učitelj v krog tistih, kjer vlada načelo, da je šola prokletstvo zanarod! Ta krog je — da ostanem pri citatih žalostnega spomina — za vsakega, kdor ima količkaj stanovske zavednosti in stanovskega ponosa, v resnici — fremdes Gebiet! Človek je sicer v teh klerikalnib časib v veliki nevarnosti, da mu kdo izmed tistih, ki so navajeui absolutno vladati, ne zapreti z discipliniranjem, vendar se usojam ponižno pripomniti, da je tisto uhajanje in tisto proklinjanje vredno našega pomilovanja in zanič evanj a. Sicer pa ne more nibče zahtevati od nas, da bi ravnodušno stali nasproti željam in dejanjem svojib sovražnikov, ki so obenem luprijatelji ljiulskega šolstva. Tako bi slabo branili svoj ugled in slabo kazali svojo zavednost. Prizadevanja naših nasprotnikov so kakor budournik, ki razdira plodno zemljo, ki uničuje to, kar so delavne roke s trudom dobrega nstvarile. Kam bi, prosim vas, prišla vzgoja naše mladine, ako bi obveljal predlog klerikalnih kranjskih poslancev, s katerim so svoje dni zahtevali, naj se uvede po naših šolah zgolj poldnevni pouk? Mi s svojega stališča zahtevamo v eč šol, da, čim največ šol! V vsakem količkaj veejem kraju bi morala stati šola, potem bi se dvignilo dusevno bogastvo našega haroda na visoko stopnjo. Pred leti pa mi je zatrjeval neki klerikalni odličnjak, da bi bilo treba število našib šol skrčiti, češ, da bi se le tako dalo izboljšati naše gmotno stanje! A jaz sem prepričan in vem, da ste 7. menoj vi vsi tega prepričanja, da bi skrčenje števila našib šol ne prineslo učiteljstvu zaželenega izboljšanja njegovih gmotnih razmer, temveč da bi imeli od tega dobiČek samo naši in narodove izobrazbe sovražniki. Kadar čnjem zatrjevati klerikalca, da je za izboljšanje našega gmotnega stanja, pa naj živi ta klerikalec na Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, Primorskem ali v Istri, verjameni njegovim besedam toliko, kolikor bi verjel n. pr. kramarju, ki je baš razložil svoje blago po šotoru, pa se milo ozira proti nebu, kličoč: „0, ko bi zdajle začelo prav močno deževati." — Letos so imeli posebno kranjski klerikalni poslanci lepo priliko, da bi nam pokazali svojo veliko ljubezen. A kako so nam pokazali svojo veliko ljubezen, to je nam vsem predobro znano. Med mnogimi prošnjami, ki bi jih moral rešiti v letošnjem zasedanju kranjski deželni zbor, je bila tudi prošnja za izboljšanje gmotnega. stanja kranjskega učiteljstva. In ravno ta prošnja je bila eden izmed glavnih vzrokov, da so razgnali klerikaci deželni zbor, češ, tako se najlažje in najizdatnejše m aščuj emo nad liberalnimi učitelji, ker so pri zadnjih deželnozborskih in državnozborskih volitvab tako vztrajno agitirali za kandidate napredne stranke. Naš odlični tovariš Jaklič bi sicer, da je slučajno med natni, odločno tajil, a jaz bi mu v tem veselem slučaju precej pokazal 14. številko ,,Domoljubovo" z dne 17. julija t. 1., kjer stoji črno na belem ta-le srcna izpoved klerikalne poštenosti: ... Sicer pa je res, da se sedaj ne morejo skleniti nove doklade na davke. To bodo kmetje menda deželnim poslancem še najlažje odpustili, ako nekaj časov novih davkov ne bo. Učitelji zahtevajo zvišanje plač in to bi se zgodilo skoro gotovo letos, vsled česar bi bilo seveda treba kmetomzopet malo bolj pritisniti naraošnjiček. Zato se paposebnoliberalni učitelji strašno togote, da so spravilil klerikalci z obstrukcijo celo deželo v tako velikansko škodo. Da, resnično je: Liberalni nčitelji se togotimo zaradi tega, ker se sčuje s takim pisarjenjem naše ljudstvo proti nam in proti šoli, češ, največ davkov mora kmet plačevati samo zato, da sitimo nikdar site učitelje in da vzdržujemo nepotrebne šole. Na ta način nam vzgaja klerikalizem med preprostim in nerazsodnim ljudstvom bude sovražnike, nam s tem ruši ugled in otežuje naše, že itak težko in naporno delovanje. Klerikalci nam hočejo ugrabiti avtoriteto, ki smo si jo — v olajšanje svojega delovanja in v prid narodovi izobrazbi — priborili z velikim naporom. Mislijo si: če pade učiteljeva avtoriteta, je vzeta ljudstvu vera v vrednost in potrebo šolstva. Navedel bi lahko obilo primerov, ki nam kažejo, s kakimi sredstvi, ki so vse prej nego poštena, rujejo klerikalci proti naprednemu učiteljstvu. Naj zadostujeta samo dva! Odkar so vrgli kaplani v neko vas na Belokranjskem seme klerikalizma, je tamošnji vrli, zgledni in delavni učitelj siromak, ki živi kot puščavnik v lepi svoji vasi. Delo mu je tovariš. Njegove dlani so polne žuljev, a njegovo trtje je krasno in bogato: vzor naj bi bilo klerikalnim sosedom. Kadar se vrača zvečer truden iz vinograda domov, ga sicer žali, da ga celo od zagrizenih staršev otrovani otrok ne pozdravlja dostojno, kakor ga je učil v šoli. D o p i s i. Kranjsko. Z Vrhnike. Dne 9. novembra je praznoval naš prezaslužni in vrli gospod nadučitelj in vodja Vinko Levstik 40-letnico svojega službovanja na šolskem polju. Na povabilo g. župana G. Jelovšeka in g. učitelja Fr. Stojca zbrala se je vsa vrhniška inteligenca v gostilni Mantova. Bilo je navzoČih 58 oseb. Po 7. uri pride g. jitbilant v spremstvu svojih tovarišev, pozdravljen s klici: ,,Živio Levstik!" Vrsto napitnic in govorov otvarja g. župan, pozdravljajoč g. slavljenca, kateri že 27 let službuje na Vrhniki. Zahvaljnje se navzočim gostom, kateri so se vsi brez izjeme odzvali povabilu ter s tem pokazali, kako globoko spoštujejo gosp. jubilanta in učiteljstvo sploh. Slednjič pozove vse navzoče, da dvignejo svoje čaše v čast g. nadučitelju. Tovariš g. Stojec objavi nam v kratkih potezah životopis g. slavljenca. Gosp. V. Levstik se je rodil 22. januvarja 1844 v Sodražici na Dolenjskem. Kot deček je pohajal v domačo ljudsko šolo. Že tu je pokazal posebno veselje do učenja. Potem se je podal v Ljubljano. Tu je dovršil 3 realke. Ljubezen do nežne mladine pak ga je izvabila v učiteljišče. Na tem zavodu je kazal posebno nadarjenost in veselje do godbe. Učiteljišče je dovršil 1. 1862. V teku 40 let je služboval na 4 mestih in sicer na Dobravi, v Dobrepolji, v Trebnjem in 27 let kot nadučitelj-vodja na Vrhniki Nadalje popisuje g. govornik žalostne čase ljudskega učitelja v dobi konkordata, katere je moral tudi gosp. slav- Ijenec prežireti. Višje šolske oblasti so uvaževale njegovo pridnost in nadarjenost. Podelila se mu je v oktobru 1. 1875. nadučiteljska služba na prijazni Vrhniki z letno plačo 650 gld. To je bila v tistem času največja plača na Kranjskem. Izvanredna čast ga je tudi doletela, ko je 6 let opravljal službo c. kr. okrajnega solskega nadzornika za okraj ljublj. okolice. Nazadnje povzdigne na čast svojemu ljubljeneinu voditelju v imenu zbranega učiteljstva in prisotne gospode svojo čašo ter mu zakliče: ,,Na mnogaja leta!" Predsednik krajn. šol. sveta g. Jos. Lenareie napije g. jubilautu kot neumornemu učiteljn in prijaznemu članu družbe. Isto tako tudi proslavlja gosp. sodni svetnik Bogdan Kobal današnjega slavljenca kot vzor n.itelja — vzgojitelja. Z ginjenimi besedami se g. slavljenec zahvali u.iteljstvu, kakor tudi vsem navzočim za izkazano mu čast. S tem je bil oficijalni del slavnosti končan. Sedaj pak se je razvila neprisiljena zabava, h kateri so mnogo pripomogle lepe pesmice, izvajane od nasega vrlega čitalniškega pevskega zbora. Pozno v noci smo se razšli, želeč našemu priljubljenemu g. vodju, da bi še mnogo let zdrav in čil deloval v novem šolskem poslopju, katero se začne prihodnjo pomlad graditi. R. Z. Iz krškega okraja. V četrtek dne 27. novembra ob 10. uri zjutraj bode hospitacija v Št. Jerneju. Nastopi učitelj gosp. Ant. Kadunc v III. razredu, 4. šol. leto. Predmet ,,Pes" po 100. štev. Josin-Ganglovega Berila. — Cenjene gg. koleginje in kolegi, ki se mislijo hospitacije vdeležiti, blagovolijo naj tamošnjemu šolskemu vodstvu pismeno naznaniti, ali se vdeleže skupnega obeda, da se potrebno pravočasno zamore ukreniti. — Resnici na ljubo bodi mimogrede omenjeno, da je bil naš ob.ečislani nadzornik g. L. Stiasny v ,,Slov. Narodu" z dne 12. novembra po krivici napaden. Glavui predmet udeležitve je bila hospitacija na Raki. Raka se je izvolila zato. ker se je tam letos otvorila lepa nova šola, ki naj bi si jo uČiteljstvo ogledalo. Prišlo nas je 42 učiteljev in učiteljic, le našemu nadzorniku na ljubo, da si zopet enkrat sežemo prijateljski v roke. Jako ga je veselilo, da nas je toliko prišlo, ker Stiasny ljubi kolegijalnost čez vse. — Kaj smo se brigali, ali smo v klerikalni ali liberalni gostilni, da smo le bili pod streho, veseli v prijaznem razgovoru. Nadzornik je pač tja krenil, kjer nas je večina ostala. Mi niti kake druge gostilne videli nismo. Največja oslarija je pa ta, da nas je nadzornik ,.komandiral" v gostilno. Dandaues se zavedno učiteljstvo ne da več komandirati, ker si je v svesti, da spolnuje vestno svoje dolžnosti. Ker imamo tudi v Št. Jerneju letos novo, krasno štirirazredno šolo, smo se na Raki domenili, da naj bode prihod. hospitacija v prijaznem št. Jerneji. — Kakor se nadzornik Stiasny za nas vedno poteguje in se tudi v prihodnje bo, tako stojimo tudi mi ueitelji za njega kakor en mož. — Kar se tiče tovariša Lundra & comp., naj se pa brani, kakor mu drago. Le toliko bodi rečeno, da prav ni, vlačiti umazano perilo na beli dan, ker s tem vdari se ves stan. Učimo se od duhovščine solidarnosti in molčečnosti. Ti znajo pač svoje napake svetu dobro zakrivati. Končno pa jako dvomimo, da bi oba članka ,,Slov. Naroda" izhajala iz učiteljskega peresa. Iz litijsko-krškega okraja. (Konferenčno poročilo c. kr. okr. šol. nadzornika Ljud. Stiasnega.) (DalJe> Pravopisje. Da se dosežejo dobri uspehi v pravopisju, paziti se mora na pravilen izgovor, pravilno ponovilo in pravilen predpis na tablo. Vse kar se začetkoma piše, se mora razdeliti in čitati. Vaditi se morajo vendar učenci ne samo v prepisovanju, temveč tudi v pisanju po diktatu, po posluhu ali na pamet. Te vaje so sicer začetkoma težavne, a so za otroke zelo koristne, ker omogočijo otroku najsigurneje in najhitreje do samostalnega pisanja. Zato pa tudi zaslužijo največjega ozira. Kako se morajo obravnavati vaje po posluhu, seznanili so se ranogi od vas pri hospitaciji v Višnji Gori dne 3. julija t. 1. Drugi naj pa pridno rabijo Mann-Czermak: Methodik der Elementarklasse, kjer so te vaje dobro raztolma.ene. Spisje. Pri spisnih nalogah se vežbajo učenci, da svoje misli pravilno zabiležijo. Za te naloge nam dajejo vsi predmeti potrebno snov. Naslanjati se morajo namreč na v drugih urah pridobljeno gradivo, tako tudi na realije. Zato se ne smejo spisne naloge posebno obravnavati, temve. se mora večinoma to uporabiti, kar smo se naučili. Na ta način je pouk tudi bolj zanimiv. Spisne naloge se morajo tudi datirati in podpisati. Zelo važno je, da se učenci dobro naučijo pisati svoje ime, zato se morajo rnnogokrat vaditi v pisanju podpisa in tako tudi končno na brezčrtan papir. Pred nalogo je postaviti tudi tekočo številko. Učitelj mora spravljati vse zvezke vsega leta ter jih nadzorniku predložiti. Vsak teden se mora popraviti vsaj ena naloga. Pomote raore učitelj samo naznaeiti, ne pa sam popravljati. Učenci tnorajo pisati popravek, ki se mora pregledati. Večje hibe naj si zapiše učitelj v poseben zvezek ter naj jih skupno obravnava. Mnogokrat n. pr. pri domačih ualogali naj se popravi razredoma. Priporočam za spisje Frischevo navodilo -Der Aufsatz in der Volksschule". Toda u.enci merajo v šoli v prvi vrsti izdelovati to, kar se bo pozneje v vsakdanjem življenju od njih zahtevalo* Zato je pa tudi zelo važno, da se učenci naučijo pisati pisma, posebno pa naslove. Za pisma rabimo kratke korespondence. Tudi se morajo naučiti, kako pošiljati denar po pošti in kako blago. Pisati pa morajo pisma in se naučiti, kako se pošilja denar ali blago, na prav format. V ta narnen priporočam Šeberjeve poštne tiskovine za šolsko uporabo. Končno naj se koncentrirajo poslovni dogodki, n. pr. 1.) Tvoj oče piše prijatelju, da mu kupi to ali ono (dopisnica ali pismo); 2.) Prijatelj, pošlje zahtevano (račun, odgovor prijatelja, poštna spremnica); 3.) Tvoj oee se zabvali in pošlje prijatelju denar (pismo, poštna nakaznica). Pouk druzega deželnega jezika. Kako je postopati pri poučevanju druzega deželnega jezika, govoril sem že obširneje na šolah, kjer se poučuje nemščina. Tudi je bila v tem oziru hospitacija na ljudski šoli v Zagorju dne 6. novembra t. 1. Ponavljam pa: Najboljša metoda v priučevanje tujega jezika je analitično-direktna. Ker so vpeljane na naših šolab že večinoma Schreiner-Bezjakove nemške vadnice, se mora učiteljstvo na teh šolah dobro s to metodo seznaniti. Radi tega morajo pridno čitati: Anleitung zum Gebrauche des I. und II. deutschen Uebungsbucb.es. Priporočam tudi v študiranje izboren članek: 0 metodiškem postopanju nemščine v I. in II. razredu slovensko-utrakvističnih gimnazij od prof A. Štritofa iz leta 1892 in 1893, znak, da ta metoda tudi pri nas ni tako mlada, kakor nekateri domnevajo. Številjdnje. Ako v katerem predmetu, potrebno je v prvi vrsti postopanje v številjenju korenite preosnove. Glavne hibe so: brezmiselno drvenje, prekratka obravnava temeljnih pravil, pretežke knjige, pretežke naloge, premalo ozira na praktične potrebe. Osobito knjige: eno- in četverorazrednice imajo iste. Tudi nič ne de, ako se ne vzame vsega, se pa izpusti, potem se gre pa dalje. Tako imajo v nekaterih jednorazreduicab učenci račnnice: III. stopinjo, dočim še niso zanesljivi v najjednostavnejšib računih. Tudi tu velja: ne mnogo, a to dobro. Pred vsem morajo priti teineljni elementi v popolno last učencev. Pri posamezni obravnavi se je ozivati na formalne stopinje ter na nazor. Paziti je tudi veduo, da ves razred sodeluje. Pri ustnem številjenju mora veljati vprašanje vedno vsemu razredu, a tudi pri pisraenem številjenju se moramo mnogokrat prepričati, da učenci ne prepisujejo brezmiselno. Zato mora, ko učenec računi na tablo, vsak učenec v klopi vsak hip znati nadaljevati. Učeuec v klopi naj pri tem sedi dalje ter naj računi v zvezek, a učenec pri tabli piše za njim na tablo. Učenci se morajo tudi navaditi, da znajo gladko uporabno nalogo ponoviti. Dalje se morajo navaditi nalogo dobro sklepati, ne da bi jim učitelj pomagal, ker le tako bodo imeli od tega pouka mnogo koristi v prakti.nem življenju, ko jira ne bo več stal učitelj na strani. Defmicije niso važne, zato odpadejo. Učenec mora znati množiti, ne pa definicijo: kaj se pravi množiti. Ptujke: suraa itd. se ne smejo rabiti. Pred vsem naj se navadijo učenci glavna važna pravila, okrajšave naj se le redko obravnavajo. Učenci naj se navadijo dobro malo naštevanko, potem šele večjo, ki pa lahko odpade. Kako se obravnava naštevanka po formalnih stopinjah, seznanili ste se pri učnem nastopu lanskoletne okrajne konference. Glavna stvar je vendar, da se mnogokrat navaja. Natancno se morajo obravnavati tudi denarji, mere in sicer z lastnim tehtanjem in merjenjera. Kako se to obravnara nazorno, pouči se vsak lahko v Gauby: Der Rechenunterricht der Elementarclasse." Uporabne naloge morajo biti praktične in ozirati se je vedno na krajevne razmere. Očitelj mora imeti tržni eenik ter ga mora pridno uporabljevati. Tudi se morajo obravnavati uporabue naloge po formalnih stopinjab in sicer na večrazvednicah v vseh razredih jednako. Tudi v pryem razredu se morajo obravnavati v pravi obliki, ker se drugače pozneje težko navadijo na to obliko. Dispozicija je zato najboljša ta: 1.) Stavi se naloga. Gladko ponovilo te naloge. 2.) Razstavljanje iste. Stvarna razlaga, ako je v razumevanje naloge potrebna. 3.) Dobi se računski način. 4.) Izvršitev naloge. 5.) Jezikovuo formuliranje naloge. Omenil sem že, da se rabijo sedaj za številjenje pretežke učne knjige. Osobito je pretežka Močnikova računica za 1. šolsko leto. Po tej knjigi se namreč obravnava prebitro v vseh 5 številuičnih računih, zato nastane osobito pri slabejših učencih zmešnjava. Hvaležni moramo torej biti profesorju A. Černivcu, da je izdal novo računico, po kateri se bodo dosegli veliko večji uspehi. Po glavnem navodilu od ložjega do težjega se bodo vadili učenci odslej v predočevanju števil ter v prištevanju in odštevanju do 10 in nadalje od 10 do 20. Glavna stvar je nazor vsakega števila, zato tudi razstavljanje na vsemožne načine po Grube-Močnikovi metodi odpade. Ko učenci znajo dobro soštevati in odštevati do 20, nekako proti koncu leta, prične se z množenjem. Delitev in meritev odpadeta za prvo šolsko leto. Števila se tudi veliko bolj nazorno predočujejo učencem. Pojem desetice za prvo šolsko leto odpade. Učenec mora znati, koliko je deset, ne pa, da je to ena desetica. V II. šolskem letu se prične po Črnivčevi računici s prištevanjem, dopolnjevanjem in odštevanjem v številnem krogu do 10, dalje od 10 do 20. Končno se urijo učenci 2 in s številom 2. Potem se pa takoj začne obravnavati nazorna tvoritev števil do 100. Ko si predstavljajo uČenci vsa števila do 100, vadijo se v prištevanju, dopolnjevanju, odštevanju in množenju golih desetic. Za naštevanko z 2 vadijo se torej n.enci z naštevanko z 10, potem s 5, dalje s 3, potem s 6 in 9, potem s 4 in 8, a končno s 7. Ko učenci znajo dobro soštevati, odštevati in maožiti do 100, prične se z merjenjem in deljenjem. Že iz tega kratkega osnutka je razvidno, kako izborno sta sestavljeni A. Crniveevi računici 1. in 2. zrezek. Zato so se preskrbele za vse šole te računice, da se z novo jnetodo seznani vsak že v poeitnicah. Zelo olajševalno k pou.evanju po Čraivčevi metodi bode to, da izide že v jeseni ,,Navodilo k Računici 1. zvezek" in sicer z mnogimi učnimi slikami. Dokler ne izidejo nadaljne Črnivčeve računice, rabiti bomo morali pri učencih višjih šolskih let še vedno Mo.nikove računice. Ponavljam pa zopet: malo, a to dobro. Posebno v enorazrednicah naj se ne urijo ucenci mnogo v številih nad 1000, ker to nima posebno praktičnega pomena. Pač se laliko pri mehaničnem računanju rabijo tndi števila nad 1000, toda pri uporabnih nalogah naj se redko prestopi število 10.000 navadno pa samo do 1000. Tudi v desetinskih številili rabimo večinoma števila le z dvema decimalnima mestoma. Napačno je tudi, da se nekateri ucitelji še vedno držijo pretesno knjige, oziroma da jo rabijo tudi v šoli učenci vedno pri ustmenem in pismenem številjenju. To je posebno pri začetnem pouku napačno, ker se učenci naučijo hitro računske zaključke na pamet. Tudi je pozomost učencev vedno večja, ako nimajo pred seboj knjige. Knjigo naj ima večinoma le učitelj, še bolje je pa, ako mu služi le za pripravo. Iz tega pa zopet sledi, da se držijo lahko že vsi učitelji po novi Črnivčevi metodi tudi že v prihodnjem šolskem letu, ako tudi še ne bodo vpeljane na vseh šolah nove Črnivčeve računice. Ponavljatn še enkrat: učiteljstvo naj se seznani že v poeitnicati z novo Crnivčevo metodo. Drobci naj se obravnavajo le toliko, da učenci dobro poznajo njihov pojem ter da znajo pozneje jih preračuniti v desetinska števila. Končno naj se ueijo učenci izračuniti obresti, procente itd., toda po sklepih brez vsake teorije. Zemjepisje. V zemljepisnem pouku se najmanj mora zahtevati, da naj ne bode učenec v svoji občini tujec, zato se mora ožja domovina in pozneje očetnjava temeljiteje obravnavati kakor ptuje dežele. Gore svoje ožje domovine mora poznati po iuaenu, visočini in legi, potoke in reke po izvirku in izlivu. Zato je pa tudi neobbodno potrebno, da vsak učitelj sara prav dobro pozna svoj .olski okoliš. Da ga mora, kakor hitro je možno, preboditi in ga natančno ogledati, je samoumevno. Da pa zamore določiti visokost gora, da sc zamore dobro orijentirati, mora imeti vsaka sola specijalni zemljevid, na katerem je dotična občina. U.enec naj pa ima tudi splošen pregled svoje domovine in monarhije že iz zanimanja zdravega patrijotizma. Razven tega mora biti učenec zmožen spoznati se na zemljevidu. Pridobiti si tudi mora nekoliko ročnosti v primerjanju velikosti dežel in oddaljav. V matematičnem pouku naj se doseže, da se učenci zamorejo orijeatirati po stanju solnca, da se zanimajo za dogodke na nebu, da vedo nekoliko o velikosti zemlje itd. Pouk moramo vendar tako uravnati, da učenci sami delajo, priraerjajo, opazujejo, iščejo. Tako morajo učenci, ako se obravnavajo lunine spremembe, luno opazovati cel mesec. Smoter v zemljepisnem pouku se pa trajno le doseže, ako se učenec formalno dobro uri, ako to malo prevlada ter se mu vzbudi živahno in trajno zaniraanje za zemljepisne stvari. Zato je popolnoma brez vsake koristi, ako od učencev zalitevamo števila prebivalcev mest in dežel ali pa velikosti dežel, ker jih itak pozabijo. Primerjajo naj se raje mesta itd. n. pi\, da se pove učencem, da je Dunaj 30krat večji ko Ljubljana itd. Tudi imenujmo le taka "krajevna imena, ki se zamorejo imenovati kot značilne individije posameznega razreda torej: kraje, kjer križajo železnice, kjer se pridobiva premog, kjer je živahna industrija, kjer so toplice, kraje, ki se odliknjejo s svojo rodovitnostjo ali s svojimi krajevnimi krasotami. Tudije dandaites važneje vedeti za kraje, kjer se križajo železnice, kakor za kraje, ki niso ob živahni cesti. Zato seznanimo učence v prvi vrsti, kako je potovati v sedež okrajnega glavarstva, sodišča in davkarije, dalje v Ljubljano, pozneje v Celovec, Zagreb in na Dunaj. Ko so se bili seznanili učenci z ožjo domovino in okolico, obravuava se potem okrajno glavarstvo, oziroma okrajno sodišee. Vendar ta obravnava ne sme biti natan.na, ker naše okrajno glavarstvo nima nobene zemljepisne celote ter ker mnogokrat niso prebivalci kakega kraja, osobito, ako so na periferiji, z mnogimi drugimi kraji skoro v nobeni dotiki. Tako pridejo malo v dotiko prebivalci levega brega Save z onimi v višnjegorskem sodišču, kakor tudi ne zadnji s prvimi. Da bi se pa morali učenci učiti imena občin le radi tega, kcr so v tem okrajnem glavarstvu ali pa imena krajev, kjer so šole, se mora popolnoma zavreči, ker se s tem obteži le nepotrebno spomin in se ne pridobi novih pojmov in nazorov. Ko se je obravnavala temeljiteje domovina, koračimo k očetnjavi. Tu pa zopet zadostuje, da se u.enci spoznajo v velikosti in smeri ter da vedo od vsakega gorovja le eno goro. Potem se obravnavajo vode vsakega gorovja in dežele, katere obsega. Od ene skupine Kras, Alpe, Sudeti se pride k drugi. Tako se dobi splošen pregled države. Šele ko se je obravnavala naša država, preide se k Evropi in k delom sveta itd. — ako k temu dopušča čas. Hoditi pa obratno pot radi tega, ker so v knjigi berilni sestavki v tem vsporedu, se nikakor ne more priporočati. V prvo se učitelju ni treba držati reda, ki je v knjigi, temveč jih učitelj sam vvrsti z ozirom na svoje učno postopanje, z ozirom na letne čase itd. Zapazil sem pa tudi pri analitičnem postopanju, da so se celo na enorazrednici spoznali učenci na zemljevidu Evrope bolje, ko na zemljevidu Kranjske dežele, kar je vsekako dvomljive vrednosti. Kakor vsak drug pouk, mora tudi zeraljepisni pouk biti nazoren, zato se morajo seznaniti u.enci z zeniljepisnimi objekti posebno pri začetnem pouku z neposrednim nazorom t. j. na sprebodih in izletib. Razven tega naj učitelj od učencev zahteva, da si na potu v šolo dobro ogledajo vso okolico. Zemljepisni pouk pa ne sme samo kazati ptuj svet v krasnih barvah, temve. mora pred vsem skrbeti, da vzraste v nčencih ljubezen do doma, do domovine in države. Zato je pa tudi pouk doma zelo važen in eden najgotovejših in vstrajnejših sredstev, da vzgojimo v učeucih zdrav in raočen patrijotizem. Priporočam znano Orožnovo navodilo ter G. Rusch: Metbodik des geografischen Unterrichtes. Prav dobra priročna knjiga za učitelja pri pouku Kranjskega je Fr. Orožna: Vojvodina Kranjska. Zgodovina. Za pripravo k temu pouku bode učiteljem prav dobro služila od ,,Šolske Matice" v Realni knjižnici izdana -Zgodovinska učna snov za ljudske šole," katere je vendar izšel šele prvi del. Ko bode izšla vsa zgodovinska snov, ne bo več potreba posegati učiteljem po tujih knjigab. V ljudski šoli ne smemo jednostransko težiti na izobrazbo razuma, temveč ob enem tudi na čuvstvo in voljo. Znaraeniti španski filozof Jackes Baalmes pravi: ,,Zakaj vendar ne uplivajo učitelji bolj na voljo, kot na raznm in na spomin? Koliko moči je zakopanih, ker je bila volja zakopana." Da to dosežemo, ne smemo gledati na materijalno izobrazbo, temuč na formalno, t. j. da učenci razumejo, kar so se učili. V mnogih šolah boljši učenci, osobito u.enke kaj gladko pripovedujejo zgodovinske povesti. Največkrat pa se lahko prepričamo, da so se brezmiselno naučili na pamet. Tak uspeh je dvomljive vrednosti. Zato se mora zahtevati od učencev, da pripovedujejo prosto, kar so se naučili, oziroma kar so si zapomnili. Pred vsem pa moramo učencem razjasniti sedanji čas, kajti šele potem zamorejo učenci razumeti stari vek. Sedanjost je pa tudi za učenca veliko večje važnosti kakor pa Solon in Krez ali Leonida s Spartanci pri Termopilah itd. Najbolje je, da se vzame za središče sedanjega zgodovinskega pouka naš presvitli cesar Franc Jožef I. Ko se sedanjost učencem dobro razjasni, preidemo na leto 1848, potem na Napoleonske vojske itd. Pri nasprotnem postopanju prav rad ucitelj obširno obravnava stare Grke, Rimljane itd., tako da za sedanjost, ki je za učenca vendar bolj važna iu zanimiva, ostane le malo časa. Zgodi se pa tudi, da učitelj do sedanjosti niti ne pride. Dandaues se po pravici povdarja aktualnost v naših časopisih in tudi v višjih šolali se zapazuje že to strcmljenje. Zato se moramo pred vsem učitelji v ljudski šoli nanj ozirati. Pred vsem se moramo ozirati na doraačo zgodovino, na zgodovino naše vladarske rodbine, potetn šele na zgodovino ptujih dežel. Zgodovinski pouk mora biti v prvi vrsti šola domovinskega čuta in požrtvovalnega patrijotizma. Da se na to oziramo, je tem bolj potrebno, ko v zadnjib letih buta brezdomovinska demokracija v stebre naše kulture. Priporocam G. Rusch: Methodik des Unterricbtes in der Geschichte* Prirodopisje. Kako se je razvijala metoda pri prirodopisnem pouku, nam zanimivo opisuje J. Koprivnik v Pedagogijskem letopisu naše dične Šolske Matice. Pri tem pouku je glavna stvar, da učenec prirodo prav spozna in ceni. Prirodopisje namreč ni več opisovalna veda, temveč je postala zgodovina prirode, ki se trudi zaslediti, kako postajajo, kako se razvijajo, kako žive, kako preminevajo prirodnine. Skrbeti moramo pa v prvi vrsti za dobra učila, ki so v tem pouku prepotrebna, kajti brez nazomega sredstva bi se pravzaprav ne smela opisati nobena žival. Ako je le možno, rabijo naj se žive živali, saj disciplina radi tega ne trpi mnogo. Žive živali, kakor n. p. krta, zapremo tudi lahko pod veliko steklo, pod katero je zemlja, da nam kaže svoje umetnosti pri kopanju. Vsak nčitelj si pa tudi v tem oziru sam lahko brez posebnih stroškov nabavi lepo zbirko. Tako lahko nabira dele živali, n. pr. rogove od domačih živalij, noge srne, prešiča, zajca, mačke, psa itd. Lahko se tudi dobijo kosi kože raz- ličnih sesalcev, dalje ščetine prešiča, bodice ježa itd. Kače, črvi itd. se spravljajo najbolje v špiritu. Učenci so morajo pa tudi navajati, da sami opazujejo. Zato pustimo nekoliko zrn pšenice kaliti v šolski sobi na krožniku, da učenci opazujejo potem, kako se razvija zrno v rastlino. Ravno tako pustimo gosenico se zabubiti in spremeniti v metulja. Ako nimamo živih ali nagačenih živalij ali pa živalij v špiritu, skrbeti moramo za dobre podobe, ki morajo prinašati živali v odnošajih, v katerih so z naravo z značilnim svojstvom. Prav dobre podobe so Lehmann-Leutemann Tierbilder, 6 tabel 10 K 80 h. Tudi so te table zadostno velike, dočim so bile starejše veliko premajhue. (Dalje prih.) a vesel je vendarle na tihein, ko se spomni, da mu bo plemenita trta jeseni bogato poplačala obili trud. A ko gre s prvim žarom mladega jutra zopet v svoj vinograd, vidi tam porezano žično ograjo in v trtju polno nametanega, kot klobuk debelega kamenja! — Bilo je v drugi vasi, kjer je naprosil tamošnjega nadučitelja njegov svak, naj bi šel njegovemu otroku za krstnega botra. A ker je dotični nadučitelj naročnik ,,U.it. Tovariša" in ker voli napredne poslance, ker je torej ,,liberalec", niso gospod župnik dovolili, da bi bil nadučitelj krstni boter! Da, gospoda, vse to sc je resnično zgodilo; in morda bi ne bilo, prenapaeno, da bi polagoma pozvedeli, koliko takih in enakih lepih reči se je že zgodilo uaprednim učiteljem! Potem bomo lahko z mirno vestjo trdili, d a j e klerikalizem naš največji sovražnik, ki se Siri kot kuga po lepih slovenskih deželah, potem bo z nami vred vsak priznal, da je naše stališče, ki ga zavzemamo proti klerikalizmu, edii^. pravo in edino možno, takorekoč prirodna posledica sistematičnega klerikalnega ruvanja proti nani, našemn ugledu in uplivu! Avsemu takemu in enakemu navalu stoje v bran naši neupogljivi tilniki in bodo stali toliko časa, dokler bo gorela po nasih tleh ideja napredka in svobode! Prepričan sem, da nam bodo priskočile končno tudi c. kr. šolske oblasti napomoč, saj nismo napredni nčitelji naposled saino zato nasvetu, da bi se lasali s klerikalci, nego v nas živi tudi vera, da imamo tudi zato izpričevala učne usposobljenosti, da se moremo mirno in popolnoma posvetiti svojemu poklicu! (Konec prih.)