ŠTIRJE KRAGULJI Miloš Vacik ŠTIRJE KRAGULJI letijo v oblakih Kričijo oznanjajo Kdo gre tam doli Nepreštet! S svojo zlomljeno perutjo pod pazduho Tem znamenjem izgona iz raja... ali pekla? A čemu raj (s prepovedanim drevesom s kačo) kadar stopa In mu pod nogo Škrta prst ta prekleto bridka bridko prekleta v mučni milini lilij Prelepa Spet in spet ropana Stara stola v mojem srcu zbrazdanem Kjer je moja solza po izsušenih morjih ostala vdovsko jezero Kjer po jermenih božjih korobačev v dolini vrezane brazgotine mojih rek Kjer uročene gore na hrbte svojih okamnelih konj sedlajo oblake In pod njimi gresta brest in glog skozi jesen in čez dolgi log popotnik izgubljajoč se v daljo Kako te ne bi spoznal! Les rožnate zibelke! Kar je nekoč v davnih davnih časih mi zvoni v krvi Vse mirim v sebi Od prvega knežjega umora ko nas je škrlatna jesen vabila po krstu na lov na jelena pokončancm zarana pri cerkvenih vratih ... 427 Miloš Vacik 428 Vse kar je bilo za pragom cepeta Tvoji koraki Tvoja zvonjenja k preplahu Tvoje jalove oborožitve In duši kot bodalo prislonjeno h grlu Tvoji mični parki belidvorci črnilesi Krokarske strme ječe kraljevičev Tvoje nočne straže Tvoje vročice Tvoji obliži proti kugi Tvoja kljubovanja Tvoja polja moravska košena v avgustovskem prvem petelinjem klicu zvezd ob Zvenketu padlega orožja Železnega in zlatega Tvoji novembri z zvestim prgiščem pordelega listja ob zidu Ravan pred oborom kjer obstreljena srna leži prekrita s snegom (In ob zori Zimski kralj iz dežele beži) Tvoje nočno zlogovanje iz skritih psalterjev Pod plaščem skrivaj prenašana mreža spoznanja inu vere prave Strgana Pri svečah od tvojih ribičev pokrpana Tvoji cesarsko kraljevi patenti pod vzdignjenimi prsti baročnih stebrov (kajti tistemu ki religije vladarske hiše ne priznava je deželo ukazano zapustiti...) Tvoj mračni molk Tvoja vročična krivoverska glava Ampak lutnje... tudi tvoje lutnje imam med rebri in tvoje plunke mi brnijo v Žilah Tvoji zbori in kori kot dim grenko in sladko od rožnatih travničkov prihajajo k meni Od tvojih prvih besed iz raja otroštva od tvojih poslednjih iz pekla na krvnikovi vrvi Ti sin moj sin večerne in jutranje zemlje Tukaj si! Prvorojeni naslednik! Ampak česa je več v tvoji krvi? 429 ŠTIRJE KRAGULJI Železa ali rje? Kovaškega vignja ali pepela sežganih kopij? Orlovskih brazd v oblakih ali Školjk na dnu plaho zaprtih vase? Vetra ali plašča? Pelina ali vrtnice? Uporniške kosti vančurovskega čela ali pohlevne Žvarovine hinavskega Uria Heepa? V sen se pogrezaš? V svoj tusculum ki ga vsak večer sedemkrat zakleneš kjer te iz spanja ne zbudi niti grahovo zrno majhnih vsakodnevnih laži? V predpekel pozabe? Ali pa ponoči slišiš krik kraljevske krone njene strgane raševine ki jo dedni vetrovi vlačijo po njivah vsega popačenega sveta? Kruta zavest vesti? In še bolj kruto nezavedanje tvojih otrok? Molčiš? Tema spolzka mrzla tema noči me mrazi po hrbtu Molčiš? Jaz odpiram usta in se ne slišim Zapuščen kol zemlje In nekdo se plazi k oltarjem s sramotitvijo In nekdo preklinja In nekdo joče In nekdo grabi trideset srebrnikov In nekdo sodi In nekdo v solze rose poje svojo priljubljeno Ti zibelka rožnata ti cvet grobov Ti prekleto bridka bridko prekleta v mučni ljubkosti lilij porojenih iz kosti Ti moja In vseh In nikogaršnja Nikogaršnja Biješ me po petah Noge ovijaš s svojimi koreninami... da sem ves zarit vate Medtem ko zgoraj Štirje kragulji letijo v oblakih In kričijo Prevod Ivan Minatti in Zdenka Jerman