231
VZDIH Stephane  Mallarme
O tiha sestra, k čelu tvojemu se pne mi duša, kjer jesen rdi in v sanjah mre, in k nebu angelskih oči, milo stremečih; tako v vrtovih tam, v otožnost se gubečih, vzdihuje sam v nebo visoko curek bel, v nebo, ki mu oktober je modrino vzel, in ki odsvita mu neskončno hrepenenje tolmun, kjer v mrtvi vodi listov mre drhtenje in blodi v vetru, pušča mrzlih brazd sledi, in kjer samoten sončni žarek zlat polzi.