PROF. DR. FRANC JAKOPIN - Š E S T D E S E T L E T N I K
Dne 29. septembra 1981 je praznoval šestdesetletnico svojega življenja predstojnik katedre za ruski jezik in književnost, ugledni znanstvenik - slavist prof. dr. Franc Jakopin.
Rodil se je leta 1921 v Dramljah v kmečki družini. Po gimnaziji v Celju je študiral v Ljubljani na Filozofski fakulteti ruski in slovenski jezik kot glavna predmeta ter indoevropsko primerjalno jezikoslovje, srbohrvatski jezik, francoščino, nemščino in nacionalno zgodovino kot pomožne predmete. Takoj po diplomi je bil izvoljen za asistenta za ruski jezik v Seminarju za slovansko filologijo, kjer je svoje študije lahko nadaljeval pod vodstvom prof. Rajka Nahtigala. Že 1. 1953 je bil povabljen za lektorja slovenščine v Göttingen, kjer se je hkrati izpopolnjeval v splošnem in slovanskem jezikoslovju. Tako izpopolnjevanje je nadaljeval leta 1959 na univerzi v Krakovu pri znamenitih profesorjih Kurytowiczu in Mitewskem, leta 1963 pa še na katedri za ruski jezik Moskovske državne univerze pri akademiku Avanesovu in prof. Kuznecovu. Večkrat se je udeležil poletnih seminarjev (v Varšavi, Moskvi, Sofiji, Bukarešti, Pragi in Budysinu), kjer je poglabljal svoje znanje in poznavanje slovanskega sveta in razhčnih metod pri obravnavanju jezikoslovne problematike.
Leta 1960 je bil izvoljen za predavatelja za ruski jezik, leta 1966 za višjega predavatelja, leta 1979 pa je postal izredni profesor.
Objavfjati je začel pravzaprav že kot študent v nestrokovnem tisku, s svojimi poročiH o dogodkih v slavističnem svetu pa je nadaljeval še pozneje, zlasti na straneh Naših razgledov. Rodne grude, na radiu Ljubljana itd.
Vendar lahko za začetek Jakopinovega znanstvenega piubhciranja štejemo leto 1955, ko je po vrnitvi iz Göttingena objavil svojo prvo razpravo v 1. letniku JiS in svoja prva strokovna poročila v Slavistični reviji Vlll. Ta poročila in kritični zapisi, ki se vedno bolj poglabljajo in zajemajo vedno širša področja slavistike, se kmalu preselijo v Jezik in slovstvo, kjer je objavil tudi največ svojih razprav. Študij pri prof. Ramovšu ga je usmeril k slovenščini, ki jo je obdeloval z najrazličnejših vidikov. Začel je z izgovorom v in u (JiS I), nadaljeval z izgovorom končnega in predkonzonantičnega/ (JiS 11), obdelal rabo pogojnih veznikov v slovenščini (JiS VI), obravnaval glagolske naglasne dublete v slovenščini (JiS Vlll), uvrstitev moških samostalnikov na -r (JiS IX), slovensko dvojino in jezikovne plasti (JiS XI), obenem pa so se mu ponujale primerjave z ruščino, ko je obravnaval tipologijo slovenskega in ruskega glagola (JiS XI), delež rusliih elementov v razvoju slovenskega knjižnega jezika (SR XVI), glagole premikanja v slovenščini in ruščini (v Zborniku predavanj Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture 1971), primerjal je adaptacijo tujega besedja v ruščini in slovenščini (JiS XVII), oba jezika sta tudi v prvi vrsti podlaga za razpravo K vprašanju substantivizacije pridevniških besed v slovanskih jezikih (SR XXI). Seveda ob vsem tem tudi ruščina sama ni bila zapostavljena: večkrat se je obračal k normi v sodobnem ruskem knjižnem jeziku (JiS VII), k ruskemu pravopisu na razpotju (JiS X), k vprašanju norme in kulture ruskega knjižnega jezika (JiS XX) itd. Jakopinovi pozornosti tudi niso ušle posebnosti pesniškega jezika: tako je o akcentskih in morfoloških dubletah v slovenskem pesništvu od Prešerna do danes predaval na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture 1967 ter istemu problemu posvetil razpravo, ki jo je objavil v Bruslju. Ukvarjal se je z jezikovno interferenco in sodeloval na simpoziju o tem vprašanju v Velikem Trnovu v Bolgariji z referatom o slovensko ruskih akcentskih odnosih in njihovi vlogi pri učenju ruščine pri Slovencih.
Lahko bi rekli, da sodi v to obdobje tudi več knjig, ki jih je Jakopin objavil. Kot rezultat dela s tujci je najbrž nastal prvi učbenik slovenščine za tujce, ki je izšel pri Izseljenski matici 1962 v štirih variantah. Za delo s študenti ruščine so nastali Sodobni ruski prozni teksti z jezikovnim komentarjem (1964) in Rusko-slovenski šolski slovar (1965). Posebno mesto med temi deli zavzema seveda Slovnica ruskega knjižnega jezika (1968), ki na poglobljen, predvsem pa moderen, sodoben način obravnava snov in je nepogrešljiv vir za študij ruskega jezika na univerzitetni ravni.
Novo obdobje se začne za Jakopina leta 1975, ko v Wiener Slavistisches Jahrbuch XXI objavi prvo razpravo o nekaterih značilnostih najfrekventnejših slovenskih priimkov. V tej in naslednjih razpravah je bil prvi, ki je analiziral slovenske priimke v celoti, opirajoč se pri tem na obsežno literaturo, priimke pa je obdelal po začasnem slovarju slovenskih priimkov (SAZU) in po kompjuterski zbirki slovenskih priimkov po ljudskem štetju 1971, ki jo je pripravil Primož Jakopin. Tako je Jakopin obdelal priimek Čop (JiS XIX), Tavčar v statistični luči (JiS XX), priimek Broz (JiS XXI), Sovre (JiS XXI), priimek Škerlj v sestavi današnjih slovenskih priimkov (Linguisüca XV), vprašanje naglase-
21
vanja priimkov v slovenščini (Onomastica Jugoslavica VI), priimek Pezdirc (JiS XXII), priimke na -man v slovenščini (Papers in Slavic Philology, Ann Arbor) ter strukturo slovenskih priimkov v sta-üsücni osvetlitvi (SR XXV).
Posebej naj še omenim Jakopina kot organizatorja. Ves čas od ustanovitve je član pripravljalnega odbora Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo, leta 1977 je bil predsednik tega odbora in istega leta je tudi organiziral mednarodni znanstveni simpozij posvečen stoletnici rojstva Rajka Na-htigala. Predvsem njegova zasluga je, da se je simpozija udeležilo lepo število znanstvenikov z vsega sveta z referati, ki so komaj pol leta pozneje zagfedali luč sveta v Nahtigalovem zborniku. Drugo tako zborovanje bi moralo biti ob dvestoletnici Kopitarjevega rojstva, vendar je moralo zaradi pomanjkanja sredstev odpasti, kljub temu pa se je 1980 zbralo v Ljubljani nekaj jugoslovanskih znanstvenikov, ki so z referati počastili Kopitarjev spomin. Letos organizira Jakopin jugoslovanski onomastični simpozij v Portorožu, ki se ga tudi udeležuje lepo število strokovnjakov s tega področja.
Vrsto let je bil Jakopin član uredništva Jezika in slovstva (1961-64), njegov glavni in odgovorni urednik pa je bil v letih 1970-73. Svoje delo je vedno opravljal z zgledno pripravljenostjo, široko razgledanostjo po stroki v najbolj širokem pomenu, s konciznim in preciznim izrazom je zmeraj zadel bistvo stvari pri še tako zapletenem problemu. Številne generacije njegovih učencev in mnogi prijatelji mu želijo še veliko uspešnih delovnih let
Janez   Zor Filozofska fakulteta v Ljubljani