Marija Makarovič
PREDGRAD IN PREDGRAJCI
NARODNOPISNA PODOBA BELOKRANJSKE VASI
Kočevje, Kuturna skupnost Kočevje, 1985. — 508. XII str., ilustr.
Marija Makarovič je vrsti etnoloških monografij o posameznih slovenskih krajih (Narodopisna podoba Mengša in okolice, Mengeš 1958; Kostanjevica in okolica. Narodopisni oris, Kostanjevica na Krki 1375; Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi, Ljubljana 19B2) dodala najnovejšo, kakor sama pravi, »miokroetnološko monografsko delo o kulturi in življenju« prebivalcev vasi Predgrad v Poljanski dolini ob Kolpi,
Začetki vasi Predgrad, ki je leta 1983 štela 133 prebivalcev, segajo v srednji vek, ko se je razvila v povezavi z gradom (prvikrat omenjenem I. 1325), kjer je bil sedež zemljiškega gospostva Poljane, V IG. stoletju so širše območje naselili Uskoki, ki so pribežali pred Turki. Njihova navzočnost je Pustila v kulturi teh krajev, posebno v rodbinskih priimkih, plesih, glasht in jeziku močne sledove. Pretežno kmečko prebivalstvo je od sredine 16. stoletja do sredine 19. stoletja naraščalo, nato pa neprekinjeno upadalo, potem ko je trtna uš uničila vinograde v Beli krajini, ■j® je v 19. stoletju pričelo tudi izseljevanje v Ameriko.
Avtorica je vse pojave v kulturi in Življenju Prebivalcev Prcdgrada Preučila zgodovinsko, tako da je stalno segala y cim globljo preteklost ■n sledila spremembam
do današnjih dni. V pomoč so jI bili bogati viri v Arhivu Slovenije (npr, Terezij an s ki kataster, Franciscejski kataster, zapuščinski inventar grofa Ignaca Auer-sperga, urbarji gospostva Poljane itn,), v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani In v Župnijskem uradu Stari trg ob Kolpi (krstne, poročne in smrtne knjige). Poleg teh je imela na voljo tudi izjemno zanimiva pričevanja prebivalcev, posebej Mete Staudohar (npr. rokopisi in objavljeni članek o izseljenstvu, o Fredgra-du in Predgrajcih, o kresnem večeru, o življenju na vasi nekdaj in danes, o narečnih besedah) in Marije Rode (rokopisa o zgodovini Pred-grada in opis predgraj-skih običajev in navad v prejšnjih starih časih), pisma, šolske kronike in podobno gradivo. Knjiga vsebuje poglavja: Nekaj osnovnih podatkov o Pred gradu in Predgrajcih; o pomembnejših zgodovinskih dogajanjih; krajevna in vaška skupnost; gibanje prebivalstva; družbeni sestav in razlikovanje; naselje; viri preživljanja; delo in razmerje do dela; potrošnja; poglavitni življenski mejniki; družinska skupnost; medsebojni stiki in so-sodelovanja; družabno življenje; znanje, obzorje in ustvarjalnost; zdravstvo; verovanja. Poglavji petje in ples, ki sta uvrščeni v družabno življenje, sta obdelala Zmaga Kumer in Mirko
Ramovš. Na koncu knjige najdemo še Slovarček narečnih izrazov. Vse, kar Marijo Makarovič kot etnologijo zanima, je očitno težko povezati in razvrstiti v enovit sistem, saj sc njeno opazovanje, zapisovanje in razmišljanje ustavlja ob najrazno-vrstnejših detajlih in vprašanjih. V vseh poglavjih, posvečenih posameznim kulturnim področjem, imamo opraviti z metodološko in vsebinsko heterogenostjo: na eni strani sledimo podrobnim opisom in tabelaričnim prikazom, ki prenašajo na nas avtoričino zanesenost ob predmetih, postopkih in dogodkih, ki meji na umetniško navdahnjenost, na drugi strani pa razmišljanjem, ki nam posredujejo individualne usode, družbene odnose, psihološke posebnosti in filozofske koncepte, značilne za to belokranjsko vas.
Avtorica se očitno zaveda, da mora ohraniti dokumente in pričevanja o zglnjajoči kmečki kulturi, zato se neutrudno in z velikim znanjem posveča njenim snovnim, družbenim in duhovnim področjem. Kakor je v tem pogledu knjigo dragocena, pa se ne moremo znebiti vtisa, da so področje, v katerega avtorica vlaga največ moči in v katerem morda tudi vidi bistveni cilj svojega dela, družbeni odnosi in etn o psihologi j a. V vseh poglavjih najdemo podpoglavja o vrednotenjih, o odnosih, o mnenjih, 79
avtorica pa je uvedla tudi nekatera za etnologijo nova področja, npr.: o vrednotenju doma in domačega kraja, o odnosu do živine, o odnosu do dela, do kmečkega poklica, do zaposlitve, o pomenu in vrednotenju dela v stiski, o odnosu vaškega in družinskega okolja do zaljubljencev, o gmotnem in osebnem vrednotenju zaročencev, o odnosu do smrti in umrlih, o vrednotenju osebnih lastnosti v družini, mnenja o spolnosti, o odnosu staršev do šolanja otrok, o odnosu do skupnostnih meril, o odnosu do starejšega izročila, do gospodarskih in družbenih sprememb, do nekaterih zgodovinskih osebnosti, o pomenu prijaznega govora, o odnosu do alkohola in alkoholizma, mnenja o opito-sti, o odnosu do samo-morilnosti, do verskih naukov, o pomenu vere, o potrebnosti vere, o ločitvi cerkve in države, o odnosu do duhovščine in duhovniškega poklica. Za nekatera vprašanja je avtorica prebivalce posebej anketirala in z iz-
sledki opremila svoja razmišljanja. O vseh teh vprašanjih je seveda nemogoče pisati enako poglobljeno, zato je knjiga heterogena tudi v tem pogledu. Vendar pa je za delo v celoti značilno, da avtorica raje žrtvuje sis te mati čn ost, kakor da bi zmanjšala pestrost dragocenega gradiva, in to se ob koncu pokaže kot njegova kvaliteta. Tako kakor za vse dosedanje delo Marija Maka-rovič je tudi za to knjigo značilna avtoričina izvirnost v več pogledih.
V Pred gradu je ponovno uveljavila svojo posebno delovno metodo, ki zahteva dolgotrajno bivanje v preučevanem kraju, vživljanje v živ-ljenski ritem prebivalcev, opazovanje z udeležbo, zbiranje podatkov z usmerjenimi in neu-smerjenimi pogovori in anketami o izbranih vprašanjih. Ta metoda je sicer v etnologiji splošno znana in tudi drugi etnologi »se udeležujejo in opazujejo«, a do te mere je pri nas ni razvil nihče. Ta
»mikroetnološka monografija« je pred nami kot možen zgled idealne etnološke monografije, ki obsega vsa področja od materialne do duhovne kulture — vse, kar je za kraj In njegove prebivalce značilno, in to od najgloblje dosegljive preteklosti do danes. Monografije spod peresa Marije Makarovič so tako tudi najdoslednejša uresničitev cilja, ki so mu bile namenjene Vprašalnice I—XI Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja. Ob knjigi Predgrad in Pred graj ci bi se lahko razvil koristen pogovor o avtoričini metodologiji, selektivnosti gradiva in utemeljenosti zaključkov, še posebej, če bi potekal kot nadaljevanje pred leti začete razprave o etnoloških monografijah. Vendar pa je za oceno njenega dela veliko pomembnejše spoznanje, da slovenska kmečka kultura nepreklicno zginja in da so raziskave, ki jo ohranjajo v tako živi in raznovrstni podobi, neprecenljive. Mojca Ravnili
NOVA PLOŠČA SLOVENSKIH LJUDSKIH PESMI SLOVENSKE LJUDSKE PESMI IN GLASBILA II TITB. LP 2510103, sterco
V novembru je izšla dolgo pričakovana druga plošča lz serije Slovenske ljudske pesmi in glasbila. Kakor prva je tudi ta delo Mire Omcr-zel-Terlep, Matije Trlepa in Bogdane Herma-nove. Terlepova sta prispevala instrumentalni del, Bogdana Herman pa vokalni. Plošča vsebinsko dopolnjuje prvo, ki je izšla leta 1982 in je vsebovala večinoma pri-80 povedne pesmi.
Na plošči je posnetih sedemnajst pesmi z vseh koncev Slovenije: Primorske, Gorenjske, Dolenjske, Prekmurja, Bele krajine In Štajerske. To so v glavnem balade, ki jih pri nas ne poznamo več ali pa se jih spominjajo in jih znajo zapeti le še redki posamezniki. Predstavljena glasbila se omejujejo na ci-tre in na doma izdelana, preprostejša glasbila: bordunske in violinske
citre, boben, ustne orglice, rog, pojoča žaga. zvončki, gudalo, čivink in buče. Strokovni komentar v obliki obsežnejšega priloženega teksta v slovenskem in angleškem jeziku je pri-prispevala Mira Omerzel -Terlep. Uvodni besedi o zgodovini in razvoju ljudske glasbe na Slovenskem in njeni interpretaciji sledijo podrobne razlage vsake pesmi in slike z opisom glas-