Slovensčina v naših nradnijah. (Dalje.) Jaz pravim, slovenski jezik je med sodnimi jeziki bolj zastopan. bolj poznan, kakor se navadno misli, toda to se ne pokaže na dau. Marsikateri sloveuskemu uradovanju naklonjeni uradnik uraduje neinški, ker si noče natvezti nevolje svojib. predstojnikov, kakor bi se to v muogih slučajib izgodilo in ker se nemore od vsakterega zahtevati, da bi se za to, kar spozna za dobro in pravično, možato potegnil v nemar pusteč vse nepriličue okoliščine. Zopet drugi slovenskemu uradovanju neprijazni uradniki se učž na tihem slovenski jezik in iz lastne izknšinje labko rečem, da sem večkrat tam našel znanje slovenskega jezika, kjer sem to najmanj pričakoval. Toda ti uradniki bi prišli v protislovje s svojo preteklostjo, če bi h krati začeli slovenski uradovati. Ti uradniki pa iščejo tudi vsakoršnib izgovorov, da bi se izognili slovenskemu uradovanju. Ugovarja se, — da vam nevedem sluoaje, ki sem jih pri sodstvu sam doživel, — da vodja zemljiških knjig, nekdaj kak feldvebel ali vahtmajster ne zna slovenski, torej se ne morejo zemljeknjižne prošnje slovenski reševati in manipulirati, — ide se pa še dalje in se reče, perovodja, diurnist. ki na mesec 25—30 gold. prejme, ne zna slovenski pisati, torej se ne morejo pisati slovenski zapisniki, — vendar pa se še ue poskusi slovenščme zmožnega diurnista si pridobiti. (Čujte! na desni.) Na tak način so slovenskemu uradovanju večkrat na poti manipulativni uradniki, vzeti iz vojaške službe, in — diurnisti. Naj še omenim okoliščino, katera primernb razvijanje slovenskega uradovanja izvanredno ovira. To je način, kako se postopa pri inienovanju auskultantov. Nadsodišče Graško imenuje auskultante v oni vrsti, v kateri so ustopili v sodno prakso. — Ne da se tajiti, da je to v obče pravo načelo. Vendar se je treba za pravosodne namene pri imenovanju na najnižja sodniška mesta tudi na druge lastnosti prosilcev ozirati, katere jim omogočijo, da ob svojem času zadostijo temu, kar se od ujih tirja. Dalo bi se na primer za štajarsko izračuniti, koliko auskultantov v štajarskem statusu bi moralo biti veščih slovenskega jezika. To je vprašanje, ki se ravna jedino po potrebi. — Kako se to izračuni, je vse jedno. — Ce se v poštev jemlje razmerje prebivalstva 700.000 Nemcev proti 400.000 Slovencem, torej 7 :4, morali bi biti med 11 auskultanti 4 slovenščine zmožni. To pa ni tako, skušnja in status učita, da mora vlada v statusu jako nizko segati, če hoče nastaviti adjunkta na slovenskem Štajarskem, večkrat zadene petnajstega, dvajsetega, zakaj ? Ker prednji devetnajsteri niso slovenščine zmožni. (Čujte! na desni.) Ti devetnajsteri pa vendar uživajo adjutum in vendar ni potrebe za toliko le nemščine zmožnih auskultantov. Vsled tega postanejo praktikanti, ki so slovenščine zmožni kar ausknltanti in dosežejo še kasneje adjutum. Avausirajo sicer prej za adjunkte; kakor nemški, vendar morajo po 2 do 3 leta čakati, dokler prejmejo adjutum in ker so po večem iz kmetov, ni pričakovati, da bi po 161etni učni dobi še 2—3 leta državi zastonj služili. Jaz nienim. da bi se ta neprilika odpravila, če bi se v interesu stvari in gledč na potrebo že pri imenovanju auskultantov ozir jemal na jezikovno zmožnost. Dovolil si bom o tem predlagati resolucijo in prosim, da se podpira in ob svojem času sprejme. To sem si dovolil v obče navesti. Kako pa je pri nas z jezikom in ravnopravuostjo v uradili? Kako je v političnih, finančnih in drugili uradih, ne bom razpravljal, čeravno bi jako mikavno bilo, če bi hotel govoriti o tem; kako je neka politična oblast mojega volilnega okraja, društvom, ki so prosila, da bi se jim slovensko dopisovalo, z žandarji do živega prišla. (čujte, čujte! na desni.) Ostal bom, kakor sein rekel, pri justici, pa tudi tu se ne bom mudil pri maleukostih, zaradi kakoršnjili se je tožilo na oni strani že v budgetnein odseku, da je neko češko sodišče na neko rešitev le češki pečat pritisnilo. Gospoda, nemški pečat nas ne tišči močno, mi ne dvomimo o provenijenci dostavljenih nam listiu, da bi si morali ogledovati jezik ua pečatu. Provenijenca nam je dovolj dokazana po uradnem slugi, ki je v okraju poznan. Jaz bom marveč govoril o razmerah, iz katerib. se bode razvidelo, da se pri nas glede slovenskega jezika najprvotnejši y pojmi prava in postavnosti v nemar puščajo. (Čujte! čujte! na desni) posebno, če si predočujemo one v začetku navedene besede Nj. prevzvišenosti predsednika najvišjega sodišča. Ozrite se na katerokoli postavno polje, sezite po § 13. sodnega reda, kateri pripušca v pravdi v deželi navadni jezik, — glejte na § 4. ces. patenta o neprepirnem postopanju, kateri govori o jezikih pri sodišču navadnih; vzemite slednjič § 163 kazenskopravnega reda, kateri uravnuje jezikovo vprašanje v kazenskem postopanju in govori o sodnem jeziku ¦— povsod najdete. da kakor pred več kakor pred 100 leti po sodnem redu, tako s patentom od 9. avg. 1854 o neprimernem postopku iu ravno tako s § 163 letu 1873 prijavljenega kazenskega postopnika so se slovenskemu jeziku vrata v sodišču odprla. Če govori ljudstvo, ki živi v kaki deželi zdržema, kateri jezik, velja ta danes brez ugovora za v deželi navadni jezik in toje slovenski jezik v znanih vam pokrajinab. Če cesarski patent iz leta 1854 o neprepirnem postopanju pravi, da se morajo uloge v kakem pri sodišču navadnih jezikov podavati, je med temi zapopaden tudi slovenski jezik in če se v kazenskem postopanju v k. 163 čita, da se priča ali obdolženec, ki ni sodnega jezika zmožen, sme le takrat brez tolmača zaslišati, če sta sodnik in zapisnikar njegovega jezika zmožna, tedaj se pod sodnim jezikom ne umeva samo nemški, marveč tudi slovenski jezik in je zapisavati z Nemci nemške, s Slovenci slovenske zapisnike, ker slovenski jezik je ravno sodnji jezik, kakor nemški, da v naših krajib še bolj, kakor nemški. Celo samovoljno namreč je menj^nje, da je sodnji jezik le tisti, katerega sodišče piše, oni, ki ga sodišče pri občevanju s strankami govori, pa ne. (Dalje prib.)