8
How the assessment criteria for swimming knowledge and swimming abilities 
were supplemented
Abstract
Several swim tests and certain criteria for assessment of swimming knowledge and swimming skills is used in Slovenia. These 
criteria have proven to be good and have successfully supported the system of swimming learning. They have changed and up-
dated several times since their constitution thirty years ago. The purpose of the paper is to present the professional background 
of its latest changes and updates from 2018.
Key words: knowledge evaluation, non-swimmers, swimmers, learning, teaching.
izvleček
Ocenjevanje znanja plavanja in plavalnih 
sposobnosti pri nas poteka s pomočjo 
uveljavljenih meril. Ta merila so se po-
kazala kot dobra in uspešno podpirajo 
sistem učenja plavanja. V dobrih tride-
setih letih od njihovega osnovanja so se 
nekajkrat spremenila in posodobila. Na-
men članka je predstavitev strokovnega 
ozadja zadnjih dopolnitev in sprememb 
iz leta 2018.
Ključne besede: ocenjevanje znanja, nepla-
valci, plavalci, učenje.
Jernej Kapus
Kako so se dopolnila merila za ocenjevanje 
znanja plavanja in plavalnih sposobnosti

iz prakse za prakso
9
 „ Uvod
Učenje plavanja je proces, pri katerem 
mora učitelj ugotoviti začetno znanje in 
stanje sposobnosti učencev, spremlja-
ti vmesne spremembe in ovrednotiti ter 
oceniti končni napredek (Kapus idr., 2002). 
S plavalnim preizkusom jih tako na začetku 
lahko dobro spozna, oblikuje homogene 
učne skupine in načrtuje primeren učni 
program, ki ga bo s pomočjo vmesnih te-
stiranj ustrezno prilagajal. S končno oceno 
napredka si lahko postavi usmeritve za 
prihodnja učenja. Pri tem so mu v pomoč 
pri nas že uveljavljeni preizkusi in merila, s 
katerimi učence umesti v standardizirane 
stopnje glede na njihovo plavalno znanje 
in plavalne sposobnosti. Prva merila so bila 
pri nas sprejeta že leta 1989 (Šink, Kapus, 
Prešern in Cankar, 1990). Obsegala so pet 
stopenj, in sicer:
1. stopnja Delfinčka, ki je bila določena s 
preizkusom 25 metrov plavanja s po-
ljubnim načinom in s štartom iz vode 
ali s skokom. Stopnja je opredeljevala 
neplavalca oziroma takrat – malce ne-
posrečeno poimenovanega – plavalca 
pripravnika.
2. stopnja Bronastega delfina, ki je bila do-
ločena s preizkusom 50 metrov plavanja 
s poljubnim načinom in z začetnim sko-
kom na noge v vodo. Med plavanjem 
je moral učenec izvesti še vajo varnosti, 
pri kateri je iz ležečega prsnega položa-
ja prešel skozi pokončni v ležeči hrbtni 
položaj, se v tem položaju obdržal 3 se-
kunde ter se vrnil nazaj skozi pokončni v 
ležeči prsni položaj. Stopnja je oprede-
ljevala plavalca. 
3. stopnja Srebrnega delfina, ki je bila do-
ločena z dvema preizkusoma, kot sta 
neprekinjeno 10 minutno plavanje in 
plavanje 50 ali 100 metrov kravl z dolo-
čeno časovno normo in začetnim sko-
kom na glavo v vodo. Stopnja je opre-
deljevala dobrega plavalca.
4. stopnja Zlatega delfina, ki je bila dolo-
čena s preizkusom 150 metrov mešano 
z določeno časovno normo in začetnim 
skokom na glavo v vodo. Stopnja je 
opredeljevala odličnega plavalca.
5. stopnja Delfina-reševalca, ki je bila do-
ločena s petimi preizkusi, kot so pla-
vanje 200 metrov v času 5 minut ali 
bolje, plavanje 15 metrov pod gladino, 
potopitev do globine 3 metrov in dvig 
2 kilogramov težkega predmeta, tran-
sport utapljajočega in metanje reševal-
ne žoge v cilj. Stopnja je opredeljevala 
plavalca reševalca.
Ker so bila merila premalo občutljiva za 
ocenjevanje znanja plavalnih začetnikov 
in zato za njih ne dovolj spodbudna, so jih 
leta 1997 nekoliko spremenili in dopolnili še 
s štirimi stopnjami, ki so natančneje opre-
delila znanje neplavalca (Jurak in Kovač, 
1998). Takrat posodobljena merila so torej 
obsegala devet stopenj znanja plavanja in 
plavalnih sposobnosti:
1. stopnja, ki je opredeljevala neplavalca, 
neprilagojenega na vodo.
2. stopnja Bronastega morskega konjič-
ka, ki je bila določena s preizkusom 5 
sekundnega drsenja v prsnem položa-
ju z glavo v vodi po gladini. Stopnja je 
opredeljevala neplavalca.
3. stopnja Srebrnega morskega konjička, 
ki je bila določena s preizkusom plava-
nja 8 metrov s poljubnim načinom in s 
štartom iz vode. Stopnja je opredelje-
vala neplavalca.
4. stopnja Zlatega morskega konjička, ki 
je bila določena s preizkusom plavanja 
25 metrov s poljubnim načinom in s 
štartom iz vode. Stopnja je opredelje-
vala neplavalca.
5. stopnja Delfinčka, ki je bila določena s 
preizkusom plavanja 35 metrov s po-
ljubnim načinom in začetnim skokom 
na noge v vodo. Stopnja je opredelje-
vala neplavalca.
6. stopnja Bronastega delfina, pri kateri 
se preizkus ni spremenil.
7. stopnja Srebrnega delfina, pri kateri se 
preizkusa nista spremenila.
8. stopnja Zlatega delfina, pri kateri se 
preizkus ni spremenil.
9. stopnja Delfina-reševalca, pri kateri se 
preizkusi niso spremenili.
Ta merila so se pokazala kot dobra in so do 
danes uspešno podpirala sistem oplavanje-
vanja pri nas.
1
 Kljub temu so se v dvajsetih 
letih od zadnje spremembe pojavile po-
bude po dopolnitvah obstoječih meril, po 
1
Podobna merila, s katerimi se ocenjuje bodisi 
znanje plavanja bodisi vodne kompetence, po-
znajo tudi številne druge plavalno razvite drža-
ve. Vodna kompetenca, izraz, ki se vedno bolj 
uveljavlja v doktrinah učenja plavanja po svetu, 
združuje (Langendorfer in Bruya 1995; Moran 
idr., 2012): 
 • zmožnost uporabe različnih plavalnih veščin 
in telesnih sposobnosti, ki so potrebne za re-
šitev nepričakovanih težav v vodi;
 • zmožnost uporabe védenja o nevarnostih in 
znanja o preventivnem delovanju v obliki za-
gotavljanja aktivne varnosti v vodi in ob njej.
jasnejši razlagi nekaterih preizkusov in po 
spremembi nekaterih stopenj. Zato je bila 
v letu 2016 imenovana delovna skupina za 
prenovo programa, ki je merila osvežila. 
V tej skupini smo bili zbrani predstavniki 
šolskega (Zavod za šport RS Planica), špor-
tnega (Plavalna zveza Slovenije) in izobra-
ževalnega sistema (Univerza v Ljubljani, 
Fakulteta za šport). Skupina je pripravila 
osvežitev meril, ki je predstavljala kompro-
misno rešitev med pobudami in interesi 
vseh vključenih deležnikov. 
Po tretji posodobitvi so merila za oceno 
znanja plavanja in plavalnih sposobnosti 
oblikovana v desetstopenjsko lestvico. Prve 
štiri (Bronasti morski konjiček, Srebrni mor-
ski konjiček, Zlati morski konjiček in Delfin-
ček) opredeljujejo neplavalce, naslednjih 
šest stopenj (Bronasti delfin, Srebrni delfin, 
Zlati delfin, Bronasti morski pes, Srebrni 
morski pes in Zlati morski pes) pa plavalce. 
Stopnja Bronasti delfin je torej še vedno ti-
sta stopnja, ki prva opredeljuje plavalca in 
ga loči od neplavalcev. Za vsako uspešno 
opravljeno stopnjo učenci dobijo NALEP-
KO, ki jo nalepijo na diplomo. 
Namen pričujočega članka ni podrobna 
predstavitev meril. Z njim želimo le pred-
staviti strokovno ozadje sprejetih dopol-
nitev in sprememb. Posodobljena merila 
(Martinjak, Pečaver, Kapus, Šajber in Ple-
stenjak, 2018), podrobnejšo razlago in pri-
poročila o izvedbi preizkusov (Kapus, 2018) 
lahko bralec najde v virih, ki so navedeni v 
literaturi in so prosto dostopni na svetov-
nem spletu.
 „ Dopolnitve meril z 
novimi stopnjami in 
pomožnimi nalogami
Plavalni vaditelji in učitelji so vrsto let opo-
zarjali, da so merila premalo spodbudna za 
plavalce, ki prehajajo iz plavalnih šol v tek-
movalno plavanje. Zato smo jih dopolnili s 
tremi novimi stopnjami, kot so: Brona-
sti morski pes
2
, Srebrni morski pes
3
 in 
2
Za osvojeno stopnjo Bronastega morskega psa 
mora učenec: 
 • preplavati 1000 metrov brez vmesnih počit-
kov in postankov (hitrost plavanja vsi prilaga-
jaj sam) in
 • se preizkusiti v vodnem športu iz nabora (ka-
jak/kanu, veslanje na deski stoje, vaterpolo, 
vodna aerobika, vodna košarka, jadranje na 
deski, umetnostno plavanje).
3
Za osvojeno stopnjo Srebrnega morskega psa 
mora učenec:
 • preplavati 25 metrov delfin in
 • se preizkusiti v dveh vodnih športih iz nabora.

10
Zlati morski pes
4
. Te stopnje bodo sicer 
za učence v programih plavanja v šolskem 
sistemu verjetno prezahtevna, menimo pa, 
da bodo dobra spodbuda za vse tiste, ki so 
že zelo dobri plavalci in se želijo ukvarjati 
tudi s tekmovalnim plavanjem.
Merila smo dopolnili s pomožnimi nalo-
gami. Njihov namen je učence postopoma 
pripraviti na preizkuse pri posamezni sto-
pnji. Izvedba pomožnih nalog in uspešnost 
učenca pri njih NISTA OBVEZNA za uspešno 
opravljeno stopnjo in osvojitev diplome. 
Pomožne naloge so učiteljem le v pomoč 
in učencem za vzpodbudo. Za vsako uspe-
šno opravljeno pomožno nalogo učenci 
dobijo NALEPKO, ki si jo nalepijo v knjižico 
(Slika 1). Šestindvajset pomožnih nalog je 
združenih v štiri sklope:
1. sklop obsega 7 pomožnih nalog, ki se 
nanašajo na stopnje morskih konjičkov,
2. sklop obsega 8 pomožnih nalog, ki se 
nanašajo na stopnje delfinčka in delfi-
nov,
3. sklop obsega 7 pomožnih nalog, ki se 
nanašajo na stopnje morskih psov. 
4. sklop obsega 4 pomožne naloge, ki se 
nanašajo na znanje samoreševanja in 
pomoči drugim ob težavah v vodi ali ob 
njej. Te vsebine sicer niso posebna sto-
pnja, opredeljen so le z nalepkami kitov.
 „ Spremembe preiz-
kusov pri nekaterih 
stopnjah
Spremembe preizkusov pri 
stopnjah Srebnega in Zlatega 
delfina
Pri preizkusih plavalnih tehnik stopenj 
Srebrnega in Zlatega delfina smo od-
stranili časovne norme. Uvaja se kvalita-
tivni pristop k ocenjevanju, kar pomeni, da 
mora učitelj oceniti, ali je učenec zadostil 
kriterijem primerne izvedbe ene (stopnja 
Srebrni delfin)
5
 ali treh (stopnja Zlatega del-
fina) plavalnih tehnik. 
4
Za osvojeno stopnjo Zlatega morskega psa 
mora učenec:
 • preplavati 200 metrov mešano (50 metrov 
delfin, 50 metrov hrbtno, 50 metrov prsno in 
50 metrov kravl) in
 • se preizkusiti v treh vodnih športih iz nabora.
5
Pri preizkusu stopnje Srebrni delfin kravl ni več 
edina možna plavalna tehnika, temveč lahko 
učenec izbere med hrbtnim, prsnim ali kravlom 
sebi najprimernejšo.
Poenostavljeni načini plavanja, kot so 
žaba, reševalni kravl in germanija so 
bodisi preproste oblike plavanja bodisi 
uporabne plavalne tehnike. Zato se pri 
prikazu plavalnih tehnik ne priznajo.
Pri ocenjevanju plavalne tehnike naj se uči-
telj ne ozira na večino napak, ki se pri učen-
čevem plavanju pokažejo. Pozoren naj bo 
le na velike napake, zaradi katerih se prikaz 
ne prizna. Takšna napaka pri kravlu je dvi-
govanje glave iz vode pri vdihu (Slika 2). Vzrok 
za njo je neskladnost dihanja (gibanja glave 
in/ali dihalnega cikla) z zaveslaji. Najpogo-
steje gre za učenčevo težavo pri izdihova-
nju v vodo, ki ga med plavanjem ritmično 
določa sama plavalna tehnika.
6
 
6
Kadar učencu ne uspe končati izdiha pod gladi-
no (zaradi počasnega izdiha ali izdiha skozi nos), 
mora izdihovati tudi, ko ima obraz nad njo. Ker 
je to obdobje kratko (čas vdiha pri kravlu ni daljši 
od 0,5 sekunde, Cardelli, Lerda in Chollet, 2000), 
mu zmanjka časa za zadosten vdih. Zato ga ne-
pravilno podaljšuje ter tako poruši usklajenost 
gibanja glave z zaveslaji.
Veliki napaki pri prsnem sta nesimetričen 
udarec in nenastavljeno eno ali obe stopali 
med udarcem (Slika 3). Napaki, ki sta si po-
gosto vzrok druga drugi, izhajata iz slabega 
nadzora gibanja nog in stopal v prsnem 
položaju, pri katerem vidni nadzor ni mo-
goč. Vzrok nenastavljenega stopala je lahko 
tudi slaba gibljivost gležnja.
Pri hrbtnem je pravilen položaj telesa na 
gladini ključen za sproščeno in učinkovito 
plavanje. Zato je velika napaka, če učenec 
med plavanjem sedi (Slika 4 levo). Zaradi 
tega je bolj potopljen, udarja globlje, težje 
vesla in ima težave z obdržanjem obraza na 
gladini. Druga velika napaka pri hrbtnem je 
nepravilna koordinacija med rokami (roka 
ujame roko, zaradi predolgega čakanja ob 
telesu; Slika 4 desno).
Velike napake pri skoku na glavo v vodo 
so skok na ploh, skok na strehico in skok brez 
odriva, torej le s padcem v vodo. Pri skoku na 
ploh učenec najpogosteje zaradi strahu, 
ne napne rok in z njimi ne učvrsti glave. 
Zato se mu ta med letom dvigne nad roke 
 
Slika 1. Naslovnica in ena od strani knjižice, v katero učenci lepijo nalepke za uspešno opravljeno 
pomožno nalogo.
 
Sliki 2. Velika napaka pri kravlu je dvigovanje glave iz vode pri vdihu.

iz prakse za prakso
11
in povzroči plosk doskok na gladino. Vzrok 
skoka na strehico, je učenčev odriv v tež-
išče. Zato je navora sile podlage in posle-
dično prečnega vrtenja telesa med letom 
premalo. Ker učenec vendarle skuša skočiti 
na glavo, se v pasu prepogne in preide v 
vodo hkrati z rokami in nogami. Pri skoku 
brez odriva gre najpogosteje za učenčev 
strah pred skakanjem na glavo v vodo. Ker 
pravilnega gibanja še ni osvojil in utrdil, so 
najprimernejše vaje za odpravljanje te na-
pake metodične vaje osnovnega skoka na 
glavo v vodo. 
Pri stopnji Srebrni delfin smo preizkusu 
plavalne tehnike in vzdržljivostnega plava-
nja 10 minut dodali preizkus plavanja v 
obleki, ki je pomembna vodna kompeten-
ca varnega plavalca (Stallman, 2017).
Spremembe pri stopnji, ki se 
nanaša na znanje reševanja  
iz vode
Reševanje iz vode zahteva od reševalca do-
bro oceno stanja utapljajočega in okoliščin 
nesreče, poznavanje različnih načinov reše-
vanja in predvsem ustrezno presojo lastne-
ga znanja plavanja ter reševanja iz vode. 
Zato je reševanje iz vode za neizkušenega 
in neveščega, a prepogumnega reševalca 
lahko zelo nevarno ali celo usodno. Tako 
se je pojavilo vprašanje, ali je podeljevanje 
diplome Delfin reševalec sploh primerno. 
Resnično se je do sedaj ta stopnja izjemno 
redko preizkušala. Zato smo jo zamenjali 
s sklopom pomožnih nalog za nalepke 
kitov. S pomočjo teh nalog bodo učenci 
pridobili teoretično in praktično znanje, 
kako:
 • se obnašati varno pri aktivnostih v vodi 
(predvsem pri skokih v vodo) in ob njej;
 • pomagati samemu sebi in drugemu ob 
težavah v vodi.
 „ Jasnejša razlaga 
preizkusov
Preizkuse, ki so izvajajo pri posamezni 
stopnji in pomožne naloge smo skušali 
napisati čim bolj jasno, nedvoumno, pre-
prosto in strokovno pravilno. Glede na to, 
da je uspešnost pri preizkusu stopnje Bro-
nastega delfina nujna za vsakega učenca, 
ki zaključuje osnovno šolo, je bilo do sedaj 
pričakovano največ strokovnih vprašanj 
o izvedbi oziroma natančneje o načinu 
plavanja pri tem preizkusu. Ta ni bil in še 
vedno ni določen s plavalno tehniko. 
Učenci lahko uporabijo poljuben način, 
torej preproste oblike plavanja (pasje in 
žabje plavanje, mlinček, plavanje z zaveslaji 
prsno in udarci kravl) ali uporabne plavalne 
tehnike (germanija, bočno, metulj) ali pla-
valne tehnike (kravl, prsno, hrbtno) ali pa 
druge načine plavanja. To je sedaj jasneje 
opredeljeno.
Prosta izbira načina plavanja je skladna z 
doktrino v številnih drugih plavalno razvi-
tih državah. Razloga za to sta najmanj dva, 
in sicer:
 • Vsak učenec naj preizkus opravi z nači-
nom, ki je njemu najbližji in ki ga bo naj-
verjetneje uporabil pri nenadnem padcu 
v vodo (Stallman, 2014).
 • Z natančno opredelitvijo se ne želi do-
ločiti učečega načina plavanja (Stallman, 
2014). Lepota začetnega poučevanja 
plavanja je namreč tudi v tem, da obsta-
jajo različne poti, po katerih se pride do 
istega cilja, torej do varnega plavalca. Ob 
univerzalni in po svetu najbolj razširjeni 
metodi, ki temelji na prilagajanju na vodo 
in učenja plavalnih tehnik, so tudi druge, 
pri katerih gre lahko za prilagoditev uni-
verzalne metode, bodisi starosti, razvoju 
in posebnostim učencev bodisi različnim 
pogojem učenja bodisi uporabi določe-
nih pripomočkov. Pri nekaterih se pou-
čuje le plavalne tehnike, pri drugih učitelj 
uporablja tudi druge načine plavanja (Zu-
pan idr., 2018).
Ob tem se je potrebno zavedati, da bi bila 
določitev plavalnih tehnik kot edinih mo-
žnih načinov plavanja pri tej stopnji ver-
jetno prezahteven zalogaj, predvsem za 
učence s posebnimi potrebami. Zavedati 
se namreč moramo, da natančna strokov-
na razlaga plavalno tehniko opredeljuje kot 
ciklično gibanje plavalca med plavanjem, 
ki je opredeljeno s tekmovalnimi pravili 
(Kapus idr., 2002). Ta pa ne dovoljujejo ve-
likih napak (Slike 2, 3 in 4), ki se sicer zelo 
pogosto pojavijo v procesu učenja in tudi 
kasneje med rekreativno plavalno vadbo 
(Stibilj, 2016). Plavanja s takim napakami so 
še vedno varna. Z njimi se je možno ob-
držati ali premikati se po gladini tudi dlje 
časa, niso pa to plavalne tehnike! Običajno 
 
Slika 3. Veliki napaki pri prsnem sta nesimetričen udarec (levo) in nenastavljeno desno stopalo med 
udarcem (desno).
 
Slika 4. Veliki napaki pri hrbtnem sta sedeč položaj (levo) in nepravilna koordinacija med rokami 
(desno).

12
gre za preproste oblike plavanja ali uporab-
ne plavalne tehnike.
Prosta izbira načina plavanja pri preizku-
su stopnje Bronastega delfina pa ne po-
meni, da učitelji ne poučujemo plavalnih 
tehnik. Kje pa! Sploh v šolskem sistemu, 
kjer so raznolikosti učencev večje, čas za 
poučevanje in verjetno razpoložljivost 
pripomočkov pa manjša kot v plavalnih 
šolah, je običajna metoda poučevanja 
plavanja s pomočjo plavalnih tehnik še 
vedno najprimernejša in najbolj učinko-
vita.
 „ Oprema učencev
Pri preizkusih naj učenci uporabijo isto 
opremo, kot so jo pri učenju. To pomeni, 
da so oblečeni v primerne kopalke, ki jih 
med plavanjem ne ovirajo. Za dekleta so 
najprimernejše enodelne ali športne dvo-
delne kopalke. Pri slednjih naj imajo hlačke 
vrvico v pasu. Fantje naj uporabijo športne 
kopalke z vrvico v pasu. Takšne oprijete ko-
palke jim omogočajo neovirano plavanje z 
minimalnim dodatnim uporom, brez stra-
hu pred nenadejano izgubo med drsenjem 
po skoku in obratih. Nasprotno, bermuda 
hlače ustvarjajo večji dodatni upor in ovi-
rajo učinkovito plavanje. Zaradi higienskih 
vzrokov je njihova uporaba v nekaterih ba-
zenih celo prepovedana. 
Pri uporabi plavalne kape se mora upo-
števati kopališki red. Ponekod je uporaba 
za vse goste nujna, v večini bazenov je le 
poljubna. Kljub vsemu je uporaba plaval-
ne kape zelo priporočljiva za vse učence z 
daljšimi lasmi. Speti daljši lasje so namreč 
nujen pogoj za neovirano dihanje med 
plavanjem, pri čemer se je potrebno zave-
dati, da spenjanje z elastikami in sponkami 
običajno ni dovolj čvrsto, da bi ustrezno 
zadržalo lase med hitrejšim plavanjem s 
pravilnim potapljanjem glave.
Uporaba plavalnih očal ali mask je pri te-
stiranju dovoljena, razen pri:
1. pomožnih nalogah morskih konjičkov, 
s katerimi se ocenjuje znanje gledanja 
pod gladino, 
1. testu,
1. pomožni nalogi kita, s katero se oce-
njuje znanje samoreševanja v primeru 
mišičnega krča.
Pri teh pomožnih nalogah in testu je 
uporaba možna le na predlog zdravnika. 
Slednje je tudi edini razlog za uporabo 
zamaškov za ušesa. Razen pri pomožnih 
nalogah plavanja udarcev v prsnem ali hrb-
tnem položaju, uporaba plovnih pripo-
močkov pri testiranjih ni dovoljena. Tudi 
uporaba dihalke in plavutk pri testiranjih 
ni dovoljena.
 „ Ocenjevanja znanja 
plavanja določa 
učenje in obratno
Začetno učenje plavanje
Učenci v začetnem učenju plavanja so 
neplavalci, ki so različno stari in sposobni. 
Zato učenje ali samo njihovo zadrževanje 
v vodi in ob njej zahteva prisotnost odrasle 
osebe. Cilj začetnega učenja, ki traja do sto-
pnje Bronasti delfin, je sorazmerno varen 
plavalec. Z učenjem mora torej neplavalec 
dobiti primerne vodne kompetence, ki mu 
bodo omogočale ustrezne reakcije tudi ob 
nepričakovanih zapletih v vodi in ob njej 
(Stallman, 2017). 
Védenje, katera plavalna znanja in vešči-
ne so za VARNEGA plavalca potrebna, je 
torej pri poučevanju plavanja učiteljev 
nujen smerokaz. 
Začetno učenje je sestavljeno iz dveh rav-
ni, kot sta prilagajanje na vodo in učenja 
plavanja. Slednje predstavlja učenčevo 
obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu 
omogočajo varno gibanje v želeni smeri na 
vodni gladini ali pod njo. Poteka lahko po 
različnih metodah. 
Običajna, po svetu in pri nas najbolj razšir-
jena metoda, deli začetno prilagajanje na 
vodo na šest stopenj (prilagajanje na upor 
vode, prilagajanje na potapljanje glave, 
prilagajanje na gledanje pod gladino, prila-
gajanje na izdihovanje v vodo, prilagajanje 
na plovnost in prilagajanje na drsenje) in 
nato nadaljuje z učenjem plavalnih tehnik 
na osnovni ravni, nadvodnih obratov ter 
osnovnih skokov na noge in na glavo v 
vodo. Pri tem gre za učenje osnovne ravni 
osvojenosti gibanj, katerega glavni namen 
je z enostavnimi in nezapletenimi gibi 
omogočiti neplavalcu obdržanje na vodni 
gladini, enostavno obračanje in varno ska-
kanje v vodo. 
Ob predstavljeni metodi so tudi druge, pri 
katerih gre lahko za prilagoditev običajne 
metode, bodisi starosti, razvoju in poseb-
nostim učencev (Halbigova metoda, Fre-
dov program, učenje paraplavalcev), bodisi 
različnim pogojem učenja (učenje v glo-
boki vodi, Halbigova metoda) bodisi upo-
rabi določenih pripomočkov (Fredov pro-
gram, Halbigova metoda, učenje plavanja 
z uporabo maske in dihalke). Pri nekaterih 
se poučuje le plavalne tehnike, pri drugih 
učitelj uči tudi druge elemente obvladova-
nja telesa na gladini (tudi različna vrtenja in 
plavanje na mestu pri Hallwickovi metodi; 
Kapus in sodelavci, 2002) in/ali uporablja 
druge načine plavanja (učenje plavanja 
preko preprostih oblik gibanja, kot so: pasje 
in žabje plavanje ter mlinček
7
; Zupan, Kov-
čan, Jazbec, Raušl in Kapus, 2018).
Nadaljevalno učenje plavanja
V nadaljevalno učenje plavanja se vključi-
jo plavalci, učenci, ki so že osvojili stopnjo 
Bronastega delfina. Cilj nadaljevalnega uče-
nja je nadgradnja znanja iz začetnega 
učenja, torej učinkovitejše, bolj sproščeno 
in bolj ekonomično plavanje, ki omogoča 
tudi dolgotrajnejše napore. Slednjemu lah-
ko zadostijo le plavalne tehnike na nadalje-
valni ravni, podvodni obrati in štartni skoki. 
Ob tem lahko učenec spozna še druge pla-
valne dejavnosti in vodne športe.
 „ Viri
1. Cardelli, C., Lerda, R. in Chollet, D. (2000). 
Analysis of breathing in the crawl as a functi-
om of skill and stroke characteristics. Percep-
tual and motor skills, 90 (3), 979 –987.
2. Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček. 
Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.
3. Kapus, J. (2018). Razlaga dopolnjenih meril 
za ocenjevanje znanja plavanja in plavalnih 
sposobnosti. Priročnik za magistre in profe-
sorje športne vzgoje ter učitelje in vaditelje 
plavanja. Pridobljeno iz https://www.sport-
mladih.net/uploads/cms/file/NSP/NSP_pri-
rocnik_oktober_2018.pdf
4. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., 
Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čer-
mak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, Učenje. 
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za 
šport.
5. Langendorfer, S. J. in Bruya, L.D. (1995). Aqua-
tic readiness: Developing water competencies 
in young children. Champaign, IL: Human 
Kinetics.
7
Pri učenju s pomočjo preprostih oblik plavanja 
se izhaja iz gibanj, ki so učencu glede na položaj 
telesa, gibanja nog in rok, dihanja ter koordina-
cije gibov bližji in enostavnejši (Stallman, 2014). 
Z njihovo uporabo jih lahko učitelj spodbudi, 
naredi jim učenje prijetnejše in tudi uporabnej-
še. Kajti ti načini plavanja, ki izhajajo iz njih in pri 
katerih so gibi do neke mere celo refleksni, so 
tisti načini, ki jih bo učenec hipno uporabil ob 
nepričakovanem padcu v vodo (Stallman, 2014).

iz prakse za prakso
13
6. Martinjak, T., Pečaver, V., Kapus, J., Šajber, D. 
in Plestenjak, G. (2018). NAUČIMO SE PLAVA-
TI, merila za ocenjevanje znanja plavanja in 
plavalnih sposobnosti. Merila za ocenjeva-
nje znanja plavanja in plavalnih sposobnosti. 
Pridobljeno iz: https://www.sportmladih.
net/programi_som/naucimo_se_plavati/
nsp_merila
7. Moran, K., Stallman, R. K., Kjendlie, P., Dahl, 
D., Blitvich, J. D., Petrass, L. A., McElroy, G. K., 
Goaya, T., Teramoto, K., Matsui, A. in Shimon-
gata, S. (2012). Can you swim? An explorati-
on of measuring real and perceived water 
competency. International Journal of Aquatic 
Research and Education, 6, 122–135.
8. Stallman, R. K. (2014). Which Stroke First? No 
Stroke First! International Journal of Aquatic 
Research and Education 8 (1), 5–8.
9. Stallman, R. K. (2017). From Swimming Skill 
to Water Competence: A Paradigm Shift. 
International Journal of Aquatic Research and 
Education 10 (2).
10. Stallman, R. K., Major, J., Hemmer, S. in Haa-
vaag, G. (2010). Movement economy in bre-
aststroke swimming: A survival perspective. 
V: P . L. Kjendlie, R. K. Stallman in J. Cabri (Urd.), 
Proceedings of the XIth International symposi-
um for biomechanics and medicine in swim-
ming (pp. 79–80). Oslo: Norwegian School of 
Sport Science.
11. Stibilj, J. (2016). Ovrednotenje napak pri pla-
valnih tehnikah. Magistrska naloga. Ljubljana: 
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
12. Šink, I., Kapus, V., Prešeren, M. in Cankar, F. 
(1990). Kriteriji vrednotenja znanja plavanja in 
plavalnih sposobnosti v Sloveniji. V: V. Kapus 
(ur.), Zbornik del III. jugoslovanskega posveta o 
učenju plavanja in varnosti pred utapljanjem 
(str. 134–139). Ljubljana: Fakulteta za telesno 
kulturo.
13. Zupan, L., Kovčan, B., Jazbec, J., Raušl, M. in 
Kapus, J. (2018). Od pasjega plavanja do kra-
vla. Šport 66 (1/2), 91–95.
izr. prof. dr. Jernej Kapus
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport,
Katedra za individualne športe
Gortanova 22, 1000 Ljubljana
jernej.kapus@fsp.uni-lj.si