GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XLII. letnik št. 3 junij 1959 Bilanca občnih zborov lovskih družin Za nami so občni zbori šestdesetih lovskih družin ljubljanske lovske zveze. Delegati zveze so obiskali nad petdeset občnih zborov. Dasiravno sc delo posameznega lovskega kolektiva ne more v celoti vrednotiti le po uspehu občnega zbora, so pa občni zbori vendarle zrcalo značilnih razvojnih pojavov, ki so prav gotovo lastni tudi lovskim družinam v ostalih okrajnih zvezah. Najpoprej so zbori obravnavali gospodarjenje z lovišči. To je preizkusni kamen, koliko je posamezni kolektiv svoje delovanje približal načelom sodobnega, napredno pojmovanega lovstva, kakršnega razvijamo v Jugoslaviji. To, kar jc bilo pred leti le izjemoma vzorno (vnov-čevanje plena, organizirano izvajanje lova in vzorna skrb za ohranitev in razplod divjadi), je postalo sedaj tipično in v dobršni meri postaja vodilo v vseh lovskih družinah. Pri gospodaijenju in vnovčevanju plena nastajajo novi, dosedaj nevažni problemi. Vrsta lovskih družin nima v lovišču toliko divjadi malega lova, da bi vsak član mogel v lovski sezoni upleniti in odkupiti vsaj enega zajca. Tu si pomagajo z razkosanjem po enega za prodajo manjvrednega kosa srnjadi, ki ga razdele med člane. Zelo različne družine obravnavajo vnovčevanje plena in stroške za spravilo srnjadi. Mnoge lovske družine prosijo, naj bi se za upleniteljc določile enotne znižane cene posamezne divjadi in odhodninc za transportne stroške. Tega seveda ne moremo obravnavati na tak način, ker s tem kršimo načelo, da jc divjad splošno ljudsko premoženje, plen pa last lovskega kolektiva. Že samo dejstvo, da družine razmišljajo o enotni ureditvi tega vprašanja, kaže na moralno moč naših prizadevanj. Lovske družine nočejo zaostajati za sosednjimi. Velika večina pa je takšno fazo razmišljanj že prehodila in vnovčujc plen v celoti. Mislim, da je prav, če družine določijo odškodnino za spravilo ustreljene divjadi tudi v primerih, ko jo upleni posameznik, ki uredi vse potrebno, da se divjad proda po dnevni ceni. Medtem ko v pretežno nižinskih loviščih nikdar ne preostaja denarja, ker so z gojitvijo divjadi zvezani sorazmerno visoki stroški, pa se v nekaterih blagajnah lovskih družin nabira denar, ki ga ne znajo takoj koristno uporabiti. Tega denarja ni toliko, da bi lovišče zmoglo nastaviti rednega lovskega čuvaja, krije pa potrebe upravljanja in sedaj organizirane čuvajske službe. Ta lovišča, katerih pretežna divjad sta srna in jelen, so glede lovskih naprav: krmišč, prež in steza še precej neurejena, zato bodo morali upravni odbori, v kolikor res ni mogoče nastaviti poklicnih lovskih čuvajev, v tej smeri razviti svojo dejavnost. V organizacijskem pogledu so lovske družine pripravile občne zbore res vzorno. Na zborih ODLIKOVANI LOVCI Za prvi maj so bili odlikovani: Cene Kranjc, Tone Černač in Janez Zupan z Redom za lovske zasluge I. stopnje; Pavle Cvenkel, Branko Medved in Jože Luršak z Redom za lovske zasluge II. stopnje; Milko Dobravec, Emil Šinigoj, Lojze Lampič, Janko Novak, Franc Slanovec, Anton Pridigar, Stanko Hribernik, Franc Pirečnik, Stefan Premzl, Karel Ingolič, Jože Kalan, Angel Turk, Adolf Gril, Janko Klemen, Peter Kovač, Lojze Gašper, Ludvik Čretnik, Mirko Konrad, Fortunat Paradiž, Viktor Grešner, Rajko Vraber, Anton Oder, ing. Hrabroslav Pernat, Stanko Terčelj, Jože Slatinšek, Avgust Smole, Anton Težak, Jože Škof, Anton Bučar in Janko Pečarič pa so bili odlikovani z Znakom za lovske zasluge. Iz pisarne LZ Slovenije smo ugotovili, da so dolžnosti odbornikov članstvu poznane, da v družinah ni več članov, ki ne bi v zakonitih rokih opravili lovskih izpitov, odpravljajo pa tudi formalno članstvo in bolj sproščeno in energično črtajo člane, ki ne izpolnjujejo niti formalnih obveznosti. Vse naše veliko organizacijsko delo v lovstvu, ki se izvaja prostovoljno, je povečini opravljeno pravočasno, kar nas lahko navdaja z zadovoljstvom in zaupanjem. Lovske družine so malo menjale svoje odbore, kjer pa so jih, je bilo to zares potrebno. Veseli nas, da so bili izvoljeni v upravne odbore tudi mlajši člani lovske organizacije. Glede izbire odbornikov smo v lovskih družinah prišli do solidne osnove, ki zagotavlja nepretrgan razvoj delovanja, brez nevarnosti za birokracijo ali gru-paštvo. Članstvo na splošno ceni delo svojih odbornikov. Cesto so bile na občnih zborih predlagane nagrade za njihovo požrtvovalnost, grajati pa moram predlagatelje denarnih nagrad. To so tovariši, ki podcenjujejo idealizem naših lovcev. Ni prav, če lovski kolektiv skopari s priznanjem za požrtvovalno delo. Primerna nagrada pa ni treba, da je materialne narave. Zahvala in odobritev primernega izrednega odstrela bo lovcu najdražje priznanje. Ob tej priložnosti želim omeniti oni drugi manjši del ncaktinega članstva, ki misli, da je s plačilom dajatev izpolnilo obveznosti do organizacije. Prav netovariško je, če posamezniki prepuščajo vse delo odbornikom, sami pa samo lovijo. Take pojave spremlja na drugi strani uvajanje plačevanja vsake malenkosti, ki jo opravijo člani kolektiva. To moramo ostro obsojati. V lovski organizaciji, kjer se vse delo opravlja iz velike ljubezni do divjadi in narave in kjer je dosledno izvedeno samoupravljanje ter kolektivni sistem vodenja in odločanja, denar sam ne bo nikdar mogel urejevati odnose med člani. Na občnih zborih so družine tudi sprejemale nove člane. Dobršen del družin širokogrudno pomlajuje svoje vrste. To je prav in nekatere lovske družine so sklenile, da bodo prošnje za sprejem reševale tudi na lovskih posvetih med letom. Kolektivi, ki se želijo zapreti, so v manjšini. Nekateri to poskušajo z visokimi pristopninami. Vsaka lovska družina je upravičena zahtevati od novega člana odškodnino za vložena sredstva in delo svojih članov, ki so si po dolgoletnem trudu prigospodarili lepo lovišče. Ne bi pa smele uvajati visoko pristopnino lovske družine, ki upravljajo lovišča, naseljena skoro izključno z divjadjo visokega lova. Tukaj kolektiv izkorišča naravne pogoje v veliko večji meri in je oseben prispevek k gojitvi in upravljanju znatno manjši. Zelo zanimivo je, kako življenje lovskih družin in nepisana pravila izpolnjujejo vrzeli v lovski zakonodaji in pravilih. Istočasno sc na več družinah pojavljajo podobne rešitve za nove probleme, ki jih poraja razgibana lovska praksa. To dokazuje veliko življenjsko sposobnost ir# enovitnost v razvoju naše lovske organizacije. Lovske družine spoštujejo načelo in ne sprejemajo članov sosednjih lovskih družin. Pri sprejemanju često proučujejo možnosti novih članov in upoštevajo oddaljenost lovišča od prebivališča: in na tak način skušajo na nek način porazdeliti stroške za lovske udejstvovanje. V oddaljenih; loviščih bi namreč prav radi sprejeli še več novih, članov. Pri vsem tem napredku, ki ga iz leta v leto-ugotavljamo po občnih zborih naših organizacij: pa vendar opažamo, da se posamezni kolektivi še niso notranje učvrstili. Odnosi med lovci niso-najboljši v kar prevelikem številu lovskih družin. Notranji prepiri in obdolžitve sejejo nezaupanje. Imeli smo tudi nekaj osamljenih poskusov nezakonitega, prav surovega in nedemokratičnega! obračunavanja. Članstvo se povsod bori tudi proti samovolji, ki jo poizkušajo še izvajati nekateri člani. Čeprav so ti pojavi redki, so vredni vse pozornosti, ker zmanjšujejo naše uspehe. Notranje življenje družin bi morali temeljito obdelati poslovniki. Vse pravice in obveznosti članov pri izvajanju lova bi morale biti znane vnaprej. Ni dobro, če se o mnogih zadevah odloča na zaprtih sejah upravnega odbora in posvetih. Upravičeno odsotni člani radi očitajo, dat so odločitve sprejete v korist tega ali onega. Način izvajanja lova in koledar skupnih lovov bi morali obvezno določiti v poslovnikih. Pri obravnavanju nesoglasij bi morali člani pokazati več strpnosti in človeškega razumevanja. Lovske zavist pa moramo preganjati, kjerkoli se pojavi, pa čeprav še tako skrita za nekatera lovska načela. Starejši lovci se često ne obnašajo dovolj prizanesljivo do mladih članov. Nekateri se stalno poveličujejo, čeprav samo dejstvo, da nekdo nosi puško in strelja divjad, ne pomeni, da je tudi zgleden lovec. V naši organizaciji na> splošno ne manjka spoštovanja do starejših lovskih tovarišev, vendar moramo tudi od njih zahtevati, da s svojim primerom in tovariška besedo vzgajajo nove generacije lovcev gojiteljev. Prepričan sem, da bomo v lovski organizaciji napredovali dalje. Občni zbori v ljubljanski lovski zvezi to neizpodbitno dokazujejo. Naš optimizem je upravičen predvsem, ker je z: dneva v dan več lovcev in kolektivov, ki se zavestno borijo za sodobna lovska načela. Borba za kvaliteto se odvija na širšem področju, zato pa se pojavljajo novi problemi na videz drobnejši, vendar po vsebini enako pomembni. Vzpone ne bo v prihodnje tako strm, je pa stalen in ker ga opažamo povsod, smo teh uspehov iskreno veseli. Rino Simoneti O ocenjevanju lovišč Ocenjevanje (bonitiranje) lovišč je vrednotenje življenjskih pogojev za posamezno vrsto divjadi njenega bivališča. Odločilna pri tem je prehrana, ki v glavnem uravnava stalež (številčno stanje) divjadi. Določitev prehrambene zmogljivosti nekega okoliša je pomembna le za rastlinojedo divjad: srnjad, jelenjad, gamse, zajce, za jerebice in fazane. Omenjena divjad živi v rastlinskih kulturah, s katerimi se hrani in ki jih človek goji za svoje življenjske potrebe. Zaradi močne poseljenosti, ki nenehno raste in se stopnjuje, ni skoraj več zemljišča, ki bi ga človek ne izkoriščal. Zato je jasno, da mora rastlinojeda divjad osebenkovati na teh kulturah, če hoče živeti. S tem pa oškoduje človeka pri njegovem preživljanju. Ker pa človek po eni strani ne želi in delno ne more pogrešati prirodnega (divjega) živalstva, po drugi strani so mu pa rastlinske kulture življenjsko važne, postaja določitev gospodarsko znosljivega sta-leža divjadi vedno bolj pereča. Gospodarsko znosljivi stalež je tisto število stalne divjadi na neki površinski enoti, ki zadovoljuje človeka kot lovca in človeka kot pridelovalca. Gospodarsko znosljiva škoda je torej tista, ki jo povzroča divjad na kulturah, ki pa ne ruši gospodarskega ravnovesja in napredka. Drugi je biotski stalež, ki pomeni število divjadi, katero more nek okoliš stalno prerediti ne glede na gospodarsko škodo. Tak stalež bi bil možen le v docela prirodnih okoliščinah, kakršnih pa v kulturnih deželah skoraj ni. Gospodarsko znosljivi stalež mora biti po številu in kakovosti tak, da zadovoljuje prirodnovarstvene namene in človeka kot lovca-športnika ter upravičuje lovsko gospodarstvo, ki pri premajhnem številu divjadi zgubi svoj namen in pomen. V državah z naprednim gospodarstvom in sodobnim lovstvom je to vprašanje na dnevnem redu. Tudi Slovenija se uvršča med te dežele. Zato smo pred kočljivo nalogo, da rešimo to vprašanje tako, da nas ne požre Scila in nas ne pogubi Karibda. Za Slovenijo je rešitev tem težja zaradi posebnih razmer v kulturah tal. Te so (poleg zgodovinskega gospodarskega razvoja); močna razgibanost sveta, večkrat miniaturno oblikovan teren ter hitra, včasih skokoma se menjajoča plodnost tal. Plodnost tal ter razsežnost in oblika kultur močno odločajo, kako se uveljavlja škoda po divjadi, zlasti na poljskih kulturah. Na majhnih krpah polja po kra-ških ponjavah in vrtačah ali po gorskih dolinah in pobočjih, kjer je zemlja revna, je škoda močneje opazna. Slabe poljedelske zemlje ima Slovenija daleč čez polovico. Pri tem pokrivajo do polovice rodne zemlje gozdi. Od teh tal je najmanj dve tretjini absolutno gozdnih, kjer bi druga rastlinska kultura ne uspevala, oziroma bi bila negospodarna. Tudi naše gozdno gospodarstvo postaja z dneva v dan naprednejše in s tem vedno hitreje zgi-njajo nenegovani, zanemarjeni gozdi. Prav v takih gozdih z obilnim tako imenovanim gozdnim plevelom, ima divjad najugodnejše življenjske pogoje v vseh letnih časih. Mimo tega je najmanj polovico gozdnih tal po naravi slabih ali po neustreznem gospodarstvu opešanih, degradiranih. Ker torej zaradi sodobnih načinov gojitve gozdov zmanjkuje v njih prirodne hrane, še divjad vedno bolj zateka v gozdne kulture in grize ter objeda gozdno mladje, ker ni zadosti grmovja, sadežev, zelišč, kopinja, malinja, borovničja itd. Kolikor ji pa tudi negovan gozd ne nudi dovolj ustrezne hrane, jo dopolnjuje s polja, kamor vedno bolj pritiska. Tako škoda po divjadi narašča na Pomladno jutro v lovišču (foto Ivo Kalan) Zvone Vidic: Prvi pogledi v življenje polju in v gozdu, tem bolj, ker je rodovitnost zemlje na splošno skromna in to pri staležu divjadi, ki je bil pred nedavnim časom gospodarsko še znosljiv. Če za primer vsa rodna tla Slovenije po plodnosti razdelimo na pet kakovostnih (bonitetnih) razredov, s petim kot najslabšim, bi bilo povprečje med tretjim in četrtim razredom. Prvega razreda skorajda ni, drugega pa mnogo manj kakor petega. Iz vsega tega nam bo jasno, zakaj naš stalež divjadi zaostaja in bo zaostajal za staležem nekaterih naprednih dežel, zato pa seveda tudi odstrel. Navedene okoliščine bo treba stvarno upoštevati pri ocenjevanju in kategorizaciji lovišč in pri določanju vsakoletnega staleža (razmerje med staležem in odstrelom pri nas še ni v skladu). Ocenjevanje lovišč je dolgotrajno in odgovorno delo, ki mu ne bomo tako zlahka kos. Predvsem zato, ker za naša lovišča in divjad nimamo skoraj nobenih objektivnih, znanstvenih podatkov. Poslužiti se bomo morali torej tistih tujih znanstvenih dognanj, ki so splošno veljavna in bi bilo nepotrebno in neopravičljivo, če bi hoteli to, že utrto, raziskovalno pot še sami prehoditi, namesto da bi na teh temeljih gradili dalje — lastno hišo. Utvarjati si ne smemo, da bo ta ocenitev dokončna in dovršena. Ta ocena bo predstavljala šele preorano ledino, ki jo bomo dalje obdelovali in sejali za dobro žetev stvarnih številk in dognanj — čez toliko let. Ti podatki se bodo namreč na poskusnih loviščih izpopolnjevali in popravljali in se tako vedno bolj približevali resničnosti. Na prvo roko je morda važnejše bolj kakor velika natančnost, določitev pravilnega razmerja v zmogljivosti posameznih okolišev oziroma lovišč (kategorizacija okolišev). Ker je pa tudi ta činitelj izpremenljiv (zaradi izprcmembe kultur), delo na ocenjevanju ne bo nikoli docela prenehalo, oziroma bo treba od časa do časa izvesti revizijo ocenitve. Tako določen gospodarsko znosljiv stalež, bi bila podlaga za stvarno načrtovanje gospodarjenja z divjadjo, za gojitveni načrt. Pri tem ne smemo pozabljati, da gospodarstvo z divjadjo ni tovarna na tekočem traku, kjer količino in kakovost izdelka lahko vsak čas določimo in menjamo. »Pridelovanje divjadi«, da se tako nelovsko, vendar gospodarsko izrazim, je odvisno od mnogih naravnih pojavov, ki so bore malo v naših rokah in moremo na njih učinek le neznatno vplivati. Zato moremo šele po daljši dobi opazovanj postaviti neka povprečno veljavna pravila. Tembolj ker so naravni življenjski pogoji za divjad podvrženi predvsem vplivom podnebja, ki se v posameznih letnih časih znatno menja. Če pa skušamo s pretiranim gojenjem (krmljenjem, prezimovanjem) ublažiti trdote podnebja, divjad preveč »udomačimo« in pomehkužimo. Taka divjad ne bi nudila ljubiteljem na-narave, še manj pa lovcem, tistega užitka kakor po človeški kulturi »nepokvarjena«, prirodna divjad. V tem pogledu smo že tudi mi nekoliko »okusili« vpliv pretiranega gojenja, da namreč lov na tako divjad ni več tako očarljiv. Ocenjevanje lovišč na gospodarsko zmogljiv stalež se mora po povedanem izvesti brez upoštevanja gojitvenih naprav. Ravnotežje med gospodarstvom z divjadjo ter poljedelstvom in gozdarstvom mora sloneti na naravnih prehrambenih pogojih! Vsak okoliš se ocenjuje za divjad, za katero nudi trajno najboljše življenjske pogoje. Načelno se ocenjuje le za eno vrsto divjadi — kot glavno divjad, ki je predmet gojitve. Vsa ostala divjad je gojitveno drugovrstnega ali postranskega pomena, ki ne sme iti na škodo glavne divjadi. Končno je treba način ocenjevanja prikrojiti našim razmeram, upoštevajoč strokovno zmogljivost in število sodelavcev. Prvi operat ne sme iti preveč v širino in podrobnosti, da bi se ne razblinil in bi tako ne zgubil na preglednosti in skladosti. Zato naj bo obrazec za ocenjevanje enoten in v točkah, ki se ne dajo objektivno ugotoviti (meriti), dovolj jasen in razčlenjen, da bi bilo ocenjevanje lažje, stvarno in skladno. Za gozdno divjad (srnjad, jelenjad) je objekt ocenjevanja le gozd, upoštevajoč nanj meječe, polje in travniške otoke v gozdu. Smiselno temu je za poljsko divjad (jerebica, fazan, zajec) objekt ocenjevanja polje (ne travniki). Tudi pri polju je treba upoštevati obrobne gozde, gozdne otoke v polju, mejice (re-mize) in podobno, kot začasni in delni življenjski prostor. Za naše razmere je še na j sprejemljivejša nemška (Ueckerman-nova) metoda bonitiranja s sistemom točkovanja. Obrazec za točkovanje pa bi bilo treba prilagoditi našim razmeram. Predvsem bi bilo nekatere postavke bolj razčleniti in vsak činitelj vrednotiti zase. S tem bi se napaka ocenitve postavk v plus ali minus močno zmanjšala. Če bi na primer postavko »gozd« ocenjevali z 1—5 vrednostnimi točkami, bi lahko mnogo bolj pogrešili, kakor če bi postavko »gozd« razčlenili na 5 činiteljev in bi vsakega zase ocenjevali s toliko vrednostnimi točkami (to navajam iz dolgoletne prakse kot cenilec gozdov in taksator). Za naše razmere tudi ni primerno vrednotenje temeljnih kamenin, ki ima v nemškem obrazcu sorazmerno odločilno težo. Na vseh vrstah temeljnih kamenin so pri nas dobra in slaba tla, ki so za kakovost paše (prehrane) odločilna, ne pa kamenina sama. Za srnjad se ocenjevanje lahko izvrši po loviščih, ker je to najlaže izvedljivo in ker je srnjad krajevno stalna, se drži svojega doma. Njen življenjski okoliš (prostor) na splošno ne presega 400 do 500 ha. Pač pa je ta način za kategorizacijo manj pregleden in uporabljiv. Ta način je primeren tudi za malo (poljsko) divjad. Za jelenjad in za gamse (če je za gamse to pereče?), bi bilo ocenjevanje po loviščih neustrezno. Življenjski prostor za jelenjad je vsaj desetkrat do dvajsetkrat večji. Zato bi bilo treba za jelenjad — ne glede na meje lovišč in na lovišča — ocenjevati po okoliših, gozdnih kompleksih, ki imajo stalne pogoje za redno gojitev jelenjadi. Pri tem bi bilo določiti še obmejne pasove za prehodno jelenjad. V teh se jelenjad zgolj trpi, a ne goji. V vseh ostalih gozdnih predelih, kjer nima jelenjad gospodarske upravičenosti, bi jo bilo treba postopno in brezobzirno iztrebiti (škoda po jelenjadi v gozdih, pa tudi na polju postaja tu pa tam neznosna). Sicer bi bilo ocenjevanje za vso divjad po okoliših pravilnejše in ustreznejše, toda težje in zamud-nejše. Pač pa bi to dobilo bolj znanstveno podlago. Drugo, še težje delo bi bila rajonizacija okolišev po tipih divjadi (rogar-zev). To je pesem prihodnjega desetletja. Omenim naj še lovski kataster. Ta je podlaga in pomoč za ocenjevanje lovišč. Brez njega bi bilo delo ocenjevanja mnogo za-mudnejše. Brez stvarnega kata- stra je kontrola ocenjevalnih podatkov težka, če ne nemogoča. Saj velik del podatkov za ocenjevanje vsebuje kataster. Nič manj težka in odgovorna je izdelava katastra za lovišča. Ta bi moral biti izdelan pred ocenjevanjem — izvzemši podatke o normalnem staležu, če se to nanaša na gospodarsko zmogljivi stalež in katerega določitev je glavna naloga ravno ocenjevanje. Zasedaj morejo lovske družine podati le spolno razmerje divjadi in če je stalež razmerno velik ali majhen. Z junijem se odpre lov na rdečega srnjaka, ki ga v jutranjih urah zalezujemo ali v mraku čakamo, ko izstopa na pašo. V prvi vrsti naj se odstrele krž-ljavci in še sivi srnjaki, ki so na videz bolni in zato neprimerni za pleme, oziroma za razplod. Zalaz naj obenem služi tudi za ugotovitev staleža srnjadi, po katerem je uravnati planirani odstrel in spolno razmerje. Do 15. junija se smejo še streljati ruševci. Vedeti je treba, da ta čas gnezdijo divji golobi in grlice. Čuvati je njih gnezda in gledati na to, da bo odstrel teh tudi v mesecu juliju zmeren. Košute se otele. Mlada srnjad je še vedno v nevarnosti, zato je treba na kratko držati roparice, zlasti pa potepuške pse. Polje in gozd oživita: fazanke, jerebice, prepelice in divje kokoši vodijo svoje družinice. Na nekatera vprašanja, ki jih zahteva obrazec za izdelavo katastra bodo mnoge družine le težko stvarno odgovorile, najmanj na nekatere podrobnosti, ki kataster zgolj obremenjujejo. Organizacija in izvedba ocenjevanja lovišč je poglavje zase. Te bežne misli so se mi porodile v zvezi s Kovačevo razpravo »O bonitiranju lovišč«, Lovec 1959/11. Upam, da bodo nekaj le pripomogle k pravilnemu reševanju te naloge. Ing. Mirko Šušteršič Proti koncu meseca se prične košnja sena, pri tem se mnogo mlade divjadi uniči, zlasti zajčki, pa tudi jerebice in fazani zapadejo kosini ostrini, še več pa kosilnemu stroju. Ce je mogoče, naj se travnik pred košnjo preišče z dobrim psom in mlada divjad odstrani. Po košnji srnjad ne izstopa na travnike, zato sta zalaz in zlasti večerna preža malo uspešna. Ne pozabi na dobro seno in deteljo za zimsko krmljenje! Tudi za nabiranje češulj in sušenje za isti namen je junij mesec že prav primeren. V novejšem času priporočajo, da se veje ne suše, ampak po načinu kakor trava v silosu shranijo zelene. Kjer ni vode in če je suho vreme, je treba poskrbeti divjadi tudi za napajališče. (Po dr. Bevku priredil Miloš Kelih) Lovski opravki v juniju Sveto Busič: Mladiči divjih prašičev so pravzaprav prikupne živali Gonjači — naš lovski naraščaj (posneto na Plavnem) Vzgoja lovskega naraščaja Naše lovstvo je v povojnih letih doseglo ogromen napredek, utrdilo nove organizacijske oblike ter hkrati dobilo sodobno družbeno vsebino. Lovske družine so pravilno razumele duha časa, zato že zelo uspešno gospodarijo ter opravljajo pomembno družbeno vlogo. Tu in tam pa še obstajajo notranje slabosti, ki pa jih družine uspešno premagujejo. Tako se nekatere družine, predvsem na podeželju, resno ukvarjajo z vprašanjem, kako okrepiti družino z mladim, dobrim naraščajem, ki bi bil vsestransko tvoren in sposoben za nadaljnje utrjevanje in razvijanje našega lovstva v skladu s sodobno družbeno stvarnostjo. Če analiziramo sestav članstva pri nekaterih lovskih družinah, bomo prišli do ugotovitve, da je približno 70 °/o članov starih nad 40 let in da je v družinah vključene zelo malo mladine. Znano je, da so nekateri starejši lovci rasli in se vzgajali v luči danes že preživelih lovskih razmer in zato danes teže doumejo vsebino našega novega socialističnega lovstva. Takšni primeri so sicer vedno redkejši, vendar pa v neki meri vendarle hromijo delo v družinah, ker je svežega naraščaja sorazmerno le premalo vključenega, da bi lahko onemogočil takšne pojave. Nadalje opažamo, da je v družinah le malo aktivnih članov, ki bi svoj prosti čas posvečali delu v lovišču. To pa je zlasti pereč problem v tistih družinah, ki nimajo poklic- nega lovskega čuvaja. Res je, da so mnogi lovci zelo zaposleni v službi in izven nje ter ne utegnejo obiskovati lovišč, so pa primeri, ko nekateri lovci kažejo premalo pripravljenosti za delo in premalo lovske zavesti. Da bi odpravili ali vsaj omilili zgoraj omenjene negativne pojave ter da bi lovske družine kakovostno dosegle še višjo raven, bi se morale v veliko večji meri posvetiti vzgoji mladine, vzgoji lovskega naraščaja, ki naj bi ga sistematično vključevale v lovske vrste. Povsod opažamo, da društva, organizacije, samoupravni organi in drugi vključujejo v svoje vrste kar največ mladine. Mislim, da je umestno in potrebno, da gre tudi lovska organizacija po tej poti. Dobro bi bilo, da bi lovske družino organizirale mladinske lovske aktive ter v njih mladince načrtno vzgajale za bodoče lovce. Ako bomo začeli vzgajati dečka s 14 leti, bo v 18 letu starosti gotovo postal dober in pošten lovec. Te mladeniče pa bomo vzgajali teoretično in praktično, saj imamo zato dovolj možnosti in priložnosti. Doraščajočemu mlademu lovcu moramo vcepiti ljubezen do narave, ljubezen do divjadi, do vsega s čimer se lovec v naravi srečuje. Mladi lovec pa mora razen tega tudi dobro poznati sedanji čas in vlogo lovstva v naši družbi. Jasno je, da bomo lovski naraščaj vzgajali starostni stopnji primerno, da se bomo posluževali spretnih in ne togih vzgojnih metod ter tako mladino živo zainteresirali za obravnavano snov. Poslužujmo se kar največ nazornosti! Pokažimo mladim zanimive lovske fotografije, lovske trofeje, nagačeno divjad itd. Posredujmo jim razne anekdote in lovske smešnice, da bo strokovna snov laže prebavljiva! Peljimo mladino v gozd, na lov, na lovske sestanke in povsod tja, kjer je priložnost seznanjati se z lovskim življenjem! Polno je poti in načinov za lovsko vzgojo. Treba se je v stvar samo resno poglobiti in uspehi ne bodo izostali. Poglejmo, kako vsa ta vprašanja rešuje lovska družina Šentjur pri Celju. Ta družina ima 20 članov in lovišče s približno 4000 ha lovne površine. Večina članov je stara od 40 do 70 let, samo dva sta stara 20 do 30 let in še od teh dveh je eden študent, ki je skoraj vedno v Ljubljani. Odbor je prišel do spoznanja, da bo nujno družino pomladiti in osvežiti z mladimi lovci. Odbor se je odločil, da ustanovi aktiv pionirjev in mla-dincev-lovcev. Mladinci so se navdušeno prijavljali. Sedaj šteje ta aktiv 15 članov, vendar se novi še vedno prijavljajo. Vsi ti mladi fantje, stari od 13 do 16 let, so pošteni in dobri ter imajo izredno veselje do lovstva. Dobro se zavedajo, da puške še ne smejo nositi; to jih prav nič ne moti. Vedo tudi, da se bodo morali še marsičesa naučiti, preden bodo lahko dali puško na ramo, ko bodo postali pravi lovci. To so resnično prijetni in agilni mladinci in vsi starejši lovci jih imajo radi. Sestajajo se vsak teden. Na teh sestankih jim dva starejša lovca predavata o različnih temah v okviru študijskega programa, ki ga je v ta namen sestavil odbor. O čem vse razpravljajo? O lovskem zakonu, o živaloslovju, o psoslovju, o načinih lova itd. Natančno se pogovarjajo o mejah domače družine, o divjadi, ki je v lovišču, o roparicah, pticah pevkah ter o ostalih posebnostih lovske družine. Skupno prebirajo Lovca in drugo lovsko literaturo. Ves študij je nazoren in pester. Mladinci na vsakem sestanku pripovedujejo svoja doživetja iz lovišča ter poročajo o izvršenih nalogah, ki so jim bile dane. Pri tem jih lovec-vzgojitelj opozarja na nepravilnosti ter pazi, da so poročila resnična. Poleg sestankov pa ti mladinci opravljajo tudi razne naloge v lovišču. Tako so sodelovali pri gradnji voljere, pri izdelavi krmišč, pod nadzor- stvom starejših lovcev pa krmijo :fazane. Pozimi so izdelovali ptičje krmilnice in krmili ptičke. Ob pasji tekmi, ki je bila v družinskem lovišču, so bili vsi navzoči. OLZ jim je dala potrdila o udeležbi, kar jim je seveda zelo ugajalo. Nadalje se od časa do časa udeležujejo tudi lovov, kjer sodelujejo kot gonjači ali pa gredo k strelcem na stojišča. Tako se stvarno spoznavajo s praktičnim potekom lova ter se na kraju samem seznanjajo z nekaterimi važnimi posebnostmi lova, ki jih mora vedeti vsak lovec. Na poznejših rednih sestankih razpravljajo o morebitnih . napakah, ki so jih na lovu sami ■zagrešili, ali pa morda celo kateri od starejših lovcev. Lovska družina namerava kupiti dve zračni puški, tako da se bo mladina vadila tudi v streljanju. Družina jim je nabavila tudi lovske klobuke in prav lepo jih je bilo videti na dan republike, ko so sc udeležili slovesnega lovskega sprevoda skozi šentjurski trg. Še in še bi lahko pripovedoval o teh mladih tovariših, o zelenem naraščaju. Eno pa lahko rečem. Družini, ki na tak način rešuje problem lovskega naraščaja, je prihodnost zagotovljena. Njeno lovišče, gojitev divjadi in gospodarjenje bodo v dobrih, pravih rokah, kar pa bo hkrati tudi prispevek k splošni izgradnji naše socialistične družbe. Janez Reuter Ali »lovec« zasluži lepšo obleko? Pravzaprav je žalostno, da moram začenjati to razpravo, zakaj početje nekaterih ljudi, ki so pretirano zagledani sami vase, je navadna otročarija. Toda to poletje spominja že na vedenje razvajenega paglavca, ki je zažgal lasten dom samo zato, da so potem ljudje govorili o njem. Kot urednik bi moral imeti poleg dolžnosti, ki so mi v obilni meri naložene, tudi kake pravice. Predvsem bi moral imeti pravico vsklajevati zunanjo obliko in opremo z notranjo vsebino, z notranjo kvaliteto »Lovca« in z