1808—1809: Korespondence pomembnih Slovencev 1. Izd. Akad. znanosti in umetnosti v Ljubljani 1939. 226 str.
Zgornjih 344 objav bi se dalo po dobah in strokah razvrstiti takole:
I. Stoletja beležk brez literarne tradicije: št. 10, 11,280.
II. Protestantska doba: št. 4, 7,	8,	11, 16, 21, 31,	35, 37,
38, 39, 42, 44, 45, 48, 50, 54, 55,	57,	60, 61, 62, 63,	75, 91.
92, 99, 103, 119, 127, 133, 141, 144, 150,	156,	157, 164, 165, 168,	173,	176,
195, 212, 218, 241, 243, 253, 254, 258, 259,	261,	270, 293, 317.
III.	Delo za katoliški repertorij: št. 49, 50, 56, 59, 64, 65, 69,
70, 76, 78, 81, 85, 110, 132, 138, 154, 162, 166, 180, 196, 256, 301, 305.
IV.	Prve prerodne generacije : št. 12, 32, 36, 68, 77, 79, 84, 86,
87, 89, 96. 97, 106, 107,	109, 111,	112, 121, 122,	125, 126,	134, 137, 142.
143, 145, 149, 152, 153, 163,	167, 172,	174, 177, 179,	181, 187, 188, 189, 191,
193, 194, 200, 201, 207, 208,	219, 221, 227, 231, 233,	235, 237, 238, 239, 240,
245, 246, 247, 249, 250, 251,	255, 257, 264, 269, 278,	287, 289, 290, 291, 303,
304, 306, 309, 310, 313, 314,	315, 319,	327, 343, 344.
V. Prešeren: št. 17,	18, 22, 25, 26,	53,	71, 72, 73,131.161,203.
209,	216, 224, 226, 262,	265, 266, 267, 268,	271,	272, 273, 274,	275, 276, 277. 279, 281, 283, 284, 285,	312, 316, 318, 321,	322,	329, 330, 331, 332, 336, 337, 338, 340, 341.
VI. Prešernovi sodobniki: št. 5, 13,	14,	15, 17, 18,	23, 25, 26,
30. 33, 50. 66, 67,	74, 80, 82, 83,	90,	94, 95, 101,	104, 105, 108.
114, 115, 116, 117, 118,	120, 123, 136, 139,	140,	147, 148, 151,	159, 169, 175.
182, 183, 184, 185, 186,	187, 192, 197, 205,	220,	222, 224, 242,	248, 252, 260.
284 , 288, 292, 294, 295,	296, 298, 299, 307,	311,	314, 3"28, 332,	335, 342.
VII. Novejše slovstvo: št. 19, 40,	41, 82, 93, 98,102,123,185, 297, 342.
VIII. Slovenistika: št. 9, 29, 43, 75,	88,103.127,144,158,198, 202, 204,
210,	263, 324.
IX. Šolstvo: št. 62, 63, 77, 91, 95, 99,125,133,168,173,189, 248, 269. 309, 320.
X. Gledališče: št. 154, 155, 343.
XI. Zgodovina in genealogija: št.	35, 46, 65, 100, 113, 124, 128, 135,
156, 169, 170, 171, 176, 178, 190, 195,	199, 203, 223, 241, 245, 258, 264, 300, 302, 308, 329, 333, 336, 339.
XII. Sodobna kulturna politika: št. 52,129, 202,204.213,214,225. 229, 230, 274, 275.
XIII.	Korespondence: štev. 15, 26, 33, 37.224,278,279,316,327,344.
XIV.	Portreti: štev. 55, 130, 285.
XV. Zgodovina slovenske književnosti v celoti: štev. 1, 20, 24, 206, 211, 215, 228, 232, 234, 236, 282, 286, 326, 330.
XVI. Slovanske književnosti (srbskohrvatska, poljska, ruska, češka): štev. 2, 3, 6, 28, 34, 47, 51, 54, 58, 100, 146, 160, 231, 233, 233, 298, 332.
XVII. Nemška književnost: št. 27, 155, 244, 312. XVIII. Rogaška Slatina: št. 323, 325, 333, 334.
M. Murko
Indija slovenskih narodnih pesmi
Večkrat sem o tem premišljeval in tudi v predavanjih omenjal, da Slovenci sicer nimamo srednjeveške literature kakor drugi slovanski narodi v večji ali manjši meri, ali da so se v naših narodnih pesmih ohranili sledovi mnogih del drugih literatur in mednarodnih motivov, obdelanih v poeziji in prozi. Slovenska literarna zgodovina, po novejših pojmih literarna veda, bi torej morala s tem računati in na naših narodnih pesmih pokazati, da nismo brez pesniškega biaga starejših časov. Kot primer sem hotel navesti daljno Indijo, našo deveto deželo, ali zaradi drugega dela nisem do tega prišel in tudi danes morem v naglici samo načrtati nekoliko misli.
V Štrekljevi zbirki »Slovenske narodne pesmi« je natisnjenih več pesmi (I, št. 571—576), ki pripovedujejo, da je Jezus postavil svoje »jogre« na štiri strani: sv. Petra »v lepo ravno polje«, sv. Andreja »na goro visoko«, sv. Miklavža »na te globoke vode«, Šentjanža »na te vinske gore«, torej prav po domače povedano brez imen dežel, samo sv. Tomaža »je postavil v deželo Indijo« (št. 571). Svetnikov je tudi preveč, drugod so samo štirje, brez Andreja (št. 572), drugikrat brez Šentjanža (št. 578). Tomaž pa se brani iti v neznano deželo, ali Jezus ga tolaži:
»Na svet' ni lepš' dežele,	Ce lih notri ne najdeš
Ko dežela Indija:	Nobenga znaniga,
Nikoli ne kopajo,	Pa tudi notri ne najdeš
Ino tud ne orjejo,	Niker hudobniga srca:
Pa vsako leto trikrat žanjejo.	K' se duša od telesa loči,
Gre prec v sveto nebo.«
Tud' nikoli dež ne gre
Pa vendar vsako jutro	Jezus in Marija
Zadost frišne rose.	Ga vsim dodel tako!
Konec te pesmi se glasi že popolnoma v duhu pobožnih legend, še bolj pa je v tem duhu predelana pesem pod št. 574; v nji nastopajo razen sv. Tomaža še sv. Filip, sv. Andrej in sv. Jakob, kar ni brez pomena za iskanje virov naših legend. Dve naslednji pesmi (št. 575, 576) je moral Štrekelj oddeliti v posebno skupino, ker so že pesmi »vinskih bratcev«;
Je tičica perleteva Iz dežele Indije, Prav lepo je zapeva Od vinca sladkega. Le pijmo bratri vince, Najmo da voda stoji.
Vinski bratci zadremljejo in se zbude šele opolnoči, ko je Jezus mimo šel z dvanajstimi jogri (učenci) in jih postavil na »štiri strani sveta«, ali omenja se samo Tomaž (ne sveti!), postavljen »V globoko Indijo« (št. 576), kjer
Nikoli sneg ne pade, Nikoli dež ne gre, Je vendar vsako jutro Vse polheno rose.
Popolnoma v duhu slovenskega kmeta veseljaka in brez vsake legendarne primesi sta dve pesmi iz Ziljske doline na Koroškem (št. 577); Štrekelj jim je dal poglavje: Deveta dežela — Indija. V ti »srečni deželi« tudi nikoli sneg ne zapade, nikoli dež ne gre, pa je vendar vsako jutro obilno rose in pšenica dvakrat prizori. Potem pa pride nekaj novega:
Okolo hodi spečan vol,	Da lehko se napije
V ledjah ma zaboden nošč, Kdorikoli hošč.
Da lehko si odreže	T ,.. . T
Kdorikoli hošč.	Oj Indija, o,j Indija,
li srečna dežela,
Na rogali pa sodič ma,	Z špeha rante cepijo,
Polhen vina sladčega,	Z klobas pa ruče1 delajo.
Dalje prinaša Štrekelj še odlomek takšne pesmi s Krasa (št. 578):
Indija k o m a n d i j a ! V žlici kašo kuhajo, Se sirom hiše belijo, S pogačo jih pokrijejo In skuto'2 jih orajhajo.
Prav slovenski sta tudi dve pesmi iz Cerkna na Goriškem; v njih Tomaž v Indiji zapira smrt v sod, ki ga je nabijal, ker je od njega htela »sladko vince pit« brez petič (št. 579).
Boh je pa Tomažu djal: »Kam si pa božjo deklo djal. Ker po celem svetu ne zgoni, Obene duše v svet raj ni?«
1 Konjunktura (ob)ruče je nepotrebna in nepravilna, v drugi pesmi se
pravi: z klobas ruče delajo. Vsebina te pesmi se po besedah M. Majarja pri Žili tudi pripoveduje. GI. Štrekljevo opombo k št. 575.
3 skuto sem hotel jaz citati s kuto, ker sem mislil, da hiše prekajajo z blagodišečo kutino (Pleteršnik s. v.), za katero bi bila mogoča tudi oblika kuta, ker je beseda prevzeta iz nemščine (stvn. chudina), kjer se glasi v novi nemščini quitte, dial. kitte, kiite, kiltte (Bernecker, Etym, Wb., 299). — G. prof. J. Šolar pa me je opozoril, da je treba čitati: s skuto, skuta je sesirjeno mleko, ponekod tudi prva mlezva po teletenju; beseda je v rabi po vsem Gorenjskem, Notranjskem in v Reziji (gl. Pleteršnik skuta 3). rajhati je drugod ofrajhati; po vsem Gorenjskem in Notranjskem do majhnih izjem pravijo »rajh« namesto frajh Pleteršnik ima rajhati die Mauer mit Mortel verreiben, verputzen in frajhati). Torej: s skuto omečejo. Tako razumevanje je v skladu z drugimi verzi in podoba je do konca dosledno izpeljana.
Narodne pesmi so posnemali naši pesniki po duhu, vsebini in obliki. Tudi 0. Župančič je v »Pisanicah« zapel »0 Indiji K o r o m a n d i j i«, kjer
Bonbončki visijo raz veje, in izpod grmiča se vsakega medena potičica smeje.
Lahko si izbereš tudi orehovo ali rozinovo.
In Vile zvečer te uspavajo, in ptičice zjutraj pojo ti,
To je vse prav poetično povedano za otroke, ali do besede pride tudi pri O. Župančiču naš kmet:
Tja v Indijo, tja v Koromandijo In čakali smo ga in čakali, pa dedek naš lani odšel je: a zdaj ga več nihče ne čaka; »Otroci le pridno ubogajte! gotovo tam cvička dolenj-Ko vrnem se, to bo veselje!«	skega je,
gotovo je mnogo tobaka.
Kakor vidimo, je pri našem pesniku umetniku dolenjski dedek najbolj realen. Nekdanji geograf in historik tudi ve, da je v Indiji pobrežje Koromandel, in je spremenil nerazumljivo Indijo komandijo v Indijo Koromandijo. Morda je pravo zadel. Mogoče je, da je narodni pesnik neznano Koromandelsko spremenil v besedno igračko Komandija, naslonjeno na Indijo in komando. Vendar samo ugibanje o drugem imenu naše čudežne dežele ni na mestu. Pač pa se z Župančičem vprašajmo, katera stezica povede v to Indijo (Vindija št. 572, 574, 579, naslonjena na nemški Winden?), ki je »roka ne kaže nobena«, in kako so poročila o tej srečni deželi Indiji prišla k Slovencem.
Ne morem se spuščati v preiskavo, iz kakih legend so vzete naše legendarne pesmi o sv. Tomažu in po kakih morebitnih ovinkih so prišle k nam. Nazadnje mnogo legend, naša pa gotovo temelji na stari apokrifni literaturi,- V sv. pismu stare in nove zaveze je toliko oseb in dogodkov, o katerih je hotela ljudska fantazija kaj več vedeti, posebno o življenju Marijinem in Jezusovem, ki ga največ opevajo tudi naše narodne pesmi. Tej radovednosti je služila pobožna beletristika prvih stoletij po Kristusu v raznih jezikih in je rodila nove sadove tudi v poznejših stoletjih na vzhodu in zahodu. Pri vzhodnih Slovanih so se apokrifne ali »lažne« knjige in spisi prepisovali še v zadnjih stoletjih, pri ogrskih Rusinih še v 19. stoletju, ko so bile na zahodu že davno predmet kritičnega študija.4 Apokrife so posebno ustvarjale in širile razne sekte; tudi na slovanskem jugu se vse to pripisuje bolgarskemu popu Bogumilu v 10. stoletju. Na
3	Opozarjam na razprave Aleksandra Nik. Veselovskega: Opyty po istorii razvitija christianskoj legendv. Žurnal ministerstva narodnago prosveščenija 1875. 1876, 1877.
4	Gl. mojo Gesehichte der alteren siidslavischen Litteraturen. Leipzig 1908. str. 87—95.
vsak način so se tudi apokrifni (pri Slovanih »lažni«) spisi že rano prevajali v Bolgariji iz grščine; Nikodemov evangelij, ki popisuje Kristovo obsodbo, smrt, odhod v predpekel in vstajenje, pa je bil preveden že v Veliki Moravi iz latinščine.5 Kakor drugo književnost so tudi apokrife Rusi (po današnjih pojmih seveda tudi Ukrajinci in Belorusi) prevzeli od južnih Slovanov. Pri zahodnih Slovanih so se apokrifni spisi večinoma čitali v latinščini in drugih jezikih, posebno v nemškem in italijanskem, ker so se v vse te jezike tudi prevajali, dasi ne tako pogosto kakor pri vzhodnih Slovanih.
Med apokrifnimi apostolskimi dejanji nahajamo tudi povest o Tomaževem apostolstvu v Indiji iz gnostičnih aktov, napisanih morebiti sirijski v III. stoletju.0 Cerkvenoslovanski prevod je nastal v Bolgariji v 13.—14. stol.,7 z njim se strinja srbski rokopis iz 14. stol., ki ga je izdal Stojan Novakovič (Starine, knj. VIII, 69—74), njih grški izvirnik pa Const. Tischendorf (Acta apostolorum apokrypha, Lipsiae 1851, str. 190 do 241). V. Jagič pa je izdal še drugi tekst (Starine V, 95—108) iz druge polovice 14. stol.; o tem trdi (str. 96), da »predpostavlja posve drugačiji tekst grčki«, in misli, »da če to biti onaj tekst, koji navodi stari Fabricius u Bibliotheca Graeca, ed. anni 1737, tom. IX, p. 150«. Važneje za nas pa je, da se Jagičev tekst nahaja v cirilskem dubrovniškem rokopisu iz 1. 1520., skrajšan in predelan na narodni jezik dubrovniškega narečja, natisnjen pri Jagiču pod črto. Imamo torej pred seboj bolgarsko-bizantinski spomenik v katoliškem Dubrovniku in mnogo drugih pri hrvaških glagolaših; z druge strani pa v istem dubrovniškem narečju v plovdivskem in beograjskem rokopisu »Epistolo o nedelji«,8 t. j. o pismu Kristusovem, ki je palo z neba; o tem sta M. Bittner in P. Hyppolyte Dela-haye dokazala, da so grške verzije in preko njih vse vzhodne prišle z zahoda. In koliko katoliških legend je prišlo po dalmatinskih in bo-senskih pisateljih k pravoslavnim Srbom in Bolgarom in še dalje tudi k Rusom!9
V apokrifnem apostolskem dejanju se Tomaž brani iti v Indijo, Jezus ga proda kupcu iz Indije, ki je prišel za svojega carja Kondofora (Tischendorf: Gundafora) iskat spretnega stavbenika, vidi marsikaj na potu, postavi carju krasno palačo, deluje kot apostol, trpi kot mučenik in prebuja mrtve k življenju. Posebnega čudežnega sveta v Indiji apokrif-nega Dejanja sv. Tomaža ni, izvzemši nejasno pripovedovanje o stavbi palače na nebu.
5 Glej A. I. Sobolevsltij, Cerkovnoslavjanskie teksty moravskago pro-ishoždenija.
0 Dr. Ivan Franko, A p o k r i f y i legendy z ukrains'kyeh rukopisyv. Tom III. U L'vovi, 1902. Nakladom Naukovogo tovarystva imenv Ševčenka. Str. XXXVII si. I. Franko je izdal pod tem naslovom v 4 knjigah dober pregled in tekste apokrifov iz ukrajinskih rokopisov. Drugače so pri Slovanih največ tekstov izdali Rusi Porfirjev, Pvpin, Tichonnravov itd., mnogo pa tudi Hrvati in Srbi, v novejšem času tudi Bolgari.
7	Franko, o. c. XL, 98.
8	Gl. moj članek v »Zborniku u slavu Vatroslava Jagiča«, str. 706—710.
9	Prim. mojo knjigo: Die Bedeutung der Reformation und Gegenrefor-mation tur das geistige Leben der Sudslaven, str. 43—45.
O čudili vzhoda je Evropa zvedela iz pohodov Aleksandra Velikega, o katerih sta južnim Slovanom pričala Pseudo-Kallisthenov roman Alek-sandrija (na zahodu Historia de proeliis), preveden rano v Bolgariji, in prekrasni poznejši roman Aleksandrija iz zapadnih virov, prevedena na zahodnem srbskohrvaškem ozemlju, tudi za Ruse (oni jo zovejo: srbska Aleksandrija), v kateri nastopa Aleksander Vel. kot krščanski vitez.10
Dalje je indijska literatura razširila slavo te vzhodne dežele. Indija je domovina mnogih pravljic, pripovedk in povesti, ki so prešle v Evropo. Barlaam in Jozafat je po sodbi K. Krumbacherja »najslavnejši in najboljši duhovni roman srednjega veka«, zrcalo za vladarje Stefanit in Ihni-lat pa je širilo indijske pripovedke po celem svetu (arabski Kahilah in Dimnah, Directorium humanae vitae, bajke Bidpajeve, Indijski mudro-znanac pri Hrvatih11) itd.
Največ pa so raznesli slavo' Indije na zahod križarske vojske. Krščanski vitezi in vojščaki so spoznavali novi, zanimivi svet, poslušali v Sv. deželi pobožne legende o raznih mestih in dogodkih ter se seznanjali z vzhodnimi bajkami in povestmi in z njihovimi čudeži. V svojih težkih bojih za krščanstvo so iskali tudi zaslombo in izvedeli o zaščitniku krščanstva na vzhodu, v Indiji, kjer je živel Johannes Presbyter, o katerem se je širil od 12. stol. glas, da je papež in kralj v eni osebi. Kaka važnost se je pripisovala tem sluhom, se vidi iz tega, da je papež Aleksander III. poslal 1. 1177. k temu duhovniku svojega telesnega zdravnika Filipa (pismo je bilo naslovljeno: Indorum rex, sacerdotum sanctissimus), da ga je iskal papež Inocenc IV. 1245, da so ga križarji pričakovali na pomoč in da so Portugalci poslali k njemu ekspedicijo; v 16. in 17. stol. so mislili, da so našli tega duhovnika-kralja v Etiopiji, t. j. v Abesiniji. Nekaj resnice je bilo na tem mogočnem krščanskem vladarju v srednji Aziji, bržkone nestorijanskem, saj so ga poznali tudi vzhodni narodi do Tihega oceana.12
Ta duhovnik-kralj je pisal bizantinskemu cesarju Emanuelu in tudi zahodnim vladarjem pisma, v katerih opisuje čuda svoje države, in je dobival tudi od njih odgovore. Poročila o tem duhovniku Janezu so prešla tudi v zahodne kronike; najprej ga omenja Otto Freisingenski 1. 1145. Slavo tega vladarja Indije je največ raztrobila v svet Ep i stola (tudi liber sive istoria) Johannis r e g i s Indorum ad Emmanuelein regem Graecorum, ki je ohranjena v mnogih rokopisih in redakcijah od 12. stol. naprej. Dasi en rokopis trdi, da je list bil preveden iz grščine v latinščino od nekega duhovnika nadškofa v Mainzu, vendar Friedrich Zarncke,13 ki je izdal razprave o tej Epistoli, ni našel grškega izvirnika; V. Istrin, ki je izdal ruske tekste z uvodno razpravo,14 pa sploh o njem dvomi. Istrin tudi trdi, da je med starejšo rusko Aleksandrijo (Pseudo-
10	Gl. mojo Geschichte der iilteren siidslavischen Litteraturen, 95—96. 182—183.
11	Tam, 96—97.
12	Njegovo historičnost brani Oppert, Der Priester Johannes in Sage und Geschichte, Berlin 1870, 2. izd.
13	Der Presbyter Johannes, Berichte iiber die Abhandlung der kon. sachsischen Gesellschaft der Wissenscha!ten, phil. hist. CL, Leipzig, 1876—1879.
14	Skazanie ob Indejskom carstve. Moskva, 1893.
Kallisthenovo) in Janezovo epistolo tesna zveza, iu celo misli, da je bila epistola vstavljena v neke ruske rokopise Aleksandri je ter pomnožila čuda njihove Indije.
Vsekakor je bila Epistola Presbyteri Johannis glavni vir za poznavanje Indije na zahodu v srednjem veku, tudi za predelave v narodnih jezikih, posebno v nemških pesmih in povestih. Prešla pa je tudi k Slovanom. Na jugu je bila prevedena pri jadranskih Hrvatih, kjer se s in z izgovarjata na benečanski način š in ž; saj so se še v ruskih rokopisih ohranili boveš, giganteš, in še naša Uda, ki spada k besedam, skupnim Slovencem in jadranskim Hrvatom, je prešla v dva ruska rokopisa kot šida15 iz stvn. sita, ital. seta, v severni italijanščini seda.16 Zaradi boveš, urši (ursi) in drugih latinizmov je že Istrin postavil Skazanie ob indej-skom carstve v isto vrsto s srbsko Aleksandrijo, Trojansko pričo1 in Tri-stanom ter išče njih domovino kakor V. Jagič in za njim A. N. Vese-lovskij v Bosni in severni Dalmaciji,17 jaz pa sem vse združil v poglavju Srednjeveške romantične snovi pri Hrvatih in Srbih,18 ali mislim danes vsaj pri večini bolj na jadransko pobrežje. Od tod je prevod »Skazanija« prešel tudi k Srbom in Bolgarom, od njih pa k Rusom. Ohranil se je v Beogradu rokopis, precej različen od ruskih, ki ima tudi »Otvet (odgovor) Carja Manoila popu Ivanu«,19 in kaže sledove srednjebolgarske redakcije.
V Indiji Janeza Presbitera se nahajajo čudoviti ljudje (Psoglavci, z enim očesom, 6 rokami itd.), zveri, ptice (med njimi feniks), rastline (med njimi poper), reke, razni dragi kamni, med njimi carbunculus (nemški Karfunkel, živordeči rubin), ki ponoči sveti, podnevi pa je kakor zlato itcl. Posebno krasen je Janezov dvor, njegove sobe, okna, strop, vrata in seveda tudi streha, ki je takole opisana:2" caelum eiusdem, i. e. tectum, est de lucidissimis saphiris, et clarissimi topazii passim suut interpositi, ut saphiri ad similitudinem purissimi caeli et topazii in mo-dum stellarum palatium illuminent.
Vseh teh čudovitosti Indije presbitera Janeza iu tudi Aleksandrovega romana pa v naših nar. pesmih ni. Marsikaj bi bilo našemu ljudstvu nerazumljivo. Ruski prepisovalci na primer so iz kamna carbunculus skrpucali karmakaul,!1 karvamukolos, cikades pa so popačil i v čivadeše.-1 Kaj so bile mar krasne palače našemu kmetu, ko niti gradov svojih plemičev ni rad gledal, kaj bi naj počel z raznim dragim kamenjem in z drugimi neznanimi rečmi? Tu velja, kar pravi stara indijska pesem, katere poslednja kitica se v nemškem prevodu glasi:
Das Fremde schiitzt man nieht, so wertvoll es mag sein,
Denn was der Mensch nicht kennt, das wird er auch nicht ehren.
15	Istrin o. c. 44.
16	Miklosick, Etym. Worterbuch, 411.
17	Istrin, o. c. 69.
18	Geschichte der alteren siidsl. Litt. 180—184.
19	Istrin, o. c. 74—75.
20	Istrin, o. c. 55.
21	Istrin, o. c. 57, 69—70.
22	Tam, 13, 69.
Die Wilden geheu vorbei am schonsten Edelstein,
Wenn er am Wege liegt, imd suchen rote Beeren.23
Naši pesniki iz ljudstva in med ljudstvom ter pevci in pevke, ki so pesmi spreminjali, niso bili tako skromni, da bi bili zadovoljni z rdečimi jagodami, imeli so višje cilje in si želeli tudi bolj domačih dobrin. Med pesniki so bili nadarjeni ljudje iz preprostega naroda, posebno mu-zikanti, ki so skrbeli tudi za besedno zabavo, kakor še dandanes na svatbah, in veseli vinski bratci, ki so kratkočasili sebe in svojo družbo, v srednjem veku potujoči študenti (vaganti), v poznejših stoletjih izgubljeni študenti, organisti ali tudi duhovniki in drugi izobraženci so lahko peli v duhu svojega ljudstva, ali mu vsaj posredovali višjo literaturo v pripovedovanjih in pridigah.
Tako so naši pesniki in pevci postavili apostole po domače ali pesniški v naše polje, na visoko goro in vinske gorice, na naše vode, sv. Tomaža v Indiji pa tolažijo s čudovitostmi, katerih si želi naš kmet v deželi, kjer ne kopljejo in ne orjejo, pa vsako leto trikrat ali dvakrat žanjejo (v večini pesmi pšenico), kjer ni dežja, snega in toče, ali dovolj rose. Vse te posebnosti, ki bi bile našemu kmetu tako prijetne, so iz naših legend prešle tudi v druge pesmi, ki so že posvetnega duha ter pojejo o sladkem vincu, o obilnih dobrih pečenkah, klobasah in vinskih, sodčkih na rogovih pečenega vola. Še bolj pravljična je Indija, v kateri v žlici kašo kuhajo, s sirom hiše belijo, s pogačo jih pokrivajo.
Mogoče je, da se bo ena ali druga teh slovenskih posebnosti našla v drugih literaturah, posebej v sosednji nemški in italijanski. Ker so praške glavne biblioteke zaprte, nisem mogel pregledati niti Zarnckejeve razprave, v kateri so zbrani odmevi Epistole presbitera Janeza v nemški srednjeveški literaturi. Treba je misliti tudi na to, da je marsikaj k obmejnim Slovencem moglo priti ustno. Vendar danes dobro vemo, kako so razni motivi prehajali iz rokopisov in knjig od naroda do naroda, kako so se prenašali iz ust do ust.'24 Ali zasluga pisateljev ostane, kako so sprejeto snov po svoje umetniški oblikovali. Tako so si tudi naši narodni pesniki, pevci in pevke ustvarili svojo Indijo, tako različno od Indije svetopisemskih apokrifov, romana Aleksandra Vel. in Epistole presbitera Janeza. Ta primer pa je samo eden izmed mnogih, ki dokazujejo, da ima naš narod na križišču raznih kultur kakor svojo slikarsko in glasbeno umetnost, tudi svojo starejšo književnost, ustvarjeno tekom stoletij in ohranjeno v narodnem pesništvu in drugi ustni literaturi, ki je še premalo zbrana in izdana. Prof. I. Grafenauer ima veliko zaslugo, da je pokazal, posebno v novejših razpravah v Slov. jeziku in Domu in svetu, kako motivi in spomini v naših narodnih pesmih segajo daleč nazaj, celo do 13. in 12. stoletja. 0 visoki umetniški ceni mnogih naših balad in drugih pesmi tukaj ni treba govoriti. Slovenski pisatelji in pesniki so znali ceniti in porabiti narodno pesništvo, zanemarja pa ga
23	D i e Literatur en Indiens von ihren Anfangen bis zur Gegen-\vart. Handbuch der Literatunvissenschaft, hg. von Dr. Oskar Walzel, str. 161.
24	Pokojni češki primerjalni literarni historik V. Tille mi je n. pr. pripovedoval, da je za vse Srpske narodne pripovijetke Vuka Karadžiča našel izvirnike v italijanski novelistiki. Žalibog tega ni objavil.
slovenska znanost, ki ne sme pozabiti, da se književnost sestavlja iz pisane in ustne.
Narodna književnost je bila v romantični dobi precenjevana, pozneje pa podcenjevana, vendar se ji v novejši dobi zopet posveča večja pozornost, posebno v znanosti. Kot najbližji in posebnega uvaževanja vredni primer navajam monumentalno zbirko, ki jo je začel izdajati 1935 Deutsches Volksliederarchiv pod vodstvom znanega strokovnjaka Johna Meiera.25 Prvi zvezek prinaša balade, kjer se navajajo tudi slovenske variante kočevskih in drugih balad.26 To delo naj bo tudi nova spodbuda, da se izdajo zbrane slovenske narodne pesmi z melodijami. Pesmi so seveda živele z melodijami, ki bodo novi dokaz umetniškega duha našega naroda, ali važni bodo tudi mnogi novi teksti, ki jih ni v Štrekljevi zbirki, in variante tudi k znanim pesmim. Na tak ogromni znastveni aparat, kakršnega nahajamo pri novi nemški zbirki, pri nas še ni misliti; tudi sama izdaja z uvodom in potrebnimi opombami bo neizmerno zaslužno in veliko delo.27
35 Deutsche Volkslieder mit ihren Melodien. Erster Band. Deutsche Volks-lieder. Balladen. Erster Teil. Berlin u. Leipzig. Walter de Gruyter & Co., 1935.
26	Pri m. France Marolt, Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi v Kočevskem zborniku. Ljubljana 1939, str. 175—320.
27	Gl. moje poročilo: Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami. Separatni odtis iz »Etnologa« lit. V komisiji Tiskovne zadruge. Ljubljana 1929. Vel. 8". 54 str.
Prof. dr. Rajko Nahtigal
Prezrta Izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi Mlade Brede"
in ziljskega ,,reja46
Proslave šestdesetlelnice rojstva prof. Franca Kidriča se morem, zaposlen, kakor ve, z drugim nujnim in obsežnim delom, udeležiti le s tem slučajnim in skromnim, njegovemu polju nekoliko se bližajočim delcem, ki ga naj slavljenec s prisrčnimi čestitkami blagohotno sprejme v znak že starega prijateljstva štirih desetletij.
V katalogu nemškega antikvariata Markert-Petters (Leipzig, Nr. 42, Slavica IV) sem zasledil in posrečilo se je tudi dobiti za ljubljanski slavistični institut v slovanski filologiji sicer pozabljen in neuporabljen zbornik petrograjske akademije (v seznamu Miklošičevih virov ga n. pr. ni) Ila.MHTHiiKii u oopasuti iiapo;tHaro a3tiKa n cjlOBecHOCTi! pyccKiix'f, u 3ana;|HLixi> CnaBaHi, I — IV (CanKTneTep6ypn> 1852—6), ki ga je izdal petrograjski profesor in akademik Izmail Ivanovič Sreznevskij (1812 do 1880),1 prednik V. Jagiča in poleg A. H. Vostokova najznamenitejši ruski slavist, kot ponatis dodatkov k prvim štirim letnikom od njega urejevanili il3brhctifl no 0T;j,f>-[eHii0 pyccKaro asi.iKa 11 cjiobgchoctii (tudi BToporo OT^i&JieHia) akademije znanosti iz 1. 1852.—6. Kakor pove etiketa na notranji strani platnic „Bibl. Boelitlingk M 1067", je knjiga pripadala nekdaj slovitemu sanskrtistu O. Bohtlingku, petrograjskemu akademiku in rojenemu Petrograjčanu. Knjiga obsega 240 strani ali bolje 480 stolpcev v 4° in vsebuje poleg uvoda „IIporpaMMa ftjifi coon-pania oopa3u;oBT> HapojjHaro Jistnca ii cjiobcchoctii" osem in štirideset poglavij z različnim slovanskojezikovnim narodnim blagom, ki si pa ne sledi po jezikih, kakor je v kazalu zbrano I—X („IIaMJJTHHKn" I. veliko-ruski, II. maloruski, III. beloruski, IV. bolgarski, V. srbski, VI. sloven-skokorutanski, VII. češki in slovaški, VIII. srbskolužiški, IX. baltsko-slovanski, t. j. zalabski, in X. poljski, a prav za prav kašubski), temveč poljubno, tako da stoje slovenske narodne pesmi na dveh mestih: „XopyTaHCKin irfecHn 113 3iijilckou ^ojiiihbi" na stolpcih 125—128 kot
1 flrnM-b B. II., IIcTopifi cjiaBHHCKOn $n.iiojiori0, str. 319 si. in 466 si. (3huii-KJionejua c.naBHHCKoii (ftuiojioria, bliit. 1. cahktnetepsvpr-b 1910). Na str. 474 se navaja zbornik le mimogrede v zvezi s kašubskim narečjem. Glej tudi Narodna enciklopedija IV, 348. Ime pišem biblioteški z -ne- in ne -nje-. Zbornik IlaMHTHHKn n o6pa3Ubi omenja I. I. Davydov, 0 -iHTepaTypHtix'b Tpynax,b AKa;i.eMiiKa II. II. Cpe-SHeRCKaro (.V^eHtin SamicKo BToparo OTrtjiemn Ilun. Aita i. Haytci, II 1, 1856. str. XLVII): ,.Bt naM5iTHnKaxt h o6pa3naxi> Hapoy,Haro asHKa (Cpe3HeBCKiii) ne^iaTaeri. noctenehho meskjiy npoMnin, h ,noce.TS he03rahhr,ie namothrikh n3t cBOiix'b cooctbeh-HHXT> c0opHBKOBT>, r.rt HVJKHO, CT> oStHCHeHiflMH H 3a»rtMa H niHMB."
X. poglavje (pomotoma natisnjeno XI.) med „IX. OTapiiHHHa BejuiKO-pyccida nijcmi" in „XI. (pomotoma X.) BtJirapcK-u n0CJi0Biiu,n"; „Xopy-TaHCKaa nicHfl Mlada Breda" (v kazalu „nf)CHH KpaiiHCKaa") pa na stolpcih 427—432 kot XLVII. poglavje med „XLVI. Eojirapcicaji itIbchj]" in „XLVIII. n&MHTHUKii Hap-hMia 3ajia6cKHX'r. ^peBjumi, n rjiiiHHHT,", t. j. t. zv. polabskih Slovanov. Tekstom so pridejane pripombe in po njih ter po dodatku v kazalu „1131, coopHiiKa H. H. Cpe3HeBCKaro" pri slovenskih, nekaterih srbskih in eni slovaški pesmi izvemo, da jih je Sreznevskij, seveda predvsem za svojega skoro triletnega študijskega potovanja (1839—1842), ali sam zapisal, ali pa zapis od drugega prejel kakor „Mlado Bredo", o kateri pravi „Moii crmcoKT> samicam, oahiimt, na-b M0Ji0y,bixt XopyraHrb co cjiobIj ero CTapymi«i MaTepu", kar kaže, kakor bomo videli, na A. Žaklja — Rodoljuba Ledinskega.
Kakor je razvidno iz uvoda k zborniku (stolp. 3—4), je Sreznevskij sam stavil stroge znanstvenokritične zahteve za zapisovanje narodnega blaga: „3anxictiBaTb BCrfi Taivie nanifiTmiKii Hap,o6no He tojbko ftdcjiOBa, he iio;i,m'I;h}ui cjiobt> ii BkipajKemii hii rjih iiojiiioth, hii ^jih KpacoTbi (|)pa31., ho h BnOJIHh C000pa3H0 ci> BBirOBOpOMT, HapOJtHMMt ...", a za narodne pesmi še posebej ^irfccHHZt (Hap,06H0 OTM^iaTt) — pa3M'kpr& CTiixa ii pasMŠpt HairhBa, a ecjiii mckkho, to ii caivibie han^bti, hh ckojibko bnpciemt he npiihopabjihbafl niiuero i;r, Tpooop,aniiiM'iJ yie-Haro ctiix0c.ii05KeHia h ytienofi My3UKii". Dasi ne Malorus po poreklu (rojen je bil v Jaroslavlju, a vzgojen v Harkovu), se je tako vživel v južnorusko življenje, da je zbiral in izdajal maloruske narodne pesmi i. dr. že kot mladenič pred potovanjem.2 Slovencem je, kakor znano, podal prvo znanstveno klasifikacijo narečij,3 ki očituje izredno sposobnost bistrega opazovanja in o kateri sodi prof. Ramovš, Dialekti, stran XXV si., da „moramo smatrati Sreznjevskega sliko za najbolj izrazito, v koncepciji pravilno", ter da je Sreznevskij „še najgloblje prodrl v poznavanje slovenskega jezika" in „storil toliko kot nihče pred njim in za njim".
O pripravah k izdaji zbornika je pisal Sreznevskij V. Hanki4 še iz Harkova 12. marca 1. 1843.: „fl (3aHHJiCfl) npiirOTOBJieHieMi. oopaa-iioicf, cjiabflhckhxt> Haplviiii. Miif. xo-ii;.TiocT, 6bi bt, otom-t, iis^aniii n0;ip00H0 xapaKTepii30BaTb iiap-knia, n bt> T0n0rpa(|>iik0-iiCT0pimecK0M"b nopji^irh npeflCTaBiiTb pa^t otphbkotj Ha BC'hxi. Hap'I;uifixrr» ct ooiba-CHeHiHMii; ao cireij nopT> BnponeMi MaTepiajibi mhoio coonpaeMbie, em;e bt> xaoch . . ." Še preje, 1. dec. 1. 1842., pa omenja, da od štirih teden-
2	Bjmhmi C., C|je3HeBCKitt II:uian.Tr, IlBaHOBnit (:)Hnni:."ioiie;i,u<-iecKin c.io-Baph, B3iiaTejin <Ž>. A. BpoKray3T> - H. A. E$poHb, T. XXXI, CTp. 356 c.i., C.-Ileiep-6ypri) 1900).
3	Cpe3HeBCKift TT. II., O c;iOP.eHCKnxi> Hapfiiiiax-b (JKvpHa.it Mhhbct. HapoflH. npoCBTim. 1841, MacTb XXXI, ot;;. II, >;Tp. 133—164); i d., 06o3pfcHie rjiaKHtisi. <iepn, cponcBa sSvkokt. bi, Hap1>Hi>ix-h <• hh<m;bxt- (ib. 1845, h. XLVIII, ot:i. II, CTp. 149 jio 186). Bibliografijo spisov Srezuevskega gl. pri posmrtnici od A. Tli. Byčko v a (Omen, o jrfeHTejibnocTT Broparo OT^jiema IiMiiep. Airai. Ha.vn-b 3a 1880 ront. CCopHHK-b OT;if,.ieniH pyceicaro HBUKa h cjionecnocTn T. XXII, M 6, CTp. 79 cjt. C&hkt-neTepfivpn. 1N81).
4	»bpaHueB-b B. A., rincbiia ki Ba>iec.iaBy ramci n3T> C.TiaBHHCKaxrb 3esiejib, ctp. 1030, 1025 (BapiiiaBti 1905). Isto češki Časopis Českeho museum XVII., 470—1, 464 (w fraze 1843).
skih ur za drugoletnike uporablja eno za branje „o6pa3ii,obrb CjiaBflH-ckiixt> hapkmiil".
Po Slovenskem je Sreznevskij potoval spomladi 1. 1841. Prešeren mu je v spomin napisal na listek: „Gospodu Ismajlu Sresnjevskimu v spomin velkiga tedna leta 1841. Si slovenskiga rodu, te ne prasham kam, zhimu, kadar bosh prishel domu, sin neumrjozhe Slave, spomni bratov se krog Save! Dr. Presherin."5 O potovanju je podrobno poročal svoji materi.6 Prvo slovensko pesem si je zapisal po petju voznikov Kranjcev še v dunajskem predmestju, ko se je konec februarja 1. 1841. odpravil na pot na jug (DS XII, 130). Ta ga je peljala preko Maribora, Ptuja in Varaždina v Zagreb, od tam pa s St. Vrazom preko Karlovca, Metlike in Novega mesta v Ljubljano, kamor je prispel 5. aprila (DS XII, 165—6). Tu se je pod vodstvom F. Metelka, profesorja za slovenski jezik v semenišču, bavil s slovenščino. St. Vraz pa poroča na veliki petek 8. aprila svoji posestrimi, da so ju na stanovanju pose-tili trije bogoslovci, „koji nas lepo ilirskim jezikom pozdrave. Ja sam scenio, da su oni rodjeni Dalmatinci ... No oni me uveravaju, da su rodjeni Kranjci, jedan Gorenac, drugi Dolenac, a tretji Nutranjac". Ti trije bogoslovci so bili po Prijateljevem sklepanju najbrž L. Pintar, J. Krašna in A. Zakelj.7 Za Antona Zaklja — Rodoljuba Ledin-skega (1816—1868)8 iz Ledin pri Zireh nad Idrijo ne more biti nobenega dvoma, ker je le on mogel biti tisti „ii3i> M0Ji0j;r.TxrL Xopy,raHr&", ki je „co cjiobt. CTapyoiKii ma-repn" zapisal tekst „Mlade Brede". Prim. s tem, kar piše K. Dežman, Novice 1850, str. 202, v poročilu o Grii-novem prevodu slovenskih narodnih pesmi, da je škoda, da je Anastazij Griin pozabil na narodne pesmi v V. zvezku „Kranjske čbelice". »Posebno je," pravi, „»Mlada Breda«, ktero je, kakor smo zvedili, učen rodoljub na Notranjskem iz ust starke napisal, in blezo pozabljeno smerti otel, tako lepa, da ji skorej ni para." Objava Griinovega prevoda v Novicah 1. 1853., str. 21, je dala Bleiweisu povod k ponatisu „Mlade Brede" s pripombo: „Ena narlepših slovenskih narodskih pesem je »mlada Breda«. Verli rodoljub gosp. A. Z. jo je slišal prepevati od svoje stare matere na Notranjskem in si jo zapisal ter nekoliko olikano visoki čislani »Krajnski čbelici« izročil." Pri izdaji „Mlade Brede" v Koledarčku za leto 1856. pa pravi, da mu je pesem izročil Rodoljub Ledinski, „kakor jo je iz ust svoje ranjce matere slišal", a Zakelj ravnotam med drugim pripominja: „Tako so mati skozi in skozi peli." Vrh tega je poslal Zakelj 25. novembra 1. 1841. Vrazu pismo, v katerem mu iz dopisa celovškega bogoslovca priobčuje, da je policijska oblast osumila Vraza, Sreznevskega in tiste, ki so z njima občevali, političnega rovarjenja, na
5	Ljubljanski Zvon 1900, XX., 771; Kidrič F., Prešeren I., 222, 378.
6	^Kunaa cTapima III, 27 si. (C.-neTep6ypn, 1893); v slovenskem prevodu Mer h ar I., I. I. Sreznevskij na Slovenskem (Dom in Svet 1899, XII, 129 si., 161 si., 193 si.). Mesta navajam po tem prevodu kot bolj dostopnem.
7	Prijatelj I., Vrazova popotovanja po Slovenskem (Časopis za zgodovino in narodopisje 1910, VII, 169 si.).
8	Marn J., Anton Zakelj — Rodoljub Ledinski (Jezičnik XVII, 42 si. V Ljubljani 1879); Grafenauer I., Zgodovina slovenskega slovstva II, 184 si. (Ljubljana 1911).
kar iz dopisa dalje navaja: „Und da ich erfahren habe, dass auch Du (t. j. Zakelj) mit diesen beiden (dem Vraz namlich und jenem Pro-fessor), bekanDt geworden bist, so wollte ich Dir dies als ein Curiosum berichten . . ." K temu dodaja Zakelj: „Što Vi sudite o toj psovki? Ja neznam, je li gospodin Sreznjevskij ikaku rečcu o tom namirenju Ruskog vladarstva (t. j. spraviti vse Slovane pod se) izustio" (ČZN VII, 178—9).
Za veliko noč sta napravila Sreznevskij in Vraz z dr. Chrobatom izlet v Kranj in Naklo. Ko pa je po vrnitvi Vraz zbolel, se je Sreznevskij sam podal na Koroško v Celovec, a dalje v Blatograd k U. Jarniku (1784—1844)° in v Rož k M. Majarju (1809—1892),10 od koder se je 24. aprila odpravil v Ziljsko dolino v Bistrico; 25. aprila pa je bil na cerkvenem shodu pri Sv. Juriju, kjer se je zanimal za „visoki raj", katerega začetne stihe omenja v pismu materi (DS XII, 193 si.; ČZN VII, 171 si.) in o katerem glej pozneje. Iz Bistrice se je napotil čez Trbiž in Pontebo v Rezijo, 5. maja pa je bil zopet v Ljubljani, od koder je odpotoval v Benetke in potem čez Istro dalje v Dalmacijo. Z Vrazom se na Slovenskem nista več srečala. Ker je tudi ta hotel biti na zilj-skem proščenju, se je 19. maja sam odpravil na Koroško in šel isto pot kakor prej Sreznevskij — Celovec, Blatograd, Rož, od tu pa z Ma-jarjem v Ziljsko Bistrico, da je mogel videti „raj pod lipo pri Ziljanih" (CZN VII, 173 si.).
„Mlada Breda".
K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I, 164 si. je pesem „Mlada Breda" natisnil po izdaji v petem zvezku „Krajnske čbelice" 1. 1848. (str. 76 si.). Za natis v zborniku Sreznevskega po rokopisu A. Zaklja iz 1. 1841. ni vedel. Tu naj omenim, da je ta tekst dal pobudo nekemu B. B. v Saratovu, da je 31. jan. 1857 prevel pesem na rusko in prevod objavil v časopisu PyccKa;r Eecf>Aa (MocKBa 1857, II, 147 si. „M0Ji0Aa;i Bpe^a. XopyTaHCKafi irfccHfi").11 Štrekelj 1. c. pripominja, da je „pesem močno prenarejena, kakor se kaže, celo v pesniški meri, in nikakor nima tistega narodnega duha, ki se navadno išče v nji". Ze J. Bleiweis, Novice 1853, str. 21, je pri ponatisu pesmi z nekimi izpremembami omenil, da jo je Zakelj „nekoliko olikano" izročil „Cbelici", a „da jo je nekoliko olikal v besedi, brez da je bil le trohice mičnega narod-skega duha vzel, zasluži veliko hvalo . . ." „Še bolj razblinjeno" označuje Štrekelj Zakljevo redakcijo v Bleiweisovem „Koledareku" za 1. 1856. (str. 45 si. „Mlada Breda. Narodna balada iz idrijskih hribov."), katero je Bleiweis opremil s sledečo pripombo: Pervikrat12 pride ta krasna
9 Slovenski biografski leksikon I, 386 si.
10	Slovenski biografski leksikon, 5. zv„ str. 15 si.
11	Na ta prevod me je prijazno opozoril dr. J. Glonar. Kdo bi bil B. B., nisem mogel dognati. Za časa svojega bivanja v Rusiji 1901—2 sem videl delo E.II. Bo.no-B030B3, Hvii3hi> eiiponencKus-b HapoaoB-b, v katerega tretjem oddelku JKaiejia cpe,iHeft EBporiu (CII5. 1883) se na str. 354—364 obravnavajo 'C.ioBeHnu (s slikami). Ta Vodovozova pa je bila žena V. I. Vodovozova (1825—1886), znanega pedagoga, ki je med dr. prevajal tudi pesmi. B. B. bi mogel biti tedaj B. BojioboŠobt,, vendar moti pripis „Saratov".
12	Tu in dalje razprto že v izvirniku.
pesmica, ena najlepših narodskih slovenskih, tu bolj dovršena na dan kakor je dosihmal tiskana bila" (izšla je namreč poleg „Čbelice" še v Malavašičevem „Pravem Slovencu" 1. 1849., list 17.—19.). „Slavno-znani Rodoljub Ledinski nam jo je izročil, kakor jo je iz ust svoje rajnce matere slišal. Kar tekst zadeva — nam piše marljivi nabiravec naših narodnih pesem — ni ne dodjal ne izpustil kar nič, čeravno se očitno vidi, da tam pa tam še marsikaj manjka; tako, na priliko, v povedbi, ko ženin svojemu mlademu hlapcu glavo odseka, besede „Ti in mati" silijo človeka več pričakovati, kakor v pesmi bere. Pa misli on, da to, kar manjka, je zgubljeno za vselej . . . „Kar pa se tiče jezika" — nam dalje sporočuje Rodoljub Ledinski — „sem ga enmalo spilil in tix in tam kakošno besedo dodal, da sem stroke (verze) izpolnil. Ako bravci to pesem dalje z že natisnjeno primerjajo, bojo zapazili, da tu in tam stoji sedaj namesto »s katere«, »s kateriga« — » ki ž-nje«, »ki ž-njim« itd. Tako so mati skozi in skozi peli; ali jaz duha našega priimena takrat še ne dobro spoznaje sem jo po nemško mislil olepotičiti, ter sem zabredel v neslovenski duh; sedaj sem opustil vse tiste napačne prestroje. Besed, menim, mi ni treba pojasnovati: vse so domače in slednjemu lahko razumljive, razun morebiti teh-le: šene .. .; ->jaro on zavpije« ... na Slovenskem te besede razun v tej pesmi še nikdar nisem slišal; naj se tedaj ohrani; šlarasto . . . pri nas pomeni šlar neko vrsto bolj žlahtnega platna; »molči, molči« podvojeno pomeni . . . »čakaj« . . ." Radi presoje Žakljevih predelav narodnih pesmi je omembe vredna še njegova „Opomba" pri predelanem ponatisu pesmi „Nuna Uršica" („Narodna slovenska iz idrijskih hribov"),13 nekake spremljevalke „Mlade Brede", tudi v Koledarčku 1856, str. 54 si. (prvi natis je bil tako isto v Kranjski Čbelici 1848, V, 76 si.): „V tej pesmi ni nič popravljenega, razun tu pa tam rima, kjer je bila zgubljena" (to je seveda umeti cum grano salis). „Pušena je celo »nuna« in »nun'ca«, kakor in kjer je stara mati popevala nuna ali nun'ca, čeravno bi bilo dosledniši pervo ali drugo skozi in skozi pisati."
Redakcija „Mlade Brede" v „Koledarčku" je izšla v ponatisu v „Nevenu" V, 42 si. (U Zagrebu 1856), ki ga Štrekelj že več ne omenja. Zanimiva je pri tem pripomba uredništva: „Buduč pako da si uzprkos opazki izdav. u „Koledarčku" niesmo znali dovoljno tumačiti neobičnu u toj struci narod, sloven. pjesničtva ugladjenost i točnost, zato smo prije pjesmu priobčili vještomu kao što držimo u tom pogledu slovenskomu književniku, moleči ga da nam javi svoje mnienje o tom predmetu." Pod mnenjem, ki takoj za tem sledi, je podpisan „Jozipič", psevdonim J. Macuna (1821—1883), ki je bil pod Vrazovim vplivom tudi nabiral narodne pesmi in bil tedaj profesor v Zagrebu.14 V njem Macun povsem kritično izvaja: „Krasna ova pjesma, pisana jezikom slovenskim kao što se govori u Idriji .. . spada svakako u vrst narodnoga pjesničtva. G. Ledinski . . . tvrdi da ju je sam u ovoj istoj formi čuo od svoje matere, nu dodaje ipak, da je glede jezika gdje koju malenkost pro-mienio na toliko da su mu podpuni stihovi izašli. Mi je to dakle narodna
13	Krajnska čbelica V, 67 si.; Koledarček 1856, str. 54 si.; Štrekeij I, 321.
14	Slovenski biografski leksikon 5. zv., str. 1 si., 3.
pjesma u onom strogom znamenovanju, kao što se ga je držao Stanko Vraz u sabiranju slovenskih svojih nar. pjesamah; jerbo izim onih, što su ondje rahlom nu vještoni rukom Prešernovom izgladjene, težko da ima koju u toj sbirci, koja se nebi cula u istoj formi od naroda. U obče valja primjetiti o toj pjesmi, da je več sam srok (rima) toli gladak i pravilan za strogo narodnu pjesmu dosta sumljiv, buduč da u svoj slavjanskoj narodnoj literaturi sigurno neima niti jedne u toj struci tako pravilne pjesme; isto je tako mjerilo (metrum) trohajsko za narodnu pjesmu u najstrožjem smislu preveč pravilno ako ju prispo-dobimo sa pravimi onimi neprikrojenimi primjeri slovenskoga narodnog pjesničtva u Vrazovoj sbirci. Po tome se može tvrditi, da je predmet te pjesme istina kod naroda nadjen, nu pjesma sama da je po izobra-ženijem kojem čovjeku prikrojena; to se pako mnienje još bolje po-tvrdjuje, čim ovo novije izdanje, i podpunije i glede forme ugladjenije, prispodobimo sa prvini i starijim izdanjem, koje je u obče mnogo prosti je. Nu gdješto je ipak prvo izdanje po mojem mnienju bolje; tako n. p. posljednja dva stiha, što su u novijoj formi slabo razumljiva, u starom sasvim jasno glase .. . Uza sve to ostaje ova pjesma prava iz-nimka od onoga pravila: da slovensko narodno pjesničtvo imade boljili napjevah (melodjah), a tako zvano srbsko ili bolje štokavsko, bolji i ljepši sadržaj kao i veču pjesničku vriednost." Dalje govori o jeziku, da kljub trohejskemu metrumu („a ova upravo okolnost odlikuje pri-občenu ovdje pjesmu i jako ju preporočuje kao pravu sestru štokavskih onih divnih pjesamah") stoje enklitike na začetku stihov, kakor 2 „se sprehaja", 3 „si odpirat grede", 34 „ga v pogači mi bo ponujala". Pri pojasnjevanju nekih besed in oblik opozarja glede na naglas na ča-kavsko narečje, pod 124 „jaro" na sev.-vzh.-štaj. „klopotee jaren glas ima", pod 86 (v „Čbelici" 74) „postonja", kar je bilo Sreznevskemu stolp. 429 neumljivo, na ime mesta nem. Adelsberg, pod 78, 90, 96 „rebula" pa pravi: „Rebula u pokrajini oko Gorice najsladje vino. Ovdje treba opaziti, da se Turčin vinom nudi, kao što i to da Turčin ode po krščanku djevojku, što dokazuje, da je ovu pjesmu sačinio čovjek, kojemu mesu bili dovoljno poznati turški običaji. Takovih pogrešakah težko da imade u ikojoj štokavskoj narodnoj pjesmi."
Ponatis v Nevenu je prišel v roke tudi Sreznevskemu, pa se o njem stolp. 431—2 izraža: „8Ta caiuafl nf.chh (t. j. njegova redakcija), npiuia;i,^e;kam,ah kt, iieoo.iLinoM.v micjiy XopyTaHCKiixrb irhceni, iio;j,o6-Haro (6a.ujiap,ii'iecKaro) po^a, Hane^iaraHa ii bt, Nevene . . . , ho tojii>ko he bt> TaKOMi. biift-h, co MHoniMii jnitepatyphbimii no^npabkamh n npii-SaBjieHiHMn." O izpremembah in dodatkih v tekstu „Mlade Brede" govori tudi G. Krek, Nekoliko opazk o izdaji slovenskih narodnih pesmi (Listki IV, 105 si., v Ljubljani 1873): „Te napake se še rodoljub Ledinski nij čisto ognil, katerega smemo prištevati med najboljše poznavalce našega narodnega pesništva . . . Svest sem si nasprotstva od marsikatere strani, ako izrečem mnenje, da „Mlada Breda" in „Nuna Uršica" v Ledin-skega zadnji koncepciji od leta 1856 imate mnogo umetno stvarjenih življev v sebi, — ali ne morem drugače in zagotavljam, da se ta misel nij brez globljega raziskavanja in preudarjanja v meni utrdila . . . Ledinski v svojem drugem prepisu pesmi „MIada Breda" in ,,Nuna Uršica".. .
Slovenski jezik
33
3
je narodnemu pesniku s tem kotel pomoči, da je oblikovne netočnosti popravil in misli v natančno logično zvez strinil; a ravno po tem početji dobila je pesen nenarodno lice, meslo da bi se, kakor mu je bila dobra nakana, pokazala v svoji prvotni dovršenosti. Tedaj mi pa tudi pri omenjenih dveh pesnih nij temeljni tekst Ledinskega recenzija od leta 1856 . . . , ampak ona po istem nabiralci v 5. zvezku Kastelčeve „Čbelice" 1. 1848 priobčena, veliko maDj dovršena a toliko bolj narodna." A F. Leveč piše v životopisu M. Valjavca (Ant. Knezova knjižnica II, 202, v Ljubljani 1895): „V obče je že znano in se po dr. Štrekljevi izdavi narodnih pesmi razve dodobra, kako so starejši književniki, Vodnik, Prešeren, Smole, Ledinski, Poženčan in celo St. Vraz nabirali naše narodno blago. Mislili so, da se pesmi v narodovih ustih niso ohranile popolne in čiste in da jih morajo zatorej popravljati." V" teh napačnih mislih so nam nekatere bisere našega narodnega pesništva n. pr. „Lepo Vido", „Rošlina in Vrjanka", ,.Mlado Bredo" i. dr. izpridili tako, da je le iz-težka razbrati iz njih, kaj je narodna svojina, kaj umetni primeček in podvržek. Le sreča, da ti nabiralci niso poznali narodnega deseterca in da niso vedeli, da mora ta verz po drugem stopu imeti odmor, tako da je mnogo podvrženih verzov spoznati že po tem, da nimajo odmora po drugem stopu" (o tem glej sicer še pozneje).
L. 1913. pa je objavil J. Šile ,,Ledinskega Mlada Breda v prvi redakciji" (Dom in Svet XXVI, 278 si.),15 ki jo je našel v rokopisni ostalini v Marijanišču16 v zvezku „Narodne Krajnske pesmi ino balade. Zapisane v Ledinah 3. Kimovica 1838". Tedaj je bil Zakelj absolvent liceja pred vstopom v bogoslovje, kar se da sklepati iz Marnovih podatkov (Jezičnik XVII, 42), da je bil Zakelj 6. avg. 1842 posvečen v mašnika, 1839/40 pa Metelkov učenec, pač kot bogoslovec drugoletnik. Šile misli, da se v razliki te prve redakcije od druge v „Cbelici" „spozna razlika med Vrazovim17 in Prešernovim vplivom na Ledinskega". „Kot je izšla natisnjena v Čbelici 1848., je gotovo nastala pod vplivom Prešernovega stiliziranja, ki ga je uporabil že pri Lepi Vidi v III. letniku Kranjske Čbelice, bodisi da je Prešeren rokopis Ledinskega popravil, bodisi da je Ledinski sam stilizacijo izvršil. Po Bleiweisovih besedah v Novicah 1. 1853., str. 31, bi se moglo na poslednje misliti. A naša redakcija, iz 1. 1838., ko si je Ledinski dopisoval z Vrazom, kaže v metru in v stalno se ponavljajočih formulah narodno lice, dasi so v popravkih z rdečim in navadnim svinčnikom — kdaj? — že izvedeni prvi početki poznejše stilizacije." To je preveč rečeno. Iz popravkov, ki se ozirajo predvsem na ločila in diakritične znake na samoglasnikih (n. pr. 90 »prebrešena.« popravljeno »prebrešena!« pri besedi, ki se pozneje ne nahaja več) in o katerih glej še pozneje, se pač ne more
15	Tudi na to me je v toku dela opozoril dr. J. Glonar.
16	Te ni v Marijanišču, kakor sta sporočila vodja Marijanišča in dr. J. Šile, nič več najti.
17	O korespondenci med Vrazom in Zakljem, od katere se pa iz tridesetih let ni nič ohranilo v Vrazovi zapuščini, kakor tudi niso znana Vrazova pisma Žaklju, glej I. Prijatelj, Nekaj Vrazovih slovenskih dopisnikov (ČZN 1910, VIL, 298, 294) ter F. Kidrič, Bibliografija Vrazovih spisov in korespodenc (ib. str. 365, 381, 384).
sklepati na drugo redakcijo. Šile zaključuje svoje mnenje: „To bo nemara pesem, kakor jo je slišal Ledinski prepevati od „stare svoje matere" na Notranjskem in jo „nekoliko olikano" poslal Kranjski Čebelici." To pa, kakor se bo videlo, tudi ne more odgovarjati resnici in tako vsa razna mnenja,18 ki sem jih namenoma navedel dobesedno, pač več ali manj zadevajo pravo, vendar so presplošna, da bi se lahko smatrala za dognana, saj se tudi ne opirajo na podrobnejši pretres, ki kaže stvar v nekoliko izpremenjeni luči. A za to je poleg rokopisne redakcije zelo dobro došla tudi redakcija v tekstu Sreznevskega.
Predno pa izpregovorim o tem, naj še omenim druge natise „Mlade Brede". V starejših, kakor v A. Janežiča Cvetniku slovenske slovesnosti (prvi natis 1868, tretji natis 1870) ali v J. Sketa Slovenski čitanki za peti in šesti razred srednjih šol (prva izdaja 1889, tretja izdaja 1908), je prevzeta redakcija „Koledarčka", v novejših, kakor I. Grafenauerja Slovenski čitanki za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol I. (1921) ter F. Bevka „Mlada Zora. Narodne pripovedne pesmi" (Gorica 1924) pa po Štreklju redakcija „Čbelice", ki je sama doživela drugi natis (Novo mesto 1883). V šolskih čitankah so se seveda iz didaktiško-pedagoških razlogov opustili nekateri stihi (pri Grafenauerju osem) in izvedle neke jezikovne izpremembe. Razen tega pripominja Grafenauer (str. 291), da Žakljev zapisek ni pristno naroden in da je balada prvotno nemškega izvora, o čemer glej še pozneje. Prvo, rokopisno redakcijo ali verzijo, natisnjeno v DS 1913, je ponatisnil J. Glonar, Stare žalostne, Slovenske pripovedne narodne pesmi (V Ljubljani 1939, str. 64 si.). Literaturno so uporabili pesem o „Mladi Bredi" F. Milčinski, ,,Mlada Breda in Deveti kralj" (Pravljice, str. 81 si., v Ljubljani 1911), I. Pregelj „Mlada Breda. Povest" (Večernice, 67. zv., v Celovcu 1913), ki je pesmi dal tudi svojo obliko (str. 103 si.) ter J. Lavtižar, „Mlada Breda, spevoigra na podlagi narodne pesmi. Besedilo k opereti" (Ljubljana 1927). Kakor sem slišal, se pripravlja še balet „Mlada Breda" z že gotovim rokopisnim besedilom. Nedavno (1938) je posvetila „Mladi Bredi" tudi razpravico Darinka A. Stojanovič, HecpehHa ii roiteHa ae-Bojica. Flpimor obom Tiiny y Hamoj ivh.n:kei?hoctit (npnji03it XVIII. ITocBeLeHO IlaBjijr nonoBiihy. Str. 585—9). V njej pisateljica primerja skupino pesmi pri Štreklju pod naslovom „Nesrečna nevesta" (I,
18 Prim. še v slovstvenih zgodovinah, kjer se „Mlada Breda" poleg drugega splošno označuje kot ena izmed najlepših narodnih pesmi. I. Grafenauer, Zgodovina novejšega slovstva II, 185-6 (Ljubljana 1911): „V petem zvezku „Krajnske Čbelice" je (Zakelj) . . . objavil nekatere izmed najlepših narodnih pesmi ... med njimi . . . „Mlado Bredo". Besedilo ... pa je Ledinski močno prenaredil, popravljal jih je mogoče potem tudi še Prešeren" (toda to se vkljub opozorilu na spis „Iz Kastelčeve zapuščine", str. 17 si. za „Mlado Bredo" ne da dokazati). Id., Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 2. izd., str. 177 (Ljubljana 1920): „ ... pod Vrazovim vplivom je (Z.) nabiral slovenske narodne pesmi; zapisal je nekaj najlepših, kar jih imamo, in jih priobčil — resda močno predelane . . . („Mlada Breda" . . .)." A. Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, str. 162 (Ljubljana 1934): „Ledinski je zaslužen tudi kot zapisovalec narodnih pesmi, čeprav jih je po vzgledu takratnih nabirateljev popravljal v jezikovnem, tu in tam morda celo v vsebinskem pogledu. V Idrijskih hribih je nabral nekaj najlepših slovenskih narodnih balad in romanc („Mlada Breda". . .), ki pa je žal vse priredil zelo spretno in povprečnemu okusu primerno ter zabrisal glavni čar ljudske narodne umetnosti."

Nr. 102 —107) in po motivih podobne srbskohrvatske in podčrtava predvsem „Mlado Bredo" Rodoljuba Ledinskega kot pesem, v kateri se poje o tipu „uesrečne in preganjane devojke", z označbo: „M.na;;a Bpe,a,a" je peno jiena necMa, yrjral)ene <J> opate, je;j,imcTBeHa y CBojoj BpcTii y Hainoj Hapojj,noj necMii."
„Mlado Bredo", to nedvomno lepo in izredno zanimivo narodno balado, ki si je priborila, kakor kažejo mnogoteri natisi, izjave in uporabe, toliki sloves, pa tudi tekstne mnoge obsodbe, celo kot nekak slovenski „Kraljedvorski rokopis", imamo tedaj sedaj izdano v štirih redakcijah, oziroma predelavah, ali bolje rečeno, v dveh glavnih redakcijah in treh variantah druge redakcije, prve jambske, druge trohejske, istega zapisovalca A. Zaklja — Rodoljuba Ledinskega: A v rokopisni ostalini iz 1. 1838. (DS 1913 iti v Glonarjevi zbirki slovenskih narodnih pesmi 1939), Ba v zapisu, danem Sreznevskemu, iz 1. 1841. v zborniku Sreznevskega, Bb v izdaji v V. zv. „Krajnske Čbelice" iz L 1848. (v ponatisih v drugi izdaji „Čbelice" 1. 1883., v „Pravem Slovencu" 1. 1849., v Novicah 1. 1853., pri Štreklju I, 1895—8, pri Grafenauerju, Čitanka I, 1921 ter pri F. Bevku 1. 1924.), Bc pa v »Koledarčku" 1. 1856. (v ponatisih v Nevenu 1. 1856., Janežičevem Cvetniku 1. 1868. i. dr. ter Sketu, Čitanka V—VI, 1889 i. dr.). Da so Zakljevi zapisi in izdaje res različne redakcije, oziroma variante predelav, se vidi poleg dvojnega metruma v A in B tudi že iz vnanjega znaka, da obsega A 143, Ba 166, Bb 180 in Bc 235 verzov. Ta mnogovrstnost v zvezi z gotovimi podatki pa nehote vzbuja razna vprašanja in zastavlja probleme, ki za svojo rešitev ne zahtevajo le folklorističnega, temveč predvsem še ožjega filološkega dela in metode.
Radi lažje možnosti primerjanja in boljšega vpogleda v upravičenost nadaljnjih izvajanj naj sledi najprej paralelni tekst zapisa iz 1. 1838. (.4) in 1. 1841. (Ba), in ker ta nima tekstu A odgovarjajočega konca, še ta konec po natisu iz 1. 1848. (Bb). Ponatis je natančen, le da so popravljene očividne tiskovne pomote, ki se sicer omenjajo v pripombah, in da je v tekstu -4 nenatančni tisk e — e izenačen v e. Pod črto so pridodane na osnovi teksta Ba, t. j. pod debelo tiskanimi številkami verzov Ba (na koncu Bb) variante iz Bb in Bc (zaznamovano kratko b, c) ter Žaldjeve poprave k A (zaznamovano Aa). Pri variantah in popravah so opuščena opozorila na brezpomembne razlike v pravopisu, znakih na samoglasnikih, ločilih in v precej soglasni razdelitvi teksta po kiticah. Poleg variant obsegajo pripombe še komentar k nekim mestom in nekatere pripombe Sreznevskega (Srezn.) brez tu večinoma nepotrebnih, včasih tudi nepravilnih prevodov slovenskih besed in fraz. Ako je v pripombah nekaj malega radi komentarja iz uvodnih izvajanj ponovljenega, menda ne škodi. V komentarju so tu pa tam vpoštevane tudi dialektične zadeve. Govor Ledin, rojstnega kraja Žaklja-Ledinskega, preje podružnice Žirov, je smatrati po prof. Ramovša določitvi za pripadajoč črnovrškemu narečju (gl. F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti, str. 92, 87 in 94 ter id., Dialektološka karta slovenskega jezika, str. 29). Tudi Macun (v pripombah Mac.) govori, da je pesem pisana v jeziku, kakor se govori v Idriji, a Žakelj sam jo označuje v Koledarčku str. 45 kot „Narodno balado iz
idrijskih hribov". Pač pa so Ledine, ki so zdaj pod Italijo, na severni meji črnovrškega narečja in na meji treh, črnovrškega, poljanskega in cerkljanskega. V poštev bi moglo priti zlasti še poljansko narečje, ker je Zakljeva mati Ana, z dekliškim priimkom Ažbe, bila morda iz poljanskega okraja doma, kjer so Ažbeti rodom iz Javorja, kakor se je lahko prepričati iz Koledarjev Družbe sv. Mohorja starejših let (n. pr. 1. 1900., str. 96). Za druga obvestila o materi se imam zahvaliti gosp. župniku v Ledinah Janku Žagarju, ki si je mnogo prizadel, da bi dognal posebno tudi še leto smrti matere, kar bi bilo za neke izsledke te razprave važno, ne oziraje se na to, da Zakljeva mati, ki nam je ohranila lepe narodne balade in morala biti izredno nadarjena narodna pevka, že sama na sebi zasluži vso pozornost in natančnejši življenjepis. Ona je nekak slovenski ženski Filip Višnjič (1765—1834), ki je bil največji srbski narodni pesnik guslar, od katerega je Vuk Karadžič zapisal več narodnih epskih pesmi in o katerem je pisal takratnemu fruškogorskemu (šišato-vačkemu) arhimandritu Lukijanu Mušickemu 6. marca 1817: ,,Jl,030BHTe <J>iiJinna Cjrienu,a — Višnjič je bil slep — (aico Hie OTiiuiao y Cpoiio) na ra 3antiTafiTe kojiiiko mia icaKO e ocjiien.Tfco, h op,ainTa; n ocTajia CBa h-feroBa npiiKjnoueHiji (h. n. uajvr. ce oiKeHio, p,OKJie e nyT0Ba0 h niTa My ce 3HaM6HHT0 nora^tHJio h t. jl) na nonnmiiTe, Te HaM' no-mjbiiTe (to ocooiito jkojui r-A- KonuTapt)" (ByKOBa npeniiCKa II, 146). F. Višnjiču je zlasti v novejšem času posvečenih že več del.19 Naj služi ta omemba tudi kot apel za zbiranje nadaljnjih natančnih podatkov k življenjepisu Žakljeve matere, v vdovstvu poročene Pagon. Važen bi bil, kakor že rečeno, posebno datum njene smrti.
Dialektične podatke k nekim mestom v tekstih mi je podal profesor I. Tominec, ki je rodom iz Črnega vrha. Za njegovo izkazano mi ljubeznivost se mu lepo zahvaljujem. Komentar bi bilo seveda mogoče razširiti, zlasti v jezikovnoprimerjalnem oziru, književnojezikovnem in dialektičnem. Toda o tem in o inačicah iste narodne pesmi iz drugih slovenskih krajev (Štrekelj 1 162—173, štev. 102—107 Nesrečna nevesta. „Mlada Breda-': štev. 102 s 116 trohejskimi verzi zapisal M. Valjavec iz Kleč na Gorenjskem, — štev. 103 je zapis A. Zaklja —, štev. 104 z 38 verzi neenakomernega ritma z melodijo zapisal St. Vraz iz ljutomerske okolice, štev. 105 in 106 s 43 in 54 verzi neenakomernega ritma zapisal O. Caf iz Frama na Štajerskem ter štev. 107 s 76 trohejskimi verzi zapisal M. Ravnikar-Poženčan na Kranjskem z očividnimi izpremembami, ker je, kakor pravi Štrekelj I 172, „pesem porazdelil v štirivrstične strofe") bo govora še pozneje. O še neomenjenih in manj navadnih kraticah glej pod črto.20
16 36opHHK v c.iany "tnjimia Bnun^nka n HapoflHe necwe. (Beorpan. 1935.) IljecMe <i>n.T0na Biun^iitia y pe.iaKrmjn u c nperoBopoM B. ToMnfca. Hav^HO ns-^a^e. (Beorpan 1935.) Prim. tudi Narodna enciklopedija IV, 1099.
20 Kratice v pripombah: dial.= dialektično, gl. = glej, i. pod.= in podobno, nadaljev. = nadaljevanje, nam. = namesto, neprav.= nepravilno, pod. = podobno, poprav. = popravljeno, prim. = primerjaj, rkp. = rokopis, tisk. poni. = tiskovna pomota, v. = verz.
A (1838, DS)
1 Prav zgodej Breda je vzstajala, Kakor je zmirej bila vajena; In šla je gori v gornje line stat.
Široko line je odperala, 5 Na ravno polje doli gledala;
Na polji vgledala megličico, In še tako mi pravi, govori: Le sim mi pojte stara mati vi! De meni bodete povedali, 10 Kaj je leta z 'ana megličica Al je megličica ta od vode, Al je megličica ta od gore?
K nji mati skerbna urno perleti, In še tako mi pravi, govori: 15 To pa nobena megličica ni!
Oj! sapa urnih turških konj je to, Zdej Breda! Turki po-te jezdijo.
Še Breda doli pade in omedli, Po tem se mi pa gori še zbudi, 20 In še tako mi pravi, govori:
Ne dajte mati! liud'mu Turku me
Turk silno hudo mater mi ima Mu umorila je že osim žen In mene tudi umoriti zna. — 25 Vse kar po zemlji leze ino gre
Ba (1841, Srezn.)
1 Breda vstane, ko se dan zazori,
sim ter tje sprehaja se po dvori, i de si odpirat gornje line, ide gledat doli na ravnine. 5 Ko po ravnim polji se ozira, vidi, kak se tam meglica zbira.
»Ljuba mati, urno gor stanite, ljuba mati, ročno mi zložite:
al je ta meglica od vodice? 10 al je ta meglica od gorice? al oblak je toče hudourne izpod neba zgnan od sile burne?«
Skerbna mati urno perspešila, in je svoji hčerki govorila: 15 »Ni ne ta meglica od vodice, ni ne ta meglica od gorice, tud oblak ni toče hudourne izpod neba zgnan od sile burne; to je sapa Turških konj meglena, 20 ki jih polna je steza zelena. Turki po te jezdijo, aj Breda. Ne prihajaj mi tak silno bleda!«
Od strahu je Breda obledela, Od britkosti skoraj omedlela.
25 »Kaj vas prosim, mila moja mati, o nikarte mene Turku dati! Kaj mi bo počet nevesti ptuji? Turk je hud, in njega mat' še huji; prim. 31 prim. 32 kar po zemlji leze ino grede,
1 b 1 Breda kakor b 22 bleda. Prim. Prešeren, Slovo od mladosti „ko se je dan zazoril" (Krajnska čbelica 1 22). Po prof. I. Tomincu črnovrško lahko „zor se dela". — 2 b 2 (c 2) Se sprehaja sem ter tje po dvori — (c;). Taka stava en-klitik, tu in dalje, je bolj narodna. Prim. gori Macunova izvajanja. — 3 b 3 (c 3) Si odperat ide (c grede). — ib. Srezn. lina okho 6i, kpok.tf;, Mac. line prozori, osobito na tornjevih. — 4 c4 Gledat grede. — 6 b6 meglica (gori e za a. prim. tudi er za j-). — Meti 6—7 c7—8 Urno k svoji materi mi teče, Jo pokliče berhko, in ji reče. 7 c9 Skerbna. — ib. b 7, c9 urno mi vstanite. — 8 c 10 Oj vstanite, in mi razložite. — ib. Srezn. zložiti cicaaarb, ofi-MCHUTb, Hap. ntuioiKHTb. — 9—10 Aa 11—12 Ali megličica je od vode, Ali megličica je od gore?; naglas v tekstu A po jambskem metru na -e v vode, gore po podatku prof. I. Tominea ni dial. črnovrški, tu je od vode, od gore i. pod.; b9—10, c 11—12 Al meglica ta je. — 12 od sile burne je umevno in tudi po prof. I. Tomincu le književno. — 13 c 15 urno s postelje vstala. — 14 b 14 Tak je, c 16—18 In je mladi Bredi raz-lagvala: „Oj poslušaj mila hčerka moja, kaj ti pravim skerbna mati tvoja. — 15—18 Prim. 9—11, A 11—12. — 15 Aft 15 To pa že nikakšna megličica ni! — 15, 16 b 15, 16, c 19, 20 Ta meglica ni ne. — 21 c 25 oj, b 21 — Aj, Breda! — 22 b 22 bleda kakor 21 Breda. — 23 Srezn. tisk. pom. od strahu, b 23, c 27 od strahu. — 24 Srezn. skoraj BHesanHo, Mac. skoraj brzo, malone. — 25 c29 moja mila. — 27 b 27 Kaj počet' mi bo, c31 Kaj počela bom v deželi ptuji? — 28 c32 hud, njegova. — 29 grede (gl. še 117 in 137) prim. v Valjavčevem zapisu variante
Od nje hudobe kaj povedat' ve!
Mi strupa v vinu bo napivala In v kruhu ga mi bo ponujala. — Tak mladi Bredi mati govori:
30 Kader bo taša ti napivala Zli vino na zeleno tratico In zli ga tud' na silno skalico;
Kader ti kruha bo ponujala ga vergla bodeš mlad'mu kužetu.
35 Tako pa mlada Breda govori: Ko bote balo mi nakladali. Nakladali in v skrinjo basali, Denite zgorej pečo šlarasto,
Ker nar popred jo bodem nucala. 40 Bom rane serčne si mašila ž-njo. Tako mi Breda daljej govori:
Ko bojo turški svatje sim peršli,
Za novo mizo zasadite jih. In napojite in napaste jih; 45 Kader si bodejo napivali,
30 kaj od nje hudobe pravit vede. Osem žen je sinu že vmorila, tudi mene bi vmorit vtegnila; strupa mi bo v vinu napivala, strupa mi bo v kruhu ponujala.«
35 Dobro me poslušaj, hčerka moja, kaj ti pravim, skerbna mati tv6ja: ko ti huda taša bo napila, bodeš vino dol na trato zlila; al ga zlila boš na skalo sivo, 40 z ktere kuha apnar apno živo; ko ti bode kruha ponujala ga boš mladimu šenetu dala.«
Mlada Breda se zajoka huje, svflji materi tak beseduje: 45 »Ko mi bote balo nakladali, nakladali, v skrinjo jo spravljali, pečo šlarasto mi zgor denite, jo verh vsiga blaga položite: pečo bodem najpred potreb'vala, 50 ž njo si serčne rane zavez'vala.«
Mlada Breda dalje govorila: »Kaj še pravim vam, vi mati mila: kadar bojo Turki perjahali in raz konje na tla poskakali, 55 jih vi g6r za mizo posadite, dobro jih napaste, napojite; ko si bojo jeli napivati,
„Mlade Brede" iz Kleč na Gorenjskem v. 71, 78 (Štrekelj I 163). V Črnem vrhu je sedaj gre. Za starejšo dobo in za pesem pa je prva oblika povsem mogoča.
30 b 30, c 34 Od hudobe nje kaj. — 33, 34 Naglas A 27, 28 napivala, ponujala po podatku prof. I. Tominca ni dial. črnovrški, tu je napivala, ponujala; ni pa tako tudi v infinitivu. — 34 c 38 Ga v pogači (prim. 122, 125, 133, 143, A 90, 96, 102, toda 112 v kruhu) mi bo. — 37 c41 Ce ti. — 38 b 38 vino ti, c42 Boš pa vince ti. — 40 c 44 Ki ž nje. Prim. pod. slučaje še 88 in 130 ter Zakelj, Koled. 45 „tu in tam stoji sedaj namesto „s katere", „s kateriga" — „ki ž-nje", „ki ž njim" itd. Tako so mati skozi in skozi peli; ali jaz duha našega p r i i m e n a takrat še ne dobro spoznaje sem jo po nemško mislil olepotičiti, ter sem zabredel v neslovenski duh; sedaj sem opustil vse tiste napačne pre-stroje". Po prof. I. Tomincu je ta verz pristno naroden, dasi ga ni v tekstu A. — 41 c 45 Če pogače ti bo. — 42 b 42, c 46 Ga (c jo) šenetu (Žakelj, Koled. 45 „šene, po dolensko ščene mlad psiček) mladimu boš. — 44 b 44, (c48) Materi še tako (c to-le). — 45 c49 Kdar mi boste balo nakladala. A 36, 37 nakladali ni dial. črnovrško, kar je sorodno ledinskemu nad Idrijo; po podatku prof. I. Tominca je naglas nakladali. — 46 c50 Nakladala, spravljala. — 47 b 47 Šlarasto mi pečo. Srezn. šlarast noKptmajihmjn, noupoBiihifi: šlar (Schleier) lioKpbma.io. Mac. šlarast od koprene. Žakelj, Koled. 45 „šlarasto morebiti iz nemškega „Schleier", akoravno pri nas pomeni šlar neko vrsto bolj žlahtnega platna". Prim. v zapisu variante (s Kranjskega) M. Ravnikarja-Poženčana v. 23, 26, 42, 46 tank (tanki) šljar. Pleteršnik (Levstik rkp.) šlar ein Kopftuch aus durchsichtigem Zeug, tudi ein durehsichtiger Zeug. Po prof. I. Tomincu izraz šlarast sedaj ni znan. — ib. c51 mi dobro zvite. — 48 Naglas vsiga i. pod. je po prof. I. Tomincu dial. črnovrški. — 49 b 49 Peče, c 53 Nar popred bom peče; Aa 39 bom potreb-vala, toda to po prof. I. Tomincu v Črnem vrhu sedaj ni znano. — 50 Aa40 vez-vala. — 53 b 53 perjahali (prim. 113), po prof. I. Tomincu dial. črnovrško perjahali, ni to torej rima z glagolom poskakali; c57 Oj, kdar bojo Turki perdirjali. — 54 b 54 raz konja, enako 114, toda 64 raz konje. — 55 c59 Jih za mizo gori; Aa43 posadite. — 56 b 56, c 60 Jih gostite dobro. Končni glagol bi bil po prof. I. Tomincu na po j te. — 57 c61 Kdar si bodo.
Iu še po mladi Bredi prašali. Takrat pa po-me vi pošiljajte.
In turški svatje kmalo so peršli,
Za novo mizo mat' jih posadi, 50 Napase dobro jih in napoji; So jeli svatje si napivati In še po mladi Bredi prašati.
Zdej Bredo mlado jim perpeljejo Za mizo Turki jo posajajo
55 Potem mi jo na konj'ča posade, In urno z Bredo proč derče, De dela gosta se megličica Megličica, oj konjska sapica.
Se zmakne mladi Bredi sedlice, 60 So v sedlu novo ble štiletice
in po mladi Bredi vpraševati, takrat, mati, po me vi pošljite, 60 takrat hud'mu Turku me peljite.« — Ko je mati balo nakladala, nakladala, v skrinjo jo spravljala, so že Turški svatje prijahali, in raz konje na tla poskakali; 65 mat jih je za mizo posadila, jih napasla, dobro napojila. Svatje so si jeli napivati, jeli so po Bredi vpraševati. Urno mati po njo je poslala, 70 Hud'mu Turku jo je perpeljala. Gor za mizo so jo posadili, ž njo za mizo drago vince pili.
Še perpeljejo mi mlad'ga konja, ki je urn, ko verh gora postonja; 75 Na nj mi mlado Bredo posadijo, in po ravnim polji proč zderčijo, de se dela gosta mi meglica, oj meglica Turških konj sapica.
V	diru se mi Bredin konj spotakne, 80 se spotakne, se mu sedlo zmakne.
V	sedlu je bodalo skrito bilo,
58 c6'2 poprašvati. A 46 prašali po jambskem metrumu ne odgovarja dial. črnovrškemu prašali kakor tudi A 45 napivali (prim. 32, 33). — 59 c 63 po me mati. — 60 c 64 hudim Turkam. — 61—62 Prim. 45—46. — Med 62—63 c 67—68 Ji je pečo šlarasto povila, Jo verh vsiga blaga položila (prim. 47—48, c51—52). — 63—70 Prim. 53—60. — 63 Srezn. tisk. pom. se; b63 prijahali (gl. 53), c69 Zdaj so Turki-svatje perdirjali (prim. 53, c57). — 65 c71 Mati ji za; A 49 tisk. pom. pozadi. — 66 b 66, c72 Jih gostHa, prim. 56. — 67 Srezn. neprav. so jeli t:iH, Kyma;iH, vendar 94 jamem, jeti cTan,, HanaTi,, 121 jela je CTa.ia; c 73 Jeli so si svatje. — 68 Aa 52 Jeli so po Bredi spraševati. — 69 c 75 Skerbna mati. — 70 c 76 Hudim Turkam, prim. 60, c 64. — 72 c 78 Z njo rebulo, sladko vince. Mac. „Rebula u pokrajini oko Gorice najsladje vino. Ovdje treba opaziti, da se Turčin vinom nudi, kao što i to da Turčin ide po krščansku djevojku, što dokazuje^ da je ovu pjesmu sačinio čovjek, kojemu mesu bili dovoljno poznati turški običaji. Takovili pogrešakah težko da imade u ikojoj štokavskoj narodnoj pjesmi. — Med 72—73 c79—84 Mladi ženin izzad mize skoči, Se perkloni Bredi, ob dlan poči: „Kaj ti pravim turška mati moja, Mati moja, skerbna taša tvoja; Peš ne bo ne Breda mi hodila, Bi po daljnim polu se vtrudila. — 73 b 73 Mladiga še pripeljajo, c 85 Jaz ji pošljem belca, mlad'ga konja (nadaljev. c 79—84). — 74 Srezn. ko verh gora postonja 3Toro BLipaiiceHin He noHnuiaio. Mac. postonj, postonja oro s toga Postonja Adelsberg. Prim. Pleteršnik postojna, postojen Adler. Po prof. I. Tomincu ta izraz v Črnem vrhu sedaj ni znan. — Med 74—75 c 87—100 S žame-tovim sedlam osedlala, Z zlato berzdo sim ga oberzdala; Dajte zobati pšenice zrele, Dajte piti mu rebule bele (prim. 72, c 78 in v Vodnikovem zapisu pesmi „Lambergar in Pegam" v. 61—63 „Koniča maš, ko tičico, Zlato zoble všeničico, pie sladko rebiilico. štrekelj I 36, pod. še 40, 43, 45); Na nj mi mlado Bredo posadite (prim. 75 = c 101). V diru mi jo v grad moj pripeljite." Hlap'c perpelje belca, mlad'ga konja, Ki je urn, ko verh gora postonja (k zadnjima dvema verzoma c 93—94 prim. 73-74, c 85—86). Dajo zobati pšenice zrele, Dajo piti mu rebule bele (prim. med 74—75, c89—90); S žametovim sedlam osedljajo, Z zlato berzdo ga mi oberzdajo (prim. med 74—75, c 87—88); Spenja se, ob tla z nogami bije, Spod podkva mu jasna iskra sije. — 75 A 55 na konj'ča prim. v narodnih pesmih „Bom kupil konjča" ali „Moj očka imajo konča dva" (Štrekelj II 352, 469). Izraz je po prof. I. Tomincu domač. — 76 c 102 Z njo... v dir derčijo. — 77—78 Prim. 15, 19. — 78 b 78, c 104 sapica, dial. črnovrško je sapca. — 79 c 105 se pa Bredi. — 81 Aa 60 blo štiletice („so" ni poprav.), c 107 bodalce.
Se zbodla Breda je v serčice.
Mlad ženin pa še pravi govori: Oj kaj jest pravim, svatje vam, moji! To naredili mati so hudi 65 So umorili mi že osim žen Še to mi umoriti hočejo. —
Tako še ženin daljej govori:
Oj, kaj ti pravim mladi hlapeč moj Popravi mladi Bredi sedlice. 70 Tako je pa še mladi hlapeč djal:
Kdor mi bo pa per mladi Bredi spal, Ta naj ji tudi sedlice poprav'!
Tako pa mlada Breda govori: Oj, kaj ti pravim mladi ženin moj! 75 Odpri mi urno skrinjo pisano, In vunkej vzemi pečo šlarasto. De rano bodem zamašila z-njo. In kaj ti pa še pravim ženin mlad
Al je še daleč t je v tvoj grad? 80 Le molči, molči, mlada Bredica!
Bredi se je v serce zasadilo.
Mladi ženin berz'ga konja vstavi, konja vstavi, svojim svatam pravi:
85 »To m' je huda mati naredila, osem žen mi je že pomorila: še deveto mi vmoriti hoče, brez ktere mi ni živet mogoče.«
Mladi ženin dalje beseduje, •JO svoj'mu mal'mu hlapcu ukazuje: »Kaj ti pravim, urni hlapec mali, sedlice popravi Bredi zali.«
Hlapec se začne izgovarjati, ženinu se jame ustavljati: 95 »Kdor kušvat bo Bredo drev in davi, naj ji tudi sedlice popravi.«
Mlada Breda kliče ženna k sebi. »Kaj jas pravim, mili ženin, tebi: hiti skrinjo pisano odpreti, 100 hiti pečo šlarasto ž nje vzeti, ž njo si bodem rano zavezala.«
Še mi beseduje Breda zala: »Povej meni, ženin serca mdj'ga, je li deleč še do grada tvoj'ga?« 105 »Molči, molči, draga Breda moja, zdaj bo konec truda ino znoja;
82 c 108 Se je Bredi v persi. — 88 ni v c (med 108—109). — 85 cllO To mi huda mati je storila. — 85—87 Prim. 28, 31-32, A 22—24. — 88 b 88 Brez katere ni, c 113 Ki živet' brez nje mi ni (prim. 40, c 44). — 89—96 je Grafenauer, Slovenska čitanka I 30 (1921) izpustil. — 89 c 114 Turek-ženin. — 90 c 115 Hlap'cu mal'mu on tak. — 91, 93 A 68, 70 hlapeč (prof. Tom. neznano) kakor pobeč Vodnik, Pesme 1840, str. 33, 95. Vraz 35 hlapčeci. — 92 c 117 Oj popravi sedlo. — 93, 94 Crnovrško je izgovarjat, ustavljat. — 93 b 93 začne se (prim. 121, 122 jela), cll8 Jame hlapec se. — 94 b 94 se začne. — 95 Srezn. v tekstu kušvaJ, c 120 kuševal. Izraz je bil tedaj tudi v književnem jeziku v rabi (prim. Krajnska Zhbe-liza I 82 i. dr.). — 96 c 121 Naj ji pa še. - Med 96—97 c 121—125 Mladi ženin pa za stegno segne, Britko sabljo iz nožnic potegne. „Ti, in mati!" (prim. Bleivveis, Koled. 45 „besede »Ti in mati« silijo človeka več pričakovati, kakor v pesmi bere".) jaro (Zakelj, Koled. 45 „jaro pomeni serdito, zlobno, wild, tobend, kakor v ilirskem, ruskem in staročeškem; na Slovenskem te besede razun v tej pesmi še nikdar nisem slišal; naj se tedaj ohrani". Mac. navaja štaj. klo-potec jaren glas ima. Prof. I. Tominec verjame, da je bil ta izraz domač v pesmi (prim. razjarjen); on zavpije, In rekoč mu glavo proč odbije. — 97 c 126 kliče Turka. — 98 c 127 „Turek-ženin (prim. 89, cll4), kaj. — ib. b 98, c 127 jaz. — Med 98—99 c 128—131 Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Mi je pečo šlarasto povila, Jo verh vsiga blaga položila. Prim. 45—48, c49—52. — 99—101 Prim. 46—47, 50. — 19 Aa 75 Hiti skrinjo pisano odpreti. Jambski naglas v tekstu A 75 odpri po podatku prof. I. Tominca ni dial. črno-vrški, tu je" gpar. — 99, 100 c 132, 133 Reci. — 99 A 75 tisk. poni. mu. — 100 b 100 'z nje. — 101 c 134 Ž njo bom serčno. — 102 b 102 Beseduje še mi, c 135 Beseduje dalje. — 103 b 103 Naglas Povej odgovarja črnov. nar., enako Valj. 105. — Med 104—105 c 138—139 Ženin Bredi rano zavezuje, Jo tolaži, tak ji beseduje. — 105 Žakelj, Koled. 45 „molči, molči" podvojeno pomeni „čakaj". — 105—106 b 105—106 moja draga Breda! Sej že nama grad na proti gleda, c 140—141 moja mlada Breda, Sej že nama turn nasproti gleda. — 106 Srezn. trud in znoj 6fe,T,a n rope. — Med (106)—107 c 142—148: c 142—145 glej doli 109—112, a prim. gori 75—78; c 146—148 V diru praša Breda žen'na svoj'ga: „Je li dalječ še do grada tvoj'ga?" „Molči, molči, moja Breda mlada, ..." (prim. 103—105, c 136—137, 140).
Sej se že vidi zlata strešica.
Še mi čez ravno polje jezdijo Tak kakor tiče v zraku letajo. —
In kader v beli grad perjezdijo 85 Perjezdijo in še perdirjajo,
Na dvoru taša jih perčakvala Tako je Bredi pregovarjala: Vse kar po zemlji leze ino gre Je od lepote pravilo tvoje 90 Pa vunder si ti vsa prebrešena.
Zdej Bredi taša je napivala In ji pogače je ponujala In še tako je pergovarjala: Sinljova! pi rudeče vinčice 95 Imela boš rudeče ličice; Če pa pogačo boš pokušala Postala lepši bodeš od snega.
Al zlila na zeleno tratico Je Breda vince, in na skalico;
100 Se posušila je vsa tratiea In razvalila se je skalica, — Pogačo dala psetu mladimu —
sej se vidi že strešica zlata, sej se vid'jo že sreberna vrata.« Še čez ravno polje v dir derčijo, 110 kakor v zraku tičice letijo, de se dela gosta mi meglica, oj meglica, turških konj sapica, Ko so v beli grad mi prijahali,
in raz konje na tla poskakali; 115 jih je taša v dvori pričakvala; mlado Bredo je ogovarjala: »Kar po zemlji leze ino grede, od lepote tvoje pravit vede; vendar nisi tak cveteč'ga lica, 120 kakor gre od tebe govorica. Zdaj je Bredi jela napivati, jela ji pogače ponujati:
»Če boš pila vinčice rudeče, boš imela lice bolj cveteče; 125 če boš pa pogačo pokušala, mi boš lepši od snega postala.«
Mlada Breda vinčica ni pila, na zeleno trato ga je zlila; in ga zlila je na skalo sivo, 130 z ktere kuha apnar apno živo: trata se je v migljeju vsušila, v migljeju se skala razvalila. In pogačo da šenetu jesti.
107 b 107 strešica že, toda dial. črnovrško je strešca (prim. 78), kar je tudi jambsko v A; c 149 Že se vidi zlata streha z grada. — Med 107—108 c 150—164: cl50—153 = c 142—145; c 154—155 = c 146—147; c 156—157 „Molči, inolči Breda, roža rajska, Svetijo se tam že okna grajska (prim. c 140—141, 148—149); c 158— 161 = c 142—145; c 162—163 = c 146—147 in 154—155; c 164 „Molči, molči moja Breda zlata, ..." (prim. c 140, 147 in 156). — 108 c 165 Vidijo se že. — 109—112 prim. 75—78, c 101—104, 142—145, 150—153, 158—161. — 109 c 142, 150, 158 po ravnim polji, enako a 76, b 76. — 112 b 112, c 145, 153, 161 sapica (prim. 78). — 113 b 113 prijahali, c 166 perdirjali (prim. 53 in 63). - 114 b 114 raz konja (prim. 54 in 64). — 115 c 168 v dvoru taša. — 116 c 169 tak nam. je; črnovrško ogovarjala ni rima s pričakvala. — 117 c 170 po svetu. — 118 A 89 Jambsko tvoje je dial. črnovrško toje. — 119 Aa90 prebrešena. Po sporočilu prof. Ramovša je zabeležil Josip Kenda (rokopis) za sv. Lucijo pri Tolminu prebleščen bled, izpremenjen v obraz (od straha, mraza) od prebleščiti. Ne more biti dvoma, da je gornje izpremenjena ta heseda. Izvajanje n. pr. iz dial. rez. bresk (prim. Pleteršnik I 55 in Berneker, Slav. etymol. Worterbuch I 85 pod breskt) bi bilo pomensko težko. Prof. I. Tomincu ta izraz ni znan. — 121—122 Prim. tudi glede naglasa 33, 34. — 121 c 174 Taša jela Bredi. — 122 b 122, c 175 Ji pogače jela. — 123 Aa 94 nevesta (prim. A 120). K sinljova gori v tekstu prim. Vodnik, Pesmi 1840, str. 38 sinovi a (Pleteršnik si no vi j a). Izprememba je nastala po ine-tatezi glasov. — 125 b 125, cl78 Če pogačo bodeš (c pokušvala); A 96 pokušala nima črnovrškega naglasa, tu je -ala.— 126 b 126 Boš pa polta beliga, c 179 Boš pa polti bele. Po izjavi prof. I. Tominca je dial. črnovrško belga poyta, prim. Pleteršnik-Krelj polt mase. K od snega v obeh tekstih prim. pri "Prešernu, Mornar „Sneg beli njih života" (Poezije 1847, str. 21, preje Illyr. BI. 1844). To je seveda lahko narodno, toda naglas bi moral biti po prof. I. Tomincu dial. črnovrško od snega. — 128—129 Pritn. 38—39. — 129 c 182 Zlila ga je še. — 130 c 183 Ki ž nje (prim. 40). — 131, 132 c 184 hipoma, 185 H-. Prim. Vodnik, Pesmi 1840, str. 44 v'migleju, črnovrško na migljej. — 132 Srezn. tisk. pom. je, b 132, c 185 se. — 133 Srezn. tisk. pom. pogačo (prim. 163 materi), b 133 pogače. — ib. Prim. 4t—42.
Na mestu se razpoči psičik mi. Še tak mi mlada Breda govori: 105 Oj, kaj vam pravim huda taša vi! Vse kar po zemlji leze ino gre, Vse od hudobe vaše kaj pove Pa viinder tol'ko še nikoli ne, Oj taša! Kolikor hudobni ste. 110 Ste umorili sinu osim žen In meni tudi strup napivate, In v kruhu mi ga še ponujate.
Tako še Breda daljej govori: Oj, kaj ti pravim mladi ženin moj! 115 Ki spala bodeva midva nocoj? Pokaži mi to svetlo kamrico,
In tudi to prebelo postljico. Al stara taša pravi govori:
Per nas pa še navade take ni; 120 Kader nevesto k nam perpeljejo Za svetlo kamrico ne prašajo In tudi ne za belo postljico,
Ampak za černo kuhnjo prašajo. Še ji pokaže ženin kamrico 125 In ji pokaže belo postljico.
Ko Breda v beli postljici leži, Si sorčtie rane urno odmaši; Tako mi potljej pravi govori: Oj teci, teci gorka, frišna kri! 130 Te ljubi materi poslala bom
Tje skoz' devet dežel na beli dom
Se nikdar več ne bove vidile Ampak le v pesmi bove slišale.
pa šene razpoči se na mesti. 135 Breda je pa taši govorila:
-Kaj vam pravim, taša vi nemila: kar po zemlji leze ino grede, kaj hudobe od vas pravit vede; pa le vendar tol'ko ne, oj taša, 141) kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že vmorila; tudi meni strupa ste napila, ste v pogači mi ga ponujala.«
Tak je Breda svoj'mu možu djala: 145 »Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi:
kje je moja hramba v tvojim gradi? kje je moja izbica pisana? kje je meni postelja postlana? Huda taša pravi ino reče: 150 »To pa meni v glavo iti neče, de pri nas imeli b' to navado, ko perpeljejo nevesto mlado, de 1}' za izbico popraševali, in de b' posteljo ogledovali; 155 ampak taka je navada naša, de nevesta za ognjiše praša.«
V	izbico jo mladi ženin pelje; v izbi ji pokaže dve postelje.
V	belo posteljo se Breda vleže, 160 urno serčne rane si odveze.
V	zadnjič še spregovori in pravi: »Teci, teci, serca vir kervavi,
ljubi materi te bom poslala,
ljubi materi v spomin te dala. 165 Vadila me več ne bo na sveti, de b' saj slišala od mene peti!«
134 b 134, c 187 Al (c Pa) razpoči šene. Naglas še ne (ne šene) odgovarja črno-vrškemu narečju. A 103 na mestu z -u je črnovrško. — 135 c 188 Mlada Breda taši. — 136 Izraz nemila je verjetno književen. Prim. pri Prešernu, K slovesu „Kamor sreče bo togotne gnal nemili me ukaz" in Sila spomina „Sama sodila si pred me nemilo" (Poezije 1847, str. 15, 17, preje Illvr. BI. 1842, 1844). Gl. 126. — 137—138 Prim. 29—30. — 137 Srezn. tisk. pom. grede, b 137, cl90 grede z ozkim e kakor b 29, 138, c 191 vede, prim. A 106, 107 gre, pove in 25, 26 grč, ve. — 138 c 191 Od hudobe vaše. — 139 c 192 Venda/toliko še ne. — 141—143 Prim. 31, 33—34 in 121—122. — 142 Srezn. tisk. poni. mene. — 144 c 197 Še je. — Med 145—146 Aa115 Kje. — 146 Aa116 Pokaži mi še. Izraz kamrica je še sedaj črnovrški, poleg tega je tudi ispa. — 147 b 147, c200 Kje je meni spavnica odbrana? — 148 Aa117 Pokaži mi prebelo p—. — 151 b 151 De b'imeli pri nas to, c 204 De imeli per nas bi. — 152 b 152, c 205 Ko (c Kdar) nevesto pripeljajo. — 153 b 153 De b' po spavni hrambi poprašvali, c 206 De po hrambi bi popraševala (prim. 146 in 147). — 154 b 154 Posteljo de bi, c207 De bi postijo ona ogledva-la. — 156 c 209 po ognjišu. — 157 b 157, c 210 V spavnico (prim. 147, 146 in 153). — 158 b 158 Ji pokaže postelje dve bele, c211 Reče, de se posflja ji postelje. — 159 b 159, c212 V posteljo se mlada. — 161 c 214 Še tako. — 162 serca vir kervavi očividno književno proti A 129 gorka frišna kri. — 163 b 163, c 216 Materi te ljubi (c mili); Srezn. tisk. pom^ materi (prim. 133). — 164 b 164 Materi te dragi, c217 Skerbni materi. — 165 Srezn Vadila pomeni sicer po Pleteršniku (Vodnik-Caf) „locken, kodern, einladen", toda c218 Vidila, b 165 Nič več vid'la me in A 132 vidile govori za tisk. pom. — 166 b 166 Slišala de b'saj. S tem verzom se konča tekst a (Srezn.\ vsi ostali, tudi A, pa imajo še dostavek.
Tako mi pravi ženin mladih let
135 Imel sim pobič že nevest devet Pa per nobeni nisim pobič spal Per tebi, Breda! hočem pa zaspat'. In nikdar nočem več od tebe vzstat'. Po hiši hodi taša, govori:
140 Oj kaj vam pravim zdej, sosedje vi In drugim vsim, ki svatje ste moji! Dozdej ste bili svatje vi moji 143 Zdej bod'te pa pogrebci, svatje vi!
B b (1848, Cbel.) Še se mladi ženin mi zajoka, Se zajoka milo in zastoka: »Kaj vam pravim, huda mati moja, 170 Bog vam daj življenje brez pokoja! Žen devet ste že izbrala meni, Ali spal še nisim pri nobeni! Tu pri Bredi hočem pa zaspati, Nikdar ve od Brede nočem vstati!« 175 Huda taša gor in doli hodi, Od hudobe se ji glava blodi: ! »Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vain drugim, ki ste moji svatje! Ženitvanje ste vi pričakvali, 180 Bodete pa zdaj ju — pokopali!«
b 167, c 221 Mladi ženin-Turek se (prim. 89, c 114 in 98, c 127). — b!70 = c 225 brez pokoja je književno. — b 176 c231 v glavi. (Prim. v Vodnikovem zapisu pesmi „Ravbar" Misel se mu v glavi blodi (Kranjska Cbelica 111 70, Štrekelj I 5i). _ b 178 A 141 moji ni črnovrško, tu je moj'. — b 179 c 234 so (pač tisk. poni. za smo, prim. 235 bomo) mi. Zadnja dva verza sta tudi Macunu manj jasna (gl. gori). — b 180 c235 Juter ju pa bomo, Aa 143 bodite pogrebci.
(Še pride.)
Fr. Ramovš
K naglaševanju slovenskih pridevnikov
Slovenska pridevniška sklanja je po oblikovni strani nekdanja sestavljena, zaimenska in določna sklanja pridevnikov; edina izjema je nom.-acc. sing. mase., ki ima tudi še nekdanjo imensko obliko. Vemo pa, da se določna in nedoločna sklanja nista razlikovali samo po končnicah, marveč da je med njima vladalo kot bistvena razlika tudi nasprotje v akcentuaciji, ki se je s tem, da so oblike določne sklanje doživele praslovansko metatonijo, javljalo vseskozi kot jasno in točno odrejeno nasprotstvo. Ta naglasna razlika, vezana na določene oblike, ni mogla iti v izgubo oziroma je mogla le tedaj doživeti kako spremembo, kadar se je pojavila tudi oblikovna sprememba v celotnem obsegu vseh sklonljivih pridevniških oblik. Zato bi smeli pričakovati, da ima slovenska pridevniška sklanja nasploh tisto akcentuacijo, ki jo po primerjavi med slovanskimi jeziki moremo kot praslovansko ugotoviti za določno sklanjo, le nom.-acc. sing. mase. kot edina imenska oblika more imeti nemetatonirano akcentsko obliko. Ni težko dognati, da je zares tudi tako vsaj nekoč bilo in da so šele novejši pojavi križanja med posameznimi skloni, med določnimi in nedoločnimi oblikami in med posameznimi akcentskimi tipi prvotno enostavno sliko pričeli za-brisavati, jo v marsičem zameglili, a vendar moremo reči, da so vsi ti pojavi težili k še večji enostavnosti v naglaševanju in da so do danes to preprosto enostavnost skoro že dosegli.
Ko je A. Belič v svojih Akcenatskih študijah, str. 54—64 proučeval razmerje slovenskega naglašanja do srbskohrvatskega pri pridevnikih, ga ni toliko motilo dejstvo, da se je razlika med nedoločno in določno sklanjo tako rekoč popolnoma zgubila, tudi ne dejstvo, da je slovenščina nekdanje kračine v nezadnjem besednem zlogu podaljšala, kakor predvsem gradivo, ki ga je zajemal iz Valjavčevih razprav. Kajti to gradivo, čeprav v zadostnem obsegu podano, vendarle ni bilo tako nedvomno prikazano in jasno opisano, da bi za vse možne akcentske variacije bilo nudilo trdno podlago za sklepanje. Že zunanja oblika, ki je bila oblika knjižnega jezika, je bila sama po sebi velika ovira, kakor bomo pozneje videti. Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa je Belič vendarle našel pravilno sled in vsaj za prve tri akcentske tipe (stari, bčli, mladi) ugotovil popolno skladnost z zadevnimi shrv. tipi; le pri tipih s kratkim korenskim vokalom mu gradivo ni moglo dati tolikšne jasnosti, da bi tudi tu ugotovil pravilno prvotno stanje in obrazložil eventualne kasnejše spremembe. Prav zato se zdi, da je naglaševanje slovenskih pridevnikov bolj zapleteno in nejasno, kot je, in v sledečem hočemo pokazati, da je prej prav narobe. Omejiti se hočemo le na osnovne tipe, prav tako tudi samo na glavne dialekte, ker iz njih si bomo mogli tudi pridobiti
tisto osnovo, ki nam bo dala smernice za naglaševanje pridevniških oblik v knjižnem jeziku.
Najprej nekaj besedi o nedoločni obliki. Oblikovno je različna od drugih samo v nom.-acc. sing. mase., akcentsko pa je kot nekdanja nedoločna oblika izkazana tudi še drugače. Tako so na prim. star, stara, staro, dalje mlad, mlada < mlada, mlado < mlado, ali dober, dpbra < dobra, dobro, < dobro, potem sladak, sladka, sladko itd. vseskozi prave nedoločne oblike. Odnosne določne oblike pokažejo samo deloma nasprotje: stara,-o; mlada,-o; dobra,-o; sladka,-o. Drugod vidimo, da je že ena sama oblika obveljala: nedoločno *sita in določno sita se je združilo v današnjo edino obliko sita, enako je velika in velika sovpadlo v velika, a pri obliki srednjega spola je razlikovanje še ohranjeno : veliko proti veliko, sito proti sito. Vse druge oblike so nekdanje določne, v akcentskem pogledu torej metatonirane. Ta oblikovna preprostost pa skriva v sebi le dvojne oblike, določne in nedoločne, ki se razlikujejo po akcentu in po determinativnem proklitičnem ta- (dial. te-in tudi ti-; zadnja oblika je priličena določni moški pridevniški obliki), ki se v živem govoru stalno uporablja in se je pričel uporabljati prav zato, da je razlikovanje med določno in nedoločno rabo tudi v oblikovnem oziru dobilo jasno in potrebno določilo. Že način uporabe te določilne členice kaže, da pri ustvaritvi nove oblike ta-stari ne gre za posnemanje nemškega spolnika, marveč za novo domačo tvorbo, narejeno zaradi istih razlogov in s podobnimi lingvističnimi sredstvi, s kakršnimi je bila nekoč v praslovanščini (ali celo še preje) narejena določna pridevniška oblika. Določevalna potreba pa je bila izrazito domača in, če ima nemški spolnik tudi določevalno funkcijo, s tem še ni rečeno, da so te slovenske oblike nastale po nemških; da niso, to je jasno razvidno prav iz uporabne možnosti, ki je v obeh jezikih vsaj dokaj različna in tudi za oblikovno stran nemščina kot vzorec ne more priti v poštev (razbral je te momente A. Isačenko, Narečje vasi Sele na Rožu, str. 89 sled. in prim. še Ramovš, HG VII, 199 s. v. dol. pridevnik). Določna adjektivna oblika ima v živi slovenski govorici torej vedno določevalno predslonico in samo te oblike pridejo v poštev, če hočemo zasledovati razvoj akcentuacije nekdanjih določnih oblik. Gradivo za to nam dajejo torej le tista slovenska narečja, ki še razlikujejo različne intonacije (rastočo in padajočo), tako predvsem gorenjščina in dolenjščina, druga pa s tem, da so vokali pod nekdaj različnimi poudarki rodili posebne vokalične rezultate, ki posredno dajejo možnost rekonstrukcije nekdanje akcentske oblike. Knjižna slovenščina novih tvorb tipa ta-stari iz žive govorice ni prevzela. Delno res suženjsko prevajanje pri naših prvih piscih je namreč sprožilo naziranje, da je ta slovenska tvorba germanizem; slovnice so ga grajale, pisatelji so se mu izogibali zavestno, misleč da je edino pravilno samo stari. Ce Bohorič pri sklanji navaja ta mosh, tiga mosha, Umu moshu itd., je v tem seveda slepo in slovenski neupravičeno prenašal nemški spolnik k slovenskim sklonom; ali zato pa še zlepa ni prav, če pravi „nam quod vulgd in loquendo ufurpatur articulus a Carniolanis, fit id solum Ger-manicae linguae prava imitatione, & non neceBitatis caufa", kajti važno je „in loquendo", dalje to, da so te oblike splošno slovenske in ne
samo kranjske in da je potreba za njihovo tvorbo nadvse jasna. Tako je pretirani purizem knjižni slovenščini vzel določno obliko in omejil razlikovanje določnih in nedoločnih oblik na oblikovno razliko star • stari, dober; dobri. S tem pa je bil knjižni jezik oropan tudi akcentskega razlikovanja, ki je od nekdaj živelo in še živi na nasprotju star ; ia-stari itd., skratka, porušena je bila zveza z govorom, iz katerega je moral na ta ali oni vendarle kako utemeljeni način tudi knjižni jezik dobiti normo za akcenluiranje pridevniških oblik.
Hočemo si najprej ogledati stanje v živi govorici. Vemo, da ima tip mlad že od psi. dobe dalje dve akcentski možnosti v določnih oblikah, in sicer obliki mladi in mladi-, enako tudi pri kratkem korenskem vokalu: bos proti bosi ali bosi. S tem tipom se je bolj ali manj združil tudi večzložniški tip psi. tqž^k'b, hn^k-b, prim. rus. tjažkij, poleg redkejšega tjažkoj, štok.-posav. teškl, štok. tanki, čak. tanki. Za ta tip imajo slovenska osrednja narečja: 1. obliko mladi, na prim. ta-mlat, ia-hut, ta-pust, ta-slep, ta-suh, ta-svet, ta-gluh, ta-bos, ta-nou, ta-lahk, ta-slatk; 2. obliko mladi: ta-blet, ta-cel, ta-drah, ta-gnil, ta-gost, ta-len, ta-lep, ta-pust, ta-gluh; skoro izključno imajo to obliko nekdanje večzložnice: ta-tešk, ta-doužan, ta-hladan, ta-nočan, ta-gzak, ta-boun, ta-tank, ta-droban, ta-lqhk, ta-sladak, ta-tesan itd. Ta akcentuacija je potem izprovedena v ostalih sklonih; če je nom. ta-mlat, je tudi gen. ta-mladga, fem. ta-mlada itd., če je nom. ta-gost, imamo tudi ta-gosta, ta-gostga. Po izvoru določna oblika brez členice ta- pa ima tudi dve akcentni obliki: 1. mladga, mlddmu, mlddam, mladah, mladma, mlade, -a, -o, -a itd., hudga, piistga, slčpga, suzga, svetga, gluhga, lahkaga, slatkoga, bledga, celga, dragga, gnilga, gost ga, lenga, lepga, ozkaga, bounga, tankaga, lahkdga itd.; 2. nedoločno rabljeno (opremljeno z nedoločnim členom en, ena, eno) je enga mladga ali pa končno poudarjeno (po zaimkih) lahkaga, slatkoga, ozkaga, bouangd, lonkogd, laškoga, douždnga, hladanga, drobanga, tasanga, tako pri prvotnih večzložnicah, pri drugih pa navadno brez poudarka: do svetga P$tra, do slepga Janeza. Obrazložbo oblike mladi je podal že A. Belič 1. c.; ne gre tu za kako posploševanje akcentuacije nedoločne oblike (mlad), marveč za analogijo po tipu sl&r: ta-star; posredovala je oblika nom. fem. mlada < mladci, ki je po prenosu poudarka na korenski zlog bila identična z obliko stara < stara. Pri večzložniškem tipu, kjer je prav ta analogična oblika bolj prodrla kot pri enozložni-cah, je vpliv nedoločne oblike sploh izključen, saj se ta glasi težak, dolžan, bolan, lahak itd.; pač pa je tu še vplival tip kratek, a le posredno. Omenjene nedoločne oblike imajo namreč vseskozi fakultativne dublete s končnim kratkim poudarkom, ki se je tu naselil po nekdanji končno poudarjeni obliki ženskega spola: po težka je nastalo tudi težak, enako tudi dolžen, hladen, tenek, droben, lahek, sladek, tesen in po akcentskem fakultativnem premiku še dolžen, hladen, droben, lahek, sladek, s čimer je bil podan stik s kratek, raven, žejen itd. in so nato tudi njihove določne oblike dobile analogično ta-kratk, ta-ravan, ta-žejan proti prvotno še ohranjenemu kratkega, ravnega, žejnega. Ta pregled nam kaže, da je oblika mladi pravzaprav že skrajno redka, omejena na nekaj primerov, da se pa dobro drži v mladega itd., kadar je ta oblika brez določilnega ta-. Povsod drugod pa prodira kar počez
aualogični padajoči poudarek. Kratki primeri (bos, nda) pa so se doslej ti analogiji izognili, kajti oblika ta-bos, la-bdsga (na Dolenjskem ta-buQS) je izredno redka. Pač pa je pri korenski kračini v ostalih sklonih običajno bosga, bosmu; tudi ta oblika je nastala po posredovanju nom. sing. fem. bosa, s čimer je, kakor zgoraj, pomembnost ženske forme že tretjič izpričana (mlada, težka, bpsa), da niti ne omenimo njene privlačnosti, ki izpreminja tudi nedol. boso v boso, mlado v mlado itd.; v teh primerih stremi govor že k splošni ustalitvi poudarka, ki jo smemo primerjati z ono, ki je rodila poudarjanje noga, -e, -i, -o itd.
Kar smo doslej navedli, poteka še vse iz prvotne oblike mlad). Njena psi. dvojnica mladi je v slovenščini tudi izkazana, je pa omejena le na nekaj pridevnikov. V akcentski zunanjosti so večina danes že podobni obliki mladi, le posebna kvaliteta korenskega vokala kaže na to, da so bili nekoč poudarjeni na končnem zlogu. Redki so pridevniki s še dozdaj ohranjenim končnim poudarkom, tako na primer v Beli Krajini muški, Vuckl, stranski, ki jih smemo celo smatrati za vpliv primešane čakavščine, kjer je ta tip običajen (muški, gratski, slatki, lahki). Smemo torej sklepati, da je oblika tgžbkii tudi v slovenščini imela dvojno določno obliko: težki in težki", prvo smo našli v ta-tešk, le da je dobila aualogični cirkumfleks, drugo pa imamo v današnjem ta-t^sk. Oblika težki je namreč prešla v težki zopet pod vplivom fem. težka-, svoj končni poudarek je prenesla na korenski slog šele ob času akcentskega premika žena <ž§na, ž§na, zato imamo zdaj široko vokalno kvaliteto: težki (praviloma da psi. rqsa v slovenščini resa z ozkim vo-kalom; prim. rus. rjasa, štok. resa). Na nekdanjo dubleto tipa težki moramo vezati današnje moški, motni, mgsni, nočni, rpčni (v govorih: ta-m§san, ta-mgsdnga, enga m§sanga itd.). Razlika e: §, o; g pri tem pridevniškem tipu izkazuje torej prvotno psi. dvojno akcentsko obliko določne forme; s tem so obrazložene tudi dvojnosti ta-pet : ta-p§t, ta-šest : ta-šgst, podano v knjižni obliki sedmi : sgdmi, osmi : gsrni, deveti: devgti. Pri besedi ljudski<ljudski je končno poudarjanje še dalj trajalo, tako da se je -u- že reduciral (sovpad s tipom magla>mbgla-, prim. družba, treska F. Ramovš, Lud slo\v. I, 57): lecki na Krasu, na Bizeljskem, laski v Postojni, lašk v Horjulju, na kar kažejo tudi že starejši zapiski, kjer najdemo poleg luski pri Trubarju, luzki pri Dalmatinu, tudi liski pri Kastelcu, laski, leshki pri Janezu Svetokriškem.
To stanje je pač splošno slovensko bilo i po osnovi i po izpre-minjevalnih smernicah. Rezijansko lipi, ziljsko goste <gosti, prekmursko le[pi, vse kaže na lepi, ki je prej ali slej moglo v lepi preiti. Osrednji rožanski govori imajo razliko med padajočo in rastočo intonacijo še ohranjeno in tudi takšno stanje kot gorenjščina ali dolenjščina: za ti lipo mčqo, ti liva uayfd, na ti liva qolena, ti jdre žita.
Pri tipu s prvotnim rastočim korenskim vokalom ima slovenščina pravilno razmerje ohranjeno: star proti stari, v živi govorici ta-star, ta-slab, ta-zdrav, ta-zrel, ta-dolg, ta-poln, ta-prav, ta-mal, ta-znan, ta-iist, ta-tih, ta-sit; gen. dol. oblike je sldaden: ta-stdrga itd. in to velja za vse sklone, spole, števila in tudi za vse govore. Nedoločno rabljena oblika, ki je po postanku določna v oblikovnem pogledu, bi morala imeti seveda tudi novi cirkumfleks; tega pa nikdar nima, marveč vedno
akut: stdrga, sitga, sldbga, zrelga, d&uzga, iihga, zndnga itd.; pač pa je v rabi pravga ia malga. Ni misliti na to, da ima starega morda akcent nekdanje nedoločne imenske oblike (*stdra), kajti oblikovno je določna sklanja imensko izpodrinila, ne da bi z imenskimi oblikami morda kake križane, kontaminirane oblike rodila. Obliko starega, staremu si je treba pojasniti kot analogično, nastalo po določenih razmerjih, ki so kot vzorec služili. Kakor je prej omenjeni ta-lep nastal pod vplivom našega tipa, tako je obratno ta-mladga vplivalo na pridevnike tipa star. Stične oblike so bile mlada : stara v nom. sing. fem.; kako je mlado, -e itd. počasi napredovalo, smo že omenili; dodajmo, da tudi oblike staro, -e niso bile nevplivne. Dejstvo, da je mladga omejeno samo na nedoločno rabo, najbolje priča za to, da je stdrga enostavno po tem vzorcu narejeno. V nedoločni obliki nom. sing. fem. imamo pogosto novi cirkumfleks; poleg pravilnih stara, zrela, dolga, polna, znana se govori slaba, zdrava, prava, mala, čista, sita. Isto bomo opazili pri sorodnem tipu bogata in enakšno razmerje, že staro, imamo pri deležnikih znala, pisala, hvalila, kupovala. V vseh teh primerih gre za analogije po sklonih in oblikah z upravičeno metatonijo in z generalizacijo cirkumfleksnega poudarka; v slovenščini je to dokaj pogosto prim. beseda, obrana, zabava, soseda poleg soseda; mlajši istovrstni pojav imamo v sirota, dežela poleg dežfla itd.
Pridevniki s prvotnim končnim poudarkom (nedoločno bel, bela, belo; gol, ggla, gglo) ukazujejo isto razmerje: 1. ta-bel, ta-črn, ta-gol, la-dobar, ta-mokor; 2. belga, či-nga, gglga, dgbarga, mgkdrga in dobdrga, mokarga kakor zgoraj drobangd na eni, bosga na drugi strani. Vplivna središča in obsegi so torej popolnoma jasni. Prvotno goli bi se moralo na Dolenjskem glasiti *guQli, na Gorenjskem *goli; krajevno ime na Dolenjskem se še izgovarja vna guolamdrugače je sovpad s tipom bos vseskozi izveden (ggla : bgsa; golo ; boso), obstal je le pri razliki ta-bos : ta-gol, kjer se ta-bos, kakor že prej rečeno, še zelo krepko upira splošnemu prevladovanju padajočega poudarka. Omembe vredno je rezijansko razlikovanje med nedoločnim nora, dobra, hroma in določnim nora, dobra, hroma; tako se glase tudi določne oblike bosa, novy, nova. Refleks poudarjenega o-ja je zamolkel in takšen kot pri osan, ostar, III. sg. hody t. j. običajni refleks za psi. kratko akutirani o; tako predstavlja rez. nora naravnost psi. nora. Izven vplivnega območja je ostala beseda zali, -ega iz z^Hjb, zato pa je tem izdatnejša priča za prvotno stanje in seveda tudi za določevanje vseh poznejših vplivov (gl. še Slavia II, 116, 216).
Večzložnice s prvotnim končnim poudarkom so se na isti način obravnavale; prim. nedol. visok, visoka, -o, visocga, vispkmu itd. proti določnemu ta-usok, ta-usocga itd., ta-globok, ta-šrok, ia-rmen, ta-zelen; rezijanščina kaže isto nasprotje zaland ; zelena, široka : široka, t. j. za prvotno široka. S tipom star se skladajo večzložnice tipa bogat, torej bogata, bogato, bogatga itd. in določno ta-bogat, -a, -o, -ga; ta-rjau, ta-kosmat, ta-rogat itd. Pričakovali bi tudi *ta-veliki; nedoločni nom. sing. mase. je tu akcent prenesel na korenski zlog, dočim je pri bogat ostal poudarek nepremaknjen; ti razliki odgovarja tudi razlika ta-bogat proti ta-velk. Z obliko v§lik je bil dan stik s pridevniki sladak, kratek
Slovenski jezik
49
4
in po ta-kralki, ta sladki je narejeno ta-veliki; ni treba misliti, da je zaradi -e- ta oblika zelo stara, ker ni potrebno, da je ta -e- sam zares vso pot zoževanja storil, marveč je kot analogičen nastal po enakšnih odnosih (prim. tgžka ; ta-težka; dgleč ; oddeleč, zdelei). Pri tipu vesel: : ta-vesel,-a, -o,-ga (prvotno veseli) imamo vseskozi analogični cirkumfleks (prim. ta-zelen); nedoločno je praviloma veselga, -mu.
Drugačne izjeme od opisanih niso številne. Dogodilo se je, da je večkrat določna oblika generalizirana, na prim. mil, zal, ali da je nedoločna začela prodirati v določno, a v takem primeru poudarek običajno še ni tangiran; tako marsikod govore ta-beu, ta-beuga po nedoločnem beu, enako ta-ceu, ta-gniu, ta-veseu. Pri ubogih je Valjavec poudarjal ubog, uboga, Pieteršnik pa ima ubog, uboga. Drugi jeziki izkazujejo: štok. ubog, dol. ubogi, rus. ubogij, iz česa sklepamo na prvolno *ubogd: :ubdgl; v dol. obliki bi slov. *ubogi po zgornjem prešlo po splošni analogiji v ubogi, t. j. dolenjsko ubuogi, kar tudi imamo; sedanje nedoločno ubog ni torej nič drugega kot posplošena določna oblika (pri Trubarju beremo: boga Cerk. Ord. 19b; ta bofi nom. sg. mase. Psalt. 27a, bofiga 27b, 71b in bog Test. 1881: 25; prim. za Borovnico ta-ubuozga). Poleg tega imamo še biiga reiva (Dolenjsko) in v neki prisegi iz XVIII. stol. berem na meni Bugimi Greifhniku. Dolenjska razlika uo : u ima kronološki pomen; je identična z ono v must: vupla. Tudi v rožan-skem dialektu imamo enakšen primer: na tei uasudq3i hor (Djekše), na usučei hord (Slov. Plajberk), na ti usudčim dreu, dol. ubuačim proti nedol. ubočim (za globok; Sele). Druge slične primere {gurskd, pulskd, kunska, bužp, vdsulnd, guma, pokurnd) sem si v Jžsl. Fil. II, 232 razlagal z zgodnjo podaljšavo v zaprtem zlogu; pri omenjenih dveh pa je zlog odprt. Mogli bi misliti na vpliv besed bužac, buštu<uboštvo, a za *visuki tudi takega vira ni najti. Zato je najprimerneje, če smatramo, da se je razmerje visok: visoki zaradi enakšnega prvega člena zelo zgodaj uravnalo po razmerju bogat; bogati, tako zgodaj, da je analo-gično visoki še moglo participirati na razvoju o > uo, ua, u. Čudne oblike ima rožansko narečje pri pridevniku kyseH (štok. klseo; rez. kysala, kyselo; dolenjsko kisu, kisloga, ta-kisu), prim. iisou, idsaua, tdsoiia mliq3, s časala (-ega) mliqa (Slov. Plajberk); qas^u m§~st, qsqua zčl (Djekše), čas<?au mase., časeu neut. (Sele), kar kaže, da je ta pridevnik dobil končno poudarjanje, sprva te v fem., neut. in nedoločnih sklonih (pri tem je morda vplival kor. akcentski premik kisela>kisela)y dočim je moška oblika šele v mlajši dobi prirejena po že izpremenjenih drugih sklonih (odtod tudi ? in ea).
Če pregledamo naše gradivo in ga strnemo na prvotne različne tipe (večzložnice moremo že kar z njimi povezati), tedaj dobimo tole sliko (z zvezdico označene oblike so analogične):
( mladi, mladega; ta-mladi,-ega — *ta-dragi, -ega mlad \ t°žki, težkega, Hezkega	— *ta-težki, -ega
bos
*bosi, *bpsega
npčni, npčnega, *nočnega
ta-bosi, -ega (in *ta-bos ) *ta-nočni, -ega
star : stari, malega, *starega bel: beli, belega g$l : zali-, *ggli, gplega
*ta-gpli, -efira.
*ta-beli, -ega
la-stari,-ega
Nedoločne oblike, čeprav po izvoru in obliki nekdaj sestavljene in določne, karakterizira rastoči poudarek, določne oblike pa padajoči. Redke so izjeme, ki se še niso temu podredile (ta-bosi\ tiari, malega). Ves, nekoč zelo zapleteni sestav akcentskik odnosov se je do skrajnosti poenostavil. Oblike, ki so služile za kontakt med določnimi in nedoločnimi formami in med posameznimi tipi in z analogijo ustvarile sedanjo preprostost, smo sproti navajali; mogli smo ugotoviti, da je oblika nom. sing. fem. pri tem bila zelo pomembna.
Za knjižni jezik smo že povedali, da oblike la-mlddi ne pozna; njegov mladega odgovarja dvema živima oblikama: mladega in ta-mla-dega. Zato mora knjižni govor uporabiti to, kolikor mu živi govor nudi, t. j. mladega, starega, bpsega itd. Pri vseh teh pa je po svojem vplivu bila udeležena oblika nom. sing. fem.; zato se norma za knjižni govor da povedati s temi-le besedami: po akcentski obliki nom. sing. fem. se ravnajo vsi kosi padeži in z njimi vred tudi določna oblika nom. sing. mase., t. j. mlada: mladi, mladega-, stara, -i, -ega; bosa,-i,-ega; zelena, -i, ega-, široka, -i, -ega-, dobra, -i, -ega. Edina izjema je tip bogat, bogata, bogati, -ega. Za žive oblike ta-stari, -ega; ta-zeleni, -ega itd. knjižni jezik in govor nimata drugega kot približno nadomestilo starega, zelenega.
51
4'
Ivan Grafenauer
Slovenska pripovedka o .Jnidi muci" in njena inačica v srvnem. slovstvu
Zgodovinar Peter Hitzinger iz Tržiča na Gorenjskem je že blizu petdesetleten (rojen 1812) priobčil v Novicah 1. 1858. (št. 32, 11. avgusta, str. 253) po spominu tole pripovedko, ki jo je bil v mladosti »slišal iz očetovih in materinih ust«: Bilo je enkrat, tako sem slišal; onstran Ljubelja hodil je k neki hiši divji mož ter tako razsajal po hiši, da si domači niso upali ponoči ostajati pod streho, temveč so drugam hodili spat. Nekega večera pride medvedar z dvema medvedoma ter prosi prenočila. Odgovorijo mu, da ga ne morejo sprejeti, ker sami nimajo pokoja v hiši, temveč morajo drugam hoditi. Medvedar pravi, da se nič ne boji, naj ga le pustijo. Ko tedaj drugi ljudje odidejo, medvedar zleze na peč ter čaka, kaj bo; medvedoma pa je bil odvzel torbe od gobcev. Proti polnoči vstane h rum in divji mož se privali v hišo. Medveda planeta nanj ter se trgala hudo z njim. Dolgo se skupaj valjajo in trgajo, dokler divji mož ni ubežal, ves krvav iii rjoveč; polno kocin in krvi se je zjutraj videlo po tleh, divjega moža pa ni bilo več blizu. Čez nekaj časa gre gospodinja iz iste hiše v gozd drv nabirat. Najde jo divja žena ter pravi: »Imaš še tiste mačke, ki so mojega moža ujedle?« »Še jih imam, še, še!« pravi ona srečna. Zarjove divja žena ter se zgubi v gozd.
Precej drugačen smisel ima ta pripovedka kljub enakosti zgodbe v črtici »O divjem možu« v Slovenskem Glasnik u (1864, str. 379—81), ki jo je spisal po vzorcu Jurčičevih »Spominov na deda« in podobnih črtic v Glasniku samem neki J. P. in pripovedko del v nekak leposloven okvir. Piščeva teta pripoveduje pripovedko »Od hude muce« takole: »Dolinar gori-le v Dolinah je imel divjega moža, ki mu je hodil pravit, kdaj naj seje in žanje. Kadar je bila dobra ura za setev, prišel je in zaklical: ,Dolinar, sej!' Dolinar je šel sejat, pa je tudi toliko pridelal, da ni vedel, kam s pridelki. Kadar so' drugi ljudje najbolj sejali, prišel je divji mož rekoč;: ,Dolinar, danes pa nikar ne sej, slaba ura je.1 Dolinar ga je ubogal, pa se tudi ni kesal. Divji mož mu pa tudi ni hodil zastonj pravit, moral mu je dati vsak dan pol mernika boba.« Naposled pa, ko je bil Dolinar že dovolj bogat, se je hotel nadležnega davka divjemu možu odkrižati. Medvedar, ki z medvedom pride v njegovo hišo, je pripravljen, da mu pomaga, le medveda naj mu dobro napase. »Drugo jutro pride divji mož po navadi h kosilu. Ko medveda ugleda, povpraša Dolinarja: ,Kaj pa je to?' ,Muca je,' reče Dolinar, ,ali bi se šel z njo metat?' ,Seveda bi se šel,' reče divji mož. ,1 no, pa se pojdi, saj vem, da jo boš vrgel; pojdi popred kosit, da boš bolj močan.' Divji mož se nakosi, potem pa se sprimeta z medvedom. Dolgo sta se rvala. Poslednjič le poprime divji mož medveda in ga trešči v zid, da se ko j vogel hiše
podere. Medved razkačen zgrabi svojega nasprotnika za hlače ter mu jih razporje. Divji mož, videti, da ni dobro burk uganjati s to muco, popusti jo ter zbeži v bližnji gozd. Pravijo, da je hodil divji mož potlej vsako jutro na bližnji hrib ter popraševal Dolinarja: ,Dolinar, imaš še hudo muco?' Ta pa mu je odgovoril: ,Še jo imam, še.' Pozneje divjega moža več ni bilo. Dolinarjevo premoženje je pa tudi vedno bolj pešalo: v malo letih je popolnoma u božal.<
Nekako v sredi med tema najstarejšima slovenskima zapisoma je zapis M. Strnada iz Nove Štifte, ki ga je priobčil dr. Josip Pajek v Črticah iz duševnega žitka staj. Slovencev (SM, Lj. 1884, 109: po njem J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, MD, Celje 1930, št. 152). Tudi tu so morali kmetje donašati divjemu možu (divjaku) hrane, če ne, »je sam prišel, strašno razsajal in vse pri hiši po tri« (prim. Hitzingerjevo inačico). Do kmeta pa, »pri katerem si je prinesene jedi kuhal, je bil zmeraj prijazen in mu svetoval, kdaj naj katero delo opravlja« (prim. zapis v SG 1864). Divji mož tu medveda iz, objestnosti razdraži s tem, da mu vročo ponvo, v kateri si je pravkar zabelo za žgance scvrl, po nosu pobrusi«, češ menda, bi »rad moj obed povohal, ker me tako pazljivo gledaš«. Tudi tu jo divji mož skupi in ga potem ni več v vas, da bi za jedrni pogledal. »Ko enkrat jegov kmet, pri katerem je kuhal, mimo njegove jame pride, ga vpraša divjak, ali je tisti kosmatinec še pri njem. Kmet odgovori, da je še tam in da ga ne morejo odpravili. Od tega časa ni nikdo več divjega moža videl.«
V Dražgošah se pripoveduje ta pripovedka o »hude m m u c u« v zvezi z divjakom (Alojzija Jeglič-Vinko Moderndorfer, Mladika, 1937, 313), v Slov. Plajbergu (J. Šašelj-Fr. Ramovš, Narodno blago iz Roža, Archiv za zgodovino in narodopisje, Zgod. društvo, Maribor 1936/37, št. 1., str. 5—6) pa o »gor nem možu«; o kaki posebni hudobnosti tu ne čujemo, samo nadležen je, ker hodi na »dere« (oder nad pečjo) ležat.
Ker so divjemu možu, gozdnemu možu ali hostniku v današnjih slovenskih pripovedkah »podložne zverine v črnih gozdih« (M. v Besedniku 1872, 22, v leposlovni obliki M. Tonejec, Kres IV, 1884, 650 ss.; Kelemina, Bajke, št. 151 in str. 391), se nam ne zdi verjetno, da bi se bila pripovedka o »hudem možu« že od vsega kraja pripovedovala o takem divjem možu; medved bi se nadenj sploh ne spravil. Prvotno se je pripovedovala gotovo o pritlikavem vilinskem bitju. To je vidno že iz P.-jeve inačice v Glasniku, kjer divji mož medveda vrže ob steno, da se kar ves hišni vogel podere, zbeži pa, ko mu nato medved hlače razporje (!). Dokazuje nam pa to solčavska inačica te pripovedke, ki jo je priobčil Fr. Kocbek v knjigi »Kamniške Alpe«, str. 267. (po njem v Keleminovih Bajkah, št. 153). Boj s hudo muco se tam pripisuje Kanihu — Kanihi so po tej pripovedki (to je pač mlada poteza) Lucifer-jevi angeli, ki se niso z njim vred Bogu uprli in so bili zato mileje kaznovani: »Bog jih je za kazen poslal na zemljo, kjer morajo čakati sodnega dne.« Nedvomno stara poteza pa je, da je Kanih, o katerem pripovedka o »hudem mucu« pripoveduje, »velik kakor dečak šestih let«. Pripovedka sama se glasi:
Na Prodnikovem stanu na Olševi je prebival takšen Kanili. Bil je velik kakor dečak šestih let. Nekoč je prišel h kmetu Štiftarju komedijant z medvedom. Ko so šli spat, je komedijant legel k peči, medved pa pod mizo. Ponoči je prišel Kanih, si zakuril sredi hiše, pristavil kožico k ognju in mešal, kar je mogel, jed, ki si jo je pripravljal. Medtem pa je kožico, iz katere je močno smrdelo, večkrat ponudil medvedu, rekoč: »Mucek, ali ti diši?« Medved je k temu nejevoljno momljal. Končno se pa razsrdi in plane nad Kaniha. Grdo sta se metala; naposled je moral Kanih odnehati, dasi je bil silno močan. Drugo jutro je Kanih pričakal medveda v Stiftar-jevi ravni in sta se zopet zgrabila. A tudi sedaj ga je medved premagal in mu celo hlače raztrgal. Kanih je zbežal na Prodnikov stan na streho. In sedaj sedi na slemenu in šiva hlače, okoli stana pa ima dvakrat ovito nit. Nisem je pa še videl, dasi sem bil že večkrat gori.
Ne glede na to, kako staro je pri nas ime Kanili, ali ga imamo res od keltsko-romanskih Vlahov, prednikov Slovencem na naši zemlji — Kelemina (Bajke, str. 391 v op. k št. 153) primerja ime Kanih (»K a -nihov oče« v starem slovenskem zagovoru zoper izvin, SNP, št. 5171; Grafenauer Ivan, Najstarejši slovenski zagovori, ČZN XXXII, 1937, 276 ss.) z ladinskim imenom »gannes« za ženo divjega moža — nam dokazuje ta inačica, da se je pripovedka o »hudem mucu« pripovedovala prvotno o pritlikavem v i 1 i n s k e m bitju. Stari N e m c i so taka bitja imenovali škrate (sera t = pilosus, kosmati gozdni duh, Kluge-Gotze, Etvmologisches Worterbuch der deutschen Sprache11, W. de Gruiter, Berlin-Leipzig 1934, 542); ta je zašel kot škrat tudi v slovenske bajke, a samo kot hudobno bajeslovno bitje (prim. Kelemina, Bajke, št. 116, 123—127). Slovenska enačica za stvnem. škrata pa je prvotno pač tudi pritlikavi divji mož, gorili mož (Kor.), čeprav ga današnje slovenske pripovedke ne poznajo več kol pritlikavca in zna biti tudi dober. Da je temu tako, spričuje resnica, da ve divji mož kakor nem. škrat ali b e r g m a n d e 1 j c za vse zaklade in rude, srebro in zlato v zemlji (Kelemina, Bajke, št. 151, M. Tonejec, Kres IV, 608—9).
Pripovedka o boju med takim pritlikavim gozdnim možem (stvnem. serat) in »hudo mačko«, medvedarjevim medvedom, je med evropskimi narodi zelo razširjena. Prim. v. d. Hagen, Gesamtabenteuer, Hundert altdeutsche Erzahlungen, III, 1850 (nov natisk 1904), str. LXXII do LXXVI; A. B e r n t, Heinrich von Freiberg, mit Einleitung iiber Stil, Sprache, Metrik, Quellen und die Personlichkeit des Dichters, Halle 1906, 166 s.; Sprenger, Zeitschrift fiir deutsche Philologie XXVIII, 429; Archer Tvlor, Mod. Philol. XVII, 1921, 305—24; J o h. Bol te, Zeitschrift des Vereins fiir Volkskunde XXXIII—XXXIV, 1924, 33-38; Gustav E h r i s m a n n, Geschichte der deutschen Literatur bis zum Ausgang des Mittelalters II, 2, 2 (Die mittelhochdeutsclie Literatur, SchlufSband), Beck, Miinchen 1935, 70, op. 3.
Najstarejša literarna priča tej pripovedki je srvnem. šaljiva zgodba v verzih »D a z sehretel und der \vazzerber«, ki uporablja kot epizodo tudi našo pripovedko o »hudem mucu«: Medvedar pride k nekemu kmetu, da tam prenoči. Ponoči pride škratelj (sehretel: majhen hišni duh) in se začne z medvedom metati. Na
vso moč se praskata in rujeta, dokler škratelj naposled ne pobegne. Drugi dan pride ubogi škratelj ves razpraskan in raztrgan h kmetu, ko na njivi orje, in ga vpraša, če je velika mačka še živa. Kmet mu odgovori: »Seveda, in še pet mladičev mi je danes na dom prinesla; le teci in si jih oglej!« »Fej,« odvrne škratelj, »ne pridem več.« In ga res ni več bilo. — To šaljivo pripovedno pesnitev, ki pesnikovega imena ne imenuje, pripisujejo kot mladostno delo Heinrichu von Frei-berg, ki je konec XIII. stoletja na Češkem spesnil konec k »Tri-s t a n u«, nedovršenemu viteškemu ljubavnemu romanu iz Artusovega kroga Gottfrieda von Strafiburg. Literaturo o vprašanju avtorstva gl. Ehrismann, n. d. 70, op. 2.; izdaje: Wac ker nage), Zeit-schrift fiir deutsches Altertum VI, 174—86; v. d. Hagen, Gesamt-abenteuer III, 259—70; B e r n t, Heinrich v. Freiberg, 249—58.
Pripovedka sama je seveda dosti starejša kakor ta najstarejša književna priča. Slovenske pripovedke o »hudem mucu« so stare domače inačice vseevropske pripovedke. Najboljši dokaz za to je, da v njej ne nastopa nemški škratelj, ampak stari domači slovenski njegov enaček divji mož, g o r n i mož.
Stanko Bunc
Imena za denar na Slovenskem
Slovenci nismo prinesli ob naselitvi v sedanjo domovino nobenega denarja, pa tudi ne imen za denar, s katerim smo se seznanili šele v novi domovini. V prvih stoletjih po naselitvi je bil trgovski promet po večini uničen in zato potreba po denarju zelo slaba. Ko pa se je začela razvijati po naših krajih močnejša trgovina, tedaj smo že izgubili svojo politično samostojnost, zato smo sprejeli denar od svojih gospodarjev in sosedov. Skozi stoletja je obvladoval naše denarno gospodarstvo nemški in benečanski denarni sistem.
Izhodišče za denarne sisteme na Slovenskem tvori uredba rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki je okrog 312. leta po Kristusu uvedel namesto dotedanjega anreusa nov denar solidus. Osnovo razvoju nemškega sistema je dala denarna reforma Karla Velikega. Za temelj računske enote je bil vzet poznorimski solidus, sedaj imenovan šiling; delil se je na 12 denarjev, imenovanih pfenigov; 20 šilingov je tvorilo eno libro oz. funt. V naših krajih je dal funt po vplivu bizantinskega zlatega solida 8 šilingov, 1 šiling pa 30 pfenigov. Iz tega sistema so za nas važni bavarski in regensburški pfenigi, ki so imeli od X. do XIII. stoletja največji pomen v trgovini z vzhodom. Ti so bili tudi za vzorec pfe-nigom, ki so jih kovali po naši zemlji razni posvetni in cerkveni velikaši v teku XII. do XIV. stoletja. Do mongolskega vpada so imeli največjo veljavo breški pfenigi, ki so jih kovali solnograški nadškofje v Brežah na Koroškem, v Ptuju, Rajhenburgu in Brežicah; koroški vojvodi pri Sv. Vidu ob Glini, v Velikovcu, Kostanjevici in Ljubljani; andeks-meranski grofje v Kamniku in Slovenjem Gradcu; babenberški grofje v Beljaku in Grebinju; celjski grofje v Celju; oglejski patriarhi v Trstu in Gorici itd.
Po mongolskem vpadu 1241 so postopoma izpodrinili breške pfenige najprej graški pfenigi, ki so jih kovali štajerski deželni knezi v Gradcu, od polovice XIV. stol. pa dunajski pfenigi, pri nas imenovani vinarji; te so kovali habsburški vojvodi od XIII. do XIV. stol. v Dunajskem Novem mestu. Denarna kriza v drugi polovici XV. veka je skoraj povsem uničila dotedanji denarni sistem. Pod vplivom tirolskega denarnega reda, po katerem so že od XIII. veka dalje kovali krajcarje, so uvedli k nam nov sistem: 1 krajcar = 4 pfenige. Uveljavil se je renski zlatnik, goldinar ali rajniš, ki dobi za Friderika III. vrednost 60 krajcarjev. Ta sistem je bil pozneje popravljen z raznimi cesarskimi denarnimi uredbami in terezijanskim dogovorom o konvencionalnem tečaju, ki je uvedel tolarje in kasneje tudi papirnat denar, razne bankovce. Konvencionalni tečaj je ostal v veljavi do 1852, ko so uvedli avstrijsko veljavo, ki je delila goldinar na 100 krajcarjev. Leta 1892. je bila vpeljana zlata kronska veljava: 1 krona = 100 vinarjev.
V	tesni zvezi z nemškim sistemom je madžarski; ta je imel precejšno vlogo v našem denarnem prometu in privedel v naše kraje za Karla Rob. Anžujevca zlate forinte, za Matije Korvina pa šmarne tolarje.
Za slovensko ozemlje je nadalje zelo važen denarni sistem bene-čanske republike. Glavno vlogo je po 1284 prevzel beneški zlatnik, cekin ali dukat, nadalje srebrni soldi za 20, 8 in 4 enote (ventin, osmak, kva-trin), in bakreni sold za 1 enoto. Zlatniki, ki so jih izdajali celo po razpadu beneške republike Avstrijci vse do 1822, so zaradi svoje stanovitne visoke vrednosti bili do najnovejših časov važen denar po naših krajih.
Po osvobojenju se je 1920 zamenjala avstrijska kronska veljava s srbsko dinarsko, veljavno v kraljevini Srbiji od 1873, v razmerju: 4 krone — 1 dinar. Takoj po vojni je bil denar le papirnat, kmalu pa smo dobili kovan drobiž, najprej 1920 najmanjšega, večjega 1924 oz, 1931. Novo, drugo izdajo kovancev dobivamo od 1939 dalje.
V	silno pestri sliki valutnih razmer, v katerih se je vršil promet v naših krajih skozi ves srednji in novi vek, se je le težko znajti sredi raznolikosti denarnih veljav. Poleg deželne kranjske veljave imamo še vrsto tujih: dunajsko, beneško, madžarsko, bavarsko itd. Razen iz domačih kovnic so bili v prometu še številni novci iz tujih kovnic: bavarskih, tirolskih, ogrskih, benečanskih itd.
Iz povedanega je, kar se tiče imen, povsem jasno, da imamo veliko domačih, pa tudi tujih izrazov za številne novce, a često tudi za en in isti kovanec. V naslednjem hočem podati pregled najprej tujih, potem domačih izrazov iz predvojne in povojne dobe in jih razvrstiti v skupine, po katerih posebnostih ali značilnostih so dobili svoja imena.
I. Tuja imena v preteklosti
Slovenci so v prejšnjih stoletjih imenovali svoje novce tako, kot so jih nazivali njihovi gospodarji in sosedje, ki so jim jih izročili v uporabo. Največ tujih izrazov je iz nemščine in italijanščine, nekaj malega tudi iz madžarščine, turščine, grščine in latinščine. Med tujke štejem tudi tiste slovenske izposojenke, ki so nastale iz tuje osnove (groš, plehač).
Najstarejša imena za denar so često kar izrazi za utež in izhajajo iz časov kovanja denarja, ko so vrednost kovine (zlata, srebra, bakra in raznih zlitin) merili po njeni teži, oziroma iz časov, ko so kovan drobiž za veliko vsoto tehtali in ne šteli (marka, funt, libra, talent). Pojem teže v ožjem smislu se izloči, ko dobijo kovinski kosci določeno težo, obliko, debelost in velikost; tedaj nastane šele denar v našem pojmovanju. Za razločevanje vrednosti in izvora dobijo novci številke, razne podobe, napise itd. Naslednji razbor gradiva nam bo pokazal, da so dobili novci imena po telile vidikih:
1.	po kovini, njeni teži, debelosti, velikosti, obliki in barvi;
2.	po kraju, v katerem so novec najprej kovali;
3.	po številkah, ki so jih nosili novci v oznako vrednosti;
4.	po raznih podobah, ki so jih imeli na averzu ali reverzu;
5.	po izdajniku novca ali napisu na njem;
6.	po raznih drugih posebnostih, ki so jih imeli novci po raznih krajih in v različnih časih.
1. Po kovini in njenih svojstvih
cekin, cekinek, cekinček — zlat novec, dukat, vreden 10 predvojnih kron. Sprva je bil cekin beneški zlati novec za 3 goldinarje 33 krajcarjev, kasneje pa označuje sploh zlat kovanec raznih dežel; poznamo cesarske (4 goldinarje 30 krajcarjev), beneške, ogrske, križaste, zlate itd. V SNP so zlati, žuti in rumeni cekini. Ime je ital. zecchino, ta pa prihaja od zecco = kovnica. Kovati jih je začel dož J. Dandolo 1280. fenik — penez, belič, denarič, iz nem. Pfennig. pfenig — penez ali belič, dvanajsti del šilinga, nem. Pfennig. Poznamo vrsto raznih pfenigov: regensburške, salzburške, breške, graške, dunajske itd. Breški pfenigi, Friesacher Pfeunige, friesaticus, so bili srebrni novci, ki so jih kovali solnograški nadškofje od začetka XII. do sredine XIV. stol. v Brezah na Koroškem in še v nekaterih drugih svojih kovnicah; zaradi svoje polne vrednosti so bili vso to dobo najvažnejše mednarodno plačilno sredstvo v naših krajih in še daleč proti vzhodu in jugu. Na Štajerskem so rabili graške pfenige. V drugi polovici 14. stol. so ene in druge izpodrinili dunajski pfenigi, ki so zaradi načrtne centralistične politike Habsburžanov postali enoten novec za vse habsburške dedne dežele in mednarodno plačilno sredstvo. Ti prenehajo z denarno reformo 1469, ko nastopijo groši. Ime pfenig je nem. Pfennig, stvnem. pfantinc, kar je deminutiv od pfand — Wertobjekt, lat. pondus. Iz pfenig sta fenik in penez.
funt — das Pfund od izoliranega lat. pondo, kar je ablativ od pondus = teža. Plačilni funt je 8 bavarskih ali 12 karolinških šilingov, 1 libra, 240 pfenigov.
goldinar, goldinarček, dial. g2ildinar — 20 grošev ali 60 krajcarjev, nazadnje vreden dve novi avstrijski kroni. Sprva je bil zlat denar, kot pravi že ime samo, Guldener od bav. Gulden, srvnem. guldin = zlat, sorodno je nem. Gold = zlato. Prim. še v SNP zlati goldinarji. Izza XV. veka so jih kovali iz srebra, zato v SNP beli, svetli goldinarji.
groš, grošek, grošič, grošček, grošiček, grošnik, gro&nica — debel srebrni novec, zato v SNP srebrni, beli in svetli groš. Kasneje so jih kovali tudi iz bakra, zato v SNP kufreni groš. Ime je iz lat. grossus - debel, tako imenovan novec zato, ker so bili drugi tedanji novci mnogo tanjši (brakteati). Začeli so jih kovati v Pragi proti koncu XIII. stol. Pri nas je zavladal po denarni reformi 1469, ko so jih začeli kovati v Dunajskem Novem mestu. Do 1857 je bil vreden 3, pozneje o krajcarjev oz. 10 novih vinarjev. Iz češčine so si izposodili Nemci svoj izraz Groschen, za kar govori glas š (Briickner, Slowuik etymologiczny, 159). V jeziku nahajamo rečenice: nimam počenega groša, ni vredno počenega groša itd. v pomenu: sem brez denarja, ni nič vredno.
jašpra, jašper — droben turški srebrn denar iz 16. in 17. stol.; tri jašpre vredne eno paro. SNP pozna turške jašpre. Shrv. aspra, asprica je iz turškega aspre in to iz grškega aspron = bel, srebrn denar, belič (CZN 1908, 46).
koralink — pol zlatega sovrena, 1 goldinar in pol. Ime je izpeljano s pripono -ek iz ital. caratino, kar je od carato =■ karat.
libra, librnik — 20 soldov, deseti del beneške krone, iz, ital. libra, danes lira. Libra je bila pri Rimljanih 1 funt.
lira, lira sclavonesca — ital. lira od libra. Lira sclavonesca je znana iz 14. stol. (LZ 1882, 55). Ital. lira ima po 1860 100 centesimov. To vrednost rabijo naši rojaki na Primorskem (lira, čentežim).
marka — ital. marca iz srlat. marca = znamenje, die Mark, pomeni določeno množino srebra, iz katerega so nakovali določeno število novcev pfenigov. Novčna teža marke in število novcev sta bila v raznih krajih in raznih časih precej različna. Leta 1180. je dala breška plačilna marka (195,2 g) 160 pfenigov po 1,22 g; dunajska iz 1287 (275,347 g) je dala 344 pfenigov po 0,80 g; oglejska je imela 160 soldov, karolinška (233,87 g) pa 20 goldinarjev ali 1200 krajcarjev. Za Karolingov je marka dvanajsti del solida. (Baumgartner, ČZN 1930, 154.)
penez, penezek, coll. penezi — droben kovan denar za dva vinarja oz. ena tretjina krajcarja, belič, Pfennig. Ime je praslov. izposojenka iz germanščine, nem. Pfennig, srvnem. pfantinc, glej pod pfenig. Madžarsko penz je iz slovanskega penez (Bruckner, o. m. 408).
plehač — češki groš iz 1644, vreden 3 krajcarje, kovan iz tanke srebrne pločevine. Ime je iz češkega plechač, to pa od nem. Blecli = pločevina; plehač je torej Blechmunze. Izraz se rabi šaljivo v pomenu denar (CZN 1908, 58).
sold, soldek, soldin, soldinščina, coll. soldi — dvajseti del libre, pozneje zlasti na Primorskem sinonim za krajcar. Ime je iz ital. soldo, ki se je razširilo po vsej Evropi. Izhaja iz lat. solidus — močnejši ali debelejši denar, pri Rimljanih od 4. stol. zlatnik.
šiling, škilen (Gutsman) — Schilling, solidus. Bavarski ali dolgi šiling vreden 30 pfenigov, karolinški ali kratki pa 20 pfenigov. Za Karla Velikega je imel 12 pfenigov. Ime šiling, Schilling je iz stvnem. skillinc od skellen, schellen = zveneti, brenčati; šiling torej = »brenčeči novec«.
talent — stara atiška denarna količina, znana iz sv. pisma, gr. ta-lanton, lat. talentum. Prvotni pomen je teža, utež, tehtnica. En talent je vreden dve marki.
2. Po kraju
helar, lielarček — vinar, pol novega krajcarja, kovan v Avstriji od uvedbe kronske veljave. Ime je nem. Hiiller, nazvan po imenu mesta Halle na Nemškem, kjer so jih kovali že od 1224.
korantan — breški pfenig, koroški novec — carantano. prajzarica (prajzerca v SNP II, 649) — Preussergeld, neki pruski groš v 17. veku iz manj vredne kovine, mešanice srebra in bakra. Belokranjce so seznanili z njim najbrž krošnjarji, ki so hodili krošnjarit na sever. (Pojasnilo g. Baumgartnerja.)
rajner — Rainer, moneta de Rain, pfenig iz kovnice v Brežicah, ki so jih v 13 stol. latinsko imenovali Rain (ČZN 1S30, 161).
raj niš, rajnš, rajni ški, rajnški, rajnšek (staj.), rajncek (belokranjsko) — renski goldinar, vreden 60 krajcarjev. Kovali so jih ob Rhenu, zato nem. rheinischer Gulden; rajniš je nem. rheinisch, rajnški in rajnšek pa domače izvedenke.
tolar, tolarec, tolarič, tolarcek — srebrnik za 5 kron, pozneje zlatnik, zato v SNP srebrni, beli oz. žuti tolar. Znani so: krizavec ali križasti tolar, Kronthaler; šmarni tolar kralja Matija Korvina, tolar cesarice Marije Terezije. Ljudski izrazi so: deviiar, škrinjar, trdnjak itd. Ker so jih kovali najprej od 1437 na Češkem v Joachimsthalu, so jih nazivali Jo-achimsthaler (geld); od tod imajo Nemci Thaler in mi tolar. Istega izvora je tudi dolar, valuta USA po zakonu iz 1786. Pri nas se med ljudstvom še danes mnogo rabi med rojaki Amerikanci, ki še po vrnitvi v domovino vrednotijo blago po dolarjih. En dolar je okrog 82 din oz. 54.16 zlatega dinarja.
vinar, vinarček — helar, stoti del avstrijske krone. Ime je iz nem. Wiener (pfennig, geld) = dunajski (pfenig, denar).
3. Po številkah
cegnar, cegnarica, cenar — desetica ali desetak, za 10 kron ali goldinarjev, tudi za 10 krajcarjev ali grošev, Zehner.
centim — fr. centime od lat. centesimus, stotinka. Čentežim na Primorskem je iz ital. centesimo.
cvajar, cvajarček — dvojača ali dvojak, novec za dva solda, krajcarja ali vinarja, Zweier.
cvancigar, cvancigarica — dvajsetica, za 20 krajcarjev, Zwanziger. denar, dcnarčič, denarec, denarič, denarček, coll. denarji, denarci — penez, pfenig. Iz ital. denar«, lat. denarius — desetica, 10 asov; prim. lat. deni = po deset, decem deset. Rimski srebrni novec od 260 pr. Kristusom. Za Konstantina Velikega je zlat novec, solidus nazvan. Sprejeli so ga Karolingi, v kasnejših stoletjih pa se je razširil po vsej Evropi in celo po Aziji: grško-bizantinsko dinarion, od tod arabsko in srbsko dinar. V srednjem veku se je tako imenoval sploh oglejski novec, ki se je ločil po skodelasti obliki od ploskih pfenigov, nemškega novca. Na višku veljave so bili v 13. in 14. veku, ko so tekmovali s pfenigi in bili v prometu zlasti na Primorskem in Kranjskem. Denar je dandanes splošni izraz za plačilno sredstvo. (GMS 1936, 125.)
doplar, dupler (belokr.) — dvojni tolar, ki so jih kovali po vsej Evropi, Doppelthaler.
drajar — Dreier, trojak, za 3 groše (Gutsman). finfar, finferl (štaj.) — petica, petak, 5 goldinarjev ali 10 kron, Fiinfer
finfcentel — Fiinfzehntel, novec za Vio • - pol krajcarja iz 1. 1885. firar, firarpocen — oetrtak, repar, Batzen, Vierer. filir, filer — na vzhodnem Štajerskem in v Beli Krajini vinar, iz madž. filler in to iz nem. Vierer.
fulicigar, fuhcigarica (štaj.) — 50 rajnških, petdesetak, Fiinfziger. hundrtar — stotak, Hunderter.
jezer m. in f. (tri jezere naštela bom, SNP II, 300 iz Slovenskih goric; veliko jezerov, Novice 1844, 22), jezero, jezerak, jezerka, jeze-rala, jezernica — vse te izraze rabijo po Slovenskih goricah in Prekmurju za tisočak, Tausendguldenbanknoten. Imena so iz madž. ezer = tisoč.
kvatrin — črni sold za štiri enote, četrtak, ital. quattrino. tavžentar — tisočak, Tausender.
ventin — ital. da venti soldi, dvajsetica, v SNP beli ventini. zeksar, zeksarček, zekserl — srebrna šestica, Sechser, v SNP beli, svetli zeksar. Prvotno je bil novec za 6 krajcarjev, nato se je obdržalo ime za novec 10 novih krajcarjev ter tudi za 20 vinarjev.
4. Po podobah
bec, beč — droben benečanski denar, pfenig, ki je bil 1723 v Avstriji prepovedan. Ime je iz ital. bezzo, kar je izposojeno iz srvnem. betz (glej doli pod počen, Batzen).
boks — četrtak, iz nem. Bockspfennig. Novec je nosil podobo kozla (prim. niže kozli).
drak — madž. zlatnik (SNP I, 20), kakršne so kovali v 17. stol. v Kremnici. Ime ima novec po podobi na averzu: sv. Jurij v boju z zmajem, od tod nem. Georgsdukaten in naš drak, kar je iz lat. draco, nem. Dracke. (Pojasnilo E. Baumgartnerja.)
florint, florintnik, forinl, forintuš (prekm.), fiorin — goldinar, zlatnik. Kovati so jih začeli v večji množini po 1252 v Florenci in jih krasili z mestnim grbom, ki je imel lilijo, cvetlico, ital. fiore iz lat. flos; po cvetki je dobil ime srlat. florenus, ital. fiorino, madž. forint.
krajcar, krajcarček — stari je bil 60. del goldinarja, novi pa stoti del; pri nas v veljavi do 1893. SNP pozna beli krajcar. Kovali so jih najprej v Meranu 1450. Ime je iz nem. Kreuzer, nastalo po podobi križa, Kreuz, ki ga je nosil novec na reverzu.
krona, kronica — denarna enota v Avstro-Ogrski, 100 vinarjev. Starejša je beneška krona, ki je imela 10 liber. Kot srebrnik znana že izza 1755, nekdaj tudi tolar. Ime ima po kronah, ki so bile v zgornjih treh križih, iz lat. corona, gr. korone = venec. SNP pozna zlato, belo in križano krono.
marijaš — vreden 17 penezov (v Prekmurju), iz madž. marias ima ime po podobi Matere božje. Po Marijini podobi, ki so jo nosili novci, imata ime tudi šmarna petica in šmarni tolar, ki jih je koval iz srebra kralj Matija Korvin. Šmarni je iz šent-marijin.
počen, pocar, firarpocen — četrtak iz srebra, Batzen. Ime je nem. Batzen, Batzen od srvnem. betz, Bar = medved, ki je bil v grbu mesta Berna, kjer so jih najprej kovali (1492). Na vzhodnem Slovenskem ga zovejo bačkar, kar bo tudi iz Batzen. Italijani so si izposodili od betz svoj bezzo in. od njih mi bec (če ne naravnost iz nem. betz).
škud, škuda — benečanski srebrni denar, srebrni škudi v SNP I, 22; v Beli Krajini je zlatnik. Ime je iz ital. scudo = ščit, ki je bil na novcu, vrednem dva florinta.
škofica — breški pfenig, pozneje vinar. Ime je dala podoba škofa na averzu novca; od škof, lat. episcopus. Krelj in Pohlin imata škofico, Trubar in Dalmatin pa škufico, vredno pol vinarja. Zadnje je nazvano po scufia = škofovska kapa, mitra, ki se je često nahajala na solnograškili novcih kot škofovsko znamenje. Ima jo tudi Apostel.
5.	Po napisu in lastniku
dukat — cekin, v SNP zlat dukat. Imenovan po zadnji besedi napisa na reverzu: Sit tibi, Christe, datus, quem tu regis, iste ducatus. Beseda ima izvor v lat. dux = vojvoda. Kovati jih je začel baje apulijski vojvoda Roger II. okoli 1140, na Siciliji jih imamo od 1232, v Benetkah od 1284, v Avstriji od 1339. Najbolj znani so bili benečanski dukati, ki so se tako imenovali le izven mej benečanske republike, doma so jih nazivali samo zecchino. Razširili so se za križarskih vojn.
marcel — marcelo, star benečanski srebrn denar, ki ga je dal kovati 1472 dož Nicolo Marcello, po katerem ima tudi ime. Prvotno vreden 10 soldov, 1856 pa 25 soldov; pozna ga Krelj (LMS 1896, 154).
frank — francoski denar, od 1803 enota francoskega denarstva, pri nas v veljavi za časa Ilirskih provinc. Davek so morali ilirski podaniki plačevati v frankih, ne v naturi, zato še dandanes pravi ljudstvo, da gre plačat franke ali fronke.
napoleondor — zlat in srebrn francoski denar iz dobe Ilirskih provinc; ime ima po Napoleonu: napoleon d'or= Napoleonov zlatnik.
6.	Po raznih posebnostih
as — rimska denarna enota, iz bakra, pomeni: celota, enota. bajuk, bajok — v Beli Krajini in na Gorenjskem novec za 10 krajcarjev ali vinarjev, stara šestica, Sechser; iz ital. baioeco od baiuca = drobec, troha.
banka, bankovec, banknota — papirnat denar iz preteklega stoletja, iz nem. Banknoten (-zettel, -schein).
bor, borič — sold, iz ital. boro, ki je vulgarno ime za soldo; boro je najbrž iz obolo, gr. obolos.
ficek, fiček, fičenk, fičnek na Štajerskem, fičnik v Beli Krajini, fiiengi v Prevaljah — najmanjši kovan denar, vinar, pol krajcarja. flika — v okolici Trsta novec za 10 krajcarjev. patakon, patakonček — bakren novec za 4 krajcarje, četrtak; iz ital. pataccone od patacca. Patakone so imenovali na Primorskem tudi tolarje zaradi njihove velike oblike.
pincij — droben denar, ki ga dajejo otrokom kot darilo, ko pride sorodnik na obisk. Morda je iz madž. penz, v narečnem izgovoru pinc. potura — turška para, vredna krajcar in pol; stoti del madž. krone. povponk — pol krajcarja v Sv. Križu pri Trstu, iz pol-bank po nem. ein Halbkreuzerbank, torej papirnat denar.
pukar — pol krajcarja, vinar na Primorskem. rušpija — benečanski dukat iz turškega ruspija, v Srbiji ljudski izraz za dukat, pri nas v SNP I, 22.
srebrni keber — Silberkafer, šaljivo ime za poljuben denar: »Za svoje tridesetletne žulje ne dobi najmanjšega srebrnega kebra« = niti počenega groša (Mencinger III. 83).
sovren cesarski — zlatnik za 13 goldinarjev in 20 krajcarjev (Slomšek, Blaže ino Nežica, 84), iz angleščine sovereign = zlat funt šterling (20 šilingov), iz srlat. superanus = višji, neomejen.
šajn — bankovec za 10 grošev, pol goldinarja, iz nem. Bankscltein. šrot — drobiž na Štajerskem, iz nem. Schrot = mešana kovina. šujster, šujstertaler — zasmehljivo ime za bačkarja, reparja v Prek-murju. Bačkarja so uvrstili med tolarje v zasmeh ubogih čevljarjev. tajč — splošen izraz za denar, iz Deutsch (-pfennig, -geld).
II. Domača imena v preteklosti
Domača slovenska imena, ki jih je dvakrat toliko kot tujih, so nastala po istih vidikih. Nekaj naših imen so sprejeli tudi sosedje. Tako nahajamo med štajerskimi Nemci: Stiriakh, Petakh, Schestakh, Osnak, Polturak, Blechatsche, Asperl, Tschuketz, Libernik idr. (Štrekelj, ČZN 1908/09).
1. Po kovini in njeni barvi
belec, belič, beli penez — droben srebrni denar Weisspfennig Sil-berpfennig, nazvan po beli barvi srebra. Belič je pfenig, penez.
črni penez — Sclnvarzpfennig, tudi iz srebra, ki pa je dobilo po oksidaciji črno prevleko.
srebrnik, srebrnjak, beli zlat — krona iz srebra. zlat, zlatnik, zlatak — dukat iz zlata. Zlatniki imajo imena tudi po barvi: rumen, rnmenec, rumenjak; rumeni, rusi, rdeči, svetli, žuti zlat; dalje žoltak, žoltec, žoltica. Žoltkovec, v narečju Slovenskih goric žukovec, pomeni groš.
2. Po številkah
dvojak, dvojača — novec za dva groša, krajcarja ali vinarja. Pomeni tudi desetico = dve petici, 10 krajcarjev; dvajsetico = dve desetici, 20 krajcarjev.
dvaforintnik — Zweiguldenstiick, dvekronšek za 2 kroni, dvovinar-nik za 2 vinarja ali 1 krajcar.
trojak, trojača — drajar, za tri groše ali krajcarje. četrtak, četverak, štirka, štirjak, štiršek, štirigrošnica, štirikrajčnik — bakren novec za štiri groše ali krajcarje, repar, počen, patakon.
petica, petka, petača ~ novec za 5 grošev ali krajcarjev; petič in petkec v Prekmurju za 5 filirov. Petalc za 5 goldinarjev. Šmarna petica je nosila podobo Matere božje.
šestica, šestka, šestak — srebrn novec za 6 starih krajcarjev,, po 1857 pa za 10 novih krajcarjev oz. 20 vinarjev.
sedmica — za sedem enot (SNP III, 509 in Slomšek, o. m. 84). osmak — beneški srebrni denar iz 17. stol., vreden 8 soldov. Poznata ga Sommaripa in Hren (ČZN 1939, 101: ossmakhl). devetak — novec za 9 krajcarjev.
desetica, desetka, deseierka — novec za 10 krajcarjev ali grošev. Desetak je za 10 gold. iz kovine, desetnik in desetnjak pa iz papirja. dvanajstica — za 12 krajcarjev ali goldinarjev. petnajslica — za 15 krajcarjev, stara petica = petkrat 3 krajcarje. šestnajstica, šestnajstak — za 16 grošev ali krajcarjev. sedemnajstica — srebrn novec za 17 enot.
dvajseliea, dvajsetka, na Štajerskem dvajščica (d vaj Si ca) — novec za 20 krajcarjev. Dvajsetak je kovanec za 20 goldinarjev. petdesetak, petdesetača — kovanec za 50 goldinarjev. siotak, stotka, stotnica, stotinjak, stotinjača — za 100 goldinarjev. tisočak, tisočnik — za 1000 goldinarjev.
V rabi so bili tudi novci za polovico enote: polovičar je pol krajcarja ali 1 vinar, znan v Avstriji že od 13. stol.; polbelič, polkrajcar, pol-krizavka sami kažejo svojo vrednost; polutek je pol krajcarja, od poluta = polovica; poltora je v Prekmurju dva groša; poltura je pri Pohlinu in Gutsmanu pol groša, iz pol vtora — poldrugi (ČZN 15)08, 64); poltrak pri Pohlinu, Gutsmanu, Vodniku in Murku je pol groša. Ime je iz poljskega poltorak = poldrugi, to iz pol vtor-ak (ČZN 1008, 64).
Četrti del novca poznamo pri križavki: četrt križavka, četrtinka Icri-žavke (Slomšek, o. m. 84).
Pripomniti je, da so nosili novci ta imena ne glede na vrednost, pa naj bo že enota penez, sold, krajcar, vinar, groš, goldinar ali krona. Za ime je bila odločilna le številka na novcu.
B. Po podobah
bik — v Beli Krajini repar, četrtak (prim. zgoraj boks). čuk — na Krasu goldinar, nazvan po tem, ker je imel na sebi podobo ptiča, ki ga je ljudstvo štelo za čuka. Istega izvora bo tudi ime iukec za neki ogrski denar, najbrž zlatnik kralja Matija Korvina, ki je imel v grbu vrana, a ga je ljudstvo zamenjalo za čuka (ČZN 1908, 93).
devičar — tolar, imenovan po podobi Matere božje; istega izvora je devičarica za četrt križavke, 33 krajcarjev.
kozli — posebna vrsta dunajskih pfenigov, ki jih je izdal vojvoda Albreht IV. leta 1399. Ime ima novec po kozlovi glavi na averzu, nem. Steinbocke (ČZN 1930, 171).
križale, križnik — krajcar, ki je nosil podobo križa; je to domača tvorba za nem. Kreuzer.
križak, križevača, križevač, križač, križavka, križavec, križasta krona, križana krona, križata krona — srebrn tolar s podobo križa, Kreuzthaler.
nežica — novec s podobo sv. Neže, penez, breški pfenig. Po Gorenjskem so tako imenovali vinarje, po vojni pa njim podobne novce po 50 par.
repar — počen, za 4 krajcarje ali 6 soldov, nem. Riiblerbatzen, ki je imel na averzu v grbu solnograškega nadškofa Leonharda iz 16. veka podobo repe. SNP poje o starem reparju, pozna ga Apostel. O ljudski razlagi imena prim. V. M5derndorfer, Narodno blago koroških Slovencev, 1C34, 36 in podlistek dr. Mišica, Vrbsko jezero — nekdaj in sedaj, Jutro, 19. III. 1933 (ne 12. III.; opozoril J. Glaser). tutika — božjak, vinar.
tutka — repar, Deut. Ime je iz poljskega dudka, Orla na drobnem denarju kralja Sigismunda iz 16. in 17. stol., vrednem 6 poljskih grošev, pozneje dva krajcarja, so šaljivo preimenovali Poljaki na dudka = vodeba
in tako tudi novec sami nazivali. V Beli Krajini pomeni tutka staro de-setico, drugod dva krajcarja. (Prim. ČZN 1908, 97 in 1909, 118 ter Briick-ner, o. m. 103).
4. Po raznih posebnostih
božjak, božič — najmanjši droben denar, pol krajcarja ali vinar, dva božjaka za 1 nežico. Na Vipavskem so soldi, ki jih dobi merčun od vsakega vedra vina za svoj trud. Božjak in božji denar (v Velikih Laščah) imata naziv po tem, ker se je tak droben denar dajal v cerkvi Bogu, oziroma vbogajme.
brenkač — groš (Cigale I, 603), iz poljskega pobrz^kacz = groš. Ime je onoinatopoetično od brenkati (Bruckner, o. m. 44).
cemper — vinar. Beseda ima drugotni nosnik pred zapornikom, prvotno ceper = iver, drobec, prim. cepiti.
cvenk — denar, onomatopoetično ima po glasu za kovan denar. drobiž, drobnič, drob — droben denar na sploh, Kleingeld, Sclieide-miinze.
gotovec, gotovina, gotovščina, gotov denar — kovan denar (ne v blagu), ki je vsak čas na razpolago, bares Geld.
novec, novčec. novčič — pomeni prvotno nov denar, Neukreuzer, pozneje pa sploh denar, prim. shrv. novac.
okrogli (penezi, novci), sem brez okroglega — pomeni na sploh denar; naziv je naslonjen na okroglo obliko kovancev v nasprotju z oglatimi. pinki-penki, pinkec — splošen izraz za denar, onomatopoetičnega izvora. plenk — kovan denar z onoinatopoetičnim poimenovanjem po kovinskem glasu.
trdnjak — šaljivo ime za tolar, češ da ga težko zaslužiš (ali pa da je iz trde kovine, oz. da je trden — veliko vreden).
žvenk — poimenovanje denarja na sploh, onomatopoetični izraz.
III. Imena iz povojne dobe
Po svetovni vojni se je v naših krajih zamenjala avstrijska kronska vrednost z novo: na Primorskem z italijansko (lira, čentežim), na Koroškem z avstrijsko (šiling, groš) in v zadnjem času z nemško (marka, pfenig), v dravski banovini pa s predvojno srbsko (dinar, para). Za kovan in papirnat denar v Jugoslaviji (gradivo za Primorsko in Koroško mi ni pri roki) imamo množico imen: nekaj jih je podedovanih iz prejšnjih časov in prenesenih na nove novce (prim. nežica, tolar, rajnški, krona, bajok itd.), mnogo imen pa je novih, ki kar sproti nastajajo. Imena se javljajo v glavnem po že omenjenih starih vidikih. Posamezni bankovci in kovanci imajo po naših krajih tale imena.
1. Tisoedinarski bankovec se imenuje na splošno tisočak, v Slovenskih goricah jezero, v Prekmurju jezerka, ob s verni meji tavžentar. Ker so imeli prvi jugoslovanski tisočaki na averzu naslikanega sv. Jurija, ga imenujejo na splošno: jur, jurij, jurček, v Zgornji Polskavi jurek, v Dravogradu jurn, na Gorenjskem tudi jur kraljice Marije, ker je na sedanji izdaji na njem glava naše kraljice. V Ljubljani ga zovejo tudi as in dulrr, v Beli Krajini pa marko, okrog Maribora micka.
Slovenski jpzik
65
5
2.	Petstodinarski še ni dobil posebnih imen; v Črni mu pravijo pel-stodinaršek.
3.	Stodinarski bankovec se naziva splošno stotak, v Prekmurju stoika, ob severni meji hundrtar. Po ptici se imenuje metulj, metuljček na splošno, čuk v koroškem kotu. Po barvi so mu nadeli imena: sivec in belec na Štajerskem, cikorja in cikorjevec na Dolenjskem. Po moški figuri se imenuje: mlinar na Gorenjskem in Koroškem, pek v Dramljah, tiMar okrog Šoštanja, rešetar v Dravogradu, kmet okrog Maribora, angele pri Guštanju, angel v Prekmurju, demokrat v Bohinju in Črnomlju. V Loškem potoku mu pravijo srb, ker so bili prvi bankovci v Jugoslaviji še stare srbske izdaje. S krstnim imenom so označili figuro na bankovcu: lizika okoli Ljutomera, Šmen (= Šimen) pri Kranju in Tržiču, v Dobliču in Črnomlju pa matilda po neki ciganki Matildi, ki je bila baje zelo podobna ženski figuri na bankovcu. Nadalje mu pravijo še: bobnar ob zgornji Savinji, bajs v Zgornji Polskavi; okoli Novega mesta dračar, ker je snop na bankovcu podoben butari dračja; vresčavec (vrešavc) v Žireh po glasu, ki ga slišimo, kadar štejemo bankovce; v Dravski dolini vaser-druk iz nem. Wasserdruck, vodni tisk.
4.	Petdesetdinarski kovanec ima tale imena: petdesetak na splošno, petac v Ljubljani, petdesetdinaršek v Črni. Po napisu: Bog čuva Jugo-slaviju, ga imenujejo: bogec, bogek, božjak, Bog čuvaj, čuvaj, Jugoslavija po raznih krajih na Gorenjskem in Štajerskem. V Gornji Radgoni ima ime blatnik, v koroškem kotu pa tolar.
5.	Dvajsetdinarski kovanec se imenuje: dvajsetak, dvajsetclinaršek v Črni, dvajUica v Prekmurju, cvancigar in cvancigarica na Štajerskem, tu mu pravijo tudi bor in bob.
6.	Desetdinarski novec je navadno desetak, v Prekmurju desetka, v Črni desetdinaršek. Navadna oznaka je nadalje kovač in orač, ker so imeli svoječasni bankovci na eni strani podobo kovača, na drugi pa orača; po bankovcu se je ohranilo ime banka, v Črnomlju zelenec pa po barvi bankovca. Na Gorenjskem se sliši tudi ime bognar.
7.	Dvodinarski novec ima vrsto nazivov: brus v Dravski dolini, bik v Beli Krajini in bikec (beček) pri Tržiču, bose (božič) v Škofji Loki. Pogosto se uporabljajo zanj stara imena: bajok v Žireh, tolar v Dravski dolini, goldinar v Ločah, cekin v Zgornji Polskavi, bačkar v Prekmurju, počen v Guštanju, cvajar pri Mariboru. Takoj po prevratu smo imeli bankovec rdeče barve, ki so mu nadeli v Prekmurju ime jančibanka, v Ljubljani pa bankrot. To ime je naslonjeno na nem. rot = rdeč, obenem pa je šaljivo navezano na bankrot avstrijske veljave. Bankrot pomeni bančni polom, a ime izhaja iz ital. banco rotto = razbita menjalna miza.
8.	Enodinarski novec se imenuje navadno dinar, ali skrajšano samo din, v Črni dinarček, knjižno dinček (LZ 1936, 58). V Mariboru mu pravijo krajcar, v Prevaljah pa bogec. Ime dinar je prišlo od Srbov in izhaja iz lat. denarius preko bizantinskega dinarion, arabskega dinar.
9. Petdesetparski novec se splošno imenuje: nežica, nežika, nežka, dalje dve kroni, pol dinarja, v Črni petdesetparšek. V Hočah je cencek, v Rušah fičnek, v Polskavi rajniš, v Prekmurju rajniški, v Guštanju pa uš.
10. Petindvajsetparski novec nazivamo: krono ali kronico, ker je ob zamenjavi denarja dobila 1 krona vrednost 25 par. V Črni je petindvajset-
paršek, v Prekmurju pol rajnška, okoli Jarenine in Št. Ilja je šaljivo jareninski šiling, ker so bili novi kovanci 1922 podobni svetlim avstrijskim šilingom, Jareninci pa so znani kot Ribničanje. Okrog Maribora je boljševik, v Ljubljani med brezposelnimi šklemfa (Druž. tednik 1. aprila 1937), na Gorenjskem valcajzen iz nem. Walzeisen, valjano železo in rezano na ploščice. Spomina vredno je ime pfajfar za bankovec, ki ga je izdala mariborska mestna občina takoj po prevratu; ime ima po mestnem gerentu dr. VI. Pfeiferju, katerega podpis je bil na bankovcu.
11. Deset- in petparski novci so bili v prometu samo nekaj let po prevratu, a so bili iz slabe kovine (železa) in so kmalu izginili, v Črni so jim rekali petparšek in desetparšek. Novca za eno paro sicer nimamo, a pojem je v rabi in zato tudi ime: para, parica, prebita para, pri Gu-štanju pavr (pet pavrov). Para je iz srbskega jezika in izposojenka iz turščine.
Splošnih izrazov za plačilno sredstvo pozna ljudstvo dolgo vrsto: denar, denarji, denarci, novci, penezi, soldi, pare, cvenk, plenk, žvenk. okrogli itd.
Slovstvo in viri
Slomšek, Blaže ino Nežica, 1842, 84—85.
Steska Viktor, Naši denarji, IMK 1900, 109—116.
Kos Fran, Denar in njegova vrednost okoli Škofje Loke v minulih dveh stoletjih, LZ 1891, 361—363.
Kos Fran, Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, IMK 1892, 24—26.
Štrekelj Karel, Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev, CZN 1908 in 1909.
T r a v n e r Vladimir in Baumgartner E g o n , Naši srednjeveški novci, CZN 1930, 146—181 (s podobami novcev).
Kelemina Jakob, Pravne starine slovenske v filološki luči, GMS 1933, 57.
Sari a Balduin, Novac, Narodna enciklopedija SHS III, 145—153.
Polec Janko, Denarstvo med svobodniki na Kranjskem, GMS 1936, 125-128.
Ilešič F ran, Din itd. kod Slovenaca, Naš jezik 1934, 71.
Bunc Stanko, Še nekoliko slovenskih imen za novce, Naš jezik 1934, 212-213.
Uporabil sem gradivo iz tehle slovarjev: Sommaripa (po LMS 1891, 130), Apostel, Pohlin, Gutsman, Murko, Janežič, Cigale, Pleteršnik, Glonar, Broz-Ive-kovič^ Berneker, Bruckner, Ktuge, Walde, Meyer (Konversations Lexicon) in Du Cange (Glossarium). Izrecno navajam v tekstu le najpotrebnejše vire.
Pregledana je bila večina leposlovnega dela: Vodnika, Prešerna, Kersnika, Detele, Mencingerja, Preglja, Cankarja in še nekih drugih. Ekscerpirana je tudi Štrekljeva zbirka Slovenskih narodnih pesmi, knjiga I—IV (=SNP).
Veliko imen iz raznih krajev Slovenije sem nabral po poizvedovanju med ljudstvom, nekoliko, zlasti iz štajerskih krajev, so prispevali moji letošnji sedmo-in osmošolci pri delu na seminarskih vajah.
Zgornje delo noče biti zaključna beseda o imenih za denar na Slovenskem, temveč predstavlja le prvi poskus zbrati čim več gradiva in ga podati v pregledni obliki. Zato bom za vsako dopolnitev ali nov prispevek slehernemu hvaležen (naslov avtorja: prof. S. B., na I. realni gimnaziji v Mariboru).
f Vida Vrtovčeva
O Megiserjevem slovarju'
1. Razmerje Megiser ja do drugih slovenskih protestantskih piscev. — Za svoj slovar (1. 1592.) je Megiser črpal gradivo predvsem iz Dalmatinovega Registra in iz Bohoričeve gramatike. Iz prvega vira je prepisal skoraj vse besede, jim dodal isto dialektično označbo, ki jo imajo pri Dalmatinu, in tudi sam je dostavil označbo Dalm. (F6b) ter s tem pokazal na vir, iz katerega je zajemal. Preseneti pa nas, da ni uporabil dosledne Dalmatinove grafike; zelo samovoljno in v največjem nasprotju do Dalmatina je njegovo označevanje sičnikov. Za primer, ki naj nazorno pokaže, kako je Megiser uporabljal Dalmatinov Register, hočem navesti eno stran iz Registra, zraven pa ustrezne besede v Megiserjevem dikcionariju.
Ajd
Crajnfki A.
Corofhki A.
Ajdoulki Ajfrar
Ajfrati A ni m a Ampak Ankora, ali
shelesnamazhka Antverhar
Antverharfkih Apnu
Apoftel, Ioger Ioger,
dvanaitttla Apottolftvu Iogerftvu Arnosh
Arzat Arznia Auba
Dalmatin
Slovenfki oli Besjazhki A.
pogan
poganfki savidliv
Megiser
Harvazhki, Dalmatinfki A. pogan in
saviditi Dojka Ale Sidro
Mejfhter
Mejfterskih vapno
oklopi shelesni oklope
vrazh, Likar
Likaria
kopka
aid, Cr: pogan, Dalm: po-
ganin F 6b aidouski, poganski F6b savidliv, navidliv, ayfrar C 6 a
saviditi, aifrati C6a dojniza. amma, dojka A 2b
ankora, shelefna mazhka,
Cr: tidro A2b antverhar, Cr: meishter F8a
japno apnu, Cr: vapno. Illyr:
yapno G 8a vuzhenik apoftel, joger, dvanaftfla A 3b
arnosh, oklope, Cr: oklopi
sheletni F8b arzat, likar, vrazh A4a arznia, likaria A4a auba, Cr: kopka G la
1 A. Breznik je v svoji pregledni in tehtni razpravi »Slovenski slovarji", natisnjeni v Razpravah Znanstvenega društva v Ljubljani, III (1926), str. 110 si., podčrtal, da je naša rajna tovarišica Vida Vrtovčeva v svoji profesorski tezi „Jezik v Megiserjevem dikcionariju" dokazala, da je Megiser uporabljal Dalmatinov Register in Bohoričevo gramatiko. Uredništvo Slovenskega jezika je bilo mnenja, da je dobro, če se ta dokaz nazorno objavi. Zato iz zapuščine pokojne tovarišice objavlja primerjavo med Dalmatinom, Bohoričem in Megiserjem, obenem pa še primerjavo med prvo in drugo izdajo Megiserjevega slovarja, s čimer je točka 9. Breznikove študije n. m. 143 podrobneje osvetljena in utemeljena.
Dalmatin
Megiser
Crajnlki Corolhki
B.
B.
Slovenfki oli Besjazhki
B.
Harvazhki, Dalmatinlki
B.
Banderu		saftava
Basni	nepridni	
	marini	
Bati fe		Bojati fe
		ftrashite fe
Berliti		Derlyti, nahilje
		gledati
Berloga	jama	
Bersi fli	tekozhi liftarji	
	poti	
Berft	popki	
Befteda		
Beffede		
Betesh		Bolesan
Bizhovje	lozhje	litje
paludje		
Blagur	dobru	
Bobni	pauke	
bobnati	paukati	
Bojovati		klati
Bolan		Beteshan
Bolesan		Betesh
Boshji shlak		Boshji vdaraz
Borfht		Losa
Bregefhe		Gazhe, fvitize
Brinje	fhmolje	
Britku		Teshko, slo
Britkoft		
Bron	Kuffer, Ruda Brunoz, Ruda	
Brumen		Dober, pozhten
Buhernik		oshurnik
Buhrati		oshuro vseti
Bukoufki	Latinfki	djazhki
Buqve		Knyge
Butora		Rabot, Breme
		Terh
Buzha		Tikva
Rizh Rizhi
fitovje
banderu, Cr: faftava D 5a bafn, maryn D 4b
fe bati, Cr:bojati, Itrashiti
se D 8b nahilje gledati, krishom
gledati, berliti M8a jama F 5b
seli, lyftar, pot B5b
befieda, Cr: rizh V6b
bollefan, Cr: betesh H5a tozhje, paludje, bizhovje, litovje, Cr: litie B3b
boben, Carn: pauke A7a paukati, bobnati A7a boj dershati, klati, fe bojo vati N 2b bollan, Cr: beteshan H5a bollefan, Cr: betesh H5a boshji shlak, Cr: boshji
udaraz N2b borsht, gaj, Cr: lofa Ela bregesheFla, gazheK7a brinje, (karn:) shmolje T 5 b
Tefbkozhja britkust, teshkozhja Bla Brunaz brunaz, ruda, kuffer, Cr:
bronz, med H6b dobar	brumen,dobar,pozhtenE2b
vshurnik buhernik, vuhrar, Cr: oshurnik, ushurnik V 7 b buhrati, Cr: oshuro vfeti V 7b
Latinski, Bukouski, Cr:
Diazhki H8b buque, Cr: knige B7b Brime butora, tovor, rabot, breme, terh, brime H8b buzha, tikva, plotniza H 6 b
Iz Bohoričeve gramatike so vzeti primeri v slovniškem dodatku; tako je prevzel sklanjo imen oča in mati s to razliko, da ne omenja dvojine, ki je tudi pri drugih zgledih ne navaja, in da v vokativu ne uporablja spolnika. Pridevniški zgled dober je prav tako prevzet, le da ima Bohorič v acc. pl. te dobre D8b, Megiser pa Te dobri Y3a, to se pravi, uporabil je kar nom. pl., kakor ga je tudi v acc. pl. ti gospudie Y 1 b. Zgledi za sklanjo left, Ti, Taifti, on, kateri so vsi iz Bohoriča (popravil pa je Bohoričevo pomoto nom. sg. fem. katere F2b v katera
Y 6 a). Z Bohoričevimi primeri je izpopolnjeval tudi besedni zaklad, za kar naj kot primer služi stran Dla iz Bohoričeve gramatike.
Bohorič	Megiser
Gerab	gerab E 7 a
Gibezhin	
Glafi	glafi P 3a
Glih	glih F 3a
nikar enak	
Gnadliv	gnadliu F3b
milostiv	milostiv F3b
goltanez	goltanez H 1 a
Goluf	goluf B 3 a
Gofpud	Gofpud G 2b
Grad	grad E 8b
Grisezh	grisezh A8b
Grosovit	grosovit F 4 b
Gvant	guant F 1 b
Gumi	
Gbelb	gbelb F 6a
Guft	guft E4b
Ofhter	oshter V5b
Hithni malik	hishni malik G 1 a
Hitler	hiter N 5 a
Bohorič	Megiser
Hlapez	hlapez C3a
Hlapzhizh	hlapzhizh H3b
Hraft	hrast A 1 b
Hrib	hrib G 3b
Iarmark	jarmark G7a
Sejmen	sejmen G7a
Iesdez	jesdiz M lb
fhitnik	shitnik M 1 b
Isvir	isvir L 8b
Kamen	kamrnen P 1 a
Kamzhizh	kamzhizh P 1 a
Kafhel	kashel G 6b
Kerhak	kerhak E5a
Perhak	perhak E5a
Kluzh	Kluzh N 4a
Klafaft	klafast E 8a
Kojn	kojn L 4 a
Konez	konez C 7 a
Koren	koren V 7b
Kovazh	kovazh N 4b
Ta dva primera kažeta, da je Megiser Dalmatinov Register in Bohoričevo gramatiko uporabil, kolikor se je dalo. Ali je druge besede našel pri drugih pisateljih ali pa jih je sam iz ustnih virov nabral, to je pač težko določiti. Ker nam je vir znan, je samo po sebi umevno, da prevladuje v Megiserjevem slovarju dolenjščina z vsemi svojimi značilnostmi, kakor so na primer ei za dolgi e, u za dolgi padajoče poudarjeni o, delno akanje, prehod izglasnega nepoudarjenega -o >-u itd. Tedanja dolenjščina, kolikor vemo, še ni poznala razvoja l>u, čeprav je bila akustična razlika tudi za Dolenjca že zelo majhna, kakor smemo sklepati po Dalmatinovem Allman za nem. Hauptmann (Megiser je prevzel ali man D6a); pri Megiserju pa beremo že nekajkrat u-Jukavnik O 8a, veuniza T7a, V7b, samouklu G3b, mouzhe P3a, {amovzhali Q8b, kar more biti po koroščini, vendar pa nobena teh besed nima označbe Carn., kakor je Megiser označeval koroške besede, prevzete iz Dalmatinovega Registra.2 Drugi koroški znak bi utegnil biti i za e v dolgem zlogu; veudar so nekatere izmed teh besedi ikavsko-čakavske, iz Registra prepisane (Likar, Likaria, brime, rizh, sdrib), druge ima iz Bohoriča (zvit 54; Svit 53 in fvit dati L7a ima kratki e, kakor did A3a, diver N 7b; lijni zherv G5b ima tudi Bohorič in ta pisava more podajati govorjeno lesni-, kratek e je tudi v s ril Xlb; ostane le zvit B4b po Bohoričevem zvit 54); skratka, sledu koroškega l za dolgi e pri Megiserju ne najdemo.
2. Primerjava prve izdaje Megiser j evega slovarja z drugo iz leta 1744. — Drugo izdajo slovarja imenuje že naslovna
2 Gl. Ramovš, HG II, 23 si.; moazhe ima tudi Bohorič. Red. op.
stran „correctum et auctum"; njen obseg je še več ko dvakrat večji. Uvod ima posebna ortografska pravila, a uredniki se zanje niso brigali, marveč pisali popolnoma neurejeno, nedosledno in samovoljno. J. Glonar, Naš jezik 54, pravi, da je uvod in zadnjo četrt slovarja očividno spisal drug urednik kakor ostale dele; tudi ta urednik se pri zapisovanju besedi ni oziral na uvodna grafična določila. V teh določilih so štirje sestavljeni znaki: 1. fh za š (v slovarju pa je za ta glas običajno uporabljen znak sh); 2. s h za z (tako je tudi rabljen in drugi znaki, kakor s, f so redki); 3. zh za č (tudi enostavni z se rabi za č)\ 4. fhzh za šč (tudi szh, shzh). Pri črki l pravi urednik, da se za črko l včasih govori u, bodisi na koncu besede ali pa tudi v sredi: fim biv pro fim bil, Jim vidiv pro fim vidil, fim pleffau pro pleffal, kobiva pro kobila, masvu pro maslu. V slovarju pa je skoro dosledno fonetična pisava: Shiuo, oftau, faush, piffou, dougu itd.
V jezikovnem pogledu je druga izdaja izrecno in izrazito koroško dialektična. Iz prve izdaje so prepisane besede ohranile svojo obliko, imajo pa zato večkrat označbo Car. ali Carn. Nekaj primerov: Carn. napolniti A6a in poleg je koroško Napouniih; Carn. zhibele C7b — Wuzhele; Carn. Kasha, mozhnik D5b — Jeglizhi; Car. Nemaz E6b —• Niemezh; Car. merknenje na luni I3a — merknenje na mesonzi; Car. beshati — Bieshat; Car. Koffili K4a — Brueshtikat; Carn. vert K7b — Lokoushe, gartl; Car. kaiha L2b — kiha itd. V drugi izdaji so torej vse besede s Carn. dolenjske, dočim je v prvi izdaji prav narobe; na to izdajo se nanašajo Kopitarjeve besede: „Der Dialekt dieses Dictionarii solite der Kiirntnisch-Windische sein; manche Worter . . . sind als Carn. den Krainern zugetheilt." Vse znane koroške glasovne pojave imamo v drugi izdaji v obilni meri izkazane, na primer 1. e za a v dolgih zlogih: Vefs Fla, den Gib, Lehki C8b, mesha X7b, pes ji Q3a; 2. oblike z en za nekdanji nosni q-. Pajenk Kk5b, miefenz Y4b, mesonzi I3a; 3. ou za poudarjeni f: Toufti A4a, douh D4a, Shouna Kk3b; Soufe, Doashit, Bouha itd.; 4. ua za dolgi padajoče poudarjeni o: Kueft B 6a; bueshez C 6a, Mueft D 7a, drueb E4b, gued, Brued, Rueh, Mladuefl, Nues itd.; 5. za dolgi č berem ia in i: miesten Elb, Riezh E8a, vrieden F5a, v'bieshat, Odrieshit, Liep in s'vizho Elb, zhrive E4b, riuno Gla, Riva F8a, Suisde, Ziu, Odprit, livo itd.; 6. znakov za moderno vokalno redukcijo je vse polno: fromak A8b, fnanz C2a, Shrok D 4 b, Ma za ima D 7 a, sdej, Nehat, puftit, Obriffat, met za imet N7b itd.; 7. za u iz l piše večinoma u: Hkauz, peuzat, Shauba, Shounier, Sov; piffou, pernesou, jedou; prim. še kor. la>ua: padua B3b, zevo F2b in dalje modlit A5b, modlitva S4b; 8. koroško-gorenjska palatalizacija k>č, g>j, h>š: jabuozhe A7b, draje T4b; 9. končnica-o za -m v dat. loc. sing. h'pit jo BI a, Hpervimo G 7 a, potoko 16b, ferco Zz3a; 10. seveda so značilne koroške besede tudi zastopane: nedeu Ila, Nedju H8a, Pajenk, Vigred, vigrednu, terdeifti K5b, doro H7a.
Druga izdaja je poleg tega razširjena še s posebnimi opisi	in '
rečenicami. Za primerjavo hočem navesti stran N8b prve izdaje	in
ustrezno stran Hh4b druge izdaje, da bo tako razlika, o kateri	je bil govor, bolj nazorno prikazana.
I. izdaja: N 8b
molzhati Ivinia, preliza
fuinski hlev
luinina, luinsku mefiu etica
etizhen
[uinsky fpeis-h [e refvaliti
put
itd.
II. izdaja: Hh4b
Mouzhat, tiho djat. obtihnit Svinja, preffe, pretiza Svinski rofar Svinjak, svinski hliu Pitounek
Svinske meftu, svinina Jetika, etika, na pluzheh boun Shushiza
Kiri pluzhe vun metzhe, etizhen,
s'zeran, shushizen Svinsky Tpies, Ipies h' svinskei jagi Dou zerat, doujemat, luh perhajat,
le resvalit Koku ta zhlovek doujemle, vel dou-
zera, vel fuh perhaja Puet, Car. put, kri Kervavi puet
Ruša Mahkota
Pohlin literarni zgodovinar
Med Pohlinovimi latinskimi zgodovinskimi deli, ki so ostala v rokopisu, je pač najvažnejša Bibliotheca Carnioliae, alfabetsko urejena literarna zgodovina, saj važno dopolnjuje domačo literarno zgodovino za dobo od Valvasorja pa do konca 18. stoletja.
Pohlin je pred smrtjo izročil rokopis B. C. prijatelju Herbcu, kustosu terezi-janske akademije na Dunaju. Proti Herbčevi volji je knjižničar terezijanske akademije Jožef pl. Sartori rokopis 1. 1803 objavil v katalogu te akademije. Na Kranjskem so za to objavo izvedeli razmeroma pozno; Kopitar je obvestil o tem Zoisa v pismu dne 5. decembra 1808, drugi pa so izvedeli iz njegove slovnice sredi marca istega leta. Iz Kopitarjeve korespondence Zoisu (Prijatelj, IMK, 1905) je razvidno naslednje: V omenjenem pismu Kopitar v 21 točkah našteva zanimivosti knjige in opozarja na Herbčevo idejo, naj bi kranjski znanstveniki B. C. na novo izdali, seveda s pogojem, da bi jo prej kritično prečistili in izpopolnili. Iz nadaljnjega dopisovanja je razvideti, da se je za to zamisel ogrel tudi Zois; čudno pa je, da se Zois za Pohlinovo literarno zgodovino ni bolj potrudil. Ker Herbic Sartorijevega natisa ni hotel izročiti, se je Kopitar odločil za prepis. Ker so pa prepisovalci po Herbčevem mnenju zagrešili več napak, je Kopitar zahteval, naj Zupančič prepis po izvirniku popravi. Zupančič poprave ni dovršil in tudi ni pripisal Herbčevih dodatkov. Zaradi nesporazuma s Herbcem tudi Kopitar ni naredil tega in prepis je ostal neurejen. Zois ga je dobil šele naslednje leto, 25. avgusta 1810; kam je prešel po Herbčevi smrti izvirnik, ni znano. Zois svoje obljube, da bo vnovič izdal B. C., ni izpolnil; iz njegove knjižnice je prišel prepis v lieejko (sign. 171. II. C. a).
Prepis je izšel v tisku šele 1. 1862 kot priloga k Mittheilungen des histo-rischen Vereins fiir Krain v redakciji A. Dimitza. Dasi se v uvodu napoveduje, da teksta niso prav nič spremenili, se je vendar v tisk vrinilo več napak (Ilešič, ZMS 1904). V omenjeni razpravi je Ilešič skrbno proučil in primerjal oba tiska in prepis B. C., kritične analize in ocene pa ni podal.
Prva in edina ocena Pohlinove B. C. je izšla v aprilski številki lista Neue Annalen des osterreichischen Kaiserthums 1807 (str. 173—176). Kritika je neugodna, češ da je delo nepopolno. Anonimni ocenjevalec išče vzrok vsega zla v preobširni zasnovi literarne zgodovine in v pisateljevi nekritičnosti.
Moj namen ni, da bi kritično pretresala obsežno latinsko, in nemško produkcijo Pohlinovih kranjskih pisateljev. Važno mi je, koliko- je Pohlin zajel v svojo B. C. tudi probleme slovenske literarne zgodovine. Prikazati hočem Pohlina kot bibliografa izrazito slovenistične produkcije od prvih početkov do konca 18. stoletja.
*
V obširnem naslovu napoveduje pater Mareus, da bo v svojem delu obravnaval pisatelje, ki so rojeni Kranjci ali so le na Kranjskem ali o Kranjski pisali. Naredil bo to v obliki knjižnice, razvrstil jih po abecedi in dodal različne zgodovinske, kritične in kronološke podatke. V dolgoveznem, nesistematično urejenem uvodu avtor pojasnjuje, kako in zakaj
je sestavil to zbirko. V bistvu gre le za zagovor pisatelja, ki se zaveda, da se delo ne strinja z naslovom. Glede obsega dela izjavlja, da bo kljub omejitvi v naslovu (Bibliotheca Carnioliao) upošteval tudi pisatelje iz Koroške, Štajerske, Goriške in Istre. Zaradi take obsežnosti pa seveda nihče ne sme pričakovati, da bi bila njegova literarna zgodovina popolna, zakaj to da presega moči enega človeka. Nepopolnosti svojega dela se Pohlin očividno zaveda, vendar dobršen del krivde zvrača na tiste, ki mu niso pomagali.
0 tem, kako je delo nastajalo, pripoveduje naslednje: Kadar koli je dobil v roke, često popolnoma slučajno, delo kranjskega pisatelja ali pa je bral o njem, si je vse vestno zapisal in pričel zbirati notice. Tako je nabiral vztrajno več let. Pri tem sta mu pomagali največ ljubljanska in dunajska diskalceatska knjižnica, zlasti pa dunajski bibliotekar avgušti-nec o. Ivan Peter Sulzer. Sprva je hotel toliko časa počakati, da bi imel vse zbrano, toda prijatelji (viventes extra Patria) so ga silili, naj izdaje več ne zavlačuje; vsekakor so bili to dunajski Kranjci, med njimi gotovo Herbic.
Prvotno namero, da bi našteval pisatelje po vsebini njih spisov, pravi, da je opustil. Odločil se je za abecedno naštevanje pisateljev in njihovih del, izrecno pa izjavlja, da se bo strogo vzdržal vsake kritike iz bojazni, da ne bi bil objektiven. Odločil se je torej le za suho naštevanje biografskih in bibliografskih podatkov. Svoji obljubi o kritičnih zapiskih, ki jo je dal v naslovu, se je potemtakem izneveril.
Dejstvo, da je Polilin napisal kranjsko literarno zgodovino, zlasti pa še, da je pritegnil v svoj seznam tudi slovenski tisk, izdaja njegovo izrazito prerodno miselnost. To potrjuje tudi njegova izjava o pomenu B. C.: 1. pobiti hoče očitke drugih narodov, češ da naša domovina sploh nima pisateljev ali pa jih ima zelo malo, bodisi da manjka talentov, pridnosti ali pa mecenov; 2. rešiti hoče pozabe redkejše knjige, izrecno pa poudarja dela avtorjev, ki so kultivirali naš jezik; 3. domovini in njenim pisateljem hoče pomagati do priznanja in slave; 4. z zgledi velikih prednikov bi rad navdušil potomce za enaka ali pa še slavnejša dela. Tiste pa, ki se aktivno ne morejo pridružiti, bi rad vzgojil, da bi dela domačih pisateljev spoštovali in cenili; 5. zbuditi hoče pri rojakih smisel za zbiranje in čuvanje redkejših knjig domačih pisateljev.
Ves ostali del obsežnega predgovora vsebuje le avtorjevo samohvalo, češ da je samo opravil delo, ki naj bi ga »perfectius« izvršil kdo drugi, in da je občutno olajšal pot tistemu, ki bo delal za njim. V največjo zaslugo pa si šteje častihlepni diskalceat, »quod scriptores Carnioliae enumerasse primum«. Vendar ta prednost tudi v tem primeru ne velja docela patru Marku.
Probleme slovenske literarne zgodovine so že pred njim skušali osvetliti tudi domačini Hren, Valvasor in Thalnitscher. Hrenovo poročilo o slovenski reformaciji je ostalo v rokopisu, le deloma se je uporabilo v Rosolenčevem Gegenberichtu 1. 1606, a posnetek Memoriala. ki ga je Hren zabeležil v svojem Protocollum pontificalium, je bil objavljen v Valvasorju VII. 704. Valvasor je naštel v poglavju o »učenih pisateljih, rojenih na Kranjskem« vse pisatelje Kranjce, kolikor jih je poznal, po časovni vrsti, brez ozira na jezik. Thalnitscher je imel že v tiskani Epi-
lome eronologica iz 1. 1714 poglavje o »slavnih pisateljih nemške Avstrije« z odstavkom o kranjskih pisateljih; v rokopisni Bibliotheca laba-censis publica (1714—19) pa je obravnaval vse znane mu kranjske pisatelje do 1. 1719. Za Hrenov poizkus Pohlin ni vedel (Rosolenčev Gegen-bericht sicer navaja v B. C.), dobro znani pa so mu bili Valvasorjevi in Thalnitscherjevi odstavki, saj mimogrede omenja, da sta ga Valvasor in Thalnitscher nekoliko prehitela. Zasluga prvega domačega literarnega zgodovinarja mu gre le za dobo od 1. 1719 dalje. Koliko se je oprl za dobo do 1719 na Valvasorjevo in Thalnitscherjevo gradivo, koliko ga je prinesel sam, to naj pokaže primerjava.
*
Doba pred reformacijo. To dobo je že Valvasor nekritično podal s svojimi presplošnimi poročili o glagolizmu na Kranjskem, a tudi Pohlin je ni jasneje začrtal. Edina članka, ki naj osvetljujeta to obdobje, sta Pohlinovi poročili o sv. Cirilu in Metodu in o uglednem domačinu iz 16. stol. baronu Žigi Herbersteinu. Poročilo o svetih bratih je Pohlin v glavnem sestavil po Valvasorju: prav tako navaja napačno očetovo ime, ponavlja Valvasorjevo razlago Metodovega imena (metus = strahota) itd.; kar je pridal novega, je že vse objavil v svoji slovnici. Kakega novega ali zboljšanega poročila o misiji slovanskih bratov in obeh slovanskih pisavah ni. Zboljšal in izpopolnil pa je Valvasorjevo izvestje o Z. Herbersteinu. Toda kakor Valvasorju je tudi njemu najvažnejše Herbersteinovo delo Rerum Moscovitarum Commentarii le mrtvo ime. Da dela ni poznal, priča dejstvo, da beleži odlomek iz te knjige De bello Poloni et Moschi iz Pistorjeve zgodovine kot samostojen spis. Pogrešamo pa seveda tudi pri Pohlinu vsako pripombo, kolike važnosti so ta poročila za Slovence. Popolnoma je prezrl izrazito posebnost, da je plemič znal celo slovenščino in da je v knjigi opozoril svet nanjo.
Reformacija. Pohlinov seznam kranjskih protestantov (Bohorič, Bu-dina, Frischlin, Juričič odnosno Dalmatin, Khisel Jani, Megiser, Spindler, Trubar Felicijan in Trubar Primož) ne vsebuje imena, ki bi bilo prvič imenovano v domači literarni zgodovini, ako ne štejem sem tudi Bonoma, Flacija in Vergerija; ta imena je zapisal Pohlin na novo, ne da bi poznal njihov pomen za nas.
Za Hrenov rokopis Pohlin ni vedel, Delničarja pa kot zgodovinarja reformacije ni mogel upoštevati, zakaj ta je sprejel v Epitome le Megi-serja, v Bibliollieco labacensis publica pa edino Bohoriča. Opiranje na Valvasorja je zopet otipljivo jasno. Pohlin je sprejel v svojo biblioteko najprej vse tiste protestante, ki jih Valvasor izrečno našteva v poglavju o kranjskih pisateljih (Bohoriča, Budino, Dalmatina oz. Juričiča, Khisla, Spindlerja, Primoža Trubarja). Izven tega okvira pa je navedel še Friscb-lina, Megiserja in Felicijana Trubarja; tudi za te je mogel najti migljaje pri Valvasorju.
Vse biografske podatke je Pohlin enostavno prepisal iz Valvasorja. Izjem je le malo. Tako je n. pr. Pohlin prvi domači literarni zgodovinar, ki je zapisal Trubarjev rojstni dan in leto. Iz kakega Trubarjevega predgovora ni imel podatkov, saj nobenega tozadevnega tiska ni poznal. Moral je imeti v rokah nekrolog wittenberškega protestantskega teologa Jakoba
Andreaeja ali pa njegov posnetek v Adamovem ali Frecherjevem biografskem slovarju (1620, 1688). Oba zapiska se namreč sumljivo točno ujemata. Pohlin je prepisal tudi tiskovno pomoto v imenu rojstne vasi (končnico -litz), pridružila pa se ji je še nova napaka, tako da se je v B. C. Rastlitz prelevila v Posterlitz. Pohlinovo poročilo o Felicijanovem s km, »ki se je vrnil v pristan katoliške cerkve in se nehal imenovati Truber«, je pač le kombinacija; kak Trubarjev vnuk še do danes ni do-kumentarično izpričan.
Pohlin je za prevajalca biblije ponovno proglasil Juričiča, razlagajoč si rodbinsko ime kot pokrajinsko ime (po rodu iz Dalmacije); to je spričo izrazitega Valvasorjevega popravka pravi anahronizem. Nova pa je Pohlinova razlaga vulgarnega imena »Kobila«: Jurčič-Dalmatin da je dobil od grofa Auersperga, pri katerem je bil za domačega učitelja, kot nagrado za prevod Lutrovega sv. pisma — kobilo. S tem poročilom je začrtal Pohlin v slovenski literarni zgodovini zopet novo smer različnim verzijam o ideološkem postanku tega sramotilnega vzdevka. Pohlin je verjel vsebini stare narodne pesmi, na katero se sklicuje. Poznal jo je pač iz Zakotnikove zbirke.
Mnogo več pažnje je posvetil Pohlin bibliografskim podatkom. Jedro njegove protestantske bibliografije predstavlja zopet Valvasor. Vse Valvasorjeve beležke je Pohlin prepisal z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi (11. pr. samostojna izdaja Trubarjevih Evangelijev in Lystov, Cerkovr.a ordninga je izšla na Dunaju itd.) ali pa jih je skušal v svoji ambicioznosti dopolnjevati in popravljati (11. pr. tisk iz 1. 1595 je prevod Spangenbergove in ne Lutrove postile). To dokazuje, da nobenega dela ni videi niti ga ni popisal iz zanesljivega vira. Kako tesno je slonel na Valvasorju, priča dejstvo, da je celo Dalmatinovo Biblijo in Bohoričevo slovnico, ki ju je poznal iz avtopsije, v B. C. opisal po Valvasorjevem vzorcu. Zanimiva pa je Pohlinova spretnost, s katero se je znal izogniti vsake besede, ki bi šla v prid njegovemu preduiku-slovničarju. Vse Valvasorjeve opombe je prezrl in ni niti z besedico pojasnil, da je to slovnica. Ko pa našteva med Popovičevo rokopisno ostal i no tudi kritiko Bohoričeve slovnice, jo izrečno omalovažuje. Popovičevo rokopisno kritiko imenuje »excerpta ex futili libello« (opazke iz neznatne knjižice, katero kupiš na Saškem za majhen denar, če se sploh še dobi). Prav tako je zasenčil Pohlin tudi vso Valvasorjevo osvetljavo Dalmatinove Biblije: to protestantsko veledelo je uvrstil v svoj seznam kranjskih knjig skromno in brez priznanja.
K Valvasorjevim beležkam (Trubarjev katekizem, Formula concor-diae, Cerkovna ordninga, NT, psalter, postila 1595, Dalmatinova Biblija, Bohoričeva slovnica, nemški tiski Budine, Khisla in Spindlerja) je pripisal Pohlin še nove. Našel jih je deloma v Frischu (Historia dialecti Vened., 1727), v Dobrovskega razpravi Litterarische Nachrichten von einer Reise nach Schweden, 1796, deloma pa jih je pripisal iz avtopsije. Za avtopsijo govori le izvestje o Jezusu Sirahu in obeh izdajah Megiser-jevega slovarja. Splošna beležka o Cerkveni pesmarici je iz Frischa, kakor priznava Pohlin sam, zapiska o Habermanovih molitvah in Penta-tevhu pa iz omenjene razprave Dobrovskega.
Priznati pa moramo patru Marku novost v domači literarni zgodovini, da je prvi zapisal nekaj glagolskih in cirilskih tekstov, bodisi da jih je našel v razpravi Dobrovskega (1796) ali pa da jih je popisal na lastno oko. Iz avtopsije je popisal vsekakor primerke iz domačega dis-kalceatskega samostana na Dunaju: Bramba avgustanske spovedi in Spovid inu spoznanje prave kristijanske vere, Tubinga 1564, prav tako I. in II. cirilski NT, 1563. Ostale beležke o hrvatskih protestantskih tiskih si je izpisal pač iz Dobrovskega. Nekritično je prepisal napačno poročilo Češkega slavista (da je namreč izšel 1580 v Ljubljani glagolski katekizem s Salamonovimi pripuvistmi, pravilni zapisek o NT 1562 pa je spremenil po svoji glavi). Pravilno poročilo o srbskem katekizmu, Tubinga 1561, je seveda iz istega vira.
Pohlinov prinos k zgodovini slovenske reformacije je torej malenkosten. Dokazal je ne le, kako malo slovenskih protestantov pozna, temveč tudi, da mu je neznana obsežna literatura o predmetu. Valvasor in Frisch sta mu edina vira, pa še ta je uporabljal nekritično in svojevoljno. Iz sodobne literature je poznal morda edino omenjeno razpravo Dobrovskega, a je tudi to uporabljal nekritično in nepopolno. Verjetno pa je, da še teh ugotovitev iz Dobrovskega, ki jih navaja v B. C., ne pozna iz tiskanega vira, ampak da ima te vesti le od Duricba (Kidrič, Dobrovsky, 134). Razprava bi mu morala dati sicer več migljajev. Pozitiven prinos k bibliografiji slovenskih protestantov so le maloštevilni zapiski, ki si jih je naredil iz avtopsije.
*
Prvo obdobje kranjske protireformacije (Pachernecker, Alasia) je neznano prvima literarnima zgodovinarjema, prav tako tudi Pohlin u. Prvi pisatelj iz te dobe, ki ga Pohlin popisuje — pač po Valvasorju —, je Hren. Valvasorjeva serija (Hren, Mikec, Čandik, Schonleben, Ka-stelic) je očita zopet v B. C. Skromne življenjepisne podatke je Pohlin dobesedno prepisal ali pa jih vsaj posnel po Valvasorju. Od tam je tudi jedro Pohlinovih bibliografskih beležk. Kar je Pohlin pridal ali skušal popraviti, je z malo izjemami (2 nova zapisa Kastelčevih tiskov, namreč Egerjevega ponatisa »Mesec božje ljubezni« 1763 in separalke »Nebu na zemlji po božji volji« 1786) le kombinacija, n. pr. druga izdaja novih Evangelijev inu Lystov 1625, Hrenova slovenska pridiga v proslavo Lojolove kanonizacije 1601; Čandikov katekizem 1618 itd. Candikov prevod je poznal Pohlin le iz Valvasorja in mu sam izkonstruiral bibliografske podatke. Isto velja za dvojico Vorenc-Hipolit. Skopo Thalnitscherjevo poročilo je Pohlin izpopolnil v toliko-, da je iz avtopsije popisal rokopisni slovar in Hipolitovega Kempensarja. Skušal pa je prikriti Hipolitov slovar, dasi ga je poznal. Omenja ga v nejasni opazki v zvezi s Kastelčevim slovarjem, ne da bi navedel avtorjevo ime. Hipolitovo slovnico pa je sploh zamolčal. Da je poročilo o Vorenčevi rokopisni bibliji zmotno in da gre za zamenjavo s Kastelčevo biblijo, je dokazal že prof. Kidrič (CJKZ, IV).
Občutno vrzel v Valvasorjevi in Thalnitscherjevi seiiji — molk o ZizerJeliju in Janezu Svetokriškem — je Pohlin sicer izpopolnil. Toda poročilo o posebni izdaji prve slovenske umetne posvetne verzifikacije pred Valvasorjevo objavo, netočno poročilo o pridigah Janeza Sveto-
kriškega, izvestje o njegovem članstvu pri Akademiji operosov, vse to zopet izpričuje bibliografovo površnost, netočnost in izrazito nagnjenje h kombiniranju.
*
Serija kranjskih pisateljev od 1.1719 dalje, ki jih je Pohlin prvi registriral, potrjuje isto nekritičnost in površnost. Jasno je čutiti, da je izgubil svojo dotakratno oporo; njegova poročila za to dobo zaostajajo po obsegu in točnosti za prejšnjimi, dasi bi mu morali biti pisatelji razmeroma bolj znani, saj so mu bili tudi časovno bliže.
Za to razdobje je Pohlin imenoma zapisal le Rogerija, Basarja, Ster-žinarja, Klapšeta, Repeža in Pogačnika. Članek o Steržinarju ne vsebuje niti enega točnega zgodovinskega podatka, ostale pa popisuje vsaj z eno točno bibliografsko notico, da ne omenjam skromnih življenjepisov. Iz naslova znanega tiska sklepa Pohlin še o novih izdajah in različnih podatkih o pisatelju (n. pr. pri Steržinarju). Poleg tega navaja Pohlin še nekaj anonimnih tiskov: Kraynska Prateka; Svete Lucije Andoht (točen opis priča za avtopsijo); Premishluvajne na vsaki dan tega tedna 1757; Hitra inu gladka pot pruti nebesam 1764; Zhuvaj te Dushe, kateri njo budi k enimo brumnimo shiuvlejno; Sveta in zlo nuzna vilha sveto Masho slishati 1762. Čudno je, da navaja anonimno tudi tri Paglovčeva dela: To-biove bukve, Sveto vojsko in Kempensarja.
Te Poblinove beležke anonimnih tiskov so pač najverodostojnejše, saj po jasnosti in točnosti govore za avtopsijo. Pa še tu so nekritičnosti, n. pr. o Pratiki, ki jo stavi v neposredno zvezo z njeno protestantsko predhodnico. Pohlin je zapisal pač tiste slovenske liske iz tega razdobja, ki jih je imel v svoji knjižnici ali kolikor jih je dobil v ljubljanskem diskalceatskem samostanu. Zapisal je nekaj važnih literarnih ostalin, nekatere celo opremil z avtorjevim imenom, vendar je pokazal s svojim skromnim seznamom proti pričakovanju majhno razgledanost v slovenskem literarnem gibanju svoje bližnje preteklosti. Toda medtem ko je slovensko literarno delovanje na Kranjskem vsaj v glavnih obrisih nakazal, mu je ostalo delo v obmejnih okoliših docela neznano.
*
Sodobniki. Najzanimivejši je Pohlinov odnos do slovenskega preroda, saj je produkcijo tega obdobja od svojega nastopa 1765 do 1799 sploh prvi registriral. Značilno je, da je podal sodobno literarno življenje razmeroma prav tako pomanjkljivo in netočno kot starejše dobe. Njegovi članki o sodobnikih (Bastjančič, Breznik, Brecerfeld, Conti, Curalt, De-bevec, Deu, Edling, Fantom, Fidelis, Glavar, Gollmayer, Hacqnet, Hasel, Herberstein, Japelj, Jeunikar, Kaučič, Kumerdej, Lenax, Linhart, Lubi, Makovec, Mihelič, Naglič, Paradiso, Pinhak, Pohlin Jožef, Pohlin Marko, Popovič, Redeskini, Repež, Rupnik, Spendon, Sorčan, Stroj, Sullak, Zupan Jurij, Zupan Gregor, Zupan Sebastijan, oba Tauffrerja, Vodnik, Zakotnih) se v ničemer ne odlikujejo od njegovih poročil o prejšnjih slovenskih kulturnih delavcih. Skromnim življenjepisnim podatkom sledi pomanjkljiv seznam tiskov in rokopisov brez vsake pripombe ali ocene. Toliko bolj pa
preseneča Pohlinov jezikovni izpad proti Gutsmannu, Haslu in Rupniku, ko pokrajinski ekskluzivist vneto zagovarja svoje ozko pokrajinsko stališče. Hladnim beležkam o izrazito slovenski produkciji pa res ne bi nihče prisodil, da jih je pisal iniciator slovenskega preroda.
Biografijam Pohlin tudi tu ni posvečal kake posebne pozornosti. Netočnosti in pomanjkljivosti v bibliografiji sodobnikov pa izvirajo iz različnih vzrokov. Da Pohlin ni imel točnega pregleda o sodobni slovenski in slovenistični literarni delavnosti, ga pač opravičuje njegovo ponovno bivanje izven srede slovenskih pisateljev. Prav tako ga zagovarja tudi dejstvo, da je poročilo sestavljal sam. Toda obe opravičili mu težko obremenjujeta površnost in v več primerih tudi — molk. Pohlin je sedaj popisoval književno delo svojih sodobnikov, ti pa so bili njegovi pripadniki ali pa nasprotniki. Po tem jih je užaljeni diskalceat tudi orisal v svoji literarni zgodovini. Držeč se svoje obljube v predgovoru se Pohlin res ne spušča v ocenjevanje niti svojega dela in zaslug svojih somišljenikov niti svojih literarnih nasprotnikov. Značilno zanj pa je, da raje zamolči, kar ne spada v njegov program. Potemtakem seveda člani najizrazitejšega nasprotnega literarnega krožka (Kumerdej, Japelj, deloma Linhart, posebno pa Vodnik po 1. 1795) niso mogli dohiti pravične in popolne oznake, za njihovega mentorja Zoisa pa v B. C. sploh ni mesta. V ostalem pa se točnost in popolnost zapiskov ravna po času Pohlinovega bivanja v Ljubljani in izven Kranjske.
Največ zapiskov velja Pohlinovim ljubljanskim letom (1763—1775 in 1781—1784), precej točno pa je popisano tudi vmesno razdobje (1775 do 1781), saj je bil Pohlin z nekaterimi svojimi rojaki še v pismeni zvezi. Po drugem odhodu iz Ljubljane, zlasti pa po L 1794, so ga priklepale na domovino vedno rahlejše vezi. To potrjujejo tudi njegovi zapiski o domačem tisku za zadnje desetletje (1789—1799).
Najtočneje je popisal Pohlin seveda sam sebe. Tudi svoj življenjepis je opravil na kratko. Na prvo mesto med svojimi tiski je postavil B. C., očividno jo je mislil čimprej izdati. Nadaljnje svoje izdaje do 1. 1783 je točno posnel po svojem seznamu v drugi izdaji slovnice. Pristavil je le nekaj pripomb. Čudno pa je, da je pozabil na svoje sodelovanje pri Pisa-nicah, dasi to v slovnici navaja. Izmed tiskov, ki so izšli po 1. 1783, navaja le 5 del. Za tem navaja 11 rokopisov, torej tudi ne vseh. Pater Marko niti svojega dela ni popisal izčrpno. Na vidnem mestu omenja svoj prevod Pentatevha in leto, ko je zanj dobil na Dunaju imprimatur. Kako zelo je zameril Herbersteinu, da mu je prepovedal prevod natisniti, čutiš iz opazke, da je pač vse človeško delovanje izpostavljeno zavisti.
Za tem poroča Pohlin največ o slovenskem literarnem gibanju izza svojega prvega bivanja v Ljubljani. Od starejše nabožne literature omenja edino anonimni hagiografski spis »Življenje sv. Heme« in Repeževo Ro-marsku blagu II. (oboje brez letnice). Sicer pa našteva iz tega časa večinoma le svoja dela, saj so v resnici prevladovala na knjižnem trgu. Pri tem seveda ne pozabi na ugodne kritike o sebi. Čepove ne preveč prijazne ocene o slovnici v dunajskem Diariju sploh ne omenja, pač pa navaja iz rokopisne Popovičeve kritike nekaj značilnih hvalnic. Verno beleži seveda med drugim tudi ostalo Popovičevo slavistično rokopisno ostalino.
Največ beležk je iz zadnjih petih let prvega bivanja v Ljubljani (1770—1775). Pohlin našteva vse pisatelje: Contija, Hasla, Redeskinija, Repeža, oba Tauffrerja, le Ambrožiia ne. Iz te dobe so tudi notice o edinih treh predstavnikih obmejnih okolišev, ki jih je Pohlin sprejel v B. C.: o Korošcu Gutsmannu in Štajercih Gorjupu in Rupniku.
Repeža in oba Tauffrerja predstavi le z enim tiskom, brez vsake pripombe, ostale pa opisuje že precej osebno. Izraziti pohlinovec Redeskini si je prislužil primerno oznako v B. C.; Pohlin ni pozabil niti ene njegove brošure, tudi ne iz dobe po 1. 1775. Sicer ne preostra opazka »ut-cumque bona orthographia« priča, da se je vendarle zavedal Redeskini-jevega slabega jezika. Točno poroča tudi o Contija; pisatelj pač ni bil njegov nasprotnik. Zapisal pa je napačno krstno ime Anton namesto Andrej. V kako drugačnem razmerju sta bila Pohlin in jezuit Hasl, razločno začutiš iz članka »de Vindo e Comitatu Cileensi«. Pohlin ga nejasno predstavlja kot slovenskega pridigarja v Ljubljani pri sv. Jakobu! Iz njegove nabožne literature omenja le prevod Hevenesija Sveti Post, 1770. Kako zelo je zameril prevajalcu, da se v jeziku in pravopisu ni ravnal po njem, priča ostra opazka: »Prevod že sam na sebi nikakor ne more nadomestiti izvirnika. Ta primer je pa še toliko slabši, ker je bolj štajerski kot kranjski tako glede pravopisa, slovničnih pravil in sploh načina prevajanja. Zaradi tega ljudem ne bo koristil.« Kako malo je bil Pohlin zadovoljen tudi z Rupnikovim prevodom, čutiš iz njegovega nasveta, »naj se vsakdo sam prepriča, ali je prevajalec delo zboljšal ali spačil«. Čudno pa je, da beleži Gor j lipovo Cerkounu lejtu brez opazk.
Iz članka o Gutsmannu veje hladen odpor. Zapisal je le dve njegovi deli: Resnice kristjanskega življenja iz 1. 1770 z opombami in slovnico 1777. To sta edina tiska nekranjskega pisatelja, da ju je Pohlin poznal, dasi sta izšla izven Kranjske. Knjigi obeh Štajercev sta mu bili znani pač zato, ker sta bili tiskani še v Ljubljani. Da je vedel za oba celovška tiska, je razumljivo, saj sta oba živo zadela njega samega. Obe Gutsman-novi deli Pohlin ostro odklanja. »Anmerkungen« obsoja zaradi plebej-skega koroškoslovenskega jezika, slovnice pa tudi noče priznati, češ da skuša pisatelj s svojimi pravili jezik le skvariti. Ostalega Gutsmannovega dela kakor tudi vsega nadaljnjega književnega udejstvovanja obmejnih okolišev ne omenja več, ker ga pač ne pozna. Primorec Lavrin mu je le mrtvo ime, prepisano iz M. Austriae sacrae zaradi pisateljeve latinske zgodovine goriškega arhiepiskopata. Vse nadaljnje beležke osvetljujejo izključno le književnost kranjskega kulturnega okoliša; v središče stavi vedno bolj samega sebe in svoje pripadnike, poročilo o literarnih nasprotnikih mu pa tem bolj izbledeva, čim bolj narašča spor med obema strujama.
Konec prvega desetletja slovenskega preroda navaja Pohlin še točno. V prvi polovici drugega desetletja, ko so se že izoblikovali separatni literarni krožki, postaja vedno bolj pristranski. V prvi vrsti velja njegov odpor Zoisovemu krožku, ker je odklanjal njegova filološka načela. Jan-zenistični repertorij prvih dveh let (ko je bival še v Ljubljani) je verno zapisal in je zato nadaljnje vrzeli pripisovati njegovi odsotnosti iz Ljubljane; okrnjeno poročilo o filoloških nasprotnikih (zlasti o Kumerdeju, deloma o Japlju in Zoisu) celo iz časa njegovega bivanja v Ljubljani pa
je gotovo premišljeno. Najtočneje poroča seveda o svojih pripadnikih, zlasti o svojih prvih treh učencih prvega literarnega krožka 1. 1773—1775 (o Miheliču, Vodniku, Zakotniku), prav tako o poznejših Pisaničarjili in svoji ostali prerodni družbi od 1. 1781 dalje. Poročilo o Miheliču meri v dobo njegovega župnikovanja v Radečah. 0 zbirki slovenskih pregovorov poudarja, da je rokopis zelo obsežen in da bi tisti, ki bi ga uredil in izdal, izkazal slovenski književnosti veliko dobroto. To je edina opomba, ki izdaja bibliografa-preroditelja, vredna še toliko* več, ker je to zadnja vest o prvi večji zbirki slovenskih pregovorov. V poročilu o Zakotniku omenja prvo zbirko slovenskih narodnih pesmi. Preseneča pa Pohlinova beležka o Pisanicah: niti vseh sotrudnikov ni naštel. Najdaljši članek posveča svojemu stanovskemu tovarišu uredniku Devu, lektorju filozofije in teologije v Ljubljani.
Iz tiskanih treh letnikov Pisanic našteva imenoma le Deva, Mi-heliča in Vodnika, popolnoma pa je prezrl svoje in Edlingovo sodelovanje, pozabil pa je tudi na anonimnega sotrudnika B. E. in se ni potrudil, da bi ta psevdonim razrešil. Ob Edlingu našteva sicer vse njegove tiske: poleg njegove izdaje Splošne šolske naredbe 1775 tudi oba prispevka k slovenskemu šolskemu repertoarju. Zmotno mu pripisuje tudi Kappusov prevod Jedra metodne knjige. Pomešal pa je vse Edlingovo delo za slovenski šolski program brez poudarka z njegovimi ostalimi nemškimi spisi; te navaja včasih celo točneje kakor slovenske. Ob obeh nemških prigddnicali je mirno prezrl grofov nemški prevod v Pisanicah. Pri Nagliču — napačno ga proglaša za Škofjeločana — ni poleg drugega pozabil zapisati tudi beležko o njegovem pismu v L. Kundschaftsblattu 1776, s katerim je preprečil izdajo Hipolitovega slovarja. P. P. Glavarja ni vpisal zaradi njegovega slovenskega rokopisa o čebelnih rojih, ampak zaradi neke nemške razprave v Kundschaftsblattu 1775.
Ostale Pohlinove beležke o meniški struji posegajo edino še v dobo njegovega poslednjega bivanja v Ljubljani. Poleg Fantomovih Bukvic od živinskih bolezni 1782 ni pozabil dobesedno zapisati njegovega latinskega pozdrava Pohlinovi slovnici. Zakaj je to naredil, izdaja v naslednjih vrstah sam, ko obračunava s cenzorjem Scheelom, ki je preprečil objavo tega pozdrava v slovnici. Čudno pa je, da med številnimi nemškimi spisi brata Jožefa Pohlina ni opozoril na njegove latinske distihe, v katerih brat proslavlja njegovo imenovanje za akademika. Točno je popisal tudi ostalo meniško produkcijo teh let (Contijeve tiske, prevod patra E. Sul-laka, rokopis Jakoba Zupana). Ostalih idejnih naslednikov svoje struje po odhodu iz Ljubljane ne omenja več.
Od ljubljanskih janzenistov je sprejel Pohlin v svojo biblioteko oči-vidno le tiste, ki so imeli svoj krožek že v času, ko je bival še v Ljubljani: Herbersteina, Japlja, Kumerdeja, vseli 6 revizorjev biblije (Jurija in Sebastijana Zupana, Paradisa, Sorčana, frančiškana Jeunikarja hi Zie-rerja) in ostale janzenistične pisatelje 1783 leta (Bastjančiia, Debevca, Gollmayerja in Stroja). Vsi biografski in večinoma tudi bibliografski podatki o teh ljudeh segajo le do 1. 1784. Po svojem odhodu iz Ljubljane jih ni imel več v evidenci. Značilno je, da v vseh Pohlinovih zapiskih o slovenskem janzenistiČnem repertoriju prvih dveh let njegovega obstanka ni niti sledu kake pripombe, ki bi izdajala bibliografa nasprotne verske
Slovenski jezik
81
6
struje. Osebni ton, a še tega samo posredno, čutiš nekoliko samo iz zapiska o Herbersteinu, saj mu je bil gorak zaradi svojega Pentatevha. Pohlinov odpor proti škofovemu janzenističnemu naziranju pa se kaže v obširnem in točnem zapisu dveh nemških tiskov, ki sta nasprotna Her-bersteinovemu pastirskemu listu (1782). Kdo je bil anonimni pisec obeh knjižic, Pohlin ali ni vedel ali pa ni hotel izdati. Svoje srečanje s škofom kot predsednikom cenzurne komisije je omenil pikro že v članku o sebi. Herbersteinu na kljub poudarja v posebni beležki graško izdajo molitve-nika Hitra inu gladka pot 1783, ki je ljubljanska cenzura ni dovolila ponatisniti.
Popis Japljeve življenjske poti se prične s pisateljevim tajništvom in ustavi na Ježici, seveda brez vsake letnice. Na koncu se spomni še študijskih let pri ljubljanskih jezuitih. Za tem našteva le katekizem (1779), Zbrane molitve (1768), prevod obeh delov NZ (1784—86) in prvo izdajo SZ (1791). Pohlin poudarja, da so mu pri prevodu pomagali Kumerdej »et ceteri adiutores«. Vsakemu revizorju biblije posveča zato še poseben članek. Vzdržal se je vsake ocene in se tudi ne meni za nadaljnje izdajanje tega najvažnejšega dela slovenskih janzenistov. Japlja-pevca jan-zenističnih cerkvenih pesmi, njegovo filološko in ostalo slovstveno delo v Zoisovem krožku je Pohlin previdno zamolčal.
Mnogo očitnejši je Pohlinov odpor proti Zoisovemu krogu. Največ milosti v njegovih očeh je, čudno«, dobili najizrazitejši svobodomislec. Linhart. Članek o njem je sicer zelo neurejen: brez kronološkega reda našteva sedaj življenjepisne, sedaj bibliografske podatke, kolikor jih pač ve. Beležka o Linhartovi nemški odi na čast Herbersteinu in pripomba, da je Linhart iz vneme za znanost vstopil v jezuitski red, pričata, da je moral p. Marko že 1773—1775 poznati med ljubljanskimi višjimi študenti tudi Linharta. Nadaljnje Linhartove poti (Stična, Dunaj) ne omenja več. Netočna notica, da je bil »exinde« tajnik, spada zopet v drugo Pohlinovo, bivanje v Ljubljani. Iz tega časa tudi ima največ spominov o Linhartu (članstvo pri Akademiji, nemški tisk Blumen aus Ivrain, separatna izdaja nemške ode 1781 Jožefu ob smrti Marije Terezije, Miss Jeny Love). Linhartovim prevodom slovenskih narodnih pesmi v nemškem almanahu ne prisoja nobene važnosti. Linhart je edini Zoisov pristaš, čigar dela je Pohlin zapisal tudi po svojem odhodu na Dunaj. Točno poroča o obeli delih njegove zgodovine (1788, 1791), o ostalem njegovem delovanju v Zoisovem krogu (arije, prinos k slovenskemu gledališču, sodelovanje pri Pratiki) pa ne ve nič. Pohlin omenja celo Linhartovo smrt s priznanjem njegove stanovitnosti, a obenem z rahlo obtožbo, da ga prijatelji le niso prisilili, da bi se spreobrnil.
Mnogo bolj okrnjeno je Pohlinovo poročilo o Blažu Kumerdeju. To izhaja izključno iz mržnje do najizrazitejšega filološkega nasprotnika. Pohlin je šel brez besede preko vsega jezikoslovnega dela svojega nevarnega tekmeca. Da je pomagal Japlju prevajati sv. pismo, sicer priznava, a slovensko čitanko Vadenje nekako hudomušno označuje kot slovnico. Zoisa sploh ne omenja, Brecerfelda pa le v zvezi z Linhartovo zgodovino, o njegovi filološki pomoči za Zoisov slovar ne ve nič.
Poročilo o ostalih dveh članih Zoisovega krožka, o Kuraltu in Ma-kovcu, velja zopet le dobi 1781—1784. Omenja le novo izdajo Makovčevih
Prašanj in Kuraltovo pridigo iz 1. 1782. Po 1. 1784 ne navaja razen obeh delov Linhartove zgodovine in Breznikove Velike pratike (1789) nobenega slovenskega tiska več. Vez z domovino je postajala vedno rahlejša. Da pa kljub temu vendarle ni bil nikoli docela odtrgan od slovenskega literarnega življenja v domovini, o tem priča njegov zapisek o Linhartovi smrti. Prav ta notica tehtno izpodbija vsak dvom, da Pohlin ne bi poznal najizrazitejšega slovenskega pisatelja v 2. polovici 90-tih let — Vodnika. Pohlinov molk o Vodnikovem delovanju 1794—1799 gotovo ni slučajen, temveč ima svoj vzrok v zameri, ker se mu je nekdanji učenec izneveril in prešel v krog literarnih nasprotnikov.
Pohlinovo poročilo o sodobnikih je končano. Slovensko prerodno produkcijo (1765—1799) je registriral sicer prvi, a jo je popisal brez prerodnega navdušenja in jo povrhu še okrnil zaradi svojih osebnih odnosov do nekaterih preporoditeljev in do obmejnih okolišev. Nekaj pomanjkljivosti in vrzeli pa je seveda treba tudi pripisovati njegovemu bivanju izven domovine.
*
Pohlin je s svojo B. C. izpopolnil svoj prerodni program. Z njo je poklonil ob koncu svojega življenja po izredno plodovitem, res vsestranskem literarnem udejstvovanju še eno delo nove književne zvrsti. V nasprotju s svojim programom, ki poudarja raboi materinščine v obravnavi novih literarnih vrst, je napisal B. C. v tradicionalni znanstveni latinščini. Hotel je tujcem pokazati kulturno moč svoje domovine, zato se je izneveril svojemu načelu in segel po latinščini, da bi pridobil kar najširši krog čitateljev.
Metoda, za katero se je odločil, nam izdaja pripadnika najprimi-tivnejše literarnozgodovinske struje. Zamislil si je B. C. kot zbirko kranjskih pisateljev, njili tiskov in rokopisov, a si jih iz strahu pred objektivnostjo kritike ni upal povezati niti po njih vsebinski skupnosti, temveč se je odločil za abecedni red, da ne bi nikomur »slave niti pridal niti odvzel«. Ustvaril je torej nekak biografski in bibliografski leksikon kranjskih pisateljev. Le malokdaj se je dvignil nad suho naštevanje skromnih življenje-pisnih podatkov in nad pomanjkljiv seznam tiskov in rokopisov. Še najbolj kritičen je o svojih sodobnikih.
Izredno široki program B. C., usmerjen bolj v širino kot v globino, ki se ga je oprijel en sam človek, a še to tako rekoč mimogrede, nam jasno priča, da je razkol med širokopotezno napovedjo in njeno izvedbo neizogiben. Nepopolnost in fragmentarnost sta najosnovnejši potezi B. C. Vendar ima Pohlinovo delce zlasti za slovensko književno zgodovino svoj pomen in ceno. Pohlin je prvi Slovenec, ki je javno izpovedal svoj izraziti smisel za čuvanje domače književne produkcije, prvi, ki je sestavil seznam tudi slovenskih pisateljev in njih del, da bi jih v slavo in čast svoje domovine pokazal tujcem.
83
b*
Alfonz Gspan
Linhartova Županova Micka in Richterjeva Die Feldmuhle
(Prispevek k stopetdesetletnici rojstva slovenske dramatike in gledališča.)
Za pravilno vrednotenje Linhartovega pomena v zgodovini slovenskega slovstva in njegovih zaslug za slovensko dramatiko in gledališče je natančno poznanje razmerja med besedilom Zupanove Micke in Veselega dne ter njunima predlogama zelo važen kriterij. Šele podrobna analiza obeh veseloiger, izvedena na osnovi nemškega oziroma francoskega izvirnika, more dati veljaven odgovor na vprašanja: kaj je na naših enačicah tujega, zgolj prevedenega, in kaj izvirnega, Linhartovega; koliko smemo šteti deli med slovensko duhovno imovino; iz česa izvirajo razlike med slovenskima verzijama in tujima predlogama; zakaj je čutil naš dramatik potrebo po dramaturgičnili preureditvah; koliko so mu le-te uspele; slednjič pa še: kako se mora glasiti sodba o Linhartovih prevajalskih in dramaturgičnili sposobnostih? Ta vprašanja sem za Linhartovega Matička reševal 1. 1936. v neobjavljeni študiji A. T. Linhartova veseloigra Veseli dan ali Matiček se ženi in njena francoska predloga.1 Jubilej profesorja dr. Franceta Kidriča, ki je dne '28. decembra 1939 pri slavnostni uprizoritvi Zupanove Micke v našem Narodnem gledališču prepričljivo prikazal prvo slovensko gledališko predstavo pred 150 leti kot veliko revolucionarno dejanje, mi daje priložnost, da pretreseni še odnos med to veseloigro in njeno nemško predlogo.
Da je naloga tako dolgo čakala rešitve, je kriva razmeroma težka dosegljivost nemškega izvirnika. Zaman iščeš dvodejanko Die Feldmuhle v Zbranih spisih dunajskega književnika Josefa Richterja iz 1. 1813. Pač pa najdeš v Bibliothek der Stadt Wien, ki je sploh najbolje založena s tiski, nanašajočimi se na zgodovino dunajskih gledališč, pod signaturo 12.266 A posebno brošurico z naslovom: Die Feldmuhle. Ein Lust-spiel in zwei Aufziigen von J. Richter. Aufgefiihrt im k. k. National-tlieater. Zu finden beim Logenmeister. Wien, gedruckt bei Josef Edlen v. Kurzbock, k. k. Hofbuclidruckern u. Buchhandlern. 1777. Z gmotno pomočjo Dramatičnega društva, pri čemer je prijazno posredoval g. višji magistratni svetnik v p. Fran Govekar, sem jeseni 1. 1936. dobil od dunajskega znanstvenika dr. Juliusa Halperna natančen prepis te veseloigre in ga rabil za primerjanje s prvo izdajo Zupanove Micke iz 1. 1798.
*
1 Sintetični povzetek iz te razprave najdeš v Kidričevi Zg. slov. slovstva, 1938, str. 713, 714, in v mojem uvodu h knjigi Anton Tomaž Linhart, Izbrano delo, Cvetje iz domačih in tujih logov, zv. 14, Celje 1938.
O okolnostih, ki je v njih nastala komedija Die Feldmiihle, sporoča zgodovinar dunajskega Burgtheatra Kari Glossy2 naslednje: Za Jožefa II. sta ovirala v Avstriji razvoj nemške dramatike dva momenta: cenzura in sramotno nizek avtorski honorar. Čeprav se zdijo cenzurni predpisi v primeri z dobo Metternichovega absolutizma še dosti širokosrčni, je bila vendarle že dokaj časa pred francosko revolucijo razlika med črko in prakso precejšna. Ljudje, ki so vršili cenzorske posle, so bili preveč boječi in odvisni državni uradniki, da bi se upali za časa strogega policijskega režima jemati nase kako osebno odgovornost. Kar je bilo koli sumljivega, dvoumnega, vsako kretnjo ali besedo, ki bi utegnila zbuditi v dostojni, omikani plemiški družbi spotiko, je cenzura zatrla. Da ni šlo zgolj za surovosti in lascivnosti, živo kažejo konkretni primeri. Laže je bilo prenesti na odru lalikokrile rokokojske dvoumnosti in namigavanja ko n. pr. jasno, revolucionarno besedo kakega Figaroja zoper fevdalni red. Kolikor gledališče ne služi le oddihu in zabavi, naj podpira kot šola dobrih šeg in navad prizadevanja tedanjih razsvetljencev, to je bilo vodilo tedanjega cenzurnega oblastva. Da je takšen uradni posežek na področje umetnosti zares oviral dramatiko, nazorno kaže pomanjkanje repertoarnih komadov, torej suša, ki se je v tej dobi borila zoper njo uprava dunajskega dvornega gledališča, četudi je štel takrat Dunaj kot središče nemške kulture v Avstriji precejšno število dramatikov vsaj srednje kakovosti.
Glede skoposti avtorskega honorarja so bile pritožbe domačih piscev gledaliških iger tembolj upravičene, ker so n. pr. laški pesniki in komponisti živeli lagodno življenje za cesarsko mizo. Igralci dvornega gledališča so na 1. sestanku 1776 podčrtavali to anomalijo in se zgledovali nad razmerami v Hamburgu, na torišču tedanjega največjega nemškega dramatika Gottholda Ephraima Lessinga, kjer so- prejemali pisatelji po 100 mark za vsako uprizorjeno delo, uprava dunajskega dvornega gledališča pa je v vsej tisti seziji izdala 384 goldinarjev za izvirna dela in prevode skupaj. Da bi dunajski nemški dramatiki povečali svojo literarno delavnost, je v februarju 1777 cesar razglasil, da prejme avtor za dramo običajnega obsega kosmati dohodek od tretje uprizoritve, za krajša dela pa polovico tega dohodka. Spodbuda je tako učinkovala, da je prejela uprava 84 iger, njih umetniška vrednost pa je bila večinoma pod povprečjem. Skromen uspeh so imele Stephanija ml. komedija Der Unter-schied bei Dienstbevverbungeu in igra Die Wildschiitzen, Ricbterjeva igra Die Glaiibiger in veseloigra Die Feldmiihle, pravljica Hermanide ter delo Lessingovega brata Der Bankrottierer. V takšni zvezi je tedaj nastala tudi predloga za našo Zupanovo Micko.
Die Feldmiihle sodi v vrsto mnogih izvirnih, predelanih ali prevedenih kratkih veseloiger, ki so jih imela dunajska gledališča več na repertoarju, da so jih po tedanji šegi uprizarjala kot nameček tragedijam. Po uprizoritvi kakega resnega dela so navadno igrali še veselo eno- ali dvodejanko, da bi bil učinek na publiko po krvavih prizorih nekako blagodejno izravnan. Za takšen repertoar so skrbeli poleg Richterja še
2 Das Burgtheater unter semeni Griinder Kaiser Joseph II. Von Kari Glossy. Mit einem Geleitwort von Franz Herterich. A. Hartlebens Verlag, Wien und Leipzig. Str. 43 i. d. in 53.
drugi dunajski dramatiki, kakor Gebler, Ayrenhoff, \Veidmann, Rauten-strauch in Ferdinand Eberl. Richterjeva veseloigrica je doživela krstno predstavo v dvornem gledališču dne 13. sept. 1777, reprizi pa sta bili odigrani 19. maja 1779 in 23. jan. 1780, v josefstadtskem gledališču pa so jo igrali 19. jun., 30. avg. in 22. nov. 1779. Vseh pet zadnjih uprizoritev pade torej v dobo med 23. nov. 1778 in koncem julija 1780, ko je bival Anton Linhart na Dunaju in poslušal Sonnenfelsova predavanja iz komercialnih, finančnih in političnih ved. V njegovi korespondenci z Martinom Kuraltom so ohranjeni podatki, da se je v tem času živo zanimal za gledališče in se močno navduševal za Shakespeara (pismi z dne 1. jan. in 24. febr. 17803), zlasti za Kralja Leara in Macbetha. Ob Shakespearu in tedanjih modernih meščanskih žaloigrah se je v dunajskih letih porodila tudi njegova prva drama, nemška Miss Jenny Love. Čeprav nimamo direktnega dokaza, smemo z vso verjetnostjo sklepati, da je Linhart sam prisostvoval eni izmed omenjenih petih uprizoritev Die Feldmiihle in da si je pri tej priliki tudi kupil tekstno knjižico, ki je bila na prodaj pri »Logenmeistru«. Šele 10 let kasneje mu je služila ta knjižica za predlogo pri prevajanju veseloigre v slovenščino. Kdor pozna počasno napredovanje slovenskega preroda v prvih 20-ih letih in vse napore slovenskih prero-diteljev, da bi nadomestili privilegirano nemščino v šoli, knjigi in sploh v javnem življenju z govorico neomikanega, kulturno zaostalega našega ljudstva, kdor ve, da pada v to obdobje šele proces Linhartove jezikovno kulturne preusmeritve, da so se njegovi poskusi o uporabnosti slovenščine na odru začeli ob Zoisovem sodelovanju s prevajanjem in prirejanjem slovenskih kupletov za italijanske operiste, dalje da je bilo treba začetniku naše dramatike v osnovi reševati vprašanje slovenskega odrskega jezika in ga šele ustvariti, tisti se ne bo čudil, da je potekel med prvim Linhartovim srečanjem z Richterjevo veseloigro na Dunaju in nastankom njene slovenske sestre Zupanove Micke cel decenij!
O razmerju med Die Feldmiihle in Županovo Micko je do nedavnega veljalo naziranje, ki ga je izrazil Matija Čop4, namreč da »obe Linhartovi igri nista le prevoda, marveč prosti predelavi s ponareditvijo zgodbe in natančnim opazovanjem ljudskih običajev, živi podobi kranjskega življenja ...« Kakor je razvidno iz navedenega stavka, je Matija Čop natanko razločeval vsebino izrazov »prevod« in »prosta predelava«, vendar pa se mu je zapisalo, da sta oba teksta v enakem odnosu do izvirnikov, ker ni mogel primerjati slovenskega besedila s predlogami. K takšni formulaciji ga je zapeljala vsaj navidezna velika podobnost Veselega dne z Zupanovo Micko, saj se dejanje obeh komedij vrši v istem gorenjskem okolju. V resnici pa gre, in to hočemo v naslednjem dokazati, pri Micki kljub številnim razlikam med njo in predlogo za prevod in je zato treba šteti delo med slovensko prevodno slovstvo, pri Matičku pa za prosto predelavo Beaumarchaisove La folle journee ou le Mariage de Fi-garo, kjer se je Linhartov dramatični talent tako svobodno' razmahnil, da nam je ustvaril nov, prav na slovenske razmere vezan umetniški orga-
3	ZMS XVI, Remeš: Abbe Martin Kuralt.
4	Šafarik, Geschichte der siidslavischen Literaturen, 1864, str. 85. Prevod citiran po dr. Avgustu Pirjevcu: Matija Čop, Izbrano delo, Cvetje iz domačih in tujih logov, zv. 6. Celje 1935. str. 92.
nizem. Zato nam je najprej dognati načelno razliko med pojmoma prevod in prosta predelava po zdajšni, pa tudi po tedanji rabi literarnih teoretikov.
Mednarodna izmenjava posameznih idej, motivov, snovi, pesniških oblik, pa tudi celotnih del predstavlja na eni strani nujnost spričo- tesnega sožitja raznih kulturnih narodov, na drugi strani pa pomeni veliko medsebojno oplajanje narodnih kultur. Pri posnemanju in prirejanju je avtor popolnoma prost, saj uporablja tujo duhovno lastnino le kot gradivo ali ogrodje za stvaritev novega umetniškega organizma, medtem ko prevajalec le jezikovno prenaša tuje delo iz območja ene narodne kulture v drugo in je strogo vezan na vsebinsko-, snovno, idejno in oblikovno individualnost predloge. Kaj je bistvo prevoda in kakšne so prevajalčeve naloge, je danes določeno takole: Prevod je literarno delo, preneseno iz izvirnika v drug jezik, ne da bi prevajalec bistveno spreminjal snovno in duhovno vsebino ter notranjo strukturo predloge.5 Prevajalec naj v celoti podomači tujo predlogo tako-, da jo vsebinsko, oblikovno in stilno prelije v novo jezikovno posodo. — Prosta predelava je nov izvirnik; spremembe segajo tako globoko v jedro dela, da nastane iz predloge nova literarna tvorba. Razlike, kolikor zadevajo več ko samo jezik, pa se dado opravičiti le z omejenostjo izraznih sredstev, ki so prevajalcu za reprodukcijo predloge na razpolago, ali pa z ozirom na recepcijsko zmožnost publike, ki ji je prevod namenjen. Ker je bilo pojmovanje, kaj je bistvo prevoda, v različnih dobah različno, je včasih zelo- težko potegniti strogo mejo med predelavo in prevodom. Zanesljiv kriterij ni v večji ali manjši skladnosti besedil, pač pa v prirediteljevem osebnem odnosu do svojega dela, v njegovi volji, da uporabi izvirnik tako, kakor mu je to za tisto dobo narekovala splošna raba. Kaj je prireditelj nameraval, kaj si je zastavil za namen pri delu, je za pravilno presojanje rezultata prav tako važno kakor stopnja večje ali manjše skladnosti prireditve ali prevoda z izvirnikom. Upoštevati pa je treba pri tem še, da stopnja skladnosti ni odvisna le od časovnega okusa in prirediteljeve volje, temveč tudi od prožnosti jezika, od prirediteljevih izraznih sposobnosti. Zato je, historično vzeto, pojem o adekvatnosti prevoda relativen. Z zgodovinskega stališča je delo torej prevod tudi takrat, če se ne krije popolnoma z izvirnikom, pa ustreza splošnim prevajalskim tendencam svoje dobe in izčrpa do kar največje možnosti tedanja izrazna sredstva za reprodukcijo predloge.
Če hočemo ob teh merilih primerjati Županovo Micko z Die Feld-miihle, nam je treba odgovoriti: 1. kakšen cilj si je Linhart sam zastavil pri svojem delu; 2. kaj so si v njegovih časih sploh predstavljali, kakšno bodi razmerje med prevodom in originalom, in 3. kakšen rezultat je ob tedanjem stanju slovenščine moglo dati prevajalčevo delo.
Ad 1. Da si je prireditelj zastavil drugačen cilj, ko je presajal Županovo Micko, in drugačnega, ko je presajal Veseli dan, opozarja Linhart sam z uporabo različnih izrazov na naslovnih straneh obeh prvih izdaj iz 1. 1789. Tako beremo: »Shupanova Mizka ...Prenarjena po tej nemshki...« in »Ta vesseli dan ali Matizhek se sheni... O b -
5 Izčrpno o tem prim. Leppalov članek Ubersetzungslitteratur v Merker-Stammlerjevem Reallexikonu der deutsehen Lilteraturgeschichte. Berlin 1928/29,
III. zv., str. 394 i. d.
delana po ti franzolki...« Raba dveh izrazov ,prenarejena' in obdelana' je gotovo namerna in dobro pretehtana, ne pa slučajna in hoče pazljivega bralca opozoriti, da je hotel pisatelj različno obravnavati obe predlogi, ko ju je presajal v slovenščino. Če se je pri analizi Veselega dne pokazalo, da so razlike med slovenskim tekstom in predlogo v vsebinskem, snovnem in oblikovnem oziru tolikšne, da ne moremo nikakor govoriti zgolj o prevodu, pač pa o prosti predelavi, sledi že iz uporabe različnih terminov, da je hotel Linhart Zupanovo Micko le prevesti. Razlike, ki bi nas utegnile motiti, so zasnovane v tem, kar sledi pod točko 2. in 3.
Ad 2. Lep dokument, kako so v Linhartovih časih pojmovali bistvo prevoda in prevajalčeve naloge, je v Sonnenfelsovih Zbranih delih. Josef v. Sonnenfels, tedanji najuglednejši dunajski gledališki kritik, imenovan tudi avstrijski Lessing, razvija v »Briefe iiber die wienei*ische Schaubiihne von einem Franzosen«6 tele misli: Corneille in Moliere, genialna francoska dramatika, sta predelala igre Lopeza de Vege tako, da smemo njuna dela imenovati izvirne umetnine. Prevodi, ki se mora k njim zatekati nemško gledališče, ker mu primanjkuje izvirnih del, so večinoma ponesrečeni, ker učinkujejo kakor n. pr. kmetje v svojih starinskih narodnih nošah sredi Pariza, da vse kaže s prsti nanje kot tujce. Pametni popotniki se prilagodijo, kadar popotujejo v tuje kraje, tamošnjim šegam in si prizadevajo, da ne bi s svojim vedenjem in zunanjostjo zbujali pozornosti. Tako naj tudi prevajalci prilagajajo tuja dela domačemu okolju. Dalje imajo prevajalci pravico, da opuščajo nepotrebne nabrekline izvirnika in izvirnik popravljajo, če se pokaže potreba. Nato kaže Sonnenfels na konkretnem primeru, na nemškem prevodu Goldonijeve Vojske, kakšne svoboščine si je dovoljeval prevajalec in s tem rešil delo razne navlake. »Če naj se delo kaže na odru, potem puščam prevajalcu proste roke, kako naj z njim gospodari. Zahtevam učinek in mi bo vseeno, ali dolgujem zabavo pisatelju ali komu drugemu...« Da je Linhart te napotke gotovo poznal, nimamo vzroka dvomiti, saj je bil vendar Sonnen-felsov učenec in so bili učiteljevi Zbrani spisi na Kranjskem močno razširjeni in labko dostopni. Povsem naravno^ je, da je poznal prizadevni učenec, sam dramatik, vsaj tiste učiteljeve spise, ki so se bavili z dramatiko in gledališčem. Pa še več: silo vabljiva je misel, da je Linhart sam storil kaj za razširjenje Sonnenfelsovih spisov po Kranjskem, ker izkazuje seznam naročnikov nanje razmeroma zelo veliko število Kranjcev, med njimi istih graščinskih oskrbnikov, ki so bili obenem naročeni na Linhartov Versuch einer Geschichte.
Po tedanjih pojmih je smel torej prevajalec vse bolj svobodno uporabljati izvirnik, kakor pa ga sme prevajalec v naših časih. Lokalizirati dejanje po svoje, spreminjati osebna in krajevna imena, krčiti in drama-turgično prenarejati predlogo, izmišljati si nove dramatične efekte, vse to je še zmerom spadalo v območje prevoda in v tistem času ni bilo prevajalcu kakega dramatičnega dela le dovoljeno, marveč je bila — po Sonnenfelsovih pojmih — naravnost njegova dolžnost, če je hotel pripomoči delu do kar največjega uspeha. Prevajalec je moral torej opraviti tudi delo, ki ga vrše v naših časih po gledališčih posebni strokovnjaki —
6 Sonnenfels, Gesammelte Schriften, V. zv., str. 353—365.
dramaturgi. Zato pa je primerjanje tako prirejenega teksta z izvirnikom dragocen preskusni kamen za ugotovitev prevajalčevih dramaturgičnih sposobnosti.
Ad 3. Glede uporabe izraznih sredstev, ki jih je imel Linhart pri prevajanju na razpolago, je treba naglasiti, da je stal pred težkim problemom slovenskega odrskega jezika, ki ga tedaj ni pri nas še nihče resno načel, kaj šele vsaj približno zadovoljivo rešil. Devov Belin iz Pisanic in Japljev prevod Metastazijeve melodrame Artakserkes tu ne štejeta, ker noben izmed obeli avtorjev ni mislil na odrsko uprizoritev, razen tega pa je prvi tekst kot operni libreto Čakal muzikalne obdelave, drugi pa je obležal kot rokopis v prevajalčevi miznici. Problem je rešil Linhart tako, da je posnel govorico našega kmečkega ljudstva na Gorenjskem. Ta 11111 je zvenela v ušesih izza rane mladosti in ji je natanko prisluškoval, kadar se mu je nudila priložnost na uradnih popotovanjih ali pa morda tudi pri občevanju s posli. Kakopak mu je bila tudi slovenska knjiga dobrodošel pripomoček za študij slovenščine. S prenosom dejanja na Kranjsko je rešil hkrati tudi ta problem. Skromna izrazna sredstva neomikanega jezika je uporabljal z veliko spretnostjo, četudi je pogosto čutiti hud napor, da bi dal tuji frazi slovenski zven. Na ta račun gredo mnoge trdote in germanizmi, ki se jim ni znal in mogel izogniti. Celo tako mu je spodletelo, da prevedeni stavek danes sploh ni razumljiv brez izvirnika. Na drugi strani pa je spet našel živo rečeni co ali metaforo, da je z občudovanja vredno lahkoto presekal gordijski vozel. Kakor je bilo živo dolenjsko narečje po Trubarjevi zaslugi izza 1551 jezik prvih slovenskih nabožnih knjig, tako je postala gorenjščina po Linhartovem zrelem preudarku 1789 naš prvi odrski jezik.
Snov za Die Feldmuhle je vzeta iz vaškega življenja in ne kaže nobenih lokalnih posebnosti, da bi jih bilo treba spreminjati glede na recepcijske zmožnosti slovenskega občinstva. Vsebinsko je izvirnik tak, da bi tudi v popolnoma adekvatnem prevodu uprizoritev delala na gledalca vtis, da se dejanje godi v kateri si bodi slovenski vasi, le če bi dal prevajalec kmečkim osebam domača imena. Gosposki pustolovec, ki si je bil zagotovil roko plemenite, bogate vdove le zaradi njenega premoženja, bi se rad poigral s čednim kmečkim dekletom, mlinarjevo hčerjo. Naivno dekletce je sicer čisto iz sebe, ko se ji obeta gosposko ime in življenje v mestu, zato odklanja robatega kmečkega snubca, vendar pa je toliko previdno, da varuje svojo dekliško čast in zahteva, naj gospod sklene z njo ženitno pogodbo in jo vzame. Po golem naključju izve dekle od vdove, gospe Sternfeldove, da ima opravka s sleparjem (ekspo-zicija). Obe skleneta, da se bosta maščevali nad njim (osnutni moment). Gospod Tulpenheim je iztaknil koruptnega zakotnega pisarja, da bi tisti večer ob dogovorjeni uri sestavili ženitno pismo, ki pa bi bilo' dekletu le pesek v oči. Četudi ima Tulpenheim na tihem slabo vest, vendar ne računa z odkritjem grde nakane in si je bolj in bolj svest zmage. Hči razodene očetu gospodovo podlost in pridobi tudi njega za boj. Pridruži se jim tudi dekletov snubec (zaplet). Ob dogovorjeni uri res pripelje dekle gospoda, njegovega prijatelja in pisarja pred očeta, da bodo podpisali pismo (vrh). Ko pa sestavljajo pismo, se Tulpenheimu in njegovima sotrudnikoma odpro oči, da se sklepa pogodba med mlinarjevo hčerjo in
njenim kmečkim ženinom (preobratni moment). Pisar se brž znajde v novem položaju, gospoda pa bi se rada izmotala iz zadrege, zlasti še, ker zahteva nevestin oče od njiju, da podpišeta pismo kot priči. Medtem ko se le-ta branita, se pojavi vdova, ju prisili k podpisu in še, da obdarujeta nevesto in ženina (razplet). Ko je to opravljeno, razkrinka vdova svojega plemenitega zaročenca kot sleparja in razdere z njim zaroko. V kratkem bo poroka med mlinar jevo hčerjo in njenim ženinom (razsnova). — Zgradba te sintetične dvodejatike je na moč preprosta in še kar dosti spretna. Razplet poteka počasi, večkrat ga prekinjajo epizode, ki služijo karakteristiki oseb (Weinglas), ali pa so nositeljice položajske komike (Weinglasova lasulja in suknja, Hans v gosposki obleki). Ko pa doseže dejanje vrh, se prevali in razveže z veliko naglico v zadnjih dveh prizorih. 0 kakšni psihološki poglobitvi ni niti govora; srečno naključje odločilno vpliva na potek dejanja. Kakega posebnega vsebinskega poudarka, kakih satiričnih prvin v burki ni najti, pač pa ima delce skromno ambicijo, da gledalca pozabava in da mu pokaže tisto idealno zakonitost, ki jo je v realnem življenju tako težko najti, da dobro zmaguje, zlo pa podlega. Miselni poudarek torej ni na zmagi ene socialne plasti nad drugo kakor v Veselem dnevu, četudi švigne včasih kaka puščica okrog Tulpenheimovih ušes in četudi so gospod, njegov prijatelj in pisar izpostavljeni zasmehu. .Jedro veseloigre je boj med perfidnostjo izprijenega plemiča in zdravo kmečko pametjo. Primerjava predloge z Linhartovim delom pokaže, da se prevajalec ni dotikal niti zgradbe niti snovi niti ideje; kolikor pa je vsebinskih razlik, sodijo še vse v okvir prevoda, kakor smo ga začrtali zgoraj.
Razmerje v obeh besedilih se kaže pri osebnih imenih takole:
v. T u 1 p e n h e i m, ein Edelmann F r a u v. Sternfeld, eine junge
reiehe Witwe v. Mohnlcopf, Tulpenheims ver-
tiauter Freund J a c o b, ein Mtiller Roschen, seine Tochter II a 11 s, Roschens Liebhaber W e i n g 1 a s, ein Notarius
Tulpenheim, en slilahtni Golpod Shternfeldovka, ena mlada bogata Vdova Monkof, Tulpenheimov perjatel
Jaka, Shupan M i z k a , njegova hzher A n s h e, Mizken shenen G 1 a s li e k, en Shribar
Linhart je spreminjal le kmečka imena in notarjevo ime, gospoda pa je obdržala svoja, kakor je ustrezalo tedanjim razmeram na Kranjskem. Nemškega plemiškega vzdevka »von« ni ponašil, ker izraz »plemeniti« takrat še ni bil v rabi. Na naslovni strani Veselega dne piše sicer pri tiskarjevem imenu po nemškem »Stiskana ... per Ignazi od Klein-mayerja«, a tu mu je zadostoval izraz »žlahtni«. Mohnkopf je dobil svoj slovenski akustični ekvivalent v Monkofu, ki zveni povsem tuje, nekako po prusko. Za Roschen bi bila takrat kaka Rozka ali Rožica aH celo Ru-žica kar nemogoč prevod, medtem ko je ime Micka splošno slovensko. Imenitno se je posrečil prevod imena "VVeinglas v pomanjševalko Glažek, saj se ne more bolje prilegati nosilcu vloge.
Kraj dejanja je v izvirniku najprej »Ein Platz vor des Miillers Wohnung«, v prevodu pa »Dvorifhe pred Shupanovo MIho«. Tudi pri osebah je tam ein Miiller, tu pa Shupan. Dejanje izvirnika se godi okrog
mlina in v njem, večkrat je govora o mlinščici (Miihlbach), kjer bo Hans gospodo okopal, če se bo še kaj dolgo smolila okrog njegovega dekleta. Pri Linhartu je ndin nadomestila županova hiša, tudi mlinščica se nikjer naravnost ne omenja, pač pa mora teči v neposredni bližini potok, saj se večkrat omenja prelaz — brv (1/8, 1/9, II/2, II/4), pa tudi namigavanje na neprostovoljno kopel (1/11, II/l, II/6) nam ga daje slutiti. Linhart se je odločil za župana, ker je morda hotel dati tej osebi več poudarka, ko ga je napravil za najveljavnejšo osebnost vaške hierarhije, morda zaradi zveze s 6. prizorom II. dejanja, kjer se govori o nepismenosti, ali pa tudi zaradi poenostavitve odrske oprave (mlin — navadna kmečka hiša). Od tod razlike v 3. in 10. prizoru I. dejanja in v 1. prizoru II. dejanja.
1.	prizor I. dejanja je docela skladen s predlogo-, tako da bi prevodu v vsebinskem oziru tudi z današnjega stališča ne mogli prav ničesar očitati. Prilagoditev gorenjski pokrajini se kaže le v tem, da v izvirniku ne hvali oče hčeri samo ženinovih njiv, hiše in živine, ampak tudi vinograde: Linhart vinogradov ne omenja, ker jih na Gorenjskem ni. {Zveza s II/6.)
2.	prizor se loči od izvirnika v tem, da ogleduje Micka prstan, ki ga je dobila v dar od Tulpenheima, Roschen pa se opaja nad ljubčkovim portretom, kakšnim medaljončkom z njegovo podobo. V naslednjem prizoru sicer Šternfeldovka po portretu laglje spozna zaročenca in njegove podlosti, vendar je Linhart rajši vzel za rekvizit prstan, ker je le-ta obi-čajnejše darilo med zaročenci, pa tudi izraz si je s tem poenostavil. Roschen lahko občuduje na podobi ljubčkovo lepo pričesko in belo na-pudrane kodre, Micka pa le vzklikne: >0 lubesnivi Schonheim!« Linhartov vrinek so besede: »Pak li tudi druge forte fantizh — lep — bogat inu Ihe sraven en shlaliten Gofpod — inu jef bom tudi shlahtna Golpa!« Prevajalec je torej dodal misel, ki jo v izvirniku srečamo šele v 3. prizoru; tako doseza hitrejšo ekspozicijo.
V 3. prizoru je več sprememb, ki so po večini v zvezi s spremembami v prejšnjem prizoru. Ko pobere Šternfeldovka prstan, ki je padel Micki iz rok, spozna, da je bila isti prstan podarila Tulpenheimu. I)a je zmota izključena, pokaže na svoje ime, ki je vrezano v zlato. Zakaj Micka sama ni tega razbrala, pojasni Linhart čisto po svoje šele v 6. prizoru II. dejanja. V izvirniku gre ves čas za portret. Linhartova je omemba Ljubljane: Micka se bo možila v mesto in bo nosila obleko »koker Go-Ipoda doli v' Lublani«. V izvirniku pa ni ne tu ne nikjer drugje kraj natanko označen, Richter ima le izraz »die Stadt«. Manjših razlik je še več, večinoma gre za strnitve ali krajšave. Črtal je Linhart najčešče tiste misli, ki se v izvirniku ponavljajo.
4. nastop je prevod. Posebnost je raba imena Ljubljana in pridevnika ljubljanski. Občutna je tudi čudna trdota v prevodu stavka » ... ich vvill sehen wie ich das Zeug auswendig behalte«. Ustrezni stavek: »... bom vidil, koku le bom svunej navadil« brez izvirnika sploh ni razumljiv.' Sicer pa je na srečo to edini takšen neroden germanizem v vsem sloven-
7 Dr. J. Šlebinger, ki je v novi izdaji iz 1. 1923 (Tiskovna zadruga, Oder, 6. zv.) jezik obeh veseloiger moderniziral, se tega mesta ni dotaknil in pustil stavek nespremenjen, tako da je danes nerazumljiv. Str. 11.: »Naj pa bo — bom videl, kako se na zunaj navadim.«
skem tekstu, ki je čisto papirnat in je nastal zaradi pretesne naslonitve na predlogo.
V 5. prizoru se spet omenja Ljubljana. Glažkovo temno preteklost je Linhart bolj drastično osvetlil, češ da je nekoč po graščinah dohtaril, zdaj pa da podpihuje kmete in da je bil zaradi mazaštva že zaprt. Mestoma je besedilo poenostavil z dobrimi ljudskimi rečenicami.
Naslednji trije prizori (6., 7. in 8.) ne vsebujejo- globljih razlik. Značilna je Glažkova ugotovitev, da »vejlt inu Doktarftvu le nizh kaj naglihata«. Weinglas beli včasih svoj omikani govor z latinskimi besedami, kakor »in praxi«, »instruirati«, »pro forma«. V izvirniku se konča Tulpenheimov sestanek pod dekletovim oknom s poljubom, ki ga je Linhart najbrž janzenistom na ljubo črtal!
Kakšne spremembe si je dovoljeval prevajalec, nazorno kaže naslednja primerjava 9. prizora. Čeprav je smisel obeh besedil isti, je vendarle v izrazu veliko razlik.
0. Auftritt.
Mohnkopf komml zuriick.
M o h n k.: Bruder, wenns deine Dulcinea noch lang macht, so steig ich auf meinen Gaul und jag auf und davon.
Tulp.: Sei doch klug, du konn-test mir das ganze Konzept ver-riicken. Ich hab Roschen gesprochen, in einer Stund sollen wir uns beim Miihlbach finden.
Mohnk.: Mein Korper vertragt sich nicht wohl mit der Nachtluft, das geringste kiihle Liiftchen tut meinen Knochen \veh. Es blast so kal t von den Bergen her; husch — husch —
Tulp.: Du tust wie ein Mann von 80 Jahren. Wenn man auf Abenteuer ausgeht, muss mans nicht achten, wenns tobt und stiirmt und die Worte im Mund zu Eis werden. Je kalter es von aussen, desto vvarmer ists hier im Herzen.
Mohnk.: Trefflich gesagt, doch lass mich auf den Katheder steigen, sei du ich, ich will du sein und Roschen gehore fur mich.
Tulp.: Dann vviirde dich weniger frieren?
Mohnk.: Das nicht--aber —
Deveti nastop.
Monkof nasaj pride.
Monk.: Bratez, zhe tvojga sdih-vanja ne bo Ikorej konz, ti bom damu sdirjal! —
Tulp.: Ne bodi norz — ti bi meni pravo b§rfo napravil — — Jeft lim s' dekletam govoril; v' eni uri le imava tam na pr^lasi snajti —
Monk.: Mene s§be, da le vels trelem — nifim navajen po nozhi okoli krivoritit, — Hulh, hufh! kaj sa en v^ter od Kamenka doli pilhe!
Tulp.: Sram te bodi! Ti le sa-dershifh, koker de bi 80 l?jt ftar bil. Kader fe vafvat gr§, le nefm^j gledat, kaj je sa enu vreme, de bi sra-ven bels^da v ultih smersnila. Zhe je mrals od sunej, je pak od snotrfjj gork^jfhi.
Monk.: Prov imalh — ampak bodi ti jeft inu jeft bom ti —
Tulp.: Menilh? — obrifhi le, Bratez —
Tudi v 10. in 11. nastopu je smisel predloge v glavnem izčrpan, vendar precej po svoje. Nekaj črt in nekaj samostojnih vrinkov karakte-rizira ta dva prizora. V slovenskem besedilu se stopnjuje komika s tem, da Glažek natanko poroča, zakaj njegova suknja nima zadnjih delov: podedoval jo je po rajnkem onem, ki so ga na kant dejali, škrice je odrezal in napravil iz njih hlače, kajti treba je varčevati, ko cena pijači raste in ko učenost v zadnjih časih tako malo nese. Zabavljica na časovne
razmere ne pride v izvirniku nič do izraza, ko notar le suho ugotavlja: »Ich hab es von meinern Grossvaitter geerbt, der noch etwas schlanker war als ich.« Ljubljanski rogovileži in fantalini so Linhartovo nadomestilo za »Die Kerle« in za »Stadtmause«.
Prvi prizor II. dejanja je do malega dobeseden prevod. Gre le za nekaj nepomembnih črt. Ne glede na to, da je dejanje preneseno iz mlina k županu, se spet govori, da bi bilo treba Tulpenheima, Monkofa in pisarja skopati v mlinščici. Oba teksta pa se natanko krijeta v tem, da ni nikjer navedena sprememba pozorišča: drugo dejanje se namreč ne godi več pred hišo na dvorišču, marveč v izbi. Da je res tako, je mogoče povzeti šele iz sceničnih opomb v naslednjih prizorih, ko veleva župan, naj prestavijo veliko mizo in urede sedeže, kamor bodo sedli pri sklepanju ženitnega pisma. Saj si ni mogoče misliti, da bi se zvečer ob tako hudem mrazu kar na prostem podpisovalo pismo.
Situacijsko komiko, ki dosega vrh v 2. prizoru tega dejanja, je Linhart malo po svoje povečal s tem, da je Anže oblečen na pol gosposko, na pol kmečko, medtem ko je Hans ves »in Gala«. K oseh en hvali Hansovo nošo, Micko pa je Šternfeldovka tako streznila, da jezno odklanja Anže-tovo »lukno na shlishzhneke« in »klobuk na tri deshele«. V vsej polovici tega prizora se v izvirniku ponavlja kot refren, da je Hans ves ,po novi modi', v prevodu pa Anže že z nemogočo obleko zbuja jezo dekletu in očetu, poleg tega pa ju še dvakrat, trikrat krepko uščene, češ da je ta noša in to vedenje gosposko. S tem je bolj poudarjena Mickina nečimrnost, ko se je bila vnela za pustolovca prav zaradi njegovega gosposkega gizdalinstva. Ta poudarek je preračunan, ne pa morda izhod iz zadrege pri iskanju primernega izraza, saj je Linhart že koj v začetku igre rabil izraz »nova šega« in bi mu tu, če bi mu šlo za natančno reprodukcijo izvirnika, lahko čisto dobro služil.
Tretji nastop je popolnoma v skladu s predlogo. V četrtem je nekaj malega razlik v izrazu in nekaj črt. Nov je stavek, da Mickin ženin »doli per prelasi v' rinke hodi, koker de bi lerfh^ne v' febi imel ...«, medtem ko beremo v izvirniku le »(dein Brautigam) lauft bei der Gartentiir auf und nieder« ...
Večja razlika je v petem prizoru, kjer se govori, kako se vede mestna gospoda nasproti kmetu. Linhart je tu konkretnejši, bolj drastičen.
R i c h t e r :
Linhart:
J a c.: ... aber wenn wir Bauern mit Stadtherrn reden, so will die Zunge doch nicht reeht so gehen, als wenn wir mit Bauern reden. Die vor-nehmen Herrn konnen unsereinen das Wort vom Mund wegschauen. Sie sehen uns so an, als ob wir keine Menschen waren und das bringt uns aus der Fassung.
Jak.: ... nesna vlaki s' Golpodo, inu s' tirni Shribarji v' zaker hodit — kader bo dober s' tabo, al kader mo bolh kaj pern^Iil, poltavim enu tele, al kaj takiga, bo toku perluden, inu ponishen, tjiftikrat bo tudi tebi j<;sik tekel, koker de bi ga bil namasal. Kader bolh pak kaklhno prepirengo, al sdrashbo imel, bo vfe drugazhi — on te bo fukal, 011 te bo svijal, de ti bo bel^da v' nitih oterpn^la. —
Hans.: Da habt ihr Reeht, lieber Jacob, ich habs oft erfahren. Ein gna-diger Herr in der Stadt ist mir schul-
Ansh.: To je pazh r^fs — Ny davnu t^ga, ke me je Shribar v' gra-Ihini savolo primlhine v' [trahu imel
dig. Ich hab mir schon so oft vor-genommen, recht grob zu sein, wenn er mich nicht bezahlt. Aber so oft ich zu ihm komme, steh ich wie ein Stock da und trau mich mein Geld nicht zu begehren. Denn er macht gleich bei der Tiir ein Gesicht auf mich als wenn ich ihm schuldig war.
— jelt lim mo pov§dal, kar lim ve-dil, potler fim pak molzhal, inu lim mo figo v' arshati molil —
Razlike med gornjim besedilom se mi zde zelo značilne. Kadar se je Linhart najbolj oddaljil od izvirnika pri Micki, zavzemajo razlike tolikšen obseg. Dlje se pri tem prevodu še ni spuščal. V jezikovnem oziru opazimo Čistejšo ljudsko govorico, manj pomešano' z germanizmi, kadar je čim manj zvest predlogi. Da je imel Anže spor s pisarjem, da mu je povedal, kar mu gre, potem pa, ko mu je vzelo besedo, le še figo v žepu molil, je za občevanje našega kmeta z gospodo prav značilno, medtem ko bi si težko predstavljali, da si je žlahtna gospoda iz mesta pri nas izposojala od kmetov denar spričo socialne pregrade med mestom in deželo. Tudi zalaganje gospode z živili je bilo pri nas od nekdaj v navadi. Spor, ki ga je imel Anže, ni bil med njim in kakim plemičem, pač s šri-barjern, torej s škricem in škric pa kmet sta se pri nas tudi od nekdaj po strani gledala. Ko bi bil hotel Linhart položiti v to komedijo kako revolucionarno idejo glede socialnega odnosa med kmetom in fevdalno gospodo, bi bil prav na tem mestu lahko povedal svoje, a ni — ker kaj takega to pot še ni imel v mislih.
V šestem nastopu se je prevajalec večkrat oddaljil od predloge. Zupan Jaka je pri Linhartu mož, da mu ga v Kranjski deželi ni para; Micko imenuje prevajalec cvet, rožico, kraljico ženskega spola (v izvirniku je kar kratko Venera); vino, ki župan počasti z njim svoje goste, je pripeljal naravnost »is Ipave«, medtem ko ima mlinar lasten vinograd in mu je pijača zrasla doma; Glažek je malce zgovornejši, ko hoče preložiti pisanje ženitne pogodbe na prihodnji dan; Mickina dota je sicer za stotak manjša v gotovini, zato ji pa primaknejo še vola, kravici in prašiče; nemški imeni Jacob Redlich in Hans Faustrecht pa sta lepo podo-mačeni v Jakob Zauetovec in Anže Hudoba. Ko je treba podpisati ženitno pismo, se pokaže, da so vsi trije kmetje nepismeni: Micka in Anže se niti sama podkrižati ne znata, župan Jaka je le toliko na boljšem, da zna narediti vsaj križ namesto podpisa. Takega namigovanja na zaostalost nemškega kmeta v predlogi ni, zato je to realistično prikazovanje tedanjih kulturnih razmer na Slovenskem pomembna Linhartova novost, ki spominja na podobne vrinke v Veselem dnevu. Razsvetljeni okrožnošolski komisar spretno uporablja tudi to priložnost, da opozarja odgovorne čini-telje, da je treba posvetiti večjo skrb izobrazbi podeželskega ljudstva.
Sklepni prizor se sicer kot celota ne loči bistveno od originala, vendar vsebuje nekaj dramaturgičnih sprememb, ki so zelo značilne. Štern-feldovka se najprej duhovito poigra s Tulpenheimovim lažnim imenom, ko ga prvič imenuje pravilno, takoj nato pa Schonheim (v izvirniku imamo namesto tega obakrat le »mein Herr«), Njeno darilo nevesti ni portret (zveza z 1/2. in 3.), marveč spet isti prstan, ki ga je bila nekoč dala svojemu zaročencu, a ga je le-ta potem podaril Micki. Tudi Tulpenheiin
mora dati Anžetu prstan, ki ga je bil dobil od Šternfeldovke. Tulpen-heimu se sicer zdaj posveti, da je zaroka z bogato vdovo razdrta, a zadnji udarec še ni padel. V izvirniku se plemenita gospa poslovi od kmetov in povabi Tulpenheima s seboj, naj gre z njo k stricu, da bodo tam do konca obračunali. Pred slovesom in obljubo1, da. bo prišla na Mickino svatbo, izrazi gospodom še željo, naj jo drugič, če se bodo vozili na sprehod, vzamejo s seboj. S tem se v izvirniku dejanje precej medlo in nedramatično zaključi, le sklepni akord, ko pobaše Weinglas steklenico z vinom, poživi konec dejanja. Linhart je zaključek izpeljal vse bolj efektno. Ko se Šternfeldovka poslavlja, pravi Glažku, ki je ves prepaden, ker ga je gospa spoznala, naj se oglasi naslednji dan pri njej, da bodo podpisali ženitno pismo s »Schonheimom«. Tulpenheim vzame te besede resno in misli, da mu je vdova odpustila, zato poklekne, da bi se ji zahvalil za velikodušnost. Tako je torej Linhart usodni udarec, namenjen gosposkemu pustolovcu, za trenutek zadržal in samostojno uvel poslednji zavorni moment le zato, da je stopnjeval učinek vdovinega knock-outa: »Naj se pobero — midva sva narazen!« — Sklepni akord se nato spet ujema s predlogo. Prav ta sijajno izpeljani zaključek je prepričljiv zgled, kako je Linhart smotrno izkoriščal prevajalsko prostost za to, da je izvirnik v resnici popravil!
Kakor nas povsem zadovoljuje vsebinska plat prevoda, se da prevajalcu marsikaj oponesti z jezikovnega stališča. Gotovo motijo številne izposojenke in germanizmi, pa tudi razne slovnične napake. Ne da se pa navzlic temu trditi, da bi bil prevod jezikovno trd in okoren. Jezikovni purist Linhart ni bil, ni pa tudi vnašal tujih elementov zaradi pomanjkljivega čuta za jezikovno čistost. Ta njegov jezik je zvesta podoba tedanje jezikovne zbroje in zanemarjenosti, kakor je celotno delce realistično podan odsev zaostalosti našega podeželskega življa pod konec XVIII. stol. Pri tem je treba upoštevati, da se Linhart ni mogel učiti slovenskega književnega jezika nikjer drugje ko n. pr. ob Polilinovih, Kumerdejevih, Japljevih spisih, da poleg tega ni bil niti kmečki sin, ki bi mogel v celoti zajeti ljudski govor. Da pa je natanko prisluškoval ljudstvu, kaže smotrna uporaba znanih mu ljudskih rekel in metafor, ki zelo poživljajo njegov prevod. Med besedilom so raztreseni 11. pr. takile domači jezikovni ukrasi: sila kola lomi, duša se mi je privezala, ti bi mi pravo berso napravil, na kant dejati, za nos voditi, sršene v sebi imeti, jezik bo tekel kakor namazan, beseda bo v ustih otrpnila, križ si na glavo natepsti, v caker hoditi, v strahu koga imeti, vino od zida, noč ima svojo moč itd. V oči zbodeta skovanki, ki sta pač čisto njegovi: pre-pirenga (prepir z nemško končnico -ung) in goričuvati (za govoričiti). Odkloni od predloge, ki smo jih zgoraj ugotavljali, gredo pogostoma na račun zavestnega in poštenega prizadevanja, da bi bil izraz kolikor moči živ, domač, slikovit, ne pa papirnat.
Kot kurioznost obeh izdaj naj navedem še eno najdbo, ki mi je dokaz, da je Linhart uporabljal pri prevajanju prav Kurzbockovo izdajo iz 1. 1777. Izvirnik ima v drugem dejanju napako pri štetju prizorov. Ker je Richter petico preskočil, ima 5. prizor številko šesto, 6. številko sedmo, 7. pa številko osmo. Linhart je to napako opazil in popravil le pri 5. in 6. prizoru. Ker pa je 6. prizor dolg, je pozabil popraviti pomoto še pri
zadnjem prizoru in je predlogo tu enostavno prevel v »osmi nastop (str. 33), tako da manjka v prevodu naslov »sedmi nastop«5, v izvirniku pa »fiinfter Auftritt«. Prav podobna napaka, v slovenski izdaji je na str. 35, kjer beremo dvakrat Monkopf, čeprav piše sicer Linhart dosledno Monkof (str. 12, 14, 15, 16). Obe napaki, ki sta se vtepli že v rokopis, mi poleg številnih tiskovnih pomot pričata, da je prevajalec hitel tako s prevajanjem kakor s tiskom. Ta naglica je gotovo tudi v zvezi s skrbjo za uprizoritev. Prevajalec in režiser je bil v veliki stiski s časom, saj je bilo treba komedijo zaradi ozira na gostujočo italijansko gledališko družino Giuseppeja Bartolinija postaviti določeni dan na oder, treba pa je bilo prej še veliko vaj, da je diletantski ansambel naštudiral delce v slovenščini; pa tudi natisu knjige, ki je morala na knjižni trg še pred krstno predstavo, je bilo treba žrtvovati nekaj dragocenega časa, a Linhart je bil z njim že dolgo v zadregi.
Iz gornjih izvajanj posnemamo torej te-le ugotovitve: kljub lokali-zaciji dejanja na Kranjskem in uporabi krajevnih imen kakor Ljubljana, Kamnik, Vipava, kljub prenosu dejanja iz mlina v županovo hišo, kljub uporabi drugačnega rekvizita (prstan), kljub nekaterim drama-turgicnim spremembam in krajšavam je Zupanova Micka vendarle prevod nemške predloge Die Feldmiihle. Vse razlike se ne dotikajo bistveno snovi, vsebine in oblike. Čisto drugače je namreč Linhart obravnaval predlogo Figarojeva svatba. V Veselem dnevu je mimo vseh razlik, kakor smo jih ugotovili pri Zupanovi Micki, prireditelj združeval po več vlog v eno ali pa jih popolnoma črtal, število prizorov je skrčil skoraj za petino (od 90 na 74), prenašal dejanje iz popolnoma drugačnega okolja (s Španskega) na Kranjsko, spreminjal vsebino in vpletal nove ideje in satirične domisleke, ki napadajo fevdalizem in kličejo po upoštevanju slovenščine v javnem življenju. V marsičem je pri predelavi Matička odločal ozir na cenzuro, medtem ko je pri prevajanju Micke ta ozir popolnoma odpadel. Od skupnega števila prizorov pri Zupanovi Micki (17), jih je 9 takih, torej nad polovico, ki jih smemo danes mirno šteti za prevedene, 8 pa takih, ki so doživeli večje spremembe. V Veselem dnevu pa je razmerje v tem pogledu čisto drugačno: komaj petina prizorov je prevedenih (15), četrtina kaže manjše razlike (20), tretjina (22) jih je močno predelanih, a dobra petina (17) sploh neodvisnih od izvirnika. Slednje dognanje je dovolj močna opora za trditev, da je torej Linhartova Zupanova Micka v bistvu prevod R i c h -terjeve Die Feldmiihle, da pa prevajalec pri svojem delu ni opustil nobene priložnosti, da delo realistično lokalizira na Gorenjskem in ga po svojem preudarku popravi, kakor mu je narekoval njegov sijajni umetniški čut. Le-ta pa se jasno razodeva v smotrni uporabi sredstev, v dramatični zgoščenosti in doslednosti, zlasti pa še v samostojnem odkrivanju novih dramatičnih efektov.
Tako je Linhart iz nemškega delca povprečne kakovosti napravil dobro slovensko veseloigrico, ki zasluži, da stoji kot prvi mejnik ob razvojni poti naše dramatike in gledališke umetnosti. Zupanova Micka je bila prvemu slovenskemu dramatiku le priprava za večje delo, ki je vanje položil še več ko svojo darovitost, namreč del samega sebe: izpoved
svojih najglobljih misli o pravičnejši ureditvi sveta. Da mu je bilo odmerjenih več let življenja, bi bil po teh uspelih začetkih gotovo obogatil našo Talijo z izvirnim delom, zraslim popolnoma iz njega, in ujeli bi bili tudi v dramatiki že takrat tiste narodiče z nesrečno usodo, ki jih je prerod kakor nas zbudil iz mrtvila in so kmalu potem zadihali z vsemi pljuči, medtem ko je Slovence prav Linhartova prezgodnja smrt spet občutno omrtvičila.
Slovenski jezik
97
7
Breda Milčinski-Slodnjak
Primčeva predavanja na graškem liceju
Raziskovanje Primčevega slovarskega in slovniškega dela ima pomen le kot gradivo za osvetljavo njegove osebe. Med njegovimi 4 tiskanimi knjigami ni ne slovarja ne slovnice, a tudi rokopisni odlomki v zapuščini so le poskusi, ki ne bi mogli uspešno služiti poznejšemu leksikografu ali slovničarju. Predavanja o slovenskem jeziku na graškem liceju niso samostojno znanstveno delo, močno pa se v njih uveljavljajo prerodna gesla in so dragocen vir za spoznavanje P.-evega dela in za določanje njegove filološke izobrazbe in nadarjenosti. Zato naj poskusim razbrati to P.-evo delo.
Dela za predavanja na graškem liceju se P. najbrž ni lotil dosti pred imenovanjem za profesorja (19. febr. 1812). Važnosti svoje naloge se je zavedal, čutil pa je tudi, da temu delu ni popolnoma dorasel. V uvodnem govoru 30. aprila 1812 pravi: Upravičeni ste, gospodje, da pričakujete od mene kar najvestnejšega izpolnjevanja stanovskih dolžnosti. Toda preslabega se čutim, da bi mogel zadostiti vašim pravičnim zahtevam, kakor jih iskreno želim izpolniti v najvišji meri. Zakaj ne le da sem še začetnik in neskušen novinec v tej stroki, primanjkuje mi tudi najpotrebnejših sredstev, da bi mogel natančno izpolniti svoje najslajše dolžnosti. Jezik, ki naj vas ga naučim, je bil namreč doslej tako malo kultiviran...«
Deloma iz predavanj, deloma iz pisem, beležk in ekscerptov se da približno določiti, kakšna je bila P.-eva usposobljenost za učitelja slovenščine. V enem izmed osnutkov za oglas predavanj navaja sicer med drugimi pomožnimi knjigami tudi celo vrsto slovnic in slovarjev raznih jezikov, a vprašanje je, če je vsa ta dela tudi res poznal. Od slovenskih tiskanih slovnic je poznal Pohlinovo (najbrž obe izdaji iz 1768 in 1783) pač še iz Ljubljane. Kopitarjevo gramatiko je imel vsaj že maja 1810, ko piše (13. maja) Vodniku, da jo bo preštudiral s člani »slovenskega društva«. Vodnikovo »Pismenost« je dobil gotovo kmalu po izidu 1811 in je o velikih počitnicah že agitiral zanjo med štajersko duhovščino. Septembra istega leta si je izposodil od Kopitarja Franulovo delo, zaradi katerega je moral od nestrpnega lastnika požreti toliko bridkih očitanj in obdolžitev. Šmigočevo vzhodnoštajersko gramatiko (izšla marca 1812) je poznal v rokopisu že pod konec 1811, ker jo 29. nov. 1811 v pismu Vodniku označuje kot ein Embryo von einer windischen Grammatik« in je avtorju tudi pomagal pri korekturah (P,—Vod. 26. marca 1812). V času, ko so nastajala skripta za predavanja (v začetku 1812), je poznal že tudi Gutsmannovo slovnico. Ali in kdaj je dobil v roke Zelenkovo gramatiko, ki mu jo priporoča avtor Zagajšek v pismu 10. okt. 1812, ne da bi priznal svoje avtorstvo, ni mogoče reči.
Razen teh tiskanih del je P. poznal še nekaj rokopisov iz področja slovenske gramatike. Ko se je jeseni 1810 vračal s svojim gojencem -Karlom Aicherauom s počitniškega potovanja, se je ustavil na Dunaju in pri Kopitarju prebral rokopisno Japljevo gramatiko (P.—Vod. 13. nov. 1810) in si iz njenega uvoda (Ms. 181 fo, str. 5—11) prepisal odstavek, ki mu je dal naslov »Vorziige unserer Slovenischen Sprache. — Die Slov. Sprache iz eine Haupt- und Originalsprache« (Ms. 361, AA, f). Po veliki noči 1811 je dobil P., najbrž po Cvetku (prim. P.—Zup. 18. febr. 1811), rokopis Naratove slovnice, ki je bila do tedaj z drugo ostalino Naratovega društva iz 1803—6 spravljena pri Jaklinu v Ljutomeru. O nadaljnji usodi Naratove slovnice ne vemo ničesar. P. si je iz nje prepisal (ekscerpiral?) del besedotvorja na 9 polah 4°. Pola s paginacijo 10, ki jo je pisala druga, po mnenju prof. Kidriča Cvet-kova roka, ima P.-eve popravke in na koncu datum 21. dec. 1811 (prim. Ms. 361 T). Avtorja svoje predloge P. ne imenuje s celim imenom, marveč ga označuje z »N«. Domnevo, da gre tu za Narata, potrjuje nekaj P.-evih opomb. Tako pristavlja pri zlogih »c, aj, naj,« (str. la) v oklepaju »NB. N. schrieb ai, nai«, pri besedah »in der Slovenischen .. (Ib) dodaja »Nach N. Wendichen Sprache« in na str. 2c pri izrazu »Shavzhan« pripominja »N. schreibt zhavchan«. Te opombe se ujemajo z Modrinjakovim poročilom (Modr.-Cvetku 3. jan. 1812, Ist. II, 301...), da je Narat uporabljal za slovenščino izraz »Wendisch« in da je pisal v kajkavskem pravopisu. — Leta 1812. je dobil P. od Jarnika rokopis z naslovom »Bildung des Zeitwortes. Ein Versuch nach H. Dobrovsky-s Methode«; ta je nastal istega leta (prim. Scheinigg, Iz Jarnikove zapuščine, Kres 1883, 321 si.). Razen teh rokopisov je imel P. še svoj prepis Cvetkovih opomb h Kopitarjevi gramatiki (Ms. 361 B, f; 20 str. 4°), in sicer k vsemu drugemu delu, t. j. k etimologiji.
Izmed drugih slovanskih slovničnih del je nedvomno poznal Korni-govo hrvaško, Lanossovichevo in najbrž Relkovichevo slavonsko ter Ba-bichevo dalmatinsko slovnico, dalje Dobrovskega razpravi »Ueber den Ursprung und die Bildung der slawischen und insbesondere der bohmi-schen Sprache« (izšla 1791 kot uvod k Tomsovemu slovarju) in »Ueber die Bildsamkeit der slavvischen Sprache« (izdal Dobrovsky 1802 hkrati s slovarjem). L. 1810. mu je Kopitar poslal Dobrovskega »Slavina« in »Lehr-gebaude der bolim. Sprache«; poleg tega je imel Nejedlega »Bohmische Grammatik«, 2. izd. iz 1809. Ko je sestavljal predavanja, je že poznal Randtkejevo poljsko gramatiko; Lindejevo delo »Grundziige der Wort-forschung angewandt auf die Poinische Sprache« pa si je ekscerpiral šele o počitnicah 1812 v Ljubljani (datum: Laybach, 20. Okt. 1812 — Ms 331, T). Od ruskih gramatik je poznal vsaj Smotrickega, mogoče tudi Vatra. Izmed nemških mu je bila pač najbolj znana Adelungova (Umstandliches Lehrgebaude der deutschen Sprache), bral je tudi istega avtorja delo: Mithridates oder allgemeine Sprachenkunde mit Vater Unser als Sprach-probe in beynahe fiinfhundert Sprachen und Mundarten (1806—1812). Poznal je dalje celo vrsto del, ki se bavijo s Slovani in njihovo zgodovino, tako Schlozerjevo »Nordische Geschichte« in njegovega »Nestorja«, ki ga sicer mnogo citira, a ga pri sestavljanju uvoda najbrž še ni imel (prim. koncept pisma med 25. mar. in 17. avg. 1812, v katerem P. prosi Zoisa,
naj mu pošlje »Nestorja«) in si je pomagal z odlomki, ponatisnjenimi v Slavinu in v Kopitarjevi gramatiki. Tudi za citate iz Herderjevih »Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit« je mogel uporabljati ista vira. Podrobneje se je s Herderjem bavil najbrž šele 1813, ko je pripravljal članek o njem za graški list »Der Aufmerksame« (št. 38, 41). Na predavanja so vplivala tale dela: Anton: Erste Linien eines Ver-suches tiber der alten Slaven Ursprung, Sitten, Gebrauche, Meinungen und Kenntnisse. 1783, 1789; — Linhart: Versuch eitier Geschichte von Krain ... 1788, 1791; — Hacquet: Abbildung und Beschreibung der siid-westlichen und ostlichen Slaven. 1801. — Sporadični citati dokazujejo, da mu niso bili neznani sledeči spisi: Popovvitsch: Untersuchungen vom Meere. 1750; — Durich: Bibliotheca Slavica. 1795; — Rohrer: Versuch iiber die slavischen Bevvohner der Oesterreichischen Monarchie. 1804; — Appendini: De vetustate et praestantia linguae Illyricae. 1806. — Poznal pa je brez dvoma še nekaj drugih del te vrste. Poleg tega je iz prepisov (Ms. 361, B), beležk (Lit. dnevnik) in reminiscenc v predavanjih razvidno, da je bral v listih »Annalen...« in »Vaterlandische Blatter« večino Kopitarjevih člankov in ocen, ki se bavijo z različnimi slavističnimi vprašanji.
Če vrh vsega tega upoštevamo, da je razen večine slovanskih jezikov vsaj teoretično znal grščino, latinščino, francoščino, italijanščino in angleščino, da se je teoretično in praktično bavil s pedagogiko, moramo priznati, da za svoj poklic ni bil nepripravljen.
P. je oglasil predavanja v listu »Der Aufmerksame« 25. aprila 1812 in dodal povabilo za zbiranje slovarskega gradiva. Glavne misli tega oglasa je ponovil 30. aprila istega leta v nastopnem predavanju (AA, a), o katerem pravi sani v pismu Vodniku 10. junija 1813, da je tudi med visoko graško gospodo zbudilo zanimanje za Slovane in za njihov jezik.
Predavanje pričenja z zahvalo vladi in stanovom, da so ustanovili stolico slovenskega jezika. Poudarja, da je pri tolikem številu Slovanov v monarhiji znanje tega jezika ne le koristno, marveč tudi potrebno vsakomur, ki se hoče posvetiti službi cerkve ali države. Kultura jezika bo pripomogla k duševnemu dvigu preprostega slovenskega ljudstva. Preden pa prične s predavanji iz slovenske gramatike, se mu zdi potrebno, seznaniti svoje slušatelje z zgodovino Slovanov. Nato razvija po Kopitarjevi gramatiki Schlozerjeve misli o razširjenosti Slovanov in o njihovem nastopu v zgodovini. Skoraj dobesedno po Kopitarjevi slovnici našteva in označuje 9 glavnih slovanskih narodov. Pri Čehih dodaja še ustrezni odstavek iz članka »Patriotische Phantasien« (VB 5. jun. 1810). Za tem navaja znani Herderjev opis Slovanov in navaja Hacquetovo misel, da je morebitne zlobnosti in zahrbtnosti v značaju Slovanov krivo slabo ravnanje tujcev. Iz »Fantazij« prepisuje mnenje, da je pradomovina Slovanov Pa-nonija. Po istem viru ugotavlja, da so južni Slovani danes med vsemi najbolj zanemarjeni, dasi so prav ti prvi dobili krščanstvo; in z njim kulturo. Nato govori o pokristjanjenju, o> Cirilu in Metodu ter pove o njunem delu vse, kar je mogel dobiti v Kopitarjevi gramatiki in v »Patriotische Phantasien«. Iz »Fantazij« ima tudi besede o lepoti slovanskih jezikov, razdelitev v šest glavnih vej in omenitev starocerkvenoslovan-ščine. H koncu ponovno poudarja, kako potrebno je znanje slovenščine, in vabi slušatelje, naj se pogumno lotijo dela.
V prihodnjem predavanju 2. maja prehaja od Slovanov k zgodovini Slovencev, navaja po Linhartu posamezne dobe v zgodovini Slovanov in jih pojasnjuje iz sorodnosti slovanščine z drugimi jeziki. Pri tem navaja besedne primere iz Antona: Erste Linien ... II. Nato ponavlja delitev slovanskih jezikov po Kopitarju. Pri stcsl. omenja, da jo ima Dobrovsky za staro srbščino ali staro sloveno-srbščino, pozneje pomešano z rusizmi. 0 tem govori Dobrovsky v »Lehrgebaude«, str. VI. Sledeče poglavje »Slovnični značaj slovanskega jezika (po Dobrovskem)« podaja pregled glavnih gramatikalnih značilnosti slovanskih jezikov; prevzel ga je — s točno navedbo vira — iz Adelungovega »Mithridata« (II., 615—617).
Predavanje, ki ga je imel 5. maja, ima naslov »0 jeziku sploh« in se bavi z vprašanjem, kaj je jezik in kaj govor, ter s pomenom jezika za razvoj intelekta. Obširno govori o izvoru jezika in njega razvoju v današnje jezike in dialekte. Od tod prehaja na vprašanje, kaj je slovnica, katere sile usmerjajo razvoj jezika (analogija, jezikovna raba — Sprach-gebrauch), opredeljuje, kaj je genius jezika, pravilnost in nepravilnost in h koncu dodaja nekaj splošnih misli o slovnici in jo deli na ortologijo (Rechtsprechung) in ortografijo; prvo pa spet na tri oddelke: 1. o izvoru in tvorbi besed (etimologija); 2. o besedah kot delih govora in njih fleksiji; 3. o vezanju besed v stavek (sintaksa). Vir za to poglavje mu je bila Adelungova slovnica (I., zač. — 118); to je uporabljal deloma dobesedno, po večini pa prosto in močno skrajšano.
Predavanje 9. maja ima naslov »Slovenska gramatika« in podnaslov »0 slovenskih črkah«. Uvod govori o razvoju pisave od prvotnih hieroglifov do črkopisa in dalje pri evropskih narodih; prepisal ga je iz Ade-lunga II. Pri obravnavanju zgodovine slovanske pisave se drži v glavnem Kopitarjevega uvoda v gramatiko, z njim omenja Dobrovskega, hvali njegovega »Slavina« in »Lehrgebaude«; te deli da bi moral poznati vsak slavist in izraža upanje, da bo Dobrovskv izdal stcsl. gramatiko v latinici in sestavil latinsko-slavenski alfabet v duhu cirilice, ki bo Slovanom omogočil enoten napredek k višji kulturi. Šledi kratek pregled slovenske književnosti, v katerem omenja Trubarja, Dalmatina, Bohoriča, protireformacijo, Japlja, Kumerdeja, Gutsmanna, Kiizmiča.
Na str. 80 prične s prvim poglavjem gramatike v ožjem pomenu, z »elementarno ortografijo«. Alfabete in opombe je vzel večinoma dobesedno iz Kopitarja. V Kopitarjevi gramatiki slede temu podrobna pojasnila o izgovoru črk. To poglavje je P. obdelal v »Bukvarju«, v zapuščini sta ohranjena tudi dva nem. koncepta, v predavanjih pa ga je izpustil. Za naslednje poglavje »0 spremembah črk« mu je bila vir Nejedlega gramatika, ki obravnava na str. 21 »spremembe nekaterih čeških črk«. Nejedly navaja tu, zlasti pri vokalih, historične, večinoma samo češke pojave. Tega pa P. ni opazil in ga je naslov zavedel, da je začel v slovenščini iskati podobnih glasovnih sprememb. To poglavje kaže, da se Kopitar ni motil, ko je v zvezi s P.-evo boleznijo 13. jun. 1814 pisal Zupanu, da mu je sicer žal P.-a kot človeka, manj pa kot slavista, ker ni nikdar kaj prida pričakoval od njega »pro re nostra«. — Nejedly pričenja s prehodom a>e za sičniki, šumevci itd. (n. pr. »nadege« za »nadega«, »duffe« za »duffa« idr.). Takih primerov slovenščina seveda nima in pri P.-u najdemo kot prvo točko nezaključen stavek »a iibervvandert in ...« Za pre-
hod češ. e > i, n. pr. we s — wyftka najde v slov. primer poberem — pobiram. Pri prehodu o> a, kjer ima Nejedly primere kot bdddm od bodu, ima tudi P. podobne zglede, n. pr. ponovim — ponavlam, razen tega pa tudi dolg — dalki, ki ne spada sem, in položim — pokladam, ki nista od istega korena. Za češki prehod o>u v dolgih zlogih (potuček od potok) navaja v slovenščini Bog — Bug.
Primeri za konzonante so boljši, dasi se mu tudi tu zgodi, da n. pr. pri spremembah glasu g postavlja poleg palatalizacije g>ž: lagati — lažem čisto dialektični prehod g>h: boli, sneli.
Za poglavje »Eigenthiimliche Buchstabenverbindungen der Slov. Spradie« mu je moglo služiti za zgled poglavje »Urspriingliche Silbenbau« v Dobrovskega slovnici.
16. maja (7. lekcija) je pričel z drugim delom gramatike, z etimologijo. V uvodu govori o zlogu in besedi ter o etimologiji sploh, deloma dobesedno, deloma prosto po Adelungu. Slovensko besedotvorje deli v tri poglavja: 1. Von der Bildung der Worter durch die Ableitung (deri-vatio); 2. ...durch die Biegung; 3. ...durch die Zusammensetzung. Isto razdelitev najdemo v P.-evem prepisu Naratove slovnice, saj se skripta z njim ponekod dobesedno ujemajo. Poglavje o zloženkah uvaja po Ne-jedlem; pri obravnavanju posameznih vrst kompozit se po večini drži Narata, zlasti pri sestavljenkah substantiva s prepozicijo pa je viden tudi vpliv Dobrovskega.
Uvod v poglavje »Von den Wortern als Redetbeilen und ihrer Biegung« je sestavljen večinoma dobesedno, deloma tudi prosto po Adelungu. V prvem odstavku našteva govorne dele. Povsod pristavlja poleg latinskih in nemških tudi slovenske termine, prevzete po Vodnikovi Pismenosti. Opombe so iz Adelunga. V odstavku o substantivu in njega vrstah ima definicijo' substantiva in delitev v konkreta in abstrakta, v lastna imena, apelativa in kolektiva — najbrž po Adelungu. Isti vir je uporabil za uvod k razpravljanju o spolu pri substantivu. Poglavje o določanju spola po pomenu ima dobesedno po Nejedlem; če pa se mu je zdelo, da ta ni povedal vsega, je vstavil še kak doslovno preveden stavek iz Vodnika. Naslednjima poglavjema: »Spol po končnicah« in »Izjeme« je vir Vodnik. Pri definiciji števila pričenja zopet z Nejedlim in nadaljuje po Kopitarju in Vodniku. Izmed opomb je važna zlasti druga, ki govori o dualu. Proti Vatrovemu (Russische Grammatik 1808) mnenju (prepisal ga je iz Kopitarjeve ocene Slavina, gl. KI. Schr., 19), da je dual v Cirilovem prevodu biblije vsiljen in proti duhu jezika, in proti Schlozerjevemu (Nestor I., § 18; citira najbrž po Slavinu), da se ima staroslovenščina za velik del svoje prožnosti zahvaliti grščini, navaja tu besede Dobrovskega v Slavinu, str. 375 (tokrat citira z navedbo avtorja in mesta), da je dual v slovanščini prvoten in celo bolje ohranjen ko v grščini. V potrdilo citira P. še odstavke o dualu iz Nejedlega Bohm. Gram. (1809), 39, § 66; iz Bandtkeja Poln. Gram. (1808), 94, § 84 in 120, § 103; Appendinija De vetustate ... (1806), 25 in citate iz hrvaških »Evangeliomi Zagrebecske, Szlovenzke Czirkve« (Gratz 1651).
Naslednje poglavje govori najprej splošno o sklonih, in sicer dobesedno po Dobrovskega uvodu k Tomsovemu slovarju (str. 20, § 9. Notli-wendigkeit der Flexion), nato posebej o slovenskih. Slovenska imena
sklonov so Vodnikova. V opombi o instrumentalu citira (z navedbo) Smo-trickega Russisch-Slav. Grammatik. Cap. 16. Splošno o deklinaciji razpravlja po Nejedlem (dobesedno), nato posebej o slovenski po Kopitarju.
Substantiv deli na mase., neutra, fem. na -a in fem. na konzonant, torej ista razdelitev kot pri Kopitarju in Vodniku, ki sta mu vira za to poglavje. Paradigme so vseskozi iste kot pri Kopitarju, izjeme in opombe ima sedaj iz Kopitarja, sedaj iz Vodnika. Temeljitejši je od omenjenih dveh slovnic, ker eno izpopolnjuje z drugo. Tu pa tam pristavlja kako pripombo, zlasti o štajerskih in o koroških dialektičnih posebnostih. Štajerske ima po večini iz Cvetkovih opomb h Kopitarjevi gramatiki, predvsem iz okolice Ptuja in Ljutomera. Taka opozorila na dialektične posebnosti se ponavljajo skoraj pri vsakem poglavju.
Pretresanja o substantivu zaključuje s povzetkom, v katerem pride do sledečih rezultatov: 1. po fleksijskih končnicah je naša dekli-nacija podobna grški in latinski; 2. razne odnose označuje natančneje kakor deklinacija katerega koli evropskih jezikov; 3. zaradi obrazil na vokal je slovenščina izredno prikladna za petje, prehajanje akcenta s korenskega zloga na obrazilo pa je velike važnosti za pesništvo. Po Kopitarju (Gram. 256) izraža željo, da bi kdo preiskal akcentska pravila v slovenščini; 4. ne smemo se čuditi, da deklinacijska obrazila pri nas tako variirajo. Vzrok tiči v tem, da se do danes ni skoraj nič storilo za kulturo jezika. Enako so omahovali drugi narodi, ker le, če je potreba po pisanju splošna in stalna, izbere narod kmalu in odločno to ali ono obliko.
Uvod k poglavju »Von dem Beyworte (od perloga)« se pričenja s splošno definicijo adjektiva, nato govori dobesedno po Kopitarju o slovanskem adjektivu in zopet dobesedno po Nejedlem opozarja na pregibanje in komparacijo. Deklinacijo pridevnika obdeluje večinoma po Kopitarju, nekoliko po> Vodniku, pri komparaciji pa se, kolikor govori splošno, drži skoraj popolnoma Nejedlega. Pri komparativih na -iji, -eji se sklicuje za sloveno-hrvaščino na Korniga, za slavonščino na Lanosso-vicha in Relkovicha, za dalmatinščino na Babicha in Voltiggija. Opombe o slovenskem komparativu in superlativu je prepisal iz Kopitarja, odnosno prevedel iz Vodnika; kjer pa govori splošneje ali kjer je aplikacija mogoča, se drži spet Nejedlega. Pri komparativu se ustavi ob dejstvu, da se komparativna oblika dialektično ponekod pregiblje, drugod ne. Dočim Kopitar tega sploh ne omenja, Vodnik pa le mimogrede, prehaja P. v zvezi s tem vprašanjem k splošnemu razglabljanju, kaj je gramatika in kakšne sile usmerjajo razvoj jezika (usus, analogija, etimologija, blago-glasnost) in poudarja, da slovničar ne sme samovoljno odločati, marveč mora le zbirati podatke in predstavljati jezik tak, kakršen v resnici je (in ore populi). Veliko večino teh razglabljanj je prepisal iz Adelunga. Da gre tu za mehanično prevzemanje tujih misli in ne za njegovo lastno, doživljeno prepričanje, vidimo iz pisma, ki ga je nekaj mesecev pozneje pisal Vodniku (17. avg. 1812). V njem pravi, da bi bil sedaj čas, uvesti kake dobre staroslovenske oblike, tako impf. na -clt, transgresiv itd. Proti navedenemu Adelungovemu mnenju, naj slovničar le registrira, si prisvaja pravico diktirati, katere oblike naj narod rabi, katerih ne.
V poglavju o številkah ima splošne definicije iz Adelunga in iz Nejedlega, pri razbiranju posameznih vrst števnikov pa se, zlasti pri
glavnih, tesno drži Dobrovskega, drugod dela po Kopitarju in Vodniku za splošne števnike pa mu je zopet vir Adelung. Splošno o štetju govori deloma po Linhartu. Pri besedi »sedmina« napravi daljši ekskurz o običajih ob smrti in pogrebih, deloma najbrž po lastnih opazovanjih, deloma po Linhartu. Iz istega vira je zvedel tudi o Antona in Dobrovskega raz-iskavanjih o pokopavanju mrličev pri starih Slovanih.
Pri zaimku je izredno mnogo rabil Adelunga, razen tega najdemo mesta iz Nejedlega, Dobrovskega in Kopitarja.
Obravnavanje glagola začenja z Adelungom, v poglavju »Besondere Eintheilung der Slovenischen Verborum« je prvi stavek iz Nejedlega, nadaljevanje pa iz Kopitarja. V odstavku »Bildung des Zeit\vortes« je rabil omenjeni Jarnikov rokopis z naslovom »Bildung des Zeitwortes. Ein Versuch nach H. Dobrovsky's Methode«. Dobesedno po Jarniku govori o dosedanji delitvi glagola po prezentu, nato pa kot Jarnik, a gostobesedneje, hvali Dobrovskega razdelitev, da je dosti prikladnejša. Jarnikov je tudi odstavek, ki govori o tem, da se v tvorbi prezenta slovanski jeziki razhajajo, v infinitivu pa se zopet združujejo. V slovenščini najdemo istih 6 infinitivnih oblik kakor v češčini, in manjše različnosti v prezentu so le jezikovne modifikacije, nastale zaradi tega, ker so Slovani po selitvi prišli v različne življenjske razmere. Od Jarnika si je izposodil tudi primero, da je slovanski glagol podoben poslopju, po katerega načrtu je sezidanih več poslopij v različnih podnebjih. Ta poslopja so prav zaradi te različnosti podnebja in lege preobličila svoj prvotni značaj, čeprav so obdržala stari slog.
Pri pregledu glagolskih vrst je tekst dobesedno, primere pa deloma prevzel iz Dobrovskega. Pri istem viru ostane pri podrobnem razbiranju posameznih vrst, in sicer prevzema tekst navadno dobesedno, izmed primerov pa izbira tiste, ki so v slovenščini in v češčini enaki. Razen Dobrovskega so mu v tem poglavju v malenkostih služili še Nejedlv, Adelung in Kopitar. 0 konjugaciji splošno je prepisal odstavek iz Adelunga, o glagolskih distinkcijah pa razpravlja deloma doslovno, deloma prosto in skrajšano po Nejedlem. Poglavje o tvorbi konjugacije kaže vpliv Kopitarjeve gramatike. Pomožni glagol »sem« obravnava dobesedno po Nejedlem in po Kopitarju, splošno o pomožnem glagolu pa govori nekoliko po Adelungu. Od tu dalje opažamo vpliv Kopitarja in Vodnika, pri pasivu pa se vrne k Dobrovskemu. Ko navaja obliki pobratim, po-sestrima kot ostanke pas. part. prez., omenja po Linhartu (II. 282) For-tisov popis sklepanja pobratimskih zvez pri Morlakih.
»Reciproka« in »Verbalia« so iz Dobrovskega, o nepravilnih glagolih začenja z Adelungom in nadaljuje dobesedno po Dobrovskem. Na koncu pripominja, da hoče kot dotedanji gramatiki tudi on podati razdelitev nepravilnih glagolov po prezentnem obrazilu, pokazal pa bo povsod pravilnost njihovih glavnih sestavnih delov. Nato našteva po Kopitarjevi gramatiki nepravilne in ana,logične glagolske oblike in pogosto v oklepaju pristavlja, v katero vrsto spadajo.
Za adverbe sprejema definicijo Nejedlega, ostalo pa po večini prepisuje iz Dobrovskega. Tudi pri prepozicijah sta mu za zgled Nejedly in Dobrovsky in le malo Kopitar. 0 konjunkcijah govori dobesedno ali
pa prosto po Adelungu, le v malenkostih je rabil Dobrovskega. Iz istih dveh virov je poglavje o interjekcijah.
Sintakso je dobesedno, včasih le nekoliko skrajšano prevzel iz Dobrovskega ter samo včasih vstavil kaj iz Nejedlega, Adelunga in Vodnika.
Pregled P.-evih skript za predavanja nam je pokazal, da je graški profesor slovenščine od svojih glavnih virov uporabljal Adelunga zlasti za splošne definicije in za razpravljanja, ki niso vezana na kak posamezen jezik. Največ je črpal iz čeških slovnic Nejedlega in Dobrovskega in šele tedaj, če je bila tu aplikacija na slovenščino- pretežka, je segel po Kopitarjevi in po Vodnikovi gramatiki, ki sta za uporabo pri predavanjih najmanj prikladni. Predavanja sicer v ničemer niso izvirna, so pa dobra kompilacija iz — po večini — zanesljivih virov. Sestava priča o spretnem pedagogu, ki je skrbel, da je bila snov podana kar se da pregledno in je s krajšimi ekskurzi znal doseči, da predavanje ni utrujalo. Napredek učencev je moral biti zadovoljiv, saj piše P. Vodniku proti koncu prvega semestra (17. avg. 1812): »Moji slovenski učenci se precej dobro obnašajo, bi ne bil verjel, da se naša beseda da tako zapopadlivo terdim Nemcam dotrobiti.«
Že od 1810 dalje, torej odkar se je začel pobliže baviti s slovenskim jezikom, poudarja P. v svojih pismih, da so štajerski in koroški dialekti v marsičem pravilnejši od kranjskega. V pismu 11. avg. 1810 našteva Vodniku štajerske dialektične posebnosti in želi, da bi jih v svoji slovnici upošteval. Želja po medsebojnem zbližanju slovenskih dialektov se ponavlja v večini pisem. 15. marca 1812 vprašuje Vodnika, ali naj se v svojih predavanjih ozira na spodnještajerščino ali naj se bolj drži kranj-šoine. Toda že istega dne pravi v pismu Zupanu: »Spočetka se bom pač moral držati bolj tukajšnega dialekta...« Vendar v predavanjih ni uvedel niti tistih točk, ki jih je sam priporočal Vodniku, n. pr. rakom(a) namesto -ama, gospodari namesto -ji, riboj idr. V najboljšem primeru navaja štajersko obliko v oklepaju poleg kranjske ali pa samo v opombah ugotavlja razliko. Mnogokrat pa štajerske oblike sploh ne omeni. Dasi se je zavedal koristi, ki bi jih Slovencem prinesel enoten knjižni jezik, in je v glavnem tudi čutil, v katerih točkah bi bil potreben kompromis, ga je — Kranjca po- rojstvu — od uveljavljenja teh načel v praksi pač zadrževala tradicija.
Ob koncu tega pregleda se nam vsiljuje vprašanje, kaj bi bili upravičeni pričakovati od Primca, če bi mu bila duševna bolezen prizanesla. Odgovor je podal pregled sam. — Slovarja, ki bi v primeri s Pohlinovim oz. Gutsmannovim pomenil napredek, P. ne bi bil sestavil, ker mu je nedostajalo vztrajnosti in natančnosti. Pomagal pa bi bil lahko sodobnemu leksikografu z zbiranjem štajerskega slovarskega blaga. P.-eva slovenska slovnica zaradi njegove skromne filološke nadarjenosti najbrž po kvaliteti ne bi dosti prekašala Šmigočeve, po izvirnosti pa bi skoraj gotovo zaostajala za njo. Še mnogo pa bi bil P. koristil, ko bi bil mogel nadaljevati s svojim delom kot učitelj slovenščine. Vzgojil bi bil rod duhovnikov, ki bi v pismu in govoru slovnično obvladali slovenski jezik, in, če bi vsakemu izmed njih vlil le nekaj svojega navdušenja in svoje ljubezni do materinščine, bi bilo že to za slovenski prerod velike vrednosti.
Vaclav Burian
Matija Čop kot byronist
Kakor nekoč reformacija in renesansa je sanjal tudi romantizem o prihodu novega človeka, boljšega in zlasti lepšega, ki si ga je prizadeval izoblikovati predvsem v umetnosti. V literarnem oziru pa je bil najpomembnejši za njegovo stremljenje britanski pesnik lord Georg Gordon Byron (1788—1824), brez dvoma največji lirik v prvi polovici XIX. stoletja.
Njegov pojav v angleški in kmalu tudi v svetovnih literaturah je povsem revolucionarnega pomena. S svojim subjektivizmom in egotizmom, s svojo obupano elegičnostjo in nežno melanholijo kot posledicami razočaranja med iluzijo in vsakdanjo realnostjo, s svojim žgočim protestom proti vsakemu diktatu, tiraniji in konvencionalnosti, s svojimi postulati občečloveške, osebne sreče in ljubezni je vžigal kri zlasti mladini in ji postal »Napoleon književnosti«. Prav tako ji je tudi ugajal s svojimi pom-poznimi pesniškimi sredstvi in oblikami, s svojim tankim pesniškim okusom in z nobleso svoje kultivirane osebnosti. Nadvse pa si je pridobil njene simpatije s svojim vzvišenim pojmovanjem poezije in pesnikovega poslanstva, ker ji je prav po njegovem zgledu pesnik pomenil Titana, sotrudnika Boga in obenem Satana.
Da je Byron govoril mladi romantični generaciji prav iz srca in v srce, dokazuje dejstvo, da se je že za njegovega življenja uveljavil njegov vpliv in kult v vseh svetovnih literaturah, tudi v slovanskih, ki pa sla se okoli leta njegove smrti stopila v izrazito literarno smer — byronizem. Ta byronizem, ki ga stavimo predvsem v prvo polovico XIX. stol., se je v posameznih evropskih literaturah izoblikoval v več ali manj svojstvenih prilagoditvah, posebno pa so' ga po svoje doumele slovanske književnosti, med njimi precej zgodaj poljska in ruska. Tudi v zapoznelih slovanskih literaturah, kakršne so ob tem času bile češka, slovaška in vse južno-slovanske, je pomenil gonilno silo ne le v pesniškem, temveč zlasti v svobodomiselnem in nacionalnem stremljenju. Čeprav so bila v zgoraj omenjenih slovanskih literaturah povsem drugačna kulturna in literarna tla kot na primer pri Rusih in Poljakih in manj ugodna, da bi v njih mogla vzkliti tudi moderna posvetna poezija po Byronovem vzoru, se dajo vzlic temu tudi tu že v 20. letih ugotoviti prvi sledovi Byionovega vpliva in kulta. Zlasti v južnoslovanskih literaturah je bilo treba šele pripraviti ugodne pogoje za vznik omenjene posvetne poezije in to pot do evro-peizacije ji je med drugim tudi krčil vsaj sporadičen odmev byronizma, ki je prihajal vanje iz sosednih literatur, spočetka predvsem iz italijanske.
Italija je namreč postala v domovini proskribiranemu Byronu v zadnjih šestih letih njegovega življenja druga domovina in tudi Italijani so se čutili globoko hvaležni za njegovo soudeležbo v nacionalnem gibanju in za njegovo populariziranje njih domovine. To je imelo za posledico, da
so Byrona v Italiji prav zgodaj zaceli brati in prevajati in da se je posebno od 1. 1817. vsestransko kazal njegov vpliv in kult ne le v literarni, temveč sploh v umetnosti in tudi v družbi.
Pri tesnem sožitju Italijanov in južnih Slovanov v Dalmaciji, v Pri-morju in v Beneški pokrajini je pa povsem umljivo, da se je zanimanje za Byrona in njegovo delo precej zgodaj začelo širiti prav z italijanske strani tudi k južnim Slovanom. Tako se je na primer v italijanskem osredju navdušil za Byrona mladi slovenski buditelj Matija Čop, ko je v jeseni 1. 1820. kot 23 letni profesor prišel na Reko; prav tako si je tudi v Italiji 1. 1823. kupil Byronove knjige Čopov ljubljanski tovariš Andrej Smole; skoraj ob istem času je mogel tam o Byronu tudi že nekaj slišati srbski potujoči literat Pavao Solarič, ko se je od 1.1818. dalje časa mudil v Italiji kot osebni tajnik angleškega lorda Frid. North. Guilforda, ki se je osebno poznal z Byronom; iz italijanskih virov se je gotovo seznanil z Byronovim delom tudi dubrovniški literarni zgodovinar F. M. Appendini, saj je kot častilec Byronove ideje svobode prav v tem pravcu z njim primerjal Gunduliča; iz italijanskih časnikov in revij, ki so dosledno poročali o vsakem Byronovem literarnem delu in tudi o njegovem privatnem življenju, je pa mogla tudi širša južnoslovanska javnost zanj zvedeti in se zanj navdušiti zlasti zaradi njegove udeležbe in smrti v grški vstaji proti Turkom.
Nadvse jasno imamo izpričan vpliv italijanskega bvronizma na že omenjenega mladega Slovenca Čopa, in to prav v dobi njegovega bivanja na Reki 1820.—1822. Ker se je že v Ljubljani 1818./19. privatno naučil angleščine, si je lahko kmalu po svojem prihodu na Reko pridobil dostop v tamošnjo angleško kolonijo*. Tako je tam na primer poučeval francoščino v hiši angleškega lesnega trgovca Tomaža Mossingtona in, ko se je ta družina po letu dni preselila v Benetke, jo je tam 1. 1822. obiskal med potjo v Padovo, da zopet vidi »ljubljeno Mossingtonovo hčer Mary«. Poleg omenjene družine se je še seznanil z drugimi člani angleške kolonije v severni Italiji. Ti so bili n. pr.: konzul John Leard, njegov nečak Hill, Ed. Smahvood itd.1 V tisti angleški družbi ali še bolj iz neposrednega stika z italijansko literaturo je tam tudi že zvedel za Byrona, čigar nekatera dela je tam obenem že prebral. Spričuje nam to njegovo pismo italijanskemu tovarišu Fr. Saviu z dne 13. oktobra 1822., v katerem mu piše, da se je prav na Reki razen stare klasične literature z interesom pečal ne le z Goethejem, Tieckom, Homvaldom itd., temveč posebno še s Scottom in z Byronom in s francoskim byronistom Lamartinom, saj se je v njegove Meditations kar zaljubil.2
Prav navedeno Čopovo' pismo vsebuje sploh prvo slovensko in tudi južnoslovansko vest o zanimanju za Byrona. Iz njega sicer ne izvemo, kaj in v katerem jeziku je Čop takrat bral Bvrona in o Byronu. Toda iz njegovega znanja angleščine, francoščine in italijanščine smemo sklepati, da ga je mogel brati vsaj deloma v angleškem originalu, če ga je le mogel
1	Slovenski biografski leksikon (Ljubljana 1925), str. 97—102. — Ivan Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeliev (Ljubljana 1935), 2. izd.. str. 94, 96.
2	F. X. Zimmermann, Nova Zhopova pisma. Veda IV. (Gorica 1914), str. 104. — Iv. Prijatelj, c. o., str. 99 si.
imeti pri svojih angleških ali italijanskih znancih na razpolago, večinoma pa da ga je bral v tedanjih italijanskih prevodih in deloma tudi že v omenjeni francoski prilagoditvi. Italijanski viri so mu bili tam pač najbolj dostopni.
Dasi prvi italijanski prevod iz Bvrona datira že iz 1810., se je vendar uveljavil Bvronov kult v Italiji šele po njegovem prihodu v Italijo. Tako je 1. 1817. prevedel Pellegrino Rossi njegovega Giaoura in istega leta je glavni sotrudnik časopisa Conciliatore, namreč Silvio Pellico, ki je bil tudi v osebnih stikih z Byronom, prestavil v prozi njegovega Man-freda. Prihodnjega leta in še 1. 1819. pa je isti avtor ocenil v že omenjenem časopisu tudi njegovega Childe Harolda. L. 1820. pa je v Milanu že izšel anonimni prevod njegovega Corsaira. Razen tega je tudi več italijanskih pesnikov in umetnikov že povsem podleglo vplivu njegove poezije ter čaru njegove osebnosti.8
To vse je gotovo imel v evidenci tudi Čop na Reki, čeprav se je v njegovi biblioteki pred 1. 1823. izmed Byronovih del ohranil le italijanski prevod že omenjenega Corsaira.4 Če pa še nadalje upoštevamo dejstvo, da se je Čop prav takrat prvič resno zaljubil v komaj petnajstletno Angležinjo Mossingtonovo Mary,5 lahko po tem sklepamo, da je tedaj nanj Byron vplival predvsem s svojim kultom tihe, a vroče in požrtvovalne ljubezni, kakršni je dal izraza v svojih mladostnih delili, na primer v prvih spevih Harolda in posebno v Giaouru in Corsairu, ki jih je Čop prav gotovo poznal iz italijanskih prevodov in ocen. Ker pa se je v Marv zaljubil tajno, ne da bi ona za to vedela (tudi to je bila značilna bvronska poteza!), je bilo iz njegove ljubezni izključeno vse zemeljsko in materialno in v tistem psihičnem smislu se je v njem še dopolnjeval Bvronov vpliv s francosko byronsko prilagoditvijo v že navedenih Lamartinovih Meditations poetiques. Zato mu je torej bil v zvezi z Byronom tudi La-martine tako drag6 in prav tako mu je v tem oziru bila pri srcu tudi sveto-žaljna poezija italijanskega pesnika Uga Foscola, s katero se je seznanil tudi že na Reki,7 saj je v njej nahajal precej sorodnosti tako z Byronom. zlasti pa z Lamartinom, o čemer priča njegovo poznejše pismo iz Lvova dne 19. okt. 1824. že omenjenemu tovarišu Saviu.8
V takšnem byronskem razpoloženju, ki ga je povzročala literatura in stopnjevala ljubezen, je sredi 1. 1822. zapustil Reko, da bi jeseni odšel na svoje novo službeno mesto v Lvov v Galiciji. Medtem pa je doma o počitniških sestankih v Ljubljani najbrž zainteresiral za Byrona tudi že omenjenega Smoleta, ki si je že v februarju 1823. v Benetkah res pre-skrbel nekatera Byronova dela9 in se je malo pozneje v svoji življenjski praksi pokazal odgojenca ali celo sorodnika nekaterih Bvronovih moških tipov.
3	Prim. Ilija M. Petrovič, Lord Byron kod Jugoslovena I. (Požarevac 1931), str. 106 si.
4	SBL I., str. 103.
5	Iv. Prijatelj, c. o., str. 95.
6	Ibid., str. 99.
7	SBL I., str. 103.
8	F. X. Zimmermann, c. o., Veda IV., str. 106.
9	Iv. Prijatelj, c. o., str. 97.
V Lvovu se je Čopovo zanimanje za Byrona vzlic novim spremenjenim razmeram in potrebam še poglobilo in razširilo. Ker je že konec 1. 1822. navedel med svojimi bodočimi predavanji na lvovski akademiji tudi Byrona,10 se je gotovo moral še temeljiteje poglobiti v študij njegovega dela in tozadevne literature o njem. Zlasti od konca 1. 1824. mu je Byron iznova intenzivno govoril iz srca. Tisto leto Byronove smrti je tudi zanj pomenilo konec življenjske aktivnosti, konec ljubezenskih sanj in upov, ker je prav v novembru tega leta za vedno zgubil vero v njih uresničenje, ko mu je namreč brat njegove izvoljenke takrat sporočil njeno odklonilno odločitev.11 Ta njegov »ljubezenski brodolom« ga je napravil še dovzetnejšega za življenjsko brodolomstvo in ogromno moč trpljenja ponosnega in razočaranega Byrona ter njegovega literarnega dvojnika Ha-rolda. Čeprav je bil spočetka tudi on častilec byronske čiste in vse obetajoče ljubezni, ki je odlikovala mladega Harolda in zlasti krasila Leilo v Giaouru in Medoro v Corsairu, je v lvovski dobi iz svoje lastne skušnje in usode doživel in spoznal prav njeno nasprotje in to ga je povsem naravno disponiralo za iskreno doživljanje življenjskih problemov zrelejšega Harolda in dozorelih Byronovih junakov Juana, Caina in Manfreda. Ker pa mu je ljubezenska katastrofa ohromila skromno življenjsko aktivnost in je postal še bolj neproduktiven duh, sta mu bila literatura in tudi Byron sam zlasti v tem razdobju le vir receptivnega umetniškega doživljanja in privatnega kritičnega razmotrivanja. Zategadelj se je od 1. 1824. še tem bolj posvetil študiju Byronovega dela in literarnih virov o njem. Tisto njegovo kritično vnemo pa je prav ob tem času gotovo še stopnjeval spor za oba Byronova problematična junaka Juana in Caina, ki se je istega leta, 1824., močno razvil v nemški literaturi in ki se ga je udeležil tudi sam Goethe. Da je za ta spor vedel, imamo sicer izpričano šele iz poznejše dobe, namreč iz njegovega ljubljanskega pisma Saviu z dne 21. marca 1828.,12 toda iz doslej navedenega smemo sklepati, da je zasledoval tisti boj za Byrona v nemški literaturi že v času njegove aktualnosti, namreč že v Lvovu. Smemo na to sklepati tem bolj, ker je sam poročal Saviu v pismu z dne 19. septembra 1824. iz Lvova, da se je prav takrat pridno pečal tudi z novodobno nemško literaturo.13 V tem sporu je sodeloval razen Goetheja tudi filozofski estet Friedrich Schlegel, ki je zavračal Byronovega Caina zaradi antireligioznosti, Juana in Beppa zaradi amoralnosti in mu ni hotel pripoznati mogočnosti velikega pesnika. Goethe pa, ki je marljivo zasledoval vse B.vronovo pesniško delo in njegovo človeško usodo že od 1818., je v svojem časopisu Kunst und Alter-thum možato zagovarjal Byrona ne le kot pesnika, temveč tudi kot človeka.14. Ker je Čop imel v svoji zbirki nekaj snopičev omenjenega Goethe-jevega časopisa z njegovimi prispevki o Byronu, izmed katerih je enega pozneje poslal s svojim zgoraj že citiranim pismom z dne 21. marca 1828 Saviu, in ker se je v tem pismu povsem strinjal z Goethejevo sodbo o
10	SBL I.. str. 98, 103.
11	Glej op. 5.
12	F. X. Zimmermann, c. o., Veda IV., str. 257. - Iv. Prijatelj, c. o., str. 100.
13	Veda IV., str. 107.
14	Prim. Petrovič, c. o., str. 82 si., kjer je navedena tozadevna literatura.
Byronu,15 je iz tega razvidno, da je nanj prav v lvovski dobi začel odločilno vplivati tudi še nemški byronizem, ki mu je nudil tudi s svojimi prevodi dovolj pomagal za že omenjena predavanja o Byronu na lvovski akademiji. Toda najbolj bogate vire do- temeljitega spoznavanja Byronove poezije in njegove osebnosti sta mu še zmerom nudili angleška in francoska literatura, ki sta s tega vidika daleč prekašali prvotne italijanske spodbude.
Čopov byronski kult na poljskih tleh so torej v neposredni zvezi še zmerom povzročali subjektivni momenti, močno pa so ga tudi še stopnjevali omenjeni literarni vplivi ter aktualni oziri na poljski bvronizem, ki se je prav ob tem času lepo razvijal tudi v poljski literaturi, s čimer so bila gotovo v skladu tudi njegova že zgoraj omenjena predavanja o By-ronu. Zato je tudi večina byronian, ki so se ohranila v njegovi biblioteki po zapuščinskem seznamu iz 1. 1835., ki ga je priobčil Avg. Žigon na žalost le v odlomkih,10 gotovo izvirala že iz njegove lvovske dobe. Med njimi je to predvsem bila pariška izdaja celokupnega Byronovega pesniškega dela v 12 zvezkih v angleškem originalu z letnico 1823./24.,17 potem pa norimberško izdanje brez letnice Childe Harolda tudi v angleščini,18 končno pa je med njimi še bilo nekaj tipične literature o Bvronu, kakor Medvvinovi Pogovori z Byronom v angleščini in v nemškem prevodu v stuttgartski izdaji iz 1. 1824./5.19 in Gambovo Pripovedovanje o Byronovem potovanju v Grčijo v angleščini in z letnico 1825.-'" K njim pa še smemo povsem zanesljivo prišteti že navedeni italijanski prevod Corsaira, ki ga je hranila njegova biblioteka že pred 1823.,21 potem tudi že omenjeni snopič Goethejevega časopisa Kunst und Alterthum z doneskom o Byro-novem Cainu,-- nadalje gotovo tudi še nekatera pomembna francoska in še druga angleška in nemška byroniana, katerih eksistenco v njegovi lvovski biblioteki nam spričuje, ko nas namreč pomanjkljivi Žigonov donesek na tem mestu povsem zapušča, vsaj njegova korespondenca z večkrat že omenjenim Saviem iz 1. 1828. Med tistimi je navesti Byronovo biografijo v francoščini v 2 delih od M me Louise Swanton Belloc v pariški izdaji 1824., potem Salvojevo knjigo o Byronu v Italiji in Grčiji tudi v francoščini z letnico 1825. in Bvronova Pisma Murrayu v angleščini,-*3 nadalje še Bevlova (Stendhalova) Pisma Byronu v francoščini24 in končno tudi še Jacobsenova Pisma o najnovejših angleških pesnikih v nemškem originalu iz i. 1820.25 Ker pa njegov ohranjeni rokopisni snopič Staeliana, ki tudi izvira iz lvovske dobe, vsebuje citat Nodierove beležke o Bvronu,211
15	Glej op. 12.
10	Avg. Žigon, Čopova biblioteka. Slovan XIV. (Ljubljana 1916), str. 31 slin Slovan XV. (Ljubljana 1917), str. 88 si.
17	Slovan XV., str. 142, št. 708.
18	Ibid., str. 88, št. 682.
19	Ibid., str. 142, št. 709. — F. X. Zimmermann, c. o., Veda IV., str. 116. — v Licejski (Univerz.) bibl. je ohranjena le nemška izdaja.
2(1	Slovan XV., str. 88, št. 707. — V Lic. je.
21	Glej op. 4. — V Lic. je.
22	Glej op. 14—15 in 45.
23	Veda IV., str. 257. — V Lic. sta le L. Sw. Belloc in Marq. de Salvo.
24	Ibid., str. 254 in 258. — V Lic, ni.
25	Ibid., str. 265 si. — V Lic. ni.
26	SBL, str. 103. — V Lic. v Čopovi rok. ost. je ohranjen snopič Staeliana.
je iz tega razvidno, da je v Lvovu tudi še poznal in imel v rokah Nodie-rov predgovor k Pichotovemu prevodu Byronovih del v francoščino iz iste dobe. In ker iz njegovega poročila Saviu z dne 1. maja 1828. nadalje še vemo, da je imel v nekaterih lvovskih knjigarnah, zlasti pa pri M i I ikonskem možnost čitati skoraj vse nove francoske in nemške stvari,21 lahko iz tega sklepamo, da je med njimi bil omenjeni že francoski Pichotov prevod z Nodierovim predgovorom in po vsej verjetnosti tudi še nemški prevod Byronovih del od Wilhelma Rheinholda in Chr. K. Meissnera, ki je v 5 zvezkih izšel I. 1821. v Zvvickau v Nemčiji. Vzlic temu pa vendar ni izključeno, da jih je utegnil imeti tudi sam v svoji biblioteki, ker jih je mogel trajno rabiti kot iilološka pomagala za razlago Byrona v svojih predavanjih na lvovski akademiji, kar seveda še ni mogoče definitivno rešiti, dokler ne bo Zigonov donesek kompletno izdan. Prav podobno temu bo tudi s slovanskimi byroniani, namreč s poljskimi in ruskimi, ki jih je gotovo tudi že v Lvovu vsaj v omenjenih knjigarnah pridno zasledoval, in če se je ohranilo v njegovi biblioteki med 17 ruskimi knjigami kar o Puškinovih del,28 so lahko nekatera že izvirala tudi iz Ivovske dobe.
Potemtakem je poznal Čop že v Lvovu vse Byronovo pesniško delo ne le v originalu, temveč tudi v že omenjenih svetovnih prevodih in je tudi imel v evidenci skoro vso pomembno svetovno literaturo O' njem. Mikali pa so ga še nadalje poedini prevodi in posebno byronski pojavi v drugih literaturah, izmed slovanskih zlasti poljski in po vsej verjetnosti tudi ruski. Čeprav je v isti dobi tudi že združeval svoj študij Byrona z »dantologijo«29 — in kar je še zanimivejše: prav kakor v ruski književnosti Puškin tako tudi on v zvezi s Shakespearom — je vendar še zmerom nahajal v Byronu najustreznejši in najprivlačnejši vir literarno-estetskega uživanja in subjektivnega doživljanja. V splošnem razočaranju po ljubezenski katastrofi je namreč v sebi prav z byronskim življenjskim trozvokom osamelosti, melanholije in svetožalja, na splošno izpeljanim iz Byronovega dela in tudi iz njegovega zasebnega življenja, še nadalje dovrševal svoj bridki proces poglobitve lastnega jaza, toda že povsem kvietistično, to se pravi brez ogorčene byronske upornosti. Tako se je njegov byronizem na poljskih tleh v zadnjih letih njegovega bivanja v Lvovu izkristaliziral v svojevrstno podobo krotke, čeprav z bridkim pesimizmom prepojene resignacije, ki jo je še povečalo nezadovoljstvo v službi in splošna telesna pobitost.
Izraza je dal Čop temu kmalu potem, ko se je jeseni 1. 1827. iz Lvova vrnil v domovino kot humanitetni profesor na gimnaziji v Ljubljani, kjer se je v svoji osamelosti še bolj pogreznil vase. Tako je v tem smislu poročal o sebi Saviu v pismu z dne 31. januarja 1828.: »Ich glaube, meine Kraft ist gebrochen, es wird abvvarts gehen — ich bin in vielen Hin-sichten ungliicklich. Hegen Sie also ja keine Ervvartungen von mir.'" Vzlic tisti splošni resignaciji, s katero je sicer odklanjal kakršno koli misel na literarno-publicistično aktivnost, vendar ni zgubljal niti v preobilici drugega dela zanimanja za Bvrona, toda to pot že s tem razločkom, da ga je
27	Veda IV., str. 260 si. — SBL I., str. 103.
28	SBL I, str. 103.
29	Iv. Prijatelj, c. o., str. 101,— SBL I., str. 103. 311 Veda IV.. str. 108 si.
večinoma že doživljal in gledal objektivno, namreč kot njegov kritik. In v znamenju te objektivizacije se je tudi vršil ves njegov nadaljnji byronski kult v zadnji, ljubljanski dobi. Spričuje to zopet njegova korespondenca s Saviem iz I. 1828. Čeprav je v nji najbrž iz ozirov na Savievo zanimanje večinoma obravnaval zopet Danteja in sploh italijansko literaturo, starejšo in tudi sodobno, in dasi se je ob tem času tudi rad poglabljal v poljsko literaturo, ki jo je pripeljal s seboj,31 je v nji vendar posvečal tudi Byronu in byroniznm kar cele odstavke in je tako tudi v tem oziru postal Saviu skrben mentor. Iz tega pa sledi, da je tudi v tej dobi imel Byrona za najaktualnejšega modernega, t j. romantičnega pesnika, ki je prav zaradi tega še zmerom vzbujal največ zanimanja in odmevov v vseh svetovnih literaturah. Takrat je prav gotovo tudi že doumel pomen njegovega romautizma kot progresivno družbene funkcije. V svojih poročilih pa se je na žalost omejil le na posamezne, več ali manj zaokrožene ekskurze o njem, kakor mu je to pač dopuščala njegova bolestna avtokritika in v kolikor je to moglo po njegovem mnenju tudi ustrezati Savievi literarni radovednosti.
Na to kaže že začetek njegovih tozadevnih poročil. Tako je na primer že v pismu z dne 31. jan. 1828 razlagal Saviu, sicer striktno, a z razvidno načitanostjo, izgovarjavo imena Byron nekako kot Bair'n ali Bir'n, poudarjajoč obenem, da je zadnji način sprejel tudi sam pesnik.32
V nadaljnjem pismu z dne 17. febr. istega leta pa je že podvrgel strogi, a povsem utemeljeni kritiki nemške prevajalce iz Byrona in jim je očital v skladu z nemško lahkomiselnostjo pri študiju tujih jezikov njih strašno ravnanje z njegovo poezijo. Napisal je namreč o tem sledeče: »Aber so sind jetzt die Deutschen, in gewissen Dingen leichtsinniger, als es je die Franzosen waren, nahmentlich bey dem Studium fremder Sprachen, sie glauben gleich fertig zu seyn, und ubersetzen drauf los, dass man nicht \veiss, ob man dariiber lachen oder weinen soli. Dieses Missgeschick hat besonders den Lord Byron getroffen: seine deutschen Uibersetzer misshandeln ihn schrecklich.«33 Ta kritika nemških prevodov Byrona je slonela na filološko-estetskih principih in je bila gotovo sad dolgoletnega primerjanja Bvronove poezije v originalu in v tujih, tudi v nemških prevodih, tako da je do njenih rezultatov dospel že v prejšnjih letih, namreč že v Lvovu. V ljubljanski dobi pa je dodal tej svoji sodbi, namenjeni literarno razgledanemu tovarišu, končno, tako rekoč že publicistično obliko. V nji sicer govori o nemških prevodih v splošnem, ne omenja konkretno niti enega izmed prizadetih nemških prevajalcev, toda lahko sklepamo, da je tu imel v mislih predvsem izdajo celokupnega Ryronovega dela v nemškem prevodu, ki je izšlo 1821.—1828. v 31 zvezkih pri Schuhmannu v Zwickau in ki ga je oskrbelo kar 13 prevajalcev. Ker se je tisto delo hitro razširilo ne le v Nemčiji in Avstriji, temveč tudi v Rusiji, Italiji, Belgiji itd.,34 je lahko iz njega imel na razpolago vsaj pri Milikowskem v Lvovu večino prvih že omenjenih zvezkov izza 1. 1821.35
31	Veda IV., str. 113. 383.
32	Veda IV., str. 112.
33	Ibid., str. 114 si.
34	Prim. I. M. Petrovič, c. o., str. 81.
33 Glej op. 27. in nanjo se nanašajoči nadaljnji tekst.
Da je omenjena njegova kritika najbrž tudi veljala o avstro-nemških prevodih, ki so izšli na Dunaju, tako: Giaour 1820., Lara, Nevesta iz Abvdosa 1825., ni izključeno, ker jih je mogel poznati povsem dobro prav tako pri Milikovvskem v Lvovu ali pa s svojih študijskih obiskov Dunaja (1823. in 1825.), če jih namreč sam ni imel v knjižnici. Da pa se je prav gotovo nanašala tudi na nemški prevod angleških citatov iz Byrona v nemški izdaji Medwinovih Pogovorov (1824), spričuje sam v pismu Saviu z dne 21. marca 1828., kjer mu je o tem sporočil: »Aucli die Uibersetzung des Medwin'schen Buches entstellt hin und wieder den Text, besonders sind die Verse schlecht gegeben.«36
Iz vsega torej sledi, da je Čop očital nemškim prevajalcem Byrona površnost in netočnost ne le po vsebinski strani zaradi nezadostnega znanja angleščine, temveč jih je grajal tudi, da so zanemarili formo njegovih verzov, posebno da so nasiljevali njegove tercine in oktave.37 Kot vešč klasični filolog in romantično prefinjeni estet je gotovo imel precejšne zahteve do prevajalcev; toda ni jih pretiraval, zlasti pri Byronu ne, ker se je sam dobro zavedal težav, ki jih prevajalcu nudi vsako njegovo delo, posebno pa njegov Juan, o katerem je v tem smislu napisal Saviu v pismu z dne 21. marca 1828., da »verliert iibrigens in jeder Uibersetzung un-endlich,«38 s čimer je nedvomno mislil tudi italijanski nepopolni prevod, ki ga je v tem pismu in v tej zvezi prav omenjal. 0 prevodih, posebno iz Byrona, je po vsej verjetnosti imel visoko mnenje, ker se je z vztrajnim študijem byronizma v evropskih literaturah prepričal, da se prav z njimi več kot z originalom na široko odpirajo nova pota v idejnem in tudi v formalnem pravcu in da se prav na njih in z njimi najbolj spontano inspirira nova romantična poezija vseh evropskih narodov. Potemtakem ni bila njegova zgoraj navedena kritika nemških prevodov nikakor pretirana, bila je povsem upravičena, kar nam nadalje dokazuje še dejstvo, da se je tudi v nemškem literarnem svetu nekako ob tem času že čutila njih pomanjkljivost, ko se je namreč Dr. Adrian kmalu po njih izdaji odločil, da preskrbi nov nemški prevod vsega Bvrona, ki ga je tudi izdal v Frank-furtu že 1830./1.
Kritika tistih nemških prevodov pa je v Čopu obenem razvnemala novo zanimanje tudi za italijanske prevode iz Bvrona, ki jih pač po svojem odhodu z Reke 1822. ni mogel več tako neposredno in sistematično zasledovati. Hotel je najbrž dognati, ali so morda italijanski prevodi boljši od nemških. Spričuje to zopet njegovo pismo Saviu z dne 17. febr. 1828., v katerem mu je v zvezi s tem tudi lepo karakteriziral Byroua kot velikega proslavitelja Benetk in sploh Italije,30 saj je ta tudi njemu že od časa njegovega bivanja na Reki pomenila »klasična tla evropskega raja-, kakor je to sam priznal Saviu v pismu z dne 13. oktobra 1822.40 Savio je po vsej verjetnosti ustregel njegovi želji in mu poslal tozadevne informacije, med njimi gotovo tudi poročilo o že omenjenem prevodu Juana, zato je Čop v pismu z dne 7. marca 1828. želel še dobiti na ogled Leonijev prevod
36	Veda IV., str. 257.
37	Ibid., str. 115. — Iv. Prijatelj, c. o., str. 100.
38	Veda IV., str. 257.
39	Veda IV.. str. 115.
40	Ibid., str. 103 si. — Iv. Prijatelj, c. o., str. 97 si.
Slovenski jezik
113
8
IV.	speva Childe Harolda, v katerem je ta italijanski prevajalec nadomestil spencerovsko stanco originala s tako imenovanimi »versi sciolti«,41 t. j. s svobodnim verzom brez rim. Iz tega še sledi, da se je Čop hotel sam prepričati, v koliko je tisti italijanski prevod zaradi omenjene spremembe zaslužil Byronovo grajo v predgovoru k njegovemu Dantejevemu preroštvu. Na podlagi tega pa je najbrž tudi še prihajal do zaključka, da še niso bili niti italijanski prevodi iz Byrona povsem dobri in točni in da je imela tudi italjanska literatura ne le v tem oziru še marsikaj od drugod posnemati, kakor je temu dal izraza v pismu Saviu z dne 21. marca 1828.42
Iz doslej obravnanega je razvidno, da je vprašanje prevodov iz Byrona nudilo Čopu tudi v Ljubljani še precej opravka in duševnega užitka in da je še bolj prihajal do prepričanja, da bo treba Byrona še znova in bolje prevajati in ga tako v čim bolj dovršeni podobi kar vsem narodom predočiti.
Med omenjenimi ekskurzi o prevodih iz Byrona je Čop v nekaterih pismih Saviu še nadalje poročal o najpomembnejših literarnih virih o njem, ki jih je sam hranil v svoji biblioteki in mu jih tudi ponujal za temeljitejši študij. Tako mu je v pismu z dne 18. febr. 1828. ponudil Med-vvinove Pogovore z Byronom tudi v nemškem prevodu,43 ki jih je imel za zelo zanimiv in koristen vir zlasti za tistega, ki že pozna Byronova dela, njegove življenjske in pisateljske razmere. Iz citiranega pisma je nadalje še jasno, da je iz navedene Medwinove knjige tudi sam mnogo črpal in da se je z njo povsem strinjal posebno v obsodbi Byronove teorije o poeziji in njegovih estetskih nazorov in da je čutil potrebo, da Savia opozori na to obsodbo. Svoja poročila o Bvronu pa je v tistem pismu še zaključil, navajajoč tozadevne spise, s posebnim poudarkom, da je tudi Fr. Schlegel vendarle popravil svojo prvotno odklonilno sodbo o Byronu in končno pripoznal mogočnost njegove poezije.44 S tem opozorilom na že omenjeni spor za Byrona v nemški literaturi je najbrž hotel Savia še bolj prepričati o stalni aktualnosti in pomembnosti Byronovega pesniškega dela.
Po takšni informaciji se je Savio najbrž začel še bolj zanimati za zgoraj omenjene byronske probleme in je gotovo naprosil Čopa, da bi mu poleg Medwinovih Pogovorov poslal še druge vire in poročila, ki bi bili v zvezi zlasti s Schleglovo in Goethejevo kritiko Byrona. Tako si je namreč obrazložiti Čopovo pismo Saviu z dne 21. marca 1828., v katerem se Čop sklicuje na njegovo pismo z dne 11. marca istega leta in mu na podlagi njega naznanja, da mu je poslal Medvvinovo knjigo in 1. snopič
V.	zvezka Goethejevega časopisa Kunst und Alterthum z doneskom o Byronovem Cainu, da bi si namreč s primerjanjem Goethejeve kritike v navedenem časopisu s Schleglovimi ocenami v II. zvezku Geschichte der Literatur in zlasti v pripisu k recenziji Lamartina mogel sam napraviti lastno sodbo. V citiranem pismu pa ga je o tem še nadalje informiral in mu še postregel z bogatimi detaili. Tako ga je posebno opozarjal, kako
41	Ibid., str. 253.
42	Veda IV. str. 259. — Prim. tudi Prijatelj, c. o., str. 101, op. 236.
43	Glej op. 19.
44	Veda IV.. str. 116 si. - Iv. Prijatelj, c. o., str. 103.
se je Goethe v svojem časopisu Kuust und Alterthum pogosto' pečal z Byronom, kako je v njem ocenil razen Caina tudi njegovega Manfreda in kako je v njem zlasti Dona Juana proglasil za »granzenlos-geniales Werk, menschenfeindlich bis zur herbsten Grausamkeit, menschenfreundlich in die Tiefen siissester Neigung sicli versenkend«. S tem citatom iz Goetheja je gotovo hotel Saviu dokumentirati tudi svoje soglasno mnenje o genialnosti Byronovega Juana, ki je prav zaradi tega zahteval tudi od prevajalca sorazmerne kongenialnosti. Prav tako ga je z revokacijo1 na Goetheja nadalje še enkrat opozarjal na pomembnost Medwinovih Pogovorov, ki prav na Byronu in njegovih življenjskih konfliktih nudijo dovolj dokazov in primerov, kako velik talent je to bil, ker je utegnil spoznati samega sebe. Pri tem pa mu je še vnovič pripomnil napačnost Byronovih nazorov glede poezije, Shakespeara itd. Končno mu je še ponudil na posodo dve francoski knjigi o Byronu: avtor prve je Mme L. Sw. Belloc, drage pa markiz de Salvo.45 Obe sta mu pomenili zelo koristne vire za spoznanje Byrona in njegove poezije, čeprav je zlasti v Salvojevi knjigi nahajal precej plitkih mest.48
V navedenih dveh pismih (18. II.; 21. III.) je torej Čop na kratko, a vendar izčrpno informiral Savia o najvažnejši literaturi o Byronu in mu vsaj v glavnem, posebno na Don Juanu obrazložil Goethejevo sodbo o tem velikem pesniškem geniju, s katero se je tudi on sam v skladu z Medwinovimi podatki povsem strinjal.
Zategadelj pa ga je v enem izmed naslednjih pisem hotel še natančneje seznaniti tudi s svojim nazorom o Schleglovem pojmovanju Byrona in njegovega Caina. In tako mu je v pismu z dne 1. junija 1828. po svoje karakteriziral Byrona kot neprizanesljivega svobodomiselnega bojevnika zoper čudno priderijo in hinavščino višjih angleških krogov, ki jih je doživel prav on (kakor tudi Shelley) pogosto na sebi in jih je tudi v svojih delili brezobzirno razkrinkal, kar mu je štel tudi s svojega zre-lišča za veliko zaslugo. V zvezi s tem pa mu je še dostavil, da sicer noče pri Byronu zagovarjati vsega, kar je ta rekel ali v delih zapisal, da pa se vzlic temu ne strinja z mnenjem Fr. Schlegla o satanizmu v Byronovem Cainu, ker v njem ne vidi vseh tistih sataničnih stvari, ki jih nahaja v njem Schlegel, razen v tem, kar govori in dela Satan sam, kar je pač tudi po njegovem mnenju povsem naravno.47 In prav v tem obstaja zanesljivejši dokaz, kako je v skladu z Goethejem pojmoval Byrona naravneje ko pa tisti romantiki s Schleglom na čelu, ki so v Juanu, Manfredu in zlasti v Cainu iskali vse skrivnosti demonizma in satanizma.
Končno pa je Čop Savia še informiral o Byronovih tercinah in oktavah. Že v svojih poročilih o nemških prevodih je Saviu z ogorčenjem omenil, da nemški prevajalci pogosto nasiljujejo Bvrona, in mu je v tej zvezi neposredno še poročal o njegovih tercinah in oktavah.49 Iz tega je razvidno, da je pri Byronu tiste pesniške oblike zelo čislal.49 Zakaj jih je prav za prav pri njem toliko spoštoval, je Saviu nazuačil v že citira-
45	Glej op. 23.
46	Veda IV., str. 256—258.
47	Veda IV., str. 265. — Iv. Prijatelj, c. o., str. 101 in 104.
48	Glej op. 33 in 37.
49	Prim. Iv. Prijatelj, c. o., str. 100.
115
8*
nem pismu z dne 17. febr. 1828.; v tem ga obvešča, da je Byron z največjim uspehom uporabil formo tercine v svoji skladbi Dantejevo preroštvo in da je bil prvi, ki je vpeljal tercine in oktave v angleško poezijo;50 s tem je dal slutiti, da jih je Byron sprejel iz italijanske književnosti in gotovo po Dantejevem zgledu. Ta ugotovitev je bila nesporno sad njegove dantologije in njegovega byronizma in je toliko pomembnejša, da se je v tej dobi še ni zavedal nobeden izmed tedanjih Byronovih kritikov ali biografov.
Znano je. da se je Čop jeseni 1. 1827. vrnil iz Lvova v Ljubljano z že »izklesano fiziognomijo«.51 Iz obravnavanega pa je še povsem jasno, da se je v nji ob tem času najznačilneje zrcalila prav byronska poteza, ki se je v ljubljanski dobi še močno učvrstila, kakor to za leto 1828. spričujejo prav obrazložena njegova poročila Saviu in kar nam pojasnjuje še nekaj momentov iz njegove korespondence s poljskimi prijatelji v istem letu 1828.
S poljsko literaturo, posebno z njeno sodobno poezijo, se je Čop precej ukvarjal že od časa svojega bivanja v Lvovu, rad pa se je vanjo poglabljal tudi po svojem povratku v Ljubljano.52 V tem ljubljanskem razdobju so ga o poljskih literarnih novicah informirali nekateri izmed njegovih lvovskih prijateljev, na primer Waclaw Zaleski, Januarv Ska-rzvriski, L. Ci§glewicz, Mich. Scaleo itd., mnogo pa mu je v tem oziru tudi še nudil časopis Rozmaitošci, ki ga je dobival v Ljubljano vse do 1. 1834.53 V poljski sodobni poeziji ga je najbolj zanimal pesnik Adam Mickiewicz, ki ga je Saviu v pismu z dne 7. marca 1828. karakteriziral, da se z njim v poljski poeziji začenja nova doba,54 in kar je še zanimiveje, zopet ga je v tej zvezi primerjal z Byronom. Zato si je tudi najbolj želel od svojih lvovskih dopisnikov poročil o njem, vsaj v kolikor se to tiče leta 1828.
Tako ga je zgoraj omenjeni W. Zaleski informiral že v pismu z dne 5. marca 1828., da je Mickiewicz v Petrogradu izdal svojega Wallen-roda, in kmalu ga je o tem tudi obveščal v pismu z dne 12. maja 1828. January Skarzynski.55 Ko pa je še dobil od L. Cieglewicza in od Mich. Scalca prepise posameznih karakterističnih odlomkov iz WalIenroda, je v njem na podlagi tega takoj odkril velik Byronov vpliv ne le po zunanji obliki pesniške pripovedke, temveč tudi po koncepciji značajev, po celih odstavkih in posebno po zaključku te pesnitve, saj ga je kar dobesedno spominjal na Byronovo Parisino. Razvidno je to namreč iz njegovega pisma Skarzyriskemu z dne 1. julija 1828., kjer mu je vse to še podrobneje in z dokazi obrazložil.56 Ker pa se je v njem še skliceval na Ujej-skega poljsko izdajo Parisine in na Kutakovvskega poljski prevod, ki ga je imel le za povprečnega, je iz tega razvidno, da ju je moral v
50	Veda IV, str. 115.
51	SBL I., str. 104.
52	Glej op. 31.
53	Stanislav Rospond, Slo\vieniec Matija Cop o Adamie Mickiewiczu. Prace Polskiego Towarzystwa dla badaii Europy Wschodniej i Bliskiego Wscliodu. Se-parat IV. (Krakow 1933/34), str. 283.
54	Veda IV., str. 254.
55	Njuno korespondenco hrani v Čopovi liter, zapuščini Licejska (Univ.) biblioteka v Ljubljani.
56	Tisto Čopovo pismo je v odlomku priobčil St. Rospond, c. o., str. 921 si.
ljubljanski dobi imeti v svoji biblioteki in da je ob tem času smotrno razširjal in poglabljal svoj bvronski kult še zmerom tudi z ozirom na poljski byronizem, kar je gotovo bilo v popolnem skladu z njegovim že omenjenim študijem prevodov iz Byrona ter byronskih pojavov v posameznih svetovnih literaturah. Iz navedenega nadalje še sledi, da mu niti poljski prevodi Byrona niso veljali za povsem posrečene, čeprav jim ni očital takšnih pomanjkljivosti kakor na primer nemškim. V omenjenem pismu je podvrgel kritiki tudi Mickiewiczeve heksametre v Wallenrodu, ki jih je imel do neke mere za 13 zložne aleksandrinee, in se je čudil, zakaj je Mickievvicz to storil, ko je poljski jezik po njegovem mnenju sploh »anti-heksametrische Sprache unter alleu slavischen Sprachen« in ko bi namesto njih mogel povsem dobro uporabiti sonete.57 In tako je Mickie-\viczevega Wallenroda ocenjeval predvsem po Bvronovem merilu, ker ga je proglasil za izrazito »byroniado«, kakor je to razvidno iz pisma Zale-skega njemu z dne 8. septembra 1828., v katerem se Zaleski povsem strinja s to njegovo označbo.58
Prav tako je v skladu z njegovo oceno pojmoval Wallenroda tudi Skarzyhski, ki ga mu je v svojem pismu z dne 8. novembra 1828. prav v tej zvezi označil za byronsko delo zlasti zaradi njegove »ciemnošci«,59 t. j. mrkosti.
Iz vsega tega je razvidno, da je Čop s tisto svojo kritiko Mickiewicza in njegovega Wallenroda pomagal mladi poljski generaciji, da ga pravilno doume kot izrazitega novodobnega, t. j. romantičnega pesnika Byro-novega tipa in Byronove veličine, kar je tem pomembnejše, ker ga je sta-rejška poljska psevdoklasična generacija prav zaradi tega hudo napadala m obsojala.
Nov predmet svojega literarnega mentorstva, tudi v byronskem oziru, je našel Čop proti koncu 1. 1828. v osebi svojega mlajšega rojaka in tovariša Fr. Prešerna, ki se je 1. septembra istega leta kot 28 letni doktor prava vrnil za stalno v Ljubljano. Takrat je Prešeren stopal v življenje še z vročim, nerazočaranim idealizmom, s prebujenim in raz-cvetajočim se velikim pesniškim talentom.60 Vzlic temu pa je nesporno, da je bil že takrat byronsko orientiran, čeprav temu še ni dal izraza v svoji dotedanji pesniški praksi, v kolikor se nam je ohranila. Ko je namreč od 1. 1821. študiral na Dunaju, je najbrž že tam marsikaj zvedel o Byronu, zlasti pa je bil nanj gotovo opozorjen 1824., ker je tisto leto Byronove smrti povzročilo tudi v literarnem svetu na Dunaju še večje zanimanje zanj kot velikega človeka in prav takega pesnika, To smemo sklepati toliko zanesljiveje, ker je bil prav istega leta v tesnih osebnih stikih z mladim An. Griinom, ki je takrat rad zahajal v družbo dunajskih byronistov. Nadalje pa ni le golo naključje, da se je prav takrat začel učiti tudi angleščine zaradi literarnih vrednot angleške literature in da je od tega leta izmed romantičnih pesnikov pridno bral tudi Moora in Byrona.61 S tem v skladu bo držala tudi domneva, da se je pri branju
57	Ibid., str. 292.
58	Ibid., str. 288.
59	Ibid.. str. 287.
60	Iv. Prijatelj, c. o., str. 120.
" Fr. Kidrič, Prešeren II. (Ljubljana 1938), str. LXV. in LXXV.
Bvrona v originalu posluževal že omenjenih nemških ali vsaj avstro-nemških prevodov izza 1. 1821. Izključeno pa tudi ni, da je takrat tudi mogel zasledovati že omenjeni Goethejev in Schleglov spor za Byrona iz istega leta. Končno pa bi tu kazalo še opozoriti na njegovo' psihološko razpoloženje, ki ga je v njem ob tem času povzročal njegov novi neuspeh v ljubezni do Zalike Dolenčeve02 in ki mu je najbolj ustrezalo branje Byro-nove poezije. Zategadelj ni nemogoče, da je že lahko bila bvronska marsikatera pesmica izmed takratnih njegovih prvencev, ki se ni ohranila.63 Za njegovo nadaljnje zanimanje za Byrona pa nam nudi dokaz še dejstvo, da je že v dobi svojega bivanja na Dunaju imel v svoji knjižnici londonsko izdajo Byronovega Juana iz 1. 1826., ki se je tudi ohranil v njegovi zapuščini.04 Iz tega sledi, da je tudi on prav kakor Čop in povsem v skladu z Goethejem že takrat cenil to Byronovo delo za njegov največji pesniški produkt. Poleg problema moralnosti in amoralnosti ga je v njem najbrž še najbolj zanimala Bvronova satira kot pesniško sredstvo revolte. V Ljubljani pa je dobil prav v stiku s Čopom nov impulz tudi v tej smeri.
Čop ga je gotovo seznanil z že omenjenimi rezultati svoje byrono-logije (če namreč hočemo ta njegov teoretski byronski kult po Prijateljevem zgledu sdantologije« prav s filološkega stališča tako označiti) in mu dal na razpolago tudi že omenjena byroniana v svoji knjižnici. Nesporno ga je obenem informiral o nezadostnosti dotedanjih prevodov Bvrona in v zvezi s tem še o svojem dognanju, da bo treba Bvrona vnovič in bolje prevajati, in sicer tudi že v zapoznele slovanske literature, med njimi torej tudi v slovensko, ker se je to gotovo že ujemalo z njegovo slovensko prerodno ideologijo, da bi se namreč na ta način tudi slovenski jezik estetsko izobrazil za moderno posvetno poezijo.05 Spričo tega ni izključeno, da ga je takrat tudi že inspiriral za slovenski prevod nekaterih manjših Byronovih pesniških pripovedk, kakršna je n. pr. bila Parisina, ki se je je prav pred kratkim časom spomnil pri oceni Mickiewiczevega Wallenroda, ali pa nekaterih drobnih lirskih pesmic, kakršnih je dovolj nudila na izbiro n. pr. Byronova zbirka Hebrejskih melodij. Smemo na to sklepati še tem bolj, ker se je med njima ob tem času že porajala zamisel na slovenski almanah Čbelico00 in ker sta se oba ta načrta kmalu ali malo pozneje v družbi ljubljanskih byronistov več ali manj tudi uresničila. Za vse to pa je bilo treba Prešerna šele pripraviti, kar se je Čopovemu mentorstvu posrečilo šele čez nekaj let. Predvsem ga je bilo treba napotiti, da bi se še temeljiteje poglobil v angleščino in se seznanil tudi z Bvronovim pesniškim jezikom, kar je bilo po Čopovem očitku nemškim prevajalcem brezpogojno nujno,07 potem ga je bilo treba pridobiti za romanske pesniške oblike, tercine, oktave in sonete ter za lirsko-epski značaj pesniške pripovedke, ki jih je prav Bvron povzel iz italijanske
02	Ibid., str. LXXII.
03	Ibid., str. LXXX.
64 Avg. Zigon. Zapuščinski akt Prešernov. Ponat. iz poroč. gimn. v Kranju za šol. 1. 1903/4 (Kranj 1904). str. 33.
05	Fr. Kidrič, c. o., str. CXXII, CLXIII.
06	Iv. Prijatelj, c. o., str. 120.
67 Glej op. 33 in 37.
književnosti in jih z največjim umetniškim uspehom tudi uporabil.63 Vse to je bilo v območju Čopovega vpliva na Prešerna, toda moralo je še priti neposredno netivo, notranji impulz, ki bi ga intimno združil z Byro-nom, in to je povzročila njegova vroča ljubezen do Julije v začetku 1833., ko se je namreč resno lotil prevoda že zgoraj s poudarkom omenjene Byronove Parisine, ki že bolj na epski način obravnava problem vroče in požrtvovalne ženske ljubezni, njene zvestobe in zakonske tragedije, s čimer pa mu je nudila povsem blizko snov, sorodno z njegovimi subjektivnimi doživetji.
Medtem pa je Čop skoraj istočasno kakor na Prešerna vplival s svojim kultom Byrona tudi na nemško-slovenski krog ljubljanskega časopisa lllyrisches Blatt. Ta list je od januarja 1827. urejeval »zaveden Čeh iz Olomuca« F. Ks. Heinrich69 in prav za njegove redakcije se je v njem istega leta v št. 31., str. 121 si., pojavil prvi donesek o Byronu pod naslovom Lord Bvrons letzte Liebe. Prihodnjega leta 1828. pa je v njem v št. 21., str. 81 si., Jos. Hein. Altrist v svojem članku o vampirizmu zopet omenil Byrona v tej zvezi. Kakor se vidi, je redakcija tega lista netila zanimanje za Byrona predvsem z anekdotami iz njegovega življenja, kar spričuje tudi še Donesek Die seltsame Meeresfahrt v letniku 1829., št. 46., str. 182 si. Šele istega leta 1829. je Illyr. Blatt začel seznanjati tudi z njegovo poezijo v nemških prevodih. Iz navedenega torej sledi, da se je val svetovnega bvronskega kulta pojavil tudi v omenjenem ljubljanskem nemško-slovenskem krogu skoraj istočasno s Čopovim povratkom iz Lvova v domovino, in ni dvoma, da se je vanj širil iz nemške literature, kar vse seveda ni moglo uiti Čopovi pozornosti. V neposredni stik z omenjeno družbo Illyr. Blatta Čop takrat še ni stopil. To se je po vsej verjetnosti zgodilo šele po Prešernovem prihodu v Ljubljano, torej proti koncu leta 1828. ali pa v začetku leta 1829. Ker je bil že omenjeni redaktor Illvr. Blatta F. Ks. Heinrich nekdanji Prešernov profesor na ljubljanski gimnaziji70 in ker je v njegovem listu 1. 1827. Prešeren tudi priobčil svojo pesmico Dekelcam, je bil z njim Prešeren v prijateljskih stikih prav gotovo tudi po svojem povratku v Ljubljano po 1. septembru 1828. In prav po Prešernovem posredovanju je tudi Čop najbrž šele prišel v stik s krogom Illyr. Blatta ali vsaj z njegovim novim pesniškim sotrudnikom Jos. Em. Hilscherjem, ki je prav tako pod Byronovim vplivom takrat že dozoreval v pomembnega nemškega pesnika,71
Vse kaže, da se je pehotni podčastnik Hilscher začel za Bvrona zanimati že 1827., ko je bil namreč nanj opozorjen z že navedenim doneskom v Illyr. Blattu, in to tem bolj, ker se je že v prejšnjih letih pod vodstvom svojega zagonetnega poklicnega tovariša Fried. Dahla seznanil z angleščino in tudi z angleško literaturo. V stiku s Čopom na prelomu 1. 1828. in 1829. ali pa tudi indirektno, n. pr. po Prešerenovem že omenjenem znancu prof. Heinrichu, ki je bil kot Moravan njegov ožji rojak (Hilscher je bil iz Litomefic), je gotovo tudi zvedel za Čopovo sodbo o nemških prevodih Bvrona ter za njegovo prepričanje o potrebi novih, boljših pre-
68	Glej op. 50.
69	Fr. Kidrič, c. o., str. XXXII.
70	Ibid., str. XXXII.
71	Ibid., str. CXIX, CL in CLII.
vodov. In teko se je prav v skladu s Čopovimi intencijami in v interesu Illyr. Blatta lotil 1. 1829. prevajanja drobne Byronove lirike, ki jo je istega leta priobčeval v omenjenem listu. Njegovi prevodi so bili večinoma le bolj ali manj posrečene parafraze in niti v izbiri niso kazali srečne roke, tako da še niso mogli zadovoljiti Čopa. Tako si je namreč obrazložiti daljšo Hilscherjevo pavzo in njegov molk v letnikih Illyr. Blata 1830. do 1831. Čop ga je najbrž skušal prav tako kakor ob tem času Prešerna napotiti, da bi se iz istih razlogov še temeljiteje poglobil v angleščino in v Byronov pesniški jezik in da bi upošteval že pri Prešernu omenjene romanske oblike. Iz ozirov na težkoče z lokalno cenzurno prakso pa mu je najbrž tudi priporočil v tej zvezi že navedene Bvronove Hebrejske melodije. Medtem pa je 1830.—31. v Frankfurtu izšel že na svojem mestu tudi ocenjeni Adrianov nemški prevod vsega Byrona, ki ga od tega časa hrani ljubljanska Licejska (Univ.) knjižnica in ki ga je Čop — takrat že njen bibliotekar — gotovo tudi priporočil kot koristno pomagalo ne le njemu, temveč tudi Prešernu.
Hilscherja je 1. 1828. zadela prav podobna ljubezenska katastrofa kakor pred leti Čopa in malo pozneje Prešerna in njegova srčna rana neuslišane ljubezni ga je prav tako intimno združila z Byronom. Poprijel se je torej strastno Byrona, to pot njegovih Hebrejskih melodij in je njih prevod izdal pod naslovom Bvron's Hebraische Gesange na svoje stroške72 pri Blazniku v Ljubljani 1833., ko ga je sproti še opremil z angleškim tekstom. S tem mu je dodal neke vrste filološko obeležje, kar je mogoče pripisati prav Čopovemu teoretskemu kultu Bvrona, da bi namreč Hilscherjeva knjižica prevodov iz njega obenem tudi služila kot pomagalo ali priročnik tistim, ki se hočejo poglobiti v Byronovo izvirno poezijo. Ta njegov prevod je od tega časa hranila tudi že omenjena Čopova privatna biblioteka.73 Skoraj istočasno s Prešernom pa se je lotil tudi Hilscher prevajanja Bvronove Parisine, kar si je gotovo tudi obrazložiti iz Čop-Prešernove literarne in duševne atmosfere.
Čeprav Byronove Parisine danes v umetniškem oziru nimamo za njegovo najbolj uspelo pesniško pripovedko, se vendar s pesniškega gledišča še zmerom lahko strinjamo s sodbo, ki jo je o nji spregovorila Mme L. Sw. Belloc v že navedeni knjigi o Byronu, katero je tudi Čop imel v svoji biblioteki, da je namreč napisana s krvjo in v okviru prekrasnih slik in da je zlasti njen začetek poln melodije in dražesti; da je v nji nadalje izražena silna moč trpljenja iz ljubezni in da vpliva kot nekaka melodrama iz Shakespearovih tragedij.'4 Ni torej spora, da je Parisina povsem govorila iz srca in v srce ne le obema ljubezenskima brodolomcema, Hilscherju in tudi še Čopu, ki jo je razen tega zelo čislal še zaradi omenjenih aluzij na Shakespeara in zaradi njenega bolj epskega stila, ki je tudi godil njegovemu bolj antičnemu pojmovanju epa, temveč da je njen prevod spomladi 1. 1833. pomenil tudi Prešernu neke vrste ljubezensko izpoved.
72	Lud. Aug. Franki, Joseph Emanue.l Hilscher's Diehtungen (Pestb 1840), str. 15.
73	Slovan XV.. str. 88.. št. 704. — V Lic. je.
74	L. Sw. Belloc, Lord Byron (Pariš 1824), kap. VIII., str. 165.
Kdaj je Prešeren začel Parisino prevajati, točno ne vemo, toda resno se je lotil njenega prevoda prav pod elementarnim izbruhom vroče, a vendar malo obetajoče ljubezni do Julije Primčeve, torej spomladi 1833., kakor to jasno spričuje tudi njegovo pismo Čehu Fr. Lad. Čelakovskemu z dne 29. aprila istega leta.75 Ker pa ob tem času Prešeren še ni imel razen Juana nobenega drugega Ryronovega dela v svoji knjižnici, mu je gotovo dal na razpolago angleški tekst Parisine sam Čop, saj je že od lvovske dobe hranil v svoji biblioteki že omenjeno pariško izdajo zbranega Byronovega dela v angleščini z letnico 1823.—24.76 in imel v nji od 1. 1828. tudi še poljsko Ujejskega izdajo Parisine v angleščini ter njen poljski prevod Kulakovvskega.77 Ob tej priliki pa mu je nedvomno' tudi priporočil kot filološko pomagalo v ljubljanski Licejki se takrat že na-hajajočo Adrianovo frankfurtsko izdajo nemških prevodov iz Byrona 1830.—31., v kateri je Parisino prevel grof Paul Haugvvitz (IV., 97 si.). Iz zgoraj citiranega pisma Čelakovskemu se nadalje še vidi, da se Prešernu s prevodom Parisine prav nič ni mudilo, ker je dobro slutil, da mu bo cenzura zaradi njene vsebine delala pri tisku ovire. Sicer pa mu je prevod sam s svojo vsebino gotovo nudil dovolj notranjega užitka v njegovi ljubezni do večne neveste Julije. Zato ni izključeno, da se je z njim ukvarjal dalj časa, po vsej verjetnosti tudi še 1834., ko je medtem Čop najbrž zaradi njega dopolnil svojo privatno biblioteko z novo, namreč s frankfurtsko izdajo vsega Byrona v angleščini z letnico 1832.—34.,78 ki se je tudi ohranila v njegovi biblioteki.79 Prešeren pa vzlic temu svojega prevoda ni končal, prenehavši s 13. kitico, s katero se v Parizini prav za prav konča lepa doba ljubezenske sreče obeh zaljubljenih bitij. Ta njegov fragment je ostal v rokopisu vse do najnovejše dobe, ko ga je namreč prvič priobčil Koledar 1852.
Istočasno ali malo pozneje je v Ljubljani začel prevajati Parisino v nemščino tudi Hilscher, ki pa je svoj prevod povsem končal. Toda tudi njegov prevod se ni pojavil v tisku v Ljubljani, temveč je tudi ta ostal dalj časa v rokopisu v njegovi literarni zapuščini, s katero ga je izdal šele Lud. Aug. Franki v Pešti 1840.80 Da je pozneje, tudi še v Italiji prevajal italijanskega byronista Foscola in francoskega Lamartina, je gotovo posledica Čopovega mentorstva iz ljubljanske dobe, ker sta oba navedena pesnika bila Čopu draga prav v zvezi z Byronom, kakor je to bilo že na svojem mestu obrazloženo.
Analiza obeh navedenih prevodov Parisine, slovenskega Prešernovega in nemškega Hilscherjevega, ki nam obenem nudita lep dokaz o sožitju slovensko-nemškega byronizma v Ljubljani pred sto leti, nam jasno kaže, da sta se oba njena prevajalca v glavnem ravnala prav po že omenjenih Čopovih intencijah in navodilih, dasi v umetniškem oziru Prešernov prevod daleč prekaša Hilscherjevega. Ni dvoma, da se je vpliv Čopovega mentorstva v praksi najbolj uveljavil prav v tistem prevodu
75	Fr. Kidrič, Prešeren I. (Ljubljana 1936), str. 297 in 380.
76	Glej op. 17.
77	Glej op. 56 in nadaljnji tekst, ki se na njo nanaša.
78	Fr. Kidiič, Prešeren II., str. CCXCVIII.
79	Slovan XV.. str. 88., št. 703. — V Lic. je.
80	Lud. Aug. Franki, Josepli Em. Hilscher's Dichtungen (Pesth 1840), str. 287 si.
Parisine, ki jo je Prešeren v njegovem duhu kar poslovenil v tonu in dikciji. V tem načinu prilagoditve ga je mogoče izmed slovanskih byro-nistov primerjati le z ruskim Puškinom ali s češkim tovarišem Macho.
Prav spomladi istega leta 1833. je Čop obogatil svojo privatno biblioteko z nadaljnjimi deli Puškina in Žukovskega.81 Za kakšna dela tu gre, se ne da do sedaj dognati, dokler namreč ne bo že večkrat omenjeni Zigonov donesek o Čopovi biblioteki v celoti izdan. Ker pa si je Čop preskrb el Puškina in Žukovskega, ki oba spadata med časovno prve ruske byroniste, prav v dobi, ko se je Prešeren ukvarjal s prevodom Byronove Parisine, lahko po tem sklepamo, da je vse to moralo biti v nekakšni zvezi. In na podlagi tega ne bo odveč domneva, da je bil to namreč nasledek njunih medsebojnih pogovorov o Byronu in o byronskih pojavih ali prilagoditvah v svetovnih in zlasti v slovanskih literaturah. Posebno Puškinova aplikacija Byrona je Čopa gotovo mikala, kakor ga je malo prej v tem oziru že zanimal Poljak Mickiewicz, in to tem bolj, ker se je ob tem času tudi že v srbski književnosti, n. pr. v Serbskih letopisih 1828. in 1830., Puškin prav v zvezi z Byronom že omenjal.8- Pri Zukovskem pa ga je mogel zanimati njegov rusificirani prevod Byronovega Chillonskega jetnika. Iz tega nadalje sledi, da je Čop pri svojem mentorstvu s Prešernom in ob njegovem prevodu Parisine dospel do obravnave tudi ruskega byronyzma, ki ga je začel zasledovati najbrž že v Lvovu, in da se je v zadnjih letih tudi že dokopal od svetovnega byronizma do njegovih pojavov v glavnih slovanskih literaturah. Tako je ostal zvest vse do svoje prezgodnje smrti 1835. svojemu ljubljenemu Byronu in njegovemu kultu, ki ga je tudi z vso vnemo in na vse mu dostopne strani sistematično širil.
Čop ni bil ne po duševnem ne po telesnem ustroju byronski tip. Bil je častilec, teoretik in kritik njegove Muze. Vživljal se je vanj, doživljal ga je in ga tudi objektivno presojal. Povsem v soglasju z evropskim kontinentalnim mnenjem ga je tudi on uvrstil v center splošne pozornosti, ker mu je za razvoj moderne, t. j. romantične poezije pomenil isto, kar za prozo Scott. Z marljivim in vztrajnim študijem njegovega pesniškega dela in njegovega zasebnega življenja je v njem povsem v skladu z Goethejem, Medwinom in Mme Belloc takoj spoznal velikega pesnika, predvsem pa lirika, in obenem prav tako velikega, čeprav nesrečnega človeka. Njegov stik z Byronovo poezijo je bil direkten, to se pravi v originalu; svoja doživetja iz njega pa si je še s prevodi in z bogato literaturo o njem overoval in po svoje korigiral. Na koncu svojega življenja je imel v evidenci skoro vse, kar se je dalo dognati o njegovi poeziji, o njegovi osebnosti, o njegovem vplivu in kultu v vseh evropskih literaturah. Precej zgodaj so Čopa mikali prevodi iz njega ter vplivi, kult, sorodnosti, odnosi, analogije, prilagoditve itd., skratka vse, kar označujemo s terminom bvronizem, in to ne le v svetovnih, temveč tudi v slovanskih literaturah. Velik pomen je pripisoval njegovi poeziji ne le v originalu, temveč tudi v dobrih prevodih zlasti v zapoznelih slovanskih literaturah, predvsem pa v domači slovenski, ker se je že povsem zavedal, da se z njo v njih krčijo pota in ustvarjajo pogoji za vznik in
81	Fr. Kidrič, Prešeren II., str. CCCV.
82	I. M. Petrovič, c. o., str. 132 si.
razcvet nove, t. j. posvetne poezije ne le v idejnem in formalnem, temveč tudi v jezikovnem oziru, kar mu je še nadalje pomenilo njih evropeiza-cijo v najboljšem pomenu te besede. S teh vidikov mu je torej pomenil Byron najaktualnejšega pesnika svoje dobe, posebno pa za slovanske literature, ki bi jim postal kažipot tako v pesniškem kakor zlasti v svobodomiselnem, reformno družabnem in v nacionalnem stremljenju in prizadevanju. Prav v tem pravcu pa se mu je tudi zdel predvsem njegov Don Juan njegovo najbolj aktualno pesniško delo. ki mu je potemtakem pomenilo genialno izpoved otroka svoje dobe. V njegovi satiri pa je videl najuspešnejše sredstvo revolte. Za veliko zaslugo mu je štel upor zoper d r uža bno ko 11 v en c i o na 1 no s t in vsakovrstno hinavščino, tudi v verskem pogledu. V zvezi z njegovim uporom je tudi doumel pomen njegovega svobodoljubja za nacionalni razvoj zlasti kulturno in politično nesvobodnih malih slovanskih narodov. Vse to je Čopa upravičevalo, da je videl v njem največjega sodobnega pesniškega glasnika progresivne romantike in obenem tudi revolucionarnega prvoboritelja, torej modernega Titana, v boju za boljšega in lepšega človeka, za boljše življenje, za osebno in občečloveško srečo ter ljubezen. Posebno je pri Byronu še čislal lieleno-filstvo, kar je povsem ustrezalo njegovemu antičnemu nagnjenju in staro-klasični erudiciji, prav tako je pri njem čislal oboževanje Italije, ki je tudi njemu pomenila klasična tla ter evropski raj.
Ker je Čop Bvrona subjektivno močno doživljal zlasti v reški in lvovski dobi, so se v njem skoro vsi problemi Byronove poezije spreminjali v resnična doživetja, ki jih je pač takoj ali pozneje še s svojimi lastnimi življenjskimi skušnjami in s splošnim spoznanjem resničnega sveta po svoje popravil in transponiral večinoma v nižje lege plebejca. To se opaža ne le v njegovi ljubezni, temveč zlasti v njegovi duševni emigraciji (v nasprotju z Byronovim begom v tujino je emigriral v svojo notranjost), v njegovi krotki, a vendar pesimistični resignaciji, v njegovem prav tako krotkem družabnem in svobodomiselnem uporu, v njegovem bolj filološko pojmovanem titanizmu in končno tudi v njegovem bolj turističnem in literarnem hrepenenju po Italiji in sploh po tujem svetu.
Tako je povsem naravno dospel do objektivnega, t. j. kritičnega obravnavanja Bvronove poezije in presojanja njegove umetniške in človeške osebnosti. Bistro je namreč v njem tudi razpoznal razdvojenost v njegovem življenjskem temperamentu, povzročeno po mešani krvi; iz teh vzrokov si je tudi znal pravilneje, t. j. bolj psihološko, obrazložiti vsaj nekatere ekstremnosti in konflikte med njegovimi razumskimi in čustvenimi nazori in skloni, in to ne le v življenju, temveč tudi v njegovi poeziji. Dobro je tudi iz literarnih virov o njem vedel, da je prav s tistimi svojimi razumskimi in čustvenimi kontrasti in ekstremi v zasebnem življenju, ki so včasih napravili vtis poze ali puhle fraze, pogosto sam zakrivil, da se je o njem v svetu širilo mnogo sodb, ki so motile pravilno pojmovanje tudi njegove poezije. Zato se je trudil, da bi jih pravilno ločil ali izključil pri ocenjevanju. Zategadelj je tudi informiral n. pr. Savia, da se v vsem ne strinja z Byronom, kar je 011 sam privatno rekel ali v poeziji izrazil. Iz tega sledi, da ga je presojal bolj naravno, bolj človeško, čeprav ne povsem b.vronsko ali romantično. V tem se je strinjal z Goethejem, ki je sicer Byrona psihološko zagovarjal kot nesrečnega človeka, ušlo pa mu
je, da niti Goethe s tem ni hotel pri njem nikakor zanikati njegovih, povsem mu lastnih in nad vse romantičnih konfliktov, kontrastov, ekstre-mov, paradoksov, nesoglasij itd., ker ga je imel za tipičnega romantika tudi v zasebnem življenju, po katerega modelu si je tudi oblikoval svojo poezijo, junake in junakinje z vsemi zunanjimi in notranjimi atributi. Zato povsem točno ni razumel niti Fr. Schlegla, ki je sicer obsojal Bvronova junaka Juana in Beppa zaradi amoralnosti in Caina zaradi antireligioznosti, ki pa mu je končno vendar pripoznal mogočnost njegove poezije, in to zopet zaradi že omenjenih, tipično byronskih, ekstremno romantičnih atributov, ki so se mu v svojem byronskem bistvu povsem logično razodevali kot titanski, demonični, satanični. Pomanjkanje smisla za tiste byronske lastnosti je pri Čopu izvirak> predvsem iz njegovih duševnih in telesnih dispozicij, deloma pa tudi iz njegove preveč na antiki temelječe erudicije. Iz istih razlogov si je tudi obrazložiti Čopovo odklanjanje Byronove ekstremno romantične teorije o poeziji, o njenem titanskem poslanstvu ter njegovih estetskih nazorov, kar je Čop karakteriziral Saviu v že citiranem pismu z dne 18. febr. 1828. prav z Medwinovimi besedami »wie herzlich wenig oder vielmehr gar nichts Lord Byron von der Poesie verstanden hat«.83 Tudi v tem oziru se je pokazal prav tako kakor Med\vin in tudi Goethe bolj klasika kot pa romantika.
Čop je v Byronovem pesniškem delu nahajal največ revolucionarnosti, t. j. originalnosti prav v njegovi idejni vsebini, medtem ko je v njem v formalnem oziru odkril polno staroitalijanskih odvisnosti in tradicij (pesniška, t. j. lirsko-epska pripovedka, sonet, tercina, oktava itd.), ki jih je le po svoje izoblikoval, jim s svojo neposredno umetnostjo in z mogočno pesniško besedo pripomogel do splošne veljave. V tem faktu, da je po tej strani določil meje Byronove originalnosti, je prekosil svoje vrstnike in je še danes avtoriteta.
Svoja doživetja, razmotrivanja, dognanja in sodbe o Byronu in tudi o byronizmu, tujem in svojem, je obravnaval privatno, intimno, tako rekoč in margine svoje nepopisane knjige, brez ambicije za objavljanje, ker ni bil prežet s tvorno silo, da bi jih sistematično uvrstil in esejistično ali znanstveno obdelal. Zato jih je treba tudi tako ocenjevati. Na vsak način pa nam še danes nudijo dokaz, da se je v svoji byronologiji pokazal svetovnega, zahodnoevropskega strokovnjaka, ki je svoje vrstnike v tej stroki še prekašal s svojim razgledom po byronizmu v mladih slovanskih literaturah. Največja njegova zasluga pa tiči v tem, da je bil prvi med južnimi Slovani, ki je z nenavadno vnemo širil tudi na domačih tleh kult Byrona ter z razlago njegove poezije skupno s Prešernom krčil pot novi posvetni poeziji tudi v zapozneli slovenski literaturi. Čitati Byrona, razlagati ga in širiti zanj zanimanje, dasi privatno, je pomenilo v Čopovi dobi že revolucionarno početje, tega so se zavedali ob tem času tudi že nepesniki, in prav v tem znamenju se krije pomen njegovega naprednega, čeprav nenapisanega dela. Zato moramo povsem v soglasju s Prijateljem le obžalovati, da Čop ni imel več toliko tvorne moči, da bi bil v tisku za javnost obdelal svoje bogato znanje o tem največjem liriku in uporniku svoje mrke dobe.
83 Glej op. 44.
Dr. Nikolaj Preobraženskij
Slovenski Zliogar pri Puškinu in Lermontovu
i
Roman Ch. Nodiera »Jean Sbogar« zavzema častno mesto med literarnimi spomini na nekdanjo francosko Ilirijo. Njegova zasnova se nanaša na zatiranje rokovnjaške nadloge, ki je bila v zvezi s takratnimi številnimi vojnimi ubežniki in ljudsko obubožanostjo. Prvemu generalnemu guvernerju, priljubljenemu maršalu Marmontu, se je kmalu posrečilo pomiriti kmete, ki so bežali v gozdove pred »jakobinskimi brez-božniki«; brž ko je zavladal red, so pričeli zapuščati razbojnike in so se lotili obdelovanja zemlje. A istočasno so slej ko prej nastopali orožniški kazenski oddelki. L. 1810. so obesili v treh tednih 70 morilcev in vlomilcev. Ti zločinci so dolge mesece viseli na vešalih v strah preostalim ■tolpam in njih potuhnjenim pomagačem.1
Ljubljanski »Telegraphe officiel«, čigar urednik je bil Nodier, je razglasil dne 20. januarja 1813. obsodbo petorice razbojnikov, od katerih sta se dva pisala Zbogar. Od tod najbrž junakov priimek.2 Članski imeniki v koledarjih Družbe sv. Cirila in Metoda, ki mi jih je ljubeznivo preskrbel univ. asistent Z. Bizjak, kažejo Zbogarje samo na Goriškem. Vsekakor nima to deblo ničesar skupnega s Pleteršnikovim zastarelim glagolom: z bogat i — versohnen, oz. zbogati se s kom — sporazumeli se, spraviti se. Kakor sta mi prijazno pojasnila gg. univ. prof. R. Nahtigal in F. Ramovš, bo najbrž furlanskega, izvora. Med nekdanjimi ilirskimi rokovnjači je moralo biti dosti Primorcev in celo Italijanov iz krajev pod francosko oblastjo.3 Izmed obeh dokaj nepopolnih slovenskih prevodov romana je ohranil starejši ,J. Kržišnika (Ivan Sbogar, Ljubljana 1886.) v naslovu oblike francoskega izvirnika, medtem ko se imenuje drugi, novejši »Janez Zbogar« (Zgodovinski roman. Poslovenil Fr. Robar. Gorica, »Sigma« 1932). Le-ta pravopis ustreza sedanji rabi. Ko sem marca leta 1937. predaval v Novem mestu, sem srečal dva goriška begunca Žbogarja iz Kanala in Banjščice, a nista bila sorodnika.
Dokaj fantastična, po označbi prof. 1. Prijatelja,4 vsebina romana po takratni navadi malo upošteva zgodovinsko resnico. Slovenski Zbogar pač ni mogel biti tako zveden v filozofiji ali politiki kakor Nodier, ki zatrjuje, da je natančno (avec une scrupuleuse litteralite) zapisal junakove krivo-verske (fort heterodoxes) nazore. Jedro romana tvori žalostna zgodba nesrečne Francozinje Antonije Montljon, ki se zaljubi v sijajnega Lotharia,
1	Romans de Charles Nodier. Jean Sbogar. Pariš, Charpentier 1910. Preli-minaires in Dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba.
2	Jean Sbogar, Preliminaires, 85.
3	Dr. J. Mal, o. c. 102.
4	Je v genij Onjegin. 194.
oboževanega dobrotnika beneških revežev. Antonija naposled zblazni na Devinskem gradu in umre, ker se po naključju prepriča, da je njen Lo-thario v resnici pošastni Zbogar, »strah Trsta in Istre«. Le-ta v Splitu rojeni skrivnostni Zbogar je potomec albanskih princev. Ker se je bil udeležil srbske vstaje in izgubil premoženje, je nekaj časa zaman poskušal pobegniti pred evropsko- lažikulturo in samotaril v balkanskih divjih planinah (aux montagnes Clementines, XII. poglavje). Nato je prišel v turško ujetništvo, od tod pobegnil in zavrnil ponudeni mu prestol vala-škega Gospodarja (IV. pogl.), da bi se maščeval nad trinogi kot glavar »Bratovščine obče blaginje« (Chef des Freres du bien commun. III. pogl.). Skriva se zdaj pod masko armenskega popotnega meniha, zdaj zopet beneškega patricija in praznovema govorica zatrjuje, da obvlada skrivnost neminljive mladosti (VI. pogl.). Kot sovražnik nasilnega javnega reda in sebičnega mestnega življenja pomeni močno idealizirani Zbogar samo izraz pisateljevega svobodoljubnega protesta. V nasprotju z drugimi manj idejnimi romantičnimi razbojniki je Zbogar najbližji Karlu Mooru, M. Francis Wey ugotavlja v življenjepisu »La vie de Charles Nodier« (1844): »Madame de Stael popularisa moins que Nodier le gout de Btirger et de Schiller.«5 Kot legitimist in krščanski romantik je bil Nodier Napoleonov nasprotnik in je sovražil racionalizem. Postavil je na čelo svojega romana motto iz »Hoje za Kristusom« in zaključil Zbogarjev dnevnik v XIII. poglavju z molitvijo: »Vsemogočni Bog, usmili se me!« Med posameznimi izreki, ki tvorijo vsebino Zbogarjeve »v rusko usnje vezane beležnice«, je vredno omeniti le-te: »L'egalite... ne se trouve reellement que dans deux etats de 1'homme, Pesclavage et la mort (188). — La liberte... est dans la main de tous les forts et dans la bourse de tous les riches (192). — Si j'avois le pacte social a ma disposition, je n'y cliangerois rien; je le dechirerois (189).6 — L'homme naturel n'est pas plus malfaisant qu'une autre brute. L'homme civilise fait horreur ou pitie (188). — (Les) droits de 1'homme ne soient que des mots mystiques interpretes par des avocats. Pourquoi ne parle-t-on jamais a 1'homme du premier des droits de 1'hom-me, de son droit a une part de terre determinee dans la proportion de Pindividu au territoire? (186).«
Spričo teh izvajanj smo vsekakor upravičeni poudarjati pomen Nodie-rove »historične povesti« med tistimi »romani in inozemskimi časopisi, ki jih je hlastno požiral mladi Puškin«.7 Četudi nismo posebno poučeni, kako in kaj je čital Puškin, je nedvomno, da si je zapomnil slovenskega junaka. Prvi dokaz nudi v »Onjeginu« (III. pogl., XII. kitica) navedeni seznam po Tatjani prebranih knjig. Prof. I. Prijatelj je ohranil v svojem prevodu Puškinov stik in njemu na ljubo francosko obliko junakovega imena: »Vnema ji srce Korsar — in pa skrivnostni Jean Sbogar«. Prof. P. Bicilli domneva, da r je navedel Puškin .Sbogarja' slučajno in prav zavoljo stika. Iz tega razloga ugovarja P. B. Struvu, ki meni, da je postalo Nodierovo
5	.Jean Sbogar, 93.
6	Nodier je spoštoval Rousseaujevo osebnost, a je odklanjal njegovo filozofijo. (Prof. I. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 65.)
7	Prim. Mickiewiczevo »Biografsko in literarno poročilo o Puškinu« v pariškem Le Globe od 25. maja 1837. pri Veresajevu, Puškin v žizni, II, 138. (Moskva, Nedra 1920.)
delo predloga za prvi Puškinov historični roman ,Dubrovskij':8 »Gozdovi takratnega leposlovja so gomazeli od prikupnih razbojnikov. Ali naj pomeni to, da ni čital Puškin drugih spisov te vrste?«0
Dodati je treba, da je mimogrede omenjen Zbogar še v Belkinovi povesti »Barvšnja-krestjanka«,10 kjer tako kličejo Aleksejevega lovskega psa. (Prim. prvo srečanje Alekseja z Lizo: »Liza se je prestrašila in zakričala. V istem trenutku je zadonel glas: Tout, beau, Sbogar, ici... in mlad lovec se je prikazal izza grmovja« — in njun drugi sestanek prihodnji dan: »Ne da bi zapravljal čas z nabijanjem puške, je odkorakal na prosto z zvestim Sbogar jem vred«). Torej naletimo na Nodiera pri Puškinu leta 1824. (Onjegin III. pogl.), leta 1830. (Baryšnja-krestjanka) in naposled leta 1835. (v predgovoru k »Pesmim Zahodnih Slovanov«, kjer je omenjen v uvodnem pismu Prospera Merimeja). Zato smemo sklepati, da se je najbrž spominjal Puškin »Zbogarja« tudi, ko je pisal »Dubrovskega«. (Roman je bil zaključen 1832, a je ostal neopiljen in izšel 1841. v X. zvezku njegovih posmrtnih Zbranih spisov.) Če bi slednjič upoštevali tudi morebitno slučajnost navedenih odmevov, ostane izven sumnje povezanost literarnega uspeha Nodierovega romana z Napoleonovim kultom, ki je toliko vplival na Puškina. »Jean Sbogar« je prvič izšel brez označbe avtorja v Parizu leta 1818. Francoski bralci bi se manj zanimali za knjigo o izgubljeni in oddaljeni Iliriji, če ne bi vedeli, da jo je čital in pohvalno omenil jetnik na Sv. Heleni.11 Varšavski historik Aszkenazi je pred leti objavil med »Napoleonovimi rokopisi na Poljskem« tudi njegovo na pol avtobiografsko ljubezensko povest Clisson et Eugenie iz leta 1795. Zdaj vemo, da je kot 25 letni mladenič Napoleon sam gojil »Zbogarjevi« blizko burno romantiko.12
II
Lermontov je zaključil francosko pismo Marji Aleksandrovni Lo-puliini z dne 15. februarja 1838. z besedami: »Pour la conclusion de ma lettre je vous envoie une piece de vers, que j'ai trouvee par liasard — dans mes paperasses de voyage et qui m'a plu assez, vu que j'ai oublie, — rnais cela ne prouve rien du tout.« Sledi rusko besedilo »Molitvy stran-nika« (Ja, Materj Božija, nyne s molitvoju itd.)13 Za pesnikovo zapeto
3 »Dubravskega« je »svobodno prevel« še Jurčič v »Slov. narodu« 1870.
9	P. Bicilli, Iz zametok k Puškinu. (»Zveno«, Pariš 1928., štev. 1.)
10	V slovenščino je bila ta povest trikrat prevedena: F. Štiftar, Gospica —
kmetica v »Slov. narodu« 1875., J. Pintar, Bojarska hči kot kmetsko dekle v »Slo-
venskem narodu« 1883. (gl. Prof. I. Prijatelj, Puškin v slovenskih prevodih. ZMS
III, 1901., na str. 72.) in Akulina. Ruski spisal A. S. Puškin. Prevel R. R. (Slo-
venski kmečki koledar. Narodna založba v Celju. Krško 1910. Gl. oddelek Za
zabavo na str. 86—104.) Tudi ta zadnji prevod ni boljši od obeh prejšnjih, ki ju je ocenil prof. I. Prijatelj. Ponavlja njune napake in jim dodaja še nove. Prim. čudna izraza: »naroden kurtuk« in »suknjen spirtuk« za obleko Berestova-očeta.
11	Jean Sbogar, Preliminaires, 81.
12	Emile Dard, Napoleon — romancier. (Revue de deux Mondes od 15. novembra 1939.)
13	Gl. str. 232. Polnago sobranija sočinenij M. J. Lermontova. Tom. IV. Pod redakcijej prof. D. I. Abramoviča. (Akademičeskaja biblioteka russkih pisatelej. Izdanije Akademiji nauk. Petrograd 1911.) in Petruškov prevod »Molitve« v Ruski antologiji I. Vesela-A. Aškerca, 168.
duševnost značilna, nalašč nemarna pripomba skriva globoko tragiko, iz katere je nastal ta njegov najlepši lirični biser. Lermontov se je že kot mladenič zagledal v daljno sorodnico Varvaro Aleksandrovno (Varenjko) Lopuhino (prvič jo je srečal menda 1829. kot petnajstletni gojenec moskovske univerze). Ostala je njegova edina dosmrtna, globoka ljubezen in zdi se, da je bil uslišan. Očividno je tudi oblikovala nesojena sreča pesnikovo osebno usodo. Ker je bila Lermontovu M. A. Lopuhina kot Varenj-kina sestra stalna zvesta zaupnica (samo preko nje je lahko pošiljal pozdrave mademoiselli Barbe), je postalo njuno živahno dopisovanje najzanesljivejši, zaradi izredne iskrenosti dragocen vir za raziskovalce. Nezadostni pripomočki, s katerimi razpolagam, mi ne dopuščajo točne ugotovitve, kdaj je nastala »Molitva strannika«. Omenjeno pismo je bilo poslano »na večer pred odhodom v Novgorod«;14 tja je odrinil Lermontov h gardnemu grodenskemu huzarskemu polku po povratku iz prvega pregnanstva. Iz pisma je razvidno, da je bila »med popotnimi beležkami slučajno najdena pesem«, spisana vsekakor že poprej. Pesnikov sorodnik in prijatelj A. P. Šan-Girej pripoveduje, da se je to zgodilo kmalu po Puškinovi smrti (30. januarja 1837.), kakor hitro se je pričela uradna preiskava o »predrznih verzih« (»Pal je poet kot suženj časti« v prevodu prof. I. Prijatelja), za katere je moral Lermontov na Kavkaz. Najprej je prišel v petrograjski vojaški zapor. Šan-Girej piše: »V zapor ni smel k Mišelju nihče razen njegovega sluge, ki je prinašal obed. Mišelj mu je velel zavijati kruli v navaden grob papir. Na teh cunjicah je z vinom, sajami iz peči in vžigalicami spisal več pesmi, in sicer: Kogda volnujetsja želtejuščaja niva«, »Ja, Materj Božija, nyne s molitvoju« idr.15 Vendar ni izključena možnost, da je bila prvotna oblika »Molitve strannika« starejša. Dan poprej je v pričakovanju zapora iskal Lermontov zaščite pri A. N. Muravjovu. Ker ga ni dobil doma, mu je pustil pismeno obvestilo in dodal na drugi strani pesem »Vetka Palestiny«. Navdušile so ga palmove veje iz sv. dežele, ki jih je videl v molilnici pri Muravjovu. Toda pesem se naslanja na starejše predloge. Zdi se, da ima slično zgodbo tudi »Molitva strannika«. V zbranih spisih stoji navadno pod letom 1836.16 Medtem je V. A. Lopuhina, menda na zahtevo staršev, vzela za moža N. F. Bahmet-jeva že leta 1835. in po Šan-Gireju je zadela Lermontova ta vest »kakor strela«. Vsekakor je ugotovljeno, da velja »Molitva strannika« samo sreči tiste, ki jo je pesnik tako požrtvovalno ljubil.17 Ceniti moramo njegovo izpoved tem bolj, ker redkokdaj razodeva Lermontov tako neprikrito svojo nacionalno, v božjo voljo vdano pravoslavno duševnost: nima ničesar skupnega s tistim protestnim izzivalnim bvronizmom, ki so mu ga pomotoma
14	Abramovič, 330.
15	P. E. Ščegolev, Knjiga o Lermontovu. Moskva, Priboj 1929.
16	Plim. Polnoje sobranije sočinenij M. J. Lermontova pod redakcijej A. I. Vvedenskago. Tom I, str. 10. (Petrograd, Marks 1891.)
17	Lermontov je V. A. Lopuhini posvetil tudi pesnitvi Angel smrti in Demon (zadnje osnutke), pesem »Tvoj portrete (Petruškov prevod v Ruski antologiji, 172) idr. Prim. K. I. Arabažin, M. J. Lermontov, na str. 36. (Istorija russkoj literatury XIX. veka pod redakcijej D. N. Ovsjaniko-Kulikovskago. Tom II. Moskva, Mir 1923.)
dolgo podtikali sodobniki in za njimi njegovi raziskovalci.18 Nesebična molitev, ki prikipi iz razbitega srca ob slovesu od izgubljene sreče, je posebno ganljiva. Sicer so bili Lermontovu lastni drugačni maščevalni zagrenjeni občutki: »Uvy, ja rad, čto on ne možet tebja ljubitj, kak ja ljublju.« V »Mrličevi ljubezni«, ki se naslanja na »Le mort amoreux« Alphonsa Karra, je nadomestil francosko nežno otožnost z besno ljubosumnostjo izza groba: >0. drugega ne boš ljubila — ne, ti ne smeš, — mrliču si se zaročila — to dobro veš.«19
Poleg naslova »Molitev« (v zbranih spisih) ima pesem »Jaz, Mati božja« ponekod še drugega »Popotnikova molitev« (Molitva strannika), kakor v omenjenem pismu z dnem 15. februarja 1838. in v rokopisu Ler-montovljega muzeja iz leta 1836.20 Le-ta naslov spoimnja na motto v prozi k V. poglavju Nodierovega Zbogarja »Priere d'un voyageur«, ki se glasi:
»0 mon Dieu! vous ne confondrez pas dans les rigueurs de votre justice 1 'i n 11 o c e n t avec le coupable! Frappez, frappez cette tete depuis longtemps condamnee! elle se devoue a vos jugements; mais eparg-nez cette f e m m e et cet enfant que voila seuls au milieu des voies difficiles et perilleuses du monde! N'est-il point parmi ces pures intel-ligences, p r e m i e r ouvrage de vos mains, quelque ange b i e n -v i e 11 a n t, favorable a 1' i n n o c e n c e et a la faiblesse, qui daigne s' a 11 a c h e r a 1 e u r pas, sous la forme du pelerin, pour les pre-server des tempetes de la mer, et detourner de leur coeur le fer acere des brigands.« (Jean Sbogar, 117.)
Podčrtal sem francoske izraze, ki jih srečujemo pri Lermontovu: »N e za s v o j u molju dušu pustynnuju« (»ne molim za dušo svojo zapuščeno« pri Petruški); »no ja vručitj hoču devu nevinnuju« (Petr.: prosim za devo nedolžno); »daj jej s o p u t n i k o v, p o 1 n v h v n i -man i j a« (Petr.: daj ji sopotnikov, polnih pozornosti); »ty vosprijatj pošli lučšago angela« (Petr.: pošlji ... lepšega angela).
Poleg sliČnosti velja poudariti tudi razliko, ker ni tu nobenega govora o dobesednem prevajanju. Nodierova Molitev je ožjega pomena. Nanaša se na določeno nevarno potovanje »nedolžne žene in otroka«, ki jima pretijo morski valovi in razbojniški noži. Lennontov pa prosi, da bi naklonila Mati božja »nedolžni devi« svetlo mladost, mirno starost do same zadnje ure. Nodierov angel je potnikoma varuh, spremljevalec, medtem ko se prikaže pri Lermontovu šele ob smrtni postelji (lože pečalj-noje), da bi prevzel »prekrasno dušo«. Pesnikova samostojna, izredno zgodaj oblikovana miselnost je načelno kljubovala tujim vplivom in je ušla tudi byronizmu. (Lermontov ne pozna nobenega bvronističnega obdobja, kakor ga ugotavljamo n. pr. v Puškinovih južnih pesmih.) Kot
18	Prim do sedaj najboljšo razpravo: V. 0. Ključevskij, Grustj. K 50-letiju so dnja smerti Lermontova. (»Russkaja myslj«, Moskva, 1891., knjiga VIL)
19	Prevod I. Vesela v Ruski ant., 147. Prim. antologijo L. M. Subotina Ljubovj v russkoj lirike, Belgrad 1929. in S. Steina razpravo Ljubovj mertveca v »Izvestjih otd. rusk. jaz. i slovesnosti akademiji nauk«, XXI. Petrograd 1917.
20	Vvedenskij. 359. Drugo ime je tudi primernejše, ker prepreči zamenjavo z ostalima istoimenskima pesmima. Prim. Molitev: Ko za življenja trudnega, Rus. ant. 135., in Molitev: Ne obdolžuj me, Vsemogočni, istotam. 363.
Slovenski jezik
129
s
prevajalec se je vedno obnašal ,»po diktatorsko«.21 Vendar pa najdemo v obeh primerih isti protistavek med »brezdomskim, osamljenim« (pri Nodieru podrobneje označenim »zdavnaj izgubljenim, zločinskim«) popotnikom in tisto nedolžnostjo, ki jo priporoča božjemu (pri Lermontovu Marijinemu) varstvu. Osebni značaj lirične izpovedi je zajamčen z živ-ljenjepisnimi okoliščinami, v katerih je nastala »Molitev« v končni obliki. Pomladi leta 1837. je odrinil Lermontov na jug kot politični preganjanec. Njegova izjava preiskovalnemu sodniku v zadevi ogorčene pesmi »Na smrt Puškina« dobro kaže, kako osamljenega se je počutil med »ljudmi, ki so se le s pokroviteljstvom sorodnikov ali kot stremuhi povzpeli med najvišje kroge«. Od tedaj je postal Kavkaz, obljubljena dežela ruske romantike, neločljivo povezan z njegovim hrepenenjem po samoti in vsaj kratki dosegljivi osebni neodvisnosti, to je z »demonizmom«, kakor imenujemo to razpoloženje po Lermontovlji pesmi.22 Kot romantičen samoten popotnik se je moral počutiti tudi v začetku 1838., ko je poiskal v »popotnih beležkah« izvirnik »Molitve«, da bi ga prepisal za M. A. Lopuhino. Ni rad zapustil Kavkaza, ko mu je s pomočjo vplivnih znancev oskrbela pomilostitev njegova babica in vzgojiteljica E. A. Arsenjeva. Nestalno in nevarno južno življenje z vojnimi spopadi je najbolj prijalo njegovi tvornosti. S Kavkaza je takrat prinesel mogočno »Pesem o Kalašnikovu«; zaradi nje ga je pozdravljal Belinskij kot novega ruskega Homerja.23 V tem razpoloženju je pač lahko s posebno dovzetnostjo čital »Zbogarja«, takrat priljubljeni roman, ki je doživel več zaporednih izdaj. (Po začetni anonimni iz leta 1818. je bil ponatisnjen še leta 1820., 1832. in 1840. Zadnja izdaja časovno ne prihaja v poštev, a leta 1820. je izšel tudi angleški prevod Percivala Gordona in Lermontov je obvladal angleščino prav kakor francoščino.24)
Ruska in celo svetovna književnost šteje vzvišeno liriko »Popotnikove molitve« med vzore dovršene lepote. Le-ta sloni na poetičnih pripomočkih, ki pa ne služijo zgolj zunanji učinkovitosti, temveč tvorijo z vsebino vred smiselno celoto-. Požrtvovalni brezmejni ljubezni, ki jo razodeva besedilo pesmi, ustreza njena čustvena rahla zvočnost z nebnimi j in različnimi l pred samoglasniki. Petruška je to upošteval v svojem prevodu (Jaz, Mati božja, kZečim z možitvijo itd. — Rus. ant., 168) kakor ponekod tudi bežni razgibani ritem s tistimi komaj slišnimi zadržki v začetnih stopicali, ki spominjajo prof. P. Bicillija »na angelske molitvene vzdihljaje in tre-petanje njih kril« (»Ne o spa/seniji« v izvirniku in »ne za zve/ličanje« pri Petr.). V stihu: »Okruži/ sčastijem/ sčastja dos/tojnuju« že uhaja Lermontov od tonične enakomernosti k svobodnejšemu silabičnemu stihu z nevezanim naglasom in trčenjem udarcev, kakor so ga pričeli gojiti novi ruski pesniki: A. Blok, A. Ahmatova in dr.25 Premalo pa je pazil Petruška na Lermontovlje značilne daktilske končnice: razbija jih oz. veže z vedno
21	Tako pravi dr. M. Orthaber, Uticaj Hajnea na Ljermontova. Užice 1936., na str. 36.
22	»Demon« v prevodu I. Vesela v Rus. ant., 74.
23	»Pesem o Kalašnikovu« v Aškerčevem prevodu v Rus. ant., 117.
24	J. Sbogar, Preliminaires, 90. in 93.
25	Prof. P. Bicilli, Mesto Lermontova v istorii russkoj poezii, na str. 271. v knjigi Etjudy o russkoj poezii. Praga, Plamja 1926.
istimi enoličnimi zaimki ali celo daktil krči v nenaglašen pirihij. (Prim. začetek pesmi: »Ja, Materj Božja, nyne s molitvoju« v izvirniku in »Jaz, Mati božja, klečim z molitvijo« pri Petruški. Stiki: »pustynnuju — nevin-nuju« v izv. in »zapuščeno to — le eno to« pri Petr., »dostojnuju — pokoj-nuju« in »obdari jo — vari jo«, »bezglasnuju — prekrasnuju« in »brezglasno to — prekrasno to«.) Stiki sicer ne ustvarjajo, temveč samo pod-črtavajo ritem, a z ozirom na idealno blizkost slovenske in ruske metrike bi zahtevali več pažnje. Šele po ritmu, brez katerega ne more biti poezije, prihajajo v poštev vsebinski pogreški (»dobrikanje« pred sv. podobo namesto »hvaležnosti« — blagodarnostj, »neznani potnik« namesto »samoten« — bezrodnyj, »iskan mir« namesto »hladen svet« v čudoviti antitezi »Tjoploj zastupnice mira holddnago«, »srce pokornosti« namesto »blago srce« (serdce nezlobnoje) in po nepotrebnem zamolčane podrobnosti (lože pečaljnoje — žalosten, t. j. mrtvaški oder v stihu: »Pošlji na svet, ki težav poln in križa je«).
Ob 1251etnici rojstva Lermontova naj bo ta beležka skromen prispevek k še nespisani zgodovini rusko-slovenske literarne vzajemnosti.
Tine Debeljak
Puškinova pravljica o ribiču in ribici
Njena problematika in njen pomen za Puškina-folklorista.
Puškinova pravljica o ribiču in ribici je med Slovenci močno razširjena in popularizirana, saj že devetdeset let predstavlja pristno rusko narodno pripovedko v najbolj klasični obliki po naših šolskih čitankah, odkar je izšla prvič v Miklošičevem Slovenskem berilu za peti g i m n a z i j a 1 n i razred 1853, str. 59. Tako se je po Ledinskega prevodu M. Delurjuja Vdova siroti (Novice, maja 1846), po Koseskega prevodu Deržavinove Ode Bogu (Novice, novembra 1846 in ponatis v Macunovem Cvetju jugoslavjanskem I, 45) ter po Ledinskega Rozenovem Prokletju (Novice 1852) uvrstila kot četrti prevod iz ruske poezije sploh, pa prvi iz Puškina. Kakor sodi dr. Ilešič1, ki je ta prevod odkril 1901 po izidu Aškerčeve Ruske antologije, je prevajalec Miklošič sam, češ da ga izdajajo štajerske oblike in njegova praksa v drugih berilih; prof. Prijatelj2 pa dvomi o tem zaradi enotnega in enakomernega ritma v prevodu, češ slavistu Miklošičevega kova bi moral biti znan prosti ritem ruskih narodnih pesmi, v kakršnem je zložena Puškinova pesem. Sicer pa je po sodbi dr. Ilešiča kakor tudi Preobraženskega3 prevod »dovolj točen, dasi nekoliko raztegnjen in sentimentalen«. Za zgled tega prevoda podajam samo začetek:
Nekdaj živel je s svojo staro ženo Ribar pri kraju morja sivega; Živela sta v ubogi svoji bajti Ze polnih trideset in leta tri. Lovil je v morju ribe sivi starček, In žena predla v bajti noč in dan.
Vsekakor pa je prevod mnogo boljši kakor drugi prevod iz 1. 1870. v zbirki »Razne dela pesniške in igrokazne« Jovana Vesela-Koseskega4, ki se začenja:
Sivor nekdaj z babelo svojo staro Pomorskih vod na bregu živel je, Ribarstvu vdan za toplo leto jaro
1	K hronologiji slovenskih prevodov iz ruščine. LZ, XXI (1901), str. 722.
2	Puškin v slovenskih prevodih, Zbornik SM, III. zv. (1901), kjer je napačno citiran letnik LZ, v katerem je Ilešičev članek.
3	Puškini u Slovencev j, Belgrad 1937. s. 50. (separat).
4	Razne dela .. J. V. Koseskega, Matica Slovenska 1870, s. 125 Rusko-Puškinovih Petero. Ribič in zlata ribica.
Napleta mrež, ko zima lov ovre, Kar je imel, orodja šibko šaro, Kočure v kot je shranil lahko vse, Staruha je pri pragu predla vidno, In scer, se ve, de godernjala pridno.
0 njegovem prevodu je sodil prof. Prijatelj tako, kakor bi — morda manj milo — zapisal vsak današnji bralec: »Bodi Bogu potoženo! Človeku je žal lepih ruskih pripovedk, ko vidi kako se krčijo in raztezajo, zvijajo in razblinjajo pod peresom mrkega zaprtnjaka, ki ne ume, kaj govori na bregu sinjega morja ,gospa ribka' sivim ribičem.. .«5
Tretji prevod pa je potekel izpod peresa epika Antona Aškerca, ki ga je priobčil v Slovenskih Večernicah 1889, str. 66 in potem ponatisnil v Ruski antologiji (str. 64—71):
Živel je starček s staroj ženoj svojoj na bregu kraj sinjega morja. Živela sama v stari sta bajti baš tri in trideset že let. Na ribji lov je starec hodil z mrežoj, a starka je prela prejo svojo.
O tem prevodu je zapisal prof. Prijatelj nad vse pohvalno oceno: »Aškerčev prevod... je krasen. Prevodu se pozna, da ga je oskrbel pesnik, in sicer pesnik, ki je doma v slovenski narodni pesmi. Aškerc je umel ohraniti pravljični slog Puškinove pripovedke in tudi nežni ton, ki je lasten narodni pesmi. Vrhu tega je Aškerc spreten mojster onega značilnega prostega ritma, v katerem je pisana Puškinova bajka. To je ritem ruskih narodnih pesmi. Aškerčev prevod se odlikuje zlasti v tem, da je presajen v domačo gredo; specijelno ruski značaj bajke se je spojil z odgovarjajočim slovenskim v tako harmonično in umetno celoto, da te nehote objame čar, domača zaupnost. Aškerc je vedel, kaj hoče s svojim prevodom, on je tudi znal, komu gre dati v roko tako bajko, in poslal jo je Družbi sv. Mohorja.«0 Kot tako ocenjen prevod je Puškinova pravljica znova našla pot tja, kjer je že bila, pa je bila po petnajstih letih pozabljena7, v šolske Čitanke (tiskana je bila vsaj v petih Čitankah)3. Po Slovenskih Večernicah je prišla v najširše kroge slovenskega naroda, po šolskih čitankah pa v vzgojo slovenske mladine za dolga desetletja ter danes predstavlja pri nas gotovo splošno poznano pravljično snov, izraziteje: klasično rusko pravljico.
To pričajo tudi najnovejši prevodi te pravljične snovi v prozi iz Afanasjeve zbirke Ruskih pravljic.9, kakor jih je letos izdala
5	Prijatelj, 1. c. 67—68.
6	Prijatelj, 1. c. 81.
7	Merhar B. Beležke k zgodovini slov. šolstva LZ, 1934, 42.
8	Marja Boršnikova, Aškerčeva bibliografija nr. 36—40.
9	Ruske pravljice, priredil J. Grčar, ilustriral K. P. Gr. Barski, Mohorjeva knjižnica 112, Celje, 1939, str. 102: Zlata ribica.
v prevodu J. Grčarja in z ilustracijami K. P. Gr. Barskega zopet Mohorjeva družba.10
Tako je Puškinova pravljica o ribiču in ribici gotovo najbolj razširjena izmed drugih Puškinovih pravljic, ki so Slovencem tudi skoraj v celoti znane. Saj imamo pravljico o carju Saltanu tudi prevedeno že trikrat (Koseski11, T. Debeljak12, Župančič1'), po dvakrat pravljico o ca-rični in sedmih junakih (Koseski14 in T. Debeljak15), enkrat v prozi pa pravljico o zlatem petelineku (Fomič16). 0 teh pravljicah je napisal prof. Prijatelj 1901: »To so oni m iS ni umotvori, katere je pesniku narekovala povečini dobra starka A r i n a liodionovna, ko je bival daleč od ljudske zlobe v tihem selu Mihajlovskem. Pristni ruski biseri so to, nad katerimi so se igrali žarki ruske narodne fantazije v njeni naivnosti in ljubkosti, prepreženi z nitkami romantike B y r o n a, kateri je bil takrat pesnika, kakor Puškin sam piše, spravil iz uma.«17
Vse to je brez dvoma naslovil profesor Prijatelj tudi na pravljico o ribiču i 11 ribici in morda predvsem nanjo kot najznačilnejšo, ki je odslej zaradi dobrega Aškerčevga prevoda postala do Župančičevega Saltana predstaviteljica teh svojevrstnih Puškinovih pravljic, na katere je mislil tudi Aškerc, ko je stal pred Puškinovim spomenikom v Carskem selu in ga nagovarjal:
»Al gledaš slike in prikaze pestre iz ruskih bajk in narodnih pravljic?«'8
Ker so te pravljice že dolgo bile in dolgo še bodo tudi berilo v naših šolah, se mi ne zdi odveč, če se za sedaj vsaj ob Pravljici o ribiču in ribici dotaknemo njene literarno zgodovinske problematike ter obenem tudi Puškinovega gledanja 11 a folkloristično snov. Ob najnovejšem razvoju puškinologije in še posebej ob odkritjih literarnih metod, ki jih je uporabljal Puškin pri pisanju svojih pravljic, se je namreč pokazal prav za Pravljico o ribiču in ribici — in ta velja splošno za mojstrsko delo te vrste — rezultat docela različen od gornjega gledanja profesorja dr. Prijatelja, ki pa je predstavljalo
splošno mnenje p u š k i n o 1 o g o v ob koncu stoletja.
*
Pravljica o ribiču in ribici je bila tiskana 1835 v časopisu »Biblioteka dlja čtenija«. Nastala pa je veliko prej. Rokopis nosi datum
10	Spominjam se, da je zadnja leta izšla tudi nekje v prozi, a tega sedaj ne morem ugotoviti.
11	Razne dela, str. 188—222.
12	Mladika 1924, str. 206, 226, 289.
13	Pravljica o carju Saltanu. Akademska založba, 1937.
14	Razna dela, str. 152, Mertva carevna in sedmero vitezov.
15	Mladika 1937, str. 210.
i« Pravljica o zlatem petelinu, F. Fomič, Jugoslovan 15. III. 1931. Skrajšano za otroke in v prozi. Giej Preobraženski, 1. c. 75.
17	Prijatelj, 1. c. 67.
18	Spomenik mladega Puškina, LZ, 1901, 815.
14. oktobra 1833 in je bila napisana na posestvu v Boldinu, v eni izmed plodnih boldinskih jeseni. V rokopisu nosi ta bajka podnaslov »18 srbska pesem«19. A. O. Smirnova piše v svojih Zapiskih20: »Puškin mi je bral pravljice v prozi, ki mu jih je pravila njanja Arina in jih je prestavil v čudovite stihe, čisto narodne. Zlasti pravljica o Zlati ribici je neoporečna.« Od drugod pa zopet vemo, da je Puškin napisano pravljico poslal etnografu in zbiratelju narodnega blaga V. I. Dalju, ki je tedaj (1833) izdal pod imenom Kozak Luganski zbirko Pravljic (Skazki), s podpisom: »Tvoja od tvojih. Pravljičarju Luganskemu pravljičar Aleksander Puškin.«21
Tako se samo po sebi postavlja vprašanje o vzniku pravljične snovi o ribiču in ribici nekako takole:: 1. Ali je snov vzeta iz pripovedovanja njegove njanje Arine? 2. Ali je srbskega porekla, odmev takratnega kulta srbske narodne pesmi? 3. Ali je ruska narodna snov? 4. Kako je prišel Puškin do motiva?
V mejah teh vprašanj bomo v kratkem skušali priti na podlagi starejših in najnovejšihruskifi razprav do jasnosti.22
1. Vloga »njanje« Arine v Puškinovi pesniški tvorbi.
Puškin je bil že od svoje mladosti zelo navezan na svojo pestunjo Arino Rodionovno, saj je ta poleg babice Marije Aleksejevne in veroučitelja Bjelikova predstavljala rusko okolico v njegovi sicer zgolj francoski do-
19	A. Puškin, Sočinenija, redakcija, biografičeskij očerk i primečanija B. Tomaševskogo. Gosudarstvenoe izdateljstvo »Hudožestvennaja literatura«. Leningrad, 1936, str. 845. To izdajo Puškina rabim pri citiranju pesmi in jo navajam kratko: Puškin.
20	A. 0. Smirnova-Rosset, Zapiski, Severnvj vestnik 1893, nr. 9, str. 257.
21	P. I. Meljnikovj, Vospominannija o V. I. Dale, Russkij vestnik, 1873. nr. 3, str. 14.
22	Izmed starejših del sem predvsem uporabljal tale temeljna dela o Puškinovih pravljicah: A. S. Puškinj, materialy dlja ego biografii i ocjenki proizvedenij P. V. Annenkova, SPB, izdaja iz 1. 1873. (Prvič izšla 1855). — Valerijan M a j k o v : Skazka o rybaku i rybkje Puškina i eja istočniki SPB 1892. (separat [16. str.] iz Zurnala Min. Narod. Prosvješčenja 1892. maj) citiram: Majkov. — J u. A. J a v o r s k i j : Kj istoriji Puškinovih] skazokj. Ljvovj 1899 (separat iz časopisa Živoe slovo 1899). — Prof V. Miller: Puškinj kak.j poetj-etnografj Moskva, 1899. — Prof. S u m c o v : A. S. Puškinj. Harkov, 1900.
Izmed najnovejših povojnih del naj imenujem temeljna dela: A. S. Puškin: Polnoe sobranie sočinenij v šesti tomah pod redakciji Demjana Bednogo, A. V. Lunačarskog, P. E. Ščegoljeva, P. P. Sakulina, V. K. Solovjeva. Gosudarstvennoe izdateljstvo hudožestnoj literaturi. Leningrad-Moskva, 1931. T. VI. Putevoditelj po Puškinu in T. II., str. 282 (Bondi). — V. Veresaev: Puškin v žizni. Moskva, 1927. — Vremennik Puški nskoj k o m i s s i i, Akademija nauk SSSR, 1. zv., 1936 (razprava Azadovskij, Istočniki skazok Puškina itd.). 3. zv. slavnostni zvezek ob stoletnici 1937 (Azadovskij: Puškin i folklor itd.). — N. Azadovskij: Literatura i folklor, očerki i etjudi Goslitizdat. Hudožestvennaja literatura, Leningrad, 1938, ki je gotovo najvažnejše delo v tem vprašanju, — A. Puškin: Skazki, redakcija teksta i statja M. K. Azadovskogo. Leningrad, 1936. — A. Ž e I a n s k i j: Skazki Puškina v narodnom stile, Goslitizdat, 1936. — A. S. Puškin: Skazki, redakcija teksta, statja i primečanija A. Slonimskogo. Leningrad, 1935. — A. S. Puškin: Povidki veršem a prozou. Ohlasv lidove poesie. Melantrich v Praze 1938.
mači vzgoji, »ruski glas med inozemskimi knjigami«.23 Že iz licejske dobe imamo pesem — po sestavu popolnoma klasicistično — Sen, v kateri pa je kitica, ki nam da slutiti vpliv »njanje« in njenega pravljičnega ruskega sveta že na Puškina — otroka. Tam poje Puškin:
Kako so dragi mi otroških let spomini! Kaj morem »mamke« pozabiti mar? Prečuden bil noči je tistih čar, ko v čepici je, v stari krinolini najprej z molitvijo duhove odpodila, potem z roko mi križec naredila ter mi začela praviti s šepetom o mrtvecih, o Bovi, polnem slave, da mi vse ude je prevzemal strah in stiskajoč se pod odejo — ah! več čutil nisem svojih nog ne glave. Le pod ikono leščerba brleča svetila je pojemajoč v temo, na opremo staro, mamke čepico in v usta njena na zoba štrleča ... Tedaj mi dušo vso je strah navdal, da stokajoč sem tiho zdihoval, dokler se moje mučno trepetanje ni spremenilo v čudovite sanje: tedaj se iz neba višin spustile so k moji postelji krilate vile, in sami čarodeji, čarovnice obkrožali so mi smejoče lice.24
Puškinova prva pravljična pesnitev Ruslan in Ljudmila iz njegovih licejskih oz. petrograjskih let (1820) je nastala sicer pod vplivom klasicističnih vzorov (Wieland, Ariosto) in ni bila naravnost navdihnjena po romantičnem pojmovanju narodne pesmi, dasi je prinesla v rusko književnost borbo za romantiko in klasicizem in je bila po svojem pomenu literarni dogodek in revolucionarno dejanje s posebnim pogledom na jezikovno izražanje.23 S pravim narodnim blagom se je Puškin seznanil šele na jugu, v Besarabiji (Kišenjevu), ko je prišel v stik s srbskimi begunci, Grki in cigani, zapisoval njihove pesmice, o čemer bom govoril pozneje. Ob poznanju Shakespeara je težil k spoznavanju narodnosti v književnosti ter se je vedno bolj približeval historizmu in podeželju. Tako je ta pot vodila iz b y r o n i z m a v s h a k e s p e a r i z e 111 i 11 folkloro hkrati, oboje pa je dobilo izraza v Puškinovem bivanju v selu Mihajlovskoe, kamor je prišel iz Odese pod nadzor svojega očeta; z njim pa se je kmalu razšel in je ostal v izgnanstvu sam »z družico
23	Majkov, 1. c. str. 1.
24	Puškin, str. 306 (iz 1. 1816). Moj prevod.
23 Primerjaj članek A. L. Slonimski: Pervaja poema Puškina, Vremennik. zv. 3, str. 183—203.
svojih najtežjih dni« — njanjo.26 Po nekaj mesecih je zasnoval v shakes-pearskem duhu Borisa Godunova in se ves predal iskanju narodnega blaga po bližnji okolici, zlasti na proščenjih in pri bližnjem svjatogorskem samostanu, kjer sedaj počiva njegovo telo že stoletje.
Kakor poročajo priče tistih let — tako L. I. Sofijski, trgovec I. I. Lapin, igumen samostana Ioani, hlapec Peter, Puškinov prijatelj Al. I. Vulf, kmet Afanazij, Puškinov policijski nadzornik A. K. Bošnjak27 —, se je Puškin zelo rad oblačil v rusko kmečko obleko in se mešal med berače, slepce in pevce ob vratih svjatogorskega samostana v času proščenj in semnjev in zapisoval njihove pesmi, legende, duhovne pesmi, svatbene itd.; zato je postal njegov agent pozoren in je celo napisal ovadbo. Zanimale so ga predvsem pesmi o ruskem Janošiku, razbojniku Stenjki Razinu, pa tudi svatbene pesmi in legende o svetnikih (Alekseju); za nje se je obračal tudi na svoje prijatelje. Tako je tu v Mihajlovskem zapisal precej tega blaga in ga pozneje izročil Kireevskemu za njegovo zbirko narodnega blaga z zanimivo pripombo: »Kadar ne boste imeli časa delati, premišljujte, katere je spesnil narod-pesnik, a katere sem zmojsitril jaz sam.« Kireevskij je moral priznati: »Kolikor sem se tudi trudil, da bi razrešil to uganko, je nisem mogel razložiti.«28
Vse to naj priča, s kakšno strastjo se je vrgel Puškin na zbiranje narodnih motivov, narodnih pesmi in pravljic in zakaj se je v tej samoti še toliko bolj približal svoji stari njanji, pravi ljudski umetnici v pripovedovanju. Iz njegovih pisem in njegovih pesmi čutimo, da je iz nje napravil predstavnico in nositeljico tega pesniškega blaga in jo- obdal z nekim sijajem, ki meji na kult. Svojemu bratu Levu je pisal konec oktobra 1824. leta29: »Veš li, s čim se sedaj ukvarjam? Do obeda pišem zapiske, kosim pozno; po kosilu jaham, zvečer pa poslušam pripovedke — ter s tem nadomeščam pomanjkljivosti svoje preklete vzgoje! Kakšne čudovitosti so te pravljice! Vsaka je pesnitev!« Pod to »prekleto vzgojo« si pač moramo misliti »francosko vzgojo«, ki jo je imel doma in na liceju. In nekemu drugemu prijatelju (verjetnoi Knjaževiču) je začetek decembra istega leta napisal skoraj z istimi besedami: »Ves dan na konju, zvečer pa poslušam pravljice svoje njanje, originala Tatjanine njanje; ta je sedaj — edina moja družica in samo z njo mi ni dolgčas.«29 In to Tatjano je opisal v Jevgeniju Onjeginu z besedami:
»Ne morem spati, vroče, njanja, odpri in pridi k meni sest!«
Kaj ti nocoj je, draga Tanja?« »Dolgčas. Povej kako povest!« »0 čem pa? Nekdaj res hranila v spominu svojem starem sila sem starih bajk izmišljenih
26	Puškin, 462 (1827?).
27	Njihove izjave o tem druženju s kmeti glej v knjigi V. Veresaev, Puškin v žizni, str. 19, dalje.
28	Kireevskij Novaja serija, vyp. I, str. XLVI. — Želanskij, 1. c. str. 67.
29	Veresaev, 1. c. str. 9.
0	devah in duhovih zlih —,
a zdaj mi, Tanja, vse temno je, kar znal je, več ne ve spomin — to hud je zame opomin,
1	starost...« — »Daj, povej, kako je živelo v tistih dneh se kaj...
Si, njanja, ti ljubila kdaj?«30
In drugod zopet:
A jaz je nimam, ki plod sanj ji bi bral ter svojih harmonij, jaz berem pesmi stari njanji, družici mojih mladih dni.31
Na to njanjo se nanaša tudi samogovor pijanca v pesmi Sv. Ivan, kjer pravi:
Pravljice začnemo pripovedovati — mojstrica je to bila — poslušati duši ni bilo nevšečno: ne pil bi in ne jedel, samo poslušal bi jo in gledal.. .3-
In še in še se je spominja v pesmi Zimski večer, kako pijoč preganja z njo samotni večer (znano je, da je bila Arina »nenavadno poštena, polna v lice, vsa siva starka, strastno ljubeča svojega varovanca, ki pa je imela samo eno napako: da je rada pila«33). Njeno pismo, polno' nežne materinske ljubezni do Puškina — kljub temu da je imela sama dva sina in dve hčeri34 — je Puškin pozneje uporabil kot pismo njanje Orine Ego-rovne Buzirove v Dubrovskem. Tam v Zimskem večeru poje:
Pijva, dobra ti družica mojih bednih, mladih dni, prepodiva žalost z lica, naj srce se nasmeji! Poj mi pesem o sinici, ki za morjem je bila, poj mi pesem o devici, ki je na potoček šla!35
Tudi Puškinov prijatelj Puščin, ki je pesnika obiskal v Mihajlov-skem, se je s pesniškimi poslanicami spomnil Puškinove njanje (Puškinovi njanji ter Na smrt Puškinove njanje), kjer se spominja, da ju »je
30	Prijatelj, Jevgenij Onjegin, str. 56 (III. spev, XVII).
31	1. c. str. 84. (IV. spev, XXXV).
32	Puškin, str. 460.
33	Sobranie sočinnenij prof. A. I. Kezelenova, SPB 1903. t. 1.. str. 217.
34	Sumcov, 1. c,, str. 107.
35	Prevod Mileta Klopčiča: A. S. Puškin. Pesmi, 1937, str. 62. To pesem je že prej prevel I. Vesel, Rusta antologija, str. 39.
zanimala, dobra in vesela — z nad vse zanimivimi pripovedovanji o starodavnih gospodarjih in midva sva se čudila .. ,«36 Ko je že davno umrla (f 1827), se je je še spominjal Puškin v pesmi Zopet sem obiskal (1835): in starke ni... za steno ne slišim več njenih drsajočih korakov in ne njenega skrbnega nadzora.. .«37 Tako je Puškin iz Arine Rodionovne napravil nekako svojo — Muzo, kakor jo je sam ovekovečil s prispodobo:
Otroško mojo zibel si zibala, moj sluh z napevi svojimi polnila in med plenice si piščal mi dala,
ki si mi sama jo z roko ovila.38 *
An n en kov39, prvi in eden najboljših biografov Puškinovih, je odkril v Puškinovi zapuščini nekaj zapiskov pravljic, ki izvirajo iz tega časa, in jih je krstil: Pravljice Arine Rodionovne v Puškinovem zapisu, prvikrat v Puškinovih Spisih (1855) in nato v dodatku njegovega Gradiva... 1. 1855. Priobčil pa je samo tri zapiske, in sicer 1. o carju Sultanu Sultanoviču, ki ga je porabil pesnik za pravljico o carju Saltanu, 2. o carju Berendeju, ki ga je Puškin prepustil Žukovskeinu v obdelavo in 3. o kupcu Ostolopi, ki ga je uporabil Puškin za pravljico o popu in Baldetu. Druge zapiske je pozneje priobčil in tudi prejšnje po rokopisu popravil V. E. Jakuškin40. Tako je sedaj znanih 7 teh z a p i s o v , ki so v celoti priobčeni v Puškinovih Zbranih spisih, pa tudi v Azadovskega izdaji Puškinovih Pravljic, kjer se je trgovec Ostolopa, kakor so ga iz cenzurnih predpisov prekrstili in pisali do 1.1882.'", spremenil v — popa. Sedma je podala snov Puškinovi pravljici o Mrtvi carični in sedmih junakih. Zapisi so delani v naglici, samo punktirani«, toda so dragoceno gradivo vsem, ki raziskujejo vznik Puškinovih pravljičnih motivov, kakor jih je obdelal šele v tridesetih letih.
Starejši puškinologi so vse te pravljice pripisovali njanji Arini, ki jo navaja Puškin sam v pesmih kot vir svojega pravljičnega blaga. Ker spada v ciklus gornjih pravljic, napisanih v tridesetih letih na podlagi zapisov iz Mihajlovskega, tudi pravljica o ribiču in ribici, se niso obotavljali tudi ta motiv pripisovati njanji. Tako meni Javorskij4-, da je Arina dala Puškinu motiv za Ruslana in Ljudmilo in za vseh pet pravljic. Tudi Miller43 je mnenja, da je slišal Puškin snov ribiča in ribice nesumljivo iz narodnih ust, in pri tem misli na njanjo. Tako je konec stoletja najresnejše znanstveno mnenje pripisovalo pravljico
36	Pesmi glej pri Versaevu, 1. c. str. 43—44.
37	Puškin, str. 438.
38	Citat Puškinove pesmi pri Javorskem, 1. c. str. 4. Moj prevod.
39	Annenkov. Sočinnenija Puškina, SPB 1855, I, str. 437—442. Pozneje še v Materijalih biografiji, 1. 1873, dodatek, str. 429—433, ki mi je služila za vir.
40	E. V. Jakuškin. Russkaja starina, 1884, str. 545—547 kakor poroča Aza-dovskij. Lit. i folk., str. 274.
41	Puškin, 1. c. 845.
42	Javorskij, 1. c. str. 4.
43	Miller, 1. c. str. 26.
o ribiču in ribici njan ji, zlasti še ko skrbno iskanje podobnega motiva pri drugih ruskih pravljičarjih in zbirateljih ni prineslo nobenega pravega izsledka in so še vedno verovali zapiskom Smirnove, o katerih je Veresaev drugačnega mnenja (falzifikati!).44
Še 1938 je zapisal Azadovskij stavek, da »Puškinovi zapisi pravljic, ki so znane v literaturi kot pravljice Arine Rodionovne, niso še prav nič raziskani.«45 Tako je on sam temu razboru posvetil posebno- razpravo v zbirki svojih literarno-folklorističnih razprav pod naslovom Pravljice Arine R o d i o 11 o v n e.45 In v njej je prišel po natančnem razboru sloga do rezultatov, da pripada večina teh zapisov resnično ženski pripovedovalki, torej Arini, da pa je sedma (o mrtvi carični!) zapis čtiva in se torej mora črtati iz njanjinih pravljic. Sicer pa je določil njanjino vlogo v Puškinovi tvorbi teko, da ni ona podnet vsej njegovi folklo-ristiki, temveč mu je služila samo za boljšo pripovedovalko iz naroda, mojstrico besede, pri kateri se je Puškin učil jezika, medtem ko bi tudi brez nje našel pot v narod. Tako ji kljub Puškinovemu kultu ostane veljava v okviru narodnih pripovednikov, enaka drugim, s katerimi je Puškin občeval; toda priznava ji veliko umetniško silo izražanja.
Zanimivo je tudi, da najnovejši ruski pisatelji Puškinovega življenja, kakor I. Novikov v svojem romanu Puškin v Mihajlovskem46 ali Veresaev v Življenju Puškina46 njanjo omenjajo samo mimogrede in ima pri njih v splošnem zelo majhno vlogo, v razmerju s prejšnjim romantičnim kultom naravnost nepomembno.
Motiva pravljice o ribiču in ribici pa ni med njenimi pravljicami in jo je literarna zgodovina pripisovala njej največ zaradi Puškinove izjave Smirnovi, a ta ima v sebi neko čudno osebno težnjo, povečati njanjin vpliv, obenem pa zabrisati resnični izvor. Vendar pa bi bila še dana možnost, da je Puškin slišal ta motiv v Mihajlovskem pri njanji, če se vsaj dokaže, da je motiv vzet iz narodnega zaklada — ruskega naroda. Toda pravljica ima v rokopisu podnaslov: »18 srbska pese m«?!?
2. Puškinovo zanimanje za srbsko narodno pesem.
Puškinu bi se moglo zanimanje za Srbijo vzbuditi že v licejskih letih ali pa na domu, kajti dva srbska obiska sta tedaj zbudila velik odmev v Petrogradu: 1816 je prišel v carsko mesto sam voditelj srbske vstaje Črni Jurij — K a rado rde in se predstavil carju Aleksandru I. 0 njem in njegovem junaškem bojevanju s Turki so tedaj krožila v prestolnici navdušena poročila. 1819 pa je prišel tja tudi že svetovno znani zbiratelj srbskega narodnega blaga Vuk Karadžič; to bi tudi moglo zbuditi zanimanje mladega pesnika, ki je že pred leti končal
44	Veresaev, 1. c. 127. Opomba.
45	M. Azadovskij, Lit. i folk., 1938, str. 273, v začetku študije S k a z k i Ariny Rodionovny (str. 273—292). Kakor pravi opomba, je tu — sicer v zbirki njegovih starejših razprav — ta študija tiskana prvič (str. 294).
46	I. Novikov, Puškin v Mihajlovskom. Goslitizdat. 1937, Moskva, str. 70—71.
47	V. Veresaev: Žiznj Puškina, Goslitizdat. 1936, Moskva, str. 70.
licej.48 Da pa je prišel v neposredni stik s srbstvom in srbsko narodno pesmijo, imamo dokaze iz njegovega bivanja v besarabskem Kišenjevu; tam so se tedaj zbirali — po ponesrečeni vstaji Karadordevi — srbski vojvodi; ti so bili v zvezi z generalom Inzovom, pri njeni pa je bil gost tudi Puškin, saj je bil general njegov predstojnik. V to družbo je sodil tudi I. P. Liprandij, ki je pripovedoval pozneje: »Puškin se je pri meni mnogokrat srečal s srbskimi vojvodi, ki so bivali v Kišenjevu, tako z Vučičem, Nenadovičem, Živkovičem, z dvema bratoma Makedoncema in drugimi; vsi so mu nosili gradivo. Ne spominjam se, toda zdi se mi, da si je Puškin zapisal tudi nekaj mojega... Pri imenovanih vojvodih je zbiral pesmi in jih zaradi prevoda večkrat vpričo mene spraševal, kaj pomenijo posamezne besede. Kratek čas je bival tu tudi Stojkovič, profesor harkovske univerze, Srb po rodu. S Puškinom sem ga videl nekajkrat, pa mu ni bil všeč.« Od njih je gotovo slišal tudi o Karadordevi hčerki, ki je pa osebno ni poznal, pa vendar napravil nanjo pesem.4Sa Znana je njegova ljubezen z gospo Rizničevo v Odesi, z ženo dalmatinskega trgovca, navdihnila je pesniku marsikakšno pesem.49 Ko so urejevali njegovo knjižnico,50 so dobili v njej več rabljenih srbskih knjig in spisov o Srbih. Tako je imel znani Fortisov opis poti po> Dalmaciji iz 1. 1778 (Viaggio...), dalje opis poti po Srbiji Otta von Pircha iz 1830, kjer govori o narodnih pesnikih, potem dve knjigi o Karadordu in Milošu Obrenoviču, predvsem pa štiri knjige, ki so ga vodile naravnost v srbsko narodno pesem: Vuka Karadžiča Narodne srpske pjesme 1822—1824, I.—III. del, nemški prevod Terese Robinson Talvij: Volkslieder der Serben (Halle 1825 do 1826), P. v. Goetza »Serbische Volkslieder« (SPB — Leipzig 1827) in Me-rimejevo mistifikacijo »La Guzla« iz 1. 1827.
Prav ta je postala za Puškina odločilna v stvareh srbske narodne pesmi in mu navdihnila ciklus Pesmi zahodnih Slovanov,51 tiskanih — marca 1835 v istem časopisu kot maja potem pravljica o ribiču in ribici (Biblioteka dPa Čtenija); bile pa so napisane približno v istem času. Merimejeva potvorba srbskih narodnih pesmi je znana knjižna mistifikacija, pa je vendar razglasila sloves srbskohrvatskih narodnih pesmi po svetu. Tako je tudi Puškinu zbudila toliko zanimanja, da je 11 pesmi prevel naravnost iz nje, dve (Brat i sestra, Solovej) iz Vukovih zbirk, kakor je dokazal dr. Berkopec51, in sicer iz druge izdaje 1.1824 (Bog
48	O tem pišejo Kulakovskij (Slavjanskie motivy v tvorčestve Puškina. Russkij filologičeskij vjestnik, 1899, nr. 3—4, str. 2) — citat imam iz Azadov-skega, Lit. i 1'olk., str. 41. Iste podatke omenja tudi S. V. Štejn v časopisnem članku v beograjskem Vremenu 23. maja 1937 »Puškin i srpstvo«.
48a Puškin, 1. c. 340, 868.
49	O tem govori isti S. Štejn v članku »Puškin, Merimee i Pesme zapadnih Slovena« (Russkij Arhiv. Beograd, 1932, XVI—XVII, str. 98).
50	B. L. Modzalevskij, Biblioteka A. S. Puškina, SPB 1910. — Knjige, ki se tičejo Srbov — in vseh Slovanov, dasi je pozabil na Slovence: vemo namreč že iz Prijatelja (Veda 1911, str. 94) in Preobraženskega, 1. c. 48, 66, da je Puškin rabil tudi Murkov slovar — je za Srbe izčrpal S. Štejn v članku »Puškinove slovenske študije«, Russkij Arhiv, Beograd, XIV—XV, str. 94—104.
51	Puškin, str. 444 z Merimejevim uvodom in Puškinovimi opombami, in str. 897 z razlago in odlomki Čto beletsja na gore zalenoj? in Oserdilsja Georgij Petrovič. O vplivu Merimeja in primerjavo Asanaginice s prevodom Vostokovim je pisal že Annenkov v biografiji (1873), str. 366—370, a to je danes že precej
nikom dužan ne ostaje in Tri največe tuge), tri pa so njegove lastne, dasi obravnavajo srbske motive (Voevoda Miloš, Pesnja o Georgie Černom) in češke (Janyš Korolevič). In te pesmi — čeprav so imitacija Merime-jevih — so po mnenju novejših ruskih kritikov »prave mojstrovine med Puškinovimi pesmimi t.52 Tako je — kar se tiče srbskosti — Puškin sicer nasedel Merimejevi potegavščini, zlasti še ko mu je kot uvod v svoje priredbe napisal Merime še posebej izmišljeno genezo svoje »G u z 1 e«. Kot 17. pesem v tej zbirki pa je namenil prevod slavne Žalne pesmi o A s a n A g i n i c i naravnost iz Fortisa33, toda prevel je samo prvih '26 verzov in se z njimi spustil v tekmo s prejšnjim prevodom Vostokova v Delvigovih Sjevernih dvetih, ki so posvečale veliko prostora Vostokovljevim prevodom iz srbske narodne poezije. K tej skupini morda spada še odlomek začete izvirne pesmi Oserdilsja Georgij Petrovič, katere je ohranjenih samo 11 verzov. Zanimivo pa je, da je kot 18. srbsko pesem namenil Puškin Pravljico o ribiču in ribici, kakor je napisal pod naslov. Toda v vseli teh knjigah, iz katerih je črpal Puškin znanje srbske narodne pesmi, ni nobenega podobnega motiva, kakor tudi sicer ne v srbskih zbornikih do 1830, kakor so pokazali poznejši raziskovalci migracije tega motiva. Zato je dovoljen sklep, da je Puškin to pravljico hotel uvrstiti med srbske, ker je v njej prvikrat v pravljici uporabil prosti ritem srbskih narodnih pesmi, kakor ga je rabil tudi v drugih pesmih cikla Pesmi zapadnili Slovanov. O tem srbskem zbornem ritmu pravljice o ribiču in ribici govore ruski literarni zgodovinarji (Majkov54, Sumcov55), dasi nekateri novejši monografi pravljic (Želanskij56) skušajo — včasih tudi zelo nasilno — uvrstiti ritem te pravljice v pevni ritem ruskih narodnih bylin.
Tako lahko prevzamemo, da je pravljica o ribiča in ribici »s r b -ska pesem« samo zaradi prostega ritma in je bila zato'" namenjena v ciklus pesmi, ki so večinoma napisane v mislih na srbsko-hrvatsko narodno pesem, kakor so jo tedaj oznanjali v svetu Fortis, Vuk in Merimč; Puškin je Merimejevi mistifikaciji verjel in jo — prav s to pravljico tudi — posnel ! Kako?
S. Vprašanje ruskosti motiva.
Ruski izvor motiva pravljice o ribiču in ribici je Puškin dvakrat poudaril: v razgovoru s Smirnovo, kjer je pravljico pripisal njanji. in v rokopisu končane pesmi, ko jo je poslal zbiratelju narodnih pesmi V. I. Dalju. O tem poroča prvi raziskovalec tega motiva, P. I. M e 1 j -
popravljeno. Vso literaturo o Pesmih zapadnih Slovanov navaja dr. Ber-kopec v svoji ruski razpravi Puškinskie perevody serbohorvatskih narodnyh pesen. Slavia, 1937, R. XIV. sešit. 3., str. 416—440. Problema postanka teh pesmi se dotika tudi Azadovskij, Lit. i folk., str. 41.
52	Štejn, Russkij arhiv, 1931, XIV-XV, str. 103.
53	Dokazal dr. Berkopec, 1. c. str. 432.
54	Majkov, 1. c. str. 7.
55	Sumeov, 1. c. 265.
56	Želanskij, 1. c. v poglavju Sozvučje v proizvedenijah narodnogo sklada, str. 118. (Razliv assonantizma v skazke o rvbake ...)
" Puškin, str. 845.
11 i ko v, »da so prvi sešitek Daljevih pravljic iz 1833 sprejeli z navdušenjem najboljši pisatelji tega časa; posebno Puškin je bil med njimi. Pod vplivom tega prvega sešitka pravljic kazaka Luganskega (psevdonim Daljev!) je napisal Puškin svojo najboljšo pravljico o ribiču in ribici in jo podaril Dalju v rokopisu s posvetilom ,Tvoja od tvojih. Pravljičarju kazaku Luganskemu pravljičar Puškin'.«38 Drugi monograf tega problema V. Majkov59 je že dvomil o tem vplivu, zlasti ker ni med Daljevimi pravljicami nobene s tem motivom, in je postavil tezo, da je Puškin ni slišal od Dalja, temveč jo je slišal že prej sam iz narodovih ust in jo je ustno v Orenburgu, kjer se je mudil isto jesen 1833 zaradi zbiranja gradiva o Pugačevski vstaji, povedal Dalju. To sklepa tudi iz tega, ker Dalj sicer beleži drugo pravljico, ki mu jo je povedal Puškin, in bi gotovo s ponosom omenil motiv, katerega bi dal Puškinu za snov umetnine. Zanimal se je tudi za druge zapise te pripovedke pri ruskih etnografih ter našel dve pri Afanasjevu (št. 39 in št. 4060) — to sta Zlata ribica, prevedena tudi v Ruskih pravljicah (Celje 19443) in Pohlepna starka. Zadnja obravnava tale motiv: delavec hoče posekati drevo, to pa ga prosi, naj ga pusti, zato pa mu izpolni vsako željo; pohlepna žena zahteva vedno več in hoče biti nazadnje celo Bog; drevo zato oba spremeni v medveda in medvedko. Samo te dve imata podoben motiv. Št. 40. se ne krije dosti s Puškinovo pravljico, št. 39. pa je tako podobna, da jo ima Majkov rajši za nasprotni rezultat — da je v Afanasjevo zbirko prišla kot ljudsko pripovedovanje po Puškinovi pravljici, kar je mogoče, ker je bila narodna pravljica zapisana šele v 60-ih letih. (Azadovskij, Lit. i folk., 67.) Tako imamo tukaj nasproten primer, kako je umetna pravljica prešla v narodno. Močno pa je podčrtal, da je Puškin dobil prvo idejo za to pravljico »v narodu, pesniška tvornost pesnikova pa je razvila skoraj nezaznavne črte svojih virov v nove podobe in se niti malo ni odmaknila od splošnega umetnostnega kolorita narodne pripovedke«. Ta ugotovitev je ostala skoraj dogma, kljub temu da je že 1893 — kot odgovor na Majkovljevo razpravo — S v j a š č. P. R - o j iz Stockholma opozoril na zelo podoben motiv v švedski pravljici, ta pa je zelo podobna Grimmovi; to švedsko pravljico je tudi dobesedno prestavil, vendar v prepričanju, da je Puškin mogel ta motiv slišati tudi med ruskim n a r o d o m in mu je verjetno dal Dalj ne samo motiv, temveč mu povedal vso pravljico v obliki, kakor je priobcena pri Afanasjevu. Ni nujno, da iščemo izvirnik v inozemskih virih.61 Tako je ta dopisnik iz Stockholma pokazal na mednarodno razširjenost tega motiva; s primerjalnega stališča ga je raziskoval Francoz Bedier in našel 22 tipov te pravljice v svetovni pravljični literaturi; raziskoval ga je tudi Čeh Jiri
58	P. I. Mjelnikov: Vospominannija o. B. I. Dale. Russkij vestnikj, 1873, nr. 8, str. 14.
59	Majkov, Skazka o rybaku i rybke ... 1892.
60	A. N. Afanasjev: Narodnija russkija skazki i legendy, Berlin 1922, I. del. št. 39, Zolotaja rybka, št. 40. Zadnaja staruha (str. 80—83).
1(1 Svjašč(enik?) P. R-oj: Obj istočnikahj skazki »O rybake i rybke« Puškina. Živaja starina, 1893, str. 91—95.
Polivka (1897)" in še po vojski v Pripombah k pravljicam bratov Grim-mov63 — in to pomeni končno obdelavo tega motiva — razbral vso mednarodno snov ter za rusko takoj po Afanasjevili zapisih (nr. 39 in 40) imenoval Puškina in njegove odmeve v narodnem pripovedovanju.
Tako so bili tudi v ruski etnografiji opozorjeni na mednarodno razširjenost tega motiva in ga je Javorskij64 raziskal 1899 za Podkarpatsko Rusijo in našel, da ta motiv »ni zabeležen za Podkarpatsko Rusijo«. Suni-cov65 pa je 1900 ugotovil, da je to sicer motiv azijatsko-zapadnih pravljic, a je tudi nekaj podobnih ruskih motivov, toda brez zlate ribice; dalje, da se je Puškin sicer držal blizu narodne osnove, da pa je drugo vzel morda iz nemške pravljice, kajti ta motiv je treba iskati — »za predeli s 1 o v a n s t v a«. Kot dokaz daje v natančnem ruskem prevodu (napravil ga je iz pomorjanskega narečja lektor nemškega jezika Irmer) Grimmovo pravljico iz I. zv. 1812, št. 19, kot najbližjo Puškinovi, čeprav ta ne pozna Grimmovega stopnjevanja želja, da postane rimski papež in nazadnje sam Bog!
V splošnem pa je bilo ob koncu stoletja — kljub tem že zelo otipljivim prijemom, da ta motiv spada k zahodnim pravljičnim motivom in ne ruski tradiciji — mnenje o tej pravljici tako, kot ga je opisal Miller60: »Posebno važen dokaz o Puškinovem poznanju narodne pravljice kaže do sedaj najbolj pravljica o ribiču in ribici. Njo bero in se je uče po vseh šolah Rusije. Izmed tujih jezikov v Rusiji je prevedena v armenski, hebrejski, tatarsko-karaimski, latinski, tatarsko-adzerbeidžanski, mongol-sko-burjatski in končno kalmitski jezik. Taka široka popularnost pravljice je popolnoma razumljiva: Puškin je vse potegnil za seboj z jasnostjo in n ravno čistostjo te narodne pripovedke ter je s svojo mojstrsko umetnostjo vrnil narodu ta diamant v obliki briljanta iz še čistejše vode. Jaz sem prepričan, da bo izmed vseh stvaritev našega narodnega pesnika imenoma prav ta pravljica najprej uresničila upanje, ki ga je pesnik sam izrazil v svoji pesmi ,Moj spomenik!'«. Mislil je na verze:
o meni glas bo šel po Rusiji ogromni,
v njej narod vsak me bo v jeziku svojem bral...
in slaven bom vse dni, dokler v vesoljnem svetu poslednji bo še pesnik živ.67
4. Od kod motiv?
V povojni Rusiji se je ves ta problem na mah rešil, ko je S. M. B o n d i šel gledat v Puškinove rokopise v sedanji »Publičnoj biblioteki SSSR imena V. I. Lenina« v Moskvi; našel je Puškinov koncept in ga
62	Citat iz Sumcova, str. 289. Polivkova razprava je izšla v Narodopisnem sborniku 1897, 49—63, Bediera pa v knjigi Les Fabliaux, str. 212.
63	Anmerkungen zu Briider Grimms Kinder und Hausmarchen. I. 138—148.
64	Ju. A. Javorskij, 1. c. str. 17.
63 Sumcov, 1. c. str. 287—303.
66	Miller, 1. c. zaključek.
67	Exegi monumentum, moj prevod, DS 1937. str. 69.
objavil v šest zvezkov obsežni izdaji Puškinovih Zbranih spisov pod uredništvom Damjana Bednogo, A. V. Lunačarskogo itd. 1931. Tam (VI. zv.) je še enkrat v Putevoditelju68 popisana v nekaj besedah zgodovina pravljice, v opombi v II. zvezku str. 282 pa je natisnjena Puškinova zasnova konca pravljice; podajam jo v prevodu:
prešel je že drugi teden razjezila se starka je zopet: poiskati je starca velela. Pred carico sedaj priženo ga. In starka začne govoriti:
»Nočem več biti svobodna carica, hočem zdaj biti rimski papež!«
Starček si ni upal ugovarjati, ni si drznil besede reči proti in je šel k sinjemu morju, vidi: razburjeno črno je morje: srditi valovi vanj butajo, z zloveščim šumom zavijajo. In klicati ribico zlato prične.
»Dobro, naj bo zdaj rimski papež!«
Vrnil se starček je k starki. Pred njim samostan je latinski, ob zidovih latinski menihi, pojejo latinsko ji mašo. Pred njim stoji stolp babilonski. Na desno na samem vrhu sedi njegova stara starka, na glavi s saracensko kapo, na kapi latinska krona, na kroni tenka konica, na konici pa Strofilus ptica.
Poklonil se starček je starki, zakričal z glasom je gromkim: Pozdravljena, stara ti baba! Si dušica, zdaj zadovoljna? Odgovori pa neumna mu starka: »Lažeš, neumnost blebečeš, ni moji še duši zadosti: nočem biti več rimski papež,
68 Puškin, Polnoe sobranje sočinenij, Tom. VI. pod Skazki..., str. 332. Ta tekst je priobčen tudi v Puškinu, str. 845, in pri Azadovskem v Vremenniku, I., 140, v Lit. i folk. 71 in Skazkah 126, ni pa povsod enak, ker je tekst ponekod nečitljiv in se ga da samo rekonstruirati. Strofilus-ptica = noj.
Slovenski jezik
145
m
hočem biti Morska kraljica, ki živela bi v morju — oceanu, ki bi služila ji ribica zlata in bila mi vedno na službo ..
Prvotno pa je bil ta konec drugačen in se je glasil
Nočem več biti rimski papež, biti hočem kraljica sonca ...
Tako je bilo takoj jasno, da je imel Puškin ob pisanju svoje pravljice pri sebi tekst Grimmove pravljice, kajti v vseh stopnjevanjih se pesnik drži predloge: Grimmova žena hoče imeti hišo, potem grad, hoče biti vladar in rimski papež, na koncu pa hoče biti Bog, da bi vladala soncu in luni! Isti red je obdržal tudi Puškin. Prav tako je tudi spreminjanje barve morja, kakor ga ima Grimm, seveda samo osnovni ton, medtem ko je v izražanju neprimerno krajši. Loči pa se od njega samo v nekaterih malenkostih: Puškinov je motiv korita in 011 je ribo spremenil v zlato ribico; Grimmov pokorni mož uživa ženine pridobitve, Puškinov starec pa je celo proti ženinim željam in ima specialno ruske poteze. (Podrobni razbor in primerjava pri Azadovskem69.)
Toda kako je prišel Puškin do Grimmovih pravljic, ko jih ni imel v svoji knjižnici in jih tudi ne bi dobro umel, saj nemščini ni bil prav vešč, pravljica pa je izšla 1812 v p o m o r j a n s k e m narečju?
To uganko pa je rešil M. Azadovskij sam,70 ko je pogledal natančneje v knjige, ki so bile v Puškinovi biblioteki, in je njih seznam izdal Modzalevski 1. 1910. Tam je našel tudi anonimno francosko knjigo »V i e s c o n t e s p o u r 1'amusement de g r a n d s e t p e t i t s enfants«, ki ne navaja avtorja, vsebuje pa Grimmove pravljice v francoskem prevodu, med njimi pravljico o ribiču in njegovi ženi pod št. 3. Tako je izvor Puškinove pravljice j a s 11 o in nedvomno izpričan.
Puškinova Pravljica o ribiču in ribici je nastala torej ob tesni na-slonjenosti na Grimmov o pravljico v francoskem prevodu, na tisto pravljico D e r F i s c h e r u n d sine F r u,63 ki jo je zapisal slikar Philipp Otto Runge (1810) v pomorjanskem narečju in jo 1806 poslal heidelberškem založniku .T. G. Zimmerju, ki je izdajal znani zbornik narodnih pripovedk »Des Knaben Wunderhorn« v redakciji Arnima in Brentana. Brata Grimm sta dobila 1809 to pravljico od Achima von Arnima, njemu jo je sporočil F. H. von Hagen. L. 1812 je izšla prvič — in sicer dvakrat — v tisku: v Biischingovih Volkssagen, Marchen und Legenden (str. 258, nr. 58) po Hagenovem prepisu in v Grimmovi zbirki, I. zv. 1812, št. 12, z nekaterimi popravki berlinskega založnika Georga Reimerja. Od tod pa je šla v svet in prišla v francoskem prevodu k Puškinu, od njega pa v rusko narodno blago v Afanasjev zbornik kot direktni zapis (nr. 39) in kot varianta (nr. 40).
69	Azadovskij, Lit. i folk., str. 71—75.
70	Istočniki skazek Puškina, Vremennik, I. zv., 1936, str. 153.
Tako je dokazan vznik Puškinove Pravljice o ribiču in ribici in je vse drugačen, kakor pa je mislila puškinologija ob začetku novega stoletja. Povedala je ni Puškinu ne babica Arina R o d i o -novna, ni posneta ne po srbski narodni pesmi, ne vzeta iz ruskega folklornega blaga, temveč je zavestno in natančno narejena po francoskem prevodu nemške pravljice — torej zavestno f o 1 k 1 o r i s t i č n a predelava motiva z mistifikacijsko težnjo; to- ni v nobeni zvezi z eruptivnim byronizmom, temveč z Merimejevim romantičnim r e a 1 i z m o m. Zaradi Puškinovih izjav o vzniku pravljice, ki so znanstvenike vodile po tako krivih potih k viru, pa moramo imeti to početje za zavestno m i s t i f i k a c i j o ; posrečila se je Puškinu tako kakor Merimeju tista, ki ji je sam nekoč nasedel.
Toda kljub vsemu temu moramo v Puškinovi Pravljici o ribiču in ribici videti mojstrovino njegovih pravljic, najlepšo izmed njih in resnično rusko narodno pravljico, saj jo je kot tako sprejel in ji dal potrdilo — ves ruski narod, ko j o je prevzel za svojo. Vse to pa je zasluga Puškinove — umetnosti in njenega ruskega duha, ki ga je ta pravljica polna kljub vsemu inter-nacionalizmu snovi. In tu je pomen te pravljice za Puškinovo pojmovanje folklore in narodnosti v umetnosti.
5. Pomen pravljice v Puškinovem umetniškem razvoju.
Podobno kakor s Pravljico o ribiču in ribici je ravnal Puškin tudi pri drugih svojih pesniških predelavah pravljičnih motivov v tridesetih letih, ki danes slove pod skupnim naslovom Pravljice. Tako je izmed petih dokončanih pravljic izključno na ruskem narodnem motivu zgrajena samo Pravljica o popu in delavcu Baldetu, Pravljica o speči carični in sedmih vitezih ter Pravljica o ribiču in ribici pa sta vzeti iz Grimma, Pravljica o zlatem petelinčku pa iz Irvvingove legende o arabskem zvezdoslovcu, kakor je pred leti ugotovila in odkrila pesnica Ahmatova. Pravljica o carju Saltanu pa je montažno delo iz zapadnih srednjeveških avanturističnih pravljic ter domačih ruskih pravljičnih motivov, kakor mu jih je povedala njanja.71 Vse to nam kaže pogled v Puškinovo novo metodo, ki jo je tedaj začel zavestno uporabljati in je ni poznal pri svojem prvem zanimanju za folklorne motive, kakor jih je kazal v svojem izgnanstvu na jugu ali ob prihodu v Mi-hajlovsko.
V tridesetih letih je namreč Puškin postal zavesten folklorist in se je skoraj z znanstveno akribijo vrgel na proučevanje folklornega gradiva, in to v času, ko je ta znanost bila v Rusiji še skoraj neznana. Zato
71 Temeljna razprava o teh virih je Azadovskega v Vremeimiku, zv. 1. Pri tej priliki omenjam, da sem na ta odkritja slovensko javnost mimogrede opozoril že v študiji o Puškinu DS, 1937, št. 55, v poročilu o Zupančičevem prevodu Carja Saltana (»Slovenec«, 15. 4. 1937) in v poročilu o prevodu Afanasjevih Ruskih pravljic (»Slovenec«, 1940, 23. I.).
147
10'
Puškin po pravici velja za pionirja te znanstvene panoge pri Rusih,72 kajti Dalj je nastopal istočasno z njim, a Kireevskij celo z njegovim sodelovanjem, njegovo delo pa je izšlo šele davno po Puškinovi smrti. V svoji knjižnici ni imel samo vseli ruskih zbornikov narodnega blaga, temveč je on sam razširil zanimanje na vse panoge folkloristike ter zbiral poleg razbojniških in svatbenih pesmi tudi duhovne ter pregovore in reke in se zanimal tudi za inozemsko pravljično literaturo.73 Iz tega znanstvenega raziskavanja folklornih snovi se je Puškinu tudi odprlo novo spoznanje narodnosti v književnem ustvarjanju, ki je peljalo v osrednjo debato konec dvajsetih let, prav tedaj, ko je Puškin sam nameraval izdajati narodne pesmi in jim napisati znanstven uvod.74 Tedaj že (1. 1826) je napisal nekaj misli o narodnosti, a so bile priobčene šele po njegovi smrti. Iz njih je vidno, kako je pojmoval narodnost v literaturi, ter so bistveno pomagalo za razumevanje metode, ki jo je uporabljal pri Pravljici o ribiču in ribici. Tam piše: »Že nekaj časa je pri nas v navadi, govoriti o narodnosti, terjati povsod narodnost, tožiti o pomanjkanju narodnosti v literarnih delih, toda nihče še ni skušal opredeliti, kaj si misli pod narodnostjo. Eden od naših kritikov — kakor se zdi — vidi narodnost v izbiri snovi iz domače zgodovine, drugi vidi narodnost v besedah, to je — je vesel, če pri ruskem govoru uporablja ruske izraze.
—	Težko je odrekati vrednoto velike narodnosti Shakespearu v Othelu, Hamletu ali Meri za mero itd. Vega in Calderon se vsak hip prenašata v vse dele sveta in jemljeta snov svojim tragedijam iz italijanske zgodovine, iz francoske itd.; Ariosto opeva Karlomana, francoske viteze in kitajsko carično; Racinove tragedije so vzete iz stare zgodovine. Težko je vsem tem pisateljem odrekati velike narodnostne vrednote. Nasprotno temu pa — kaj je narodnega v »Rusijadi« in »Vladimirju« in kakor je pravilno spoznal (Deržavin), kaj je narodnega v »Kseniji« Ozerova, prepirajoči se s šesterostopnimi jambi za roditeljsko oblast s snubci sredi Dimitrijevega tabora? — Narodnost pri pisateljih je vrednota, ki jo morejo v polnosti oceniti samo njegovi sonarodnjaki, za druge pa
—	ali sploh ne eksistira, ali pa se more zdeti celo napaka: učeni Nemec se bo jezil na vljudnost Racinovega junaka in Francoz se bo smejal, ko bo v Calderonu videl Koriolana, pozivajočega na dvoboj svojega protiv-nika. Vse to pa nosi pečat narodnosti. Je način misli in čustvovanja, je polno običajev, vraž in navad, ki pripadajo izključno samo enemu narodu. Klima, način vladanja in vera dajejo vsakemu narodu posebno fizio-gnomijo, ki se več ali manj kaže v zrcalu poezije.«75
72	Tega mnenja je n. pr. Miller v svoji razpravi: »v svojem času je bil resnično eden izmed najboljših poznavalcev ruske narodne pesmi« (str. 32). »Če premislimo, v kakšnem stanju je Puškin našel rusko folklorno znanost, se prepričamo, da je Puškin šel samostojno pot, nabral si svoje prepričanje — ne iz znanstvene literature, temveč iz prve roke, iz svojih poti po Rusiji ter je kot etnograf prekosil mnoge učenjake.«
73	Etnografsko literaturo, ki jo je imel Puškin v svoji knjižnici, je lahko pregledati v Moclzalevskega pregledu knjižnice iz 1. 1910. Tudi jo navaja Žalanskij, 1. c. 144-145.
74	Azadovskij, Lit. i folk., str. 27.
75	Puškin, str. 701. O narodnosti v literature.
Tu je izraženo bistvo Puškinovega pogleda na narodnost, ki mu ni v psevdonarodnostni izbiri patriotskih snovi, temveč v duši in notranji podobi, v kateri delo živi, ter v formi, umetniški obdelavi predmeta. In zopet: ali mora narodni pisatelj oblikovati samo ozko-patriotične domače snovi ali pa lahko poseže s svojo roko tudi v svetovno književnost in si tuje snovi prilasti za svojo književnost v duhu svojega naroda?
Pred temi problemi je stal v letih tik pred zasnovo svojih pravljic, ki so prva realizacija njegovega mednarodnega pogleda v svet in narodnega prisvajanja doma. V tem je pri pravljicah delal po isti metodi kakor v drugih književnih panogah, na pr, predvsem v drami, v enodejankah, ki so nastale v istem času.70
V pravljični snovi77 vidimo, da je Puškin povsem z znanstveno metodo še pred Veselovskega teorijo migracije spoznal mednarodno vlogo folklorističnega blaga, obenem pa je s svojim študiran jem pravljičnega sloga, izraza, besede in svojstvenih črt ruske folklore, ki so se mu kazale v veselosti, fantastiki, izrazitosti, zlasti pa v preprostosti besede, polagoma prehajal v svet preprostega mužika, tako da je svojo veliko umetnost popolnoma — prilagodil gledanju pristnega ruskega pravljičarja. Njegove pravljice vsebujejo glede kompozicije (trodelna stavba), izraza in preprostosti sloga ter ruskega pojmovanja sveta in življenja gotovo višek polnosti ruske narodnosti — kljub neruskim motivom. Tudi tu se je Puškin pokazal snovnega eklektika, ki jemlje od vsepovsod navdihe in snov, pa jo po tehniki montaže (nekaj iz srbske pesmi, nekaj nemških snovi, nekaj domačih izrazov) napravi za odlično novo rusko umetnino največje notranje harmonije, veličine, največje jasnosti in preprostosti. S tem načinom obdelovanja pravljičnih motivov je z vsem bistvom stal trdno na domačih tleh, kot Antej srkal umetnostno moč iz domačega duha, z glavo pa je gledal v svet in grabil za zvezdami svetovne konstelacije ter je tako »inozemske knjižne motive uglašal na ruski glas«. S tem je dvigal gladino domače književnosti in jo oplajal, na drugi strani pa jo približeval evropskemu svetu. Tako je Puškin postal prvi zapadnjak v ruski književnosti, pa tudi prvi »poč v en i k« in prav Pravljica o ribiču in ribici je te njegove d v o j 11 e pomembnosti najlepši i 11 najbolj klasični zgled.
In zato so te pravljice izredno važne v njegovem razvoju; to se vidi najbolj nazorno iz koncepta njegovega načrta o smislu ruske literature, kjer govori o revščini sodobne ruske književnosti in njenem odtujevanju Evropi, v pravljicah pa vidi dokaze zbliža 11 j a z Evropo! Toda čim bolj je rasel v mednarodno snov, bolj se je usidraval v svojo zemljo in postajal na-ravnejši in preprostejši. In prav pravljice — in med njimi je bila prva
70 Primerjaj članek proi. A. Bema: Puškin kot dramatik, DS 1937, str. 71.
77 Glavni rezultat tega odstavka je povzet po razpravi Azadovskega, Puškin i folklor, ki je prvič izšla v Vremenniku, zv. 3, ter stoji na čelu zbirke študij Literatura i folklor (str. 5—63). Načrt njegovega članka o smislu ruske literature je na str. 55. Iste misli ponavlja tudi v uvodu k svoji izdaji celotnih Pravljic iz 1. 1936.
o ribiču in ribici — so prehod iz njegovega dosedanjega umetnega ritma v ritem narodnih izročil in so bile zadnja postaja pred njegovo prozo, pred prehodom v realizem, v folklorni roman Kapitanova hči.
Pravljica o ribiču in ribici pa bo se vedno ostala eden najlepših biserov njegove do dna prežete ruske duše in bo obenem tudi spomenik Puškinovega svetovljanstva, sinteza njegovega pojmovanja narodopisja, čeprav bo naše gledanje nanjo drugačno — po zaslugi najnovejšega razvoja puškinologije — kakor pa je bilo pred štiridesetimi leti — ne po krivdi prof. Prijatelja.
Aleksander V. Isačenko
Nekaj misli o Korševem prevodu Prešernovih
„Poezij4t
0 stališču, ki ga zavzema v slovenski literaturi Koršev prevod Prešernovih »Poezij«, je slovenska kritika in slovenska literarna veda pač da zelo izčrpno in dovolj pisala. Moramo reči, da je ime Fedor Evgenjevič Korš prav tako ozko zvezano s slovensko literarno zgodovino kakor na prim. ime Matija Murka s srbskohrvatsko narodno pesmijo. Korš in Prešeren se pogostokrat v eni sapi imenujeta in je že kos tradicije v tem, da ima Koršev prevod laskava, celo pretirano odlična epiteta. V tem članku se ne nameravam še enkrat baviti s tem prevodom, da bi odmeril njegovo vrednost v slovenski literarni zgodovini. Tu me zanima drugo vprašanje: kaj je Koršev Prešeren v ruski in za rusko literaturo? Mislim namreč, da je to vprašanje za presojo pesniške vrednosti Korševih prevodov zelo važno, tem bolj ker ruska strokovna kritika, razen nekaterih nebistvenih izjem, še ni zavzela stališča do Korša in tako seveda tudi ne do Prešerna.
Najprej je treba tole povedati: Korševa izdaja Prešernovih Poezij je in bo v okviru lepe ruske literature kuriozuin. Debela in vendar trezno skromna knjižica, katere prva tretjina (99 strani) obsega uvod in razlago, v drugih dveh tretjinah pa so pesmi z opombo pod črto, kjer se kar na gosto vrste tuje zveneča osebna, krajevna in rečna imena, takšna je knjižica »Stihotvorenija Franca Preširna so slovenskago i nemeckago pod-linnikov prevel F. Korš«, ki se je 1. 1901. prikazala na ruskem knjižnem trgu. Ne po svoji zunanji obliki niti po načinu navajanja znanstvenih pripomočkov ta knjižica ne ustreza temu, kar je smel ruski bralec v tisti dobi pričakovati in zahtevati od knjige lirskih pesmi. Koršev namen je bil, da seznani rusko publiko ne le z delom Prešerna, marveč tudi s Človekom in Slovanom Prešernom. To je skušal opraviti prav na filološko natančen način, ne da bi bil pri tem pomislil, da more genij pesnika dati neposredno mnogo več, kot še tako temeljiti in popolni komentarji. Po koncepciji in načrtu so mnogo boljše in pravil ne jše ljudske izdaje v »Malenj-kaja antologija«, kjer je izšel tudi zbornik »Slovinskije poety« (1904). Te prevode so priredili N. Novič, V. Umanov-Kaplunovskij, M. Petrovskij. N. Berg, H. Gerbelj in drugi, pa tudi najboljši Korševi prevodi so bili sprejeti v ta izbor. Takšna poljudna izdaja — o njeni literarni vrednosti tukaj ne govorim — je imela že od vsega začetka utrto pot v širše kroge. Korševa okorna in nespretna izdaja pa je ostala omejena na ozek krog strokovnjakov, predvsem slavistov. Končno seveda vrednost pesniškega dela ni odvisna od popularnosti. Vendar pa je moral za izobraženega Rusa ob začetku tega stoletja biti Prešeren — naj se to še tako čudno sliši — eksotičen kot Omar Khayam ali Konfutse in še bolj eksotičen kot kak
severnoameriški indijanski epos.1 Ob tem času ni v ruski literaturi nikakršnega sledu romatičnega slovanofilstva. Pojmi kakor »hoždenije v narod«, »rodna gruda« ipd. so že zdavnaj zastareli; lirika se je spenjala k svobodnim simbolističnim oblikam, duhovi so iskali mistične tajne in onstransko lepoto. V takem splošnem literarnem »podnebju« se je moral zdeti pesnik, čigar tvornost je tam na začetku 19. stoletja, pesnik, ki zajema motive iz pokrajinske in prirodne preprostosti mladega naroda in iz njegovih pripovedk in legend, nesodoben. Ni Korš kriv, da je Prešeren otrok svoje dobe in svojega naroda, vendar pa se more Koršu očitati, da ni čutil, da je njegova izdaja, kakršna je, nesodobna. Dvajset let prej, ko so balkanske vojne pri srcu zagrabile Rusijo in ji srčno približale usodo južnih Slovanov, ali pa petnajst let pozneje, ko je svetovna vojna družila slovanski svet, bi se bili Prešernovi akordi vse drugače zlili v splošno tona-liteto ruske literature (ali vsaj neke določne njene smeri). Za F. E. Korša pa je odločevala stoletnica Prešernovega rojstva. Kakšen je bil literarni okus ob tem času? Dobro je, da se tega točno zavedamo. L. 1895. izda Brjusov svoje glavno delo »Ruski simbolisti«, Balmont »V brezmernosti«, Vladimir Solovjev »Pesmi«; 1. 1900. izidejo Solovjevlji mistični »Trije pogovori«, I. 1903. izda Brjusov »Urbi et orbi«, Vjačeslav Ivanov »Zvezde vodnice«, Balmont »Bodimo ko sonce« itd. Intimna pesnikova usoda, kakršna je Prešernova, v takem napetem in dekadentnem miljeju ne more nikogar zagrabiti. Poleg tega še to: Korš ni izbral le najboljših in večnih sadov slovenskega genija, marveč vse njegovo delo z malenkostnimi izjemami. Prevedel je Prešernove nemške pesmi, njegove epigrame in zdravice, pesmi, ki jih brez izdatnega komentarja tudi Slovenec današnjih dni ne more več razumeti. Korš rusificira vsako vrstico, ki jo je kdaj Prešeren napisal. S slovenskega vidika zasluži to pohvalo, z vidika ruskega bralca pa je to početje samo pomilovanja vredno, kajti na bralca, ki ničesar ne sluti, posredni humor ne učinkuje, kar je pa samo naznačeno, to postane okorno ali celo mučno. Prešeren nič več ne žari in ne vžiga, od verza do verza se poti, njegova pesem je v prevodu zgubila glas. Kdor je »Stihotvorenija« prebral, je moral reči, da je njihov pesnik nič več kot povprečen. S tem pa je storjena velikanska krivica Prešernu samemu in obenem seveda tudi slovenski literaturi! Pravi umetnik bi upošteval literarni okus dobe, bi izbral, kar bi našel primernega, izločil bi vse, kar bi moglo na bralca učinkovati kot tuje, nesodobno, eksotično; vsaka zbirka liričnih pesmi to zahteva vedno in povsod.
Andrej Belyj, veliki teoretik simbolizma in predhodnik moderne formalistične šole v literarni vedi, je nekoč dejal, da naj se z znanstveno raziskavo poezije, s poetiko, bavijo le kreativni pesniki. Samo pesnik da zadostno pozna »gradivo in sredstva«, s čimer more delovne metode in vso umetelnost drugega pesnika stvarno in pravično presoditi. Njegova teza ni kar tako. Pri F. E. Koršu je vse prav diametralno nasprotno-: znanstvenik, orientalist, klasicist, romanist, slavist, jezikoslovec, predvsem pa poznavalec metrike skuša po analitični poti dognano umetelnost praktično podati; znano je, da se je največ bavil z metričnimi študijami;
1 Henry Longfellow, Hiawatha je bilo literarnim krogom znano; kmalu je sledil prevod I. A. Bunitia »Pesnj o Gajavate«.
njegova magistrska teza »De versu saturnio« je še do danes ohranila klasično vrednost, njegovo »Vvedenije v slavjanskoje stihosloženije« je še zdaj edino, čeprav že zastarelo delo te vrste; metrično je obdelal tudi starorusko »Slovo o polku Igorove« itd. Orientalista, ki je prevedel gazele iz perzijskega jezika, romanista, ki se je s staro provensalsko in špansko poezijo ukvarjal, klasika, ki se je praktično tako v ruščini kot grščini in latinščini poskušal skoro ob vsakem grškem in latinskem metrumu, tega moža je mikal in vabil oblikovni umetnik Prešeren, pesnik, ki je v svojem delu združil prav za prav vse pesniške forme evropskega zapada, virtuoz v formah, genij »eksotičnega« naroda. Korš, po očetu nemškega rodu, sin nemške matere (dekliško ime ji je bilo Reissig) je v sebi odkril Slovana.2 Tu pa se mu zgodi majhna nezgoda: »eksotični« jezik, ki Prešeren v njem piše, je pač slovanski jezik in ruskemu zelo blizu. V Kor-ševem prevodu postane Micka (Micika) v »Ženski zvestobi« ruska M a š e n j k a, dialog »Od železne ceste« govorita A n d r j u š a in V a r j a, ki bi mogla živeti v kakem ruskem podeželskem mestu, in več kot čudno je, da hočeta ta dva mlada »Rusa« potovati zdaj na Dunaj, zdaj v »T r e s t«, zdaj v »Bjerno«; zadnjih dveh imen ne pozna nobena ruska karta in noben Rus ju ne bi mogel istovetiti z imenoma, ki sta bili takrat v Rusiji znani, namreč s »Trijest« in »Brjun« (v uvodu utemeljuje ta svobodni način prevajanja). V »Povodnjem možu« nastopi zagonetna U r s j a ; ime Uršula je namreč ruščini popolnoma neznano, pristni ruski demi-nutivni sufiks - j a pa more pristopiti samo k pristnim ruskim liipoko-ristikom. Skratka moremo reči: zaradi jezikovne podobnosti vsiljeni poskus, iz Kranjskega narediti rusko gubemijo, se sprevrže v mučne di-sonance; lokalni kolorit izvirnika se zgubi, ti »Rusi« pa so po vsem svojem dejanju in nehanju neruski. Takih disonanc je v vsaki pesmi dovolj; motijo estetski okus in se očitno izkažejo kot napačne. Slovenski pesnik pač ne bo prišel na misel, da bi francosko C1 a i r e prevedel v Jasno!
Korš se je trudil, kakor sam izjavlja, da bi čim točneje podal pesniško obliko. Tukaj se ne bom mudil ob metričnih vprašanjih njegovih prevodov. Če poda kapriciozni ritem »Nezakonske matere« ali »Ribiča« s pravilnimi četverostopnimi daktili oziroma amfibrahi, se je seveda zelo oddaljil od metruma v originalu. Ritem »Nezakonske matere« je bil v ruščini povsem domač že, odkar ga je uporabil Lermontov v svojih prevodih Heinejevih pesmi.3 Tudi ne bom našteval, da Korš dosti figur izvirnika sploh ni podal, tako na prim. vokalnega zapovrstja A E I 0 U v pesmi »Pevcu«. Prav formalna plat, tehnika rim, ki je večkrat v popolnem sozvočju z originalom, dalje vrstični red, število vrstic in stopic, ki se ujema z originalom, je res občudovanja vredna. Kar moti ruskega bralca, so disonance, ki so nastale zato, ker je bil Korš izboren teoretik verza, ni pa bil pesnik.
2	Med ruskimi slavisti jih je bilo več nemškega porekla, tako Šreder, sodobnik Lomonosova; Grot, avtor klasične ruske gramatike, Dalj (Dahl), ruski leksikograf in R. Brandt, moskovski slavist. Vsi so bili do neke stopnje ruski puristi in slovanofili.
3	M. M. Orthaber »Utieaj pesnika Heine-a na pesnika Ljermontova«, Ljubljana 1936, posebno str. 93.
Je nekaj, kar bi mogli imenovati splošni posluh v poeziji. Med sto možnimi besedami izbere umetnik s tankim posluhom samo eno, ker edino potrebno in nujno besedo. Pravi umetnik se ne zmoti ne v tonovnem načinu ne v registru. V jeziku, kakršen je ruski, ko ima vsaka beseda v njem svojo specifično barvenost, je klaviatura pesniškega besednega zaklada zelo občutljiva. Znano je, da je ruski knjižni jezik vsaj na pol iz pristno ruskih domačih elementov, druga polovica pa obsega cerkvenoslovanske, t. j. južnoslovanske besede. Čim bolj je besedilo stvarno in vsakdanje, tem več je v njem pristnih ruskih besed in oblik; čim bolj je vzvišeno, slovesno, splošno, neresnično, tem več je v njem cerkvenoslovanskih elementov. Prav tako se tudi v poeziji ravna splošna ruska oziroma cerkveno-slovanska ton al n ost jezika po predmetu. V odi prevladuje cerkvena slovan-ščina, v narodni zdraviti pa seveda ruščina. Vsak izobražen Rus, kadar piše prozo, obvlada to na prvi pogled komplicirano stilno prehajanje in izpreminjevanje. Pesnik zna ta stilna sredstva uporabiti za inštrumenta-cijo svoje pesmi. Pri Koršu pa se stil iztiri zelo pogosto, ko se neorganski in nemotivirani poetično-cerkvenoslovanski elementi čredijo z banalnimi vsakdanjimi ruskimi. Ne bom navajal vseh napak, le nekaj primerov naj fo nazorno pove. »Krst pri Savici« je prevedel na splošno v vzvišenem epskem slogu. V »Uvodu« pa beremo za slovensko »ne polasti se njih, ki so v trdnjavi« ruski prevod: »No deržitsja uprjamyj g a r n i z o n«; beseda ;>g a r n i z o n« se ne sklada z legendarnim slovanskim bojnim poročilom iz VIII. stoletja. V »Krstu« imamo: »Tam Staroslav svjatilišča bjul dveri — Pri pomošči svojej prelestnoj dščeri«; beseda »dščeri«, že sama po sebi pravi glasovni monstrum, je žeto redek arhaizem ruskega jezika. V isto arhaično slogovno plast spada cksl. svjatilišče (za rus. s v j a -tynja), bjul (za rus, sterjog ali s t or ožil), pri pomošči pa je obrabljena fraza, ki ne pomeni »s pomočjo«, marveč »s, po« (nem. v e r m i 11 e 1 s); ali bi kdo v slovenščini napisal: »v s 1 e d« srage, ki je stopila iz oči — rus. pri pomošči v zgornjem primeru je namreč take vrste skaza. V pesmi »Povodnji mož« plešejo »okrug razve-sistoj lipki«; lipka je še tako izrazit deminutiv (lipica), da se epitet »razvesistaja«, ki pomeni »bujno košato« upira kar najbolj. Za slovensko »Ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živo« (Neiztrohnjeno srce) beremo v prevodu: Kak jesli b nahodilosj v grudi ono živoj«; glagol nalio-d i t j s j a je za ruski čut nekako toliko vreden kot slovenski nahajati s e t. j. brezbarven pomožni glagol, floskula vsakdanjega jezikovnega sloga. V patetično romantični pesmi učinkuje pa tako kakor pisk tovarniške sirene med simfoničnim koncertom. Takih in podobnih nasprotij in neskladnosti je vse polno.
Kar sem povedal, tega ni treba tolmačiti tako, da umetnino atiali-ziiam pedantično in suhoparno. Kdor bere Koršev prevod brez predsodkov, mora občutiti, da takšne disonance in neskladnosti uduše vsako poetično navdihnjenost, vsak polet. To niso pesniške svoboščine, marveč pesniške pomanjkljivosti.
Korš je verzilikator. Spreten teoretik, vesten učenjak, samo pesnik ne. Kjer ga metrum prisili, se posluži razvpite besedice »už«, ki prav za prav nič ne pomeni, nič ne pove in je le ceneno mašilo za začetnike in priložnostne pesnike. Isti razlogi ga silijo k dvomljivim oblikam
V e s e 1 i j u (Strunam) za veseJju, o t v s j u d u (Sila spomina) za otovsjudu, vkrug (Povodnji mož) za vokrug, ljubo vi ju za 1 j u b o v j u. Tudi takšne naglasne napake, ki kaze smisel, so se mu pripetile; pentameter »Ty pokazal emu putj, prjamo v obitelj duhov« (V spomin Matija Čopa) ima besedo duhov, ki je genitiv kolektiva d u h i »parfum« in ne gen. pl. k duh i »duhovi«, kajti ta gen. se glasi duhov. Večkrat je tudi preveč svoboden v besednem redu, tako na prim. v prevodu »Dnevnik ležal iz vas pred každoj svoj« za slovensko »pred vama je bila dni prejšnjih prat'ka«; smisel ruskega prevoda pogodiš šele po težavni stavčni analizi. Pravi pesnik je mojster oblike, naj bo ta še tako težka; pomožne besede, nepotrebna mašila, navadne napake in podobne zmote pa spremljajo Koršev prevod; še tale primer iz pesmi »Judovsko dekle«: slovenskemu »jez dobro vem, ti dobro veš — da v zakon vzeti me ne smeš« odgovarja rusko: »No znajem oba my ravno — čto v ženy vzjatj zapreščeno«, kjer manjka najmanj objekt v akuzativu in zato ni jasno, koga kdo v zakon vzeti ne sme; dalje je napačna perfektivna oblika vzjatj, ker gre za prepoved. V isti pesmi se glasi prva vrstica »Lescy — slabodka ne bedna«; s 1 a b o d k a je pravilno za slovensko trg; malo nižje stoji za slov. divnjek rus. »zverinec gor od s ko j«, kar znači »mestno menežarijo«, ki je v trgu ne more biti. 0 prevodnih napakah, ki jih ni dosti, to je res, tu ne bom govoril, ker sem hotel pokazati le napake zoper rusko pesniško tradicijo in zoper estetski okus. Seveda Korš sebe ni imel za pesnika; hotel je biti le posrednik. Da se mu pa tudi to ni v popolni meri posrečilo, tega je krivo to, da je hotel porušiti tako samobitnega in svojskega pesnika, kot je Prešeren; pri tem je višino originala znižal. Kljub vsemu spoštovanju, ki ga Korševo znanstveno delo zasluži, moramo reči, da slovenskega genija ni približal ruskim literarnim krogom. To je tem bolj obžalovanja vredno, ker morejo Slovenci najlepše Puškinove pesnitve uživati v kongenialnem prevodu Otona Župančiča in v pesniško sočnih prevodih M. Klopčiča.
Tine Orel
Ritem pri Prešernu
Uvod
Po jem ritma spada k estetski problematiki vsakega verza. Filozofsko -pojmovna, psihološko-analitična in estetsko-kritična vprašanja, povezana z ritmom, so zelo obsežna. Pri nas se z ritmom v pesmi niso bogvekaj bavili. Vurnikov Uvod je usmerjen v drug svet, razprave o metriki pa so ostajale večji del pri abstrakcijah; v vsem prešernoslovju najdemo mnogo tehtnih razprav o obliki Prešernovih pesmi, nekatere govore o arhitektoniki, ki je — rekel bi — nekaka ritmična »nadstavba«, druge zopet o meri; potrebne so bile, ker so opozorile na skrajno- oblikovno dognanost in ne-ovrgljivo zakonitost Prešernove pesmi, niso pa včasih ušle apriornosti. Lansko leto je izdal dr. Isačenko Slovenski verz; ta se je lotil Prešernovega verza z izkustvenim prijemom. Znanstveni boj, ki se je svoj čas bil za Prešernove nazore o obliki, je sem ter tja stopil v tako inovrstne faze, da je danes ta stvar pri marsikom, posebno pri tistih, ki jim je Prešern osebni ljubljenec, že kar na slabem glasu. Marsikomu se zdi, da Prešernovo pesem z oblikovnim proučevanjem skorajda oskrunjamo, da pesniku nekaj dodajamo, česar nikoli ni mislil. Morda je nekaj resnice na tem. Ze davno so pomrli vsi tisti osebni pesnikovi prijatelji in znanci, ki so od pesnika samega culi akustično' podobo njegovih pesmi. Kljub temu le nismo obsojeni zgolj na rekonstrukcijo te podobe, saj vsaka beseda in umetnina učinkuje sama po sebi, s svojo imanentno silo, kakor učinkuje tudi skulplura, arhitektura ali kompozicija.
Umevno je, da z razvojem poezije tudi poetika dobiva zmeraj novo podobo: o ritmu stare metrične šole ne vedo nič, filološki metriki ostajajo skrite skoraj vse estetske vrednote deklamirane pesmi. Deskriptivna ritmika mora od vrste do vrste analizirati verz glede na plastiko, tempo, razčlenitev in odbirati verze po zvrsteh. Ritmična stilistika pa proučuje ritem kot izrazno sredstvo, to se pravi, sledi razmerju med vsebino in ritmom. Edini objektivni kriterij takega preiskovanja je pravilno razumevanje in pravilno prednašanje pesmi, saj je spočetno- občutje poeta tisti magnet, ki priteguje besede in besedne skupine v zvočno prijetnem zaporedju; te harmonirajo s spočetnim občutjem ne samo po pomenu in stilnem značaju, marveč tudi po naglasnih lastnostih. Vsega seveda ne da besedna snov sama na sebi; treba je dodati še za pesem značilni ton (n. pr.: jezni staccato, ginjeni vibrato). Objektivnost pesmi je skica, iz katere moremo, če pesem razumemo, s subjektivno primesjo ustvariti barvno podobo (n. pr.: težke besede z nizko zvočno lego in temnim voka-lizmom: Preš. Kam), a subjektivno interpretacijo strogo omejuje pesem sama.1 Kdor razume slovenski jezik, bo drugače bral stance v »Slovesu od
1 Sieversovi poskusi.
mladosti« in spet drugače stance v »Krstu«: Odločeni so roži kratki dnovi, ali Ljubezni prave ne pozna. Do neke mere torej vsak verz ukazuje način interpretacije, interpretu se skorajda vsiljuje in zgrabi poslušalca s suge-stivno močjo.
Od znanstvenih poskusov v tej smeri omenjam: Jan Mukarovsky, Prispevek k estetice českeho verše, 19'25, in Machuv Maj, esteticka studie, Praha 192S; Franz Saran, der Rhytmus des franzosischen Verses, Halle 1904, Deutsche Verslehre, Miinchen 1907; Gerhard Bunte, Zur Verskunst der deutschen Stanze, Halle 1928. Ker se naslanjam nanje, zlasti na poslednja dva, podajam tu njih metodo zaradi lažjega razumevanja naslednjih izvajanj.
Češki avtor proučuje v primerjalni študiji med Vrhlickim, Čechom in Nerudo individualni značaj slušne oblike njihove pesmi po Sievers-Saranovih vidikih; omejuje se predvsem na večjo ali manjšo povezanost in strnjenost med zlogi, t. j. kako ta ustreza vsebini; nato na razmerje premorov in nazadnje poveže te ugotovitve z načinom pesnikovega ustvarjanja. V študiji o Maju ga mikajo predvsem slogovna sredstva, ki ritem podpirajo in usovršujejo, tako kvaliteto glasov, njih strukturo in sorodnost v izgovornem pogledu, njih simetrično organizacijo v verzu, nadalje cezuro in retorične elemente, epiteton, tematiko, motiviko.
Saran-Biintejeva metoda določa najprej pri ritmu število in razmerje poudarjenih mest. Niso vsa metrično krepka mesta enako močno naglašena. Afek-tivno ali logično močno poudarjeni zlogi so p r e n a g 1 a š e n i, glavne besede v verzu s svojimi redno naglašenimi zlogi ušesu vsiljujejo vsebino, medtem ko lahka mesta bolj ali manj stopajo v ozadje. Nepoudarjena mesta se s svojo indiferentnostjo jasno ločijo od poudarjenih. Vsakokratna stopnja poudarjenosti se da določiti le v primeri z drugimi v isti pesmi. Stopnje niso absolutne: v povprečno zelo »težki« pesmi je normalna stopnja poudarjenosti mnogo večja nego v povprečno »lahki«. Seveda te stopnje niso ostro oddeljene, marveč se prelivajo druga v drugo. Za čisti akcent ločimo mesta v naslednjih osem stopenj:
1.	prenaglašena a)	3. močno naglašena ~ 6. srednje lahka £
2.	prenaglašena b)	4. srednje naglašena ~ 7. lahka	i
5. šibko naglašena ~ 8. prelahka *
Akcent je duša besede in stavka, on razčlenjuje zvočno gmoto nevezane in vezane besede. V verzu je treba ohraniti skladnost med metričnim in gramatičnim poudarkom. Če tega ni, se ritem razdere, pesem uide iz takta, melodija trpi. Te tako imenovane metrične napake je filološka metrika skoroda vselej vrednotila napak. Taka mesta pri besednih mojstrih opozarjajo na nek poseben etos; če tega ni, pravimo, da je pesnik meri podlegel. Primera med mero in gramatikalnim akcentom je diagnostično sredstvo.
Z razvojem govornih mer so nastale oblike, ki so daleč odrasle preprosti, orkestični, gladko tekoči meri. Važno je načelo, da živi verz ne sestoji iz stopic: te so le del metrične sheme, obstoje le v skanziji, verz pa sestoji iz členov, n. pr.:
i i = stopica	-—- = člen
I-1 i-1 I	I-1 I—I x
Premagan per Bohinjskim sam jezeri x t xx , r x > „
Shema kake mere se utegne v pesmi rušiti glede na poudarke, trajanje in glede na druženje v enote. To se pravi: poudarno lahek zlog utegne priti na metrično naglašeno mesto, kratek zlog na mesto dolgega, poudarno močna zareza namesto metrično šibke in narobe. Dobri pesniki se tega sicer izogibljejo, če se pa ne, gre le za navidezno nasprotje, utemeljeno v vsebini. Glede na časovno razčlenitev verza zahteva naglasni princip, da se določene dobe merijo od težišča enega poudarka do težišča naslednjega poudarjenega zloga. Vtisa metrične časovne razgibanosti ne dojemamo iz razmerja naglašenih in nenaglašenih zlogov, ta marveč sloni na dobah od težišča do težišča. Pesem je torej lahko bolj ali manj enakomerna, ima hitrejši ali počasnejši tempo. Važno je razmerje dob ob premorih: v živem verzu niso vse cezure enake. Razločujemo dalje retorične premore, če hočejo retorično učinkovati, in mrtve premore, če ritem le razčlenjajo.
Tudi v druženju v enote, v grupaciji se pesniki metrične sheme ne drže. Že enjambement krši shemo; zareza na koncu verza se v tem primeru ne zabriše, marveč ohrani. Zaradi njega so tudi premori daljši. Tu so možne še druge razlike: jasnost in lega premorov, način vezanja zlogov in členov.
Verz ima tudi svojo melodijo, ki pride sama po sebi, če stopnje poudar-jenosti ugotovimo pravilno. Melodija temelji na ritmu, je torej z njim nerazdruž-Ijiva, ker estetski učinek potencira. Posebni stilistični znaki dura so po Rutzu zapletenost, razteglost, verzi v molu pa imajo proste stavke, brez period in močnih antitez. Nadalje določajo nekateri vsaki pesmi tudi barvo zvena, in sicer po instrumentih.
Vsaka pesem ima svojo povprečno naglašenost, ki je absolutno velika, svoj crescendo in decrescendo, svojo povprečno časovno mero z accelerando in ritardando, svojo povprečno zvočnost. Značilno za pesem je nadalje vezanje zlogov, ki je lahko legato (končni glas se zlije z naslednjim), staccato (zlogi so ostro ločeni), portato (vsak zlog stoji sam zase s posebno silo). K preiskovanju zvočne podobe katere koli pesmi spada še ugotovitev volumna, napetost fonetskih enot, razmerje med vokalizmom in konzonantizmom. Končno spada k študiju ritma jezikovni okras po principu podobnosti in enakosti, rima in vse vrste onoma-topoije.
Nas je zanimala predvsem deskriptivna in stilistična stran Prešernove forme. Njegove poezije bi se morda dale razdeliti po ciklih, določenih po občutju, iz katerega je pesem nastala. A kdor bi mislil, da se za vsako idejo, občutje ali afekt rodi samosvoja oblika, da je zveza med vsebino in obliko, med pomenom in zvočno projekcijo tako močna, ta bi zahteval preveč; posebno za Prešernove čase se ne more reči, da bi oblika skočila pesniku iz glave, pesniku romantiku je v glavnem že dana, saj ima svoj objektivni historični izvor.
Stance pri Prešernu
Stanca sestoji iz osmih deloma skrajšanih, deloma nepopolnih jamb-skih trimetrov. Prvih šest ima, če gre za nemško stane©, izmenoma žensko in moško rimo, zadnja dva pa zaporedno žensko. Prešeren rabi povsod italijansko, ki ima v vseh vrsticah le žensko rimo. Stare poetike so zahtevale od stance posebno strogo delitev na štiri dele, po dve in dve vrstici. Dele ločijo pavze, v vrsticah samih naj stoji zareza za drugim poudarjenim zlogom. Kako je zdaj v teh tradicionalnih pregradah zaživel ritem? Naj to razčlenitev pojasni primer prve stance Slovo od mladosti, ki jo bom analiziral.
~ A. X | ~ X X X X 1 V * I
1	a Dnimojih lepši polovica kmalo. |
\ x Z ||	* * ~ix TT
b mladosti letaj kmalo ste minute; II
x ~x ~ \\	.* r.* I
2	a rodneves^gmenj cvetja muk). |
\c -C x ~ x| x x ~ x ~ x 1 b še tega rožce so se koj osule, I
\ ' , / \ | v N |
i* * ~ * •* 5 a le^redko uga sonce je^ sijalo. I
x	~ x|~V x -C x ~ x tt
b viharjovjeze1 so pogostorjuIe:||
x ~ II x X, "x	1 x ~ XI
4 a mladost! vendar po tvoji temni zarji j
x ~ x~x| ~ X X ~ X,"
b srce bridko zdihuje, Bog te obvarj)!
Slovo od mladosti
Pesem je izpoved razočaranja; pesnik ni imel z rožicami postlane mladosti, a kljub temu se mu toži po njej. Zakaj težka spoznanja, da življenja ne vladata ne pravica ne ljubezen, marveč denar, mladost sproti izpodbija z neomajnim zaupanjem v lepoto življenja in s pozabo. Vso pesem preveva otožnost temne zarje mladosti; vendar se ujasni ob misli na gradove v oblakih in zelene trate v puščavah, konec pesmi pa izzveni še mračne je, saj se dviga pred pesnikom senca praznote brez sleherne svetlobe. V petero stane je pesnik ukrotil tragiko svojega dotedanjega življenja, v razmišljanju o razliki med mladostjo in moško dobo: težka oblika stance je primerna za težko zadrževano občutje polno notranjih napetosti. Uvodna stanca ima tele značilnosti:
Umerjeni ton retoričnega nagovora izključuje prenaglašena mesta. Le v lb in 4a imamo po dva prenaglašena zloga, sicer je stanca v poudarjenih zlogih večidel srednje naglašena. Dni je indiferenten, a po kvantiteti enak poudarjenim zlogom.
Časovne razdalje med poudarki so skoraj enake, kitica teče enakomerno, z mrtvimi pavzami na koncu vrstic in dvema retoričnima pavzama, ki ritem trgata. Ritmični premori v vrsticah nimajo stalnega mesta. Stančni shema zahteva strogo delitev, vsaka vrstica bi morala izražati zaokroženo misel. Ta kitica spričuje delitev v tri dele, od katerih srednji obsega štiri vrstice. V tem delu so ritmični členi bolj strnjeni kot v prvem in tretjem. Najmočnejša dva premora imamo v lb in 4a, torej v verzih, kjer so prenaglašena mesta; obakrat za govorom mladosti. V verzu lb se za tem oddihom požene v čustveno ponovljeni kmalo, v verzu 4a pa v oksimoron po tvoji temni zarji.
Naslednji stanc.i: obtožba sveta, grenka spoznanja zahtevajo zadržane, ne preglasne poudarke: druga kitica je v tem pogledu močnejša od prve, saj se v njej z odločnejšim obrazom obrača proti socialni nemoči velike večine tistih iz revne zibeli. V 2a ima druga stanca izrazito metrično nasilje: sem zvedel, da vest čisto, ki pomeni za etos vrstice posebno vrednoto.
Časovne razdalje so kakor v prvi povsem enake, kitica poteka enakomerno, le 2a ima enakomernost porušeno. Pavza za metrienim nasiljem, ki jo podaljšuje tudi fonetsko pestro kopičenje soglasnikov (pripora z zaporo -st, afrikata c-), kakor preteč prst raztrga ritem in mu daje drugačno podobo močnejši poudarek.
Razčlenitev druge stance je dokaj zakonita. V 2a in 4a imamo prestop. Povezanost ritmičnih členov v a-vrsticah je rahlejša kot v b, a-vrstice so živahnejše. V centralni stanci se razčlenitev od sheme oddaljuje v skladu z vsebino. Zgoščen, nepretrgan protest v slovesni gesti zahteva strnjenost vrstic in dvovrstičij, kar se ne kaže samo sintaktično, marveč tudi s tremi prestopi (la, 2a, 4a), tesno povezanimi ritmičnimi členi in polnimi, dolgimi a.
V četrti stanci se občutje pesmi prav za prav prelomi, ko se pesnik spomni na zdravilo mladosti. V prvem dvovrstičju kratko zabeleži učinek spoznanja. Že se nam zdi, da nas povede dalje v mrak, ko zašije »mladosti jasnost«. Stanca se začenja s temnimi toni, ki zablešče v odsevu mladosti.
Povprečna naglašenost ni velika. V vsaki vrstici so štirje zlogi bolj ali manj naglešene stopnje, le v 2a in 4b jih je pet. Majhno metrično nasilje je v 1a: »Te videt.«
Označba mladosti obsega drugi del (6 vrstic) 4. in prvo polovico 5. stance. Iz nje sije bridek nasmešek in čudovita mehkoba. Zato teko vrstice enakomerno, podrhtevajo tiho brez posebnih vznosov. Strnjenost ritmičnih členov je popolna. Tudi prestopa v 2a in 4a sta na mestu: po kratkem premoru tem močneje pride do izraza misel naslednjega verza: »misli take / si kmalo iz srca spodi in glave«; »ji up golj'fivi.« Stanca je razdeljena v dva dela 2 + 6, kar je v skladu z ritmično podobo.
Zadnja stanca predstavlja skoraj kitični prestop, saj je prvi del le nadaljevanje četrte stance. Zdaj udari v pesem globoko depresivni ton »starjih let« in »časov sil«. Stanca je v poudarkih močneje razgibana kakor prejšnja. Metrično nasilje v la, 2b in 3a.2
2	b : x — x * x — xxx -— x
3	a ■ X - xxx - x - x - x
2b in 3a s svojimi redkimi poudarki vsak po svoje vsiljujeta tragično vsebino. Številni prestopi (la, 3a, 4a) vežejo osrednjo misel, etično najtehtnejše verze (zapletena sintaksa označuje prehod mola v dur). Pavze niso izrazite, razen v 3a zaradi močno poudarjenega »brez dna« za tremi lahkimi zlogi. Stanca prehaja v isti finale kot prva, le prenaglašeno mesto je tu na »zato«.
Peza pesmi je v prvem delu, v drugi in tretji stanci, ki predstavljata dramo Prešernove mladosti. Središče prve stance predstavlja nekake programske akorde, uverturo v grenko občutje in ogorčenje naslednjih dveh stane, katerih sleherni verz niza dalekosežna spoznanja. Lega zvokov je srednje visoka, povprečna naglašenost srednja, vendar se drži v tretji na prenaglašeni stopnji. Tempo se uravnava po naglašenosti, je torej najjačji v tretji stanci. Vezanje ritmičnih členov se povsod nagiba k otožnemu lega to, le v tretji stanci imamo ogorčeni portato. Glasovni material ima velik volumen, a ne prevelike napetosti. Razmerje med vokalizmom in konzonantizmom gre v drugi stanci v prilog konzonantizmu, v tretji voka-lizmu. Izredno mnogo sikajočih pripor v zvezi z nekaj zaprtih e- v drugi, izredna polnost nizkega temnega vokalizma.3 Aliteracije in asonance so številne. Nemetričnih naglasov je 5, najbolj se oddaljuje od sheme 2b v drugi stanci, saj ima samo 3 naglašene zloge.
Prva ljubezen
Ista oblika in isto število stane, po notranji kapaciteti zaostaja za Slovesom«: lirična refleksija s humorističnim koncem. 2e je mislil pesnik, da pri njem »mal al nič ljubezen ne opravi,« toda haesisti, cecidit spiritus
2	Tsačenko, Slovenski verz, str. 50.
3	Ibid., str. 45. si.
lile tuus. Že je bil spoznal: »ljubezen zvesto najti, kratke sanje!« in srce je spet dobilo rano, ki ji ne najde zdravila.
V	skladu s stančno obliko je vsebina ukročena, prekipevajoče čustvo do »lepote rajske« je vklenjeno v skoraj epsko mirno uvodno stanco in poučno stilizirano sklepno. Pesnik zavzema do ljubezni neto razdaljo, tako da je kakor v Slovesu razumsko nad tragiko, v sklepni stanci opažamo celo rahlo ironičen nadih.
Prva stanca kratko poroča o pesniku. Poročevalski ton s prikritim zadovoljstvom ne zahteva posebno razgibanega izraza. Metrično krepki zlogi so srednje naglašeni ali celo srednje lahki. Le v '2b so uresničeni vsi metrični poudarki. V 3a dosega ni, metrično šibak, stopnjo srednje naglaše-nosti, tako da imamo tri naglase zaporedoma. Pesnik hoče z njimi poudariti tehtnost trditve nasproti lahkotnim ljubavnim doživljajem v 2a in 2b. Verza kažeta glede na shemo veliko kršitev; 3b ima metrično nasilje v anakruzi.
Dobe med naglasi so enakomerno razdeljene, le v 3a in 3b je enako-mernost porušena. Razčlenjenost stance 2 + (1 + 1) +. 1 + 3. Dva prestopa v la in 4a po svoje poudarjata začetek naslednjih vrstic.
V	drugi stanci je izrazni način prve vrstice še ves po prvi stanci; tedaj pa se organizem pesmi strese, zgrozi nad mirnostjo pripovedovanja.
»Da videl bi ne bil podobe njene!«
Ta strastni vzklik je vzmet, ki vznaša naslednje vrstice, dokaz za doživeto ljubezen, ki gotovo ni bila prva, a bila vedno ena. Pesnik ne more zadržati iskrenega zanosa ob misli na njeno lepoto. Ta zanos poudarja krepke zloge ritmičnih členov do prenaglašenosti. Metrično nasilje v 4a in 4b je retoričnega značaja.
Časovna razdobja so pestro diferencirana v lb, 2a, 3a, 4a in 4b. To spet po svoje poudarja skoraj zanosni opis lepega dekleta. Razčlenitev stance v dvovrstičja je zakonita. Izrazit prestop imamo v 3a, daljše pavze v lb, 2a, 3a in 4b in na koncu lb, 2a, 3b spet označujejo patos kitice.
Tretja sianca izkazuje vznemirjenost nad nepričakovano srčno rano, »ki peče noč in dan ga brez hladila.« V tej resnici se spet zajezi ritmični tok, zapletena, brezizhodna usodnost tega dogodka je izražena s čisto svojevrstno stanco. Loči se od drugih že po sistemu poudarkov. Prva polovica kitice ima le po dva srednje naglašena zloga. V drugi polovici pa so krepki zlogi vsi polno naglašeni, naznačujoči s polnim vokalizmom prevzemajoč© silo neukrotljivega erosa. Razdobja so v prvi polovici krajša, tempo torej hitrejši, v drugem počasen, izražajoč mučnost neutešene ljubezni. Z razčlenitvijo stance je pesnik najbolje izrazil nepričakovano usodno doživetje. Stanca predstavlja nerazdeljivo ogromno periodo, mojstrsko izvedeno, a zato nič manj zapleteno. V vrstah la in 3a oklepa literarno primero z Lauro, sledi trivrstični konsekutivni del. Če izvzamemo primero z Lauro, je stanca nedeljeno ritmi rano telo, vrstica najtesneje povezana z vrstico. Notranjih pavz v prvem delu skoraj ni, le v 3a in 3b, pavze na koncu so skrčene do skrajnosti. Izrazit prestop v 2a. V drugem delu pa so ritmični členi manj strnjeni, pavz je več, nagnjenje k portatu.
Četrti stanci pripade v glavnem do 3b parafraziranje pesnikove nesrečne ljubezni. Napetost nekoliko popusti, stanca drhti v resignaciji.
Slovenski .iezik
161
n
4a in 4b se iztrgata iz tega občutja, navežeta na prvo stanco (3b in 4b) in kot splošni predtakt pripravljata poslednjo. Naglašenost krepkih zlogov dosega polno stopnjo, nekaj metričuo krepkih mest je v verzu šibkih, kar zvišuje občutje blodenj neuslišane ljubezni, njeno valovanje med dolgotrajnimi depresijami in redkimi izbruhi. Tempo stance je živ, me-tričnih nasilij ni, razčlenitev se uklanja normi. Izdatne pavze sredi vrstic in na koncu, zaključenost vrstic, pomanjkanje prestopov, naravna strnje-nost ritmičnih členov, vse to kaže na zunanji mir ne preveč globoke resignacije. Zadnji dve vrstici pa uvajata plato-nični nasvet, v čigar iskrenost pesnik sam ne verjame.
Zadnja stanca opominja v povzdignjenem tonu s polno- naglašenimi zlogi (v vsaki vrsti po najmanj dva, razen v 4b). Metrična motnja v lb: »naj ne«, prepovedni negativ naglašen, tu pa zavzema metrično šibko mesto. Prepoved je tako silna, da jo- moramo brati poudarjeno hi s pavzo, ki jo že tako vsiljuje hiat. Razdobja so enakomerno ritmirana, tempo ne prehiter ne prepočasen, vse v skladu s povzdignjeno didaktično pozo z ironičnim prizvokom.
Na splošno je lega tonov v prvi stanci v nižinah, v središču raste in doseže višek konec tretje stance in se na tej višini obdrži v 4. Nato strmo pade v zadnjih dveh vrstah četrte in v vsej 5., a vendar izzveni više, kakor pa se začne. Povprečna naglašenost precejšna, časovna mera živahna, glasnost v drugi stanci dokaj velika, vezanje členov se nagiba k legato, razen v zadnji stanci, kjer pesnik s staccato stresa ironične nianse. Glasovni material ima velik volumen, posebno v 2. in 3. stanci, razmerje gre v prilog vokalizmu. Nagnjenje k aliteracijam je najočitnejše v 3. stanci, asonanc je največ v 2., v kateri ima zven najsvetlejšo' barvo v skladu z zano-snim slikanjem lepote.
Krst
Obdelati z ritmičnega vidika vrsto za vrsto to pesnitev, bi bilo zamudno, toda zelo hvaležno delo. Postalo bi nam jasno, zakaj se je Prešernu zdelo vredno, da Čelakovskega opozori na matrično, t. j. oblikovno stran svojega Krsta. S Krstom je Prešeren res slavil popolno zmago nad jezikom.
Odnos med vsebino in obliko se mora v tej epsko-lirski pesnitvi pokazati v svojevrstni luči. Prešernova lirična narava ni zmogla ustvarjati v čisto epskem smislu: osebe v epu prekipevajo čustev in meditacij. Ko opisuje premaganega Črtomira, se ne more obdržati niti v vnanje stilni objektivnosti. Nekateri verzi zatrepečejo v čisto- osebni pesnikovi bolečini v rojstnem letu Krsta.
Po kratki, zgoščeno podani teži »pričujoče ure« nam pesnik morečo tiagiko mladega Črtomira olajša s sončnim intermezzom, s posegom v bližnjo preteklost, v Črtomirovo zgodbo mlade, srečne ljubezni. Že ob misli na lepoto kraja se jasni nabrano čelo-, pe-sem se osvobodi duho-morne teže in mračne resignacije. Nato se pesnik povrne k sliki, katero je začel. Črtomir, naslonjen na svoj krvavi meč, okamenel na videz v topi misli na poraz in sramoto stare vere. starih idealov, se sklanja nad samim seboj, misel na nedavno srečo ob strani Bogomile posije v njegovo dušo m mu ogreje otrplo srce, ki je že izgubilo veselje do življenja.
V	tej 15. staaci je torej zaobsežen rezultat »goljufivega upa«, nova zmaga nad človekom, stilistično nekak epski povzetek notranjih bojev. Temni, trdi in mrzli toni, s katerimi se ep začne, se preko svetlih, mehkih in toplih spovrnejo nekoliko ublaženi, ne več tako ostri, ne več tako zmagoslavni.
Naglašenost stance ni enotna. V svoji napetosti na vsak način manjša od one v 2. in 3. stanci, vsaj v prvih 5 vrsticah. Napetost je popustila za novi napon v srečanju z Bogomilo. Razdelitev akcentuiranih krepkih zlogov v prvem delu skoraj zakonita, z izjemo nekaj nenaglašenih krepkih zlogov. Pač pa zadnji verz 4b izkazuje samo 3 poudarjene zloge:
iii
X - XXX - XXX - X
V enem samem verzu imamo dvakrat tribrachjs. V 4a sestavljenka Bogomila nima dveh poudarkov, kar bi bilo mogoče v lento-dikciji proznega stila, marveč se zaradi retoričnega aprostofiranja oba zloga naslonita na končni zlog. Tribrachys dobro izraža razpaljeno, od čakanja vihrajoče strast, ponazorjeno z dikcijo pretrganih vzdihov. Ti dve zadnji vrstici za nenadnim nemirom pomenita preludij k naslednji stanci, ki s svojo hlastnostjo predstavlja čisto samosvojo obliko. Casovnost je enakomerno zritmirana, takt je nerazbit, epsko gladek. Ritmične pavze se na koncu vrstic praviloma izmenjavajo: kratke na lihih, dolge na sodih mestih. V zadnjih dveh vrstah pa imamo mnoge retorične "pavze, dobe med poudarki niso enake, medtem ko je v 2a ravno narobe: temni vokali in staccato členov ponazarja amplitude valovanja. Razčlenitev stance je zakonita, z izjemo prestopa v 1a do 3a. Zadnji vrstici imata izrazit prestop, ki razdvaja samostalnik in prilastke. S tem daje samostalniku izločeno, poudarjeno mesto.
Izbrali smo to stanco prav zaradi njene prehodnosti in njenega arhitektoničnega pomena. Sozvok s 4. stanco je jasen, jasen pa je tudi njen pomen v zgradbi epa: ekspozicija za novo Črtomirovo spoznanje, obenem z naslednjimi, ki pa so ritmično prav do 21. brez posebnih značilnosti.
V	dolgem dialogu med Bogomilo, Črtomirom in duhovnom (29 stane) se polomijo že tako ranjene peruti z orožjem že premaganega pristaša stare vere. Kakor Orest bi bil pri Bogomili zadobil »zdravje duše svoje«, a čaka ga nov udarec: pa kakor da ne razume tega, še vedno upa' na' Bogomilo.
37. stanca. Metrična nasilja 3a: kaj, 4a: ni Črt, 4b: njih. Prvi dve vrstici sta odkiik iz prejšnje stance. Vse ji poklanja Črtomir, le tega ponižanja ne. Mehki Bogomilini glasovi in dih njene navzočnosti so že skoraj umirili njegovo srce. Ali ko se spomni na ta dejstva, znova puhne plamen sovraštva do pristašev nove vere. Kakor da se ne obrača s tem izbruhom na Bogomilo, marveč nanje, tako nam ne odgovarja ona, temveč zastopnik nove religije — duhovnik.
Kitica raste torej v razvneto obtožbo, v protest. Ta kljubujoči, a vendar ne bučni značaj stance zahteva močno razgibano naglašenost in' prav tako razgibano melodijo. V prvih dveh vrstah imamo po eno preti aglašeno mesto, enako tudi v 2b, 3a in 4b, po dve oz. tri naglašena
n*
mesta pa v 3b in 4a. A tudi ostali krepki zlogi so močno izraziti. Metrična nasilja krepko poudarjajo in eksponirajo najtehtnejše krike.
Uresničenih je vseh 5 poudarkov, a razdelitev je čisto samosvoja. Začetni tribrachys označuje hlastni tempo, vrenje Črtomirovih besed, naslednji trije zaporedni poudarki (molossos) pa poudarjajo jasnost, prepričanje, da je Črtomirova sodba pravilna. Časovna ritmizacija krepkih zlogov se v skladu z obtožno ognjevitostjo izvrši v rastočem, dokaj naglem tempu v večkrat porušenem taktu z izjemo prvega dueta. Akcentski zagoni, kopičenje šibkih in krepkih zlogov, v zaporedju, pavze, ritmične in retorične, silno kratke, a spričo ogorčenosti na mestu, vse to podpira in poudarja etos vsebine. Prim. 4a, 4b.
Razčlenitev ima spet samosvoje lice. Prvi dve vrstici zase celota, drugih 6 vrstic — značilen prehod iz erotičnega mola v obtožni dur — tvori eno samo periodo, povezano z dvema prestopoma v 2a in 4a, ki imata svoj etični pomen, strmo usmerjeno v svoj višek v 4ab, brez dolgih pavz. Značilno je spet portato vezanje v 4ab, ki nakazuje ogorčenje. Povprečna teža kitice sprva pada, nato- stalno raste. Prenaglašenost, živahna časovna mera, velika glasnost, glasovna polnost in velika napetost so glavne značilnosti stance.
Po mirni in odločni 39. stanci se Črtomir pod težo Bogomilinega odgovora in duhovnikovega nasveta še enkrat zbere v 45. in 46. stanci: iz njega se trgata najtragičnejše priznanje in obup, nagrobni govor osebni sreči, Črtomir-Prešernovo slovo od mladosti, od idealov.
Bridko resignirani ton obeh stane, globoka tragika brez patetične nabreklosti izključuje prenaglašene krepke zloge. Vsebinski akcenti so enakomerno {»razdeljeni z majhnimi intervali, v katerih podrhteva nasičenost bolesti. Lahko metrično nasilje v 45. stanci la in težje v 3b stance 46. Skanzija verza pokaže dve zvezi ritmičnih členov, ločenih po izdatni pavzi:
r ' \ r ' ' - X x - - x x - x - x ,
Zakaj pesnik prezre mero, je spričo odnosov med vsebino in ritmom jasno: poudaril je s to pregrupacijo etos verza. Črtomir se zgrozi ob misli na strašni izhod iz položaja.
Časovno sta stanci prav do zadnjih treh vrstic zritmirani enakomerno, te n! po ogorčenja zamira v resignacijo, le konec druge stance sili v accelerando. Razčlenitev obeh stane je zakonita, brez prestopov. Za sodimi verzi imamo v skladu s pezo resignaeije daljše pavze, v 4b za prvim »korjambom« najdaljšo.
Sklepni del, zadnje 4 stance, imajo čisto nov ton, ki se po apoteozi Julije jasno loči. Epsko miren, brez vznosov je tudi krst sam. Teža pesnitve je pač pred njim, kar je Prešeren s Črtomirom že preživel, to pot pa je šele nastopal.
Zadnja kitica n. pr. nima prenaglašenih mest, m etnično nasilje nahajamo sredi stance in sredi verza 2b, ki hoče izostriti razliko med prvim in naslednjim. V eno stanco je stisnjeno vse poznejše življenje Črtomirovo. V 8 vrsticah toliko dalekosežnih dejstev: globoka zareza v 2b je
torej utemeljena, kakor da nadomestuje en cel poudarek — uresničeni so le štirje; v verz priteka odmev nekdanjih bojev, iz njega pa drži nova, vse drugačna pot. Razčlenitev je precej nezakonita v 2a in 3a. Tak se zažene, se pozneje vstavi — tudi pesnitev: gramatično razgibane stance, na eni strani svetlo mehke Bogomiline, na drugi temno hrapave Črtomirove, one žuboreče v dihu naivne vernosti, te peneče se od strasti, sovraštva, zvrtinčene v tolmunih obupa, se steko splahnele v umerjeno strujo, ki se izgublja za obzorjem: nič več se nista videla na sveti.
Tercino v Uvodu
Kriterij, po katerem se je pesnik odločil, po obliki ločiti Uvod od Krsta, moramo iskati v vsebini. Ne more se reči, da bi pesnik brez nadaljnjega lahko zamenjal uvodne tercine s stancami in stance v Krstu s tercinami. Stanca je primernejša za lirični, v močno osebni problematiki prepojeni Krst. Obsežna metrična enota je kot nalašč za težko, veličastno snov. Byronu n. pr. se je zdela stanca za pripovedovanje premalo živa, preveč veličastna, dasi jo je zelo ljubil. Značaj tercine je brez dvoma lažji, epskemu nastroju bližji.
Pesnitev kot celota predstavlja ogromen antispastus: *--x začenja mirno, nato raste v dva poudarka in nato zopet pade. Podajanje položaja zadnjega momenta »slovenske antike« (Zigon) zahteva in ima popolnoma drugačno obliko nego podajanje nočnega boja ali Črtomirovega odgovora. Sem in tja občutiš osebno prizadetost, elegični zvok vdira v objektivno pripovedovanje.
Živa je prva tercina, s staccato vezanjem, z enakomerno porazdeljenimi poudarki srednje naglašenosti brez metričnih nasilij. Mirnejša je druga z legato vezanjem in pestrejšo skalo- poudarkov višje stopnje; prestop pojačuje poudarek na »življenje« in povečuje pomembnost zareze na koncu verzov. Temni vokalizem tretje s portato vezanjem učinkuje s čisto enakomernimi poudarki. Spreminja se takt z dvema ritmičnima nasiljema v 2. in 3. vrstici trum in sam. Prvi 2 vrstici — dva stavka pogrebne žalostinke — v zadnjem verzu pa zastavi ritem strumneje, saj gre za najmlajšega med junaki. Anafora za razgiblje 4. tercino do lahkega zanosa s krepkejšimi akcentskimi zagoni in menjajočim se tempom. Naslednje 4 tercine docela izpolnjujejo zahteve sheme. Centralni del pesnitve izkazuje naslednjo sliko: ritem dogodkov dobi tu najmočneje poudarjeni, najvišji ritmični člen. Črtomirov nagovor, iz katerega prši neugnani mladostni idealizem, pokajoč od odločne volje, ne vdati se pritisku realnosti, se začenja z zadnjo vrstico- 11. tercine. Ugotavlja kapitulacijo pred nenaklonjeno usodo. Začetek je tedaj močan s krepko antitezo, z dvema močno naglašenima členoma. Ves nagovor je poln visokih poudarkov, poleže se nekoliko le v 12. in 15. tercini, kjer opiše Črtomir položaj v trdnjavi in načrt izpada; ti dve tercini sta kot celoti nižinska predela v ritmu celega nagovora, ki zraste v prvi višek v središčnem verzu 13. in 14. tercine.
Neproste dni živet nočem enake
Vas, kterih rama se vklonili noče.
Zadnji verz 14. tercine pomeni kitični prestop v 15. V drugi višek pa so povzpne Črtomirova beseda v 16. iu 17., ločeni sta z izdatno pavzo. Na-glašenost krepkih ritmičnih zlogov doseže tu svoj višek. V veličastni dikciji je izrazil pesnik večni ideal svobode (16bc). V skladu z neprisiljeno dinamiko Črtomirovega nagovora je torej razdelitev naglasov — skoraj ne opazimo metričnega nasilja v 15. tercini. Ta oblika utegne ponazarjati negotovost, skrivnostni ton pri razlaganju ukane. Retorična poudarka padeta tudi na metrično šibki vas in to v 15. in tje v 16. Stac-cato vezanje ritmičnih členov prehaja v mogočni legato, ki daje obema tercinama ton viziouarne vznesenosti. Izdatna pavza je na mestu, saj je v prvi trdna vera na uspeh, druga pa računa z neuspehom. Zadnja tercina predstavlja še kompaktnejšo enoto, najtemnejši, zamolkli dur mračnega pogleda v prihodnost za prejšnjim svetlo napetim zaupanjem. Slikovitost glasovnega materiala je očividna. Napetost pesnitve v 18. tercini popusti, a se zopet zvihra v akustično prenasičenost. Prve tri tercine imajo svoje dinamično žarišče v verzih 19bc. Ali vendar se tempo pripovedovanja zopet unese, da s tem večjo akustično dinamiko, s tem ekspresivnejšim ritmom upodobi potek dogajanj.
Oton Zupančič navaja za dokaz klasične razlike med mero in ritmom Prešernove stihe:
Ko svojo moč narbolj vihar razklada, okrog vrat straža na pomoč zavpije in vstane šum, cla mož za možem pada.
»Okrog vrat straža... ali jih slišiš te akcente? Kako označujejo vsebino, kako so njen izraz, rekel bi skoraj vsebina sama...: ti zagozdeni poudarki, kako se gneto, pno, tarejo - kakor možje tam okrog vrat; že v sami akustični dinamiki teh na gosto zbitih vokalov in konzonantov — vsa situacija, zmedeni hip, hrup nenadnega nočnega naskoka in brambe in klicev na pomoč... Ali res ne občutiš, kako je nabrekli notranji ritem prerušil vse metrične brani, prevrnil vsa pravila, razburkal mir gladko tekočih verzov, da je dosežen oni tesni, najtesnejši spoj, ono popolno sozvočje med vsebino in obliko, Najsijajnejše zmagoslavje bujnega, naravnega ritma nad umetno konstrukcijo metra v našem jeziku!«4
Ne ozirajočemu se torej na glasovno sozvočje, imponira drugemu velikemu mojstru naše besede ritmični organizem teh vrst.
t f r r / x---xxx - x - x
Taka je skanzija srednjega verza s 5. krepkimi zlogi, ki se družijo v prvem delu v težki molossos, ki mu sledi tribrahični, mimodrveči cre-scendo, ki doseže svoj višek v prenaglašenem dolgem o, tribrachys, ki s svojim viškom tako separira svoj posebni etos: na pomoč!
Enako sozvočje oblike in vsebine dosegajo naslednje tri tercine (22. do 24.), zlasti prvi dve, v katerih ritmični organizem tako sijajno označuje tertium comparationis med vojsko in neurnikom. V 21. tercini ne manjka nobenega naglašenega zloga, da se tem jasneje predoči hrušč in trušč,
4 LZ 1917, str. 277 in Dela IV, str. 66.
zamolklost udarcev, zateglost poslednjih krikov, vokalizem je teman, napet, ritmični členi portato povezani. Nasprotno pa imamo v 22. in 23. manj na-glašenili krepkih mest (le po 3 ali 4, druga metrično krepka mesta zavzemajo nenaglašeni ali vsaj indiferentni zlogi), staccato vezavo, ohlapni vokalizem, burni tempo, kitični prestop v zvezi s prestopi med vrsticami s skopimi vmesnimi pavzami. Z vsem tem skuša pesnik ponazarjati neubranljivo besnenje gorskih voda, živi tek, zanos napadalca. Tertium comparationis priklepa tem tercinam še naslednjo (24.), a ta izkazuje isto podobo kot 21., saj gre za isto vsebino, za boj moža z možem, njih zamirajoče sopenje.
V poslednjih dveh tercinah se pesnitev umiri, oddahne. Konec bratomornega boja podaja pesnik z epskim mirom, ki se očituje v zakoniti ritmizaciji tako v pogledu poudarkov, časovnosti in deloma razčlenitve. Oba prestopa v kvartetu le povečujeta strni enost kitice, ki tvori v zadnji vrstici zaradi močno naglašenega njega epski kazalec, kateri osebnosti
bo veljala pesnikova pozornost v stancah.
*
Odbiranje Prešernovih mer je mehanično delo. Tudi nam končno pove le mehanično razmerje med posameznimi merami. In vendar je značilno, da v Julijini dobi skoroda ni uporabljal trohejske mere, marveč le jambske; jambu so romantične poetike pripisovale po antičnih predlogah značaj strastnosti.
Grupiranje Prešernovih ritmov in primerjalni pogled nanje pa bi bilo za spoznavanje njegove poezije koristno. Nekaj tega dela je opravil dr. Isačenko.
Saran-Biintejeva metoda bi utegnila privesti do natančne podobe, vendar njena izkustvena eksaktnost nekoliko preveč razbija iluzijo, ki se nam vsiljuje z vulgarnim pojmovanjem ritma, saj ga podvrže pod secirni nož znanstvene akribije. Ne da se tajiti upravičenost te metode, le njen kritik se ne sme postaviti na stališče, češ saj pesnik na vse to ni mislil, je torej brez pomena. Kakšen je bil način pesnikovega ustvarjanja, za to metodo ni važno. Zanjo je merilo pesem sama s svojim občutjem in smislom. Ne glede na to pa je v vseh pesmih, ki imajo tradicionalno obliko, neka zavestna intencionalnost (pri Prešernu še prerodni moment); eruptivnost pesnikovega izraza je gotovo večja v prostih ritmih.
Študij Prešernovih ritmov nam pokaže njegov oblikovni razvoj v spoju z vsebino njegovih pesmi, v najožji zvezi z njegovim življenjskim dozorevanjem. Čim zrelejši je, tem popolnejša je oblika, to je, tem bolj harmonira z vsebino, tem ožja je zveza med občutjem in ritmom. V nekaterih pesmih predstavlja vsebino že ritem sam.
Marja Boršnik Škerlak
Slovenka
I. Pod uredništvom Marice Nadlišek Bartolove.1
Sredi leta 1896. je obiskala zavedna tržaška narodna delavka Marija Skrinjar pisateljico Marico Nadliškovo, učiteljico v tržaškem predmestju pri Sv. Ivanu, skušajoč jo pridobiti za novo idejo: prevzela naj bi uredništvo prvega slovenskega ženskega časopisa, ki naj bi pričel naslednje leto izhajati kot priloga tržaškega političnega dnevnika Edinost. Marica je po daljšem oklevanju privolila. Na sestanku z advokatom dr. Gustavom Gregorinom, ki je imel pri Edinosti odločilno besedo, sta sklenila, da bo snujoči se časopis polmesečnik in da se bo imenoval Slovenka. Prinaša naj vse vrste gradiva, ki bi moglo vzbujati v kulturno zanemarjenem slovenskem ženstvu narodno zavest. Glede formata, honorarja, korektur in vsega ostalega se nista dogovarjala. Marica, ki o uredniških poslih ni imela pojma, ni slutila, kaj jo vse čaka.2 S svojim dotedanjim literarnim delom si je pridobila ime in samozavest, ki ni več dopuščala pomišljanja.
Od svojega prvega leposlovnega nastopa 1. 1889. je bila poleg Pavline Pajkove edina pomembnejša pisateljica Ljubljanskega Zvona, priborila pa si je ugled tudi s podlistki, polemikami in članki v Slovanskem svetu, Edinosti in Slovenskem Narodu. Kot ena prvih slovenskih meščank, ki so si služile kruli s poklicnim delom, si je osvojila z gmotno samostojnostjo tudi svobodnejši pogled na življenje. V črticah in novelah se je kmalu do neke mere otresla pretiranega idealiziranja in pričela, naslonjena na Kersnikov zmerni realizem, v njih čedalje verneje oblikovati skromno malomeščansko resničnost. Ta svoj slog je skušala uveljaviti tudi teoretično s tem, da se je vrgla v tedanjo »n ovos t r u j a rs ko« borbo, odločno zavračajoč tako pretirani idealizem kakor tudi Zolajev naturalizem. Bila je med nami ena prvih, ki se je skušala otresti nemškega kulturnega vpliva in poglobiti naše duhovno življenje z naslonitvijo na romanski, zlasti pa na ruski psihološki realizem.
Ker si je pridobila s študijem italijanskih, francoskih, nemških in ruskih del v originalu za tiste čase prav široko literarno obzorje, je tem bolj čutila zaostalost ženske izobrazbe in potrebo, da jo dvigne, kolikor je v njenih močeh. Dasi nikaka boriteljica za ženske socialne in politične
1	0 Marici Nadlišek Bartolovi. ki je umrla 2. jan. t. 1., prim. poleg SBL še ZS: 1923, 114—5 (Marica Bartolova, Jubilej); 1926, 129—33 (Minka Govekarjeva, Marica Nadliškova-Barlolova); 1937, 49—52 (Marja Boršnik, Pogovor z Marico);. 1940, v tisku (Marja Boršnik-škerlak, Marica Nadlišek-Bartolova) ter almanah Slovenska žena. Zbrala in uredila Minka Govekarjeva, 1926, 111—3, 203—5. — Kolikor citirana korespondenca ni last Državne študijske knjižnice, jo hranijo naslovljenci oz. njih svojci.
2	Na podlagi Maričinega 7 strani obsegajočega rokopisnega fragmenta o nastanku Slovenke iz njene ostaline.
pravice, se je vendar krepko postavila v bran, kadar je čutila, da je napaden ženski ugled in oviran naš kulturni in narodni razvoj. Zato je veljal njen boj zlasti tujim in domačim raznarodovalcem, predvsem pa smeri, ki jo je zastopal Mahnič v Rimskem Katoliku.
Moralno oporo ji je nudil pri tem Slovanski svet, čigar utemeljitelji in sodelavci kakor Podgornik, Celestin, Hostnik i. dr. spadajo hkrati tudi med naše prve izrazitejše borce za ženske pravice. Od 1. 1892.—4. se je pridružila miselnosti Slovanskega sveta visokošolska Vesna, ki je videla uspešno sredstvo za narodno kulturno prebujo tudi v tem, da praktično pritegne v svoje vrste mlade ženske moči. Ko so se 1. 1895. Vesnani »novost ruj ar j i« z Govekarjem na čelu preselili v Slovanski svet, je dobila tudi na novo osnovana ženska rubrika v tem listu Govekarjevo barvo. Poleg nekaterih ženskih sodelavk, ki jim je načelovala Marica, se je v tej rubriki vse bolj oglašal Govekarjev kader, naglašajoč bolj efektne in modne ženske literarne novosti kot pa resno problematiko ženskega gibanja.
Dasi Marica z Govekarjevim »naturalističnim« slogom in z njegovim pogledom na življenje in žensko ni soglašala, zaradi česar se je sredi devetdesetih let zapletla z njim v stvarno pa tudi v osebno polemiko v Slovanskem svetu in Edinosti, je vendarle čutila, da v svojem bodočem časopisu ne bo mogla mimo njega.
Napredno slovensko ženstvo je idejo ženskega časopisa pod Ma-ričinim vodstvom sicer z navdušenjem sprejelo- in koj pričelo z agitacijo,3 urednica pa se je vendarle zavedala, da v ženskih sodelavkah ne bo imela dovolj opore, četudi upošteva prav vse tedanje naše književnice.
Najplodovitejša tedanja pisateljica Pajkova je povabilo odklonila z izjavo, da ne bo »nikoli podpirala lista, kateri bode izhajal pod ščitom onega urednika, v katerega listu se brezobzirno skruni« njena čast. (Marici 16. nov. 1896). Da se ta, od »novostrujarjev« v Edinosti prebridko zasmehovana sentimentalna idealistka ni pridružila Slovenkinemu krogu, Marici ni bilo neugodno, saj ji je pomenila prav tako malo kot ostali mlajši generaciji. Tudi z bolehno Marlittino učenko Luizo Pesjakovo, ki je že naslednje leto umrla, bi si ne mogla dosti pomagati. Ker si je pa morala mlajše in sebi sorodnejše ženske moči šele vzgojiti, ji je bila tem bolj potrebna naklonjenost moških književnikov, zlasti glasnikov »nove struje«, ki so imeli v tem času največjo besedo.
Proti koncu 1. 1896. si je pričela v pismih z vso diplomatsko spretnostjo prizadevati, da pridobi Govekarja in njegove tovariše, zlasti Goestla in Vidica, za svoj list. Požrla je marsikatero pikro Govekarjevo opazko, ki je šla na rovaš njenega še svežega odpora proti naturalističnemu pisanju, in pričela je laskavo poudarjati Govekarjeve vrline. Potem ko je na podlagi novih spoznanj preklicala svoje neugodno mnenje o Gove-karjevem romanu »V krvi«, je končno prišla do ugotovitve: »... saj pravim, čudno se je iztekla naša polemika, ko bi se bila le malo bolje poznala, ne bilo bi nikdar žal besede med nama.«4
3	Prim. iz obširne uredniške korespondence, ki	je ohranjena med Mari-čino literarno zapuščino, zlasti bodrilno pismo Franje	Tavčarjeve 3. nov. 1896, Terezine Jenkove 15. nov. 1896 in Minke Vasičeve 25.	nov. 1896.
4	Govekarju 2. dec. 1896.
Govekar sprva snujooemu se ženskemu časopisu ni bil naklonjen. Bal se je, da bi se s tem »po nepotrebnem množilo število listov ter cepil pisateljski krog«. Tudi se mu je zdelo, da naše ženstvo še ni dovolj zrelo, da bi moglo časopis samo vzdrževati (Marici 11. nov. 1896). Kljub temu je pričel, potolažen nad Maričinim novim stališčem, pisati povest za Slovenko, z izrecnim poudarkom, da samo urednici na ljubo. V času, ko se je imel v njegovem življenju izvršiti preobrat — pod pritiskom razmer se je odločil, da zamenja visokošolsko svobodo za službo Narodovega sourednika — je tudi njegova radikalna borbenost upadala; poleg tega pa mu ni bilo vseeno, kakšno stališče zavzame bodoča Slovenka do njegovega dela.
Tudi Govekarjevi pristaši, zlasti dobrodušni Goestl in Zvonov urednik Bežek, so obljubili urednici pomoč.5 S tem so jo vsaj deloma razbremenili.
Prvotno je bil časopis namenjen le nižjim slojem, kar pa Marice ni zadovoljilo, zaradi česar si je stavila v program, da nudi Slovenki čtivo za vse naše ženstvo: za preprosto pa tudi za izobraženo (Gove-karju 8. in 13. nov. 1896). To ji je urejevanje seve še bolj otežkočalo. Če je hotela vsaj do neke mere ugoditi tako različnemu obzorju in okusu, se ni smela omejevati na zastopnike ene same struje, marveč je morala uvaževati miselnost in slog vseh vrst, pri tem pa posebno paziti na to, da svojih pretežno konservativnih čitateljic ne užali s kakšno premoderno idejo. Zato so ji bili dobrodošli starejši, ugledni leposlovci, na prvem mestu duhovniki.
Nič čudnega, če je v prvi številki na čelnem mestu objavila zastarelo pesniško posvetilo duhovnika Trinka Zamejskega Slovenki z geslom: Bog — značajnost — jezik — narod — domovina, in če je tudi v svoj dokaj medli uvodni program vpletla navdušujoče citate iz pisem treh duhovnikov: Trinka, Janka Barleta, a na prvem mestu Aškerca. Poslednjega bolj zaradi njegove pesniške kot pa duhovniške avtoritativnosti, ki je v tem času že občutno upadala.
Aškerčevo naglašanje pomembnosti ženskega časopisa in ženske izobrazbe je v urednici netilo upanje, da jo bo kot najbolj uvaževani pesnik tega časa tudi stvarno podprl. Zaradi prezaposlenosti pa ji je v vseh treh letih ustregel le z brezpomembnimi drobci, tako da si je morala urednica celo njegove nazore izposojati od — Slovenskega Naroda."
Kakor Aškerc ji je tudi zagrenjeni Gregorčič poslal samo en prevod7 in še tega pod psevdonimom »Slučajnost«. Na Maričino prošnjo, naj prevzame urejanje pesniškega dela Slovenke, ji 5. nov. 1896 sicer obljublja, da bo zvest naročnik, čitatelj in po potrebi tudi svetovalec, pesniškega urejanja pa ne prevzame, dokler ne uvidi, kakšno pesniško blago pride v list. Sodeč po uredniški listnici v 2. številki Slovenke in p,) njegovih dopisih Marici od 4. jan. 1897 do 21. marca 1898, pa se je dal kmalu pregovoriti in ji je kot pregledovalec in ocenjevalec pesniškega
5	Bežek Marici 30. okt. 1896, Goestl Marici 28. nov. 1896 i. dr.
6	Prim. Aškerčeva bibliografija, 1936, 18—9.
7	Heine, Ko znale bi..., Ska 1897, št. 10.
gradiva pomagal vse do pomladi 1898 ali pa celo do srede tega leta, ko je prišlo med njima do nesporazuma.
Dne 2. julija 1898 je pričela namreč Marica objavljati v Slovenki navdušen članek o Gregorčiču, prepleten z osebnimi spomini in mnenji, ki so kljub naivni ljubeznivosti in toplini občutljivega pesnika zadela na najbolj ranljivem mestu. Trditve, da ga je Mahnič »razmesaril«, da je »udarila njegova, tedaj dovolj mogočna stranka ter se svojimi napadi umorila nam občutljivega, najgenialnejšega lirika«, in da ga je »pre-mehki škof Zorn gotovo po pritisku odslovil iz službe«, so Gregorčiča izpod bodle, da je Marici 7. julija poslal pesem:
Mrlič — živi.
Vaš spis u »Slovenki«^ sem čital Ter laliko bi kaj Vam očital, Za zdaj pa prav tiho le to Na pazno naj Vam pošepečem uho: Pustite u miru mrliče, Nikdo jih iz grobov ne skliče!
Na robu pa je dostavil: »Škof me ni odslovil, odslovil sem se sam! Prosim, ne pišite naprej. Popravite pomoto.«
Urednica mu je ugodila in žal tudi svoje spomine nanj prekinila,8 Gregorčič pa se le ni več oglasil. —
Tudi na plodovitega Funtka se Marica ni mogla opreti, ker ji je ta že 9. nov. 1896 odrekel sodelovanje; menda si sama ni bila prav na jasnem, s čim se mu je zamerila (Govekarju 9. nov. 1896).
Tako ji je ostal od pomembnejših starejših pesnikov vsa leta zvest edinole Medved, ki je Slovenko skoraj redno polnil s svojimi pesmimi in ji — sodeč po njegovih pismih urednici — še pred Gregorčičevo odtujitvijo priskočil tudi kot pesniški sourednik na pomoč.
Od mlajše, Govekarjeve in Cankarjeve generacije so se pridružili Slovenki Derganc (Kazimir pl. Radič), Gangl, Šorli (Fedor Sokol) in Baebler (B. Potočan); mimogrede tudi Jesenko (Doksov), Finžgar (Pavel Dolenc) in Rudolf Mole (Tehomil). Oglašalo se je še nekaj drugih, brezpomembnih »pesnikov«;9 za njihovimi moškimi psevdonimi se utegne skrivati tudi kakšna »pesnica«.10
Med pesniki prevladujejo ženske. Vsa tri leta so se plodovito oglašale Franica Vovk (Vida), Kristina Schuller (Kristina), Marica Strnad (Ma rica II.) in Ljudmila Poljanec (Bogomila, Mirka, Zagorska, x—y); drugo leto sta se jim pridružili še Franja Trojanšek (Zorana) in Matilda Sebenikar (Desimira). Ostale so brez pomena.11
8	Prim. Ska 1898, 358, 382. — Gregorčičevo pismo Marici 7. jul. 1898 citiram po Vrhovnikovem prepisu (ohranjeno v Vrhovnikovi ostalini), ker izvirnika nisem našla v uredničini ostalini.
9	Janko Polak (Dolski), Volkov (I. V—v), Rajko, Višnoviecki, Argo, Vasilij Vasiljevič, Milislav Vrhovski, Ljubomil Žalnik, y+z.
10	Prim. Ska 1899, 48, ur. listn.
11	Rožica, Stana, Dv6rska, Milenka, Vlasta, Mokriška.
Izboril je čutiti, da sta ga določala starejša pesnika, ki imata velika čuta za blagoglasnost jezika in še preveč nagnjenja do uklenjene oblike, s čimer sta preprečila inarsikak oblikovni nedostatek, a mladi naraščaj tudi precej oropala svobodnejšega razmaha. To bo eden od vzrokov, da se v Maričini Slovenki niti enkrat ni oglasil nobeden od četvorice »moderne«, čeprav Vidic urednici 5. marca 1897 vsaj o Župančiču sporoča, da ji v kratkem nekaj pošlje. Sicer pa je Slovenka veljala za vadnico pesniškega naraščaja; vse pomembnejše pesmi so se stekale v Zvonu.
Nič čudnega, če se preglednik že prvo leto pritožuje: »Drznost, s katero pošiljajo nekateri dijaki svoje zaljubljene prismodarije... je že grda, da ne rabimo hujše besede.«12 Leto nato pa vzklika z urednico vred: »Ali menite, da je .Slovenka' otroški vrtec za poezijo?«13
Kljub vsemu prizadevanju se je urednikom posrečilo vzgojiti komaj nekaj povprečnih talentov. Večina pesmi podaja v preprostih, enakomernih kiticah stereotipno razpoloženje, polno otožno sladkih vzdihljajev, prepletenih s prirodnimi okraski (rožica, oblaček, vetrič, zvezde i. dr.). Večkrat se oglaša tudi navdušenje nad domovino, narodom in »majko Slavo«; tu pa tam je najti celo rahel poskus socialne epike, ki od daleč spominja na Aškerca. Deloma Aškercu, deloma Jenku, narodni pesmi in rahlemu razpoloženju »moderne« se približuje najpomembnejša pesniška tiojica Maričine Slovenke, ki se je že v tem času tu pa tam dotipala tudi do samostojnega osebnega izraza in občutja: iskreča, igriva Vida, otožno vznesena Kristina in mehka, topla Zorana. Svojevrstna pojava je Marica II., pri kateri prevladuje včasih duhovita, včasih pa tudi prazna lahkotna domisličnost nad čustvom. Njena često prav posrečena ironija daje poleg Medvedove trpkobe Slovenkini poeziji zdravo ravnovesje, da ne utone dostikrat v le preveč umetnih vzdihih in solzah. Nasprotno pa učinkujeta Radičeva prostovoljna ali neprostovoljna (?) »ironija« in Desimirin anekdotični humor precej banalno in resnemu časopisu neprimerno.
Pri prevodih je pač soodločala tedanja splošna in Maričina osebna navdušenost za Ruse, da prevladujejo ruski pesniki: Puškin, Lermontov. Kolcov, Homjakov in manj pomembni Ogarjov. Od Čehov poleg Vrchlic-kega manj znani Kamensky, Klaštersky, Červenka in — zaradi kurioz-nosti _ dekadend Karasek. Od Nemcev je upoštevan samo Heine. Poleg zvestega prevajalca Benkoviča ter že omenjenega Aškerca in Gregorčiča so se mimogrede uvrstili med Slovenkine prevajalce tudi Medved, Prijatelj (Semen Semenovič) in Vida.
Na nasvet navdušenega bosenskega rodoljuba Jovana Sundečiča je začela Slovenka prinašati njegove originale v latinici in vzporedni cirilici, vendar se te vrste vadnica ni obnesla.
Še bolj je urednica pogrešala dobre leposlovne proze. Sprva se je skušala opreti na Govekarja in njegove tovariše. Na uvodnem mestu prvega letnika je začela pod psevdonimom Idealist objavljati njegovo spretno, vendar nekam površno pisano povest Triglav, zajeto iz visokošolskega življenja. Ker pa avtor že v prvi številki polaga na usta dveh
12	Ska 1897. št. 13, str. 12.
13	Ska 1898. 72.
»Triglavanov« drastično oznako učiteljic, so se čutile naše učiteljice tako prizadete, da so začele Slovenko odpovedovati.14 Vznemirjena urednica jih je morala že koj v naslednji številki tolažiti, »da je ,Triglav; prav nalašč le slavospev učiteljicam«, kakor razvidijo iz nadaljevanja.
Ta »srčkana igrača«,13 ki je vzbudila toliko nepotrebnega ogorčenja in vznemirjenja, je urednico privedla do ugotovitve, da naše žensko čita-teljstvo niti najmanj še ni zrelo za realistično prikazovanje življenja, zato je začela vse bolj posegati po »idealističnih« spisih, ki bi ne mogli nikogar užaliti. Vrsta dokaj nepomembnih »pisateljev«16 in »pisateljic«17 opisuje ljubezenske, včasih tudi socialne zgodbe iz kmečkega in malomeščanskega — le redko iz »višjega« — okolja, ki so si skoraj povsem sorodne: brez problematike, z naivno belo-črno oznako, sentimentalne, razvlečene, nemotivirane, često v obliki pisem in dnevnikov, da pridejo »čustva« bolj do veljave; vsebujejo veliko intrig, a kaj malo globljih življenjskih skušenj. Tudi pomembnejši pesniki in člankarji, ki so se mimogrede poskušali v leposlovni piozi, niso dosti več dosegli; često so čustveno razblinjeni, epsko ohlapni, suhoparni.18
Tudi urednica sama (Marica, Nada) z leposlovjem v Slovenki daleč -zaostaja za črticami in novelami, ki jih je istočasno priobčevala v Zvonu. V črticah je vzgojno tendenčna, daljša povest Denar in sreča pa je še začetniško neokretna; spada med prvence, ki so obtičali v Kersnikovi miznici, ker niso bili godni za Zvon.
Ne samo urednica sama, tudi Bežek je menil, da je za Slovenko marsikaj dobro, kar ni zrelo za Zvon. Pripravljen ji je bil odstopiti marsi-kakšno povest, značilno, da med drugim tudi Meškov roman Kam plo-vemo, ki pa ga je Marica spomladi 1897 na škodo Slovenke odklonila z izgovorom, da je preobširen, tako da ga je Zvon prinesel naslednje leto kot uvodno povest. Pač pa je sprejela, da ne da Bežku »cele ,korbce" , malo pomembno Vidičevo delce Gospa Milka.19
Glede leposlovja v prozi se je Slovenka šele v drugem in tretjem letniku nekoliko ojačila, ko si je pridobila nekaj novih sodelavcev. Mimogrede pisatelja začetnika Kraigherja (Albina Zitka) ter že uveljavljajo-čega se Finžgarja (Pavla Dolenca) in Meška (Karla Dolenca), za stalno pa Etbina Kristana. Poslednjima dvema se že občutno pozna tipanje v novo smer — v subjektivno psihološko in socialno črtico.
14	Prim. značilne izjave, ki jih dajejo Marica Govekarju 0. jan. 1897, Goestl Marici 7. jan. 1897, Kristina Demšar Marici 12. jan. 1897, Anica Leban Marici 13. jan. 1897, dr. A. Medved Marici 1. febr. 1897.
15	Maričina oznaka v pismu Govekarju 1S. dec. 1&96.
16	Anton Zajec, Iv. Ivanov (Fajdiga?), S.. P.. M., L. F., Kamnoselski, M. C., Anton Zavadil, SI. Kermavner, Adolf Pahar (Milan Sanjar), Iv. Hren, Egon Stare (E. Mlade), Vekoslav Potočnik (Vekoslav), Kranjec, Podlesnikov.
v17 Karla Ponikvar (Marija Ana). Karla Koinac Pertot (Feodora), Trnjevka, Vanjuška, Roza Kosova, Marica Gregorič (Vanda, Zagorska, Mara). Demetrija, Kristina .lanežič Fajdiga (Tinica). Antonija. Ljudmila Plaper (Milka).
16 Franica Vovk (Viola, Vida; dodaj k Izbranemu delu Vide .Terajeve, 1935, 190, pod letnico 1898 še Vidina Nova razmotrivanja, Ska 1898, 614), Schuller (Kristina), Poljanec (Bogomila), Trinko (ab); Strnad (Marica II.), Gril-ček, Elvira Dolinar (Danica), Vidic (Fr. V. Javor).
19 Prim.: Bežek Vidieu 7. apr. 1897, Marica Milki Mankočevi 16. maja [1897].
Med pripovednicami pa si je že koj od prvega nastopa v drugem letniku Slovenke osvojila osrednje mesto plodovita Zofka Kveder (Milena, »Z«), ki si je z ljubezenskimi in socialnimi črticami in novelami iz vsakdanjega kmečkega, predmestnega in malomeščanskega okolja kmalu priborila ugled prve slovenske pisateljice. S prikazovanjem drobnega, neznatnega življenja se je pridružila Zofki tudi Ivanka Anžič (Ivanka), katere črtica Matija Šlibar tvori v tem pogledu rahel prehod od Zofke k Cankarju.
Urednici gre zasluga za požrtvovalno, dasi po večini brezplodno prizadevnost, da reši vsak, še tako malo obetajoč ženski pisateljski talent. Prečesto je morala sama luščiti obetajočo vsebino iz neurejene oblike, samo da da začetnici spodbudo k nadaljnjemu razvoju. Ni bilo pa nujno, da postane ženski list vadnica tudi za moške. Če se je sem zatekel marsikdo, ki si ni drznil k Zvonu, ali ki je bil tam zavrnjen, je razumljivo: objava v Zvonu je bila za vse tedanje, tudi katoliško usmerjene pisatelje legitimacija za pesniški talent. Ker pa se je urednica odločila, »da rajši nego slabo izvirno tvarino prinašaj ,Slovenka' dobre prevode res lepih osobito ruskih del«,20 bi bil njen izbor izvirnega gradiva izpod peresa moških pisateljev lahko vsaj pičlejši, če že ne boljši.
Pri izbiri prevodov je imela precej srečno roko. Sentimentalno romantična novela Luhmanove in brezproblemska idila Krestovske v prvem letniku sicer še zdaleč ne zaslužita tolikšnega uredničinega navdušenja, kolikršnega sta bili deležni,21 zato pa je izbor iz pretežno slovanskih slovstev v naslednjih dveh letnikih za Slovenkino publiko prav primeren in po vrednosti prekaša skoraj vse, kar je prinesla Slovenka izvirnega. Zlasti velja to za Turgenjeva, Potapenka, Čehova in Čecha. Prevode je oskrboval v prvi vrsti Benkovič.22
Prvo leto je imela Slovenka format Slovana, naslednji dve leti format Ljubljanskega Zvona. Glavo ji je narisala slikarica Kobilca,2-a vendar vse kaže, da se prav glede njene risbe urednica v prvem letniku večkrat opravičuje, da je sredi leta ni mogla sprejeti namesto poprejšnje. Nerodne tiskovne pomote, zlasti pa neokretna paginacija v prvem letniku dokazujejo, da urednica tehničnim težavam zlasti sprva ni bila kos.
Razpored gradiva pa je smotrn. Po vzorcu drugih književnih časopisov najprej pesem, potem ostalo leposlovje, pomešano s članki — če bi bili članki posebej, bi jih čitateljice ne brale —-, temu slede tri rubrike: Književnost in umetnost, Razno (novice doma in po svetu, zadevajoče predvsem ženo), Doma (gospodinjski nasveti) in uredniška listnica.
Kakor pri leposlovju tako se tudi pri člankih in beležkah opaža neenotnost, težnja, nuditi vsaki kaj: dekletu, materi, gospodinji, izobra-ženki. Poleg člankov, ocen in poročil o književnosti in umetnosti ter teoretičnih razprav o feminizmu in vzgoji so praktični članki in beležke najrazličnejše vsebine, namenjeni zabavi in pouku: poljudno obravnavana vprašanja o šolstvu, psihologiji, medicini, lepoti in negovanju telesa, modi,
20	Ska 1897, št. '25.
21	Ska 1897, št. 11, 25.
22	Ostali prevajalci: Jakob Ozvald (Vetušekov), Za vadil, Zaplaninec, A. Pa-har, Rok Drofenik (R. D.), Komac (Feodora), Nadlišek (Marica).
22a Marica Govekarju 1. dec. 1896.
materinstvu, družinski sreči, vsake vrste vzgoji, rodoljubju, narodnem blagu, vmes pa so najpreprostejše jezikovne razlage — saj je bilo treba našo ženo šele privajati k branju domačega tiska in jo učiti slovenščine.
Kljub vsemu temu pestremu gradivu se Maričini Slovenki pozna, da je njena urednica leposlovka, ki se zanima predvsem za sodobna literarna vprašanja. Živahno zasleduje domači tisk in si prizadeva, da bi ji ne ušla nobena važnejša novost.
Ker se je sprva skušala nasloniti zlasti na Govekarja, je z veseljem zgrabila priložnost, da je mogla izjaviti v zvezi z izidom njegove povesti Ljubezen in rodoljubje o njem ugodno mnenje23 in na ta način v javnosti do neke mere zabrisati svoje poprejšnje stališče. S to oceno pa se je zamerila strastni Govekarjevi sovražnici Pajkovi, ki v svoji polemiki o tem predmetu v Slovenskem listu 15. maja z nasveti, kakšna bodi kritika, meri tudi nanjo. »Ne nabijajmo torej na veliki zvon, kjer bi majhno bingljanje tudi zadostovalo, a tudi ne potiskajmo prezirljivo v kot onega, o čegar popolni neveljavnosti še nismo prepričani, da se pred svetom ne osmešimo« — to priporočilo je hkrati tudi ključ do razumevanja Pavli-nine čedalje težje zagrenjen osti: v vsakomer, ki je bil Govekarju naklonjen, je slutila osebnega sovražnika. Marica, ki je bila dotlej do Paj-kove precej ravnodušna, se je s tem čutila izzvano, zato jo je v svojem drugače mirnem odgovoru 22. maja zbodla z obžalovanjem, da je spisala omenjeno oceno šele nekaj dni potem, ko je Govekarjevo delo prebrala, kajti »neposredno po čitanji, bila bi ocena — po pravici tudi — še ugodnejša«.
Še bolj je Pajkovo razdražila 11. septembra z oceno Govekarjeve zbirke O te ženske!, čeprav je ta ocena z ozirom na predmet veliko bolj previdna in zad ržana. Pajkova, ki se ji zde te novele »neizrekljivo gnjusni popisi ženske popačenosti«,24 Marici ni mogla oprostiti, da jih je v omenjeni oceni priporočala, zato ni izključeno, da izvirajo neposredno ali vsaj posredno od nje vsi tisti pismeni protesti, proti katerim se je morala urednica 25. septembra zagovarjati v Slovenki.25 V tem zagovoru se opaža Maričina zadrega in neodločnost, ali naj tvega zamero pri Pajkovi ali pri Govekarju.
V bistvu jo je Govekarjev »naturalizem« še zmerom prav tako odbijal kakor Pavlinin »idealizem«. V zadnjem delu (Ljubezen in rodoljubje), ki je izšlo pred zbirko prvencev O te ženske!, se je avtor sicer občutno umiril, kar je morala celo Pajkova priznati, medtem ko Marica v zagovoru svoje ocene njegovih prvencev kljub vsemu laskanju ni mogla prikriti, kako so ji tuji. Sicer pa se je njen odnos do Govekarja itak rahljal in urednica je na njegovo naklojenost, ki ji je prinesla več vznemirjenja kot opore, ob zaključku prvega letnika povsem resignirala.
To pa je Pajkovi ni približalo. Dokaz za to je neugodna ocena Pavlininega romana Slučaji usode, objavljena 6. nov. 1897 v Slovenki pod psevdonimom Ljudmila, ki ne more biti nihče drug ko Marica sama. Ta ocena izzveni v ugotovitev: »Ne smemo se torej sklicevati na to, da
23	Ska 1897, št. 5.
24	SL 18. sept. 1897.
25	Prim. tudi med Domačimi novicami »Gosp. Govekarju«, SL 29. sept. 1897.
nočemo priznati te ali une struje, pišimo in rišimo življenje in ljudi, da so res ljudje. ... Vsak človek ima svoje vrline in svoje slabosti, nikar torej ustvarjati ekstremov!«
To umerjeno stališče pa Pavlininega kroga ni uverilo, da hoče Slovenka srednjo pot; odurni polemičar v Slovenskem listu je 27. nov. 1897 prepričan, da je »še vse moralne brce, od novostrujarjev slovenskemu ženstvu podeljene, niso mogle spametovati«.
Naslednji letnik Slovenke, ki stoji že zunaj Govekarjevega vpliva, je Pajkovo lahko prepričal, da se moti. Tu je več člankov in beležk, ki povsem nasprotujejo Govekarjevemu vzoru — Zolajevemu naturalizmu.26 Maričini vzori so še zmerom Rusi (Puškin, Tolstoj, Dostojevski, zlasti pa Potapenko in Čehov) ter zmerni Francozi (Loti, Daudet, Bourget itd.). Od Nemcev ji imponira samo sodobna drama (Sudermann, Hauptmann). Njeno geslo je: »Naroda, katera napredujeta uprav gigantski in od katerih bi se Slovenci morali učiti, sta ruski, ruski in zopet ruski ter francoski in zopet francoski.« Njen nasvet: »Ker nam oholi Nemci že itak očitajo, da smo zajemali kulturo le od njih, pustite jih Slovenci in Slovenke vendar enkrat ter pokažite, da se morete vzpeti tudi brez njih!«27
Razprava o Zolaju, ki ji jo je 30. dec. 1899 s pismom vred poslal Egon Stare, je utegnila biti za francoskega pisatelja ugodna, ker je Slovenka ni priobčila; značilno pa je, da Slovenka prav tako ni priobčila Prijateljeve študije o Cankarju, z izgovorom, da je jako zanimiva, toda preobširna.28
Razprava o Tolstoju, ki jo je urednica v prejšnjem letniku priredila po sarajevski »Nadi«, se ji ni zdela predolga, čeprav je izhajala v sedmih nadaljevanjih, izvirna študija o slovenskem pesniku pa ji je bila v dveh številkah preobširna!
Napačno bi bilo sklepati, da se je Marici ob velikih tujih zgledih zasenčil smisel za domače. Da je zanemarjene Slovenke v tolikšni meri seznanjala s tujimi slovstvi, zlasti s francoskim, ruskim in češkim, pa tudi z bratskim južnoslovanskim, to je njena velika zasluga. Pri tem ni pozabila na slovenske vodilne može: Gregorčiča, Kersnika, Tavčarja i. dr., čeprav jim včasih ni odmerila pravega mesta.29 Pač pa je nekatere naše žene premalo upoštevala, Tako je na primer ob smrti Luize Pesjakove posvetila relativno pomembni pesnici in pisateljici samo tri uboge vrstice.30 Opravičevalo bi jo pač dejstvo, da je književne članke, ocene in beležke zaradi pomanjkanja sotrudnic sestavljala, prirejala oziroma prevajala po večini zmerom sama, le tu pa tam ji je kdo priskočil na pomoč.31
26	Ska 1898, 20(5 s. i. dr.
27	Marica, Od koga naj bi se učili Slovenci in Slovenke, Ska 1898, 156—8.
23 Prim.: Ska 1899, 546; Prijatelj Anžičevi 25. jan. 1900.
29	Prim. nerodno »obrambo« Prešerna: »In naj reče sedanji slovenski svet kar hoče, ... Prešernu vendar ne more odrekati slave nikdo vže za to ne, ker je živel v tako neugodni dobi za slovensko slovstvo in ker je bil prvi pravi pesnik slovenski, katerega vendar ni mogel dolgo, dolgo doseči in prekositi nikdo v Slovencih do zadnjega časa.« (Ska 1897, št. 24.)
30	Ska 1898, 191.
31	Vidic, Zavadil, Anton Kristan (Gorjančev), Etbin Kristan, Trmko (ab), Kleinmayr, Čehinja Vilma Sokolova i. dr.
Glede Prijateljeve študije o Cankarju bi govorila za Marico tudi avtorjeva pismena izjava Anžičevi 25. jan. 1800, da je pozneje sam uvidel, »da stvar ni niti za javnost«. O Erotiki je urednica itak objavila obširno podoživljanje Etbina Kristana z zagovorom Dunajskih večerov, o Vinjetah pa se je celo sama razpisala.
Že 9. septembra napoveduje obširno oceno »teh v krasnem stilu spisanih spisov«, a jih priporoča »le doraslim, zdravim ljudem, ki imajo krepke živce«. V naslednji številki sledi njena ocena, ki sodbo glede živcev preklicuje, ugotavljajoč, da je delala knjigi krivico in da se ji vidi danes vsa stvar drugačna. Zlasti naglasa vernost Cankarjevega prikazovanja človeške duševnosti ter njegov blagoglasni slog in jezik. Četudi nič ne graja, ostaja vendarle oprezna in da slutiti, da se v Cankarjeve črtice ni mogla poglobiti in jih ne doživeti. Preveč je bilo v njej zdrave primitivnosti, premalo bolestne problematike in opojne zasanjanosti fin de sieola, da bi jo mogle pretresti.
To poslednje bo glavni vzrok, zakaj ji je ostala vsa, »moderna« tako tuja, da zanjo sploh ni bilo mesta v Slovenki.
Saj si je urednica prizadevala, da mladim pesnikom ne napravi krivice. Ob Župančičevi Čaši opojnosti je dala spet besedo Etbinu Kristanu in njegovi vodeni razvlečeni hvali. Murna pa je leto dni poprej celo sama mimogrede pohvalila v zvezi z almanahom Na razstanku, čeprav tudi ta njena površna pohvala le podpira trditev o> nerazumevanju.313-Bila je toliko objektivna, da je dopuščala napoved neoromantične dobe in zagovor dekadence,32 sama pa jo je kljub temu zavračala.
Tako pravi na primer med drugim 10. dec. 1898 v uredniški listnici: »Dekadenca, dasi je za Slovence nekaj novega, ni imela vspeha nikjer..., zakaj bi jo torej uvajali v naše slovstvo, ko nima obstanka?« Naslednje leto pa izjavlja v zvezi z Medvedovimi pesmimi: »Svoje subjektivno mnenje pa lahko povem, da so mi namreč te pesmi všeč, dasi niso v modernem, dekadentskem slogu in dasi ne zakrivajo pod kopo lepo-donečih, nakopičenih besed nobene misli, za katero bi bil naš navadni človeški razum preslab, da bi jo umel.«33
Medtem ko je imela urednica v književnih vprašanjih vodilno besedo vseskozi sama, je reševanje ostalih, zlasti feminističnih vprašanj prav rada prepuščala drugim. Kljub temu zmaguje tudi drugod njeno življenjsko naziranje.
»Slovenka bode, dokler ostane v mojih rokah, delovala v smislu Strossmayerjeve ideje; ona ne bode samo1 slovensko pisan list, ampak zajedno tudi naroden list, v katerem naj veje le obče slovanski duh, ne duh indiferentnega kozmopolitizina.«34 To temeljno načelo uravnava vse tri letnike. Najvišji ideal Slovenke je narodov napredek, najmočnejše sredstvo za dosego tega ideala vzgoja slovenskega ženstva k narodni samozavesti. Tudi ženska se mora poglobiti v največje narodovo bogastvo — v kulturo in tvorno prispevati h kulturnemu razvoju. Pri tem naj jo
31a Prim. Ska 1898, 403.
32	Ska 1898, 548; 1899, 116 s., 309 i. dr.
33	Ska 1899, 241.
34	Ska 1898, 167. 192.
Slovenski jezik
177
12
spodbuja poznavanje bratskih kultur, med drugim zlasti vzorno napredovanje Rusinj in Čehinj.
Kajti rastoči prepad med žensko in moško izobrazbo utegne imeti za naš narod težke posledice. In če si je Slovenka vzdela nalogo, da ta prepad premosti, nikakor noče rušiti rodbinske sreče, nasprotno, poglobiti jo želi s tem. »Kdor toraj hoče pripomoči k tej sreči..., dela naj na to, da se osvobodi žena, osvobodi v pravem pomenu besede: osvobodi po izomiki!«33
Ženska naj ne bo le lepa lutka, ki ponižuje sebe s praznim koket-stvom, moškega pa z zahtevo po puhlem dvorjenju. Že v mladosti naj se vzgaja k samozavesti in samostojnosti, pridobi naj si pravo omiko, da možu ne bo samo žena, marveč tudi najboljši prijatelj.38 »Najlepša naloga ženstva je torej ta, da razreši svoje vprašanje z ozirom na povzdigo družinskega življenja. Najlepši naravni poklic ženske je poklic matere.«37 Ker pa ne more vsaka slediti »naravnemu poklicu«, je sveta dolžnost vseh tistih, ki odločajo, da dajo neporočenim priliko, da si lahko same služijo svoj kruh.38 Toda za »jednako delo, dolžnosti — jednako priznanje, plačilo!«39
To so naziranja, ki jih deli urednica z večino sodelavk; zlasti z Marico II., ki ji prireja — v glavnem po nemških virih — vrsto živahnih, mestoma duhovitih, včasih pa dokaj površnih člankov in kramljanj.
S takšnim stališčem ni v nikakršni opreki, če Slovenka z veliko vnemo zasleduje višjo žensko izobrazbo v tujini in če daje prostor edinim domačim strokovnim izobraženkam — učiteljicam, da se tudi v njenem okviru bore za izboljšanje gmotnega položaja.
S tem, da je postala Slovenka zagovornica zapostavljenih učiteljic, pa si je nakopala jezo- njihovih moških tovarišev. Do kakšne surovosti so se mogli ponižati, priča tale anonimna izjava v Popotniku: »Poznam neko učiteljico, staro samico, ki tudi svoje ,jeremijade' in ,slučaje' izliva v zgorenjem smislu v ,Slovenko', ali odkrito moram povedati, da v šoli Vam je grozna ničla, a zunaj šole le v posmeh ljudem. Kaj neki naj bi take tudi koristnega pisale?! Imamo pa še hvala Bogu matere, ki učijo in postopajo tako, da bodo njihove hčerke kedaj prida žene, krepostne žene, ki bodo znale gospodinjstvo in dela, katera so čast pravi ženi. Take žene pa so že davno prezirljivo obsodile .Slovenko-' ter so- jej radi nekaterih njenih sotrudnic, starih, klepetuljavih samic, ki le svojo jezo bruhajo na papir, nadele ime: ,list starih samic'. —«40
Urednica, ki si je prizadevala, da vzdrži Slovenko kar se tiče dostojnosti na čim višjem nivoju, je to kakor tudi vsako drugo surovost ignorirala in šla svojo pot naprej.
»Le v skrajnosti nikar!« je geslo njene prevladujoče »zmerne« struje, ki se bori proti vsake vrste modernim »izrastkom« emancipacije.41 V
35	Slovenka, 0 ženski osvoboji in družinski sreči, v uvodni št. I. letnika.
36	Ska 1897, št. 3, 16; 1898, str. 58 i. dr.
37	Ska 189-8, 513.
38	Ska 1897. št. 3.
39	Ska 1897. št. 22.
4» Iz Istre, P 1897, 382.
41 Prim. Ska 1899, 37. 604 i. dr.
rahlem boju s klerikalizmom, a vzdržujoč verska in moralna načela krščanstva, je to struja, katere naziranja zastopa po večini vsa tedanja naša napredna inteligenca.
Ta miselnost v zvezi z ženo se pojavlja že v Stritarjevem Zvonu;42 v Kresu jo vzdržuje predvsem Turner,43 v Ljubljanskem Zvonu Ce-lestin,44 v Slovanskem svetu pa Hostnik.45 V glavnem je to tudi miselnost »nove struje«, vendar se Govekar razlikuje od moških predhodnikov in od Marice prav v tem, da se z nekaterimi tovariši zavzema za nazore Lavre Marholmove, ki jih Slovenka odločno pobija. Slovenki žena še zdaleč ni sužnja spola kakor Marholmovi, zato se ogorčeno brani modnih na-ziranj, ki so med pisci fin de siecla uživala precej ugleda,46
Čeprav te vrste članki v Slovenki prevladujejo, kvalitativno le malo povedo, ker po večini le na razvlečen način pogrevajo nazore moških predhodnikov. Zato pa tem bolj plastično stopajo v ospredje za tedanje naše napredno mišljenje novi in radikalni nazori Elvire Dolinarjeve (Danice), prve slovenske feministke.
»Ne ozirajmo se vedno nazaj, ampak n a p r e j«47 — s tem geslom skuša Danica, opirajoč se na nemško feministično čtivo, predvsem na novo dunajsko revijo Dokumente der Frauen, uveljaviti nov pogled na žensko osvobojo, ki naj ne bo zgolj osvoboja »po izomiki«, marveč mora koreniniti predvsem tudi v gmotni in politični neodvisnosti. Čeprav tega Danica ne sme naravnost izpovedati, je možno ta nazor posneti iz vseh njenih člankov, kjer se bori za ženino pravico do samostojnega dela.
Tudi Danica je prepričana, da »izvor največje sreče, največjega bla-ženstva je srečni zakon.«48 Ne pozna pa institucije, ki je za človeka bolj poniževalna od zakona, ki temelji na gmotni preračunanosti. Ženska osvoboja je sredstvo, »ki bi spremenilo zakon zopet v to, kar mora naravno in moralno biti: srčna zveza mej možem in ženo v ohranjevanje človeškega rodu«.49 Ker je pa prava ljubezen »v civiliziranem narodu možna le mej jednakopravnima zakonskima«, mora imeti žena enako svobodo in enake pravice kot mož.50 Proč torej z dvojno moralo. Ženska naj se zaveda, da je tudi gospodinjstvo poklic, zato se mora pripraviti zanj s temeljitejšo izobrazbo, kakor jo nudijo razne višje dekliške šole, ki vzgajajo k površnosti in k »čakanju na moža«, brez pogleda v bodoči zakonski stan in v njega dolžnosti.51 Ljubezen žene ne more vse spolnjevati; kakor moškemu je tudi njej potrebno delo.52 S pridobitvami rastoče civilizacije si gospodinjstvo lahko čedalje bolj poenostavi; tudi javne ku-
42	Podgornik, Ali nam je potreba domačih pisateljic?, Z 1878.
43	Beseda o našem ženstvu, Kres 1881.
44	Žensko vprašanje, LZ 1884.
45	Roščin, Žensko vprašanje, SS 1894, 100, 130, 147.
46	Prim.: SS 1895, 360, 385, 396 (Gynaekophil — Govekar); Ska 1897, št. 16. 23, 24; Goestl Marici 9. dec. 1897.
47	Ska 1897, št. 11.
48	Ska 1898, 336.
49	Ska 1898, 337.
50	Ska 1898, 340.
51	Ska 1897, št. 18.
52	Ska 1898, 578.
hinje ji duhomorno delo lahko olajšajo, da se more posvetiti javnosti.53 Poklicno delo ji je nujno potrebno, drugače se ji neporabljene, nakopičene moči bolestno maščujejo.54 Njena ženskost ne bo pri tem prav nič trpela, kajti čim bolj se bliža ženska emancipacija cilju, to je popolni ravno-pravnosti, in čim manjše postaja število njenih nasprotnikov, tem bolj se javlja v ženi spet tista nežnost, »kojo je položila uže narava sama v srce vsake prave ženske.«55
Zaradi takih nazorov je bila Danica deležna neštetih napadov, ki jim formalno sicer spočetka včasih ni bila kos, a je kljub temu polagoma idejno prodrla.56
Da se urednica pred napadi zavaruje, je vsakemu kočljivejšemu članku dodala uredniško opazko. Takšno opazko je 1899 dodala tudi k Masarykovi razpravi Mnogoženstvo in enoženstvo, zlasti, ker avtor v dokazovanju ženske duševne enakovrednosti in čistosti zakona zadeva tudi ob krščanstvo.
Da uravnovesi Slovenkino> radikalno strujo, h kateri se je v tretjem letniku začela nagibati tudi Zofka Kveder,57 in ne odbije ogorčenega čitateljstva, je urednica rada sprejela idealistična članka duhovnika Ivana Trinka (Branka), ki se v pridigarskem tonu bojuje proti Slovenkinemu »nemodremu«, »lahkomiselnemu« in »puhlemu« čtivu. Prvi napad velja predvsem nedolžnemu Slovenkinemu ljubezenskemu leposlovju, ki se mu zdi, da tajno in polagoma razširja po žilah »pogubonosen strup« in »raznaša po šibkem organizmu kali neizogibnega pogina«,58 medtem ko je drugi bolj preventivno svarilo pred pogubonosno moderno emancipacijo, ki pa da Slovenk na srečo še ni okužila. Urednica ga je zaključila z opazko: »Razvidno je, da se ,Slovenka' ne brani tudi pobožnih člankov, kedar so dobri. Prazno je torej očitanje, da je list ,presvobodomiseln'.«59
Nič čudnega, če je Danica že 11. marca 1897 izjavila v privatnem pismu diplomatični urednici: »Sploh se mi vidi, da sem za današnje razmere preveč radikalna. Vedno in vedno se moram zatajiti, da preostro ne izbruhnem. V meni kar vse vre in sili na dan. Le oblike, tiste fine, politirane in pooblane manjka. Oh, koliko bi se dalo o naših so-cijalnih razmerah govoriti! Toda: ,jezik za zobmi',.. Našemu narodu, posebno pa našemu ženstvu se morajo naprednejše ideje le polagoma vcepiti, da tega sam ne čuti.«
Zaradi Daničine uvidevnosti in uredničine previdne taktike Slovenka prva leta ni imela veliko protivnikov. Najstrupenejši Maričin nasprotnik Mahnič je s svojim Rimskim Katolikom utihnil istočasno, kot se je oglasila Slovenka. Drugi katoliški listi so Slovenko po večini igno-
53	Ska 1898, 107; 1899, 228.
54	Ska 1898, 339.
55	Ska 1899, 543.
58 V dokaz Daničinega napredka prim. njeno formalno še precej okorno polemiko z Vidicem (Radošem, Grešnikom), Ska 1897, št. 6, 11, 13, 15, 20 z njeno učinkovito, mirno obrambo pred absurdno nazadnjaškim in robatim napadom Marice Gregorčičeve (Vande), Ska 1899, 281, 302, 324, E 7. jul.. 8. jul. 1899.
57	Ska 1899, 64.
58	Ska 1897, št. 19.
59	Ska 1899, 325.
rirali, edino Slovenski list, ki jo je sprva celo priporočal,80 se je kasneje kot zaščitnik Pavline Pajkove sem in tja zaletel vanjo.
Zalo pa je imela Slovenka oporo v naprednem časopisju, tako v Slovanskem svetu, Slovenskem Narodu, Soči in Edinosti, in to vse dotlej, dokler je ostala v mejah, ki so bile simpatične našemu liberalizmu.
V Maričini Slovenki je sicer malo takšnega, kar bi moglo današnjemu človeku nekaj novega povedati, za razvoj slovenskega ženstva pa je pomen prvih treh letnikov ogromen. Redkokatera naša domoljubka je dotlej posegla po slovenskem Čtivu, Slovenka pa je pritegnila ne samo vse naše izobraženo, marveč tudi preprostejše ženstvo. Sicer je res, da niti Danica, ki se je najjasneje zavedala potreb po marsikakšni socialni reformi, ni občutila nujnosti, da naj bi nudila Slovenka duševno hrano tudi najnižjim slojem, kmetici in delavki, ker se ji je zdela v duhu tedanjega liberalizma bolj potrebna vzgoja meščanke; v glavnem pa je urednica le pazila, da je bilo čtivo čim bolj pestro in poljudno, da je moglo biti razumljivo tudi najpreprostejšim ženam.
Leposlovje sicer ne presega povprečnega nivoja tedanjega družinskega časopisja, važno pa je vsaj kot vadnica naših najpomembnejših predvojnih pesnic (Vide Vovk Jerajeve, Ljudmile Poljančeve, Kristine Schullerjeve i. dr.), katerim se edino m. Elizabeta Kremžar ni pridružila, pa tudi kot glasilo naše največje pisateljice Zofke Kvedrove. Vrsta člankov in ocen, zlasti Maričinih o leposlovju in Daničinih o družbenih vprašanjih pa dokazuje, da je tudi naša žena nastopila samostojno pot.
Časopis je še dokaj nebogljen in v povojih: jezikovno ohlapen, v izražanju neroden, miselno včasih otroško naiven in nelogičen. Redko se mu posreči zgrabiti življenjsko problematiko, še redkeje, ne utoniti z njo sredi najrazličnejših nepomembnih drobnarij. Kljub temu pa je dokaj verna slika naše tedanje meščanke in priča o naravnost ginljivemu trudu, da bi se dvignil njen nivo. Uredničin odnos do sodelavk in čitateljstva je neposredno domač, spodbuden in ljubezniv, zato učinkuje predvsem čustveno in zbuja veliko navdušenja in nesebičnega prizadevanja.
Z Maričino Slovenko je naše ženstvo prebolelo svojo' prvo, puber-tetno fazo in dospelo do tiste stopnje zrelosti, ki omogoča resno delo.
80 SL 5. dec. 1896, 23. jan. 1897.
Zapiski
Prešernova Puščičica brez zela.
Če listate po raznih izdajah Prešernovih Poezij, boste opazili, da se ta puščica piše v dveh različnih oblikah. Pintarjeva izdaja iz 1. 1901. ima običajno knjižno obliko: Puščičica brez žela — 'Z debelega je čela (str. 194). Enako obliko ima Aškerc: Puščičica brez žela (Prešernove poezije 1913, str. 140). Ker sta Pintar in Aškerc izdala Prešerna v sedanjem pravopisu, je običajna knjižna oblika želo opravičena. Glonar in Pirjevec sta izdala Prešernove Poezije v starinskem Prešernovem pravopisu, zato sta pridržala Prešernovo gorenjsko obliko zelo: Pušičica brez zela — 'Z debelga pride čela (Zbrano delo 1929, 152). Univ. prof. Kidrič je v svoji izdaji pridržal posebnosti gorenjščine, zato je pravilno ohranil tu Prešernovo gorenjsko obliko: Pušičica brez zela (Prešeren, I. 1936, 203). To obliko je obdržal tudi Pirjevec v izdaji Akademske založbe 1. 1939., dasi je priredil izdajo v sedanjem pravopisu: Puščičica brez zela (str. 219). To je storil pač iz spoštovanja do Prešernove besede.
V opravičilo tega spoštovanja naj pojasnim, da je ta oblika znana ne le v Prešernovem narečju, ampak v vsej gorenjščini in je utemeljena v podobnih jezikovnih pojavih slovanskih in drugih indoevropskih jezikov. Najstarejša priča je rokopisni slovar Krajnsko besedische pisano iz druge polovice 17. stol. (gl. RZDHV, III. 1926, str. 116 si.), kjer stoji: selu alias shelu (str. 374). To obliko je rabil .Tapelj v prevodu sv. pisma: selu mojga mefsa (II. Kor. 12. 7; Sv. pismo 1786, 311), od tod je šla oblika v Wolfovo Sv. pismo 1856: mi je dano zelo v moje meso. Valjavec piše v svojem Prinosu: u gorenjštini glasi zelo (upravo zeu), Rad 1881, 99. Iz tega sledi, da je treba nastaviti za indoevropščino dvojno obliko korena: g'»hen — (od tod: želo) in g'hen — (od tod: zelo); dosedanji etimološki slovarji imajo samo obliko z velarnim g'J, tako Walde, Latein. etym. Worterbuch,2 1910, s. v. defendo; Boisacq, Diction. etymol. de la langue Grecque, 1910, s. v. 9-e£vn>. Dvojno obliko korena nahajamo pri več besedah, tako n. pn imamo v stresi.: zjit-hb (iz korena g'hel-) poleg «c.ttmh (iz oblike ghel-), žolč (prim. Boisacq r. t. s. v.	kjer napačno piše zliči nam. zluči, ker je v rusk.
spomenikih zo.mi,, glej Miklošič, Lex. palaeoslov.-graec.-lat. s. v. z.tml). Dvojno obliko korena imamo v besedah žolt (stresi.: ži.ltr., iz oblike g\!hel-), in zelen (iz oblike g'hel-), prim. Berneker, Slav. etymol. Wortb. s. v. golph-b; Boisacq s. v. x.Xtopo;. Dalje: žolj (brencelj) in zolj (obad). Sem bi smeli šteti tudi obliko župan (ohranjeno v osebnih lastnih imenih Zupan, Zupatiič, Zupančič itd.) in župan. Menjavanje palatalnega in velarnega g je v indoevropščini v več primerih navadno (glej pri Boisaequu pod 5pdaao|iat,	itd.
Pogostno je tudi menjavanje palatalnega k' in velarnega q. V slovenščini imamo čremoš (iz qer-), v srbohrvaščini je oblika s palatalnim k': srijemuš; prim. tudi slov. čremsa, čremha poleg sremsa, sremša, na Koroškem sramsa, Jarnik, Etymologikon 204. Dalje: rusko 6poKaTb poleg OpocaTt (Berneker, str. 91; prim. tudi str. 93: bptiKaTb in brisnoti); lisa (iz lvsa. korena leuk') in luč (iz leuq-), Berneker 752; vlakno in vlas (Boisacq s. v. Aa/vr,).	A. Breznik.
Gajšek s Kalobja.
(Dunajski dvor po ljudskem pripovedovanju. — Stara povest je dobila nove
dodatke.)
Kadarkoli smo ob narodni pesmi Pegam in Lambergar ali ob Levstikovi povesti Martin Krpan govorili o tem, kako si ljudstvo predstavlja veliko mesto in cesarski dvor, sem se vedno spominjal tudi Gajška. s Kalobja.
Kalobje je župnija na 621 m visokem hribu pri Št. Jurju blizu Celja. Kdo pa naj bi bil Gajšek, tega nisem mogel dognati, kajti zgodba sama ne kaže
naravnost na nikogar, čeravno je tam več Gajškov: na Kalobju je bil pred desetletji nadučitelj Gajšek, pa tudi njegov bratranec veleposestnik Florijan Gajšek v Loki pri Žusmu bi bil mogel posoditi anekdoti ime, vendar nobeden ni bil poslanec in ni imel opravka na Dunaju, čeravno je Florjan še sedaj pravi podeželski veljak, saj je bil do nedavna banovinski svetnik za šmarsko-rogaško-kozjanski okraj.
Pred kakimi 40 leti sem slišal kot otrok večkrat takole zgodbico:
Gajšek s Kalobja je šel na Dunaj, pa si je mislil, da mora pogledati tudi k cesarju. Prišel je v grad in pokukal v dvorano. Tam je sedel cesar ravno na tronu in regiral. Ko pa je zagledal Gajška, je takoj stopil s trona in šel Gajšku nasproti. Ko sta se lepo pozdravila, je cesar Gajška izpraševal, kako je še kaj na Kalobju. Pa tudi cesarico je cesar poklical: »Lizika, pride le pogledat! Glej, Gajšek s Kalobja je tu.« Cesarica je ravno v sosedni sobi štunfe krpala in perilo peglala, pa je samo predpasnik odvezala in je prišla Gajška pozdravit. Cesar ji je naročil: »Lizika, prinesi nama malo vina, pa kako klobaso še boš tudi našla v kibli, saj veš, da je Gajšek lačen in žejen od dolge poti.« Cesarica je kar šla in se kmalu vrnila z jedačo in pijačo. Cesar in Gajšek pa sta sedela, se krepčala in se pogovarjala o Kalobju in Kalobčanih. Tistega dne ni cesar nič več regiral, se je z Gajškom preveč dolgo zamotil.
Ker sem to zgodbico ponovno slišal, se čudim, da je ne najdem nikjer zabeležene vsaj kot neko paralelo k omenjenima narodni pesmi in povesti. Čudim se tudi, da je v naših krajih, torej v okolici Kalobja, spomin na to povest popolnoma izginil, saj je že skoraj nihče več ne pozna. Hotel sem jo rešiti pozabe in pričel iskati še kako drugo verzijo. Opozorjen sem se obrnil na g. šol. upravitelja Gabr. Sudarja v Slivnici pri Celju. Ta mi je poslal povest, kakor jo on pozna. Povest pa je dobila v desetletjih nove in prav zanimive dodatke iz političnega življenja, čeravno je temelje zvesto ohranila. Tako bo kar dober primer, kako se povesti razvijajo po prilikah. G. Sudar mi piše (za kar se mu tudi tukaj zahvaljujem) :
Ko so nekoč po maši kmetje ustavili Gajška s Kalobja. naj jim pove, kako je bilo na Dunaju (— torej tudi okvir, kakor ga ima Levstik v Močilarju —), je začel: No, pa pojdmo v oštarijo, pa dol se poknite, pa vam bom povedal. Takole je bilo: Ko smo prišli poslanci na Dunaj, so nas gospod doktor Korošec peljali tja, kjer pravijo, da je parlament. Že prej so nam naročili: »Fantje, nič se ne bojte, ne bo nič hudega. Če bodo tam kaj sklepali, vam bom že jaz pokimal, če je za potrditi.« Tako se je tudi zgodilo. Ko so nas začeli gledati, kaj bomo rekli, smo že videli, da gospod Korošec prikimavljejo, pa smo tudi mi hiteli prikimavati in mrmrali smo, kakor mladi pujski: mr, mr... No, vidite možakarji, tako smo v parlamentu hitro odpravili, pol sem si rekel: Vidiš, Gajšek s Kalobja, ko si že glih na Dunaju, bi pa priložnost ponucal, pa bi šel cesarja Franca Jožefa obiskat. Tako sem tudi naredil. Mahnil sem jo tja vun, kakor pravijo da je Šon-brunk. Pridem tja do vrat, pa že zamirkam dva soldata na vahti. Čisto rumena sta bila, kakor da bi ju bli v ajeršpajzi povaljali, pa bajonetauf sta imela. Seveda me nobeden ni nič vprašal, ko sta vedela, da sem Gajšek s Kalobja. Potem pa grem črez hof, pa pridem do grešine. Grem po enih štengah gor, tam pa spet zamirkam dva soldata pred vrati, ki sta bila tudi v ajeršpajzi povaljana, samo bajoneta auf nista imela. Jaz sem si rekel: Holt, v totem štibelcu bojo pa cesar. Najprej sem potrkal, pa sem poropotal, pa ni bilo nič. Pol sem pa butnil v vrate. Se pa jeden zadere: »Herajn, če si kaj fajn!« Kakor ofnem vrate, sem že na bikspodnu ležal. Komaj se poberem in klobuk poiščem, sem že zagledal cesarja Franca Jožefa, ko so na tronu sedeli, vižali ino Slovenskega Gospodarja so braii. Kakor hitro me zagledajo, zavpijejo: »Ja, Gajšek s Kalobja, kaj si ti tu?« »Ja, jaz sem,« sem odgovoril ponižno. Tedaj pa pravijo cesar Franc Jožef: »Gajšek s Kalobja, dol se pokni, da se kaj pomenima!« Kakor sem se dol poknil, sem že drugič na bikspodnu ležal; saj ni bilo nič čudnega, ko so pa imeli tako tumaste zeclne, vse na fedre; me je pa kar v luft vrglo, pol pa na podn. Pol sma se pa vse sorte menila. Vse so me vpraševali, jaz sem jim pa po pameti odgovarjal. Ko se že menima nekaj cajta, pa zavpijejo cesar Franc Jožef tja v drug štibelc, kjer so cesarica Liza stari beš peglali in stare štunfe štofali: »Liza, ne boš nič bliže prišla, Gajšek s Kalobja je tu. Prinesi nama kaj za pod zob!« Črez en cajt pa pridejo cesarica Liza, pa prinesejo zvrhan talar idobas pa pol belega kruha, pa
tisto postavijo pred naju. Pol pa grejo spet peglat in štunfe štofat. Midva s cesarjem Francom Jožefom sina pa začela ogrebati, kar so nama cesarica prinesli. Črez en cajt pa spet zavpijejo cesar Franc Jožef: »Liza, pojdi no sem! Ne veš, da srna po klobasah žejna. Prinesi nama kaj pijače! Tule gori na omari vzemi tisti zlati ključ, pa tega krajnega natoči!« Cesarica Liza grejo, črez en cajt se pa vrnejo, pa so že imeli krono na glavi pa petlitrsko flašo v rokah. Tisto postavijo pred mene, pa pravijo: »Franček, zdaj pa le glej, da ga bosta z Gajšekom pila, jaz bom pa med tem vižala.« (Tako končuje ta povest brez pravega konca: ničesar ne zvemo o slovesu in povratku Gajškovem, a ne moremo trditi, da bi bila povest le kak odlomek.)
G. major Ferenčak iz Šmar ja mi je pravil, da je čital slično zgodbo o nekem Ličaninu, ki je šel cesarja Franca Jožefa prosil, da bi bil njegov sin oproščen vojaške službe. G. geometer Jeras v Celju pa je slišal, da se je s podobnim sprejemom pri cesarju bahal neki Kofol, poštar in gostilničar iz Volčje pri Tolminu; pa so ga zaradi tega baje žendarji preganjali...	p. strmšek.
Še o snovi Vodnikove basni Sraka ino mlade.
Glede snovi Vodnikove basni, o kateri je bilo besede v prejšnjem zvezku Slov. jezika, lahko dodam naslednje. V Grimmovih Pravljicah je basen Der Sper-ling und seine vier Kinder (št. 157). Pripoveduje, kako so paglavci razgnali iz lastovičjega gnezda štiri vrabčiče, preden jim je mogla starka dati potrebnih naukov. Črez nekaj časa jih dobi in spozna, da so imeli dobro šolo in da jih ni treba več učiti. Tretjega na priliko opozarja, naj se pazi, če ljudje pobirajo kamenje. Vrabčič ji odvrne, kaj pa, če ga imajo že v nedrih ali v žepu, kakor je videl to pri rudarjih, ki nosijo iz rovov kose rude. Mati mora seveda priznati, da se je pri pravih učil. O viru te Vodnikove sorodne basni in o raznih njenih različicah nas pouči delo W. Grimina, Thierfabeln bei den Meistersangern ter dopolnila v delu J. Bolteja in J. Polivke, Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmarchen der Briider Grimm. Dritter Band. Leipzig 1918 (pripomba k št. 157, str. 239—241). Basen v Grimmovih Pravljicah je iz 16. st., ko so .jo Nemci veliko prevzemali in predelavah. Bolj preprosto in Vodnikovi bližjo zgodbo pa srečamo že v starofrancoski in srednjeveški latinski pesmi, ki govori o krokarju in njegovih prebrisanih mladičih. Še bliže Vodniku pa je v nemški srednjeveški pesnitvi Huga von Trimberg, Der Renner. Tu imamo že opravka s srako, ki svari mlado, naj beži. če se človek sklanja in pobira po tleh. Mladič, ki ve, da imajo ljudje kamen lahko tudi pod obleko, ji seveda pokaže, da je mladi svet zvitejši kakor skušena starost. Mogoče je, da je poznal Vodnik basen od tu, zakaj Goedeke pravi, da so Huga von Trimberg obnovili še po reformaciji. Končna zaostritev je pri obeh zelo podobna, samo da jo je zasukal nemški moralist proti prezreli mladini, medtem ko je naš pevec našel priliko, da se je razvezala njegova hudomušna dovtipnost. Prav mogoče pa je tudi, da je bila Vodniku znana iz knjige Nouvelles recreations, ki jo je napisal Bonaventura Desperiers v 16. st. in ivi je doživela celo vrsto izdaj, nekaj tudi v 18. st. Zakaj to so bile zabavne, precej boccacciovske zgodbe, kakršne bi morale biti po všeči naši družbi pod konec 18. st. Med njimi je za oddih od storij o moških in ženskah basen De la pie et de ses piauz, ki jo je prevedel W. Grimm v omenjenih Thierfabeln. In od tu je vzeta v češko knjigo nemških maturitetnih beril, o kateri je poročal prvi članek.	L. Legiša.
Prešerniana
1. Prešerni na solnograški univerzi
Pred leti mi je prišla v roke knjiga iz knjižnice grofov Holienvvartov s Kolovca »Tractatus exegeticus ad librum III. Decretalium Gregorii IX«. Napisal jo je P. Odo Scharz izdal pa jo je in z dodatki iz splošnega prava branil nje teze za dosego doktoiske časti iz obojnega prava »Dominus Franciscus Xaverius de Preschern in Heldenfeld« dne 5. decembra 1740. Ker mi je knjiga pokazala tesne zveze s solnograško univerzo, sem se obrnil na p. Vergila Redlicha v benediktinskem samostanu v Solnogradu, ki je izdal knjižico Die Matrikel der
Universitat Salzburg in torej dobro pozna univerzitetni arhiv. Sporočil mi je, da so bili na solnograški univerzi imatrikulirani naslednji Prešerni:
1.	Janez Krstni k Prešeren »aus Rottmansdorf in Krain«, ki je dosegel doktorat iz filozofije na Dunaju, kjer je študiral 3 leta teologijo do 1679 in dobil od p. Franza Voglmayra »ein glanzendes Zeugnis« (Univers. Archiv, Salzburg). Od 8. nov. 1680 je kot teolog in jurist vpisan na solnograški univerzi
zugleich mit dem Freiherrn Sigumnd von Apfaltrem1 aus Krain, den er als Hofmeister nach Salzburg begleitet hatte«. Dne 27. aprila 1681 je Janez Krstnik Prešeren napravil doktorat iz teologije pri slovitem solnograškem profesorju in Mabillonovem prijatelju Jos. Metzgerju (Triennalberichte); 1685 je postal konzi-storialni svetnik in dne 23. maja 1693 nadškofijski tajni svetnik (Salzburger Landesarchiv). Toliko vedo povedati o kasnejšem ljubljanskem proštu arhivi v Solnogradu. To je pri prof. Kidriču Janez Krstnik št. 50 (CJKZ VI, 179 si.).
2.	Na isti univerzi je bil imatrikuliran tudi »J o s e f Mathias Preseli e r n« 1. 1733. Več o njem nisem dobil poročil. Očitno gre tu za Tadeja Matija, sina prvega plemiča, pri prof. Kidriču št. 61 (CJKZ VI, 183).
3.	Tretji Prešeren na solnograški univerzi je Franc K s a v., mlajši brat prejšnjega, pri prof. Kidriču št.' 60 (CJKZ VI, 183). V juliju 1737 mu je dal profesor SS. Canonum in prefekt p. Daniel Sarmeda S. J. spričevalo, da je študiral logiko, fiziko in metafiziko na cesarskem kolegiju (gimnaziji) v Gorici z veliko pridnostjo in da zaradi svojega nravnega vedenja in pogostnega prejemanja zakramentov zasluži posebno pohvalo (Univers. Archiv, Salzburg). V aprilu 1738 pa sporoča Joh. Bapt. Albertus »in inclyto Senensi Lyceo, Juris Pontif. Interpres ordinarius«, da je Prešeren Franc Ksav. poslušal zasebna in javna predavanja iz prava z veliko vnemo leto dni »semper optimarum artium scientiam cum admi-rabili morum suavitate atque integritate conjunxit«. Ta Prešeren je z zgoraj omenjeno razpravo končal svoje juridične študije na tej univerzi in postal 21. dec. 1740 doktor obojnega prava. Ob tej priložnosti izdana knjiga p. Odona Scharza je zelo obsežna (473 strani teksta, naslovna podoba Jakoba Schillinga, 10 strani Prešernovega latinskega posvetila Scliillingu in 2 strani aprobacij). Iz uvoda izvemo, da je bil Jakob Scliilling, tedanji generalni vikar ljubljanski, njegov krstni boter (»cui me, vix in lucem editus, ex sacro Regenerationis fonte, ut Fidejussori apud Deum, totum debeo... postquam e Sanctissimo Ecclesiae utero manibus Tuis susceptum, paterno prope jure, Tuum effecisti ). Družina je bila torej zelo tesno povezana z visokim dostojanstvenikom, saj vemo, da je bil leta 1734. očetu tega Franca Ksav. pri drugi poroki za poročno pričo (Kidrič o. m. 183). Vsa vezava in izdaja knjige pa kaže, da je bila poklonjena kot posebna počastitev grofom Hohenwartom, saj ima ta primerek zlato obrezo in posebno lepo vezavo, medtem ko so drugi preprostejši. O izmenjavi takih promocijskih razprav po gradovih kažejo tudi druge ohranjene knjige v isti knjižnici.
II. Wolfova vizitacijska poročila o Prešernih
škof Anton Alojzij Wolf je bil znan po svoji natančnosti in vestnosti v pisarniških zadevah. Ko je nastopil kot ljubljanski škof, je hotel dobiti kar se da popolno podobo svoje škofije v vsakemu pogledu. To nam dokazujejo njegovi vizitacijski zapiski, ohranjeni v škofijskem arhivu v Ljubljani, vezani v mogočen zvezek s 500 stranmi. Naslov knjigi je: VORMERK-BIJCH iiber die kanonisehen Diocesan Bereisungen und versehiedenen Pontificalverrichtungen des Furst-bisehofs von Laibach, Anton Aloys Wolf etc. seit dem Jahre 1824 bis 1859. Z lepo pisavo je lastnoročno zapisoval na pol pole vse posebnosti po posameznih župnijah, delal si je preglednice in teritorialne načrte. Redno opisuje dostop do župnije ali vikariata, potem cerkev, župnišče, šolo, duhovščino in svoje mišljenje o verskem stanju. Taki natančni zapiski so nam ohranjeni predvsem za leta 1825—1827, ko je škof Wolf prvič obhodil svojo škofijo. V kasnejših letih se je omejeval le na kratke zapiske in posebnosti, ker je že poznal razmere. Zapiski o prvem obhodu obsegajo 333 strani, medtem ko vsi drugi do konca, t. j. do 1859. obsegajo le 267 strani in še je vmes več listov praznih. Nas zanima, kaj poroča o duhovnikih Prešernih, ki jih je tedaj srečeval po različnih župnijah.
1 Pač pisna napaka namesto Apfaltrern. Citat je iz pisma g. Redlicha.
1.	22. aprila 1825 je bila kanonična vizitacija in birma na Ježici, kjer je bil tedaj lokalist .Jožef Prešeren, pesnikov stari stric in mecen, pri prof. Kidriču št. 95 (ČJKZ VI, 189); o njem poroča zapisnik kratko: »Der Lokalkaplan ist sehr alt, sonst ware gute Ordnung da, mir das Protokoli der landesfiirstlichen Verordnung fehlt da. Die Pfarrmenge bath, dass ilire Kirche doch endlich con-secrirt wurde.« (Str. 5.)
2.	Dne 23. oktobra 1825 ob vizitaciji v Mengšu omenja tudi Franca Prešerna, kurata iz Goričice, pri prof. Kidriču (ČJKZ VI, 190) št. 100. O njem pravi: »... Die Kaplane aufierten die volle Zufriedenheit mit ihrer Anstellung, so wie der Kuratpriester von Gorizhiza, \velcher iibrigens bekanntermafien ein guter, aber sehr schwachtalentierter Priester ist.c (Str. 105.)
3.	Še najobsežnejši so zapiski o Jakobu Prešernu, pri prof. Kidriču št. 101 (ČJKZ VI, 190). Srečal ga je dve leti zaporedoma, v Borovnici in v Lešah. Dne 18. julija 1826 o priliki vizitacije v Borovnici piše o župnišču: »...Der Pfarrhof besteht eigentlich nur aus einem ebenerdigen Stockwerke, welches auf einer Seite z\vey Wohnzimmer fiir den Vikar und auf der anderen Seite eine Gesindstube hat. Die Feuchtigkeit der Ersteren hatte jedoch den vorherigen Vikar bevvogen, sich iiber denselben zwey liolzerne, kleine Wohnzimmer zu bauen, die der itzige Vikar seitdem bevvohnt, als ihm seiner geschwollenen Fiisse wegen ein Subsidiar beygegeben ist. Das Kuratliaus is sonach ein arm-seliges Gebaude, und nur der Genugsamkeit des itzigen unbehulflichen Vikars ist es zuzuschreiben, dafi diesfalls nie eine Bitte wegen Verbesserung seiner Wohnung stellte ...«
Potem govori o zelo slabi, nizki, premajhni cerkvi, da se pogreza in da je tako zatohla, da je pred 30 leti tedanji vikar na prižnici med pridigo umrl. Potem nadaljuje: »Die Pfarrmenge ist mit den Geistlichen zufrieden, sie bittet immer zwey Priester zu behalten, was jedoch schwer halten wird, weil kein Kooperator systemisirt ist, uiid den gegemvartigen der Religionsfond nur wegen der Ungastlichkeit des Vikars bezahlt. Die beyden Geistlichen scheinen jedoch in offenbarer Spannung zu seyn, \velche von der Unbehiilflichkeit des Vikars und von der grosseren Geschicklichkeit und zugleich Reizbarkeit des Subsidiars herrtihren mag; der Letztere scheint sich viel einzubilden, und ist voli Ver-dachtes gegen den Vikar, den er ungerechtervveise als seinen Klager ansieht..
Potem poroča o izpraševanju krščanskega nauka v cerkvi in birmi; sicer neposredno o Prešernu nič ne poroča, a že s tem, da njegovega pouka in njegovih uspehov ne omenja, pokaže, da ni posebno zadovoljen. Kakor da je v zvezi z gornjo besedo o negostoljubnosti se sliši poročilo, da se je takoj po vizitaciji odpeljal v mlin g. pl. Rainscha pri Bistri. »Die Kinder vom Subsidiar unterrichtet liaben aus der Christenlehre besonders gut geantwortet... Nacli Beendigung der Visitation fuhr ich zur Mahlmiilile des Herrn v. Rainisch bei Freudenthal zuriick, wo ich speiste und bis abends vervveilte; dann aber zuriick bev Franzdorf vorbey nacli Presser fuhr.« (Str. 176—177.)
Ko je naslednje leto škof Wolf pregledoval radovljiško dekanijo, se je 15. julija 1827 zopet srečal z Jakobom Prešernom v Lešah na Gorenjskem. Ob tem obisku je zabeležil pod napačnim imenom Franz Preschern, Pfarrvikar, tole sodbo: »Der Pfarrvikar, der das Ungliick hat, stark geschvvollene Fiisse zu liaben, ist zufrieden mit dieser erst im vorigen Jahre 1826 erhaltenen Anstellung, und scheint ihr noch gewac.hsen zu seyn.« (Str. 329—330.)
4.	Zanimivo je tudi Wolfovo poročilo o Valentinu Prešernu, pri prof. Kidriču št. 102 (ČJKZ VI, 190), čeprav ni v sorodstvu s pesnikom, se vendar redno omenja med tedanjimi izobraženimi Prešerni iz Vrbe (št. 15). Ob vizitaciji dne 9. junija 1826 je bil Valentin ribniški dekan z dvema kaplanoma. Po poročilu o cerkvi in župnišču poroča o spraševanju v cerkvi: »Die Funkzion begann um 9 Uhr friihe in der Pfarrkirche und war um 12 Uhr vollendet. Hieher \varen zur Firmung aucli die Kinder von Niederdorf bestellt. Die Kinder sind in der Glaubenslehre sehlecht unterrichtet befunden worden, was ich allen Pfarr-geistlichen, obschon sie sich gegenseitig loben, derb ausstellte. Gefirmt wurden 486 Kinder. Die Schule hat nur ein gemiethetes Lokale, wofiir jahrlich etwa 100 Gld Zins bezahlt \verden. Es \vare doch an der Zeit fiir diese Schule ein stabiles Lokale zu finden oder neu zu bauen. In der Schule \var mein Portrait aufgestellt, und ich wurde von einem Knaben mit einer deutschen Anrede, und
von einigen Schiilern sodann auch mit Gesang begriifit. Dieser Gesang wurde abends wahrend des Souper im Gange des Pfarrhaus von den Schiilern wiederholt. Die Unwissenheit der Kinder in der Glanbenslehre hatte meine ganze Laune verdorben, und ich liefi diese die Pfarrgeistlichkeit durch verdiente Ausstellung derbe liihlen, obschon ihr die einvernommenen Kirchenpropste das Zeugnis gaben, dafi sie sich mit dem Kinderunterrichte sehr beschaftigte.c (Str. 139—140.)
Zapiski se mi zde pomembni, ker jih je napisal odličen poznavalec ljudi v osebnem srečanju z njimi kot visok predstojnik, ne da bi ga bil pri tem motil kateri koli ozir, saj je delal zapiske zase in ne za javnost, ker so mu služili za osebno vodstvo škofije. Važni so tudi zato, ker so bili ti zapiski narejeni brez vpliva kake pesniku prijazne ali sovražne strani, zakaj v tej dobi pesnika še nihče v javnosti ni poznal. Skromne, a včasih kar ostre označitve nam odpirajo pogled v duhovni svet Prešernovih sorodnikov in rojakov duhovnikov in nam pomagajo razumeti njegov odnos do njih, prav kakor tudi njihov odnos do mladega pesnika.
III. Prešernova prošnja za Korytkov grob
V arhivu pokopališke uprave pri Sv. Križu je bila najdena Prešernova lastnoročno pisana prošnja, da se Korytku odkaže za grob tak prostor, ki bo primeren za postavitev spomenika. Zanimivo za Prešernovo spoštovanje in presojo Korytkovega dela je omenitev Vodnika in Copa. Za osebno prijateljstvo pa je zanimivo, da se je prav Prešeren zavzel za ubogega pregnanca ob njegovi smrti. S te strani je prav gotovo ta prošnja zanimiv dokument. Objavljamo jo po prijaznem posredovanju g. pisatelja in člana Akademije Fr. S. F i n ž g a r j a. Pisana je na uradni poli z žigom »6 Kreuzer«. Preganjena je na polovico in nosi
g/j 471	_
zgoraj registraturno številko	1. Febr. 839. Potem je s Prešernovo roko na-
o L 1
pisan naslov in predmet prošnje:
An das lobliche k. k. Kreisamt, Laibuch. Gesuch des Drs Franz Prefhern
um Bemlligung, dap die Leiche seines Freundes Emil Korylko auf einem zur Errichtung eines Denkmahles passenden Orle beerdigt iverde.
Na notranji strani:
Mein Freund Emil Korytko ist gestern um 0 Uhr abends im Aller von 25 Jahren am Nervenfieber verschieden. Seine Eltem icerden ihm irahrscheinlich ein Denkmahl errichten lassen. Ich icage daher zu bitten:
Das lobliche k. k. Kreisamt geruhe die Beicilligung zu erlheilen, da/1 die Leiche des fiir die Wissenschaften iiberliaupt, namenllich aber fiir die slavische Volkskunde zu friih Verblichenen auper der Ordnung an einem zur Errichtung eines Denkmahles passenden Orte, venn moglich in der Gegend, vo unsere Patrioten Vodnik und Zliop, deren Bildnisse er vor Kurzem hat lithographieren lassen, begraben u-orden sind. beerdigt icerde.
Laibach am 1. Februar 839.
Dr. Franz Xav. Prefhern
Na robu spodaj:
Aus Sanitats-Rueksichten ist die Beerdigung der hier benannten Leiche auf dem Platze. und zwar zwischen den Grabstaten der Frau Juliana Schonta und des Johann Matheusche, zulassig.
Laibach den 1. Febr. 1839.
Dr. Mich. Tuschek Stadtphysikus
Na zadnji strani preganjene pole je uradna rešitev
1471
5
Wird bevvilligt.
K. k. Kreisamt Laibach am 2. Februar 1839.
| Kreisamt	Kaub
Pečat
I Laibach	1 ter Krkm. A. V.
Listino je uprava pokopališča Sv. Križ—Ljubljana 24. junija 1939 izročila g. pisatelju Finžgarju za Prešernov muzej.
V pismu omenjeni podobi Vodnika in Čopa je s Prešernovo vred hotel E. Korvtko objaviti v svoji knjigi o Kranjski, kakor je sporočil svojemu prijatelju in rojaku Borkovvskemu ok. 4. junija 1838. Podobi sta nam ohranjeni danes v Deželnem muzeju v Ljubljani. Iz pisma je razvidno, kako visoko je cenil Prešeren njegovo delo, in kako prav je imel prof. Prijatelj, ki je v njem gledal nekakega srednika med Čbelico in Novicami (prim. IMK XIX).	j. šolar.
I V. Še ena Jera Prešeren
Nad vrati, ki vodijo na kor župne cerkve v Strugah na Dolenjskem, je vzidana kamnitna plošča s temile štirimi verzi v velikih črkah:
»Jero Prešini je Vrba ra dolška rodila 1. 1771. Vdovo Dolenc in Dobravic pa Struga pokrila 1. 1855.
Vedno je rada molila Delo nar bolši zvolila.«
Plošča z napisom je ostanek nagrobnika, ki ga je dal svoji materi postaviti Peter Dobravec, župni upravitelj v Strugah.
Jera Prešeren, r. 28. febr. 1771 in kršč. 1. marca 1771 v Vrbi št. 15 (gl. A. Gspan, CJKZ VI, 256) od očeta Anžeta in matere Marije Vouk (Mat. Prešini); bila je potemtakem starejša sestra Valentina, kasnejšega ribniškega dekana (pri Kidriču št. 1(12. Č.IKZ VI, 190): poročila se je z Blažem Dobra vcem. vulgo Bohincem v Begunjah 31; 1. 1803 (29. junija) se jima je rodil Peter Dobravec, ord. jul. 1831, vikar v Strugah na Dolenjskem in umrl upokojen vikar v Radomljah 25. julija 1865. Torej je bil v sorodstvu pesnikovem še en duhovnik več, kakor je bilo doslej upoštevano.	Alojz Turk.
Imre Augusticli.
Med prekmurskimi pisatelji je Imre Augusticli posebno zanimiv zato, ker je bil tudi prvi prekmurski časnikar in ker je do 20. stoletja on v največji meri med vsemi uvajal v svoje prekmurske spise besede iz knjižne slovenščine. S tem je nedvomno pokazal, da se je zavedal jezikovne in narodnostne enotnosti svojih rojakov z ostalimi Slovenci; pokazal pa je tudi razvojno smer nabožnemu in poučnemu književnemu delu svojega jezikovno-kulturnega okoliša — približevanje enotnemu knjižnemu jeziku in preko njega k prisvojitvi tedaj že vse-narodne slovenske književnosti, ki se je tisti čas tvorno niso udeleževali le prekmurski Slovenci, dostopna pa jim je bila le v neznatni meri. Da bo podoba tega delavnega in zavedno prizadevnega moža popolnejša, hočem navesti nekaj pri nas neznanega gradiva o njem.
K Šlebingerjevemu viru v SBL 3 je treba kot slovenski vir dodati še Trstenjak, Sn 1885, 70—1; LZ 1901, 314—6. Szedenich, Naši pisci i književnost (1912), 124 pa ga je pritegnil med pisatelje gradiščanskih Hrvatov.
Madžarski viri pa so sledeči: Szinnyei Jozsef, Magyar irok elete es munkai •292; Kertbenv es Petrik, Magvar konyveszet 1801—60, 13. 1. — Listi: Ellenor 1879, št. 346. — Egyetertes 1879, št. 196. — Hon 1879, št. 173. — Fovarosi Lapok 1879, št. 164, 165. — Vasarnapi Ujsag 1879, št. 469.
Szinnyei navaja o njem še te podatke: za časa dalmatinskega upora je bil časniški poročevalec in si je pri tej priliki zlomil nogo; gospodarske članke je pisal v Gazdasagi Lapok (1866) in v Kolozsvari nagy Naptar (1867). Sodeloval je še v listih Fovarosi Lapok. Szegedi Hirado (1863—69) — tu s psevdonimom Vas Borona —, Vasarnapi Ujsag (1859, 1873, 1876—77), Eletkepek (1877), Alfold (Arad, 1871—72). Napisal je tudi v madžarščini »A p o 1 g a r i h a z a s s a g. Nep-szerii jog es tarsadalmi tudomany dr. H-ain es dr. Ch-ne utan. Pest 1878« (= Civilni zakon. Poljudem pravni in družabni pouk po...). Uredil je »Vasmegyei Naptar« (Koledar železne županije) z dvema sourednikoma. Prevedel je tudi več romanov in povesti. V tem smislu bo treba popraviti mnenje, da »je pisal romane, povesti ...v madžarščini« (SBL, 3).
Szinnyei je zapisal o Augustichu tudi: »Ima odlične zasluge za p o m a d ž a r j e n j e V en d o v' (— prekmurskih Slovencev).« Podobno je ob njegovi smrti pisal list Fovarosi Lapok (1879, 165): »Augusticheva velika zasluga je, da je med Vendi madžarske države širil madžarskega duha.« Tako meni
0	njegovi prvi dobi tudi Trstenjak, LZ 1901. Augustich je res napisal »Navuk vogrszkoga jezika za zacsetnike« kot šolsko knjigo. Nikjer v knjigi ne govori o tem, da želi pomadžariti svoje rojake (kot je pisal pred njim v enakem delu J. Košič). Niti ne moremo vedeti, ali je napisal knjižico iz lastnega nagiba ali na uradno pobudo, kar je verjetno. In ko bi jo bil spisal prostovoljno, bi to še prav nič ne govorilo za raznarodovalne namene: hotel je pač pomagati svojim rojakom, da bi si z znanjem državnega jezika olajšali življenje.
Zal niso ohranjeni vsi letniki njegovega časopisa »Prijatel«, da bi mogli vprašanje njegovega narodnostnega prepričanja in delovanja neizpodbitno dokazati tudi tistim, ki morda o njem dvomijo. Za nas pa ne more biti dvoma že na osnovi ohranjenih njegovih spisov. V tej zvezi naj navedem iz ohranjenega II. letnika »Prijatela« 1876 (v knjižnici Narodnega muzeja v Budimpešti med časopisi pod št. 4552) nekatere zanimivosti, dokazujoče njegovo slovansko čustvovanje. Svoje rojake imenuje »Slovene« (št. 1), »slovenski domorodci med Miirov
1	Rabov« (št. 6), objavlja »Slovensko pesem« (št. 6.); v št. 8. objavlja »Bojno pesem« z opombo: »V boj idoči hercegovinanci eto pesem popevajo. Ta pesem je z srbskoga na naš Slovenski jezik pripravlena. Samo ništera reč je druga v toj pesmi srbskoga jezika i zgovarjanye, ovak je sploj tak kak naše reči.« Pisal je o »slovenski« ženi v Bosni, omenjal Strossmayerja. V »Pošti« je nekomu odgovarjal: >Ne mogočno, takša kniga se v Zagrebi ali v Belomgradi najde« (št. 9), kar je značilno tudi za neznanca, ki je iskal neko shrv. knjigo. — Zanimive so tudi sklepne besede II. letnika, kjer pravi med drugim: »Prede ono liistvo, stero je brezi znanosti. I donok se najdo taksi, ki eto kaplo našim slovenom ne voščijo. Protivnicke so ,Prijatelji zato, ka zakoj naše slovensko liidstvo obiid-java. — Od takši je ne vredno gučati. .Prijatel' de naduže svekloščo razšurjavao. Sloboščino, pravico, poštenje bode glaso nadale.
Pride vremen, more pridti, da vse to, ka sveta dugovanva (stvari) člove-čanstva se na obladnost (zmago) zdignejo.
Ki kmično noč liibi, on se boji zorja. človečanstva zorja, sloboščina, jezero jezer liidi te čaka na sveti, pridi!
Na sloboščino je samo vučen narod zreli. Vetom deli je delaven težak Prijatel za vas Slovene!
Najdo se takši. ki to lažejo, ka jaz naše slovene proti domovini, proti onoj zemli draždžim. gde ste se narodili, proti onoj zemli, štera vam krtih da, proti onoj zemli, za štere zemle sloboščino so se naši sloveni ravno tak borili, kak oni, ki so vu jeziki tiidi vogri.
Ne vidi se tem hiidovolcom, ka slovenski pišem vam. Kak pa te, či naše liidstvo drugi jezik nerazmi, ščejo te, ka bi se znanost med našimi sloveni raz-šiirjavalo?«
Tako je pisal v istem letu, ko je izšla njegova madžarska slovnica. Nikjer ne želi, opominja ali prerokuje, da se bodo po njej naučili tudi kakega drugega
jezika. In zakaj kliče svobodo in ji pripravlja pot s svojim listom? Zakaj ne piše vsaj v tem letniku o Madžarih, marveč o Srbih in dogodkih na slovanskem jugu?
Prepričan sem, da je Augustich poleg drugih slovenskih knjig poznal Prešernove Poezije in da je odmev tega njegova pesem na prvi slrani II. letnika, Prijatela: Veselo novo leto! »Primte bratye kupico, / pijmo vsem na zdravico...« In kakor je vsebina običajno koledarsko voščilo, najdemo ob koncu zopet odmev Zdravljice: »Ešče en pun pehar! Nakoj? / človečanstvo, pravico! / Na kreposzt i prijatelnost —«.
List je pozneje pisal v gajici, v kateri je napisal tudi svoj »Prirodopis« 1877, v katerega je sprejel imena živali, neznana prekmurskemu narečju iz Erjavčevega prevoda Živalstva (1864).
Ko bi prišli v evidenco še ostali letniki »Prijatela«, bi gotovo našli v njih še marsikaj zanimivega tako za spoznavanje Augusticha kakor za kulturno življenje prekmurskih Slovencev. Toda sodeč po vsem dosedanjem iskanju se moramo tej najdbi odreči. Po vsem, kar nam je ostalo izpod Augustichevega peresa, pa lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je ta mol iz naše obmejne pokrajine, živeč sredi tujega naroda in služeč si kruh s pisanjem v tujem jeziku, storil za svoje slovenske rojake zavidljivo mnogo — in sicer v prav nasprotnem pravcu, kakor mu je prisodila dejstva prezirajoča, iz politične zamisli zroča tuja publicistika.	Vilko Novak.
K Aškerčevemu Primožu Trubarju.
Gospa Ivanka Robida, profesorjeva vdova, mi je poklonila izvod, ki je bil svoj čast last pesnika Antona Aškerca. Med tekstom je mnogo opazk in popravil z Aškerčevo roko; to dokazuje, da je pesnik nameraval v eventualni drugi izdaji nekatere stvari popraviti oziroma spopolniti. Ker menim, da bi utegnile vse te opombe in poprave koga zanimati, jih priobčujem dobesedno, ne da bi se hotel zaenkrat spuščati v kako natančnejšo analizo.
Str. 7: Med zadnjo in predzadnjo kitico Prologa naj tej strani stoji: Naša biblija (prečrtal in napisal sv. pismo) je priroda... Naše b. razodetje je pri-roda ... edino b. razodetje v njej se je razodel naš bog ...
Str. 19: Med verzoma »koraka zmagovito po Evropi« in »In ni me sram povedati, jaz sam« so tele opazke: Grki in Rimljani — to so ti bili ljudje, celi ljudje, pravim ti. Znali so živeti in ljubili so ta lepi svet — in olepšavah so si življenje... To je nekaj tako naturnega, tako človeško krepkega. — Ej, življenje je tudi nekaj to je nekaj velikega, moj dragi... A krščanska askeza je preveč idealna ... preveč sovraži življenje ... zanikuje življenje, ki je vendar od Boga, torej zanikuje Boga samega ...
Str. 21: Med verzoma »naš vojskovodja, je izgubil glavo...« in »Vse meša se okoli nas po svetu« stoji: Človeški duh se ne da vklepati v oklep... IVictijf-Hus... Rim si domišlja, da ima ves svet v svoji roki. Kolika zmota! In pa kdo je ta Rim? Pokvarjenost posvet...
Str. 23, verz 7: »odpirajo« popravlja v »odpenjajo«.
Str. 25: Po verzu »ženo te lačnega na trdo tlako« beri: Tretji: Ej, treba bo spet zapeti pesem o »Stari pravdi«! Kakor smo peli l. 1515. Ubogi Gubec! Videl sem v Zagrebu, kako so ga kronali. Treba ga bo maščevati — etc.... »Tretji sejmar« se izpretneni v »Četrti sejmar«. »Četrti« v »Peti«.
Str. 35: Po verzu »kjer danes pridigal je prvikrat« stoji katedrala prazna!
Str. 36: Med verzoma »Počasi stopala sta proti mostu« in »kjer stale so ob desni in ob levi« stoji: skozi mestna vrata.
Str. 38: Med verzoma »vali ljudij nov tok se proti mostu« in »In zdaj je butnil živi val ob val« stoji: (Klomb. in Pregelj se pridružita luteranom.)
Str. 39: Pri verzu »Odpadniki pregrešni! Vi pagani!« stoji »bogalajci«.
Str. 42: Koj zgoraj stoji: Pred tem pogl. še eno pog. vmes (ali Tr. sam, ali z Vinarjem ali s kakim papistom disputir. o Rimu in proti Rimu... Dep. Rašil??)
Str. 48: V verzu »in solnce je žarelo na obzorju« popravlja v »gorelo«.
Str. 49: V 2. verzu popravlja »rajsko« v »sladko« in v 3. verzu »večni« v »sladki«.
Str. 50: V 3. verzu popravlja »častitat« v »čestitat«.
Str. 59: Med verzoma »in glavo Vam hladi razbeljeno« in »In kakšna zdrava tam izvira voda« stoji: b. milost prave vere se vseli v Vaše srce.
Str. 59: Za besedo »Odidem« v verzu »Odidem, saj nazadnje je vse jedno« naj pride »ker ukazujete...« in v verzu »tam doli v šent Jarneju tudi Trubar!« naj pride pred »tudi« »seveda«. Po tem verzu pa: »Jaz se ne spremenim, ne spreminjam svojih misli vsak dan kakor po vremenu... Pred verzom »Za Trubarjem zaprla so se vrata«, kjer spremeni »zaprla« v »zaloputnila«, je opazka: Ničesar ni rekel škof nego se osorno obrnil od njega, pokazal mu hrbet...
Str. 61: Za verzom »njegov prijatelj, Janez Varaždin« je pripisal »levit Sentklavški...«
Str. 62: Verzi »In jaz sem stal tam na Florjanski cesti — pred cerkvijo in pa smejal sem se, — ko mimo se valil je dirindaj« so takole spremenjeni: Nad »na Florjanski cesti« stoji zapisano »pri vratih Pisanih«, ob strani je napisano »mestnih«, »cerkvijo« je prečrtano, »dirindaj« je podčrtano in stoji zraven vprašaj.
Str. 64: Med verzoma »In Vinar se oženil je že vdrugič!« in »Zakaj vse to godi se tu v Ljubljani?« je napisano: pred nosom svojemu škofu! Za verzom na koncu odstavka »Enotrijem, ki naše je še vere...« stoji: Ta nam pomore pri cesarski vladi. Za verzom »in mašo imenuje glupo vražo« je v oklepaju »glumo?«.
Str. 66: Za verzom »Na klin obesi torej celibatk stoji: Štraus: Ne čudi se! Ej, ljuba duša, kaj misliš, da je Lutru, bilo res kaj za njega čisti evangelij? Kaj še! Za njeg. mlado nunico Katrico mu je bilo! Ženske, ženske, prijatelj! Te vladajo svet, ne pa kaka načela, haha! Ce poprašaš po takozvanih velikih dogodkih zgod. samo malo — kaj najdeš na dnu? Žensko! Vsi tisti veliki ljudje, ki so živeli kdaj na svetu in delali strašno veliko šuma in hruma — in ki jih svet dandanes občuduje — tekali so najrajši za ženskimi krili... Eva, Eva! O, ženska ima ves svet v rokah, ker ima v rokah moške! Zapomni si!
Varaždin: Med nama rečeno: Veš, saj se ne čudim, da se Trub. ženi! Saj jaz jih tudi ne sovražim žensk ... Mlad sem še... In če mi ukažeš, da se ne smem nobene več dotaknili — zblaznim!
Straus: 1, razumem! Kaj misliš, da sem jih jaz tešč?! 0, ljubil sem že, ljubil da je bilo veselje... Zdaj sem že v letih ... greh zapušča mene, ne jaz greh...
Varažd.: Oh, moja draga je ravnokar noseča ... Nikar me ne izdaj ...
Straus: Tiho, tiho! Vse med nama! In camera caritatis Samo katol. moramo biti, to je glavna stvar — Pa k stvari!... Kam sva zašla! (tudi: zavozila v stran z glavne ceste?) K stvari! Vino naju je zapeljalo v stran!
Štraus: Pit!
Delaj, kar hočeš: Pijančuj, ljubi ženske, igraj... etc, samo da si goreč katoličan! Bog ti odpusti vse grehe ...
Str. 69: Med verzoma »na okno enkrat, dvakrat... Kdo je tam« in »Razbojnik morda? šine mu skoz glavo« je opazka: k bolniku!
Str. 74: Med verzoma »Več nisem sam na bivališču novem« in »A tam hribovje zasneženo« je napisano: Jaz in ti! Kako je to... Zdaj živim, živim.. Čutim, da živim, odkar imam tebe... Prej sem živel samo z duhom, zdaj živim ves... Preje: v moji sobi sam s svojimi mislimi, zdaj... Prej hladno v sobi... pusto, zdaj cvet in luč in tiči pojo himno o življenju.. etc.
Str. 77: 2. verz od zgoraj: namesto »stopala« naj bi se glasilo »jahala«; 13. verz naj se glasi: Iz Trsta sem smel črez nekaj tednov spet —
Str. 78: 5. verz: po »Judu Ahasveru?« je vrinek: ki ga usoda preganja po svetu in ki nikjer ne najde miru.
Str. 79: 14. verz: »veliko zmago svojo je brez borbe« popravlja v »je zmago svojo brez napornih borb«.
Str. 79: 16. verz naj se glasi »Velike misli čar je čudovit!«
Str. 85: Pred začetkom poglavja stoji: Pošiljajo knjige v sodih domov... Kaj v tem? humor...?
Str. 92: V verzu »Odpotoval je k njemu odposlanec« je pred »odposlanec« vrinek »Kempten«.
Str. 92: 10. verz od spodaj naj se glasi: »Hosana in excelsis! Aleluja!«
Str. 93: Pri besedi »dirindaj« je vprašalnik.
Str. 97: Od verza »kosti ležijo lam pred njim človeške« pa do verza »vam pred prerokom množica nešteta... je potegnjena črta in napisano »razširiti?«
Str. 99: Po verzu »ln razvrsti procesija se dolga« je vrinek »na polju St Vidskem«, po verzu »ki Trubarja sprejel je bil pod streho,« pa »gostoljubno«.
Str. 108: Po 4. verzu od spodaj je vrinek »Ko IIus na kostniškem koncilu
Str. 109: 7. in 8. verz od spodaj naj se glasita: »Mar hočeš poloviti vse rojake — v peklenske mreže svoje, pohujšljivec?«
Str. 111: Po verzu »Kaj veste, lenoglavci, kaj je dvom!« je vrinek »Dvom je kritika nad sumim seboj... Ko duša pregleduje svoje dejanje in sodi sebe... Dvom je začetek modrosti in napredka ...«
Str. 112: Po verzu ko Husa ste sežgali na grmadi!...« je vrinek »in tisoč drugih krivovercev«; pred verzom »Vi nemški škof« itd. stoji »Kajneda, škof? —«
Str. 113: Po verzu »z obličja berejo mu željo vsako...« .sledi »In to naj bil bi Kristusov namestnik? (se ponovi'.)« in za verzom »A kaj je videl že apostol Janez« sledi »v skrivnem razodetju«. — Za verzom »A duš pastir ste, pravite, najvišji?« so tile stavki, napisani spodaj na robu 112. in 113. strani: O, ljubezen lepe bele ženske je več vredna. Veste, da rajši poljubujem svojo ženo na piva topla usta ko Vaše relikvije, kosti sumljive... mrtve kosti in svetinje... in rajši imam svoje otročiče ko Vaše monštrance mesinkaste hladne kamnite oltarje... Da s ženoj prišel sem. Ta. žena je moja... Ne sramujem se je, kakor se sramujejo svojih prileinic marsikateri Vaših privržencev in se sramujejo svojih otrok ... sam jih redim ...
Str. 114: Po »Škof Seebach« stoji: Anathema... anathema ... proklet... Po verzu »odkoder te prinesel bil je satan!« sledi pa (škof plane kvišku rudeč ko kuhan rak vpije, da se mu penijo usta). Verz »razkačeni s pestmi... Odpro se vrata« se deli tako, da nastane z »Odpro se vrata« nov odstavek.
Str. 115: Po verzu »za Trubarja! Mi stražimo ga zvesto« sledijo stavki: Nihče mu ne sme skriviti niti lasu — Gorje mu kdor se ga dotakne... poplačal bi s svojim življenjem. Ni ga večjega moža na Slovenskem kakor je Trubar.
Str. 116: Po verzu »ki polastil se je Betzabe« je vrinek »sosede mlade«.
Str. 117: V verzu »prispel junak je Gregor Vlahovič« je nad »junak« beseda »stari«.
Str. 118: V zadnjem verzu stoji namesto »premrzla« »prezebla«.
Str. 123: Po verzu »Nikoli nisem videl šol latinskih« sledi »nikoli nisem hodil v črno šolo«.
Str. 125: Takoj zgoraj na robu so tile stavki: Pred (dvakrat podčrtano) tem pogl. še poglavje, kjer nastopi vsaj Dalmatin; Trubar ga blagoslavlja in mu naroča nadaljevati začeto delo... Ti si moje upanje... Osivel sem, opešal mi je vid ... ti si mlajši... Ti piši, piši... delaj... Dalmatin mu obeta ... Dalmatin mu kaže prevod svetega pisma... Po verzu »pa samo jeden, paša bosen-ski« je vrinek »in hodža«, potem je na isti strani »Hasan (tudi?) [na drugi strani t. j. 126]: »beg: Z mojim hodžem se pomeni... On se razume na take stvari, je študiral. — Jaz znam sukati samo meč.«
Str. 129: Po verzu »Razumel sem te, modri Uzrajm-beg!« je vrinek »kar zdaj še ni mogoče, zgodi se v bodočnosti. Bog daj«.
Str. 132: po verzu »goreči protireformatorji...« stoji »katoliški cerkveni in posvetni etc...«	p \i(>ie.