REVIJA GLASBENE MLADINE SLOVENIJE ŠT. 3/L. XVIII/1987-88 LU < O * O Naslovnica: Fotografiral: LADO JAKŠA REVIJA GM, L. 18, ŠT. 3 DECEMBER 1987 Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije UREDNIŠKI ODBOR odgovorna urednica in v. d. glavnega urednika - Kaja Šivic, urednik - Peter Barbarič, likovni urednik - Miloš Ba-šin,lektorica-Mija Longyka, sfa/n/so-delavci-Peter Amalietti, Matjaž Bar-bo, Cvetka Bevc, Lado Jakša, Igor Longyka, Tomaž Rauch, Roman Rav-nič, Irena Sajovic in Eva Uršič-Pet-kovšek. ČASOPISNI SVET Slavko Mežek (predsednik), Dr. Marija Bergamo (FF - PZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Nena Hohnjec (PA Maribor), Ivan Marin in Ida Virt (ZD-GPS), Nevenka Leban (DGUS), Peter Kopač (DSS), Marko Studen (ZKOS), Roman Lavtar (ZSMS), Lea Hedžet in Polona Kovač (obe G MS). NASLOV UREDNIŠTVA REVIJA GM, Kersnikova 4, 61000 LJUBLJANA, p.p. 248, telefon (061) 322-367, Račun: SDK Ljubljana, št. 50101-678-49381. Revija izide osemkrat v šolskem letu. Cena posameznega izvoda je 350 din, polletna naročnina za prve štiri številke XVIII. letnika znaša 1400 din. Rokopisov ne vračamo, fotografije pa le v primeru dogovora. Revijo G M lahko kupite na uredništvu revije (Kersnikova 4, 61000 Ljubljana), v Trubarjevem antikvariatu (Mestni trg 25, Lj.), v Mladinski knjigi na Nazorjevi ter v Muzika-lijah Državne založbe Slovenije (prav tako Ljubljana). npaaHdso a V OSPREDJU KULTURA IN PROSVETA, TO NAŠA BO OSVETA Govor je o festivalu Revolucija in glasba, ki ga je pred petnajstimi leti ustanovil Republiški odbor Zveze borcev. Festivala se (zaradi imena) ves ta čas drži pridevek „režimski“ in misli se, da tu denar nikoli ni problem. V resnici pa mu v teh, kar zadeva financiranje, za kulturo kriznih časih ne gre prav nič bolje kot katerimkoli drugim glasbenim prizadevanjem pri nas. Torej ubožno. Eden od glavnih namenov festivala je vsako leto v novembrskih dneh ponuditi koncerte kvalitetnih glasbenih del s kvalitetnimi izvajalci čimveč slovenskim krajem; ker so koncerti iz sklopa RIG podarjeni še posebej krajem, kjer sicer do koncertov ne pridejo. Festival je doslej vsako leto ponudil okrog petnajst koncertov. Letos se je število skrčilo na osem, morala pa je odpasti tudi osrednja manifestacija — odrska postavitev kantate Ravensbr-uck Alojza Ajdiča v čast Dnevu republike. Ta kantata bi, če bi do njene izvedbe prišlo, zaradi zahtevnosti in številnih izvajalcev namreč pobrala vse festivalove denarje in celotna letošnja Revolucija in glasba bi bilo eno samo delo, izvedeno v Ljubljani. Tako so se organizatorji seveda raje odločili za že omenjeno varianto osmih koncertov. Toliko se jih je dalo uresničiti iz letošnje finančne podpore Kulturne skupnosti Slovenije, vendar je pomagala tudi ljubljanska Kulturna skupnost. Organizacijske posle je prevzel Festival Ljubljana. Naše politike torej Revolucija in glasba ne zanima. Pravično je in lepo, da politiki ne delajo izjem glede slovenske glasbene kulture. Festival Revolucija in glasba vpleta med kvalitetne skladbe v svojih koncertnih sporedih tematsko obarvana nova dela, ki jih v ta namen naroča z razpisi ali pri posameznih skladateljih. Pogoj za vključitev v programe je izključno kvaliteta, ker pa je novitet zelo malo, so programi odprti za številne imenitne domače in tuje glasbene stvaritve, ki s tematiko iz naslova niso direktno povezane. Letošnjih osem koncertov festivala Revolucija in glasba se je zvrstilo tako: v Murski Soboti so 13. novembra nastopili Zlata Ognjanovič — sopran, Tomaž Lorenz — violina in Alenka Šček — klavir, 21. novembra v Črnomlju Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Mladinski pevski zbor Maribor je nastopil 22. novembra v Boljuncu pri Trstu in 27. novembra v Ljutomeru. I/ Kopru je 26. novembra gostoval Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, v Portorožu pa istega dne Slovenski kvintet trobil. V mariborski Operi je bila tega dne Slovenska premiera opere Hlapec Jernej in njegova pravica Nikole Hercigonje. In namesto kantate Ravensbriick je orkester Slovenske filharmonije 27. novembra v filharmonični dvorani v Ljubljani zaigral Kozinovo Simfonijo. Ob petnajstem, jubilejnem festivalu Revolucija in glasba so tako številni slovenski kraji ob pričakovanju dobrega koncerta ostali praznih rok. ROMAN RAVNIČ ajKtiaasA zi IZ VSEBINE 2-3 KOMENTIRAMO 2 g ODMEVI 7 TELEGRAMI IN OSTALO 8 OD VSEPOVSOD g -|0 (PRED) USMERJENE STRANI 9 ALI GA POZNATE? 10—11 MALO MEŠANO 12—13 KAKO POSLUŠATI GLASBO 3. — RITEM: METRUM 14—15 PISMA IN KRIŽANKA 16 IZLETI V ZGODOVINO ROCKANJA IN ROLLANJA 17 MAČKE IN AMERIŠKA GLASBENA KOMEDIJA II 18 MEDIJI IN PUBLIKA 19 LJUDSKA GLASBA: JULIJAN STRAJNAR 20 GOSLAČI IN PUNKERJI 22—23 MINE IZ TUJIH DISKOTE—CK 24 IZDAJE •••••••••••••• RADIJSKE ODDAJE Opozarjamo vas na oddaje Iz dela Glasbene mladine, ki so na sporedu prvega programa Radia Ljubljana vsako drugo sredo ob 14.20. Oddaje v naslednjem mesecu: 23. december (predstavitev 3. redne številke in ilustracija prispevka o poslušanju glasbe). 6. in 20. januar. Hkrati vas opozarjamo na oddajo „alter-nativnejših" revijalnih prispevkov Druga godba revije GM, ki je na sporedu 2. programa Radia Ljubljana vsak drugi petek ob 22.15. Oddaje v naslednjem mesecu: 18. december, 1. januar (?) in 15. januar. 1 oiAnraiiiJ^aHO s KOMENTIRAMO NASTOP BRATOV AMARA V LJUBLJANI „Jaz nisem Madonna in on ni Michael Jackson, midva sva poulična pevca. Nimava mikrofona in tudi ne ojačevalcev, samo glas imava." Takole sta brata Amara začela svoj nastop v Ljubljani. Oder je bil kar ulica, kajti ulica je za njuno zvrst glasbe pravo in izvirno prizorišče. Brata Amara, Jean-Claude in Jean-Paul, sta Parižana. K nam sta prišla na povabilo Francoskega kulturnega centra, sicer pa nastopata na ulicah in trgih svojega rodnega mesta. V Ljubljani sta se znašla nekega meglenega oktobrskega dne, zaigrala sta in zapela — in dan je bil takoj bolj vesel. Pravzaprav je zaigrala njuna stara lajna, o kateri pravita, da ji je že osemindevetdeset let. Pa še vedno zvonko igra, jima odlično služi in poživlja njuno petje. Tako je zazvenel francoski šanson, tisti pravi, neponarejeni, kar dvakrat isti dan. Dopoldne sta brata Amara priredila koncert pred Francoskim kulturnim centrom, pod Arkadami na trgu Osvoboditve, popoldne pa pred vhodom v Maximarket, na prostoru, ki vse bolj postaja prizorišče za nastope različnih ljudskih in rockovskih skupin. Mimoidoči so se ustavljali, spraševali, kaj neki je to, glasba jih je pritegnila in pridružili so se gruči. Slišali so francoske pesmi, te pojoče pripovedi, cel niz izvirnih pesmic, ki sta jih brata podala duhovito in nevsiljivo. Jean-Claude je vsako pesem napovedal, predstavil njeno vsebino ali pa izvirne izvajalce ter mimogrede navrgel še kakšno šalo, predvsem pa je bil glavni pevec. Jean-Paul pa je čepel na tleh in vrtel lajno ter sodeloval pri petju. Prepevala sta v duetu, včasih solo, kakor je pač bolj usteza-lo vsebini in glasbi pesmi. Melodije so bile poslušalcem znane, nekatere celo domače, saj so jih tolikokrat slišali po radiu ali na ploščah, pravega pomena vsebine pa le niso poznali. Brata Amara sta jim narahlo odprla vrata v svet pristnega šansona, odprla vsakomur, ki se je hotel pomuditi ob njunem izvajanju. In poslušalci so se zbirali, vse več se jih je ustavljalo ob pevcu in orglarju. Ob pomoči prevajalke so se vključevali v to uprizoritev, v kateri je bilo vse, kar je pač potrebno: nastopajoča, gledalci, glasba in poezija... Le nečesa ni bilo, kar je za poulične, še zlasti pariške, glasbenike neizogibno — ni bilo klobuka, rekvizita, v katerega nastopajoči nabirajo prispevke in zahvalo občinstva za svoje nastopanje. Značilnost in posebnost bratov Amara je, da ne zbirata prispevkov. Sta šansonjerja, ki sama pišeta glaso in besedila ter poustvarjata že obstoječe šansone. V Parizu sta celo odprla lastno založbo kaset in plošč. Šanson je njun trud in smisel njujega dela, nastopanje na ulici pa jima omogoča neposreden stik z ljudmi. In kakšni so pravzaprav njuni šansoni? 2 FESTMUSIK DER RENAISSANSE — ceremonialna renesančna glasba; 1968 C H A N SO N S FRANCAISES — chansoni Clementa Janeguina; 1960 MESLANGES — chansoni Orlanda di LdSSd' “1975 BYRD-MORLEY-HOLBORNE-PURCELL — angleška glasba za blockflauto in ga m bo; 1968 THE FIRST BOOK OF AYERS — Thomas Morley; pesmi ob spremljavi lutnje in viole; 1970 Preden zavrtite katerokoli izmed naštetih plošč, si pred oči prikličite tisti prizor iz filma A. R. Tarkovskega, v katerem razbita lira obleži v blatu. Da, potujoči musikusi so dolga stoletja nosili madež nečistosti satanovih bitij. „Ponižana in razžaljena“ posvetna pesem pa afirmacije ni dosegla šele na teh posnetkih, saj so to v svojem času storili že minstreli, troverji in trubadurji. „ Verzi brez melodije so taki kot mlini brez vode, “je dejal eden izmed njih. Staro zarotništvo besede in glasbe je prispevalo, da glasba brez klopotajoče mehanike, kljub oblikovni preprostosti in izhajanju iz starih modusov še danes zazveni spevno in prijetno. To sicer niso romantični hudourniki zvoka, a vseeno dovolj polna zvočna slika, ki na teh ploščah poskuša biti čimbolj avtentična, zahvaljujoč izvajalcem iz Studia der fruhen Musik. To pa je pri reprodukcijah stare glasbe najtežje. Francoski chansoni so še brez melanholičnega zvoka harmonike, a že v svoji izvirni obliki podobno intimno doživetje. Da pa je ob poslušanju Morleyevih majhnih, kratkim pesmi najbolje ugasniti luč in prižgati sveče, se prepričajte sami. Prisluhnite in zapojte!!! TELDEC „ TELEFUNKEN-DECCA “ Schall-platten — Ges. mbH; HAMBURG CB FESTIVAL BAROČNE GLASBE V MARIBORU______________________ Tudi letošnji XIX. festival baročne glasbe v Mariboru je potekal brez slavnostnega poudarka, to je skoraj anonimno, s skromno propagando kot za vse druge koncerte v sezoni. Preseneča, da nihče v Mariboru ne čuti potrebe, da bi vsaj s kakšno besedo odprl festival. Tudi mariborski TV studio bi lahko (kot enkrat pred leti) zabeležil pomemben glasbenokul-turni dogodek. V Mariboru bi bilo tudi dovolj možnosti ob festivalu organizirati kakšne spremne prireditve, kot to znajo v bližnjem Varaždinu. V 15 dneh se je zvrstilo 5 solističnih in komornih koncertov. Načrtovani koncert Komornega orkestra RTV Ljubljana so morali odpovedati zaradi pomanjkanja sredstev. Festival je bil v znamenju domačih slovenskih in hrvaških umetnikov, torej brez tujih gostov. Otvoritveni koncert je imela ptujska flavtistka Liljana Novaft, ki živi v Parizu. S čembalistom J. Šetincem sta izvajala Sonate J. S. Bacha. Flavtistka ni izpolnila pričakovanj, njeno izvajanje je bilo pod nivojem drugih izvajal- KAJ POSLUŠAM IN ZAKAJ Iz serije plošč „Das Alte YVerk“ Fotografiral: LADO JAKŠA Predvsem so pravi francoski šansoni, polni poezije in francoske očarljivosti, včasih nostalgični in romantični, drugič spet nagajivi. Za njune (lastne) pesmi sta značilna optimizem in življenjska vedrina. Če bosta brata Amara prihodnje leto spet prišla v našem mesto in uresničila turnejo po Jugoslaviji, kakor upata, ju bomo lahko pobliže spoznali. KAJA PETRE DRAŠLER MUSIK DER SPIELLEUTE — glasba minstrelov iz 12. in 13. stoletja; 1975 CHANSONS DER TROUBADOURS — glasba iz 12. stoletja; 1970 CHANSONS DER TROUVERS — pesmi 13. stoletja iz severne Francije; 1974 MUSIČ I BERI A — španska in portugalska glasba 12. in 13. stoletja; 1968 FRUHE MUSIK IN ITALIEN . — izbor pesmi s spremljavo od 14. do 16. stoletja; FRANKREICH UND BURGUNDII — 1968 Grški pianist, ki skokovito osvaja svetovne odre, je bil prvič naš gost lani oktobra. Letos se je v veliki dvorani Cankarjevega doma našemu občinstvu predstavil z drugim klavirskim koncertom Franza Liszta — spremljal ga je orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Marka Muniha. Spet je požel nedeljeno odobravanje publike in kritike. Izjemno nadarjeni mladi pianist je kot deček začel študirati glasbo v Atenah, že 14-leten pa je diplomiral v Washingtonu in na Kraljevi akademiji v Londonu. Od takrat naprej nastopa po celem svetu In velja trenutno za enega najboljših pianistov. Za uvod sem želela izvedeti, kateri so razlogi in motivi, ki so ga ob natrpanem urniku, ki ga vodi danes v New Yorku, jutri spet v Sidney, IAHMCIO 0DME'fI ©©©©©@@®©®^©©©©©@®@®©®©@®®®®®®®®©®®®®®©® DIMITRIS SGOUROS PONOVNO V LJUBLJANI cev, zlasti glede tehnike in muzikalnosti. Občinstva, ki ga je bilo na tem večeru največ, ni ogrela. Koncert Zagrebškega godalnega kvarteta (J. Klima in M. Sedak Benčič, violini, D. Ruc-ner, viola, in S. Rucner, violončelo) in Vladimir Ruždjak, bariton (njegov zadnji koncert pred nenadno smrtjo!) je bil eden najboljših, znani umetniki so izredno navdušili poslušalce. Mlada zagrebška organistka Ljerka Očič-Turkulin (diplomantka ljubljanske AG) se je izkazala kot zelo korektna interpretka s čisto igro in domiselno registracijo. V spored je uvrstila pretežno dela J. S. Bacha. Tudi na naslednjem koncertu je nastopil mlad umetnik, mariborski violončelist Andrej Petrač, pri čembalu je bil J. Šetinc. Čelist se je izkazal kot resen, subtilen glasbenik z lepim tonom, muzikalnostjo, ritmično ter intonanč-no preciznostjo. Part čembala je z izjemo Bacha pravzaprav basso continuo, njegov ton pa je bil (ali po krivdi instrumenta ali čembalista) komaj slišen, zlasti pri Bachovi Sonati, ki je v originalu pisana za violo da gamba (čeprav se je Petrač prilagajal tonskemu razmerju s čembalom). Po daljšem premoru je nastopil ansambel Collegium rrusicum Maribor, ki je zadnja leta očitno v krizi. Letos je bila zasedba ponovno spremenjena, skrčena v kvartet, torej brez violine in viole. Namesto napovedane flavtistke. L. Novak je vskočil mladi Ljubljančan Aleš Kacjan, drugi člani ansambla so bili Drago Golob, oboa, Miloš Mlejnik, violončelo in Janko Šetinc, čembalo. Program je obsegal kvartete in Trio sonate nemških in francoskih mojstrov, ter Sonato v g-molu J. S. Bacha (v izvirniku za vio- lo da gamba). Čelist je navdušil s temperamentom, bogatim ekspresivnim tonom, domala pa je prekril čembalo. Tu velja enako, kot sem zapisala o A. Petraču. Tudi flavta je bila preveč prodorna v odnosu do čembala. Bilo bi idealno, če bi bili poleg čembala tudi drugi instrumenti v ansamblu baročni. Občinstva je bilo tokrat najmanj, najbrž je bil koncert časovno že preveč odmaknjen od drugih prireditev. MIRA MRACSEK pa Berlin in na Dunaj, že po letu dni ponovno pripeljali v majhno Ljubljano, pred slovensko občinstvo. Sgouros: Zelo zelo sem srečen, da sem spet tu. Lani so mi pred prihodom povedali, da je to mesto eno najbolj kvalitetnih evropskih umetniških središč, vendar si vsee.io nisem mogel predstavljati, da bo raven tako visoka, da bo^res fantastično — tudi vaš dirigent Lajovic, s katerim sem takrat igral, in občinstvo, ki zna ceniti glasbene dosežke... Tako vzrok ni bil v tem, da bi imel čas priti — časa res nisem imel, moral sem dobesedno skočiti iz ZDA, vendar sem srečen, da sem tukaj, saj se pri vas počutim kot doma. Od dvanajstega leta do danes je Sgouros igral povsod, predstavil je praktično vse velike klavirske koncerte, svet o njem piše in govori, da mu takorekoč ni treba vaditi klavirske tehnike. Kaj pa interpretacija, je to jedro njegovih interesov, če je sicer vse bolj ali manj enostavno? Sgouros: Ker lahko pride do nesporazumov pri odgovoru na to vprašanje, bi rad povedal, da vedno vadim toliko, kolikor je pač treba, saj je interpretacija tudi zame najpomembnejša. Zato bi želel, da bi me občinstvo sodilo po mojih izvedbah — in ne po urah, ki jih porabim- za vežbanje. Lahko bi namreč enako upravičeno rekel, da vadim enkrat 5 minut in drugič šest ur. Torej velik delež ukvarjanja,s skladbo odpade na delo brez klavirja, se pravi, da vas zanima glasbena zgodovinska literatura? Sgouros: Zelo me zanima glasbena zgodovina. Iz tega predmeta sem že diplomiral v VVashingtonu in na londonski Kraljevi akademiji, prav tako sem v Atenah ob klavirski in pedagoški diplomi doštudiral tudi glasbeno zgodovino pa morfologijo, strukturo. Zelo me zanima vse, kar je povezano z nastankom skladbe, tako da se v to vedno poglobim. Nameravate, ko boste starejši, delovati kot glasbeni pedagog? Sgouros: Rekel bi, da me to ne zanima preveč, saj mislim, da imam za to premalo potrplje- nja. Sicer sem že profesor v Tokiu, kjer sem pred tremi leti in lani vodil mojstrski razred, prav tako imam profesorski naziv na univerzi v Dallasu. Gre seveda za starejše študente, ne za začetnike, saj ne vem, kako bi pristopil k otroku. Občudujem ljudi, ki imajo to znanje in čut. Kaj pa študij matematike in fizike, ki ju vedno omenjate kot posebej konjiček? Sgouros: Ravno sem bil v ZDA, ko se je začelo študijsko leto. V preteklem šolskem letu sem maturiral in res je bilo težko združevati redno šolanje in koncerte. Na univerzi je laže, saj predavanja niso obvezna, v šoli pa moraš biti vsak dan, vedno moraš biti pripravljen na spraševanje, nič ne moreš lenariti. Pa profesorji niso bili nič tolerantni? Sgouros: Ne bi rekel. Bili so prav strogi. Ne zanima jih, kdo si, si le učenec. Rad bi za konec povedal, da kljub tolikim koncertom komaj čakam, da pridem spet v Ljubljano. Marca nameravajo pri vas organizirati „Sgourosov festival" in takrat se spet vidimo. 22. marca bo pianist Sgouros ž orkestrom SF izvedel dva Mozartova klavirska koncerta (d-mol in C-f^ir), 24. marca dva Beethovnova klavirska koncerta (št. 1 in št. 4), 26. marca pa bo na sporedu prvi klavirski koncert J. Brahmsa. V istem času bo Dimitris Sgouros imel še recital na Zemonu. MOJCA MENART Fotografiral: LADO JAKŠA APZ TONE TOMŠIČ USPEŠEN V TOLOSI Nagradna odličja v treh glavnih disciplinah na XIX. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Španiji V zadnjih letih nas naš Akademski pevski zbor še posebej razvaja; poleg „normalnih“ letnih koncertov, ki pomenijo redno ustvarjalno JLilltLJ/UUU ODMEVI vzpodbudo slovenskim skladateljem, poleg koncertov, ki so lani ob štirideset- oziroma šestdesetletnici umetniškega ponosa naše „Almae Matris“ dosegli vrhunec s prvo izvedbo ter regionalnimi ponovitvami celovečernega dela „Fauvel 86" Lojzeta Lebiča in ki so prinesle ansamblu nagrado Prešernovega sklada, poleg nagrad v domovini izstopa vrsta več kot uspešnih tekmovalnih nastopov v tujini: 1984, Tours v Franciji; 1985, Miedzyzdroje na Poljskem; 1986, Llangollen v Veliki Britaniji in Gorica v sosednji Italiji. Da ne bi naštevali neštetih nastopov doma in v inozemstvu, tokrat — XIX. mednarodno zborovsko tekmovanje v Tolosi pri San Sebastianu (Donostia) v Baskiji, edini tovrstni prireditvi v kraljevini Španiji. Tradicija in raven, ki obvezujeta, a obenem izzivata k soočenju, še zlasti s kulturo, ki jo komaj kaj poznamo: ne toliko s tisto na „državotvorno-osrednji“ ali katalonski ravni — le ti sta vsaj turistično bolj ali manj konsumirani — kot s kulturo ene najstarejših evropskih manjšin, to je baskovsko. Kratko bivanje v postavljaško osrednjem in velemestno napornem, a svetovljanskem in kulinarično dehtečem Madridu, v katerem je bilo prenočevanje uresničeno v obliki šlampasto moderniziranega „satovja“ v stari stavbni lupini, pač za novodobne črede turistične bede, je omogočilo tudi skok v resnično, duhovno strpno, nekdanjo prestolnico Španije, enkratni Toledo. Če je to bil pogled v preteklost in v oživljajoči se, bolj humani zgodovinski spomin, je Baskija 'pomenila visoko industrializirano zahodnoevropsko resničnost, pokrajinsko, če odštejemo Atlantik, nemalokrat podobno naši ožji domovini. V Tolosi, središču papirne industrije, nedaleč od mondenega San Sebastiana, se je torej v dneh od 29. oktobra do 1. novembra Skupina apezejevcev skuša „revitalizirati“ simbolično skupino glav na dvojezičnem plakatu, ki najavlja zborovsko prireditev: ABESTALDEENTZAT (baskovsko) in MA-SAS CORALES (špansko). odvijalo XIX. mednarodno zborovsko tekmovanje, katerega prolog se je začel že 24. oktobra z otvoritvijo razstav baskovskega kiparstva in slikarstva, medtem ko je letošnjo prireditev šele 27. novembra sklenil koncert zbora „Donosti Ereski" iz San Sebastiana, ki je izvedel vse obvezne tekmovalne skladbe skupaj z nagrajenimi kompozicijami skladateljskega konkursa. Že to kaže na širokopotezne ambicije organizatorjev, s katerimi živi celo mesto, ki se s približno 60.000 prebivalci poleg mestnega orkestra in zbora ponaša s celo vrsto zborov in najrazličnejših ansamblov. Glasba, pesem in ples so tu pač doma. Če k temu dodamo še zborovski seminar, tekmovanje otroških zborov, posebne okrogle mize v zvezi z gojitvijo gregorjanskega korala, nagrajevanje spisov o baskovski glasbi, ciklus prireditev v smislu „Tolosa poje Tolosi", je na dlani, da gre za prireditev, ki bi jo lahko poimenovali z ..Baskovskimi glasbenimi dnevi", pri čemer predstavljš zborovsko tekmovanje samo njihovo okno v svet in obratno, priložnost „velikega“ sveta, da se spozna z njihovimi prizadevanji in da rezultate slednjih uvrsti v svoj poustvarjalni repertoar. Vsekakor je pri tem zanimivo in simptomatično dejstvo, da se po pomenu drugo zborovsko tekmovanje v Španiji, v Alicantpju, odvija samo v nacionalnih okvirih. V dvojezični, baskovsko-španski programski knjižici beremo, da so letos poleg „domačih“ zborov povabili tudi španske iz Huesce, Barcelone, Valencie in Madrida, od tujih pa iz Švedske, Madžarske, Romunije, Avstrije, Anglije in Jugoslavije. Glede na to, da je podpisani skupaj z našimi zboristi prebival v petdeset kilometrov oddaljeni Fuenterrabii (Hondarribia) na špansko-francoski meji, marsikaterega koncerta, ki se je začel ob 23. uri, ni slišal. Ker mu zato manjka vrsta primerjalnih opor, samo nekaj bistvenih dejstev in osebnih vtisov. Na splošno, kar velja tako za baskovske kot tudi za španske zbore, ljubijo polnozvočni „sound“, najboljši so pevsko visoko kultivirani, a tudi v lahkotnejših zvrsteh nekoliko togi, medtem ko je publika v veliki gledališki kino-dvorani z 2.000 sedeži pokazala smisel tako za bolj pretanjeno muziciranje kot za anglosaksonsko nonšalanso pristopanja glasbeni muzi. Zato je imel naš APZ v roki vrsto pomembnih adutov. - Tekmoval je v treh glavnih disciplinah: gre-gorjanskem koralu, v tako imenovani folklorni skupini in v polifoniji, tj. umetni pesmi. Zlasti pomembna se zdi zasedba tretjega mesta v gregorjanskem koralu, zvrsti, ki pri nas zunaj študijskih in cerkvenih okvirov praktično nima konpertantne tradicije, in to ne glede na to, da je že Mozart dejal, da bi vse svoje skladbe zamenjal za en sam gregorjanski spev. Naša ženska vrsta se je uvrstila za mojstri iz Aretxa-balete in Vitorie (Gasteiz), ki se v skladu z novejšimi iskanji in raziskovanji tudi že odmikajo od preživelih menzuralističnih tendenc v smeri verjetnejših, starejših korenin. Folklora je bronasto odličje prinesla mešanemu zboru, medtem ko je srebrno pripadlo odličnemu baskovskemu ..izvoznemu" ansamblu „Samani-ego“ iz Vitorie. V polifoniji se je vrstni red pravično zaobrnil: zmagal je APZ in si tudi priboril srebrno plaketo. V obeh primerih, in to prvič v zgodovini tega tekmovanja, zlati odličji nista bili podeljeni. Čudna so pač pota žirij... Na koncu je treba še dodati, da smo dožive- li (po)cestno glasbeno norenje, tutti-frutti mašo ob gostovanju Madžarov, Angležev In Jugoslovanov, da smo imeli baskovsko-špansko-angleško-slovenski polurni pogovor v živo na Radio Popular (herri Irratia) v San Sebastianu, da je dogajanje pokrivala televizija in da je vse dni tekmovanja tisk več kot podrobno spremljal celotno prireditev; „EI Diario Vasco" celo s štiristransko prilogo! Slovenska pesem, umetna in ljudska, je povsod, in ne samo na odru, seveda spremljala naše pevce. Zategadelj, in zavoljo prikazane kvalitete so se vrnili s še eno popotnico, z vabilom umetniškega direktorja, da se drugo leto udeležijo mednarodnega pevskega festivala v Atenah. Pa vendar je bila pika na i postavljena ob povratku na ljubljanskem kolodvoru, ko so zapeli „Lipa zelenela je“ in ko se je dirigent Jernej Habjanič dokončno poslovil od našega akademskega zbora, ki ga je tehtno vodil zadnjih pet let. Toda: dirigenti prihajajo in odhajajo, APZ „Tone Tomšič" se redno obnavlja — in ostaja, njegov novi vodja Tone Cimperman pa je že začel z delom. Srečno! ANDREJ RIJAVEC MLADINSKI MEŠANI ZBOR TEHNIK IZ CELJA V uspešnem pevskem zboru pojejo predvsem dijaki Srednje tehniške šole Maršal Tito iz Celja. Vodi jih zborovodkinja Dragica Žvar. Njihovi odgovori nam poleg osebne izkaznice zbora odstrejo tudi marsikaj o glasbi in odnosu do nje. G M: Kljub temu, da se Slovenci radi pohvalimo z večtisočglavo množico organiziranih pevcev, so v tej množici mladinski mešani zbori silno redki, fantovski pa še bolj. Zakaj? Žvar. Predvsem zaradi pomanjkanja sposobnih zborovodij. Poleg šolanja je treba za zbor pač pokazati še kaj, da uspeš. Res je večtisočglava množica pevcev na Slovenskem, toda vrhunsko zborovstvo je v škripcih. Pa še tisti redki imenitni zborovodje se raje ukvarjajo z odraslimi izoblikovanimi pevci kot pa z mladino. Pri srednješolskih zborih je še posebej klavrno. Treba je oblikovati glas, osebnost; zbor ne sodi v zagotovljen šolski program in je torej odvisen od dobre volje ravnatelja (saj na Slovenskem ne poznamo srednje šole, ki bi imela zbor brez iniciative ravnatelja). Običajno tudi ne zanimamo Zveze kulturnih organizacij, hočejo se znebiti kakršnihkoli finančnih obveznosti s tistim večnim „zbor je stvar šole". Srednješolskih zborov pravzaprav nihče posebej ne mara, nobena institucija ne čuti potrebe po njih. Tako so resnično le plod posameznih entuziastov. GM: \/ čem se delo z MMZ razlikuje od dela z odraslimi ali osnovnošolskimi zbori? Žvar: Najstniška leta so polna iskanja, iskanja družbe, ljubezni pa tudi samopotrditve. Prisluhniti tem željam, potrebam ali zahtevam mladih srednješolcev ni enostavno. Če manjka enega ali drugega, ne ostanejo, iščejo kje drugje. Osnovnošolci pojejo, ker poje sošolec, 4 IAEHCIO ODMEVI ker je to moderno tako kot glasbena šola, ker želijo starši, ker tako določi učitelj glas- GM; MMZ Tehnik je v nekaj letih od nastan-te dosegel vrsto nagrad na tekmovanjih do-rrta in na tujem: 1985 — Nantes v Franciji, dru-9a nagrada; zlata medalja na zveznem in srečna na mednarodnem tekmovanju MPF v Celju; 1986 — prva nagrada v Neerpeltu v Bel-Siji; 1987 — prva nagrada in posebno prizna-'Ve za izvajanje tekmovalnega programa v Corku na Irskem; srebrna medalja na medna-r°dnem tekmovanju MPF v Celju. Vse to na Podlagi vloženega truda in znanja. Za kakšno ceno? Žvar: Pevci se prijavijo sami, preskušam jih Po dvomesečnih vajah, fantov sploh ne prej. V zboru ostanejo tisti, ki pokažejo, da so osvojili določen program. Vaj je kar veliko, vsak glas vsak teden in tudi ena skupna vaja na teden. Vadimo tudi ob sobotah, redno imamo seminarske vaje v času zimskih počitnic. Program izbiram glede na potrebe šole, prireditev v kraju in republiki, za udeležbo na tekmovanjih, Predvsem, pa vsakega nekaj za vsakega mladega, ki je prišel v zbor, da bo v njem tudi ostal. G M: Tvoj osebni odnos do tekmovanj, pozitivna in negativna plat zborovskih tekmovanj? Žvar: Zborovodja mora biti samozavesten in prepričljiv, ko predstavlja svoje delo v oceno žiriji. Žirije so pač različne, saj so v njih ljudje z osebnim okusom. Dobro se je potrjevati, a le na različnih odrih in pred različnimi žirijami. Tako lahko dobiš kot zborovodja svojo lastno predstavo in lastno vrednost. Dobro je namreč vedeti, koliko znaš, tudi zunaj, na zahtevnejših tekmovanjih. Pri naših domačih žirijah me motijo člani, ki niso nikoli kaj posebnega dosegli na zborovskem področju, ali pa so kaj dosegli enkrat, v davnih časih. Ker vem, da ne sledijo napredku s študijem ali po svetu, se sprašujem, kaj delajo v žirijah. Na zadnjem festivalu v Celju smo opazovali dobesedno „gli-hanje" žirije, sprotno preštevanje koliko kakemu zboru, prav katastrofalno, zgražali smo se. Nikakor pa to ne velja za mednarodno žirijo, v njej je delal vsak žirant sam, tako kot je treba. GM: Kako preseči trenutno stanje v slovenskem zborovstvu? Žvar: To bi težko ocenila. Po revijah v Koroški in Posavski pevski zvezi vem, da odrasli Pevski zbori krepko napredujejo, močno pa nazadujejo osnovnošolski zbori. To velja tudi za celjsko regijo, ostalih pa ne poznam. Zakaj je tako, pa tudi jaz ne vem. GM: Da imate petje radi, je najbrž jasno. Kaj pa vam pevcem glasba sicer pomeni, katere zvrsti vas pritegnejo bolj, katere manj? Fredi Kerš (3. letnik — finomehanik): Glasba mi pomeni pol življenja. Privlači me petje, igranje na instrumente, rock. Komercialno glasbo imam rad, ker je v njej vsakega malo. Aleš Štorman (četrto leto zvest zboru): Sem glasbenik in sem usmerjen predvsem v moderno pop glasbo, vendar mi pri petju zvrst ni pomembna. Beno Krajnc (3. letnik — gradbeni tehnik): Zelo rad poslušam moške zbore in oktete, dobro zabavno glasbo in stare uspešnice. Glasba mi pomeni sprostitev in užitek. Urška Lah (4. letnik Srednje pedagoške šole); Izredno zanimiva se mi zdi moderna glasba, katere sprejem je pri poslušalcih zelo različen. Rada imam tudi črnsko duhovno glasbo in našo ljudsko pesem. Komercialni glasbo ocenjujem malo bolj kritično, vendar vseeno prisluhnem muham enodnevnicam. Metka Kragolnik (3. letnik — zlatar): Privlačijo me vse zvrsti glasbe, posebej izstopa črnska duhovna glasba. Komercialna glasba pa mi ne pomeni dosti. GM: Kakšen odnos imajo do vas vodstvo šole in učitelji, sošolci, vrstniki...? Beno: Vodstvo šole je verjetno navdušeno, da ima tak zbor, učitelji pa tudi; slabše pa je, kadar imamo vaje ali nastope med poukom. Tudi sošolci so navdušeni, kadar pojemo na nastopu, ko pa manjkamo pri pouku, so nam nevoščljivi. Urška: Nekateri učitelji pozdravljajo naše sodelovanje pri zboru, drugi pa menijo, da je nepotrebno, nekoristno in med šolskim letom neprimerno. Metka: Širša okolica nas k petju spodbuja in nam finančno pomaga. GM: Kaj menite o glasbeni vzgoji v slovenskih srednjih šblah? Fredi: Za nekatere je je premalo, za nekatere preveč. Aleš: Mislim, da ji ne posvečajo dovolj pozornosti. Urška: Na večini srednjih šol je organizirana le kot pouk teorije in glasbene zgodovine, kar je po moje slabo. Metka: Glasbo bi morali imeti tudi v višjih letnikih. Komaj jo malo spoznaš v prvem letniku, že je ni več. Beno: Zelo slabo, vsaj pri glasbeni umetnosti bi lahko pred poslušanjem glasbe zapeli kakšno narodno. 50 LET Z MLADIMI Dr. Roman Klasinc 80-letnik Prof. dr. Roman Klasinc, pianist, muzikolog in pedagog iz Maribora, je praznoval visok življenjski jubilej, 80-letnico. Rojen je bil 16. 7. 1 907 v Pragerskem v številni zdravniški družini. Klavir je začel igrati s tremi leti, s šestimi je začel hoditi v glasbeno šolo pri Filharmoničnem društvu v Mariboru. Imel je absoluten posluh. Po maturi na klasični gimnaziji je nadaljeval študij klavirja na Visoki šoli za glasbo na Dunaju, kjer je diplomiral 1929; dobil je tudi posebno diplomo kot eden redkih študentov, ki je bil ves čas študija v vseh predmetih odličen. Ob klavirju je študiral tudi predklinifino medicino in naredil 5 semestrov. Na Dunaju je študiral tudi na Filozofski fakulteti na glasbe-no-znanstvenem oddelku in promoviral kot doktor filozofije z disertacijo o klavirskem kon-čertu. V Maribor se je vrnil 1935 in nastopil učiteljsko službo na glasbeni šoli Glasbene matice; s tem se je začelo njegovo neprekinjeno 50-letno pedagoško delo v Mariboru. Koncertirati je začel še v času študija. Nastopal je z recitali, kot solist z orkestri, kot komorni glasbenik po Sloveniji, v Zagrebu in večjih mestih po Hrvaškem, pa v Beogradu, Trstu, na Dunaju, v Gradcu, Celovcu in drugod. Z violinistom Poljancem in violončelistom Bajdetom je ustanovil Mariborski trio. Dolga leta je sodeloval tudi z drugimi slovenskimi in vsemi mariborskimi glasbeniki. Najraje je igral Schumanna, Brahmsa, De-bussya, pozneje Prokofjeva in Hindemitha, klavirske koncerte Chopina, Rahmaninova in Liszta. Krstil je veliko del slovenskih in hrvaških skladateljev tudi v tujini; na Dunajskem radiu je npr. snemal A. Lajovica, Škerjanca, Pahorja, Merkuja. Zadnji solistični nastop je imel pri sedemdesetih, snemal je do 76. leta. Ker je ostal v Mariboru, ni imel možnosti dovolj uresničiti življenjskega smotra, pianistike: »Publika v Mariboru nima pravega zanimanja za domače umetnike, nekatere ustanove imajo neresen odnos, sodobna tehnika in TV pa sta ubila še tisto malo zanimanja za pravo glasbo,« je povedal dr. Klasinc. Neprecenljivo je njegovo pedagoško delo, glasbenega šolstva v Mariboru si brez dr. Klasinca ne moremo zamisliti. Sloveniji je dal 35 dobrih pianistov. Izredno rad je poučeval tudi teoretične predmete, harmonijo, kontrapunkt, oblikoslovje, zgodovino glasbe in tudi nemščino in matematiko. 25 let je bil vodja arhiva SGŠ. Bil je tudi izvrsten prevajalec. Na Zavodu za tuje jezike je znan po tem, da uspešno prevaja iz nemščine in klasičnih jezikov leposlovje in tehnična besedila. Prevajal je tudi samospeve za potrebe Radia Maribor in SGŠ. Je človek, ki nima sovražnikov, priljubljen je med kolegi, umetniškimi sode|avci, prijatelji in zlasti med mladimi, katerih drUžbo danes najbolj pogreša. Rad je spremljal učence na nastopih in diplomah, zlasti veseli so ga bili tre-misti, ker jim je s svojim pomirjujočim odnosom vlival korajžo. Kako mu je to uspevalo, je povedal: »Učence sem miril in spodbujal, naj brez strahu storijo, kar največ zmorejo. Pri glasbi ni treba ustvarjati panike, tudi če se kaj zgodi, še ni konec sveta. Mladim sem pokazal, da 5 IA3HCI0 ODMEVI sočustvujem z njimi, da sem vedno na njihovi strani. Pri pouku teoretičnih predmetov sem sedel med njimi, to ni bil vzvišen pouk ex ca-thedra, poskusil sem jih učiti, kako je njim lažje, da me razumejo. Imeli so občutek, da je to, kar zahtevam od njih, tudi v njihovo dobro, nisem pa tega zahteval na strog način, vsaki pretirani strogosti sem se ogibal, to je nezdružljivo z občutki, ki bi jih naj zbujala glasba. Svoje navdušenje za glasbo sem prenašal na učence in jih s tem pritegnil. To ni bila čudežna metoda, le človeški odnos v glasbenem pouku in moja velika ljubezen do mladih, oz. vzajemna ljubezen. Poučevanje mi je bilo pravi užitek, ko sem stopil v razred, sem imel občutek, da sem prišel na zabavo, ugajalo mi je priti med ljudi, ki nekaj pričakujejo od mene. Vedno so dobro reagirali, nikoli mi niso storili česa nalašč, kar se v šolah rado dogaja. Pomembno se mi je zdelo, da pri mladih zbudim občutek, da sem njihov, njim enak, in ne v oblakih bivajoča oseba.« Portret dr. Romana Klasinca bi bil pomanjkljiv, če ne bi omenili njegovih številnih konjičkov; je vnet filatelist, ukvarja se z matematiko in problemskim šahom, njegova največja ljubezen pa je bridge, še vedno redno trenira in hodi na mednarodne turnirje po Sloveniji, Jugoslaviji, Avstriji, Italiji in Madžarskem. Je tudi velik ljubitelj narave, planin. Dolgoletnemu druženju z mladino in konjičkom gre zahvala, da je naš »dohtar« pri osemdesetih še nenavadno mladosten in čil. Želimo mu še veliko lepih trenutkov! MIRA MRACSEK Fotografiral: LADO JAKŠA MISLI O IN OB TEČAJU ČEMBALA V GROŽNJANU V mednarodnem glasbenem taboru v Grož-njanu že več let poteka mojstrski tečaj čembala. Letošnji tečaj je tokrat drugič vodila čemba-listka in muzikologinja Lucy Hallman Russell, ki jo kot odlično izvajalko in pedagoginjo poznamo tudi v Sloveniji, saj je že štirikrat z veseljem vodila tečaje čembala na Poletni akademiji za staro glasbo v Radovljici. L*icy Hallman Russell je po rodu Američanka iz Alabame, kjer je z dvajsetimi leti končala visokošolski študij klavirja, nato diplomirala iz muzikologije ter odšla v ZRN, kjer je v tej stroki magistrirala. Čembalo je študirala na Visoki šoli za glasbo v M iinchnu in Stuttgartu pri Hedvvigi Bilgram in Kennethu Gilbertu, izpopolnjevala se je pri Emilii Fadini, L. F. Tagliaviniju in Colinu Tilneyu. Že več let je docentka na oddelku za muzikologijo munchenskega oddelka University of Maryland, hkrati poučuje tudi čembalo, generalni bas in historično izvajalsko prakso na Konservatoriju Hermann Zilcher v VVurzburgu, obenem pa tudi veliko solistično in komorno koncentira po vsej Evropi. Priljubljeno izvajalsko in raziskovalno področje Lucy Russell je instrumentalna glasba sedemnajstega stoletja za čembalo in orgle, predvsem italijanska skladatelja G. Frescobal-di in B. Storace, katerih glasbo igra iz kopij originalnih notnih rokopisov, ter J. Ph. Rameau, J. J. Froberger in H. Purcell. Skladbe teh skladateljev je tudi letos predstavila na več koncertih v istrskih obmorskih mestih. Na letošnjem tečaju, ki je potekal od 1. do 12. avgusta, je profesorica Russellova poleg že omenjenih skladateljev namenila večjo pozornost španskim flamenco sonatam D. Scarlatti-ja ter toccatam Frobergerja, Frescobaldija in J. S. Baha. Tečaja se je aktivno udeležilo devet študentov iz Beograda, Novega Sada, Zagreba, Varaždina, Maribora in Ljubljane. Vsak udeleženec je za tečaj pripravil nekaj skladb, ki jih je s pomočjo profesorice razvijal, tehnično izboljševal in muzikalno pilil. Profesorica, ki nas je vse očarala s človeškostjo, naravnostjo in življenjsko energijo,, je tečaj oblikovala kot skupinski pouka z željo, da se vsi čembalisti med seboj čimbolje spoznamo, skupaj pozorno poslušamo igranje vsakega izmed nas in razpravljamo o stilističnih, izvajalskih in zgodovinskih vprašanjih s področja čembalske glasbe. Vsaki skladbi je profesorica namenila posebno pozornost, povedala bistvene značilnosti ali zanimivosti v zvezi z njo ter skladbo tudi sama zaigrala. Pri tem je poudarila, da je bil v renesančni in baročni glasbi pomen izvajalcev zelo velik, skladatelji so jih bolj spoštovali in jim dovoljevali precej svobode pri (po)ustvarjanju svojih skladb. Za vsakega izvajalca je poleg tehničnega znanja in muzi-kalnosti potrebno, da pozna stilne značilnosti in pravila posameznih skladateljev, predvsem glede okraševanja, arpeggiranja, disonanc in spremljanja z generalnim basom. Dober čembalist mora imeti razvito domišljijo, glasbeni okus in čut za umirjenost ter željo po iskanju globljega v glasbi. Zato naj pride v vsaki izvedbi do izraza izvajalčeva individualnost ter njegovo svobodno mišljenje in doživljanje glasbe. Seveda je takšen pristop v vsakem mladem čembalistu še povečal zanimanje in željo po izvajanju čembalske glasbe in spoznavanju instrumenta. Glasbena srečanja s čembalom so potekala vsako dopoldne, sledile so jim sproščajoče ure joge pod vodstvom mladega učitelja Ne-bojše Toškoviča iz Zagreba, popoldnevi v slikovitem, sončnem in skrivnostnem Grožnjanu pa so bili namenjeni individualnemu stiku z instrumentom. Poleg čembala smo lahko spoznavali in odkrivali zvoke tudi na klavikordu, ki je še občutljivejše glasbilo kot čembalo in zahteva veliko izvajalčeve potrpežljivosti, pre- den ga nagradi s svojo zvočnostjo. Letos je bi- j lo veselje čembalistov toliko večje, ker smo ! lahko vadili kar na štirih čembalih — dveh dvomanualnih, francoskih, in dveh flamskih instrumentih — vse do poznih nočnih ur. Čembali so bili izdelani v grožnjanski glasbeni delavnici, ki sta jo pred leti vodila Boris Horvat in Mario Bjelanovič, ter v ljubljanskem ateljeju Borisa Horvata. Vsi čembali so narejeni v stilu originalnih historičnih instrumentov in imajo tudi svoja imena: Nicole, Anna Magdalena in Pieterzoon. Prav slednji čembalo je v Grožnjanu doživel ponovno rojstvo po sklepnem koncertu vseh čembalistov. V baročnem obdobju so namreč čembale v notranjosti poslikali in tako izvajalcem ter poslušal- | cem še obogatili in olepšali zvočno doživlja- | nje. Zadnji večer tečaja je tudi čembalo Pieter- j zoon dobil svojo pravo podobo. Slovenski slikar Rok Zelenko je na notranji strani pokrova [ čembala naslikal barvno zelo učinkovito in j simbolov polno sliko z motivom zgodbe o Orfeju in Evridiki. Veselje pa nikoli ni popolno, v sebi nosi tudi nekaj grenkobe, saj v Grožnjanu zaskrbljujejo nečistoča, zanemarjenost in slaba opremljenost. Večina težav seveda izvira iz pomanjkanja finančnih sredstev. Verjetno še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da od vseh letošnjih udeležencev tečaja samo dve študentki organizirano študirata čembalo, saj je edini oddelek za ta instrument pri nas na beograjski glasbeni akademiji. Odprt je šele eno leto, čembalo je mogoče študirati le kot stranski predmet in študentom je na edinem čembalu na voljo le ena ura vadenja na teden. Ves program morajo zato naštudirati na klavirju, ki je seveda drug(ačen) instrument. Vsi ostali navdušenci za čembalsko in baročno glasbo se moramo žal zadovoljiti z dvema tednoma igranja na leto na čembalskih tečajih, saj primanjkuje instrumentov in učiteljev. Zanimanje za staro glasbo pa vendarle raste, zato je na vsakem tečaju čembala več mladih, ki želijo spoznati in se učiti igranja na ta čudoviti instrument. Vsa ljubezen in navdušenje za čembalo velikokrat ne moreta roditi sadov, če mladi glasbeniki ne dobijo spodbud in opore za kvalitetno delo, zato mnogi ostanejo čembalisti „in spe“. Mislim, da slovenska glasba potrebuje tudi tovrstne glasbenike, zato bi bila velika škoda, če ne bi omogočili nadaljnjega razvoja in vzgoje mladih čembalistov. TJAŠA KRAJNC ' Fotografiral: LADO JAKŠA 6 OTViLSO MI IHVHOaiai TELEGRAMI IN OSTALO 2. koncert zborovskega abonmaja 87/88 Cankarjev dom, 14. novembra 1987 Izvajalci: Mešani pevski zbor Obala Koper, Olga Gracelj - sopran in Eva Novšak-Houška - mezzosopran, Komorni orkester RTV Ljubljana, dirigent Mirko Slosar. Ob desetletnici delovanja se je MePZ Obala iz Kopra predstavil s slavnostno izbranim sporedom. Predvsem se to nanaša na prvi del koncerta, v katerem so izvedli sama sodobna zborovska dela (Kumar, Golob, Gabrijelčič, Coral, Dallapiccola, Petrassi, Schafer in Rabe), torej glasbo, ki v zborovske sporede zelo redko zaide. Med kakovostnimi deli pa se je znašla tudi slovenska .,noviteta", ki tu ni imela kaj iskati. Kot protiutež je drugi del koncerta zapolnila Vivaldijeva Gloria za solo, zbor in orkester, ki jo je le prispevek zbora rešil dolgočasja. Ob solidnem orkestru solistki nista izkoristili priložnosti, ki jima jih je ponujala partitura. Zbor je svoj delež v sporedu opravil več kot solidno in izpolnil pričakovanja publike. Nekateri neenotni vstopi in od skladbe do skladbe nihajoča dikcija niso bistveno motili v celoti dobrega vtisa. Posebej je zablestel Schaferjev Epitaf za mesečino, najbolj doživeta in dognana interpretacija večera. Dirigentu Mirku Slosarju je z njemu lastno sugestivnostjo in muzikalnostjo uspelo izpeljati dostojen in z zborovskimi biseri ozaljšan koncertni večer. ROR Mladi mladim: Igor Krivokapič, luba Piranski trobilni kvintet V torek, 10. novembra, so se nam na drugem koncertu iz cikla ljubljanske GM predstavila trobila, ki so med glasbili kar malo zapostavljena, če jih primerjamo npr. s klavirjem iz prvega koncerta tega niza. Še posebno je te ..zapostavljenosti" deležna tuba, na katero je v prvem delu večera igral mladi glasbenik Igor Kriv-kapič, ki ga sicer že nekaj časa lahko videvamo tudi med trobilci radijskega simfoničnega orkestra. Ker je njegov instrument pravzaprav relativno mlad, je tudi literature zanj malo. Zato bi bil morda spremni komentar h koncertu prav posebno zanimiv, pa tudi številna mlada publika iz ljubljanskih srednjih šol bi tako verjetno lažje spremljala program (sploh pa so komentarji k takim koncertom ob vse manjši prisotnosti glasbe v naših šolah pomembna priložnost, ki je GM kar ne bi smela zamuditi). Igor je v virtuozno izbranem programu (izstopala sta predvsem Koncert Primoža Ramovša in priredba i'e-lemanove Sonate v f-duru) pokazal ve- like instrumentove zmožnosti, ki jih je združil s svojim obsežnim tehničnim znanjem in sproščeno mladostniško muzikalnostjo. V drugem delu je nastopil Piranski trobilni kvartet, mlada komorna skupina, ki jo sestavljajo že pravi zreli glasbeniki: Andrej, Renata in Damjan Ju-reš, Mitja Dragan ter Borut Bašec. Očarala nas je kar skoraj pretirana dovršenost njihovega nastopa, izdelanega do najmanjših podrobnosti. Njihova igra je bila izvrstno uigrano skupinsko muziciranje, ki temelji na dobri tehnični pripravljenosti slehernega člana in na gotovo dolgem konstantnem skupnem delu. M.BARBO Mariborska Opera za koroške rojake Ansambel Opere z baletom SNG Maribor je v začetku oktobra na zamejskem Koroškem doživel lep uspeh; z opero Gorenjski slavček A. Foersterja je namreč gostoval v Mestnem gledališču v Celovcu (na povabilo Krščanske Kulturne zveze in v okviru medmestnega in meddržavnega sodelovanja). Gostovanje je bilo toliko pomembnejše, ker mariborski operni ansambel že skoraj 30 let ni bil v Celovcu. Mestno gledališče je bilo polno slovenskega in tudi nemško govorečega občinstva iz Celovca in drugih krajev na Koroškem. Odziv je bil resnično prisrčen, navdušeno občinstvo je pozdravljalo izvajalce na odprtem odru, po končani predstavi pa so soliste M. Švagan-Jeličič, S. Čursina-Magdič, J. Rejo, E. Baronika in druge z burnim odobravanjem klicali pred zaveso. Po predstavi se je slavje nadaljevalo v Modestovem domu, kjer so organizatorji naše gledališčnike prisrčno sprejeli. Ravnatelj doma Stane Hočevar, predsednik Krščanske Kulturne zveze Janko Zerzer in konzul generalnega konzulata Jugoslavije Franc Mikša so se zahvalili in čestitali za uspešno predstavo, njim pa sta se zahvalila za povabilo in gostoljubje podpredsednik skupščine mesta Maribora Matija Malešič in ravnatelj naše Opere in dirigent predstave Stane Jur-gec. Gostovanje je bilo tako ne le kulturni, temveč tudi družbenopolitični dogodek. MIRA MRACSKK Najsi esteti še toliko dokazujejo, da leži uživanje glasbenih umetnin zunaj razumskih zmožnosti, in najsi nasprotno trdijo sociologi, da je vsebina skladbe zgolj razumski konstrukt: osveščen poslušalec čuti, kje in kdaj se za zvoki skriva umetniška vrednota, čeprav se to registriranje zlepa ne da opisati ali dokazati. Prav to vrednoto smo čutili v ponedeljek, 16. novembra, ko smo v Cankarjevem domu poslušali umetniški recital. Trobentar Stanko Arnold in gostja s Češke, orglarka Irena Chribkova, sta v drugem delu sporeda izvajala dve skladbi praškega mojstra Petra Ebna. Uživanje teh dveh pomembnih umetnin je bilo tem večje, ker sta oba izvajalca postregla z dovršeno igro, ki bi izstopala v vsakem še tako razvajenem kulturnem središču. Na sporedu sta bila še zelo zanimiva maša starega F. Couperina s konca 17. stoletja in razgibano novo delo P. Ramovša. Polna velika dvorana, v kateri je bilo veliko mladine iz raznih krajev Slovenije, je imela tokrat priložnost slišati raznolik spored, v katerem so bile skladbe za orgle in trobento posebna poslastica. Saša Frelih je za ta koncert napisal izčrpno in poučno razlago. P. Š. 17. novembra je bil v ljubljanskem Cankarjevem domu za ljubitelje šansona edinstven koncert. Kljub šestdesetim letom se je priznani skladatelj pesmi in filmske glasbe Gilbert Becaud izkazal z izjemno kondicijo, s še vedno odličnim glasom, do potankosti izdelanim odrskim shovvom in seveda s svojo lastno glasbo. S seboj je imel sposobno tehnično ekipo in pet odličnih glasbenikov, ki so mu s kitarami, pihali, močno ritmično sekcijo in predvsem sintetizatorji pomagali ustvarjati živo glasbeno predstavo, polno domislic. Trenutno Becaud krepko koketira s trdim rockovskim ritmom in močno ozvočenostjo, ki pa ju zna ublažiti s kontrastom v nežnih, spevnih pesmih. Vsekakor je bil to v svoji zvrsti izstopajoč dogodek, ki ga je do zadnjega sedeža polna dvorana zelo dobro sprejela — najbrž ne le zaradi Becaudovega zvezdniškega blišča. KŠ Na drugem koncertu modrega abonmaja SF je bil na sporedu Su-kov Fantastični scherzo za orkester, Lisztov Koncert za klavir in orkester št. 2 v A-duru ter Simfonija M. Kozine. Seveda je bilo glavno zanimanje namenjeno grškemu pianistu Dimi-trisu Sguorosu. ki naj bi bil nova zvezda svetovne pianistike. i ■ v resnici smo se lahko sami prej. ;čali, da imajo mnogi kritiki prav. Na pogled skromen in kar malo neroden, se za klavirjem spremeni v človeka, ki se staplja z glasbo in živi v njej. Že v koncertu, še bolj pa v dodatkih, s katerimi je nagradil navdušeno publiko, smo začutili tisto iskro genialnosti. Seveda pa se nehote vprašamo, če jo bo zdaj osemnajstletni fant znal razviti do tistega nivoja, ko lahko rečemo, da je zrel umetnik svetovnega slovesa. Vsekakor mu dispozicije (izvrstna tehnika, spomin in muzikalnost) to popolnoma omogočajo. V drugem delu koncertu se je Marko Munih lotil zahtevne naloge — izvedbe celotne Simfonije M. Kozine v štirih samostojnih stavkih. Gotovo od vseh štirih (Ilova gora, Padlim, Bela krajina in Proti morju) najbolje poznamo Belo krajino. S svojo slikovitostjo in neposrednostjo nam Kozinova glasba pripoveduje o težkih vojnih časih, ki pa se vseeno končajo v optimizmu zadnjega stavka. Vsekakor je bila integralna izvedba Simfonije lep prispevek k izvedbam slovenske klasike, kakor tudi spomin na vsee-transko Kozinovo osebnost. E. P. NAPOVEDUJEMO Prireditve Cankarjevega doma; Ljubljana: 14. december Zoltan Kocsis, klavir (Schubert), (dvorana SF), 15. december — jazzovski večer z Big Ban-dom RTVL in pevko Joan Faulkner, četrtek, 17., in petek, 18. decembra, simfonični orkester SF, solista Stanko Arnold in Zoltan Kocsis (Petrič, Bartok, Beethoven), (oranžni abonma), 21. decembei, srebrni abonma, Grigorij Žislin (violina) in Frida Bauer (klavir), 22. decembra, Ljudska glasba, ljudski godci in duo Omerzel-Terlep, 24. decembra, Koncert sakralne glasbe, mladinski zbor RTVL in zbor Consortium musieum (Britten, kolednice, slov. božične pesmi). 25. ir, 26. december, modri abonma, dirigent Christian Kluttig. solist Grigorij Žislin (Svete, Brahms, Musorgski, Ravel), 28.'in 29. december, J. Strauss, Netopir, dirigent Uroš Lajovic (gostovanje SNG Maribor), 1. januar Novoletni koncert, dirigent Uroš Lajovic, solist Maksimiljan Cencič (sopran), 13. januar, Jubilejni koncert simfoničnega orkestra SF (Božič, Strmičnik, Haydn). 7 aosAoaasA ao OD VSEPOVSOD 9 Po Švedski v letu 1985 in lanski Braziliji bo Svetovni filharmonični orkester decembra letos gostila Japonska, vsakič na novo izbrano glasbeno skupino, ki igra v človekoljubne namene. 109 glasbenikov, večinoma solistov več nacionalnih orkestrov iz 61 držav, se bo z dirigentom Giuseppom Sinopolijem 20. decembra zbralo v Tokiu, kjer bodo izvajali Mahlerjevo prvo simfonijo in več uvertur drugih skladateljev. Koncert bo snemala japonska televizija in ga bodo prenašali po vsem svetu prek satelita, posneli pa bodo tudi dokumentarni film o orkestru. Ves dobiček je namenjen Unicefu, ki ga bo uporabil predvsem za cepljenje otrok. ••••• Sicer pa se kulturne razlike, vsaj na način, kot smo jih vajeni opazovati, vedno bolj manjšajo. New Morning, enega najbolj znanih pariških jazz klubov z živo glasbo, ■ vodi tako v sedmem desetletju svojega življenja Eglal Fahri, Arabka, doma iz Kaira. In to zelo uspešno, pravijo. ••••• V tem smislu za nas dokaj nenavaden festival je potekal julija v Londonu. Pod naslovom Glasba kraljevskih dvorov je predstavil skoraj sto glasbenikov iz Vzhodne Afrike, vsi izvajalci pa so prišli seveda izključno iz elitnih razredov posameznih dežel. ••••• „Filharmoniki so še vedno velik, če ne morda največji, angleški orkester; toda kako dolgo bodo še prenašali za glasbenega direktorja in prvega dirigenta Giu-seppa Sinopolija? Res je dandanes učinkovit videz tudi učinkovita reklama, toda splošno je znano, da se je kljub temu težko ves čas pred vsemi pretvarjati. Po treh letih pa postaja tudi vešče prodajana in uporno zaščitena Sinopolijeva podoba brez pravega izdelka vse bolj prozorna. “ (Finacial Times, oktober 1987) ••••• Hector Berlioz je za Francoze ena najbolj problematičnih velikih skladateljskih figur. Sto let po zadnjem velikem Francozu pred njim, Rameauju', je bil ravno Berlioz tisti, ki je postal eden največjih predstavnikov francoske glasbe, vendar se zdi, kot da je skladatelj med svojimi sonarodnjaki ostal hkrati občudovan in zapo-stavljan vse do danes. Zgleden primer takega odnosa je njegova opera Les Tro-yens. Skladatelj sam je slišal le en del te opere, katere glavna „pomanjkljivost“ je morda ravno v tem, da jo je moč izvajati v dveh delih. Edini dve predstavitvi opere v prejšnjem stoletju sta bili na nemških tleh (Karlsruhe 1890 in Kčln 1898, pa tudi ka- 8 pa je opozorila nase kot glasba v ozadju zahodnonemške oddaje o Hamburga M.A. Musič, kot se založba imenuje, je po slala na trg že drugo ploščo: Dualogue, na kateri igrata Allan Botschinsky in basist Niels-Hening Orste Pedersen, ki g1 imajo eni sploh za najboljšega izvajalci na tem instrumentu. Igral je več let1 Oscarjem Petersonom, kot 17-leten ps pred tem ni dobil dovoljenja za delo s Co unt Basiem. Vsi ti glasbeniki so iz Evrope in vse bolj se zdi, pravi glasbeni kritih International Herald Tribune, da prihaja jazz v Ameriko prek Atlantika, že dolgo ps ne več navzgor po Mississippiju. (International Herald Tribune, septembe< 1981} ••••• V Hamburgu je bila VI. evropska konferenca simfoničnih orkestrov, ki so se je udeležili direktorji in umetniški vodje simfoničnih orkestrov in ob tej priliki izmenjali izkušnje. Sprejeli so idejo, da bi določili center, v katerem bi se zbirali vsi podatki o letnih gostovanjih simfoničnih orkestrov ifl programih, ki jih bodo izvajali. Prihodnja konferenca bo v Toulousu 1988. leta. ••••• PLAČI DO DOMINGO bo imel januarji prihodnje leto koncert v Prinzregenten-theatru v Munchnu, marca bo gostoval po Japonski, junija in julija prihodnje leto pa bo pel Lohengrina v Covent Gardenu v Londonu. ••••• V. mednarodno baletno tekmovanje The 5th MSAKO OHYA JAPAN VVORLD COMPETITION bo v Osaki na Japonskert od 1. do 10. novembra letos, zmagovalci bodo nastopili na Gala koncertu v Osaki, Tokiu in Nagoi. ••••• XVI. mednarodno tekmovanje učencev baletnih šol, ki bo januarja prihodnje leto v Lausanni v Švici, bo prvič podelilo novo nagrado PRIX DE LAUSANNE ESPOIR, ki je namenjena najperspektivnejšemu šestnajstletnemu plesalcu. Leta 1989 bo tekmovanje za PRIX DE LAUSANNE V, Tokiu na Japonskem. ••••• BALET XX. STOLETJA Mauricea Beiarta se je preselil v Švico, kjer bo 21-decembra letos v lausannskem Theatre \ de Beaulieu odprl novo sezono s praizvedbo baleta Souvenir de Leningrad. S preselitvijo v Švico je skupina spremenila ime in se sedaj imenuje BEJART BALLEf LAUSANNE. Oktobra in novembra letos je skupina na gostovanju po Španiji in Fran- CIJI' Zbrala BREDA PRETNAP M.BARBC Fotografiral: LADO JAKŠA sneje Stuttgart 1913), v Franciji so oba dela, La Prise de Troie in Les Troyens a Carthage, prvič izvedli šele 1978 in 1980 v marsejski operi, celotna opera v enem samem večeru pa je bila Francozom prvič predstavljena letos na Berliozovem festivalu, ustanovljenem 1979 v Lyonu. Dirigiral je Serge Baudo, zelo učinkovita scena je bila delo mladih Francozov Patricea Cauriera in Moshea Leiserja, glavne vloge pa so peli Kathryn Harries, Gary Lakes in Jo Ann Pichens. (International Herald Tribune, oktober 1987) ••••• Sicer pa se je Serge Baudo, stari znanec londonske publike, oktobra pn/ič predstavil na Otoku z orkestrom, ki mu dirigira in ga vodi že sedemnajst let. Orc-hestre National de Lyon je igral (seveda) Ravelovo glasbo (letos mineva 50 let od njegove smrti): Rapsodie espagnole, La Valse, Bolero in klavirski koncert v G-duru s solistom Jeanom-Philippom Coiardom. (Financial Times, oktober 1987) ••••• V Ameriki se v zadnjem času med jazz albumi zelo dobro prodaja plošča skupine First Brass, pa čeprav so pred tem leto ■ dni v vseh večjih gramofonskih družbah zavračali njihove demo posnetke z izgovorom, da gre za preveč dobro glasbo, kar pa jasno ni povezano z dobro prodajo. Zato so ustanovili svojo založbo, plošča trom-bonistov Berta in Erika von Liera ter trobentačev Dereka VVatkinsa in Allana Botschinskega (brez vsake ritem sekcije) luvuls ajsraraaMsaCaaHd) (PRED)trSMEB.JENE STRANI GA POZNATE? KRATKO O ŽIVLJENJU Moral bi postati pravnik, a se je sredi študija premislil in se popolnoma posvetil glasbi. Pri 23 letih se je ta nemški skladatelj zelo aktivno vključil v Davidovo zvezo — skupino idealističnih mladih kulturnikov, ki so želeli podreti lažne ideale v glasbi. Zveza je izdajala glasilo z naslovom Neue Zeitschrift fur Musik (Novi glasbeni časopis), ki ga je urejal prav naš skladatelj. Bil je velik romantik, občudoval je Beethovna, bil pa je tudi ljubitelj vseh umetnosti. Njegovo življenje in skladateljsko delo je močno zaznamovala goreča ljubezen do odlične mlade pianistke, ki je po petih letih vztrajnega snubljenja — kljub ostremu nasprotovanju njenega očeta — le postala njegova žena. Skladatelj, ki je umrl pri 46 letih v sanatoriju za živčne bolezni, je zapustil vrsto komornih, vokalnih in simfoničnih del. Velja za enega največjih mojstrov samospeva. Bil pa je tudi mojster peresa in med njegovimi zanimivimi besedili smo izbrali nekaj napotkov mladim glasbenikom: MLADIM GLASBENIKOM • Najpomembnejša je vzgoja sluha, čimprej se potrudi razpoznati prav vse tone in tonalitete. Raziskuj, kakšen je zven zvonov, stekla, kakšen je glas kukavice... • Prizadevno igraj lestvice in druge prstne vaje, vendar se zavedaj, da to ni dovolj. Veliko ljudi misli, da so s tem dosegli vse; do poznih let vsak dan po več ur posvetijo mehaničnim vajam. To je približno tako, kot bi vsak dan vadili glasno izgovarjanje abecede in to vse hitreje in hitreje... • Tudi če nimaš močnega glasu, se potrudi notno sliko zapeti brez pomoči instrumenta, S tem si izostriš sluh. Če pa imaš lepo barvo glasu, ne oklevaj in se začni izpopolnjevati v petju. Zavedaj se, da je dober glas dar, ki ti ga je dalo nebo... • Pogosto si odpočij od glasbenega študija in prebiraj pesmi... • Nikoli ne zamudi priložnosti muzicirati v duu, triu, kvartetu. Če bi vsak želel biti prva violina, ne bi nikoli mogli poslušati orkestra, zato je treba ceniti vsakega glasbenika v vlogi, ki jo izpolnjuje... • Ljubi svoje glasbilo, vendar ga ne imej za edino in prvo med vsemi! Pomisli, da so druga prav tako lepa... Informacijo, ki smo jo objavili v prejšnji številki, moramo popraviti, kajti besedila oddajamo v tiskamo precej pred izidom številke, in po oddajanju tekstov je na naš naslov prispelo še kar precej pravilnih rešitev uganke. Upoštevali smo le tiste, ki ste jih poslali na dan, ko je potekel rok za reševanje. Tako se je nabralo kar 140 pravilnih rešitev. Tudi pri drugi uganki ste bili zelo uspešni, dobili smo sicer nekaj manj rešitev, vendar med njimi ni niti ene nepravilne. Le tako naprej! Rešitve tokratne uganke nam pošljite najpozneje do 22. decembra. • Kaj pomeni biti glasbenik? To nisi, če zaskrbljeno buljiš v note in s težavo odigraš skladbo do konca; to nisi, če se ustaviš in ne moreš nadaljevati, če ti obračalec not namesto enega lista pomotoma obrne dva. To pa si, če v novi skladbi približno začutiš, kaj bo sledilo, ali če skladbo, ki si jo večkrat slišal, poznaš na pamet — z eno besedo, če imaš glasbo ne le v prstih ampak tudi v srcu. -. • Ko začneš komponirati, delaj to „iz glave", brez instrumenta. Prsti morajo odigrati tisto, kar si je izmislila glava in ne obratno... • Ne boj se teorije, oštevilčenega basa, kontrapunkta... Prijazno te bodo sprejeli, če boš tudi ti do njih prijazen... • Ko prideš v leta, ne igraj ničesar, kar je po trenutni modi. Čas je namreč dragocen. Imeti bi moral sto človeških življenj, če bi hotel spoznati samo vso tisto glasbo, ki je dobra... • Nikoli ne išči tiste briljantne izvedbe, ki jo imenujemo bravura. V vsaki skladbi skušaj podati zamisel, ki jo je hotel izraziti skladatelj. Več ni treba. Kar dodamo, je karikatura... • Skušaj ugoditi svojemu občinstvu, vendar nikoli ne igraj ničesar, ob čemer bi sam v sebi zardeval od sramu... • Če želiš postati velik, raje obiskuj partiture kot virtuoze... Pošteno predelaj fuge dobrih mojstrov, predvsem tiste J.S. Bacha. Naj ti bo Dobro uglašeni klavir vsakodnevni kruh... ŠE NEKAJ MISLI • Talent dela, genij ustvarja. • Nikoli se ne nehamo učiti. • Prva zasnova je vedno najbolj naravna in najboljša. Razum se moti, čustvo ne. --------------------X UGANKA 3 Skladatelj je •••••••••••• • •••••••••••••••a •• Ime in priimek....... Starost ••••••••••••• Naslov.............. 9 LKrvms aaaraaMSiiCaaad:) CPKESD^SIOIBJIIHB STBiUIi »NAJ-NAJ« TELOVADBA PODGANE DŽOJA Felanitx de Mallorca, 10. november 1987 a.d. Dragi tovariš urednik! Pošiljam Vam kar najbolj prisrčne pozdrave s sončnega otoka Mailorce. Ne, ne skušam Vas vleči za nos. Prav resno mislim. Samo zamislite si. Tule pred mojimi očmi so svetlo morje, toplo sonce, črna očala in vse, kar sodi k njim (tudi tisto „zgoraj brez"). Vi pa skoraj gotovo zdaj v Ljubljani opazujete našo znamenito ljubljansko jesensko meglo. Pa veliko užitka. Sicer pa, tovariš urednik, prav ste imeli, oziroma, prav si imel, ko si me poslal na tale dopust. Končno imam spet mesec dni zasluženega oddiha. Še vedno pa se ne strinjam s tvojo trditvijo, da ni moje pisanje o pop glasbi za nikamor in da naj grem raje pometat ulice. Mislim, da se bom v tem primeru precej raje lotil pomivanja kozarcev v katerem izmed nočnih klubov tega toplega otoka. Angleško znam, malo francosko tudi, španščine pa se bom že še naučil. No, to pa res ni slaba ideja. Najbolje bi se bilo kar naseliti na tejle Mallorci in na tem lenem toplem je senskem soncu. Imel bi mir pred uredniki, meglo, mrazom in ekonomskimi ukrepi vseh vrst. No, saj vemo, da te to moje razmišljanje ne zanima. Pa pustimo to. Zato pa bo mogoče za koga tam v Ljubljani na reviji GM zanimivejše dejstvo, katere tri velike plošče so glavne uspešnice enega največjih diskačev na Mallorci, proslulega trinadstropnega disca Sky I Superflora. S tem mojim poročilom seveda lahko narediš, karkoli pač hočeš. Lahko ga vržeš tudi v koš. Ne bom ti zameril. Saj si kot urednik tega navajen, kajne. Daleč najpopularnejša plošča v discu je seveda nova plošča Michaela Jacksona — Bad (Epic). Jackson je z njo znova dokazal, da lahko ostaneš tudi znotraj najbolj razprodane popularne glasbe na dovolj visoki glasbeni ravni (zanimivo je, da pridejo do tega „spoznanja“ predvsem ameriški pop izvajalci, v prvi vrsti seveda temnopolti). Michael Jackson se na Bad znova naslanja na svetlejše trenutke popovsko naravnanega Motovvn soula. Pri tem je zdaj njegova glasba prav nepričakovano ostra in razgibana, precej bolj kot na Thrillerju. Na trenutke jo v svoje ,,šape" ujame tudi močna urbana napetost. Prav domiselna in učinkovita je tudi njena produkcija, ki se že lahko kosa s Princeo-vo. Hkrati tudi ni nobenega dvoma, da je glas Michaela Jacksona eden najbolj izrazitih in močnih v sodobni popularni glasbi. In ne na koncu — Bad nas preseneča tudi s svojimi besedili, ki so dovolj daleč od standardnih pop travm in blizu visoko zastavljeni soul izpovednosti. Tako smo na njej kar'pripravljeni spregledati tiste (redke) skladbe, ki se že sprehajajo po noževi konici na robu prepada osladnosti. Manj so me prepričali ritmi Petshop Boys s plošče Actually (EMI). Petshop Boys namreč tavajo med britanskim ar-tovskim (z umetniškimi ambicijami) elek-tro popom ter navadnim (dumfa-dumfa) discom. Pri tem nimajo pretiranega lastnega obraza. Enkrat se spogledujejo z dobrimi starimi Kraftuverk, drugič s Soft Celi, tretjič z Depeche Mode, četrtič pa jih odnese v klišejski evropski Hansa-disco. /0D6AHAJOE Svetlejšo plat njihove glasbene podobe predstavlja njihov pevec, katerega glas je dovolj izrazit, da potisne Petshop Boys za stopničko višje od običajnih britanskih video art disco skupin. Iz njihovih močvar jih delno vlečejo tudi precej bolj razdrobljena in razgibana ritmična zgradba njihovih skladb ter posamezne posrečene studijske potegavščine. Soliden vtis pustijo tudi skupinina besedila, ki so prav nepričakovano britansko malomeščansko za-frustrirana in odtujena (spomin na Soft Celi?). Daleč najslabši vtis pa mi pušča disco-heavy metal Hysterie, uspešnice' ameriške skupine Def Leppard (Mercury). Def Leppard nihajo med pop metalom in glasbo za disco klube, pri čemer pa kljub izredno udarni produkciji (ameriški producenti so pač danes znova razred zase) padejo v mlačne vodice MOR (sredinskega) rocka ali pop rocka po domače. Tako na plošči skoraj ni sledu o kakršnikoli ustvarjalnosti. Vse njene skladbe sledijo že stokrat prežvečenim žanrskim modelom, z zdaj pač le bolj izpostavljenim dumfa-dumfanjem. Podobno velja za besedila Hysterie. Sicer pa. Ali ni nekdo nekoč trdil, da ni med pop metalom in disco glasbo nobenih posebnih razlik in da sta obe „glasbi“ le dve zelo podobni obliki klišejske zvočne zabave za le za kanček različna dela nekritičnega sloja publike. Tale plošča je prav lep dokaz njegovi trditvi. No, resnici na ljubo, Francozinje in Švedi-nje iz disca Sky 1 so precej bolj zanimive od večine plošč, ki jih lahko slišiš v njem. O njih pač več kdaj drugič. Še enkrat prav lep in sončen pozdrav vsem v hladni Sloveniji. Naj vam bo čim topleje. PODGANA DŽG Ilustriral: MILOŠ BAŠIN Pripis uredništva: Pisanje Podgane Džoja smo tudi tokrat preverjali ob pomoči trgovine s ploščami Helidon (pasaža med Čopovo in Nazorjevo, Ljubljana). Vse omenjene plošče se namreč ne dobijo samo na podganini Mallorci, temveč tudi pri nas. 10 lktvuls ajstaraansnCaand) CPRED)USMERJENE STRANI i GLASBA, KI ZASTRUPLJA Nedavno je na Dunaju izšla zanimiva knjiga, delo Elisabeth Haselauer z naslovom BERIESELUNGSMUSIK - DROGE UND TERROR. Avtorica je profesorica klavirja na dunajski Visoki šoli za glasbo in obenem predava sociologijo na dunajski univerzi. Za kaj gre? Glasbo večkrat občutimo pogosto kot muko, posebno če je povezana s šumi. Kajti šumi ne delujejo samo na sluh. Zato ima glasba tudi pomembne duševne, sociološke in fiziološke (neposredno telesne) vidike. Moto knjige bi bila lahko avtoričina ugotovitev: „Druženje z glasbo ne more biti nič drugačno kakor druženje z življenjem sploh." Viharnost vsakodnevnega življenja in hiranje medčloveških odnosov se prenaša na neosebno viharnost v glasbi. V poglavju Učinki na telo avtorica primerja telesne funkcije ritma z udarci takta v glasbi. To se zgodi prek avtonomnega ali vegetativnega živčnega sistema, na katerega naša volja nima vpliva. Zavit v glasbo obkroži ritem zavest in učinkuje direktno na srčni utrip in pulz. Tu dobimo vpogled v dejavnost in fukcije človeškega živčnega sistema, in sicer v smiselni zvezi, ki jo konstruktivno dopolnjujejo ustrezni učbeniki. Splošno pozornost zaslužijo opozorila na nevarnost dveh dejavnikov glasbe, ki lahko delujeta na naš avtonomni živčni sistem direktno, ne da bi bili zmožni nanju vplivati ali ju celo preprečiti: tempo in jakost. Tempo in jakost učinkujeta podobno kot mamila, ki izpolnijo notranjo praznino pasivnega človeka. S tem povezano pospeševanje pulza in srčnega utripa obte-žuje živčni sistem in sili k sapo jemajoči naglici — kar je lahko nevarno zlasti za šoferje. Zaključek tega: „Hitra in glasna muzika je v avtu preprosto prepovedana." To ni edino priporočilo te knjige, ki zasluži pozornost. Glasba je, po avtorici, enosmerna komunikacija. S tem postaja glasba teror za ljudi, ki so nehote izpostavljeni melodiji in ritmu. Za tiste, ki se umikajo iz svojega okolja v glasbo, postaja glasba blaga droga in s tem korak k močnejšemu mamilu. Pri tem glasbe, ki je prisotna vsepovsod, ne moremo imeti za nič drugega kot za neškodljivo mamilo, kajti tudi glasba nas vodi stran od razmišljanja in odtujuje soljudem. Tudi za glasbo velja — kakor za droge — avtoričin izrek: ,,Vse, kar zdravi, lahko z neprimerno uporabo učinkuje tudi v nasprotni smeri." Elisabeth Haselauer dokazuje svoje teze o destruktivni in konstruktivni moči glasbe s podatki socioloških anket, z razmišljanji pomembnih mislecev našega časa in z izsledki fizikov, biologov, mate- matikov in filozofov. Avtoričine včasih kar alarmantne ugotovitve zadevajo vse razmišljajoče, ki se srečujejo z glasbo v različnih okoljih in v različni ponudbi. L.W. Fotografiral: BOŽIDAR DOLENC OD A DO Ž entrata: (it.), špansko entrada, francosko entree: uvodna glasba, glasba k nastopu solista, zbora ali skupine izvajalcev, epilog: (grško „sklepna beseda ali glasba"): sklepna igra ali glasba k dramskim pesnitvam ali operam; povzetek dela in njegovega namena, etouffe: (fr., izg. etufe) — udušeno: napotek za takojšnjo udušitev tona, čim ga zaigramo na harfi ali udarimo na činele, timpane, tam-tam. hot: oznaka za tisto jazz glasbo, za katero je med drugim značilen močan vibra-to, stopnjevana ekspresivnost in ostro izvajanje tonov, v nasprotju s cool jazzom. vibrato: (iz lat. vibrare »tresti se“, „nihati“): nihanje zvena z rahlo, hitro menjavo tonskih višin pri petju, pri godalih in pihalih, včasih tudi pri trobilih. ZANIMIVKE Iz knjige SMEH STOLETIJ, ki jo je uredil Slavko Krušnik in je letos izšla pri Mladinski knjigi: Skladatelj Giacomo Puccini je vsako leto za božič prijateljem poslal tradicionalni kolač. Prepozno je nekoč opazil, da ga je poslal tudi dirigentu Toscaniniju, s katerim sta bila tedaj skregana. Takoj mu je poslal brzojavko: „ Kolač pomotoma poslalV kratkem je dobil odgovor: „Kolač pomotoma pojedel. “ DRAGI POVERJENIKI! Inflacija nas sili k temu, da ne odlašamo. Tako boste (ali ste že) v tem mesecu vsi dobili račune za prve štiri številke revije GM. Kajneda, od septembra so se ti zaradi skoka cen in padca dinarja že krepko stanjšali. Sicer pa se moramo tudi tokrat „pozabavati“ z našimi najzvestejšimi poverjeniki. Po njihovih odzivih sodeč smo jim namreč v prejšnji številki segli premalo globoko. Večine naših poverjenikov pač ne zanimiva „deset z vrha", temveč vse tiste šole, ki imajo zvesto naročenih petdeset ali več izvodov revije GM. Pobrskali smo po adresarju in našli kar 28 takih šol. To sp: OŠ Marjan Novak-Jovo (Ljubljana), OŠ A. Ukmar (Koper), OŠ Savo Kladnik (Sevnica), OŠ XV. divizije Grm (Novo mesto), Srednja šola TNP usmeritve (Ravne na Koroškem), OŠ J. Slak-Silvo (Trebnje), OŠ I SPUB Tone Tomšič (Videm-Dobrepolje), OŠ Branko Bernot: Aljaž (Križevci), Osnovna< šola Tišina, OŠ D. Bordon (Koper), OŠ' Vida Pregare (Ljubljana), OŠ XII. SNOUB (Novo mesto), Glasbena šola F. Šturm — Bežigrad (Ljubljana), OŠ Janez Trdina (Stopiče), OŠ 17. oktober (Beltinci), OŠ Maksa Bračiča (Cirkulane), OŠ Vita Kraigherja (Ljubljana), OŠ Tone Tomšič (Ljubljana), OŠ J. Kersnik (Lukovica), Srednja naravoslovna šola Miloš Zidanšek (Maribor), O VIZ OŠ Dane Šumenjak (Murska Sobota), OŠ Milka Šobar-Nataša (Novo mesto), Srednja šola PTN smeri (Novo mesto), Osnovna šola Postojna, Osnovna šola Sladki vrh, Šolski center Vojvodina (Tolmin), OŠ Štefan Kovač (Turnišče) in Centralna OŠ Padlih prvoborcev (Žiri). Poleg tega moramo v ta seznam vključiti še 11 šol, ki imajo naročenih petdeset in več izvodov, a nam letos niso potrdile naročnine in nas tako puščajo v „žalostni megli". To so: OŠ Franc Rozman-Stane (Ljubljana), OŠ Martin Kotar (Šentjernej), Ekonomski center (Kranj), OŠ F. Vrunč (Slovenj Gradec), OS Veljko Vlahovič (Titovo Velenje), OS Peter Šprajc-Jur (Žalec), OŠ Prežihov Voranc (Jesenice), Srednja pedagoška šola (Ljubljana), OS dr. Anica Rotdajč (Grad), OŠ Gustav Šilih (Titovo Velenje) in OŠ Revirski borci (Trbovlje). 11 usrvais aHaraaMsnCaaiM) CPRED)USMERJEKTE strani RITEM : METRUM v- ■ ■ • •X; . s ||p ^ % .U* •. ■ Ali zaslediš, kako vzorec lokov presenetljivo spominja na nekatere diagrame v tem poglavju? (Doževa palača v Benetkah) Kakor utrip človeškega srca je glasbeni utrip vrsta nediferenciranih impulzov enake dolžine in poudarka. V glasbi, ki ima utrip (kot smo videli, ga nima vsaka glasba), ga navadno zaznavamo v skupinah po dva ali tri udarce.Naš občutek za take skupine temelji na poudarku — dejanskem ali namišljenem — na začetnem udarcu vsake skupine. Označevanje glasbenega časa s takimi dvo ali tridobnimi enotami imenujemo metrum. Recimo, če ploskamo po svojem srčnem utripu z enakim poudarkom na vsakem udarcu, ploskamo preprosto samo udarce. Če pa ploskamo težko-lahko ali težko-lahko-lahko, ustvarjamo s tem dvodobni ali tridobni metrum. Te majhne enote lahko nastopajo vsaka zase ali pa sestavljajo večje me- trične skupine. Prvi primer nam prikazuje tridobni metrum, drugi pa dvodobnega. V obeh primerih je tempo določen z osnovnim udarcem. Primer 1: G. Tartini, Simfonija v A-duru (tretji stavek) Tempo osnovne skupine treh udarcev je dovolj hiter, vsak prvi udarec skupine pa poudarjajo basovski toni. zmeren. Deloma ga določa boben s strunami, ki močno poudarja drugi udarec vsake skupine. To je preprosta oblika sin-kopiranja, ki ustvarja metrični konflikt in se pogosto uporablja za povečanje napetosti. Kasneje ji bomo posvetili nekaj več pozornosti. . > > osnovni > > * □ □ □ □ dvodobni □ □ □ □ □ □ □ > □ □ > □ metrum boben s strunami Primer 2: John McLaughlin, Resolution Tempo osnovne skupine dveh udarcev je Čeprav pri opisu metruma skladbe običajno navedemo le osnovno skupino ijsvais ajaapaaMsnCaaHd) (PRED)USMERJENE STRANI udarcev, pa skoraj vedno obstajajo skupine udarcev na več kot enem nivoju, včasih na več nivojih hkrati. Pri poslušanju prvega primera ste najbrž opazili, da imajo violine dvakrat hitrejši utrip od osnovnega. Drugače povedano, ta hitrejši metrični nivo izhaja iz razdelitve vsakega osnovnega udarca na dva dela. osnovni metrum (BP) hitrejši nivo □ □ □ □ □□□□□ V drugem delu pa se metrum iz zmernega dvodobnega spremeni v hitrega tridobne-ga, kar ilustrira besedilo, ki govori o plesu. Tretji del (samo instrumenti) nadaljuje tempo in osnovni metrum drugega. V drugem in tretjem delu pa lahko zasledimo še en metrični nivo, ki združuje dve skupini s tremi udarci v eno počasnejšo z dvema udarcema, osnovni metrum Zanimiv premik v metričnem grupiranju pa nastopi na koncu instrumentalnega dela: dve trojici se prerazporedita v tri dvojice. osnovni metrum jo razstavi na dvojice in trojice ter jo pretolči. Npr. 327-265 = 3 + 2 + (3 + 2 + 2) + 2 + (3 + 3) + (2 + 3) Naredi različne kombinacije! Metrični konflikt in nejasnost 1. Sinkopiranje je nenadna odsotnost poudarka na prvem udarcu skupine oziroma premestitev poudarka drugam. Primer: P. I. Čajkovski, Labodje jezero (valček) Normalen poudarek na prvem udarcu tri-dobnega metruma je prekinjen s ponavljajočimi se poudarki na drugem udarcu. Učinek je povečan s takojšnjo vrnitvijo poudarka na prvi udarec. V drugem primeru (Resolution) lahko sledimo skupinam udarcev na štirih nivojih: počasnejši nivo osnovni metrum hitrejši metrum najhitrejši metrum □ □ □ □ □ □ □ □ > □ □ □ □ □ Kakor vidimo iz diagrama, se hitrost utripa podvoji na vsakem naslednjem nivoju. Pri počasnejšem nivoju pa se oba osnovna u,darca združita v daljšo časovno enoto, ki jo predstavlja en sam udarec. Primer: W. A. Mozart, Koncert za rog in orkester št. 4, K 495 (tretji stavek) Poslušaj primer, poišči in ploskaj vse metrične nivoje. Določi osnovni utrip! Vprašanja: Kakšen je tempo: hiter, zmerno hiter, zmeren ali počasen? Koliko udarcev je v skupini osnovnega metruma — dva ali trije? Kakšne skupine udarcev so na drugih nivojih? V mnogih skladbah skladatelji poudarjajo občutek stalnosti s tem, da skozi vso skladbo ali vsaj njen večji del obdržijo nespremenjene skupine udarcev na posameznih nivojih. V nekaterih skladbah pa se menjavanje skupin z dvema in s tremi udarci odraža v večji ritmični zanimivosti ali — kot v primeru 4 — v posebnih poudarkih na določene besede v besedilu. Primer 4: C. Monteverdi, Orfej (1. dejanje) „Zapusti gore, zapusti izvire" Prvi del, v zmernem tempu, ima skupine dveh udarcev na vseh nivojih. osnovni metrum > M U U □ □ □ □ □ □ ' i □ i i □ i i □ i □ □ □ 1 2 3 □ □ □ 1 2 3 postane □ □□□□□ 1 2 3 Ta učinek, imenovan hemiola, najdemo v glasbi najrazličnejših dob in stilov — od srednjeveške religiozne pesmi do napeva „Amerika" iz West Side Story. Mešani dvo- in tridobni metrum: Razen učinka hemiole, ki smo ga ravnokar opisali, je bil metrum v vseh primerih stalen — skozi celo skladbo ali vsaj njen večji del dvodoben oziroma tridoben, označujoč enake časovne enote. Z mešanjem dvo- in tridobnega metruma pa ustvarimo potek neenakih časovnih enot, kar poveča napetost iz dveh razlogov: a) naš glasbeni trening je usmerjen bolj v to, da pričakujemo enake časovne enote, in ker se nam z mešanjem metruma pričakovanje ne izpolni, se napetost poveča; b) pri takem mešanju je težje slediti vzorcu osnovnega metričnega utripa. Ponazorjeno z diagramom je to videti takole: □ □ □ □ □ □ □ v različnih kombinacijah: 2 + 2 + 3 ali 3 + 2 + 3 + 3 ali 2 + 2 + 2 + 3 itd. Tako mešanje metruma najd*emo v indijski, grški, turški in bolgarski glasbi pogosteje kot v zahodni. Domač je tudi pri nas v Makedoniji, v najpogostejši obliki 2 + 3 oziroma 3 + 2 ali 2 + 2 + 3 oziroma 3 + 2 + 2 oziroma 2 + 3 + 2. Naloge: 1. Tolci različne kombinacije mešanega metruma! 2. Sestavi „metrične“ stavke iz dvo-in tri-zložnih besed v različnem vrstnem redu in jih pretolči. 3. Izberi primerno telefonsko številko in □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ 2. Dodani metrum: če osnovnemu, že dodobra vpeljanemu, metrumu dodamo novega na drugem nivoju, nam to takoj poveča napetost, saj mora poslušalec slediti več različnim nivojem hkrati. Ta način se redko uporablja skozi celo skladbo, saj je njegov učinek prav v presenečenju dodanega metruma. Primer. G. Mahler, 2. simfonija, 2. stavek osnovni metrum □ □ □ □ □□□□□ □ □ □ □ □□□□□ dodani metrum □ □ □ □ □ D □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ Dodani metrum se začne na koncu odstavka, ko je osnovni metrum že dobro vpeljan in nekaj časa traja preden se spet vrne v osnovnega. 3. Zabrisani metrum: zabrisanje razločnih metričnih poudarkov največkrat vodi v nejasnost in negotovost, kar je vedno vir napetosti. Ta učinek najdemo v zahodni glasbi v tako različnih stilih in obdobjih, kot nam prikazujeta naslednja primera. Primer 1: Josquin des Prez, Missa Ave Maris Stel la, „Christe eleison" Tu je kakršenkoli občutek rednega metričnega grupiranja zmanjšan na minimum z obotavljajočimi se vstopi glasov in njihovo ritmično neodvisnostjo. Vsaka glasbena ideja je poudarjena s sinkopič-no figuro, ki ustvarja neredne poudarke. Primer 2: C. Debussy, Morje (drugi stavek) V tem odlomku zasledimo več metričnih vzorcev, vendar nobeden ne izstopa kot vodeč. Deloma zato, ker ni večjega kontrasta v glasnosti in s tem ne večjega poudarka metričnih skupin. 13 VMSId PISMA PISMA Vedno sem vesel, kadar se na moji mizi nabere kupček vaših pisem. Od prejšnje številke, ko žal nisem imel kaj objaviti, je prispelo šest prispevkov in med njimi je nekaj imenitnih. Pa pojdimo po vrsti: Dve pisemci s celjske Osnovne šole Fran Roš sicer ne govorita o glasbi in glasbenih dogodkih, a sta vseeno v zvezi z njimi. Bernarda Mestinšek iz 7. b opisuje zanimiv izlet, ki je proti koncu lanskega šolskega leta člane pevskega zbora, mlade raziskovalce in člane odbora kulturnega društva vodil v Tolmin, Kobarid, skozi Trento in mimo izvira Soče prek Vršiča v Kranjsko goro ter od tam nazaj na Štajersko, v Celje. Bernarda se v svojem pisemcu zahvaljuje vsem, ki so pripravili ta lepi izlet. Rok Zupančič z iste šole mi piše, da so mladi Celjani ponosni na kulturno prireditev Teden domačega filma, ki so ga letos v Celju organizirali že petnajstič. Objavljamo zadnji del Rokovega prispevka: .. Ob tej prireditvi je v Celju nekako praznično razpoloženje. Po ulicah visijo reklamni napisi, plakati in programi. Učenci pa vemo, da bomo v tem času zagotovo šli v kino in si ogledali vsaj en film ter se o njem pogovarjali pri slovenskem jeziku. Ob Tednu domačega filma bodo k nam na šolo prišli filmski ustvarjalci in se bomo lahko z njimi pogovarjali. ROK ZUPANČIČ, 6. a OŠ Fran Roš, Celje Z iste šole se mi je oglasil še en učenec, Dejan Obrez, ki je silno navdušen nad skupino Europe. Prisrčno opisuje, kako se je spoznal z glasbo tega ansambla in kakšne so bile posledice: KAKO SE Ml JE PRILJUBILA SKUPINA EUROPE Nekega deževnega dne mi je bilo zelo dolgčas. Preprosto nisem vedel, kaj bi počel. Vsedel sem se in začel premišljevati. Prižgal sem radio. Napovedovalka je napovedala novo skupino z imenom Europe in naslov pesmi The Final Count-down. Malo bolj sem prisluhnil. Pesem je na začetku izgledala odlična, zato sem hitro pograbil kaseto in začel snemati. Tudi v nadaljevanju se mi je pesem priljubila. V šoli so veliko govorili o skupini Europe. Kmalu zatem je izšla kaseta, a bil sem prepozen, kaset je zmanjkalo. Bil sem zelo užaljen. V šoli smo si izmenjevali postre, tako da so se tovarišicam in tovarišem kar dvigovali lasje. Bili so jezni, ker med uro nismo nič poslušali, potem pa so padale slabe ocene. Nastal je jok in stok. .. Kmalu so se začele počitnice in . na morje sem odšel v Pulo. Tam sem v neki trgovini zagledal kaseto skupine Europe. Mama mi je najprej ni hotela kupiti, potem pa sem tako tečnaril, da se je omehčala. Ko sem prišel z morja, sem se hvalil s kaseto. Poslušal sem jo vsak dan. Vsak dan pa se mi je nabiralo pos-trov. Imam jih toliko, da jih ne morem več nalepiti na steno. Zdaj imam en teden na steni ene, naslednji teden pa druge plakate. Skupina Europe mi bo ostala vedno v spominu, tudi takrat, ko ne bo več popularna. DEJAN OBREZ, 6. a OŠ Fran Roš, Celje Učenki osnovne šole iz Nove Gorice sta kratko in jedrnato opisali glasbeni dogodek na njihovi šoli. Spis je napisan jasno in tekoče, imenitno oriše bistvo nastopa in vtis, ki ga je pustil v poslušalcih, poleg tega pa ima duhovit uvod in sklep: KAR JE DOBREGA V MENI, POZDRAVLJA, KAR JE DOBREGA V TEBI Deček, ki je pred leti „posodil“' glas za Kekčevo pesem, se je pojavil pred nami kot odrasel mož. Po triletnem potovanju po Indiji se je vrnil v Slovenijo. Z nastoppm na naši šoli nam je predstavil klasično indijsko glasbo. Za uspešnejšo predstavitev je s seboj prinesel štiri instrumente. Na prvega, narejenega iz tikovega lesa, imenovanega sitar ali sitar, je zaigral in ob njem tudi zapel nekaj indijskih skladb, ki govore o popolnosti sveta in njegovega stvarnika. Ta instrument je podoben kitari in ima lahko od osemnajst do triindvajset strun. Ob njegovih nežnih zvokih, smo skupaj zapeli tudi Kekčevo pesem. Predstavil nam je še klasično kitaro, najzanimivejši pa sta bili preprosti tolkali, v indijskem jeziku imenovani table. Ob njiju nam je raz/oz//, kakšen je ritem indijskih pesmi. Spoznali smo, da v različnih krajih sveta nastaja različna glasba. Ljudje v njej izražajo svoja občutja v obliki, ki najbolj ustreza njihovim običajem in načinu življenja. Naš gost (morda ste že uganili njegovo ime), Martin Lumbar, se je poslovil od nas tako, da je sklenil roki in se priklonil. To je indijski pozdrav, ki pomeni: kar je dobrega v meni, pozdravlja, kar je dobrega v tebi. KRISTINA SKIBIN, 6. d NARVIKA BOVCON, 6. c OŠ IX. korpus, Nova Gorica Proti koncu oktobra so na osnovni šoli v Lukovici pripravili kulturni dan in oblikovalci šolskega glasila so mi poslali dva daljša prispevka, ki ju ni treba komentirati, saj sta sama dovolj zgovorna in dobro napisana: KULTURNI DAN______________________ Obiskal nas je priznani glasbenik Lado Jakša. Z učenci razredne stopnje je izvedel glasbeno uro z naslovom Delamo zvoke, ostrimo ušesa. Z osmimi razredi pa je ob glasbi potekal pogovor o improvizaciji v glasbi. Gost je razložil, kaj ta beseda sploh pomeni in zaigral ljudsko pesem Čuk se je oženil ter skladbo Pink Panther, ki smo jo prav vsi poznali. Potem smo poslušali tišino. Ugotovili smo, da prave tišine sploh ni, saj nam v telesu bije srce, kri se pretaka, tudi živci ne mirujejo. Gost nam je predstavil še saksofon in sintetizator — elektronski oblikovalec zvokov. Zanimivo je bilo uglaševanje sintetizatorja na zvok lajne in tube. Poslušali smo različne zvoke — dolge, temne, ostre, valovite. Učenci razredne stopnje so jih kasneje tudi narisali in nastale so zanimive risbice, ki smo jih razstavili. Posebej pozorno so spremljali zvoke z enostavnimi glasbili — grmenje s pločevino in močan veter s flavto. Nekateri naši učenci pa so tudi igrali, Lado Jakša jez njimi improviziral, ostali učenci pa so sodelovali s ploskanjem ali igranjem na mala glasbila. Kar dobro nam je uspelo. Slišali smo tudi skladbo „Ta hecna" — naše obnašanje ob poslušanju je bilo naslovu primerno. Roke nam kar niso dale miru ob poslušanju Gershvvinove Rapsodije v modrem, katere odlomek nam je predstavil naš gost. Muziciranju seje pridružil tudi tovariš Vengust s skladbo El condor. Zapeli smo še pesem Suzana, na posebno željo učencev pa je Lado Jakša zaigral še malo rock’n rolla. Tako je bilo zadovoljstvo popolno. Ta glasbena delavnica je bila nekaj posebnega. Posebnega tudi zato, ker so bili pri razredni stopnji prisotni vsi ravnatelji iz naše občine. Vsi so z zanimanjem spremljali dogajanje. Misliva, da je bilo tudi njim tako lepo kot nam. JOŽI ZUPAN in ANITA HRAŠOVEC, Šolsko glasilo OŠ Janko Kersnik, Brdo INTERVJU Z LADOM JAKŠO Na katere instrumente znate igrati? — Igrati znam klavir, sintetizator, saksofon, klarinet in flavto. Kateri instrument igrate najraje? — Težko je reči, ne bi delal razlik. Vse rad igram. Kateri instrument ste se najprej naučili igrati? — Klavir. Ali ste že v osnovni šoli pokazali zanimanje za instrumente? — Seveda. Ko sem hodil v osnovno šolo, sem obiskoval tudi glasbeno šolo. Koliko časa ste obiskovali glasbeno šolo? — V glasbeno šolo sem hodil deset let. Kdaj ste se navdušili za glasbo? — Nad glasbo se navdušujem od malega. Posebno me je navduševal oče. Veliko se je ukvarjal z glasbo, saj je bil operni pevec v ljubljanski Operi. Imate še kakšen poklic poleg tega, da ste glasbenik? — Pišem eseje o glasbi, ukvarjam pa se tudi z umetniškim fotografiranjem. Na kakšen način navdušujete mlade za glasbo? — Predvsem s pogovorom, igranjem na različne instrumente in predstavitvijo svojih del. Kako delujete v tujini? — V Ameriki sem izdal ploščo. Prirejam tudi koncerte, eden izmed njih je bil v Dallasu. Kaj počnete v prostem času? — Zame je vse prosti čas. Resno se ukvarjam z namiznim tenisom, rad imam naravo in seveda glasbo. Vam je bilo všeč na naši šoli? — Seveda. Predvsem mi je bilo všeč to, da so me učenci zbrano poslušali. Nas nameravate še kdaj obiskati? — Če me boste povabili, bom rad prišel. Ali bi radi še kaj povedali učencem? — Če bi koga veselilo muziciranje, naj se oglasi na moj naslov. Če bom imel čas, ga bom naučil igrati kakšno lahko pesmico na sintetizator. BERNARDA VOGLAR, 8. b MATEJA BUDAU, 8. b Šolsko glasilo OŠ Janko Kersnik, Brdo Radovedno čakam novih pisem! VAŠ UREDNIK h ot koliki POGLAVAR sTisnjem D LAN POMMe^je- JA« A, V ??A-; MIJI S 5TSN «imi ai- *A*!JAMI Rešitev prejšnje križanke: Vodoravno: novotar, etiketa, dohodek, oral, Kir, pol, on, žara, nošenje, člankar, aare, KT, nravi, SF, Al, aba, Crane, SNG, ss, Hasan, Igo, eu, Unica, Modena, BZ, EK, Umen, flam, Noe, Ado, melos, oolit, proces, Apis, angora, trakt, Man, Ati, atrij, piratka, elise, koc, met, Ana-miti, ČA, osel. N A5P R.0-TNI< ’ PRAKTIKA VnCD\ClMI OTERATIV-NA ODSTRANITEV T&MA2 TtKČ tVC AUJIN p€*KATA *JMS*A ftoGiNjA Jeze KRIŽANKA 3 Druga križanka, v kateri ste reše-valci našli ime in priimek skladatelja Franza Schuberta in naslova dveh njegovih del, vam ni delala posebnih preglavic. Kar precej pravilnih rešitev smo prejeli in med njimi izžrebali dve: ploščo dobita reševalca DOMINIK FRELIH iz Radovljice in ŠPELA DENŽIČ iz Ljubljane. Tretja letošnja križanka vam spet ponuja nekaj podatkov o skladatelju na sliki. Rešitve nam pošljite do 22. decembra na naslov Revije GM, Kersnikova 4, Ljubljana. VODNA PtEVOlNA DAtJSKI o rok. v male* aeLTU 6NAK( Č.G.VCI N BIMi PANJA NIK.0LA re^iA NAVven ne^cev Cveu«nwl SVSCK.A KA5CMJE junco TANKA, PROZORNA TKANIMA I* B0M6AŽA PISATIFU VdiTAr ujcbe (BRKATI ■) MCTINIJ KORjOŠ* I UI/OSlO PL63 OS • ŽAfngK. MIHA POC^AČNIlC. HALAM SUROVINA ZA fZ06L. KgUHA NAS JAiMUV-Lec tei KTIMVK. (JUHO ODLIČEN CroiTMK I Nl>\XlO CU^SILO poti/^g ItMC V.0NCC ?OUOTPKA ENA OP OPGRtUA-6 AT H, J A NA S*-l K I 6NAKA S Ml OGLASNIKA^ UWUT€(J' Srvo EVROPSKI veletok. OZEMLJA 6,nSki ftoc VrTROV Aluminij Ct.fMOTA lOfEDUjI Č.RKI PO*. I4R. KfiAUCVA MAftoj 05E8IUI •iJVIHeiC W*JVI?JI ŠAHOVSKI W«lOV MCTJ* a«toW „ JMreiic ufetjje ORJ/Vkl DOMAČA ŽIV/H. OTI PAVA« J e AMPER. RANA WA iciootu 4l«AWJf hAJ Letdia-Ste v Švici hiv»5hi W6Vl