24. št
V Ljubljani, dne 29. avgusta 1913.
IV. 1.
Rudar izhaja trikrat na me-*ec in sicer prvi, drugi in Žetrti četrtek v mesecu z (datumom naslednjega dne. Naročnina za celo leto 4 K, pol leta 2 K in četrt letal K. Posamezne številke po 10 v.
Reklamacije so proste poštnine. Nefrankirana pisma se ne sprejmejo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati po dogovoru. Uredništvo in uprav-ništvo je v Ljubljani Ilirska ulica 22, drugo nadstropje.
Glasilo sloven ^ skih rudarjev.
Avgust Bebel.
V	zadnjih dnevih se je raznesla tužna vest, da je Avgust Bebel mrtev. Vest, ob kateri je zaplakal proletarijat celega sveta. Mož, ki je posvetil vse svoje življenje osvoboditvi delovnega razreda je nenadoma prenehal živeti. Z njim ne izgubi samo delavstvo v Nemčiji, temveč delavstvo celega sveta enega' izmed1 svojih najodličnejših in najgoreonejših zagovornikov in voditeljev v razrednem boju. Kaj je Avgust Bebel bil skupni internacionali in kaj je za njo pomenil, se z besedami niti izraziti ne da. Iz-gubivši pred časom starše, se je v bednih razmerah izučil strugarskemu rokodelstvu. Moral ie torej že v svojih mladih letih zakusiti vso trdo, trpljenja polno proletarsko življenje. Negova želja po vedi in znanju ga je kmalu kot strugar-skega pomočnika privedla v eno izmed izobraževalnih društev, ki so stala takrat pod vodstvom liberalne stranke. Sodrug Bebel je bil navzlic svoji mladosti eden izmed prvih, ki je spoznal nepoštene namene, katere je liberalna stranka z delavci imela in je za to pomagal vresničiti stremljenje, da se delavstvo od liberalne stranke loči. Postal je socialni demokrat in je bil kot tak po uvedbi splošne in enake volilne pravice leta 1867 izvoljen v nemški državni zbor, kateremu je pripadal do konca svojega življenja. Bebel torej ni bil samo voditelj danes najmočnejše stranke v Nemčiji, on je bil tudi njen soustanovitelj in njegovo življenje in delovanje je takorekoč del strankine zgodovine. Tako, kakor je bil Bebel vsled svoje proletarske skromnosti, plemenitega mišljenja, načelne zvestobe, svoje junaške bojevitosti in zvestobe svojega prepričanja visoko čislan, tako je tudi vzbujal strah pri svojih nasprotnikih. Toda niti njegovi najzagrizenejši nasprotniki ne morejo danes drugače, (kakor Bebelu z ozirom na njegov čisti itn pošteni značajinzvestobo svojih načel ter poštenosti sploh v boju delavstva, izrekati prizanje. Za- mnoge stvari, ki jih danes šteje delavstvo med svoje pridobitve, se ima zahvaliti požrtvovalnemu delovanju in sodelovanju sedaj mrtvega Bebela.
Ko so nekoč na severnem1 Češkem rudarji ifc obuposti nad slabim položajem, v katerem so se nahajali, stopili v stavko, da zabranijo nadaljno poslabšanje svojih razmer, je prihitel tudi Bebel preko mej, da prouči vzroke in da tudi tukaj stoji pomagajoč zatiranim jamskim sužnjem ob strani. Da je bil Bebel s celim srcem vdan strankinemu1 gibanju dokazuje najboljše dejstvo, da je kratkih par ur pred svojo smrtjo obvestil izvrševalni odbor stranke v Berolinu, da se udeleži strankinega zbora v Jeni, kar mu
LISTEK.
Od Dunava d« Vardarja.
Spisal Hugo Šulc, poslovenil Ivan Tokan.
Kdor je pred kakimi štirinajstimi dnevi hotel videti, kako izgleda iz bližne kadar je celi narod izpremenjen v vojskujočo se armado, temu ni bilo treba prodirati daleč v Srbijo. Treba je bilo pri Zemunu le prekoračiti Savo1 in takoj si opazil, da si se znašel sredi viharja, ki je krog in krog vse življenje izruval s koreninami vred ter vse navskriž zmešal. Dolgo je trajalo predno se ti je posrečilo' preriti se skozi umamljaijočo mešanico zopernih slik bede, ki jo je ustvarila vojska, tja gori do sredine belgraj-skega mesta, katera se je kakor Noeova arha nal grebenu Arata držala trdnih tal, na katera se je bila vsedla in visoko štrlela nad vodo splošnega potopa, skušajoč potom svojega elegantnega vrvenja ohraniti vsaj nekaj kulture za prihodnje čase. Dokler pa si se mudil v nižje ležečih delih mesta in prerival skozi grbolaste vaške ulice, katere so se do danes ohranile svoj turški značaj, se ti je zdelo, da korakaš skozi Dantejevo peklo. Ulice, trgi, ograjena dvorišča
pa ni bilo več prisojeno. In tako je neizprosna smrt v celotni internacionali napravila vrzel, katero bo gotovo prav težko izravnati.
Besede, ki jih je Bebel tekom svojega 50-letnega delovanja govoril in napisal, njegova dejanja, katere je s požrtvovanjem vseh svojih moči izvršil in kar je za stranko pretrpel, to vse >ne bo šlo z njim vred v grob, temveč bo v srcih delavstva živelo vse večne čase.
Tudi mi rudarji žalujemo s prebujenim delavstvom celega sveta ob smrti tega nenadomestljivega in nepozabnega moža, kateremu bomo z ostalim' delavstvom vred vedno ohranili časten spomin. Slava mu.
Razredni boj.
Far, plemič in kapitalist, vsi se križajo če slišijo to besedo. Meščanske stranke proklinjajo razredni boj in sicer po njih trditvi radi tega, ker ljubijo ves svoj narod in iz zgolj ljubezni do nega snujejo »nestrankarske« krščanske in narodne delavske organizacije iNadejajo se, da bodo s pomočjo slednjih odvrnili od delavstva grozen razredni boj, delavstvo pa potisnili v sredino med farje, delo in kapital. Le ena stranka vstraja nemoteno na stališču razrednega boja in ta je: socialna demokracija. Ravno radi tega jo tudi britko sovraži vse in nasprotniki se poslužujejo najumazanejših sredstev, da jo z njimi blatijo.
Če hoče kdo postati med krščanskimi politiki upliven, potem se loti uničevanja socialne demokracije in v dosego tega cilja zadostuje, če vedno in vedno zopet povdarja njeno raz-rednostališče, kar je baje najbolj nevarno današnjemu družabnemu redu. Če se hoče oplašili kmeta ali pa malega obrtnika pred nami in mu zapoditi strah v vse kosti, potem že zadostuje obupen klic: Stran od socialnih demokratov, oni so razredni boj!
Kako je neki to, da imajo vladajoči krogi ravno pred razrednim bojem socialne demokracije tako velik strah, ker vendar vsak, kdorkoli hoče zasledovati razmere, prav lahko vidi, da je ta razredni boj faktičen in da ga je opazovati na tisočih živih primerov. Boj med interesi kmetijstva In industrijalnimi interesi je razreden boj, veliki kapital uničuje v razrednem boju malo obrt in interesi agrarcev in konzumentov so naravnost nasprotni izprtijam, stavkam, boj-potom, pasivnim odporom in vse nam jasno kaže nespravna nasprotja med kapitalom in delom'.
In vzlic temu naj bi bil razreden boj zločin in njega povdarjanje škodljivo današnjemu družabnemu redu. Buržvazia ima dvoje vzrokov, da je brezmejno hinavščino spravila v svoje moderno razredno in strankarsko življenje.
Vladajoči krogi namreč čutijo, da pomenja proletarski razredni boj popolno emancipacijo proletariata od vodstva po buržvaziji in da je ta stran najobčutnejša. Proletarski razredni boj je visoko stališče delavca, raz katero mu je mogoče opazovati bestialne posledice kapitalizma. Zasleduje jih lahko v vseh podrobnostih, opazuje pa tudi lahko, kako popolnoma ločen je razred posedujočih od vseh človeških čutov. Če je enkrat to opazil, potem je za vedno odtegnjen vplivu kapitalističnega' razreda, kajti spoznal je, da je vladajoči razred; razred para-sitov, ki životari na njegove stroške in da stremi izkoriščevalni način kapitalizma v vseh njegovih formah po zasuženju in pohabljenju delavnih slojev. Spoznal je pa tudi, da iz tega načina vodi le ena pot: združiti vse delovne sloje brez razlike spola, narodnosti in verskega prepričanja v močno združenje dela’ proti združenju izkoriščanja.
Far, plemstvo in kapital so že davno združeni proti delavcem. Boj med posameznim izkoriščanjem v vseh formah in v delu je bil vedno skupen, čeprav so bili interesni boji izkori-šeevalnih skupin razdeljeni. Država se je razvila kot organizirano razredno telo iz nekdanje pradružbe in njene komunistične produkcije. Posledica tega je bilo suženjstvo premaganih, iz katerih se je potem razvila splošna sužnost, ki je pa zopet zginila s prodadom Rima in se nadomestila zopet z drugimi formami sužen-stva.
V	germanskih in slovanskih državah se je še dolgo vzdrževala skupna pravica do pašnikov in lovov, dokler ni v bojih med deželnim plemstvom in fevdalnim kraljestvom dobilo za odškodnino skupno last v posestvu in zemlji.
Iz svobodnih kmetov, so postali tlačani in razlastitev svobodnih je toliko časa napredovala, dal končno delavec ni bil več posestnik svoje zemlje in svojega orodja v obrti. Ob jadranje zemlje je ustvarilo ntogočne kapitalistične družbe, ki so v teku časa podjarmile trgovino1 iti produkcijo kot privilegij in vsled' tega odvzele delavcu zadnje pravice. Vse to se pa seveda ne vrši mirnim potom, temveč v težkem; stoletja trajajočem gospodarskem boju. V teh bojih so posedujoči imeli vse ugodnosti in ko se je iznašlo stroje in nova prometna sredstva, je že kapital suvereno vladal z nekdanjim svobodnim delom. Posedovanje podjetij vsebuje tudi politično moč bolj^ kakor kdarkoli prej: kapitalistična družba tišči milijone ljudi v mezdnem hlapčevstvu in izprešava iz njih neznane vrednosti. Državna bremena nalaga vedno bolj mezdnim delavcem, izkorišča jih kot producente in kot konziimente in jih vsled tega sili v razredni boj. Le ta razredni boj, ki uči delavce, da jim njih tlačitelji ne morejo pomagati, temveč da se
in hiše, vse so v naglici spremenili v vojašnice ali pa v vojaška skladišča. Vsepovsod polno mož. ki so tamkaj taborili, okoli postajali ali pa se opravljajoč razne posle urno prerivali sem' in tja. Bila je to velikanska zmešnjava slikovitih in raztrganih orientalskih narodnih noš, ki se sicer ne odlikujejo tako po svojih živahnih barvah in zlatimi okraski, kakor na primer v Bosni ali Dalmaciji, vendar pa nič manj karakteristično ne pristojajo onim, ki jih nosijo. Nasprotno, slikovite noše teh mož, ki so drugače mirni in pridni kmetjie, jim dajejo nekak divji nunbus bojevitih hajdukov. Pod velikimi, kosmatimi kučmami, katere so izgotovljene iz kozjih kož, katerih se posebno vidi na glavah mož iz Podonavske doline, dobivajo tudi najprijaznejši kmečki obrazi zelo hud izraz, ki pa pri sivolasih možeh z ostrimi potezami četrtega poziva dobiva naravnost grozne oblike.
Ravno tem najstarejšim pripadnikom srbske vojske, petdesetletnim hajduškim starcem se je prepustilo službo straž in vzdrževanje reda. Na prvi pogled na velikansko mešanico, ki vlada v taboriščih in življenje vpoklicanih množic v njih, tvorijo oni pravzaprav vojaško reprezentanco dežele. Vidi se jih s puško na rami in polno torbico patronov stati na straži ali patrolirati, in naravnost neverjetno je, kako
celotna slika ravno potom teh starih mož, katerih sive i od solnca ožgane značilne glave po čivajo na trdnih, žilavih in povečini visokih telesih zadobiva strašnega izraza bojevitosti. Ko jih človek tako gleda, mu pride nehote na misel slika starih utrjenih vojščakov iz starih časov in niti trenotek ga ne navdaja oni porogljivi čut, kateri se sicer v pričo trebušastih »junakov« naših veteranskih društev in meščanskih gard v človeku nehote poraja.
Če prav morda bi estetičen vtis, katerega ti stari junači napravljajo, nekaj izguibil na svoji privlačnosti in če prav bi njih pojav morda dajal priliko za šaljivo opazovanje, kakor pri opazovanju kakega avstrijskega filistra, kadar sedi pri polnem vrčku piva in na jeziku šterli v samem orožju.
Toda komu naj bi prišla na misel šala pri pogledu v globočino grozne tragedije, v kateri ti stari vojščaki igrajo tako važno vlogo! Ako vstopiš v obsežno z drevesi obdana dvorišča, vidiš povsod na stotine in stotine mož vsake starosti tamkaj zbranih, kjer čepe ali leže na blatnih, premočenih tleh. Nekateri so razgrnili odeje, ki so jih prinesli sabo, večina izmed njih pa ni prinesla druzega sabo, kakor svoj pisan nahrbtnik, torbo in čutaro. Okoli leže od solnca posušeni hlebi kruha, med katerimi se nahajajo
morajo sami kot izkoriščani ločiti od izkoriščevalcev in se jim postaviti v bran, bo delavce zopet osvobdil groznih posledic izkoriščanja.
Toda ta razredni boj zavzema polagoma tako grozne in gigantične forme, da so vsi razredni boji preteklih časov napram njemu pravcata otročja igra. Vse potence moči se vedno hujše pojavljajo napram proletarijatu. Prej je bil posamezen mogočen podjetnik, ki je skušal delavce izstradati, če so stavili zahteve. Potem so podjetniške organizacije stopile na pozorišče in boji so postali težavnejši. Danes je pa tisoče cevi naperjenih proti proletarijatu. Zveze industrialcev. prometne zveze, agrarni in industrijski karteli, maloobrtniške organizacije, kmetske zveze, vse so naperjene proti obrti in proti delavstvu. Poleg brezštevilnih in velikih zvez so pa še meščanske stranke s svojimi političnimi organizacijami, nasprotniškim časopisjem in končno, da ne pozabimo, država z vsemi svojimi sredstvi v pomoč vladajočim razredom. To je razredni boj, katerega si je vsekakor vredno ogledati in ta1 boj se bije v svesti. da vzlic vsem zaprekam proletarijat vendar lahko zmaga. To tudi povzroča moč napadov. Marsikdo se v bojazni Vpraša: Bode li zmagal-proletarijat v teh mogočnih bojih in bo li' končno zmagal? Čeprav se tu in tam kažejo pojavi, ki niso prav nič pripravni nas navduševati, vendar lahko s popolno samozavestjo trdimo: Mi bomo in moramo končno zmagati.
Naš boj se ne ozira na vsakdanje dogod-Ijaje, temveč opira se na zgodovinske svetovno potrebne pojave.
Čim bolj se vladajoči razred protivi naravno potrebnemu1 razvoju, tembolj se mora družiti proletarijat potom svojih organizacij v veliko enoto, izpopolniti mora svojo moč, razširiti svoje časopisje, da bo lahko opravljal svoje vzgojevalne dolžnosti napram indiferentnim in nešolanim. Vsaka posamezna stroka bo pa to tem' lažje dosegla, če napravimo vsi svojo dolžnost in zastavimo vse svoje sile za dobro stvar. Razredni boj vladajočega pomenja uničevanje — proletarski razredni boj pa odrešitev.
Držati1 se »hočemo zvesto, kajti najvjpčie zadoščenje nam bo, če si bomo v svesti, da smo storili svojo dolžnost.	•
Gospodarski pregled.
Pregled avstrijske premogovne produkcije za mesec junii in za prvo polletje 1913.
Ministrstvo za javna dela objavlja izkaz o produkciji premoga za mesec juni in za celo polovico prvega polletja ter jo primerja s pro-dukcio za isti čas lanskega leta. Dotični izkaz oziroma poročilo obsega nastopne podatke:
Kamniti premog:
okrožja (reviri) Ostrava- Karvln . . Rosice-Oslavany Kladno-Slany . . Plzen-Stfibro . . Žacičr-Svatonovice .
Galicija.............
Ostale premogovnike
sirovi premog briketi koks meterskih stotov 7,896.994	40.686	2,059.861
75.000	51.438
400.800
2,050.867
1,099.486
369.610
1,629.119
108.425
54 162	—
8.513
Skupno v juniju 1913 .	13,555.301
Skupno v juniju 1912 .	11,735.476
Od januarja do konca junija 1913 ....	80,867.855
Od januarja do konca junija 1912. . . .	76,051.509
169.848	2,119.812
131 563	1,903.976
974.521 12,470.502
830.421 11,155.613
Rjavi premog:
Mostec-Teplice-Komotava 14,288.636	142
Falknov-Loket-Karlovivari 3,152.548	154.797
Wolfsegg-Thomasroit .	292.099	—
Ljubno....................... 789.600	—
Vojtsberg-Koflach . .	576.124	—
Trbovlje-Zagorje . .	925.700	—
Istra-Dalmacija , . .	206.249	—
Galicija-Bukovina . .	29.560	—
Ostali premogovniki v čeških deželah . .	211.606	—
Ostali premogovniki v planinskih deželah .___________753.907	—
Skupno v juniju 1913 .	21,226.029	154.939	—
Skupno v juniju 1912.	20,720.530	169.751	—
od januarja do konca junija 1913. . . .	138,400.183	1,181.666	—
Od januarja do konca junija 1912. . . .	127,470.637	1,161.380	—
Torej tudi v mesecu juniju t. 1. je avstrijska premogovna produkcija pridržala svojo naraščajočo smer. Razmeroma je nanjo ugodno vplival odbit na domačem trgu. Kamnitega premoga se je nakopalo za 1-8 mil. met. stot. več, rujavega premoga pa za polmilijona meterskih stotov več. Produkcija briket iz kamnitega premoga je narasla, toda produkcija briket iz rjavega premoga je nazadovala za okroglo 15.000 meterskih stotov. Fbrikacija koksa je poskočila za 200.000 meterskih stotov.
Produkcija zlata v Transvalu.
Produkcija zlata v rudnikih, ki so združeni v »Transval Chamber of Mineš« je znašala za junij t. 1. 716.267 unč v vrednosti 3,042.509 liver šterlingov. (Ena livra v našem denarju 24 kron). Napram maju se je množina dobljenega zlata znatno skrčila. Meseca maja je namreč produkcija znašala 761.349 unč in vrednost 3,234.004 liver.
V	rudnikih, ki niso združeni v gori navedeni podjetniški organizaciji znaša junijska produkcija 30.810 (manj 32.957) unč, katere so re-prezentirali vrednost 130.873 (manj 133.994) liver. Koncem junija je bilo v tamošnjih zlatih rudnikih vposlenih 188.094 delavcev, v premogovnikih 9060 in v dijamantnih rudnikih 14.654 delavcev. Vsega skupaj 211.808 delavcev.
Naraščajoči vpliv Češke rjavopremogovne industrije v Nemčiji.
Kakor poroča »N. F. Presse«, je premogovna firma J. Peček v Ustju nakupila od »Trgovskega združenja« v Berlinu za 2 milijona mark delnic premogovnikov v Dolenjih Lužicah. Poleg tega je omenjena firma v Ustju udeležena tudi pri akcijski družbi »Phoniks« v Berlinu, katera se peča z prodajo rjavega premoga, pri rjavih premogovnikih »Eintracht« v Dolenjih Lužicah pri Weršen-Weissenfelski rujavo premogovni družbi' v srednji Nemčiji. Dnevna produkcija briket vseh štirih navedenih družb znaša 1400 do 1500 vagonov.
Harpenska rudniška družba.
Iz Diisseldorfa dne 26. julija javljiajo, da je »Harpenska rudn. družba« napravila v trgovskem letu 1912—1913 prebitka 26,000.045 mark (lani 18,331.500 mark). Dividende, ki jih bodo delničarji prejeli bodo najbrže znašale 11 odstotkov.
Po ovinkih.
Pod tem naslovom' smo v 22. številki našega lista prinesli daljši članek, v katerem smo razkrinkali podlo početje rudniških posestnikov in njihovih uprav napram novemu zakonu, kateri rudniški gospodi posebno ni zavoljo tega
tanko narezane plasti sira in čebula, sem in tja tudi košček slanine ali pa košček svinjskega mesa. Na vsem pa se pasejo debeli roji muh. Poleg vsakovrstne nesnage se valja krog in krog polno odpadkov prvotnih jestvin. A skozi gosto in temno oblačie, ki ga tvori na milijone muh in katero izgleda kakor megla, ki izstopa iz kakega močvirja, je videti, kako se prikazuje črna in grozna pošast — kolera. In če natančno poslušaš in zasleduješ o čem se ti ljudje pogovarjajo, tedaj se kmalu prepričaš, da niso slepi in brezskrbni napram grozeči jim nevanosti Ne vojska^ katere se ne bojijo, temveč kolera je tisti strah, ki jih prešinia in proti kateri se ne morejo braniti, česar se zavedajo. Kolera je tisti predmet, o katerem se pogovarjajo.
Stalno in stalno slišiš ponavljati besedo kolera. Velik strah navdaja te ogromne množice pred' tem ogavnim sovražnikom, kateremu je mogoče priti v okorn le potom miru in blago-tvornimi isredistvi, kateremu pa so v orožju šterleče množice vojščakov nahajajoči se v skorjah neisnage zmešane s krvjo, v bedi in mrzličnem vrvenju brez vsake obrambe izročene na milost in nemilost.
Kadar se v ozadju reži pošast kolere, tedaj vsa beda, katera se tukaj neprestano preriva po
ulicah, izgubi skoraj vso privlačnost. Človek jo še komaj opazi.
Nešteto mož v uniformah oprti na palicah ali bergljah se vleče mimo. Mnogim, ki vpog-njeni1 šantajo se pozna, da niso le ranjenci, katerim se bodo rane zopet zacelile, temveč da bodo ostali vse svoje žive dni hudo pohabljeni. Nehote se tudi privadiš kmalu pogledu na mnoge in mnoge uničene in na pol podrte človeške postave. Tudi bolnišnice, ki se nahajajo tu in tam poleg ceste i v kojih vrtovih ali dvoriščih se nahajajo ranjenci, ki žele imeti postlano na prostem in ki se deloma skušajo zopet postavljati na noge in hoditi, vzbujajo komaj še tvojo pozornost, kar na vse zadnje ni nič čudnega, kajti do malega se ti v vsaki ulici nudi ena in ista slika groze.
Improvizirali so v Belgradu nič več in nič manj kakor šestintrideset bolnišnic.
Oko končno niti ne počiva več na enolični sliki gorja in se obrača radovednost raje v drug kraj, kjer je videti velike gruče vjetih Bolgarov, ali pa trope v obleko iz grobega platna oblečenih teških hudodelcev vklenjenih v težke verige, ki jih stari domobranci četrtega poziva ravnokar prepeljavajo.
(Dalje prihodnjič.)
všeč, ker določuje štirinajstdnevno izplačevanje zaslužka rudarjem. Ravno ta določba ji je trn v peti.
Z drastičnim slučajem iz Št. Janža smo najedli, kako >se ti gospodje proti temu zakonu bojujejo in smo ob enem tudi dejali, da se bo na zahtevo prve skupine rudarske zadruge za okraj c. kr. rudniškega urada v Ljubljani, vršilo tudi med rudarji v Idriji glasovanje o tem, ali so tamošnji rudarji za štirinajstdnevno ali pa za prejšnjo mesečno izplačevanje. Izrazili smo tudi upanje, da bodo idrijski rudarji grdo nakano po zaslugi zavrnili, kar se je tudi zgodilo. Tozadevno glasovanje se je vršilo dne 10. avgusta 1913 in se je za podjetniške nakane končalo naravnost usodepolno. C. kr. rudniška uprava kakor tudi ostali rudniški podjetniki so s svojo prvo skupino vred1, odšli z velikanskim nosom.
Izmed vseh v idrijskem rudniku vposlenih delavcev se je izreklo 923 za štirinajstdnevno in le 33 za mesečno izplačevanje. To je bil pač možati odgovor na intrige iz zasede. Vsa čast našim idrijskim tovarišem.
Izdatna klofuta, ki so jo s tem glasovanjem dobili rudniški podjetniki in njihova prva skupina, pa je zaskelela tudi še koga drugega. Bili so to naši klerikalci; ki so doživeli s tem glasovanjem poraz, zlaisti ker je njihov trabant dr. Benkovič na njihovo in 'povelje Trboveljske premogokopne družbe svoj čas proti uvedbi štirinajstdnevnega izplačevanja zaslužka v rud-ništvu v državnem zboru rohnel, intrigiral in se lagal, da so njemu rudarji vi Trbovljah izjavili, da štirinajstdnevnega izplačevanja ne marajo.
I a hud poper jim je povzročil tako močno kihanje jeze, da niso mogli molčati. Spravili so se v glavnem glasilu klerikalne stranke »Slovencu« z dne 16. avgusta; t. 1. nad idrijske rudarje za to, ker ti nočejo plesati tako, kakor bi rudniški podjetniki in njihovi zavezniki klerikalci hoteli.
Da bodo rudarji vseh krajev videli, kako znajo naši klerikalci o njih zafrkljivo in zaničljivo govoriti, objavljamo skrpucalo, ki ga je
o	tej zadevi »Slovenec« omenjenega dne prinesel, v celoti. Glasi se:
»Po nekem sklepu rudarske zadruge v Ljubljani so se preteklo soboto rudarji povpraševali,^ za kateri način plačevanja zaslužka se izrečejo, ali mesečno ali štirinajstdnevno. Prvi način je bil že od nekdaj' v navadi, zadnji pa se je šele lansko leto zakonitim potom vpeljal. Delavstvo se je v veliki večini izreklo za štirinajstdnevno plačo in le neznaten del je za mesečno plačo glasoval.lKer je v nekaterih erarič-nih podjetjih celo tedensko plačevanje dnin, pride polagoma tudi pri nas do tega. Če se okoli ozremo, zapazimo čudne pojave. Rudarska uprava podvojuje plačilne dneve, vojaška uprava pa se baš ravno sedaj trudi, da vpelje za dalje služeče vojake mesečno plačilo, namesto na vsakih pet dni. Ko1 hoče tedaj vojaška uprava vojaku nekako spričevalo dati, daje sposoben s svojo enkrat prejeto plačo celi mesec razpolagati, odreka to rudarska uprava rudarju baš v tem modernem in- naprednem času, in k temu še rudar sam pritrdil; iz tega sledi, da rudar ne more kaka večja plačila naenkrat izvršiti in je torej navezan na dražje obroke — morda celo z obrestmi, S 14dnevno plačo ni torej v tem oziru nikak socialen napredek zaznamovati. Od nove naredbe je izvzetih nekako 30 delavcev, ki imajo letno stalno plačo, odredba torej ni splošna. Ko se je 14dnevno plačilo vpeljalo, je bilo čuti nebroj zabavljic, pa kakor se vidi, se časi z nazori vred hitro spreminjajo. Sicer je pa to zadeva merodajnih oblasti in rudarjev samih.«
Vsa ta kolobocija sicer nima ne glave, ne pete, toda, takoj na prvi pogled se pozna, da je hinavcu strašno žal, da ne gre po volji rudniške uprave. Sam priznava, da je v nekaterih era-ričnih podjetjih že vpeljano celotedensko izplačevanje. Mi pa dostavljamo, da je tudi v celi vrsti privatnih rudnikov zlasti na Češkem že zdavnaj uvedeno tedensko izplačevanje, in da bi se dotični rudarji branili z vso silo, če bi se jim ga hotelo vzeti, oziroma podaljšati, ker so se prepričali, da jim je tedensko izplačevanje najbolj prikladno.
Najbolj originalno pa je, da »Slovenec« pri-ravnava razmerje rudarjev z razmerami vojakov. No, »špas« bi pa res tudi bil, če bi država v svojih rudnikih vpeljala za družinske očete, rudarje, šest soldov »leaiunge« na dan in pa »komis« kakor pri vojakih. Očividno se je piscu tega znamenitega članka bledlo, kajti drugače gotovo ne bi blebetal takih neumnosti. Toda šalo na stran. Dopiisnik ne vč, kako* bi »korist« mesečnega izplačevanja dokazal, za to rudarje enostavno zafrkujfe in naravnost žali. Vseeno pa si dovoljujemo opozoriti, da noben
navadni vojak, prostak ne bo služil dalje kakor mu je treba. Vsak je vesel, ako mu je mogoče kasarno čim preje zapustiti. Oni, ki dalje služijo, so podčastniki, kateri v mnogih slučajih nimajo nobenega rokodelstva, na kmete nazaj pa se jim ne ljubi hoditi opravljati navadna in težka dela. Za to raje ostanejo nadalje pri vojakih. Sicer pa se je klerikalni zvitorepec s svojim nerodnim primerom samega sebe udaril po zobeh. Kajti to bo menda vedel, da podčastniki, posebno oni, ki služijo dalje, imajo nekoliko boljšo plačo, kakor pa prostaki. Rudarji pa niso nobeni podčastniki, paznikom pa, ki ne delajo v akordu, temveč imajo trdno in *stalno plačo, vseeno če kaj delajo ali lenarijo, je mesečna plača ostala. Rudniški podjetniki naj odpravijo akordno d.elo, dajo naj rudarjem dobro, trdno in stalno mesečno plačo, katera naj se avtomatično povišuje in takoj bodo vsi rudarji za mesečno izplačevanje kar navdušeni. Dokler pa tega ne bo, se rudarji na željo klerikalcev sami sebe slepili ne bodo z mesečnimi plačami, katerih v resnici ni bilo: Vrhutega je prejšnje izplačevale zasilužka dajalo podjetnikom vedno priliko za trganje na akordu, češ, glejte koliko ste zaslužili. In res je rudar na videz ob koncu meseca dobil nekaj več denarja skupaj, ampak da je moral zanj trdo delati ves mesec, tega nihče ni upošteval. Sploh pa pohaja izplačevanje zaslužka na mesec v rudni-štvu iz prav starih časov, ko se o sedanjem življenju rudarjev nikomur še niti sanjalo ni. In to starokopitništvo velja pri »Slovencu« za »moderno«.
Kar hoče reči o dražjih obrokih in o obrestih, tega menda niti sam ne ve. Da so pa zaslužki rudarjev torej že njihova lastnina, rudniškim podjetnikom, ko so jih imeli po ves mesec na razpolago, res nesli na račun rudarjev prav lepe obresti, tega hinavec ne pove. In da so bili med tem rudarji po ves mesec brez vinarja in so si morali v mnogih slučajih potreben denar izposoditi, tega tudi ne.
Končno pravi »Slovenec«: »Ko se je štirinajstdnevno plačilo vpeljalo, je bilo čuti nebroj zabavljic, pa kakor se vidi, se časi z nazori vred hitro spreminjajo. Sicer je pa to zadeva merodajnih oblasti in rudarjev samih.«
Tako torej. Ali pisec tega članka si daje, kar se tiče poznavanja razmer med rudarji, jako slabo spričevalo, ker drugače bi moral vedeti, da so se rudarji in njihovi zastopniki v državnem zboru za skrajšanje plačilnih rokov po leta in leta potegovali in so baš v onih krajih, kjer obstoja, kakor sam priznava, že tedensko izplačevanje, to skrajšanje plačilnih rokov s pomočjo svoje strokovne organizacije izvedli, kar je pač jasen dokaz, da so ga hoteli imeti, ker je to v njihovo korist. Stvar se ni rodila danes, za to pai tudi ne more biti govora o izpre-minjanju tozadevnih nazorov.
Če pa je kdo na štirinajstdnevno izplačevanje zabavljal, tedaj so- to bili maloštevilni pristaši klerikalcev, ki so vedeli, da rudniškim posestnikom stvar ni všeč in ki so v svoji potuhnjenosti računali, da se bodo s svojimi zabavljicami gospodom prikupili.
Treba je pa tudi povedati, da noben rud-, niški podjetnik ne izvzemši erar, prostovoljno skrajšanje plačilnih rokov ne vpeljava, če pa pisec trdi, da1 je erar uvedel štirinajstdnevno izplačevanje samo zaradi tega, ker odreka rudarjem sposobnost, vršiti kaka višja plačila naenkrat, tedaj je to prozorno lažnjivo zavijanje resnice z namenom; da rudarje od strani krene. Nasprotno je res in to ve sleherni rudar, da so se rudniški podjetniki štirinajstdnevnemu izplačevanju branili in da jim vlada torej gospodar eraričnih rudnikov, pri tem prav izdatno sekundira.
Klerikalce enostavno jezi, da se jim ni po^-srečilo izvršiti dano jim nalogo od strani njihovih pajdašev, rudniških magnatov. Zato ne vejo, kaj bi počeli.
Sicer jih pa, kakor v članku sami povedo, vse skupaj res nič ne briga. Pa vse eno so dobro napravili, da so napram rudarjem zopet enkrat pokazali svojo pravo bravo.
Kako država kot podjetnik ravna s svojimi delavci.
V	zadnji številki »Gliick auf« objavlja sodr. Čobal članek pod tem naslovom, katerega zaradi karakterizacije razmer v Idriji objavljamo tudi mi. Sodrug Čobal:
Prišel sem dne 9. avgusta t. K v Id ritjo, kjer sem na večer tega tudi govoril na delavskem shodu. Po mojfem prihodu sem se s tamošnjim županom sodrugom Štravsom podal na malo okrepčilo v hotel »Pri črnem orlu«. Komaj smo se usedli, Je prišel k sodrugu Štravsu rudar J. Bratuš, kaiteri Je v rudniku za živo srebro de-
lal skozi 40 let in ki je bil pred kratkim vpoko- | jen (penzioniran). Mož ima družino, ki sestojia [ iz 9 glav. Ker pa Bratuš zaradi svoje številne družine ni mogel dobiti takoj drugo stanovanje, posebno še, ker v Idriji vlada itak veliko pomanjkanje stanovanj, ga je država,'kateri je skozi štirideset let žrtvoval vso svojo delovno silo, enostavno postavila z vsem kar ima, na cesto. To se pravi, pustila mu je potom sodnij-skih organov postaviti vso njegovo lastnino (pohištvo itd.) kratkomalo na cesto.
Potem, ko je Bratuš pripovedal, kaj da je, sem začudeno VDrašal, jeli kaj tacega v Idriji mogoče in izrazil mnenje, da bi morda bila na mestu tozadevna intervencija. Toda sodrug Štravs, ki je kakor omenjeno, župan mesta Idrijje, me je poučil, da si je že z največjim trudom prizadeval, da bi pri ravnateljstvu državnega rudnika dosegel opustitev deložiranja in pa naj bi se na mestu tega stanovanja prepisalo na enega izmed Bratužovih sinov. Bilo pa je vse zaman. Ravnatelj je na kratko odgovoril, da kadar bo on izstopil iz službe, se bo izselil tudi iz stanovanja. Nadalje mi je sodrug Štravs pravil, da je rudniško ravnateljstvo poleg gori navedene še druge jtri delavske družiime na ta način že vrglo iz njihovih dosedanjih stanovanj na cesto.
Mestna občina idrijska sama ima le eno majhno sanovanje na razpolago, v katerem pa se ta čas že nahaja četvero takih družin! So^-drugi, ki sede v občinskem zastopu idrijskem, si že dolgo prizadevajo doseči, da bi se na občinske stroške zgradilo nekaj stanovanj, ali deželni odbor kranjski je tisti, kateri ta namen pod raznimi pretvezami vselej prepreči. Le zaradi prezidave ene občinske hiše, katero naj bi se preuredilo za stanovanja, se vleče prepir med občino in deželnim odborom že skozi šest let. Zadeva je bila tudi že dvakrat pred upravnim sodiščem.
Menim, da k gori navedenemu ni treba dostavljati nobene kritike. Gori omenjeno zadostuje, da bo vsakemu rudarju jasno, kako je država kot delodajalec brutalna in kako naj more taka država vplivati na zasebne podjetnike glede boljšega ravnanja z delavci.
Zagorje, 14. avgusta 1913.
Miha Čobal.
Mi dostavljamo le sledeče: Država kot delodajalec v sedanji obliki in sestavi njenih vladnih krogov zasleduje ravno iste kapitalistično izkoriščevalne namene kakor vsak posamezen zasebni izkoriščevalec, za to se je treba proti nijej ravno tako boriti, kakor proti vsakemu drugemu podjetniku. Zanimivejša pa je stvar glede pravde, ki jo vodi po pretežni večini delavska idrijska občina s skoz in skoz klerikalnim deželnim odborom, ki noče pripustiti', da bi občina na svoje stroške napravila nekaj, stanovanj za rudarje, kar je pač jasen dokaz za to, kako čuvstvovanje vlada pri krščanskih veljakih za ubogega trpina rudarja. In baš ta svojat ima toli predrzno čelo pošiljati med rudarje svoje emisarje z nalogom, da love do raznih zakotnih shodih na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem med rudarji kaline za njihovo jugoslovansko strokovno (?) zvezo, katero so ustanovili za to, da bi si z njo ustvarili nekak repek svoji do dna korumpirani klerikalni stranki. Najznačilnejše pa je, da tudi dr. Zajec, ki je predsednik tiste trapaste jugoslovanske zveze, sedi kot član v onem klerikalnem deželnem zboru kranjskem, kateri izmozganim rudarjem rje privošči na stara leta podstrešja, kadar jih brezsrčna kapitalistična država vrže na cesto.
Tovariši, kadar pridejo ti hinavci med vas kaliti z raznimi zlaganimi obljubami vodo, vzemite v roke metlo in jim pokažite, kje je tesar pustil vrata.
Zdravniška izjava o potrebi dopustov.
V	socialno nazadnjaških krogih prevladuje še vedno mnenje, da so poletenski dopusti za nastavljence in delavce luksus, katerega se lahko pogreša. Kako malo odgovarja ta ngzor resnici, o tem nas poučujejo nekatera zanimiva izvajanja, ki jih navaja o potrebnosti dopustov dr. med. Alfonz Fišer v časopisu nemških in-dustriaJnih uradnikov. Med drugim piše; »Vsak praktičen zdravnik nam potrdi, da obstoja oela vrsta bolezni, katerim se z nobenim sredstvom ne pride v okom, ako se ne izvrši izpremernba zraka. Po navadi niso te bolezni naj hujše vrste, vsled katerih.tudi vselej* ne nastopa popolna delanezmožnost. zastrupljenje s svincem, pomanjkanje krvi, nervoziteta, obolelost dihalnih organov itd., torej same take bolezni, ki posredno ne povzročajo prekinjenja dela, vendar se pa polagoma razvijajo tako, da vodijo prizadetega v hudo bolezen, akcr se jih ne skuša pravočasno preprečiti. Za to je pač razumljivo, zakai bolniške blagajne in tudi podjetniki sami v mnogih slučajih pošiljajo svoje člane in nastavljence v toplice ali kako drugo zdravilišče.. Toda čakati tako dolgo, da se bolezen že pojavi, je ve-
I	lika napaka, kajti vsakdo pač ve, da je veliko [ lažje bolezen pravočasno preprečiti, kar je tudi več vredno, kakor pa jo zdraviti in odpravljati. Največji del delovnih oseb je vsled njihovega poklica dandanes izpostavljen majraznovrst-nejšim, zdravju škodljivim vplivom. To velja zlasti o onih osebah, ki imajo opraviti s strupenimi tvarinami ali pa so izpostavljeni škodljivim plinom in drugim zopernim dišavam; velja tudi o onih, ki morajo pri svojem opravilu vdihavati kakršenkoli prah. Sploh o vseh, katerim ostaja premalo časa za vsakdanje okrepčilo v svežem zraku. Pri teh osebah, ki štejejo na milijone, se ne sme, ako se na ljudsko zdravje hoče jemati ozir, čakati trenotka, ko se je že bolezen pojavila, temveč jo je treba pravočasno preprečiti. Najjzdatnefjše sredstvo v tej smeri je vsakoletni dopust, ki naj služi zai okrepitev zdravja. Pripomniti pa je. da dopust, ki traja morda le dva ali tri dni, nima prav nobenega pomena. Včasih je tak kratek dopust celo škodljiv. Kaj naj tudi kak nastavljenec, oziroma delavec s tako kratkim časom počne?
Dopust, kateri ima resnično kaj koristiti, mora trajati vsaj en teden, le tedaj bo njegov namen telesno i;n duševno okrepčitev dosegel.«
Mi dostavljamo le, da mora biti dopust, katerega bi vsako leto posebno rudarji nujno potrebovali, tudi plačan, ker za dopust s krulečim želodcem bi se gotovo vsakdo zahvalil.
Nemogočega ni nič, plačane ..dopuste je mogoče doseči in vpeljati, milijonarski rudniški podjetniki bi nekaj tisočakov v ta namen prav lahko prenesli. Toda prostovoljno ga delavcem ne bodo hoteli priznati. Vpeljatev dopustov bo zahtevalo dolge in hude borbe, katera se brez rnočne strokovne organizacije ne bo dala izvesti.
Stavke in plačilna gibanja.
Osek.
Rudarji tukajšnjih Aleksandrovih jam so dne 12. avgusta 1.1. ustavili delo. Zahtevali so: lOodstotno povišanje šihtne plače, lOOodstotno povišanje plačila za nedeljsko delo in osemurni delovni čas. Potem ko je rudniška uprava priznala 20 vin. povišanje šihtnih plač, je večina 800 mož broječih stavkujočih rudarjev, to ponudbo sprejela in se je že drugi dan zopet podala na delo. Drugi del vztraja nadalje v stavki.
Britanska Kolumbija v Ameriki,
Iz Viktorije (Britanska Kolumbija) je došlo dne 14. avgusta t. h poročilo', da je v rudniškem okrožju na otok Vancouver, kjer stavka 3000 rudarjev, prišlo do resnih nemirov. V Namilimo so se »stavkujočii lotili policije in so ranili več uradnikov.
Copper Country, Amerika.
V drugi polovici meseca julija t. 1. je izbruhnila velika stavka rudarjev bakrenih rudnikov. Stavkajočih, med katerimi se nahaja tudi kakih 5000 Slovencev in približno toliko Hrvatov, je vsega skupaj okroglo 25.000. Vsega skupaj je na stavki prizadetih 50 rudnikov.
V bakreno okrožje, ki je prizadeto po stavki, je vlada poslala 2500 vojakov. Med stavkujočimi vlada veliko razburjenje in kakor vse kaže, bodo rudarji v železnih rudnikih, katerih je okrog 40.000, v Marksuette, Midi., stopili istotako v stavko.
V bakrenih rudnikih zahtevajo rudarji priznanje njihove organizacije, tri dolarje minimalne dnevne plače in osemurni delovni čas. Nadalje zahtevajo, da se imata k vrtalnemu stroju namestiti po dva moža namesto enega kot sedaj.
Dopisi.
Hrastnik. (To in ono.) Dolgo časa in dolgih zahtev je bilo treba, preden se je začelo z zidavo prepotrebnega kopališča. Ampak ne vemo, bode li samo za paznike ali tudi za rudarje, je namreč tako majhno, da se bode k večjemu sest do osem rudarjev moglo kopati. Kam pa se bodo hodili rudarji iz Ojstrovega kopat? Ali morda tam ni potrebno? Se pač povsod štedi. — Naš gospod ravnatelj že zopet začenja s svojo staro trmo. Hoče namreč preprečiti, da1 bi se mladi rudarji ne ženili. Ako ne dovoli on v ženitev, potem se bi pa ne smel poročiti. Če se pa poroči, potem pa prepove, da se ne sme žena sprejeti v bratovsko sklad-nico. Vsaka prošnja je zaman. Ne vemo, ali ne pozna bratovsko skladiščnih pravil, ali hoče samo rudarje šikanirati. Ali boste, gospod ravnatelj. Vi taki morebitni vdovi dali pokojnino?j Saj vendar nismo v Sibiriji, da bi se moralo po kolenih prositi, ali bi se smel kdo poročiti ali ne. Ako se pripeti kakšna nesreča, boste Vi odgovorni. — Ravno tako mu tudi žilica ne da miru zaradi »fasunge*. Nešteto pritožb imamo, ko se pridejo delavci pritožit, kako se jih šikat-nira, ako nakupujejo kje drugje namesto v
gverkovskem magacinu. Ako se hoče poročiti, se m zarohni, poidi) tjia, kjer »fašeš«, isto izve zaradi stanovanja, zaradi kurjave itd. Da, celo pri delu se jih nadleguje in izprašuje, kje dal fašejo. In to delo opravljal sam ravnatelj. Kje drugje imajo pač ravnatelji druge skrbi, a naš Leiler ima pač s tem veselje. Kakor nam je znano, se je že pred, meseci nekdo pritožil na revirni urad, a do danes še ni niti' odgovora, še manj pa, da bi se tozadevno kaj ukrenilo. Morda bodo res toliko časa čakali, da se bo moralo na višjem mestu povprašati, če živimo v Avstriji ali kje? C. kr. rudniški urad, ako nočeš, da bi se te imelo za ponižno slugo raznih ravnateljev, daj tozadevni ukaz, da mora vsako ženo vpisati v bratovsko skladnico in da naj ravnatelj pusti popolnoma pri miru ljudi radi tega, ako se kdo upa, kje drugje nakupovati svoje potrebščine. To je treba enkrat za vselej prepovedati. Saj vendar živimo v 20. stoletju in smo v ustavni državi itd. Vendar je dovolj če se delavca pri delu izkorišča, ni pa potreba da bi se ga še sililo, kje naj nakupuje svoje potrebščine. Res ni čudno, da so začeli delavci odhajati v Nemčijo in Ameriko, saj pri takih razmerah itak za ostati ni.
Rudarji pokažite hrbet, in pristopite v strokovno društvo rudarjev v »Unijo« in tudi v Valše lastno kons. društvo. Dolžnost bi pač bila.
Kako se postopa s starimi rudarji bodi en slučaj naveden. Rudar B. je delal vsega skupaj nad 45 let pri trb. prem. družbi. Ko je šel v pokoj je prosil ravnatelja, naj pusti njegovemu zetu isto stanovanje, češ, bodem jaz zraven lahko stanoval, da mi ne bo treba na stara leta po drugod iskati stanovanja; bodem lahko pri svoji hčeri.
Mislimo, da je skozi 45 let pač to zaslužil, da bi se mu vsaj to ustreglo. Ker je pa dotični bil ves čas zaveden organiziran delavec, se mu je enostavno reklo, čez 14 dni mora stanovanje prazno biti. Gospod' ravnatelj, ali je to lepo, tako ravnanje s starimi rudarji? Seveda, ko bi bil dotični, Vaš podrepnik, bi ga pustili sploh naprej v stanovanju, kakor par drugih penzijo-nistov.
Čudne razmere pri podjetniku Senekoviču.
Ta podjetnik ima zidarje v jami, kateri spadajo podi službeni red' trb. prem. družbe. Ti zidarji bi morali biti zavarovani pri bol. blagajni brat. skladni c e kot kopači za K 3:10, a so zavarovani samo za K 2:80. Ako zboli tak zidar dobi namesto K 1:86 samo 1:38. To je naravnost ne-postavno. Tu se bolniško blagajno opehari na eni strani, in na drugi pa delavec. Senekovič se pa smeje, ker mu ni treba tako visoke prispevke plačevati. Revirni urad zgani se. — Nadalje je v službenem redu rečeno, da mora vsak delavec pri rudniku imeti Mdnevno plačo, dobiti mora plačilni list (Lohnzettel), v katerem je natančno označeno kakšne prispevke je plačati bol. blagajni in bratovski skladnici. A za Senekoviča ne velja to vse nič. Kaj njemu zakon, kaj službeni red. On izroči enemu zidarju denar in isti ga plača v neki gostilni zidarjem. Tudi, plačevanje v gostilni je prepovedano. Slavni revirni urad bi prosili, da naj tu malo pogled'a in dbvelj posla bode imel. Mislimo, da Senekovič vendar nima kakšne predpravice.
Idrija. Shod podružnice Unije dne 10. t. m. ni bil tako obiskan, kakor bi bilo treba. Le par sto vztrajnih ljudi se ni zbalo slabega vremena, ki je razsajalo ves večer. Shod je bil zelo zanimiv, SodT. Čobal iz Zagorja je o priliki spremstva revizorja konsumnih društev, ki se je ta dan mudil tudi v Idriji, poročal o mednarodnem kongresu v Karlovih varih. Statistično je dokazal kako pritiskajo podjetniki vedno bolj na rudarsko delavstvo. Produkcija podzemeljskih rudnin in premoga se je v zadnjih letih potrojila. Za svoj trud je plačan samo angleški rudar, ker si je svoje plače uredil s svojo močno strokovno organizacijo. Avstrijski rudar ni organiziran, zato pa tudi strada. Posluša rajši verske in šovinistične osrečevalce namesto svojo strokovno organizacijo, zato pa ima od vseh lepih idej prazen želodec in žalost v svoji družini. S. Čobal se je ozrl tudi v zgodovino prvotnih bojev delavstva v Idriji in je z žalostjo konstatiral, da namesto boljše organizacije opazuje brezbrižnost delavcev, ki ne mislijo, da to kar so si s težavo priborili lehko ne vede kdaj zopet izgube. Imeli, naj bi za vzor angleške rudarje, ki so si sami rekli, Najprvo si ustvarimo dobre strokovne organizacije, potem pa se bomo brigali za naše plače, ki pridejo same ob
sebi, če smo organizirani. S. T. Filipič je podal točki slučajnosti pojasnilo na odgovor delavskih zahtev z dne 8. junija t. 1. Ker je odgovor negativen je sklenil shod soglasno, da se resolucija od 8. junija v polnem obsegu obnovi. Končno je izrazil shod tudi ogorčen protest proti, temu, da se vpokojeni rudarji brezpogojno mečejo iz eraričnega stanovanja na cesto, neoziraje se, če imajo kje streho ali ne. Na shod je kot po navadi prišlo tudi to pot par klerikalnih spiceljev, ki mešajo po rudniških uradih črnilo in pišejo v znano »Našo moč« o delavskih nastopih in socialnih demokratih. Tako so po svoji otročji, sposobnosti opisali tudi Čobalov shod.. Z dopisom bi radi igrali »humor«, ker je bil shod bolj slabo obiskan, ali za humor so ti otročaji nesposobni, kaj še za kak stvaren dopis.
Griinbach pri Schneebergu. Tukajšnja skupina Unije rudarjev avstrijskih obhaja letos 15-letnico svojega obstanka. V to svrho priredi dne 7. septembra 1913 veselico, katera se bo vršila na vrtu gostilne gospoda Friče. Sodelovala bo iz prijaznosti pevska zveza Wahring pod osebnim vodstvom' društvenega zborovodje g. Karel Čižeka in godba v Griinbachu. Bratska društva in somišljeniki so' na udeležbo prijazno vabljeni. Vstopnina k vrtni veselici znaša v predprodaji 50 vin., pri blagajni 80 vin. Zvečer bo ples.
Trbovlje. (Zahvala). Podpisana vdova, ki mi je kruta usoda na tako tragičen način iztrgala moža, izrekam tem potom v svojem kakor tudi v imenu svojih otrok vsem onim, ki so mi v času nesreče priskočili v obilni meri z podaritvijo podpor na) pomoč najiskrenejšo zahvalo. Zahvaljujem se naši vrli rudarski godbi za sviranje lepih žalnih koračnic ob pogrebu, kakor tudi vrlemu našemu rudarskemu zboru za petje ginljivih žalostink, darovalcem krasnih vencev in sploh vsem, ki' so mi na kakršenkoli način pomagali tolažiti globoko bol nad izgubo mojega nepozabnega moža, oziroma očeta. Vsem skupaj kličem hvala lepa.
Trbovlje, dne 14. avgusta 1913.
Julijana Lesičar.
Velenje. Da ne bo nobene pomote omenjamo še, da tisti Vekoslav Zajec v Skalah, ki bi rad izvrševal klerikalcem hlapčevske službe, ima pri tukajšnjih rudarjih jako malo bolje rečeno nič veljave. Pri priganjačih je bolj priljubljen, kar je zanj seveda jiako slabo izpričevalo. Možakar živi menda v kaki fiksni ideji in bi javnosti rad dokazal, da »on« Zajec nekaj velja. Da bi pa svojo popularisteto tudi očitno pokazal, prireja včasih pravcate maškarade na samokolnici in misli, če se pusti voziti okoli kakor kak »dumme August« v kakšnem cirkusu da imajo otroci svoje veselje, da to komu impo-nira. Toda počasi! Naš Zajec ni tako kar od muh. On zna tudi izvrstno prirejati romarske procesije. »Naša moč« je nedavno prinesla »presenetljivo« vest. da se je vršil dne 27. julija na Oljski gori shod, kjer je znano gobez-dalo dr. Korošec prodajal zbranim backom svoje otrobe. Ce je pri tej priliki reševal tudi rudarje, ne vemo, pač pa vemo, da je dobil naš junak Zajec povelje, naj pripelje na ta dan na Oljsko goro čim več rudarjev, ki naj bi sprejeli dr. Korošcev blagoslov političnega sleparstva. In res je klerikalni monitor »Naša Noč«, ki je glasilo farovških kavk, poročal, da je prikorakalo na Oljsko goro »velikansko« krdelo rudarjev iz Škal in sedaj strmite, vsi v uniformah, na katerih so se svetili »knofi«. kakor kakšnim generalom od »šarfšicev«. Če so si ti junaki poreje na tesno dobro speli jermene, da bi jim njihovi sestradani želodci pod »lepo« uniformo, ki je mimogrede rečeno ostanek nekdanjega tlačanstva rudarjev, ne krulili, tega seveda1 ne vemo. Pač pa vemo, da bi napravili ti reveži bolje, če bi si kupili kako pošteno obleko, če imajo potrebna sredstva za to (?) namesto, da bi pokrivali svoje izmozgane kosti z firlefan-cami, ki spominja na one čase, ko je pela v rudnikih še biriška palica. Morda bi včasih tudi potrebna obleka ih več kruha otrokom bolj. pristojalo, kakor pa »lepa« uniforma na izstradanem in izmučenm telesu očeta rudarja. Vrhu tega bi pa izgledulo tudi nekoliko bolj »krščansko.« No, naj bo že kakorkoli, pustimo kavkam njihovo veselje, katerega morajo imeti tudi otroci. Toda. da ne bo zopet pomote, moramo omeniti, da se je »Naša Noč« v svojem poročilu malce zmotila. Če smo smeli našim očem verjeti, tedaj smo našteli celih 7 uniformirancev, kateri so s težkim trudom spotoma nalovili še
kov. V pomirjenje javnosti torej naznanjamo, da se nam starega uniformiranega »londštur-ma« ni treba bati, posebno, ker bo Zajec, ki bo ostal zmirom: Zajec, kakor vse kaže kmalu ostal z njegovo uniformo sam. Naraščanje naše podružnice »Unije avstrijskih rudarjev« nam vsaj za to jamči.
Vojtsberg. Na grozno počasnost uradnega kljluseta, ki prav pogostoma celo obtiči, smo sicer že navajeni. Kar pa si v tem oziru »špoga« okrajni glavar v Voitsbergu, to pa že presega Vse dopustne meje. Že zdavno pred enim letom je »Unija avstrijskih rudarjev« poslala na okr. glavarstvo v Voitsbergu in Deutschlandbergu vlogo z zahtevo po zvišanju v kraju navadne dnevne mezde v svrho dosege višje bolniške podpore. Okrajno glavarstvo v Deutschlands-bergu je dotično vlogo že dolgo tega rešilo in sicer v tem zmislu, da je v kraju navadne dnevne plače za politiški okraj Deutschlandsberg primerno zvišalo', katero zvišanje je že dne 1. aprila 1913 tudi res stopilo v veljavo. Toda gospod okrajni glavar v Voitsbergu do sedaj še ni smatral za potrebno, da bi rešil gori navedeno vlogo, katera je bila tudi njemu istočasno vposiana. Ker pa prideta oboje glavarstva pri rudarjih ene in iste bratovske sklad-nice v poštev, je okrajni glavar v Voitsbergu zakrivil, da dosedaj ne dobivajo še bolni rudarji v obojih glavarstvenih okrajih tako potrebne višje bolniške podpore. Na tozadevno urgenco od strani Unije rudarjev, jie okrajno glavarstvo v Voitsbergu odgovorilo, da bo zadeva tekom dveh mesecev rešena. Od tega časa . pa je že potekla več kakor štiri mesece, toda o rešeni vlogi ni ne duha ne sluha! Zakaj, gospod okrajni glavar vloge ne reši, je naravnost nerazumljivo. Človeku se nehote dozdeva, da hoče omenjeni gospod rudniškim podjetnikom v Koflach - Voitsbreškem revirju izkazati neke službe, kajiti toliko časa, dokler ni zadeva rešena, tem gospodom rti treba plačevati nobenih višjih prispevkov v bolniško blagajno. Nekaj mora gotovo tičati za tem, ker je na vsak način čudno, zakaj okrajhi glavar ne mara rešiti tega, kar je njegov tovariš v Deutschlands-bergu že zdavnaj rešil. Če bo hotel okrajni glavar v Voitsbergu odVmiti od sebe krivdo, da prizadeti rudarji ne dobe potrebne višje bolniške podpore, tedaj se bode moral odločiti. Ako pa ne stori tega. bo povabljleno, da ga bo kdo drugi opozoril na nljegOvo dolžnost.
Razne vesti.
Kasteltermini. (Italija). Od tu poročajo, da je v tukaj se nahajajočem žveplenem rudniku, v katerem je vposlenih 700 delavcev, izbruhnil požar. Delavci so skušali se rešiti, ker pa iz jame vodi le en izhod, ki služi tudi za spravljanje rude, niso v naglici mogli priti na prosto, posebno, ker se je razširjal gost dim in močan gorljivi plin. Žrtev požara je postalo 23 rudarjev.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Cenjene sodruge čitatelje upozarjamo, da smo z današnjo številko pričeli prinašati vele-zanimiv popis potovanja po Srbiji, in novih srbskih pokrajinah, katerega je napravil sodrug Hugo Šulc, urednik glasila nemške bratske stranke »Arbeiter - Zeitung«, ki se je v času srbsko-bolgarske vojske šel na lastne oči prepričat o tamošnjih razmerah. Popis, katerega prinašamo pod naslovom »Od Dunava do Vardarja«, bo gotovo v.sacega zanimal, za to naj vsakdo skrbi, da bo zaporedne številke »Rudarja« gotovo dobil.
L M k 1
Ljubljana
Dunajska, cesta št. 17
priporoča svojo bogato zalogo
šivalnih strojev
za rodbino in obrt.
Fisalaal stroji cLl©X“.
Vozna Hrolesst.
OeniUi zastonj in Eranko.
štirje. Celo veliko in »postavno« krdelo ru-darjev je torej sestajalo iz celih edenajstih oseb, med katerimi j:e bilo seveda tudi nekai pazni-
K O LIN S K O CIKORIJO!
a==== - lz IEED!X2sTE SloTrenslco Tovarne -v ll<j\x“bloajCLi- ==
Izdajatelj in zalagatelj M. Čobal v Zagorju ob Savi. — Odgovorni urednik Ivan Tokan v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani.