336 Petruška: Grkinja. jezera v lepo ležeče mestece Friedrichshagen. Tu sem si ogledal izvrstne plavače, ki so ostali po cele ure v vodi, mirno se zibajoč tam daleč kje od brega; zanimali so me tudi brhki jadrniki, par-nikov pa itak v Berlinu kar mrgoli. — — Tako sem spoznaval in spoznal okolico. Slikovita nikakor ni pokrajina; a ko se je privadiš, postane prav mikavna. Neprecenljive vrednosti so mnogobrojna jezera; voda v njih res ni lepa, pa svojo moč ima vsaka voda; mogoče so vse povodne zabave in te v marsičem nadomestujejo planinstvo. Pri dveh posebnih prilikah sem se peljal tudi v daljšo berlinsko okolico; prvič severno do (Baltskega) morja za pol dneva v svetovno kopel Heringsdorf, a drugikrat v Hamburg. Kaj novega pa tudi tu nisem našel: jezera, gozdi, pušča, močvirje se menjavajo. Povsem nove so bile pri obeh vožnjah zame mnogoštevilne, resno-smešne — štorklje, ki sem jih opazoval ob železniškem tiru. Te solidne, družinske ptice so me opominjale, da se je treba vrniti čim prej v domovino. (Dalje prihodnjič.) Grkinja. h, ko Nimfa nebeška prekrasna je z majoliko v roki tu stala; in ta Grkinja ponosnoprijazna mi iz majolike piti je dala. In oči te črne peklenske so gledale sladkoudano; se spovedal bi grehov skesano v objemih te ženske . . . Poljubila se nisva, ker razumela se nisva, le oči med seboj se umele, le oči med seboj se objele. Petruška.