Poštnina plačana v gotovini Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Leto V. - Štev. 51 Gorica - 17. decembra 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek STO edina rešitev tržaškega vprašanja ■»Prve misli so najboljše«, pravi neki nemški pregovor. Akoravno ne velja ta pregovor za vse slučaje, je glede rešitve tržaškega vprašanja gotovo na mestu. Ustvaritev Samostojnega tržaškega ozemlja, kot so jo zamislili zavezniki ob koncu zadnje svetovne vojne, bi z nekaterimi dopolnitvami nedvomno najbolje u-strezala koristim Trsta ter zadovoljila prebivalce tržaškega mesta in njegove okolice. To bi tudi največ doprineslo k pomirjen ju na tem delu Evrope. Mnogi so celo mnenja, do bi bilo treba sedanje tržaško o-zemlje še povečati ter vključiti vanje vse tiste kraje, ki težijo neposredno k Trstu. Pa tudi v sedanji obliki bi Samostojno tržaško ozemlje lahko prospevalo ter postalo važno trgovsko in prometno središče za vso srednjo Evropo. Ker bi bilo to ozemlje pod varstvom ZN, bi obe narodnosti uživali enakopravnost v vsakem oziru na podlagi statuta, ki bi moral preprečiti vsako narodnostno diskriminacijo in zatiranje. S tako rešitvijo bi se gotovo strinjala večina tržaškega prebivalstva. Že zadnje občinske volitve so pokazale, da je velik del prebivalstva naklonjen temu, da ostane Trst samostojen. Koliko bolj bi se to pokazalo, ako bi se vršile volitve pod alternativo za samostojnost ali proti samostojnosti Trsta. Zadnje občinske volitve gotovo niso dale točne slike o stališču tržaškega prebivalstva napram tržaškemu vprašanju. Tako ne moremo verjeti, da so vsi volivci demokrščanske stranke proti samostojnosti Trsta, ampak smo prepričani, da so volili za stranke mnogi le zaradi njenega krščanskega programa, brez vsakega ozira do njenega stališča napram tržaškemu vprašanju. Da niso Tržačani preveč navdušeni, da bi bili priključeni Italiji, nam dokazuje apatija (brezčutnost), ki jo je pokazalo tržaško prebivalstvo ob priliki zavezniške odločitve s dne 8. oktobra. Če bi bilo tržaško prebivalstvo le količkaj navdušeno za Italijo, bi bilo moralo pokazati to navdušenje že takoj, ko je zvedelo novico o priključitvi cone A k Italiji, toda o tem navdušenju ni bilo ne duha ne sluha. Indiferentnost prebivalstva do tega dogodka je bila tako velika, da so mnogi časopisi čutili potrebo, zagovarjali to dejstvo s trditvijo, da tržaško ljudstvo žaluje za brali v coni B, in to v času, ko je italijanska vlada podala izrecno izjavo, da se s sprejemom zavezniške odločitve ne odpoveduje svojim pravicam do cone B. Zanimivo je, da je v tistih dneh, ko je ostal Trst popolnoma indiferenten, jugoslovansko ljudstvo ogorčeno demonstriralo zoper zavezniško odločitev. bele v nedeljo po zavezniški izjavi so Tržačani razvili nekaj zastav. a še te na povelje od zgoraj. Do manifestacij oziroma do demonstracij pa je prišlo skoraj en mesec pozneje in še te so bile organizirane od znanih nacionalističnih krogov. Sicer niso demonstracije vedno izraz večine prebivalstva, kajti pur tisoč mladih ljudi je vedno mogoče najti med četrtmilijon-skini Pr živalstvom, toda ti predstavljajo le kak procent vsega tržaškega prebivalstva. Indiferentnost tržaškega prebivalstva ob novici prepustitve cone A Italiji pa je nesporen dokaz, da tržaško ljudstvo ne mara. da bi prišlo pod Italijo. Tudi sklicevanje na velikansko udeležbo pri pogrebu padlih žrtev nima nobene veljave v tem pogledu, kajti, s svojo udeležbo pri pogrebu so hoteli Tržačani počastiti padle žrtve, nikakor pa ne izreči s tem svojega mnenja glede priključitve Trsta k Italiji. Če bi bili imeli zadnji namen, bi se bil nadvse mirni pogreb vse drugače končal. Tržaško vprašanje je še vedno lam, kot je bilo pred dvema mesecema. Kakor stojijo sedaj stvari, je malo verjetno, da bi prišlo do kakega sporazuma. Razlike med zahtevami Italije in Jugoslavije so prevelike. Italija vztraja še vedno pri zavezniški odločitvi z dne 8. oktobra ter se je le toliko vdala, da ne zahteva takojšnje zasedbe cone A. Poleg tega je pripravljena udeležiti se konference o tržaškem vprašanju pod pogojem, da dobi še pred konferenco nekaj novih položajev v Trstu. V ostalem pa vztraja na odločitvi zaveznikov glede cone A ter na zahtevi, naj bi o ostalem ozemlju odločil plebiscit. Kvečjemu bi bila pripravljena odstopiti nekaj obmejnih krajev v obeh conah tržaškega ozemlja. Jugoslavija pa bi bila pripravljena priznati mesto Jr st Italiji, a hoče zase skoro vse ostalo ozemlje tržaškega ozemlja, torej tudi italijanske kraje in mesta v coni B. Zadnje čase se je govorilo, da bi se spustila Jugoslavija v pogajanje glede teh istrskih mest, a vedno pod pogojem, da bi dobila v zameno neke kraje na Goriškem. Iz vsega tega je razvidno, da se zahteve Italije in Jugoslavije precej križajo in da bo prišlo do sporazuma le tedaj, če bo ena ali druga stranka popustila. Toda kdo naj popusti? Italija ne bo popustila, ker bi ostal sicer Trst brez vsakega najmanjšega zaledja oziroma okolice. Tudi ne more žrtvovati italijanskih mest v coni B ter jih prepustiti Titovemu komunističnemu pritisku. Pa tudi Jugoslavija ne more napram Italiji popustiti ter se zadovoljiti z nekaterimi postranskimi koncesijami. Četudi bi dobila Jugoslavija vse to, kar zahteva, bi morala žrtvovati lepe deset tisoče Slovencev, ki živijo v Trstu, ter jih prepustiti narodni smrti. Ali se to izplača? Ali bi ne bilo veliko bolj pametno, da pride do udejstvitve Samostojnega tržaškega ozemlja, ki bi bilo pod varstvom ZN in v katerem bi bila enakopravnost Slovencev z italijanskim življem popolnoma zaščitena? Češki zgodovinar Palackj je izrekel baje o Avstro-Ogrski tele besede: »Če bi ne bilo Avstrije, bi jo bilo treba ustvariti.« Podobne besede bi lahko izrekli še z večjo pravico o Samostojnem tržaškem ozemlju. V resnici, če bi ne bilo Samostojnega ozemlja, bi ga bilo treba ustvariti. In to ne samo z gospodarskega, ampak tudi z narodnega stališča. Atomska n©w«ret®st Predsednik Eisenhovver se je na povratku z bermudske konference ustavil v New Yorku, kjer je imel na Glavni skupščini Združenih narodov še isti večer (8. decembra) govor o atomski nevarnosti. Njegov govor je zaradi svoje važnosti zatemnil nekako sklepe bermudske konference, akoravno je bila tudi ta izredno važen dogodek svetovne politike. Eisenhower je orisal v svojem govoru uničevalno moč atomskega orožja, obenem pa je predlagal, da bi se ustanovila mednarodna organizacija, ki bi bila odgovorna za zbiranje in hranjenje atomskega materiala in ki bi izdelala načrte, da bi se ta material izkoristil v blaginjo človeštva. Ta organizacija, ki bi bila pod varstvom ZN, bi izdelala tudi načrt, kako bi zmanjšali oziroma odpravili sedanjo zalogo atomskega orožja. Iz tega Eisenhovverjevega govora hočemo navesti nekaj glavnih misli. Eisenhovver je v začetku svojega govora povedal, da ga je pozval h govoru glavni tajnik ZN Hamar-skjoeld. Nato je poudaril važnost Organizacije Združenih narodov ter zagotovil navzočim, da bodo Združene države podpirale to organizacijo odločno in v prepričanju, da Bo nudila upanje, ki prinese svetu lahko trajen mir in srečo ter blaginjo za vse ljudi. Kisfenhovver je nato dejal, da želi ob tej priložnosti povedati nekaj stvari, ki jih ameriška vlada in on nosita že več mesecev v mislih. Prisiljen sem, je nadaljeval Eisenhovver, da vam govorim danes v jeziku, ki bi ga najrajši nikoli ne uporabil. To je jezik o atomskem vojskovanju. Eisenhower je rekel, da je atomska doba tako naglo napredovala, da bi moral imeti vsak človek vsaj približno predstavo o razvoju atomske sile. V nadaljnem je naštel Eisenhower glavne stopnje razvoja atomske sile in atomskega orožja, od prve atomske eksplozije na svetu, ki se je dogodila 16. julija 1945. Od tedaj so izvedle Združene države že 42 a-tomskih eksplozij. Današnje atomske bombe so 25 krat močnejše kakor tiste, s katerimi se je začela a- tomska doba. Vodikove bombe pa imajo uničevalno moč, ki jo ima več milijonov ton najhujšega razstreliva (tritola). Danes presega sila ameriškega atomskega orožja, ki seveda dnevno narašča, mnogokratno celotno učinkovitost vseh bomb in vseh granat, ki so kdaj padle s kakega letala ali bile izstreljene iz kakega lopa na vseh bojiščih in v vseh letih druge svetovne vojne. Ena sama letalska skupina vrže lahko na vsak dosegljivi cilj lak uničujoč lovor atomskih bomb, ki presega po svoji eksplozivni sili vse bombe, ki so padle na Veliko Britanijo med drugo svetovno vojno. Eisenhovver je nato poudaril, da ne razpolagajo samo Združene države s strašno tajnostjo atomskega orožja, ampak tudi Velika Britanija in Kanada. Tajnost pozna tudi Sovjetska zveza, ki je v zadnjih letih izvedla vrsto atomskih poizkusov, med njimi vsaj enega z vodikovo bombo. Pa tudi druge države bodo prišle končno do tajnosti a-tomske bombe. Nato je Eisenhovver poudaril, da niti velika nadmoč v številu atomskega orožja in niti povračilni udarec ne moreta preprečiti strašne tvarne škode in izgube življenj, ki bi jih povzročil nenaden napad. Ne radarske opazovalnice ne obrambni sistem ne morejo jamčiti za varnost mest in državljanov pred sovražnim napadom. Če bi zadel tak napad Združene države, bi te odgovorile naglo in odločno. Obrambne zmožnosti Združenih držav so take, da bi povzročile lahko napadalcu grozne izgube. Povračilne zmožnosti pa so tolike, da bi bila napadalčeva dežela opustošena. Toda to so le dejstva, ki pa ne izražajo namena in upanja Združenih držav. Eisenhowei*jev predlog Namen Združenih držav je, pomagati človeštvu, da se znebi strahu pred takimi strahotami in da zado-bi zopet upanje in mir. Nato je Eisenhovver omenil prizadevanje Združenih držav in njenih zaveznic, Velike Britanije in Francije, da bi prišlo s Sovjetsko zvezo do razgovorov o nemškem, avstrijskem in korejskem vprašanju. Z veseljem smo ugotovili, je rekel Eisenhovver, da zadnja sovjetska nota ne vsebuje več nesprejemljivih pogojev za tako konferenco. Z vsem svojim duhom si bomo prizadevali samo za to, da bi rodila konferenca otipljive rezultate za mir. Nikoli nismo in nikoli ne bomo predlagali ali zahtevali, da bi Sovjetska zveza prepustila tisto, kar je po pravici njeno. Ameriški predsednik je prešel nato na predlog o atomski razorožitvi in o uporabi atomske energije v miroljubne in koristne namene. Opozoril je na sklep Glavne skupščine ZN od 18. novembra 1953 glede u-stanovitve posebnega pododbora ra-zorožitvene komisije, ki naj bi skušal najti zadovoljivo rešitev razorožitve. Združ. drž. so pripravljene sestati se zasebno z drugimi najbolj prizadetimi državami, da bi poiskale rešitev glede atomskega tekmovanja. Po Eisenhovverjevem mnenju ni dovolj, da se atomski material samo zmanjša ali odpravi, ampak ga je treba porabiti za miroljubne namene. Zato naj bi vse prizadete države začele prispevati iz zalog uranija in atomskega materiala v skupni atomski sklad mednarodna ustanove za atomsko silo, ki naj bi se ustanovila pod pokroviteljstvom ZN. Ta mednarodna ustanova bi morala izdelati načrte, kako naj bi se ta atomski material uporabil v blaginjo človeštva na poljedelskem in zdravstvenem polju in za proizvajanje električne sile na tistih področjih sveta, ki jim je primanjkuje. Združene države, je rekel Eisenhovver ob zaključku svojega govora, se obvezujejo pred Glavno skupščino in pred vsem svetom, da so odločene pomagati rešiti strašno atomsko vprašanje ter posvetiti vse svoje srčne in duhovne sposobnosti pri- zadevanju, kako bi to čudovito človeško iznajdbo posvetili življenju, ne pa smrti. Adenauerjeve izjave Nemški kancler Adenauer se je udeležil koncem preteklega tedna zasedanja Evropskega sveta ter je imel obenem važne razgovore s francoskim zunanjim ministrom Bidaul-tom o posarskem vprašanju. Ob tej priliki je imel važen govor pred zastopniki diplomatskega in inozemskega tiska. V svojem govoru je ognjevito zagovarjal evropsko skupnost, obenem pa zavrnil sovjetsko zahtevo po nevtralizaciji Nemčije. Poudaril je nato važnost bermudske konference, ki je pomagala utrditi evropski položaj, ter pristavil, da bi uspeh berlinske konference ta položaj še bolj utrdil. Adenauer je nato omenil velike spremembe, ki so se izvršile na svetu v zadnjih desetletjih in kako so nekatere azijske velesile začele igrati važno vlogo na svetovni pozornici, medtem ko so druge velesile izgubile mnogo na svojem vplivu in važnosti. Govoreč o svobodnem svetu je Adenauer dejal, da je vojna moč svobodnega sveta za sedaj večja kot ona vzhodnega bloka. Toda če bi Sovjetska zveza zavladala nad Za-padom, bi vojna moč sovjetskega bloka nedvomno dosegla in morda celo presegla vojaški potencial Za-pada. Edini izhod, da se obvaruje Evropa sovjetskega podiožništva, je v ustvaritvi evropske skupnosti. U-stvaritev evropske vojske pa bi preprečila za vedno vsako vojno med evropskimi državami, posebno pa med Nemčijo in Francijo. O nevtralizaciji Nemčije je Adenauer poudaril, da bi pomenila nedvomno zmago Sovjetske zveze. Prekinitev razgovorov na Koreji V Panmunjomu so 12. t. m. nenadoma prekinili razgovore med zavezniškimi in komunističnimi predstavniki. Razgovore je prekinil zavezniški delegat Arthur Dean po seji, ki je trajala skoro šest ur in ki je bila ena izmed najbolj vihar- Farukovo bogastvo na dražbi Tudi pred kraljevimi palačami lahko zapoje boben. To se bo zgodilo dne 12. febr., ko bodo šli na dražbo ogromni zakladi zadnjega egiptovskega kralja. Čeprav je kralj Faruk ob svojem odhodu odnesel s seboj ves denar in številne dragocenosti, je kljub temu bogastvo, ki ga je država zasegla v njegovih peterih palačah, neprecenljive vrednosti. Iz Londona je nalašč zato prišlo 16 izvedencev, ki že šest mesecev urejajo in sestavljajo zapisnik vrednostnih predmetov. Posebno obsežne in popolne so zbirke znamk in numizmatična zbirka, ki šteje preko 100.000 novcev in velja za najpopolnejšo na svetu. Neprecenljive so v tej palači zbirke draguljev, brušene in steklene srebrne posode in umetnine iz 18. in 19. stoletja. Računajo, da bo dražba samo v tej palači trajala dva meseca. Vrednost Farukovega premoženja cenijo na okrog 20 milijard lir. K temu je treba še prišteti vsa velikanska zemljišča, denar naložen na raznih inozemskih bankah, 200 avtomobilov in Farukove zasebne ladje, dragoceno pohištvo in preproge, ki so jih že prodali na javni dražbi, da dobimo vsaj medlo sliko ogromnega bogastva egiptovskih kraljev, a tudi sliko krvi, solz in zatiranja, s katerimi je bilo pridobljeno to bogastvo. nih, kar jih je doživel Panmunjoni. Med to sejo je namreč severnokorejski delegat očital Združenim državam, da so sporazumno z južnoko-rejskim preds. Singman Rheejem izpustili 27.000 komunističnih ujetnikov. Zaradi te lažnive trditve in raznih drugih obtožb je ameriški delegat Dean prekinil razgovore ter povedal, da se ne bo udeležil sej, dokler ne bodo komunisti preklicali teh obtožb. Arthur Dean se je nato odpeljal v Ameriko, da bi se posvetoval z ameriško vlado. Pustil pa je na Koreji svojega zastopnika, ki bo lahko nadaljeval z razgovori, ako bi komunisti preklicali obtožile ter zahtevali nadaljevanje razgovorov. Stavke v Italiji Dne 11. t. m. je bila po vsej Italiji 24 urna stavka državnih uslužbencev. Tej stavki so se tudi v Gorici pridružili nekateri člani stavkajočih strok. V največjem številu so se te stavke udeležili železničarji, tako da je bila v petek goriška postaja kot izumrla. Niti en vlak ni pripeljal ali odpeljal z nje. To je dalo stavki videz velikega uspeha. V resnici pa so se člani ostalih stavkujočih strok le maloštevilno udeležili stavke. Računajo, da jih je stavkalo le okrog 50%. Dne 15. t. m. pa je bila stavka industrijskih delavcev. vsssmmmamtimititttimim PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov sklad! Sped. in abbon. post. - II Gruppo Četrta adventna nedelja Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,-6) V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat u-pravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji ter deželi Trahonitidi in Lisanija četrtni oblastnik v Abileni, in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Gospod govoril Janezu, Zaharijeve-mu sinu, v puščavi. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi pregovorov preroka Izajija: y>Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, naj postane gladka pot: in vse človeštvo bo videlo zveličanje božje.« * Tihi milostipolni čas sv. adventa se nagiba h koncu. Kmalu bodo utihnile adventne pesmi in zapeli bomo tisto večno lepo pesem: »Sveta noč, blažena noč...« Dotlej pa si moramo odgovoriti na tole važno vprašanje: Kaj bomo darovali božjemu Detetu? Kar tako praznih rok vendar ne bomo stopili pred jaslice. Preden si odgovorimo na to vprašanje, poglejmo božje Dete samo. Kaj nam je Ono prineslo na svet? Morda bogastvo? Nasprotno! »Pod nizko streho, v skrajni revi rojen Rešenik je vseh rodov.« (S. Gregorčič) Pa morda zemeljskega veselja in sreče? Nikakor! Saj je bilo trpljenje njegovo zemeljski delež. A četudi bi nam božji Odrešenik prinesel bogastva in zemeljskega blagostanja, ali bi bili mi zato popolnoma srečni, do dna utolaženi?- Ne! — Kajti želje človeškega srca so želje po neskončnem, večnem, po neskončni lepoti, po večni ljubezni, po tem, kar je najpopolnejše, najvišje, — po Bogu in njegovi osrečujoči resnici. Brez Boga je nemirno in nesrečno vsako človeško srce. Po izvirnem grehu pa je bilo človeštvo od Boga zavrženo: iz luči je bilo pahnjeno v temo, iz blagoslova v prokletstvo. Od takrat človeštvo žeja po božjem. Zavestno ali podzavestno hrepeni po Bogu, kakor izsušene ustnice hrepenijo po čistem studencu. Ves stari zakon je eno samo hrepenenje po Bogu, en sam klic po 0-drešeniku: »Vi, oblaki, ga rosite ali zemlja naj ga da.« Pred 1953 leti je Bog izpolnil to hrepenenje človekovo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edino-rojenega Sina, da bi se nihče, ki Vanj veruje, ne pogubil, ampak i-mel večno življenje.« In ta Odrešenik. Emanuel, Bog z nami, je znižal nebesa do zemlje in dvignil zemljo do nebes; On nas je priklical iz teme v svojo čudovito luč; On nam je dal resnično, božje življenje. Po Jezusu Kristusu smo postali deležni božje narave, seveda če živimo v posvečujoči milosti, če nimamo smrtnega greha. To pomeni, da po milosti božji nismo samo pri Bogu in z Bogom, ampak smo v Njem in On v nas. Sedaj nam je razumljiv tisti smeli klic svetega Pavla: »Dii estis!« Vi ste bogovi! Če premislimo, kaj vse pomeni za nas Jezus Kristus in Njegova pri-čujočnost v presveti Evharistiji, kaj vse nam je Njegova božja mati Devica Marija, Njegova sveta Lerkev, Njegovi sveti zakramenti, Njegova neprecenljiva milost, — če vse to premislimo, potem moramo tudi mi vzklikniti s sv. Avguštinom: »O srečni Adamov greh, ki si zaslužil takega Odrešenika!« Ob tem premišljevanju nam nehote sili v ospredje tole vprašanje: Božji Odrešenik, kaj ti bomo dali v dar za vse to, kar si nam ti dal? Na to vprašanje naj si odgovori vsakdo sani zase. Ti mu boš poklonil ob revnih jaslicah večjo ponižnost in potrpežljivost, ki toliko blagoslova in milosti kliče iz nebes nate, na tvojo družino in na vse tvoje okolje. Ti pa mu boš podaril večjo čistost, ker se zavedaš, da so vekomaj Odgovor od strani vlade na vse to je bil: aprila prepoved vseh tudi razmnoženih listov, maja prepoved vseh zborovanj izven cerkve, pravosodno ministrstvo pa odloči, da vsa imenovanja in podelitve cerkvenih beneficijev niso veljavna, če niso objavljena v vladnem Uradnem listu za cerkvene zadeve. Koncem šolskega leta so bila ukinjena vsa mala semenišča. Ker vlada ni uspela podvreči si škofe, je hotela dobiti na svojo stran vernike in nekatere duhovnike. Tu ji je prišel prav suspendirani duhovnik Plojhar, trenutno minister za higijeno v češki vladi in velik pobornik vladne »katoliške akcije«. 10. junija 1949 so komunisti sklicali nekaj desetin duhovnikov na županstvo in jih pozvali, naj ustanove »katoliško akcijo«. A odgovor je bil malenkosten: nekaj duhovnikov je podpisalo ustanovno listino, drugi so odbili. Začel se je boj za poidpise na vse najbolj zvite načine, da bi vsaj videz bil, kako veliko je privržencev te shizma-tične organizacije. Končno je dekret sv. Oficija 17. julija 1949 obsodil to organizacijo in tako potrdil nezaupanje vernikov v to vladno »katoliško akcijo«. Vlada je na vse to odgovorila z izgonom msgr. Vero-lina, odpravnika poslov nunciature, kljub pisanim obljubam ni dovolila vstopa no-vernu nunciju. Končno je izgnala v januarju 1950 še tajnika nunciature. V Rimu pa je s poslopja delegacije češke republike pri sveti stolici bil preko noči odstranjen napis. Vlada še ni bila sita: začela je delati proti osebni svobodi škofov. Prvi je bil na vrsti neustrašeni praški nadškof msgr. Beran. Proti škofu komunisti niso upali inscenirati proces kakor madžarski komunisti proti kardinalu Mindzsentyju. 14. junija se je v nadškofijskem dvorcu pojavil neki Kuoska, ki je dejal, da ga pošilja minister Najedly z dolžnostjo, da nadzira. Naslednji dan je policija naredila podrobne preiskave ter si prisvojila pečat škofijskega ordinariata. Od 16. julija je vso nadškofovo pošto zaplenila policija, ki je ostala v škofiji in prepovedala vsake obiske nadškofu. Tako je bil nadškof dejansko v lastni palači zaprt. 18. junija se nadškofu posreči zapustiti svojo palačo in iti v samostan Stratov, kjer v javni pridigi poudari, da ne bo nikdar priznal kakega sporazuma, ki bi bil nasproten pravicam Cerkve. Naslednji dan, nedelja v osmini Rešnjega Telesa, bi moral nadškof voditi procesijo. Že pred mašo so vladni organi motili, po maši so mu prepovedali govoriti, tudi procesije ni bilo. Vrnil se je v svojo palačo in od tedaj ni več prišel med syoje ljudstvo. 10. marca 1951 je bil po odloku oblasti premeščen v neznan kraj izven svoje škofije. — Podobne metode so vladni organi začeli proti drugim škofom: nekatere so pod raznimi obtož- bami obsodili na zaporno kazen, tako pomožnega škofa v Olomucu, Špiskega, škofa \ ojtašeka, rutenskega škofa Gojdiča, po-možnegu škofa v Trnavi. Druge so večinoma onemogočili v njih škofijskih dvorcih; štiri pa so v še nepojasnjenih okoliščinah pripeljali v Prago, kjer so položili vdanostno prisego vladi v smislu zakonov, ki so bili med tem izdani. Začeli sp se procesi proti duhovnikom, mnogi verski redovi so bili razpuščeni, redovniki in redovnice pa odpeljani na prisilno delo ali v posebna taborišča. — Omeniti moramo še, v dopolnilo splošne slike o položaju Cerkve v češki ljudski republiki, tako zvane zakone, ki urejajo odnose med državo in verniki. V nasprotju s splošno metodo po drugih državah ljudskih demokracij, je na Češkem tozadevna zakonodaja prišla na vrsto šele, ko je bila večina škofov že onemogočena. 14. oktobru 1949 je parlament odobril dvu zakona: ustanovitev državnega urada za cerkvene zadeve z nalogo, da poskrbi, da se versko in cerkveno življenje razvija v skladu z ustavo in ne- resnične Njegove besede: »Blagor njim, ki so čistega srca!« Že na lem svetu nosijo v svojem srcu košček nebes. Ti mu boš obljubil, da boš bolj pobožen in molitven, zlasti v tem svetem Marijinem letu. Ti pa mu hočeš dati največ: popolnoma hočeš pretrgati s svojo ubogo preteklostjo ter začeli lepše in boljše življenje. Podariti mu hočeš svoje prenovljeno srce, očiščeno v zakramentu svete pokore. Blagor ti, če si napravil tak sklep. Kmalu boš nosil v svoji notranjosti mir, ki so ga angeli oznanjali nad betlehemskimi poljanami. Kmalu se bo razlila v tvojo dušo sladka pesem neskončno lepe svete božične noči. Irene j čeli demokracije, tako pa tudi da vsakemu državljanu svobodo izpovedovanja vere, ki je zagotovljena po ustavi. Z drugim zakonom o ekonomskih zadevah duhovnikov je le-te naredil za državne uradnike. Poseben zakon, ki je kot dopolnilo k gornjemu zakonu, ureja podrobno nekatere stvari, kakor med drugim, da so vsi škofje in duhovniki podrejeni državnim oblastem. Ce preostali škofje protestirajo, tudi duhovniki skoro vsi. Vse zastonj. Leta 1950 morajo vsi duhovniki drug za drugim pred državne urade ter podpisati posebno formulo kot prisego, kakor predvideva zakon. Škofje so javno opozorili na to, da je prisega verski akt in se more to storiti, v kolikor ne nasprotuje božjim pravicam in pravicam Cerkve. Kdor ni prisegel, je bil kaznovan. Vlada je začela tudi izvajati svoje zakone o imenovanju cerkvenih uradnikov. Ko je umrl škof v Banski Bistrici, je imenovala svojega administratorja, zakonito izvoljenega je odklonila. V Čeških Budejovicah je škof na mesto starega umrlega vikarja imenoval drugega, katerega vlada ni priznala in je škofu naložila svojega kandidata iz druge škofije. Sploh je leta 1951 urad za cerkvene zadeve izmenjal veliko število generalnih vikarjev. V Pragi je po odstranitvi nadškofa postavila vlada nekega Antona Steblika za kapitularnega vikarja. Vlada pa je vzela v roke tudi vzgojo bodočih duhovnikov. Dne 14. julija 1950 so bila ukinjena vsa semenišča, vse šolanje pa je prepuščeno državnim teološkim fakultetam v Pragi in Bratislavi, kjer se bo vzgoja bodočih duhovnikov vršila pod Na praznik Marije Brezmadežne je v bolniškem oddelku Kolegija Sv. Antona v Rimu zaspal v Gospodu oče Hugo Bren, predstojnik vseh frančiškanov vzhodne Evrope. Pokojni se je rodil v Rovišah dne 5. decembra 1881. Ko je končal srednje šole, je svoje izredne duševne vrline in sposobnosti daroval Bogu ter kot dvajsetletni mladenič uravnal svoje ideale z ideali sv. Frančiška. Redovnim predstojnikom ni o-slala prikrita njegova nadarjenost; zato so ga poslali študirat v Švico na friburško univerzo, da bi se tamkaj spopolnil v moralki, za katero ga je že doma ogrel takrat mladi profesor g. dr. Ujčič, sedanji nadškof v Beogradu. Pod vodstvom sve-tovnoznanega dominikanskega učenjaka dr. Priimer-ja je pripravil ter odlično branil svojo doktorsko razpravo o probabilizmu pri poznosrednjeveških bogoslovcih in pravnikih. Nato je skoraj štirideset let vlival svoje bogato znanje mladini, bodisi doma v Sloveniji, bodisi v Ameriki, kjer je deset let vodil filozofsko-teološki študij novoustanovljenega frančiškanskega komi-sarjata, bodisi v Rimu, kjer so ga kot profesorja in kot dekana teološke fakultete vzljubili vsi učenci in profesorji. Poleg znanstvenega apostolata ni pokojnik nikoli pozabil na svoj duhovniški in frančiškanski apostolat. Ni samo pošiljal svojih prispevkov v Bogoslovni vestnik. Vzajemnost, Čas, Centralblatt and Soeial Justiee, ampak je bil tudi dolga leta urednik Cvetja z vrtov sv. Frančiška ter ameriške revije Ave Marija. Pri vsem tem je vedno našel še čas za vodstvo tretjeredni-kov, za misijone med slovenskimi izseljenci v Severni Ameriki, za duhovno vodstvo slovenskih redovnic ter za skriti apostolat v spovednici. Ker je dobro vedel, da bi-Slovenci samo tedaj prav zasloveli med katoliškim svetom, če bi vsaj enega svojih sinov spravili na oltar, se je vedno zavzemal ter zbiral vse potrebno za cerkveni proces p. Hugona Vodnika ter misijonskega škofa zaščito države v duhu ljudske demokracije in po cerkvenih načelih. Dodamo še, da vstop na to fakulteto ni svoboden, marveč se pripuščajo slušatelji po potrebah cerkve, kakor določa država. Ta naš pregled je bolj površen, pokaže pa jasno, kako so si komunisti lastili pravico nadzorstva nad Cerkvijo in kako brutalno so postopali proti vsem, ki so se zavzeli in so branili pravice božje in Cerkve. Sv. oče je otvoril Marijino leto Po vsem svetu so bile ganljive verske proslave na praznik Brezmadežne, toda najlepše je bilo v Rimu. Tam se je za ta praznik zbralo veliko tisoč romarjev in še več rimskih domačinov, da skupaj s sv. očetom slovesno začnejo Marijino leto. Že več dni prej so se Rimljani na to pripravljali z devetdnevnicami in tridnevni-cami po raznih cerkvah. Na praznik sam so bile maše opolnoči. Najslovesnejši trenutek je pa prišel v torek popoldne, ko je sv. oče zapustil Vatikan in se podal na pot v baziliko sv. Marije Snežne, da tam slovesno otvori Marijino leto. Spotoma je krenil na Trg Spagna, kjer stoji na visokem stebru kip Marije Brezmadežne, ki so ga postavili pred sto leti ob priliki proglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Navada je, da vsako leto na Brezmadežno napravijo Rimljani ob tem stebru »cvetlični poklon« svoji nebeški Kraljici. Nanosijo cele gore cvetja okrog stebra in kipa. To je hotel letos napraviti tudi sv. oče in sicer osebno. Zato je papežev sprevod krenil na Trg Spagna, kjer je sv. oče osebno nesel prekrasen šopek orhidej in ga poklonil brezmadežni Kraljici. Orhideje so malo prej dospele iz Mehike, kjer so jih pred odhodom položili na oltar M.B. v Guada-lupi. S Trga Spagna je papež krenil proti baziliki Device Marije Snežne. Po ulicah ga je pozdravljala neštevilna množica ljudi, še več pa jih je bilo okrog bazilike in ob cestah, ki vodijo k njej. V baziliki so najprej izpostavili Najsvetejše, ki ga je pokadil sv. oče, nato je papež zmolil molitvico’, ki jo je zložil nalašč za Marijino leto. Nakar je sledil nagovor na italijansko katoliško akcijo in vse vernike. Po govoru je sv. oče začel svoj povratek v Vatikan. Če je bilo podnevi ljudsko navdušenje veliko, je bilo sedaj v mraku še večje. Vsa pot je bila v lučcah. Rimljani so pozdravljali onega, ki jim je stal ob strani v najtežjih urah zadnje vojne. Ireneja Friderika Barage. Prav posebej pa mu je bilo pri srcu, da bi tudi široki svet spoznal posebno pobožnost Slovencev do Marije. Vsa dolga leta svojega življenja je zbiral gradivo o lem, kako naši preprosti ljudje izražajo svoje zaupanje in svojo živo vero v njihovo nebeško Priprošnjico in Zavetnico v vezani ter nevezani besedi, v narodnih običajih in v vseh okolnostih življenja. Iz istega razloga je hotel, da bi precej poškodovano podobo svetogorske Matere božje ne obnovili domači umetniki, ampak vatikanski veščaki, in je za to tudi sam zbral potrebno vsoto med slovenskimi izseljenci. Dva dni pred smrtjo je vrhovnemu predstojniku vsega frančiškanskega reda izrazil željo, da bi rad umrl za praznik Brezmadežne, in Marija mu je to željo tudi izpolnila. P. Bruno Darovi za Katoliški dom Šuligoj S. - Jesolo - lir 500,— N. N. - Sovodnje » 1.000,— M. M. - Iliin, mesečni prisp. » 2.000,— Čotar Jože • Goriea » 500.— Starc Marija - Sv. Ivan - » 2.000,— Piščanc Ivanka - Gorica » 1.000,— Šturm Andrej - Mačkovi je - » 1.000,— Družina Smotlak - Mačkovlje » 1.000,— Družina Smotlak - Mačkovlje )> 1.000,— N. N. - Mačkovlje - » 2.000,- Peršič Mlakar - Avstralija - » 1.100,— Milka Goričan - New York - » 3.025,— Marija Ivančič - New York » 4.810. LISTNICA UREDNIŠTVA Vse bralce in naročnike opozarjamo, da bo izšla prihodnja številka »Katoliškega glasu« za Božič na osmih straneh. Da jo bodo vsi lahko prejeli že za praznike, izide prej, in sicer v torek. Cena bo 40 lir za izvod. Mrtve častijo — žive blatijo! 7. decembra zvečer je umrl v Sovodnjah dober mož Ivan Lukman, oče številne družine. Ker so njegovi sinovi oziroma hčere peli pri cerkvenem zboru, je prav, da so mu ob slovesu zapeli žalostinkc. Vse bi bilo prav, če hi hotel peti pri cerkvenih obredih cerkveni zbor. In tu pride do ra-pletljajev, ki jih gotovo ne narekuje slovensko katoliško prepričanje. Poglejte koliko napak prinaša članek v »Primorskem dnevniku« (11. 12. 1953): 1. Pokojnega g. župnika imenuje frontaš-ko-komunistični list »naš dobri župnik«. Seveda sedaj, po njegovi smrti! Leta 1948 ob priliki volitev pa ga je tako mazal, da je moral sam g. župnik prijeti za pero in si spisati članek v obrambo resnice in duhovniške časti. A pok. župnik je bil res dober in ni hotel članka priobčiti. Toda članek je po sreči ostal v arhivu in je na razpolago vsem, pa tudi časopisu, da ga prinese v javnost. Kaj vse so govorili nekateri dvomljivi narodnjaki za časa življenja pok. g. župnika, pa tako vedo So-vodenjci. G. Domen si je o tem tudi marsikaj zapisal v spomin, kar je tudi še ostalo na papirju in dobro shranjeno!!! 2. Pomagali razbiti cerkveni zbor pa 4o tisti, ki so se zbali, da bi morali kdaj peti pri katoliško-prosvetnih prireditvah in so se zato raje hitro usedli na frontaški stolček, ki je moral biti gotovo z »medom« namazan. Cerkvenemu zboru je bilo jasno rečeno: »Pojte za Boga in narod«. A narodne pesmi pojte tam, kamor jih sme priti poslušat vsak katoliški duhovnik. Pokojni g. župnik je to potrdil, rekoč: »Če sv. Cerkev kaj prepove, jo je treba poslušati in ubogati. Le pojte naprej na koru!« A nekateri niso hoteli ubogati navodil in so se zato umaknili, celo brez pravilnega obvestila. 3. Frontaški časopis prinaša še druge netočnosti. Na dvorišču pred hišo ni pel mešani, ampak samo moški zbor. Med temi pevci ni bilo nobenega cerkvenega pevca, ampak samo par bivših cerkvenih pevcev, ki že pol leta ne pojejo pri cerkvenem zboru. Tudi niso peli več žalostink pred hišo, ampak samo eno. Zbor, ki je pel pred hišo blagega pokojnika, je bil voden in sestavljen od prosvetnega fron-taškega zbora iz Sovodenj. Pred hišo in na pokopališču so dokaj lepo ubrano ter nemoteno zapeli, kar so hoteli. 4. Glede očitka, da niso smeli peti v cerkvi, ugotavljamo, da cerkvena postava točno določa, kaj se sme in kaj se ne sme v cerkvi. Prav gotovo ni dovoljeno, da bi v cerkvi nastopal pevski zbor kake proti-cerkvene organizacije, pa čeprav je vanj zašel bivši cerkveni pevec. Sicer pa kako naj bi peli v cerkvi mrtvemu človeku oni, ki so pokazali hrbet živemu' Bogu? Ob pogrebu pok. g. župnika pa je prav malo manjkalo, da ni zbor ostal v sramoti, oziroma nekateri od zbora! Kar pa se tiče novega g. župnika, katerega baje tako nestrpno pričakujejo, o-menjamo, da je cerkvena oblast razpisala sovodenjsko župnijo, pa kot se zdi, nihče ni zaprosil zanjo. To pa priča, da Sovodaje ne uživajo kaj laskavega mnenja med slovensko duhovščino. 5. Pisec članka se v imenu Sovodenjeev sprašuje, kdaj bo njihova župnija nehala bili kaplanija. Odgovor: 1) dosedaj še ni prišlo niti eno pismo iz Gorice, sovodenj-ske občine ali od drugod z naslovom: »Cappellania Savogna dTsonzo«. 2) Ni treba velike modrosti pri spoznanju, da župnijo po smrti župnika ne more voditi kaplan, ampak župni upravitelj, ali kakšen drug župnik, kar lahko postane vsak duhovnik, ki izpolni določene pogoje. 3) Župnija sv. Martina je samo cerkveno župnija, civilno velja samo za »vikarijo«. Od februarja pa je v teku zadeva o državnem priznanju župnije, za kar je treba seveda precej potrpeti in čakali, pa tudi plačati. Iz gori navedenega je razvidno, da piscu članka v »Primorskem dnevniku« ni bil* za resnico ali za iskreno sočustvovanje vernega slovenskega srca, temveč le za njegove strankarske protiverske namene! Kdo ne ve, da je prav isti časopis oblatil že skoraj vse primorske duhovnike?! Piscu članka v »Soči« (12. 12. 53) pa ra« zamerijo dobri Sovodenjei, ker jih ima a« krave, česar ni g- župni upravitelj nikdar rekel. Dobro poslušajte pridige in no preobračajte pomena besed in smisla logičnik zaključkov! MOLITEV Z# MARIJINO LETO Izšle so podobice z molitvijo sv. očeta za Marijino leto. Dobite jih v Katoliški knjigarni v Gorici in v knigarni Fortunat* v Trstu. Ne ostanite brez te podobice, ki vas seznani tudi z odpustki, ki so podeljeni za Marijino leto. Udgovorni urednik: Sbmao .iiiin« Tiska tiskarna Budin v Gorici Križev pot češkoslovaške Cerkve (Nadaljevnje in konec) V spomin na patra Hugona Brena O.F.M. Nekaj o „slogi“ med slov. tržaškimi šolniki Ko so v petek stavkali italijanski šolniki, so vse tri slovenske šolske organizacije izdale skupen poziv, naj gredo slovenski šolniki v šolo, kar so ti tudi storili. Gotovo je to napravilo dober vtis, da vlada med nami edinost. Iste tri organizacije so tudi zbrale podpise šolnikov za vlogo, s katero se zahteva izplačilo »emergenze«. Baje je bil odgovor na to vlogo zadovoljiv. Skupno delo za skupne koristi mora vsak pozdravljati. Nekaj drugega pa je, ako zraste med šolniki neko novo društvo in se proglasi z« edino resnično in upravičeno zastopstvo koristi tistih šolnikov, ki imajo sploh pravico, iskati zaposlitve na slovenskih šolah. To je storil na novo ustanovljeni »Sindikat slovenskih šolnikov za STO«. To društvo je izdalo 25. novembra prvo številko svojega glasila »Slogo« in v njem skušalo povedati svoj program ter zavzeti stališče do dosedanjih strokovnih organizacij uslužbencev na slovenskih šolah na Tržaškem. Ta listič so delili deloma brezplačno. To je občudovanja vreden pogum, če pomislimo, da je vseh naših šolnikov okrog 350, in marsikdo je tako požrtvovalnost slabo tolmačil, zakaj tisk v Trstu ni tako po ceni. V tem glasilu je skoro izrecno povedano, da pričakuje novi »Sindikat«, da se mu pridružijo vsi šolniki, tudi tisti, ki so bili doslej v dveh drugih strokovnih organizacijah. Zato nastane vprašanje, kaj naj storimo tisti, ki nismo člani novega društva. Vsak uslužbenec slovenskih šol na Tržaškem ve prav dobro, da je bila doslej edina in res samo strokovna organizacija Zveza uslužbencev slovenskih šol, ki je prva povezala ogromno večino teh uslužbencev v solidno strokovno sindikalno organizacijo in se nepristransko borila za dosego pravic vseh, ki so kakorkoli bili zaposleni na slovenskih šolah, ne glede na pripadnost eni ali drugi politični organizaciji. V to zvezo so stopili tudi tisti šolniki, ki so sodelovali prav pri ustanovitvi naših šol leta 1945. Prav ima »Sloga«, ki trdi, da nam šol niso darovali zavezniki, kakor trdijo »lepe pravljice«. Tisti, ki so sodelovali pri nastanku »Zveze uslužbencev*, se nič ne sramujejo, da so sodelovali tudi leta 1945. pri nastanku slovenskih šol. Za te šole so potem ves čas delali, to seveda še prej kot se je posrečilo uslnpviti novi »sindikat«, ki se je sedaj delu za te šole pridružil. Radi točnosti tudi povemo, da pobuda za stavko leta 1950. ni prišla »od neorganizirane strani«, kot trdi »Sloga«, temveč od »Zveze uslužbencev«, ki si je takrat nadela to ime. Stavka je bila dobro organizirana, zastopniki stavkovnega odbora so v nekaj urah obiskali vse šole, šolniki so se disciplinirano udeležili stavke in potegnili za odpuščene učitelje, ki so jih šolske oblasti spet sprejele v službo. Zveza uslužbencev slovenskih šol ni nikdar in nikomur branila vstopa v svojo organizacijo in ga tudi danes ne bruni. Nasprotno! Vsak nov član ji je vedno dobrodošel in vsak bo vedno užival v njej iste pravice, kot vsi ostali člani. — Komu- nistov pa ne šteje v svojih vrstah, to je pa res, kajti komunistu je narodnost postranska stvar; nam, članom Zveze uslužbencev slovenskih šol pa je narodnost zelo važna zadeva, ker smo Slovenci in se ne sramujemo to pokazati povsod in ob vsaki priliki ter brez slepomišenja. Niti s svojimi priimki ne maramo igrati dvojne igre, da na primer napram. Italijanom uporabljali en priimek, napram Slovencem pa drug priimek (n. pr. Desco - Deško, Emili -Milič). Ako novi Sindikat slovenskih šolnikov kliče k slogi, je to čisto prav; a način, kako to dela, nas preveč spominja na fašistično dobo in na totalitarne režime, kjer diktatorji kličejo: Bodite vsi složni — z menoj in pod mojim vodstvom! Sloga med uslužbenci slovenskih šol se ne ustvarja z novimi sindikati. S tem se sloga razbija. Dozdaj obstoječa strokovna društva so popolnoma zadostovala za tiste, ki so imeli s slovenskim šolstvom resno in iskreno dobre namene. Vsak se je lahko včlanil v eno izmed že obstoječih organizacij in ni bilo nobene potrebe po ustanavljanju novih. Edini, ki imajo korist od novega sindikata, so lahko italijanski oblastniki na Tržaškem, ki se veselijo, ko vidijo, kako se uslužbenci slovenskih šol cepijo v vedno več novih »nadstrankarskih« organizacij. To toliko bolj, ker novi sindikat med drugim »z veseljem pozdravlja« italijanski »Prosvetni urad«, ki mu načeljuje proj-Fadda, ker je razpisal natečaj za sestavo slovenskih učbenikov. Ti gospodje od novega sindikata mu želijo napraviti poklon s tem, da pravijo, da bo ta natečaj »obogatil našo skromno in v precejšnji naglici sestavljeno zbirko šolskih učbenikov...« Mi bi radi vprašali gospode od novega sindikata, kje so bili osem let. Ali so spali ves ta čas, ko se je porajalo in utrjevalo slovensko šolstvo na Tržaškem? Ali ne vedo, da je do takrat, ko so prišli z novim sindikatom na dan, izšlo že nad sedemdeset (70!) slovenskih učbenikov? In to je »skromna zaloga«! Odkar pa je prišel na Tržaško rimski funkcionar prof. Fadda — in tega je že 15 mesecev — pa ni bila sestavljena niti ena slovenska knjiga! In to novi sindikat pozdravlja in se tega veseli! In ker ne more drugega, priporoča edini slovenski učbenik (sestavili so ga titovci), ki ga je odobrilo italijansko ministrstvo za vzgojo za Gorico (stane 300 L, tržaški stane 120 L)! Panes je treba podčrtati eno dejstvo: Zveza uslužbencev slovenskih šol se ne bo nikdar udinjala ne komunistom, ne Italijanom. Kajti Slovenci vemo, da od njih ne moremo pričakovati nič dobrega za nas. Zato smo prepričani, da bodo člani Zveze uslužbencev slovenskih šol ostali zvesti svojemu skokovitemu društvu in da ne bodo nasedli propagandi tistih, ki so se pojavili na površju točno eno leto potem, ko je prevzel vodstvo Vzgojnega urada rimski emisar prof. Fadda. Italijani nam Slovencem še niso dokazali, da jim je pri srcu korist slovenskega šolstva na Tržaškem. Zato nam bo vedno sumljiv vsak, ki jih hvali in ki pozdravlja z veseljem njihove ukrepe, pa naj bodo na videz še tako »pravični«. Toliko za danes, da ne bo slepomišenja in da bo vsak vedel, za kaj gre. Kdor je osem let stal ob strani, ko se je slovensko šolstvo razvijalo in so se postavljali njegovi temelji, ta nima pravice, klicati k slogi: ta dosedanjo slogo ruši in s tem hlapčuje in pomaga narodnemu sovražniku ! Bralci »Sloge« GIOISIP OiDIASRISITiVIO IZJAVA Narodnega odbora za Slovenijo glede STO S skrbjo zasledujemo neenako borbo za najosnovnejše pravice, ki jo bijejo slovenske narodne manjšine t' drugih državah za svoj narodni obstoj in kulturno dediščino. Ob načrtu, da se s priključitvijo tržaškega ozemlja Italiji ustvari v le-tej novo področje za zatiranje tam živečih Slovencev, izjavljamo, da se s takšno obsodbo na smrt tržaških Slovencev ne bomo nikoli pomirili. Kulturni svet; ki je izkazoval svojo naklonjenost zatiranim narodom, bo tudi t: primeru slovenskih narodnih manjšin moral slediti tej zgodovinski logiki in dokazati, da mu zaščita zatiranih ni zgolj prazno geslo. Zahtevamo, da se organizira v mirovni pogodbi določeno Svobodno tržaško ozemlje. V njem se bodo morale pred vsem popraviti Slovencem težke krivice, ki so jih pretrpeli pod Italijo. Pod mednarodnim nadzorstvom naj jim bo omogočen svoboden razvoj, vreden kulturnega naroda. Narodni odbor za Slovenijo v izgnanstvu objavlja to izjavo kot minimalni narodni program, v okviru katerega bo vedno stremel, da zaščiti narodno življenje vseh rojakov, ki dele usodo narodnih manjšin. Washington, 1. nov. 1953. Narodni odbor za Slovenijo dr. Miha Krek, dr. Celestin Jelenc, dr. Bogumil Vošnjak Iz Beneške Slovenije Zadnjič smo v uvodniku opozorili na mahinacije, ki se vršijo v Slovenski Benečiji s strani nekaterih vojaških in drugih elementov zoper tamkajšnje duhovnike, ki rabijo v cerkvi tudi jezik domačega slovenskega ljudstva. Glede na postopanje takih ljudi in pisanje ital. časopisov je župnik v Šent Lenartu Angel Cracina objavil v listu »Vita Cattoliea« iz Vidma dne 13. dee. naslednje »Pojasnilo«: »Z ozirom na neki dopis, ki je izšel dne 1. t. m. pod naslovom »Pri slovenski pri- digi gredo iz eerkve«, si štejem v dolžnost, da pojasnim: 1. Pridiga je bila v italijanščini; v slovenščini se je izvršil le ustni pTevod evangelija naravnost po knjigi, potem ko se je evangelij prej prebral v italijanščini. 2. Maša, o kateri je govora, ni bila namenjena samo vojakom; od teh je bil navzoč le majhen oddelek, dočim so tvorili večino prisotnih verniki domačini. 3. V tej župniji je star običaj, da se molitve po maši opravljajo v domačem jeziku. Gnojenje trt Res je, da dobimo najbolj močno in tudi najbolj zdravo vino od trt, katerim smo malo gnojili. Na drugi strani pa je tudi res, da je .brez gnojenja pridelek zelo pičel in da trte kmalu shirajo. Današnje trte, ki so cepljene na divji podlagi, rodijo v splošnem mnogo več kot so rodile necepljene trte, a zahtevajo tudi več kot so rodile necepljene trte, a zahtevajo tudi več hrane. Hrana za trte in vse rastline sploh, pa je gnoj. Mnogo je vinogradnikov, ki gnojijo svoje trte samo s hlevskim gnojem. Ker pa nimajo hlevskega gnoja dovolj, gnojijo vsako leto samo en del vinograda, samo nekoliko vrst. V koliko letih je potem pognojen cel vinograd? V mnogih slučajih bi bilo potrebno za to več let, ker naši kmetje imajo malo hlevskega gnoja, potrebujejo ga pa povsod. Zato je gnojenje samo s hlevskim gnojem nezadostno, posebno če ne gnojimo z dobro ude.lanim, prevrelim in zrelim gnojem. V splošnem moramo smatrati hlevski gnoj primeren za gnojenje trt, ker rahlja zemljo in tako korenine bolje dihajo, ker veže v zemlji na sebe vlago in je ta v naših razmerah velevažna, ker bogati zemljo s humusom-črnico in je ta nujno potrebna za delovanje bakterij v zemlji in ker prinaša v zemljo tudi svojo gnojilno moč. Ker pa je hlevski gnoj zelo enostransko gnojilo radi obilice dušika in pomanjkanja drugih rastlini potrebnih snovi, moramo smatrati hlevski gnoj samo za temeljno gnojilo katerega moramo dopolniti z umetnimi gnojili. Kot taka prideta v poštev predvsem superfosfat in kalijeva sol, ki vplivata na zdravje trte, na razvoj jagod in odstotek sladkorja v grozdnem soku. Zato pa jp nujno potrebno, da gnojimo trte i s hlevskim gnojem i z umetnimi gnojili. Najbolje je, da je gnojenje z obojim istočasno; lahko pa tudi gnojimo eno leto samo s hlevskim gnojem, drugo leto pa samo z umetnimi gnojili. Je že čas za navrhno gnojenje pšenice 1 Pšenica nam rodi zadovoljive pridelke, če smo zanjo globoko orali, pravilno gnojili pred setvijo, sejali s strojem pravočasno in pravo sorto in če pozimi pognojimo še na vrhno ali pod list. Sedaj je že čas za tako gnojenje, ker pšenica je pognala že 3 liste. Zato bomo določeno količino umetnega gnojila razdelili na posamezne obroke, pač na toliko obrokov, kolikorkrat mislimo gnojilo trositi. Prvi obrok bomo raztrosili takoj sedaj pred Božičem^ Ce mislimo gnojiti v celoti 2krat, potem bomo drugi obrok razil ošili med 20. januarjem in 1. februarjem. 4. Župnik čestita zaradi dostojnega obnašanja, ki so ga kazali ob sličnih prilikah v isti cerkvi italijanski vojaki, ki so bili navzoči pred oddelkom, ki je o njem govora. 5. Dovoljuje si opomniti, da gostoljubnost nalaga obzire tako gostiteljem kakor gostom.« ANGEL CRACINA, župnik Kdor pa ima čas, mu svetujemo, da raztrosi gnojilo vsaj trikrat, in sicer prvič sedaj, drugič takoj začetkom januarja, tretjič pa okoli 1. februarja. Navrhno ali pod list gnojimo s solitri, ki hitro delujejo. V tem oziru sta najbolj primerna apneni (nitr. di calcio) in čilski soliter (nitrato di soda). Oba sta dobra, mogoče je čilski kaj boljši, a ne opravičuje razlike v ceni, ki je pri čilskem skoraj za 30% višja. Enega ali drugega navedenih solitrov vzamemo po poldrugi kg na vsakih 100 m-pšeničnega polja. Ce bomo trosili dvakrat, raztrosimo vsakikrat po 3/4 kg na 100 m", pri 3kralnem trošenju pa 1/2 kg. Boj koruznemu črvu! Naši čitatelji vedo, da je borba proti koruznemu črvu obvezna, to je zaukazana od oblasti. In tudi če ne bi bila zaukazana, bi jo morali vršiti v lastnem interesu, saj je samo v našo korist. Po zakonu je potrebno uporabiti ali uničiti koruzno slamo do 15. aprila, to je pred začetkom izletavanja metuljčkov. Prav in koristno pa bo, da jo uporabimo prej, to je sedaj pozimi. Opozoriti pa hočemo na koruzne štore ali štrclje, ki so ostali na njivi. Nekateri imajo škodljivo navado, da sečejo koruzno slamo previsoko in pustijo tako visok štor ali štrcelj. In ravno v tem se lahko skriva mrčes. Zato pa naj vsi sedaj take previsoke štore posečejQ čim globlje v zemljo, nabrane štore ali strelje pa sežgejo; ne jih metati na gnojišče ali pa celo pustiti na njiyi, ker tako ne uničimo koruznega črva. Šparglje gnojimo sedaj, predno nastopi hud mraz. Odkopljemo jih do korenin, porežemo vse suhe dele (stebla), potem pa pokrijemo z dobro zrelim hlevskim gnojem. Ko smo tega nekoliko pokrili z zemljo, raztrosimo povrhu nekoliko apnenega dušika ( = črni prah calciocianamiide), kar bo imelo za posledico, da se ne bodo približale poljske miši, bramorji ali podjedei in mogoče še drugi škodljivci, ki bi iskali pod gnojem toplo zatočišče in bi poškodovali korenine. Potem pokrijemo z zemljo. Sparglji so prav lačni dušika in zato jim bo zelo ustreženo, če jih bomo koncem februarja polili z gnojnico. Zimska pomoč z mlekom Vsi starejši ljudje, ki bodo deležni letošnje zimske pomoči, bodo dobili posebne izkaznice, na podlagi katerih bodo skozi 90 dni lahko dobili dnevno po 1 2 litra mleka. Ker bo teh izkaznic deležnih približno 600.000 oseb, se računa, da bo tak.0 porabljenega mleka okoli 25 milijonov litrov v vrednosti nad eno in pol milijardo lir. Izvedenci pravijo, da bodo tako dobili starejši ljudje nekaj prav zdrave hrane in da se bo na ta način napravila tudi propaganda za potrošnjo svežega mleka, katerega se v Italiji s težavo vnovči. Poslušajte versko uro na radio Trst II. vsako nedeljo ob 9,30! Mohorjeve knjige so izšle. Dobite jih pri poverjenikih in v knjigarnah WIL11ELM I10NERMANN: 45 ©če 0 Nad flamsko vasjo Tremolov je ležala tišina velikega petka. Bilo je leta 1886. Na nebu so viseli težki, sivi oblaki in zdelo ur je, da pomlad spet enkrat ni našla poti v flamsko deželo. Triinosemdesetletna mati Damijana de Veusier je sedela ob plapolajočem ognji-*'a- Pred njo je na pručki čepela Marija, •ajmlajša vnukinja slare kmetice, ljubko, plavolaso dekletce, z majhnim noskom in s polnimi rdečimi lički. Stari materi je fcrala iz evangelija po svetem Janezu. Nje. ■e sicer zelo živahne očke so bile polne Miz in jasni otroški glasek se ji je od žalosti prav žare« lrew.], ko je brala: ».Stale so pa poleg križa Jezusovega njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleoifova in Marija Magdalena...« Pri teh besedah se je skupaj zgrbljena žena ob ognjišču nekoliko vzravnala. Tresočo se roko je položila na otrokove rame. »Prečilaj ta stavek še enkrat, Marija!« y rekla liho. »Stale so pa poleg križa Jezusovega nje- gova mati in...« »Mati je stala pod križem...« je ponovila žena in zaprla oči. Kakor iz daljave je slišala glas vnukinje, ki je zdaj do konca brala trpljenje Gospodovo. «... ko je Jezus vzel kisa, je rekel: 'Do-polnjeno je!' in je nagnil glavo in izdihnil.« Marija je vzdihnila, zaprla sveto knjigo in si skrivaj obrisala oči. Nato je začudeno gledala staro mater, ki je še vedno z zaprtimi očmi sedela v svojem velikem stolu. »Ali si zaspala, stara mati?« je vprašala deklica. Zdelo se je, kot da žena ne sliši. Nato pa je počasi odprla oči in spregovorila : »In Mati je stala zraven!« »Da, stara mati. Ali mar tega še nisi vedela i Oh. jaz pa to že dolgo vem, že prav zelo, zelo dolgo vem to. Ali pa si spet pozabila ?« Stara mati ni odgovorila. Njene misli so bile daleč, daleč izven le sobe, kjer je na ognjišču prasketal ogenj... Kako neki se mu godi? Morda je bolan? Morda?... Ne, ne, ne, le lega ne! Ljubi Bog, le lega ne! A zakaj uarede fantje lako žalostne obraze in so lako potrli, kadar govorijo o Jožefu? Cernu se tako skrivnostno pogledujejo, ako mati vpraša po njem? »Stara mati, ali si žalostna?« je vprašal olrok. »Glej, tukaj so školjke. Če jih po-držiš na ušesu, slišiš šumenje morja.« »Da, da, daj sem, otrok!« je rekla starka živahno. Nato je dolgo, dolgo pritiskala veliko biserno školjko na ušesa in poslušala in prisluškovala. Da, to je bil glas velikega morja, prek katerega se je odpeljal njen sin Jožef. Tako najbrž šumi tudi na oni daljni obali, kjer njen Jožef biva med gobavci. Stari materi je bilo, kot da jo v šumenju školjke pozdravlja morje, daljni otok in njen dragi otrok. »Kajne, da je lepo, stara mati?« se je smejala deklica. »A ti sc še vedno lako žalostno držiš. Le čakaj, zdajle se bo? gotovo smejala. Le poglej tole! To je slika iz časopisa, v katerega mi je pekinja včeraj zavila kruh. To se boš smejala. Le poglej! Tukaj je naslikan mož, mislim, da kak pater, ki ima lako velika ušesa!« Med veselim čebljanjem je otrok pomolil sliko iz časopisa stari materi pred oči. A komaj se je starka ozrla vanjo, je njen obraz poblcdel kakor smrt. Stare oči so se široko razprle in buljile v sliko, »Moj otrok! Moj otrok!« je ječala. Staro izmučeno telo se je hotelo vzravnati, a te- daj se je .kmetica hipoma nezavestna zgrudila na tla. Do smrti prestrašena je Marija stekk na polje in obvestila očeta in domače. Kmet je našel mater onemoglo v starem stolu s sliko gobavega v veli roki. »Mati! Mati!« je stokal kmet. »Ali ti ni mogla ostati prihranjena ta bolečina.« In ,solze so se mu ulile po razoranih licih. Ko se je kmetica spet zavedla, jo je Leon hotel potolažiti. Rekel je, da še ni tako hudo. Znani so celo primeri, ko je gobavost v iprvih počelkih ozdravljiva. A starka je samo stresla z glaivo in rekla: »Dobro je, Leon! Ne trudi sc! Bog -e tako hotel. Skupaj bova šla v nebesa.« Nato je segla po molku. »Zdaj moram mnogo, mnogo moliti!« In že so njene ustnice pozdravljale Maler, ki je nekoč stala pod križem svojega Sina. Žena pri ognjišču je zdaj molila brez prestanka. V tresočih se rokah, ki so bile v mnogih, mnogih letih postale žuljave in zdelane, je držala rožni venec Naše ljube Gospe. Kmetica ni več živela na lem svetu. Klečala je v nebesih pred prestolom Brezmadežne in molila za svojega otroka. Osem dni nato jo je Bog poklical k sehi. Pogled umirajoče matere se je še enkrat zazrl v Marijino sliko na steni. Zadnjikrat so njene ustnice molile zdravamarijo. Na-lo je pogledala drugo sliko, ki je visfela pod podobo Matere božje. Bil je to zmečkan, na pol raztrgan časopis, v katerem je bilo naslikano grdo, spačeno obličje njenega otroka. Hotela je, da slika visi pod podobo Milostne Matere. »Preberi kaj iz svete knjige!« je tiho zaprosila in s tresočo se roko pokazala na staro, veliko sveto pismo. »Gerhard, beri li! Iz Izaija 53. poglavje.. Da, tam, kjer leži podobica Križanega.« »Kdo je veroval našemu pričevanju?« je pričel kmet, čigar glas je drhtel od komaj zadrževane boli. »Ali je to, mali?« »Da, moj fant, to je. A beri na glas, na glas, da bom slišala besedo za besedo...« Kmet je z največjo muko bral: »Kdo je veroval našemu pričevanju? In roka Gospodova, komu se je razodela? Kakor mladika rasle pred njim in kakor korenina iz žejne zemlje. Nima podobe, ne lepote. In videli smo ga, pa ni. da bi ga gledali in da bi hrepeneli po njem, ki je zaničevan in najnižji izmed ljudi, mož bolečin in preizkušen v slabosti. In njegov obraz je kakor zatrt in zaničevan, zato se tudi ne oziramo vanj. Z GORIŠKEGA Slava Mariji Začetek Mar. leta bodo letos proslavili goriški slovenski verniki z nastopom združenih cerkvenih zborov v goriški stolni cerkvi. Proslava se bo vršila zadnjo nedeljo leta, 27. dec. ob 15. uri. Program je naslednji: Mešani zbor 1. A Vavken: O slava Bogu na višavi (2 kitici) 2. GOVOR 3. V. Vodopivec: Imakulata (2 kitici) 4. V. Vodopivec: Blažena noč (2 kitici) 5. Rihar-Premrl: Zveličar nam je rojen zdaj (2 kitici) 6. St. Premrl: Božična Moški zbor 7. /. Laharnar: Blešče se zvezdice nocoj 8. Fr. Kimovec: Zgodnja Danica 9. Star napev: Nad Betlehem 10. BLAGOSLOV 11. Fr. Gruber: Sveta noč 12. Lauretanske litanije z odpevi B. Ščekove 13. A. Foerster: T. Ergo 14. St. Premrl: Marija, dobrotno nam o-hrani dom in rod. NB. Cerkveni zbori se zberejo točno ob 230h v cerkvici sv. Antona v bližini stolnice kot je bilo določeno. Ostala navodila bodo javljena ob primernem času in kraju. Smrt krščanske matere Po par mesecih trajajoči bolezni in vdanem trpljenju je v Devinu umrla v 71. letu starosti ga. Kristina Komac, mati tamkajšnjega gospoda župnika. Pokojna je v svojem življenju vzgojila šest sinov za Cerkev in narod. Večji del svojega življenja je preživela v Tolminu, na Ponikvah, zadnja leta pa v Devinu. Tudi če ne opisujemo njenega življenja, dovolj je vsakemu, kar je videl ob njenem pogrebu, da si je mogel ustvariti podobo vzorne krščanske matere in vseskozi zavedne Slovenke, ki je znala svoje sinove tako vzgojiti, da dandanes častno služijo svoji veri iti svojemu narodu. Pogreb, ki se je vršil v petek 12. t. m. je bil naravnost veličasten. Udeležili so se ga domačini in pa mnogo Goričanov ter tudi Tržačanov. Pogreb je vodil č. g. Rejic iz Nabrežine ob asistenci številnih duhovnikov. Isti je imel tudi poslovilni govor na pokopališču. Za njim je spregovoril v imenu S.K.P.D. iz Gorice g. prof. D. Butkovic, ki je posebno poudaril zasluge blage pokojnice v njenem poslanstvu krščanske ter narodno zavedne matere in žene. Njej želimo zasluženega večnega miru, preostalim pa izrekamo naše naj iskrenejše sožalje. Orglarska šola v Gorici Slovenska orglarska šola v Gorici je nadškofijski zavod za izšolanje cerkvenih organistov, ki bodo v cerkvenem duhu delovali. Knezonadškofijski ordinariat imenuje vodstvo te šole. šolski načrt obsega tehnični in vzgojno-kulturni program. Tehnični del je razdeljen v študij teorije, harmonije, klavirja ter orgel. Vzgojno-kultumi del pa obsega verouk, liturgijo, osnovne pojme latinskega jezika, gregorijansko petje, slovenščino, glasbeno zgodovino, nauk o instrumentih ter pevski tečaj. Pravice, ki jih ima vodstvo orglarske šole v Gorici po konstituciji štev. 379 prve goriške sinode, so sledeče: a) ocenjuje muzikalične publikacije za slovenski del škofije; b) vrši nadzorstvo nad cerkvenim petjem in organisti v slovenskem delu nadškofije. Dajemo na znanje, da smo začeli z vpisovanjem učencev v orglarsko šolo. Redni pouk bomo pričeli prve dni novega leta. Za morebitna pojasnila obrnite se pismeno na naslov: M. Filej, Riva Piazzutta 18. Urad orglarske šole je odprt vsak ponedeljek od 10. do 12. ure v prostorih Prosvetnega društva Riva Piazzutta 18. Devica Marija v Dolu Na dan Brezmadežne smo letos prav slovesno počastili nebeško Gospo. Celodnevno češčenje, zlasti pa shod Marijinih vrtcev je pripomogel, da je bil ta slovesni dan dostojno proslavljen pri edini Mariji posvečeni cerkvi v slovenskih duhovnijah našega ozemlja. Shoda so se udeležili Marijini vrtci iz Štandreža, Sovodenj, Gabrij, Doberdoba in Jamelj. Po cerkveni slovesnosti, pri kateri je govoril č. g. Stanič, so doljanski otroci v čast Brezmadežni zaigrali igrico »Slepi Tonček«, vmes so pa vsi otroci prepevali Marijine pesmi. Kljub slabemu vremenu je zadovoljstvo napolnje-' valo naša srca. Podgora V torek, na dan stavke, ki je bila vsepovsod v državi, so skušali rdeči »čigielov-ei« (C.G.L.) in komunisti zgnati skupaj velik shod ob 2h popoldne na prostornem cestnem križišču pred Trpinovo gostilno. Okrog poldne in še pozneje so z avtom in zvočnikom vabili in pozivali po vseh ulicah in cestah ter koncih in klancih podgorskih na gotovo in obilno udeležbo! Ko pa je napočila toliko oznanjena in napovedana ura, je na licu mesta čakal z avtom sam in samo sam govornik. Sem in tja se je sprehajalo — zaradi javnega reda in da ne bo kaj nerodnega v veliki gneči — le par karabinerjev. Ko pa le ni hotelo biti — »p’r mej...« — nobenega »kompanjota«, ne »tovariša« in ne drugega poslušalca, sta avto in govornik zapustila brez besede nabito — prazni »plac« in se pobrala tja, odkoder sta se vzela. Kar je tudi prav! Živela svoboda! -— Miklavže vanje v Gorici V zadnji številki smo po pomoti izpustili poročilo