NAŠE KORENINE
Dnevi trdega dela, ko travca rada se kosi
Travniki so imeli nekoč mnogo večjo veljavo, kotjo imajo danes, čeprav jih je skoraj za tri četrtine vse ob-delovalne zemlje v občini. Med travniki ločijo kmetje senoieti, ki leže največ med njivami in dajejo bolj-šo krtno, in košenicami, ki dajejo manj in slabšo krmo. Košenice so navadno tudi gozdne jase, obronki goz-dov in travniki, ki so bofj oddaljeni od vasi. Te ne ob-delujejo, jih ne čistijo in ne gnojijo. Trava na njih je redka, pomešana z grmov-
jem in praprotjo. Zatoje tu-di krma, ki jo pridelajo na košenicah, slabe kakovosti. Na senožetih kosijo kmetje največ dvakrat, v začetku julija mrvo in po veliki ma-ši konec avgusta še otavo. Na košenicah pa zraste le mrva.
Velikost travnikov so kmetje označevali s števi-lom koscev. Tako so na pri-mer rekli: Senožet za dva-najst koscev ali košenica za šest koscev. To je pomeni-lo, da je bila košenica tako velika. dajoje lahko poko-silo šest koscev v enem jutru.
Svečano opravilo
Sama košnja je bila po-membno, lahko bi zapisali kar svečano kmetovo opra-vilo. Pravzaprav je imela košnja svojevrstni praznič-ni značaj. zato so bili kosci tudi praznično oblečeni. Nekoč so morali imeti fant-je, ki so kosili, obvezno be-le srajce, okrog vratu pa še rdeče rute. Grabljice so na-vadno nosile bele predpas-nike, snežnobele rokave in bele naglavne rute.
O košnji pri nas poroča že Valvazor. ki je zapisal, da na Kranjskem travo dvakrat kosijo. Dobrepolj-ski župnik Mrkun nam po-roča, da so okrog leta 1930 v Velikolaškem okraju ko-sili najprej nemško deteljo, nato črno. nato omejke okrog njiv in končno seno-žeti. Košnja je trajala do koncajulija ali še dlje. Bila je predvsem vzajemno de-
lo, ki ga niso plačali, pač pa so kmetje vračali pomoč drug drugemu.
Kerje odšlo že marsikaj, kar je povezano s košrvo, vpozabo, najzapišem, daje kosec uporabljal koso na-sajeno najavorovo kosje in klepalno kladivo ter babico za klepanje kose. Včasih, ko je bilo več koscev na travniku, so ti imeli s seboj tudi izuijenega klepača, ki je vsem koscem klepal ko-se. Po senožetih so kosili kar ves dan, le opoldne so imeli kakšno uro počitka.
Pozneje in tudi še danes, pa kosci kosijo le zjutraj in pozno popoldne po sonč-nem zahodu.
Drug za drugim
Za veliko košnjo seje go-spodar temeljito pripravil iepozimi. Kosamje naredil nova ratišča, grabljam je nabil nove zobe, dokupil nove kose, osle in oselnike. Lepe lesene, tudi »štikane« - okrašene oselnike je še tam v pozna šestdeseta leta izdeloval Šmuc iz Gradeža. Tudi začetek same košnje je včasih gospodar skrbno izbral. Pri tem je bil vezan na stare vremenske izkuš-nje in pratiko. Lunine spre-membe so bile ob tem po-sebno važne. Če sta luna in tudi veter obetala nekaj dni stanovitnega vremena, te-daj se je gospodar odločil: kosili bomo!
Kosili so tudi vnaših kra-jih tako kot drugod po Do-lenjskem. Navadno so vrgli po dve redi skupaj. Kosili so drugza drugim, vsak ko-sec svojo red. Prvo red so imenovali skušnik, druge pa kar redi. Grabljačice so nato redi razmetale in travo obračale, zvečer pa so seno pograbile v kopice. Na travniJcu so sušili seno na-vadno dva dni. Napol suhe-ga so zložili na voz z lojtra-mi, ga povezali z žrdjo in štrikom. Zadnjemu vozu, ki soga zapeljali s travnika, so rekli baba. Doma so se-no, tako kot še danes, zloži-li v late kozolca. Tu se seno tudi dokončno posuši, pre-
den ga spravijo na kozolec ali v svisli.
V naših Škocjanskih hri-bih so poznali še poseben način spravljaroa sena s str-mih košenic - vlečei\je mr-ve. Tam kjer je trava na večjih, bolj strmih košeni-cah, posekajo dve veji, po-grabijo travo ali pa že na pol posušeno seno na veji, ga potlačijo in zavlečejo v dolino na dno vrtače ali uvale. Tu ga sušijo. Tako spravijo skupaj seno tja, kjerje najbo^ prikladno za nakladanje na voz
Pušeljc za kosce
S košnjo so bile poveza-ne tudi razpe šege. Tako je bila v naših vaseh še celo do druge svetovne vojne šega, da so dekleta prinesla z zajtrkom koscem tudi pu-šeljc, belo rožo z rožmari-nom. Tisti, ki ga je imelo dekle najraje, je dobil naj-lepši šopek. Pripel si ga je za klobuk. Starejša Ijudska izročila nam poročajo, da so si nekoč dekleta prav ob košnji izbirala fante. Tako lahko domnevamo, da po-meni šopek, ki so ga dekle-ta darovala koscem, tudi staro šego pnnašanja daril izvoljencem ali poseben način izbirania ženinov.
Košnja je bila neke vrste kmetov praznik. Zato je morala biti ob košiyi tudi dobrajedača in pijača. Sta-
ro praviloje bilo, da so mo-rali koscem dobro postreči. Tako pravi tudi pregovor: »Kako se koscu streže, tak mu kosa reže.«
V Dobrepoljski dolini so koscem zjutraj postregli z zeljem in bobom in douro zabeljenimi koruznimi žganci. Po takem zqjtrku se je menda dalo kositi. Kosec je namreč imel tako trd tre-buh, da bi še koso lahko sklepal na ryemu. Marsikje je gospodirga že ob kolinah mislila na kosce in z nji od-brala meso. Opoldneje mo-ralo biti za kosce najmanj sedem riht: fižol, zelje, kaš-nata repa, ješprenj z gnatjo, žlikrofi, štruklji, ajdov krompir in za žejo še kuha-ne češplje ali tepke. Za po-poldansko malico so dobili kruh, jabolčnik in žganje.
Mlečna kaša je bila ob-vezna za večerjo. Danes je hrana koscev močno spre-menjena. Toda kljub temu je še vedno obilna in bo-gata.
Novi časi
Po naših vaseh in celo po Grosupljem, kjer imamo še na srečo nekaj ostankov kmetij, lahko slišimo te dni, kako klepljejo kose. Okrog domov in med njiva-mi so že zdavno pokosili. Toda, kako seje spremenil način košnje, šege in nava-de povezane z njo! Že tam okrog leta 1964 so dobili v naših krajih prve motor-ne kosilnice. V zadnjih dvajsetih letih pa so kmetje mehanizirali še obračanje in grabljenje sena. Vsa ta industrijska revolueija je v zadnjih petdesetih letih močno spremenila nekda-iyo košnjo, kot je zapisai naš znani narodopisec Ni-ko Kuret To je nostalgija za praznično, veselo in kmetu Ijubo staro košryo. A tudi spotnin na težko kmetovo delo, ki muga da-nes lajša stroj, čepravje ta: »...z enim mahom strl ro-mantični okvir preteklosti. Vrisk in pesem koscev sta utihnila. Namesto njih br-ne po travnikih motorne kosilnice. Le v odročnih krajih, ki tudi zaradi svoje lege strojem niso dostopni, se še ohranjajo starosvetni načini spravila.«