K E R I A STUDIA LATINA ET GRAECA LETNIK/ANNUS IX • ŠTEVILKA/TOMUS 2 • 2007/MMVII COMMENTARII pERIODICI, QUOS Bis IN ANNO EDIT društvo za antične in humanistične študije Slovenije LEI BJ LEI EJ LEI EJ LEI EJ SOciETAS SLOVENIAE STÜDIIS ANTIQuiTATIS ET HuMANITATIS INVESTIGANDIS VSEBINA I - ZNANSTVENI ČLANKI Julijana VISOČNIK Jezikovne značilnosti napisov Celeje in njene okolice ....7 Aleš MAVER Pota in in stranpota evhemerizma v latinski krščanski apologetiki.............................................25 Gregor POBEŽIN Virtus incerta - vprašanje o Salustijevih virih v prologu v Katilinovi zaroti...................................45 Matej HRIBERŠEK Iz zgodovine latinskega slovaropisja na Slovenskem (Ob izidu Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovarja)..................................51 II - PREVODI LuKIJAN Matej HRIBERŠEK PLUTARH O Peregrinovi smrti (Prevod in komentar Sabina Zorčič)........................95 Slovarček zdravil, zdravilnih rastlin ter zdravilnih učinkovin in sredstev k delu »Bolezni Ljubljančanov« Frana Viljema Lipiča... 107 Fabij Maksim (Prevod in komentar Matej Hriberšek)..................123 III - MISCELLANEA Julijana VISOČNIK Latin vulgaire - Latin tardif VII. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif, Séville, 2-6septembre 2003 (ur. C. A. Abellân). Sevilla 2006. 572 str. (Recenzija)..........................153 Aleš MAVER Robert Cepon: Usus I: Latinščina za prvo leto učenja. Ljubljana: Modrijan, 2007. - (Recenzija).............155 Aleš MAVERMatej Hriberšek: Življenje in delo p. Ladislava Hrovata. (Zbirka Documenta, 15) Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006. 318 str. (Recenzija)........158 Matej HRIBERŠEK Aristofan: Oblačke. Prevedla Jelena Isak Kres, spremno besedo napisal Matjaž Babič. Litera, zbirka Iz antičnega sveta, knj. 36, Maribor 2006. (Recenzija)......................................................160 Matej HRIBERŠEK Jordanes: O izvoru in dejanjih Gotov. Getika. Prevod, spremna beseda in opombe Žiga Šmit. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2006. (Recenzija)...............163 CONTENTS I - SCHOLARLY ARTICLES Julijana VISOČNIK The Language Characteristics of Inscriptions Found at and around Celeia........................................7 Aleš MAVER The Twists and Turns of Euhemerism in Latin Christian Apologetics.............................................................25 Gregor POBEŽIN Virtus incerta - The Issue of Sallust's Sources for the Prologue to the Conspiracy of Catiline.........................45 Matej HRIBERŠEK A Chapterfrom the History of Latin Lexicography in Slovenia (On the Publication of Wiesthaler's Latin-Slovene Dictionary)........................................51 II - TRANSLATIONS LUCIAN On the Passing of Peregrinus (Translation and Notes by Sabina Zorčič)....................................................95 Matej HRIBERŠEK A Glossary of Medicines, Medicinal Herbs, and Other Remedies to the Diseases of Ljubljanans by Fran Viljem Lipič..............................................107 PLUTARCH Fabius Maximus (Translation and Notes by Matej Hriberšek) ..................................................123 III - MISCELLANEA Julijana VISOČNIK Aleš MAVER Aleš MAVER Matej HRIBERŠEK Matej HRIBERŠEK Latin vulgaire - Latin tardif VII. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif, Séville, 2-6 septembre 2003 (ed. C. A. Abellan). Sevilla 2006. 572 pp. (Review) .............................................................153 Robert Cepon: Usus I: Latin for the First Year of Learning. Ljubljana: Modrijan, 2007. (Review)..............................................................155 Matej Hriberšek: The Life and Work of the Rev Ladislav Hrovat. (The Documenta series, 15) Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis - Ljubljana Graduate School of the Humanities, 2006. 318pp. (Review) .........................................158 Aristophanes: Clouds. Translation by Jelena Isak Kres, introduction by Matjaž Babič. Litera, the Iz antičnega sveta series, vol. 36, Maribor 2006. (Review) ............160 Jordanes: The Gothic History. Getika. Translation, introduction and in notes by Ziga Šmit. ZRC Publishing, ZRC SAZU, Ljubljana 2006. (Review).....163 I ZNANSTVENI ČLANKI Julijana JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI VISOČNIK NAPISOV CELEJE IN NJENE OKOLICE Izvleček Jezikovne značilnosti napisovje mogoče preučevati predvsem kot napake, ki se na njih pojavijo, saj so odraz govorjenega jezika. Na tem mestu so zbrane vse napačne rabe z napisov celeje, ki so razdeljene po dveh kriterijih. Osnovna delitev je na napise mesta in agra, torej glede na najdišče; znotraj tega se napake delijo naprej na glasoslovne, oblikoslovne, pravopisne, skladenjske, besediloslovne ter tiste, ki se tičejo besedišča. Abstract The language characteristics of inscriptions can be studied primarily in terms of the errors attested in them, since they are a reflection of the spoken language. The following article presents all erroneous usages from celeian inscriptions, divided according to two criteria. The basic division distinguishes between inscriptions from the town and from the ager; within this framework, errors can be further subdivided into errors of phonetics, morphology, spelling, syntax, discourse, and vocabulary. Uvod Latinski napisi so bili zapisani v t.i. vulgarni latinščini - v pogovornem jeziku Rimskega imperija.1 Kot takšni ne morejo zadostiti standardom knjižnegajezika, različici, ki so jo uporabljali latinski klasični pisci. Ker je latinščina mrtev jezik in besedil v vulgarni latinščini praktično ni, igrajo napisi pri preučevanju te zvrsti jezika toliko večjo vlogo. Njihovo preučevanje nam odstira posamezne zakonitosti pri razvoju in spreminjanju jezika, kaže pa tudi na prehod v romanske jezike. Jezikovne značilnosti vulgarne latinščine se na napisih kažejo predvsem kot napake, 1 Za razvoj in značilnosti vulgarne latinščine glej: Kiesler 2006, Herman 1975; Väänänen 1983, 480-506; Tovar 1980, 331-342; Herman 1983, 1089-1105; Mihäescu 1983, 1107-1147; Löfstedt 1983, 453-479; Zamboni 1965-1966, 463-477; Bonfante 1999, romanski jeziki so predstavljeni kot stopnja v razvoju latinskega jezika - razlaga temelji na glasoslovju. Prim. pa še Mihäescu 1993 (poudarek na četrtem poglavju), kjer se avtor ukvarja z latinskim jezikom v Istri, Sloveniji in Panoniji. Predstavi lokalne posebnosti na področju samoglasnikov in soglas-nikov, značilnosti prislovov, predlogov in veznikov, ter posebnosti na področju besedišča, ki bi naj bile skupne vsem omenjenim območjem. Prim. še Visočnik 2007, 84-92 (poglavje o vulgarni latinščini z vso pripadajočo literaturo). torej kot odstopanja od uveljavljenih norm knjižnega jezika. Večino napisov predstavljajo nagrobniki in oltarji, za katere lahko trdimo, da so - predvsem v provincialnem okolju - veliko bolj »ljudski«. Latinščina na njih z vsemi svojimi napačnimi rabami govori prav o tej ljudskosti, o jeziku, ki so ga na nekem območju uporabljali v vsakdanjem življenju. Večino napak lahko umestimo v ta sklop; obstajajo pa tudi tiste, ki so tehnične narave: posledica pomanjkanja prostora na napisnem polju, nepismenosti kamnoseka, slabega orodja in podobno ... Na osnovi teh ne smemo delati sklepov o razvoju jezika, zato je najprej potrebno natančno ločiti obe vrsti napak. Kljub temu, da napisov večinoma ni mogoče natančno datirati, so pomembna dopolnitev k ugotavljanju razvoja jezika. Praviloma jih je namreč mogoče datirati le na stoletje natančno; ker pa je spreminjanje jezika dolgotrajen proces, kažejo na razvoj, ki je značilen za določeno obdobje. V manjšini so namreč tisti napisi, ki so datirani natančno - ali s pomočjo letnic ali s konzuli. Največkrat pa si moramo pomagati s posameznimi bolj ali manj natančnimi kriteriji datiranja. Ob jezikovni analizi okoli 400 napisov antične Celeje (214 iz same- Slika 1: Zemljevid celejskega agra. ga mesta, 195 iz agra) se je zaradi lažje obravnave in predvsem zaradi ugotavljanja določenih razlik v poteku romanizacije obeh območij kot nujna pokazala delitev na mesto in ager. umetna kategorizacija vzbuja pomisleke o ustreznosti, saj v veliko primerih za napise nimamo podatkov o najdišču. Sedanje nahajališče tako ne govori nujno o prvotnem kraju postavitve. Kljub pravkar omenjenem dejstvu, ki ga je potrebno vzeti v obzir, se na področju jezikoslovja med mestom in agrom izrišejo določene razlike.2 Poleg osnovne pravkar omenjene delitve sem napake razdelila po posameznih ravneh jezika. Največ je pravopisnih, glasoslovnih in oblikoslovnih; ostale (skladenjske, besediloslovne) se pojavljajo zgolj sporadično, kar se sklada z naravo napisov. Nekoliko nenavadna je pogostost napačnih rab pri imenih, pri katerih bi pričakovali na eni strani natančnost in poznavanje zapisovanja ter na drugi trdovratnejše upiranje jezikovnim spremembam. Večje število napak v agru ter njihov značaj pa nakazujejo tudi na potek romanizacije (z latiniziranjem), ki je prej in v večjem obsegu zajela mesto in se šele zatem širila v zaledje. Tabela napak na napisih v mestu3 Skladnja Pravopis Glasoslovje Besedišče Besediloslovje Objava ob peregri-nationis expedi-tionum CIL III 11697 regressus in urbem sacram sancte CIL III 5188 filis (namesto filiis) CIL III 5184 siginum ILJug 387 Volkano CIL III 11699 vivos (namesto vivus) CIL III 5232 obito in expeditione Daccisca CIL III 5218 speclatorum (sinkopa) CIL III 5223 stolate CIL III 5225 filie CIL III 5240 2 Prim. tabele. 3 Natančno razlago posameznih jezikovnih neustreznosti tako v mestu kot v agru najdeš v Visočnik 2007, 94-116. Skladnja Pravopis Glasoslovje Besedišče Besediloslovje Objava Aurelio Ga- quraerunt quraerunt ILJug 389 lano cives Surus - ne- ujemanje sklonov vive CIL III 5244 Aurelio Barathe, vius CIL III 11701 Maximo civis Surus - neu- jemanje sklonov crudeles CIL III 5246 parentes - neu- strezen pridevnik ? uxor CIL III 11702 pientissimo - neu- jemanje sklonov vius CIL III 5247 karissimo CIL III 143682 sibei CIL III 5251 karissimo CIL III 5230 karissimae, Bassine, CIL III 5256 karissimae Pothentine et Fir- ILJug 397 minam fil(iam) - neu- jemanje sklonov vius, sue ILJug 398 vivos (vivus) Lovenjak 2003, 343 (12) sibei CIL III 5277 hic siti (brez CIL III 5235 sunt) harispex ILJug 393 Kot je razvidno iz tabele je napak in pomanjkljivosti največ na področju pravopisa in glasoslovja. To ne velja samo za mesto, temveč tudi za območje okolice (agra). Ti dve področji sta najbolj izpostavljeni osnovni in splošni rabi. Do skladenjskih napak, neustreznosti besedišča in spodrsljajev v besediloslovju lahko pride šele takrat, ko imamo opravek z daljšim strnjenim tekstom. Na napisih v večini primerov tega ni; formule, ki so bile v splošni rabi, in prostorska omejenost napisnega dela na kamnitem nosilcu spomenika, niso omogočali razvoja besedila, tako je težko govoriti o sobesedilnosti.4 Kontekst, na katerega je pri obravnavi napisov treba biti pozoren, je čas, v katerem je nek napis nastal; okolje, v katerem so ga postavili; kdo in komu ga je postavil; pa morda še kak drug, (kot npr. povod ali vzrok) ki je vplival na nastanek. Posebnosti pri pisavi osebnih imen iz mesta Proti pričakovanju je mogoče neobičajne zapise in nepravilnosti najti tudi pri osebnih imenih. Z večino smo se srečali že v prejšnji tabeli, na tem mestu pa so zbrani še enkrat, da bi postalo bolj razvidno, v kolikšni meri so se spremembe dotaknile tudi imen. IME UPORABLJENA OBLIKA IMENA* OBJAVA Flavius Titianus Fl(avii) Titani CIL III 5172 Mamilius Crescens Mamilius Cresce(n)s CIL III 5191 Restitutus Saturnini Restutus Saturnini CIL III 5191 Aurelius Paterculus Aurelius Paterclus CIL III 5160 Masculinius Successus Masclinius Successus CIL III 5173, CBFIR 231 Extricatus Extricat(o) CIL III 5189 Secundinus Maximi Secundin(us) Maximi CIL III 5196; Wedenig 1997, c 12 Saturninus Viatoris Saturnin(us) Viatoris CIL III 5196; Wedenig 1997, c 12 * V oklepajih je izpis dopolnitve - torej oblika, v kateri bi beseda morala biti zapisana. 4 Pri tem je treba opozoriti na članek J. Hermana (1998, 397-408), v katerem obravnava eno izmed najbolj pogostih formul na nagrobnikih (formula D M) kot vir skladenjskega problema, za katerega lahko trdimo, da je na napisih (med skladenjskimi) najpogostejši. Obstajata namreč dva skladenjska modela: a. v mnogih primerih formula slovnično ni vključena v tekst, tako je ime pokopanega v dativu ali celo v nominativu; b. v drugem sklopu nagrobnikov je D M invokacija skladenjsko integrirana v besedilo s svojilnim odnosom, ki je izražen z genetivom imena umrle osebe. To razliko je mogoče razložiti s semantično dvoličnostjo imena Manes, ki lahko po eni strani označuje duhove in demone podzemlja, lastnike in varuhe grobov; po drugi pa se lahko nanaša na skupino prijaznih in domačih duhov, ki se tičejo umrlega (morda celo njegov lasten duh po smrti). Prvi model bi sovpadel s prvo razlago imena, drugi z drugo. Veliko število mešanja in negotovosti med genitivom in dativom pa kaže na to, da uporabniki teh semantičnih in skladenjskih nians niso obvladali. Aurelius Saturninus Aurelia Secundina Decimia Qmeta Aur(elio) Saturnin(o) Aur(eliae) Secundin(a)e Decimia Quaeta CIL III 5219 AIJ 46 Caius Iunius Nicander C(aio) Iunio Nicandr(o) CIL III 5224 Secundinus Secundin(o) CIL III 5239 Aulus Vederna Aulo Vedern(a)e ILJug 393; Wedenig 1997, C 33 Respecta Resectae ILJug 393; Wedenig 1997„ C 33 Propinquus Propincus CIL III 5274 a Marcellinus Aurelia Bassina Aurelia Potentina Marcellinu(s) Aur(eliae) Bassin(a)e Aur(eliae) Pothentin(a)e CIL III 5256; AIJ53 Censorina Ce(n)sorina Kolšek 1995, 284, 11 Litugena Litugen(a)e CIL III 5269 Attia Ursula At(t)ia Ursula CIL III 5271 Ingenuus Ingenu(u)s Kolšek 1995, 281, 5 Caninius Kaninius CIL III 5166 Blaudia Blaudi(a)e CIL III 5194 Quieta, Secundina Quaeta, Secundin(a)e CIL III 5219 Epcitata Epcitat(a)e CIL III 5263 Vindu Vind(u) CIL III 11705 Na dveh mestih je opazen izpust enega od dveh podvojenih glasov (uu, tt). Takšne primere lahko razložimo z željo piscev po poenostavitvi, pri tem lahko zgornjim dodamo še primer imena Propincus, kjer je prav tako vidna težnja po poenostavljanju v kombinaciji z določenimi glasovnimi spremembami, ki so se v jeziku že vršile.5 Pri imenih Cresces in Cesorina je mogoče zaslediti glasovno spremembo, pri kateri se je skupina konzonantov -ns spremenila in poenostavila, tako da je -n izpadel. Namesto pravilnih in uveljavljenih imen Crescens in Censorina sta na napisih izpričani obliki brez črke n, kar je ena izmed značilnosti vulgarne latinščine. Na področje glasoslovja sodi še značilnost, ki je nastala kot posledica izgovorjave dvoglasnika ae, saj se je ta vedno pogosteje artikuliral kot dolgi e, ne pa več kot dvoglasnik aj. V tekstih vulgarnega značaja, predvsem na napisih, se tako srečujemo s primeri, ko namesto pričakovanega ae (za genetiv ali dativ 1. deklinacije) stoji samo e. Na splošno je takšnih primerov v mestu manj kot v agru, kar velja tudi za osebna imena. Pri obliki imena Restitutus, ki je zapisano kot Restutus, se podobno 5 Prim. Babič 2004, 28-30; prim. Leumann 1963, 46-47. kot pri imenu Restituta (Restuta) v agru pokaže haplologija.6 Pri Paterclus in Masclinius je izpričana sinkopa. Zaradi pomanjkanja prostora na napisnem polju in želje po sežetosti so imena pogosto krajšali ter opuščali njihove končnice. Imena so tako pogosto zapisana brez končnic -us, -u, -s. Tabela napak na napisih agra Skladnja Pravopis Glasoslovje Oblikoslovje Besediloslovje Objava nobilissims, CIL III iuventustis domni 113l6 Britaniae CIL III proviciae 5300 vivive Aurelie Antoniefilie AE 1989, 622 Črešnjevec patrone sue CIL III 5303 vivus fecit et sibi - neobičajen vrstni red Adsalute CIL III 11685 stupendiorum AIJ 13 hic est hic est - izpust situs AE 1978, 604 Kovaški vrh, Adsallute CIL III 5136 Adsallute CIL III 5138 Tertuliliani vibus' coniuge Secundine obite dibus CIL III 143671 hanorum hic situs CIL III 13406 Ats(allutae) AIJ 255 filii et filiae vivifecere CIL III 5102 - namesto običajne fecerunt * Prim. Visočnik 2005, 57-72. 6 Mihäescu 1978, 214. Skladnja Pravopis Glasoslovje Oblikoslovje Besediloslovje Objava vius ILJug 367 anorum CIL III 5114 Celeienssiu-m C 39 Rusticium Albinu filium Cerve, Severine ILJug 373 Tertuli vibus CIL III 5700 vikario CIL III 5121 munmentum CIL III 13523 karissimo CIL III 5106 Jantulle Jantulle, nuri (za nurui) CIL III 5143 fecit vivus sibi - neobičajen vrstni red CIL III 5142 Hecate, Aurelie CIL III 5119 Noreie CIL III 5123 karissimo CIL III 11678 coiux CIL III 5183 vixit annis Viinie, carissime, que CIL III 5283 Ercure Ercure AIJ 29 Erculi AIJ 30 Vibebos RINMS 115 vibus AIJ 38 anorum Viatorine, Maxime CIL III 5128 karissimo CIL III 11700 uxsori CIL III 5101 Število besed je na območju agra manjše kot na napisih iz mesta, kljub temu pa je število napak večje kot v mestu. V zastopanosti napak se ponovi slika iz mesta; prevladujejo namreč pravopisne in glasoslovne, vendar se njihov raster razširi. Napake iz mesta so osnovne, obrobne, imajo manjšo težo. Tiste iz agra pa na nek način nadgrajujejo oziroma stopnjujejo one iz mesta; predvsem pa je z njihovo pomočjo mogoče potrditi, da je bilo mestno zaledje manj pismeno, kar je rezultiralo tudi v večjem številu napak. Posebnosti pri pisavi imen iz agra Proti pričakovanju jezikovne spremembe niso prizanesle niti imenom, pri katerih je nujnost pravilnega pisanja toliko večja.7 Tudi pri imenih so napake posledica glasovnih sprememb, do katerih je v teku razvoja jezika prihajalo; upoštevati moramo možnost krajšanja oziroma izpuščanja predvsem končnih glasov, kar je povezano z željo po čimbolj ekonomični izrabi napisnega polja; večje okrajšave pa so nastale tudi zato, ker so bila nekatera imena zelo razširjena in dobro poznana. IME UPORABLJENA OBJAVA OBLIKA IMENA* Ingenuus Ingiinus CIL III 5291 caius G(aius) ILJug 1187 Honoratianus Hon(o)ratiano CIL III 5304 Aurelia Antonia Aureli(a)e Antoni(a)e AE 1989 622, črešnjevec cupitus Aviti cupitus Av(i)ti CIL III 5151 Restumarus Riistumarus CIL III 5289 Ruscus Rudscus CIL III 11650 caius castricius c(aius) castric(ius) CIL III 5137 Optatus Opta(t)us Avitus Av(i)ti CIL III 5151 Iallius Ial(l)ius AIJ 90 Variniana Varinian(a) AIJ 28 caius caecina Fau- G(aius) caecina Fausti- CIL III 5135 stinus nus cassius Restitutus cassius Restut(us) Lovenjak 1997, 67-68, 2 Valerius Tertulliani Valerius Tertul{i}liani CIL III 143671 Secundina Secundin(a)e Tertullina Tertul(l)ina Superus Super(o) AE 1987, 800 Dvor Diastumarus Diastumar(us) CIL III 5144a=CIL III 11683 Abascantus Abascantu(s) AE 1974, 489 Šentjur 7 Solin 2006, 527-534, avtor vzroke za napake na imenih išče v vulgarni izgovorjavi nosilcev (večina na napisih izpričanih prebivalcev je pripadala nižjim slojem) imen ter pri kamnosekih, ki so bili pogosto polpismeni ali celo nepismeni. IME UPORABLJENA OBJAVA OBLIKA IMENA* Quintus Sabinus Q(uinti) Sabini Veran(i) CIL III 5146 Veranus Barbius Cupitus Barbius Cupitu(s) CIL III 5144=11682, AIJ 23 Caius Spectatius C(aio) Sp(ectatio) ILJug 373 Cerva Cerv(a)e Rusticius Albinus ? Rusticium Albinu Spectatia Severina Spect(atiae) Severin(a)e Celatus Tertulli Celatus Tertul(l)i CIL III 5700 Nemeta Nemet(a)e AIJ 4 Aurelius Asclepio- Aurel(ius) CIL III 11677 dotus [As]clepiiodotus Mocio Moci(o) CIL III 13523=AJ 41 Restituta Restutae CIL III 5107 Sacronius Verinus Sacroni(o) Verino CIL III 5106 Candida Candid(a)e CIL III 11710 Iantulla Iantull(a)e CIL III 5143=AIJ 22 Aurelii Aurelie CIL III 5119, RINMS 102 Iulia Aquilina Iulia Aquilin(a) CIL III 5118=11671 Viinia Aurelia Viini(a)e Aureliae CIL III 5283 Serenus Serenu(s) AIJ 29 Marius Mari(us) Ceirius Ceiriu(s) AIJ 30 Titia Titi(a)e CIL III 10816 Latinus Latinu(s) AIJ 32 Ingenuus Ingenu(u)s AIJ 35 Victorinus Vitorinus ??? CIL III 5128 Caius Iulius Accisi C(aio) Iulio Accis(i) CIL III 5101 Attio At(t)ionis Septima Septuma CIL III 5152 * V oklepajih je izpis dopolnitve - torej oblika, v kateri bi beseda morala biti zapisana. Nenavadne zapise imen lahko razdelimo na več skupin: v prvo skupino, ki je obenem tudi največja, bi lahko uvrstili tiste, kjer je črka e zapisana namesto črk ae. Sledijo tisti, kjer dve črki i nadomeščata e, kar je posledica vpliva kurzivne pisave. Pri tem gre za način zapisovanja, česar ni mogoče opredeliti za napako. Podvojene konzonante so le redko zapisali v neokrnjeni obliki, velikokrat so enega izpustili. Srečamo še eno vrsto izpuščanja, namreč opuščanje končnic in končajev. Za ta pojav je gotovo kriva sama narava napisnega polja, ki je bilo omejeno, in je nemalokrat terjalo ekonomič- no izrabo prostora, namenjenega pisanju. Dvakrat opazimo črko G namesto C pri imenu Caius.s Pri nenavadni obliki imena Restuta,9 ki stoji namesto običajne Resti-tuta, se prvič srečamo s pojavom haplologija, ki je bil še posebej pogost v govorjenem jeziku. Opuščali so namreč določen del besede, ponavadi zlog (lahko tudi glas ali črko), kar je vodilo v nastanek novih oblik in tudi imen. Na podoben način je nastalo še ime Antonus (iz Antoninus) in številne druge besede, izpričane predvsem na napisih. Haplologiji stoji nasproti ditologija, ki jo lahko opazujemo pri imenu Tertullianus v zgornji tabeli. Ob dveh podobnih zlogih (zaradi njiju) je s procesom asimilacije nastal še tretji: Tertuliliani (iz Tertulliani); podobno pa še pri Quintililianus (iz Quintilianus) ali princicipibus (iz principibus).10 Sklepne ugotovitve Tudi napake na napisih Celeje so odraz latinskega jezika, ki se je dejansko uporabljal v praksi, med navadnim prebivalstvom. Govorimo lahko o vulgarni latinščini, pri kateri je mogoče zasledovati razvoj jezika, ki je nenazadnje rezultiral v romanskih jezikih. Nekatere izpričane napake je mogoče označiti za t. i. tehnične: pri podvojenih glasovih ni nujno, da gre za poenostavljanje, temveč je morda prišlo do izpusta zaradi pomanjkanja prostora; kurzivnega načina pisanja oziroma njegovega vpliva ne moremo opredeliti kot napačno rabo, ampak samo kot način pisanja; opuščanje končnic (predvsem pri besedah na koncu) je posledica pomanjkanja prostora ter obenem splošne razširjenosti in poznavanja besede (velikokrat imen); nekatere nenavadnosti delujejo kot navadni lapsusi, kar so najverjetneje tudi bili. Razlike med agrom in mestom so v skladu s pričakovanji; napak je v agru več in imajo večjo težo, v mestu pa so v večini primerov manjše in bolj obrobnega značaja. Mesto se tako kaže kot tisti del celejskega prostora, ki ga je romanizacija (z latinizacijo) dosegla prej, celoviteje in intenzivneje; latinščina uporabljena na napisih iz mesta je tako pravilnejša od tiste v agru, v kar se lahko prepričamo tudi ob pogledu na zgornje tabele. Zaradi narave napisov so tako v mestu kakor tudi v agru v večini zastopane glasoslovne, pravopisne in oblikoslovne napake. Skladenjske, besediloslovne in tiste, ki se tičejo besedišča, so le osamljeni primeri na tistih nekaj napisih, ki kljub vsemu presežejo togo formo okrajšav in osnovnih podatkov. Najbolj pogosto se pojavljajo monoftongizacija, 8 Babič 2004, 28-30. 9 Prim. CIL VI, VI, 3, str. 128: različici Restut-us/a sta bili razmeroma pogosti. 10 Mihäescu 1978, 214. zapisovanje črke K namesto C, poenostavljanje dvojnih soglasnikov, pa tudi samoglasnikov. Smatramo jih lahko za osnovne spremembe, ki so se pojavile in so tekom stoletij v jeziku pustile svoje sledi. Ob primerjavi s CIL VI, VI, 3 ter Galdijevo monografijo11 o slovnici na latinskih napisih vzhodnih provinc ugotovimo, da obravnavano ozemlje v tem pogledu ne predstavlja izjeme. Napake, s katerimi se srečamo, niso nič posebnega; tudi po številu ne izstopajo (morda jih je celo nekaj manj kot v drugih mestih, v drugih provincah), kar na nek način potrjuje, da je bil Norik tudi v jezikovnem pogledu podaljšek Italije. tehnična napaka ditologija zamenjava z v namesto običajne oblike dis / Dibus manibus. Valerius Tertulfijliani (filius) vibus!fecit co(n)iugß! Secundin(a)e obit(a)e (an(norum)J Valentprđsan(riorum ) XXXk •Jerius a(nnorum) XL, Tertul(l)ina. monoftongizacija nepravilna končnica zo dativ \ poenostavitev dvojnega soglasni ka Slika 2: CIL III 143671, žara za Valerija in njegovo družino kot primer napisa s številnimi napakami. Ta napis je izjema, praviloma namreč napisi vsebujejo samo eno (morda dve) jezikovni posebnosti. na(norum)! XXX 5 LITERATURA Okrajšana citirana literatura AE: L'Année épigraphique, Paris. AIJ: V. Hoffiller, B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien. Heft I: Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938. ANRW: Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. ANSl: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. CBFIR: E. Schallmayer, K. Eibl, J. Ott, G. Preuss, E. Wittkopf (ur.), Der römische Weihebezirk von Osterburken I. Corpus der griechischen und lateinischen Beneficiarier-Inschriften des Römischen Reiches; Forsch. Ber. Vor.-Frügesch. Baden-Württ. 40 (Stuttgart 1990). CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. 11 Prim. CIL VI, VI, 3 (o slovničnih posebnostih ter napakah na napisih Rima); Galdi 2004. ILSl 1: M. Lovenjak, Neviodunum. Inscriptiones Latinae Sloveniae 1, Situla 37, Ljubljana^ 1998. ILJug: A. et J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos... repertae et editae sunt: Situla 5, Ljubljana 1963; Situla 19, 1978; Situla 25, 1986. ILLPRON: M. Hainzmann, P. Schubert, Inscriptionum lapidariarum Latinarum provinciae Norici usque ad annum MCMLXXXIVrepertarum indices, Berolini 1986. RE: G. Wissowa & al. (izd.), Pauly Real-Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, 1893-1980. RINMS: Šašel Kos M., Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije / The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia, Situla 36, Ljubljana 1997. RISt: E. Weber, Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark, Graz 1969. Onomasticon I: Onomasticonprovinciarum EuropaeLatinarum. Ex materia ab A. Mocsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. I: Aba-Bysa-nus. Composuit et correxit B. Lörincz. Editio nova aucta et emendate. Budapest 2005. Onomasticon II: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mocsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. II: Caba-licius-Ixus. Composuit et correxit B. Lörincz. Wien 1999. Onomasticon III: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mocsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. III: Labarum-Pythea. Composuit et correxit B. Lörincz. Wien 2000. Onomasticon IV: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mocsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. IV: Qua-dratia-Zures. Composuit et correxit B. Lörincz. Wien 2002. ThLL: Thesaurus linguae Latinae. Ostala literatura ADAMIK, B, 2006, Offizielles Kommunikationssytem und Romanisierung. - V: C. Arias Abellan (ur.), Latin vulgaire - Latin tardif. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Séville, 2-6 septembre 2003, 17-29. ADAMIK, T. 1999, Standard und Substandard im Wotschatz der Grabinschrift von Pannonien (CLE 555). - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 157-168, Heidelberg. BABIC, M. 2004, Zgodovinskoglasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta. - Ljubljana. BAJEC, A. 1928, Romanizacija in jezik rimskih provinc Norika ter obeh Pano-nij. - V: Razprave. Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani 4, 43-56, Ljubljana. BARTONEK, A. 1999, Schriftsprache, Umgangssprache, Dialekt im Latein. - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 89-98, Heidelberg. BIVILLE, F. 1995, »qui vvlgo dicitur...« Formes »vulgaires« de la création lexicale en latin. - V: L. Callebat (ur.), Latin vulgaire, latin tardif IV. Actes du 4e colloque international sur le latin vulgaire et tardif. Caen, 2-5 septembre 1994, 193-203, Hildesheim, Zürich, New York. GAENG, P. 1992, The extent to which inscriptional evidence may serve as a source of "Vulgar" i.e. spoken Latin. - Linguistica 32, 19-29 GALDI, G. 2004, Grammatica delle iscrizioni latinedell'impero (provinceorientali). Morfosintassi nominale. - Università degli studi di Bologna. Dipartimento di filologia classica e mediovale. Papers on grammar. Monographs 3, Roma. GALDI, G. 2006, Some remarks on the use of the ablative in central-eastern inscriptions. - V: C. Arias Abellan (ur.), Latin vulgaire - Latin tardif. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Séville, 2-6 septembre 2003, 285-295, Sevilla. HERMAN, J. 1966, Recherches sur l'évolution grammaticale du latin vulgaire: les employs "fautifs" du nominative. - Acta Classica Univ. Scient. Debreceni-ensis 2, 109-112 (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 321-325). HERMAN, J. 1970, Les particularités de l'évolution du latin provincial. - V: Actele de la XII Congres International de Lingvisticâ §i Filologie Romanicâ. Editura Academiei 1, 125-130, Bucare§ti (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 29-34). HERMAN, J. 1971, Essai sur la latinité du littoral adriatique à l' époque de l'Empire. -V: Sprache und Geschichte. Festschrift Harri Meier, 199-226, München (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 121-146). HERMAN, J. 1975, Le latin vulgaire. Presses universitaires de France. - Paris. HERMAN, J. 1978a, Du latin épigraphique au latin provincial. Essai de sociologie linguistique sur la langue des inscriptions. - V: Etrennes de septantaine: travaux de linguistique et de grammaire comparée offerts à Michel Lejeune, 99-114, Paris (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 35-49). HERMAN, J. 1978b, Évolution a>e en latin tardif? Essai sur les liens entre la phonétique historique et la phonologie diachronique. - Acta Antiqua Aca-demiae Scientiarum Hungaricae 26, 37-48 (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 204-216). HERMAN, J. 1983, Le latin dans les provinces danubiennes de l' Empire romain. Problèmes et perspectives de la recherche. - V: ANRW II 29. 2., 1089-1106, (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 164-182). HERMAN, J. 1987, La disparition de -s et la morphologie dialectale du latin parlé. - V: Latin vulgaire-latin tardif I. Actes du Ier Colloque international sur le latin vulgaire et tardif (Pécs, 2-5 septembre 1985), 97-108, Tübingen. HERMAN, J. 1997, El latin vulgar. - Barcelona. HERMAN, J. 1998, Dis Manibus. Un problème de syntaxe épigraphique. - V: Estudios de lingmstica latina. Actas del IX Coloquio Internacional de Lingmstica latina. Ediciones Clasicas, 397-408, Madrid. KIESLER, R. 2006, Einführung in die Problematik des Vulgärlateins. Romanistische Arbeitshefte 48, Tübingen. KOCH, P. 1995, Une langue comme toutes les autres: latin vulgaire et traits universels de l' oral. - V: L. Callebat (ur.), Latin vulgaire, latin tardif IV. Actes du 4e colloque international sur le latin vulgaire et tardif. Caen, 2-5 septembre 1994, 125-144, Hildesheim, Zürich, New York. KOLŠEK, V. 1995, Napisi iz Celja in njegove okolice. - Arh. vest. 46, 279-289. LEUMANN, M. 1963, Lateinische Laut- und Formen- Lehre. - Handbuch der Altertumswissenschaft 2, 2. 1, München. LÖFSTEDT, B. 1983, Rückschau und Ausblick auf die vulgärlateinische Forschung. quellen und Metoden. - V: ANRW II 29.2., 453-479. MIHÄESCU, H. 1978, La langue latin dans le sud-est de l'Europe. - Paris. MIHÄESCU, H. 1983, La langue latin dans le sud-est de l'Europe. - V: ANRW II 29.2., 1107-1147. MÜLLER, B. 1999, La lexicologie historique des langues romanes et le lexique du latin. - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 183-191, Heidelberg. PANAGL, O. 1999, Morphologische Hypercharakterisierung im Vulgärlatein. - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 49-57, Heidelberg. POLOMÉ, C. E. 1983, The Linguistic Situation in the Western Provinces of the Roman Empire. - V: ANRW II 29.2., 509-553. SKOK, P. 1915, Pojave vulgarno-latinskoga jezika na natpisima rimske provincije Dalmacije. Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 25, Zagreb. SOLIN, H. 1995, Zur Entstehung und Psychologie von Schreibfehlern in lateinischen Inschriften. - V: H. Solin, O. Salomies, U-M. Liertz (ur.), Commentationes humanarum litterarum 104. Acta colloquii epigraphici latini Helsingiae 3. - 6. sept. 1991 habiti, 93-111, Helsinki. SOLIN, H. 2006, Eigennamen und Vulgärlatein. - V: C. Arias Abellan (ur.), Latin vulgaire - Latin tardif. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Séville, 2-6 septembre 2003, 527-534, Sevilla. VÄÄNÄNEN, V. 1967, Introduction au latin vulgaire. - Manuels et études linguistiques 6. - Paris. VÄÄNÄNEN, V. 1982, Introduzione al latino volgare. Testi e manuali per l'insegnamento universitario del latino 8, Bologna. VÄÄNÄNEN, V. 1983, Le problème de la diversification du latin. - V: ANRW II 29.2., 481-506. VISOČNIK, J. 2005, Glasovna posebnost vulgarne latinščine - omahovanje med črko b in v na napisih iz okolice Celeje. - Keria. Studia Greaca et Latina, 7/2, 57-72. VISOČNIK, J. 2007, Jezikovne značilnosti napisov antične Celeje z okolico kot vir za preučevanje romanizacije celejskega prostora. - Ljubljana (neobjavljena doktorska disertacija). WEDENIG, R. 1997, Epigraphische Quellen zur städtischen Administration in Noricum. Aus Forschung und Kunst 31. - Klagenfurt. ZAMBONI, A. 1965-1966, Contributo allo studio del latino epigrafico della X Regio augustea (Venetia et Histria). Fonetica (vocalismo). - V: Atti dell' Istituto Veneto di scienze, lettere edarti. Classe di Scienze Morali, Lettere ed Arti 124, 463-517, Venezia. ZAMBONI, A. 1967-1968a, Contributo allo studio del latino epigrafico della X Regio augustea (Venetia et Histria). Fonetica (vocali in iato e conso-nantismo). - V: Atti dell' Istituto Veneto di scienze, lettere ed arti. Classe di Scienze Morali, Lettere ed Arti 126, 77-129, Venezia. ZAMBONI, A. 1967-1968b, Contributo allo studio del latino epigrafico della X Regio augustea (Venetia et Histria). Morfologia. - V: Memorie dell' Academia Patavina. Classe di Scienze Morali, Leterre ed Arti 80, 139-170, Padova. ZAMBONI, A. 2003, Evoluzione e rinnovamento nel lessico del latino volgare: tendenze strutturali e derive interne. - V: H. Solin, M. Leiwo, H. Halla-aho (ur.), Latin vulgaire - latin tardif VI. Actes du VIe colloque international sur le latin vulgaire et tardif Helsinki, 29 août - 2 septembre 2000, 419-435, Hildesheim, Zürich, New York. The Language Characteristics of Inscriptions Found at and around Celeia Summary Errors attested in Celeian inscriptions are a reflection of Latin language that was actually spoken in everyday life by ordinary people. When studying Vulgar Latin, it is possible to observe the development of a language, which ended in Romance languages. Some attested mistakes are of a technical nature; but the greater part of them were made on account of the language development. Differences between the town and ager are expected: more errors can be found in ager and these are of a greater importance; in the town they are mostly of a marginal character. It can be concluded that the town - Celeia itself - was romanized sooner and more comprehensively. The analysis of the vocabulary and linguistic peculiarities on the inscriptions of Celeia and its adjacent areas confirms the important role of the town, which became the center of Romanization for southern Noricum. Due to the character of inscriptions in the town as in ager there can be seen phonetic, spelling and morphological errors. Syntactic and discourse specifics and those connected with vocabulary are nothing more than isolated examples written in those few inscriptions, which none the less exceed rigid form of abbreviations and basic data. Mo-nophtongizations, writings of letter K instead of C, simplifications of double consonants and vowels appear most frequently. These can be considered to be basic changes that arose in the language and left traces there through centuries. Naslov: Julijana Visočnik ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana e-mail: julijana.visocnik@zrc-sazu.si Aleš MAVER POTA IN STRANPOTA EVHEMERIZMA V LATINSKI KRŠČANSKI APOLOGETIKI Izvleček članek obravnava vlogo, ki jo je v krščanski apologetiki igrala evhemeristič-na kritika mitov. če je v grški apologe-tiki skoraj ne najdemo, je bila v latinski precej razširjena in so po njej posegali vsi pomembni apologeti od Tertulijana do Avguština. Prispevek se osredotoča na rabo evhemerističnih prijemov pri Tertulijanu in Arnobiju, medtem ko so ostali avtorji obdelani le na kratko. Latinski apologeti so evhemeristična načela uporabljali predvsem zato, da bi izpričali človeškost poganskih bogov in njihovo moralno izprijenost. Le Arnobij je evhemerizem rabil tudi za opravičevanje Kristusovega božanstva. Pri tem pa ni imel veliko uspeha in ni našel posnemovalcev. Abstract The paper deals with the role played in christian apologetics by the euhe-meristic explanation of pagan myths. While hardly present in Greek christian apologetics at all, it was quite popular in Latin and employed by all important apologists from Tertullian to Augustine. The article focuses on the euhemeristic elements in Tertullian and Arnobius, with brief references to other authors. Latin apologists used euhemeristic principles chiefly to show the humanity and moral depravity of the pagan gods, in order to render their worship obsolete. The only one to defend the divinity of christ by representing him as a benefactor of mankind was Arnobius, but his attempts were unsuccessful and found no followers. I Kot je dovolj pogumno zapisal Marek Winiarczyk, se ni ohranil noben fragment, za katerega bi mogli s popolno gotovostjo trditi, da ga je v obliki, kot je prišel do nas, zapisal Evhemer iz Mesene.1 Tako se je treba, kar zadeva osebo, ki je dala ime evhemerizmu, in njegovo delo, povsem nasloniti na posredne vire, predvsem na zgodovinarja Diodo-ra Sicilskega (a njegov spis je v delu, ki prinaša podatke o Evhemeru, spet ohranjen samo v izvlečku Evzebija iz cezareje).2 Kakor koli že, 1 Winiarczyk 1991, V. 2 Edini sočasni zapis o Evhemeru najdemo pri njegovem sodobniku Kalimahu, ki ga napada v svoji himni Zevsu in v Jambih, kjer ga imenuje gspwv aXaZwn aSixa ßißXia yhcwn (navedeno po Jacoby, 953). Po Diodoru naj bi bil Evhemer prijatelj in zaupnik makedonskega kralja Kasandra. mož naj bi živel nekje med leti 340 in 260 pr. Kr. in napisal spis' Iepà àvaypafh (v latinščini se je zanj udomačil naslov Sacra historia). V njem naj bi popisal svoje fiktivno potovanje na otok Panhajo, kjer naj bi v mestu Panari naletel na idealno (nekako »prakomunistično«) urejeno družbo, svečeniki pa naj bi mu v svetišču pokazali stelo, v katero naj bi Zevs, ko je še živel na zemlji, vklesal slavna dela svojih prednikov in svoja lastna. Za recepcijo Evhemera v poznejših stoletjih pa je ključno Diodorovo poročilo v šesti knjigi (6,1,8ss., znano iz Evzebijevega spisa Praeparatio evangelica), češ da naj bi Sveti napis poročal o tem, da je Zevs svoja prednika Urana in Kronosa, nazadnje pa še samega sebe, prištel med bogove. To je podlaga osnovni misli evhemerizma (najprej, da človek lahko postane bog, potem pa tudi, da so bili poganski bogovi sprva ljudje), ki se je sorazmerno močno uveljavil v grški in z Enijevim prevodom (oziroma verjetneje priredbo) Evhemerovega spisa posebej v rimski misli in preskočil - tudi h krščanskim avtorjem, zlasti spet k latinsko pišočim. Ne bo odveč omeniti, da se je metoda sama v zgodovini precej odmaknila od namenov zgodovinskega Evhemera (ki mu je najbrž šlo predvsem za potešitev etnografskega interesa bralcev o krajih, ki jih popisuje, nato pa tudi za utemeljitev božanskega kulta helenističnih vladarjev).3 Ime ji je denimo dal stoik Perzaj iz Kitiona (deloval v 3. stoletju pred Kristusom), ki ob tem v mislih ni imel v prvi vrsti Evhemerovih stališč, marveč teze sofista Prodika.4 Kristjani evhemerizma niso mogli povsem odkloniti že zaradi Kristusovega učlovečenja in vstopa v zgodovino. Vendar je uporaba evhemerističnih prijemov za utemeljevanje Kristusovega božanstva izjema (najti jo je le pri Justinu Mučencu - v obrisih - in pri Arnobiju, kjer predstavlja pomemben argument v razpravi). Veliko raje so tovrstno kritiko mitov rabili za diskreditacijo poganskih bogov in kulta, česar je tudi pri Arnobiju veliko več (kot - pogojno rečeno - pozitivne rabe evhemerizma). Kot rečeno, je evhemerizma veliko več pri latinskih apologetih. To je pogojeno z dejstvom, da je pri Grkih prevladal odklonilen odnos do Evhemerove osebe, ki so mu prilepili oznako &qeo~ in mu odkazali mesto med drugimi antičnimi brezbožniki, kakršni so bili sofist Prodik, lirski pesnik Diagora (5. stoletje pr. Kr.) in kirenaik Teodor iz Kirene (4. in 3. stol. pr. Kr.). Zatorej ne preseneča, da grški krščanski pisci ne kažejo skoraj nobene afinitete do evhemerizma. Le »krščanski Filon« Klement Aleksandrijski se o antičnih »brezbožnikih« izraža z neke vrste priznanjem, saj zapiše, da so »živeli razumno in spoznali napake 3 Prim. Fusillo 1996, 236. 4 Tako Thraede 1966, 881. mitologije« (prim. Protreptik 2, 24, 2); podobno misel po enem svojih glavnih virov povzema Arnobij. Povsem drugače je bilo seveda v Rimu, kjer je plodna tla za evheme-rizem ustvarila že bistveno drugačna narava rimske religije, veliko vlogo paje odigralo tudi dejstvo, daje prevod Svetega napisa oskrbel kar »prvi rimski Homer« Enij, ki je bil obenem najljubši pesnik velikega Marka Tulija Cicerona. Vse to je zagotavljalo evhemerističnim elementom pomembno mesto v tvornosti afriških krščanskih apologetov. Ciceron jim je dal dobro izhodišče s svojo - popreproščeno - opredelitvijo evhemerizma, kot jo je zapisal v prvi knjigi De natura deorum: Quid, qui autfortis aut claros autpotentis viros tradunt post mortem ad deos pervenisse, eosque esse ipsos quos nos colere precari venerarique soleamus, nonne expertes sunt religionum omnium? Quae ratio maxime tractata ab Euhemero est, quem noster et interpretatus et secutus est praeter ceteros Ennius; ab Euhemero autem et mortes et sepulturae demonstrantur deorum (De n. d. 1, 119). II Tisti krščanski spisi ali bolje odlomki spisov, ki kažejo evhemeristične poteze, posegajo večinoma po nekaterih stalnih argumentih, s katerimi dokazujejo človeškost udov poganskega panteona. Delna izjema je tu Arnobij, ki mu apoteoza ne služi samo kot argument proti čemu, marveč tudi za inkarnacijo Jezusa Kristusa, kar sem že omenil. Prvi in najpomembnejši locus communis je opozarjanje na to, da so se t. i. bogovi rodili kot ljudje, precej nespodobno živeli in da so kot ljudje tudi umrli. Tu pride prav Ciceronova opomba o Jupitrovem grobu na Kreti, Laktancij pa za dokaz, da je bil Saturn zemljan, mobilizira celo Vergilija: Aureus hanc vitam in terris Saturnus agebat (Georg. 2, 538; Laktancij navaja v Div. inst. 1, 13, 13). Nadalje avtorji kar tekmujejo, kdo bo nanizal več podrobnosti in protislovij iz življenja posameznih bogov - priročen je posebej Eskulap; tako že pri Tertulijanu in Minu-ciju Feliksu, Laktancij pa pravi o njem: Aesculapius et ipse non sinefla-gitio Apollinis natus [...] [m]ortem sane habuit clariorem, quod a deo meruit fulminari (id. 1, 10, 1). Prav dokazovanje izprijenosti udov panteona nasprotnikov je temeljni prijem za Arnobija, ki v tem sledi svojemu afriškemu predhodniku Tertulijanu. Drug priljubljen argument, povezan s prvim, je bilo historiziranje - vpenjanje rimskih bogov v zgodovino. Zato so pri latinskih piscih z Avguštinom vred nenavadno veliko vlogo igrale natančne genealogije, s katerimi naj bi spet pokazali človeškost poganskih bogov, v skladu s Tertulijanovo mislijo, da so, če je človek »prvi vladar«, za katerega ima on Saturna (Apol. 10,6), ljudje vsi njegovi nasledniki. Zato je Laktancij skoraj pretiran napor posvetil temu, da bi našel še kakega Saturnovega prednika, kar mu slednjič uspe. Ker Evhemer in Enij o njem (= o Uranu) govorita, Vergilij pa ne (glej Georg., 2,538), naj bi po Thraedeju5 prvima dal celo prednost pred slednjim, vendar to v besedilu ni izraženo; vsaj jasno ne. Tretji priljubljeni evhemeristični argument so seznami ljudi pro diis cultorum, kakršna imata med drugim že Diodor in Ciceron. Na teh seznamih najdemo več ali manj vedno ista imena. III Vse navedene evhemeristične prijeme rabi že oče latinske teologije Tertulijan. Kot bistveno posebnost njegovega evhemeriziranja Thraede navaja, da ga je »dosledno apliciral na Rim«6 in iz človeške - grešne - narave dokazoval tudi tako rekoč apriorno grešnost Rima, česar si pri večini latinskih krščanskih pisateljev ni mogoče misliti. Omenjena poteza je dobro vidna že v Apologetiku. Botroval ji ni zgolj Tertulijanov v veliki meri militanten odnos do rimske dediščine (pri katerem sicer pogosto obstaja razkorak med teologovimi izjavami in dejanskim stanjem), pač pa se je presneto dobro zavedal, na kako spolzkih tleh se kot kristjan nahaja, če napada apoteozo kot tako. Zato se je na moč potrudil prikazati bogove kot moralno slabe. Zelo rimski je Tertulijan tudi s svojim nagnjenjem k historiziranju mitov in genealogiji. Meni pač, da mu lahko ravno postopek histori-zacije pomaga prikazati rimske bogove in druge pobožanstvene ljudi kot moralno skrajno problematične osebe in jih s tem degradirati, ne da bi škodil krščanskemu nauku. Na očitek, da kristjani ne častijo bogov in ne sodelujejo pri cesarskem kultu, odgovarja: Deos vestros colere desivimus, ex quo illos non esse cognovimus (Apol. 10,2). Ker namišljeni sogovornik še vztraja, da rimski bogovi obstajajo, se Tertulijan začne sklicevati na človekovo conscien-tiam, ki da bi tudi kristjane obtoževala, sipoterit negare, omnes istos deos vestros hominesfuisse (id., 10,3). V desetem poglavju Apologetika bo torej Tertulijan skušal dokazati človeškost rimskih bogov in pri tem kajpak rabil evhemeristične prijeme. Prvi argument so izročila prejšnjih rodov, ki pričajo o mestih, v katerih naj bi se bogovi rodili, o pokrajinah, v katerih so delovali in v katerih - brez česar ne gre - etiam sepulti demonstrantur (id., 10,4). Sledi 5 Ibidem, 884. 6 Ibidem, 887. evokacija avtoritet: Saturnum itaque, quantum litterae, neque Diodorus Graecus aut Thallus, neque Cassius Severus aut Cornelius Nepos, neque ullus commentator eiusmodi antiquitatum aliud quam hominem promulgaverunt (id., 10,7). Ker je Kartažan že prej izrazil misel, da ante Saturnum deus penes vos nemo est in še Itaque, quod de origine constiterit, id et deposteritate conveniet (id., 10,6), lahko sklepa, da so, ker je po pričevanju avtoritet človek Saturn, ljudje tudi vsi bogovi. S tem dokazom je vsaj v svoji optiki dobil bitko, vojne še ne. Vznemirja ga namreč, kako so lahko bili ti smrtniki prišteti med bogove, če se vendar celo pogani zavedajo in si ne upajo tajiti, da so bili v resnici ljudje. Zatorej se mu zdi pomembno poudariti, da postanejo, ker je Bog perfecit omnia in imperfectum non potuit esse, kakršni koli bogovi nepotrebni, saj so ljudje neumni, če jim ni jasno, da ipsum Iovem, quae in manu eius imponitis, fulmina timuisse; item omnem frugem ante Liberum et Cererem et Minervam (11,6). Gre pa še dlje in vzame pod drobnogled »zasebno življenje« bogov (kar bo ravno tako postal kanon v latinski apologetiki), ki je tudi pri poganskih Rimljanih vzbujalo ničkoliko pomislekov in pripravljalo plodna tla evhemerizmu. Tertulijanu tako ni težko ugotoviti, da so bili bogovi impii quique in parentes, et incesti in sorores, et maritarum adulteri, et virginum raptores, et puerorum contaminatores, et qui saeviunt, et qui occidunt, et quifurantur, et qui decipiunt, et quicumque similes sunt alicuius dei vestri, quem neminem integrum a crimine aut vitio probarepoteritis, nisi hominem negaveritis (11,12). V to vrsto sodi slednjič še opozorilo na zločinskost rimskega eponi-ma Romula, o čemer govori Tertulijan v spisu Despectaculis (5,5s.), kjer najprej pokaže na rop Sabink in nato na bratomor, ki je po njegovem mnenju nekak rimski »izvirni greh«, zato ne more biti - čeprav govori izrecno le o izvoru iger Consualia, vendar gotovo misli na ves Rim - nič, kar je rimskega, dobro: Facit enim et hoc ad originis maculam, ne bonum existimes, quod initium a malo, ab impudentia, a violentia, ab odio, a Jratricida institutore, afilio Martis. Tovrstni pasusi so padli na plodna tla predvsem pri Avguštinu, ko se je na moč trudil desakralizirati rimsko preteklost v Božjem mestu.1 Zdaj, ko je bogove moralno diskvalificiral, Tertulijan z nasmehom na ustih priznava: Sed, ut omittam huius indignitatis rectractatum, probi et integri et bonifuerint! (11,15). In še zadnji udarec: ker je pokazal, da bogovi niso niti potrebni, saj za vse na tem svetu skrbi pravi Bog, niti brezmadežni, more pribiti: Atquin, ut homines illosfuisse non potestis nega- 7 O Avguštinovem razmerju do apologetskega izročila gl. denimo O'Daly 2004, 39-52. re, etiam istae accedunt, quae nec deos posteafactos credi permittunt (11,13). Omembe vredno je še, da ga čudi, kako so Rimljani za deifikacijo izbrali take mazače in pokvarjence, ko bi si vendar lahko vzeli za zgled de sapientia Socratem, de iustitia Aristiden, de militia Themistoclem, de subli-mitate Alexandrum, de felicitate Polycraten, de copia Croesum, de eloquentia Demosthenen (11,15). Celo v Rimu je bila vrsta mož, ki bi mirne duše posekali vsakega od nezmožnih in prešuštnih bogov: Quis ex illis deis vestrisgravior et sapientior Catone, iustior et militatior Scipione? Quis sublimior Pompeio, felicior Sylla, copiosior Crasso, eloquentior Tullio? (11,16). Tertulijanu se je zdelo ob historizaciji rimskih bogov pomembno izdelati njihov kar najpodrobnejši rodovnik, da bi tako laže dokazoval njihovo človeško bistvo. Že prej sem navedel njegovo misel, da velja tisto, kar velja za prednike, tudi za potomce; torej so bili vsi bogovi ljudje, če je bil človek njihov prvi predstavnik. Za prvega vladarja šteje Saturna in v Apologetiku zagotavlja: Si homo Saturnus, utique ex homine (10,9). Težava pa je nastopila, ker naj bi izšel Saturn de Caelo atque Terra. S tem vprašanjem so se kristjani veliko ukvarjali. Tertulijan ponudi enak izhod kot nekaj pozneje Minucij Feliks, saj se sklicuje na rekla iz ljudske govorice, ko pravi: Quis enim non caelum ac terram patrem ac matrem venerationis et honoris gratia appellet, vel ex consuetudine humana, qua ignoti vel ex inopinato apparentes de caelo supervenisse dicuntur (ibidem). In res v rimskem izročilu zemlja velikokrat nastopa kot mati (Junij Brut, Devkalion in Pira!). Od ostalih za Tertulijana značilnih domislic v zvezi z rodovnikom rimskih bogov naj navedem samo vprašanje, ki ga bistroumno zastavlja v zvezi z znanim Saturnovim skopljenjem očeta Urana: Sed et unde castrandumfax illi, hoc sa?Nondum enim Vulcanus artifexferri (Ad nationes II, 12,11). Če sklenem, je Tertulijan kot prvi latinsko pišoči krščanski evhe-merist izoblikoval vse bistvene smernice, po katerih se je v prihodnjih dveh stoletjih gibala krščanska polemika zoper poganske bogove. Pri njem je moč najti tako sklicevanje na poganska izročila (kar izpili Laktancij) kot historiziranje in degradacijo bogov, s tem v tesni zvezi pa velik interes za vprašanja kronologije panteona, kar nadgradijo še prihodnji pisci. IV Skoraj sočasno z nastankom Tertulijanovega Apologetika je svoj dialog Oktavij napisal drugi afriški teološki pisatelj Mark Minucij Feliks. V tem dialogu je enaindvajseto poglavje v celoti posvetil vprašanju izvo- ra bogov in že v uvodu evociral kar samega Evhemera. Takole pravi (21,1): Ob merita virtutisaut muneris deos habitos[sc. homines7 Euhemerus exsequitur, et eorum natales, patrias, sepulcra dinumerat et per provincias monstrat, Dictaei Iovis et Apollinis Delphici et Phariae Isidis et Cereris Eleusi-niae. Prodicus adsumptos in deos loquitur, qui errando inventis novisfrugibus utilitati hominum profuerunt. In eandem sententiam etPersaeusphilosophatur et adnectit inventas fruges et frugum ipsarum repertores isdem nominibus, ut comicus sermo est Venerem sine Libero et Cerere frigere. ' Alexander ille Magnus Macedo insigni volumine ad matrem suam scripsit, metu suaepotestatisprodi-tum sibi de diis hominibus a sacerdote secretum: illic Vulcanumfacit omnium principem, etpostea Iovis gentem. Ta navedek je zelo zanimiv iz več razlogov. Prvi stavek takoj prikliče v spomin podobno Tertulijanovo misel, da Omnes istos deos vestros homines fuisse (Apol. 10, 4). Nadalje se Minucij Feliks (oziroma njegov Oktavij) sklicuje ob Evhemeru, ki je večini veljal za zgodovinarja, še na filozofa Prodika in Perzaja ter nekoliko presenetljivo na Aleksandra Velikega. O Evhemeru pravi, da ob merita virtutis aut muneris deos habitos Euhemerus exsequitur, et eorum natales, patrias, sepulchra dinumerat. Navaja še Prodi-kovo tezo, da so bili med bogove povzdignjeni tisti ljudje, ki so iznašli kaj novega in s tem koristili človeštvu, medtem ko naj bi Aleksandru Velikemu neki svečenik razkril skrivnost de diis hominibus. Enaindvajseto poglavje obravnava tudi klasične teme: opozarja na to, da so znani rojstni kraj, domovina in celo grobovi bogov, kar vse priča o njihovi človeški naravi, slednjič pa še na njihovo pregrešno življenje, ki jih je vodilo do tristes exitus. Končno natrese Minucij Feliks ob koncu poglavja še nekaj primerov v obliki kataloga po božje čaščenih smrtnikov, kjer rabi same tudi od drugod znane figure: Castores alternis moriuntur, ut vivant: Aesculapius, ut in deum surgat, fulminatur: Hercules, ut hominem exuat, Oeteis ignibus concrematur (Minuc. 21, 9). Z bogovsko genealogijo se nato ukvarja v 23. poglavju, potem ko je že v enaindvajsetem kot Tertulijan za principem rodu bogov razglasil Saturna, o katerem naj bi se vsi strinjali, da je bil v resnici človek. V Kar zadeva naslednjega afriškega apologeta Arnobija, je o njem znano, koliko truda je - predvsem v drugi knjigi svoje apologije Adversus nationes - posvetil izdelavi antropologije, ki bi kar najbolje odrazila vso šibkost človeka znotraj stvarstva.8 Posebno skrb je posvetil tudi zavrnitvi 8 O tem gl. Maver 2007. možnosti, da bi bile zgodbe o poganskih bogov zgolj prispodobe in bi jih bilo treba razumeti alegorično, kot so se trudili dokazati zlasti stoiki in nekateri novoplatoniki. Ves napor je imel en sam cilj: podkrepiti evhemeristično tezo o tem, da so bili poganski bogovi ljudje, pri čemer se je Arnobij sicer edini spogledoval s platonističnim pojmovanjem bogov tradicionalne religije kot stvaritev vrhovnega Boga, kar pa ob tertulijanovskem opozarjanju na hudo moralno oporečnost naslovnikov kulta nasprotnika ni moglo bistveno škoditi njegovemu cilju, v kolikor ga ni celo krepilo. S pomočjo epikurejsko obarvane podobe vrhovnega božanstva mu je namreč uspelo narediti prepad med slednjim in med njegovimi stvaritvami, četudi bi bile, kakor je to v Timaju, nesmrtne. Celo več: ko bi bogovom povsem odrekel obstoj, bi odvzel sleherno utemeljenost svoji razlagi Kristusovega božanstva. Pri izpričevanju človeškosti bogov rabi pisec tradicionalne prijeme svojih predhodnikov: sklicevanje na avtoritete iz davnine, poigravanje z rodovniki bogov in sezname hominum pro diis cultorum. Kar zadeva avtoritete, je Arnobij v glavnem odvisen od Klementa Aleksandrijskega in njegovega Protreptika. Pri tem je opaziti njegovo posebno skrb, da bi dokazal zgodovinskost - tipičen postopek za Rimljana! - kar največjega števila mitov in potemtakem njihovih protagonistov - bogov. S tem sta bogato posejani posebej četrta in peta knjiga. Najprej - v 4, 29, še preden se posveti pobijanju tez o tem, da so miti iznajdba pesnikov - izpove nekak evhemeristični kredo, ko zapiše: Et possumus quidem hoc in loco omnis istos, nobis quos inducitis atque appelatis deos, homines fuisse [podčrtal A. M.] monstrare, vel Agragantino Euhemero replicato, cuius libellos Ennius, clarum utfieret cunctis, sermonem in Italum transtulit, vel Nicagora Cyprio vel Pellaeo Leonte vel Cyrenensi Theodoro vel Hippone ac Diagora Meliis vel auctoribus aliis mille, qui scrupulosae diligentiae cura in lucem res abditas libertate ingenua protulerunt. Večina oseb s seznama je dobro znana. Posebno mesto zavzemajo omenjeni antični »ateisti« (Evhemer, Teodor, Diagora), med katerimi ni Prodika, ki ga navaja Minucij Feliks, iz preprostega razloga pač, ker ga pisec ni našel pri Klementu. Iz svojega je (glede na dikcijo očitno pod vplivom Ciceronovega mesta iz De natura deorum) dodal Enija in omembo njegovega latinskega prevoda Svetega napisa, ki je bil glavna referenca za Laktancija, in Leonta iz Pele. Tega omenja več krščanskih apologetov.9 V nadaljevanju poglavja Afričan našteje glavne teme evhemeristčne kritike, kot so Iovis res gestae, Minervae bella, quibus dolis Liber Indorum 9 Prim. Barnard 1973, 373ss. affectaverit regnum, cuiusfuerit condicionis Venus ipd., k čemur se bom še vrnil. Kar zadeva sklicevanje na zgodovinarje, je imel Arnobij predhodnika vsaj v Tertulijanu, ki je po argumente za človeškost bogov prav tako rad šel k njim, kot dokazuje že evocirano mesto iz Apologetika (10,7). Posebno pomembno se zdi Arnobiju najti potrditev zgodovinarjev za zgodovinsko resničnost mitov, ki so osnova misterijskih kultov, v katerih je pisec - podobno kot Klement in drugi apologeti - gledal najbolj sprevrženo obliko antičnega kulta in so mu bili ustrezni miti kronski dokaz izprijenosti bitij, ki so si jih njegovi nasprotniki drznili po božje častiti. V skladu s to tendenco je v peti knjigi obširneje prikazal le tistih pet misterijev (oziroma z njimi povezanih mitov), za katere je našel potrditev pri zgodovinarjih ali pa je sodil, da njihovo zgodovinskost dokazuje starodavnost nanje vezanih obredov (Klement v Protreptiku obširno obravnava več misterijev).10 V uvodu v peto knjigo Arnobij še enkrat zavrne domneve o izvoru mitov v pesniški domišljiji in obenem - po tihem - pojasni izhodišče svoje polemike: Quid? Illa, quae historiae continent graves, seriae, curiosae quaeque in arcanis mysteriis traditis, poetarum sunt excogitata lascivia? Quae si vobis viderentur ineptiarum talium fabulae, neque in usu retineretis quae-dam suo neque per cursus annuos laetitias exerceretis, utfestas neque ut rerum simulacra gestarum sacrorum conservaretis in ritibus (5,1). Glavna opora so mu potemtakem historiae graves, v drugi vrsti pa še dolgoletni usus in ohranjanje mitološkega izročila in ritibus. Z vprašanjem kronologije in rodovnika poganskih bogov kot drugega tipičnega evhemerističnega postopka se je Arnobij spopadel na več mestih. Ko je moral odgovoriti na očitek nasprotnikov novellam esse religionem nostram, se sicer najprej sklicuje na Lukrecija in njegovo tezo o napredku človeške civilizacije (to prenese na religije) in opozarja na spremembe rimske ustave, vendar je glavni argument drugje. Nasprotnikom postreže z izračunom, ki dokaže, da njihovi bogovi pravzaprav niso kaj veliko starejši od krščanstva (le-to naj bi bilo na svetu po njegovem približno tristo let) : Et dii vestri nonfuerunt ante milia annorum duo (2,71). Če je Tertulijan s starejšimi apologeti vred začenjal bogovski rodovnik s Saturnom, Arnobij na njegov začetek postavlja Urana (oziroma Cela), ki naj bi mu Saturna rodila Hekata (to zvezo omenja večkrat, npr. še 3,29); nenavadno inačico so (npr. Kroll) razlagali s posebno priljubljenostjo podzemske boginje Hekate (ki sprva to ni bila) v Afriki. V zvezi s Saturnom tudi on zapiše trditev, da Italia regnasse primum, ki so jo, kot smo videli, ponavljali vsi latinski apologeti. Pri tem se - čeprav ne eksplicitno in manifestativno kot njegov domnevni učenec Laktancij 10 O Arnobijevem prikazu misterijev obširno piše Mora 1995. - nasloni na Vergilija, pri katerem poišče izhodišče za nadaljnje računanje. Vergilij namreč poroča (Aen. 7, 48ss.), da so Saturnu na vladi sledili Pik, Favn in Latin. Le-tem pripiše vsakomur po sto dvajset let, ker ultra negatur posse hominis vita produci (ta omejitev se, zanimivo in bržkone zaradi sorodnih astroloških vzgibov, ujema z biblično: po vesoljnem potopu Bog omeji življenje ljudi na največ sto dvajset let; je pa redkim očakom, kot so Abraham, Jakob ali Job, dovoljeno živeti tudi dlje), kar nanese tristo šestdeset let. Tem sledi štiristo dvajset let vladavine kraljev iz Albe Longe, čeprav Vergilij govori o tristotih letih (Aen. 1,272). Končno prišteje približno tisoč petdeset let, ki jih analisti pripisujejo Rimu, in izpelje zmagoslaven sklep: Ergo ab Iove, quifrater est Pici (ker naj bi bil ta po Vergiliju Saturnov sin!) quiquepater est minorum et reliquorum deorum, anni ad haec tempora prope milia duo sunt (2,71). Že prej je s podobnim namenom zapisal tudi: Nam si verum est ex Saturno atque eius uxore Iovem cum suis fratribus procreatum, ante nuptias et partus Opis nusquamfuerat (ključni argument latinskih apologetov!) Iuppiter, [...] nusquam sali dominus, nusquam Iuno, quinimmo alius nullus genitoribus duobus exceptis caeli habitabat in sedibus, sed ex eorum concubitu concepti et nati sunt et spiritum hausere vitam (2,70). Ko je na ta način hudo zamajal domala celoten panteon, se je v tretji knjigi lotil še večjega meta - pod vprašaj je postavil samega Saturna, pri čemer si je obilno pomagal z besedno igro, pa tudi z od Cicerona znano zavrnitvijo metonimične razlage imen bogov: Nam si tempus signi-ficatur hoc nomine, Graecorum ut interpretes autumnant, ut quodxpovoç est habeatur Kpono~, nullum est Saturnium numen. Quis est enim tam demens, qui tempus esse dicat deum, quod mensura cuiusdam est spatii in continua serie perpetuitatis inclusi? (3,29). Zaključek, ki iz te domislice sledi, ne more biti drugačen kakor popolnoma triumfalen: Atque ita ex ordine tolletur et iste caelestium, quem Caelo esse editum patre, magnorum esseprocreatorem deorum, vitisatorem falciferum vetustas edidit prisca et minorum transmisit aetati (ibidem). Arnobij resda z zase značilnimi retoričnimi prijemi, ki so jim tako njegovi poganski bralci kot bralci vseh stoletij lahko pripisali le malo prepričljivosti, doseže cilj, tako zaželen krščanskim piscem: »dokaže«, da ključni člen bogovskega rodovnika, ki ga za takega ima vetustas prisca, ni obstajal. Seveda ga to ne moti, da ne bi v eni poznejših knjig opozarjal na grdobije tega istega Saturna. Nasploh je potrebno povedati, da Arnobij izjemno spretno izrablja nesoglasja med poganskimi teologi, kot jih imenuje, in na njih zgradi dobršen del svoje polemike. Seveda v tem ni brez predhodnikov - zlasti se je mogel opreti na Klementa - toda gotovo namenja tovrstnim ugovorom zoper poganski kult največ prostora. Šolski primer za njegovo ravnanje je opozorilo na prepir o številu Muz. Heziodovo »kanonično« število devetih muz namreč nikakor ni bilo soglasno sprejeto. Sledeč Protreptiku Afričan navede nič manj kot pet variant: Eforovo, po kateri so Muze tri, Mnazeovo, po kateri so štiri, Mirtilovo, po kateri jih je sedem, Kratesovo (navaja osem Muz) in slednjič Heziodovo. Ker se za nameček pogani ne morejo dogovoriti niti o izvoru teh boginj (Mnaseas est auctorfilias esse Telluris et Caeli, Iovis ceteri praedicant ex Memoria uxore vel Mente; 3,37), bo po Arnobiju pač tako, da ista dissensio nihil scientium verum est, non ab rei veritate descendens, kajti si liquido sciretur, quid sit, una esset vox omnium et in eiusdem sententiaefinem cunctorum pergeret et conveniret adsensio (ibidem). Podoben učinek doseže zabavljanje čez čaščenje več bogov pod istim imenom ali enega boga pod več imeni in s tem povezan fingirani prepir petih Minerv o tem, kateri da je namenjena vernikova molitev. Če nekaj besed posvetim še katalogom hominumpro diis cultorum, ki jih niso sestavljali le krščanski, marveč tudi poganski pisci, si bo najbolj poučno ogledati kar tistega iz prve knjige, ki ga pisec podaja, da bi ob njem pokazal, da ima Kristus še kako pravico do božanskih časti. Pogane opozarja, da tudi oni kot bogove častijo ljudi, in to take, ki so si pridobili bistveno manj zaslug za človeštvo kot Kristus. Libera častijo, ker jim je dal vino, Cerero, ker jim je dala kruh, Eskulapa, ker jim je dal zdravilna zelišča, Triptolema zaradi pluga, Herkula pa so med bogove povzdignili celo zgolj zato, ker je premagal številne razbojnike in divje zveri. Medtem ko so Liber, Eskulap in Herkul del »železnega repertoarja«, ko gre za navajanje primerov deifikacije ljudi, je uvrščanje Cerere in Minerve v to druščino precej nenavadno, saj sta sodili med bogove »višjega reda«, a povsem skladno s temelji Arnobijeve protipoganske polemike (ta skuša vse bogove prikazati kot - celo podpovprečne - ljudi). Na Cererino vlogo »dobrotnice« človeštva sicer v drugačnem kontekstu namiguje Tertulijan (ko v Apologetiku dokazuje, da ni mogla dati ljudem žita, ker ga je ob začetku sveta ustvaril Bog). Podobno kot drugi krščanski pisci se Arnobij sorazmerno pogosto vrača k obravnavi zgod in nezgod Libera (predvsem) in Herkula (zlasti ga zaposluje njegova tragična smrt), manj pozornosti od somišljenikov pa posveča Eskulapu. A to pravzaprav sodi že k moralni diskvalifikaciji bogov. Da je uspel vpeti bogove v zgodovino, je seveda Arnobijev veliki met v polemiki - kot za vse latinsko pišoče apologete. A z njim še ni dospel do konca poti, lahko bi celo rekel, da se je znašel na dokaj spolzkem terenu. Kako nevarno je igračkanje z evhemerizmom za kristjana, je pokazala že Kelzova invektiva.11 Tertulijan se je nevarnosti zavedel, zato se ni mogel zadovoljiti zgolj s tem, da izpriča človeškost bogov, temveč jih je moral še prikazati kot povsem skvarjene, zadnje izmečke 11 Prim. Thraede 1966, 885. človeškega rodu in se nato zmagoslavno retorično vprašati, kako neki se je moglo poganom primeriti, da so si izbrali za bogove tako neugledne predstavnike človeštva, ko bi vendar imeli odličnejših na izbiro. Za Arnobija je položaj še bolj zapleten. Lahko bi celo rekel, da s tem, ko je sicer zelo učinkovito »počlovečil« poganski panteon, ni naredil še nič. Saj je vendar na samem začetku svojega spisa poskušal z ničimer drugim kot s seznamom hominum pro diis cultorum prepričati bralce, da kristjani niso neumni, ko po božje častijo človeka (in to takega, ki je bil pribit na križ). Ko bi ne sledil Tertulijanu in ne bi s prstom pokazal na dolgo vrsto bogovskih pregreh, bi ostala njegova žolčna zavrnitev poganstva kljub vsej avtorjevi zgovornosti strel v prazno (saj bi mu lahko nasprotniki - retorično kot on njim - odvrnili, da ni pač nobene razlike med krščanskim tesarjevim sinom in njihovimi euepgetaL, ki so jih postavili na oltar). Res je, da je bilo veliko opravljenega že s tem, ko je povsem odklonil antropocentrizem večine (poganskih in krščanskih) mislecev in izrisal dokaj mračno podobo človeka, vendar je prave sadove svojega pisanja lahko utrgal šele z neusmiljenim postavljanjem božanstev pred sramotilni steber. Seveda ni pri tem domislil ničesar bistveno novega, ničesar, česar ne bi v tej ali oni obliki našel pri katerem od svojih predhodnikov, bodisi da so bili krščanski ali poganski - kritika homerskega antropomorfizma je navsezadnje od Arnobija starejša kakih osemsto let, zelo prav pa so mu utegnili priti tudi novejši avtorji kot kak Lukijan. Bistvene posebnosti traktata Adversus nationes bo zatorej potrebno iskati v obdelavi (znanega) gradiva. Z vsebinskega vidika je največ pozornosti pritegovala kritika misterijev,12 ki sicer ravno tako ni izvirno Arnobijeva (pred njim se ji je v Protreptiku na dolgo posvetil Klement, pa naj je Arnobij od njega odvisen, kot domneva večina filologov, s von Albrechtom vred, ali ne, kot je v novejšem času zatrdil Mora). Ima pa zanj nesporno velik pomen, ker je njegovo izhodišče nenazadnje neusmiljen napad na poganski kult, šele potem sledi vse drugo. S čimer ni nič narobe; ravno z zavračanjem obredja so si kristjani nakopali največ jeze, in dokazati je bilo potrebno, da s svojim ravnanjem bližnjih ne spravljajo v nesrečo. Končno se ob moralni diskreditaciji bogov lepo pokaže narava Arnobijevega pisanja. Po eni strani v tem, da mu pride prav sleherni argument, neodvisno od tega, kje ga najde, po drugi strani v njegovi nepopustljivosti do poganstva. Pri tem mu ni prav nič do tega, da bi koga za kaj pridobil: uživa v boju. Kratek pregled Arnobijevih opozoril na napake bogov mimo vrste začenjam z motivom, ki je v rimsko (in krščansko) izročilo prišel nepo- 12 Mora, o. c. sredno od Evhemera ali vsaj od Enija. Gre za trditev, da je bila boginja Venera (mati rimskega naroda!) za zemeljskega življenja prostitutka ali kar začetnica prostitucije. Arnobij - kar dvakrat - sprašuje, numquid rege a Cyprio, cuius nomen Cinyras est, dilectam meretriculam Venerem [podčrtal A. M.] divorum in numero consecratam? (4,24). Na dlani je, da je v takšni obliki trditev povzel po Klementu, ki pravi: ou gap me c 17" t c / 17" / / t v \ \ \ o Kuppio~ o vy] in ipso fit nodo sinus V. kotanja-sta vdolbinica (zarezica) (za cepljenje s popki (popčanje)) / Sisenna 2. znani obrekljivec (hudojezičnik) v Rimu: H. / speciës -ëi, f II., 2. b) začimbe, dišave, dodatki, primesi, starejše dišečine, mirodije, primeški / Syënë -ës, f Siéna, najjužnejše mesto v Zgornjem Egiptu; slovelo je po rdečem granitu (zrnjaku) / Syrï -örum, m Od tod I. adj. 2. Syrius 3 sn-(ij)ski: pira V., Col., nardus Pr., munus Pr. nardno olje, ros Tib. nardno mazilo (nardna dragomast) / vastëscô -ere (vastus) pust posta(ja)ti, biti uničen, biti opustošen, starejše (pr)iti v strato idr. 12. V mnogih primerih je bilo treba gesla povsem na novo posloveniti; tu je bilo slovenjenje prepuščeno delno Wiesthalerjevim predlogom, delno lastni domiselnosti in domišljiji. Tako so nastale številne novoskovanke. Nekaj primerov: Ürios -ii, m Urij = Vetrov-njak, dajalec ugodnega vetra / uni-mammae -arum,f (unus in mamma) enoprsnice, enodojčnice, enosesčnice (o Amazonkah) / Ünomammia -ae, f (unus in mamma) Unomamija = Enodojkarija, Enoprsarija, Eno-prsavmje, Enozizostan, šalj. ime neke dežele (z namigom na Amazonke, ki so imele le eno dojko (drugo so si odrezale)) / Quodsemelarripidës -ae, m Karenkratzagrabivčič, Karenkratzgrabivčnik, Karenkratzgrabivšek, Karenkratvzemivšek / Thë(n)saurochrysonïcochrysidës -ae, m Te(n)zavronikohrizid = „Zlatzakladograb(ič)", šalj. izmišljeno ime. 13. Posebno vprašanje in problem je bilo slovenjenje antičnih imen, ki mu je od 3. zvezka naprej posvečeno več pozornosti. Osnovno pomagalo je bila knjiga Bronislave Aubelj Antična imena po slovensko (knjiga je izšla l. 1999 pri založbi Modrijan) in po njej smo povzeli tudi pravila za slovenjenje. V njeni knjigi sicer ni vseh imen, si pa na osnovi njenih rešitev in primerjav lahko velikokrat pomagamo. V nekaterih primerih so odpovedala tudi splošna pravila za slovenjenje; v tem primeru je bila odločitev v rokah pregledovalca ali pa predmet posvetovanja. Ker se pri naglaševanju antičnih imen pogosto marsikdo znajde v zadregi, so jim - v skladu z uveljavljenimi pravili slovenjenja in naglaševanja - dodani naglasi; kljub temu bo potrebno vprašanje naglaševanja še temeljito obdelati, pojasniti številne nejasnosti in izjeme. Pri slovenjenju latinskih imen so upoštevana pravila omenjenega priročnika Bronislave Aubelj in slovenskega pravopisa, upoštevane pa so tudi nekatere tradicionalno uveljavljene oblike. Upam, da bo slovar dodatno prispeval k ureditvi te problematike. Pri imenih, ki so v slovenščini že tradicionalno uveljavljena, so ohranjene uveljavljene oblike, npr. Cicero = Cicero (ali Ciceron), Vergilius = Vergilij (ne Vergil!), Horatius = Horacij (ne Horac!), Ovidius = Ovidij (ne Ovid!), Propertius = Propercij (ne Properc!) itd. Pri imenih, pri katerih bi se lahko uporabnik znašel v zadregi, ali naj uporabi klasično ali po-klasično obliko, sta zapisani obe obliki (npr. Tatius = Tacij (Tatij)), razen pri imenih, ki jih že tradicionalno izgovarjamo poklasično, npr. Caesar = Cézar (ne Kajsar), Cicero = Cicero (ali Ciceron; ne Kikero ali Kikeron). To seveda ne pomeni, da tistemu, ki bi morda želel uporabiti te oblike, odrekamo to možnost. Pri slovenjenju grških imen je izhodiščna oblika grška oblika imena, ne njena latinska inačica; tudi tu so dostikrat upoštevane tradicionalno uveljavljene oblike. Še več težav je bilo s pridevniki, izpeljanimi iz osebnih, krajevnih in prebivalstvenih imen. Zlasti težko je bilo pri izkrajevnoimenskih pridevnikih. Pri teh - če je le mogoče - se pri poslovenjenju ohranja oblika, ki je blizu izvirni. Pri slovenjenju smo se opirali na pravopisna pravila, na študijo Viktorja Majdiča Slovenski izkrajevnoimenski pridevniki, SR 42/1994, št. 4, str. 545-570, na Slovensko slovnico in na »interni priročnik« z navodili, s katerim nas je oskrbel Kozma Ahačič. Pri imenih in pri pridevnikih ohranjamo oblike, ki so v slovenščini že uveljavljene in udomačene; včasih navajamo tudi več variant. Po enotnem sistemu so slovenjeni tudi patronimi in metronimi; tu so »poslovenjene« oblike (kot npr. Tantalides > Tantal(ov)ič, Tantalis > Tantalovica) nadomeščene z bolj uveljavljenimi »TantaKd«, »Tan-taKda«. Nekaj primerov: - Spôlëtium -il, n Spolécij (Spolétij), znamenito mesto vjužniUmbriji (zdaj Spoleto): L., Vell., Plin., Fl., Aur.; poznejša soobl. Spôlëtum -i, n Spolét: Prisc. - Od tod adj. 1. Spôlëtïnus 3 spolécijski (spolétij ski), spoletmski: populus ci., lagonae Mart.; subst. a) Spôlëtïnum -i, n (sc. vinum) spoletmec, spolécijsko (spolétijsko) vino: Mart. b) Spôlëtïnï -örum, m Spoletm(c)i, Spolecijan(c)i, (Spoletijân(c)i), preb. Spolecija (Spoletija): L., Plin. 2. (iz soobl. Spôlëtum) Spôlëtânus 3 spolétski, spoletanski: Prisc.; - Volaterrae -arum, f Volatêre, prastaro mesto v Etruriji (zdaj Vol-terra): ci., L. Od tod adj. Volaterränus 3 volatêrski, volateranski: municipes ci. ep., ager Plin., Vada Volaterrana ci., Plin. Volaterske Vade (Volaterski Brod), mesto s pristanom na volaterskem ozemlju (zdaj Vada); subst. Volaterräni -örum, m Volatêrci, Volateran(c)i, preb. Volater: ci., L., PLIN.; - Symaethus -i, m (Sumai^oç) Simajt (Simét), glavna reka vzhodne obale Sicilije, ki izvira ob vznožju Etne in se izliva v morje južno od Katanije: Sil., Serv. - Soobl. Symaethum -i, n: Plin. - Od tod adj. a) Symaethëus 3 (Sumaiqeoç) simajtéjski (simetéjski), simajtski (simétski): aquae O. Simajtovi pritoki. b) Symaethis -thidis,f simajtska (simétska): nympha (= nimfa reke Simajt (Simet)) O. c) Symaethius 3 simajtijski (simétij-ski): Symaethia flumina V. Simajtovi (Simetovi) pritoki, heros (= Acis Akis (Akid), sin nimfe reke Simajt (Simetu)) O.; od tod subst. Symaethil -örum, m Simajtijci (Simétijci), Posimajtijci (Posimétijci), preb. ob Simajtu (Simetu): Plin.; Pri izkrajevnoimenskih pridevnikih so pogosto navedene dvojnice ali celo trojnice, npr. »bojotski«, »bojotijski«; »traški«, »trakijski«, »tračanski«; »lukanski«, »lukanijski«; »tebski«, »te-banski« itd. 14. Namen slovarja ni bil postavljanje pravil, ampak poslovenjenje na osnovi veljavnih pravil in ponujanje možnih variant; na dokončno rešitev bo treba počakati, dokler ne bo prišlo do konsenza med slovenisti in filologi (pa tudi v filoloških vrstah samih) glede dokončnih in skupnih pravil za slovenjenje. Ali bomo takšno rešitev dočakali, je seveda vprašljivo, saj je problematika slovenjenja antičnih imen aktualna že od prvih prevodov iz klasičnih jezikov naprej. Pri slovarski obravnavi imen se pogosto kaže ne le slovarski, ampak tudi enciklopedični značaj Wiesthalerjevega slovarja. Imena so pri njem praviloma obdelana obširneje kot v drugih slovarjih. Lep primer je npr. geslo (ime) Sulpicij (Sulpicius), pod katerim Wiesthaler predstavi kar 24 različnih predstavnikov in predstavnic tega patricijskega rodu. Podobno kot imena so obširno predstavljena tudi številna gesla s področja politike (javne funkcije, dostojanstva ipd.), vojaštva (ureditev vojske, sestavni deli vojske, vojaški čini ipd.) itd. 15. Wiesthaler po vzoru Georgesovega slovarja pri geografskih pojmih (imena mest, krajev, pokrajin, rek, gora itd.) pogosto navaja tudi sodobna imena. Vendar pa so to imena iz Wiesthalerjevega časa (konec 19. in začetek 20. stoletja) in so se do danes pogosto spremenila ta imena so preverjena in popravljena po novejših priročnikih in enciklopedijah, npr.: Suessula -ae,f Svésula, mestece v Kampaniji jugovzhodno od Kapue (zdaj Torre di Sessola pri kraju Castellone) / Surrentum -i, n Surent (zdaj Sorrento), primorsko mesto v Kampaniji idr. 16. Pri kamninah in dragih kamnih sta v mnogih primerih na voljo dve poslovenjeni obliki, ena ženskega spola (kot večina izrazov za kamnine v grščini in latinščini), druga moškega spola (kot večinoma v slovenščini); odločitev za eno ali drugo je prepuščena prevajalcu, npr.: Syrtïtis -tidis,f ali Syrtïtës -ae, m sirtkida (sirtirid) ali sirth, dragulj, ki ga je bilo mogoče najti v sirtah / syringitis -tidis,f sirin-gîtida (siringirid) / synodontitis -tidisfsinodontkida (sinodontitid), dragulj, ki se baje najde v možganih ribe, imenovane synodüs idr. 17. Precej težav je bilo pri stavi ločil. Pike niso bile problematične, toliko bolj pa vejice in podpičja, ker se uporabljajo za različna ločevanja (npr. ločevanje pomenskih skupin, posebnosti ipd.). V to problematiko se ni imelo smisla spuščati, ker je pri tako veliki količini gradiva enoten sistem skoraj nemogoče vzpostaviti; odločitev za uporabo ločil za ločevanje posameznih pomensko se razlikujočih enot ali pri pojasnjevalnih skladih (zlasti vejic, podpičij in dvopičij) je bila prepuščena lektorski in uredniški odločitvi. 18. Iskreno upam, da bo slovar pripomogel tudi k pravilnejši rabi mnogih izrazov, ki so se sicer uveljavili v vsakdanjem besednjaku, npr. »tribus« kot nesklonljivi samostalnik ženskega spola, ne pa tribus, tribusa m, kot se večinoma uporablja; Sparta (spartanski), ne Šparta (špartanski), s čimer bi se izognili obliki, ki se je v slovenščini uveljavila pod vplivom nemščine; dalje Petoviona -e, ž, ne Petovio -a, m itd. 19. Originalni latinski citati oz. zgledi za nazornejšo ilustracijo pomenov so vzeti iz nabora avtorjev. Po moji oceni je zajeto dobrih 90 % vsega latinskega besednjaka. Manjkajo: gesla nevključenih avtorjev in del (posamezni avtorji, glosarji, itinerariji), besedišče napisov, veliko besedišča krščanskih piscev ter številna krajevna in lastna imena. Ker nimamo na voljo knjižnice s popolno zbirko latinskih besedil, smo si pomagali z najboljšimi elektronskimi izdajami antičnih besedil in elektronskimi slovarji, med katerimi moramo omeniti zbirke PHI (Packard Humanities Institute), TLG (Thesaurus Linguae Graecae), BTL (Bibliotheca Teubneriana Latina) in CLCLT (Cetedoc Library of Christian Latin Texts), med elektronskimi slovarji pa digitalizirani Georgesov latinsko-nemški slovar, ki je izšel v zbirki Digitale Bibliothek ter Lewis-Shortov la-tinsko-angleški slovar, ki je dostopen znotraj projekta Perseus. Brez teh pripomočkov, bi bilo delo opravljeno dosti manj kvalitetno, pa tudi trajalo bi znatno dlje. 20. Večina pripomb, povezanih s slovarjem, je vezana na citiranje. Mnogi namreč pogrešajo natančnejše citiranje, torej ne zgolj z navedbo avtorja, ampak tudi z navedbo dela in mesta. To žal ni mogoče, ker slovar že v sami zasnovi tega ne predvideva, zato tudi odločitev, da se tak predlog ne sprejme, ker bi to delo še bolj otežilo, ga časovno podaljšalo za nekaj let, obseg slovarja pa bi zelo narasel. Takšno delo bi tudi ob popolni računalniški in programski podpori zahtevalo celo skupino ljudi, ki bi se ukvarjala samo s tem; brez pomisleka lahko zatrdim, da bi delo s pregledom na koncu trajalo vsaj še dodatnih pet do šest let. Zbirke antičnih besedil v elektronski obliki bi bile tem primeru sicer v veliko pomoč, vendar pa je treba za znanstveno utemeljeno delo besedila preverjati po najboljših obstoječih izdajah, kajti elektronske izdaje imajo še vedno precej pomanjkljivosti. Enotne zbirke, ki bi zajemala vse upoštevane avtorje, pa za zdaj nimamo in tudi ni upati, da bi jo kmalu dobili, ker bi pomenila izjemno velik strošek, ki bi si ga lahko privoščile samo velike in finančno močne institucije. Za prvo informacijo je ime avtorja dovolj; kdor bi želel natančnejše podatke, si lahko pomaga z zlahka dostopnimi elektronskimi viri, bodisi z zbirkami besedil na zgoščenkah (ki so dandanes na voljo po sorazmeroma sprejemljivih cenah) bodisi na svetovnem spletu, kjer je dostopnih že veliko kvalitetnih izvirnih latinskih besedil, zlasti znotraj nekaterih medmrežnih projektov. 21. Dragoceno pri slovarju je tudi to, da so latinski citati velikokrat prevedeni; pri prevajanju in priredbi so dostikrat navedene različne možnosti ali variante prevoda, v večini primerov so kot zadnja možnost ponujeni tudi starejši (Wiesthalerjevi) izrazi ali prevodi. 22. Kljub Wiesthalerjevi redakciji so dobro opazne razlike v kakovosti obdelave posameznih gesel. Gesla, ki jih je obdelal Wiesthaler sam, so daleč najbolje obdelana in zahtevajo najmanj popravkov; pri nekaterih se znajde pregledovalec na robu obupa, ko si ne more pomagati z nobenim od naštetih priročnikov, včasih pa še s primerjavo s tujimi slovarji ne, ker so razlike v interpretacijah pomenov tudi med slovarji samimi. 23. Veliko je besed, ki so neprevedljive ali pa zanje preprosto nimamo ustreznega izraza; v teh primerih jih zapisujemo kar v poslovenjeni transkribirani obliki, npr. tamarïx -îcis, f (sor. s taminia?) tamariska, starejše strojenec / trächy, n (gr. tpacU hrapavo) bot. trahi, neko drevo / volgiolus -i, m volgiol, neko kmečko orodje za izravnavanje gredic (leh) itd. 24. Slovarsko besedilo prinaša tudi: a) različne geselske variante. Te so navadno označene z vprašajem v oklepaju za navedbo avtorja. Gre za gesla, ki jih navajajo starejši slovarji ali starejše izdaje izvirnih besedil, po novejših izdajah pa njihove oblike ne moremo z gotovostjo potrditi. Ker gre za različne rokopisne variante, ki so bile sprejete, pa včasih niso bile povsem razvozlane ali pa so se kasneje novejši izdajatelji odločili za kakšno drugo rešitev, pri čemer ni nujno, da so novejše rešitve tudi boljše in sprejemljivejše, so te starejše variante obdržane in označene z (?), npr.: taniacae -arum, f podolgovati koščki svinjine: Varr. (?). b) različne besedilne variante; enako kot pri geselskih variantah so tudi te rezultat odločitve izdajateljev novejših izdaj besedil. Običajno je (to je bila uredniška odločitev) navedena Wiesthalerjeva varianta, zraven v oklepaju pa je navedena še preverjena novejša varianta. Wiesthaler je po vzoru Georgesa pri takšnih dvomljivih mestih navedel tudi izdajatelja, v čigar izdaji najdemo posamezno obliko, npr.: sisara -ae,f bot. = erice vresje: Varr. (po nekaterih izdajah pl. siserae), Plin. (pri katerem piše Sillig acc. sg. sisirum, Ian in Detlefsen pa sisyrum). Ker pa je večina besedil doživela od takrat nove izdaje, so imena izdajateljev izpuščena, namesto imena se navaja samo »v nekaterih izdajah«, ali »v novejših izdajah« ali »v starejših izdajah«, npr.: sub-ter-läbor -labi (subter in lâbi) 2. skrivaj se izmakniti (izmikati), skrivaj uiti (uhajati): ferire celeritate subterlabentem (sc. quinqueremem) L. (v nekaterih izdajah praelabentem) / subter-cutäneus 3 (subter in cutis) podkožen: humor P. Veg., morbus Aur. (v nekaterih izdajah succutaneus) vodenica / subreptïcius2 (surreptïcius) 3 (sub-, sur-ripere) ukraden: adoptat illum puerum subrepticium (po novejših izdajah surrupticium; gl. opombo spodaj) sibifilium Pl. Opomba: V vseh primerih pri Pl. najdemo v novejših izdajah obl. surrupticius (iz surrupere, star. = surripere) / sub-sellium -ii, n (sub in sella) 1. nizka klop, sedež: Cels., Sen. ph., Q., Suet. idr. ... nilmorantur iam Lacones imi subselli viros Pl. (po novejših izdajah uni subselli viros ki sedijo le na klopi pred obednim blazinjakom) / super-tegö -ere -têxï -tectum (super in tegere) 1. od zgoraj pokri(va)ti s čim, prekri(va)ti s čim: Ap. idr., vasa congestu culmorum etfrondium Col., aliquemfrondibus IusT.; v tmezi: candidaque ossa super nigrafavilla teget Tib. 2. čez položiti (polagati): supertectis (v novejših izdajah superiectis) tabulatis Veg. / tremi-pes -pedis, acc. pl. -pedas (tremere in pes) tresonog, tresoče noge imajoč, s tresočimi nogami: neque quas f agi pennis anates, tremipedas (po novejših izdajah remipedas) buxeirostrispecudes, paludibus nocte nigra ad lumina lampadis sequens Varr. ap. Non.; 25. Včasih (a razmeroma redko) je pri geslu ali citatu poleg imena avtorja navedeno tudi točno mesto, kjer besedo najdemo; gre zlasti za mesta, kjer se beseda najde v specifičnem pomenu, npr.: volübilitäs -atis,f (volubilis) 1. vrtljivost, gibljivost, premičnost, pomičnost, krožilnost, mobilnost okoli središča, starejše kretnost: mundi Ci., O., Ap., volubilitatem non dedit Ci., ipsa volubilitaslibratum sustinet orbem O., volubilitas ventorum Serv. 2. okroglost: fracta volubilitas capitis latissima O. (Metam. 12, 434). 26. Ponekod so latinski citati obširnejši, kot bi glede na zahtevano ekonomiko slovarskega dela pričakovali. Gre zlasti za gesla, v katerih naj bi uporabnik poznal kontekst oz. bi brez nekoliko širšega konteksta pomen težko razbrali ali razumeli, npr.: symbolicus 3 (tuj. aumßoXikoq) simboličen, figurativen, prispodoben, prenesen: Char.; adv. symbolice: sedquidiligentiusscitiusquecarminaEmpedocli arbitrati sunt, xua^ouç hoc in loco testiculos significare dicunt, eosque more Pythagorae operte atque symbolice xua^ouç appellatos Gell. 27. Na nekaterih mestih so pod geslom opombe; te največkrat opozarjajo bodisi na rokopisne variante in posebnosti, ali pa na posebnosti pri slovničnih oblikah, npr.: Vandali -örum, m Vandali (Vandali) - Opomba: V izdajah najdemo različne variante zapisa; pri T. poleg acc. Vandalos še Vandalios in Vindilios, v zadnji izdaji je obl. Vandilios; pri Plin. je v novejših izdajah uporabljena obl. Vandili / specus -üs, nav. m, pri Varr., Acc. ap. Non., Pac. ap. Fest. in GELL.f pri V., S. fr., Sil. tudi n - Opomba: Dat. in abl. pl. nav. specubus; redko specibus, kot npr.: Senatus CoNSULTUM ap. Front. in Lex vêtus ap. Front. - Heterocl. pl. po drugi sklanjatvi: speca Ca. fr., altis clausere specis Acc. fr. 28. Z oglatimi oklepaji so enako kot v izvirnih besedilih označena izdajateljska dopolnila, npr. et ceteri scolastici saturis auribus scolica dape atque ebriis sophistice aperantologia [consurgia] consurgimus, ieiunis oculis Varr. 29. S križcem (crux philologica) je enako kot v izvirnih izdajah označeno mesto, kjer izdajatelj ni mogel najti ustrezne rešitve in je nad njim »obupal« (locus desperatus), npr. Plautus enumerandis [s]uillis obsonis in Carbonaria sic meminit: „Ego pernam, sumen, sueres, spectile f galium f, glandia" Pl. ap. Fest. 30. Slovarji se glede citiranja dostikrat razlikujejo med sabo; nekateri navajajo dobesedne citate, drugi se omejujejo na prirejene citate ali zgolj besede, dopolnilne besede (npr. pri samostalnikih ustrezni pridevniki) ali besedne zveze. Georges se je v svojem slovarju odločil za slednje; citati so zaradi slovarske ekonomičnosti velikokrat poenostavljeni. Po njem je način citiranja v večini primerov povzel tudi Wiesthaler. Pri tem pride do spremembe časa, naklona, konstrukcije ipd. Primer: sanguis superfunditur altaribus namesto incisis venis superfusoque altaribus sanguine; arbor ... terga obvertit axi namesto arbor... terga obverterit axi V. 31. Enakozvočnice (homonimi) so označene z nadpisano številko nad geslom, npr.: syron1 -i, n bot. sîron, neka zel; Syrön2, gl. Scirön. 32. Ce je kot slovarsko geslo uporabljena inačica gesla ali pod-geslo ali katera od podgeselskih oblik, slovar uporabnika usmeri na ustrezno geselsko obliko, npr.: stroppus -i, m, gl. struppus; volt..., Volt..., gl. vult..., Vult... 33. Pri letnicah se datacija dogodkov pred Kristusom zapisuje samo z letnico, datacija dogodkov po Kristusu pa ima dodano »po Kr.«. 34. V članku Obuditev pred stoletjem začetega podviga slovenske latini-stike, objavljenem v Književnih listih (Delo, 7. aprila 1994), je Jože Ka-stelic podal nekaj predlogov za izboljšanje slovarja. Predlagal je, da bi imenoslovje dopolnili s področja slovenske antike (imena krajev, rek in oseb) iz virov, ki jih sicer slovar ne zajema, zlasti napisov in itinerarijev (navaja naslednje: Itineraria Romana I-II (1929, 1940); Jaroslav Šašel: Arheološka najdišča Slovenije; Antoninski itinerarij; Burgundski (Jeruzalemski) itinerarij; Tabula Peutingeriana). To bi bil res dragocen dodatek in tak slovar bi si to vsekakor zaslužil, vendar to ni bilo mogoče iz več razlogov. Predvsem smo morali ostati znotraj kanona pisateljev, ki so bili izbrani. Poleg tega žal med nami ni bilo nikogar, ki bi se lahko ob vseh delovnih in študijskih obveznostih lotil še te naloge. Tretji razlog pa je bil, da predlog že v prvih dveh zvezkih ni bil upoštevan. Kar zadeva imenoslovje, je večina evropskih slovarjev nepopolnih (še največ imen najdemo v Lewis-Shortovem slovarju), verjetno zato, ker lahko v tem primeru slovar kaj hitro preide s slovarskega na enciklopedični nivo, ki je sicer za uporabnika dobrodošel in koristen, vendar pa se s tem zelo poveča obseg slovarja in z njim stroški. Kljub temu ne izključujem možnosti, da bi to gradivo izšlo v posebnem zvezku kot dodatek skupaj z dopolnili, tj. latinskimi gesli, ki so bila pri pripravi slovarja iz takšnih ali drugačnih razlogov izpuščena. * Kot uvod v prvo izdajo slovarja je dr. Josip Tominšek napisal kratek in pregleden uvod v latinski jezik; ta je v novi izdaji zaradi zastarelosti izpuščen. Prof. Gantar je v svojih izhodiščih predlagal nadomestitev Tominškovega uvoda s sodobnejšo študijo. Vendar pa smo od časa, ko je nastal ta uvod, pa do danes doživeli precejšen razvoj jezikoslovja in etimološke stroke, prinašajoč s seboj številna nova spoznanja, ki bi jih bilo težko združiti in omejiti na tako majhen obseg. Sploh pa bi bila takšna študija aktualna predvsem za strokovnjake in študente klasične filologije ter primerjalnega in splošnega jezikoslovja, ki se s to snovjo temeljiteje seznanijo na predavanjih, posežejo pa lahko po drugi ustrezni obsežnejši in natančnejši strokovni literaturi. Za sodelovanje sem zato naprosil dr. Matjaža Babiča, ki je prevzel vlogo Josipa Tominška in je v pregledni predstavitvi orisal zgodovino latinskega jezika v antiki. Wiesthalerjev slovar po svojem obsegu znatno presega Pleteršnikov slovar in je za Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) drugi največji slovarski projekt pri nas. Vsekakor je njegov izid lep uspeh, če upoštevamo, da je SSKJ nastajal kot redni in od države financirani dolgoletni projekt, ki je vključeval kopico sodelavcev, od katerih ji je bilo kar nekaj na tem projektu redno zaposlenih, Wiesthalerjev slovar pa je pripravljala peščica zagnancev brez ene same ure študijskega dopusta izven svojega rednega delovnega časa, torej v prostem času in neprespanih nočeh. Z Wiesthalerjevim slovarjem Slovenci končno dobivamo znan-stveno-strokovni slovar, primerljiv z najboljšimi evropskimi slovarji; še vedno pa ostaja odprto vprašanje novega grškega slovarja, saj je Doklerjev grško-slovenski slovar še vedno samo šolski slovar. Ko Wi-esthaler ne bi bil pripravil latinskega slovarja, bi ga danes Slovenci skoraj zagotovo ne imeli. Za pripravo popolnoma novega slovarja bi bilo ekipo sicer mogoče zbrati in usposobiti, vendar pa za kaj takega dandanes pri odgovornih institucijah ne bi bilo ne pripravljenosti in ne denarja. Razmere, v katerih je slovar nastajal, in razmere, v katerih je bil ponovno oživljen in končno izdan, se pravzaprav ne razlikujejo kaj dosti. Nastajal je z delom peščice ljudi, ki jim ni manjkalo vneme in dobre volje, od česar pa se danes bolj slabo živi, samo pohvalne besede pa niso vedno najboljša stimulacija za delo, ki zahteva celega človeka ter ogromno časa in energije. Žalostno je dejstvo, da so bila vrata, na katera se je pogosto potrkalo za pomoč, prenekaterikrat zaprta. Tu imam v mislih zlasti togost birokratskega aparata naših državnih institucij, od katerih bi pričakovali veliko več podpore, fleksibilnosti in razumevanja, saj gre za res izjemen dosežek slovenske znanosti, za veliko kulturno in znanstveno pridobitev ter navsezadnje za projekt trajnega nacionalnega pomena. Projekti, kot je Wiesthalerjev slovar, terjajo svoj čas in so časovno zelo nepredvidljivi. Ob tem moram izraziti svoje osebno začudenje in razočaranje nad nerazumevanjem narave projekta strani ministrstev, saj vendar ni šlo za pripravo bestsellerja, ne hiperprodajne uspešnice, ampak za znanstveno-strokovni projekt nacionalnega pomena. Vsaj moralo bi biti tako. Vendar v očeh nekaterih očitno žal ne. Ob vsem povedanem se seveda zastavlja vprašanje, ali je Wiesthalerjev slovar plagiat. Ta očitek je bilo slišati nekajkrat, tudi iz ust nekaterih mojih stanovskih kolegov. In odgovor? Ni. Zakaj? Ker je to povezano z načinom nastajanja večine evropskih slovarjev za klasične jezike. Če bi večino evropskih slovarjev vrednotili po tem, koliko materiala so povzeli po večjih evropskih slovarjih, potem bi ugotovili, da je večina evropskega slovaropisja klasičnih jezikov en sam plagiat. Nastajanje slovarjev za klasične jezike je vseskozi nekakšna traditio lampadis; slova-ropisci že od srednjega veka povzemajo svoje predhodnike in vzornike, črpajo iz njih in jih dopolnjujejo. Glede na težke politične, šolske in materialne razmere, v kakršnih je slovar nastajal, smo lahko kvečjemu veseli, da je prišlo do organiziranja tovrstnega podviga, in zgolj sreči in preudarnosti posameznikov se lahko zahvalimo, da je slovarsko gradivo prišlo do nas v sicer neizdani obliki, a vsaj ohranjeno. Tovrsten projekt je bil za slovenske razmere na meji nemogočega (na žalost je tako še danes), medtem ko so »slovarske velesile«, kot je bila npr. Nemčija, takšne projekte zlahka izpeljale in lansirale v strokovno javnost, čeprav so tudi ti slovarji večinoma rezultat vseživljenjskega dela avtorjev ali vodij projektov. Slovar je - kot je bilo že omenjeno - izjemno dobra priredba in predelava. Za pripravo povsem novega slovarja bodisi za latinščino bodisi za grščino, ki bi ne bil predelava kakega tujega slovarja ali več njih, bi potrebovali: a) krovno institucijo; b) ustrezen kader (vsaj 10 ljudi), ki bi jih bilo treba izobraziti in usposobiti za slovaropisno delo; c) vso tehnično in elektronsko opremo, programsko opremo, od računalnikov, fotokopirnih strojev, bralnikov, zbirk besedil v elektronski obliki, interneta itd; č) najnovejše besedilne zbirke na zgoščenkah in dostop do spletnih baz za področje humanistike; d) knjižnico z vsemi besedili v temeljnih kritičnih izdajah, s (po možnosti) komentiranimi izdajami del vseh uporabljanih avtorjev, s prevodi, z ustrezno spremljajočo literaturo in vsemi priročniki, skratka knjižnico, ki bi po svoji kvantiteti in kvaliteti daleč presegla knjižni- co, ki jo danes premore Oddelek za klasično filologijo na Filozofski fakulteti; e) čas, in sicer (po moji oceni) okoli 25-30 let, ne glede na olajšano delo, ki ga omogočajo danes računalniki. Preveč optimistično bi bilo misliti, da je tak projekt pri nas izvedljiv, pa ne zato, bi ne imeli ustreznega kadra ali pripravljenosti, ampak zato, ker brez izdatne pomoči države takšen projekt ni izvedljiv, na to pa glede na trenutne razmere ne gre računati. Sploh pa razen izrazito znanstvene ustanove ali založbe takšnega dela ne bi podprla in financirala nobena založba, ker bi delo trajalo predolgo in ker bi bilo s finančnega vidika neprofitno, saj je Slovenija enostavno premajhen trg s premajhnim povpraševanjem za tovrstno literaturo. Slovar ni popoln. Ne obsega vsega besedišča in vanj so se tu in tam prikradle tudi napake; tega dejstva se boleče zavedam in za te napake (za zvezke 3-6) prevzemam odgovornost. Ker pa gre šele za prvo izdajo slovarja, upam, da bo pomanjkljivosti in napake mogoče odpraviti v kateri od prihodnjih izdaj, v knjižni ali elektronski obliki. Slovar, zlasti klasičnih jezikov, je stvar, ki dozoreva, se dopolnjuje in popravlja skozi izdaje, dopolnitve in predelave. Kot zanimivost: Wie-sthalerjev vzornik, Georgesov latinsko-nemški slovar, je doživel že 11 izdaj, vendar se v njem še vedno najdejo napake. Če je slovarsko delo na slovarju živih jezikov prebijanje skozi gozd, potem je slovarsko delo na slovarju klasičnih jezikov prebijanje skozi pragozd. Zaradi časovne stiske smo lahko opravili le tri korekture: uredniško, lektorsko in končno; izdelovalci največjega latinskega slovarskega projekta (že omenjeni Thesaurus Linguae Latinae) npr. opravijo 10 korektur; opravi jih 10 različnih korektorjev. Navzlic želji, da bi opravili vsaj štiri korekture, to žal ne časovno ne kadrovsko ni bilo mogoče. Kot odgovorna oseba za nastanek in strokovni del projekta in kot tisti, ki je slovar dopolnjeval in prispeval tudi veliko novosti, sem nekako tudi soavtor slovarja. Avtorskih pravic do slovarja seveda nimam in si jih - razen moralnih avtorskih pravic - tudi ne lastim; nosilec teh je založba. Želel pa sem vsaj zagotovilo, da slovarsko gradivo ne bi kdaj prišlo v neprave roke oz. da vanj ne bi posegale nepooblaščene osebe. Zato smo z založbo sklenili dogovor, potrjen tudi s pogodbo, da brez mojega dovoljenja posegi v slovarsko gradivo niso dovoljeni. To naj bo garancija za v prihodnje. Pogosto mi je bilo zastavljeno vprašanje smiselnosti priprave tako obsežnega slovarja. Odgovor je preprost: vsekako je smiselno. A takšnega vprašanja si ne smeš zastaviti, če se podajaš v slovaropisne vode. Priprava slovarja je bila kljub težavnemu, dolgotrajnemu in drob-njakarskemu delu enkratna in neponovljiva življenjska priložnost, da, celo privilegij. Zase osebno lahko rečem, da gre gotovo za najobsežnejši projekt mojega življenja (vloženih je bilo ok. 10.000 ur dela); dvomim, da se bom še kdaj lotil podobnega. Slovar z izidom zamuja približno pet let. Morda bi se moral za to vsem, ki so ga že zdavnaj pričakovali in so ga plačali v prednaročilu, opravičiti, vendar se ne bom. Pa ne iz arogance, ampak preprosto zato, ker a) ob začetku dela nihče ni mogel predvideti, koliko truda bo treba vložiti v obravnavo rokopisnega gradiva, in ker je slovar nastajal kot zgolj dodatna obremenitev vseh sodelujočih; b) ker za projekt nismo dobili niti minute študijskega dopusta; večina nas je zaposlena in smo morali dajati prednost službenim zadevam; c) ker smo bili v tem času obremenjeni tudi s študijem (doktorati, magisteriji, diplome). Za delo smo žrtvovali prosti čas in veliko neprespanih noči. Rad bi se zahvalil vsem, ki so kakor koli pripomogli k dokončanju tega obsežnega projekta: - Založbi Kres, direktorici Selini Ambrož, Aleksandru Ambrožu in pokojnemu g. Dušanu Drolcu za pogum, da so bili pripravljeni tvegati tako velik založniški in finančni podvig, in za korektno sodelovanje; - akad. red. prof. dr. Primožu Simonitiju in doc. dr. Tadeju Vidmarju za pomoč pri nabavi računalniške programske opreme; - obema predstojnikoma Oddelka za klasično filologijo v tem času, dr. Matjažu Babiču in dr. Marku Marinčiču, za vso podporo; - nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu in metropolitu dr. Alojziju Šuštarju, ki je z iskrenimi voščili pospremil na pot izdajanje tega slovarja in ga je vseskozi spremljal in podpiral; - Ministrstvu RS za kulturo; - podjetju Minolta, d. o. o., Ljubljana; - urejevalcu Leonu Betonu za zgledno sodelovanje; - mentorjema, akad. red. prof. v pok. dr. Kajetanu Gantarju in zasl. prof. dr. Eriki Mihevc Gabrovec; - svojim predhodnicam pri slovarju Bronislavi Aubelj, Kseniji Geister in Renati Hrovatič ter lektorju g. Jožetu Sekirniku; - vsem študentom, ki so pri projektu sodelovali kot prepisovalci, zlasti tistim, ki so prepisali po več besedil; - g. Martinu Benediku, lektorju na Oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti, ki je decembra 1998, ko smo brez sleherne materialne osnove začenjali slovarsko delo, iz lastnih raziskovalnih sredstev namenil 40.000 SIT za naš projekt (sredstva smo porabili za nakup pisarniškega materiala); - vsem strokovnim sodelavcem in pregledovalcem (vsi so našteti v zgodovinskem orisu nastajanja slovarja). Posebna zahvala pa velja trem sodelavcem in prijateljem: a) lektorju, jezikovnemu svetovalcu in redaktorju Milanu Žlofu za vloženi trud, za izjemno konstruktivno sodelovanje, pripravljenost za izmenjavo mnenj in številna dopolnila, s katerimi je zelo obogatil in popestril slovarsko gradivo, ter b) svojima najožjima sodelavcema pri tem projektu, Pavlu Cešar-ku in Davidu Movrinu, za vso njuno pomoč, za čas, vloženo energijo, tudi v obdobjih, ko sta bila prezasedena s svojimi obveznostmi, ter za številne spodbude in pobude. In obeti za nadaljnje delo? Razveseljivo je, da Založba Kres že načrtuje izdajo celotnega slovarja v elektronski obliki, kar bi zelo povečalo njegovo uporabnost. To bo tudi dobra priložnost za popravke in odpravo nekaterih pomanjkljivosti. Zelo zaželeno bi bilo (in tudi o tem je že bil govor), če bi celoten slovar izšel v eni knjigi, vendar v prirejeni in okrajšani obliki; tako bi ob velikem, znanstvenem slovarju dobili še strokovnoštudijski slovar. Zadnje dejanje pa bi bila priprava priročnega slovarja, ki bi končno nadomestil sicer še vedno zelo uporabni (in tudi uporabljani), a že precej zastareli Bradačev Latinsko-slovenski slovar. Slovensko-latinski slovar zaenkrat še ni načrtovan. Ohranjeno rokopisno gradivo ima še vedno pomembno dokumentarno vrednost kot vir za raziskovalce slovenskega jezika in filologe; upam, da bo institucija, ki ga bo dobila v hrambo (najverjetneje SAZU), poskrbela tudi za shranitev v elektronski obliki. Z izidom slovarja želimo tudi počastiti može, ki so svoje delo posvetili nastanku tega slovarja, v prvi vrsti njegovega prvega urednika, prof. Frana Wiesthalerja, vse njegove sodelavce, ter g. Dušana Drolca, ki je projekt znova obudil in omogočil izid slovarja. Svoj delež dela pri slovarju posvečam svojima staršema, ki sta moje slovarsko prizadevanje spremljala od samega začetka l. 1998, ki sta nemalokrat potrpežljivo prenašala mojo neprespanost in slabo voljo in sta tudi v najbolj kriznih trenutkih znala najti spodbudno besedo. Vsi sodelujoči pri projektu pa naš skupni delež hvaležno posvečamo našim nekdanjim profesorjem na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete: zasl. prof. dr. Eriki Mihevc Gabrovec, akad. red. prof. v pok. dr. Kajetanu Gantarju in akad. red. prof. v pok. dr. Primožu Simonitiju. Ti so kot naši študijski usmerjevalci in mentorji v mnogočem zaslužni za naše uspehe in nas še danes spodbujajo in podpirajo pri našem znanstvenem in strokovnem delu. Opravljeno pomeni za nas tudi veliko odgovornost pred znanstveno, strokovno in širšo javnostjo. Upam in verjamem, da pričakovanj nismo razočarali; mislim, da je okoli 49.000 slovarskih gesel in 4087 pregledanih, popravljenih, dopolnjenih in posodobljenih strani besedila dober porok za to. VIRI IN LITERATURA BERICHT (1873) - Bericht über österreichisches Unterrichtswesen. I. Theil. Geschichte, Organisation und Statistik des österreichischen Unterrichtswesens von Dr. Adolf Ficker (mit statistischen Tabellen von Gustav Schimmer). Wien, 1873. II. Theil. Wien 1873. Č - Čas HRIBERŠEK (2002) - Hriberšek, M.: Slovenski učbeniki za klasične jezike 1849-1873. Keria IV/2 (2002), 79-93. HRIBERŠEK (2005) - Hriberšek, M.: Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848-1945. Ljubljana 2005. HRIBERŠEK (2006) - Življenje in delo p. Ladislava Hrovata. Ljubljana 2006. ILEŠIČ (1909) - Ilešič, F.: Vesti „Društva slovenskih profesorjev". NV 17 (1909), 472-480. ILEŠIČ (1910) - Ilešič, F.: Izvestje „Društva slov. profesorjev" o poslovnem letu 1908/9. NV 18 (1910), 473-480. ILEŠIČ (1911) - Ilešič, F.: Izvestje „Društva slovenskih profesorjev" za poslovno leto 1909/10. NV 19 (1911), 566-573. ILEŠIČ (1912) - Ilešič, F.: Tajnikovoporočilo o delovanju„Društva slov. profesorjev" 1910/1911. NV 20 (1912), 481-487. ILEŠIČ (1912) - Ilešič, F.: Tajnikovo poročilo o delovanju „Društva slov. profesorjev" 1910/1911. NV 20 (1912), 481-487. IZVESTJA DSP (1919) - Izvestja Društva slovenskih profesorjev v Ljubljani. V Ljubljani 1919. (Edina izšla številka.) Kres - Kres. Leposloven in znanstven list LSZg - Laibacher Schulzeitung LZ - Ljubljanski zvon N - Novice gospodarske, obertnijske in narodske NALj - Nadškofijski arhiv Ljubljana NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica (Ms - Rokopisni oddelek) ODZK - Obravnave deželnega zbora kranjskega P - Popotnik PAJK (1871) - Pajk, J.: Primer iz latinsko-slovenskega slovarja, ki se izdeluje. Programm des kais. kön. Gymnasiums in Marburg 1871, 24-26. PAJK (1900) - Pajk, M.: Dr. Janko Pajk. ZMS 2 (1900), 1-25. PRIJATELJ (1938/39) - Prijatelj, I.: Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848-1895. Uredil Anton Ocvirk. Ljubljana 1938 (I, II, III), 1939 (IV). S - Slovenec SBL - Slovenski biografski leksikon SN - Slovenski narod VOŠNJAK (1905/06) - Vošnjak, J.: Spomini. I, II, III. Izdala Slovenska Mati- ca. Prvi zvezek. Prvi in drugi del 1840 do 1867. V Ljubljani 1905. Drugi zvezek. Tretji del od 1868 do 1873. V Ljubljani 1905, 1906. WESTER (1903) - Wester, J.: Latinsko-slovenski slovar. P 24 (1903), 29-30. WIESTHALER (1896/97) - Wiesthaler, F.: Odlomek latinsko-slovenskega slovarja (napokaz). Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1896/97, III-Vl + 1-38. WIESTHALER (1923) - Wiesthaler, F.: Latinsko-slovenski ročni slovar (A-EXTI-MESCO). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil Fran Wiesthaler, gimnazijski ravnatelj v p. Tiskovne stroške pokril dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Ljubljana 1923. A Chapter from the History of Latin Lexicography in Slovenia (On the Publication of Wiesthaler's Latin-Slovene Dictionary) Summary Despite the evidently thriving lexicographical activity in Slovene medieval monasteries, the first attempts at Latin-Slovene dictionaries are not found earlier than in the works by Slovene Protestants. In the history of Slovene lexicography, a place of honour is held by the German humanist Hieronimus Megiser, the first to collect systematically a large portion of Slovene vocabulary and use it in his lexicographical work. However, three Slovene attempts to supply a Latin-Slovene dictionary (by Matija Kastelec, Gregor Vorenc, and the Rev Hipolit) failed. The first serious attempt to finally provide the Slovenes with a dictionary was made in the 1870's, under the editorial guidance of Janko Pajk, but the work was never published and the lexicographical materials are lost as well. The first Latin-Slovene dictionary actually published was Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrtigimnasijski razred [The Latin-Slovene Dictionary for the Third and Fourth Gymnasium Forms] (1882), the team project of dedicated teachers. Lexicography was long hindered by financial difficulties, by the lack of properly qualified workers willing to engage in such projects, by Austrian pressure, by the unfavourable social status of teachers, as well as by other factors. The situation, however, changed in the year 1894, which witnessed the beginnings of the most comprehensive Latin dictionary - and one of the largest lexicographical projects in Slovenia ever - under the supervision of Fran Wiesthaler. The first part of the project was finished immediately before World War I, which prevented its publication. The first volume (the entries from A to facilis) was published in 1927, after which time the work remained at a standstill for over 60 years. Despite the editor's lifelong work on the project, he did not live to see its complete publication. Work on the dictionary was revived by the publishing house Kres in 1990. In 2007, after 17 years of work and 4,087 pages in six volumes, the project has reached completion after 113 years. Naslov: Matej Hriberšek Filozofska fakulteta Oddelek za klasično filologijo Aškerčeva c. 2 SI-1000 Ljubljana e-mail: matej.hribersek@guest.arnes.si matej.hribersek@Jf.uni-lj.si II PREVODI LUKIJAN O PEREGRINOVI SMRTI Prevod in komentar Sabina ZORČIČ Vse dobro Kroniju od Lukijana. 1. O nesrečni Peregrin, ali, kot se je sam rad imenoval, Protej1, saj se mu je zgodilo isto kot Homerjevemu Proteju2: vse je postal zaradi slave in naredil deset tisoč obratov, čisto na koncu pa je postal tudi ogenj; tolikšnemu slavohlepju je bil podvržen. Sedaj pa ti je ta odličnež zoglenel kot Empedokles, pri čemer je prvi poskušal vsaj ostati skrit, ko se je vrgel v krater, drugi, ta vrli mož, pa je izbral najbolj obiskanega izmed grških zborovanj, si nakopičil karseda veliko grmado in pred tako številnimi pričami skočil nanjo; samo nekaj dni pred tem predrznim dejanjem pa je Grkom o tem govoril neke govore. 2. Zdi se mi, da te zdajle vidim, kako močno se smeješ nad neumnostjo starca, še bolj pa te slišim vpiti, kot imaš v navadi: »O bedarija, o častihlepnost, o ...«, ter drugo, kar smo navajeni govoriti o njih. A ti si stran od tega in zaradi oddaljenosti varnejši, jaz pa sem isto povedal ob samem ognju in še prej v veliki množici poslušalcev. Nekateri so me grajali: tisti, ki so občudovali brezumje starca; bili pa so tudi nekateri, ki so se tudi sami smejali nad tem. Vendar so me kiniki skorajda raztrgali, kakor psi Aktajona ali Menade njegovega potomca, Penteja. 3. Vsa predzgodba tega dogodka pa je bila takšna. Pesnika3 poznaš, kakšen je bil in koliko tragedij je uprizoril v celem življenju, več od Sofokla in Ajshila. Brž ko sem prispel v Elis in šel gor čez gimnazij, sem zaslišal nekega kinika, ki je z robatim glasom kričal tiste običajne in trivialne stvari o kreposti in zmerjal vse po vrsti. Potem se je njegovo vpitje končalo pri Proteju in poskušal ti bom, kolikor natančno bom le lahko, po spominu povedati isto, kot je govoril. Ti pa boš brez dvoma prepoznal slog, saj si mnogokrat stal poleg njih, ko so kričali. 4. »Je kdo«, je rekel, »ki bi predrzno govoril o Proteju, kot o nečimr- 1 Toda prim. Gelij, 12, 1, 1: Philosophum nomine Peregrinum, cui postea cogno-mentum Proteus factum est, virum gravem atque constantem, vidimus, cum Athenis essemus, deversantem in quodam tugurio extra urbem. 2 Odiseja IV, 417-418. 3 poihthç, pesnik, ki piše tragedije, dramatik. Peregrinu je tu dejansko pripisano dramatiziranje življenja v ekspresivnem pomenu besede; prikazovanje dogodkov resnejših in hujših, kot so. nem? O Zemlja, Sonce, Reke ter bog očetov, Herakles. O Proteju, ki je bil zaprt v Siriji, ki je domovini zapustil 5.000 talentov4, ki je bil izgnan iz Rima, ki je jasnejši od Sonca in se lahko kosa s samim Zevsom? Zato, ker se je odločil skozi ogenj izpeljati življenje; se zaradi tega nekateri sklicujejo na slavohlepje? Ali ni tako končal Herakles, ali ne Asklepij ter Dionizij s pomočjo bliska? Mar ni Empedokes končal v kraterju? 5. Ko je Teagenes - tako se je namreč ta vreščač imenoval - to rekel, sem vprašal nekoga od prisotnih: » Kaj pomeni to o ognju, in kaj imata Herakles in Empedokles s Protejem?« Ta pa je rekel: »Kmalu, na Olimpijskih igrah se bo Protej zažgal.« »Kako?«, sem rekel, »in zaradi česa?« Potem mi je poskušal povedati, kinik pa je kričal, tako da je bilo nemogoče slišati drugega. Poslušal sem torej njega, ki je še naprej izčrpno pripovedoval in po vrsti obravnaval nekatere občudovanja vredne Protejeve viške. Ni se mu zdelo neprimerno primerjati ga s Sinopejcem, niti z njegovim učiteljem Antistenom, niti s samim Sokratom, kot primerjavo pa je imenoval še Zevsa. Potem se mu je vseeno zdelo ohraniti nekako enaka in je takole končal govor: 6. »To sta dve«, je rekel, »najlepši mojstrovini, kar jih je življenje videlo, Olimpijec Zevs ter Protej: prvega je upodobil in izdelal Fidi-ja, drugega pa narava. Sedaj pa bo odšla ta božja podoba od ljudi k bogovom, odnesel jo bo ogenj in zapustila nas bo kot sirote.« To je podrobno pripovedoval do konca z obilo znoja, zelo smešno jokal ter si pulil lase, pri tem pa skrivaj pazil, da ne bi preveč vlekel. Končno so ga nekateri izmed kinikov hlipajočega odvedli in ga tolažili. 7. Za njim je takoj nastopil drugi; ni čakal, da bi se množica razkropila, ampak je izkoristil pripravljenost množice za poslušanje. Najprej se je dolgo časa smejal in videlo se je, da se smeji od srca. Potem je začel nekako takole: »Ker je brezbožni Teagenes končal svoj najbolj svetohlinski govor s Heraklitovimi solzami, bom jaz, v nasprotju s njim, začel z Demokritovim smehom.« In znova se je dolgo časa smejal, tako da je tudi mnoge od nas pripravil k istemu. 8. Potem se je spremenil : »Kaj pa nam drugega ostane storiti, možje,« je rekel, »potem ko smo slišali takšno smešno govorjenje in videli starce, ki se malodane postavljajo na glavo zaradi zaničevanja vredne želje po slavi. Da pa boste vedeli, kakšna je ta božja podoba, 4 tO talanton je (srebrni) talent: utežna mera iz srebra, težka 23 kg. Kot denarna enota je vredna 60 min oz. 6000 drahem (1 mina = 100 drahem). Če s pomočjo modela kupne moči izračunamo približno vrednost drahme v današnjih denarnih enotah: 1 antična drahma = 10 današnjih € (povprečen mesečni zaslužek v antični Grčiji bi znašal približno 60 drahem, povprečna plača v Sloveniji danes pa je 600 €), bi bil znesek, ki naj bi ga Peregrin zapustil državi, enakovreden 300 milijonom €. Ne glede na točnost izračuna je številka neverjetna, tudi če si predstavljamo znesek samo v srebru, kar znese 115 ton te za tisti čas zelo dragocene kovine. ki se bo zažgala, prisluhnite meni, ki že od vsega začetka pazim in opazujem njegov način razmišljanja in njegovo življenje. Nekaj pa sem izvedel tudi od njegovih someščanov, za katere je bilo neizogibno, da ga natančno spoznajo. 9. Ta podoba, mojstrovina narave, ta Poliklejtov kanon5, je, ko je prišel v moško dobo, ujet pri prešuštvovanju prejel veliko udarcev in na koncu naredkven6 zbežal preko strehe. Potem je pokvaril nekega ravno doraslega, čudovitega dečka in ga za 3.000 odkupil od revnih staršev, da ga ne bi odpeljali pred upravitelja Azije. 10. To in takšne stvari se mi zdijo še dopustne. Bil je namreč še neizoblikovana glina in še ne izdelana nam popolna božja podoba. Splača pa se slišati, kaj je naredil z očetom: seveda vsi veste, ter ste slišali, kako je zadušil starca, ker ga ni več prenesel, ko je bil star že čez 60 let. Potem pa, ko so o tem govorili že vsi, je sam sebe obsodil na izgnanstvo ter blodil naokrog iz dežele v deželo. 11. In ravno takrat se je seznanil z občudovanim naukom kristjanov, ko je hodil po Palestini in se družil z njihovimi duhovniki in pisarji. In kako bi bilo drugače: v kratkem jih je naredil za otroke: prerok, voditelj in sklicatelj obredov, vse je bil on sam. Nekatere knjige je razlagal in razjasnjeval, mnoge spise pa tudi sam napisal. Oni pa so ga opevali kot samega boga, ga imeli tudi za zakonodajalca ter ga določili za predstojnika, seveda kot drugega za tistim, katerega še častijo: moža, križanega v Palestini, ker je uvedel novo verovanje. 12. Tedaj pa je bil Protej zaradi tega aretiran in pristal je v ječi, kar pa mu je samo nemalo povečalo ugled v nadaljnjem življenju ter pomagalo pri širokoustenju in častilakomnosti, po čemer je ravno hrepenel. Ko je bil zaprt, so kristjani dejansko zbirali prispevke ter storili vse, ko so ga poskušali rešiti iz zapora. Ker pa to ni bilo mogoče, je - ne mimogrede, ampak z vso vnemo - tekla vsa ostala oskrba. Takoj od ranega jutra je bilo videti čakati ob ječi neke ovdovele starke in osirotele otroke, njihovi vrhovni pa so tudi spali notri z njim, potem ko so podkupili ječarje. Noter so se nosile raznovrstne jedi, tam so se govorili njihovi sveti govori. Našega ljubega Peregrina - tako so ga namreč še vedno klicali - so imenovali »novi Sokrat«. 13. In resnično so prišli tudi nekateri iz azijskih mest, potem ko so jih poslali kristjani iz skupnega premoženja, da bi pomagali, branili in tolažili tega moža. Neverjetno, kakšno hitrost pokažejo, kadar se kaj odvija na pobudo skupnosti: hitri so in ne varčujejo z ničemer. In tudi 5 Kipar Poliklejt (fl. 450-420 pr. Kr.) v spisu z naslovom Kavwv (Merilo) razpravljal o najlepšem sorazmerju med deli človeškega telesa. 6 Če je mož pri ženi zasačil ljubimca, ga je imel pravico »naredkviti« (h paçaviç 'redkev'), tj. poriniti mu redkev v zadnjico. Peregrin je tedaj prejel od njih mnogo denarja zaradi ujetništva in si pridobil nemajhen dohodek. Nesrečniki so namreč prepričali sami sebe, da bodo nesmrtni in živeli večno, spričo česar so tudi prezirali smrt in mnogi rade volje predali tudi same sebe. Nadalje pa jih je prepričal prvi zakonodajalec, da so vsi bratje drug drugemu, potem ko enkrat prestopijo in zatajijo grške bogove, častijo pa tistega križanega sofista ter živijo v skladu z njegovimi zakoni. Zaničujejo torej vse, ter menijo, da so enakopravni in je vse skupno, brez kakšnega natančnega dokaza, ki bi takšne stvari dokazoval. Torej, če bi prišel med njih kakšen slepar in spetkar, ki bi bil sposoben izkoristiti razmere, bi takoj, v kratkem, postal bajno bogat, ker bi izkoriščal neizkušene ljudi. 14. Kakorkoli že, Peregrina je osvobodil tedanji upravnik Sirije7, mož, ki se je navduševal nad filozofijo in je spoznal njegovo brezumje, da bi sprejel tudi smrt, ko bi zaradi tega zapustil slavo; izpustil ga je in ni se mu ga zdelo vredno niti kaznovati. Ko pa je prišel v domače kraje, je našel stanje glede očetovega umora še razgreto in mnogo tistih, ki so znova grozili z obtožbo. Večino premoženja so v njegovi odsotnosti izropali, za seboj so pustili le polja v vrednosti približno 15 talentov. Celotno premoženje, ki ga je starec zapustil, je bilo vredno nekako 30 talentov, ne 5.000, kakor je rekel prismojeni Teagenes. Za toliko se ne bi dalo prodati niti celotno mesto Parijcev, če mu prištejemo pet njegovih sosednjih mest, skupaj z njihovimi ljudmi, živino in preostalo opremo. 15. Ampak ovadba in obdolžitev je bila še vroča in zdelo se je, da ne bo dolgo, ko se bo nekdo postavil proti njemu na sodišču. Najbolj pa so bili nejevoljni sami ljudje, ki so žalovali za dobrim starcem - kot so rekli tisti, ki so ga poznali - tako brezbožno pogubljenim. Poglejte, kaj je iznašel na vse to ta modri Protej in kako je ubežal nevarnosti. Prišel je na skupščino Parijcev - takrat je imel že dolge lase, oblečen je bil v star, umazan plašč, ob strani si je obesil malho, v roki pa je imel popotno palico - vse skupaj je bilo pripravljeno zelo teatralno. Takšen se jim je torej prikazal in rekel, da prepušča premoženje, ki mu ga je zapustil premožni oče, ter da je zdaj vse javno. Ko je to slišalo ljudstvo - bili so revni ljudje, ki so komaj čakali na kakšno darežljivost - so takoj začeli klicati: »Edini filozof, domoljub in tekmec Diogena in Krateta.« Sovražnikom pa so bila zavezana usta in če je kdo poskusil spomniti na umor, je bil takoj kamenjan. 16. Potem je že drugič odšel na popotovanje; imel je dovolj denarja od kristjanov, ki so mu bili vdani ter je imel vsega v izobilju. In tako se je preživljal še nekaj časa, dokler se ni pregrešil tudi proti njim (mi- 7 Mišljen je tedanji rimski upravnik province Sirije, ni pa mogoče ugotoviti kdo je to bil, saj Peregrinovega ujetništva časovno ni mogoče določiti. slim, da so ga videli, kako je jedel nekaj njim prepovedanega) in nič več ga niso imeli za svojega. Ko je tako ostal brez sredstev, je menil, da je treba preklicati in zahtevati premoženje od države nazaj, zato je predložil listino in mislil, da bo po cesarjevem ukazu za to poskrbljeno. Vendar je tudi mesto poslalo poslance in ni dosegel nič, ampak mu je bilo ukazano, da se drži tistega, kar je že enkrat sklenil brez kakršne koli prisile. 17. Potem je šel tretjič od doma, v Egipt, k Agatobulu, kjer je izvajal čudno vajo: ostrigel si je polovico glave, si namazal obraz z blatom in se vpričo množice prisotnih samozadovoljeval, hoteč pokazati, da je tudi to "brezpredmetnost"8. Nadalje pa je s trstikovo palico tepel in tudi od drugih prejemal udarce po zadnjici ter mnoge, še bolj neumne otročarije. 18. Tako napravljen je od tam odplul v Italijo. Brž ko se je izkrcal z ladje, je zmerjal vse, še zlasti cesarja, ker je vedel, da je milostljiv in blag9, tako da si je to drznil brez tveganja; cesarju je bilo namreč, upravičeno kaj malo mar sramotenja in ni se mu zdelo vredno ustrahovati nekega filozofa samo zaradi besed, še posebej takšnega, ki je jemal sramotenje za nekakšno veščino. Peregrinu pa je v nekaterih pogledih slava rasla tudi zaradi teh stvari, vsekakor pri preprostih ljudeh, in bil je nadvse občudovan zaradi neumnosti, dokler ga upravnik mesta, moder mož10, ni odslovil, ker je prekomerno razkošno živel in se s tem še bahal, ter rekel, da mestu ni potreben takšen filozof. Vendar ga je tudi to proslavilo in bil je glavna tema vseh pogovorov: filozof, izgnan zaradi iskrenosti in neizmerne svobode; v tem pogledu se je po slavi približal Muzoniju11, Dionu12 in Epiktetu ter kakšnemu drugemu, ki je bil v takšnem položaju. 19. Tako je prišel še v Grčijo: najprej je sramotil Elijce, potem je nagovarjal Grke, da dvignejo orožje nad Rimljane, spet drugič pa je zmerjal moža, ki se je odlikoval po izobrazbi in dostojanstvu13, ker je 8 to àSiâçopov, adiafora, »brezpredmetnost«; filozofska kategorija kiniške filozofije, je nasprotje eleutherije (sXsuöspia), ki pomeni živeti po svojih načelih in težiti k arete (apeth). To je edino pomembno v življenju, vse ostalo je àSiâçopov: nravno indiferentna, niti dobra niti zla dejanja, tisto, čemur se moder, duševno umirjen človek lahko odreka. 9 Antonin Pij, rimski cesar v letih 138-161. Njegova politika je veljala za dobrohotno in zmerno napredno, tako da je bil za njegovo obdobje značilen splošni občutek blaginje. 10 Morda Kvint Lolij Urbik (Q. Lollius Urbicus). 11 Stoika Muzonija Rufa so za časa cesarja Vespazijana izgnali iz Rima. 12 Potujoči govornik in filozof, izgnan iz Rima pod Domicijanom. 13 Herod Atik (101-177) je bil grški sofist in govornik; leta 143 tudi konzul. Bil je znamenit govornik in učitelj, predvsem pa je znan kot javni dobrotnik; omogočil je gradnjo stadiona v Atenah ter Odejona in svetišča boginji Fortuni, v Korintu v Grčiji naredil veliko dobrega in je - med drugim - napeljal vodo v Olimpijo ter tako preprečil, da bi praznovalci umirali od žeje; Peregrin pa je grdo razglašal, kako je pomehkužil Grke, da je potrebno, da gledalci olimpijskih iger vztrajajo žejni in, pri Zevsu, mnogi od njih tudi umrejo zaradi groznih bolezni, ki jih je bilo dotlej zaradi suhe zemlje polno v tej deželi. In medtem ko je tako govoril, je pil prav to vodo. Ko so ga skoraj do smrti kamenjali, saj so vsi šli nad njega, je ta plemenitnik zbežal proti Zevsovemu templju, da je našel zatočišče. 20. Na naslednji olimpiadi pa je Grkom govoril nek govor, ki ga je sestavil skupaj skozi štiri leta: hvalnico tistemu, ki je napeljal vodo, in zagovor svojega tedanjega pobega. Tedaj se nihče več ni zmenil zanj in ni bil več tako občudovan: vse je bilo namreč že staro in ni mogel napraviti nič novega, s čimer bi presenetil kogar koli in dosegel, da bi se mu čudili in ga občudovali, po čemer je že od začetka hrepenel. Za konec si je izmislil ta podvig z ognjem in je na prejšnjih olimpijskih igrah med Grki razširil govorico, da se namerava na naslednjih igrah kratkomalo zažgati. 21. In sedaj, pravijo, čara vse te stvari: koplje jamo, na kup spravlja drva in obljublja neko strašno vztrajnost. Menim pa, da bi bilo treba čakati na smrt in ne bežati iz življenja. Ce pa se je zatrdno odločil, da se odstrani, ne bi smel uporabiti ognja niti takšnih tragiških pripomočkov, ampak bi moral izbrati kakšen drug način smrti, saj jih je na tisoče. Ce pa se je odločil za ogenj, kot Herakles, zakaj si potem ni molče izbral gozdnate gore in se na njej sam sežgal, s seboj pa vzel za svojega Filok-teta nekoga kot je tale Teagenes? Spražil se bo v Olimpiji, na najbolj obiskanem prazniku, toliko da ne v gledališču. Kot da si - pri Heraklu - očetomorilci in brezbožniki ne bi zaslužili takšnega plačila za svojo predrznost. V skladu s tem se zdi, da je to zelo pozno izvršil; že davno bi moral trpeti primerno kazen in se vreči v Falaridovega bika, namesto da enkrat zazeva proti plamenu in nemudoma umre. Že mnogi so mi namreč povedali, da ni nobenega drugega hitrejšega načina smrti od tega z ognjem: samo usta odpreš in že si mrtev. 22. Gotovo ima v mislih veličastno predstavo; sežig človeka na sveti zemlji, kjer se ne sme zakopavati drugih umrlih. Mislim pa, da poznate zgodbo, kako je davno nekdo, ki je želel postati slaven, in ker na drug način ni bil sposoben doseči tega, zažgal tempel Efeške Artemide. Nekaj takšnega tudi sam snuje, takšna želja po slavi ga je prevzela. 23. Trdi sicer, da to dela za ljudi, da bi jih naučil prezirati smrt in je postavil gledališče, v Olimpiji tukaj omenjeni akavadukt, v Delfih dirkališče in v Termopilah bolnišnico, prav tako je obnovil mnoga propadu zapisana mesta. Užival je podporo cesarjev Hadrijana in Antonina Pija ter poučeval cesarja Marka Avrelija in njegovega sovladarja Lucija Vera. zdržati ob nesrečah. Jaz pa bi raje vprašal, toda ne njega, ampak vas, ali bi želeli, da bi tudi hudodelci postali njegovi učenci v takšnem sa-moobvadovanju, zaničevanju smrti, sežigu in takšnih grozotah. Ampak dobro vem, da si ne bi želeli. Kako bo torej potem Protej ločil in koristil dobrim, ne da bi ob tem pokvarjene delal še bolj pogumne in drzne? 24. Vseeno predpostavimo, da bodo prišli nasproti le tisti, ki bodo videli korist v tej stvari. Vas pa bom zopet vprašal: bi z zadovoljstvom sprejeli, da bi vaši otroci postali posnemovalci takšnega moža? Ne bi pritrdili. In zakaj sem to sploh vprašal, ko ga niti kdo od samih učencev ne bi rad posnemal? Človek bi tedaj Teagenu najbolj očital to, da v vsem posnema tega moža, ne sledi pa učitelju, ki, kot pravi, odhaja k Heraklu; pa bi lahko v kratkem postal popolnoma blažen, če bi skupaj z njim skočil v ogenj. Ni namreč merilo popotna torba, palica in plašč - vse to bi bilo za vsakega možno in lahko. Treba bi bilo posnemati smrt in najvišji cilj vzornika, izvabiti ogenj iz figovih vej, karseda zelenih, da se zaduši v dimu. Ogenj namreč ni samo stvar Herakla in Asklepija, ampak tudi roparjev svetišč in morilcev, ki jih lahko vidimo to trpeti upravičeno. Tako da bi bilo bolje opraviti s pomočjo dima: bilo bi namreč lastno samo vam. 25. Drugače pa, če si je Herakles upal storiti kaj takšnega, je to storil zaradi bolezni, kot pravi tragedija ga je razjedala Kentavrova kri. Zaradi katerega vzroka pa se namerava vreči v ogenj ta? Pri Zevsu, da bi pokazal svojo možatost kakor Brahmani. Kajti z njimi se je Teagenu zdelo vredno primerjati ga, kakor da ni v Indiji nobenih norcev in častihlepnežev. Naj jih potem res posnema: oni namreč ne skočijo v ogenj, ampak - kakor pravi Onezikrit, Aleksandrov krmar, da je videl goreti Kalana14 - potem ko pripravijo grmado, se postavijo v bližino le-te ter nepremično vztrajajo in se pražijo od strani. Potem stopijo gor in mirno zgorijo, ne da bi se malo premaknili. Kaj pa je v tem velikega, če bo umrl, potem ko se bo vrgel noter in ga bo zajel ogenj? Verjetno bo skočil z grmade na pol ožgan, če ne bo - kot pravi - pripravil grmade globoko v jami. 26. Nekateri pravijo, da si je že premislil in pripoveduje neke sanje, češ da Zevs ne pusti, da bi skrunil sveti kraj. Zavoljo tega naj bo pogumen: jaz bi namreč prisegel, da prav gotovo noben od bogov ne bo jezen, če Peregrin sramotno umre. Res mu ne bo lahko odstopiti, njegovi družabniki kiniki ga priganjajo in porivajo v ogenj, podžigajo njegovo namero in ne bodo pustili, da bi mu upadel pogum. Če bi s seboj potegnil še dva, ko bi skočil v ogenj, bi to povzročilo samo veselje. 27. Slišal pa sem, da se mu niti ne zdi več vredno klicati Protej, 14 Indijski modrijan Kalanos se je l. 326 pr. Kr. pridružil Aleksandrovemu spremstvu. ampak se je preimenoval v Feniksa, ker pravijo, da tudi Feniks, indijska ptica, stopi na ogenj, ko se postara. Poleg tega si izmišlja tudi neke izreke in jih razlaga kot starodavne; da naj bi bilo usojeno postati božanstvo, ki varuje noč, in jasno je, da že hrepeni po oltarjih in upa, da bodo zlati. 28. In, pri Zevsu, zelo verjetno se bodo med mnogimi neumneži našli nekateri, ki bodo trdili, da so bili rešeni štiridnevne vročice z njegovo pomočjo in da so ponoči srečali demona - čuvaja noči. Tile njegovi prekleti učenci pa bodo, mislim, na pogorišču naredili najsvetejše svetišče, zakaj tudi slavnem Proteju, pradedu njegovega imena, je bila prerokba. Prepričan pa sem, da bodo tudi njegovi svečeniki označeni z bičem, vžgnim ali kakšnim drugim takšnim čarobnim znamenjem in, pri Zevsu, da bo ustanovljen kakšen nočni verski praznik njemu v čast, ko se bo nosilo bakle na pogorišče. 29. Teagenes je, kot mi je sporočil eden mojih prijateljev, pred kratkim rekel, da je o tej stvari Sibila prerokovala takole. In to je povedal kar po spominu: Kadar Proteus, od kinikov slavnih daleč najboljši, ogenj prižgal bo na Zevsa Gromovnika svetem zemljišču, v plamen puhteči skočivši prispel bo na goro Olimpsko, vsi naj takrat, ukazujem, ki uživajo zemlje sadove, sveto častijo čuvaja noči, ki sedi na prestolu, skupaj s Hefajstom mogočnim in Heraklom, silnim vladarjem. 30. To namreč pravi Teagenes, da je slišal od Sibile. Jaz pa mu povem prerokbo samega Bakida15 o tej stvari. Takole je rekel Bakis, in tudi zelo dobro je povedal: Kadar bo kinik, po mnogih imenih na daleč sloveči, skočil na silno grmado, razvnet od Erinije slave, tistikrat drugi še pasji lisjaki, vse spremstvo mu zvesto, brž naj posnemajo usodo te crknjene volčje zverine. Vsak strahopetec med njimi, ki utekel bi sili Hefajsta, kamenjan naj bo takoj od Ahajcev, mož stanovitnih, da ne bo, mrzel, kot je, na silo o toplem govoril, kajti zlata sije polno bisago nabral od obresti16; trikrat po pet talentov ima tam v Patrah prelepih. Kaj se vam zdi, možje? Da je Bakis slabši prerok kot Sibila? Zdaj je pravi čas, da si ti potujoči posnemovalci Proteja začnejo iskati primeren kraj, na katerem bodo prešli v eter - kajti tako so poimenovali sežig. 31. Ko je izrekel te besede, so vsi, ki so stali poleg, zavpili: » Naj 15 Bajeslovni prerok iz Bojotije, nekatere njegove prerokbe navaja že Herodot. 16 Tu izvemo, da je Teagen živel v Patrah, kjer si je s posojanjem denarja nabral premoženje 15 talentov. bodo takoj sežgani, zaslužijo si ogenj!« potem je v smehu odšel z odra. „Nestor" je „vpitje pa vendarle slišal" 17, namreč Teagenes. Ko je ta zaslišal kričanje, je takoj prišel, zasedel podij in začel pripovedovati neštete zahrbtne in patetične zgodbe o človeku, ki je pravkar sestopil - ne vem namreč, kako je bilo ime tistemu odličnemu možu. Pustil sem ga napol trgajočega se in odšel pogledat atlete; slišal sem, da so sodniki že v Pletriju18. 32. To so torej stvari, ki so se zgodile v Elidi. Potem smo prispeli v Olimpijo: zadnji del templja je bil poln ljudi, takšnih, ki so Proteja grajali, pa tudi takšnih, ki so hvalili njegovo odločitev, tako da so se mnogi celo stepli. Potem je prišel sam Protej, obdan z ogromno množico. Po tekmovanju glasnikov je na široko razlagal nekatere stvari o sebi; natančno je poročal, kako je živel, o nevarnostih, ki jih je prestal, in koliko stvari je pretrpel zaradi filozofije. Veliko je bilo torej povedanega, jaz pa sem iz množice prisotnih slišal bolj malo. Potem pa, ker sem se zbal, da bom v takšni gneči poteptan (videl sem namreč mnoge, ki se jim je to zgodilo), sem šel stran, pred tem pa izrazil veliko zadovoljstvo, da želi umreti sofist, ki na dolgo razlaga lasten epitaf še pred smrtjo. 33. Vendar pa sem slišal tole; rekel je, da želi dodati zlatemu življenju zlato konico: tisti, ki živi kakor Herakles, mora tudi umreti kakor Herakles in se pomešati z etrom. »In želim,« je rekel, »koristiti ljudem tako, da jim pokažem, na kakšen način je treba zaničevati smrt: vsi ljudje morajo postati Filokteti.« Tisti bolj neumni so seveda točili solze in vpili: »Reši se za Grke!«, tisti bolj možati pa so kričali: »Dokončaj, kar si sklenil!« in zaradi teh je bil starec nemalo v skrbeh, saj je upal, da ga bodo vsi podprli in ga ne bodo poslali v ogenj, temveč ga bodo - kajpada proti njegovi volji - ohranili pri življenju. Ta zelo nepričakovani »Dokončaj, kar si sklenil!« je povzročil, da je še bolj prebledel, čeprav je imel barvo kože že mrtvaško, in - pri Zevsu - začel po malem tudi trepetati, zato je končal govor. 34. Mislim, da si predstavljaš, kako sem se smejal. Ne bi bilo namreč prav pomilovati človeka, tako strastno zaljubljenega v slavo, nad vsemi, ki jih žene ista Kazen. Mnogi so ga spremljali in nasitil se je slave, ko je gledal množico strmečih ljudi, ne da bi nesrečnik vedel, da še veliko več ljudi sledi tistim, ki jih vodijo na križ, ali tistim, ki jih dobi v roke rabelj. 35. Olimpijske igre19 so se že končale; bile so najlepše olimpijske igre, kar sem jih gledal, spremljal pa sem jih že štirikrat. Proti svoji 17 Iliada, XIV, 1. 18 Dogodek je bil po funkciji podoben otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger; to je predstavitev tekmovalcev. 19 Leta 165 po Kr. volji sem ostal tam; zaradi množice odhajajočih namreč ni bilo lahko dobiti prevoza. On pa je vedno znova prelagal, na koncu pa le napovedal noč, ko bo izvedel sežig. S seboj me je vzel neki prijatelj; opolnoči sem vstal in odšel naravnost v Harpino, kjer je bila grmada. To je kar nekaj stadijev stran, takole dvajset od Olimpije, če se gre po hipodromu proti vzhodu. Brž ko smo prispeli, smo našli navlečeno grmado v jami, približno seženj globoko. Veliko je bilo trsk, vmes pa je bilo zatlačeno dračje, da bi kar najhitreje zagorelo. 36. Potem pa, ko je vzšla luna (tudi ona si namreč ni mogla kaj, da ne bi občudovala tega prelepega dejanja), je stopil naprej on, napravljen na takšen način kot vedno, in z njim prvaki kinikov. V prvi vrsti je nosil baklo plemeniti, tisti iz Pater, ne slab nadomestni igralec, baklo pa je nosil tudi Protej. Prišli so tudi z druge strani in nekdo je prižgal ogenj, ki se je razgorel, ker je bil iz trsk in dračja. On pa - sedaj pa bodi res zelo pozoren - je odložil popotno torbo, ponošen plašč in tisto hera-klejsko palico, tako da je stal samo v umazani platneni majici. Potem je prosil za kadilo, da bi ga vrgel v ogenj. Ko mu ga je nekdo podal, ga je vrgel v plamene, medtem ko je gledal proti jugu - tudi to, jug, je bilo namenjeno predstavi - ter rekel: »Materina in očetova božanstva, sprejmite me blagohotno.« To je rekel in skočil v ogenj. Ker je bil obdan z visoko dvigajočim se plamenom, ga ni bilo mogoče videti. 37. Zopet te vidim smejati se, dobri Kronij, izidu drame. Jaz ga, pri Zevsu, nisem zelo obtoževal, ko je klical materina božanstva; ko pa je prosil tudi očetova in sem se spomnil govoric o umoru, nisem mogel zadržati smeha. Kiniki, ki so stali okoli grmade, niso jokali, so pa izkazovali nekakšno žalost, ko so gledali v ogenj vse dokler nisem imel dosti vsega in sem jim rekel: »Odidimo, tepci! Saj vendar ni prijetno gledati spraženega starca, z nosom, polnim nadležnega vonja po zažganem mesu. Ali čakate, da pride kakšen slikar in vas upodobi, kakor so bili naslikani prijatelji ob Sokratu v ječi?« Ti so se razburili in me zmerjali, nekateri so celo planili po palice. Potem pa sem jim zagrozil, da bom koga zgrabil in vrgel v ogenj, tako da bodo lahko sledili učitelju; takrat so prenehali in mirovali. 38. Medtem ko sem se vračal, prijatelj, sem pri sebi precej razmišljal in preudarjal, kakšna reč je častihlepje in kako je sama ta ljubezen neizbežna tudi pri tistih, ki jih imajo ljudje za docela častivredne, kaj šele pri onem možu, ki je tudi sicer živel brezumno in nespametno in si je grmado gotovo zaslužil. 39. Nato sem na poti srečeval mnogo ljudi, ki so še odhajali v Har-pino, da bi tudi sami videli dogodek; mislili so namreč, da ga bodo našli še živega. Prejšnji dan se je bil namreč raznesel glas, da bo pozdravil vzhajajoče sonce, preden bo stopil na grmado, kakor to baje počnejo tudi Bramani. Mnoge izmed njih pa, ki niso imeli velike želje videti samo dejanje in tudi sam kraj ter najti ostanke ognja, sem odvračal in govoril, da je dejanje že dovršeno. Tu, prijatelj, sem imel premnogo nevšečnosti, ko sem vsem pripovedoval, oni pa so me spraševali in poizvedovali podrobnosti. Če sem videl kakega prijetnega človeka, sem mu, kakor tebi, opisoval gole dogodke, za tepce pa, ki so poslušali z odprtimi usti, sem si še kaj sam izmislil in rekel, da ko je bila grmada zažgana in se je Protej vrgel vanjo, je ob bobnenju najprej nastal velik potres in da je nato jastreb vzletel iz srede ognja, odletel v nebo ter z močnim človeškim glasom rekel: »Zapustil sem zemljo in odhajam na Olimp.« Oni so seveda osupnili in so tresoč se poklekali ter me spraševali, ali je jastreb odletel proti vzhodu ali zahodu. Jaz pa sem jim odgovoril, kar mi je prišlo na misel. 40. Ko sem se vračal na praznik, sem se približal nekemu sivolasemu možu, čigar obraz, pri Zevsu, je vzbujal zaupanje zaradi brade in ostalega sijaja, in ki je pripovedoval o Proteju, kako da ga je po sežigu maloprej videl v beli obleki in da ga je sedaj zapustil, medtem ko se je le-ta vesel sprehajal po stebrišču sedmih odmevov, ovenčan z vencem iz divje oljke. Nato je mož k vsemu povedanemu dodal jastreba in prisegel, da ga je sam videl, kako je vzletel iz grmade - tistega, ki sem jaz maloprej izpustil v zrak, da bi zasmehoval način mišljenja brezum-nežev in norcev. 41. Premisli, kaj se bo pozneje verjetno zgodilo zaradi Peregrina, koliko čebel bo stopilo na ta kraj, koliko škržatov bo tam pelo, koliko vran bo priletelo tja, kakor na Heziodov grob, in ostale stvari! Kajti vem, da mu bodo Elijci sami in tudi drugi Grki kmalu postavljali veliko kipov; to je naročil v pismih. Pravijo, da je malodane vsem slavnim mestom poslal pisma z nekakšnimi oporokami, opomini in predpisi. Zaradi tega opravila je izbral nekatere starejše izmed svojih prijateljev in jih imenoval »glasnike smrti« in »kurirje smrti«. 42. To je bil konec nesrečnega Proteja, moža, ki se, povedano na kratko, ni nikoli oziral na resnico, za slavo in hvalo mnogih ljudi pa je govoril in delal vsakokrat vse, tako da je celo skočil v ogenj, ko mu ni bilo več namenjeno uživati v hvalnicah, ker je postal neobčutljiv zanje. 43. Eno (zgodbo) bom še dodal, preden končam, da se boš dobro nasmejal. Tole namreč že od davno veš, slišal si jo od mene takoj, ko sem prišel iz Sirije in sem iz Troade plul skupaj z njim. Pripovedoval sem o njegovi mehkužnosti na plovbi, o čudovitem dečku, ki ga je prepričal v kiništvo, da bi tudi sam imel kakšnega Alkibiada, ter ko je, potem ko smo bili ponoči vznemirjeni, ko se je sredi Egejskega morja spustilo neurje in povzročilo ogromne valove, ta prečudoviti, ki se je sebi zdel močnejši od smrti, jokal skupaj z ženskami. 44. Ampak malo pred smrtjo, kakšnih devet dni prej, je - mislim, da se je prenajedel - ponoči bruhal in dobil močno vročino. To mi je razlagal Aleksander, zdravnik, ki so ga poklicali, da ga pregleda. Rekel je, da ga je našel, ko se je valjal po tleh, ker ni več mogel prenašati zgage in je zelo goreče prosil za mrzlo vodo, ki pa mu je ni dal. Trdil je, da mu je rekel, da, če že na vsak način prosi za smrt in če mu trka na vrata sama od sebe, bi ji bilo dobro slediti, ne da bi potreboval ogenj. On pa zopet pravi: »Ampak to ne bi bil enako slaven način, za vse je enak.« 45. Tako Aleksander. Jaz sam pa sem ga pred ne veliko dnevi videl namazanega, da bi se zaradi skelečega mazila izsolzil. Vidiš? Ajak20 ne sprejme rad slabovidnih ljudi. Enako kot če bi kdo, ki mora na križ, želel pozdraviti rano na prstu. Kaj se ti zdi, da bi rekel Demokrit, če bi to videl? Bi se, kot se spodobi, smejal možu? In res, kje bi še lahko tako nasmejal? Ti pa, prijatelj, se smej tudi sam, še posebej ko slišiš druge, ki ga občudujejo. 20 Sodnik v podzemlju (skupaj z Minosom in Radamantisom), ki je mrtvim nalagal kazen za hudodelstva, ki so jih storili za časa življenja. Matej HRIBERŠEK SLOVARČEK ZDRAVIL, ZDRAVILNIH RASTLIN TER ZDRAVILNIH UČINKOVIN IN SREDSTEV, omenjenih v delu »Bolezni Ljubljančanov« Frana Viljema Lipiča V pričujočem priročnem slovarčku je zbrana farmacevtska terminologija, ki jo v svojem delu Bolezni Ljubljančanov uporablja Fran Viljem Lipič (njegovo življenje in delo sta bila natančneje predstavljena v reviji VIII/2 (2006), 101-124, skupaj z odlomkom prevoda). Slovarček, ki je nastal na osnovi prevoda (ta je izšel junija letos) je terminološki zbir izrazov za zdravila, zdravilne rastline ter zdravilne učinkovine in sredstva, po katerih je Lipič posegal pri zdravljenju svojih bolnikov. Nedvomno bo v pomoč morebitnim prevajalcem podobnih del, saj gre za terminologijo iz obdobja, ko slovenske farmacevtske terminologije še ni bilo. Večina gesel je predstavljenih v strogo slovarski obliki (latinski termin-pomen-uporaba in povezave), pri nekaterih je v opombi pod črto dodano tudi natančnejše pojasnilo; večina pojasnil je dodana v prevodu dela Bolezni Ljubljančanov v opombah pod črto in v uvodni razpravi prof. dr. Aleša Krbavčiča, ki je pričujoči slovarček strokovno pregledal in dopolnil, bil pa je tudi strokovni svetovalec za farmacevtsko terminologijo pri nastajanju prevoda. A acetatus 3 - okisan, kisel, oceten aceticus 3 - oceten: ammoniaca acetica - amonijev acetat; lixiva acetica - kalijev acetat; plumbum aceticum - svinčev acetat acetum -i, n - kis, ocet acidulus 3 - kiselkast acidum -i, n (pl. acida) - kislina: acidum minerale (pl. acida mineralia) - mineralna kislina (običajneje anorganska kislina); acidum minerale dilutum (pl. acida mineralia diluta) - razredčena mineralna kislina; acidum muriaticum oxygenatum - oksigenirana kloridna kislina; acidum vegetabile (pl. acida vegetabilia) - rastlinske kisline; acidum sulphuricum - žveplova kislina; acidum sulphuratum - žveplova kislina; acidum tartaricum - vinska kislina acidus 3 - kisel aconitum -i, n - preobjeda acorus -i, m - kolmež aethiops (Aethiops) -opis - etiopski: aethiops antimonialis - etiopski antimon = črni (»črnski«) antimon (= stibium sulphuratum nigrum antimonov trisu lfid) alcalinum -i, n - baza allinitio -onis, f - namaz, premaz, nanos: allinitio aromatica - aromatični premaz aloë -es, f - aloa alterans -antis, adj. - spreminjalen: methodus alterans - spreminjalna metoda alterans -antis, n (pl. alterantia) - alterant (»preusmerjevalo«, »spreminjalo«); alterans antimoniale - antimonski alterant althaea -ae, f - slez alumen -inis, n - galun amaricans -antis, n (pl. amaricantia) - grenčina amarum -i, n (pl. amara) - grenčina amarus 3 - grenek, grenak ambra -ae, f - ambra ammonia -ae,f - amonij: ammonia acetica - amonijev acetat; sal ammo- niae (pl. ammoniae sales) - amonijeva sol ammoniacalis -e - amonijev ammoniaca -ae, f - amonij: ammoniaca acetica - amonijev acetat ammoniacus 3 - amonijev ammonium -ii, n - amonij: ammonium aceticum - amonijev acetat amygdalinus 3 - mandljev animalis -e - živalski anodynus 3 - protibolečinski antigastricum -i, n (pl. antigastrica) - antigastrik antihelminticum -i, n (pl. antihelmintica) - sredstvo proti zajedavcem antimoniale -is, n (pl. antimonialia) - antimonovo zdravilo antimonialis -e - antimonov: alterans antimoniale - antimonski alterant; antimoniale sulphatum (pl. antimonialia sulphata) - antimonov sulfat; aethiops antimonialis - etiopski antimon = črni (»črnski«) antimon (= stibium sulphuratum nigrum antimonov trisulfid) antimonium -ii, n - antimon antiphlogisticum -i, n (pl. antiphlogistica) - zdravilo proti vnetju; pro- tivnetno sredstvo antiphlogisticus 3 - protivneten antihystericum -i, n (pl. antihysterica) - antihisterik antiscorbuticum -i, n (pl. antiscorbutica) - sredstva (zdravila) proti skorbutu aqua -ae, f - voda:1 aqua aromatica - aromatična voda; aqua cerasorum - češnjeva voda; aqua cerasorum nigrorum - voda višenj; aqua cha-momillae - kamilična voda; aqua cinnamomi - cimetovčeva voda; aquafoeniculi - janeževa voda; aqua Goulardi - Goulardova voda; aqua laurocerasi - voda lovorikovca; aqua laxativa Viennensis - dunajski lajšalni napoj; aqua melissae - voda melise; aqua rubi idaei - malinovec aquosus 3 - voden arbutus -i, m - gornik: folia arbuti uvae - listi gornika arcanum -i, n - arkanum (= »skrivnostno sredstvo«): arcanum duplica- tum - nevtralni kalijev sulfat arnica -ae,f - arnika aromaticum -i, n (pl. aromatica) - aromatična zdravila aromaticus 3 - aromatičen artemisia -ae,f - pelin artificialis -e - umeten asa -ae,f - asant: asa foetida - smrdljivi asant attenuatus 3 - razredčen aurantium -ii, n - pomaranča auratus 3 - zlatobarven B bacca -ae, f (pl. baccae) - jagoda balneum -i, n - kopel: balneum animale - živalska kopel; balneumfur-furaceum - otrobna kopel; balneum sulphuratum - žveplova kopel; balneum sulphureum - žveplova kopel; balneum tepidum - mlačna kopel balsamicus 3 - balzamičen bardana -ae, f - repinec belladona -ae, f - volčja češnja benzoicus 3 - benzojski: sal benzoicus - sol benzojske kisline borax -acis, m - boraks boraxatus 3 - boraksov, boraks vsebujoč, z boraksom pomešan 1 Vse naštete vode so pridobljene z destilacijo zmesi posamezne rastline in vode. C caeruleus 3 - modrikast calidus 3 - vroč, topel calomel -melis, n - kalomel calomela -ae, f - kalomel calomelanus 3 - kalomelov calomelas -anos, m - kalomel camphora -ae, f - kafra camphoraceus 3 - kafrin, ki ima dodano kafro, kafro vsebujoč camphoratus 3 - kafrin, kafro vsebujoč, s kafro prepojen cannabinus 3 - konopljin, konopljev, konopljo vsebujoč cantharis -idis, f (pl. cantharides) - španska muha carbo -onis, m - oglje carbonicus 3 - karbonski castoreum -i, n - bobrovina cataplasma -atis, n (pl. cataplasmata) - ovitek: cataplasma calida (pl. ca-taplasmata calida) - vroči ovitek; cataplasma emolliens (pl. cataplasmata emollientia) - mehčalni ovitek causticum -i, n (pl. caustica) - kavstik: causticum attenuatum - razredčeni kavstik cera -ae,f- vosek: cera citrina - rumeni vosek; cera hispanica - španski vosek ceratum -i, n - 1. voščeni ovoj; 2. voščeno mazilo cerussa -ae,f - svinčevo belilo chamomilla -ae, f - kamilica china -ae, f - kinin chinaceum -i, n - kinin ali kinin vsebujoče zdravilo cichoreum -i, n - cikorija, potrošnik cichoreus 3 - cikorijin, cikorijev, potrošnikov cicuta -ae, f - trobelika: cicuta mercurialis - trobelika z živim srebrom cinchona -ae,f - kininovec citrinus 3 - limonast, limonastorumen, rumen (kot limona): cera citrina - rumeni vosek cinnamomum -i, n - cimetovec, cimet clyster -is, m (pl. clysteres) - klistir colchicum -i, n - podlesk collyrium -ii, n - raztopina za izpiranje oči: collyrium boraxatum - bo- raksova raztopina za izpiranje oči colutorium -ii, n - 1. ustna voda; 2. voda za izpiranje; colutoria emol-lientia anodyna boraxata - mehčalne protibolečinske ustne vode z boraksom conium -ii, n - mišjak: conium maculatum - pikasti mišjak cortex -icis, m (pl. cortices) - kininovčeva skorja, skorja kininovca: cortex aurantiorum - pomarančna lupina; cortex chinae - kininovčeva skorja; cortex cinnamomi et cinchonae - skorja cimeta in kininovca; cortex peruvianus - kininovčeva skorja crematus 3 - sežgan cremor -oris, m - krema, smetana: cremor tartari - vinska smetana crocatus 3 - žafranov, žafran vsebujoč, z žafranom pomešan crocus -i, m - žafran cucupha -ae, f- čepica = dvojna, v obliki čepice sešita vrečka, napolnjena z zdravilno rastlino: cucupha sambucina - bezgova čepica cucurbitula -ae, f (pl. cucurbitulae) - bučka (kot rastlina in kot del instrumentarija za puščanje oz. izsesavanje krvi) cuprum -i, n - baker: cuprum ammoniacale sulphuricum - bakrov amonijev sulfat D decoctum -i, n (pl. decocta) - prevretek: decoctum althaeae - prevre-tek sleza; decoctum althaeae cum sale ammoniaco - prevretek sleza z amonijevo soljo; decoctum baccarum myrtilli siccatarum - prevretek posušenih borovničevih jagod; decoctum chinae et taraxaci - pre-vretek kinina in regrata; decoctum corticis - prevretek kininovčeve skorje; decoctum corticis chinae - prevretek kininovčeve skorje; decoctum corticis peruviani - prevretek kininovčeve skorje; decoctum dulcamarae - prevretek grenkoslada; decoctum emolliens (pl. decoc-ta emollientia) - mehčalni prevretek; decoctum emolliens nitrosum - mehčalni nitrozni prevretek; decoctum fructuum tamarindorum cum tartaro depurato - prevretek plodov tamarinde s prečiščenim vinskim kamnom; decoctum graminis - prevretek plazeče pirnice; decoctum graminis cum arcano duplicato - prevretek plazeče pirni-ce z nevtralnim kalijevim sulfatom; decoctum graminis cum lixiva acetica - prevretek plazeče pirnice s kalijevim acetatom; decoctum graminis cum nitro et arcano duplicato - prevretek plazeče pirnice s solitrom in nevtralnim kalijevim sulfatom; decoctum graminis cum sale ammoniaco - prevretek plazeče pirnice z amonijevo soljo; decoctum hordei in aceto - prevretek ječmena s kisom; decoctum hordeum - ječmenov prevretek; decoctum lichenis islandici cum opio - prevretek islandskega lišaja z opijem; decoctum pyrolae umbellatae - prevretek kobulaste zelenke; decoctum radicis cichorei cum rheo - prevretek korenine cikorije z rabarbaro; decoctum resolvens - to-pilni prevretek; decoctum senegae - prevretek grebenuše; decoctum solvens salinum (pl. decocta solventia salina) - topilni solni prevretek; decocotum tamarindorum - prevretek tamarind; decoctum taraxaci - prevretek regrata; decoctum taraxaci et corticis peruviani cum sale ammoniaco - prevretek regrata in skorje kininovca z amonijevo soljo; decoctum tepidum emollientium - topel prevretek mehčal depurans -antis - čistilen depuratus 3 - prečiščen derivans -antis, n (pl. derivantia) - derivanti (zdravila, ki bolezensko materijo preusmerijo k mestu, primernemu za izločanje le-te) diaphoreticum -i, n (pl. diaphoretica) - znojilo diaphoreticus 3 - diaforetičen, znojilen diapnoicum -i, n (pl. diapnoica) - poživljajoče-vzburjevalno sredstvo digestivus 3 - digestiven: unguentum digestivum - digestivno mazilo digitalis -is, m - naprstec: digitalis purpurea - škrlatni naprstec dilutus 3 - razredčen diureticum -i, n (pl. diuretica) - diuretik, sredstvo za odvajanje vode drasticum -i, n (pl. drastica) - dristilo dulcamara -ae, f - grenkoslad dulcis -e - sladek: mercurius dulcis - kalomel, živosrebrov klorid dyspepticum -i, n (pl. dyspeptica) - dispeptik E eccoproticum -i, n (pl. eccoprotica) - odvajalo, sredstvo za odvajanje blata eccoproticus 3 - odvajalen, namenjen izločanju blata, povezan z izločanjem blata elixirium -ii, n (pl. elixiria) - eliksir: elixirium acidum Halleri - kisli Hallerjev eliksir emeticum -i, n (pl. emetica) - bljuvalo: emeticum attenuatum - razredčeno bljuvalo emeticus 3 - bljuven, bljuvalen: methodus emetica - bljuvalna metoda; tartarus emeticus - bljuvni vinski kamen emolliens -entis, adj. - mehčalen emolliens -entis, n (pl. emollientia) - subst. mehčalo: emolliens internum (pl. emollientia interna) - notranje mehčalo; emolliens nitrosum (pl. emollientia nitrosa) - solitrovo mehčalo; emolliens tepidulum (pl. emollientia tepidula) - mlačno mehčalo emplastrum -i, n (pl. emplastra) - obliž: emplastrum camphoratum - ka-frin obliž; emplastrum cicutae mercuriale - živosrebrov obliž tro-belike; emplastrum de cicuta mercuriali - obliž iz trobelike z živim srebrom; emplastrum de galbano crocatum - obliž iz galbana z žafranom; emplastrum meliloti - obliž detelje; emplastrum mercuriale - živosrebrov obliž; emplastrumpiceum - smolnat obliž; emplastrum raparum - repni obliž; emplastrum theriacale - terjakov obliž emulsio -onis, f (pl. emulsiones) - emulzija: emulsio cannabina - emulzija konoplje; emulsio amygdalina cum nitro - mandljeva emulzija s solitrom epispasticum -i, n (pl. epispastica) - epispastik epithema -atis, n (pl. epithemata) - obkladek, ovoj: epithema frigidum (pl. epithemata frigida) - hladen obkladek, hladen ovoj euphorbium -ii, n - mleček externus 3 - zunanji, namenjen za zunanjo uporabo extractum -i, n - izvleček: extractum aconiti - izvleček preobjede; extractum belladonae - izvleček volčje češnje; extractum conii ma-culati - izvleček pikastega mišjaka; extractum corticis (corticum) aurantiorum - izvleček pomarančne lupine (pomarančnih lupin); extractum corticis peruviani - izvleček kininovčeve skorje; extractum gentianae - izvleček encijana; extractum graminis - izvleček plazeče pirnice; extractum hyoscyami - izvleček črnega zobnika; extractum scillae - izvleček morske čebulice; extractum taraxaci -izvleček regrata; extractum taraxaci et alöes aquosum - vodni izvleček regrata in aloe; extractum valerianae - izvleček baldrijana febrifugus 3 - vročino preganjajoč, protivročinski febrifugum -i, n (pl. febrifuga) - protivročinsko sredstvo ferrum -i, n - železo: ferrum malicum - železov malat flos, floris, m - cvet:flos carbonis - cvet oglja;flos sulphuri (sulfuri) - žve- plov cvet floridus 3 - cvetoč foetidus 3 - smrdljiv: asa foetida - smrdljivi asant foliatus 3 - listnat, lističast: liquor terrae foliatae tartari - tekočina iz kalijevega karbonata in ocetne kisline folium -ii, n - list: folia arbuti uvae - listi gornika fomentum -i, n (pl. fomenta) - obkladek: fomenta aromatica - aromatični obkladki; fomentafrigida acetata - mrzli kisovi obkladki fomentatio -onis, f (pl. fomentationes) - vroči obkladek: fomentationes aromaticae - aromatični vroči obkladki fotus -us, m - ogrevanje: fotus tepidus - mlačno ogrevanje fragrans -antis - dišeč frigidus 3 - mrzel, hladen furfuraceus 3 - otroben, otrobov G galbanum -i, n - galban gargarismum -i, n (pl. gargarisma) - sredstvo za grgranje: gargarismum emolliens (pl. gargarisma emollientia) - mehčalno sredstvo za grgranje gentiana -ae, f - encijan gramen -inis, n - plazeča pirnica griseus 3 - siv guaiacum -i, n - gvajak gummiresina -ae, f - gumijasta smola: gummiresina euphorbii - gumijasta smola mlečka gummosus 3 - vsebujoč gumiarabik(um) herba -ae, f - rastlina, cvet hirudo -inis, f (pl. hirudines) - pijavka hispanicus (Hispanicus) 3 - španski hordeum -i, n - ječmen hordeus 3- ječmenov hydrargyrum -i, n - živo srebro hydriodicus 3 - jodov hyoscyamus -i, m - črni zobnik I idaeus (Idaeus) 3 - idski, idajski (po gori Ida na Kreti): rubus idaeus - malina illinitio -onis,f (pl. illinitiones) - premaz: illinitio aromatica - aromatični premaz; illinitio volatilis - hlapljivi premaz infusio -onis, f (pl. infusiones) - infuzije infusum -i, n - poparek: infusum acorum et salem ammoniacum tenens - poparek, ki vsebuje kolmež in amonijevo sol; infusum arnicae camphoratum - poparek arnike s kafro; infusum baccarum juniperi - poparek brinovih jagod; infusum chamomillae - kamilični poparek, poparek kamilice; infusum cinnamomi - poparek cimetovca; infusum diaphoreticum - diaforetični poparek; infusum herbaeflori-dae matricariae - cvetoči cvet kamilice; infusum ipecacuanhae - poparek ipekakuanje; infusum laxativum Viennense - dunajski lajšalni poparek; infusum matricariae - kamilični poparek, poparek kamilice; infusum rhei - poparek rabarbare; infusum salviae - poparek kadulje; infusum sambucinum - bezgov poparek; infusum tiliae - lipov poparek; infusum valerianae - poparek baldrijana; infusum valerianae et santonici - poparek baldrijana in pelina internum -i, n (pl. interna) - zdravilo za notranjo uporabo internus 3 - notranji, namenjen za notranje uporabo: emolliens inter- num (pl. emollientia interna) - notranje mehčalo; solvens internum (pl. solventia interna) - notranje topilo inunctio -onis, f - mazanje, maziljenje; mazilo, premaz: inunctio bal-samico-anodyna (pl. inunctiones balsamico-anodynae) - balzamično protibolečinsko mazilo ipecacuanha -ae,f - ipekakuanja islandicus (Islandicus) 3 - islandski J jalapa -ae, f - čudežnica julapium -ii, n - julep:2 julapium antiphlogisticum - protivnetni julep juniperus -i, n - brin laneus 3 - lanen lapathum -i, f - kislica laudanum -i, n - lavdan(um), opij: tinctura laudani - opijeva tinktura laurocerasus -i, m - lovorikovec laxativus 3 - lajšalen leniens -entis, n (pl. lenientia) - blažilo: leniens internum (pl. lenientia interna) - notranje blažilo: leniens interne (pl. lenientia interne) - notranje blažilo lichen -enis, m - lišaj: lichen islandicus - islandski lišaj linctus -us, m - sirup; zdravilo, ki se ga zaužije z lizanjem: linctus ole-osus - oljni sirup linimentum -i, n (pl. linimenta) - liniment, mazilo: linimentum anody-num - protibole-činsko mazilo: linimentum hydrargyri et conii camphoraceum - liniment živega srebra in pikastega mišjaka z dodatkom kafre; linimentum saponato-camphoratum - milnato-kafrino mazilo;3 linimentum volatile anodynum - protibolečinsko hlapljivo mazilo linteolum -i, n (pl. linteola) - platneni povoj liquiritia -ae, f - sladki koren liquor -oris, m - tekočina; raztopina: liquor terraefoliatae tartari - tekočina iz kalijevega karbonata in ocetne kisline; aceticus ammoniae liquor - ocetna amonijeva raztopina lixiva -ae,f - kalij: lixiva acetica - kalijev acetat; lixiva hydriodica - kalijev jodid; lixiva tartarica - kalijev tartrat 2 = sladka raztopina. 3 Kasneje imenovano tudi Opodeldok (Opodeldoc). maculatus 3 - pikast magnesium -ii, n - magnezij: magnesium carbonicum - magnezijev karbonat malicus 3 - jabolčen: ferrum malicum - železov malat manna -ae,f - mana mannatus 3 - manin, vsebujoč mano, ki mu je dodana mana matricaria -ae, f - kamilica medicamen -inis, n (pl. medicamina) - zdravilo: medicamen confortans (pl. medicamina confortantia) - krepčilno zdravilo, krepčilo; medicamen eccoproticum (pl. medicamina eccoprotica) - odvajalno zdravilo, odvajalo; medicamen emolliens (pl. medicamina emollientia) - mehčalno zdravilo, mehčalo; medicamen purgans (pl. medicamina purgantia) - čistilno zdravilo, čistilo medius 3 - srednji mel, mellis, n - med: mel rosarum - med z lističi vrtnic melilotus -i, m - detelja mercuriale -is, n (pl. mercurialia) - živosrebrovo zdravilo mercurialis -e - živosrebrov, živo srebro vsebujoč, z živim srebrom pomešan mercurius -i, m - živo srebro: mercurius dulcis - kalomel, živosrebrov klorid; mercurius gummosus - živo srebro z gumiarabikom; mercurius praecipitatus ruber - živosrebrov oksid methodus -i,f - metoda: methodus alterans - spreminjalna metoda; me-thodus emetica - bljuvalna metoda; methodus purgans - čistilna metoda; methodus solvens - topilna metoda minerale -is, n (pl. mineralia) - mineral mineralis -e - mineralen minium -ii, n - svinčevo rdečilo mixtura -ae,f (pl. mixturae) - mešanica: mixtura antiphlogistica - proti-vnetna mešanica; mixtura eccoprotica - odvajalna mešanica; mixtura ex aquis cerasorum et cinnamomi - mešanica češnjeve in cime-tovčeve vode; mixtura nitrosa - solitrna mešanica; mixtura oleosa - oljna mešanica; mixtura Riverii - Rivierova mešanica; mixtura sambucina - bezgova mešanica; mixtura solvens - topilna mešanica moschus -i, m - mošus mucilaginosum -i, n (pl. mucilaginosa) - sluzno zdravilo muriaticus 3 - kloriden myrrha -ae, f - mira myrtillus -i, m - borovnica N narcoticum -i, n (pl. narcotica) - narkotik natrium -ii, n - natrij: natrium aceticum - natrijev acetat Neapolitanus 3 - neapeljski, n(e)apolitanski: unguentum Neapolitanum - neapeljsko mazilo nervinum -i, n (pl. nervina) - zdravilo za živce nitrosum -i, n (pl. nitrosa) - nitrat nitrosus 3 - solitrov, solitrn nitrum -i, n - soliter (moderno kalijev nitrat): nitrum cum arcano duplicato - soliter z nevtralnim kalijevim sulfatom oleosus 3 - oljen oleum -i, n - olje: oleum Dippelii - Dipplovo olje; oleum hyoscyami - olje črnega zobnika; oleum ricini - ricinusovo olje opiatum -i, n - opiat opium -ii, n - opij ovilis -e - ovčji oxydum -i, n - oksid: oxydum zinci - cinkov oksid oxygenatus 3 - oksigeniran oxymel -mellis, n - nakisani med:4 oxymel scillae - med z ekstraktom morske čebulice panacea -ae, f - panaceja: panacea rusticana - kmečka panaceja pannus -i, m - trak: pannus laneus (pl. panni lannei) - volnen trak papyrus -i, m - papir: papyrus caeruleus - modrikasti papir paracentesis -is,f - punkcija pediluvium -ii, n - namakanje nog, lahko tudi umivanje nog: pediluvium calidum - namakanje nog v topli vodi peruvianus (Peruvianus) 3 - perujski: cortex peruvianus - skorja kini-novca piceus 3 - smolnat, smolen pilula -ae, f (pl. pilulae) - pilula pinguedo -inis,f - mast: pinguedo fragrans - dišeča mast pinus -i,f - bor: resina pini - borova smola plumbum -i, n - svinec: plumbum aceticum - svinčev acetat potio -onis, f (pl. potiones) - napitek, pijača: potio Riverii - Rivierov napitek 4 Nakisani med so pripravljali iz 25 p. razredčene ocetne kisline (acidum aceticum dilutum) in 975 p. prečiščenega medu (melpurificatum); to mešanico, ki je vsebovala cca. 1% ocetne kisline v medu, so uporabljali kot vehikulum za ekstrakte. potus -us, m (pl. potus) - pijača: potus acidulus - kiselkasta pijača praecavens -entis, n (pl. praecaventia) - preventivno sredstvo; preventivni ukrep pracipitatus 3 - precipitiran prophylacticum -i, n (pl. prophylactica) - preventivno zdravilo, preventivno sredstvo pulvis -eris, m - prah: in pulvere - v prahu; pulvis calomelanus (pl. pul-veres calomelani) - prašek kalomela; pulvis camphoratus (pl. pulveres camphorati) - prašek kafre; pulvis cantharidum - prah španskih muh; pulvis chinae - kininov prašek; pulvis Doweri - Dowerjev prašek; pulvis digitalis - prašek naprstca; pulvis herbaefloridae matri-cariae - prašek cvetočega cveta kamilice; pulvis opii et camphorae - prašek opija in kafre; pulvis Plummeri - Plummerjev prašek; pulvis purgans (pl. pulveres purgantes) - čistilni prašek; pulvis radicis artemisiae - prašek pelinove korenine; pulvis rhabarbarinus - ra-barbarin prašek; pulvis rhei cum soda carbonica - prašek rabarbare s sodo pulvisculus -i, m (pl. pulvisculi) - prahec: pulvisculus Doweri - Dower-jev prahec purgans -antis, adj. - čistilen: medicamenpurgans (pl. medicaminapurgantia) - čistilno zdravilo, čistilo; methodus purgans - čistilna metoda; pulvis purgans (pl. pulveres purgantes) - čistilni prašek; sal purgans - čistilna sol; sirupus purgans (pl. sirupi purgantes) - čistilni sirup purgans -antis (pl. purgantia) - čistilo: purgans antiphlogisticum - pro- tivnetno čistilo; purgans salinum (pl. purgantia salina) - salinično čistilo purgatio -onis,f (pl. purgationes) - čistilno sredstvo, čistilo; purgationes antiphlogisticae - protivnetna čistila purpureus 3 - škrlaten pyrola -ae, f - zelenka R radix -icis,f (pl. radices) - korenina: radix artemisiae - pelinova korenina; radix columbo - korenina columbo; radix ipecacuanhae - korenina ipekakuanje rapa -ae, f - repa remedium -ii, n (pl. remedia) - zdravilo remixtus 3 - pomešan resina -ae,f - smola: resina pini - borova smola resolvens -entis - topilen, resolventen resorbens -entis, n (pl. resorbentia) - resorbent revellens -entis - revelenten: remedium revellens (pl. revellentia remedia) - revelentno zdravilo rhabarbarinus 3 - rabarbarin rheum -i, n - rabarbara ricinus -i, m - ricinus roborans -antis, n (pl. roborantia) - krepilo rosa -ae, f - vrtnica rubefaciens -entis, n - rubefaciens ali rubefacient ruber -bra -brum - rdeč rubus -i, m - robidnica: rubus idaeus - malina rusticanus 3 - kmečki S sal, salis, m (pl. sales) - sol: sal amarus - grenka sol; sal ammoniacus - amonijeva sol; sal ammoniae - amonijeva sol; sal artificialis corticis - umetna kininovčeva sol; sal chinae (Chinae) - kininova sol; sal chinae sulphuricus - sol kinina z žvepleno kislino; kininijev sulfat; sal corticis - sol kininovčeve skorje; sal corticis sulphuricus - kininov sulfat, kininijev sulfat; salfebrifugus - kalijev klorat; sal Glauberi - Glauberjeva sol; sal medius - sol z dodatkom živega srebra; sal purgans - čistilna sol; sal Seignette - Seignettova sol; sal succinicus - sol jantarne kisline; sal tartaricus - natrijev tartrat salinum -i, n (pl. salina) - solna raztopina salinus 3 - solen, saliničen salvia -ae, f - kadulja sambucinus 3 - bezgov sanguisuga -ae, f (pl. sanguisugae) - pijavka santonicum -i, n - pelin5 saponatus 3 - milnat scilla -ae, f - morska čebulica sebum -i, n - loj: sebum ovile - ovčji loj semivesicans -antis, n (pl. semivesicantia) - polmehurnik senega -ae,f - grebenuša siccatus 3 - posušen sinapismus -i, m (pl. sinapismi) - gorčični obliž sirupus -i, m (pl. sirupi) - sirup: sirupus cichoreus cum rheo - potrošnikov sirup z rabarbaro; sirupus corticum aurantiorum - sirup pomarančnih lupin; sirupus purgans (pl. sirupi purgantes) - čistilni sirup 5 1. Artemisia absinthium = pelin (namočen v žganju), v rabi kot zdravilo za trebušne in prebavne težave in antihelmintik ali 2. Artemisia cina = absint, pelinkovec (kodestilirani) pelin, v rabi kot antihelmintik. soda -ae, f - soda: soda carbonica - soda; soda subcarbonica - soda bi- karbona (danes natrijev hidrogenkarbonat) solutio -onis, f (pl. solutiones) - raztopina: solutio aquosa - vodna raztopina; solutio mannae - raztopina z dodatkom mane; solutio man-nata - raztopina z dodatkom mane; solutio salis ammoniaci - raztopina amonijeve soli solvens -entis, adj. - topilen solvens -entis, n (pl. solventia) - topilo, topilno sredstvo: solvens ama-rum (pl. solventia amara) - grenko topilo; solvens internum (pl. solven-tia interna) - notranje topilo sopiens -entis, n (pl. sopientia) - omamno sredstvo sorbitio -onis, f (pl. sorbitiones) - pijača: sorbitio depurans - čistilna pijača spiritus -us, m - alkohol: spiritus crematus - amonijev tartrat; spiritus Mindereri - raztopina amonijevega acetata; spiritus vini - vinski špirit (d anes etanol) stibiatus 3 - antimonov, ki mu je dodan antimon stibium -ii, n - antimon: stibium tartaricum - antimonov tartrat stramonium -ii, n - kristavec subemeticum -i, n (pl. subemetica) - blago bljuvalo, ki je povzročalo predvsem slabost (navzea) in slinjenje succinicus 3 - jantarjev, jantaren suc(c)us (pl. suc(c)i) - sok: sucus liquiritiae - sok sladkega korena sudoriferum -i, n (pl. sudorifera) - znojilo suffumigatio -onis,f (pl. suffumigationes) - zadimljenje sulphatus 3 - žveplov sulphur (sulfur) -uris, n - žveplo: sulphur auratum - antimonov sulfid; sulphur auratum antimonii - antimonov sulfid sulphureus 3 - žveplov, žveplen sulphuricus 3 - žveplov: sulphuricus corticis sal - sol kinina z žveplovo kislino; sulphuricus sal chinae - žveplova sol kinina (moderno kinini-jev sulfat) tamarindus -i, f - tamarinda taraxacum -i, n - regrat tartaricus 3 - tartarjev, tartaren, vinskokamen, vinskokamnov tartarus -i, m - tartar, vinski kamen: tartarus depuratus - prečiščeni vinski kamen; tartarus emeticus - bljuvni vinski kamen tepidulus 3 - bolj mlačen, precej mlačen tepidus 3 - mlačen terra -ae,f - zemlja: terrafoliata tartari - pripravek iz kalijevega karbonata in ocetne kisline; trdni kalijev acetat thebaicus (Thebaicus) 3 - tebanski: tinctura thebaica - opijeva tinktura theriacalis -e - terjakov ali teriakov theriacum -i, n - terjak ali teriak tilia -ae, f - lipa tinctura -ae,f (pl. tincturae) - tinktura: tinctura amara - grenka tinktura; tinctura chinae - kininova tinktura; tinctura rhei aquosa - vodna tinktura rabarbare; tinctura thebaica - opijeva tinktura; tinctura vomitoria - bljuvalna tinktura topicum -i, n (pl. topica) - topikum6, topikalno sredstvo (lahko tudi okluzivni povoj ali zavoj): topica camphorata - zavoji s kafro tricolor -is - tribarven U umbellatus 3 - kobulast unguentum -i, n (pl. unguenta) - mazilo: unguentum digestivum - di-gestivno mazilo; unguentum hydrargyri et ammoniae - mazilo iz živega srebra in amonija; unguentum lixivae hydriodicae - mazilo kalijevega jodida; unguentum mercuriale - živosrebrovo mazilo; unguentum mercuriale rubrum - rdeče živosrebrovo mazilo; ungu-entum Neapolitanum - neapeljsko mazilo; unguentum stibii tartarici - mazilo antimovega tartrata uva -ae, f - grozd: folia arbuti uvae - listi gornika7 valeriana -ae, f - baldrijan vapor -oris, m (pl. vapores) - hlap, pl. para vegetabilis -e - rastlinski vehiculum -i, n - vehikulum vesicans -antis, n (pl. vesicantia) - mehurnik Viennensis -e - dunajski vinum -i, n - vino: spiritus vini - vinski špirit; vinum antimoniale - an-timonovo vino; vinum antimonii - antimonovo vino; vinum aqua remixtum - vino, pomešano z vodo; vinum stibiatum - antimonovo vino 6 Topikum (iz gr. topos oz. topika) je »lokalno delujoče sredstvo«, običajno na koži. Včasih topikalna sredstva (npr. mazila) namažejo na kožo in jih po potrebi prekrijejo s tkanino ali listom; zato lahko topikum pomeni tudi okluzivni povoj ali zavoj. 7 = Arctostaphylos uvae ursi vednozeleni gornik, v uporabi pri obolenjih ledvic in mehurja (kot diuretik in antiseptik). viola -ae, f - vijolica: viola tricolor - divja vijolica volatilis -e - hlapljiv vomitorium -ii, n (pl. vomitoria) - bljuvalo, sredstvo za bljuvanje (bruhanje) vomitorius 3 - bljuvalen, bruhalen zincum -i, n - cink PLUTARH FABIJ MAKSIM Uvod, prevod in komentar Matej HRIBERŠEK S Hanibalovo osvojitvijo hispanskega mesta Sagunt l. 219 se je začela 2. pun-ska vojna. Hanibal je Rimljane presenetil s svojo taktiko; ker je pričakoval, da bodo poslali vojsko nadenj v Hispanijo, je s svojo vojsko prečkal Alpe in vdrl v severno Italijo. Tu se je najprej l. 218 pr. Kr. pri Ticinu spopadel z vojsko Publija Scipiona in ga porazil, sledila pa sta še dva huda poraza rimske vojske: l. 218 pri Trebiji in l. 217 pri Trazimenskem jezeru. V tej politično-vojaški krizi so Rimljani imenovali diktatorja; zanj je bil izbran Kvint Fabij Maksim, ki je v spopadu s Hanibalom uporabil posebno taktiko zavlačevanja in odlašanja, zato se ga je oprijel vzdevek Kunktator (= »Odlaševalec«, »Obotavljavec«); Fabij se je spretno izmikal Hanibalovi vojski, odlašal z neposrednim spopadom in uspešno preprečeval vse Hanibalove poskuse, da bi ga zvabil v spopad ali past. Ker taktika zavlačevanja ni prinesla želenega uspeha, si je moral Fabij poveljstvo nad vojsko razdeliti s svojim zaletavim in neučakanim poveljnikom konjenice Minucijem, ki se je spustil v tvegan spopad s Hanibalom in bil skoraj povsem premagan; le Fabijevi premišljenosti in vojaški intervenciji se je lahko zahvalil, da je ušel smrti. Leta 216 sta se nova konzula Gaj Terencij Varo in Lucij Emilij Pavel spustila v bitko pri vasici Kane, kjer je bila rimska vojska popolnoma poražena; po tej katastrofi je potrebovala kar nekaj let za ponovno okrepitev. Rim se je znova zatekel k Fabijevi zavlačevalni taktiki. Leta 209 je Fabij dosegel svoj zadnji večji vojaški uspeh z osvojitvijo Tarenta; tega leta je bil petič konzul. Rimljani so se postopoma naveličali njegove obotavljive taktike; Fabijevo mesto je vse bolj prevzemal Scipio, ki je do l. 205 pregnal Kartažane iz Hispanije in je nameraval vojno iz Italije prenesti v Afriko, čemur je Fabij močno nasprotoval. Scipio je kljub temu uresničil svoj načrt in v Afriki z izjemno taktiko vse bolj načenjal moč Kartagine, ki je Hanibala poklicala domov; ta se je l. 203 umaknil iz Italije, približno v istem času pa je Fabij umrl, ne da bi dočakal konec vojne, ki je dobila svoje sklepno dejanje z bitko pri Zami l. 202, kjerje Scipion odločilno porazil Kartažane. Petkratni konzulat, diktatura, vzdevek »Zavlačevalec«, ki je iz porogljivega postal časten, in vzdevek »rimski ščit«, ki so mu ga nadeli Rimljani, nesporno dokazujejo njegove odlike. Kot »obotavljavec« se je zapisal v vojaško zgodovino; »fabijska strategija« je postala vojaški strokovni termin za taktiko zavlačevanja in po njem je dobil tudi George Washington vzdevek »ameriški Fabij«. V Plutarhovih Vzporednih življenjepisih Fabij Maksim nastopa v paru s Periklom. Pričujoči življenjepis je del treh parov (Temistokles-Kamil, Peri-kles-Fabij Maksim, Alkibiad-Koriolan), ki bodo naslednje leto v prevodu izšli pri založbi Modrijan pod uredniško taktirko Bronislave Aubelj. 1. Takšen je bil torej Perikles v svojih spomina vrednih dejanjih, kot nam posreduje zgodovinsko izročilo; sedaj pa preidimo na zgodovinski oris Fabija Maksima. Pravijo, da se je ena od nimf, po drugih pa neka žena iz okolice telesno združila s Heraklom ob reki Tibera in rodil se je Fabij, mož, ki je bil začetnik številnega in v Rimu slavnega rodu Fabijcev.1 Nekateri avtorji pa poročajo, da so prve pripadnike tega rodu v najstarejših časih imenovali Fodijci, ker so lovili z izkopanimi pastmi; tako se namreč vse do danes »jarkom« po latinsko reče fossae in »kopati« se reče fodere; sčasoma je prišlo do zamenjave dveh črk in poimenovali so jih »Fabijci«.2 Iz tega rodu je izšlo veliko slavnih mož; prvi je bil Rul, ki je bil največji med njimi in so mu Rimljani zato nadeli vzdevek Maksim,3 četrta generacija pa je bil Fabij Maksim, o katerem tole pišemo. Po svojem telesnem znamenju je imel vzdevek Verukoz;4 imel je namreč majhno bradavico, ki mu je zrasla nad ustnico; vzdevek Ovi-kula pomeni »ovčica«, nadeli pa so mu ga še kot otroku zaradi njegove umirjenosti in počasnega značaja. Njegova umirjenost in molčečnost, s katerima se je nadvse previdno udeleževal otroških iger, pa njegova počasnost in težave pri učenju ter njegova prijaznost in poslušnost do sovrstnikov so pri ljudeh, ki ga niso dobro poznali, vzbujali sum, da je morda topoumen in malomaren; le malo pa je bilo takih, ki so v njegovem značaju uvideli trdnost, ki je izvirala iz duševne globine, njegovo velikodušnost in levjesrčnost. A ko je čas tekel in so razmere to zahtevale, je množicam hitro dajal vedeti, da je njegovo navidezno pomanjkanje energičnosti pravzaprav neobčutljivost, njegova previdnost pravzaprav preudarnost, njegova nezaletavost in nepremakljivost v vseh pogledih pravzaprav stanovitnost in trdnost. Ker je videl, da je politično udej-stvovanje težka naloga in da je vojn veliko, je svoje telo kakor prirojeno orožje uril za vojne, svoj govor pa je uril kot prepričevalno sredstvo 1 Fabijcev: Fabiji oz. Fabijci so bili ena od petih najpomembnejših rimskih patricijskih rodovin v času republike (ob njih še Kornelij(c)i, Cecilij(c)i, Valerij(c)i, Emilij(c)i); posamezne veje teh rodbin so krojile usodo republikanskega Rima (Scipioni, Mesale, Meteli, Pavli idr.). Fabijci so bili po bajeslovnem izročilu Removi družabniki pri luperkalijah. 2 »Fabijci«: še ena od ljudskih etimologij. Ime Fabijci je sicer etimološko povezano z besedo faba »bob«. 3 Maksim: = Veliki oz. Največji (lat. Maximus). Kvint Fabij Rulijan (Maksim), eden najslovitejših Fabijcev sploh, posinovljenec iz Rulijevega rodu, veteran in odlikovanec iz vojn s Samniti med letoma 330 in 290 pr. Kr., l. 221 edil, l. 325 magister equitum diktatorja Lucija Papirija Kurzorja, petkrat konzul (322, 310, 297, 295, 295), trikrat prokonzul (309, 307, 296), dvakrat diktator (315, 313), legat (292-291), enkrat interrex (»začasni kralj oz. upravitelj«; 320), cenzor (204), dolgo prvak senata. 4 Verukoz: = Bradavičnik (lat. Verrucosus). za ljudske množice in ga oblikoval tako, da je bil primeren njegovemu načinu življenja. Ni bil namreč prav nič izumetničen, prav nič puhel in tudi se z njim ni dobrikal Forumu,5 ampak je skozenj govoril razum z neko njemu lastno obliko in globino, ki se je odražala v številnih sentencah, za katere pravijo, da so bile najbolj podobne Tukididovim. Ohranjen je namreč njegov slavilni govor, s katerim je nastopil pred ljudstvom, ko je po konzulatu umrl njegov sin.6 2. Prvi od petih konzulatov - tolikokrat je bil konzul - mu je prinesel triumf nad Ligurijci.7 Potem ko jih je vojaško porazil in so izgubili večino vojakov, so bili potisnjeni v Alpe in so prenehali ropati in trpinčiti sosednjo pokrajino Italije. Ko pa je Hanibal vdrl v Italijo,8 ko je prvič zmagal v bitki pri reki Trebija9 in je sam korakal skozi Etrurijo ter jo pustošil, je Rim navdal s silnim strahom in grozo, ob tem pa so se pojavljala znamenja, nekatera Rimljanom že dobro znana, kot na primer bliski,10 druga pa povsem drugačna in zelo nenavadna (baje naj bi se ščiti11 sami od sebe omočili s krvjo; v okolici Ancija12 naj bi pri žetvi klasje krvavelo; iz zraka naj bi padalo razbeljeno in goreče kamenje; nad Faleriji13 je bilo videti, kot da se je pretrgalo nebo: z njega so raztreseno padale naokoli številne ploščice, na eni izmed njih pa je bil jasno viden tale napis: ARES VIHTI SVOJE OROŽJE),14 a konzulu 5 Forumu: = ljudskim množicam. 6 slavilni govor ... njegov sin: Gl. Cicero, Kato starejši 12. Kvint Fabij Maksim je v štirih letih prešel celotno rimsko karierno lestvico (cursus honorum) od vojaškega tribuna do konzula (verjetno zaradi ugleda svojega očeta). Umrl je l. 207 pr. Kr. 7 triumf nad Ligurijci: l. 233 pr. Kr. Ligurijci so bili italsko pleme v severni Italiji, ki so jih Rimljani skušali podrediti od l. 236 pr. Kr. V letih 181/180 so prisilno preselili 40.000 Ligurijcev v Samnij, v letih 180 in 177 sta bili na ozemlju Ligurij-cev ustanovljeni rimski koloniji Luka in Luna, v Avgustovem času pa je Ligurija postala deveta pokrajina Italije. 8 Hanibal vdrl v Italijo: l. 218 pr. Kr. 9 pri reki Trebija: Trebija, reka v Cisalpinski Galiji, pritok Pada; tu je Hanibal l. 218 pr. Kr. premagal Rimljane. 10 znamenja ... bliski: Znamenja, lat. omina. Če je pri opazovanju bliskov ta prihajal z leve strani, je naznanjal nesrečo, če z desne, pa srečo. Najpomenljivejši so bili bliski, nastali pri jasnem vremenu. 11 ščiti: Verjetno gre za svete ščite (gl. Numa 13), lat. ancilia. Ancile (sg.) je bil oblasti sveti ščit, ki je v času kralja Nume Pompilija padel z neba. Nimfa Egerija je Numi naznanila, da je od ohranitve tega ščita odvisen obstoj mesta, zato je Numa dal izdelati še 11 identičnih ponaredkov, da ne bi kdo ukradel pravega. Ščite so varovali salijski svečeniki v Marsovem svetišču. 12 Ancija: Ancij, primorsko mesto v Laciju, ki so ga Rimljani osvojili l. 468 pr. Kr. 13 Faleriji: etrursko mesto severno od Rima ob Flaminijevi cesti, glavno mesto Faliskov. 14 ARES ... OROŽJE: lat. Mavors telum suum concutit (gl. Livij, Od ustanovitve mesta 22, 1). Sam napis je dovolj zgovoren, kajti telum je v latinščini termin za napadalni Gaju Flaminiju nič od tega ni moglo vzeti poguma, saj je bil po naravi ognjevit in slavohlepen, pa tudi prevzeten zaradi velikih uspehov, ki jih je povsem nepričakovano dosegel prej, ko se je kljub ostremu nasprotovanju senata in svojega sokonzula spopadel z Galci in zmagal; čeprav so znamenja na mnoge močno vplivala, se Fabij zanje ni zmenil, ker jih je imel za neumnost. Ko je izvedel, da je sovražnikov malo in da jih pesti pomanjkanje, je Rimljane pozival, naj bodo stanovitni in naj se ne spopadajo s človekom, ki ima vojsko, v mnogih bitkah izurjeno prav za ta namen,15 ampak naj s pošiljanjem pomoči zaveznikom in z ohranjanjem mest v svojih rokah pustijo, da Hanibalova vrhunska pripravljenost sama po sebi pojema kakor ogenj, ki se je razplamtel iz majhnega in neznatnega plamenčka. 3. A Flaminija ni uspel prepričati; ta je izjavil, da ne bo prenašal približevanja vojne Rimu, in da se tudi ne bo, tako kot nekoč Kamil,16 v samem mestu boril za njegovo usodo, zato je vojaškim tribunom ukazal, naj povedejo vojsko; ko pa se je sam pognal na konja, je tega brez slehernega vidnega razloga streslo in se je splašil, Flaminija pa je vrglo z njega; padel je na glavo, vendar pa ni odstopil od svoje namere, ampak je, kakor se je namenil že na začetku, šel nasproti Hanibalu in svoje enote razporedil v Etruriji okoli jezera, ki ga imenujejo Trazimensko.17 Ko so se vojaki spopadli v borbi mož na moža, je v odločilnem trenutku bitke prišlo do potresa, ki je uničil mesta, prestavil struge rek in razlomil vznožja hribov. Toda čeprav je ta naravna katastrofa udarila s tolikšno silo, nihče od borcev tega sploh ni opazil. Sam Flaminij se je v boju sicer izkazal in dokazal svojo moč, a je padel in z njim elita rimske vojske; ko pa se je preostali del vojske pognal v beg, je prišlo do krvave morije in 15.000 jih je bilo pobitih, prav toliko pa tudi ujetih. Čeprav je Hanibal hotel Flaminijevo truplo pokopati in mu zaradi njegovega poguma izkazati poslednjo čast, ga med mrtvimi ni našel; kako je izginil, je ostala popolna neznanka. O porazu pri Trebiji ni odkrito spregovoril ne vojskovodja, ki je napisal poročilo, ne poslani glasnik, ampakje bila zmaga lažno razglašena za sporno in dvomljivo; a brž ko je pretor Pomponij izvedel za poraz, je zbral ljudstvo na skupščino, stopil predenj in mu brez prikrivanja in zavajanja naravnost povedal: »Rimljani, premagani smo v veliki bitki, naša vojska je uničena in konzul Flaminij je mrtev. Zato se posvetujte del oborožitve (meč, kopje ali puščice), medtem ko se za obrambni del oborožitve uporablja termin arma (ščit, čelada, oklep); vendar pa v besedilih ta razlika običajno ni upoštevana. 15 za ta namen: tj. za odločilni spopad. 16 Kamil: gl. Kamilov življenjepis. 17 Trazimensko: jezero v Etruriji (zdaj Lago Trasimeno), prizorišče znamenite bitke l. 217 pr. Kr., v kateri je Hanibal popolnoma porazil rimsko vojsko. glede svoje rešitve in varnosti.« S temi besedami je kakor veter zavel v morje ogromne množice in prestrašil mesto; ob tolikšni osuplosti ljudje niso mogli trezno razmišljati in ne ostati prisebni. Vsi pa so bili soglasno enotnega mnenja, da razmere terjajo oblast enega z neomejenimi pooblastili - in to oblast enega imenujejo diktatura18 -, in moža, ki bo na tem položaju neomajen in neustrašen; da je edini tak mož Fabij Maksim, kajti s svojim pogumom in značajsko veljavo izpolnjuje vse pogoje, ki jih zahteva dostojanstvo te državniške funkcije; Fabij je ravno v tistem življenjskem obdobju, ko je telo še dovolj močno, da uresničuje zamisli uma, in ko se pogum in preudarnost zlivata v enovito celoto. 4. Ko so torej to sklenili, ko je bil Fabij imenovan za diktatorja19 in si je sam za poveljnika konjenice izbral Marka Minucija,20 je najprej senat prosil za dovoljenje, da sme v času vojaške odprave jezditi na konju. To namreč ni bilo dovoljeno, saj je prepovedoval nek star zakon, bodisi zato, ker so Rimljani za glavno udarno silo vojske šteli pehoto in je zato prevladovalo prepričanje, da mora poveljnik ostati v bojni vrsti,21 ali pa zato, ker so hoteli, da bi bila vsaj v tem opazna odvisnost diktatorja od ljudstva, kajti moč diktatorjeve oblasti je bila v vseh drugih pogledih enako velika kot pri tiranih. Ker je sam Fabij hotel nemudoma pokazati veličino in dostojanstvo svoje funkcije v želji, da bi mu bili meščani bolj pokorni in poslušni, se je v javnosti pojavil v spremstvu 24 liktorjev;22 in ko mu je nasproti prišel drugi konzul,23 je poslal vodjo liktorjev ter 18 diktatura: gl. Kamil op. 1. 19 imenovan za diktatorja: Ker ni bilo konzulov, da bi imenovala diktatorja, kajti Flaminij je padel pri Trebiji, drugi konzul pa je bil Fabij sam, je tokrat izjemoma diktatorja imenovalo ljudstvo, zato je imel Fabij naziv prodiktator (»v. d. diktatorja«). Gl. Livij, Od ustanovitve mesta 22, 8. 20 Marka Minucija: Mark Minucij Ruf, konzul l. 221 pr. Kr., je zaslovel kot zmagovalec nad Histri in je bil zaradi svojih uspešnih operacij proti Hanibalu v Fabijevi odsotnosti imenovan za sodiktatorja, kar je unikum, vendar se je kasneje zaradi svoje prenagljenosti - kot opiše tudi Plutarh - sam podvrgel Fabijevi vrhovni diktatorski nadoblasti. Padel je v bitki pri Kanah. 21 v bojni vrsti: Plutarh uporablja za bojno vrsto izraz »falanga« (gr. phâlanx), ki je bila sicer makedonska bojna formacija in zelo uspešna v bojih med Grki samimi in v boju proti Perzijcem; ko pa so se grške vojske začele srečevati z rimskimi vojskami, se je izkazalo, da je falanga preživeta, saj so se ob spopadih z rimskimi bojnimi formacijami ob uporabi rimskih bojnih taktik pokazale vse njene slabosti. 22 liktorjev: liktorji (lat. lictores), spremljevalci in sluge državnih uradnikov. To službo so lahko opravljali samo svobodni državljani ali osvobojeni sužnji. Liktorje so imeli samo najvišji magistrati: pretorji po 6, konzuli po 12 in diktatorji po 24, včasih tudi nekateri svečeniki. Liktorji so pred magistati nosili fasce, butare šib s sekiro (lat. fasces cum securi) kot znamenje sodne oblasti, po njihovem ukazu pa so lahko izvajali aretacije ali nemudoma izvrševali kazni. 23 drugi konzul: Kdo naj bi to bil, se natančno ne ve. Ob srečanju s konzulom je moral vsakdo ravnati tako, kot je ob tej priložnosti Fabij. ukazal, naj liktorje odpusti, sam pa je odložil znamenja svoje službe in mu šel nasproti kot navaden državljan. Po tem je začel z najlepšim možnim začetkom: z bogovi; ljudem je pojasnil, da so pred kratkim doživeli poraz zaradi vojskovodjevega zanemarjanja in neupoštevanja božanstva, ne zaradi nesposobnosti vojakov, ob tem pa jih je spodbujal, naj se ne bojijo sovražnikov, ampak naj si pridobivajo naklonjenost bogov in naj jih častijo; s to svojo spodbudo ni širil praznoverja, ampak je s pobožnostjo utrjeval njihov pogum in z upi na pomoč bogov odpravljal in blažil strah pred sovražniki. Tedaj so se obrnili po nasvet tudi na številne skrivnostne in za Rimljane koristne knjige, imenovane sibilinske;24 menda so se nekatere v njih zapisane prerokbe ujemale z nesrečnimi dogodki, ki so tedaj doleteli Rim. Tistega, kar je bilo v njih zapisano, ni smel izvedeti nihče drug; zato je diktator stopil med ljudstvo in bogovom obljubil, da jim bo žrtvoval celoten letni prirastek koz, prašičev, ovc in govedi, kolikor jih bodo do naslednjega poletja25 vzredili hribi, ravnice, reke in livade Italije, da jim bo priredil glasbene in gledališke igre v vrednosti 333 sestercijev in 333 denarijev ter še eno tretjino zraven. To znaša 83.583 drahem in 2 obola. Težko bi pojasnili, zakaj so določili točno to vsoto; morda so s tem hoteli proslaviti pomen števila 3, ker je po naravi popolno, prvo od neparnih števil in začetek množine, v sebi skriva prve razlike in osnove vsakega števila, jih meša in usklajuje v celoto. 5. Tako je Fabij misli ljudskih množic navezal na božansko prerokbo in jih opogumil glede prihodnosti, sam pa je vse upe na zmago položil vase, prepričan, da bog naklanja uspehe, če je človek pogumen in preudaren; in Hanibalu se je posvetil ne zato, ker bi se hotel pomeriti z njim v odločilnem spopadu, ampak je načrtoval, da bo trl in slabil njegovo moč z zavlačevanjem, pomanjkanje s svojimi zadostnimi zalogami in maloštevilnost njegove vojske z množico vojakov, ki jih je imel na voljo. Zato je vedno taboril na goratih krajih izven dosega sovražne konjenice in grozil z višjih položajev; ko je sovražnik miroval, je miroval tudi sam, ko se je premikal, se je spuščal v vrhov, ga v loku obšel in se pojavljal v tolikšni razdalji, da ga ni bilo mogoče proti njegovi volji prisiliti v 24 sibilinske: Sibilinske knjige, ki so dobile ime po Sibili, prerokinji iz mesta Kume v Kampaniji, so bile zbirka prerokb, ki jih je menda kralju Tarkviniju Ošabnemu prodala sama Sibila. Nanje so se Rimljani obračali po nasvet v časih stiske. Hranili so jih v kamniti votlini pod svetiščem Kapitolskega Jupitra, kjer so zgorele l. 83 pr. Kr. v požaru. Nato so Rimljani ponovno pripravili podobno zbirko prerokb, ki jo je dal Avgust shraniti v Apolonovem svetišču na Palatinu. V 5. st. po Kr. jih je skupaj s svetiščem dokončno uničil Teodozijev in Honorijev vojskovodja Stiliho. 25 do naslednjega poletja: t. i. ver sacrum »sveto poletje« (gl. Livij, Od ustanovitve mesta 22, 10). spopad in je sovražnikom s samim odlašanjem zbujal strah, da se bo vsak trenutek spopadel z njimi. Ker pa je kar pustil, da čas mineva, so ga vsi prezirali, v taboru so o njem grdo govorili, sovražnikom se je kajpak zdel strahopetec in popolna ničla, samo enemu ne: Hanibalu. Samo ta je doumel njegovo sposobnost in taktiko, s katero se je namenil vojskovati; sklenil je, da je treba moža s kakšno koli zvijačo ali s silo prisiliti v spopad, sicer je s Kartažani konec, ker ne morejo uporabiti svoje oborožitve, v kateri so močnejši, tisto, v čemer zaostajajo za Rimljani, to pa sta število mož in količina zalog, pa se zmanjšuje in porablja v nedogled; posegal je po vseh možnih strateških načrtih in prijemih, kakor dober atlet ga je preizkušal in iskal mesto, da bi ga zgrabil; Fabija je napadal, vnašal zmedo v njegovo vojsko, ga vodil zdaj sem, zdaj tja, vse z namenom, da bi ga odvrnil od njegovega neomajnega načrta. A njegov načrt je bil trden in Fabij se ni pustil odvrniti od njega, saj je bil prepričan v uspeh; težave pa mu je povzročal poveljnik konjenice Minucij, ki je bil željan bitke v nepravem trenutku in zelo drzen: ta je zavajal vojsko in v njej zbudil blazno bojno strast in prazne upe; vojaki so se Fabiju rogali in ga prezirljivo imenovali Hanibalov pedagog,26 Minucij pa je veljal za velikega moža in vojskovodjo, vrednega Rima. Zato je postal še prevzetnejši in oholejši; posmehoval se je strategiji taborjenja po vrhovih, češ: »Diktator znova in znova pripravlja lepa gledališča, da gledamo predstave pustošenja in požiganja Italije!«; Fa-bijeve prijatelje je spraševal, ali pelje svojo vojsko v nebo, ker je obupal nad zemljo, ali pa beži pred sovražnikom in si za zaščito jemlje oblake in megle. Ko so prijatelji o tem poročali Fabiju in mu svetovali, naj tvega nevarnost in naredi konec slabemu slovesu, je ta dejal: »če bi se v strahu pred sramotenjem in opravljanjem odrekel svojim načrtom, bi se izkazal večjega strahopetca, kot se trenutno zdi, da sem. Kajti strah za domovino ni sramoten, osuplost nad mnenjem ljudi, obrekovanji in poniževanji pa ni lastnost moža, vrednega tako uglednega položaja, kot je moj, ampak je lastnost človeka, ki je suženj neumnežev, katerih vladar in gospodar bi moral biti.« 6. Nato je Hanibal naredil napako. Ker je hotel vojsko spraviti stran od Fabija in doseči ravnice z bogato pašo, je vodičem ukazal, naj ga takoj po večerji popeljejo do Kazina.27 Ker pa ti zaradi Hanibalove barbarske govorice28 imena mesta niso točno razumeli, so njegove vo- 26 pedagog: lat. paedagogus, gr. paidagogos »pedagog«, »vzgojitelj«, na tem mestu tudi v pomenu »voditelj otroka«. To je bil običajno suženj, ki je otroka spremljal v šolo in iz nje. 27 Kazina: Kazin, mesto v Laciju ob reki Kazin s trdnjavo (na njenem mestu danes stoji Montecassino). 28 barbarske govorice: = tuje govorice. Izraz tu nima slabšalnega pomena. jaške sile nemudoma popeljali na mejo s Kampanijo v mesto Kazilin,29 skozi katerega teče reka [Lotron], ki jo Rimljani imenujejo Vulturn,30 in mesto deli na dva dela. To področje je sicer obdano z gorami, dolina pa se odpira proti morju, kjer se reka razliva in tvori močvirja, v njej so visoke peščene sipine, končuje pa se na morski obali, ki je zelo valovita in je ob njej težko pristati. Ko se je Hanibal tam spuščal v dolino, ga je Fabij, ki je poznal poti, obšel, postavil 4000 težkooborožencev in mu zaprl izhod; ostalo vojsko je razpostavil na druge okoliške vzpetine, z najlažje oboroženimi in najbolj mobilnimi enotami pa je napadel začelje sovražne vojske; povzročil je zmedo v vsej vojski in pobil okoli 800 sovražnih vojakov. Ko je Hanibal ugotovil, da je na napačnem položaju in v nevarnosti, je hotel vojsko spraviti proč od tam; vodiče je dal pribiti na križ in opustil je misel, da bi se s silo prebil skozi sovražne vrste in se spopadel z njimi, saj so obvladovali prelaze. Ker pa je vsem njegovim vojakom pogum splahnel, ker so bili zelo prestrašeni in prepričani, da jih od vseh strani obdajajo same težave, ki jim ne morejo ubežati, se je odločil, da bo sovražnike ukanil z zvijačo. Ta pa je bila takšna. Ukazal je, naj vzamejo okoli 2000 zaplenjenih goved in jim za vsak rog zavežejo baklo, sveženj šib ali suhega dračja, nato pa naj te bakle ponoči na dano znamenje prižgejo in naj goveda ženejo proti prelazom ob soteskah in sovražnih stražah. Medtem ko so možje, ki jim je bil dan ukaz, pripravljali ta manever, je Hanibal dvignil ostalo vojsko in jo počasi peljal naprej, saj je bila že noč. Dokler je bil ogenj majhen in je ožigal les, je šlo gnano govedo proti vznožju vzpetin mirno, ovčarji in govedarji, ki so opazovali z vrhov, pa so se čudili plamenom, ki so goreli na vrhu rogov, kakor da bi ob sojih mnogih plamenic na gosto korakala vojska. Ko pa so rogovi dogorevali do korena in je ogenj začel ožigati živo meso, so goveda bezljala od bolečine, stresala z glavami in se medsebojno zasipala s številnimi ogorki, nič več niso hodila urejeno, ampak so vsa prestrašena in ob hudih bolečinah z gorečimi konci repov in čeli v stampedu drvela po gorah ter vsevprek širila požar po gozdu, skozi katerega so bežala. Za Rimljane, ki so varovali prelaze, je bil to strašen prizor; plameni so bili namreč podobni plamenicam, ki jih nosijo ljudje med tekom, kar jih je zelo vznemirilo in prestrašilo, saj so mislili, da jih sovražniki napadajo zdaj tu, zdaj tam in jih obkoljujejo z vseh strani. Zato si niso upali ostati na svojem mestu, ampak so zapuščali soteske in se umikali h glavnini vojske. In v tistem trenutku so Hanibalovi lahkooboroženci dosegli prelaze in jih zasedli, ostala vojska pa se je zdaj že brez strahu bližala in vlekla s seboj obilico težkega plena. 29 Kazilin: mesto v Kampaniji ob reki Vulturn. 30 Vulturn: reka v severni Kampaniji, ki se pri mestu Vulturn na meji med Kampanijo in Lacijem izliva v Tirensko morje. 7. Fabiju je uspelo še ponoči opaziti zvijačo (nekatera od razkropljenih bežečih govedi so namreč prišla v roke njegovim vojakom), vendar je v strahu pred zasedo v temi vojsko držal pod orožjem in se ni ganil. Ko pa se je zdanilo, je preganjal sovražnika in napadel začelne vojake; na neugodnem položaju je prihajalo do spopada mož na moža in do hudega meteža, dokler Hanibal s čela vojske ni poslal urne lahkoo-borožence iz vrst Iberijcev,31 ki so bili dobri planinci, ti pa so napadli težkooborožene rimske pešake, jih nemalo pobili32 in Fabija prisilili k umiku. Tedaj je bil Fabij deležen še hujšega sramotenja in zaničevanja. Ker se je odrekel drznemu opiranju na oboroženi spopad, da bi Hanibala porazil s premišljenostjo in preudarnostjo, je bilo očitno, da so ga porazili enaki manevri in da ga je nasprotnik taktično prekosil. Ker pa je Hanibal hotel še bolj razvneti jezo Rimljanov na Fabija, je, ko je prišel do njegovih posestev, ukazal, naj vsa druga posestva požigajo in uničujejo, samo za njegova je prepovedal, da bi se jih dotaknili;33 postavil je celo stražo, ki ni dovolila, da bi tam delali škodo ali ropali. Ko so sporočila o tem prišla v Rim, so se obrekovanja na Fabijev račun še okrepila; ljudski tribuni so pred ljudstvom na veliko rjoveli zoper njega, najbolj na pobudo in ščuvanje Metilija, ki Fabija sicer ni sovražil, bil pa je sorodnik poveljnika konjenice Minucija in je mislil, da z obrekovanjem Fabija krepi Minucijevo slavo; tudi senat je bil besen nanj, najbolj pa mu je očital dogovorjene pogoje glede vojnih ujetnikov. Fabij in Hanibal sta se namreč dogovorila, da ujetnike zamenjata po načelu mož za moža, če pa bi jih bilo na eni strani več, potem tisti, ki jih dobi, za vsakega plača 250 drahem. Ko je torej prišlo do izmenjave mož za moža, so ugotovili, da je pri Hanibalu ostalo še 240 Rimljanov, in za te je senat sklenil, da ne pošlje odkupnine, vrh tega pa je Fabija dolžil, da na neprimeren in nekoristen način skuša nazaj dobiti može, ki so zaradi strahopetnosti postali plen sovražnikov. Ko je Fabij to izvedel, je umirjeno prenesel bes someščanov; ker pa denarja34 ni imel in ker je bilo zanj nevzdržno, da bi prekršil Hanibalu dano besedo in da bi pozabil na svoje someščane, je v Rim poslal sina z ukazom, naj proda posestva in mu denar nemudoma prinese v tabor. Ko je mladenič prodal posestva in se hitro vrnil, je Fabij Hanibalu poslal odkupnino in dobil ujetnike nazaj; in čeprav so mu pozneje hoteli mnogi odkupnino vrniti, je ni sprejel od nikogar, ampak je dolg vsem odpisal. 8. Ko so ga po tem svečeniki poklicali v Rim, da bi opravil neka 31 Iberijcev: Iberijci, prebivalci antične Hispanije. Iberija ali Hiberija je eno od antičnih imen za Španijo. 32 nemalo pobili: menda 1000. 33 dotaknili: Enako taktiko je ubral spartanski kralj Arhidam, ko je hotel zbuditi sum zoper Perikla (prim. Perikles 33). 34 denarja: sc. za odkup zajetih vojakov. žrtvovanja, je vojsko predal Minuciju; izrecno mu je ukazal, naj se kot poveljnik z neomejenimi pooblastili ne spušča v spopade in naj se ne zapleta s sovražniki, ukaz pa je podkrepil tudi s številnimi svarili in prošnjami; a Minucij se za to ni niti najmanj zmenil in je nemudoma je začel pritiskati na sovražnike. Ko je enkrat opazil, da je Hanibal večino vojakov poslal zbirat živež, je napadel preostanek vojske, ga potisnil za njihov okop, jih kar dosti pobil in jih vse navdal s strahom, da jih bo začel oblegati. Ko pa se je Hanibalova vojska znova zbrala v taboru, se je Minucij varno umaknil in tako se je njegov napuh neizmerno okrepil, vojsko pa je navdal z bojevito drznostjo. Napihnjena govorica o tem uspehu se je hitro razširila po Rimu. Ko je Fabij to izvedel, je dejal, da se bolj boji Minucijevega uspeha [kot neuspeha], ljudstvo pa je bilo vzhičeno in se je veselo stekalo na Forum; ljudski tribun Metilij je stopil na govorniški oder in nagovoril ljudstvo; v govoru je hvalil Minucija, Fabija pa je obtoževal, in sicer ne več mlačnosti in strahopetnosti, ampak že kar izdaje, hkrati pa je dolžil tudi druge najvplivnejše može in prvake, da so se te vojne že od samega začetka lotili z namenom, da zatrejo oblast ljudstva in da v mestu nemudoma vzpostavijo monarhično oblast, ki ne odgovarja nikomur, oblast, ki bo z zavlačevanjem vojaških operacij Hanibalu dala možnost, da si utrdi položaj, in pa čas, da kot obvladovalec Italije znova dobi okrepitve iz Afrike. 9. Fabij je pristopil in se sploh ni nameraval zagovarjati pred ljudskim tribunom; rekel je, da je treba kar najhitreje opraviti darovanja in svete obrede, da lahko gre k vojski in kaznuje Minucija, ker se je kljub njegovi prepovedi spopadel s sovražniki; tedaj pa je ljudstvo zagnalo vik in krik, češ da bo Minucijevo življenje v nevarnosti. Diktator namreč lahko vsakogar pahne v ječo in kaznuje s smrtjo brez sodne obravnave; menili so, da je Fabijev bes, ki je bil izzvan kljub temu, da je bil sicer zelo blagega značaja, hud in nepomirljiv. Zato se je ostala množica zbala in utihnila; Metilij, ki je bil kot ljudski tribun nedotakljiv (ko je izbran diktator, je to namreč edina magistratura, ki ne izgubi pooblastil, ampak ostaja kljub razveljavitvi ostalih),35 pa je močno apeliral na čustva ljudstva in ga prosil, naj ne zavrže Minucija in naj ne dovoli, da bi doživel tisto, kar je Manlij Torkvat storil svojemu sinu,36 ki mu je, 35 nedotakljiv ... ostalih: Ljudski tribuni so imeli pravico nedotakljivosti oz. sakro-sanktnosti (lat. sacrosanctus »nedotakljiv«, »neoskrunljiv«, »neranljiv«, »sakrosankten«, pa tudi »presvet«, »nadvse svet«), enako kot npr. vestalke (prim. Kamil 20 in op. 85). Prav zaradi nedotakljivosti so si rimski cesarji za stalno nadeli tudi naziv ljudskega tribuna. 36 Manlij Torkvat ... sinu: Leta 340 pr. Kr., v času spopadov z Latinci, sta konzula prepovedala dvoboje. Kljub prepovedi pa se je sin Tita Manlija Torkvata, enega od konzulov, pred bitko na izziv latinskega vojskovodje Geminija Metija spopadel z njim in ga premagal. Oče je dal sina zaradi nepokorščine usmrtiti. potem ko se je izkazal v boju in bil kot zmagovalec ovenčan, dal s sekiro odsekati glavo, ampak naj Fabiju odvzame tiransko oblast in položaj zaupa nekomu, ki ga zmore in ga je pripravljen reševati. Ljudi so te besede sicer ganile, a si Fabija niso upali prisiliti, da bi odložil svojo samovlado, čeprav je izgubil ugled, izglasovali pa so, da je Minucij enakopraven pri poveljevanju in da naj nadaljuje vojno z enakimi pooblastili kot diktator, kar se v Rimu prej še nikoli ni zgodilo, nekoliko kasneje pa se je znova po nesreči pri Kanah.37 Tedaj je bil namreč diktator Mark Junij v vojaškem taboru, ker pa je bilo treba v Rimu dopolniti senat, saj je veliko senatorjev v bitki padlo, so za drugega diktatorja izbrali Fabija Buteona.38 Razlika pa je v tem, da je Buteo, potem ko je stopil pred ljudstvo, izbral može in dopolnil senat, še istega dne odpustil liktorje in pobegnil svojemu spremstvu, se pognal v množico in se pomešal z njo, ostal na Forumu in se kot navaden državljan ukvarjal z urejanjem neke zasebne zadeve. 10. Ko je ljudstvo Minuciju dalo enaka pooblastila kot diktatorju,39 je mislilo, da je okrnilo Fabijevo moč in ga povsem ponižalo; vendar pa moža niso pravilno ocenili. Njihovo nevednost namreč Fabij ni štel za svojo nesrečo, ampak je ravnal enako kot filozof Diogen,40 ki je na izjavo nekoga: »Tile te zasmehujejo!«, odgovoril: »Toda jaz se ne pustim zasmehovati!«, saj je bil prepričan, da so zasmeha deležni samo tisti, ki dovoljujejo, da jih ta prizadene, in se ob takih stvareh vznemirjajo, in je vse, kar ga je doletevalo, prenašal ravnodušno brez sleherne prizadetosti in je s tem dokazoval trditev filozofov,41 da plemenitega in vrlega moža ni moč žaliti in sramotiti. Nespametnost ljudskih množic ga je mučila zato, ker je škodovala skupni koristi, saj so dale priložnost možu, ki je za to vojno gojil nezdrave ambicije. In v strahu, da bi ta, zaradi puhle slave in nečimrnosti popolnoma poblazneli mož ne zagrešil prehitro česa hudega, je Fabij skrivaj odšel iz mesta; ko je prišel v tabor in ugotovil, 37 nesreči pri Kanah: l. 216 pr. Kr. (gl. poglavje 16). Plutarh - verjetno po zgledu rimskih zgodovinarjev -uporabi izraz »nesreča«, ne »poraz« (prim. Kamil op. 98). 38 Fabija Buteona: Mark Fabij Buteo, konzul l. 245 pr. Kr., udeleženec v spopadih na Siciliji, cenzor l. 241, diktator l. 216. Prim. Livij, Od ustanovitve mesta 23, 22 in nasl. Omenjena dopolnitev števila senatorjev je bila izredna; redno se je senat dopolnjeval z višjimi magistrati (konzuli, pretorji) po zaključku njihovega službovanja. 39 enaka pooblastila kot diktatorju: Plutarh izenačuje oba primera (Minucijevega in Buteonovega), kar pa ni povsem upravičeno, kajti Minucij je ostal magister equitum (gl. Kamil op. 15), ni pa imel neomejenih diktatorskih pooblastil. 40 Diogen: kiniški filozof iz Sinope (ok. 400-325 pr. Kr.), Antistenov učenec, najpomembnejši predstavnik kiniške šole, oster kritik družbenih norm, poosebljenje ideala samozadostnosti in skromnosti (menda je celo živel v sodu). 41 trditev filozofov: sc. stoikov. da Minucija ni več mogoče brzdati, ampak da hoče v svojem težaštvu in zaslepljenosti sam imeti v rokah vrhovno poveljstvo, pri katerem bi se s Fabijem izmenjevala, na to ni pristal, ampak si je z njim razdelil vojsko, misleč, da bo sam delu vojske poveljeval uspešneje kot izmenično celotni vojski. Prvo in četrto legijo je vzel sam, drugo in tretjo pa je prepustil njemu, enako pa so bile razdeljene tudi zavezniške čete. Ko se je Minucij veselo bahal, ker je bil zaradi njega ugled najvišje in najmogočnejše magistrature okrnjen in ponižan, ga je Fabij opominjal, da se ne bojuje proti Fabiju, ampak, če je pameten, s Hanibalom; če pa bi se rad prepiral tudi s svojim stanovskim kolegom, naj pazi, da bi se ne izkazalo, da mož, ki so ga meščani počastili in naredili za zmagovalca, posveča manj pozornosti njihovi rešitvi in varnosti kot pa mož, ki je bil premagan in osramočen. 11. Toda Minucij je v vsem tem videl starčevsko licemerstvo; vzel je torej vojsko, ki mu je pripadla, in se sam utaboril ločeno od Fabija;42 toda Hanibal je prav dobro vedel, kaj se dogaja in je prežal na vsako podrobnost. Med njim in Rimljani je bil grič, ki ga ni bilo težko zasesti, če pa bi ga zasedli, bi bil za tabor zanesljivo oporišče, primerno v vseh ozirih. Če si okoliško ravnico pogledal od daleč, je bila ravna in gladka, saj na njej ni bilo rastlinja, bilo pa je nekaj manjših jarkov in drugih udolbin. Čeprav bi mogel Hanibal ta grič prav zlahka skrivaj zasesti, ga prav zato ni hotel, ampak ga je pustil kot potencialni povod za bitko. Ko pa je opazil, da se je Minucij ločil od Fabija, je ponoči v jarke in udolbine razkropil nekaj vojakov, zarana pa jih je brez prikrivanja znatno število poslal osvojit grič, da bi Minucija pripravil do spopada za ta položaj. In to se je tudi zgodilo. Najprej je namreč Minucij poslal lahko-oborožene enote, nato konjenike, končno pa, ko je videl, da prihaja Hanibal na pomoč svojim vojakom na griču, se je s celotno vojsko43 v bojni razporeditvi spustil na ravnico. Spustil se je v hud spopad in odbijal vojake, ki so streljali z griča, se zapletal v spopad in ohranjal ravnotežje, dokler Hanibal, ki je opazil, da je Minucij krasno nasedel zvijači in da je vojakom v zasedi pustil hrbet nezavarovan, ni dal dvigniti dogovorjenega znamenja. Ko so se nato od vsepovsod začeli pojavljati njegovi vojaki, ko so napadali z glasnim kričanjem in pobijali začelne vojake, sta Rimljane navdajala nepopisna zmeda in strah, Minucijeva drznost je bila zlomljena; plašno se je oziral zdaj k enemu, 42 ločeno od Minucija: Kot poroča Polibij (Zgodovina 3, 104), se je utaboril približno 2,5 km stran od Fabija. 43 s celotno vojsko: Livij poroča (Od ustanovitve mesta 22, 28) o 5000 konjenikih in pešakih, Polibij (Zgodovina 3, 104) pa o 5000 lahkih oborožencev in drugih pehotnih enot ter 500 konjenikih. zdaj k drugemu poveljniku, saj si nihče ni upal ostati na mestu, ampak so se vsi podajali v beg, ki pa ni prinašal rešitve. Numidijci so namreč že obvladovali položaj, krožno so jezdili po ravnici in pobijali vojake, ki so se razprševali.44 12. Medtem ko so bili Rimljani v tako hudih težavah, pa Fabiju nevarnost ni ostala skrita, ampak je očitno že vnaprej predvidel rezultat in je imel vojsko pod orožjem in pripravljeno v bojni razporeditvi; skrbno je spremljal dogajanje, in to ne po glasnikih, ampak je sam opazoval pred okopom. Ko je torej uvidel, da Minucijevo vojsko obkoljujejo in da vlada v njej zmeda, ko je zaslišal vpitje in to ne vojakov, ki vztrajajo na mestu, ampak vojakov, ki so vsi iz sebe od strahu in bežijo, se je udaril po stegnu, glasno zastokal in rekel navzočim: »Herakles, koliko hitreje, kot sem pričakoval, in koliko počasneje, kot je kazala njegova lastna prenagljenost, je Minucij uničil samega sebe!«; nato je ukazal, naj dvignejo bojna znamenja in naj vojska sledi, ter zakričal: »Zdaj, vojaki, naj vsakdo hiti in naj misli na Marka Minucija! Je namreč sijajen mož in rodoljub. Če pa je v svoji prenagljenosti, da bi pregnal sovražnike, zagrešil napako, ga bomo obsojali kdaj drugič.« Takoj ko se je Fabij pojavil, je Numidijce, ki so jezdili po ravnici, pognal v beg in jih razkropil; nato je šel nad tiste, ki so Rimljane napadali izza hrbta in pobijal vse, ki so mu prišli na pot, večina pa se jih je umaknila in zbežala, preden bi bili odrezani in obkoljeni tako, kakor so sami naredili z Rimljani. Ko je Hanibal videl preobrat in Fa-bija, kako se z močjo, ki je njegovim letom ne bi pripisal, prebija skozi vrste bojujočih se vojakov navzgor k Minuciju na grič, je ustavil bitko, s trobento dal znamenje za umik in popeljal Kartažane k njihovemu okopu, medtem ko so se Rimljani veselo vračali. Menda je ob odhodu sam Hanibal prijateljem o Fabiju v šali rekel nekaj takega: »Vam nisem za ta oblak, ko je sedel na vrhovih, večkrat govoril, da se bo enkrat utrgal z orkansko nevihto in deževjem?« 13. Po bitki je Fabij sovražnikom, ki jih je pobil, snel bojno opravo in se umaknil, ne da bi izrekel eno samo oholo ali žal besedo o svojem stanovskem kolegu; Minucij pa je zbral svojo vojsko in rekel: »Možje, sobojevniki, ne narediti nobene napake pri velikih podvigih presega človeške zmogljivosti, da pa človek, ki je zagrešil napako, svoje neuspehe uporabi kot nauke za v prihodnje, to pa je lastnost poštenega in razumnega človeka. Zato jaz priznam, saj imam le malo razlogov, da bi se pritoževal nad svojo usodo; več razlogov imam, da jo hvalim. Tisto namreč, česar toliko časa nisem razumel, sem se naučil v majhnem delu dneva s tem, ko sem zase spoznal, da nisem sposoben poveljevati drugim, ampak moram biti pod poveljstvom drugega in da ne 44 Numidijci ... jezdili: Numidijci so sloveli kot odlični jezdeci. smem častihlepno stremeti za zmago nad tistimi,45 od katerih je lepše biti premagan. Vam je pri vsem drugem vodja diktator, v izkazovanju hvaležnosti njemu bom pa vodja jaz sam, in sicer tako, da ga bom prvi ubogal in bom prvi izpolnjeval njegov ukaz.« To je dejal, ukazal, naj dvignejo legijske orle46 in naj jim vsi sledijo, ter jih popeljal k Fabijevemu okopu. Vstopil je in šel k poveljniškemu šotoru,47 tako da so se vsi čudili in bili v negotovosti. Ko je Fabij prišel pred šotor, je predenj spustil bojna znamenja48 in ga sam z močnim glasom pozdravil kot očeta, njegovi vojaki pa Fabijeve vojake kot patrone.49 Tako osvobojenci naslavljajo može, ki so jim dali svobodo. Ko se je vse umirilo, je Minucij rekel: »Danes si izbojeval dve zmagi, diktator: s pogumom nad Hanibalom, s preudarnostjo in plemenitostjo pa nad svojim stanovskim kolegom; s prvo si nas rešil, druga pa je bila v poduk nam, ki smo bili poraženi: Hanibal nas je porazil nam v sramoto, ti pa si nas porazil nam v slavo in rešitev. Naslavljam te »plemeniti oče«, kajti častnejšega naziva ne poznam, ker je ta tvoja usluga večja od usluge mojega očeta. On me je samo spočel, ti pa si moj rešitelj in skupaj z mano tudi rešitelj teh mojih vojakov.«50 S temi besedami je Fabija objel in ga poljubil. Bilo je videti, kako tudi vojaki počnejo isto; objemali so drug drugega okoli vratu in se poljubljali in tabor so napolnjevali veselje in solze sreče. 14. Po tem je Fabij odložil svojo oblastniško službo in znova so izbirali konzule. Prvi med njimi so še naprej ohranjali taktiko vojskovanja, ki jo je uvedel Fabij, to je bojevanje z izogibanjem odkritega spopada s Hanibalom, z zagotavljanjem pomoči zaveznikom in preprečevanjem 45 nad tistimi: Ta množina se nanaša na Fabija. 46 legijske orle: Legijski orli (lat. aquilae) so bili bojno znamenje rimske legije. Okoli l. 100 pr. Kr. je Marij kot skupni znak legije uvedel srebrnega orla (pozneje so uporabljali tudi zlatega), ki je z razširjenimi krili sedel na vrhu z železom okovane palice. 47 k poveljniškemu šotoru: Poveljniški šotor ali pretorij (lat. praetorium) je bil središče tabora rimske vojske; ni bil le prebivališče vojskovodje, ampak tudi glavni štab in posvetovališče. Vrata poveljniškega šotora (lat. porta praetoria) so bila običajno vedno obrnjena proti sovražniku. 48 bojna znamenja: lat. vexilla »vojaški praporji«, »vojaške zastave«, ki so bili znamenja maniplov, zlasti pa konjeniških oddelkov. 49 patrone: Institucija patronata je bila v Rimu način povezovanja revnejših posameznikov z bogatimi in vplivnimi meščani. Patron (lat. patronus »pokrovitelj«, »zaščitnik«, »zastopnik«, »branitelj«) je kot zaščitnik zastopal nižje rangiranega revnejšega posameznika (klienta, lat. cliens) na sodiščih in mu finančno pomagal, klient pa mu je v zameno za to zastopništvo in pomoč dajal politično in splošno podporo. 50 mojih vojakov: Plutarh Minucijev nagovor bombastično zasnuje kot slavilni govor. odpadništva; ko pa je konzul postal Terencij Varo,51 mož neuglednega rodu, ki je bil za časa svojega življenja znan po prilizovanju množicam in zaletavosti, je bilo takoj jasno, da bo zaradi svoje neizkušenosti in predrznosti vse postavil na kocko. Na ljudskih skupščinah je namreč vpil, da bo vojna trajala, dokler bo mesto imelo takšne vojskovodje, kot je Fabij, da pa bo sam sovražnike premagal še isti dan, kot jih bo zagledal. Ob takšnih nagovorih je tudi zbiral in novačil tako veliko vojsko, kakršne Rimljani še nikoli niso uporabili proti nobenemu sovražniku. Za bitko je bilo namreč na veliko grozo Fabija in vseh razumnih Rimljanov razvrščenih 88.000 mož; ti namreč niso imeli upanja, da si bo mesto lahko opomoglo, če bo izgubilo toliko mož na vrhuncu svojih moči. Prav zato je Fabij Terencijevega sokonzula Emilija Pavla,52 moža z izkušnjami iz mnogih vojn, ki pa ga ljudstvo ni maralo in se je tudi sam bal ljudstva zaradi neke denarne kazni, ki mu jo je naložilo, spodbujal in opogumljal, naj brzda Terencijevo podivjanost; pojasnil mu je, da bo za domovino s Hanibalom bojeval enako hud boj kot s Terencijem; Terencij se namreč želi čim prej spopasti, ne da bi vedel, v čem je njegova moč, Hanibal pa se želi čim prej spopasti zato, ker se zaveda svoje šibke točke. Rekel je: »Pavel, jaz si bolj zaslužim, da mi verjameš pri oceni Hanibalovega položaja, in zagotavljam ti: če se to leto nihče ne bo spopadel z njim, bo mož ostal v Italiji in bo z njim konec ali pa jo bo v begu zapustil, saj tudi sedaj, ko se zdi, da je zmagovalec in gospodar, nihče od sovražnikov ni prestopil na njegovo stran, od vojske, ki jo je pripeljal od doma, pa mu ni ostala niti tretjina.« Nato je baje Pavel dejal: »Zame, Fabij, če gledam le svoj prid, je bolje, da padem pod kopji sovražnikov, kot pa da znova pod glasovnicami someščanov; če pa je država v takem položaju, bom skušal veljati za dobrega poveljnika bolj v tvojih očeh, kot pa v očeh vseh drugih, ki silijo v prav nasprotno.« S takšno odločitvijo je Pavel odrinil na vojno. 15. Toda Terencij je izrabil pravico, da je izmenoma poveljeval po en dan; utaboril se je nasproti Hanibalu ob reči Avfid pri vasici, imenovani Kane,53 in ob svitu razobesil znamenje za bitko (to je bila 51 Terencij Varo: rimski konzul in vojskovodja, ki ga je l. 216 pr. Kr. pri Kanah porazil Hanibal. Zgodovinsko izročilo govori o njem kot o mesarjevem sinu, ki je obogatel in se z demagoškim prilizovanjem množicam povzpel do visokega položaja; zato Plutarh pravi »mož neuglednega rodu«, čeprav je ocena verjetno pretirana. Po porazu je služboval kot prokonzul v Picenu (215-213), nato kot propretor v boju proti Hanibalu (208-207), l. 200 pa je bil odposlanec v Afriki. 52 Emilija Pavla: Lucij Emilij Pavel, konzul l. 219 pr. Kr., zmagovalec nad Deme-trijem Faroškim v 2. ilirski vojni, l. 218 odposlanec v Kartagini, kot konzul l. 216 poražen v bitki pri Kanah, kjer je tudi padel. 53 Kane: (= »Trstenik«, »Trstje«), vasica v Apuliji, prizorišče Hanibalove zmage nad Rimljani l. 216 pr. Kr. Prim. Polibij, Zgodovina 3, 107-118; Livij, Od ustanovitve mesta 22, 43-49. škrlatna halja,54 razobešena nad poveljnikovim šotorom), tako da so bili sprva tudi Kartažani vznemirjeni, ko so videli drznost rimskega vojskovodje in veliko število vojakov v taboru, medtem ko njih ni bilo niti pol toliko. Hanibal pa je vojski ukazal, naj se oboroži, sam odjezdil s peščico spremljevalcev na grič, ki se je blago spuščal, in opazoval sovražnike, ki so že bili postavljeni v bojno formacijo. Ko je eden od njegovih spremljevalcev po imenu Gizgon, ki je bil po veljavi Hanibalu enakovreden, rekel, da ga čudi veliko število sovražnikov, se je Hanibalovo obličje zresnilo in je dejal: »Gizgon, opazil pa nisi nečesa še bolj čudnega.« In ko ga je Gizgon vprašal, kaj neki je to, je odgovoril: »Da od te gromozanske množice ljudi nikomur ni ime Gi-zgon.« Ker je bila ta dovtipna misel izrečena povsem nepričakovano, je vse popadel smeh in ko so se spuščali z griča, so šalo pripovedovali vsem, ki so jih srečevali, tako da se je kopica vojakov prešerno smejala, možje iz Hanibalovega spremstva pa zaradi smeha kar niso mogli priti k sebi. Ko so Kartažani to videli, so se opogumljali, saj so sklepali, da vojskovodja močno in globoko prezira sovražnike, če se takole smeje in šali kljub grozeči nevarnosti. 16. V tej bitki je Hanibal posegel po taktičnih zvijačah in prva je bila ta, da je izkoristil prednost položaja, tako da je imel veter v hrbet; ta se je namreč kakor orkan, ki ga spremljajo žareči bliski, zaganjal na zemljo, dvigajoč s peščenih odprtih ravnic grozen oblak prahu in ga gnal preko bojne vrste Kartažanov na Rimljane, jim ga nosil v obraz, ti pa so gledali stran in v njihovih vrstah je naraščal nered. Druga zvijača je bila povezana z bojno razporeditvijo; najmočnejši in najbojevitejši del vojaških sil je razporedil na obeh straneh na sredini, sam osrednji del pa je napolnil z najslabšimi vojaki in ga uporabil kot klin daleč pred ostalo bojno vrsto; najelitnejšim enotam ob straneh pa je dal naslednje navodilo: ko bodo Rimljani potolkli osrednji del in ga napadali tam, kjer bo odpor najmanjši, ko bo ta z umikom puščal vmes prazen prostor in se bodo znašli znotraj kartažanske bojne vrste, naj se z obeh strani hitro obrnejo, napadejo oba boka rimske vojske in jih obdajo ter zaprejo od zadaj. Zdi se, da je to povzročilo največjo morijo. Ko se je namreč sredina umaknila in zvabila za sabo Rimljane, ki so jo preganjali, ko se je Hanibalova bojna vrsta preformirala in dobila obliko polmeseca ter so častniki elitnih enot hitro usmerili ene vojake v levo, druge pa v desno, so napadli nezaščitena boka rimske vojske, in vse, ki jim ni uspelo hitro uiti obkolitvi, potolkli in pobili. Baje je tudi rimske konjenike doletela nenavadna nezgoda. Očitno je Pavla njegov ranjeni konj vrgel s sebe, njegovi spremljevalci pa so eden 54 škrlatna halja: lat. vexillum »rdeči prapor«, »signalni prapor«, s katerim je poveljnik na kopnem ali morju dal znamenje za napad ali umik. za drugim razjahali in peš branili konzula. Ko so to videli konjeniki, so mislili, da je bilo dano splošno povelje, zato so poskakali s konj in se peš spopadali s sovražniki. Ko je Hanibal to videli, je dejal: »To sem si želel bolj, kot če bi jih dobil zvezane.« Toda o teh podrobnosti pišejo avtorji obširnih poročil o tej vojni. Kar zadeva oba konzula: Varo je s peščico vojakov odjezdil v mesto Venuzija,55 Pavel pa je v breznu in vrvenju omenjenega bega, prekrit s številnimi puščicami, ki so tičale v ranah, telesno in duševno strt zavoljo tolikšne katastrofe sedel na nekem kamnu in čakal, da ga kdo od sovražnikov zakolje. Zaradi obilice krvi, ki mu je oblivala glavo in obraz, so ga lahko prepoznali le redki, celo prijatelji in pribočniki so šli mimo, ker niso vedeli, da je on. Samo mladi patricij Kornelij Lentul je, ko ga je zagledal in ga spoznal, skočil s konja, konja privedel k Pavlu in ga prosil, naj ga vzame in se reši za meščane, ki zdaj bolj kot kdaj koli potrebujejo dobrega voditelja. Pavel pa je to prošnjo zavrnil in mladeniča prisilil, da se je znova ves objokan povzpel na konja, nato pa ga je prijel za desnico, vstal in rekel: »Lentul, sporoči Fabiju Maksimu in bodi sam priča, da je Emilij Pavel do konca upošteval njegova navodila in da ni prekršil ničesar od tistega, kar sta se dogovorila, ampak ga je premagal najprej Varo, nato pa Hanibal.« S tem sporočilom je Lentula odposlal, sam pa se je pognal v vojno morijo in umrl. Pravijo, da je v bitki padlo 50.000 Rimljanov, da je bilo živih ujetih 4000 in da jih je bilo po bitki v obeh taborih56 zajetih nič manj kot 10.000.57 17. Ob tolikšnem uspehu so Hanibala prijatelji priganjali, naj se oklepa svoje naklonjene mu usode in skupaj z begunci vdre v Rim, češ da bo peti dan po zmagi večerjal na Kapitolu; vendar pa ni lahko reči, kakšne misli so ga odvrnile od tega, a zdelo se je, da sta bila njegovo oklevanje pri tem in pa plašnost prej delo nekega zlega demona,58 kot pa boga, ki je to preprečil.59 Pravijo, da mu je prav zato Kartažan Barkas60 v jezi dejal: »Ti znaš zmagati, zmage pa ne znaš izkoristiti.« 55 Venuzija: staro mesto na meji med Apulijo in Lukanijo, sicer rojstni kraj pesnika Horacija. 56 v obeh taborih: tj. Varonovem in Pavlovem. 57 10.000: Drugi avtorji navajajo nekoliko drugačne podatke. Livij piše (Od ustanovitve mesta 22, 49) o 40.000 rimskih pešakih in 2700 konjenikih, Polibij (Zgodovina 3, 117) pa o 70.000 mrtvih in 10.000 ujetih, medtem ko naj bi Hanibal izgubil 5700 vojakov. 58 zlega demona: Po Plutarhovem prepričanju naj bi vsak človek imel svojega demona; ta je lahko dober ali slab, človeka pa spremlja celo življenje. 59 to preprečil: Zakaj Hanibal ni izkoristil zmage in šel direktno nad Rim, ostaja še danes uganka. 60 Barkas: Hamilkar Barkas, kartažanski vojskovodja v času 1. punske vojne, poveljnik kartažanskih sil na Siciliji, Hanibalov, Hazdrubalov in Magonov oče. Leta 237 pr. Kr. je bil s Hanibalom poslan v Hispanijo, kjer je na veliko osvajal Vendar pa je zmaga močno spremenila njegov položaj; pred zmago v Italiji ni imel pod nadzorom nobenega mesta ne trga ne pristanišča, z največjimi težavami je s plenjenjem vojsko oskrboval z najnujnejšim, ni imel zanesljivega oporišča, od koder bi se podajal na vojno, ampak je z vojsko taval in se potikal naokoli kakor z razbojniško tolpo; tedaj pa je pod svojo oblast dobil skoraj vso Italijo. Večina največjih ljudstev je namreč prostovoljno stopila na njegovo stran in k njemu je kot zaveznica pristopila tudi Kapua,61 mesto, ki je za Rimom uživalo največji ugled. »Huda nesreča je potrebna, da preizkusiš ne le prijatelje«, kot pravi Evripid,62 ampak tudi preudarne vojskovodje. Tisto namreč, kar so pred bitko označevali kot Fabijevo strahopetnost in mlačnost, je po bitki veljalo ne za človeško preudarnost, ampak za nek božanski in nadnaravni dar razumnosti, ki je videla tako daleč v prihodnost, čemur so tisti, ki so to doživeli, le stežka verjeli. Zato je Rim, ki je nemudoma položil vse upe vanj in se je k preudarnosti tega moža zatekel kot k svetišču in žrtveniku, v njegovi razumnosti videl prvi in najtehtnejši razlog, da še obstaja in da še ni bil uničen kot ob galski katastrofi.63 Fabij pa, ki se je v trenutkih, ko se je zdelo, da ni nobene grožnje, izkazal za previdnega moža, ki se ne zanaša na upe, je tedaj, ko so se vsi predajali neizmerni žalosti in nekoristni zmedi, edini stopal po Rimu z umirjenim korakom, z mirnim in prijaznim obrazom je pozdravljal, tarnajočim ženskam je govoril, naj nehajo, in preprečeval je zbiranje ljudi, ki so hoteli javno pokazati svojo skupno žalost;64 prepričal je senat, naj se sestane in opogumljal magistrate, saj je bil sam moč in sila vsake magistrature, ki je vanj upirala svoj pogled. 18. Pri mestnih vratih je postavil stražarje, da so zaustavili sodrgo, ki je odhajala iz mesta in ga zapuščala, za žalovanje je določil tako kraj kot tudi čas, in sicer je ukazal, naj, kdor želi, žaluje 30 dni in to doma; po tem roku je bilo treba prenehati žalovati in mesto očistiti. Ker je s temi dnevi sovpadel Demetrin praznik,65 se je izkazalo, da je in skušal nadomestiti izgubljeno Sicilijo in Sardinijo; umrl je l. 229. Hanibal je moral pred odhodom v Hispanijo očetu priseči večno sovraštvo do Rima. 61 Kapua: glavno mesto Kampanije severno od Neaplja. 62 kot pravi Evripid: Citat je iz ene od neohranjenih tragedij. 63 ob galski katastrofi: gl. Kamil 15 in nasl. 64 javno pokazati ... skupno žalost: Mišljeni so sorodniki padlih vojakov. 65 Demetrin praznik: = Cerera, Jupitrova in Plutonova sestra, Prozerpinina mati, boginja poljedeljstva, omike, plodnosti in zakonov. Njej v čast so vsako leto praznovali cerealije (19. aprila), vendar glede na datum bitke (2. avgust) Plutarh očitno ne govori o tem prastarem prazniku. Med letoma 249 in 218 pr. Kr. je namreč ob vse intenzivnejših stikih z Grčijo tudi kult vse bolj dobival grške poteze; po grškem vzoru so sredi poletja vpeljali nov praznik, o katerem je znanega le malo, bil pa je očitno podoben elevzinskim misterijem (prim. Cicero, Zakoni 2, 21). bolje povsem opustiti žrtvovanja in slovesni sprevod, kot pa z majhnim številom in potrtostjo udeležencev v njem dokazovati, kako huda je nesreča, češ, tudi božanstvo je veselo, če ga častijo srečni ljudje. Vse, kar so vidci predlagali za spravo z bogovi in odvrnitev usodnih znamenj, se je izvršilo. Celo na državni ravni so v Delfe poslali Fabijevega sorodnika Piktorja,66 ko pa so odkrili, da sta dve od Hestijinih devic prekršili prisego čistosti, so eno - kot je bila navada67 - živo zakopali, druga pa je naredila samomor. Najbolj pa bi človek občudoval srčnost in umirjenost mesta, ko se je konzul Varo vračal z bega tako, kakor bi se vračal človek, ki je doživel najsramotnejše in najhujše neuspehe, osramočen in potrt; nasproti k vratom mu je prišel senat in vse ljudstvo in vsi so ga pozdravljali. Ko je zavladala tišina, so ga magistrati in prvaki senata, med katerimi je bil tudi Fabij, pohvalili, da po tako hudi nesreči ni obupal nad mestom, ampak je sedaj tu, da bo opravljal svojo konzulsko službo in da se bo lotil razreševanja trenutnega položaja s pomočjo zakonov in someščanov, prepričan, da ga ti lahko rešijo. 19. Ko so izvedeli, da se je Hanibal po bitki usmeril proti drugim delom Italije, so se opogumili ter odposlali vojskovodje z vojskami. Najslovitejša med njimi sta bila Fabij Maksim in Klavdij Marcel,68 ki sta ob povsem nasprotnih nagnjenjih oba žela skoraj enako občudovanje. Marcel je bil, kot je omenjeno v njegovem življenjepisu,69 bleščeče in izjemno energičen, prepirljiv in vedno pripravljen na spopad, po naravi mož takšne vrste, ki jih Homer najraje imenuje »bojaželjni« in »plemeniti«,70 in boji, v katerih se je z drzno in smelo taktiko spopadal z enako drznim Hanibalom, so bili njegovi prvi; Fabij pa se je držal svoje stare strategije in upal, da bo Hanibal, če se nihče ne bo z njim spopadal in 66 Fabijevega sorodnika Piktorja: Kvint Fabij Piktor, najstarejši rimski zgodovinar, rimski odposlanec v Delfe po porazu pri Kanah l. 216 pr. Kr., avtor v grščini pisane rimske zgodovine (od ustanovitve mesta do svojih dni), vir za številne kasnejše zgodovinarje. Plutarh za njegovo službo odposlanca v Delfe uporablja grški termin theopropos (»od države poslani poizvedovalec pri preročišču«). 67 kot je bila navada: Za natančnejši opis gl. Numa 10. 68 Klavdij Marcel: rimski vojskovodja (»italski meč«), konzul l. 222 pr. Kr., zmagovalec nad Insubri in l. 215 nad Hanibalom; l. 212 je osvojil Sirakuze in padel l. 208 v boju s Hanibalom. 69 v njegovem življenjepisu: gl. Marcel 1. 70 »bojaželjni« ... »plemeniti«: a) »bojaželjni«, gr. philoptolemoi (Iliada 16, 65; 16, 90 idr.); pridevek se uporablja v pomenih »boj ljubeči«, »bojaželjni«, »bojeviti« (enake pomene najdemo v Doklerjevem slovarju; Sovre prevaja: »junaški«, »ki ljubijo boj«); b) »plemeniti«, gr. agérokhoi; pridevek se pri Homerju vedno uporablja v pozitivnem pomenu; z njim označuje Trojance, Rodijce, Mizijce idr. (Iliada 3, 36; 2, 654; 10, 430 itd.), uporablja pa se v pomenih: »plemenit«, »ponosen«, »imeniten« (Doklerjev slovar: »silen«, »bojevit«, »hraber«; Sovre prevaja: »hrabri Trojanci«, »Rodjani pogumni«, »viteški Misijci«). ga izzival, postal sam sebi najhujši nasprotnik, saj se bo v vojni izčrpal in bo zelo hitro izgubil moč, kakor atletovo telo, ko se njegova moč izčrpa zaradi prenaprezanja. Zato Pozejdonij71 navaja, da so Rimljani Fabija imenovali ščit, Marcela pa meč in da je mešanje Fabijeve trdnosti in zanesljivosti ter Marcelovega značaja Rimljanom prineslo rešitev. Ob pogostih srečanjih z Marcelom, ki je bil kakor močno deroča reka, je prihajalo v Hanibalovi vojski do pretresov in lomljenj, po Fabijevi zaslugi, ki jo je tiho in vztrajno izpodjedal in oblival, pa se je neopazno rušila in izrabljala; končno se je Hanibal znašel v taki stiski, da je bil zaradi boja z Marcelom povsem izmučen, zaradi Fabijevega izogibanja spopadu pa v strahu.72 S tema dvema se je vojskoval tako rekoč večino časa, ko sta bila bodisi pretorja bodisi prokonzula bodisi konzula; vsak od njiju je bil namreč petkrat konzul. Toda Marcela je v času, ko je bil petič konzul, Hanibal zvabil v zasedo in ga ubil,73 proti Fabiju pa je večkrat poskusil z vsemi mogočimi triki in preizkusi, a ni ničesar opravil, le enkrat ga je prevaral in moža skoraj ubil. Sestavil je namreč pismo, kot da pišejo vplivni možje in prvaki iz Metaponta74 ter ga poslal Fabiju, češ da se bo mesto predalo, če pride, in da posamezniki, ki si za to prizadevajo, samo čakajo, da pride in se pojavi v bližini. To pismo je Fabija spodbudilo; vzel je del vojske in nameraval odriniti ponoči; ker pa ptičja znamenja niso obetala nič dobrega, je odstopil od načrta in kmalu je bilo ugotovljeno, da je pismo, naslovljeno nanj, Hanibalov ponaredek in da je ta v zasedi prežal nanj pred mestom. To bi lahko pripisali božji milosti. 20. Glede odpadlih mest in upornih zaveznikov je bilo Fabijevo mnenje takšno: treba je ukrepati blago, jih na prizanesljiv način krotiti in jim jemati pogum, ne sme se preverjati vsakega suma in ne sme biti neizprosen do vseh osumljencev. Pripovedujejo na primer tole: ko je izvedel, da se je vojak, po rodu Mars,75 ki je med zavezniki prednjačil 71 Pozejdonij: grški zgodovinar, znanstvenik in filozof iz Apameje v Siriji (ok. 135-ok. 50 pr. Kr.). Večino življenja je deloval na Rodosu kot vodja stoiške šole, bil je tudi Ciceronov učitelj. Tu omenjena navedba je gotovo iz njegovega dela Zgodovina po Polibiju v 52 knjigah, v kateri je nadaljeval Polibijevo zgodovino, zajel pa je obdobje od 146 do 81 (Sulova diktatura). 72 boja z Marcelom ... v strahu: Plutarh pretirava, saj je do odločilnega preobrata v 2. punski vojni prišlo šele v letih 208/207 pr. Kr., najprej z bitko pri Metavru v Umbriji, kjer sta Gaj Klavdij Nero in Mark Livij Salinator prestregla Hanibalo-vega brata Hazdrubala, ki je hitel bratu na pomoč, in porazila njegovo vojsko, nato pa s Scipionovimi osvajanji kartažanskih ozemelj v Hispaniji. 73 Marcela ... ubil: l. 208 pr. Kr. v Lukaniji (gl. Marcel29). 74 iz Metaponta: Metapont, grška naselbina ob Tarentskem zalivu. 75 Mars: Marsi so bili sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru in do l. 304 pr. Kr. odločni nasprotniki Rimljanov, nato pa so z njimi sklenili zavezništvo. Leta 91 so vodili upor italskih zaveznikov proti Rimljanom, ki so jim odrekali državljanske po pogumu in plemenitem poreklu, z nekaterimi vojaki v taboru pogovarjal o prebegu k sovražniku, ni bil prav nič jezen, ampak je priznal, da je bil po krivici spregledan, in rekel, da so zdaj za to krivi poveljniki, ki so časti dodeljevali bolj glede na svojo naklonjenost kakor glede na pogum, da pa bo v prihodnje kriv vsak sam, če ne bo prišel k njemu in mu povedal, če kaj potrebuje. To je dejal ter mu podaril bojnega konja in ga odlikoval še z drugimi nagradami za pogum, tako da je bil mož od tedaj naprej najbolj vreden zaupanja in popolnoma vdan. Po Fabijevem prepričanju je bilo namreč neznosno, da rejci konj in psov muhavost, razdražljivost in slabo voljo živali preganjajo bolj s skrbjo zanje, s prijaznim odnosom in hrano, kot pa z bičem in ovratnicami, da pa poveljnik ljudi pri discipliniranju teh ne izhaja pretežno iz prijaznosti in prizanesljivosti, ampak je do njih bolj grob in bolj nasilen, kot so poljedelci do divjih smokev, divjih hrušk in divjih oliv, ko jih z obdelovanjem plemenitijo in iz njih vzgajajo domače smokve, domače hruške in domače olive. Za nekega drugega moža, po rodu Lukanijca,76 so mu centurioni sporočili, da pogosto zapušča svoje mesto in odhaja iz tabora. Fabij je vprašal, kot kakšnega človeka ga sicer poznajo. Ko so vsi pričali, da bi mu bil kak drug vojak le stežka enak, in so pripovedovali o nekaterih njegovih opaznih junaštvih in podvigih, je Fabij raziskal, kje je vzrok za nedisciplino, in ugotovil je, da se je mož zaljubil v dekle, da je vsak dan tvegal nevarnost na dolgih poteh in zahajal iz tabora k njej. Ne da bi mož vedel, je Fabij poslal nekaj vojakov, dal prijeti žensko, jo skril v šotoru, poklical Lukanijca in mu na samem rekel: »Ni mi ostalo skrito, da v nasprotju z rimskimi navadami in zakoni noči pogosto preživljaš zunaj tabora; prav tako pa mi ni ostalo skrito, da si se v preteklosti izkazal kot pošten mož. Naj ti bodo torej prestopki odpuščeni zaradi tvojih pogumnih dejanj, v prihodnje pa bom nekomu zaupal stražo nad tabo.« Na vojakovo začudenje je pripeljal predenj dekle, mu jo predal in dejal: »Ta mi je porok, da boš ostajal v taboru skupaj z nami; ti pa boš z dejanji dokazal, če nisi tabora zapuščal zaradi kakšne druge malopridnosti, ljubezen in to dekle pa sta ti bila samo izgovor.« To torej poročajo o tem. 21. Mesto Tarent,77 ki je bilo osvojeno z izdajo, je zavzel takole. V njegovi vojski je služil mlad Tarentinec; ta je imel sestro, ki je bratu pravice. Sloveli so po svojem pogumu, po poznavanju zdravilnih zelišč, kot čarovniki in krotilci kač. 76 Lukanijca: Lukanijci so živeli v južni Italiji v predgorju Apeninov (pokrajina Lukanija). 77 Tarent: bogato trgovsko mesto na obali južne Italije; ustanovili so ga Spartanci l. 706 pr. Kr. Mesto je bilo najmočnejša in najbogatejša grška naselbina v Italiji; Hanibal ga je osvojil l. 212, Fabij pa l. 209. zelo zaupala in ga je imela rada. V njo je bil zaljubljen neki Brutijec,78 poveljnik posadke, ki ji je Hanibal zaupal straženje mesta. In prav to je Tarentinca navdalo z upanjem, da bo mogoče kaj doseči; s Fabijevo vednostjo je odšel v mesto in se pretvarjal, da je zbežal k sestri v Tarent. Prvi dnevi so minili in Brutijec ni prihajal na obiske, sestra pa je mislila, da brat zanj ne ve. Nato jo je mladenič nagovoril: »Tamkaj se je veliko govorilo, da prijateljuješ z enim od vplivnih in pomembnih mož. Kdo je to? Če je namreč, kot pravijo, kak mož, ki je zaradi poguma deležen spoštovanja in uživa ugled, vedi, da vojni, ki prinaša vsesplošno zmedo, za poreklo ni prav nič mar; nič, kar je narejeno pod prisilo, ni sramotno, ampak je velika sreča, da smo v času, ko je moč pravice tako oslabljena, povezani z nasilnikom, ki je prizanesljiv.« Nato je dala ženska poslati po Brutijca in je brata seznanila z njim; ta si je hitro pridobil njegovo zaupanje, ker je podpiral njegovo strastno zaljubljenost in ker je bilo videti, da je sestra po bratovi zaslugi barbaru bolj naklonjena in vdana kot poprej; zato mišljenja zaljubljenega človeka, ki je bil povrhu še plačanec, ni bilo težko spremeniti, saj je upal, da bo - tako mu je mladenič obljubljal - od Fabija deležen bogatih daril. Večina avtorjev79 navaja to verzijo teh dogodkov; nekateri pa trdijo, da ženska, ki je Brutijca pridobila na rimsko stran, po rodu ni bila Tarentinka, ampak Brutijka in Fabijeva priležnica, ki je, ko je izvedela, da je njen someščan in znanec poveljnik enote Brutijcev, to povedala Fabiju, se z omenjenim možem sestala pod mestnim obzidjem, ga pregovorila in pridobila na svojo stran. 22. Med temi dogodki je Fabij snoval ukano, da bi Hanibala odvlekel stran od mesta; vojakom v Regiju80 je sporočil, naj opustošijo Brutij in v naskoku zavzamejo Kavlonijo,81 kjer je bilo utaborjenih 8000 vojakov, večinoma prebežnikov in popolnoma nekoristnih mož, ki so ostali brez časti in jih je s Sicilije pripeljal Marcel;82 če bi ostali brez teh, bi bila to za Rim minimalna izguba in tudi škodovalo mu ne bi. Fabij je namreč upal, da bo s tem, ko jih bo prepustil Hanibalu za 78 Brutijec: Brutijci so naseljevali jugozahodni del Italije. Leta 356 pr. Kr. so se odcepili od Lukanijcev in se osamosvojili kot Brutijci (menda naj bi ime pomenilo »ubežniki«); osvojili so nekaj grških kolonij, se precej helenizirali, vrhunec pa so dosegli v 3. st. Z Rimom so prišli v spor zaradi podpore Piru in kasneje Hanibalu; za kazen je Rim zaplenil njihovo ozemlje, jih obdal s celo verigo rimskih naselbin ter jih praktično zasužnjil. Tako so Brutijci kot samostojno ljudstvo počasi izginjali in se zlili z Rimljani. 79 Večina avtorjev: prim. Livij, Od ustanovitve mesta 27, 15. 80 v Regiju: Regij, grška naselbina v Brutiju nasproti Sicilije, ustanovljena ok. l. 700 pr. Kr. 81 Kavlonijo: Kavlonija, ahajska naselbina v Brutiju. 82 pripeljal Marcel: To so bili ostanki rimske vojske, poražene v bitki pri Kanah, ki so bili kazensko premeščeni na Sicilijo. vabo, njega samega odvlekel stran od Tarenta; in tako se je tudi godilo. Hanibal se je tam s svojimi enotami takoj spustil v zasledovanje. Pet dni po Fabijevi obkolitvi Tarenta je mladenič po vnaprejšnjem dogovoru z Brutijcem prišel skupaj s sestro k njemu; mesto, na katerem je stražil Brutijec, ki je nameraval mesto predati in ga prepustiti napadalcem, je natančno poznal, ker si ga je ogledal. Fabij pa preprosto ni pustil, da bi bila vojaška akcija odvisna od izdaje, ampak se je omenjenemu mestu sam tiho približal in miroval, preostala vojska pa je s kopnega in morja sočasno napadala obzidje ter zganjala velik hrup in trušč, dokler ni, ko je večina Tarentincev drvela tja pomagat branilcem obzidja, Brutijec dal Fabiju znak, da je prišel ugoden trenutek, ta pa se je povzpel po lestvah na obzidje in zagospodaril nad mestom. Vendar pa se zdi, da ga je tam premagalo njegovo slavohlepje; najprej je namreč ukazal pobiti vse Brutijce, da se ne bi razvedelo za osvojitev mesta z izdajo. Tu pa se je v svojih pričakovanjih uštel, saj si je nakopal očitek, da je verolomnež in okrutnež. Umrli so tudi mnogi Tarentinci; 30.000 jih je bilo prodanih v suženjstvo, vojska je oplenila mesto; v državno blagajno se je nateklo 3000 talentov. Medtem ko so odvažali in odnašali vse ostalo premoženje, je menda častnik, ki je popisoval plen, Fabija vprašal, kaj ukazuje glede bogov (tako je imenoval njihove slike in kipe). Fabij mu je odgovoril: »Pustimo Tarentincem njihove bogove jezne.« Toda ogromni Heraklov kip je dal prenesti iz Tarenta; postavil ga je na Kapitolu, zraven pa svoj bronasti kip na konju; s tem pa je pokazal znatno manjšo mero dobrega okusa kot Marcel; pravzaprav je pokazal, kako sta bili Marcelova prizanesljivost in človečnost vredni še večjega občudovanja, kot je opisano v njegovem življenjepisu.83 23. Menda je bil Hanibal na svojem pregonu84 od Tarenta oddaljen samo 40 stadijev; odkrito je dejal: »Torej so imeli tudi Rimljani svojega Hanibala; Tarent smo namreč izgubili tako, kakor smo ga osvojili!«85, zasebno pa je takrat prvič pomislil na priznanje prijateljem, da je že zdavnaj uvidel, kako težko je z enotami, ki so jim na voljo, obvladovati Italijo, zdaj pa vidi, da je to nemogoče. Svoj drugi triumfje Fabij slavil še bolj bleščeče kot prvega, kot dober atlet, ki se je boril s Hanibalom in je zlahka preprečil vse njegove akcije, kakor da bi Hanibalovi klinči in prijemi ne imeli več nekdanje trdnosti. Del njegove vojske je namreč 83 v njegovem življenjepisu: gl. Marcel 21. Livij se s Plutarhovo oceno ne strinja (Od ustanovitve mesta 22, 16). Vrednotenje obeh mož je precej težje, kajti Fabij je pobil ljudi, a je prizanesel njihovim bogovom, medtem ko je Marcel ljudem prizanesel, a je pobral njihove bogove; s tem opozori na Marcelovo ropanje grških umetnin po osvojitvi Sirakuz l. 212 pr. Kr. 84 na svojem pregonu: sc. ko je hitel na pomoč Tarentu. 85 izgubili tako, kakor smo ga osvojili: tj. nepričakovano in nenadoma. oslabel zaradi razkošja in bogastva,86 del vojakov pa je otopel in se izčrpal zaradi neprestanih bojev. Bil pa je neki Mark Livij, poveljnik rimske enote v Tarentu v času, ko je Hanibal mesto pripravil do odpada od Rima; ta je kljub temu držal mestno citadelo, ni se pustil pregnati od tam in jo je varoval, dokler si Rimljani Tarenta niso znova podredili. Livij je bil ob izkazovanju časti Fabiju nejevoljen; in ko sta ga nekoč zanesli zavist in častihlepnost, je pred senatom izjavil, da za osvojitev Tarenta ni zaslužen Fabij, ampak on sam. Fabij pa se je zasmejal in rekel: »Res; ko bi namreč ti mesta ne izgubil, bi ga jaz ne mogel ponovno osvojiti.« 24. Rimljani so Fabiju izkazali številne časti, med drugim tudi to, da so njegovega sina Fabija izvolili za konzula.87 Ko je Fabij mlajši prevzel svojo oblastniško službo in je urejal neko z vojno povezano zadevo, je oče, bodisi zato, ker je bil star in slaboten, ali pa zato, ker je hotel sina preizkusiti, zajahal konja in šel proti njemu skozi množico ljudi, ki so ga obkrožali in se pogovarjali z njim. Mladenič88 ga je na daleč opazil in tega ni dovolil; poslal je liktorja in očetu ukazal, naj razjaha in naj, če želi kaj od konzula, pristopi peš. Drugi so bili ob tem ukazu nejevoljni in so se molče zazrli v Fabija, češ: mož doživlja nekaj, česar glede na svoj sloves ne bi smel doživeti; Fabij sam pa je hitro skočil s konja, pospešeno stopil k sinu, ga objel, poljubil in rekel: »Pravilno razmišljaš in ravnaš, sin, saj si doumel, nad kakšnimi ljudmi imaš oblast in kako mogočno magistraturo si dobil. Tudi mi in naši predniki smo sloves Rima povečali tako, da smo starše in otroke vedno postavljali na drugo mesto za dobrinami domovine.« Baje je res tudi to, da je Fabijev praded,89 ki si je v Rimu pridobil izjemno slavo in ugled, ker je bil petkrat konzul in je slavil najsijajnejše triumfe za zmage v največjih vojnah, šel na vojno kot legat90 skupaj s svojim sinom konzulom;91 ob triumfu se je sin peljal na četverovpregi, 86 zaradi razkošja in bogastva: zlasti pozimi 216/215 pr. Kr., ko je Hanibal s svojo vojsko prezimoval v Kapui. 87 sina ... za konzula: Kvint Fabij Maksim mlajši je bil za konzula izvoljen l. 213 pr. Kr. skupaj s Tiberijem Sempronijem Grakhom. 88 mladenič: Prevod »mladenič« na prvi pogled zavaja. Po rimskem pojmovanju so bili mladeniči možje od 20. do 40. ali celo 45. leta. Za dosego časti konzula je moral kandidat doseči minimalno starost: 42 let. 89 Fabijev praded: sc. Kvint Fabij Rulijan (Maksim); gl. op. 3. 90 kot legat: lat. legatus (iz legare »odpošiljati«) »podpoveljnik«, »pomočnik vojskovodje«. Legati so bili možje iz vrst senatorjev, ki jih je senat izbral in pošiljal na bojišča; ob odsotnosti vojskovodje je vedno prevzel poveljništvo najstarejši legat. V času cesarstva je imela vsaka legija svojega legata. 91 sinom konzulom: Kvint Fabij Maksim Gurges (oz. Gurgit), zelo vidna osebnost svojega časa, vojaški tribun l. 297 pr. Kr., konzul l. 292 in 276, prokonzul l. 291, vodja odposlanstva k Ptolemaju Filadelfu l. 273. oče pa ga je spremljal na konju skupaj z ostalimi, ponosen, ker se kljub temu, da je sinov gospodar92 in največji med meščani tako dejansko kot tudi po svojem nazivu, podreja zakonom in izvoljenemu magistratu. Občudovanje pa ni zbujal samo zaradi tega. Zgodilo se je, da je Fabiju umrl sin; kot preudaren mož in dober oče je nesrečo prenesel z največjo zmernostjo, s slavilnim govorom, s katerim na pogrebih slavnih mož nastopijo njihovi sorodniki, pa je na Forumu nastopil sam, sam ga je napisal in ga tudi objavil.93 25. Ko je bil Kornelij Scipio94 poslan v Hispanijo, je po zmagah v mnogih bitkah iz nje pregnal Kartažane; potem ko je Rimljanom pridobil številna ljudstva, velika mesta in sijajen plen, je užival tolikšno naklonjenost in sloves kot nihče drug; ko je bil izvoljen za konzula95 in je opazil, da ljudstvo od njega zahteva in pričakuje velik podvig, je strategijo spopadov s Hanibalom v Italiji štel za preveč zastarelo in starčevsko, zato je nameraval Kartagino in Afriko nemudoma preplaviti z rimskimi oboroženimi silami in ju pustošiti ter vojno iz Italije prenesti tja; k tej vojaški akciji je z vso vnemo spodbujal ljudstvo; Fabij pa je mesto navdajal s strahom, češ da pod vodstvom nepremišljenega mladca drvi v skrajno in največjo nevarnost, pri tem pa ni varčeval ne z besedami ne z dejanji, za katere se je zdelo, da bodo meščane odvrnili od naklepa, in z njimi je prepričal senat. Ljudstvo pa je menilo, da se Scipiona loteva zaradi njegovih vojaških uspehov in v strahu, da se bo zaradi tako dolgotrajnega vojskovanja izkazal za lenobo in mlačneža, če bo Scipion dosegel kak velik in sijajen uspeh in bo vojno bodisi popolnoma končal ali pa jo bo odstranil iz Italije. Zdi, da se je Fabij opozicije sprva lotil zaradi svoje velike previdnosti in premišljenosti v strahu pred veliko nevarnostjo, da pa je svoje nasprotovanje še stopnjeval in se je pustil zapeljati častihlepju in tekmovalnosti ter tako oviral Scipionov vzpon, prepričeval pa je tudi Krasa,96 Scipionovega sokonzula, naj Scipionu ne prepušča vrhovnega 92 sinov gospodar: Oče je imel dosmrtno oblast nad življenjem in smrtjo članov družine (lat. potestas vitae necisque); imel jih je pravico celo ubiti ali prodati v sužnost. 93 objavil: gl. pogl. 1 na koncu in op. 7. 94 Kornelij Scipio: Publij Kornelij Scipio (236-183 pr. Kr.), rimski vojskovodja in politik, osvajalec Hispanije. Leta 205 je bil izvoljen za konzula in je kljub Fabije-vemu nasprotovanju dosegel, da je prišlo do premika vojaških operacij iz Italije v Afriko (večina vojakov je bila prostovoljcev). Leta 202 je Kartažane dokončno porazil v bitki pri Zami in dobil vzdevek Afričan. Leta 199 je bil cenzor, 194 drugič konzul, 190 legat v Aziji; po vrnitvi se je zaradi političnih nasprotovanj in različnih obtožb umaknil iz javnega življenja in umrl na svojem posestvu v Liternu (Kampanija) l. 183. 95 izvoljen za konzula: l. 205 pr. Kr. 96 Krasa: Publij Licinij Kras Dives, l. 212 pr. Kr. vrhovni svečenik (pontifex maxi- poveljstva in naj mu ne popušča, ampak naj se, če bo to sprejeto, sam popelje čez morje nad Kartagino; prav tako ni dovolil dodelitve sredstev za vojno. Scipio, ki je bil prisiljen sredstva zbirati sam, jih je nabiral zase osebno od etruščanskih mest, ki so bila z njim v prijateljskih odnosih in so mu bila naklonjena; Krasa pa je doma zadrževalo deloma dejstvo, da po naravi ni bil prepirljiv, ampak blag človek, deloma pa tudi verski zakon, saj je bil takrat pontifeks.97 26. Fabij pa se je Scipionu znova postavljal po robu, tokrat na drugačen način; mladim, ki so želeli z njim oditi na bojni pohod, je to preprečeval in jih zadrževal, ko je na sejah senata in ljudskih skupščinah vpil, da Scipionov beg pred Hanibalom ni edina slaba stran, ampak s tem jemlje in po morju iz Italije odvaža preostale vojaške rezerve, z lažnimi upi zavaja mlade in jih prepričuje, naj zapustijo starše, žene in mesto, na čigar vratih sedi zmagoviti sovražnik še neporažen. S takšnimi govori je Rimljane prestrašil in izglasovali so sklep, da lahko Scipio uporablja samo vojaške enote na Siciliji in da lahko od tistih, ki so bili skupaj z njim v Hispaniji in so mu bili zvesti, povede 300 mož. Takšna Fabijeva politika je bila očitno rezultat njegove previdne narave. Ko pa je Scipion odšel v Afriko in so takoj98 začele prihajati novice o čudovitih podvigih ter izjemnih lepih uspehih in ko sta kot potrdilo govoric v Rim prišla gromozanski plen in ujeti numidijski kralj,99 ko sta bila istočasno požgana dva sovražna tabora100 in je v njiju umrlo veliko ljudi, zraven pa je zgorelo veliko orožja in konj, ko so Karta-žani k Hanibalu pošiljali poslance ter ga pozivali in prosili, naj pusti neizpolnjene upe v Italiji in naj pride domov na pomoč, je v Rimu, ko so zaradi Scipionovih uspehov vsi govorili le o njem, Fabij zahteval, naj pošljejo Scipionovega naslednika; in ker za to ni imel nobenega drugega izgovora, je navedel znano dejstvo, da je nevarno sreči enega človeka zaupati tako pomembne politične interese, kajti težko, da bi enega in istega človeka vedno spremljala sreča; s tem pa se je mnogim zameril kot čemernež in obrekljivec, ki mu je starost pobrala ves pogum in samozavest in ki prekomerno občuduje Hanibala. Niti tedaj, ko je mus), l. 205 konzul skupaj s Scipionom. Kot vrhovni svečenik in s tem nadzornik verskih obredov v Rimu ni smel oditi iz Italije. 97 pontifeks: gl. Kamil op. 90. 98 takoj: že l. 204 pr. Kr. 99 numidijski kralj: Sifaks, kralj numidijskih Masesilcev, mož Hazdrubalove hčere Sofonibe, ki ga je pregovorila, da je opustil dotedanje zavezništvo z Rimom in prestopil na kartažansko stran. Leta 203 pr. Kr. ga je premagala rimska vojska pod poveljstvom rimskega zaveznika, numidijskega princa Masinise; umrl je kot rimski ujetnik. Enaka usoda je čakala tudi njegovo ženo Sofonibo, v katero se je zaljubil Masinisa, a se je raje odločila za samomor. 100 dva sovražna tabora: Tabora sta bila zgrajena iz trstike in slame; v njiju je menda zgorelo 58.000 ljudi. III MISCELLANEA Latin vulgaire - Latin tardif VII. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif, Séville, 2-6 septembre 2003 (ur. C. A. Abellan). Sevilla 2006. 572 str. Recenzija Pred nami je že sedmi zbornik (poleg tega imamo v Sloveniji žal le še enega), ki je ponovno nastal kot rezultat kolokvija na temo vulgarne in poznoantične latinščine. Tokratno srečanje se je odvijalo v Sevilji septembra 2003, zbornik pa je posvečen velikemu strokovnjaku na tem področju Jozsefu Hermanu, ki je umrl leta 2005. Podobno kot na vseh prejšnjih kolokvijih (organiziral jih je v veliki meri prav J. Herman) so tudi na tem sodelovali strokovnjaki iz različnih držav: Nemčija, Avstrija, Belgija, Španija, ZDA, Finska, Francija, Velika Britanija, Madžarska, Italija, Poljska, Češka idr. Pričujoča knjiga vsebuje 44 prispevkov, ki se dotikajo zelo različnih vidikov obravnavane teme; vsi so pomembna obogatitev preučevanja vulgarnega in poznoantičnega latinskega jezika. Naj po svojem izboru predstavim le nekatere med njimi. B. Adamik se v začetnem članku dotakne romanizacije in uradnega sistema komunikacije v Rimskem imperiju. Vulgarno latinščino zlahka povežemo s procesom širjenja rimske kulture in civilizacije. Avtor uvede pojem bilateralnega uni-lingvalizma, ki je vplival na to, da je latinski jezik po vsem zahodnem imperiju (tudi že na prej heleniziranih območjih) postal jezik prestiža in na drugi strani, da je grščina to funkcijo obdržala oziroma pridobila na vzhodu. Sredstva romanizacije, ki so bila učinkovita na zahodu, so bila na vzhodu popolnoma brez moči, kar je mogoče razložiti kot posledico bilateralnega unilingvalizma, ki je obstajal skozi vso antiko. A. Bartonek v svojem prispevku predstavi zanimive paralele med latinskim in grškim vulgarnim jezikom. Vzporednice je mogoče najti v skladnji in so najverjetneje pogojene z indoevropskim izvorom obeh jezikov. Avtor se omeji predvsem na konstrukciji genetivus absolutus v grščini in ablativus absolutus v latinščini, pri čemer primerja njuni vlogi v pogovornem jeziku. V zborniku je tudi nekaj člankov, ki se ukvarjajo s posebnostmi besednega zaklada, torej z besediščem v vulgarni latinščini. Urednica zbornika je pripravila primerjavo pridevnikov albus in candidus v epigrafski poeziji (poganski in krščanski). O. A. Huerta razpravlja o pojmu sub-divanus v delu Itinerarium egeriae. F. Biville pa o sinonimih in obstojnosti določenih besed (enega izmed sinonimov) v poznoantičnih delih. Besedišču je namenjen še članek L. Callebata, ki piše o tvorbi tehničnega besednjaka. V razlago vključi veliko primerov iz bolj znanih avtorjev, ki so pisali (tudi) dela tehnične narave (npr. Vitruvij, Pelagonij, Plinij, Ciceron idr.). G. Calboli nadaljuje razpravo o dokumentih, ki so jih leta 1959 ponovno odkrili v Murécini pri Pompejih. Danes jih poznamo pod imenom Tabulae Pompeianae Sulpiciorum. Prispevek prinaša predvsem analizo vulgarnih značilnosti besedila. Izstopata besedili, ki sta pripadali Diognetu in C. Noviju Evnu. Zapisani sta bili v vulgarni latinščini, a ju je popravil nek scriba. Kot takšni predstavljata še posebno zanimiv dokument svojega časa in pričevanje o pogovorni obliki jezika na eni strani ter knjižni na drugi. Zanimiva je tudi praktična in pravna vrednost dokumentov, ki se je avtor prav tako dotakne. Med besedila vulgarne latinščine uvrščamo tudi tista, ki so povezana z magijo, praznoverjem in zarotitva-mi. Prav o tem, namreč o praznoverju in magiji pri Cezarju iz Arla (Arles), ki je živel med leti 470 in 542, piše M. Campetella, ki analizira predvsem posamezne nenavadne izraze, ki niso uporabljeni knjižno. Sledijo članki na temo latinščine pri Vizigotih (na njihovem denarju), o kritičnih znamenjih v poglavju O dečku in devici (iz knjige Medicinae ex animalibus) idr. Vulgarna latinščina velja za predhodnico romanskih jezikov, zato so prispevki, ki na tak ali drugačen način obravnavajo prehod iz latinščine v katerega izmed romanskih jezikov nekaj povsem običajnega. V. Ferraro ta prehod prikaže s pomočjo konkretnega primera: od solutus v latinščini k sollo v italijanščini. Kot paralele so navedene še besede v drugih romanskih jezikih, ki so prav tako izšle iz solutus. Za epigrafike in druge preučevalce napisov predstavlja največjo zanimivost prispevek Galdija, ki se že daljše obdobje ukvarja s slovničnimi posebnostmi, ki jih je mogoče najti na napisnem materialu. Jezik napisov namreč velja za enega izmed najbolj verodostojnih virov vulgarne latinščine. Na tem mestu se avtor omeji predvsem na rabo ablativa na napisih centralno-vzhodnih provinc Rimskega imperija (od Recije do Egipta). Za nas je članek še posebej zanimiv, saj zajema napise provinc, ki so se raztezale tudi na slovenskem ozemlju (ter sosednja območja, ki so za nas zanimiva zaradi paralel). Avtor zaključuje, da je v neevropskih provincah in v Spodnji Meziji kljub relativno majhnemu številu napisov, oblikoslovnih in skladenjskih odklonov relativno veliko (to še prav posebej velja za napačno rabo ablativa), kar lahko povezujemo s specifično situacijo na tem prostoru, saj je bilingvizem prav tu doživel svoj največji razcvet. Kot logično nadaljevanje pravkar obravnavanega dela lahko vzamemo prispevek C. Gallardo, ki predstavi vulgarno latinščino s pomočjo nekaterih napisov Hispanije. Napise razdeli na tiste iz Andaluzije, Katalonije in Kantabrije. Analizira vsako skupino posebej, pri čemer pod drobnogled vzame samo glasoslovni vidik, ki ga razdeli na dva dela: vokalizmi in konzonantizmi. Sledi obsežen prispevek o sklonih in predlogih v vulgarni latinščini in knjižni pozni latinščini, ki nakazuje, da je postala raba predlogov (v primerjavi z golimi skloni, ki jim je klasična latinščina dajala prednost) v jeziku vsakdanje komunikacije vedno bolj pogosta, tudi med bolj izobraženim prebivalstvom. V zborniku je objavljen tudi pomemben prispevek pokojnega J. Hermana o kronologiji prehoda latinščine v romanske jezike. M. Iliescu doda nekaj pomembnih dejstev o latinsko - romanskem vokabularju, pri tem jo zanimajo predvsem dejavniki, ki so vplivali na to, da je ena beseda preživela, druga pa izginila iz rabe. R. Maltby analizira gerun-dije, gerundive in njihove grške ekvivalente v latinskih prevodih Svetega pisma. Z vulgarno latinščino v epigrafski poeziji se ukvarja M. Rodnguez-Pantoja. Posebno pozornost pa si zasluži še prispevek H. Solina, ki sooči lastna imena in vulgarno latinščino. Večina latinskih lastnih imen je namreč izpričana prav na napisih. Kot takšna so izrednega pomena za preučevanje zgodovine latinskega jezika, saj so pogosto zapisana v ljudskem izgovoru. Avtor poudarja, da so bile ono-mastične študije zelo dolgo neupravičeno zanemarjene, da pa se počasi prebuja interes za njih, predvsem pa osveščenost, da lahko prinesejo velik delež ne samo k razjasnitvi poteka romanizacije, temveč tudi k preučevanju razvoja jezika. Sedmi zbornik Latin vulgaire - latin tardif jje izredno bogat, saj so v njem zastopane vse vsebine, ki se tako ali drugače dotikajo njegovega naslova: romanizacija, glasoslovje, oblikoslovje, skladnja, besedišče, posamezna dela - zapisana v vulgarni latinščini, lastna imena idr. Prinaša veliko izvirnih znanstvenih člankov, ki predstavljajo dopolnitev k študiju katerega koli vidika vulgarne latinščine, zato mu moramo pripisati izjemno vrednost, h kateri gotovo pripomore tudi vsa zbrana bibliografija. Ob že omenjenih kvalitetah naj še enkrat podčrtam pestrost, ki lepo kaže na pisanost preučevanja vulgarne latinščine. Julijana Visočnik Robert Čepon: Usus I: Latinščina za prvo leto učenja. Ljubljana: Modrijan, 2007. -Cena: 11,90 EUR Recenzija Pisanje učbenikov za pouk latinščine in v nekoliko manjši meri grščine ima na Slovenskem že dolgo, skoraj stopetdesetletno tradicijo. V vrsto Hrovatovih naslednikov so stopali številni avtorji, ki so morali delovati v zelo različnih okoliščinah, vsaj kar zadeva odnos državnih in šolskih oblasti do pouka klasičnih jezikov. V grobem lahko ločimo tri obdobja nastajanja učbenikov. Prvo, avstro-ogrsko, je zagotavljalo klasičnemu pouku izjemno širokogruden organizacijski okvir, a po drugi strani predvsem s svojim strogo omejenim izborom lektire ni omogočalo ne vem koliko manevrskega prostora pri pisanju učbenikov. Drugo obdobje, čas Karađorđevićeve jugoslovanske države, je s krčenjem latinščini in grščini namenjenega števila ur že napovedovalo težke čase, vendar je po drugi strani morda ravno s tem spodbudilo izjemno ustvarjalnost piscev učbenikov. Nastala so po moji sodbi naša najboljša dela na tem polju doslej. Sovretova Lanx satura, Bajukova Latinska čitanka in Latinska vadnica Ernesta Tomca in Antona Sovreta so v poznih dvajsetih in v tridesetih letih prejšnjega stoletja postavile standarde, ki se jim slovenskim piscem učbenikov v tretjem obdobju, obdobju socialistične Jugoslavije, ni bilo dano približati niti od blizu. Raje so znova posegli po ustaljenih avstro-ogrskih obrazcih, seveda v omejenem obsegu. Iz tega časa le Latinsko berilo za gimnazije zasluži kaj več kot omembo. Po letu 1990 samo stežka in pogojno lahko govorimo o novem obdobju na področju učbeniške ustvarjalnosti. Bera je skromna in menda ne bom scela krivičen, če prav skromnosti te bere pripišem nekaj odgovornosti za dejstvo, da se marsikatero upanje, ki smo ga (ali bolje so ga) stavili na renesanso klasičnih jezikov pri nas, ni uresničilo. Seveda obstajajo častne izjeme. Aleksandra Pirkmajer Slokan je prispevala za osnovno šolo izjemno uporaben in v celoti gledano celo premalo cenjeni učbenik Latinščina za vsakogar, Breda Čop je ustvarila univerzitetni učbenik Aurea Roma, ki bi lahko s svojimi besedili brez težav služil za model vsakemu naslednjemu učbeniku pri nas, žal pa je zaradi svoje obsežnosti v današnjih slovenskih razmerah uporaben komaj kje. Zaradi vsega povedanega je izid novega domačega učbenika za latinščino velik dogodek, celo praznik za našo klasično filologijo. Mariborski profesor Robert Čepon je zmogel dovolj energije in volje, da je gradivo, ki ga je ob pomanjkanju dobrega učbeniškega materiala dolga leta pripravljal za svoje dijake, prelil v učbeniško obliko in ga pri založbi Modrijan ponudil širšemu občinstvu. Kot pove že podnaslov, gre pri Ususu I za učno gradivo, namenjeno dijakom prvega letnika, čeprav bo zunaj programa klasičnih gimnazij nedvomno uporabno še v drugem in celo v tretjem letniku. Čepon in založba napovedujeta, da bosta prvemu zvezku sledila še drugi in tretji, ki bosta skupaj z Ususom I z avtorjevo Malo latinsko slovnico tvorila učbeniški komplet. Že bežno listanje učbenika (pravzaprav bi bilo najbolje govoriti o vadnici) pokaže, da avtor po dolgih desetletjih nadaljuje tam, kjer sta odnehala Sovre in Tomec, in da z njegovo knjigo dobivamo učbenik, ki nam ga lahko zavidajo tudi zunaj naših meja. Odpravlja namreč rakavo rano vseh dosedanjih začetnih srednješolskih učnih gradiv. Končno v svet latinščine ne uvajajo več razni Avli in Celije in njihova vedno ista potepanja po forumu, ki lahko nesporno navdušijo osnovnošolce, a lahko gimnazijcem povedo malo ali nič. V Čeponovi knjigi se dijaki od vsega začetka srečujejo z besedili o pomembnih dogodkih in osebah iz antične mitologije in zgodovine. Omenjena besedila na začetku posameznih lekcij so hkrati primerno kratka in ne razvlečena kot v Veni, vidi, didici, kjer njihova dolžina ravno tako ni pozitivno vplivala na pouk. Bržčas bo kar držala avtorjeva navedba iz uvoda, da je moč besedila iz Ususa prevesti v eni šolski uri. Vendar sem z doslej povedanim nekoliko prehiteval. Najprej bi bilo treba namreč omeniti, da Usus razpade na dva dela. Prvi, glavni del sestavlja dvanajst učnih enot. Vsako učno enoto uvajajo ravni slovničnega znanja primerni latinski reki, čemur ločeno sledi razlaga kakšne znamenite latinske sentence v okvirčku (redko sta taki sentenci dve). Osrednji del enote predstavlja kratko besedilo, v katerem se dijaki ob mitološki ali zgodovinski vsebini srečajo še s slovničnimi zakonitostmi in posebnostmi, ki so tema posamezne enote. Pri besedilih ob njihovi primerni dolžini velja pohvaliti še vsebinsko pestrost, saj sta približno enakovredno zastopani grška mitologija in rimska (pravzaprav mitološka) zgodovina, lonček pa pristavi tudi Sveto pismo, kar je spet v duhu učbenikov iz tridesetih let in sodobnih učnih pripomočkov iz tujine. Tak izbor besedil omogoča srečevanje s celo paleto kulturno-civilizacijskih vsebin od samega začetka pouka latinščine. Vaje v drugem delu enote se nanašajo na obravnavano slovnično snov, pri čemer številke paragrafov dijake napotijo na ustrezne razdelke v Ceponovi Mali latinski slovnici. Razporeditev slovnične snovi je precej posrečena in logična; pohvalno je zlasti, da sorazmerno kmalu pride na vrsto perfekt (v šesti enoti). Tudi slovničnih vaj za besedili je bržkone dovolj. Omembe vredne so še zabavne ilustracije Iztoka Sitarja na začetku sleherne enote, ki predvsem z duhovito oblikovanimi liki predstavljajo kakšen prizor iz besedila. Kajpak ob koncu enot ne gre brez latinsko-slovenskega slovarčka. V drugem delu knjige so pod naslovom Tolle et lege zbrani še nekatere znane fraze in sentence, najznačilnejši latinski pravni reki, nekatere anekdote in slednjič utrjevanju snovi namenjena berila s tematiko, podobno oni iz posameznih enot. Tudi tem besedilom je dodan slovarček. Usus I sklepa razdelek, posvečen latinščini v medicini, okronan z že iz Južničeve vadnice znanim besedilom o delih telesa. Jasno je, da bi bilo moč Usus I še marsikje izboljšati. Škoda je recimo, da v prvi enoti ni sklenjenega besedila. Aurea Roma Brede Cop kaže, da se da čisto spodobno besedilo narediti tudi samo s samostalniki prvi sklanjatve in z glagolom esse. Nadalje precej pogrešamo ob slovensko-la-tinskem še latinsko-slovenski slovar vseh besed, ki se pojavljajo v učbeniku. V sedanji podobi učbenika potrebno brskanje po slovarčkih ob enotah in po slovarju ob koncu Male latinske slovnice bo pri dijakih nedvomno povzročilo precej slabe volje, čeprav ne gre zanikati, da bodo na ta način od vsega začetka bolje pripravljeni na rabo večjega slovarja. Razmerje med Malo latinsko slovnico in vadnico je sploh posebno poglavje. Glede na sorazmerno pičel obseg Ususa I se vsaj nevsiljivo postavlja vprašanje, ali ne bi bilo pametneje slovničnih poglavij vključiti kar v vadnico, kakor je bil to običaj v nekaterih predvojnih učbenikih (in še v Sivčevi Liber Latinus ter Fundamenta Latina Ane Šašlove). Nenazadnje učbenik potem ne bi bil le privlačnejši za uporabo, marveč - in to je žal ravno tako pomembno - tudi cenejši. Ne morem se namreč znebiti vtisa, da utegne biti prav cenovna zahtevnost kompleta tista stvar, ki bo Ususu najbolj škodovala. Nakup treh zvezkov vadnice, slovnice in v bližnji preteklosti še čitanke namreč ne bo mačji kašelj. Obenem bo to edino področje, na katerem bo stari, trenutno še edino zveličavni učbenik Veni, vidi, didici v občutni prednosti. In ne glede na siceršnjo premoč Ceponove vadnice na vseh ravneh si ne bi upal povsem prepričano zatrditi, da bo ta prednost nepomembna. Vendar vse omenjene pripombe ne morejo zamegliti splošne pozitivne slike. Znova velja povedati, da z Ususom prvič po sedemdesetih letih dobivamo zares moderen srednješolski učbenik latinščine (četudi bo kdo za piko na i te modernosti pogrešal še kak grafični trik več), ki bo srednješolce od vsega začetka brez nepotrebnih stranpoti uvajal želim, da bi se v naših šolah čim v branje in interpretacijo latinskih prej prijel. besedil. Zatorej mu iz vsega srca Aleš Maver Matej Hriberšek: Življenje in delo p. Ladislava Hrovata. (Zbirka Documenta, 15) Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006. 318 str. - Cena: 15,86 EUR Recenzija Matej Hriberšek, ki se je s svojo knjižno predstavitvijo zgodovine pouka klasičnih jezikov v predvojnem obdobju in s svojimi številnimi članki v Keriji že vpisal med pomembne zgodovinarje slovenskega šolstva, v svoji novi knjigi s tega področja prvič monografsko predstavlja imenitnega predstavnika slovenske filološke preteklosti. Gre za novomeškega frančiškana Ladislava Hrovata, s katerim se je avtor srečal ob pripravi svoje omenjene knjige o zgodovini pouka klasičnih jezikov, zdaj pa ga po dolgih desetletjih odsotnosti vrača v kolektivni spomin naše filološke srenje. Nikakor ne brez utemeljenega razloga, kot se pokaže po branju knjige. Frančiškanskega patra Hrovata namreč spoznamo kot pionirja naše klasične filologije na prenekaterem področju. Med njegovimi dosežki najbolj sijeta prva slovensko pisana slovnica latinskega jezika in eden prvih objavljenih slovenskih prevodov iz antičnih književnosti, prevod Ksenofontovih Spominov na Sokrata. Temu bi brez težav prišteli še njegov prevod celotne Cezarjeve Galske vojne, za katerega pa kljub oglasom v časopisju ni našel založnika, nemara res, kot ugiba avtor knjige, ker bi z objavo svojega dela preveč olajšal delo dijakom pri pouku, katerega glavni steber je bilo v avstrijskih časih ravno Cezarjevo besedilo. Takoj je potrebno povedati, da se Hriberšek nikakor ne ustavi zgolj ob omenjenih vrhovih Hrovatove ustvarjalnosti. Veliko bolj mu gre za to, da bi izrisal njegov celovit človeški in strokovni portret, kar mu v celoti uspe. V ozadju tega pa se razumljivo skriva nešteto ur pregledovanja arhivskega gradiva, predvsem tistega iz novomeškega frančiškanskega samostana, kjer je pater Ladislav preživel glavnino svojega življenja. Uspeh napornega dela ne izostane. Pred bralcem v zajetni knjigi vstane rekonstrukcija vsega Hrovatovega življenja in dela. Za glavne prelomnice se izkažejo pri tem njegovo otroštvo v Tuhinjski dolini, gimnazijsko šolanje v Kamniku, študij klasične filologije na Dunaju (kjer ga podobno kot Stritarja in nekatere druge Slovence zelo zaznamuje lik Hermanna Bonitza) in nato dolgoletno poučevanje, do podržavljenja nekdaj frančiškanske šole pa tudi ravnateljevanje na no- vomeški gimnaziji. Zadnja dejavnost ga globoko vtisne v novomeški kolektivni spomin, kjer med starejšimi Novomeščani živi še danes. Hriberšek kot glavna področja Hrovatove strokovne dejavnosti navaja njegovo udejstvovanje na fi-lološkem, slavističnem in teološkem področju; slednjemu se je posvetil predvsem v zadnjih letih življenja kot avtor šmarničnih branj. Kot filolog je bil v zlatem obdobju svoje ustvarjalnosti zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja glavna »zvezda« izvestij svoje matične gimnazije, v katerih je priobčil vrsto prispevkov, ki jih je vse spisal v slovenskem jeziku. Del svoje filološke, pa tudi slavistične tvornosti je objavil še v Janežičevem Slovenskem glasniku. In če ga je pri ukvarjanju z materinščino pogosto zaneslo na stranpota takratnega nacionalno motiviranega navdušenja nad staro cerkveno slovanščino in kvazizgo-dovinskih utopij, čeprav ne gre spregledati nekaterih izjemno tehtnih prispevkov, je, kot že omenjeno, njegovo poglobljeno ukvarjanje z latinščino in grščino obrodilo bogate sadove. Omenil sem že slovnico, s katero je svoja prizadevanja okronal, in nekaj njegove prevodne dejavnosti, na tem mestu pa naj dodam še, da je Hrovat ob latinski pripravljal še grško slovnico (kar je odkril šele avtor monografije) in bil po vsem videzu med sodelavci neuspelega Pajkovega projekta latinskega slovarja. Hriberšek ob analizi najdenega gradiva za slovar poudarja, da so bili njegovi prispevki jezikovno precej boljši od tistega, kar poznamo iz v časopisju objavljenih listov iz slovarja. Omenil sem že, da avtorju v knjigi ne gre samo za naštevanje dejstev in naslovov. Od mrtvih ne poskuša obuditi le Hrovatovega dela, marveč na neki način pred bralca postaviti še patrov človeški lik. To je razvidno zlasti ob prikazu Hrovatovega pedagoškega dela. Odlični filolog se razodene kot razumevajoč profesor, ki je zaradi svoje dobrote velikokrat žrtev dijaškega izkoriščanja, ki pa ga zaradi njegovih človeških odlik vsi ohranijo v najlepšem spominu. Dovolj je zgolj prebrati izjemno toplo oceno Hrovata izpod peresa njegovega nekdanjega dijaka, sicer duhovščini vsekakor ne najbolj naklonjenega poznejšega ljubljanskega župana Hribarja. Podobno so o patru Ladislavu sodili še Janez Trdina, Karel Clarici, Fran Detela in mnogi drugi. Številni med njimi so zelo cenili njegovo domoljubnost in zavzemanje za pravice slovenskega jezika in naroda. To ga je kajpak pogosto spravilo v konflikt s šolsko oblastjo in z nadrejenimi na gimnaziji, ki so bili velikokrat trdi Nemci, verjetno pa mu je tudi preprečilo, da bi ostal gimnazijski ravnatelj. Oblastem je nedvomno šlo v nos, da je Hrovat dijake še spodbujal k udejstvovanju na narodnem polju, namesto da bi jim to preprečeval. Zdi se, da je Hriberška prav Hro-vatova človeška podoba mestoma kar preveč očarala. In to je pravzaprav edini resnejši ugovor njegovi sicer dobri knjigi. Ta očaranost je namreč po eni strani navdihnila na sicer redkih mestih nekoliko neprijeten panegirični ton (ko je denimo skušal Hrovata celo opravičevati pred kritiki njegovih značajskih napak), po drugi strani pa avtorju narekovala, da je po moji sodbi preblago (ali sploh ne) zavrnil očitne in hude Hrovatove zmote o nekaterih vprašanjih, predvsem kar zadeva domnevno avtohtonost Slovencev na Slovenskem ali »slovanskost« sv. Hieronima. Take trditve sicer lahko razumemo v kontekstu Hrovatovega časa, a če smo upravičeno kritični do podobnih nacionalno navdihnjenih ekscesov učenjakov iz istega časa pri drugih narodih, bi bilo prav, da odločneje pometemo tudi pred domačim pragom. Posledice takšnih izvajanj so bile namreč predvsem v minulem stoletju mestoma precej drugačne, kot so si kabinetni znanstveniki lahko predstavljali. Še danes bi se nedvomno našli bralci, ki bi bili pripravljeni frančiškanove teze brez ustreznega komentarja vzeti za suho zlato. Pravkar povedano velja denimo še za avtorjevo nereflektirano citiranje Hrovatove tirade proti »laškim« zidarjem v njegovem pozivu k izobraževanju domačih zidarjev. Navsezadnje ostane brez jasnega odgovora vprašanje, kako je moglo tako obsežno Hrovatovo delo za-toniti v popolno pozabo. Nemara ne bom povsem zgrešil, če tvegam domnevo, da je pater Ladislav v naši klasični filologiji nekako to, kar je Koseski v slovenski književnosti. Nesporno je bil izjemno zaslužen in je na mnogih področjih oral ledino (tudi Koseski je napisal prvi slovenski sonet). A zaradi svojega šolanja še v predmarčni dobi in nekaterih drugih razlogov je bil že v svojem času nekako človek »sveta od včeraj« (to mutatis mutandis velja pravzaprav za vse izjemno zaslužne sotrudnike Kmetijskih in rokodelskih novic, v katerih je zavzeto sodeloval Hrovat). Zato poznejšim generacijam, odraslim v drugačnih razmerah, ni mogel povedati ničesar več. To pa ne more biti razlog, da bi mu še naprej odrekali zasluženo mesto v dvorani slavnih Slovencev in slavnih slovenskih filologov. V Mateju Hriberšku je pater Ladislav nedvomno našel odličnega biografa, ki je na zelo uspel način izpolnil naš skupni dolg do njegovega dela. Aleš Maver Aristofan: Oblačice. Prevedla Jelena Isak Kres, spremno besedo napisal Matjaž Babič. Litera, zbirka Iz antičnega sveta, knj. 36, Maribor 2006. Recenzija Leta 2006 je pri Študentski založbi Litera izšel prevod Aristofanove komedije, ki smo jo doslej poznali pod naslovom Oblaki. In že pri naslovu nas prijetno preseneti prva novost, ki jo je vpeljala prevajalka Jelena Isak; namesto uveljavljenega naslova Oblaki se je odločila, da v skladu z izvirnikom (gr. haï Nephélai) tudi v slovenščini za naslov uveljavi ženski spol: tako so nastale Oblačice. Res izvirna prevajalska rešitev, ki ji velja vsa pohvala. Beseda »oblačka« je sicer redkeje uporabljana beseda, ki pomeni »nevihtni oblak«, kar se krasno ujema z muhastim značajem, nestalnostjo in vihravostjo teh boginj oblakov in meglic, ki v komediji nastopajo v vlogi zbora. Kljub temu velja omeniti, da ni prva, ki je v naslovu uveljavila ženski spol; za takšno varianto naslova najdemo npr. že v srbskem prevodu Miloša Durića iz l. 1963 (kako je v angleških in nemških naslovih, lahko samo ugibamo). Spremno besedo k temu 110 strani dolgemu prevodu je napisal Matjaž Babič, ki je na 16 straneh sumarno in pregledno predstavil atiško komedijo: staro, srednjo in novo, pri čemer se je pri orisu stare komedije še posebej ustavil ob Aristofanu. V nadaljevanju je dodal kratek povzetek vsebine Oblačic, posebno poglavje pa je namenjeno predstavitvi sofistov in atenskega šolskega sistema; pri tem je posebej izpostavljen lik Sokrata, ki je v tej komediji predstavljen v povsem drugačni luči, kot ga poznamo iz Platonovih dialogov. Komedija je vsebinsko zelo zahtevna, saj v zgodbo zadolženega očeta Strepsiada, ki pripelje sina v šolo k Sokratu, Aristofan kot prvo vključi kritiko sofistov in njihovega nauka, pri tem pa Sokrata predstavi kot sofista v najslabšem pomenu besede, njegovo »šolo« pa kot sekto, v kateri ne častijo tradicionalnih bogov, ampak Oblačice, boginje oblakov in meglic; te so že zaradi svojih lastnosti poosebljenje spremenljivosti in v konkretnem primeru sofističnega nauka sinonim za spreobračanje, izkrivljanje in potvarjanje resnice v prid tistega posameznika, ki je tega zmožen. Sokrat je najbolj na udaru in Aristofan je do njega velikokrat krivičen; a prostodušnost stare komedije je neusmiljena. Ne le do nje- ga; tudi do drugih bolj, pa tudi manj znanih osebnosti tedanjega atenskega javnega življenja, ki jih srečamo v komediji. A o komediji, njeni vsebini in ozadju lahko vsakdo dobi dovolj informacij v Babičevi uvodni besedi. Ustavimo se še ob samem prevodu komedije. Tu lahko prevajalki res čestitamo za opravljeno delo, saj ji je uspelo združiti antičnega duha in vanj vnesti določeno mero pridiha »slovenskosti«, vse pa je nadgradila s številnimi posrečenimi prevajalskimi rešitvami in prijemi. Poglejmo nekatere. Kot prvo prevajalka upošteva metrično strukturo in njeno spreminjanje. Metrum teče gladko; mestoma sicer tu in tam zmanjka kakšna mora, a povsem neopazno, tako da niti najmanj ne zmoti tekočega ritma prevoda. Na številnih mestih prevajalka lepo poustvarja besedne igre grškega izvirnika. V nekaterih primerih pusti grško besedno igro, ki jo vedno dosledno razloži v komentarju, npr.: v. 74 le s konjsko mrzlico denarje tratil; v. 421 jedi s šetrajem (= revne jedi); v. 709710 V postelji me grizejo Korintčani, ki lezejo iz nje (s »Korintčani« (gr. Korynthioi) namiguje na stenice (gr. koreis)) idr. Včasih poustvari grško besedno igro v slovenski preobleki in jo približa slovenskemu bralcu, npr.: v. 121 Ne ti ne šimeljček ne iskri vranec!; v. 149-151 Stopil je vosek in ulovil bolho / ter njene nogice namočil v vosek, / ki se je v lične škorenjčke shladil.); v. 203 Za parcele? (namesto Za kleruško zemljo?, Za zemljo za kleruhe?); v. 226 V tej kurji kletki (namesto Iz te košare oz. S tega droga, na katerem posedajo kokoši); v. 398 po predpotopnih časih (namestopoKronosovih časih); v. 591 Srako Kleona tatvin in podkupnin ob- sodite (namesto Galeba Kleona; galeb je bil Grkom sinonim za tatinstvo in pohlep, enako kot je za nas sraka); v. 678 »Kadkka«, kot na primer »le-potička« (namesto »Kadka«, kot na primer »Sostrata«); v. 924 smrdljive izreke (namesto pandeletejske izreke); v. 1070 Ti pa si že staro kljuse! (namesto Ti pa si že Kronos!); v. 1273 Pa kaj čvekaš, ko da si z lune padel? (namesto ko da si padel z osla = Se ti je zmešalo?); v. 430 da kot govornik Grke prehitim za dvajset kilometrov (namesto da bi za sto stadijev prekašal druge Grke); v. 660-661 ... S. Za moški spol /so oven, kozel, kuža, bik, kragulj! / So. No, dobro. Zdaj pa še za ženski spol! / S. So ovca, koza, kuzla, krava ... kragulj! (v izvirniku je uporabljen »petelin«, ki je v grščini epicoenum; zato prevajalka spretno najde ustreznico v slovenščini; to je »kragulj«, ki je v slovenščini prav tako epicoenum) itd. V vseh takih primerih je pomen besedne igre, kot jo najdemo v izvirniku, pojasnjen v opombi. Veliko je pasusov, v katerih prevajalka operira z rimo, npr. v. kadar spi, samo o konjih sanja. / F. V kateri krog se bojni voz poganjav. 98-99 Besednih zmag učijo za denar /četudi šlo bi za krivično stvar; v. 176-177 S. kako pa vam je živež priskrbel? / U. Po mizi stresel drobni je pepel, ... itd. Mestoma najdemo tudi notranjo rimo, npr. v. 291: Častite Oblačice, res uslišale ste moje klice!; v. 580-581 ... nam, ki tu nad vami bdimo! Če brez smisla je recimo / vaš pohod na kakšno vojno, me grmimo in pršimo!; v. 915 N. Neznansko si smel! / O. Ti si pa zastarel!; v. 925 O. Joj, kakšna modrost - N. Joj, kakšna norost - idr. Besedilo prijetno poživi tudi varii-ranje, npr. rima v vsakem drugem verzu, kot npr. v pasusu 896-902: Iznašel bom nova načela stvari. Vsled takihle norcev so tele reči... Ne norcev, prej modrih ljudi ... Govoril bom same pravične stvari ... Povedal ti bom, da Pravice sploh ni! Mestoma vulgarni Aristofanov besednjak pride na dan tudi v slovenskem prevodu: v. 163-164 Ožina tam preide v votlo rit, /in ta zaradi sile zraka trobi; v. 172-173 ... koje v nočni zrak zijal, /ga s strešnika je močeradposral; v. 293-295 in v odgovor na grmenje /bi rad še sam vam zaprdel, tako zelo sem se prestrašil! /Če prav je ali ne, prav zdaj meje močno prijelo kakat; v. 528-529 ... odkar so ti možje ... z vsem navdušenjem sprejeli Pametnega in Pezdéta; v. 1014 veliko zadnjico in malega lulč-ka; v. 1018 suhceno oprsje, velik jezik, majhno rit, velikega tiča; v. 1022-1023 Poleg tega pa te bo še vsega napolnil / z Antimahovim nastavljaštvom riti; v. 1083- 1084 Kaj pa, če redkev v rit dobi ... S katerim reklom se bo branil pred razrito ritjo?; v. 1386-1387 ... kričal sem, krakal, da se bom posral... Zanimive so tudi rešitve nekaterih besednih iger, pri katerih je potrebno za ohranitev duha izvirnika prevod temeljito prirediti, kot npr. v. 674: Ni »kad« tako kot »gad«, torej Kleonim? (tu prevajalka besedo »gad« preprosto doda, da ohrani približno enak pomen, kot ga ima izvirnik). Včasih prevajalka poseže tudi po redkejših slovenskih besedah (npr. v. 318 čudesnost), lepo pa prevede tudi Aristofanove pridevke in zloženke, npr. v. 335 oblakov žar-kolomnih; v. 337 orle krivokremljaste; v. 566-568 mogočnega gospodarja trizoba in divjega dvigovalca zemlje in slavnega morja!; v. 1004 ostudno-pre-pirljiv-nadvse oguljen idr. Tu in tam se najde tudi kak neologizem, npr. v. 911 očetomlatič (= pretepač očeta); v. 1330 ohlapnoritnež. V zelo lepo tekočem prevodu, ki ga dopolnjuje tudi 359 opomb, pride na dan prevajalkina že večkrat dokazana pesniška žilica, ki naj jo ponazori naslednji pasus (v. 439-456): Zdaj svoje telo jim povsem prepustim, karkoli želijo, storijo naj z njim: naj lačno bo, žejno, od tepeža strto, umazano, zmrznjeno, živo odrto, samo da dolgovom lahko ubežim, ljudem pa naj drzen, pogumen se zdim, izjemen govorec in oster in vztrajen, priskutnež, sijajno lagati navajen, domiseln, v pravdanju kar veteran, kot živ Zakonik, prava raglja, pretkan, prefriganec, podlež, hinavec, lažnivec, zvijačnež, tatič, malopridnež, kradljivec, nadloga, slepar, goljufivec... Ce to bi kričal mi kak »mimoidočec«, naj sam naredi absolutno, kar hoče, če rad bi, pri Demetri, naj me na koščke razreže, potem pa me tem modrovalcem postreže! Knjiga je zabavno in prijetno branje. Vsakomur, ki si želi nekaj uric prijetnega, zabavnega in sproščenega branja, velja samo poziv: tolle, lege. Matej Hriberšek Jordanes: O izvoru in dejanjih Gotov. Getika. Prevod, spremna beseda in opombe Žiga Šmit. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2006. Recenzija Ko sem prvič dobil v roke pričujočo knjigo, sem bil precej navdušen nad dejstvom, da je po seriji prevodov klasičnih del končno izšlo tudi eno od poznoantičnih del, saj se na policah naših knjigarn tovrstna dela pojavijo le redko, celo v tujih prevodih. Pozna antika in zgodnji srednji vek (Jordanes je živel v. 6. st. po Kr.) ter literatura tega obdobja sta širšemu bralstvu precej neznana. Kljub navdušenju nad omenjenim dejstvom pa ta 238 strani obsegajoča knjiga (glavni naslov knjige je povzet po latinskem izvirniku De origine actibusque Getarum - O izvoru in dejanjih Gotov), ki se začenja s kratkim preglednim uvodom s pojasnili o besedilu in prevodu ter s seznamom literature, mojih pričakovanj ni izpolnila. Prva pripomba pa velja drugemu naslovu Getika, ki ga je prvi uporabil Teodor Mommsen v zbirki Monumenta Germaniae historica. Precej bolje bi bilo Getika posloveniti, npr. Zgodovina Gotov ipd. Druga pripomba velja nedoslednostim ali nepravilnostim pri slovenje-nju imen. Nekaj primerov: Ptolemaj, ne Ptolemej; Arijan, ne Arian; Vergilij, ne Vergil; Tula, ne Thyle, Eragnaricijci ali Ajragnaricijci, ne Aeragnaricijci; Rifej ali Rifaj ali Rifajsko gorovje, ne rifejsko gorovje; Jonija, ne Ionija itd. Slovarček Antična imena po slovensko, Enciklopedija Antika in podobni priročniki bodo zagotovili če ne že končne rešitve, pa vsaj pravila za slovenjenje. Nadalje bi veljalo poenotiti citiranje; vsi naslovi antičnih del naj bodo ali navedeni v latinščini ali pa vsi prevedeni v slovenščino (predlagam slednjo rešitev). Vsekakor je moteče kombiniranje, kot npr. v opombah na straneh 192-194, kjer se navaja Tacitov Agricola (latinsko), pa Ptolemajeva Geografija (slovensko) in znova v nadaljevanju De situ orbis (latinsko) Pomponija Mele, pa Kasiodorjevo delo Variae in Antiquitates Iudaicae Jožefa Flavija. Kar zadeva sam prevod (ob tem povejmo, da prevajalec ni filolog), bralca zmotita mestoma dobese-dnost in občasna okornost. Tako že v uvodu pade v oči stavek »raz-pnem jadra na visoko morje« (mare altum); pravilneje bi bilo »globoko morje«. Še nekaj primerov: pogl. I, str. 26: »Čeprav o teh krajih ne piše jasno noben pisec, so obilno obljudeni s svojimi prebivalci« (ta-men suis possessoribus afatim refertas) ; bolje in lepše bi bilo kar »so bogato obljudeni« (pri tem na ljubo lepi slovenščini ne upoštevamo pleona-stičnosti originala); pogl. I, str. 26: »Kako in s kakšnimi sredstvi, bom razložil v naslednjem, če dovoli gospod« (quomodo vero aut qualiter, in subsequentibus, si dominus donaverit, explanavimus); bolje »bom pojasnil v naslednjih poglavjih (lahko tudi: v nadaljevanju), če Bog da (ali: če bo Bog dal)«; pogl. II, str. 28: »Pogosto se bojujejo med seboj zaradi želje po oblasti ali da si povečajo, kar imajo ...« (aut imperii cupidine, aut amplificandi quae possident); bolje »da povečajo svoje posesti« ali kaj podobnega; pogl. V, str. 32: pohlepni trgovci (avidus mercator); bolje »dobičkaželjni«; pogl. V, str. 32: »Tu so znani tudi Hunuguri, ker prihaja od njih trgovina s kunjimi kožami« (quia ab ipsispellium murinarum venit commercium); bolje morda: »ker so ekskluzivni trgovci s kunjimi kožami« ali kaj podobnega; pogl. V, str. 33: »Obljubljali so mu cvet plena ...« (praede (= praedae) primordia); morda »najboljši del plena«; pogl. V, str. 33, citat iz Lukana: »Z getsko tetivo napno krivino armenskega loka« (intendite); pravilneje »na-pnite«, »vpnite«; pogl. VII, str. 35: »Dianin tempelj v Efezu, čudovito lep po bogastvu, ki so ga porabile«; pogl. VII, str. 36: »Reki (sc. Evfrat in Tigris) ... vode pa odlagata v zaliv Rdečega morja (in sinum rubri marisfluenta deponentes); bolje »se izlivata«; na isti strani: »se vrnimo k Amazonkam, koder smo jih zapustili« (unde divertimus); tu bi bilo bolje: »kjer smo zastranili«, »kjer smo naredili zastranitev«; pogl. XV, str. 43: »Kot smo že povedali više ...« (quia iam superius diximus) ; bolje: »ker smo že omenili zgoraj«; pogl. XXI, str. 50: »... Geberik, izreden po hrabrosti in plemenitosti« (Geberich virtutis et nobilitatis eximius); bolje: »Geberik, ki se je odlikoval po pogumu in plemenitosti« ali »Geberik, ki je izstopal po svojem pogumu in plemenitem poreklu« ipd. Uradne funkcije, še zlasti vojaški čini, naj se ne slovenijo, ker slovenske ustre-znice v večini primerov ne ustrezajo izvirnemu nazivu; tako bi veljalo na strani 44 (pogl. 15) namesto »in bil za svojo prizadevnost nagrajen s činom stotnika« spremeniti v »in bil za svojo prizadevnost nagrajen s činom centuriona«. Enako je nujno na strani 45 »cezar Galerij Maksimijan« spremeniti bodisi v »Cezar Galerij Maksimijan« ali pa »cesar Galerij Maksimijan«. Prevajalec v komentarju omenja, da je pojme rod, pleme, ljudstvo in narod prevajal precej po občutku »saj terminologija za antični in poznoantični čas še ni izdelana« in da razvitosti po socialni strukturi ne moremo ocenjevati po merilih sodobnih narodov. Kljub vsemu velja omeniti, da se vse prepogosto uporablja pojem »rod«; v številnih kontekstih bi veljalo govoriti vsaj o plemenu, če ne že kar o ljudstvu. Opazno je sicer, da je bila po prvotnem prevodu narejena še neka filološka revizija; kljub temu bi pa veljalo upoštevati Horacijevo načelo nonumque prematur in annum in ga pustiti še nekaj časa, da se uleži in obrusi. Jordanesov jezik je različica srebrne latinščine; o zaokroženem, polnem ali pa ekonomično kratkem slogu, besednih zvezah, konstrukcijah in besedišču klasične latinščine je tu bolj malo sledu. Slog izvirnika je že sam po sebi okornejši in to od prevajalca terja toliko več truda; bralec te okornosti ne sme zaznati. Glavna pripomba pa velja opombam. Delo, kot je Zgodovina Gotov, terja veliko pojasnil in opomb; in za bralca takšnega dela je ni hujše stvari, kot so končne opombe. Opombe bi morale biti nujno pod črto, kajti branje dela je prav naporno. Za vsako opombo se je treba prelistati najprej celoten prevod, nato cel izvirnik, in še opombe. Prevodi del, kot je Zgodovina Gotov, so redki, potrebni in dobrodošli; zato je res škoda, da so omenjene pomanjkljivosti ostale. Pravzaprav je nenavadno že to, da se je prevajalec (glede na to, da ni filolog) sploh lotil tako zahtevnega prevodnega projekta. Vsekakor pa bi bilo dobro k sodelovanju pritegniti še koga iz filoloških vrst. To priporočilo velja za vse podobne primere. Matej Hriberšek