M. Zor: Ali naj pozabimo? Čujte živi ob bregovih Save mrtve koroškc kolnečc pozdrave! »Brat, ki k bratov robstvu molči, vreden ni, da živi! Amen!« Dr. Ivo Pregelj. Dvanajst let! Dolgih dvanajst let! In Koroška še vedno ni naša? — Kako je mogla ta dolga doba poteči tako mirno, tako vnebovpijoče mirno spričo naših umirajočih onkraj Karavank! — Prvo leto, drugo leto po nesrečnem plebiscitu smo s strahoto opazovali strašno zevajočo rano na našem narodnem telesu. Mislili smo, da se nikdar ne zaceli. Tretja obletnica, četrta, peta! Rana se je pokrila z novo kožo. Ob petletnici je ta napol zaceljena rana še vzburila kri. Takrat je izšla knjižica: »Boj za Koroško« in v njej je zapisal dr. Valentin Rožič besede: »Za dcsetletnico pa prosim, — če bo še treba — sposobnejše može in roke. da napišejo popolni »Kodeks karantanski, ki bo jasno in precizno osvetil vse naše napake in vrline v tem važnem, a kočljivem zgodovinskem vprašanju za nas vse Jugoslovane.« »Če bo še treba«! Napisano ob petletnici, za slučaj desetletnice. Jln danes je dvanajst let! »Brat, ki k bratov robstvu molči, vreden ni, da živi! Amen!« Kletev je to umirajočih, ki so, zagrenjeni zaradi malomarnosti in narodne mlačnosti, ki meji že skoro na izdajstvo, doživeli počasno umiranje, mukepolno umiranje! — Svobodo, prostost pred očmi, pa umirati v suženjskih verigah! Kako grozno je tako umiranje! — Pred par dnevi sem šel mimo izložbe, morda edine izložbe v Ljubljani, ki je bila posvečena obletnici plebiscita. Okno, črno dekorirano, sredi dekoracije zemljevid izgubljenega dela naše zemlje, zraven napis o obletnici. — Kakor z jasnega me je zadelo, tako nenadoma me je postalo sram, sram, da smo tako pozabili. Kje pa je še kakšna izložba, ki bi se mogla s čim takim postaviti, kje pa je kaka javna korporacija, ki je priredila na spominski dan žalno svečanost, kje pa je kak časopis, ki je posvetil nekoliko več kot par vrstic žalostni obletnici. Kje? Nikjer ni ne enega, ne drugega. — Pozabili smo! Po dvanajstih letih, ko bi morala že davno teči naša meja precej severno od Drave, po dvanajstih letih smo pozabili na najlepši kos naše zemlje, na najčastitljivejši del naše domovine, na biser Slovenije! In niti zardeli nismo, niti ooi' nismo povesili, ko bi morali zaradi sramu želeti, da se pogreznemo v zemljo. Gospa sveta! Zemlja naša starodavna! Priče naših davnilh. prič — še nlkdar niste bile tako daleč od nas, kakor letos ob dvanajstletnic;! * Izgleda, da se niti po šolah ne bomo spominjali nesrečnega izida koroškega plebi.scita 10. cktobra lc'a 1920 Kam bomo prišli, ne vem! Ko bo minilo še dvajset let, pa bomo že kar pozabili, da se je vršil nekje na Koroškem, — kje pa je že to, se bomo vprašali — plebiscit. ki je po naši krivdi izpadel za nas slabo. Ali ni več mož, ki bi pogumno vzdržali v boju za naše pravice, za našo Koroško, ki bi vedno in vedno klicali nam indolentnim Slovencem v spomin, česar ne smemo pozabiti nikdar! Zakaj pa so avstrijski Nemci dobili plebiscit? Zato, ker so dosledno in vztrajno delali zase propagando. In to delajo, odkar je nemški r.arod na svetu. Mi Slovenci pa stisnemo glavo med rame, nastavimo grlo in se počasi umikamo ter pazimo, da ja kakemu Nemcu ne stopimo na prste. Ali ne veste več, kje so nekoč bile naše meje. Pred tisoč leti so še tekle po Pustriški dolini na Tirolskem, so šle po grebenih Visokih Tur, preko Dachsteina in Avstrijskih Alp, so šle ob Litvi do madžarske meje. Več kakor dvakrat tolAko zemlje kot je sedaj dravska banovina velika, je bilo naše samo sever- no od Karavank. Naša jc bila vsa Drava, naša jc bila vsa Mura, naš je bil celo velik del Salice. Takrat si jc slovenski narod v Karantaniji sam izbiral svojc vojvodc, takrat so imeli koroški vojvode pravico, da so celo na nemškem državncm zboru odgovarjali v siovcnskem jeziku. Kje so sedaj tisti časi? Kje teko danes našc meje. Tamle nad Jcsenicami nekje v hribu in tamle čez Olševo gre meja, in tainle po južnih pobočjih Kozjaka in mimo Maribora. Strašansko smo okrnjeni! In zakaj to? Zato, ker smo bili vedno taki, kakor smo danes, ko nam ni mar obletnice koroškega plebiscita! Zato, ker so Ncmci vcdno delali več propagande zase, zato, ker smo se dali povsod pregnati, povsod prcgoljufati, zato ker smo vedno za skledo leče bili pripravljeni pozabiti na svojc pravice, pripravljeni zapustiti svojc brate. In zato tudi. ker imamo z lastnimi prepiri vedno toliko opravka, da nas ne briga nič, če nam tujec trga najsvetejšc. Včasih mu še pomagamo, sanio da zadencmo, še huje v bratovskem sovraštvu svojega domačega nasprotnika. Niti danes — mogoče nas je pamet že srečala — niti dancs ne ukrenemo ničesar, da bi dali vsaj majhno oporo bratom na sevcru. Prepričan sem, da bi izmed tistih 15.000, ki so pred dvanajstimi leti glasovali za Jugoslavijo, ne oddalo sjlasu za nas danes niti 5000. — In ko bi jih bilo tako lahko dvigniti! Samo nekoliko truda, nekoliko podjetnosti. pa bi se koroški brat postavil krepkeje na svoje noge. Spominjam se dobro, kako so lansko leto taborili naši fantjc ob Klopinjskein jezeru. Kakšnih trideset jih je bilo, samih mladih, veselih. Pomagali so kmetom pri poljskem delu, na večer pa so sedeli skupaj ob tabornem ognju in prepevali. Peli so, kar se je dalo in peli so slovenske pesmi. Ko pa sem tabor obiskal, mi je rekel star kmet: »Ako bi večkrat takolc prišli k nam, bi bili kmalu tukaj zopet vsi Slovenci.« Naša dekleta so istočasno taborila ob Baškcm jezeru. Sredi tabora so imela na jamboru obešeno jugoslovansko zastavo s skavtsko lilijo. Samo dva dni je visela, pa so prišli orožniki in so jo morale sneti. Istočasno pa je visela v taboru avstrijskih skavtov na Bledu belordeča avstrijska zastava in nemoteno vihrala v vetru kot jasna priča naše narodne mlačnosti in ponižnosti pred tujccm. Pred nedavnim me je obiskal prijatelj, ki se je vrnil s študijskega potovanja iz Nem čije. Med ostalimi spomini tni je pokazal karto v obliki letaka in na karti je bil narisan zemljevid Vzhodne Prusije s poljskim koridorjem do morja. Z njim je bila odcepljena Vzhodna Prusija od ostalega rajha. In poleg risbe je bila na vse mogoče načine opisana krivica, ki se je s tem zgodila Ncmcem. Poljski svet, ki so ga morali Poljakom vrniti — pa krivica Nemcem! Prijatelj mi jc pokazal šc celo vrsto takih iredentističnih letakov. Ali je še kdo videl pri nas kaj takega za našo Koroško ali za našc Primorje? Ali je že kdo vidcl viseti kje v naših šolah zemljevid z mejami cele slovenske zemlje? Ali je že kdo vidcl propagandni letak, ki bi opozarjal ljudi na to, kar so nam tujci vzeli, kar je naše, kar moramo dobiti nazaj? Ne! Nihče ni še tega videl! Nič ne bi rekel, če bi s Koroško izgubili nerodovitno kamnito puščavo. Toda Koroška, naša Koroška je vendar tako lepa, kot le malokateri del naše zemlje. Če stojiš na Golici in gledaš doli v Dravsko dolino, pa šteješ jezera, nanizana kakor biseri na zlati vrvici — ali se ti nc odpre srce, ali se ti nc orose oči ob pogledu na našo izgubljeno zemljo? Ali pa če hodiš ob Vrbskem jezeru po Vrbi, po obali v Poreče ali na tcj strani k Mariji na Otoku, ali se ti ne stori inilo, ko slišiš na tej lepi zemlji oholo nemško govorioo? Ali te ne prične dušiti v grlu, ko čitaš krajevna imena v »blagodonečem« nemškem jeziku: Fack (Bače), Velden (Vrba), Maria Vorth (Marija na Otoku), Keutschach (Klopinj) itd. Ali se ti ne stiskajo od gneva pesti, ali ti ne poka od žalosti srce. ko tebi, Slovencu, na čast zvečer zapojo v Bačah slovchski fantje slovensko pesem v popačeni slovenščini, potem pa še dodajo par nemških, ker ne znajo nobene slo- venske več. * Kaj boš storil prijatelj! Učitelj si. Pred seboj imaš malo deco, slovensko deco, deco ljudi, ki so še nedavno hlapčevali tujcu, ki so predolgo bili tlačeni, da bi dvignili glave in pogledali okrog sebe. Pred scboj imaš deco, ki ne pozna valpetovega biča in ki ga tudi nikdar nc bo poznala. Na tebi je, narodni učitelj, da vzgojiš to deco tako, da se bo spomnila na vsak plebiscit, da ne bo pozabila na noben kamen, ki je bil nekda.j naš. da ne bo izpustila iz vidika nobenega v robsivu vzdihujočega brata! Na tebi je, narodni učitelj, da izboljšaš svoj narod, da ga pripraviš do tega. da pribori domovini, kar je njenega. In takrat bo vstal tudi k^ralj Matjaž izpod Pece