\/ DOMU UPOKOJENCEV NATABORU
Mirna življenjska jesen
Kadar se v govorjeni ali pisani besedi pojavi bese-dna zveza »dom upokojencev«, ima večina najprej v misfih stavbo, zgradbo, kjer prebivajo starejši Ijudje. In prav redki so tisti, kipri tem tudipomislijo, da seza stenami teh domov odvijajo tudi pestre in razno-vrstne aktivnosti, bogato življenje.
Odpravil sem se v dom upo-sojencev na Tabom, da bi ti-ho in neopazno zabeležil /sakdan oskrbovancev. Prvi vtis, ki ga ponuja prišleku iom na Taboru, je 12 nadstro-pij visoka stavba, ki je za upo-kojence prejkone nemirna. Dvigala so v njej že precej do-trajana in menda velikokrat tudi pokvarjena. To pa bo brž-kone tudi edina kritika, ki sem jo slišal pri tem obisku; gre pa na račun arhitektov, ki jim lahko štejemo kot olajše-valno okoliščino le dejstvo, da je dom na Taboru prvi na-mensko grajeni dom za upo-kojence v Sloveniji in na tem področju ni bilo kaj prida iz-kušenj.
Klepet z upokojenci
Sicer pa je dom na Taboru kljub svoji skorajšnji polno-letnosti - zgrajen je bil leta 1966 - še dobro ohranjen: pro-stori so lepi, sončni in tudi razmeroma funkcionalni. Ob vhodu v pritličju doma je bife, kjer lahko stanovalci, pa tudi drugi, popijejo skodelico ka-ve ali kozarec vina. Tu je še precej miz in stolov za počitek ter recepcija. Če pa zavijemo na levo, pridemo v dnevni prostor, kjer lahko oskrbo-vanci čez dan posedajo, bere-jo časopise, revije, knjige ter gledajo televizijo. Tu sem se tudi pogovarjal s stanovalci, ki so bivanje v domu zelo hva-lili.
Marija Glavič nam je pripo-vedovala: »V domu sem šele dobra dva meseca, vendar sem se takoj vključila v življe-nje, ki je zelo pestro. Za praz-nik republike sem sodelovala tudi pri igrici, s hrano in po-strežbo pa sem zelo zadovolj-na.« Smiljan Volčič je eden najmlajših v domu, staj; je 57 let, povprečna starost v domu pa je kar 82 let. Opisal nam je, kako preživljajo dneve: »Cas med zajtrkom, kosilom in ve-čerjo porabimo za branje, sprehode ali gledanje televizi-je. Imamo precej časnikov in revij, domačih in tujih, ima-mo pa tudi svojo knjižnico, ki jo vodimo oskrbovanci sami. Odprta je enkrat na teden in ima, moram reči, kar precej knjig. Razvito je tudi družab-no in kulturno življenje, mno-go prireditev pripravimo upo-kojenci, obiskujejo pa nas tu-di kulturna društva iz Ljub-ljane.«
Dom na Taboru je vedno za-seden, njegova zmogljivost pa je 320 postelj. Kot je omenil že Smiljan Volčič, je povprečna starost 82 let, najstarejša upo-kojenka pa bo čez leto dni praznovala 100-letnico. Seve-da pa se v takšnih domovih sklepajo nova poznanstva, tu-di bolj globoka, in včasih je med njimi mogoče najti tudi starejše mladoporočence.
Ceprav so domovi humane ustanove, je razumljivo, da je pri nekaterih pot od domače-
ga ognjišča v dom težka. Mari-ja Savelj je s prispodobo od-govorila: »Staremu drevesu je drugje težko pognati koreni-ne. In tako sem se ob prihodu v dom počutila slabo. Skrbelo me je, ali se bom znašla med tolikšnim številom ljudi, bala sem se, da bi prišla v kakšne spore. Vendar sem se kmalu privadila in mi je sedaj kar všeč.« Ana Pibernik pa je še dodala, da so delavci doma ze-lo prijazni in da je dovolj mož-nosti za zabavo ter miru za počitek.
Odprta vrata tudi navzven
Večina družabnih, kultur-nih in drugih prireditev pote-ka v jedilnici in klubu, ki so ga pred kratkim lepo obnovi-li. Za mnogo prireditev poskr-bijo kar upokojenci sami, ki imajo organizirano dramsko skupino, pevski zbor in majhen orkester. V domu se je predstavil tudi Ljubljanski oktet, 28. decembra pa bo v prostorih doma radijska od-daja Prizma optimizma, v ka-teri bodo nastopali tudi oskr-bovanci doma na Taboru.
S hrano ni večjih proble-mov, so zagotavljali nekateri upokojenci. Dokaz za to bi lahko bil tudi podatek, da vsak dan hodi na kosilo 150 Ijudi, ki ne prebivajo v domu. In nekateri trdijo, da je to edi-na javna dietna kuhinja na ož-jern območju mesta.
Dom na Taboru je torej širo-ko odprl vrata tudi navzven. Vabijo upokojence v bližnji okolici, da se udeležujejo vsa-kodnevnih aktivnosti in se poslužujejo storitev v domu. Pred nekaj meseci pa so uvedli še tako imenovano dnevno oskrbo, ki je novost na Slovenskem in predstavlja velik napredek pri skrbi za starejše občane. Dnevna oskr-ba obsega prehrano, osnovno zdravstveno varstvo, dejavno-sti, ki jih organizirajo v domu za svoje oskrbovance po pro-gramu dnevne terapije, vklju-čevanje v družabno dejavnost in možnosti počivanja. Upo-kojenec pridev jutranjih urah v oskrbo, pozno popoldne pa se vrača domov. Zmogljivosti so takšne, da bi lahko sprejeli 10 upokojencev na dom, tre-nutno pa se tega poslužujeta Scimo dva. Tukaj je torej še dovolj prostih mest.
V bivalnem prostoru sem opazil tudi papagaja, ki so ga oskrbovanci našli pred do-rnorn. Vzeli so ga za svojega, mu kupili kletko in ga seveda tudi pridno hranijo. Pa tudi za brezdome muce tod kar lepo poskrbijo.                   Miro Petek