Dopisi. Iz Slatine. (0 b č. v o 1 i t v a.) Ko si je hotel lela 1802 prvi konzul Napoleon svojo oblast podaljšati za celo svoje življenje, govoril je general Lannes svojemu polku tako-le: Vojaki, sedaj se gre za to, da izvolimo Napoleona za pivega konzula in sicer za celo življenje. Vsak voli, kakor boče, jaz noeem na nikogar pritiskati; samo to vam povem, da bom prvega, ki bo proti temu glasoval, vpričo celega polka ustrelil. Tako nekako so žugali tudi Slatinski ravnatelj in njegovi uradniki Slatinskim delavcem, da zgubijo službo, ako volijo s Slovenci. Pa večina teh ni marala za ta pritiak dobro vedoč, da ni opravičen, in spoznajoč prevažni pomen naših volitev. In zdaj, ko ste prišli na dan zvijača in neresnoba gosp. ravnatelja in njegovih uradnikov, veselijo se vsi, ki se niso dali ukloniti. Kakor uradniki Slatinski, pritiskali so na volilce tudi drugi Slatinčanje, celo inostranci hiteli so jim na pomoč. Izposojevali so denar med volilce in za to »dobroto« se je moral vsakdo zavczati, da voli nemškutarje. G. dr. Hoisel je pred volitvijo pridno hodil na lov, pa baje ni imel veliko sreče, ker so mu bili na skrbi bolj volilci, kakor zajci. Iz Kostrivnice napotili so se ob dnevu volitve dobro nam znani gospodje kupovat junčke in pišance, pa glej ga, ničesar niso kupili, le plašit so šli naše volilce in zadržavat jih doma. Vse te zapreke niso ovirale naših volilcev, kar trumoma prihajat na volišee. Letos niso bili več obupni, ne v dvomu, kdo da bo zmagal; vsak je zapustil svoj dom s trdnim prepričanjem, da bo zvečer prinesel svojim doraačim veselo novico o zmagi Slovencev. Z Bogom smo nastopili prepomenljivi korak k volitvi, kajti služila se je tisto jutro najsv. daritev v ta nainon, z Bogom upali smo jo srečno končati. Stiali in groza obdajala je nemškutarje, ko so zagledali lepo šlevilo naših volilcev. Hitro so razposlali na vse atrani svoje voze po volilce, pa vračali so se prazni nazaj. Na to so poskušali svojo srečo na volišču, češ, kaj bi jih iskali okoli, če jih imamo pred županovo hišo že zbrane. Prigovarjali so jim, naj postanejo vendar-le Judeži in pristopijo k njim. Toda brez vspeha. Tu smo opažali, kako da so se zavedeli naši kmetje in kako prepričani da so o svojem poštenem postopanju. Tu ni več sledu o nekdanji omahljivosti; nihče se ne da več podkupiti, čast mu je čez vse. Nekemu nemškutarju dajali so Slatinčanje baje 50 fl., če jim pridobi slov. volilca P., pa ga ni dobil. Slatinski uradniki so slov. volilcem kar naravnost zapovedovali, da se morajo kar nemudoma spravili domu, ako nočejo z njimi voliti. A vrli možje niso imeli poslušnih ušes za take zapovedi. Da ni bilo na volišču preresno in presuhoparno, zato so nam skrbeli tudi nemškutarji. Nemškutarski gospodič pregovarja slov. volilca, naj gre z Nemci volit. Le-ta mu odločno odbija njegovo zahtevanje. »Zakaj sem ti pa hlače dal, ako ne voliš z nami?« zarenči se gospodič nad kmetom. »K boin jih pa nazaj prinesel, mu odgovori kmet, volil bom pa s Slovenci«. _ (Dalje prih.) Od Sv. Jurija ob Ščavnici. Dne 21. avgusta priredilo je naše »Bralno društvo« veselico. Ze po rani božji službi naznanjala je mogočna narodna zastava, da se ima vršiti nekaj posebnega in glej, popoldan po eerkvenem opravilu hitela je nebrojna množiea dornačib župljanov v narodno šolo, kjer so kmalu zasedli odlični gostje iz sosednih župnij častne prostore, vrli gostje od Sv. Križa Male nedelje, Sv. Tomaža, Sv. Antona, Knpele, da celo h Apač. Zdi se nam to lep plod narodno organizacije, da se sosedi tako prijateljsko pobajajo pri narodnih slovesnostih. Vspored je bil jako mnogovrsten; mila pesem doneča iz krepkih slovenskib grl naših domačih pevcev menjala sc je z ubrano godbo na ločec, s katero so se zdaj prvokrat pokazali naši domačini. Posebno zanimljiva pa jo bila šaloigra »Dobro julro«, katera si je pridobila burno odobravanje občinstva; tudi so se diletanti, sami domačini, pokazali spretne igralce; zlasti zaslužijo bvale kmet stare korenine Martan (Giričev) in pa dekleta Marijana (Ilešičeva), Cilika (Kupljenova), Barbika (Cvetkova). Le tako naprej, .lurjevčani, kažite se vedno zavedne Slovence s tem, da gojite tudi od zdaj lepo petje, godbo in nam prirejate jednake veselice v svojem narodnem središči v »Bralnem društvu«. Bral si na vsporedu tudi »Slavnostni govor« in »Na potajčeni zemlji«, deklamacija Gregorčičeve pesmi, a v resnici se ti točki nista vršili, kako to? Slavno e. kr. glavarstvo Ljutomersko je kljubu osobnemu posredovanju v prijaznosti svoji prepovedalo slavnostni govor in deklamacijo, ker hoče odslej takim veselicam »na dno iti« ; tolažirno pa se, da še tudi drugod »paragrafe« poznajo. Po končanem oficijelnem delu, ki se je vršil v narodni šoli, torej brez o takih priložnostih za kmeta nepotrebnih stroškov v gostilni, šli smo, komur je bila draga volja, k prosti zabavi v »narodno« gostilno (le kažimo se vsi Jurjevčani Slovence z dušo in telom vselej in povsod, da ta izraz ni laž ali ironija); iz vzvišenega prostora, iz katerega smo imeli krasen razgled po celi Sčavniški dolini, donele so krepke slovenske pesmi, in vršile se napitnice celim stanovom in odličnim osebam, napitnice, katere je preveval odločno naroden, vrlo avstrijski duh. Pozno v noči še navdušenja ni bilo konca, a vršilo se je vse brez najmanjše razposajenosti v živahni, a trezni slovenski družbi. Istina, letošnja veselica nam je v lep dokaz narodne zavednosti, složnib naporov poščavničkih Slovencev'na versko-nravnem stališču zato vam bodi livala, slava vrlim našim gostom in zavednim domačinom. Da se vidimo zopet v jednaki družbi! Od Sv. Duba na Ostrem vrbu. (Sul verein.) V Mariboržanki od 4. t. m. smo v dopisu iz Luč brali jjudne reči. Duhovitega dopisa kratek zapopadek pa je izrečena srd nad č. g. župnikom, ker je v krajnem šolskem svetu, kot njegov člen, pa tudi oeilno grajal in svaril pred pristopom k nemškemu šulvereinu, ter neustrašljivo kazal na žalostne nasledke, ki bi nastopili, ako bi se kaj enakega v resnici zgodilo. In kaj bi nam ijilo sploh z nemškim šulvereinom pomagano? Če smo postavili novo šolsko poslopje, za katero smo 5600 gld. že izdali iz lastnega žepa, pa še bomo v stanu ludi zaostali dolg od 1400 gold. poplaeati brez tuje poraoči. Kakor hitro bota občini Valc in Selnica prisiljeni, svoje po stavbi pouzročene šolske, pa zaostalo doneske krajnemu šolskemu svetu odrajlali, bo tudi ta dolg poravnan, kajti naredil se je le na račun omenjenih dveb inudnih občin. In čemu tedaj tujega denarja? Da se pa v naši šoli na nemški jezik dostojno ozira, kolikor ga j« za naše razmere in za naše potrebe neobbodno potrebno, nam je vsem znano, in ueijo ga vsi učitelji naše dvorazrednice. Tedaj tudi v tej reči je vse v redu. Vsak, ki ima le nekaj domoljubja v sebi, naj je župnik, učitelj ali prost razumni kmet, vsak se bo temu nasiljenju zoperstavljal. Ali se mar strinja na naši šoli čisto nemSki poduk s pedagoški načeli? Č. g. župnik ni edini ud krajnega šolskega svela, ki v tem tako misli; v tern nas je gotovo večina udov edina, da smo s sedanjim podukom zadovoljni, ter ne potrebujemo nikakih prememb. NaSa šola stoji na slovenskih tleh in Sv. Duh, ki na slov. meji daleč in daleč okoli gleda, kakor da bi hotel reči: »Do sem in ne dalje!« bode še menda tudi za prihodnjost obdržal značaj slovenskega kraja, kakor je lo bil že od nekdaj. Šola pa ni za to, da bi služila brezpametnemu poskuševanju; v tej reči imajo gotovo v prvi vrsti govorili tisti, ki so po zakonu kot zastopniki cerkve in šole v šolski svet poklicani, to je župnik in učitelj, naj bo potem njihovo slališče komu prav ali ne. Našega č. g. župnika, katerili ime kot pisatelj na dolgo in široko slovi, preveč spoštujemo, ' kakor da bi izgubili zaupanje v njib, da v tem oziru ne bi kaj prav sodili in rekli. Naj bo, kakor hočo, nemški šulverein k nam priti ne sme, proti njemu se bomo glasili vedno, naj bo v šolskih sejah, ali pa kedaj prilično.