Poštnina plačana v gotovini. XVI* LQTniK> 1935 fflLADIKA °^UŽIRSKMI5T"5 "P0D0BA07I VSEBINA NOVEMBRSKE ŠTEVILKE LEPA POLJANA: Stanko Majcen: Prekop 401 Vinko Beličič: Predsmrtnost 409; Zidanica 410; Ljubezen 411 Habberton-Vdovic: Helenina otroka 412 Draga Krajnc: V grobnici 416 Vinko Žitnik: Očetu 416 France Stele: Iz zgodovine slovenskega cerkvenega slikarstva 417 Bogdan Kazak: Nadloge pred prevratom in sam bolan 421 PISANA TRATA: Andrej Farkaš: Nova maša v Slovenski Krajini 427 Jan Šedivy: Slovanske prestolnice 429 Viktor Steska: Imenoslovne črtice 430 Ludovik Puš: Izbrana sredstva v glasbi 451 Naše slike 453 S. V.: Narodno gledališče v Ljubljani 434 Nove knjige 455 I. Koštial: Paberkovanje 455 Po okrogli zemlji 456 DOM IN DRUŽINA: Š. H.: Gospdinjstvo pred dva tisoč leti 457 M. R.: Kuharica 458 ZABAVA IN ŠALA: Umetnije; Smešnice 459 Uganke in mreže 440 SLIKE: H. G. Perušek: Simfonija ameriškega zapada 405 Oton Gaspari: Hiša na Grmiču v Beli Krajini 405; Pesem 410; Med sadeži 411 Jakob Emil Schindler: PAX 407 Karel Spitzweg: Ljubitelj kaktej 415 Iz cerkvenega slikarstva: Delavnica M. Wolgemuta: Slika Oljske gore pri Sv. Miklavžu nad Čadramom 417; Večerno razpoloženje v isti sliki 419 K članku Nova maša v Slovenski Krajini: Slavolok vasi Pertoča 422; Okras novomašnega oltarja na prostem 425; Prekmursko dekle s krono iz zimzelena 425; Razne krone iz papirja 426; Novo-mašni slavolok vasi Krašči in Ropoča 428; Krona iz pšeničnih klasov 454 K članku Slovanske prestolnice: Bratislava, mestno gledališče 450 KROJNA POLA obsega: Pripombe o ročnem delu; Samo ena soba; Prodajavka; Otroci in narava; Sol kot prva pomoč v potrebah; O likanju; Zdravilna vrednost našega sadja; Nekaj o opremi stanovanja Stele v slovaščini. Septembrska številka slovaškega literarnega in znanstvenega mesečnika »Kultura«, o katerem je pisala oktobrska »Mladika«, prinaša v prevodu J. Irmlerja zadnje poglavje iz Steletove knjige »Cerkveno slikarstvo«, ki jo je izdala Mohorjeva družba leta 1934: »Ideal sodobnega cerkvenega slikarstva.« K članku v »Mladiki« o Družbi sv. Vojteha pripominjamo, da »Kultura« letos ni več glasilo literarno-znanstvenega odbora, ampak samostojna publikacija Družbe. Člani literarno-znanstvenega odbora dobivajo zdaj dvoje znanstvenih zbornikov na leto. S. V. m ii iiii iiii i ii ii ii ii ii ii ii ii ii ii 11111 m ii ii ii ii i mi m iiii ii ii ii 111 iii ii ii ii 11 n 11111 n im 11111 n iiiiii mi n 11 ii i n n umi n n im n n im n i n n iiiiii im m n n n iiiiii m m mn n n im n n 11 m n n ii mi n n m m i: mii im n m mn iiii)^£ | Vse cenjene naročnike, ki še dolgujejo, čeprav samo delno, naročnino za »Mladiko, vljudno | | prosimo, da nam že takoj v prvih dneh novembra nakažejo dolžni znesek. Kdor. je položnico | | založil, naj nam to po dopisnici sporoči, da mu drugo pošljemo. Pa tudi na vsaki pošti lahko | | dobite prazno položnico, ki jo izpolnite po tiskanem vzorcu. f UPRAVA »MLADIKE« V CELJU. \ nillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIMIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIMIIIMIIIIMIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMMIIMIIMMIIIIMIIIIMIMIIIIIIIIIMIIMIIMIIIIMIIIUIIIIIIIIIIIIMMIIIIIIIIIIIIIIin DOBILI SMO V OCENO Sedem dni. Roman. Andrej Lat z ko. Poslovenil Mile Klopčič. Evalit. Ljubljana, 1935. _ Profesor Nesnaga ali Konec tirana. Roman. Heinrich Man n. Prevel Fran Bradač. Evalit. Ljubljana, 1935. Askalonski hudobec. Zgodba iz Herodove ječe. Nikolaj L j e-skov. Evalit. Ljubljana, 1935. Zgodbe groze. Edgar Poe. Poslovenil Boris Rihteršič. Evalit. Ljubljana, 1935. Iz življenja kamnov. A. F e r s m a n-P. Janez Žurga. Kosmos. Jugoslovanska knjigarna, 1935. Konec Alardov. Romun. Sheila Kaye-Smith. Prevedel Griša Koritnik. Leposlovna knjižnica 20. Jugoslovanska knjigarna, 1935. Zemlja umire. Seljački roman. Rene Bazi n. Prevedel Voj-mil Rabadan. Družba sv. Jeronima. Zagreb, 1935. MLADIKA se tiska v Celju in izhaja točno prvega dne vsakega meseca. Naročnina za Mladiko je letno Din 84'—, s krojno prilogo vred Din 100-—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42-—) in četrtletno (Din 21-—). V inozemstvu stane Din 100'—, s krojno prilogo Din 116-—; v Ameriki dol. 2’—, s krojno prilogo dol. 2'40. Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohorja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/1675, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. Naročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: dr. Jože Pogačnik, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Kolezijska 1, telefon 31-91. Ugankarsko gradivo sprejema Janko Moder v Dolu pri Ljubljani. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank. Izdaja Družba sv. Mohorja (dr. Franc Kotnik) v Celju. — Za uredništvo. Fran Milavec, Celje. — liska Mohorjeva tiskurna, r. z. z o. z., v Celju (Fran Milavec, Celje). LgPAPOUAnA PREKOP Drama v petih dejanjih / Stanko Majcen Od leve gubernialni komisar p 1. J u r i t s c h. Za njim Brus. Juritsch je eleganten, vladen, suh ko trska, z aristokratskim nahukom. Vse na njem diha avtoriteto. Juritsch: ln vi se še zanimate za barjanske stavbe? Vsekakor pred — Čopovimi projekti? Brus: Pričakoval sem, da si boste ogledali vsaj cesto. Dograjena je. Juritsch: Cesto ... cesto bomo potrebovali tudi potem. Regulacija pa bo zmrznila. Brus: Uvaževali smo smernice, ki jih je izdelal tehnični oddelek. Pomoček kakopa. Na licu mesta je včasi težko upoštevati želje zelenih miz. Juritsch: Stavbe zdaj nimajo pomena. Vživeti se boste morali v nove razmere. Brus: Vsaj na jez pojdite! Juritsch: Danes, ko ne vem, čemu vaš jez? Ko vem, da je nepotreben? Priključite se razvoju, do- kler je čas, dragi Brus. Sicer ste lahko čez noč — mrlič. Poznam melanholijo stavbnih torzov, otožnost nad razvalinami... Toda ne stojmo! Nevzdržno naprej! Razmere so ga dvignile, priznajmo ga! Ali je velik, ali je mujlien? Brus: Kdo? Juritsch: On. Brus: Nič neobičajnega ni na njem. Juritsch: Vidite, taki so. Nič neobičajnega ni na njih. To so najnevarnejši ljudje. — Zdi se mi, da smo pri županu. Brus (mu p reti s ta vi Ponikvarja). Čop: Čop! Juritsch: Vi... vi ste inženjer? Čop: Da bi ne bil! Juritsch: Dvema sekularnima možema sem imel priliko stisniti roko. Kolika razlika! Ho, tudi laki možje so — verjetni. (Kamili:) In tako dovolite, da dam duška svojim čustvom in čestitam tudi vam. V trenotku, ko polagamo temelj novi zgradbi, ki bo nosila tudi vaše ime ... Kamila: Ne razumem ga. Juritsch: Božanska misel se je utrnila v glavi tega moža, vendar menim, da bi se to brez vas ne bilo zgodilo. Vi ste njegova muza. Čop: Veste kaj, opravimo kar kratko. So načrti odobreni? Juritsch: Zahvaliti se morata izredni sreči. Visoka oseba, visoka oseba! Čop: Protekcija? Juritsch: Oseba tako visoka, da se o protekciji niti govoriti ne more. Čop: Milost? Juritsch: Milost. Tudi mi smo bili presenečeni, ko se je vrnila vloga iz dvorne komore. Ne da bi kaj slutili, odpremo, in kaj uzremo? Lastnoročno, lastnoročno... Z običajnim peresom, z navadnim črnilom. Lastnoročno, lastnoročno ... Čop: Kaj vraga je na tem? Umeli so tam toliko kot tu. Juritsch: Priznati moram, da načrt tudi meni ni popolnoma jasen. Ne morem si pomagati drugače, kakor da molčim in občudujem ... Čop: Prav za prav sem prišel, da se domenim z ljudmi. Mila mi je njihova žalost. Zemlja je kmetu meso in kri. Juritsch: Ne puščajte jih preblizu. Na to, bi rekel, se razumem jaz bolje. Narod, preprost narod, je lep le od daleč. Čop: Mislite, da si zaradi te lepote kaj domišlja? Juritsch: Gospod inženjer, vam je požlahtnil kri bistri razum. Vaše obširno znanje popolnoma nadomešča plemstvo. Čop: Torej me imate za sebi enakega? Juritsch: Jaz ... jaz ... Čop: Kako bo ta stvar danes tekla? Juritsch: Vsi skupaj se podamo v županovo pisarno, kjer proglasim uradni odlok. Ob primernem nastopu seveda. U a 401 Mladika 1935 Čop (župniku): Ali s trobentami? Župnik: Na besedo, gospod komisar, na besedo ... Juritsch (ga prestreže): Pogajali smo se že, ne prezrite tega! Čas je minil, ko je vsak lahko zahteval, kar je hotel. Nihče se ni javil. Zdaj smo akte zaključili in plačamo, kar plačamo. Vsi razen Kamile v hišo. Od leve Zorn in učitelj. Sedeta na klop pod lepak. Učitelj je nekoliko vinjen. Zorn: Muha pijana! Matico si gotovo zgubil? Učitelj: Saj res, ha matico sem pozabil. Zorn: Tam v žepu jo imaš. (Mu potegne iz žepa zvezek.) Učitelj (vzradoščeno): Omnia mea mecum . .. Daj cigareto! Zorn (mu jo da): To so važne reči... Saj ni deset let tega, kar je v šolo hodila. Enostavneje bi bilo kajpak, če bi župnik pogledal. A župniku ne zaupam. Boš videl, da bo v kritičnem trenotku z njimi potegnd. Učitelj: Ej župnik, župnik, zviti mož! Zorn: Letnik ... Čakaj, kako se je pisala? Učitelj: Sijajno punče je bilo, toliko se spominjam. In izključili smo jo. Zorn: Tri sestre so bile. Gospa Skala ima prav, tri device. Učitelj: Ampak kako je bila debela krčmarica ogorčena! Ne, ne sovražim pa nikogar. Na vsem svetu ne sovražim nikogar. Zorn: Če je med temi tremi katera Kamila — viš jo? Tombola! Dvajset let ji je danes. Učitelj: Če misliš, da je tista senca drevo, se motiš. Zorn (osuplo): O, klanjam se, gospodična. Zanimivo poglavje v zgodovini naše šole sva rešila-pozabijenosti. Ste radovedni? Kamila: Čakajo vas v županovi pisarni. Razprava se je pričela. Zorn: Počasi, počasi. Naše blato vam pač ni všeč, kaj? Kamila: Privaditi se mu moram. Zorn: Smrdi? Prišli ste pač le pogledat. Z drobcenimi koraki, da se krilo ne zmoči? Ljudje se vam smilijo. Kamila: Globoko sem stopila vanj, ni drugače. Zorn: Rešujete. Lepa naloga, vzvišen poklic. Pa ali vam ni žal teh zapestij, talko sumljivo okroglih, teh visokih nog? Zavoljo njih ste vendar odšli. Kamila: Kadar se domislim najgrših madežev v življenju, se domislim tudi vas. Zorn: No, zdaj sem starec, a takrat... Kamila: Upirali ste se mi, kakor se mi danes. Zorn: Tu je dokument. Naj ga utajim? Kamila: Ne prikrivam nič. Zorn: Neprijetnosti so, saj veste. Kamila: Želeli bi, da bi vam ta dokument odkupila ? Zorn (vsiljivo): Kamila! Kamila: Čop!!! Zorn (razpre prste tik pred njenimi usti): Že dobro, že dobro. (Odide v hišo.) Kamila: Rekli ste, da ne sovražite nikogar. Koga, mislite, da sovražim jaz? Učitelj: Gospoda inženjerja gotovo ne, liehe. Toda odkrito in pošteno: Toliko ozkosrčnosti, kolikor je najdete tu, ne najdete nikjer na svetu. Posledica je skažena natura. In skažena natura se maščuje v ljudeh. — Čemu se vračate? Od leve Šotar, zguban starec z neobičajno vnanjostjo: klobuk na gosto naperjen s ptičjimi peresi, v roki šopek rož, krog vratu in na malhi nanizane školjke. Učitelj: To je pa Šotar, naš original. Šotar: Od gosposke sem prejel pisanje. Učitelj: Tvoja krpa bo šla po zlu. Prekop jo bo požrl. Šotar: Ali imam zemljo? Bajto, čaplje, gredo rožic. Učitelj: Vse bo prekopano. Voda bo drla čez tvoje »rožice«. Šotar: Ko bi se bile vsaj razcvele! Na spomlad kakor gre ... vse je še v popkih. (Razveže šopek in mu ponudi polovico.) Učitelj: Voda bo drla čez tvoje »rožice« — slišiš? Obdrži jih, ribe in rože barjanske! Počemu meni cvetje? Šotar (ponudi šopek Kamili; Kamila ga spre j me). Učitelj: Takih originalov je malo današnji čas. Svoje dni je nemara ves barjanski rod tako živel. Pozna vsako školjko, razgovarja se z raki, kliče ptiče in vabi divjačino, ves dan, vse božje leto. Praprotju, resju, trstju, mahovom in kdoznačcinu še je brat. In ni ga strah ne tolmunov ne brezna. In piskati zna Šotar. Zapiskaj nam na piščal! Šotar: Tu ne bom piskal. Pridite k meni v !og! Učitelj: In pravljic vam ve ta vedomec, vse od kralja s krono zeleno pa do device belolice, ki m marala zapustiti lilij vodnih, vse od zlatokrakega raka pa do dušic, zlatokrilih pastiric v polju, ki so se zaklele, da bodo ugonobile pajka. Cela mreža jih je, teh štorij! Kamila: Le kaj motovili po svetu, urh? Zorn: Sredi prekopa mu bajta stoji. Saj n1 bajta. Zaklon iz skorij in praprotja. Kamila: Mora stran? Učitelj: Koliko pa hočeš za svojo brkljarijo tam za šoto? Šotar: Nihče ne vpraša po njej. Počakajte, da drevje odbrsti... Učitelj: Odškodnine, koliko zahtevaš odškodnine? Šotar: Zadovoljen sem s tem, kar imam. Učitelj: Denarja namreč ni videl mož, kar je živ. Dve uri je k njemu, skozi pravcat prasvet. Ribe praži, rake kuha in kiselieo žveči za prisladek. Za sol in tobak mu odvzemo, kar prida prinese. Šotur: Tista čaplja — čopka — pa je letos vendar kvokala. Že sedi, že vuli — tako — in gleda, kam bom kaj natrosil... Ju rit sc h, za njim župnik, Brus in Čop iz hiše. Razgreti se ustavijo na desni pri Kamili. Čez čas stopijo iz hiše kmetje, poparjeni, potlačeni, s potešenimi glavami. Tiho se razvrste, tiho posedejo po klopeh. V tem molku je nekaj pretečega. Juritsch (širokoustno): Sem se odrezal, kaj? Župnik: Sapo ste jim zaprli. J uritsch: Vi bi vezali otrobe o pokorščini, požrtvovalnosti, občem blagru. Še nam bi se zazdchalo. Župnik: Nisem pa opazil, da bi jih bili prepričali. J uritsch: Sem predikant? Oznanjam novo vero? Župnik: Tole je za naše ljudi nova vera, verujte! Tudi je manjkal Močilar. J uritsch: Kavelj, kaj? Župnik: Hrust. Upornik. J uritsch: Škoda; bila bi se seznanila. Kamila (Juritschu): In še nekoga ste prezrli. Mojega kavalirja. J uritsch (vtakne nos v šopek, pomembno): Šopek, dobro. On, manj dobro. Divjak je znan po vsem okolju. Še v guberniji si pripovedujemo o njem. Ni bil zmeraj tak čudak. Pravijo, da se mu je porazgubila rodbina in da je zdaj popolnoma sam. Zorn: Čemu si vendar prišel, če se ne namerjaš predstaviti gosposki? Šotar: Nisem klical jaz nje. Zorn: Le kako bo z zemljo, če se ne brigaš za odškodnino in sploh za nič? Jutri zjutraj prično kopati. Šotar: So tolmuni. Zorn: Gosposka je to, niso roparji. Šotar: Je barje gosposko;' Ponikvar: Pozabili smo nanj, pa je. Še na listi ni. Zorn: Vsaj zapiši ga, da bomo vedeli, kdaj ga je zmanjkalo. Učitelj: Zadnji bar jan — v muzej z njim. Šotar: Se pravi, da bo treba iti? Kako? Kdaj? Zorn: Prav zato smo se zbrali. Šotar: Sem komu napoti? Zorn: Napredku. Šotar: Komu? Zorn: Slišiš, Šotar! Nisi bil zmeraj tak. Imel si hčer. Šotar: Imel, imel prepelico. Zorn: Kje ti je »prepelica«? Šotar: Voda jo je splavila. Zorn: Še tri vnučice si imel. Šotar: Tri prepeličke, oj! Zorn: Kje so ti »prepeličke«? Šotar: Razpršile so se po livadi, ko jim je poraslo perje. Pš! ... po svetu ... Zorn: In jih ne bo nikoli več? Šotar: Nikoli. Zorn: Priletela pa je ena. Šotar: Ni in ne bo. Zorn: Zato, da bi se maščevala nad gnezdom. To gnezdo je namreč začudo umazano, svet pa je bel in svetel. Šotar: Ne more. Zorn: In če je — in je tu —? Šotar: Prevelika ji je perot, presvetlo oko. Čop: Tebi je slabo, Kamila. Kamila (omahne in se nasloni na drevo): Pojdimo! Juritsch: Naj pomagam .. . naj pomagam . . . Kamila: Pustite! Pojdimo! Čop: Če me spremite .. . Četrt ure je do barake. Odidejo na desno: Čop, Kamila, J u r i t s c h , B r n s in ž u p 11 i k. Lužar: Ali smo možje ali nismo? Ponikoarica (na pragu): Babe ste! Kalan: Z vilami nadnje! Če nas namreč je kaj! Ponikoarica: Na nitki jih ima, vlačuga. Plešejo, kakor ona gode. I kajpak! Naveličala se je sveta, pa se je prišla nad domačini znašat. Te časti ji je še manjkalo, da bi njej na ljubo poginjali kmetje! Glnsooi: Kdo? Kaj? Ponikoarica: Ne slišiš? Ribičeva je. Šotar jeva. Bog ji greh odpusti: pritepla se je odkdoznakod z njim, z moškim, da nas osramoti. Ali naj resnično norce brije z nami. prešuštnica? Glasovi: Ampak gosposka . .. Ponikoarica: Naj ji jaz izpraskam oči! Rak: Če mi zdajle uide, ne maram za nič več. Kalan: ... Če nas namreč je kaj! Močilar (počasi od desne, veliko gorjačo ima v rokah): Kar vas je občinskih, opravite skoraj! Potem začnemo mi. Hrušč in trušč. Zvrsti se četa, Razdenimo mu bajto!« — »Ne, pred gubernijo!« — '>Razdenimo mu ipisarno!« Ponikoarica (Ponikvarju, ki se umika v hišo): Ti pa zibat? Ti pa zibat? Smeh. TRETJE DEJANJE \elika šupa na Komarkini zemlji, preurejena v stavbno pisarno. Stene so obite z novimi deskami, vanje so vdelana v ozadju okna, na levi in desni po ena vrata. Lesene tnalice, ostružki in žaganje še leže po tleh. Mize, stoli, vse sirovo in novo, na njih risbe, črteži, risalno orodje, stelklenke za tuš. V zadnjem levem kotu visoka jeklena blagajna. Na desni spredaj mizica, foteji. zofa zti goste. Tu visi na steni zrcalo. Večer. Kamila na desni pred zrcalom. Komarka za njo sredi sobe. Kamila: Sem lepa, Komarka? Komarka: Razburjeni ste. In če ste razburjeni, ste lepi... Saj ste mladi in zdravi, kako bi ne bili lepi? Kamila: Se tudi ljudem zdim lepa? Komarka: Ljudje tega ne razlikujejo. Vsekakor bi ne bila verjela, da ste taki, kakor ste. rojeni v naši globeli. Kamila: Tudi moja mati je bila lepa. Komarka: Spominjam se je in njen žalostni konec smo pomnili dolgo. Voda jo je potegnila v globino, še zamahnila ni v pozdrav. Ljudje umirajo tu brezglasno. Kamila: Le kam se je vse razbegnilo? Ne živili ne mrtvih ne najdem nikjer. Komarka: Ah da, tudi svojih mrtvih nimamo. Kdoznakje gnijo na dnu barja. Ali pa jih je voda odnesla križem svet... Strica ste poznali? Janez Bibič, ko se mu je ugreznila bajta, je preklel zemljo in rod in je zginil v Ameriko. Drugi stric, Jakob Bibič, se je ponesrečil pod zatvornicnmi. Zmečkala ga je plošča. Tudi on je s hudo mislijo šel nu oni svet. Kamila: Mojili sester se nikoli nobena ni pojavila? Komarka: Niso na dobrem glasu in niso radovedne. Nihče jih ni videl več. — Ta voda se je maščevala še nad vsakomer, ki se ji je poizkusil postaviti v bran. Kot da je (ej zemlji usojen brez- uspešen boj. Obupavamo, ko smo mladi; ko smo stari, nimamo časa . .. Čudimo se le, da se je našel človek, ki tvega moč in denar in dobro voljo .. . Čop (od leve): Kot v panju šumi po vsej Črni. Kaj se bo le skuhalo iz neumnosti, sovraštva, zaostalosti za duhom časa, zaostalosti, da se Bogu smili? Kamila: So po krčmah? Čop: Luči gore pri Stržinarju. Močilar nabira vojsko. Zaklinjajo žive in mrtve. Kamila: Smo tu varni? Čop: Vrata zaklenem, okno zapažim: naj žvižga burja zunaj, kolikor ji drago. Če sploh prilomastijo — Močilar, Lužar, neki kolar, ki ima bojda žice namesto mišic, golšasti Ponikvar, krivokraki Kalan in tako dalje ... Če jih med potjo ne sreča pamet ali ne obide zona, se bomo pač pomenili. Nisem še zinil besede jaz. Juritscha pošiljajo, namesto da puste meni. . . Kamila: Boj se jih! Čop: Ustne ti drhte. Si bolna? Kamila: Tudi jaz... tudi jaz sem barjanka. Boj se jih. Čop! Čop: Kakšen obraz imaš ta hip? Kdo si, Kamila moja? Kamila: Punt je pristen. Najstarejši barjanski človek se je dvignil zoper tebe. Zemlja sama grmi in se potresa. Čop: So te užalili? Kamila: Jaz sem užalila nje. Izdala sem jih in lega mi barjanski rod ne odpusti. Pohujšanje imajo nad menoj. Dobrodošlo pohujšanje. Čop: Skril bom načrte. Leto dni dela je v njih. Z njimi bi zgubil najdragocenejše... Kamila: Skrij mene! Čop: Tebi se majejo tla pod nogami. Ne veruješ? Kamila: Šolar je moj ded. Nisem ga prepoznala. Čop: Starec s šopkom? Kamila (potopi obraz v šopek): Zemljica rodna, moje ljubo barje! Tz teh rož upiraš vame oči, iz tisoč oči me gledaš ... Čop (po kratkem pomisleku): Še je čas. Ampak poslednji je. Ttidi prilika je poslednja. Kje so kovčegi ? Kamila: Odtod? Čop: Skozi zadnja vrata, skozi mesto, do prve pošte. Vrneva se, odkoder sva prišla. Posla je po svetu dovolj. Polne roke bom imel do smrti, nisem navezan nu ta zaslužek. Brez odloga! Kamila: Ali vzameva načrte tudi? Čop: Niti črtica mojega peresa ne sme ostati. Niti slutnja moje misli. Zasvitalo bi sc jim čez sto let in brezvesten šušmnr bi si nagrabil denarja. l aki poskusi so nevarni. Nisem vedel, da si brez zemlje tudi ti, če prekopljem barje po tem načrtu. Opravi se! Kamila: Ne morem stran. (S šopkom v roki.) Domovina me je pozdravila. Bodi močan še ti. Čop! Lej najino tisočletno hrepenenje; tam tvoje, tu moje. Na tej črni zemlji se je križalo. Že vidim stavbe, strme stene, obrise velike misli, če pogledam tvoje delo. Na poljub! Saj sem ga poljubila že tisočkrat in tisočkrat. Neprestano ga poljubljam, poljubljam, poljubljam, da ne zamre blesk te misli, da ne ugasne žar duha, ki snuje v tvoji glavi. Igraj se z menoj, Čop, le ne stri me nikar! Kratka je muzika, večen je molk. Že buči, že hrumi morje neumnosti — pogum, plamen moj, samotni moj svetilnik! Čop: Jaz ... jaz ... Kamila: Tukaj ostaneva, stojiva ali padeva. Ne, ne, vstaneva in se dvigneva v neznane višave. Sonce naju čaka za goro. Čop: Zdaj je v kovčegu še prostora za vse ... Potem . . . potem bi moral razstreliti. Kamila: Pusti kovčeg, pusti prtljago! Ko bo vse končano, položiva v kovčeg tvoje šestilo, tvoje šestilo in nič drugega, in nihče naju ne vidi več na Kranjskem. Čop: Če misliš ... pa pokličem delavce. Vsaj šupo treba zavarovati. Če namreč hočeš, močan sem dosti tudi sam. Mati mi je dala lehti, trije barjanski fantje gredo na vsako. Kamila: Močan si, Čop, vem. Samo da ti je tudi srce močno. Čop (odide na desno): Lunj, Čaplja, Vehovec, kod se klatite? Oton Gaspnri: Hiš« nu Grmiču v Boli Krajini. Od leve glasovi. Vstopita Juritsch in župnik. Juritsch; Skratka, konservativni ste kakor najbolj zarobljen barjanski kmet. (Kamili:) Prišla sva, kakor sva obljubila. Čast mi je, da vas morem obiskati doma, med temi štirimi stenami... To je svet kraj. Tu tedaj ste družica možu, ki je tako rekoč svet dvignil iz tečajev? Naš svet, naš majhni svet. Kamila: Sedite. Je, kakor je. Juritsch: Župnika spreobračam, gospodična. Ne toliko, ker sva prijatelja .. . Kamila: Temveč, ker sta solidarna? Juritsch: Ne to. Temveč ... ker ... No, kaj sem hotel reči? Poslal sem hlapca do prvega detašmana. Če rogovili Črna, zakaj bi se ne zganil še jaz? Za vse primere, se razume, za vse primere ... Župnik: Pomeni, da bo — streljanje. Juritsch: Pomeni, da bo v najskrajnejšem primeru streljanje. Za vse druge primere pa se moramo vendar tudi pripraviti. Jaz se ne znam pretepati. Se znate vi? Župnik: Katoliški duhovnik z drugačnimi sredstvi vpliva na razdraženo ljudstvo. Juritsch: Dobro srečo. Jaz bi rad cel prišel domov. Kamila: Je revolucija? Župnik: Mimo dveh gostiln šeni šel; vsa okna razsvetljena. Naj se dodobra znoči... Tudi alkohol ne bo zgrešil učinka. Juritsch: Jaz hočem priti cel domov. Komarka (od desne z buteljko in visokimi čašami na pladnju. Krajna čaša ji pri nalivanju zdrkne na tla): Ali sem nerodna! Pa se mi tudi roke tresejo kot še nikoli. Jojmene, kakšno je po vasi! Župnik: Midva, Komarka, sva nedolžna. Komarka: Saj nič ne rečem. Naj bo, če mora biti. Le prehitro, prehitro je vse to prišlo. Človek si komaj stvar malo premisli pa že lopate pojo. Juritsch: Vi slišite peti lopate? Komarka: Vsaj tako se sliši... od Goleža... Juritsch: Primer, kako si preprosto ljudstvo z domišljijo pomaga podžigati strast in netiti upor. (Komarka s pladnjem na desno.) Vidite, da nisem prezgodaj poklical vojakov. Bajoneti so strašilo, in to uspešno strašilo zoper — halucinacije. Župnik: Nocoj me čaka še težek posel. Juritsch: Ker mislite, da se bo primajal bataljon nad Črno. Zatrjujem vam pa, da sem poslal le po pandurja, tistega, ki je na glasu, da samo pogleda, in je mir. In je red. Zunaj zazvenče kupice in pladenj. Koj nato plane Komarka od desne. Komarka: Obkoljeni? Juritsch: Ali je mogoče?. Priplazili so se? Župnik (pri oknu): Tema. Ali vi koga razločite? Juritsch: Ne izzivajte, ne izzivajte! Pandur (od leve): Javljam službeno, gospod re-ferendar... Juritsch: Komisar, komisar. Dobro je, da ste na mestu. Pandur: Naglavnega grešnika že imamo. Ljuta borba je bila zanj. Še zdaj so vsi za njim. Juritsch: Imate? Dobro je, da ga imate. Pandur: Nekak poglavar je tolpi. (Iz žepnega zapisnika.) Če se ne motim, smo imeli že opraviti z njim. Juritsch: Ogledati si ga hočem od blizu. Predme z njim! Pandur: Opozarjam, da je nenavadno drzen stvor in da ne kaže, pogajati se z njim. Iz daljave tuljenje, žvižganje in pretenje. Juritsch: Kaj hoče drhal? Predme z njim, sem rekel! Pandur (odide na levo in se vrne z Močilarjem. Močilarja držita za roke Lunj in Čaplja): Pred tega gospoda stopi! Stojiš pred visoko gubernijo. — Slišiš? Juritsch: Muha pijana! Močilar: S teboj še nisem pil! Juritsch (se ves strese): Kaj takega se mi še ni pripetilo. Pandur: Kučmo z glave! Eno tako še zini, pa te oplazim s sabljo, da se trikrat obrneš! Juritsch: Kje ste ga zajeli? Kaj ima na vesti? Močilar (Komarki, ki pod mizo stika za drobci strte čaše): Zgini, Komarka, zgini! Tod zna biti še ples nocoj... Juritsch: Nezaslišano! — Ali je divjak ušel iz blaznice? Pandur: Naj ob kratkem opravim, gospod komisar! — Ime, priimek, starost. .. Župnik: Pri hiši pravimo pri Močilarju. Krščen jc za Franceta. Dovolile, da se vmešam v uradni posel... Močilarjev France, ali me poznaš? Močilar: Tudi vi niste, kjer bi morali biti. Župnik: Tvoj župnik sem, tvoj dušni pastir. Vseh vas večna sreča mi je enako pri srcu. Tudi tvoja, tudi tvoja, France. Še pomniš, ko si k meni v šolo hodil, katekizma sc učil, molitvice molil? Pet pednjev ti je bilo, komaj šest. Močilar: Tisti časi so bili. Zdaj iz druge luknje piska. Tudi maziljenci Gospodovi naj se pazijo! Juritsch: Primite ga! Lun j in Čaplja poskusita Močilarja uloviti za roke. Močilar: Sram vaju bodi, judeža, za špijona kupljena! Mar nisi ti Lunj in ti Čuplja? Gada barjanska! Pandur: Po predpisih, po predpisih! (Izdere sabljo. Kamila krikne. Lunj in Čaplja se polastita Močilarja.) Močilur: Ti pa kar tiho bodi, Ribičeva! Prideš na vrsto. Obračunamo s teboj tako ali tako. Juritsch: Odvedite ga! Izpred oči, prasec! Pandur, za njim Lunj in Čaplja z Močilarjcin na desno. Juritsch: Oblast je — ali ni. Sem — ali nisem. Tudi vaša prisotnost, kakor jo uvažujem, ne more preprečiti, da se izvrši zakon. Kolika posirovelost, kolika prostaščina, dotekniti se vas s takim gobcem! Kamila: Le kje je Čop? Čop (od desne): Strela jasna, kaj pa je? Če se po cesti od Črne kadi prah, še ni treba, da vlačijo topove! Sedimo, sedimo! Komarkina bajta se bo razmajala; to je najhujše, kar se more zgoditi. Do jutri sc glave ohlade, pamet izbistri in čudno sram jih bo snočnjega vasovanja. — Ste si že ogledali načrt, gospod komisar? — Kamila, natoči! Juritsch: Saj res, sedimo! Kdo bi se razburjal! Čop: Tako lep večer, pa taka komedija. Juritsch: Če tu kaj zastopam, zastopam oblast in avtoriteta mi je nad vse. Čop: Kmet je kmet. Kajne, metuljček? Iz tvojih plahih oči me gleda danes barje tako otožno. .. (Razgrne risbo.) Šest dni sem visel nad to mrežo. Vsak delec izmerjen, vsaka pika preračunjena. Prišel bi bil v skalo, če bi ostal pri prvotnem osnutku. Kamila: Kajne, to je normalka? Čop: Takole mi gleda čez rame ta drobiž, nepremično gleda pod pero in vse razume. Juritsch: Izvrstno, izvrstno. In to je stolp, ki ga nameravate postaviti na koncu kanala za čuvaja? Čop: Ne, to je višina prereza. To je namreč prerez, gospod ... Juritsch: In ona vse razume? Čop: Vse. Jakob Emil Schindler: PAX. (Galerija v Belvederu, Dunaj.) Juritsch (vstane): Slavno omizje! V kočljivem trenotku, ko tisočletna neumnost, stlačena v človeške možgane, naskakuje ta sveti liram, mi stojimo, da ga branimo... Saj se v njem snujejo načrti za svetlejšo bodočnost, »vek poraja v njem se nov,« bi rekel... Brus (od leve): Pandurja zbili, sabljo strli, Močilar prost. V petih minutah bo ta bajta razvalina. Zunaj žvižgi, izzivanje, podžiganje na boj. Juritsch: Če se prav spominjam, sem imel nekje klobuk... Brus: Ta hip bi ne svetoval nikomur... Počakajmo, da vidimo ... Pridete v stisko. Množica je gosta zlasti na levi, kjer zdajci za-hrešči plot in pade po tleh. Začujejo se prvi udarci na vrata. Juritsch: Zaklenite, zaklenite! Zabarikadirajmo se! (Poveljujoč:) Moj voz pred vrata! Kje je moj voz? Kdo tu posluša? Ali tu nihče ne sliši? Jaz sem ... cesarski komisar ... Čop (odpre okno): Kaj hočete? Zunaj krik: »Ven daj papirje!« — »Zažgemo ti gnezdo, zlodej!« — »Ven z nevesto!« — »Naj jo vidimo!« Čop: Tepci, tepci, tepci! Zunaj klici: »Daj nam nevesto!« — »Ljubico nam prodaj!« — »Naj nam zapleše, zlodej!« Čop: Gospod župnik, ali bi ne pojasnili ogorčenim ljudem, da nisem zlodej, temveč Miha Čop, inženjer? Da ne delam s peklensko silo, temveč s tole dlanjo. Da sem zidar, tesar, kopač in nič drugega. In da bom zdaj kopal, naj se na glavo postavijo. Nalašč bodi moja volja, ker so tako zabiti in nič ne razumejo. Župnik: Tega jim ne morem povedati. Zakaj kdo ve, ali nimajo prav. Glas ljudstva je božji glas. Čop: Ne prosim zavoljo sebe. Zavoljo gosta prosim in zavoljo tega bitja. Naposled ste v stiski tudi sami. Župnik: Storil bom svojo dolžnost. Tisto mesto iz nedeljske pridige jim povem, ko je Izrael v puščavi mrmral zoper Gospoda, svojega Boga. Čop: Govorite, kar hočete! Samo da se čreda mirno dalje pase. Župnik: Storil bom svojo dolžnost. Bog po varuj mene in vas. (Na levo. Brus za njim.) Čop: Hoj, kam? Brus: Vrnem se. Zame se ne bojte! (Za župnikom.) Juritsch: Rotim vas pri vsem, kar vam je drago . .. Gosp■>. le celotno obrežje. Iška vas in Iška Loka se pa tako imenujeta, ker sta seli na obrežju. Blizu Loža na Notranjskem je Iga vas. Tudi tu se krajevna lega ujema s tem pomenom. Slovnično se nam pa beseda dozdeva čudna, ker bi pričakovali Iško ali Ižansko vas. Ob svetovni vojski smo pogostoma brali o bojih pri Igolomiju ob Visli. Zanimiva bi bila razlaga tega imena. — Na Avstrijskem je kakih 40 krajev Aigen, kar je gotovo isto, kar Ig. Ti kraji so na nekdanjem slovenskem ozemlju, više proti severu jih pa ni. Tudi po teh krajih bi se dal pomen tega imena dognati. Kdor ima priliko, naj poskusi! 4. L i t i j a. Dr. P. Skok razlaga ime kot izvedenko trpnega deležnika lit od glagola lijem — liti. Ime bi označevalo kraj, ki je odprt poplavam Save. Zato sklepa: »Litija se zares nahaja na takem ozemlju« (str. 71). Drugi so ime izvajali iz liti, češ da so že v davnih časih kopali in ulivali tu svinec. Tretji so mislili na latinsko besedo litus — breg, kjer so že Rimljani imeli tu čolnarsko postojanko. Meni se zdi, da se mora ime izvajati iz nemške besede Leut — Lit, iz katere je nastala zlasti na Koroškem znana beseda Leutgeb = Wirt ali krajevno ime v Savinjski dolini Letuš — Lituš = Leuthaus — \Virtshaus. (Glede na končnico te besede primerjaj lontovž — Landhaus, rotovž — Rathaus, viltuš — Wildhaus, foglovž — Vogelhaus. Končnica -ovž se spremeni v nekaterih dialektih v -už ali -uš, n. pr. Kra-kovčani v Ljubljani izgovarjajo rotuš.) Znana je beseda »likof piti«, kar je nastalo iz Leitkauf. Kakor pa je iz birt nastala beseda birtija, tako je iz leut — lit nastala Litija. Pomen bi bil torej gostilna. Kraj Litija je gotovo silno star, saj ga listine omenjajo od leta 1140 dalje (villa Littae), leta 1504 pa Lutey. Pred stoletji je cvetelo tu rudarstvo (svinec), in tu je bila tudi ladijska postaja. Kraj je bil torej za gostilno izredno prikladen. Tedaj so bile gostilne silno redke, zato ne bi bilo čudno, ko bi kraj dobil ime po gostilni, ki jo je odprl kak nemški podjetnik, graščak ali rudarski načelnik. IZBRANA SREDSTVA V GLASBI Ludovik P uš Glasbena umetnost je med vsemi umetnostnimi panogami najabstraktnejša. Človeku nudi najmanj oprijemljivih sredstev, ki bi mu bila za razumevanje in pravilno dojemanje posameznih skladb. Tem težje je res zajemljivo uživanje glasbenih umetnin zato, ker je podajanje vezano na čas, ki nevzdržno teče in se zato uho ne more izčrpneje pomuditi pri posameznih odstavkih in odlomkih skladbe, ki so posebno značilni za uspešno in urejeno sprejemanje umetnine. Tudi govorjena beseda ima časovno merilo, vendar je govor neprimerno stvarnejši (konkretnejši), kakor so toni, medtem ko se pri likovnih umetninah oko lahko pri posameznih značilnostih poljubno dolgo mudi in jih preceni. Ta okoliščina, ki je glasbi gotovo v škodo, je kriva, da ostane poslušavcu toliko, posebno čisto instrumentalnih del z odlično umetniško kakovostjo tujih, da se pa ina drugi strani ljubitelji glasbe okle- pajo lažjih, navadno manjvrednih, zgolj ua čutne dražljaje preračunanih glasbenih del. Gotovo ta nezdravi pojav ne gre samo na rovaš glasbene abstraktnosti, marveč je treba korenine iskati v prvi vrsti v izredno pomanjkljivi, da ne rečem popolnoma nezadostni glasbeni izobrazbi, in to ne samo širokih množic preprostega ljudstva, ampak tudi velikega dela izobraženstva in polizobraženstva. Marsikdo se baha z imenitno glasbeno izobrazbo, zna celo igrati kak instrument, pa dejansko ne pozna najosnovnejših sredstev, ki jih glasbenik skladatelj uporablja, da z njimi prenaša svoja duhovna doživetja v duše po-slušavcev. Res, po naravi nismo vsi enako (nadarjeni za glasbo. Tudi glasbeni talent ni pri vsakem enake narave. Ti pojmujejo in uživajo glasbo bolj od oblikovne strani, oni bolj od vsebinske. Povsem nedovzetnih ljudi za glasbeno umetnost je prav malo. Velika večina je vmes, ki ima več ali manj glasbenega daru in nekoliko ali celo mnogo lepotnega čuta in smisla. Ta večina pa zelo trpi občutno glasbeno škodo zaradi nezadostne poučenosti v osnovnih glasbenih naukih, ki jih je pač treba poznati, če hočemo glasbeno umetnost s pridom uživati. Poskusimo vsaj površno preiskati temelje, ki na njih sloni glasba! Morda se nam posreči na poljuden in razumljiv način, četudi je dokaj težko, odpahniti vrata v to čudno zaprto kraljestvo muz (odtod ime »muzika«) in pripomoči, da bomo mogli v bodoče z večjim pridom uživati to lepo umetnost. Osnova vse glasbe, temelj vse njene lepote je t o n (glas). Čudno, da ima ta preprosti in naravoslovno tako lahko razložljivi pojav takšno moč na človeško srce! Stari narodi so ga imeli za nekaj tako vzvišenega, da so mu pripisovali naravnost božanski izvor. In vendar vemo iz fizike, da je ton enakomerno valovanje zraka; vsakemu še slišnemu tonu je mogoče točno določiti število tresljajev na sekundo. Odkod tedaj ona izredna sila, ki je zmožna vzvaloviti človekovo notranjost? Glasbenik ima poleg tona še celo vrsto izraznih sredstev, ki niso skoraj nič manj važna. Že ton sam na sebi zadobi svoj posebni značaj, ako se glasi šibko ali močno (intenziteta); svojska izrazna sila leži v njegovi višini ali nižini, prav tako v njegovem trajanju (dolgo ali kratko glaseči se toni) pa tudi v barvi. Le spomnimo se, kako se v velikem orkestru prelivajo barve instrumentov, da se nam zdi, kakor bi valovalo široko morje v prečudnih mavričnih odtenkih sončnih žarkov. Moč posameznega tona skriva v sebi posebne lepotne in izrazne prvine. Drugače vpliva na nas, če se oglasi ton čisto tiho, enakomerno; drugače, če udari v uho odločno, krepko, zmagovito ali kot obupen klic: spet drugače, če njegova moč ipolagoma raste, in drugače, če enakomerno pojema. Mirno, šibko doneči ton ne more biti znak prekipevajočega veselja ali zmagoslavja, pa tudi ne obupne, silne žalosti; je izraz miru. vdanosti, tihega trpljenja, pokoja. Počasno naraščanje (italijanski: crescendo) je podobno razvoju, stopnjevanj u čustva, pojemanje (decrescendo) umiritvi, resignaciji in podobnim čustvenim pojavom. Koliko izrazne snovi vsebuje torej zgolj dinamika (moč: grško: dymamis), ki jo spreten glasbenik sila uspešno uporablja za točnejši in mogočnejši izraz glasbene vsebine. Glasbene vsebine? Da bomo pri naslednjih preiskovanjih jasneje mogli pojmiti bistvo muzike sploh, moramo že sedaj ugotoviti dvojno pojmovanje glasbene umetnosti. Imamo vsebinsko glasbo, ki vedno »nekaj pove« — v njeno območje spada večina glasbenih del, pa tako zvano »čisto glasbo« ali absolutno glasbo. Prva hoče priti do človeške notranjosti in jo čustveno razgibati, druga pa je nekako sama sebi namen (l'art pour l’art) in se glasbena umetnost v njej javlja od oblikovne (formalne) strani s 'tem, da nudijo njena, po posebnih glasbenih zakonih umetno zgrajena dela (recimo kanon ali fuga in podobno) prav poseben lepotni učinek. Da je slednja vrsta glasbe velika umetnost, je gotovo. Gotovo je pa tudi, da je mnogo manj razumljiva povprečnemu poslušavcu, ki ne more poznati lepotnih vrednot te tehniško formalne in zato čustvu odmaknjene umetnosti. Tedve vrsti glasbe sta pola, med katerima je možnih nešteto raznih oblik, ki slone na zmesi tega in onega. Nekako v sredi stoji koral, ki noče biti čutnega, marveč poduhovljenega značaja, pa tudi noče biti zgolj lepa oblika »čiste« glasbe. Semkaj v sredo sodi tudi glasbeni slog Palestrinove, Orlandove dobe, medtem ko se Bachov slog bliža čisti glasbi. Višina tona ima tudi mnogo izrazne snovi v sebi. Posebno se ta stopnjuje, ko se več tonov združi v zapovrstno skupino — melodijo. Glasbenik ima dva načina, da druži tone v skupine: ali jih druži zapored, časovno, drugega za drugim — vodoravno, ali bolj glasbeno povedano: linearno; iz tega načina dobi melodijo; lahko pa tone združi istočasno, tako da postavi drugega nad drugim, vsi pa hkrati zvene — nastane sozvočje (akord, če združi vsaj tri tone) in takšno druženje tonov se imenuje harmonično ali navpično. Tedve možnosti tvorita temelj dvema stilnima oblikama. In spet je polno prilike, da se oba načina dopolnjujeta, mešata in zamenjujeta. Ker se glasba izraža v času, jc povsem razumljivo, da spadata med prevažna izrazna sredstva ritem in tempo (čas). Ritem je določilo ali merilo za trajanje tona v času (dolgi in kratki toni), hkrati pa urejevavec zapovrstnih poudarkov in nepoudarkov. Lepotne sile glasbenega ritma so tedaj v urejeni zaporedni menjavi dolgih in kratkih časovnih delov in v menjavi poudarjenih in nepoudarjenih tonov. Glasbeni ritem se pri vokalni glasbi (petju) navadno sklada z metriko govorjene besede, vendar to sovpadanje ni pravilo. Tako nam kaže n. pr. koral ravno nasprotno, da se metrika in ritmika često ne krijeta. Vsaka melodija se mora gibati v nekem ritmu; brez ritma ni glasbe. Ni pa s tem rečeno, da znači ritem s a ni 6 enakomerno gibanje v času, kar pojmujemo v sedanji glasbi kot takt, kjer si slede stalno v določenem redu »težke« (poudarjene) in »lahke« (nepoudarjene) enote. Brez takta, ki strogo utesnjuje in uklepa gibanje v točno enakomerno za-povrstnost in je gotovo predvsem iznajdba plesnega značaja, je glasbi mogoče dosegati popolno lepotno višino, brez ritma pa te višine ne more doseči. Koral ne pozna takta, tudi marsikatera skladba iz minulih in sedanjih časov nima takta, ker se ne pusti vezati na tak strogo enakomeren ritem. Tudi uporabljanje nesimetričnih taktov (n. pr. °/4 ali ’/,) teži iz oklepa gibanja, ki mu je osnova (dvodobni in tridobni) ple«. Koliko mogočnih učinkov je mogoče doseči s pisano ritmiko, ve vsakdo, ki je vsaj toliko glasbeno na-obražen, da čuti v skladbah (zlasti orkestralnih) razne ritmične skoke, zadržke, silne poudarke in podobno. Silno izrazito se dojmi poslušavca, kadar da skladatelj vsakemu glasu posebno ritmiko. Nastane ritmični nered in zmešnjava za uho in človek se boji, da se bodo glasovi med seboj potolkli in da se bo hipoma vse zrušilo. To je seveda zgolj občutek, ki ga umetnik hoče s takšno »poliritmijo« vprav zbuditi, v resnici je pa vsakemu glasu ritmični tek točno določen. Iz skušnje, ki jo imam iz vodstva zborov, moram ugotoviti, da je pri nas, Slovencih, ritmični čut dosti nepopolneje razvit kakor čut za melodijo. Pevec melodijo kaj naglo zna, posebno če mu vsaj nekoliko note pomagajo, in jo zanesljivo drži, pri ritmu je pa poleg vseh not in celo po neštetih vajah kar hipoma popolnoma iz sebe in ga temeljito polomi. To je znak, da v splošnem premalo vzgajamo pri mladini ritmični čut, ki je, kot iz povedanega sledi, pri glasbi neob-hodno potreben. Ritma ne smemo zamenjati s tempom. Tempo je absolutno hitrostno merilo; ista skladba se more izvajati le po enem ritmu, pa v različnih tempih. Ritem določa sorazmerne dolžine enotam (če se ena nota drži 11. pr. na dva maha, se mora naslednja recimo na en mah), medtem ko ureja tempo hitrost mahov. Tudi s tem tempom je mogoče doseči mnogo nasprotstev; če nekaj časa gladko, enakomerno teče, pa se hipoma zelo upočasni, nato hitrost spet zraste, se včasih kar zaleti in spet pojema (ritardando, accellerando itd.), gotovo more vzbuditi vse mogoče učinke. Zanimivo bo še omeniti, da je metronom (tista posebna »ura« z nihalom brez kazalcev, ki z njo določamo tempo), uglašen na normalne udarce človeške žile (75 do 80 v eni minuti), 'torej se predpisuje in meri hitrost posameznih skladb na podlagi utripa žile. Razplet melodije je glede na višino oziroma nižino tonov in njihovo medsebojno razdaljo (intervali!) gotovo odvisen od skladateljeve čustvene nastrojenosti in od učinka, ki ga kani s postopi tonov doseči. Stari mojstri so sc zvesto držali pravila, naj bo melodija kakor vzvalovana voda, ki se po gibanju vedno umiri na isto gladino. Melodijo so vodili iz osnovnega tona, nazvanega »tonika«, tako, da je imela vedno neki odnos do izhodnega tona, kamor se je nujno morala vrniti. To načelo imenujemo tonalit o s t. Še večkrat pa slišimo o a t o n a 1 n o s t i, ki to pravilo zavrača in je sodobnejšega izvora. Melodija lahko že sama po sebi, s svojimi tonskimi postopi, z ritmom in dinamiko ter tempom učinkuje kot samostojen glasbeni izraz. Staroveška glasba je bila, kakor znano, vsa enoglasna, bila je zgolj iz melodije, ki so jo tudi na instrumente igrali. Še dandanes, ko smo z mnogoglasjem od sile razvajeni, učinkuje lepo izvedeno enoglasje zelo zajemljivo in je zmožno doseči celo močnejše učinke ko večglasje. NAŠE SLIKE H. G. P e r u š e k : Simfonija ameriškega zapada. O slovitem ameriškem slikarju Perušku, slovenskem rojaku, so naši listi mnogo poročali, zlasti pred nekaj leti, ko je obiskal svoj rojstni kraj na Dolenjskem. Harvey Gregory Prushek, kakor se podpisuje po angleško mojster sam, velja v Severni Ameriki za enega najboljših sodobnih umetnikov novega sveta, tako da so ameriški Slovenci po pravici lahko ponosni nanj. In to so naši izseljenci tudi pokazali, ko so nedavno poslali ljubljanski Narodni galeriji v dar Peruškovo veliko sliko »Simfonija ameriškega zapada«. Delo je povsem sodobno zamišljeno in izvršeno, kaže pa značilno pokrajino iz zapadne Amerike, ki se stopnjema znižuje proti ozadju, kjer zahaja sonce. Slika je močno dekorativna, oblike so poenostavljene, celotni izraz je preprost, a mogočen. Žarki zahajajočega sonca razsvetljujejo obzorje, ki se svetlo odraža od modrih senc strmega skalovja v ospredjn. (Na žalost na reprodukciji vseh podrobnosti ni moči opaziti.) Hkrati s sliko so naši rojaki iz Clevelanda, kjer so med seboj zbirali po dolarjih in centih za nakup tega lepega darila stari domovini, poslali Narodni galeriji v Ljubljani tudi pismo, ki je tako toplo in iskreno napisano, da moramo iz njega objaviti vsaj nekaj stavkov,ki pričajo o res globoki in (neusahljivi ljubezni ameriških Slovencev do slovenske zemlje in kulture. V pismu beremo: »Dnevi ameriške Slovenije so šteti, toda preden ameriško morje pogoltne naš otoček, želimo pokloniti svoji stari domovini spomin, ki naj bo priča, da ameriški Slovenci nismo pozabili svoje rodne domovine, dasi nam ni mogla nuditi eksistence in je bil naš boj za obstanek v tujini izredno težak — temveč da smo vedno mislili nanjo ter vzlic temu, da smo bili stalno izpostavljeni tujim vplivom, ostali v bistvu njeni otroci. Obenem pa naj ta naš dar priča stari domovini, da je eden izmed njenih sinov postal v novem svetu velik in spoštovan umetnik.« — Ta, tako globoko smiselni dar ameriških rojakov nam je nad vse dragocen, ker prihaja iz čistega srca in nam je poroštvo, da so navzlic širnemu Atlantskemu oceanu naši v Ameriki v duhu še z nami. Če se pa še spomnimo, da so zbrali denar za sliko skromni delavci, nižji uslužbenci, rudarji, sami mali ljudje, ki jim življenje prav nič ne prizanaša, nam bo ta dar še bolj dragocen, še ljubši. — Slika visi zdaj v zbirki Narodne galerije v Ljubljani, ki naj bi si skušala pridobiti še več Peruškovih slik, zlasti takih, ki bi bile zanj kar najbolj značilne. J. A. Schindler: PAX. »Na tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe nevzdramno spanje ...« nas vodi slikar. Starinsko pokopališče je to, nekje na jugu. Tesno pritisnjena k skalnim stenam je ta tiha božja njiva, kjer vitke, čme ciprese in bohotno južno rastlinstvo obdaja kamnitne sarkofage in prerašča grobnice. Menih v beli samostanski halji prižiga veliko svečo ob grobu. Sveta tišina in blažen mir plavata nad vsem tem krajem, ki je zares nekam nadzemeljski, pravo poslednje počivališče trudnih zemljanov. Slikar je sijajno umel izraziti pokojnost in resnobno otožnost posvečenega kraja, kjer vlada večni, trajni MIR. — J. E. Schindler (1842—1892) je slovel kot odličen, pok raj inar in je deloval na Dunaju. Karel Spitzveg : Ljubitelj kaktej. V neznansko visoki, ozki sobici, v nekakem rotovžu ali starinski graščini stoji med grmadami zaprašenih aktov stari, malce bebasti, pa vendar dobrodušno prijazni pisar — ljubitelj kaktej. Skozi visoko okno sije sonce — ura kaže tri četrti na enajst — in osvetljuje zbirko čudno raslih kaktej. Na največji je pognal živo pisani cvet, dolgo in nestrpno pričakovana pisarjeva radost. Vesel in zadovoljen ogleduje stari možakar ta skrivnostni cvet. Kakor da se je ustavil čas v tej, od sveta odmaknjeni sobi, kjer je sredi puščobe in plesnnrega papirja vzklil pisani popek kot klic življenja, ki zunaj teh hladnih sten kipi in teče svojo pot. — Kakor vse Spitzwegove slike je tudi ta dokaz velikega mojstrstva, ne le čisto slikarske dovršenosti, temveč tudi resničnega in globokega občutja. Mladika je objavila že več del tega izrazitega in odličnega zastopnika nemške romantične slikarske šole. Kakor ta, so vsa njegova dela ljubeznive priče tistega prijaznega iu dobrega starega časa, katerega zakesneli sin je bil Spitzweg sam, ta romantični pesnik bidermajerskega, malce filistrskega, pa vendar prikupnega časa. K. D. NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI Narodno gledališče v Ljubljani za lansko sezono 1934/35 ni dalo uredništvu Mladike recenzentskih vstopnic in zato v našem listu nismo poročali o lanskoletni dramski produkciji. Letos je uprava gledališča te vstopnice uredništvu zopet naklonila, zato bomo v Mladiki od časa do časa priobčevali poročila o nekaterih dramah, zlasti o tistih, ki bi utegnile biti mašim ljudskim odrom pripravna šola za izboljšanje igranja in odrske opreme, obenem pa o tistih, ki bi bile primerne tudi za uprizoritev na naših podeželskih odrih. Obenem bomo zavzeli tudi načelno stališče do idejne usmerjenosti našega gledališča, v kolikor bo to potrebno in umestno. Še vedno se nam namreč zdi, da stoji naše gledališče v Ljubljani na slovenskih tleh in da ima nekaj odgovornosti tudi do naroda. Odprlo je naše gledališče svojo sezono s Hof-mannsthalovo priredbo Sofoklejeve tragedije Kralj E d i p. V tej priredbi je dobila drama nasilne usodnosti iz grške mitologije še bolj strnjen izraz in mestoma naravnost značaj dramatične pesmi. Na nekaterih mestih režijsko prisiljena prireditev, n. pr. začetek ali jokavi ženski zbor na koncu, ima to dobro lastnost, (la je izpadlo breme besedja iz grške mitologije in se nam tako približalo. Žal je ostal še problematičen zbor starcev, a idejna misel o grozni usodnosti brez človekove krivde je tu mnogo preveč zadušena, tako da delno spodmika tragediji tla. Ljudski odri z res močnim igravccm in resnimi sodelavci bi mogli porabiti ta Hofmannsthalov tekst za svoj oder. Isti večer se je uprizorila tudi dramatična pesem Puškinova »Kameniti gost«, plod romantičnega duha, mešana groteska, lirika, mitičnost in še kaj. Kot tak gotovo ni spadal v isti večer s temnim, groznim Edipom. A tudi miselno je to povprečna stvarca, ne >;pesem ljubezni, njenega tvornega, iščočega, neugnanega moškega principa«, kakor to označuje Vidmar v Gledališkem listu (čemur se s preprostimi besedami pove dunjuansko telesno osvajanje), ampak je lahkotna raznorodna igračka romantičnega genija. Naslednje uprizoritve so bile: Kranjčeva izvirna slovenska drama Direktor Čampa iz sodobnega profesorskega življenja, hrvatska igra Božene Bego-vičeve Med včeraj in jutri o vprašanju nove vzgoje ter končno sovjetska komedija pisatelja Škvar-kina Tuje dete. Hrvatska igra je brez globljega idejnega ozadja, mestoma skoro dolgovezna, z lepimi prizori, spretna konverzacijska igra nekje med romantiko in realizmom, s prizanesljivo kritično tendenco proti ozkosrčni vzgoji ozkih meščanskih slojev. Radi izrazito meščanskega okolja, katerega slika, ne bo primerna za naše odre. — Kranjčeva drama iz našega domačega okolja spada v vrsto slovstva nove idejne smeri, med proletarske, socialistične družabne drame. Ostala pa je igra bolj pri hotenju, tako da je revo-lucionarstvo v drami bolj pubertetno nezadovoljstvo in program kakor pa doživeto prepričanje. Naša socialistična drama nastaja, nima pa umetniških sil in življenja. Poudariti je tu treba pogum slovenskega pisatelja, da zagrabi za sodobnost in jo skuša upodobiti. Krajnc Jože rešuje vprašanja naše sodobnosti v smislu materializma. Ostal pa je na pol pota, ker so napake, katere žigosa v svoji drami, bolj splošno človeške napake kakor napake našega družabnega sostava; zato marsikje v svoji kritiki strelja mimo cilja. — Če je v hrvatski drami vidna le nejasna, neka splošna tendenca za izboljšanje v naši družabni ureditvi, je Kranjčeva izraz politične, socialne, skratka, svetovno nazorske miselnosti, ki je slovenskemu občestvu, iz katerega je pognalo tudi Narodno gledališče v Ljubljani, tuja in nesprejemljiva. Posebno je to treba poudariti ob četrti letošnji uprizoritvi, ob ruski komediji Tuje dete. Je to izrazita sovjetska komedija, ki svojega sovjetskega rojstva, tudi na ljubljanskem odru, niti malo ne taji. Je naravnost vzor lahkotne ljudske burke odlične umetniške vrednosti, prava igra radi igre, polna smeha in satire, pravična starim in mladim, a vendar izrazito tendenčna v najlepšem pomenu besede. Ob njej moremo ugotoviti, da našeslovstvoživi preveč iz tradicije in da ne zna zagrabiti za sodobnost,če jo pa zagrabi (kot n. pr. Kranjc), tej snovi ne odgovarja umetniška sila. Naše gledališče jasnokaže inpropa-gira marksistično ideologijo. Zoper njo je boj nasprotnega svetovnega nazora mogoč samo z enako prepričano vnemo, enakimi umetniškimi silami ter zlasti sodobno živo usmerjenostjo v najbližjo, pekočo Krona iz pšeničnih klusov sedanjost. S. V. (Črensovci nu Dolinskem). NOVE KNJIGE Slovenske novele. Izdala Krekova knjižnica, 1935. Sir. 156. — Novele Sedem mladih slovenskih pisateljev, ki jih je Krekova knjižnica izdala pred leti, so nam odkrile nekaj novih mladih pisateljev, ki so pozneje svojo obljubo tudi izpolnili. Sedanja knjiga ne prinaša toliko novih imen. Grahor in Magajna sta nam že znana in tudi tu nista pokazala nič izrednega ali novega. Ceneta Kranjca poznamo kot pisatelja predrobnih slik iz narave, poetičnega slikarja pokrajine, ki je blizu kakemu Turgenjevu. Vuka je prva predstavila v pesmi in prozi že Mladika. Tu je prispeval ■drobno črtico iz našega Primorja, prijetno, a prav nič izrazito stvarco. Najboljši je Kosmač Ciril s črto Hiša št. 14., ki pa tudi ni originalna, ampak ponatis iz Sodobnosti. Je pa brez dvoma v svojem naturalizmu močna in izrazita, a mestoma tudi odbijajoča, čeprav so poltene grobosti v tej zbirki črtane. Knjiga kaže prav izrazito depresijo naše proze in obenem vso zmedenost umetniških smeri v našem času. Lovimo se z romantiko, domačinstvom, naturalizmom, simbolizmom, realizmom in drugimi slogi, ne najdemo pa besede, ki bi segla v sedanjost in razkrila novo pot. In žal, la nova knjiga slovenske novelistike obljublja precej manj, kakor je obljubljala prva taka knjiga v Krekovi knjižnici. V. S. Milčinski Pran: Humoreske in groteske. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1935. S pbdobo pisatelja. Str. 214. — Milčinski, ki je oktobra 1952 umrl, je bil gotovo naš najboljši humorist, zadnji čas pa se je popolnoma posvetil pisanju satiričnega zabavnega časopisnega blaga po najrazličnejših mesečnikih in dnevnikih. Iz te bogate žetve, ki je bila tudi izredno plevelna, je sedaj po njegovi smrti izšla knjiga njegovih boljših humoresk in grotesk, ki bodo gotovo pri nerazvajenem bravcu dosegle svoj uspeh. Umetniško te črtice ne pomenijo veliko. So preveč plod improvizacije dnevniškega podlistkarja, plitve in vsakdanje. Milčinski je gotovo najboljši v Ptičkih brez gnezda in v Tolovaju Mataju in kar hudo mi je bilo, ko sem bral te prepogosto v jugoslovanskem dnevniškem žargonu pisane podlistke in mislil na sočno govorico in humor Tolovaja Mataja. A knjiga bo imela svoj uspeh. V. S. Čop Matija: Izbrano delo. Priredil dr. A. Pirjevec. Cvetje iz domačih in tujih logov 6. Mohorjeva družba 1935. Str. 103. — Letos poleti je preteklo sto let, 'kar je prezgodaj končal svoje delo za slovenstvo Matija Čop, eden naših najbolj razgledainih, svetovno izobraženih kritikov, v katerem smo po izredno srečnem slučaju dobili najbolj primernega, da, edino sposobnega voditelja našemu poetu Prešernu. Ta zvezek Cvetja prinaša nekaj stvari iz njegovega očrta slovenskega slovstva za Šalarika (ne ŠafaHka, ker je bil Š. Slovak, ne Čeh), članek o Prešernovih poezijah in <• črkarski pravdi, ki je dala toliko pobud našemu kulturnemu življenju ter z istočasnim Prešernovim nastopom dvignila toliko prahu po slovenskih časopisih, ter vrsto Čopovih pisem znamenitim sodobnikom, n. pr. Kopitarju, kjer se je jasno pokazalo dvoje popolnoma si nasprotnih stališč glede bistva in namena Čbelice ter slovstva sploh. Pisem je sedem, zadnje faksimili-rano. Prireditelj te knjižice je napisal obširen uvod o Čopovem času, o njegovi izobrazbi in načitanosti ter estetski usmerjenosti ter končno o njegovem vplivu na naše slovstvo. Knjiga prinaša tudi Langusov portret Čopa. Knjižica je vzorna in najlepša oddolžitev velikemu mentorju našega pesnika prvaka. V. S. Selma Lagerlof: Klara Guleborg. Roman. Poslovenil France Vodnik. Leposlovna knjižnica' 21. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1935. Str. 276. — Lagerlofovo poznamo v našem prevodnem slovstvu že po več delih, zato nas ta njena nova knjiga ni našla nepripravljene. Ženska pisateljica izredne umetniške sile je v knjigi zgodb o Klari Guleborgovi nanizala vrsto dogodkov in prigod o presenetljivo lepi ljubezni očeta do hčere, od njenega rojstva do očetove smrti. Prigode, ki se mirno v pesniškem jeziku pleto pred nami, nas spominjajo, da je pisateljica napisala tudi roman Gosta Berling, ker se tudi tu prepletajo motivi pravljice z realističnimi motivi kmečkega življenja, vaška realistika z romantiko in simboJičnostjo. Delo je nad vse prisrčno, spomenik ljubezni očeta do otroka, roman, ki po prisrčnosti težko najde kaj sebi podobnega v svetovnem slovstvu in izraža globoko občutje vse odrešujoče ljubezni, ki očiščuje in nas odrešuje za ljubezen v Bogu. V. S. PABERKOVANJE I. K o š t i a 1 95. Darin je pustil na čast obisku s topovi streljati (Sven Hedin-Kunaver, V azijskih puščavah, str. 65). t Pustim streljati — dam (velim, ukažem) streljati, če gre za ukaz, zapoved ali nalog. Pustim streljati pa pomeni, da dovolim, dopustim, ne branim. 96. Do zamrznjene reke (isto delo, str. 71). f Zamrznjen — zamrzel. Če je roža, recimo, včeraj uve-nila, če je roka otrpnila, če je potok čez noč zamrznil, če so gledavci osupnili in kaznjenci pobegnili, tedaj govorimo pravilno o uveli roži, otrpli roki, zamrzlem potoku, osuplih gledavcih in pobeglih kaznjencih — ne pa o otrpnjeni roki, osupnjenih gledavcih, zamrznjenem potoku. Enaka napaka je na str. 72: »Vse je bilo kakor izum rt o« (!). 97. Mlakuže, ki se jih niti videlo ni (isto delo, str. 80). f Mlakuž se ni videlo — mlakuže se niso videle, mlakuž ni bilo videti, mlakuž nisi videl. 98. f Verniki Budhe (isto delo, str. 85) in f koža jaka (str. 104) — Budhovi verniki, jakova koža (jak je tibetski vol). 99. Pridobivajo ga [namreč zlato] potom izpiranja (isto delo, str. 89). f Potom izpiranja — z izpiranjem. Nemški sklad »im Wege [des Waschens|«, ki je kriv te grde spake v slovenščini, je neki stilist že grajal; v našem jeziku je pa še tisti afektirani (starinski) orodnik brez predloga graje vreden. 100. f Na zobeh so dognali, da je bil osel devet let star (isto delo, str. 100) in: t Na sledovih so spoznali, da... (str. 102). — Po zobeh, po sledovih (sledeh). Slutim, da je prevujavec našel v nemški predlogi v 1. primeru predlog nacli, v 2. pa an; v našem jeziku mora stati v obeh primerih predlog po. 101. f Preživljajo se od lovu (isto delo, str. 103) — z lovom. Prevujavca je morebiti zapeljala nemška konstrukcija: Sie leben von der Jugd. Slovenski se pa vprašuje: s čim se preživljaš? 102. f Na strelno daljavo (isto delo, str. 104) — na streljaj. Prim. lučaj, stežaj. vršaj! G. Kunaver je dobesedno poslovenil nemško zloženko SchuR-weite. 103. f Do opoldneva (isto delo, str. 105) — do poldneva]. Samostalnika opoldne ali opoldan n i — pač pa poldan (-dne), dopoldan (-dne) in popoldan (-dne). 104. V pekingških krogih (isto delo, str. 118). f Pe-kingški — pekinški (kakor hamburški župan, dorn-berška cerkev, žužemberški grad). 105. f K sreči (isto delo, str. 107, 111, 113) — na srečo. Nemški predlog z u se sloveni različno, ne vedno s predlogom k. Pravimo: Obsojen n a smrt (zum Tode), v triletno ječo (zu dreijahrigem Kerker), n a našo srečo (zu unserem Gliick), o božiču (zu Weih-nachten) i. dr. 106. Bom pogruntal (J. Ammers-Kuller, Upornice, poslovenil Ferdo Kozak, 1935, str. 86). t Pogruntati — dognati, doumeti. Pogruntati je kosmat germanizem (iz ergriinden), dopusten kvečjemu v humorističnem spisu. 107. Nočem postati noben nabijač (isto delo, str. 86). f Noben nabijač. Nemci uporabljajo »kein« pogosto tam, kjer v slovenščini ne more stati »nobeden«; n.pr. nemški »Ich ibin kein Liigner«, »Wir haben kein Brot« je slov.: »Nisem lažnivec«, »Nimamo kruha«. 108. Črevesje (isto delo. str. 87) — črevje, čreva. Prim. drevje, perje, obočje, ne pa: drevesje, peresje, obočesje. 109. Ko so nadaljevale s čiščenjem (isto delo, stran 87). f Nadaljevati s kakim delom — n. kako delo. Pač pa rabijo Nemci v takih primerih predlog »mit«; n. pr. »Sie fuhren mit den Seheuern fort«. 110. Kavini madeži (isto delo, str. 91) — madeži od kave. Ker kava ni živo bitje, ne delamo iz te besede pridevnika s pripono -in. Pogosto slovenimo nemške zloženke s predlogi, n. pr. ključ od kleti — Kellerschliissel; stojalo za ure = Uhrstander itd. PO OKROGLI ZEMLJI Najgloblji rov v zemljo. V Kaliforniji so izvrtali v zemljo navpičen rov, ki je doslej najgloblji v osrčju zemlje, kur so jih navrtali ljudje. Globok je 3000 m in po njem bodo iskali nove vire nafte. Pravijo mu »Divja mačka«. Več dela ko delavcev je danes redko kje, v Palestini pa vendarle. Potrebu jejo jih v oranžnih nasadih, pri stavbnih podjetjih in v tovarnah tkanin. A delavcev bi že dobili, samo zediniti se ne morejo, ali naj zaposlijo več Judov ali več Arabcev, ki se trgajo za obljubljeno deželo. J e r i h o n s k i z i d a r j i. Učeni stari noslovec Gar-stang že štiri leta raziskuje stara mesta v Palestini, kakor jih omenja sv. pismo v knjigah Jozveta in Sodnikov. Brskal je tudi po groblji slavne Jerihe, ki je bila prvo mesto, ki so ga Izraelci osvojili, ko so prekoračili Jordan. Jeriho omenja Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu. Njo je Jezus obiskal na svoji zadnji poti v Jeruzalem; ob njenih zidovih je srečal Zaheja na smokvi. Jeriha je bila zelo majhno mesto. V svoji najslavnejši dobi med leti 1800 in 1600 pr. Kr. je bila lepa in utrjena, nato jo je neznana nezgoda porušila. Na groblji so pozidali novo. mesto, ki je bilo pa manjše. Imelo je obliko pravokotnika, po eni strani dolgo 400 m, po drugi pa celo samo 100 m. Površina torej ni merila več ko 40.000 m2, kar je danes stavbišče za 40 hiš z vrtički. A v tem mestecu se je gnetlo 1500 ljudi! To je torej bila Jeriha, kakor so jo z božjo pomočjo zavzeli Izraelci, hodeč okoli njenih zidov. Slavnoznano obzidje, ki se je zrušilo ob zadnjem obhodu Izraelcev, je bilo iz opeke. Zunanji zid je bil debel 2 m. notranji 3 do 4 m, med njima pa je bil 4 do 5 m širok prostoT. Zidava pa je bila zelo površna in zanikarna. Opeka ni imela nič slame, ki bi ilovico vezala, a bila je tudi zelo različne velikosti. Zato tudi zidovi niso lepo ravni in vrzeli so zagatene kar z blatom.. Za prostor jim je tako trda predla, da so si nekateri zgradili hiše celo kar na obzidju. Tako poročajo dognanja starinoslovca. Od petih do pet sto in srčna kultura. Nekdo je zavreščal pod oknom šolske sobe. Učitelj je pogledal skozi okno in videl, kako mlad fant s težko gorjačo pretepa starejšo žensko. »Prava reč!« se oglasi eden izmed učencev, »samo svojo mater bije.« Seveda bi bilo nerodno, če bi pretepal kako drugo žensko, ker bi imel sitnosti. Tako pa je tepel samo člana svoje družine, in koga to kaj skrbi, saj sme vsak moški s svojimi sorodniki početi, kar se mu zljubi! — Čez nekaj trenotkov pa mladega brezsrčneža nekdo |x>-grabi okoli pasu in se z njim zavihti v reko. Tam ga večkrat potopi, dokler mu sirovež končno ne obljubi, da bo svojo ubogo mater prosil odpuščanja. Nato ga izpusti. — Reka, ki je gledala ta prizor, je bila reka Džhelam, ki teče skozi slikovito mesto Srinagar, središče lepe gorske dežele Kašmir pod zapadnimi obronki Himalaje. Dolina je rodovitna, zato so se zanjo krvavo bili že premnogi rodovi in ljudje so končno postali brezbrižni za vse, naj pride od koderkoli. Neka misijonska družba pa se je zavzela za Kašmirce in si od vladajočega kneza izprosila dovoljenje, da sme v Srinagarju sezidati bolnišnico in šolo. — Spočetka je hodilo v šolo samo pet učencev. Mladi plemiči so prihajali v šolo v stari prepereli obleki, z obročkom v nosu in velikimi uhani v uhljih. V roki so nosili gorjače, okoli glave pa imeli tesno ovite cele metre blaga. »Kdaj je pa tvoja obleka bila zadnjič oprana?* vpraša učitelj. »Ne vem. Nosil jo je že moj oče.« Bahali so se s podlimi dejanji. Zvijačneža so občudovali in hvalili. Globoko so prezirali vsakršno delo, od umivanja do veslanja. Bali pa so se duhov. Igranje se jim je zdelo poniževalno. Vera jim je dovoljevala, trpinčiti živali in ženske, ne pa biti žogo, ker je iz usnja, usnje pa je nečisto. Učitelja so iskreno zaničevali kot nevernika in se mu v obraz smejali, ko jim je pravil, da je morje slana voda. — Vse to je zdaj že davno minilo. Danes šteje šola ne pet, ampak pet sto fantov. Vsi so dobri telovadci, lepo rasli in snažni. Kakor potujoči vitezi hodijo po Kašmirju, vedno pripravljeni, šibke in ponižane braniti pred Zadravci. Cele 'knjige bi napolnili spomini o njihovih junaštvih. Sam glavar vseh skavtov sveta, lord Baden-Povvell, je zapisal o njih in o misijonskem delu med njimi: »Ljudje, ki to gledajo, se morajo »avzeti poguma, pa naj bi se zdele ovire pri njihovem delu še tako velikanske.« DOCP^filŽIM GOSPODINJSTVO PRED DVA TISOČ LETI Gospodinjsko knjigovodstvo je pri nas marsikje še precej zastarelo in se včasih lastnice zvezkov z zapiski izdatkov in dohodkov še same ne spoznajo dobro v svojih zamotanih računih. Stari Egipčani pa so bili v tem že bolj izvežbani. Četudi je egiptovski 'klinopis (hieroglifi) za nas približno nekaj tako nerazumljivega kakor zapiski, ki jih vodijo po večini naše kuharice, vendar se je učenjakom posrečilo, raztolmačiti razne zapise, iki so jih našli na koščkih papira. apnenčevih ploščicah in lesenih tablicah in med katerimi je bilo dosti primerov iz praktičnega življenja. Iz teh zapisov spoznamo tudi, kakšrno je bilo gospodinjstvo v tistih časih. Medtem ko nam kažejo mogočni spomeniki, piramide, palače in templji procvit in razpad kraljestev ter pričajo o moči kraljev in drugih velikih osebnosti, izvemo iz neznatnih zapisov tudi praktične reči, ki niso nič manj zanimive od prejšnjih: kako so ljudje takrat živeli, kaj so jedli, kako so se oblačili, kako stanovali in koliko denarja jih je veljalo njih vsakdanje življenje. Razni napisi, odlomki zapisov in obračunov, posojilne in dedne pogodbe, posebno pa še pogodbe, ki so jih sklepali novoporočenci pri poroki, nam kažejo precej točno ustroj gospodinjstva pri ljudeh, ki so živeli pred več kakor dva tisoč leti. Ali ni nad vse zanimivo vedeti, koliko denarja je dobila mesečno mlada žena Tiao leta 223 pred Kristusom od svojega moža Hura, ki je bil upravitelj templja v Tebah!’ Stari Egipčani so namreč imeli to dobro navado, da so vsoto za mesečne gospodinjske izdatke pravno določili že takoj pri poroki. V tej pogodbi je vsota navedena v inaravnih dobrinah: v določeni količini žita za kruh, olja za kuhanje in medu za sladkanje jedil. Hura pa je lahko izplačal to vsoto tudi v denarju. Mesečno je imela gospa liao na razpolago 791 pšenice ali tri sto bakrenih drahem ter po en liter olja in medu ali sto srebrnih drahem. Vrednost tega denarja je izračunal pred petdesetimi leti slavni egiptolog Brugsch-Pascha. Če sledimo preračunavanju, ki ga je napravil glede na vsebino kovine pri denarju, potem dobimo seveda namesto velikih številk egiptovske veljave zelo neznatne vsote v našem denarju. Za gospodinjske izdatke v enem mesecu gospa Tiao ni imela več kakor 135 Din v vrednosti našega denarja, kar je pomenilo pač najmanjši znesek za malomeščansko gospodinjstvo v tistih časih. Poleg tega pšenica, namenjena za kruh, ni bila niti najboljše kakovosti. Takrat je veljala lepa pšenica v našem denarju približno 68 par en liter, medtem 'ko je dal Huru za en liter samo 30 par. Tako varčevanje moža pa opravičujejo slabi časi, ki so jih takrat preživljale Tebe. O blesku in blagostanju tega kraljevskega mesta ui bilo več nobenega sledu in gospod Huru je imel kljub svoji častni službi najbrž precej majhno plačo. Iz drugih najdenih listin je tudi razvidno, da srednji sloji niso porabili za kruh več kakor v našem denarju 90 par na dan za dve osebi, četudi je bil kruh njih poglavitna hrana. Sluga nekega stotnika v egiptovski vojski je zapisoval vse izdatke svojega gospodarja. Iz teh zapisov spoznamo nekoliko način prehrane, pa tudi cene raznih živil. Ta gospod je še precej cenil meso, četudi je bilo takrat v primeri z dragimi živili zelo drago. (Pitan vol je veljal v našem denarju čez 1900 Din, o goseh pa beremo, da so veljale od 25 do 50 Din.) En dan je pojedel ta stotnik mesa za Din 2’70, drugič zopet za Din 1*35 kuretine, skoraj vsak dan pa za 45 do 135 par nasoljenih rib. Vendar je pa upošteval tudi veliko vrednost sirove in kuhane zelenjadi. V enajstih dneh je jedel štirikrat buče, vsakikrat za 45 do 135 par, za redkvico je izdal 75 par. Med zelenjadjo najdemo vpisan tudi ohrovt, repo, glavnato solato ter koprec ali komarček, kot začimbo pa česen in kumno. Pridno je užival tudi sadje, posebno granatna jabolka, smokve, orehe in dateljne. Ta Egipčan je prav dobro vedel, kaj je zdravo, ker je potrošil za zelenjad in sadje skoraj osemkrat toliko denarja kakor za meso. V razmerju z ostalimi živili pa je porabil precej olja za zabelo, in sicer za Din 7'65 v 11 dneh. Med temi zapisi pa ni najti nobenih izdatkov za pijačo. Najbrž je gospod stotnik pil svoje pivo ali vino izven doma. Cene drugih živil v tistih časih so bile tele: liter piva je veljal povprečno 45 par, prav toliko tudi domače vino. medtem ko je veljalo tuje, italijansko vino samo 30 par liter. Zato niso nič pomagali opomini: Egipčani, pijte egiptovsko vino!«, ampak je bilo treba uvesti primerno carino na živila, ki so jih uvažali, podobno kakor dandanes. Čudno pa zveni, da je bilo mleko še enkrat tako drago kakor pivo ali vino. Meso tudi ni bilo (v splošnem) vsakdanja hrana, kakor je dandanes v mnogih gospodinjstvih. Razmeroma visoke cene mesa nam pojasnjujejo, da so si ga privoščili le bolj premožni Egipčani. Sploh se je življenje premožnih slojev takrat zelo razlikovalo od življenja preprostega ljudstva, ki se je navzlic rodovitnosti dežele zelo borno preživljalo. Omenjeni stotnik je bil tudi zelo snažen človek. Za kopel v javnem kopališču je plačal Din 1*35. Perilo je dal oprati v enajstih dneh dvakrat in plačal za to Din 2'70—3’60. Pranje perila njegovega sluge je veljalo HO par. Izdatki za obleko pri srednjih slojih niso bili veliki, ker je bila ta narejena po večini iz platna. Obleka in plašč sta veljala od 22 do 180 Din. Praznična obleka bogate Aleksandrijke pa je veljala tudi do 2250 Din. V nasprotju z nizkimi cenami živil in obleke pa so imeli državni uradniki na vodilnih mestih izredno velike dohodke. Častnik v činu generala je dobival letno okroglo 435.000 Din. Vodja armade, ki je poveljeval za vlade kralja Ptolomeja Euergeta v Siriji, je imel razen dela bojnega plena 'še 12.000Din na dan ali štiri in pol milijona dinarjev na leto. A te velikanske številke že ne spadajo več v gospodinjstvo. Vendar pa smo videli, kako močno je bil že pred dva tisoč leti razvit čut za gospodinjstvo pri tem, na visoki stopnji kulture stoječem narodu. š. H. KUHARICA Lahka juha iz teletine za bolnike. Deni vil vode 1[i kg telečjega mesa in ko zavre, osoli in kuhaj eno uro. Kuhano meso vzemi iz juhe in ga drobno sesekljaj. V juhi pa kuhaj četrt ure eno žlico pšeničnega zdroba. Prideni jvdii sesekljano meso in postavi na mizo. Naravni ohrovt. Izreži ohrovtovim listom storžke ali rebra. Liste zreži na debele rezance in jih operi. Za srednje veliko ohrovtovo glavo razgrej v kozi eno žlico masti, pridemi dva stroka sesekljanega česna, žlico čebule, premešaj in stresi v kozo, prideni opran in ožet ohrovt, sol, ščep popra in nekaj žlic vode. Pokrij in praži do mehkega. Pražene gobe. Kilogram jurčkov očisti, jih zreži ali nakrhljaj na tenke liste, opari z vrelo vodo, odcedi, še z mrzlo oplakni in ožini. Deni v kozo 4—5 žlic olja, nekaj strokov sesekljanega česna, eno žlico zelenega petršilja, gobe in sol. Pokrij in praži eno uro ter od časa do časa prilij žlico tople vode. Postavi gobe s koruzno polento na mizo. Gobam lahko prideneš 1—2 žlici kisle smetane. Mešanica iz jajčevca (malencani). Operi 1ji kg jajčevca, ga obriši in zreži na listke. Olupi in operi 1/2 kg krompirja. Olupi xj„ kg paradižnikov, jim odstrani seme in jih zreži na kosce. Naloži v kozo najprej eno vrsto na listke narezanega krompirja, nato eno vrsto malencanija, nato eno vrsto paradižnikov, ki jih potresi s soljo, zrezanim zelenim petršiljem, česnom, čebulo in poprom. Na to polagaj zopet krompir, malencani in paradižnik ter nadaljuj, dokler vsega ne porabiš. Nato prilij olja in vode, vsakega pol, da je jed pokrita. Pokrij in postavi v pečico, kjer naj se pri zmernem ognju duši dve uri. Tako pripravljeno mešanico postavi s praženim rižem na mizo. Liptovski sir iz kravjega sira. Mešaj 10 dkg sirovega masla, primešaj 1jA kg domačega sira, ščep soli, kavno žličico gorčice in drobno zrezanega drobnjaka, ščep paprike in velik ščep stolčene kumne. Naloži na krožnik in postavi s kruhom na mizo. Jetrni puding. Namakaj 20dkg telečjih ali svinjskih jeter nekaj ur v mrzlem mleku. Nato jih operi in opraži z 8