Maksimov:
Krt
amelast kožušček nosim kakor kak gospod, pa po rovih za prigrizek tekam svojo pot.
Kaj mi mari solnce vaše — meni se blešči; tudi v temi ob prigrizku se lepo živi.
Včasih vendar še pokukam malo iz prsti,
v strahu, da kak trdoglavec name kje preži.
Čujem, da so kože naše sdaj zelo v časteh — in da ženske za kožuščke so si kar v laseh . . .
VSasih bil sem vam za škodo, za korist sem zdaj; kdaj resnico ste trdili — kdo pove mi naf?