30 O K T O B E R 2011 g eografski Pregled obmo Čja V Bovško kotlino na vzhodni strani iz ozke doline Trente med znanima bov- škima vrhovoma Svinjakom (1653 m) na severni in Javorščkom (1557 m) na južni strani priteče ena najpomembnej- ših in najlepših slovenskih rek, Soča. Med prečkanjem kotline se ji pridružijo manjši potoki, nato pa Soča na jugoza- hodni strani ob stiku z Učjo v srpeni- ško-žagarski kotanji nadaljuje svojo pot proti jugu. Še ena pomembna in prav tako lepa reka priteče s severa, in sicer Koritnica, ki v Bovško kotlino pride med visokim Rombonom (2208 m) na zahodu in Svinjakom na vzhodu. S Sočo se združita prav v Bovški kotlini, malo južneje od vasice Kal - Koritnica, ki leži le nekaj kilometrov vzhodno od Bov- ca. V kotlini leži še ena pomembnejša vasica, Čezsoča, katere široka prodišča privabljajo kopalce. Severozahodno stran Bovške kotline omejuje široka visokogorska kraška planota Kaninske- ga pogorja. Greben, po katerem poteka tudi državna meja s sosednjo Italijo, od juga proti severu sestavljajo Velika Baba (2148 m), Vrh Laške planje (2448 m) in najvišji Visoki Kanin (2587 m), nato pa proti vzhodu do roba planote, ki jo zaključuje Rombon, Prestreljnik (2499 m), Lopa (2402 m), Hudi vršič (2344 m) in Velika Črnelska špica (2332 m). Ker je Bovec z nadmorsko višino 460 metrov sorazmerno nizko, je do najvišjih vrhov preko dva tisoč metrov višinske razlike, kar od daleč deluje zelo impresivno. Iz Bovške kotline se poleg že ome- njene Trente nadaljuje še nekaj znanih dolin Julijskih Alp. Na severu se proti visokogorskemu prelazu Predel (1156 m) ter Mangartskemu sedlu, najvišjemu prelazu pri nas, na katerega se je mogoče pripeljati z avtom, nadaljuje dolina reke Koritnice. Pri znameniti trdnjavi Kluže se proti vzhodu odcepi dolina Bavščice, ki se na eni strani konča pod mogočnim Bavškim Grintavcem (2347 m) in se na Znami na pot Bovška kotlina FOTO: LADO MRAKIČ V dolini pod visokimi vrhovi Bovec z okolico  Bor Šumrada B ovec je mestece pod južnim pobočjem Rombona ob severnem robu Bovške kotline. Čeprav premore le dobrih tisoč petsto prebivalcev, je pomembno turistično središče, kjer nam ob večdnevnem obisku zagotovo ne bo zmanjkalo idej, kam se podati. Ob venčku velikanov Julijskih Alp, kamor se lahko podamo prav iz Bovške kotline, lahko v Bovcu in njegovi okolici najdemo veliko število raznovrstnih naravnih znamenitosti in se preizkusimo v mnogih adrenalinskih športih. 31 drugi strani pod južnim pobočjem gre- bena Loške stene nadaljuje skoraj do Jalovca (2645 m). Malo višje po dolini Koritnice se v zahodni smeri odcepi še stranska dolina Možnice, kjer se na njeni severni strani vzpenja Jerebica (2126 m) z mogočno južno steno. Na njeni južni strani prepadajo vanjo severna stena Rombona in stene vrhov na vzhodni strani Kaninskega pogorja. bogat nabor nara Vnih in kulturnih znamenitosti V Bovcu in okolici je poleg mnogih gorniških ciljev tudi veliko drugih znamenitosti, ki nam jih ponuja nara- va. Gotovo je ena med njimi mogočni slap Boka na jugozahodni strani doli- ne, najbolj vodnat in s 106 metri višine drugi najvišji slap v Sloveniji. Količina vode niha in je največja v pozni pomladi, ko se s planot Kaninskega pogorja topi sneg in Boko napaja še z dodatno vodo. Takrat se lahko v dolino v samo eni se- kundi prevali tudi do sto ton vode. Malo južneje od Boke je med vasicama Žaga in Srpenica potok Sušec z izredno lepo sotesko, kjer najdemo številne tolmu- ne, brzice … Veliko čudovitih potokov je tudi v Trenti, zato predlagam obisk doline Lepene s potokoma Šumnik in Lepenjica ter tolmunov in korit potoka Vrsnik nad vasjo Brvce. V dolini Kori- tnice pa si lahko ogledamo neštete sla- pove. Zanimiva so tudi korita Kluže – v 70 metrov globoko sotesko pogledamo z mostu pri trdnjavi Kluže. Poleg naravnih je okolica Bovca bogata tudi s kulturnimi znamenitost- mi s pestro izbiro muzejev, cerkva in Bovška kotlina FOTO: LADO MRAKIČ Jerebica izpred trdnjave Kluže FOTO: BOR ŠUMRADA Tr Dnjava K Luže Trdnjava v Klužah z izjemno zgodo- vinsko vrednostjo leži ob sotočju reke Koritnice ter potoka Šumnika. Sestavljata jo dva objekta. Spodaj, ob cesti, je glavna trdnjava, zgoraj, nad cesto, pa zgornja Hermannova trdnjava, ki so jo zgradili ob prelo- mu stoletja, ko so v avstro-ogrskem poveljstvu ugotovili, da spodnja, že dotrajana trdnjava ne bi zdržala večjih napadov. Sama trdnjava je lahko dostopna iz le štiri kilometre oddaljenega Bovca. Zgodovina na- stanka seže v 16. stoletje, današnjo podobo pa je dobila leta 1882. Njen osrednji del je v obliki kvadrata, na stenah pa so ozke in visoke strelne line. Pot do zgornje trdnjave je naj- prej vsekana v skalo, nato pa pelje skozi predor. Zgornja trdnjava je bila ob topniškem obstreljevanju v prvi svetovni vojni porušena, medtem ko obcestni spodnji trdnjavi zaradi lege globoko v ozki dolini niso mogli do živega. 32 O K T O B E R 2011 spomenikov. Zagotovo je med najbolj znanimi trdnjava Kluže. k aj Po Četi V okolica bo Vca Bovec je resnično kraj z raznovrstno ponudbo in možnostmi za preživljanje prostega časa. Poleti so poleg gorništva in plezanja najpopularnejši vodni športi. Na voljo je mnogo agencij, vse kontakte pa dobite v središču Bovca v turističnoinformacij- skem centru. Pozimi je vsekakor na prvem mestu smučanje na Kaninu, ki je bil nedavno povezan z italijansko Sello Neveo. Gondola nas praktično v pol ure iz središča Bovca popelje visoko pod Prestreljenik, kjer prostrane planote Kaninskega pogorja omogočajo odlično smuko. Vsekakor pa je Bovec poleti odlično izhodišče za zahtevne in manj zahtevne planinske ture. Naj- markantnejši vrh nad njim je vsekakor njegova hišna gora Svinjak. Čeprav je sorazmerno nizek, je vzpon nanj dolg in strm, saj je višinske razlike skorajda 1200 metrov. Z vrha se nam odpre ču- dovit pogled na vso Bovško kotlino in na velikane začenši z Visokim Kaninom. Drugi, malo lažji razglednik je Javoršček, ki je dostopen po lahki markirani in nemarkirani stezi in prav tako nudi odličen razgled. Kljub skromni višini sta oba de- ležna prav pogostega obiska. Iz Bovca se lahko vzpnemo na vse glavne vr- hove Kaninskega pogorja, ki kraljuje visoko nad Bovško kotlino na jugu in vzhodu, dolino Rezije na zahodu ter Reklanico in Rabeljsko dolino na severu. Dolge dostope in sestope nam hvaležno olajša žičnica, brez katere je treba premagati preko dva tisoč metrov višinske razlike. Pot nam skrajša in večdnevne ture omogoči Planinski dom Petra Skalarja (2260 m), ki leži slabo uro hoje stran od zgornje D-postaje kabinske žičnice. m Mavrica nad Svinjakom FOTO: LADO MRAKIČ Visoki Kanin FOTO: BOR ŠUMRADA Dom Petra Skalarja in Prestreljeniško okno FOTO: TOMAŽ MAROLT Dostop: Bovška kotlina je dostopna s treh koncev: z juga skozi Novo Gorico preko Tolmina in Kobarida in s severa preko mejnega prelaza Predel. Te dve poti sta možni vse leto, medtem ko je tretja možnost iz Kranjske Gore preko Vršiča in Trente v zimskih mesecih zaradi snega in nevarnosti plazov skorajda nemogoča. Planinska koča: Planinski dom Petra Skalarja, 2260 m, odprt v poletni sezoni, telefon +386 408 297 01, +386 417 226 01. Literatura: Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS, 2009. Vladimir Habjan: Brezpotja. Sidarta, 2009. Igor Jenčič: Slovenija, turnosmučarski vodnik. Sidarta, 2002. Ingrid Pilz: Čudoviti svet Julijskih Alp. Založba Mladinska knjiga, 1993. Andrej Stritar: Julijske Alpe – Gore nad Sočo. Sidarta, 2006. Zemljevidi: Bovec z okolico, 1 : 25.000; Bovec, 1 : 40.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, zahodni del, 1 : 50.000. Informacije:  33 Visoki Kanin, 2587 m, iz Bovške kotline Julijske Alpe Rombon, 2208 m, od trdnjave Kluže Julijske Alpe Rombon je prostrana gora nad Bovcem z lepim razgledom povsem na vzhodu Kaninske skupine. Gora ima žalostno zgodovino, saj je bilo tukaj eno od sre- dišč bojevanja med Avstrijci in Italijani, tako da lahko med vzponom opazimo mnoge ostanke tedanjega časa. Na Rombon vodijo tri poti. Najlažja, zaradi manjše višinske razlike, vodi od zgornje postaje kabinske žičnice na Kaninu, vendar je kar dolga. Drugi dve sta nekoliko krajši, a z veliko večjo višinsko razliko. Glavna, najbolj znana markirana pot vodi direktno iz Bovca, tukaj opisana pot od trdnjave Kluže pa je bila markirana šele pred kratkim. Visoki Kanin je najvišja točka Kanin- skega pogorja. Če ne bi po njegovih pobočjih potekale žičnice, bi bil vzpon zaradi ogromne višinske razlike zelo dolg, tako pa nam žičnica močno skraj- ša pot. Pobočja Kanina so prepredena z raznimi brezni, tako da je potrebna previdnost pri gibanju izven marki- ranih poti. Pot od kabinske žičnice iz Bovca je najkrajša in najlažja, vseeno pa je ne smemo podcenjevati, saj je greben zahteven, prav tako pa se gibljemo v čisto pravem visokogorju. Z vrha Kanina je čudovit razgled na Jadransko morje, Zahodne Julijce in ostale visoke vrhove Julijskih Alp. Ob lepi vidljivosti seže pogled vse do Dolomitov. Vrh Visokega Kanina FOTO: OTON NAGLOST Rombon s pobočij nad Bavšico FOTO: OTON NAGLOST Zahtevnost: Tura je sicer kratka, vendar je potrebna previdnost na izpostavljenih in zavarovanih odsekih. Potrebujemo stabilno vreme. Oprema: Običajna gorniška oprema, čelada in samovarovalni komplet. Nadmorska višina: 2587 m Višina izhodišča: 2202 m Višinska razlika: približno 400 m Izhodišče: Spodnja postaja kabinske žičnice na Kanin (WGS84: 46,332578, 13,538789). O urniku obratovanja se pozanimajmo na njihovi internetni strani. Koča: Dom Petra Skalarja na Kaninu, 2260 m, telefon +386 408 297 01, +386 417 226 01. Časi: Postaja D kabinske žičnice–vrh Kanina 2–2.30 ure Sestop 1.30 ure Skupaj 4 ure Sezona: Kopna sezona. Vodniki: Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 2009; Ingrid Pilz: Čudoviti svet Julijskih Alp, Založba Mladinska knjiga, 1993; Andrej Stritar: Julijske Alpe – Gore nad Sočo, Sidarta, 2006. Zemljevidi: Bovec z okolico, 1 : 25.000; Bovec, 1 : 40.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, zahodni del, 1 : 50.000. Zahtevnost: Tura je zelo dolga, zato moramo biti kondicijsko ustrezno pri- pravljeni. Sedaj je pot markirana, ve- čjih problemov z orientacijo ni, vendar moramo biti previdni v zgornji polovi- ci, saj je steza ponekod slabše vidna. Nekaj previdnosti je zaradi strmega terena treba povsem pod vrhom. Oprema: Običajna gorniška oprema. Zaradi južne lege priporočam več tekočine. Nadmorska višina: 2208 m Višina izhodišča: 530 m Višinska razlika: približno 1700 m Izhodišče: Parkirišče pri trdnjavi Klu- že, ki je od Bovca oddaljena slabe 4 km (WGS84: 46,361176, 13,589528). Časi: Kluže–Na Robu 2 uri Na Robu–vrh 3 ure Sestop 3–4 ure Skupaj 8–9 ur Sezona: Kopna sezona. Vodniki: Tine Mihelič: Julijska Alpe, PZS, 2009; Ingrid Pilz: Čudoviti svet Julijskih Alp, Založba Mladinska knjiga, 1993; Andrej Stritar: Julijske Alpe – Gore nad Sočo, Sidarta, 2006. Zemljevidi: Bovec z okolico, 1 : 25.000; Bovec, 1 : 40.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, zahodni del, 1 : 50.000. SLO SLO  34 O K T O B E R 2011 O K T O B E R 2011 Visoki Kanin, 2587 m, iz Bovške kotline Rombon, 2208 m, od trdnjave Kluže Opis: Od zgornje, D-postaje kabinske žičnice se odpravimo levo v smeri Visokega Kanina. Prečimo gruščnato pobočje, kjer nad sabo zagledamo Pre- streljenikovo okno. Vzpnemo se na ne- izrazito sedlo pod Hudim vršičem, kjer je razpotje. Nadaljujemo desno, levo je nekaj minut oddaljeni Dom Petra Skalarja. Sedaj prečimo pobočja pod mejnim grebenom. Kmalu se začne nekoliko strmejši in zahtevnejši skalni del do grebena, od koder se nam odpre čudovit razgled. Nadaljujemo po izpostavljenem grebenu ob pomoči varoval. Na grebenu se nam z desne priključi zavarovana pot z italijanske strani, od tod imamo po razglednem grebenu še nekaj korakov do vrha. Sestop: Sestopimo po isti poti. Bor Šumrada Opis: S parkirišča pri trdnjavi Kluže se usmerimo na pot, ki je vklesana v skalo (tabla). Kmalu nas široka pot skorajda po ravnem pripelje do začetka starega vojaškega predora, na koncu katerega se vzpnemo proti zgornji trdnjavi Kluže oziroma v smeri kote Na Robu (1313 m). Pot se strmo požene kvišku, vendar se kmalu polo- ži in nas pripelje do zgornje trdnjave Fort Hermann. Od trdnjave nadaljujemo po strmi poti skozi gozd v smeri Rombona in se držimo oznak za koto Na Robu (1313 m). Po dveh urah skozi gozd pridemo na lepo razgledišče. Malo višje je odcep z oznakami za Rombon. Strmina počasi popušča in pot nas pripelje iz gozda, nato pa postane slabše vidna. Težko sledljiva steza, kjer so nam v pomoč markacije, preči travnata pobočja in gozd ter doseže pasove ruševja. Kmalu se spremeni v staro vojaško mulatjero, ki nas pripe- lje do naslednjih vojaških utrdb. Po mulatjeri se vzpenjamo med ruševi- nami, nato pa pot zavije na travnata pobočja in nas po neizraziti dolini privede do stika s potjo iz Bovca. Do vrha ni več daleč. Strmo se povzpne- mo čez kratek skok, nato pa sledimo zmerno strmemu travnatemu pobo- čju vse do najvišje točke. Sestop: Najbolje je sestopiti isti poti. Če sestopimo po markirani poti v Bovec, si moramo priskrbeti prevoz nazaj do trdnjave. Bor Šumrada  35 Svinjak imenujejo domačini kar Bov- ški Matterhorn. Resnično spominja na znano švicarsko goro, saj je iz Bovca videti strm in markanten. Svinjak je zadnji vrh v grebenu do Bavškega Grintavca. Ponuja čudovit pogled nad Bovško kotlino ter na vse bližnje visoke gore s Kaninskim pogorjem in Loško steno na čelu. Vsekakor je vreden obiska, a se bomo kar pošteno nagarali, da ga bomo osvojili po strmi markirani poti. Trud bo poplačan s čudovitim razgledom. Javoršček je neopazen, samoten vrh nad Bovško kotlino, ki mu pozornost odžira markantni Svinjak. Javoršček kot zadnji vrh v dolgem grebenu, ki poteka proti Krnu, spoznamo po izra- zitem skalnem podoru v gozdnatem pobočju. Predlagana pot nas bo preko planine Golobar, kjer so se v vojni dogajale žalostne stvari, pripeljala na sedlo Čez Utro, od koder se bomo po nemarkirani poti povzpeli na vrh. Sestopili bomo po markirani poti po južnih pobočjih nad dolino Slatenik in po gozdni cesti po severnih pobočjih nazaj do izhodišča. Svinjak, 1653 m, iz Kala - Koritnice Julijske Alpe Javoršček, 1557 m, po krožni poti Julijske Alpe Svinjak - Bovški Matterhorn FOTO: OTON NAGLOST Javoršček iz Bovške kotline FOTO: VLADIMIR HABJAN SLO SLO Zahtevnost: Tehničnih težav na poti ni, potrebna je previdnost na neozna- čenih delih poti. Oprema: Običajna gorniška oprema. Nadmorska višina: 1557 m Višina izhodišča: 450 m Višinska razlika: približno 1150 m Izhodišče: Parkirišče ob cesti v smeri Trente pri spomeniku oz. nekdanji žičnici na planino Golobar, kilome- ter iz vasi Kal - Koritnica (WGS84: 46,333857, 13,590615). Časi: Kal - Koritnica–planina Golobar 2 uri Planina Golobar–vrh 1 ura Sestop 2 uri Skupaj 5 ur Sezona: Kopna sezona. Vodnika: Tine Mihelič: Julijska Alpe, PZS, 2009; Andrej Stritar: Julijske Alpe – Gore nad Sočo, Sidarta, 2006. Zemljevidi: Bovec z okolico, 1 : 25000. Bovec, 1 : 40.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, zahodni del, 1 : 50.000. Zahtevnost: Tehničnih težav ni, previ- dni moramo biti na zadnjem, strmem delu poti, zlasti v mokrem. Oprema: Običajna gorniška oprema. Nadmorska višina: 1653 m Višina izhodišča: 460 m Višinska razlika: približno 1200 m Izhodišče: Parkirišče v vasi Kal - Kori- tnica ob glavni cesti nekaj kilometrov iz Bovca v smeri Trente (WGS84: 46,336677, 13,578361). Časi: Kal - Koritnica–vrh 3 ure Sestop 2 uri Skupaj 5 ur Sezona: Kopna sezona. Vodnika: Tine Mihelič: Julijska Alpe, PZS, 2009; Andrej Stritar: Julijske Alpe – Gore nad Sočo, Sidarta, 2006. Zemljevidi: Bovec z okolico, 1 : 25.000; Bovec, 1 : 40.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe, zahodni del, 1 : 50.000.  36 O K T O B E R 2011 O K T O B E R 2011 Opis: Od stare žičnice nadaljujemo po cesti proti Trenti do označenega odcepa poti. Prečkamo Sočo in nada- ljujemo po cesti proti vasi Čezsoča. Na levi zagledamo slabo označen začetek markirane poti in sledimo markacijam za planino Golobar. Pot se strmo vzpe- nja skozi gozd do planine. Potka je na zaraščeni planini težje sledljiva, zato moramo pozorno spremljati oznake. Pripelje nas na prelaz Čez Utro, kjer stoji tudi spomenik padlim partiza- nom. Od tod sledimo nemarkirani poti, ki je dovolj dobro uhojena, zahodno proti vrhu Javorščka. Steza vodi po severni strani gore, kmalu stopimo iz gozda in dosežemo razgledni vrh. Sestop: Sestopimo po poti vzpona ali po krožni poti. V tem primeru se vrnemo do sedla Čez Utro in nato sle- dimo poti na jug mimo lepe planine. Markacije nas vodijo po južnih po- bočjih Javorščka nad dolino Slatenik. Na nadmorski višini približno 1000 m zavijemo desno na nemarkirano stezo (markirana se nadaljuje levo strmo navzdol) in zložno sestopamo do travnika s čudovitim pogledom na Bovec in Kanin, nato do ceste. Po njej se spuščamo v dolino in nato v smeri Golobarskega potoka, od koder smo se prej povzpenjali proti planini Golobar. Bor Šumrada Opis: Začetek markirane poti je v vasi Kal - Koritnica. Med hišami sledimo oznakam za Svinjak in se vzpnemo po poti med travnikoma do gozda. Od tam sledimo poti, ki se zmerno vzpenja po gozdu. Pripelje nas na gre- ben, nato pa se umakne nazaj v gozd. Kmalu se zopet znajdemo na grebenu in prečkamo odprti del gozda, kjer je nekoč divjal požar. Strmo se približu- jemo zaključnemu delu vzpona, kjer nas med ruševjem in po strmi travi pot pripelje na razgledni vrh. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada Javoršček, 1557 m, po krožni poti Svinjak, 1653 m, iz Kala - Koritnice  37 skupina Ortlerja Ortler, 3905 m Monte Cevedale, 3769 m skupina Ortlerja I I Monte Cevedale skupaj s sosednjim vr- hom Zufallspitzen, ki ju povezuje krajši snežni greben, leži v osrednjem delu gora skupine Ortler. Njegovo zahodno pobočje se spušča proti ledeniku Ghia- cciaio di Cedec, strmo vzhodno pobočje pa proti ledeniku Vedretta de la Mare. Po južnem, skalnem grebenu pelje pot proti južnemu sosedu Palon de la Mare. Cevedale je znan kot lažji turnosmučar- ski vrh. Nanj lahko pristopimo zahodno iz doline Valle di Cedec ali pa s severa iz doline Martelltal, kar je opisano tu. Celotno turo močno skrajšamo, če uporabimo žičnico. Z vrha Cevedala je najlepši pogled na vzhodno pobočje markantne sosednje gore Gran Zebrù/ Königspitze. Ortler s severa FOTO: VLADIMIR HABJAN Monte Cevedale s koče Casati FOTO: VLADIMIR HABJAN Ortler, mogočna gora, najvišja v svoji skupini, se ponosno dviga nad dolina- ma Sulden in Trafoi. Obdana je z lede- niki (Ortlerferner, Suldenferner, End der Welt Ferner, Marltferner), strmimi stenami in tremi izrazitimi grebeni: severnim, po katerem poteka normalni pristop, ter grebenoma Hintergrat (AD) in Marlgrat. Pripovedka pravi, da je gora nastala, ko se je velikan Ortler za- radi jeze na pritlikavca iz Stilfsa spre- menil v kup ledu in kamenja. Nanjo so prvič pristopili Josef Pichler, Johann Leitner in Johann Klausner leta 1804, Pichler pa je leta 1805 s tremi tovariši preplezal Hintergrat (vzhodni greben) in na vrhu prižgal luč, da so jo videli v dolino. Z njegovega vrha je strašljiv pogled na severno steno sosednjega vrha Gran Zebrù (Königspitze). Zahtevnost: Zahtevna kombinirana ledeniška tura (PD+). Skalno plezanje ne preseže II. stopnje. Oprema: Običajna oprema za ledeni- ško navezavo, cepin, dereze. Nadmorska višina: 3905 m Višina izhodišča: 1844 m (3029 m) Višinska razlika: 2061 m (876 m) Izhodišče: Parkirišče v bližini cerkve St. Gertraud v začetnem delu vasi Sulden/Solda v dolini Val di Solda (WGS84: 46,527139, 10,583346). Do sem s severa pridemo skozi karavanški predor prek Lienza po Pustriški dolini mimo Brixna/Bressanone, Bolzana/ Bozen, Merana/Merano in Silandra/ Schlanders. Pri mestu Spodigna/Spon- dinig zavijemo levo v dolino Trafoier Tal, iz nje pa levo v Val di Solda. Z juga pridemo po avtocestah severne Italije: Sežana–Benetke/Venezia–Verona–ob Gardskem jezeru/Lago di Garda–Tren- to–Bolzano–Merano–Silandro–Spo- digna– Trafoier Tal– Val di Solda. Koči: Rifugio Tabaretta (Tabarettahüt- te), 2556 m, mobilni telefon 0039 347 261 48 72 (poleti odprta od sredine junija do sredine oktobra), telefon 0039 047 361 31 87 (pozimi); Rifugio Payer (Payerhütte), 3029 m, telefon 0039 047 361 30 10. Časi: Izhodišče–koča Tabaretta 2 uri Koča Tabaretta–koča Payer 1–1.30 ure Koča Payer–Ortler 4–5 ur Sestop 5 ur Skupaj 12–13.30 ure Sezona: Poletna sezona. Vodnik: Tomaž Vrhovec in dr.: Najvišji vrhovi v Alpah. Planinska založba, 2005. Zemljevidi: Ortler Alpen, Martell, Val di Sole, WKS 6, Freytag&Berndt, 1 : 50.000; Tabacco Ortlergebiet 08, 1 : 25.000; Cevedale, Kompass 637, 1 : 25.000. Zahtevnost: Manj zahtevna ledeniška tura (PD-). Vršno pobočje je strmo do 30°. Oprema: Običajna oprema za ledeni- ško navezavo, cepin, dereze. Nadmorska višina: 3769 m Višina izhodišča: 1900 m (2573 m, 3254 m) Višinska razlika: 1869 m (1196 m, 515 m) Izhodišče: Parkirišče pri spodnji po- staji gondolske žičnice na koncu vasi Sulden v dolini Val di Solda (WGS84: 46,515622, 10,596586). Do sem s severa pridemo skozi karavanški predor prek Lienza po Pustriški dolini mimo Brixna/Bressanone, Bolzana/ Bozen, Merana/Merano in Silandra/ Schlanders. Pri mestu Spodigna/Spon- dinig zavijemo levo v dolino Trafoier Tal, iz nje pa levo v Val di Solda. Z juga pridemo po avtocestah severne Italije: Sežana–Benetke/Venezia–Verona–ob Gardskem jezeru/Lago di Garda–Tren- to–Bolzano–Merano–Silandro–Spodi- gna–Trafoier Tal–Val di Solda. Koči: Schaubachütte/Rifugio Città di Milano, 2573 m, telefon 0039 047 361 30 02 (pri zgornji postaji gondolske žič- nice); Rifugio Casati, 3254 m, mobilni telefon 0039 339 488 97 91, telefon 0039 034 293 55 07 (odprta od sredine marca do konca septembra). Časi: Zgornja postaja gondolske žični- ce–koča Casati 2.30 ure Koča Casati–Monte Cevedale 2 uri Sestop 3.30 ure Skupaj 8 ur Sezona: Poznopomladanska in pole- tna sezona. Vodnik: Tomaž Vrhovec in dr.: Najvišji vrhovi v Alpah. Planinska založba, 2005. Zemljevidi: Ortler Alpen, Martell, Val di Sole, WKS 6, Freytag&Berndt, 1 : 50.000; Tabacco Ortlergebiet 08, 1 : 25.000.  38 O K T O B E R 2011 O K T O B E R 2011 Opis: Od zgornje postaje gondole gremo po poti št. 171 v južni smeri v spodnji del doline ledenika Vedretta di Solda. Sprva je pot kopna, višje preidemo na zmerno strm ledenik, ki z višino postaja strmejši. Zavijemo levo proti zahodu na gruščnato pobočje in se med skalami povzpnemo na škrbino Passo del Lago Gelato (3139 m), s katere zavijemo desno, nadaljujemo po grebenu (kratko) in se spustimo na ledenik Vedretta Lunga ter po njem južno proti koči Casati. Sprva hodimo po položnem ledeniku pod vzhodnim pobočjem Cime di Solda (3376 m), nato pa se zložno vzpnemo do koče, ki leži nekaj metrov pod sedlom Passo Cevedale (3266 m). Od koče nas pot enostavno pelje jugo- vzhodno po sprva položnem ledeniku Vedretta di Cevedale proti sedlu, ki povezuje Zufallspitzen na levi in Monte Cevedale na desni. Pod strmim vršnim pobočjem zavijemo desno v smeri de- snega vrha Cevedala in po njegovem severozahodnem pobočju pridemo sprva na greben, zavijemo desno ter smo po grebenu v nekaj minutah na vrhu s križem. Sestop: Vrnemo se po poti vzpona. Irena Mušič Habjan Ortler, 3905 m Monte Cevedale, 3769 m Opis: V bližini parkirišča poiščemo smerokaz, ki nas usmeri na označeno pot št. 4. Pot nas sprva vodi navzgor skozi gozd, višje že na odprtem terenu zavijemo v desno, prečimo več dolinic in se precej strmo povzpnemo do koče Tabaretta. Od nje nadaljujemo severo- zahodno pod steno severnega grebena Ortlerja do škrbine Forcella dell' Orso (Bärenkopf Scharte, 2871 m), kjer zavijemo levo in se po južni strani gre- bena zlagoma vzpnemo do koče Payer (vmes desno pot v dolino Trafoi). Desno od koče se po označeni poti vzpnemo do vrha Punta Tabaretta (3128 m), nato kratko sestopimo in nadaljujemo vzpon po razgibanem severnem grebenu. Težavam se umikamo desno, nekaj delov je izpo- stavljenih in zavarovanih z jeklenico. Skalni del zaključimo pod ledenikom Vedretta alta del Ortles (Oberer Ortler- ferner). Skalno stopnjo, na kateri stoji opuščen bivak (3316 m), obidemo po desni strani (skala, led, lažje plezanje), nad bivakom pa zložno nadaljujemo v južni smeri. Ledenik postane strmejši, razpokam se umikamo v desno, višje se zopet bolj položi. Na vrh s križem pridemo po sprva neizrazitem grebe- nu, ki postane v zadnjih nekaj metrih kar izpostavljen. Sestop: Do opuščenega bivaka se vrnemo po poti vzpona, malo pod njim (severno) poiščemo sidrišče za spust ob vrvi (približno 10 m), nato pa zopet sestopamo po poti vzpona. Irena Mušič Habjan  39 Punta San Matteo, 3678 m skupina Ortlerja Monte Vióz, 3645 m skupina Ortlerja I I Monte Vióz je med opisanimi vr- hovi najlažje dostopen. Kot skalni izrastek se zariva v južno območje razbitega ledenika Vedretta Rossa, po katerem lahko v dveh urah pride- mo na severnega soseda Palon de la Mare. Južno in vzhodno pobočje sta skalna, pod vrhom stoji nova manjša koča Rifugio Mantova al Vióz. Gora je imeniten razglednik, saj se vidijo Monte Cevedale, Königspitze in ledene širjave na severu, na jugu pa Cima Presanella, Adamello in Brenta. Punta San Matteo je lažje dostopna gora, primerna za enodnevno turo. Leži na meji med provincama Lom- bardijo in Južno Tirolsko. Z vseh strani jo obkrožajo ledeniki; na severu se k ledeniku Ghiacciaio dei Forni spušča s strmo snežno steno, na jugozahodu leži Ghiacciaio di Dosegù in na jugo- vzhodni strani manjši ledenik Vedretta di Monte Giumella. Med prvo svetovno vojno se je na njem odvijala ena zadnjih bitk v letu 1918 med Italijo in Avstro-Ogrsko, zato je do leta 1999 veljala za najvišje bojišče. Koča Mantova in Monte Vióz FOTO: IRENA MUŠIČ HABJAN Vršni del vzpona na Punta San Matteo FOTO: VLADIMIR HABJAN Zahtevnost: Lahka označena pot. Oprema: Običajna gorniška oprema. Nadmorska višina: 3645 m Višina izhodišča: 2400 m (3535 m) Višinska razlika: 1245 m (110 m) Izhodišče: Spodnja postaja gondolske žičnice v vasi Pèjo Terme v dolini Val di Pèjo (WGS84: 46,355373, 10,663007). Do sem s severa pridemo skozi kara- vanški predor prek Lienza po Pustriški dolini mimo Brixna/Bressanone do Bolzana/Bozen, kjer zapustimo avto- cesto in nadaljujemo po lokalni cesti Fondo–Cis–dolina Val di Sole–Cusiano do Val di Pèjo. Z juga se pripeljemo po avtocestah severne Italije: Sežana–Be- netke/Venezia–Verona–ob Gardskem jezeru/Lago di Garda–Trento–Mezzo- lombardo, kjer zapustimo avtocesto, nadaljujemo skozi Cles, zavijemo levo v dolino Val di Sole in za mestecem Cusiano zavijemo desno v dolino Val di Pèjo. Koči: Rifugio Doss dei Gembri, 2400 m, telefon 0039 046 375 32 27; Rifugio Mantova al Vióz, 3535 m, telefon 0039 046 375 13 86. Časi: Koča Doss dei Gembri–koča Mantova al Vióz 3.30–4.30 ure Koča Mantova al Vioz–Monte Vióz 30 min Sestop 2–2.30 ure Skupaj 6–7.30 ure Sezona: Poletna sezona. Vodnik: Richard Goedeke: 3000er in den Alpen. Die Normalwege. Südliche Ostalpen mit Dolomiten. Bruckmann, 2004. Zemljevida: Ortler Alpen, Martell, Val di Sole, WKS 6, Freytag&Berndt, 1 : 50.000; Cevedale, Kompas 637, 1 : 25.000. Zahtevnost: Manj zahtevna ledeniška tura (PD-). Vršno snežno pobočje ima naklonino do 30°. Oprema: Običajna oprema za ledeni- ško navezavo, cepin, dereze. Nadmorska višina: 3678 m Višina izhodišča: 2545 m Višinska razlika: 1133 m Izhodišče: Rifugio Berni al Gavia, ki stoji ob cesti približno 2 km severno pod prelazom Passo di Gavia (WGS84: 46,358811, 10,499816). Do sem s severa pridemo skozi karavanški predor prek Lienza po Pustriški dolini mimo Brixna/Bressanone, Bolzana/Bozen, Merana/Merano, Silandra/Schlanders, čez prelaz Passo di Stelvio do Bormia, kjer zavijemo levo v dolino Valfurva in naprej po ozki gorski cesti skozi dolino Val di Gavia. Z juga pridemo po avtoce- stah severne Italije: Sežana–Benetke/ Venezia–Verona–ob Gardskem jezeru/ Lago di Garda– Trento–Mezzolombar- do, kjer zapustimo avtocesto, nadalju- jemo skozi Cles, zavijemo levo v dolino Val di Sole, čez prelaz Passo di Tonale in na ozko gorsko cesto v dolini Val delle Messi. Druga možnost z juga: Sežana– Benetke/Venezia–Verona–Brescia– Bergamo, kjer avtocesto zapustimo, zavijemo na sever proti Edolu (dolina Camónica), tu pa desno do Ponte di Legno in levo na ozko gorsko cesto v dolini Val delle Messi. Koča: Rifugio Berni al Gavia, 2545 m, telefon 0039 034 293 54 56. Časi: Izhodišče–Punta San Matteo 4 ure Sestop 3 ure Skupaj 7 ur Sezona: Poletna sezona. Vodnik: Richard Goedeke: 3000er in den Alpen. Die Normalwege. Südliche Ostalpen mit Dolomiten. Bruckmann, 2004. Zemljevidi: Ortler Alpen, Martell, Val di Sole, WKS 6, Freytag&Berndt, 1 : 50.000; Tabacco Ortlergebiet 08, 1 : 25.000; Cevedale, Kompas 637, 1 : 25.000.  40 O K T O B E R 2011 O K T O B E R 2011 Opis: Od izhodišča se vzhodno preko ceste po kolovozni poti št. 42 spustimo k potoku Gavia. Pot nas vodi kratko navzgor in zavije levo, nato pa desno (zahodno) v dolino potoka Rio del Dosegù. Hodimo po desni strani do- line, naravnost pred sabo že vidimo ledenik Ghiacciaio di Dosegù. Ozna- čena pot nato zavije ostro desno, mi pa nadaljujemo v smeri severovzhoda proti razbitemu koncu ledenika. Nanj najlažje vstopimo na delu, ki je naj- bližji jugozahodnemu grebenu z vrhovi Monte Mantello, Cimma Villacorna, Pizzo di Val Umbrina … Po strmem, a kratkem vzponu pridemo na precej po- ložni ledenik Ghiacciaio di Dosegù, po katerem nadaljujemo severovzhodno proti snežnemu sedlu levo od vrha. S sedla zavijemo desno po skalovju (laž- je plezanje), nato po snegu do vršnega snežnega pobočja in nato kratko desno do vrha s križem. Sestop: Vrnemo se po poti vzpona. Irena Mušič Habjan Opis: Do koče Rifugio Doss dei Gembri se lahko pripeljemo v dveh delih, naj- prej z gondolo, nato s sedežnico, lahko pa gremo peš po makadamski cesti, ki je zaprta za promet, ali po poti št. 105, ki se začne v bližini spodnje postaje gondole. S tem turo podaljšamo za približno uro in pol. Na makadamski cesti severozahodno od koče Doss dei Gembri pri smerokazu zavijemo desno na označeno pot za kočo Rifugio Man- tova al Vióz (kratek del št. 139, nato št. 105). Po zložni poti se vzpenjamo nad kočo sprva po zahodnem pobočju jugovzhodnega grebena Monte Vióza, nato pa zavijemo na njegovo vzhodno stran. Pod grebenom zložno nadaljuje- mo v severozahodni smeri, vmes dva- krat prestopimo na zahodno stran. Ko smo drugič na zahodni strani grebena, opazimo odcep poti na levo, ki vodi v dolino Valle della Mite (ni priporočljiva zaradi težkega terena). Višje nas pot vodi v dolgih okljukih po jugovzho- dnem pobočju pod kočo, do katere pridemo z vzhodne strani. Na desni, vzhodni strani koče poiščemo pot, ki nas po lahkem skalovju naravnost navzgor pripelje do križa. Do najvišje točke nas loči še nekaj minut hoje po kratkem ravnem snežnem pobočju in nekaj metrov hoje po kopnem. Sestop: Vrnemo se po poti vzpona. Irena Mušič Habjan Punta San Matteo, 3678 m Monte Vióz, 3645 m