Spomini iz raja zlatih dni
Spisal Bogumil Gorenjko (Konec.)
Ministrantje.
ffjjito sem spolnil šest let, se je pa zgodilo nekaj zelo ^pl važnega, česar se boji vsak mlad Človeček. Treba je bilo v šolo. Prvi dan je bilo še, ko smo šli samo k maši in k zapisovanju. A drugi dan — no tudi drugi dan ni bilo še nič hudega. Ko je pa pograbil trelji dan učitelj nekoga za lase in mu tudi dve pripeljal za uho, se mi je zdela šola največja nesreča za mla-dega človeka. In res: četrti dan sem vzel na ramo šolsko torbo — a ko pridem na konec vasi, se bridko zjokatn in se vrnem nazaj. nKaj pa je?" me vprašajo mati, ko me zagledajo klavrnega junaka. ,,Zakaj pa ne greš v šolo?" — nOh mati, ali mati!" In zajokal sem še bolj. — nNič se ne boj, norček, kar lepo pojdi!" — nAli, mati." — BNo, grem pa jaz s teboj." No in res so šli. Učitelj me je pobožal in šel sem v razred in ni bilo nič hudega. A drugi dan sem prišel zopet na konec vasi in se ravno tako bal in se ravno tako vrnii. A mati me tedaj niso tako prijazno sprejeli — prav so imeli. ,,Bom videla, ali boš šeJ ali ne," so rekli, pa vzeli trnjevko in me gnali prav do šole. Od-takrat se pa nisem vrnil nikdar več in tudi v šoli se mi ni zdelo tako hudo, kakor sem si prej domišljal in so mi jo slikali stari lenuhi, ki so sedeli po tri leta
S3L   133  L23                          ^^H
v prvem razredu. In lako stno naenkrat postali poleg pastirjev ludi šolarčki in mislili, da imamo za županom največ skrbi na vsem svetu.
Tako smo prišli v tretji razred. Nekega lepega torka rečejo gospod katehet, kdo bi hotel hoditi mi-nistrirat. Jaz seveda sem brž dvignil roko — in poleg mene še nekaj drugih. No k sreči so gospod poleg mene odbrali šc dva, Anzelnovega Janeza, Bobnarje-vcga Jancza in pa mene Janeza, da smo bili trije Ja-nezi. Sedaj je bilo šele skrbi! Preden smo se naučili latinske molitvice in se znali obračati pri oltarjul Stari ministrantje, ki so šli še isto leto v ,,penzijon", so nas gledali s pogledom zaničevanja. A kmalu smo se privadili mi mladi, in ko so odšli stari tn odložili svoje časti, smo si jih mi razdelili. Za prvega ministranta je bil Anzelnov, za drugcga jaz, za tretjega pa Bobnarjev. Dobili smo pa še iri. Teh smo vzeli vsak enega v šolo; a je moral izkušnjo delati pred zborom vseh treh. Vsakega prvega smo pa dobili denar. In ravno od ministriranja smo si vsi trije prihranili čedne krajcarje.
Od ministriranja smo pa dobili neko veselje do vsega, kar se vrši v cerkvi. Seveda smo bili tuin-sem tudi poredni in razposajeni — mlada kri. Tako n. pr. sem si doma naredil oltarček na klopi. Mati so mi celo naredili mašni plašč, biret so mi dali pa go-spod katehet. Tudi lesen kelibek sem imel. Napravil sem si tudi bandero — in tako smo se shajali mini-strantje pri nas in imeli obrede, kakor smo videli v cerkvi. Oj ti zlata mladost!
A kmalu je bilo konec teh lepih let. Oospod katehet so prišli k nam. Rekli so, da itnam jaz dobro glavo, in so pregovorili očeta, naj me dajo v Šolo. ln tako me je odtrgalo življenje od doma, ko sem komaj spolnil deset let. Ti pa, mladost, z Bogom; pozdravljena brezskrbna doba, ostani zdrava, tiha domača vasica sredi rodovitnih njiv in živo pisanih trat! Pozdravljena, hišica očetova! Bog ve, kedaj stopim spet pod tvoj ljubi krov.
Ti pa, deca moja, vedi, da si srečna sedaj, kot ne boš nikdar več! Uživaj v poštenosti lepe dni brez-skrbnosti; a tudi nabiraj zaklade za svojo dušo, zdaj,
Stf   134  VS.
dokler ti je duša še mchka in vzprejemljiva za vse lepo! Vedi, o Ijubljtna deca, da je čas strog gospo-dar. On govori: nMinulo jc! Na preteklost ti jc ostal le spomin. Skrbi v sedanjosti za srečno prihodnjost!"