Anton  Medved:  Ob robu leta.   —  Anton Hribar:  „Dom in  Svet"-u ob  novem letu.
Ob  robu  leta.
Oilvestrove  noči poslednji čas Odveje skoro,   kakor dih,  od nas. In  Njemu se povrne v večno  krilo, Ki sam  brezčasen vlada časov silo.
In  mesec,  ki na nebu plava bled, In  zvezd  mrlečih nedogledni red In  hrib  in  plan in  drevje brezperesno: Skrivnostno vse nocoj je in  slovesno.
Duha  se mojega razteza moč,
Minulosti in  dalje gine  noč;
Beži telesna sleharna zavira,
Pred  mano grob  se v šir in  dolž  odpira.
Obsežen  grob,  brezdanji in  teman, Komu  odprt,  za  koga izkopan? Ob  mesecu strmim v obraze blede, V oči izrazne,  usta brez  besede.
Za  njimi  drugi se vrste v pogreb, Napuh jim  tli v  očesih in pohlep; Zlato jim  stiska  krčevito  roka, V  trenutku jama je požre globoka.
Upalih lic priplava potlej   rčj, Prepast ga trapi,  strast in  nepokdj. Okrvljene  roke  obupno  vije, Ko  večni grob  naproti mu  zazije.
In  sto  strahotnih,  zločestih duhov Iz   vseh  dežel,  od  štirih vseh vetrov Pred grobom gnete, se in tesno  vzdiha, Dokler vseh ne  ogrne jama tiha.
In  črni grob,  ko  zadnjega sprejme, Zapirati se jame in   —-   zapre. „Nazaj,  nazaj"   zakličem  zdajci  vneto . . Polnočni  zvon   —   na vek  končano  leto.
V pogledih prvim  sije nema strast, Pijana  v lica se jim  črta slast, Ob grobu  vzdihnejo  tako  žalobno In padejo  kot blisk v temino  grobno.
Pozabljen je strasti  nasmeh in jok, Zagrebene  krivice skopih rok, Končana  dela kruta in  nesveta V vseh  dolgih dnevih kratkega so  leta.
Kar videl je  storjeno  čas  bežeč, Ne  more biti nestorjeno  več. Že novo leto v svoji zarji zlati Začelo je iznova grob  kopati.
Anton  Medved.
„Dom in Svet"-u ob novem letu.
sejalec si,  le sejaj, Le sejaj  plodne sade, In seme dobro  zvejaj, Da čisto v  zemljo pade.
Če  tudi  v trdo  skalo Ti seme  mora pasti: Bo  že si pomagalo, Iz  skal rasto  še hrasti.
Le sejaj  neprestano, Obsejaj  njivo mnogo, In  seme  na,  izbrano: Ljubezen,  mir in slogo!
Če tudi pade zrnje
V   osatje ti zavisti,
V   sovraštva ostro trnje: Poslej  se že očisti.
Če tudi  koj  ne rase, Ne bo  se pozgubilo: Pa trajno,  daljše čase Bo  cvetlo in rodilo.
Če setev tvojo tudi Čez  zimo  sneg pokrije: Pod srenom v črni grudi Pa vendar žitje klije.
Je lepo,  grdo vreme, Obsejaj   njivo  mnogo, Le vzemi v roko  seme: Ljubezen, mir in slogo!
Ko  solnce svet pomladi Iz  spon  vzbudi ledenih, Kako  rasto  nasadi Po  njivah brž  strnenih!
Pa če plevel primeša Med tvoje se nasade, Naj  up ti ne opeša, Nikar ne gubi nade!
Če dober si sejalec, Znaš tudi  dobro pleti, In umni kmetovalec Zna i v grahotnem žeti.
Anton  Hribar.
i*