V -
Zapis z nočne straže
Polnoč je. Zadnje vrstice za tale časo-pis so oddane. Jaz pa ostanem tu do jutra: nad opustelo Kolodvorsko bedi luč iz občinske stavbe, postajam aktiven delček tihe varovalne mreže, ki nas vse dni čuva. Čuva? Čemu nasje treba čuva-ti? Saj smo bili še pred kratkitn veseli? Na tej isti ulici smo peli in plesali. Sadili lipo. Dvigovali svojo, slovensko zastavo.
Kam je odšlo petje? Zakaj so namesto tega spregovorile puške? Samo zaradi lipe? Zaradi veselja ob slovenski zasta-vi ? Nikomur nismo skrivih nlti lasu ...in vendarje pri nas nenadoma tako, kot da ¦ bi se preseUU v središče tistih televizij-skih zaslonov, na katerih smo spremljali vojne po »daljnem« svetu. Ne, to nl tele-vizija. To je resničnost. Naša resničnost, ki je zamenjala našo pesem in smeh. In kije namesto dveh veselih fantovvkav-bojkah postavila to noč pred vrata obči-ne dva mlada teritorialca, ki namesto za šankom debatirata za varovalnim ku-pom vreč s peskom. Sive. Ne, olivno zelenkaste barve. Zakajje oljka tako ču-dovito drevo, njen sadež tako zdrav in okusen, njena barva pa spominja na bar-vo vseh vojska in vseh vojskovanj tega sveta?
Doma spita moja otroka. Ne znajdem se v tem svetu, ob katerem se mi zdi, da se bom zdaj zdaj zbudila iz nočne more. Kako je mogoče, da nenadoma pišem o zakloniščih in o tem, kako se bomo zavarovali, če se na nas z neba vsujejo kemični strupi? Še včeraj sem pisala o šolah, o kulturi... Saj tudi tam ni bilo lahko, na vseh konceh je primanjkovalo denarja, en pereči problem je izpodrival drugega. Pa vendar - bilo je mogoče s trezno glavo kaj ukreniti. Kadar spre-govori orožje, umolkne treznost. Orožje ne izbira. Laja tudi po otrocih. Po tistih v posteljah in po onih, ki so jih narav-nost iz šolskih klopi z zakonsko pravico do nabora nagnali ždet v ianke. Otroke, ki niso niti vedeli, kam gredo. Zakaj je moral naš župan, namesto da bi nam kot kmet na eni in kot organizacijski stro-kovnjak na drugi strani govoril o tem, kako si bomo jutri bo]je rezali kruh, go-voriti ob krsti mladega fanta, kije padel, še preden sije utegnil pošteno ogledati
svojo, slovensko zastavo? Je vedel, zakaj je padel? Sploh kdo ve, zakaj se vse to brezumje dogaja ? Edino prav imajo star-ši, ki protestirajo, ki kričijo: dovolj, dajte nam nazaj naše otroke.
Še več lučije tako kot moja prižganih v tej noči. Kot so bile v minulih in kot bodo verjetno tudi še v naslednjih. S pravo žensko trmo sem obiskovala ob-činski štab civilne zaščite, za vsako po-drobnost sem se hotela prephčati, kako se obvaruješ neštetih vojnih nevarnosti, ki so bile doslej tako lepo zaprte v učbe-nikih civilne zaščite in drobnih knjiži-cah... ki smo jih ob prvem pospravlja-nju ponavadi vrgli v koš. Zdaj pa jih ihtavo iščemo, poskušamo razumeti, kaj nam je storiti, da bi obvarovali sebe in svoje bližnje. In tudi lepo, ki smojo zasa-dili. O lipah sicer v priročnikih o civilni zaščiti ni nobene besede, zato pa so po-drobno razloženi načini, na katere se ti kaj hudega lahko pripeti. Tudi v vojni. Kaj je to vojna ? Petinštirideset let smo bili prepričani, da bo izginila iz naših življenj in tudi iz naših besednjakov. Ali da jo bodo morda zakuhali kvečjemu razboriti germanski sosedje. Ne pa toli-ko desetletij poudaijani bratje. Sprevr-ženje svet. Ampak ravno zatoje treba po njem saditi Upe.
Čepravzdajpriročnikovza civilno zaš-čito nič več ne bomo metali v koš, če-prav si nenadoma bolj želimo kupiti otrokom zaščitne maske kot gorsko ko-lo, čeprav kot hrčki nosimo v zasilna zaklonišča, kar se nam tisti hip zdi naj-pametneje, ne da bi imeli eno samo iz-kušnjo o tem, kaj vse se nam more v res-nici zgoditi, vendar ostaja upanje. Upa-r\je, da bo svet razumel našo legitimno, plebiscitarno odločitev, da bi na svojem radi sami gospodarili. Ničesar tujega se nismo polakomnili, lepo svoje, brezgro-ženj, vskladu s svojo kuturno in delovno tradicijo bi radi zaživeli. Si ta svet res želi kaznovati tiste, ki bi bili radi pridni. delavni, živeli v miru s seboj in s sosedi — ali pa bo mož beseda in bo potegnil črto pod brezumje, ki samemu sebi več ni sposobno postaviti človeških tneja ?
BOGI PRETNAR