Tovariš sekretar!
Tvoje zadnje pismo, ki sem ga dobil neposredno pred ti-skanjem te številke, obravnava zelo aktualno vprašanje, s ka-terim se srečujemo zadnje dni domala povsod, v vseh okoljih. Gre za skupno porabo. Strinjam se s teboj, da se v tem našem dopisovanju ne bi kazalo ukvarjati s problemom skupne po-rabe tako, kakor se s tem vprašdnjem ukvarjajo v združe-nern delu, samoupravnih interesnih skupnostih, med ponudni-ki in porabniki, ampak se ga je treba lotevati »akcijsko«, par-tijsko. In ko smo že tu, potem recimo, da tebe, v svoji osnovni organizaciji, celo v tvoji TOZD, tišči problem, ki se ne nanaša na ta celotni sklop, imenovan skupna poraba, ampak samo na n-jegov delček, ki se tebi in vsem vam predstavlja kot pro-blem dijaških domov v Ljubljani. V tej zvezi praviš, da ne veš, kako postaviti ta problem na pravo mesto, da se ne bi zdelo, kakor da svojo partijo postavljaš v položaj skrbnika ali komandanta, ki vse rizike in odgovornosti vnaprej prevzame nase. Prav tako ti ni čisto fasno, kako naj o tem poveš besedo ali dve hvale, ko pa je tako, da morajo Ijudje sami odločati, kaj bodo samoupravno podprli, česa pa ne. Zdi se ti, da je te-ga podpiranja v zadnji dobi kar precej, morda tu in tam celo preveč. Tako si se znašel v neugodnem položaju. Znano ti je, kalcšno je stanje v Ijubljanskih dijaških domovih. To stanje je več kakor slabo. Časniki so o tem pisali na veliko fkako to, do zdaj, ko je to najpotrebnejše, pa nič ne pišejo; da niso morda postali hripavi in se jih ne sliši?!). Radio se tudi ne »norčuje« več iz teh problemov, kar je nekoč dobro delal in nas vse silil, da o tem razmišljamo kakor o svojem domu (morda se mu je pokvaril mikrofon), da o televiziji sploh ne govorimo. Prej je to plastično prikazovala, da so se človeku dmgali lasje (zdaj pa miruje; izvedel sem celo, da so odkloni-li. da bi o tem poročali, četudi so odgovorni dejavniki z nje-nega vrha z naklonjenostjo sprejemali predlogb s terena). Vzgojitelji, bržčas &e utrujeni zaradi dokazovanja stanja, so umolknili tn ne hodijo več od enega faktorja do drugega. Učenci, ki tam žive, živijo v upanju, da bodo »matere in oče-tje, tete in stricitt vendar našli »zrno resnice« in »žarek pame-ti« ter da bo ta problem naposled le črtan z dnevnega reda. Saj vendar ne gre za neke iks — otroke, ki jih ne poznamo in
NAŠE DOPISOVANJE
Pismo mojemu sekretarju
ne Ijubimo, ampak gre za naše otroke, v katerih teče naša kri. Vse to ti je jasno kot beii dan. Pa spet: ne gre. Ne zato, k.er bi bilo te&ko sklicati zbore delavcev, da o tem razpravlja-jo kot edini pristojni, da rečejo tisti DA ali tistl NE. Prepri-čan si, da bi izrekli tisti veliki DA, ko bi jim vsi enako razla-gali, da se da z njihovimi majhnimi denarji narediti veliko delo, ki ne zadeva samo nas, ampak tudi vse druge, posebno še dijake. Toda kakor nalašč so razlage zelo različne. Eni ka-kor na mitingu navijajo za podpis samoupravnega sporazuma o graditvi teh domov, pri tem pa se niti ne potrudijo, da bi navajali argumente, izračune, uporabnike. Preprosto izlijejo svoja čustva, ki pa v trenutku puste za seboj samo občutek plitke propagande. Ko bi ta čustva povezali s podatki, ne bi bllo, zagotavljaš, človeka, ki bi dejal — NE! Potem so tudi takšni, ki ne izlivajo čustev, ampak se preprosto ob sleher-nem predlogu razjokajo nad svojo usodo in skorajda tulijo: Kako dolgo bo to še trajalo, Ijudje, saj to je... Tu so še tretji. ki, potem ko vse to mine, avtoritativno vstanejo in zafutijo, da je prišlo njihovih pet minut in začno z argumen-ti odvračati od akcije in prekvasevati voljo Ijudi. Tedaj se ak-cija spremeni v valjar, ki vse nas spremeni v elemente slabe volje. Veš pa, poudarjaš malo bučneje, da bi morali vse take poklicati na odgovornost, kajti to, kar delajo, je daleč od ustavnega položaja delovnega človeka, od njegove volje, vpliva in interesa, to je dobesedno tihotapstvo z njim, z njegovim vplivom, tega pa se ne sme dovoliti. Zato razmišljaš, kako temu nareditl konec. Pomišljaš celo, da komunisti vzamete vso zadevo v svoje roke in da v vaši TOZD napravite s tem v zvezi red. Vprašuješ me, ali je to prav in ali je treba upo-Stevati tudi navedene argumente.
Tovariš sekretar!
Vse, kar bi ti lahko odgovoril, si povedal ie sam. Edino, kar bi Se dodal, je to-le: čim prej se poveši s komitejem ob-činske konference ZKS, ki je prav tako razpravljal o tem in sprejel podoben sklep, da to akcijo kot komunisti in kot de-lovni Ijudje sprožite ne samo pri vas, ampak med vsemi de-lovnimi Ijudmi. Pope&i se z vodstvom mladinske, sindikalne in borčevske organizacije pri vas, skličite poseben sestanek in se dogovortte, kako boste to svojo samoupravno dolšnost realizt-rali. Ne pozabite na dejstvo, da se v sedanjih naših družbenih in političnih odnosih ne moremo obnašati kot mali trgovd, da takrat, ko nam nekaj ustreza, vzkliknemo »živio«, kadar nam ne ustreza, pa »fuj«, ampak se moramo obnašati kot zreli Ijudje in zrela druSba, ki ve, da ji sedanja raven družbenega razvoja in drvžbenih proizvajalnih sredstev otnogoča samosto-jen položaj, s katerega se obnaša odgovorno do svojih dolSno-sti in seriozno do svojih pravic. Ce boste delali tako, kakor si začrtal, sem prepričan, da ne bo problem podpisati ta kon-kretni sporazum, ker ste tak globalni sporazum že podpisaU, ko je šlo za celotno skupno porabo.
Veliko pozdravov od
v    tvojega uredtttka