489 Letnik 40 (2017), št. 2 1848, ko je zemljiška odveza globoko zarezala v njihovo gospodarsko moč. Na to namiguje tudi naslov knjige – razumeti motive, s tem pa tudi spodbuditi interes za raziskave plemstva, torej preseči nacionalistične stereotipe o plemstvu. V knjigi je precej pozornosti namenjene njihovim interesom za gospodar- ska vprašanja in njihovim članstvom v gospodarskih združenjih, prizadevanjem za realizacijo velikopoteznih projektov, ki so večino nasedli, bodisi zaradi objek- tivnih težav bodisi zaradi obtožb o koruptivnem ravnanju. Pomemben del njihovega vzpona je povezan z njihovo premišljeno ženi- tveno politiko. Avtorica poudarja, da omožene članice v družino niso prinesle samo premoženja in vpliva, marveč so družino trdno vključile v vrhnjo plast hrvaškega plemstva, pri tem pa so vplivale na svoje može. Središče njihovega udejstvovanja je bila skrb za družino in organizacija družbenih dogodkov, torej oblikovanje javne podobe o družini v višji družbi. Študija, ki je pilotska za vprašanje hrvaškega plemstva, posega na različna področja in pokaže vlogo plemstva v družbi, predvsem v času modernizacije, ko plemstvo na splošno izgublja nevidni spopad z meščanstvom na ekonomskem področju, počasneje pa tudi na političnem področju, zato se tudi plemstvo pri- lagaja družbenim silnicam, hkrati pa želi ohraniti samopredstavo odličniškega razreda. Željko Oset Aleksandra Gačić: Bogumil Vošnjak. Politik in diplomat Ljubljana: Jutro, 2017, 430 strani Slovenska zgodovinarka Aleksandra Gačić v politični biografiji Bogumila Vošnjaka obravnava vsestransko politično udejstvovanje diplomata, pravnika in politika, ki je pustil izrazit pečat v ključnih zgodovinskih trenutkih slovenskega naroda kakor tudi pri tlakovanju poti za skupno jugoslovansko državo, ki je na- stala po veliki vojni. S pričujočim delom Gačićeva prispeva pomemben kamenček v mozaik političnih biografij velikih Slovencev, ki so nastale v preteklem desetletju. V slo- venskem zgodovinopisju biografije v zadnjem času doživljajo velik razcvet, saj nudijo zanimiv vpogled tako v zgodovinska obdobja, v katerih so njihovi prota- gonisti delovali, kakor tudi v njihovo življenje, odnose, razmišljanja … Vošnjak vsekakor ni »tujec« slovenskemu zgodovinopisju. Knjiga temelji na analizi tako domače in tuje znanstvene kakor tudi spominske literature. Tukaj je vredno opozoriti na Vošnjakove objavljene spomine na obdobje velike vojne in dese- tletje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prav tako pa je treba opozoriti na Vošnjakov dnevnik iz obdobja velike vojne, ki ga je za objavo pred več kot dvajsetimi leti pripravil Vladimir Kološa in ga hrani Arhiv Republike Slovenije. Ta dnevnik prikazuje Vošnjakova razmišljanja med februarjem 1915 in aprilom 1918, ko se je zbližal z Jugoslovanskim odborom in se preselil iz monarhije. V tem času je kot edini predstavnik Slovencev sodeloval pri pripravi Krfske de- klaracije in opozarjal velesile na negotovo prihodnost jugoslovanskih narodov, kar ga je med veliko vojno pripeljalo v ZDA. Prav tako pa monografija temelji na analizi številnih Vošnjakovih razprav in časniškega gradiva, ki je izhajalo na Slovenskem, v zamejstvu in emigraciji. Velika kakovost monografije leži v celovitem in akribičnem študiju nepre- cenljivega primarnega arhivskega gradiva. Arhiv Republike Slovenije hrani 9 te- kočih metrov ali 73 fasciklov Vošnjakove arhivske zapuščine v osebnem fondu z oznako SI AS 1039. Gradivo se nanaša predvsem na obdobje velike vojne in tja do druge svetovne vojne. Vsebuje tako imenovano Vošnjakovo »familiarijo« – 490 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions družinske dokumente, ki vsebujejo med drugimi dokumenti tudi Vošnjakovo avtobiografijo, testamente, govore ob smrti očeta Mihaela Vošnjaka in gradivo, ki se nanaša na premoženje družine. Izjemno pomembno gradivo predstavlja Vošnjakova korespondenca s številnimi politiki, intelektualci in tudi diplomati. Prav tako pa med njegovo arhivsko zapuščino v osrednjem slovenskem arhivu najdemo dokumente iz časa, ko je deloval v Jugoslovanskem odboru, na mirovni konferenci v Parizu, bil poslanik SHS v Pragi, Ustavodajni skupščini in Narodni skupščini in še mnogo več. Pomemben vpogled v Vošnjaka kot politika in inte- lektualca pa nudijo tudi številne ohranjene spomenice, resolucije in razprave. O Vošnjakovem delovanju po drugi svetovni vojni priča arhivsko gradivo v Arhivu Studie Slovenice, kjer v fondu z oznako ASS 113 hranijo 2,4 tekočega metra oz. 24 škatel gradiva. Gradivo nudi izjemno pomemben vpogled v Vošnja- kovo delovanje po drugi svetovni vojni, ko se je iz Rima, kjer je živel med letoma 1945 in 1947, preselil v ZDA, kjer je postal aktiven član slovenske skupnosti. Med Vošnjakovo arhivsko zapuščino najdemo dokumente Narodnega odbora za Slovenijo, v katerem je deloval, številne razprave, spomenice, ki se nanašajo na ameriško in jugoslovansko politiko in družbo. Biser arhivskega gradiva v Arhivu Studie Slovenice predstavlja še neobjavljeni Vošnjakov povojni dnevnik, za ka- terega lahko le upamo, da bo ugledal luč sveta. Ob gradivu v Arhivu RS in Arhivu Studie Slovenice je Gačićeva preučila tudi arhivske dokumente, ki se nahajajo Arhivu Jugoslavije – v tako imenovanem diplomatskem arhivu, v katerem je kot ena prvih slovenskih raziskovalk dobila vpogled v zapuščino nekdanjih slovenskih oz. jugoslovanskih diplomatov. Gačićeva se je pri pripravi Vošnjakove biografije soočala s »problemom«, ki si ga pravzaprav želi vsak zgodovinar; to je obsežna zapuščina, ki je plod Vo- šnjakovega akribičnega dela, ki pa je zahtevala temeljito presojo in oceno arhi- vskega gradiva. Gačićeva slednje opravi suvereno in z odliko. Uvodoma Gačićeva v zgoščenem pregledu predstavi Vošnjakov rod, a kot sama pravi le zato, da bi raziskala poznejšo opredelitev Bogumila Vošnjaka za politiko in svetovni nazor. Pri tem ugotavlja, da mu je odnos do politike bil prav- zaprav položen v zibelko, saj je Bogumil kot osebnosti, ki sta najbolj vplivali na smer njegovega življenja, omenjal prav svojega očeta Mihaela in strica Josipa, ki sta pustila svoj pečat v slovenski novejši zgodovini. V nadaljevanju predstavi protagonistovo mladost, njegovo odraščanje in šolanje. Ponudi nam pogled na Vošnjaka kot literata, pesnika in njegove interakcije s posamezniki, ki so podob- no kot on soustvarjali poznejšo usodo slovenskega naroda. V nadaljevanju monografije se Gačićeva loti analize Vošnjakovega delo- vanja na političnem in diplomatskem področju. Predstavi Vošnjakov odnos do jugoslovanske ideje, habsburške monarhije in zbliževanje z Jugoslovanskim od- borom. Kot član le-tega se Vošnjak poleti 1915 preseli v London in kot edini Slovenec dve leti pozneje podpiše Krfsko deklaracijo, ki pred natanko sto leti, podobno kot Majniška deklaracija, pomaga tlakovati pot povojni jugoslovanski državi. Gačićeva predstavi Vošnjakovo medvojno delovanje v ZDA, kjer je agitiral med slovenskimi izseljenci za jugoslovansko idejo in poskušal prepričati ame- riško javnost v smiselnost in potrebnost »razpustitve« habsburške monarhije. Prav tako pa opozori tudi na Vošnjakovo popustljivo držo proti Srbom, zaradi česar je po veliki vojni bil večkrat deležen kritik slovenske politike. V velikem zanosu ob nastanku nove skupne jugoslovanske države in bli- žajoči se mirovni konferenci v Parizu je januarja 1919 Vošnjak v časniku Slo- venec zapisal, da je želela »/…/ nova mlada nacija, polna brezmejnih energij, biti kovač svoje sreče in svoje nedeljive bodočnosti«. Eden izmed »kovačev« te bodočnosti je postal tudi Vošnjak. Gačićeva obširno predstavi Vošnjakovo vlogo kot generalnega sekretarja delegacije novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu v letih 1919 in 1920 in vlogo poslanca pri osnovanju jugoslovanske države v ustavodajni skupščini v Beogradu. Ponov- no opozori na kritike dela slovenske politike na račun Vošnjakove popustljivosti 491 Letnik 40 (2017), št. 2 proti Srbom, ko se je zavzel za unitarno državo in je kritiziral opozicijski pre- dlog ustave, ki je predvideval avtonomijo historičnih dežel, ter nastopil proti manifestu slovenskih kulturnih delavcev. Vošnjak se je zavzel za integralno ze- dinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v enotno državo. Gačićeva ugotavlja, da je bil Vošnjak v medvojnem obdobju deležen števil- nih kritik, da naj bi si od »naklonjenosti« srbski politiki obetal osebne koristi. Kot enega takšnih primerov predstavi njegovo imenovanje za izrednega vele- poslanika v Pragi leta 1921, kjer pa ugotavlja, da slednje vsekakor ni mogla biti uspešna kupčija, saj je na mestu veleposlanika ostal le dobri dve leti. Gačićeva ugotavlja, da je Vošnjak od te drže imel več bridkosti kot koristi. Politična klima v Jugoslaviji je po Vošnjakovi vrnitvi pravzaprav tudi povzročila, da Vošnjakova zvezda kljub velikim sposobnostim pravzaprav ni več uspela zasijati v svoji pol- ni moči in ni uspel doseči vidnejših kariernih uspehov. Slave mu ni prineslo niti mesto poslanca v Narodni skupščini, za katerega je bil izvoljen leta 1931. Med drugo svetovno vojno je Vošnjak ostal zvest kralju in se pridružil gibanju Draže Mihajlovića, kar mu je po komunističnem prevzemu oblasti ob koncu vojne pustilo praktično le eno možnost: beg iz domovine. Gačićeva pred- stavi njegovo epopejo in soočanje s težavami vsakdana, ko je moral graditi novo eksistenco. Sprva se je Vošnjak znašel v Italiji, kjer se je zatekel v večno mesto in se povezal s slovensko opozicijo v boju proti Titovi komunistični Jugoslaviji. V zadnjem delu monografije Gačićeva predstavi selitev Vošnjaka leta 1947 v ZDA, kjer je postal aktiven član slovenske skupnosti in se boril za upor proti komu- nističnemu režimu. Svoje ljubljene domovine ni nikoli več obiskal. Leta 1959 je kot zadnji živeči član Jugoslovanskega odbora in podpisnik Krfske deklaracije umrl v Washingtonu. Ob politični biografiji Karla Verstovška, ki je izšla v letu 2016, je v mozaik političnih biografij slovenskih osebnosti novejše in sodobne zgodovine Gačiće- va prispevala že drugi zelo pomembni kamenček. Verjamem, da pa ne tudi za- dnjega. Gregor Jenuš