Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 41, 1990, str. 465-504 STAROSLOVANSKO GROBIŠČE NA SANDROVI POLICI V PREDTRGU PRI RADOVLJICI ANDREJ PLETERSKI Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU-61000 Ljubljana Pogovarjati se z Jarom Šašlom je bilo vedno prijetno - in poučno. Rad je povedal, da resnica o preteklosti ni nikoli ena sama, da se ji lahko najbolj približamo le s soočanjem različnih pogledov. Kako se da delna vedenja, ki so jih imeli posamezniki, združiti v večjo celoto, kaže primer že davno odkritega staroslovanskega grobišča na Sandrovi polici v Predtrgu pri Radovljici. Predmete je mojstrsko izrisala Dragica Knific-Lunder, karte najdišča Hausberg v Auhofu je naredila Irena Lazar. Načrta predtrškega grobišča je izdelala Snežana Tecco-Hvala, živalske kosti je določil Ivan Turk, človeške pa Tatjana Tomazzo-Rav-nik. Koristne podatke o muzejski zgodovini predmetov mi je dala Vida Stare. Vsem najlepša hvala. Zahvalo pa sem dolžan tudi Narodnemu muzeju v Ljubljani, ki mi je dovolil objavo predmetov. Pisani viri Vse uporabljene vire hranita dve ljubljanski ustanovi: Arhiv Slovenije in Narodni muzej. Prvi hrani privatni arhiv Jerneja Pečnika, kjer sem našel dve pismi, ki se nanašata na grobišče v Predtrgu, daleč najpomembnejši pa je izjemno bogati arhiv Centralne komisije za umetnostne in historične spomenike z Dunaja, ki nam je bil vrnjen že za področje večine Slovenije. Vsebuje poročila, ki so jih pošiljali posamezniki s terena o najdbah in najdiščih. O vsakem poročilu je napisal mnenje, ki so ga obravnavali na prvem rednem mesečnem zasedanju, poseben poročevalec. V našem primeru je bil to vedno kustos dunajskega Naravoslovnega muzeja Josef Szombathy. Dopise so običajno vlagali v posebne sive ovitke, na katerih so bili številka akta, mnenje poročevalca in osnutek morebitnega odgovora Komisije dopisovalcu. Skrajšana poročila so bila nato objavljena v reviji Mittheilungen der k.k. Central-Commission. Danes o številnih najdbah in najdiščih poznamo samo te kratke in mnogokrat popačene notice. Vse bogastvo terenskih poročil, ki so včasih pravi elaborati, tu in tam celo s slikovnim gradivom, je še neizkoriščeno! - Vsi dopisi o grobišču v Predtrgu so zloženi skupaj. Podobno je z drugimi najdišči. Kadar pa je en dopis govoril o več najdiščih, so ga uvrstili le pod eno najdišče in s tem precej zabrisali sled za drugimi. Narodni muzej ima poseben arhiv arheološkega oddelka, v katerem sem dobil terenski dnevnik Jakoba Žmavca in osnutke nekaterih njegovih pisem. V splošnem muzejskem arhivu pa sem našel Zoisovo pismo, ki je nekak spremni dopis k najdbam, ki jih je poslal v muzej. Na žalost za leto 1906 in vrsto naslednjih let ni akcesijske knjige, ker pa predtrške najdbe tedaj niso bile inventarizirane, jih ni niti v inventarni knjigi iz tistega časa. Iz skupka terenske dokumentacije o izkopavanjih Jožeta Kastelica na Pristavi pri Bledu mi je Timotej Knific posredoval kratek zapis o poskusnem izkopavanju v Predtrgu, za kar se mu najlepše zahvaljujem. - Morda kje tiči še kak drobec o arheoloških dogajanjih v Predtrgu, a prepričan sem, da se mi je posrečilo zajeti vse bistveno. V seznamu so posamezni viri predstavljeni po naslednjem vrstnem redu podatkov: pisec, datum pisanja (leto, mesec, dan), imenovani kraj pisanja, naslovnik, za pomišljajem - hramba vira. - V nadaljnjem besedilu v oklepaju praviloma navajam le priimek pisca in datum pisanja. (1951 8. 14.). Narodni muzej, Ljubljana, Bled 1951, Tehnika III, 59 (seznam foto posnetkov); Tehnika koncept 2. (Centralna komisija, 1906 6. 16.), Dunaj, pismo Jerneju Pečniku. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Priv. A, fasc. XXXIX 1. (Pečnik Jernej, 1906 6. 7.), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1370. (Pečnik Jernej, 1906 6. 24.), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 60, Krain: Funde Krain, Z. 1549. (Szombathy Josef, 1906 5. 15.), poročilo za Centralno komisijo na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1103. (Szombathy Josef, 1906 6. 11.), poročilo za Centralno komisijo na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1370. (Szombathy Josef, 1906 6. 12.), poročilo za Centralno komisijo na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1375. (Szombathy Josef, 1906 6. 26.), pismo Jerneju Pečniku. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Priv. A, fasc. XXXIX 1. (Szombathy Josef, 1906 7. 4.), poročilo za Centralno komisijo na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabun-gen, Z. 1663. (Szombathy Josef, 1906 7. 24.), poročilo za Centralno komisijo na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabun-gen, Z. 1809. (Šmid Walter, 1906 7. 2.), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabun-gen, Z. 1663. (Vurnik Janez, 1906 6. 23.), Radovljica, pismo Jakobu Žmavcu. - Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, Az 86/53. (Zois Michelangelo von, 1906 5. 6./1), Radovljica, pismo Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani, Walterju Šmidu. - Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, sign.: 40/1906. (Zois Michelangelo von, 1906 5. 6./2), Radovljica, pismo Centralni komisiji na Dunaju. -Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1375. (Zois Michelangelo von, 1906 6. 2.), Radovljica, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabungen, Z. 1334. (Zois Michelangelo von, 1906 7. 1.), Radovljica, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 60, Krain: Funde Krain, Pečnik, Beschwer-den, Erhebungen gegen Pečnik, Z. 1632. (Žmavc Jakob, 1906 1. 16. - 1906 9. 6.), rokopisni dnevnik Jakoba Žmavca. - Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, Az 86-17. (Žmavc Jakob, 1906 6. 6./1), Ljubljana, tipkopisni prepis originalnega Žmavčevega pisma Josefu Szombathyju. - Narodni muzej, Ljubljana, Razno II, Žmavc - Szombathy-ju. (Žmavc Jakob, 1906 6. 6./2), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1375. (Žmavc Jakob, 1906 6. 29./1), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabungen, Z. 1648. (Žmavc Jakob, 1906 6. 29./2), Ljubljana, osnutek pisma Centralni komisiji na Dunaju. -Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, Az 86/35. (Žmavc Jakob, 1906 6. 29./3), Ljubljana, osnutek pisma Josefu Szombathyju. - Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, Az 86/45. (Žmavc Jakob, 1906 7. 12./1), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabungen, Z. 1809. (Žmavc Jakob, 1906 7. 12./2), Ljubljana, osnutek pisma Centralni komisiji na Dunaju. -Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, Az 86/36. (Žmavc Jakob, 1906 8. 19.), Ljubljana, osnutek pisma Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, Az 86/37. (Žmavc Jakob, 1906 10. 30.), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabungen, Z. 2788. * * * Za presojo o tem, kaj je bilo na Sandrovi polici v Predtrgu najdeno, so pomembna štiri poročila: dve Zoisovi, Pečnikovo in Šmidovo. Ker so važni tudi drobni pomenski odtenki pisanja, jih za bralčevo preverjanje mojega sklepanja podajam v celoti ali vsaj dele, ki govorijo o Predtrgu. (Zois Michelangelo von, 1906 5. 6./1), Radovljica, pismo Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani, Walterju Šmidu. - Arhiv Narodnega muzeja, Ljubljana, sign.: 40/1906. Prepognjena pola, popisani sta 1. in 3. stran, na 4. je zabeležka o vsebini pisma. Vse Zoisov rokopis. Zl. 10171 Radmannsdorf 6/5 906 Der Gefertigte hat vor einigen Tagen in Erfahrung gebracht, dass bei dem Baue eines Hauses in der Gemeinde und Ortschaft Vormarkt bei Radmannsdorf menschliche Knochen gefunden worden seien. Ein sofort vorgenommener Lokalaugenschein belehrte ihn, dass in dem speziellen Falle nichts weiteres zu erhoffen sei, da die Arbeiter zufallig auf den Schadel stiessen, und ihn dermassen zertrummerten, dass an ein Zusammenstellen desselben nicht zu denken war. Zwei in der Nahe der Leiche gefundene praehistorische Gefasscherben, von denen das eine mit einer eingeritzten Wellenlinie verziert erscheint, sowie ein Messer aus Eisen wurden erworben, und den Arbeitem die notigen Belehrungen hinterlassen. Am 5/5 n.m. stiess man wieder auf eine Grabstdtte. Diesmal gelang es dem Gefertigten den Schadel - (Langschadel) in Stiicken zu bergen. Die Leiche lag circa 1/2 m. tiefin Schotterboden, auf einer Lage runder Kiese von etwa Eigrosse. Unter dieser Lage fand sich eine dunne Schichte feines Sandes. Der Kopf der auf der rechten Seite lag, war nach Westen gerichtet, die Fiisse nach Osten. An Beigaben fanden sich Glasperlen, sowie in der Hiiftgegend ein kurzes, dolchartiges Messer. Der Gefertigte schreibt die /2. stran: prazna; 3. stran:/ Perlen dem friihen Mittelalter zu, und glaubt, dass die Grabstdtte der Langobardenzeit zuzuschreiben sei, da die eine Perle ihn ausserordentlich an die im Vorjahre zu Krainburg gefundenen erinnert. Da ein Vergleich nicht moglich war, ist ein Irrtum nicht ausgeschlossen. Es scheint sich um einen Friedhof zu handeln, denn von den Besitzern der Nachbarschaft wurde in Erfahrung gebracht, dass vor circa 20 Jahren bei dem Baue eines Hauses in der nachsten Nahe vier Grabstatten gefunden worden seien. Die Knochen seien auf dem Radmannsdorfer Friedhofe neuerlich bestattet worden. Die gefundenen Perlen, der Dolch, sowie der Schadel wurden von dem Gefertigten erworben, und werden von ihm dem Landesmuseum Rudolphinum in Laibach uberlassen werden, an das gleichzeitig ein ausfiihrlicher Bericht und eine Planskizze abgeben. Michelangelo Freiherr von Zois k.k. Bezirkskommissdr (4. stran:) Bezirkskommissdr Michel Angelo Freiherr von Zois berichtet iiber eine Grabstatte in Vormarkt. * * * (Zois Michelangelo von, 1906 5. 6./2), Radovljica, pismo Centralni komisiji na Dunaju. -Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1375. Prepognjena pola, popisane vse 4 strani. Rokopis Zois. [Na dnu strani žig, s katerim je bil dopis zaveden: K. k. Zentral-Kommission fiir Kunst- u. hist. Denkmale. 1103 pras. am 10./5 1906, ./. Beilagen] Radmannsdorf 6/5 906. Vor einigen Tagen erfuhr der Gefertigte, es seien bei dem Baue eines Hauses in Vormarkt bei Radmannsdorf menschliche Uberreste gefunden worden. Da der Schddel von den Arbeitern zertrummert worden war, konnte er nicht erworben werden, und gelang es mir die in einem Papiersackchen befindlichen Knochen, die kein besonderes Interesse haben diirften, zu acquirieren, sowie die ebenfalls in dem Sackchen befindlichen Tonscherben sowie ein Messer, das angeblich bei den Knochen lag, zu erhalten. Gestern, den 5/5 n. to. wurde der Gefertigte benachrichtigt, dass man neuerlich auf ein Skelett gestossen set. Der Gefertigte begab sich sofort an Ort und Stelle, und setzte fest, dass tatsachlich ein Skelett vorhanden sei. Dessen Bergung gestaltete sich sehr schwierig, da es nur mit Kopfe auf dem Grunde des Bauherren lag, wahrend die iibrigen Teile in den Grund eines Nachbaren ragten. So musste von einer vollkommenen Freilegung abgesehen werden, und man sich begniigen, von der Seite so weit als moglich vorzudringen. Im Momente des Beginnes der Arbeit war der Kopf bis auf eine frisch abgesprengte Kappe intakt, und lag auf der rechten Seite. Orientiert war die Leiche von West nach Ost, (2. stran:) die Fusse lagen nach Osten, der Kopf nach Westen. Tiefe circa 60 cm. Unter der Leiche fand sich eine Schichte kugelformigen Kieses - unter demselben eine Lage feinen Sandes. Um den Hals fanden sich die beifolgenden Glasperlen, - in der Nahe der Hiifte (angeblich, da Gefertigter nicht die ganze Zeit an Ort und Stelle sein konnte,) das Messer. Es scheint sich im vorliegenden Falle um einen Friedhof zu handeln - vielleicht analog dem Krainburger - denn wie in Erfahrung gebracht wurde, wurden beim Baue des anstossenden Hauses vor circa 20 Jahren 4 Skelette gefunden, die in dem Friedhofe zu Radmannsdorf wieder bestattet wurden. Bemerkt wird, dass nach Aussage des Amtsarztes es sich um die Knochen zweier Personen, Mutter und Kind handeln diirfte. Ein zweiter Schddel war aber nicht konstatierbar. Skizze (glej: si. 1) SI. 1: Sandrova polica v Predtrgu. Skica v Zoisovem pismu. Verjetno prerez najdišča. Abb. X: Die Sandrova polica in Predtrg. Skizze im Brief von Zois. Vermutlich Querschnitt des Fundortes. (3. stran:) Planskizze.* (glej: si. 2) H. Haus des Pirih. N* F. Fundstelle (abgegrabene Bdschung S. Schottergruben 1 Lage der Leiche. + + + + mutmasslicher Friedhof. * erhebt keinen Anspruch auf besondere Genauigkeit. Von der Bevolkerung weiss niemand, dass dort ein Friedhof sich befunden. Ein besonderer Name der Ortlichkeit wurde nicht erhoben. Die Anzeige an die kk Centralkommission wurde erstattet. Weitere Fund an der Baustelle selbst sind nicht zu erwarten, da die Grundaushebung bereits beendet ist. okolico. Abb. 2: Die Sandrova polica in Predtrg. Skizze im Brief von Zois. Der Fundort mit der nahen Umgebung. (4. stran:) Die Besitzer der Griinde erscheinen intelligent, und diirften keine besonderen Schwierigkeiten machen, wenn man an ste wegen Ausgrabung des Terrains herantreten wiirde. Der Boden ist Wiese, mit vereinzelten jungen Obstbdumen, die aber nicht auf dem Plateau, sondern auf dem sudlichen Abhange gesetzt sind. Michelangelo Freiherr von Zois. kk. Bezirkskommissdr. » * » (Pečnik Jernej, 1906 6. 7.), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. - Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Graber, Z. 1370. Prepognjena pola, popisane vse 4 strani. Rokopis Pečnik. [Na dnu strani žig, s katerim je bil dopis zaveden. K. k. Zentral - Kommission fiir Kunst-u. hist. Denkmale. Z. 1370 pras. am 8/6 1906, ./. Beilagen] Hohe K.K. Central Comission! Ih arbeite immer, fiir Aufdeckung der Wifienschaft, aus Prahistorischen Zeit, im Monathe April habe Ih gereifit, nach St: Rupret, Teržiše, bei NajSenfufi, vollenden, und Verschiitten, die im Jahre 1905, angefangene ausgrabungen, sind noch viele Hiigeln zu iibergraben, in dortigen Gegenden, die genaue Berichte, werde Ih schon alles genau Berihten, im Monathe Mai 13 Mai, bin Ih zuriick gekommen, von St. Rupert, Unterkrain, dann habe Ih gereijSt, auf versuhsreisen, gegen Pfarre Janče, und habe mehrere Tage, bis 31 Mai, gereipt, iiber viele Gebierge, und Walder, von Janče gegen Pfarre Stanga, und gegen Station Zalog, Salog, dort sind grope Erhohungen, und zum sehen, von Weiten, dap schone Punkte sind, fur Prahistorische Wohnun-gen, sind einige schone, mit schonen gut erhaltenen Umwahl, Befastigte Prahistorische Wohnungen, aber leider, die Grabfelder habe niht Konen finden, habe miipen viel leiden, dap Ih so grope, und viele, Gebierge, iiberstangen habe, aber ih werde miipen, dortige Gegenden, noch weiter versuhen, weil miipen weiter, auf Gebiergen gegen Watsch, noch mehrere Prahistorische Reste sein. Den 31 Mai, Komme Ih nach Laibach, und wartet mich, ein Screiben, von Radmansdorf, Schreibt mir ein Freund, dap haben dort etwas gegraben, fur Baue Neue Haiiser, und haben auf Skeletgraber gekommen, und gefunden mehrere Korallen, und andere sahen, den 1 Juni Reise Ih gleih nach Radmansdorf anschauen, Neue aufgedekte Grabfeld. (2. stran:) wie Ih Komme nach Radmansdorf, haben mir gleih gezeugt, den Platz, wo haben ausgegraben nur Kopfskelet, mit mehreren Korallen, und 1 MePer kleine, Eiserne, haben nur etwas gegraben, niht 1 Metter Lange Platz, vonfriiher tiefabgegrabenen, Platz, fur Baue Neue Haiiser, der Platz, ist sehr schon, ein schones Ebenes Garten, oben wahst, schone Grap, und von Siidseite diesen schonen Platz, war schon vor mehrere Jahren, etwas abgegraben, wegen Baue Neue Gebaude, und haben dahmahls, auf mehrere Skelete gekomen, und zerschlagen, hat sich Kainer gar nihts Kimmert, auf dap, auh Jezt, hatte so geblieben, aber beim K.K. Bezirkshauptmanschafft, ist ein Herr Beamte Baron Zois, der Kumert sich, fiir Wipenschaft, hat gleih der Herr, auf den Platz, wo haben Kopf Skelet gefunden, gekommen, und die Korallen genomen, und gesendet nach Laibach, dem Museum, und von diesen funden Berihtet, dem K.K. Centrali Comission, der Herr Baron Cois, hat noch klaine Kentnipe, bei diesen Sachen,... sledi Pečnikovo udrihanje čez znanstveno neznanje Zoisa in Šmida (3. stran:)..., dap nur in Eile, Ih habe lapen, wie Ih nach Radmansdorf gekommen den 1 Juni, den Skelet, von welhen nur Kopf abgegraben war, durchofnen, waren alle gut erhaltene Knochen, in Santigen Boden, gelegene, und Ih habe beim den Skelet, Keine Beigaben nicht mehr gefunden, der Skelet hat gelegen, 70cm tief, Kopf gegen Siiden, und gleich neben, den 1 Skelet, habe mit meinen Versuhsspitze, gesehen, dap wieder 1 Skelet liegt, habe lapen auh den Skelet aufdecken, war auch ohne Kopf, weil haben bei Grabungen, der Neue Hauser, auh den 2 Skelet abgegraben, vor mehrere Jahren Kopf abgegraben, der 2 Skelet hat neben so gelegen, wie der erste Kopf gegen Siiden, beim 2 Skelet, habe gefunden, 1 Kleine MePer, wie der Platz schaut aus, mup dort ein Grabfeld, gropere, sein, aber weiter zu graben, miipen wir, mit Besitzern, sich, besprechen, mit eine Bezahlung, dan ist dort anfangen eine Sistematische Ausgrabungen, mit genaue Beschreibung. Dap Grabfeld, mup sein, von Slaven Zeit, von 5 : 6 Jahrhunderte, nach Cristi, solhe Grabfeld habe ih in Veldes, aufeinen Garten schon gegraben, sind auch Bauern, mit zufall, auf Grabfeld gekomen (4. stran:) und auf mehrere Skeletgraben gekomen, mit sehr armen beigaben, solhe grabfelder sind, auf einige Orten auch Reich. Ih habe, auf diese Grabfelder shon auf mehrere Orten in Krain gekomen, besonders, in Unterkrain, von den werde ih den Hohen Herren schon alles Berichten, Ih Bitte Hohe Herren, Geben die Hohe Herren, mir die Leitungen, fiir die Ausgrabungen in Radmansdorf, auf Neuen Grabfelde, Ih habe ja, die Beste Kentnipe, bei solhen Arbeiten, dap Empfhele Ih den Hohen Herren, weil bei Radmansdorf sind mir bekant, die schone punkte, wo liegen die Grabfelder, aus Hallstadterperiode, diese punkte mup Ih auh genau versuhen, dap in gropen Eile, weil mup Ih Jezt aufhoren von Schreiben, bald wieder etwas besonderes Neues, das Empfhele mich den Hohen Herren, als den Hohen Herren Tiefergebener diener mit Hohen Hochahtung Laibach am 7 Juni 1906 Barth. Pečnik in gropen Eile (Šmid Walter, 1906 7. 2.), Ljubljana, pismo Centralni komisiji na Dunaju. — Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv Centralne komisije, fasc. 61, Krain: Funde Krain, Vormarkt, Versuchsgrabungen, Z. 1663. Prepognjena pola, popisane prve tri strani. Rokopis Šmid. [Na dnu strani žig, s katerim je bil dopis zaveden: K. k. Zentral-Kommission fiir Kunst - u. hist. Denkmale. Z.1663 pras. am 3/7 1906, ./. Beilagen] (tiskana glava:) LANDESMUSEUM RUDOLFINUM LAIBACH. Laibach am 2. Juli 1906 An die k.k. Zentralkommission f. Kunst- und histor. Denkmale Wien Baron Michelangelo frhr. v. Zois, k.k. Bezirkskommisdr in Radmannsdorf, sandte an das Landesmuseum einige funde, die dem friihen Mittelalter angehoren, und die Arbeiter auf dem Grunde der frau Maria Žirovec, Vormar(kt) Nr 2 bei Radmannsdorf gelegentlich der Herstellung einer Boschung entdeckt hatten. Der Gefertigte begab sich nach Radmannsdorf und legte nach mehreren Richtungen Versuchsgraben, an die das Resultat ergaben, daft man es hier nur mit einem voriibergehcnd beniitzten friedhofe aus der Volkerwanderungszeit zu tun habe. Nach Aussage der Nachbarn fand man beim Baue des an den Grund anliegenden Nachbarhauses Qetzt dem Bildhauer Pirih gehorig) in der ndchsten Nahe der jetzigen Funde 4 Leichen, sammtlich nach Osten orientiert. Die jetzigen Nachforschungen ergaben (einschliejSlich eines von Pečnik ausgegrabenen Skelettes mit einem Messer und Topf als Beigaben, wovon der Topf vom Gefertigten nachtrdglich gefunden wurde) drei Skelette und Reste eines Kindskelettes, da Bruchstiicke von Knochen und Teile des Schadels gefunden werden, in dessen Kinnbacken die zweiten Zahne eben die Milchzahne zu verdrdngen begonnen hatten, die Reste also einem Menschen im Alter von 12-14 Jahren angehorten. Von den drei Skeletten waren 2 augenscheinlich mannlichen und eines weiblichen Skelettes. Die Manner hatten unter der Handwurzel der ausgestreckten (2. stran:) linken Hand ein eisernes Messerchen von 13 cm Gesammtlange, und einer form, wie sie bei dem Krainburger Grdberfelde allgemein iiblich ist. Die Perlen, die bei der frauenleiche vorgefunden worden sind, sind blaue, gelbe und weifte Glasperlen, wie sie ebenfalls auf dem Krainburger Leichenfelde haufig vorkommen. Ihre Reihe erganzen zwei schlecht erhaltene gelb und rot gestreifte Millefioriperlen langlich zylindrischer Form. Die Topfscherben, die sich hie und da zerstreut fanden, zeigen die den prahistorischen Gefajien eigentumliche mit viel Sand gemengte Tonmischung. Erwahnenswert ist der 11 1/2 cm hohe Topf, der, nicht mit der Topferscheibe erzeugt, einen schwach nach oben sich verbreiternden Bauch aufweist und in einen gut ausgebildeten Rand ubergeht, erwahnenswert deshalb weil er das erste in Krain vorgefundene Gefafi ist, dessen form vollstandig erhalten ist. Allem Anscheine nach scheint das Graberfeld wdhrend eines Durchzuges angelegt worden zu sein. ... Sledi Šmidova prošnja C.K., naj bi mitreju v Judovju pri Rožancu v Beli Krajini naredili streho in ograjo ter ga tako zavarovali pred vremenom in uničevalci. (3. stran:) Nadalje bi rad zaščitil nagrobnik Moioti (CIL 3804) v Stajah na Igu, in sicer tako, da bi ga odklesal in prenesel v muzej... Dr. Walter Šmid Zgodovina raziskav Po pripovedovanju domačinov, ki so ga zapisali poročevalci leta 1906, so prva 4 okostja našli pri gradnji Pirihove hiše (danes Štrukljeva ulica 5) že okrog leta 1886. Tedaj niso vzbudila strokovne pozornosti. Pri ponovnem kopanju pobočja leta 1906 so delavci nekaj dni pred 6. majem naleteli na človeške kosti. O najdbi je bil obveščen okrajni komisar Michelangelo von Zois, ki je takoj prišel na najdišče in dal delavcem potrebna navodila. 5. maja so spet naleteli na okostje. Zois je takoj prišel in nekaj časa sodeloval pri izkopavanju. Najdbe je shranil in skupaj s prejšnjimi poslal v Ljubljano v Deželni muzej. O vsem je že naslednjega dne poročal v Ljubljano muzeju (Zois, 1906 5. 6./1) in na Dunaj Centralni komisiji (Zois, 1906, 5. 6./2.). Na Dunaju je Szombathy predlagal, naj komisija prosi Zoisa za najdbe, da bi z njimi približno določili starost grobov, in naj naročijo konservatorju Jakobu Žmavcu iz Ljubljane, da obišče najdišče in poroča o možnostih poskusnega izkopavanja in stroških zanj (Szombathy, 1906 5. 15.). Zois je odpisal, da je najdbe že poslal v muzej v Ljubljano in jih zato ne more poslati na ogled na Dunaj (Zois, 1906 6. 2.). Medtem se je 31. maja vrnil s potovanja po okolici Janč Jernej Pečnik, ki ga je doma že čakalo pisanje nekega prijatelja iz Radovljice o predtrških grobovih. Zato je že naslednji dan odpotoval z Žmavčevim privoljenjem (Žmavc, 1906 6. 6./1) v Radovljico, kjer je na hitrico delno odkopal dve okostji. O vsem je čez teden dni poročal Centralni komisiji na Dunaj (Pečnik, 1906 6. 7.). Ko je bil v Radovljici, je obiskal tudi Zoisa in poskušal navezati z njim poslovne stike. Le-ta je to v posebnem pismu Centralni komisiji skušal prikazati kot poskus prekupčevanja s starinami. Hkrati je dokazoval Pečnikovo površnost pri izkopavanjih s podatkom, da je v enem od obeh grobov v Predtrgu spregledal lonec, ki ga je pozneje našel Šmid (Zois, 1906 7. 1.). Pismo je bilo le del gonje, ki sta jo pred časom začela skupaj s Šmidom proti Pečniku pri Centralni komisiji. Njune napade je uspešno zaustavil Szombathy, ki ga je stvar precej pogrela, tako da je na omenjeno Zoisovo pismo celo pripisal »Isogar Lugen«. Ker Žmavc do večera ni dobil Pečnikovega poročila, se je odpeljal naslednji dan, 2. junija, ki je bil prvi počitniški dan, z jutranjim vlakom v Radovljico. Ko se je vrnil domov, ga je že čakalo naročilo Centralne komisije za poročilo o predtrških najdbah (Žmavc, 1906 6. 6./1). Zato je šel 4. junija ponovno v Radovljico. Pri ogledu najdišča sta ga spremljala predtrški župan Dolžan in konservator Janez Vurnik. Lastniki zemljišč, na katerih bi se lahko razprostiralo grobišče, so dovolili poskusno izkopavanje brez odškodnine (Žmavc, 1906 6. 6./1). Da je v tistih časih kdo lahko izkopaval, je potreboval seveda splošno dovoljenje za izkopavalno dejavnost, hkrati pa je moral zakupiti zemljišče z najdiščem od lastnika, torej nekako zaarati odškodnino. S tem si ni le pridobil pravice do izkopavanja na najdišču, ampak je tudi preprečil drugim izkopavalcem, da bi tam kopali. Na Slovenskem je bila izrazita tekmovalnost med posamezniki. Naglica je bila zelo pomembna, saj je veljalo načelo, kdor prej pride, prej melje. Tako je, npr., novi kustos Kranjskega deželnega muzeja Walter Šmid Pečniku, Szombathyju in Žmavcu pred nosom zakupil Žale pri Srednji vasi v Bohinju. - Če je posestnik vrnil denar, je zakupna pravica prenehala. Izjava pred pričami, da dovoli izkopavanje brez odškodnine, je očitno tudi pomenila nekakšno avtorsko pravico do izkopavanja. Žmavc je po drugem ogledu izdelal tudi stroškovnik morebitnega poskusnega izkopavanja. Navaja, da je delovna sila v Radovljici draga, da pod 2,40 krone ni mogoče dobiti delavca, vsak boljši pa stane vsaj 2,60-3 krone na dan. Stroški bi znašali: 5 delavcev po 2,60-2,80 krone na dan, v petih dneh 65-70 kron, 30 kron za vodjo del, skupaj torej 100 kron. Bil je pripravljen prevzeti vodstvo del, kar bi lahko storil takoj po začetku šolskih počitnic (Žmavc, 1906 6. 6./2). Pečnikovo in Žmavčevo poročilo sta prišli na Dunaj skoraj istočasno. Pečnikovo se je zdelo Szombathyju zaradi poročil Zoisa in Žmavca sicer odveč, vendar je kljub temu predlagal Centralni komisiji, da mu izplača honorar 10 kron, da bi ohranili njegovo pozornost (Szombathy, 1906 6. 11.). Res je ta denar komisija nakazala že čez nekaj dni (Centralna komisija, 1906 6. 16.). - Szombathyju je ušlo, da je Pečnikovo poročilo ravno tako pomembno kot druga, saj vsebuje nekatere podatke, ki jih ta nimajo. Ob Žmavčevem poročilu je priporočil poskusno izkopavanje, saj ni bil znan obseg domnevnega grobišča, niti ni bila znana starost grobov, ker najdb še ni presodil noben strokovnjak. Lastniki so dali dovoljenje za izkopavanje. Zaprošena vsota 100 kron se mu je zdela mnogo previsoka. Po njegovih izkušnjah bi bilo mogoče delo opraviti z dvema ali tremi delavci v enem dnevu ali, če bi bilo slabo vreme, v največ dveh dneh. Za to pa bi povsem zadostovala vsota 20 do 30 kron. Predlagal je odobritev največ 30 kron in Žmavcu naročilo, naj poroča o izsledkih in predloži najdbe v presojo (Szombathy, 1906 6. 12.). Kako dobro je Szombathy ocenil stroške, bomo videli pozneje. Ko je Pečnik izvedel za denar, ki je bil odobren Žmavcu, je pisal Centralni komisiji. V njem je zatrjeval, da Žmavc nima potrebnih izkopavalnih izkušenj in da je on sam neprimerno bolj izveden. Hkrati se je skliceval na Rutarja, ki v 15 letih ni nikoli začel nobenega izkopavanja, ne da bi njemu - Pečniku, poveril vodstvo del. Na koncu je Pečnik zaprosil za vodstvo del v Predtrgu (Pečnik, 1906 6. 24.). Szombathy mu je v osebnem odgovoru svetoval, naj ponudi Žmavcu svojo pomoč pri izkopavanju v Predtrgu in mu zagotovi, da bo poslušen nadzornik del (Szombathy, 1906 6. 26.). Opomin k poslušnosti verjetno izvira iz trenj, ki so se pojavljala med Žmavcem in Pečnikom. Drugi je bil starejši in neprimerno bolj izkušen v terenskem delu, z močno željo po čim večji samostojnosti, prvi mlajši, arheološki začetnik, vendar z mnogo večjo izobrazbo in po položaju nadrejen. Žmavc se je zavedal, da je Pečnik lahko zelo koristen, jezilo pa ga je, da mu je stalno uhajal z vajeti. Medtem se je za poseg odločil Šmid. Izkoristil je dejstvo, da najdišče ni bilo zakupljeno z denarjem, ter 12. in 13. junija opravil poskusno izkopavanje. Pomagal mu je Zois, ki je prosil lastnico zemljišča Marijo Žirovc za dovoljenje (Žmavc, 1906). Šmid pa ji je izplačal 3 krone odškodnine (Žmavc, 1906 7. 12./1). Prvi dan je kopal s sedmimi ljudmi, od katerih so bili štirje kaznjenci, drugi dan s šestimi (Žmavc, 1906). Navadne delavce je plačal po 3 krone na dan (Žmavc, 1906 6. 29./1). Žmavca je o izkopavanju obvestil Vurnik, ki mu ni bilo jasno, kdo je ukrepal tako hitro (Vurnik, 1906 6. 23.). Že naslednji dan je šel Žmavc v Radovljico in ugotovil stanje (Žmavc, 1906). Zaskrbelo ga je, kako bo sedaj z njegovim izkopavanjem, zato je pisal na Dunaj Centralni komisiji. Poročal ji je o Šmidovem posegu in na koncu poudaril, da ta ni vzrok, da bi bila nadaljnja poskusna izkopavanja odveč, zato jih bo opravil čimprej v juliju tako, da bo v delo vključil Pečnika (Žmavc, 1906 6. 29./1). V osnutek pisma je zapisal še odstavek, ki ga na Dunaj ni poslal. V njem se pritožuje nad Zoisom, ki je posredoval pri Žirovčevi, da je dovolila izkopavanje, čeprav je Žmavc prosil domačine, naj ne dovolijo nadaljnjega kopanja, dokler ne pride odločitev z Dunaja, Zoisa pa že 2. junija, naj o vseh najdbah in dogodkih najprej poroča njemu (Žmavc, 1906 6. 29./2). - Še istega dne je Žmavc pisal tudi Szombathyju in mu napovedal raziskovanje grobišča v Predtrgu skupaj s Pečnikom, kar naj bi se zgodilo verjetno že 9. julija (Žmavc, 1906 6. 29./3). Na začetku tega meseca je poslal poročilo o predtrških najdbah Centralni komisiji Šmid. V njem je povzel vse dotedanje izsledke ter na kratko opisal najdbe, med katerimi je lončku namenil odstavek dolg opis (Šmid, 1906 7. 2.). Szombathy je v poročilu o dopisu lakonsko zapisal, da dotedanje predtrške najdbe pač niso vredne črnila, ki so ga zaradi njih porabili štirje poročevalci. Šmida je še posebej ošvrknil, kako neverjetno je, kaj vse ve povedati o nekem ll,5cm visokem lončku (Szombathy, 1906 7. 4.). Lahko si mislimo, da je bil Szombathy Šmidu gorak, saj mu je odločno mešal štrene na Kranjskem. Tudi Žmavca Šmidovo vmešavanje ni pustilo ravnodušnega. Do ostrega spora med njima je prišlo pri kranjskem Lajhu. Končno sta 9. julija prišla pred 9. uro zjutraj Žmavc in Pečnik. Vurnik je za 3 krone na dan najel dva delavca. Izkopali so 6 poskusnih jarkov, a vse brezuspešno, zato so ob pol osmih zvečer končali z delom. Delavca sta tako stala 6 kron. Gospodinji Mariji Žirovc je moral Žmavc plačati 3 krone, ker ji jih je toliko dal tudi Šmid. Zjutraj je zahtevala sicer 10 kron, a ji je povedal, da je prvič dovolila kopanje zastonj. Žmavc je v Radovljici nato prespal, za kar je plačal 7,16 kron, vožnja pa ga je stala 3,70 kron. Komisiji je zaračunal zase 9 kron, celotni stroški pa so bili tako 18 kron. Ker je za izkopavanje dobil od Centralne komisije 30 kron, mu jih je ostalo še 12 (Žmavc, 1906). O poskusnem izkopavanju je poročal na Dunaj Centralni komisiji in poročilu dodal tudi načrt izkopov v merilu 1 :500 (Žmavc, 1906 7. 12./1). - Szombathy je nato predlagal komisiji, naj ji Žmavc vrne ostanek 12 kron (Szombathy, 1906 7. 24.). Na to je Žmavc prosil komisijo za dovoljenje, da bi ta denar porabil za morebitno poskusno izkopavanje v okrajnem glavarstvu Kočevje (Žmavc, 1906 8. 19.), kar pa se ni zgodilo, zato je konec oktobra vrnil 12 kron na Dunaj (Žmavc, 1906 10. 30.). - Tako je bilo dogajanje v letu 1906 zaključeno. Omogoča nam pokukati v zakulisje medsebojnih odnosov izkopavalcev na Kranjskem in nas pouči o težavah in prednostih, ki so jih imeli naši arheološki predhodniki. Najdišče je nato mirovalo več desetletij. Ko je Jože Kastelic kopal z ekipo Narodnega muzeja iz Ljubljane grobišče Pristavo pri Bledu, je 14. avgusta 1951 mimogrede skušal srečo tudi na Sandrovem vrtu v Predtrgu. Tudi on brez uspeha (1951 8. 14.). Za njim doslej ni poskušal nihče več. Pretres virov Bistveno vprašanje, ki ga je treba razrešiti, je, koliko pokojnikov je bilo na Sandrovi polici v Predtrgu izkopanih, kako so bili medsebojno razmeščeni, kaj so imeli v grobu in kje je to bilo. Okrog 1886 so pri gradnji Pirihove hiše našli 4 okostja, ki so bila vsa obrnjena proti vzhodu (Šmid, 1906 7. 2.). Kosti je bilo za dva koša (Žmavc, 1906). Tolikšna količina kosti v štirih grobovih kaže, da so bili v njih pokopani odrasli. Ponovno so jih pokopali na radovljiškem pokopališču (Zois, 1906 5. 6./1,2). V načrtu, ki ga je poslal Žmavc na Dunaj, je približni prostor z okostji vrisan v sredino severnega dela Pirihove hiše (Žmavc, 1906 7. 12./1), v načrtu, ki je priložen osnutku poročila za Dunaj, pa ta prostor obsega severovzhodni vogal Pirihove hiše (Žmavc, 1906 7. 12./2). To se mi zdi verjetneje, saj se ujema s še živim družinskim izročilom Žirovčevih, da so bila okostja najdena le v tistem delu Pirihove hiše, ki sega na njihovo zemljišče, to pa je ravno severovzhodni vogal. - Če je to res, potem je bil prostor z grobovi širok v smeri Z-V približno 3—4 m in nekako toliko tudi v smeri S-J. Ker je vzhodni rob izkopa za hišo že poškodoval pri glavi vsaj še en nadaljnji grob (glej dalje), lahko domnevni prostor prvih štirih grobov zožimo v smeri Z-V na 2-3m, kar pomeni, da grobovi niso mogli ležati zaporedoma v smeri Z-V, ampak so bili najverjetneje vzporedni in so tako tvorili bolj ali manj izrazito vrsto v smeri S-J. Označimo te grobove s št. 1-4. Nekaj dni pred 6. majem 1906 so delavci pri kopanju brežine ponovno našli človeške kosti. Delavci so naleteli na lobanjo in jo pri tem razbili. Zois je pridobil kosti, odlomka lončenine, nož, ki naj bi baje ležal pri kosteh. Vse je bilo poslano v papirnati vrečki (Zois, 1906 5. 6./2). V bližini trupla sta bili dve »prazgodovinski« črepinji posode, od katerih je bila ena okrašena z vrezano valovnico (Zois, 1906 5. 6./1). Po Šmidu so raztresene črepinje iz močno peskane gline, značilne za prazgodovino (Šmid, 1906 7. 2.). Naj bo to grob št. 5. 5. maja so delavci naleteli na naslednje okostje. Ležalo je na parcelni meji tako, da je glava ležala pri enem posestniku, drugi del trupla pa pri sosedu. Glava ni bila poškodovana. Ležala je na desni strani. Okostje je ležalo v smeri Z-V. Odkopali so le glavo, ostalo okostje pa zaradi parcelne meje le toliko, kolikor je bilo mogoče s kopanjem od strani. Globina pokopa je bila približno 0,60 m. Po izjavi uradnega zdravnika bi šlo lahko za kosti dveh oseb, matere in otroka. Vendar druge lobanje niso ugotovili (Zois, 1906 5. 6./2). Okostje je ležalo na plasti kot jajce debelih prodnikov. Pod temi je bila tanka plast drobnega peska. Pri glavi, ki se je zdela Zoisu dolgoglave oblike, so bile steklene jagode, pri kolku pa kratek nož v obliki bodala. Jagode, nož, lobanjo je Zois poslal v deželni muzej Rudolfinum v Ljubljano (Zois, 1906 5. 6./1). 1. junija je preostalo okostje odkopal Jernej Pečnik. Vse kosti so bile dobro ohranjene, ležale so v peščenih tleh 0,70 m globoko, pridatkov pa ni bilo več (Pečnik, 1906 6. 7.). Po pripovedi posestnika Piriha 2. junija je imel okostnjak nož tako, kakor da bi ga v roki držal. Istega dne je Zois povedal Žmavcu, da je bila ena jagoda millefiori. Po tedanji pripovedi ljudi je poslal Zois vse v Ljubljano, le eno koravdo si je ohranil (Žmavc 1906). Šmid je poročal, verjetno oprt na pripoved očividcev, da je bil nož pod zapestjem iztegnjene leve roke. Nadalje je opisal jagode: modre, rumene, bele ter dve slabo ohranjeni rdečemodro progasti millefiori jagodi valjaste oblike (Šmid, 1906 7. 2.). - Naj ima ta grob št. 6. Da je drugi del ravno tega groba izkopal Pečnik, lahko sklepamo po njegovi omembi, da je imelo okostje že odkopano glavo, in po navedbi, da ni našel pri njem nič več najdb, ki je smiselna v odnosu do pridatkov, ki jih je pobral že Zois. Poleg tega navaja Pečnik samo ta grob kot tisti, ki je bil pred kratkim najden. Po Zoisovem poročilu muzeju lahko sklepamo, da je bil nož drugačne oblike od tistega, ki je bil najden pri grobu 5, saj se mu le prvi zdi podoben bodalu. Nadalje lahko sklepamo, da je bila mozaična jagoda sprva še cela in da je razpadla na dvoje šele med prenosom v muzej, saj Zois govori o eni jagodi, Šmid pa že o dveh. Istega dne kot grob 6 je Pečnik kopal tudi okostje v grobu, ki naj ima št. 7. Našel ga je takoj poleg okostja v grobu 6 s pomočjo svoje poskusne palice. Kakšna je ta bila, ne vemo, verjetno pa je šlo za kovinsko palico, ki jo je lahko zabadal v zemljo. Tudi to okostje je bilo brez glave, ker so jo odkopali pri izkopu za novo hišo pred več leti. Okostje je ležalo poleg okostja v gr. 6 na enak način, glava je gledala proti jugu. Ob okostju je našel majhen nož (Pečnik, 1906 6. 7.). Po Šmidovem pisanju naj bi bil tudi ta nož pod zapestjem iztegnjene leve roke. Šmid je odkopal okostje do konca in našel še lonček. V opisu navaja, da je visok 11,5 cm, prostoročno izdelan, ima trebuh, ki se navzgor rahlo širi in prehaja v dobro izraženo ustje. Njegova oblika je v celoti ohranjena (Šmid, 1906 7. 2.). Lonec je ležal pri nogah (Žmavc 1906). Da je bil lonec v »Pečnikovem« grobu, izrecno pripominja sam Šmid, videli pa smo, da je o tem pisal tudi Zois (Zois, 1906 7. 1.). Morda bo prišlo komu na misel, da bi utegnila glava v gr. 5 in trup v gr. 7 pripadati istemu truplu, da gre torej za isti grob. Na to misel navajata tudi lončeni črepinji v bližini glave groba 5. Proti temu enačenju govori Pečnikova navedba, da je bila glava okostja v gr. 7 odkopana pred več leti, pri kopanju za novo hišo (pač Pirihovo). Nadalje navaja Šmid, da so bila (1906) odkrita tri odrasla okostja, dve moški in eno žensko (Šmid, 1906 7. 2.), kar se lahko nanaša le na grobove 5, 6, 7. Grobova 6 in 7 sta bila vzporedna eden ob drugem. Na Zoisovi skici je grob 6 vrisan severno od SV vogala Pirihove hiše, grob 7, ki je bil poškodovan ob gradnji hiše, je bil zato lahko le južno od njega, najverjetneje na vogalu hiše: ker je bil ob grobu 6, ker vogal sega najdlje proti vzhodu in je zato lahko zadel že drugo vrsto grobov. Grob 5 je bil tako lahko le severno od groba 6. Ker je bila odkopana le lobanja, najverjetneje približno vzporedno z njim. Torej so tudi grobovi 5-7 lahko tvorili od severa proti jugu vrsto grobov, ki je ležala vzhodno od vrste grobov 1-4. Šmid je pri svojem kopanju nanovo našel še eno okostje, ki ga označimo s št. 8. Šlo je za otroški grob. Najdeni so bili odlomki (dolgih) kosti in deli lobanje. V njenih čeljustih so začenjali drugi zobje (meljaki) že izpodrivati mlečne zobe, zato je Šmid ocenil starost pokojnika na 12-14 let (Šmid, 1906 7. 2.). Na žalost v poročilu ne omenja, kje je grob bil. Žmavc je v poročilu o Šmidovem kopanju navedel, da je le-ta našel le deško okostje z nepomembnimi pridatki (Žmavc, 1906 6. 29./1), v dnevnik pa je zapisal, da je našel okostje kakega 15-letnega fanta, lonec pri nogah in še nekaj malega (Žmavc, 1906). Pri tem se je lahko opiral le na navedbe domačinov. Navedba »še nekaj malega« se verjetno nanaša na okostje groba 7. Če so za Žmavca nepomembni pridatki lonec, potem je videti, da je Žmavc mislil, da je bil lonec najden v otroškem grobu. Do tega mnenja je prišel na podlagi podatkov, ki so mu jih dali sogovorniki v Predtrgu. Iz tega sledi, da že njim ni bilo povsem jasno, kje je bil lonec najden. Ker je bila pripoved domačinov, kot smo videli doslej, sicer zelo natančna in je taka bila tudi pozneje (še danes, po 82 letih, je mogoče izvedeti za skoraj povsem točen seznam najdb), je do pomote lahko prišlo najverjetneje zato, ker je bil otroški grob v neposredni bližini groba 7 z loncem. Šmidov izkop je bil velik nekako 12x10 m (glej dalje) in bi si ljudje gotovo zapomnili, če bi bila lonec in otrok jasno narazen. Morda je bil grob 8 južno ob grobu 7, vendar pomaknjen nekoliko vzhodneje, vsaj toliko, da pri prejšnjih kopanjih ni bil poškodovan. Le za grob 6 poznamo globino pokopa. Za grobove 5-7 pa je ohranjena le splošna Žmavčeva opomba, da so bili 60-70 cm globoko (Žmavc, 1906 7. 12./2). Njegov je tudi edini podrobnejši podatek o usmeritvi teh grobov, saj pravi, da je dva od šestih poskusnih izkopov napravil v domnevni smeri grobov (Žmavc, 1906 7. 12./1), ki jo je lahko določil pač le po že prej odkopanih grobovih. Iz rekonstruiranega načrta grobišča je razvidno, da se ta smer ujema s potekom plastnic (si. 5, 6), kar potrjuje njeno pravilnost. Poglejmo še, katere najdbe so se ohranile v muzeju. Iz časa Šmidovega službovanja v Deželnem muzeju v Ljubljani ni akcesijske knjige. V inventarno knjigo pa so seveda prišle le najdbe, ki jih je inventariziral. Vendar predtrške najdbe te sreče niso doživele. Ostale so neinventarizirane do pred nekaj leti. Posebej so bili spravljeni ogrlica in noža, posebej pa kosi z lončkom. Ogrlica je tista, ki je bila najdena v grobu 6, ujema se z vsemi tedanjimi opisi. Noža se močno ločita. Eden je jedilni, najverjetneje novoveški nož, drugi koničast, »arheoloških« oblik. Ta je lahko tisti, ki mu je Zois pripisal bodalasto obliko, torej je ležal v grobu 6 in sestavlja z ogrlico grobno celoto. Lonček je bil spravljen v škatli skupaj s kostmi. Na škatli (št. 484) je bil listek z napisom: PREDTRG PRI RADOVLJICI, izkopavanje W. Šmid 1906, deli ženskega skeleta. Lonček se povsem ujema z opisom, ki ga je Šmid poslal na Dunaj. Lahko ga imamo za tistega iz groba 7. Bil je zlepljen in delno rekonstruiran z mavcem. Po mnenju kustodinje Vide Stare je bil na tak način lahko restavriran šele po drugi svetovni vojni, ko je bil ravnatelj muzeja Jože Kastelic. Kosti so dvojne: človeške in živalske. Živalske je nekdo določil in določitve zabeležil na kosti s svinčnikom. Morda se je to zgodilo tedaj, ko so restavrirali lonček. Človeške kosti pripadajo dvema odraslima osebama, razen odlomka nadlakt-nice in enega hrbteničnega vretenca so vse lobanjske. Od ene lobanje je ohranjena skoraj samo zgornja čeljust z zobmi, ki imajo močno zbrušene grizne ploskve. Barva kosti je svetla. Druga lobanja je v precejšnji meri ohranjena, kosti so debele, zobje še neobrabljeni, barva kosti je temna. Po barvi sodeč spada k istemu okostju kot vretence in nadlaktnica. - Lonček je v muzej nedvomno prinesel Šmid. Je tudi kaj kosti? Odkopal je le spodnji del okostja v gr. 7 in otroški grob 8. Ohranjene kosti niso otroške in pripadajo zgornjemu delu telesa. Gre torej za kosti, ki jih je poslal Zois. Kdo je poslal živalske kosti? Ne zdi se mi verjetno, da bi Šmid načrtno pobiral le živalske kosti, človeške pa puščal vnemar. Preostane spet le Zois. Možno je, da so bile na prostoru grobov 5 in 6, verjetneje pa je, da so bile le na prostoru groba 5. Najdbe s tega prostora so pobirali delavci. Ker so pobirali vse od kraja, je mednje zašel tudi novoveški jedilni nož. Kopanje in pobiranje najdb iz gr. 6 je Zois večinoma vodil osebno, zato je bila tu manjša možnost zamenjave. Po videzu bi lahko rekli, da so živalske kosti dlje časa ležale v zemlji. Kdaj so vanjo prišle, lahko le ugibamo. Pripadajo govedu, svinji in drobnici. Ena od kosti drobnice kaže jasne odtise zverskega zobovja. Odlomka »prazgodovinske« lončenine s področja groba 5, ki ju je v muzej poslal Zois, se nam nista ohranila. Njun opisani obstoj pa nakazuje možnost obrednega uživanja ali darovanja hrane, kar bi hkrati ponujalo mikavno misel, da vsaj del živalskih kosti pripada temu obredju. Novoveški jedilni nož pa kaže na premešanost najdb v vrhnji zemljeni plasti in zmanjšuje verjetnost prejšnje misli. Pogrešamo še nož iz groba 7, ki ga je našel Pečnik. Verjetno ga je pobral, saj bi ga sicer, tako kot lonček, odnesel Šmid. Nisem ga zasledil v nobenem poznejšem zapisu. Ni ga bilo mogoče najti niti v Narodnem muzeju v Ljubljani, niti v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, kamor je Pečnik tedaj sicer pošiljal najdbe. Obstaja zelo majhna verjetnost, da ga je morda tja vendarle poslal in da je sedaj inventariziran pod napačnim imenom najdišča. Literatura Poročila, ki so jih posamezniki pošiljali Centralni komisiji na Dunaj, so bila v povzetkih objavljena v uradni prilogi k poročilom Centralne komisije. Tako so izpadle vse slikovne priloge, številni najdiščni podatki, včasih cela poročila, pri krajšanju pa je prihajalo tudi do povsem stvarnih napak. V našem primeru je bilo izpuščeno Pečnikovo poročilo, Žmavcu pa pripisana domneva o prazgodovinskosti grobišča. Tako je bil skromno objavljen del Zoisovega poročila (Zois M. von, 1906), zelo kratko dve Žmavčevi poročili (Žmavc J., 1906 a; Žmavc J., 1906), od katerih je bilo prvo nekoliko »dodelano«, le Šmidovo poročilo je bilo večinoma objavljeno (Šmid W., 1906). Kratek povzetek prvega poročila je Šmid objavil še v muzejskem poročilu o delu v letu 1906 (Šmid W., 1907). V obeh se je izrekel za pripadnost grobišča obdobju preseljevanja ljudstev, saj so se mu nož in ogrlica zdeli takih oblik, ki so značilne v tedaj že znanem grobišču na kranjskem Lajhu. - Številna poročila in navajanje različnih priimkov in hišnih imen so pri povzemanju podatkov za Arheološka najdišča Slovenije privedla do tega, da so najdbe okostij opisane na dveh mestih, prvič na posestvu Marije Žirovc, drugič pa pri Sandrovi hiši (Valič A., 1975). Zmešnjava je manjša, če upoštevamo, da je Sander le hišno ime pri Žirovčevih (danes Ljubljanska cesta 22). Tudi naslednji podatek iz literature, da so bili pri sondiranjih odkriti na posestvu Žirovec trije in na posestvu Pirih štirje grobovi, je enako nenatančen in nepopoln (Korošec P., 1979). Tudi opis grobne celote R. Andraeja je napačen, saj postavlja vanjo k ogrlici še oba noža, ki sta prišla v muzej (Andrae R., 1973, 174). - Za nadaljnjo obravnavo predtrških grobov so objavljena besedila torej nepomembna in se v celoti lahko naslonimo le na rokopisne vire. SI. 3: Sandrova polica v Predtrgu. Radovljica in Predtrg z vrisanim najdiščem (krog). Abb. 3: Die Sandrova polica in Predtrg. Radovljica und Predtrg mit eingezeichnetem Fundort (Kreis). Opis najdišča, izkopov, najdb Predtrg je danes uradno del mesta Radovljice, pred tem pa je bil samostojno naselje. Stoji povsem na zahodnem robu ravnine, ki jo od srednjeveškega mestnega jedra Radovljice loči le dolina Šmidou (si. 3). Obravnavano grobišče je bilo najdeno dober lučaj južno od vasi na vogalu terase, katere zahodno pobočje pada naravnost v Šmidou, južno pa se konča z ravnico, ki jo je nekdaj pokrivala njiva, sedaj pa je pozidana. Po tem zahodnem pobočju je iz Predtrga skozi Šmidou nekoč vodila najkrajša pot preko Save v Kamno Gorico. Danes je opuščena in je ponekod že ni več. Izkopališče je še sedaj tako, kot je bilo v začetku stoletja - sadovnjak (si. 4). Pač pa je vsa okolica močno pozidana. Tudi nekdanja Pirihova hiša je postavljena na novo in razširjena, a na istem mestu kot stara. Zaradi neposredne bližine vaških hiš Sandrov vrt nima posebnega imena, pobočje, na katerem je grobišče, pa ima vzdolžno ravno polico. Oblikovitost in lastništvo sta ji dali ime Sandrova polica. Grobovi, ki jih je delila meja med Pirihovo in Žirovčevo (p. d. pri Sandru) posestjo, so ležali ob zgornjem robu terase (si. 5). Prehod njenega pobočja v ravnino tvori severni rob grobov, prevoj pobočja proti severu pa se ujema z zahodnim robom frobišča. Sama lega grobišča je izredno podobna legi staroslovanskega grobišča ,ale pri Zasipu, ki je bilo izkopano v letih 1985-1987 (Pleterski A., 1987). Tudi to leži na južnem pobočju terase. Severni in zahodni rob pobočja tvorita severno in zahodno mejo grobišča. Smer grobov se ujema s plastnicami. Vsi grobovi so na SI. 4: Sandrova polica v Predtrgu. Pogled na nekdanjo Pirihovo hišo z vzhoda. Abb. 4: Die Sandrova polica in Predtrg. Blick auf das ehemalige Pirih-Haus von Osten. pobočju, v ravnini jih ni. Preneseno na predtrško grobišče to pomeni, da je bil odkopan severozahodni ali celo ves zahodni del grobišča, da lahko proti vzhodu pričakujemo še nadaljevanje, a le na pobočju, nikakor pa ne v ravnini, ki je premamila s svojo zapeljivostjo, kakor jo je označil po neuspešnem kopanju Žmavc, vse dosedanje izkopavalce. Le del Šmidovega izkopa in del drugega Kastelčevega izkopa sta segla na pobočje (si. 6). Vse drugo so izkopali v ravnini. Brez vsakih najdb. Možen je kratek opis izkopov. Označeni so s črkami izkopavalcev, številke pa se ujemajo s številkami, ki so jih dali svojim izkopom. Naš načrt izkopov je bil narejen na podlagi terenske Žmavčeve skice (Žmavc, 1906 7. 12./2), ki je natančno izmeril svoje in tudi predhodno Šmidovo kopanje. Načrt, ki ga je poslal na Dunaj, čeprav delan v merilu, ni povsem točen, zato je skica z natančnimi merami boljše izhodišče. Tudi za Kastelčevo kopanje je ohranjena terenska skica (1951 8. 14.), katere podatke je bilo mogoče vnesti v načrt. - Skice vsebujejo tudi globine izkopov. Š - Šmidov izkop Narejen je bil 12.-13. VI. 1906. Bil je nepravilnih oblik. Srednji del je bil izkopan v domnevni smeri grobov, severni in južni krak pa pravokotno nanjo. Ko ga je Žmavc meril, je bil že zasut, saj so mu o njegovi globini poročali delavci. Ta je bila približno do 1,40 m. Ker je zasuta jama običajno videti večja, kot je bila v resnici, Abb. 5: Die Sandrova polica in Predtrg. Vermutliche Anordnung der Graber. so tudi Žmavčeve mere verjetno nekoliko prevelike. Po njegovih podatkih je bil južni krak širok 2,30 m, drugi del izkopa pa 2,0 m. V celoti je bil izkop dolg do 14 m in širok do 10,5m (prim.: Žmavc, 1906 7. 12./2). V južnem delu izkopa, ki je segel na pobočje, je Šmid odkopal vzhodni del groba 7 in grob 8 (prim.: Šmid, 1906 7. 2.). Ostali del izkopa, ki je bil v ravnini, je bil arheološko jalov. Ž1 - Žmavčev izkop Narejen je bil 9. VII. 1906. Izkopali so ga v domnevni smeri grobov. Globok je bil 1,40 m, dolg 2,0 m in 0,80 m širok. Ležal je v ravnini. Arheološko je bil jalov (Žmavc, 1906 7. 12./2). Ž2 - Žmavčev izkop Narejen je bil 9. VII. 1906. Izkopali so ga v domnevni smeri grobov. Globok je bil 1,20 m, dolg 1,50 m in 1,0 m širok. Ležal je v ravnini. Arheološko je bil jalov (Žmavc, 1906 7. 12./2). SI. 6: Sandrova polica v Predtrgu. Načrt izkopališča s poskusnimi izkopi izkopaval-cev: K - Kastelic, Š - Šmid, Ž - Žmavc. Abb. (i: Die Sandrova polica in Predtrg. Plan der Ausgrabungsstatte mit Versuchsgrabungen der Ausgraber: K - Kastelic, Š - Smid, Z - Žmavc. Ž3 - Žmavčev izkop Narejen je bil 9. VII. 1906. Izkopali so ga pravokotno na domnevno smer grobov. Globok je bil 1,30 m, dolžina ni znana, širok je bil 0,80 m. Ležal je v ravnini. Arheološko je bil jalov (Žmavc, 1906 7. 12./2). Ž4 - Žmavčev izkop Narejen je bil 9. VII. 1906. Izkopali so ga pravokotno na domnevno smer grobov. Globok je bil 1,15 m, dolg 2,0 m in 0,80 m širok. Ležal je v ravnini. Arheološko je bil jalov (Žmavc, 1906 7. 12./2). Ž5 - Žmavčev izkop Narejen je bil 9. VII. 1906. Izkopali so ga pravokotno na domnevno smer grobov. Globok je bil 1,34 m, dolg 2,0 m in 1,0 m širok. Ležal je v ravnini. Arheološko je bil jalov (Žmavc, 1906 7. 12./2). Ž6 - Žmavčev izkop Narejen je bil 9. VII. 1906. Izkopali so ga pravokotno na domnevno smer grobov. Globok je bil 1,40 m, dolg 2,40 m in 0,80-1,50 m širok. Ležal je v ravnini. Arheološko je bil jalov. (Žmavc, 1906 7. 12./2). KI - Kastelčev izkop Narejen je bil 14. VIII. 1951. Izkopan je bil v ravnini v smeri S-J. Dolg je bil približno 13,5m in 1,0m širok. Globok je bil 0,70m. Arheološko je bil jalov (prim.: 1951 8. 14.). K2 - Kastelčev izkop Narejen je bil 14. VIII. 1951. SV krak je bil izkopan v ravnini, JV pa že deloma na pobočju. Širok je bil 1,0 m. Severni krak je bil dolg približno 6 m, južni pa 7 m. Arheološko je bil jalov (prim.: 1951 8. 14.). Grob 1. O grobni jami ni podatkov. Smer pokopa SZ-JV? Okostje: odrasli? O pridatkih in njihovem obstoju ni podatkov. Grob 2. O grobni jami ni podatkov. Smer pokopa SZ-JV? Okostje: odrasli? O pridatkih in njihovem obstoju ni podatkov. Grob 3. O grobni jami ni podatkov. Smer pokopa SZ—JV? Okostje : odrasli? O pridatkih in njihovem obstoju ni podatkov. Grob 4. O grobni jami ni podatkov. Smer pokopa SZ^JV? Okostje: odrasli? O pridatkih in njihovem obstoju ni podatkov. Grob 5. Grobna jama je bila vkopana v peščena tla. Globoka je bila do 0,70 m? Smer pokopa je bila odklonjena od S za približno 120°. Okostje: odrasli, spol nedoločljiv. Ohranjeni le čeljustnici, ostala lobanja je bila uničena pri kopanju. Ostalo okostje ni bilo odkopano? Prida tki: v bližini okostja sta bila dva odlomka lončenine, ki je bila izdelana iz močno peskane gline, eden je bil okrašen z vrezano valovnico. Kazala sta »prazgodovinski videz«, kar kaže na grobo, verjetno prostor-čno izdelavo. Sedaj ju ni več med muzejskimi predtrškimi najdbami. - Nekje v okolici okostja so bile tudi živalske kosti: 2 od domačega goveda, deli zgornje svinjske čeljusti, 2 kosti drobnice. Od zadnjih je zanimiv levi metacarpus, brez distalne epifize, ki je bila verjetno požrta, vidni so sledovi zverskih zob. - Blizu okostja je bil najden tudi železen nož (inv. št.: S - 2038). Dolg je 15,1 cm, od tega držaj 7,0 cm in rezilo 8,1 cm. Plosko, 0,1 cm debelo nasadišče, je široko do 1,8 cm, ima dve luknjici za zakovici, ki sta pritrjevali platnici držaja. Pred prehodom v rezilo se zoži in odebeli. Tu ima v prerezu obliko sploščenega kroga in meri 0,7 cm v premeru. V hrbet rezila prehaja ravno, v ostrino stopničasto. Rezilo je spet tanko, 0,2 cm. Široko je do 1,8 cm. V konici, ki je zaobljena, rezilo zavija k hrbtu (si. 7:1). Grobni celoti lahko s precejšnjo verjetnostjo prištejemo oba odlomka lončenine. Ni povsem nemogoče, da je tudi vsaj del živalskih kosti pripadal grobu. Nož je mnogo mlajši. Če ga presodimo po obliki, gre za novoveški jedilni nož. Grob 6. Grobna jama je bila vkopana v peščena tla. Pri glavi je bila globoka 0,60 m, pri nogah 0,70 m. Dno je bilo iz prodnikov debelih kot jajce. Pod njimi je bila tanka plast drobnega peska. Smer pokopa je bila odklonjena od S za približno 120°. Okostje: odrasli, spol nedoločljiv. Vse kosti so bile dobro ohranjene. V muzeju je shranjena le lobanja, ki ima zelo debele kosti. Glava je ležala na desnem licu. SI. 7: Sandrova polica v Predtrgu. 1 - nož iz bližine okostja v grobu 5. 2 - nož iz groba 6. 3 - lonček iz groba 7. Abb. 7: Die Sandrova polica in Predtrg. 1 - Messer aus der Nahe des Skeletts in Grab 5. 2 -Messer aus Grab 6. 3 - Topfchen aus Grab 7. SI. 8: Sandrova polica v Predtrgu. Ogrlica iz groba 6. Merilo 1:1. Abb. 8: Die Sandrova polica in Predtrg. Perlenkette aus Grab 6. MaBstab 1:1. Leva roka je bila iztegnjena. Pridatki: pri glavi je bila ogrlica iz steklenih jagod (inv. št.: S - 2036), pod zapestjem leve roke pri kolku železen nož (inv. št.: S - 2037). Ogrlico (si. 8) sestavljajo: 2 štiridelni jagodi iz modrega stekla (si. 9: 33, 48), 2 trodelni jagodi iz modrega stekla (si. 9: 29, 31), 6 dvodelnih jagod iz modrega stekla (si. 9: 28, 30, 32, 50, 51, 52), 55 ploščatih jagod iz modrega stekla (si. 9: 1-27, 35, 53-79), 5 ploščatih jagod (si. 9: 34, 37, 39, 43, 46) iz rumenega stekla (ena je ohranjena le polovično), 2 ploščati jagodi iz belega stekla (si. 9: 45, 47), vsaj 1 trojna jagoda (si. 9: 36) iz rjavorumenkastega stekla (ohranjen le del vrhnje plasti stekla), dvojna jagoda (si. 9: 42) iz rjavorumenkastega stekla (le delno ohranjena), dvojna? jagoda (si. 9: 80) iz prozornega stekla (slabo ohranjena, v več delih), okrogla jagoda iz turkiznega stekla s polnitvijo iz rjavo belega stekla (si. 9: 38) , okrogla jagoda iz kobaltnega stekla (si. 9: 49), mozaična jagoda iz rdečega, belega, rumenega in modrega stekla (razpadla na dva dela, modro steklo je ohranjeno le v drobcih) tipa MAP 1272 po Andraeju (si. 9: 41), cevčica iz svetlo zelenega stekla (si. 9: 44), okrogla viba iz bronaste žice pravokotnega prereza (si. 9: 40). Steklena cevčica se loči od steklenih jagod po barvi, obliki, izdelavi. Narejena je bila iz steklene ploščice, ki je bila zvita v cevčico; viden je še stik obeh robov. Steklo je enakomerno prozorno, drobno mehurčkasto in z gladko, le malo jamičasto površino. Čeprav so druge jagode po obliki in barvi med seboj različne, pa imajo skupne značilnosti izdelave. So luknjaste površine, steklo je pramenasto in zato slabo ohranjeno. Večdelne jagode so odščipavali še mehki stekleni palički. Ploščate jagode imajo večkrat enak premer in so enako zaključene vsaj na eni strani, kar kaže na obdelavo z enakim orodjem. - Tudi okrogli jagodi (si. 9: 38, 49) kažeta obdelavo z orodjem, s katerim so bile sicer delane večkratne jagode, saj imata na eni strani nastavek za sosednjo jagodo. Pri turkizni ima ta nastavek zataljeno površino, pri kobaltni se zdi deloma odlomljena deloma zataljena. Obe jagodi sta iz boljšega, prozornega stekla, z le malo luknjičavo površino, pramene je le slutiti. Zdi se, da je surovina, ki je bila dodana za barvo, prispevala k večji kakovosti. Sorodnost s prejšnjimi jagodami poleg orodja, ki ju je oblikovalo, potrjuje tudi notranja obloga turkizne jagode, ki je iz rumenorjavo-belega pramenastega stekla. - Jagoda iz prozornega stekla in jagodi iz rjavorumenkastega stekla (si. 9: 36, 42, 80) so sestavljene iz notranje plasti svetlo rjavo-belega stekla s posameznimi progami srebrno-kovinskomodrega stekla, ki je značilnega pramenastega sestoja, in zunanje plasti prozornega stekla, ki ima gladko, le malo jamičasto površino. Mozaična jagoda (si. 9: 41) je sestavljena iz rumeno-belo-rdečih steklenih paličk, vmesna površina je zapolnjena z modrim in belo-svetlorjavim steklom. Prav to polnilo kaže značilno pramenasto zgradbo. Najbolj odporno površino ima rdeče steklo, manj rumeno, belo je močno razjedeno, od modrega pa so ohranjeni samo še posamezni drobci. Nož (si. 7: 2): ohranjena dolžina je 13,0cm. Trn je dolg 5,0cm, povprečno širok 0,6 cm in debel do 0,3 cm. V rezilo prehaja pri hrbtu in ostrini stopničasto. Ohranjena dolžina rezila je 8,0 cm. Manjka konica v približni dolžini 0,3 cm. Hrbet je sprva raven, nato rahlo zapognjen v konico. Rezilo je široko do 1,7 cm, debelo do 0,3 cm. V konico se zoži bliže hrbtu. Grob 7. Grobna jama je bila vkopana v peščena tla. Globoka je bila do 0,70 m? Smer pokopa je bila odklonjena od S za približno 120°. Okostje: odrasli, moški? Glava je bila uničena pri gradnji hiše, ležala je na desnem licu? Leva roka je bila iztegnjena. Pridatki: pod zapestjem leve roke je bil majhen železen nož, pri nogah glinast lonček (inv. št.: S - 2336). Nož: ni znan. Bil je morda približno takšen kot tisti iz groba 6. Šmid namreč piše o dveh nožih, ki sta dolga 13 cm (Šmid, 1906 7. 2.). Najverjetneje pa je nož iz groba 7 poznal le po pripovedovanju delavcev. Lonček (si. 7: 3): visok je ll,4cm, največji premer ll,6cm (rekonstruirano), premer ustja 9,9 cm (rekonstruirano), premer dna 7,0 cm (rekonstruirano, debelina ostenja do 0,5 cm, dna do 0,8 cm. Narejen je bil iz gline, ki ji je primešano malo komaj opaznega peska. Ustje je izvihano, rob je komaj opazno vbočen, nekoliko poudarjen na spodnji strani. Zunanja siva do rjava lisasta površina je zglajena, gubasta. Notranja, črnosiva površina je zglajena, v višini ramen so vidni navpični potegi s prsti. Dno je rahlo vbočeno, njegov rob je rahlo poudarjen. Prelom je ponekod črn, drugod na zunanji polovici rjav, na notranji črn. Celotna površina je luknjičava, kar kaže na neobstojno pustilo. Na notranjem robu ustja so ostanki prismojene hrane. Številni prelomi so stari. Ohranjena je le približno tretjina celotnega lončka. Okras na začetku vratu je s široko črto vrezana valovnica. Pod njo so vzporedni stolpički, sestavljeni iz posameznih zaporednih vbodov štirizobega lončarskega glavnika. Vbodi so pravokotni, z ravnim dnom. Pod okrasom skoraj navpičnih, stolpičastih vbodov sta vodoravna pasova dveh četvernih valovnic. Ti sta zelo plitvo vrezani, najverjetneje z istim štirizobim glavnikom, s katerim so bili narejeni vbodi. Grob 8. Smer pokopa je bila odklonjena od S za približno 120°. Okostje: otrok (infans II). Ohranjeni so bili deli lobanje in odlomki dolgih kosti. Kosti niso shranili. Brez pridatkov. Andrae loči tri vrste ogrlic iz steklenih jagod; prvo, ki se od izdelave do zakopa ni spremenila, drugo, katere prvotni sestoj je bil nekoliko dopolnjen z nekaj jagodami različnega izvora, tretjo, ki je bila sestavljena iz z vseh vetrov zbranih jagod (Andrae R., 1973, 103 s). Za časovno opredeljevanje sta pomembni le prvi dve. Jagode naše ogrlice zelo verjetno pripadajo prvotnemu sestoju, že zaradi enakega načina izdelave. Dodani bi bili le dve jagodi - bronasta viba in steklena cevčica. Tako ogrlica pripada drugi, še vedno časovno določljivi vrsti. Opisane lastnosti lončka kažejo, da je bil oblikovan na mirujoči plošči, dokončno obliko pa je dobil na vrteči se plošči. Okras je bil narejen na lončku, ki je miroval. Neenotna barva preloma kaže na neenakomeren dostop zraka in neenakomerno temperaturo med žganjem. - Ostanki hrane pričajo, da je bil vsaj enkrat uporabljen, stari prelomi pa, da najverjetneje ni bil položen v grob cel. Opredelitev najdišča in najdb Prvi je časovno in kulturno opredelil najdišče Zois v svojem pismu Kranjskemu deželnemu muzeju. Steklene jagode iz groba 6 so se mu zdele izredno podobne tistim, ki so bile najdene v Kranju v Lajhu. Zato jih je pripisal zgodnjemu srednjemu veku, grobišče pa langobardskemu času. Ker ni imel možnosti, da bi jagode ponovno osebno primerjal, se mu je zdela pomota mogoča (Zois, 1906 5. 6./1). Zaradi dozdevne podobnosti z gradivom iz Lajha je tudi Šmid postavil grobišče v obdobje preseljevanja ljudstev (Šmid W., 1907). Žmavc, ki najdb pravzaprav sploh ni videl, ni o njih dal nikakršnega mnenja. Zanimivo je mnenje velikega praktika Pečnika. Ta je takoj zatrdil, da mora biti grobišče iz slovanskega časa iz 5., 6. stoletja. Tako grobišče je že kopal na Bledu (Brdo). Na taka grobišča je že naletel na raznih krajih po Kranjskem, še posebej na Dolenjskem (eno od teh so bile gotovo Roje, o drugih lahko le ugibamo), o čemer da bo še poročal (Pečnik, 1906 7. 6.). V Arheološka najdišča Slovenije je bilo grobišče na Sandrovi polici uvrščeno kot zgodnjesrednje-veško (Valič A., 1975). V arheološko karto najdišč večinoma karantanskega kulturnega kroga ga kot zgodnjesrednjeveško uvršča tudi P. Korošec (Korošec P., 1979). Edino podrobno določitev predmeta s tega grobišča je opravil R. Andrae, ki je določil mozaično jagodo iz groba 6 (Andrae R., 1973, 174). Ker gre za časovno določen tip, je bil s tem dan časovni okvir grobu 6 v karolinško obdobje uporabe mozaičnih jagod. Naša jagoda, ki ima po Andraejevi razdelitvi oznako MAP 1272, je pripadnica splošno razširjenega tipa tovrstnih jagod. Te so uporabljali v času stila Tasilovega keliha v zadnji tretjini 8. st. in v 9. st., s težiščem na njegovi prvi tretjini (prim.: Andrae R., 1973). Poskusimo ugotoviti še ožjo časovno opredelitev za najdbe s Sandrove police. Okoliška poganska slovanska grobišča, ki so imela dovolj pokopališčnega prostora, kažejo prostorsko plastenje. Eden od vzrokov zanj je tudi različen čas pokopov. Starejši in mlajši pokopi v glavnem niso pomešani. Vidna je tudi želja, da bi bili člani ene družine čim bliže, kar se je včasih zgodilo, vedno pa tudi ne. Če upoštevamo povedano, dejstvo, da Pečnik poudarja bližino grobov 6 in 7 (Pečnik, 1906 7. 6.), ter če je resnična misel o legi groba 8 (glej prej), potem bi lahko imeli pred seboj družinsko skupino grobov: žena v grobu 6, mož v grobu 7 in otrok v grobu 8. Grobova 6 in 7 bi tako pripadala istemu časovnemu obdobju, s tem pa tudi njuni predmeti, ki so tako njegov vidni odraz. Če je bilo naše sklepanje do tod pravilno, bi moralo obstajati še kakšno najdišče, kjer se pojavljajo predtrškim enaki predmeti v ožjem časovnem obdobju. In res tako najdišče obstaja! To je grobišče na Hausbergu v Auhofu v Zgornji Avstriji (Tovornik V., 1986). Tu so v grobovih ogrlice iz mozaičnih jagod (tudi tipa MAP 1272), večdelnih jagod, ploščatih jagod, vse tudi takih barv kot na Sandrovi polici. So tudi podobni noži in posode okrašene z vbodi. Poglejmo, kako je grobišče razdeljeno in nato, kje so v njem grobovi s predmeti, ki so primerljivi s predtrškimi. Na grobišču, ki se razprostira na južnem pobočju vzpetine Hausberg, je bilo ugotovljenih 126 grobov, od katerih jih je bilo precej uničenih ali poškodovanih pri raznih zemeljskih delih, tako da so na voljo podatki o 89 grobovih (Tovornik V., 1986, 415 s). Raziskano je celotno grobišče, le južni rob pokopališčnega prostora ni povsem dokazan. Tako obstoji možnost, da bolj gosto ležeči grobovi na JZ in JV delu grobišča v resnici ne pomenijo dveh ločenih skupin grobov, kajti ravno vmesni prostor je bil najslabše preiskan (prim.: Tovornik V., 1986, 427). Vestna avtorica vzorne objave, ki je bila gotovo trd oreh, saj je morala obdelati staro gradivo tujih izkopavanj, je poskusila ugotoviti tudi prostorski razvoj grobišča. Pri tem se je oprla na grobove z mozaičnimi jagodami in na navajanje R. Andraeja, da so se modre jagode pojavile prej kot zelene. Mozaične jagode so na Hausbergu v šestih grobovih (si. 15), ki so raztreseni po večjem delu grobišča. V po enem zahodnem in vzhodnem grobu so le modre (gr.: 73, 107) ali le zelene (gr.: 75, 81) mozaične jagode, v srednjih dveh grobovih (gr.: 58, 114) pa so oboje pomešane. Zato je razložila, da se je pokopavanje začelo na daleč med seboj odmaknjenih prostorih, se od tam širilo in oblikovalo približno zaključen prostor (prim.: Tovornik V, 1986, 448 s). Jasno je izluščila najmlajši del grobišča, to je skupino gosto ležečih grobov na JZ delu vzpetine. Pri njej so opazno prenehali s pridajanjem hrane in posod v grobove, hkrati pa je tu večina grobov od tistih brez pridatkov na grobišču, ki so bili na voljo za ovrednotenje. To je omogočilo sklep, da je ta del slika zadnjega obdobja pokopavanja na grobišču, ko je že jasno viden vpliv krščanstva (Tovornik V., 1986, 449). Če povzamemo, naj bi se grobišče delilo na starejši del z mozaičnimi jagodami SI. 10: Hausberg v Auhofu. Grobovi z živalskimi kostmi. (Načrt grobišča je povzet po: Tovornik V., 1986, Graberfeldplan.) Abb. 10: Der Hausberg in Auhof. Graber mit Tierknochen. (Der Nekropolenplan ist ubernom-men nach: Tovornik V., 1986. Graberfeldplan.) in mlajši JZ del, kjer le-teh ni, gostota grobov je večja, ti pa kažejo opuščanje poganskih pogrebnih navad. Lahko bi se zadovoljili s temi izsledki, a poskušajmo povrtati še malo naprej. Videli smo, da so ljudje, ki so pokopavali svojce na Hausbergu, začeli sčasoma spreminjati in opuščati nekatere poganske pogrebne običaje. Če nekatere od njih vrišemo v načrt grobišča, se nam prikažejo zanimive slike. Grobovi, v katere so pridali živalske kosti (si. 10), ležijo po skoraj celem prostoru grobišča, razen na tistem, ki ga je izločila že Tovornikova in zanj ugotovila, da je najmlajši. Ta slika pritrjuje njeni delitvi. Že naslednja (si. 11) pa kaže, da podoba večjega, starejšega dela grobišča vendarle ni tako enotna, kot se je zdelo. Na njegovem jugovzhodnem predelu vidimo skupino ženskih grobov brez pridatkov, drugod so grobovi odraslih s pridatki. Zanimiva je še ena podrobnost s te slike: moški grobovi brez pridatkov so le v najmlajšem, JZ delu grobišča. Posebnost JV dela grobišča kaže tudi slika grobov, v katere so bile pridane posode (si. 12). Te se kopičijo na JV delu grobišča. Le dva taka grobova ležita v sredini, trije pa na robu najmlajše, JZ skupine grobov. Podobno kaže tudi slika grobov, v katere so položili tako živalske kosti kot posode (si. 13). Vsi taki grobovi, razen enega, so v JV delu grobišča. Razvidni so torej trije predeli grobišča: JZ, osrednji in JV. SI. 11: Hausberg v Auhofu. Grobovi brez pridatkov. 1 - moški, 2 - ženski. Abb. 11: Der Hausberg in Auhof. Graber ohne Beigaben. 1 - Mannergraber, 2 - Frauengraber. Da je misel o obstoju posebnega, osrednjega dela grobišča upravičena tudi z zanjo značilnimi najdbami in ne le z njihovo odsotnostjo, dokazujeta naslednji sliki. Tako so le v srednjem predelu grobovi, v katerih so pokojnike pokopali v krsti in jim hkrati pridali živalske kosti (si. 14). Druga slika, na kateri so vrisani vsi grobovi z mozaičnimi jagodami, tisti, ki imajo uhane, ki so okrašeni z verižicami, in tisti, ki imajo uhane z vibastim koncem (si. 15), govori, da osrednji predel grobišča ni nekaj posebnega le zaradi drugačnih grobnih običajev, ampak da so le-ti tudi posledica svojega obdobja pokopavanja. Vsi omenjeni predmeti namreč ležijo le v grobovih osrednjega predela. To pa potrjuje misel, da so različni pogrebni običaji odvisni od različnega časa nastanka grobov. Poglejmo si še spol pokojnikov v povezavi z delitvijo grobišča na tri predele (si. 16). V okviru vsakega posameznega predela so opazne skupine otroških grobov ter v JV predelu manj in v osrednjem predelu bolj izrazite skupine moških in ženskih grobov. Naj za primerjavo opozorimo vsaj na staroslovansko grobišče na Dlescu pri Bodeščah, ki je šolski primer delitve pokopališčnega prostora po spolu (glej: Knific T., Pleterski A., 1981, si. 34). Trije deli grobišča na Hausbergu se torej ujemajo z njegovimi uporabnostnimi mejami. Vse prikazane slike skupaj nam povedo, da je mogoče grobišče prostorsko razdeliti na tri dele in da se ti trije deli ujemajo s tremi različnimi obdobji pokopavanja. Tako je večina najstarejših grobov na JV predelu grobišča, mlajši so na osrednjem, večina najmlajših pa na JZ predelu. Največjo enotnost kažejo grobovi osrednjega dela, v katerih so zelo verjetno pokopani pripadniki enega rodu. Na drugih dveh predelih vsaj nekaj grobov pripada različnim rodovom. Če se na tem mestu naslonimo le na prikazane slike, so vsaj nekateri, če že ne vsi grobovi brez pridatkov na JV predelu mladi. Enako so grobovi s posodami na JZ predelu stari. To okvirno podobo bi lahko z upoštevanjem časovno točno opredeljenih predmetov v grobovih še podrobneje dodelali. A to bi bil predmet posebne razprave. Trenutno nam zadostuje ugotovitev, da grobovi na Hausbergu pripadajo vsaj trem zaporednim obdobjem. Kje so grobovi s predmeti, ki so primerljivi tistim s Sandrove police? Najbolj podoben nož je bil v ženskem grobu 79, ki leži na JV predelu grobišča, pridane so mu bile tudi živalske kosti in posoda (Tovornik V., 1986, 421 in T. XI). Po legi in pogrebnih običajih torej pripada najstarejši skupini grobov. - Najbolj podoben lonček je bil v moškem grobu 88, ki je bil prav tako okrašen s stolpičastimi vbodi in pod njimi z dvema četvernima valovnicama (Tovornik V., 1986, 422 in T. XIII). Pridane so mu bile tudi živalske kosti in posoda, leži pa na JV predelu grobišča. Po legi in pogrebnih običajih tudi ta pripada najstarejši skupini grobov. Predtrška ogrlica sicer kaže samosvojo sestavo, a se v vseh posameznih delih (razen obeh pozneje dodanih jagod) ujema z jagodami s Hausberga. Ker so doslej podrobno časovno in oblikovno obdelane le mozaične jagode, se bom naslonil le ^ cs en a a cj " a — (D C3 ® ^ ^^ ■=> ^ c-j O S i i 1 • * cs, '' ° 9 C? K i e □ J * ° y <=> 40 M SI. 12: Hausberg v Auhofu. Grobovi s posodami. Abb. 12: Der Hausberg in Auhof. Graber mit GefaBen. o C ^ o czia CZ) \ S C=3 a <5> ® <=5 / Cb ^ C, s SI. 13: Hausberg v Auhofu. Grobovi z živalskimi kostmi in posodami. Abb. 13: Der Hausberg in Auhof. Graber mit Tierknochen und GefaBen. nanje. Mozaična jagoda tipa MAP 1272, kakršna je bila v gr. 6 naSandrovi polici, je na Hausbergu v otroškem grobu 114. Ta leži na osrednjem delu grobišča, pridane pa so mu bile tudi živalske kosti in posoda (Tovornik V., 1986, 424 s in T. XIX). Po legi in drugih pridatkih pripada srednji skupini grobov, po načinu pokopa pa najstarejši. Ta dvojnost ni presenetljiva ampak je povsem življenjska. Zaradi tedanje visoke umrljivosti otrok so starši lahko za več desetletij preživeli številne svoje potomce. Ti so bili tako pokopani nedolgo za svojimi starimi starši in prvi v okviru enega rodu. Zato je razumljivo, da so pri njihovem pokopu še lahko upoštevali običaje dedov, medtem ko so bili lahko predmeti, ki so jih dali v grob, že izdelek mlajšega časa. Starše so pozneje pokopali ze po novih običajih. Kam torej sodijo grobovi s Sandrove police? Nož in lonček kažeta čas najstarejše skupine grobov na Hausbergu, ogrlica začetek srednje skupine. Grob 6 je vseboval ogrlico in nož. Ker je ogrlica povednejša in morda tudi mlajša, se moramo ravnati po njej. Tudi lonček v gr. 7 je bolj »baročnega« okrasa kot omenjeni na Hausbergu. Seveda sploh ni nujno, da je to posledica mlajšega časa nastanka, a to možnost moramo vendarle dopustiti. Predtrške predmete bi tako s precejšnjo verjetnostjo lahko postavili v prehod med prvo in drugo ali najpozneje v.začetek druge skupine grobov na Hausbergu. Da vsaj grobovi 5-8 s Sandrove police niso mlajši, bi morda lahko potrjeval tudi grob 6 z zelo verjetnimi ostanki posode in možnimi živalskimi kostmi, torej z običajem, ki je značilen za najstarejšo skupino grobov na Hausbergu. Doslej smo ugotavljali le medsebojna časovna razmerja, sedaj poskusimo še s splošno časovno opredelitvijo. Zanima nas torej, kdaj je začel pokopavati rod, ki je pokopan na osrednjem predelu grobišča na Hausbergu. Iz prej navedenih razlogov se moramo usmeriti na otroške grobove. Poleg že omenjenega groba 114 kaže stare pogrebne običaje (si. 13) še grob 75. Ta je tudi tisti grob, ki ima med vsemi na grobišču največ različnih predmetov. Nekateri od njih so časovno razmeroma dobro določljivi in Tovornikova mu je posvetila vso potrebno pozornost. Zaradi predmetov poznoavarskega obdobja in križne zaponke bi grob lahko pripadal zadnjemu delu 8. stoletja. Ker pa so v grobu tudi mozaične jagode, ki so le zelene, in ker v celoti sprejema Andraejevo misel, da so takšne mozaične jagode mlajše od modrih, postavlja grob v prvo četrtino 9. st., čeprav se sama zaveda tako nastalega kronološkega protislovja v grobu (prim.: Tovornik V., 1986, 444 s in 449). Razumljivo, da se sedaj vprašamo, koliko in kako je utemeljena Andraejeva misel, da so zelene mozaične jagode mlajše od modrih. Prostorska razdelitev kaže, da so predeli, kjer močno prevladujejo jagode ene ali druge barve, kot tudi predeli, kjer so enakovredno zastopane (Andrae R., 1973, 118 ss). Andrae meni, da se vzroki za to lahko kronološki, kot tudi le trgovski. Ker so znotraj vsake barvne skupine ožje kombinacijske povezave kot pa med obema in ker naj bi oboje prihajale iz iste delavnice, sklepa, da so morali obstajati tudi kronološki vzroki za količinsko različno razširjenost tipov mozaičnih jagod. Nadalje pravi, da če upoštevamo v o C^ C5, o (E? a (D ^ / J a C3 □ a ^ CD SI. 14: Hausberg v Auhofu. Grobovi s krstami in živalskimi kostmi. Abb. 14: Der Hausberg in Auhof. Graber mit Sargen und Tierknochen. o ^ C? O o čE? C^ca a / / i C=> ~ /a c>£=i o . \ L '' . C3 ^--Q \ C5' * ^ ■ CZJ a ♦ - ®3£» 1 • - 9 2 " A' / / 1 'a i 1 1 C? / ✓ CZI en □ a C3 -Sto □ SI. 15: Hausberg v Auhofu. Grobovi, v katerih so: 1 - mozaične jagode, 2 - uhani z vibastim koncem, 3 - uhani z verižicami. Abb. 15: Der Hausberg in Auhof. Graber, in denen enthalten sind: 1 - Mosaikaugenperlen, 2 - Ohrgehange mit nach unten gedrehtem Spiralende, 3 - Kettchenohrgehange. grobem še časovno opredeljivo spremno gradivo, ugotovimo, da morajo biti jagode v frizijskih grobiščih starejše od tistih v vikinških grobovih Skandinavije. To pa omogoča delitev mozaičnih jagod na starejšo modro in mlajšo zeleno fazo (Andrae R., 1973, 120). A odtod dalje se stvari zapletajo. Enakomerno zastopanost obeh barv na Norveškem in v Srednji Nemčiji-Severovzhodni Bavarski skuša sicer razložiti s tem, da tamkajšnje najdbe pripadajo prehodnemu času uporabe obeh barvnih skupin. V nadaljnjem pa ponudi tudi razlago, da so v vsem času izdelovanja na to področje prihajale jagode obeh barv (Andrae R., 1973, 121), kar seveda zanika delitev na starejšo modro in mlajšo zeleno skupino. Če bi držala prva misel, da gre za najdbe prehodnega obdobja, bi se morale pojavljati v samo zelo kratkem času, a Andrae sam ugotavlja, da so jih na to področje dobavljali daljši čas (Andrae R., 1973, 121). Že prostorska razdelitev je torej slab dokaz za časovno ločevanje modre in zelene skupine. Potem ko predstavi prostorsko razprostranjenost posameznih tipov, Andrae sam pravi, da ozka sorodnost, ki povezuje vse mozaične jagode, dopušča z neko gotovostjo domnevo, da so bile morebitne časovne razlike pri izdelavi posameznih tipov zelo majhne. Različna razprostranjenost je bila navsezadnje lahko tudi posledica trgovine, ki je določene izdelke posredovala le v nekatere pokrajine (prim.: Andrae R., 1973, 128). Časovno razvrstitev mozaičnih jagod je Andrae določil tudi s pomočjo njihove lege na nekaterih velikih grobiščih. Pri tem je preverjal tudi domnevo o starejši modri in mlajši zeleni skupini. Res na grobišču Looveen ni zelenih jagod, modre pa naj bi segale najpozneje do časa okrog 800, kar naj bi bil terminus post quern za zeleno skupino (Andrae R., 1973, 141). - Že naslednje grobišče Dunum pa to podobo podre. Andrae ugotavlja, da so bile ogrlice iz mozaičnih jagod na tem najdišču uporabljane le zelo kratek čas in da so prišle morda le v eni trgovski pošiljki. Njihov pojav na grobišču je enak kot v Looveenu in ga je mogoče postaviti kratko pred 800 (Andrae R., 1973, 143). Torej tudi tu ne bi smelo biti zelenih jagod, a iz kataloga je razvidno, da je taka v grobu 382 (Andrae R., 1973, 169). - Ogrlice iz mozaičnih jagod tako kot v Looveenu in Dunumu tudi na grobišču Maschen spadajo v čas prehoda iz pokopavanja v smeri S-J na pokopavanje v smeri Z-V. Začetek krščanskega pokopavanja domneva Andrae okrog 800. To pa je isti čas, ki ga je za tak pokop navedel tudi za Looveen. Pa vendar v Maschenu ne postavlja grobov z mozaičnimi jagodami v čas pred 800, ampak malo pozneje, okoli 800 (Andrae R., 1973, 144). Iz dokaznega postopka je razvidno, da gre za njegovo osebno oceno. Navaja tudi podrobnost, ki to oceno osmišljuje. V ogrlicah iz mozaičnih jagod vseh grobov v Maschenu so bile tudi zelene jagode (Andrae R., 1973, 144)! Prezgodnja datacija bi seveda izničila domnevni post quem za zelene jagode. SI. 16: Hausberg v Auhofu. Številke grobov in spol pokojnikov: 1 - moški, 2 - ženske, 3 - otroci. Abb. 16: Der Hausberg in Auhof. Nummern der Graber und Geschlecht der Verstorbenen: 1 - Manner, 2 - Frauen, 3 - Kinder. V monografiji o naselbinah in grobiščih 8. do 10. st. na Spodnjem Saškem in v Bremnu R. Barenfanger na podlagi izčrpne analize ugotavlja, da je tam do prehoda pokopavanja iz smeri J-S v smer Z-V prišlo že mnogo pred pokristjanjenjem: v manjši meri konec 7. st., množično pa tekom 8. st., predvsem v njegovi drugi polovici (Barenfanger R., 1988, 269 in 277). Na grobišču Maschen se je ta prehod zgodil že sredi 8. st., na grobišču Dunum v drugi polovici 8. st. in takrat tudi na nizozemskem grobišču Looveen (Barenfanger R., 1988, 240 ss). Obravnave vsake posamezne grobne celote, v kateri so mozaične jagode, ki bi edina lahko dala zanesljiv odgovor o časovnem pojavljanju posameznih tipov, se Andrae sicer ni lotil, vsaj delno pa jo je nadomestil s skupno obravnavo časovno določljivih predmetov, ki se pojavljajo skupaj z mozaičnimi jagodami. Tudi tu je vrsto predmetov (zapestnice s kijastima zaključkoma, križne zaponke, uhani s pločevinastimi jagodami), pri katerih so mu primerjave jasno kazale njihovo težišče v 8. st., po lastni presoji postavil v čas okrog 800 (Andrae R., 1973, 151 ss). Vsi ti so pogosto skupaj z zelenimi mozaičnimi jagodami, kot nam pove katalog (Andrae R., 1973,166 ss). Vsaj v primeru skledaste zaponke iz najdišča Drange na Norveškem pa je le moral ostati pri časovni opredelitvi v obdobju 725-800. Tudi v tem grobu je bila zelena mozaična jagoda (Andrae R., 1973, 148 in 168). Iz prikazanega je razvidno, da niti prostorska razširjenost niti lega na posameznih grobiščih niti spremne najdbe ne dokazujejo upravičenosti časovne delitve mozaičnih jagod po njihovi barvi. Nasprotno, vse kaže, da so bile oboje v uporabi ves čas. Zdi se, da je Andraeja v njegovi sicer tako natančni, marljivi in duhoviti razpravi nekoliko zapeljala lastna predpostavka. S tem pa smo razrešili tudi navidezno časovno protislovje predmetov v gr. 75 na Hausbergu. Zelene mozaične jagode v njem so tako lahko tudi iz časa pred 800. Torej je grob mogoče povsem smiselno postaviti v zadnji del 8. st., s tem pa je določen tudi začetek srednje skupine grobov na Hausbergu. Da so pokojnike te skupine pokopavali že v 8. st., kažeta tudi okrasni igli iz grobov 73 in 114. Dobre primerjave imata v okrasnih iglah z grobišča Niedermiinster v Regensburgu. Te pripadajo najstarejši plasti grobov, ki je nastala nekaj časa po zgraditvi druge cerkve, ob kateri ležijo. Ta je bila zgrajena najverjetneje pred 788, v času Tasila III (Schwarz K., 1975, 147 ss in Abb. 15: 1-8). Tako je na koncu mogoče postaviti verjetno trditev, da je do prehoda iz starejše v srednjo skupino grobov na Hausbergu prišlo v drugi polovici 8. st., morda blizu njene sredine. Približno v isti čas lahko zato postavimo tudi grobova 6 in 7 s Sandrove police. Ker gre za grobova s severozahodnega obrobja grobišča in ker številna sosednja staroslovanska grobišča kažejo jasno časovno pogojeno prostorsko rast, lahko izrazimo delovno domnevo, da je odkriti del grobišča na Sandrovi polici najstarejši, da lahko pričakujemo mlajše grobove v pobočju vzhodneje. Samoumevno vprašanje, kaj nam to pokopališče pove o svoječasni poselitvi okolice, lahko razrešimo le v povezavi z drugimi okoliškimi najdbami staroslovanskega obdobja, z razčlenitvijo katastra tega področja in s pritegnitvijo pisanih virov. Vse to pa naj bo predmet prihodnjega dela. ANDRAE R. (1973), Mosaikaugenperlen. - Acta praehist. et arch. 4, 101-198, Berlin. BARENFANGER R. (1988), Siedlungs- und Bestattungsplatze des 8. bis 10. Jahrhun-derts in Niedersachsen und Bremen. - BAR International Series 398, Oxford. KNIF1C T., PLETERSKI A. (1981), Staroslo-vansko grobišče Dlesc pri Bodeščah. - Arh. vest. 32, 482-523, Ljubljana. KOROŠEC P. (1979), Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov. -Dela 1. raz. SAZU 22/2, 55, Ljubljana. PLETERSKI A. (1987), Žale pri Zasipu. -Arh. pregled 28, 156-158, Ljubljana. SCHWARZ K. (1975), Das spatmerowinger-zeitliche Grab des heiligen Bischofs Erhard im Niedermiinster zu Regensburg. - Ausgrabungen in Deutschland 2, 129-164, Mainz. ŠMID W. (1906). - Mitt. Zentr. Komm. III. F. 5, 221, Wien. ŠMID W. (1907), Landesmuseum Rudolfinum in Laibach. Bericht fiir das Jahr 1906. 12-13, Laibach. TOVORNIK V. (1986), Die fruhmittelalterli-chen Graberfelder von Gusen und Auhof bei Perg in Oberosterreich. Teil 2: Auhof en bei Perg. -Arch. Austr. 70,413^84, Wien. VALIČ A. (1975), Radovljica. - V: Arheološka najdišča Slovenije, 167, Ljubljana. ZOIS M. von (1906). - Mitt. Zentr. Komm. III. F. 5, 153, Wien. ŽMAVC J (1906 a). - Ib., 176. ŽMAVC J. (1906). - Ib., 257. DIE ALTSLAWISCHE NEKROPOLE AUF DER SANDROVA POLICA IN PREDTRG BEI RADOVLJICA Zusammenfassung Der Autor legt aufgrund von Archivmaterial die im Jahr 1906 ausgegrabenen Funde vor. Einleitend stellt er die schriftlichen Quellen vor und veroffentlicht die vier wichtigsten Fundberichte. Es folgen die Forschungsgeschichte und die kritische Erorterung der Quellen, auf deren Grundlage dann der Katalog zusammengestellt wurde. Besprochen werden auch die bisherigen Erwahnungen des Fundortes in der Literatur. Diese sind irrefiihrend, deshalb beruht diese Veroffentlichung zur Ganze auf den Quellen. Beschreibung des Fundortes, der Ausgrabungen und Funde Predtrg ist gegenwartig offiziell ein Stadtteil von Radovljica, vorher war es eine selbstandige Siedlung. Es steht ganz am Westrand der Niederung, die vom mittelalterlichen Stadtkern von Radovljica lediglich das Šmidou-Tal trennt (Abb. 3). Die erorterte Nekropole wurde gut einem Steinwurf siidlich des Dorfes in der Ecke der Terrasse entdeckt, deren Westhang geradeaus ins Šmidou-Tal abfallt, wahrend der Siidhang durch Flachland abgeschlossen ist, das ehemals ein Acker bedeckte, gegenwartig aber bebaut ist. Uber diesen Westhang fuhrte einst aus Predtrg durch das Šmidou-Tal der kiirzeste Weg iiber die Sava nach Kamna Gorica. Heute ist er aufgegeben und stellenweise schon gar nicht mehr vorhanden. Die Ausgrabungsstelle ist noch jetzt fast so wie sie am Beginn des Jahrhunderts war - ein Obstgarten (Abb. 4). Dagegen ist die ganze Umgebung stark bebaut. Auch das ehemalige Pirih-Haus ist aufs neue errichtet und erweitert worden, doch an derselben Stelle, wo das alte stand. Wegen der unmittelbaren Nahe der Dorfhauser tragt der Sander-Garten keinen beson-deren Namen, wahrend am Hang, auf dem sich die Nekropole erstreckt, eine Terrasse entlang lauft. Die Morphologie und Eigentiimerschaft haben ihr den Namen Sandrova polica (Sanders Vorsprung) verliehen. Die Graber, welche die Grenze zwischen dem Pirih- und dem Žirovecbesitz (vulgo »pri Sandru«) voneinander trennte, lagen am oberen Terrassenrand (Abb. 5). Der Obergang ihres Abhangs in die Niederung bildet den Nordrand der Graber, die Wendung des Hanges gegen Norden stimmt aber mit dem Westrand der Nekropole iiberein. Die Lage der Nekropole selbst ist auBerordentlich der Lage der in den Jahren 1985-1987 (Pleterski A., 1987) freigelegten altslawischen Nekropole Žale pri Zasipu ahnlich. Diese liegt gleichfalls auf dem Siidhang einer Terrasse. Der Nord- und der Westrand des Abhanges bilden die Nord- und die Westgrenze der Nekropole. Die Orientierung der Graber stimmt mit der Isohypsenlinie iiberein. Samtliche Graber liegen auf dem Abhang, in der Niederung gibt es keine. Ubertragen auf die Nekropole von Predtrg bedeutet dies, daB der nordwestliche oder sogar der gesamte westliche Teil der Nekropole freigelegt worden ist, daB man gegen Osten noch eine Fortsetzung erwarten kann, doch nur auf dem Abhang, keineswegs jedoch im Flachland, das mit seinem verfiihrerischen Reiz, wie es nach erfolgloser Grabung von Žmavc bezeichnet worden ist, alle bisherigen Ausgraber verleitet hat. Nur ein Teil von Šmids Ausgrabung und ein Teil der zweiten Ausgrabung von Kastelic reichten auf den Abhang hinauf (Abb. 6). Alle iibrigen Ausgrabungen wurden im Flachland vorgenommen - ohne irgendwelche Funde zu tatigen. Moglich ist eine kurze Beschreibung der Ausgrabungen. Sie sind mit den Initialen der Ausgraber bezeichnet, wahrend die Nummern mit jenen iibereinstimmen, die sie ihren Ausgrabungen gaben. Grab 1. Uber die Grabgrube gibt es keine Angaben. Bestattunsrichtung NW-SO ? Skelett: Erwachsener? Uber Beigaben und ihre Existenz gibt es keine Angaben. Grab 2. Uber die Grabgrube gibt es keine Angaben, Bestattungsrichtung NW-SO? Skelett: Erwachsener? Uber Beigaben und ihre Existenz gibt es keine Angaben. Grab 3. Uber die Grabgrube gibt es keine Angaben, Bestattunsrichtung NW-SO? Skelett: Erwachsener? Uber Beigaben und ihre Existenz gibt es keine Angaben. Grab 4. Uber die Grabgrube gibt es keine Angaben, Bestattungsrichtung NW-SO? Skelett: Erwachsener? Uber Beigaben und ihre Existenz gibt es keine Angaben. Grab 5. Die Grabgrube war in den sandigen Boden eingegraben und bis 0,70 m tief. Die Bestattungsrichtung deklinierte von N um ungefahr 120°. Skelett: Erwachsener, Geschlecht unbestimmbar. Erhalten sind nur die zwei Kieferknochen, der iibrige Schadelteil wurde beim Graben vernichtet. Das iibrige Skelett wurde nicht ausgegraben. Beigaben: in der Nahe des Skeletts lagen zwei Fragmente von TongefaBen, die aus stark sandhaltigem Ton verfertigt waren; eines war mit eingeritzter Wellenlinie verziert. Sie machten einen »vorgeschichtlichen Eindruck«, was auf grobe, vermutlich von Hand verfertigte Faktur hinweist. Jetzt sind sie unter den Musealfunden von Predtrg nicht mehr enthalten. - Irgendwo in der Umgebung des Skeletts waren auch Tierknochen: 2 vom Hausrind, Teile des Oberkiefers eines Schweines, 2 Kleinvieh-knochen. Von den letztgenannten ist interessant der linke Metacarpus, ohne Distalepiphyse, die wahrscheinlich verschlungen wurde, sichtbar sind Spuren von Raubtierzahnen. - In der Nahe des Skeletts wurde liberdies ein Eisenmesser gefunden (Inv. Nr.: S - 2038). Es ist 15,1 cm lang, davon der Griff 7,0 cm und die Klinge 8,1 cm. Die flache, 0,1 cm dicke Schaftung ist bis 1,8 cm breit, hat zwei kleine Locher fiir die zwei Nieten, welche die Deckel des Griffes befestigten. Vor dem Ubergang in die Klinge verengt und verdickt sie sich. Hier hat sie im Querschnitt die Form eines abgeplatteten Kreises und miBt 0,7 cm im Durchmesser. In den Klingenriicken geht es gerade iiber, in die Schneide stufenartig. Die Klinge ist wieder diinn, 0,2.cm, und bis 1,8 cm breit. Die abgerundete Spitze der Klinge biegt sich zum Riicken hin (Abb. 7: 1). Zur Grabeinheit konnen mit ziemlicher Wahrscheinlichkeit die zwei Keramikfragmente zugezahlt werden. Es ist nicht ganz ausgeschlossen, daB auch zumindest ein Teil der Tierknochen zum Grab gehorte. Das Messer ist erheblich jiinger. Nach der Form zu urteilen, ist es ein neuzeitliches Tafelmesser. Grab 6. Die Grabgrube war in den sandigen Boden eingegraben. Beim Kopfende war sie 0,60 m tief, beim FuBende 0,70 m. Die Grabsohle bestand aus eigroBem Geroll. Darunter war eine diinne, feinsandige Schicht. Die Bestattungsrichtung deklinierte von N um ungefahr 120°. Skelett: Erwachsener, Geschlecht unbestimmbar. Alle Knochen waren gut erhalten. Im Museum wird nur der aus sehr dicken Knochen bestehende Schadel verwahrt. Der Kopf lag auf der rechten Wange. Der linke Arm war ausgestreckt. Beigaben: beim Kopf lag eine Perlenkette (Inv. Nr.: S - 2036), unter dem Handgelenk des linken Armes bei der Hiifte ein Eisenmesser (Inv. Nr.: S - 2037). Die Halskette (Abb. 8) setzen zusammen: 2 Uberfangmehrfachperlen aus vier Segmenten aus blauem Glas (Abb. 9: 33, 48), 2 Uberfangmehrfachperlen aus drei Segmenten aus blauem Glas (Abb. 9: 29, 31), 6 Uberfangmehrfachperlen aus zwei Segmenten aus blauem Glas (Abb. 9: 28, 30, 32, 50-52), 55 platte Perlen aus blauem Glas (Abb. 9: 1-27, 35, 53-79), 5 platte Perlen (Abb. 9: 34, 37, 39, 43, 46) aus gelbem Glas (eine ist nur zur Halfte erhalten), 2 platte Perlen aus weiBem Glas (Abb. 9: 45, 47), zumindest eine dreifache Perle (Abb. 9: 36) aus braun-gelb-lichem Glas (erhalten nur ein Teil der Oberschicht des Glases), 1 zweifache Perle (Abb. 9: 42) aus braungelblichem Glas (nur teilweise erhalten), eine zweifache? Perle (Abb. 9: 80) aus durchsichtigem Glas (schlecht erhalten, in mehreren Teilen), 1 runde Perle aus tiirkisfarbenem Glas mit Fiillung aus braun-weiBem Glas (Abb. 9: 38), 1 runde Perle aus Kobaltglas (Abb. 9: 49), 1 Mosaikaugenperle aus rotem, weiBem, gelbem und blauem Glas (zerfallen in zwei Teile, das blaue Glas ist nur in winzigen Stiickchen erhalten) des Typs MAP 1272 nach Andrae (Abb. 9: 41), 1 Rohrchen aus hellgriinem Glas (Abb. 9: 44), 1 runde Spirale aus Bronzedraht von rechteckigem Querschnitt (Abb. 9: 40). Das Glasrohrchen unterscheidet sich von den Glasperlen nach der Farbe, Form und Faktur. Sie wurde aus einem Glasplattchen hergestellt, das zum Rohrchen gebogen wurde, die Fuge beider Rander ist noch sichtbar. Das Glas ist gleichmaBig durchsichtig, enthalt winzige Blaschen und hat eine glatte, nur wenig griibchenhafte Oberflache. Obwohl die ubrigen Perlen der Form und Farbe nach voneinander verschieden sind, haben sie doch gemeinsame Charakteristika: die Fakturen. Sie haben eine locherige Oberflache, das Glas ist faserig und sehr schlecht erhalten. Die mehrteiligen Perlen wurden von einem noch weichen Glasstabchen abgezwickt. Die platten Perlen haben ofters den gleichen Durchmesser und sind zumindest an einer Seite gleich abgeschlossen, was auf die Bearbeitung mit gleichem Werkzeug hinweist. - Auch die zwei runden Perlen (Abb. 9: 38, 49) verraten die Bearbeitung mit dem gleichem Werkzeug, womit ansonsten die mehrfachen Perlen verfertigt waren, sie haben namlich an einer Seite den Ansatz fiir die benachbarte Perle. Bei der turkisfarbenen weist dieser Ansatz eine zugeschmolzene Oberflache auf, bei der Kobaltperle scheint er teilweise abgebrochen, teilweise zugeschmolzen. Beide Perlen sind aus besserem, durchsichtigem Glas, mit nur wenig locheriger Oberflache und die Fasern lassen sich nur ahnen. Es scheint, daB der Rohstoff, der zu Farbung zugegeben wurde, zu besserer Qualitat beigetragen hat. Die Ver-wandtschaft mit den vorerwahnten Perlen bestatigt auBer dem Werkzeug, womit sie ausgestaltet wurden, auch der Innenbelag der turkisfarbenen Perle, der aus gelb-braun-weiBem faserigem Glas besteht. - Die Perle aus durchsichtigem Glas und die zwei Perlen aus braun-gelblichem Glas (Abb. 9: 36, 42, 80) sind zusammengesetzt aus einer inneren Schicht aus hellbraun-weiBem Glas mit vereinzelten Fasern silbern-metallblauen Glases, das die charakteristische faserige Beschaffenheit zeigt, und aus einer auBeren Schicht durchsichtigen Glases, das eine glatte, nur wenig griibchenhafte Oberflache hat. Die Mosaikaugenperle (Abb. 9: 41) ist zusammengesetzt aus gelb-weiB-roten Glasstabchen, wahrend die Zwischenflache mit blauem und weiB-hellbrau-nem Glas ausgefiillt ist. Eben diese Fiillung zeigt den charakteristischen faserigen Aufbau. Die widerstandfahigste Oberflache hat das rote Glas, weniger das gelbe, das weiBe ist stark zersetzt, wogegen vom blauen lediglich noch vereinzelte Stiickhen erhalten sind. Das Messer (Abb. 7: 2): erhaltene Lange 13,0 cm. Der Dorn ist 5,0 cm lang, durchschnittlich 0,6 cm breit und bis 0,3 cm dick. In die Klinge geht er beim Rucken und bei der Schneide stufenartig iiber. Die erhaltene Lange der Klinge betragt 8,0 cm. Von der Spitze fehlen ungefahr 0,3 cm. Der Rucken ist zunachst gerade, dann biegt er sich leicht zur Spitze. Die Klinge ist bis 1,7 cm breit und bis 0,3 m dick. In die Spitze verschmalert sie sich naher dem Rucken. Grab 7. Die Grabgrube war in den sandigen Boden eingegraben. Sie war bis 0,70 m tief. Die Bestattungsrichtung deklinierte von N um ungefahr 120°. Skelett: Erwachsener, mannlich? Der Kopf wurde beim Bauen des Hauses vernichtet, lag auf der rechten Wange? Der linke Arm war ausgestreckt. Beigaben: bei der Handwurzel des linken Armes lag ein kleines Eisenmesser, bei den FiiBen ein Tontopfchen (Inv. Nr.: S - 2336). Das Messer: nicht bekannt. Es war vielleicht ungefahr dem aus Grab 6 gleich. Šmid schreibt namlich von zwei Messern, die 13 cm lang sind (Šmid, 1906 7.2.). Hochstwahrscheinlich kannte er jedoch das Messer aus Grab 7 nur nach Berichten der Arbeiter. Das Topfchen (Abb. 7: 3): hoch ist es 11,4cm, der groBte Durchmesser 11,6cm (rekon-struiert), Miindungsdurchmesser 9,9 cm (rekonstruiert), Bodendurchmesser 7,0 cm (rekon-struiert), Wandungsdicke bis 0,5 cm, Boden bis 0,8 cm dick. Es war aus Ton verfertigt, dem ein wenig kaum sichtbarer Sand beigemischt ist. Die Miindung ist ausladend, der Rand kaum wahrnehmbar konkav, an der Unterseite ein wenig betont. Die auBere graue bis braune fleckige Oberflache ist geglattet, faltig. Die innere, schwarz-graue Flache ist geglattet, in Schulterhohe sind vertikale Fingerstriche sichtbar. Der Boden ist leicht konkav, sein Rand leicht betont. Der Umbruch ist stellenweise schwarz, anderswo in der auBeren Halfte braun, in der inneren schwarz. Die gesamte Oberflache ist poros, was auf eine nicht widerstandsfahige Magerung hinweist. Am Innenrand der Miindung haften Reste angebrannter Nahrung. Zahlreiche Um-bruche sind alt. Erhalten ist nur ungefahr ein Drittel des totalen Topfchens. Die Verzierung am Halsansatz bildet eine mit breitem Strich eingeritzte Wellenlinie. Darunter befinden sich parallele, aus einzelnen aufeinanderfolgenden vierfachen Kammstichen zusammengesetzte Tiirmchen. Die Einstiche sind rechteckig mit geradem Boden. Unter der Verzierung aus fast vertikalen, turmahnlichen Einstichen laufen zwei horizontale vierlinige Wellenbander. Diese sind sehr seicht eingeschnitten, hochstwahrscheinlich mittels desselben vierzahnigen Kammes, mit dem Einstiche gemacht wurden. Grab 8. Die Bestattungsrichtung deklinierte von N um ungefahr 120 . Skelett: Kind (infans II). Erhalten waren Schadelteile und Bruchstiicke der langen Knochen. Die Knochen wurden nicht aufbewart. Ohne Beigaben. Andrae unterscheidet drei Gattungen von Perlenketten: erstens die Musterkombination, zweitens die erganzte Musterkombination und drittens die Sammelkombination (Andrae R., 1973, 103 f). Fiir die Zeitenordnung sind nur die zwei ersten von Bedeutung. Die Perlen unserer Halskette gehoren hochstwahrscheinlich zur urspriinglichen Kombination, schon wegen der gleichen Verfertigungsweise. Hinzugefugt waren nur zwei Perlen - die Bronzespirale und das Glasrohrchen. Demzufolge ist die Perlenkette in die zweite, zeitlich noch immer bestimmbare Gattung einzureihen. Die beschriebenen Eigenheiten des Topfchens zeigen, daB es auf der stehenden Scheibe geformt wurde, wahrend ihm die endgiiltige Form auf der rotierenden Scheibe gegeben wurde. Die Verzierung wurde auf dem stehenden Topfchen angebracht. Die uneinheitliche Umbruch-farbe verrat ungleichmaBigen Luftzutritt und ungleichmaBige Temperatur wahrend des Brennverfahrens. - Die Nahrungsreste bezeugen, daB das GefaB zumindest einmal im Gebrauch war, die alten Umbriiche hingegen, daB es hochstwahrscheinlich nicht intakt ins Grab gelegt wurde. Die Einordnung des Fundortes und der Funde Wir wollen versuchen, fiir die Funde von der Sandrova polica eine noch enger begrenzte Zeiteinordnung festzustellen. Die umliegenden heidnischen slawischen Nekropolen, die iiber hinreichenden Friedhofsraum verfiigten, zeigen horizontale Stratigraphie. Eine der Ursachen dafiir ist auch die unterschiedliche Zeit der Bestattungen. Altere und jiingere Bestattungen sind hauptsachlich nicht miteinander vermischt. Zu ersehen ist auch der Wunsch, daB die Mitglieder einer Familie moglichst nahe beieinander lagen, was manchmal erfolgte, immer jedoch nicht. Beriicksichtigt man das Gesagte, die Tatsache, daB Pečnik die Nahe der Graber 6 und 7 betont (Pečnik, 1906 7. 6.) sowie falls die Annahme iiber die Lage des Grabes 8 beim Grab 7 der Wahrheit entspricht, dann konnten wir eine Familien-Grabergruppe vor uns haben: die Gattin in Grab 6, der Gatte in Grab 7 und das Kind in Grab 8. Demnach wiirden die Graber 6 und 7 derselben Zeitperiode angehoren und damit ebenfalls ihre Beigaben, die somit ihr sichtbarer Ausdruck sind. Falls unsere Folgerungen bis zu diesem Punkt richtig waren, miiBte noch irgendwo ein Fundort bestehen, wo den Gegenstanden aus Predtrg gleiche in einem enger begrenzten Zeitraum vertreten waren. Und richtig - es gibt einen solchen Fundort! Dies ist die Nekropole auf dem Hausberg in Auhof in Oberosterreich (Tovornik V., 1986). Hier sind in den Grabern Perlenketten aus Mosaikaugenperlen (auch des Typs MAP 1272), Uberfangmehrfachperlen, platte Perlen, und obendrein in denselben Farben wie auf der Sandrova polica. Es gibt auch ahnliche Messer und einstichverzierte GefaBe. Sehen wir uns an, wie die Nekropole aufgeteilt ist und ferner, wo darin die Graber mit den Gegenstanden liegen, die sich mit jenen aus Predtrg vergleichen lassen. In der auf dem Siidhang der Anhohe Hausberg sich erstreckenden Nekropole wurden 126 Graber festgestellt, von denen ziemlich viele zerstort oder anlaBlich unterschiedlicher Erdar-beiten geschadigt worden waren, so daB Angaben iiber 89 Graber zur Verfiigung sind (Tovornik V., 1986, 415 f). Erforscht ist die gesamte Nekropole, nur der Siidrand des Friedhofsraumes ist nicht ganz nachgewiesen. So besteht die Moglichkeit, daB die dichter liegenden Graber im Siidwest- und Siidostteil der Nekropole in Wirklichkeit nicht zwei getrennte Grabergruppen darstellen, denn gerade der Zwischenraum wurde am schlechtesten untersucht (vgl. Tovornik V., 1986, 427). Die gewissenhafte Verfasserin der Veroffentlichung, die zweifellos eine harte NuB war, sie muBte ja das Fundgut fremder Ausgrabungen bearbeiten, versuchte auch die Raumentwicklung der Nekropole zu crgrunden. Dabei stiitzte sie sich auf die Graber mit den Mosaikaugenperlen und auf die Ausfiihrungen R. Andraes, daB die blauen Perlen friiher erschienen als die griinen. Mosaikaugenperlen kamen auf dem Hausberg in 6, im GroBteil der Nekropole verstreuten Grabern zutage (Abb. 15). In je einem westlichen und ostlichen Grab sind nur blaue (Grab: 73, 107) oder nur griine (Grab: 75, 81) Mosaikaugenperlen, in den zwei mittleren Grabern (Grab: 58, 114) dagegen beide vermischt. Deshalb legte sie die Erklarung vor, daB das Bestatten in weit voneinander abgelegenen Arealen einsetzte, sich von dort ausbreitete und einen ungefahr geschlossenen Raum formierte (vgl.: Tovornik V., 1986, 448 f). Sie entschlusselte klar den jiingsten Nekropolenteil, d.h. die Gruppe der dicht beieinander liegenden Graber auf dem Sudwestteil der Anhohe. Dort wurde das Beigeben von Nahrung und GefaBen in die Graber wahrnehmbar aufgegeben und zugleich liegt hier die Mehrheit aller jener Graber ohne Beigaben, die fiir die Auswertung zur Verfiigung standen. Dies ermoglichte die SchluBfolgerung, daB sich in diesem Teil die letzte Periode der Belegung der Nekropole abzeichnet, als der EinfluB des Christentums bereits deutlich sichtbar ist (Tovornik V., 1986, 449 f). ZusammengefaBt: die Nekropole diirfte in den alteren Teil mit Mosaikaugenperlen und in den Sudwestteil aufgeteilt sein; wo diese nicht vorkommen, besteht groBere Dichte der Graber und in diesen laBt sich das Aufgeben der heidnischen Bestattungsbrauche erkennen. Wir konnten uns mit diesen Ermittlungen zufriedengeben, doch versuchen wir, mit unseren Uberlegungen noch ein wenig tiefer zu dringen. Wir haben gesehen, daB die Menschen, die ihre Verstorbenen auf dem Hausberg beisetzten, mit der Zeit einige heidnische Bestattungsbrauche zu verandern und aufzugeben begannen. Wenn wir einige davon in den Nekropolenplan einzeichnen, kommen interessante Bilder zum Vorschein. Die Graber mit beigegeben Tier-knochen (Abb. 10) liegen fast im ganzen Nekropolenraum, auBer in jenem, den schon V. Tovornik ausgeschieden und als jiingsten festgestellt hat. Dieses Bild untermauert ihre Aufteilung. Doch schon das nachste (Abb. 11) zeigt, daB das Bild des groBeren, alteren Nekropolenteiles dennoch nicht so einheitlich ist, wie es den Anschein hatte. In seinem Siidostbereich sehen wir eine Gruppe von Frauengrabern ohne Beigaben, anderswo liegen Erwachsenengraber mit Beigaben. Interessant ist eine weitere Einzelheit auf diesem Bild: Mannergraber ohne Beigaben finden sich nur im jiingsten Siidwestteil der Nekropole. Die Eigenartigkeit des siidostlichen Nekropolenteils zeichnet sich desgleichen im Bild der Graber mit GefaBbeigaben ab (Abb. 12). Diese haufen sich im Siidostteil der Nekropole. Nur zwei solche Graber liegen in der Mitte, drei hingegen am Rande der jiingsten siidwestlichen Grabergruppe. Ein ahnliches Bild bieten auch die Graber, in welche sowohl Tierknochen als auch GefaBe gelegt worden waren (Abb. 13). Alle solchen Graber, auBer einem, befinden sich im Siidostteil der Nekropole. Also sind drei Bereiche der Nekropole zu ersehen: der siidwestliche, der mittlere und der siidostliche. DaB der Gedanke an die Existenz eines besonderen, mittleren Nekropolenteils auch aufgrund von dafiir charakteristischen Funden berechtigt ist und nicht aufgrund ihrer Abwesenheit, beweisen die nachsten zwei Bilder. So befinden sich nur im Mittelbereich Graber, in welche die Toten im Sarg und zugleich mit Tierknochenbeigaben bestattet waren (Abb. 14). Das zweite Bild, in welches alle Graber mit Mosaikaugenperlen eingezeichnet sind, jene, die Kettchen-ohrgehange enthalten und jene mit Ohrgehangen mit nach unten gedrehtem Spiralende (Abb. 15), spricht dafiir, daB der Zentralbereich der Nekropole etwas Besonderes nicht nur wegen der andersartigen Grabgebrauche darstellt, sondern daB diese auch eine Folge ihrer Bestattungs-periode sind. Samtliche angefiihrten Gegenstande liegen namlich nur in den Grabern des Mittelbereiches. Und das untermauert die Annahme, daB die unterschiedlichen Bestattungs-brauche von der unterschiedlichen Entstehungszeit der Graber abhangen. Betrachten wir noch das Geschlecht der Verstorbenen in Verbindung mit der Aufteilung der Nekropole in drei Bereiche (Abb. 16). Im Rahmen jedes einzelnen Bereiches sind Gruppen von Kindergrabern sowie im Siidostbereich weniger und im Mittelbereich mehr ausgepragte Gruppe von Manner- und von Frauengrabern. Zum Vergleich sei wenigstens auf die altslawische Nekropole auf Dlesc pri Bodeščah hingewiesen, die ein Schulbeispiel der Aufteilung des Friedhofsraumes nach dem Geschlecht darstellt (s.: Knific T., Pleterski A., 1981, Abb. 34). Die drei Hausberger Nekropolenteile stimmen folglich mit ihren Verwendungsgrenzen iiberein. Alle vorgestellten Bilder zusammen sagen aus, daB sich die Nekropole raumlich in drei Teile aufteilen laBt und daB diese drei Teile mit den drei unterschiedlichen Bestattungsperioden iibereinstimmen. So sind die meisten altesten Graber im Siidostbereich der Nekropole, die jiingeren sind im mittleren, die meisten allerjiingsten aber im Siidwestbereich. Die groBte Einheitlichkeit zeichnet sich bei den Grabern des Mittelteils, ab, worin hochstwahrscheinlich Angehorige einer Generation begraben sind. In den zwei iibrigen Bereichen sind zumindest einige Graber zu unterschiedlichen Generationen zu zahlen. Stiitzt man sich an dieser Stelle lediglich auf die vorgestellten Bilder, dann sind zumindest einige, wenn schon nicht samtliche Graber ohne Beigaben im Siidostbereich jung. Desgleichen sind die GefaBe enthaltenden Graber im Siidwestbereich alt. Dieses Rahmenbild konnte unter Beriicksichtigung der zeitlich genau bestimmten Gegenstande in den Grabern noch detaillierter erganzt werden. Dies ware jedoch Gegenstand einer speziellen Abhandlung. Augenblicklich geniigt uns die Feststellung, daB die Graber auf dem Hausberg zumindest drei aufieinanderfolgenden Zeitraumen angehoren. Wo sind die Graber mit Gegenstanden, die sich mit jenen auf der Sandrova polica vergleichen lassen? Das ahnlichste Messer kam im Frauengrab 79 zutage, das im Siidostbereich der Nekropole liegt, und beigegeben waren auBerdem Tierknochen und GefaBe (Tovornik V., 1986, 421 und Taf. XI). Der Lage und den Bestattungsbrauchen nach zahlt es also zur altesten Grabergruppe. - Das ahnlichste Topfchen war im Mannergrab 88 und gleichfalls verziert mit tiirmchenartigen Einstichen und darunter mit zwei vierlinigen Wellenbandern (Tovornik V., 1986, 422 und Taf. XII). Als Beilagen waren auch Tierknochen und GefaBe vertreten und das Grab liegt im Siidostbereich der Nekropole. Seiner Lage und den Bestattungsbrauchen nach gehort auch dieses Grab zur altesten Grabergruppe. Die Perlenkette aus Predtrg weist zwar eine eigenstandige Zusammensetzung auf, stimmt jedoch in alien Einzelteilen (auBer den beiden spater hinzugefiigten Perlen) mit den Perlen vom Hausberg iiberein. Da bisher zeitlich und typologisch eingehend nur die Mosaikaugenperlen bearbeitet sind, werde ich mich nur auf diese stiitzen. Eine Mosaikaugenperle des Typs MAP 1272, wie sie in Grab 6 auf der Sandrova polica an den Tag kam, ist auf dem Hausberg in Kindergrab 114. Dieses liegt im Mittelteil der Nekropole; beigegeben waren auch noch Tierknochen und GefaBe (Tovornik V., 1986, 424 f. und Taf. XIX). Der Lage und den iibrigen Beigaben nach zahlt es zur mittleren Grabergruppe, der Bestattungsweise nach indessen zur altesten. Dieser Dualismus ist nicht iiberraschend, sondern vollig lebensbedingt. Wegen der damaligen hohen Kindersterblichkeit konnten die Eltern zahlreiche ihrer Nachkommen um mehrere Jahrzehnte iiberleben. So wurden diese nicht lange nach ihren Grofleltern und als erste im Rahmen einer Generation beigesetzt. Deshalb ist leicht zu verstehen, daB bei ihrer Beisetzung noch die Brauche des GroBeltern beriicksichtigt werden konnten, wogegen die ins Grab beigelegten Gegenstande schon Erzeugnisse einer jiingeren Zeit sein konnten. Die Eltern wurden spater ebenfalls schon neuen Brauchen gemaB bestattet. Wohin sind also die Graber von der Sandrova polica zu setzen? Das Messer und das Topfchen deuten die Periode der altesten Grabergruppe auf dem Hausberg an, die Perlenkette den Beginn der Mittelgruppe. Grab 6 enthielt eine Perlenkette und ein Messer. Da die Perlenkette aussagekraftiger und vielleicht auch jiinger ist, miissen wir uns danach richten. Auch das Topfchen in Grab 7 hat eine ausgepragter »barockartige« Verzierung als das auf dem Hausberg erwahnte. Allerdings muB dies iiberhaupt nicht unbedingt die Folge einer jiingeren Entstehungs-zeit bedeuten, dennoch ist diese Moglichkeit zuzugestehen. Demnach konnten die Gegenstande von Predtrg mit ziemlicher Wahrscheinlichkeit in die Ubergangszeit zwischen die erste und zweite oder spatestens an den Beginn der zweiten Grabergruppe auf dem Hausberg gesetzt werden. DaB zumindest die Graber 5-8 auf der Sandrova polica nicht jiinger sind, konnte vielleicht auch Grab 6 mit sehr wahrscheinlichen GefaBeresten und moglichen Tierknochen untermauern, also einem fiir die alteste Grabergruppe auf dem Hausberg kennzeichnenden Brauch. Bisher waren wir nur um die relative Chronologie bemiiht, versuchen wir es jetzt noch mit der absoluten. Es interessiert uns also, wann die Bestattung der im Mittelbereich der Nekropole auf dem Hausberg bestatteten Generation einsetzte. Aus den oben angefiihrten Griinden miissen wir die Kindergraber in Betracht Ziehen. AuBer dem vorerwahnten Grab 114 zeichnen sich alte Bestattungsbrauche noch in Grab 75 ab (Abb. 13). Dies ist zugleich jenes Grab, das von alien in der Nekropole die groBte Anzahl unterschiedlicher Gegenstande aufweist. Einige davon sind zeitlich verhaltnismaBig gut bestimmbar und Tovornik V. hat ihm alle gebiihrende Aufmerksam-keit gewidmet. Aufgrund von Gegenstanden aus der spatawarischen Periode und der Kreuzfibel konnte das Grab in den letzten Teil des 8. Jahrhunderts eingereiht werden. Da jedoch das Grab iiberdies Mosaikaugenperlen enthalt, und zwar nur griine, und da V. Tovornik zur Ganze Andraes Gedanken akzeptiert, daB derartige Mosaikaugenperlen jiinger sind als die blauen, datiert sie das Grab ins erste Viertel des 9. Jahrhunderts, obwohl sie sich selbst des so entstandenen chronologischen Widerspruchs im Grab bewufit ist (vgl. Tovornik V., 1986, 444 f und 449). Verstandlicherweise stellen wir uns jetzt die Frage, inwieweit und wie Andraes Gedanke, daB die griinen Mosaikaugenperlen jiinger als die blauen sind, begriindet ist. Aus der Raumeinteilung ist ersichtlich, daB es Bereiche gibt, wo Perlen der einen oder anderen Farbe stark iiberwiegen, wie auch andererseits Bereiche, wo sie gleichwertig vertreten sind (Andrae R., 1973, 118 ff.). Andrae ist der Meinung, daB die Ursachen dafiir chronologisch wie auch lediglich handelsbedingt sein konnen. Da innerhalb jeder Farbengruppe engere Kombinations-verkniipfungen herrschen, als zwischen den beiden und da beide aus derselben Werkstatte kommen diirften, kommt er zum SchluB, daB auch chronologische Ursachen fur die quantitativ verschiedene Streuung der Mosaikaugenperlentypen bestehen muBten. Ferner meint er, daB wir, falls wir in groben Ziigen noch das zeitlich bestimmbare Begleitmaterial beriicksichtigen, zur Feststellung gelangen, daB die Perlen in den friesischen Nekropolen alter sein miissen als jene in den Wikingergrabern Skandinaviens. Und das ermoglicht die Teilung der Mosaikaugenperlen in eine altere blaue und eine jiingere griine Phase (Andrae R., 1973, 120). Von da weiter wird jedoch die Sache verwickelt. Die gleichmaBige Vertretenheit beider Farben in Norwegen und in Mitteldeutschland-Nordostbayern sucht Andrae zwar damit zu erklaren, daB die dortigen Funde der Ubergangszeit der Verwendung beider Farbengruppen angehoren. Weiters legt er die Erklarung vor, daB wahrend der ganzen Zeit ihrer Erzeugung Perlen beider Farben in diese Gegenden gelangten (Andrae R., 1973, 121), was allerdings die Aufteilung in die altere blaue und jiingere griine Gruppe verneint. Wiirde seine erste Annahme stimmen, daB es sich um Funde aus der Ubergangszeit handle, muBten die Perlen nur wahrend einer sehr kurzen Zeitspanne erscheinen, wogegen Andrae selbst feststellt, daB sie in dieses Gebiet durch einen langeren Zeitraum hindurch geliefert wurden (Andrae R., 1973, 121). Infolgedessen ist schon die Raumeniteilung ein wenig stichhaltiger Beweis fiir die zeitliche Trennung der blauen und der griinen Gruppe. Nachdem er die raumliche Verbreitung der Einzeltypen vorstellt, sagt Andrae selbst, daB die enge, alle Mosaikaugenperlen verbindende Verwandtschaft mit einer gewissen Sicherheit die Annahme zulalit, daB die etwaigen Zeitunter-schiede bei der Herstellung der Einzeltypen sehr gering waren. Die unterschiedliche Streuung kann letzten Endes auch die Folge des Handelsverfahrens gewesen sein, das bestimmte Erzeugnisse nur einigen Regionen vermittelte (vgl.: Andrae R., 1973, 128). Die Zeiteinordnung der Mosaikaugenperlen bestimmte Andrae auch mit Hilfe ihrer Lage in einigen GroBnekropolen. Dabei iiberpriifte er auch die Annahme iiber die altere blaue und jiingere griine Gruppe. Tatsachlich gibt es in der Nekropole Looveen keine griinen Perlen, wogegen die blauen spatestens bis in die Zeit um 800 reichen wurden, was der Terminus post quem fiir die griine Gruppe sein soil (Andrae R., 1973, 141). - Bereits die folgende Nekropole Dunum stoBt jedoch dies Bild um. Andrae stellt fest, daB Perlenketten aus Mosaikaugenperlen in diesem Fundort nur eine sehr kurze Zeitspanne im Gebrauch waren und vielleicht nur in einem Handelsschub her gelangten. Ihre Erscheinung in der Nekropole gleicht jener in Looveen und laBt sich kurz vor das J. 800 setzen (Andrae R., 1973, 143). Also diirften auch hier griine Perlen vorkommen, aus dem Katalog ist indessen ersichtlich, daB eine solche in Grab 382 erscheint (Andrae R., 1973, 169). - Die Perlenketten aus Mosaikaugenperlen gehdren sowohl in Looveen und Dunum wie auch in der Nekropole Maschen in die Zeit des Obergangs des Bestattens in Richtung S-N zum Bestatten in Richtung W-O. Den Beginn des christlichen Bestattens vermutet Andrae um das J. 800. Das ist aber derselbe Zeitpunkt wie er ihn fur diese Bestattungsweise auch fiir Looveen angefiihrt hat. Dennoch datiert er in Maschen die Graber mit Mosaikaugenperlen nicht in die Zeit vor 800, sondern etwas spater, um das J. 800 ( Andrae R., 1973, 144). Aus Beweisverfahren ist ersichtlich, daB es sich um seine personliche Bewertung handelt. Er fiihrt auch eine Einzelheit an, welche diese Bewertung erklart. In den Perlenketten aus Mosaikaugenperlen waren in alien Grabern in Maschen auch griine Perlen (Andrae R., 1973, 144)! Eine zu friihe Datierung wurde naturlich das vermutliche post quem fur die griinen Perlen zunichte machen. In der Monographie »Siedlungs- und Bestattungsplatze des 8. bis 10. Jahrhunderts in Niedersachsen und Bremen« wird auf Grund eingehender Analyse von R. Barenfanger festge-stellt, daB vereinzelt im germanischen, also auch im sachsischen Raum lange vor der ersten Bertihrung mit dem Christentum die W-O-Ausrichtung als Hinwendung zur Sonne gebrauchlich wurde: vereinzelt bereits im 7. Jh., in starkem MaBe im 8. Jh., iiberwiegend in dessen zweiter Halfte (Barenfanger R., 1988, 269 und 277). Der Ubergang des Bestattens in Richtung S-N zum Bestatten in Richtung W-O geschah in der Nekropole Maschen in der Mitte des 8. Jh., in der Nekropole Dunum in der zweiten Halfte des 8. Jh. und gleichzeitig in der niederlandischen Nekropole Looveen (Barenfanger R„ 1988, 240 ff.). An die Erorterung jedes einzelnen Grabverbandes mit Mosaikaugenperlen, was einzig und allein eine verlaBliche Antwort iiber das zeitliche Erscheinen der Einzeltypen geben konnte, ging zwar Andrae nicht heran, doch ersetzte er sie wenigstens teilweise durch die gemeinsame Erorterung der zeitlich bestimmbaren, mit Mosaikaugenperlen vergesellschafteten Gegenstande. Auch hier gibt es eine Reihe von Gegenstanden (Kolbenarmringe, Kreuzfibeln, Bommel-ohrringe), bei denen ihm Vergleiche deutlich ihren Schwerpunkt im 8. Jh. anzeigten, die er indessen aufgrund eigener Beurteilung in die Zeit um das J. 800 gesetzt hat (Andrae R., 1973, 151 ff ). All diese Gegenstande sind haufig mit griinen Mosaikaugenperlen vergesellschaftet, wie aus dem Katalog hervorgeht (Andrae R., 1973, 166 ff.). Zumindest im Fall der Schalenspange aus dem Fundort Drange in Norwegen muBte er aber dennoch bei ihrer Zeiteinordnung in die Zeitspanne 725-800 bleiben. Auch dieses Grab enthielt eine griine Mosaikaugenperle (Andrae R., 1973, 148 und 168). Aus dem Vorgestellten geht hervor, daB weder die raumliche Streuung, noch die Lage in den einzelnen Nekropolen und die Begleitfunde die Berechtigung der Zeiteinteilung der Mosaikaugenperlen aufgrund ihrer Farbe beweisen. Im Gegenteil, alles deutet darauf hin, daB beide die ganze Zeit im Gebrauch waren. Es scheint, daB Andrae in seiner ansonsten so genauen, emsigen und geistreichen Abhandlung durch seine eigene Voraussetzung ein wenig verleitet worden ist. Damit haben wir aber auch den scheinbaren zeitlichen Widerspruch der Gegenstande in Grab 75 auf dem Hausberg gelost. So konnen die griinen Mosaikaugenperlen darin auch aus der Zeit vor dem J. 800 sein. Folglich laBt sich das Grab vollig sinnvoll in den letzten Teil des 8. Jh. datieren und hiermit ist auch der Beginn der mittleren Grabergruppe auf dem Hausberg bestimmt. DaB die Verstorbenen dieser Gruppe auch im 8. Jh. bestattet wurden, verraten desgleichen die zwei Schmucknadeln aus den Grabern 73 und 114. Sie haben gute Analogien in den Schmucknadeln aus der Nekropole Niedermiinster in Regensburg. Diese gehoren der altesten Graberschicht an, die einige Zeit nach der Errichtung der zweiten Kirche, neben der sie liegen, entstanden ist. Diese wurde hochstwahrscheinlich vor dem J. 788 erbaut, zur Zeit Tassilos m. (Schwarz K., 1975, 147 ff. und Abb. 15: 1-8). Also laBt sich abschlieBend die glaubwiirdige Behauptung aufstellen, daB es zum Ubergang aus der alteren zur mittleren Grabergruppe auf dem Hausberg in der zweiten Halfte des 8. Jh., vielleicht um ihre Mitte, gekommen ist. Deshalb konnen ungefahr in dieselbe Zeit ebenfalls die Graber 6 und 7 auf der Sandrova polica eingestuft werden. Da es sich um Graber aus dem nordwestlichen Randbereich der Nekropole handelt und da in zahlreichen benachbarten altslawischen Nekropolen ein deutlich zeitbedingtes raumliches Wachsen zu erkennen ist, konnen wir die Arbeitsannahme aufstellen, daB der freigelegte Teil der Nekropole auf der Sandrova polica der alteste ist und daB auf dem Abhang ostlicher davon jiingere Graber zu erwarten sind. Die selbstverstandliche Frage, was uns dieser Friedhof iiber die damalige Besiedlung der Umgebung aussagt, kann nur im Zusammenhang mit den anderen Funden aus der altslawischen Periode in der Umgebung gelost werden sowie durch die Aufgliederung des Katasters dieses Bereiches und die Hinzuziehung schriftlicher Quellen. All dies soil jedoch Gegenstand einer kiinftigen Abhandlung sein.