Kaj se godi, če ima posestnik preveč dolgov. Tako zadolženi, kakor sedaj, se posestniki pri nas nikoli niso bili. Zaradi slabih letin in ker cena pridelkom pada, a stroški za obdelovanje in davke rastejo, je še menje misliti, da si opomorejo in se dolgov znebijo. Kaj jim tedaj storiti ? Nekaj časa visijo na posestvu, obresti ostajajo dolžni, na poplačanje dolga samega jim še misliti ni. Naposled se eden ali vsi upniki navolijo čakad in sedaj pride siromak na boben. Trikrat ga denejo pri nas v ,,GiazerZeitung" in ko rok doteče, pride den 3. dražbe, zvečinoma den, ko zadnjokrat pod svojo streho spi. Uvidevši, da bode kmalu ob vse djan, spozabi se tudi posestnik in začne razsajati in grabiti, kar in kolikor še mn je mogoče. V tej žalostni zadevi poroča nekdo v ,,Slov. Naiod" štev. 70. nNavadno je bilo dosihmal tudi, da so lastniki taka posestva, katerim je osoda javne dražbe pretila, zanemarjali, da niso njiv in vinogradov obdelovali, in da so gozde posekovali. Ali sedaj so v tem obziru postale stvari še mnogo, mnogo slabeje. V dokaz temu naj povem sledeče: Pred kratkim imelo bi se ceniti malo posestvo v ptujskem sodnijskem okraji. Hiša, hlevi in drugi prostori — vse je bilo v dobrem stanu. Blizu biše bil je sadovnik imajoč jako lepa drevesa, in gozd z debelimi brasti. V teku enega samega dne bila je biša 8 blevi in drugimi prostori vred do tal podrta, — še ognjišče, na katerem so predvečer krub pekli, ni cstalo! Debeli hiasti in drugo drevje se je posekalo in deloma odpeljalo deloma saruo na sosednja posestva spravilo. Kaj enakega še do denašnjega dne nismo videli in doživeli. Res je, da so eksekuti prejšnjih časov gozde sekali in pustošili, da so od biš prodavali vse, kar se je dalo ločiti; a dobrih hiš niso podirali, vinogradov in gadunosnikov niso pusfošili. Tudi jim ni prišlo v pamet, da bi celo zemljo raz njiv prodavali, kar se v novejšem času godi! Uže prej so bili upniki varstva potrebni, sedaj pa so ga še bolj! Preje so iskali zastonj pri sodnijah pomoči in zabtevali od advokatov nverbote", sedaj pa glasno vpijejo po pomoči in pretijo, da si bodo sami s silo pomagali, ako jim država neče in ne more pomagati. Vsi upniki si niso izposojenih denarjev po goljufiji dobili. Mnogo je takih, kateri so si izpoflojece groše s krvavimi žulji in z delom zaslužili! Ti zadnji tedaj tudi najbolj živo čutijo krivico, pouzroceuo jim po dolžnikih s tem, da se smejo dolžnikova posestva pred javno prodajo opustošiti in ob vso veljavo spraviti; kajti na dan prodaje dobi se za taka posestva komaj toliko, kolikor znese stara dača in dražbeui stroški. Vsi diugi morajo prazni odrinoti. Ali ni to žalostna prikazen?" Naši poslanci, vzlasti g. dr. Dominkui, so v tej reči uže v deželnem zboru v Gradci zahtevali pomoči. In tudi v državnem zboru so ministri obečali nekaj storiti. Toda do sedaj se ni zgodilo nič, a potreba je vsakako velika!