Zakaj je moralo vse to miniti, zakaj se nama je zlomilo veslo, zakaj se moral je čolnič zvrniti in sem ostal, ko je že njo odneslo?
O davni maji in zeleni gaji!
Zdaj le še sanjam o ljubimki plavi.
Spomini se gneto kot ovce v staji
in pestre misli se porajajo mi v glavi.
Za vsako stvar v življenju je odveza in vem: tem bolj dehti, čim večja bol je. In ko se misel še naprej pogreza, spoznam, da je bilo tako najbolje. —
Spominčica, ko drugo leto v maju spet bodo popki sinjkasti in rožni se raze veli ti v ljubkem običaju, ne bom ihtel po davnosti otožni.
Stanko Bračko   I   Deklica s sladoledom
Žametno nebo ji na ramena seda kakor grlica, ki jo polet utruja.
V  roki se ji peni kupa sladoleda
in igrivo ga nekomu, ki ga ni, ponuja.
V  žarkem juliju so njena mlada leta
se razcvela ji na ustnah kot na rdečem cvetu. Pesem ji je sestrica in smeh prepleta njena lica v venec, in v trepetu
sonce ji na sladoled prhuta kot rumen metulj s poljane. Njena pota vsa so z igrami posuta in skrivnosti njene vse so že izdane.